univerza v mariboru pravna fakultetakazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo,...
Embed Size (px)
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
MARKO FILIP KOLBL
MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V
KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI
POJMI) S POUDARKOM NA
SODELOVANJU MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO
Diplomsko delo
Maribor, 2014
-
ii
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V
KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI
POJMI) S POUDARKOM NA
SODELOVANJU MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO
Študent: Marko Filip Kolbl Številka indeksa: 71155866 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: dr. Zlatko Dežman
Maribor, marec 2014
-
iii
ZAHVALA
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil mojemu mentorju dr. Zlatku Dežmanu za
dragocene nasvete in pomoč pri izdelavi mojega diplomskega dela, mojim staršem za
omogočanje študija in nudenje podpore ob samem študiju in vsem ljudem
(prijateljem, znancem . . .), ki so ves čas verjeli v moj uspeh.
-
iv
POVZETEK
Predmet obravnave v mojem diplomskem delu je mednarodna pravna pomoč v
kazenskih zadevah s poudarkom na sodelovanju med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško, ki predstavlja obliko mednarodne kazenskopravne pomoči med
dvema državama kot subjektoma kazenskopravnega sodelovanja. Kazenskopravna
pomoč med državami pa je edina prava rešitev za odkrivanje in preprečevanje
čezmejnega kriminala. Zato sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška odločili,
da bosta sklenili meddržavne sporazume, ki urejajo t.i. malo mednarodno
kazenskopravno pomoč, medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah
in izročitev1.
Vendar kasneje sta republiki Slovenija in Hrvaška postali članici Evropske unije2 in
tako vstopili v njen pravni red. Pravila pravnega reda Evropske unije pa prav tako
urejajo določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami članicami
Evropske unije. Tako se postavi vprašanje, kateri pravni akt se uporabi v primeru
kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško? Ali je to pravni akt
Evropske unije ali ratificiran meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško? To vprašanje pride v poštev samo takrat, kadar pravni akt
Evropske unije in ratificiran meddržavni sporazum urejata isto materijo
mednarodnega kazenskega procesnega prava. Da v tem primeru pridemo do
odgovora, je potrebno upoštevati pravila o hierarhiji mednarodnih pravnih aktov, ki
urejajo mednarodno kazensko procesno pravo, mednje spadajo tudi ratificirani
meddržavni sporazumi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in predhodne
in končne določbe pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo isto materijo.
Da bi razumeli koncept mednarodne kazenskopravne pomoči, je potrebno predstaviti
in opredeliti osnovne pojme, ki se pojavljajo v zvezi z mednarodno kazenskopravno
pomočjo in temeljna načela, na katerih osnovni pojmi slonijo. Ta temeljna načela so
produkt načel najbolj civiliziranih narodov in imajo dvojno naravo: kot temeljna
1 Pogodba o pravni pomoči v kazenskih in civilnih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.
10/94, Hrvaška; Pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah z dne
7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.10/94, Hrvaška; Pogodba o izročitvi z dne 7.2.1994, Uradni list RS-
MP, št. 2/95,Hrvaška. 2
Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1.4.2004, Republika Hrvaška pa je postala
članica Evropske unije 1.7.2013.
-
v
načela prava Evropske unije in temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega
prava. Zato je moje diplomsko delo posvečeno tudi tej temi.
Seveda pa mora mednarodna kazenskopravna pomoč slediti svojemu cilju. Ta cilj pa
je uspešen pregon čezmejnega kriminala v najboljši možni meri.
Zato se postavlja naslednje vprašanje, kateri pravni akti omogočajo boljši kazenski
pregon čezmejnega kriminala? Ali so to pravni akti Evropske unije ali ratificirani
meddržavni sporazumi med RS in RH? Odgovor na to vprašanje bo potekal sočasno s
primerjavo obeh vrst pravnih aktov.
Pri pregonu čezmejnega kriminala med posameznima državama pa odigrajo svojo
vlogo tudi nacionalni predpisi držav. Ti se uporabljajo takrat, kadar mednarodni
pravni akti določene materije ne urejajo3. V Republiki Sloveniji je ta predpis Zakon o
kazenskem postopku (ZKP)4. V Republiki Hrvaški pa je takšen predpis Zakon o
međunarodnoj pravnoj pomoći (ZOMPO)5. Takšno uporabo imenujemo subsidiarna
uporaba nacionalnega predpisa države.
Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, mednarodna
kazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni
sporazum, pravni akti Evropske unije
3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se daje po določbah ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače (514. člen ZKP). 4Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.
5 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.
-
vi
RESÜMEE
Gegenstand meiner Erörterung im meiner Diplomarbeit ist die internationale
Rechtshilfe in Strafsachen, mit Hervorhebung und Widmung der Zusammenarbeit
zwischen der Republik Slowenien und der Republik Kroatien, die eine Form der
internationalen Rechtshilfe in Strafsachen zwischen zwei Staaten als Subjekten der
strafrechtlichen Zusammenarbeit darstellt. Die rechtliche Strafhilfe zwischen den
Staaten ist die einzig richtige Lösung für die Aufdeckung und Verhinderung der
grenzüberschreitenden Kriminalität. Deshalb haben sich die Republik Slowenien und
die Republik Kroatien entschieden, dass sie zwischenstaatliche Abkommen schließen,
welche die so genannte kleine internationale strafrechtliche Hilfe, gegenseitige
Vollstreckung der gerichtlichen Bescheide in Strafsachen und die Aushändigung
regeln6.
Nach dieser Entscheidung sind beide Republiken, d.h. Slowenien und Kroatien
Mitglieder der Europäischen Union geworden7 und damit auch in diese
Rechtsordnung eingetreten. Die Regeln der Rechtsordnung der Europäischen Union
regeln ebenso Bescheide über die internationale strafrechtliche Hilfe zwischen den
Staaten Mitgliedsländern der Europäischen Union. So stellt sich die Frage, welcher
Rechtsakt wird im Falle der strafrechtlichen Zusammenarbeit zwischen Slowenien
und Kroatien angewandt? Diese Frage kommt lediglich dann in Frage, wenn der
Rechtsakt der Europäischen Union das ratifizierte zwischenstaatliche Abkommen die
gleiche Materie des internationalen Strafprozessrechts regelt. Damit wir in diesem
Fall zu einer Antwort kommen, ist es erforderlich die Regeln der Hierarchie der
internationalen Rechtsakten, die das internationale Strafprozessrecht regeln, zu
kennen, da darunter auch die ratifizierten zwischenstaatlichen Abkommen zwischen
der Republik Slowenien und Republik Kroatien und die Übergangs- und
Endbestimmungen der der Rechtsakten der Europäischen Union gehören, welche die
selbe Materie regeln.
6 Vertrag der Rechtshilfe in Straf- und Zivilsachen vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP, Nr. 10/94,
Kroatien; Vertrag der gegenseitigen Vollstreckung der Gerichtsbescheide in Strafsachen vom 7.2.1994,
Amtsblatt RS-MP, Nr.10/94, Kroatien, Vertrag der Aushändigung vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP,
Nr. 2/95,Kroatien. 7
Die Republik Slowenien wurde Mitglied der Europäischen Union am 1.4.2004, wogegen die Republik
Kroatien Mitglied der Europäischen Union am 1.7.2013 geworden ist.
-
vii
Damit man das Konzept der internationalen Rechtshilfe versteht, ist es erforderlich
die grundlegenden Begriffe zu präsentieren und zu definieren, die im Zusammenhang
mit der internationalen Rechtshilfe auftreten und die grundlegenden Prinzipe, auf
welchen die Begriffe basieren. Diese grundlegenden Prinzipe sind das Produkt der
Prinzipe der zivilisierten Völker und haben eine doppelte Natur: als grundlegendes
Prinzip des Rechts der Europäischen Union und Grundprinzips des internationalen
Strafprozessrechts. Deshalb widmete ich meine Diplomarbeit auch diesem Thema.
Freilich muss auch die internationale strafrechtliche Hilfe seinem Ziel Folge leisten.
Dieses Ziel aber ist es erfolgreich die grenzüberschreitende Kriminalität in
bestmöglicher Masse zu verhindern.
Deshalb stellt sich gleich die nächste Frage, und zwar: welche Rechtsakten
ermöglichen die bessere Strafverfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität?
Sind das die Rechtsakten der Europäischen Union oder sind es die ratifizierten
zwischenstaatlichen Abkommen zwischen den beiden Staaten, also der Republik
Slowenien und der Republik Kroatien? Die Antwort auf diese Frage verläuft
gleichzeitig mit dem Vergleich beider Arten der Rechtsakten.
Bei der Verfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität zwischen den einzelnen
Staaten spielen auch die nationalen Vorschriften der Staaten ihre Rolle. Diese werden
dann angewandt, wenn die internationalen Rechtsakten eine bestimmte Materie nicht
regeln8. In der Republik Slowenien ist diese Vorschrift die Strafprozessordnung
(StPO)9. In der Republik Kroatien aber ist eine solche Vorschrift das Gesetz der
internationalen Rechtshilfe (ZOMPO)10
. Eine solche Anwendung nennen wir eine
subsidiäre Anwendung der nationalen Vorschrift des Staates.
Schlüsselwörter: Republik Slowenien, Republik Kroatien, internationale
strafrechtliche Hilfe, internationales Strafprozessrecht, zwischenstaatliches
Abkommen, Rechtsakt der Europäischen Union
8 Geboten wird die internationale strafrechtliche Hilfe nach den Bestimmung der StPO lediglich, wenn mit dem Internationalen Vertrag keine andere Regelung getroffen wurde (Art. 514 StPO). 9 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.
10 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.
-
viii
KAZALO
UVOD ............................................................................................................................ 1
1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO ......................................... 3
1.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................... 3 1.2 HIBRIDNA OBLIKA PRAVA ........................................................................................................... 4 1.3 TEMELJNA NAČELA ................................................................................................................... 12 1.4 VIRI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA ....................................................... 20
1.4.1 Notranji viri ........................................................................................................................ 21 1.4.2 Zunanji viri ......................................................................................................................... 24
1.4.2.1 Viri prava EU ........................................................................................................................... 26 1.4.3 Hierarhija uporabe pravnih virov ........................................................................................ 28
1.5 RAZVOJ MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V PRAVNEM REDU EVROPSKE UNIJE ......................................................................................................................................... 29
2 MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT OBLIKA
MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA .................... 35
2.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 35 2.2 UDELEŽENCI MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI .......................................................... 35 2.3 CILJ IN SMISELNOST IZVEDBE MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI ................................. 37 2.4 NAČINI SODELOVANJA MED DRŽAVAMA ................................................................................... 37 2.5 ZGODOVINSKI OPIS NASTANKA MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO ........................................................................................ 39 2.5.1 Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 ......................................................................... 40 2.5.2 Sklenitev meddržavnih sporazumov ................................................................................... 41 2.5.3 Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o kaznenom
postupku Republike Hrvatske iz leta 1998 ......................................................................... 42 2.5.4 Vstop RS in RH v Evropsko unijo ...................................................................................... 44
3 IZROČITEV (EKSTRADICIJA) ......................................................................... 46
3.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 47 3.2 NAČELA PRAVA IZROČITVE(PREDAJE) ....................................................................................... 49 3.3 EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO(ENPP) .................................................................... 51
3.3.1 Postopek za prijetje in predajo med državami članicami .................................................... 51 3.3.2 Postopek odločanja o izvršitvi naloga ................................................................................. 54 3.3.3 Skrajšani postopek .............................................................................................................. 55 3.3.4 Redni postopek ................................................................................................................... 56 3.3.5 Kolizija več zahtev in nalogov ............................................................................................ 57 3.3.6 Več nalogov za predajo ....................................................................................................... 57 3.3.7 Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev ................................................................ 58
4 »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ ........................... 60
4.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 60 4.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 61 4.3 ZAPROSILO ................................................................................................................................ 62 4.4 PRIDOBITEV DOKAZOV .............................................................................................................. 64 4.5 ZASEG PREDMETOV, PREMOŽENJA ALI DOKAZOV ...................................................................... 65 4.6 ODVZEM PREDMETOV IN PREMOŽENJSKE KORISTI ..................................................................... 66
-
ix
5 MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB ..................................... 67
5.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 67 5.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 67 5.3 IZVRŠEVANJE DENARNIH KAZNI ................................................................................................ 68 5.4 TRANSFER OBSOJENIH OSEB ...................................................................................................... 68 5.5 IZVRŠEVANJE POGOJNIH OBSODB .............................................................................................. 69 5.6 NADZORNI UKREPI .................................................................................................................... 70
6 ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA .................................. 71
6.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 71 6.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 71 6.3 ODSTOP KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................... 72 6.4 PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................. 73
SKLEP ......................................................................................................................... 75
LITERATURA ............................................................................................................ 77
PRAVNI VIRI ............................................................................................................. 79
-
1
UVOD
Že v preteklosti, tako rekoč vseskozi v zgodovini, so obstajala kazniva dejanja, ki so
bila izvršena na območjih ali so segala na območja različnih držav ali pa so pri njih
sodelovale osebe, ki so bile v različnih državah. Tudi dokazi, pomembni za katerikoli
kazenski postopek, so lahko v tujini, in ne v državi, v kateri teče kazenski postopek.
Zaradi drugačnega načina življenja v preteklosti takšni primeri niso bili tako pogosti,
kot so danes. Pojavne oblike kaznivih dejanj s tujimi ali z mednarodnimi elementi so
se v času spreminjale. Medtem ko so se v preteklosti v tem pogledu omenjala
predvsem politična in vojaška kazniva dejanja, ki so sicer še vedno aktualna, najdemo
med kaznivimi dejanji s tujimi elementi vseskozi tudi kazniva dejanja klasične
kriminalitete, v sodobnosti pa bolj kot poprej zlasti gospodarska kazniva dejanja
(vštevši davčna in finančna kazniva dejanja). Niti ekološka kazniva dejanja velikih
razsežnosti niso povsem nov pojav, res pa je, da se jih danes bolj zavedamo in jih
upoštevamo ter da imajo veliko hujše, lahko bi rekli celo globalne posledice.
Razmeroma nov pojav so le kazniva dejanja, storjena zoper naddržavne organizacije
in druge asociacije, ki segajo čez meje ene same države. Nenazadnje, posebno
pozornost so vseskozi vzbujala vojna hudodelstva, kazniva dejanja zoper človečnost
in zoper mednarodno pravo ter podobna kazniva dejanja, čeprav niti pri teh ni
neizogibno nujno, da gre vselej za kazniva dejanja z mednarodnimi elementi. V
splošnem bi lahko rekli, da ni tako rekoč nobenega kaznivega dejanja ali kazenskega
postopka, pri katerem bi bili tuji oziroma mednarodni elementi vnaprej ali povsem
izključeni11
.
V moderni dobi je kaznivih dejanj, ki segajo čez državne meje, vedno več, saj teče
življenje vse bolj prosto in ne glede na meje med državami. Ponekod postajajo
državne meje le še administrativne črte, ki sicer pomenijo razmejitev med dvema
državnima pravnima redoma, drugačnih ovir za ljudi pa skoraj ne predstavljajo več.
Zato ni presenetljivo, da skušajo storilci za kriminalno aktivnost izrabiti prednosti, ki
jih s seboj prinašajo odprte meje. Po drugi strani pa, izhajajoč iz načela suverenosti
držav, državne meje, čeprav le črte, pogosto pomenijo precej večjo oviro za ravnanje
državnih organov, ki raziskujejo kazniva dejanja in preganjajo storilce na takšen način
11
Ljubo Bavcon in soavtorji: Mednarodno kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2012, stran 394-395.
-
2
izvršenih kaznivih dejanj. Nastaja očitno neravnovesje, v katerem odprte meje
olajšujejo kriminalno dejavnost, otežujejo pa ukrepanje zoper storilce čezmejnih
kaznivih dejanj. Značilno pri tem je, da se v tej smeri razvija predvsem t.i. organiziran
kriminal, zato se v zvezi z njim neredko govori kar o mednarodnem organiziranem
kriminalu12
.
Čedalje pogostejša in vse bolj nevarna kriminaliteta z mednarodnimi elementi, pri
čemer imamo v mislih prav vse različne navezne okoliščine na tem področju, zlasti
pa, kot že rečeno, mednarodna organizirana kriminaliteta sta začeli vse bolj načenjati
spočetka stroge poglede na državno suverenost pri pregonu storilcev kaznivih dejanj.
Uveljavljati se je začela ideja o mednarodni solidarnosti pri pregonu storilcev, saj na
načelni ravni ne more biti sporno, da je kriminaliteta negativen družbeni pojav,
ukrepanje proti njej pa naloga, ki zahteva in zasluži mednarodno sodelovanje med
državami13
kot sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška.
Mednarodno sodelovanje med obema državama se je začelo po njunih osamosvojitvah
leta 1991 kot odgovor na porast migracij ljudi in pogostejšega pretoka blaga in
kapitala, ki sta žal prinesla tudi povečano število kaznivih dejanj. Republika Slovenija
in Republika Hrvaška sta zgodovinsko, geografsko, kulturološko, religiozno, politično
in pravno povezani, mednarodna kazenskopravna pomoč pa predstavlja pomemben
vezni člen med obema državama, pri katerem ni posebne specifike prav zaradi
večplastne povezanosti obeh držav. Obe državi tako povezuje kontinentalni pravni
sistem, ki je posledica tega, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška delili
usodo več skupnosti, med katerimi je tudi današnja Evropska unija. Nenazadnje pa
moram poudariti, da je razvoj mednarodne kazenskopravne pomoči med Slovenijo in
Hrvaško rezultat krepitve dobrososedskih odnosov med obema državama.
12
Ibidem, str. 395. 13 Ibidem, str. 395.
-
3
1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Da bi lažje razumeli pravno pomoč med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je
najprej potrebno predstaviti mednarodno kazensko procesno pravo kot posebno obliko
prava, v katerega se uvršča sama mednarodna kazenskopravna pomoč. Ključnega
pomena za razumevanje te oblike pravne pomoči so temeljna načela te oblike prava in
njeni pravni viri, med katere se uvrščajo tudi viri, ki se uporabljajo za kazenskopravno
sodelovanje med obema državama. Da pa lahko državi normalno kazenskopravno
sodelujeta, so zato potrebni tudi načini sodelovanja, ki so določeni v posameznih
normativnih aktih.
1.1 Opredelitev pojma
Mednarodno kazensko procesno pravo kot samostojna pravna veja je del
mednarodnega kazenskega prava, ki poleg mednarodnega kazenskega procesnega
prava vsebuje še mednarodno kazensko materialno pravo (obsega splošni in posebni
del), mednarodno kazensko organizacijsko pravo in mednarodno kazensko izvršilno
pravo14
. Sodobno mednarodno kazensko procesno pravo je rezultat splošnih načel,
vrednot in pravil s področja morale in filozofije. Nagel razvoj mednarodnega prometa,
mednarodne menjave blaga, ekonomske migracije in turizma ima za posledico, da
kriminaliteta prestopa nacionalne meje in dobiva mednarodne razsežnosti.
Preprečevanje takšne kriminalitete zahteva poseben sistem norm kazenskega
materialnega in procesnega prava, o katerih so se države določene mednarodne
integracije sporazumele, da jih bodo upoštevale kot sestavni del svojega notranjega,
internega prava. Tako se oblikuje mednarodno kazensko pravo kot samostojna pravna
veja, ki je v specifičnem odnosu nasproti notranjemu (nacionalnemu, internemu)
kazenskemu materialnemu in procesnemu pravu15
. Med vsemi tremi pravnimi vejami
obstaja tesna funkcionalna zveza. Norme mednarodnega kazenskega procesnega prava
izvirajo iz pravne teorije in prakse, torej iz notranjega prava najbolj razvitih in
civiliziranih držav. Prav zaradi pravne domišljenosti in dosežene ravni pravne kulture
teh držav so učinkovale in učinkujejo kot zgled pravnim sistemom drugih držav ter so
14
Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 128, op. kot pod 79. 15
Ibidem, str. 128-129.
-
4
se tako povzdignile na mednarodnopravno raven, od koder s povratnim učinkom
vplivajo tako na domače ustavno in kazensko pravo kakor tudi na ustavno in kazensko
pravo manj razvitih držav z nižjo stopnjo demokratičnosti in pravne kulture16
.
1.2 Hibridna oblika prava
Prav zaradi prej omenjenih medsebojnih vplivov z mednarodnopravne ravni na
domače ustavno in kazensko pravo in obratno ter vplivov na pravo manj razvitih
držav je postala ta pravna veja nekaj edinstvenega, ker jo je tako mogoče po Dežmanu
opredeliti hkrati kot mednarodno pravo in kot domače pravo z značilnimi
medsebojnimi vplivi. To je najbolj očitno na področju varovanja temeljnih človekovih
pravic, in sicer: 1. pravice do prostosti, 2. do varnosti, 3. do poštenega postopka in 4.
do zasebnosti17
.
Pravica do prostosti spada med pomembne pravice, ki varujejo telesno in duhovno
integriteto ljudi. Predstavlja določeno stanje (nekakšen negativen status), dolžnost
državne oblasti pa je, da čim manj omejujejo naravno svobodo posameznika in da
lahko intervenira samo takrat, če je potrebno, da se zaščiti svoboda posameznika pred
drugimi18
. V Ustavi RS je v 19. členu zapisano, da se nikomur ne more vzeti prostost,
razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Podobno določilo vsebuje Ustav
RH v 16. členu, 9. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in
5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za postulat »habeas corpus«,
ki so ga prvič uspeli izboriti »kraljevi podložniki« v Angliji (Habeas Corpus Act je
sprejel angleški parlament leta 1679) in po katerem se ne more nikomur odvzeti
svobode oziroma prostosti brez zakonske osnove, če torej kaznivo dejanje ni bilo že
prej določeno v zakonu, in brez »pripeljanja« k sodišču (od tod tudi izraz »habeas
corpus«, sc. ad. subieciendum – to je, da se mora osumljeni osebno pojaviti na sodišču
in podvreči njegovi presoji)19
. Tudi pri nas v RS in na Hrvaškem, je v skladu z
ustavno normo, zagotovljena osebna svoboda v mejah zakona, kar pomeni, da
zakonodajalcu niso postavljene omejitve, temveč je samo izvršilni oblasti
prepovedano, da nekomu odvzame prostost, če ni to vnaprej predvidel zakon in dal
abstraktno pooblastilo za takšen akt. Odvzem prostosti je najširši pojem in ga je
16
Dežman,Erbežnik,str. 129.
17 Ibidem, str. 129.
18 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo RS, posebni del, Pravna fakulteta
Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 73. 19
Ibidem, str. 73.
-
5
potrebno tako tudi razumeti, kar hkrati pomeni, da je v njem vsebovana tudi prepoved
vseh tistih ravnanj in ukrepov države, s katerimi se posamezniku omejuje navedena
pravica do osebne svobode20
. Pravica do prostosti pa se tudi nanaša na določili
slovenske in hrvaške ustave o odreditvi in trajanju pripora (20. člen Ustave RS in 24.
člen Ustava RH). Tako je določeno, da vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v
materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem
prostosti. V čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost
odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico
do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je
pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove
najbližje21
. Po slovenski in hrvaški ustavi se lahko pripor odredi zoper osebo, za
katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Taka oseba pa se sme
pripreti samo na podlagi odločbe sodišča in kadar je to neogibno potrebno za potek
kazenskega postopka ali za varnost ljudi22
. Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po
njem, mora biti priprtemu vročena pisna obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima
priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati
toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva
odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti23
. Pravica do
prostosti je inkorporirana v številne določbe kazenskega procesnega prava Slovenije
in Hrvaške(200. – 213. člen slovenskega ZKP; 122. – 144. člen hrvaškega ZKP).
Enako velja za določbe kazenskega materialnega prava obeh držav, kjer so
inkriminirana kazniva dejanja zoper temeljne človekove pravice in svoboščine24
.
Pravica do varnosti ščiti posameznika pred ravnanji drugih, katera ogrožajo njegovo
telesno in duševno integriteto. Ustavno pravo pravico do varnosti ureja v različnih
določbah. Temeljna ustavnopravna določba v zvezi s pravico do varnosti je določba o
nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH).
Nedotakljivost človekovega življenja pomeni, kakor določa sodna praksa Evropskega
sodišča za človekove pravice v Strassbourgu (ESČP), izvrševanje »pozitivnih
20
Ibidem, str. 74. 21 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.
22
Ibidem, prvi odstavek 20. člena. 23
Ibidem, drugi odstavek 20. člena. 24
16. poglavje Kazenskega zakonika RS(Ur.l. RS, št. 55/2008), 11. poglavje Kaznenog zakona RH (N.n. RH, br. 13/14).
-
6
obveznosti« (»positive obligations«) s strani države, ki preprečujejo nasilje in nasilje,
ki se konča s smrtjo oseb. Omenjeno velja za državo samo, se pravi za vse njene
organe, kot tudi za posameznike, ki izvršujejo dejanja nasilja nad drugimi
posamezniki na območju določene države. Država je dolžna izslediti nasilne
posameznike in proti njim kot domnevnim storilcem kaznivih dejanj sprožiti
preiskavo, kajti v nasprotnem primeru gre za kršitev pozitivnih državnih obveznosti z
opustitvenimi ravnanji. Zlasti pomembna je odločba ESČP v zadevi Avsar vs. Turčija
z dne 10.7.2001, kjer ESČP ni raztegnilo teh pozitivnih obveznosti države na primer,
v katerem je kaznovanje zdravnika, ki je zagrešil smrt novorojenčka, po sedmih letih
in pol pravnega postopka brezpogojno zastaralo25
. Enako velja za vse precedenčne
primere, ki so omenjeni v sodbi Avsar vs. Turčija.
Prav tako mora država poskrbeti, da ni ogrožena varnost oseb, ki jim je na zakonit
način prostost kakorkoli omejena ali zoper njih teče kazenski postopek. Tako so nad
temi osebami prepovedana nasilna ravnanja brez pravega razloga, kakor tudi nasilna
protizakonita ravnanja, katerih cilj je doseči izsiljeno priznanje in izsiljene izjave
omenjenih oseb. Nasilna dejanja oz. ravnanja, s katerimi se skuša doseči izsiljeno
priznanje in izsiljene izjave, pogosto ustrezajo definiciji mučenja26
. Slovenska in
hrvaška ustava prepovedujeta mučenje, kakor tudi nečloveško ali ponižujoče
kaznovanje. Sledi določba o prepovedi opravljanja medicinskih ali drugih znanstvenih
poskusov brez privolitve (18. člen Ustave RS, 23. člen Ustava RH), kar velja tudi za
osebe, zoper katere teče kazenski postopek ali so na kakršnikoli način priprte. V okvir
varstva nedotakljivosti človekovega življenja spada tudi prepoved smrtne kazni.
Prepoved smrtne kazni je posledica dejstva, da je pravica do življenja najvišja in
najpomembnejša človekova pravica, kar je razumljivo že samo po sebi in velja tudi,
če to ni nikjer posebej zapisano27
. Slovenska in hrvaška ustava prepoved smrtne kazni
izrecno omenjata (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH). Da se v Sloveniji ne sme
predpisati smrtna kazen, je bilo prvič zapisano v ustavne amandmaje v letu 198928
.
Prepoved smrtne kazni je kot oblika kazenske sankcije v kazenskem postopku
določena tudi v 6. Protokolu k EKČP, ki predstavlja najvišji standard varovanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa 2. odstavek 2. člena EKČP
25
Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske
državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 209 – 210. 26
Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 27
Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 28
Ibidem, str. 73.
-
7
dopušča tudi izjeme od nedotakljivosti človekovega življenja kot razloge, ki
izključujejo protipravnost. Uporabo teh izjem pa je v skladu s sodno prakso ESČP
treba razlagati povsem restriktivno. Med te izjeme sodijo: zakonita obramba
katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, zakoniti odvzem prostosti ali preprečitev
bega osebe, ki je priprta, pri preprečevanje nasilja ali vstaje. Merilo, ki ga ESČP
uporablja pri teh izjemah, je »absolutna neogibnost« (»absolute necessity«). Izjema od
te restriktivne razlage je zakonita obramba življenja druge osebe v obliki silobrana.
Vsi razlogi so seveda podvrženi materialni kazenskopravni analizi razlogov za
izključitev protipravnosti (sočasnost, sorazmernost, nezakrivljenost itd.)29
.
Pravica do poštenega postopka (sojenja) – fair trail, kot ta izhaja iz 6. in 13. člena
Evropske konvencije o človekovih pravicah ter določbe 2. do 4. člena Protokola št. 7
k EKČP. 6. člen EKČP z naslovom Pravica do poštenega obravnavanja določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o
kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku
odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti
izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v
interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi
zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj,
kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala
interesom pravičnosti30
«. Pravica do poštenega sojenja je, kot je bilo že poudarjeno,
nekakšna nadpravica, ki sama sicer v Ustavi RS ni izrecno določena, izhaja pa
smiselno iz številnih ustavnih določb. Iz te pravice izhaja pravica do obrambe (29.
člen Ustave RS, 29. člen Ustava RH), ki omogoča, da obdolženec v postopku aktivno
deluje v svojo korist. Ta temelji na predpostavki njegove nedolžnosti in dolžnosti
državnih organov, da skrbijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, ter lahko zato
obdolženca omejijo v njegovih pravicah le ob pogojih, ki jih določa zakon (27. člen
Ustave RS ter 1. in 3. člen slovenskega ZKP, 28. člen Ustava RH ter 1. in 3. člen
hrvaškega ZKP). Stopnja demokratičnosti in progresivnosti kazenskega postopka je
odvisna od obsega pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, da zadosti
pravici do obrambe. Več kot ima pravic, manjši je pritisk kazenskega postopka na
njegovo voljo. Manjši ko je ta pritisk, toliko bolj je svoboden v svoji procesni volji.
Kolikor bolj je svoboden v svoji procesni volji, toliko bolj je subjekt kazenskega
29
Šturm, Arhar, str. 207-208. 30
Dežman, Erbežnik, str. 331.
-
8
postopka. Pravica do obrambe je namreč pravica obdolženca, da po lastni presoji
razvije takšno procesno aktivnost, s katero na argumentiran način zavrača
utemeljenost obtožbe. Iz njegove temeljne pravice do poštenega postopka pa je
izvedena še vrsta drugih pravic, ki mu omogočajo, da čim bolj dosledno zadosti
pravici do obrambe in ki zahtevajo ustrezno razlago mednarodnih in notranjih določb,
ki jih opredeljujejo. Med te pravice spadajo: pravica do molka, pravica do uporabe
svojega jezika in pomoči tolmača, pravica do sojenja v navzočnosti, pravica do
neodvisnega in nepristranskega sodišča, pravica do sojenja v razumnem roku, pravica
do pravnih sredstev, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in
pravica do obrambe. Pravica do poštenega postopka (sojenja) se v angleškem jeziku
pojavlja kot besedna zveza »fair trail«. Ustrezneje jo je prevajati v slovenščino kot
»pošten postopek« oziroma kot »pošteno obravnavanje«, saj se ne nanaša zgolj na
fazo sojenja, temveč tudi na predrazpravne faze. Določbe 6. člena EKČP veljajo za
vse faze kazenskega postopka, in ne zgolj za fazo sojenja, kot je Evropsko sodišče za
človekove pravice navedlo v primeru Imbrioscia vs. Švica31
.
V samem jedru problematike v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi leži pravica
do zasebnosti, kot »skupni imenovalec« vseh drugih ustavnih pravic. Posebni
preiskovalni ukrepi ali prikrite operativne metode in sredstva (POMS), kot jih definira
slovenski ZKP, so prikrite preiskovalne metode in sredstva, ki se lahko uporabljajo, če
obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali
pripravlja oz. organizira izvršitev katerega od kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta
v ZKP, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo
zbrati dokazov oz. bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi32
.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 13.4.1995
zasebnost opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno
celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in
konstitutivno, da si jo človek vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni
skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli
nezaželenega«. Pri takšni definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena
Ustave RS, ki določa, da je lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo
31
Boštjan M. Zupančič, Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2001, str. 1065. 32
Dežman, Erbežnik, str. 331.
-
9
zasebnost dopusten le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka
oziroma za varnost države. Ta določba je povzeta po prvem odstavku 17. člena
Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ki določa, da se
nikomur ni dovoljeno samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje
posameznika. Smiselno isto določa 8. Člen Evropske konvencije o človekovih
pravicah, ki poudarja, da se javna oblast ne sme vmešavati v pravico do zasebnosti in
druge pravice, razen če je to v skladu z zakonom in nujno v demokratični družbi iz
taksativno naštetih razlogov. Glede na to je torej dolžnost zakonodajalca, da vsako
pravno območje uredi tako, da je čim bolj izključena možnost arbitrarnega ter zato
samovoljnega poseganja državnega organa v človekove pravice. Evropsko sodišče za
človekove pravice je s svojo judikaturo izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi
katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep države utemeljena oziroma ali je tak ukrep
države zakonit in legitimen ter v skladu s Konvencijo (EKČP). Pri tem opravlja
preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu na temelju meril iz drugega
odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ti merili sta: 1. načelo
zakonitosti in 2. načelo sorazmernosti33
.
Poznamo dva koncepta zasebnosti: 1. Lastninski koncept in 2. Koncept pričakovanja
zasebnosti. Po prvem, starejšem, imenovanem lastninski koncept varovanja
zasebnosti, policisti niso nedovoljeno kršili zasebnosti, če »niso izvedli uradne
preiskave in zasega osebe obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko
fizično vdrli v njegovo hišo ali dvorišče z namenom izvesti preiskavo«. Takšen
koncept je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo v primeru Olmstead vs. United States, 277
U.S. 438 (1928), kjer so policisti prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da
bi pri tem stopili na posest osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je
sodišče menilo, da na temelju zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik
Brandeis je takšnemu večinskemu mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem
odklonilnem mnenju menil: »Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti
vohunjenja, se ne bo ustavil z elektronskim prisluškovanjem. …Je možno, da ustava
posameznikovi zasebnosti ne nudi nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste?
…Snovalci Ustave so nasproti državi priznali posameznikom pravico, da jih nihče ne
vznemirja (right to be alone) . . . Za varstvo te pravice moramo vsak neupravičen
poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi ga izvrši,
33
Dežman, Erbežnik, str. 727-728.
-
10
razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država pridobila
na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev Petega amandmaja . . .«34
. njegovemu
pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja zasebnosti, po
katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti dostopnem
mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega koncepta.
Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz vs. United States,
389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je FBI
pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran sicer javne telefonske
govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričakovanju je kasnejša judikatura dodala še
objektivno merilo – »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena
sprejeti kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja
zasebnosti je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford vs.
Združeno kraljestvo, Eur. Court H.R., 25.6. 1997-III, tč. 45, Ustavno sodišče
Republike Slovenije pa v že omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.199735
.
Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-
I-25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z
obrazložitvijo, da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo
natančno določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg
v posameznikovo zasebnost. Ti pogoji so36
:
1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;
2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;
3. omejenost časa izvajanja ukrepa;
4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega
postopka ali za varnost države37
.
Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da
se posamezni ukrepi med seboj tako razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva
samostojno opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo,
tako da imajo njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen38
.
Za mednarodno kazensko procesno pravo je namreč značilno, da postaja integralni del
nacionalnega prava s konsenzom, torej s sklenitvijo mednarodnih pogodb oziroma
34
Ibidem, str. 727-728. 35
Ibidem, str. 728-729. 36
Ibidem, str. 729. 37
Ibidem, str. 729. 38
Ibidem, str. 729-730.
-
11
njihovo ratifikacijo. Iz tega izhaja dvojna narava mednarodnega kazenskega
procesnega prava. Po eni strani gre za politični izraz sporazuma (konsenza) med
dvema državama o vodenju kazenskega postopka in o izvršitvi kazni ter njune
politične pripravljenosti za vzajemno pomoč, ki je določena s političnimi interesi
države. Po drugi strani pa je pravni izraz določenega meddržavnega sporazuma,
pravni posel, ki ga urejajo predpisi mednarodnega prava. Mednarodno kazensko
procesno pravo se uresničuje na različne načine39
. Poznamo proces unifikacije,
poenotenje po metodah asimilacije, proces harmonizacije (usklajevanja) in
nevtralizacije tistih določb kazenskega prava, ki niso v skladu z mednarodnim
kazenskim pravom. To pomeni, da s spoštovanjem mednarodnega kazenskega prava
države, ki niso v skladu z mednarodnim kazenskim pravom40
. Prav proces
harmonizacije je pripomogel k nastanku kazenskopravnega sodelovanja med
Slovenijo in Hrvaško v obliki sklenitev treh meddržavnih sporazumov. Na razvoj
pravne pomoči med RS in RH pa je tudi vplival proces ratifikacije, vendar ne v okviru
bilateralnega sodelovanja, temveč v okviru članstva v Evropski uniji. Tipičen primer
procesa unifikacije je Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu, v kolikor katera
od držav ni vložila pridržka zoper njega in določbe prava EU o medsebojnem
izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Na ta način je odpravljena
marsikatera zakonska kolizija, ki bi utegnila privesti do izogiba pregonu določenih
storilcev kaznivih dejanj in do izogiba pravnih posledic obsodbe v kazenskih zadevah
s strani obsojencev.
Proces asimilacije41
je zagotovo najbolj nepriljubljen način uresničevanja
mednarodnega kazenskega procesnega prava, saj pride v takem primeru do absorpcije
nacionalnega prava določene države s strani prava druge države ali mednarodne
organizacije. Posledica asimilacije pa je izguba suverenosti države v določenemu
obsegu. Med Slovenijo in Hrvaško procesa asimilacije ni moč beležiti, saj sta obe
državi suvereni, članstvo v Evropski uniji pa v nobenem primeru državama ne nalaga
asimilacije kazenskega prava. Dodatni razlog za nezahtevanje asimilacije s strani
prava EU je sama pravna narava Evropske unije za katero je značilno, da kazensko
pravo ne spada v pristojnost neposrednega urejanja institucij EU, temveč je kazensko
pravo pravo posameznih držav članic. Nekoliko drugače je pri procesu nevtralizacije.
39
Dežman, Erbežnik, str. 129. 40
Ibidem, str. 129. 41
Ibidem, str. 129.
-
12
Tukaj pride do izničenja tistih določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z
evropskimi standardi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih
določajo konvencije organizacije Sveta Evrope. Slovenija in Hrvaška sta bili deležni
procesa nevtralizacije ob njunem osamosvajanju, ko je bilo treba staro jugoslovansko
kazensko procesno zakonodajo prilagoditi pravu zahodnoevropskih držav, ki je
določalo moderni standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
1.3 Temeljna načela
Države, ki spoštujejo mednarodno kazensko pravo in ki se razglašajo za njegove
subjekte, odstopajo v določenem obsegu od svoje suverenosti ter zavestno opuščajo
lastne partikularne in nacionalne interese v prid spoštovanja človekovih pravic.
Takšno mednarodno sodelovanje na področju ustvarjanja skupnega, mednarodnega
prava je mogoče ob upoštevanju temeljnih mednarodnopravnih načel, ki so pogoj
mednarodnega sodelovanja na tem področju. Ta načela so: 1. načelo solidarnosti in
sodelovanja med državami sveta, 2. načelo zaupanja med državami, 3. načelo
eliminiranja lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, 4. načelo pravičnosti,
5. načelo varstva človekovih pravic in 6. načelo humanosti42
.
Nikakor pa ne moremo mimo osnovnih načel, ki jih je kazenskopravna znanost že
davno utemeljila. Tako se za prostorsko veljavnost določenega kazenskega zakona
uporablja teritorialno načelo, v katero spadata načeli prava ladijske zastave in
registracije letala. Realno načelo, ki pomeni, da velja domač kazenski zakon za
nekatera kazniva dejanja, izvršena v tujini, katerih značilnost je njihova posebna
nevarnost in ni mogoče pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj
intenzivno kazensko preganjali ali pa jih je država glede na svoje obveznosti iz
mednarodnih pogodb dolžna preganjati43
. Aktivno personalitetno (tudi nacionalno)
načelo vzpostavlja kaznovalno oblast države nad njenimi državljani tudi takrat, kadar
ti kriminalne aktivnosti izvajajo v tujini. S tem načelom se zlasti zagotavlja, da se
državljan naše države, ki v tujini stori kaznivo dejanje, s prebegom v domačo državo
ne more izogniti pregonu za to dejanje. To bi se sicer lahko zgodilo zaradi ustavne
omejitve o izročanju naših državljanov. Spomnimo, da 47. člen Ustave RS določa, da
državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi oziroma ga ni dovoljeno izročiti
42
Dežman, Erbežnik, str. 129. 43
Zlatarić, Bogdan, Međunarodno krivićno pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979, str. 33.
-
13
ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s
katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno
organizacijo. Na podlagi aktivnega personalitetnega načela se kaznovalna oblast naše
države vzpostavi le, če sta izpolnjena pogoja: 1. da ne gre za kaznivo dejanje, ki je
zajeto že v sklopu realnega načela in 2. da se storilca zaloti na ozemlju Republike
Slovenije oziroma da ji ga tuja država izroči. Jurisdikcijska oblast domačih sodišč je
pri aktivnem personalitetnem načelu omejena v dveh smereh. Prva omejitev so
negativne procesne predpostavke, ki onemogočajo (ponovni) pregon našega
državljana za dejanje, storjeno v tujini, v naslednjih primerih44
:
- če je bil v tujini za to kaznivo dejanje že obsojen in je izrečeno kazen popolnoma
prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo odločeno, da bo v tujini
izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
- če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena ali
pa je izvršitev kazni zastarala; in
- če se izvršeno kaznivo dejanje v tujini preganja na zahtevo (predlog)
oškodovanca, vendar takšna zahteva ni bila vložena45
.
Druga omejitev jurisdikcije domačih sodišč pri aktivnem personalitetnem načelu pa je
zahteva po identiteti norme oziroma obojestranski kaznivosti. Našega državljana je
mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v tujini, le
pod pogojem, da je to dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.
Ta omejitev pa ni absolutna. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne obstaja in
torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa kaznivo po
našem KZ), se namreč izjemoma lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta
kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti Republiki
Sloveniji ali proti njenemu državljanu in 2. da pregon izrecno dovoli minister za
pravosodje. Ker je pri uporabi aktivnega personalitetnega načela treba upoštevati
načelo ne bis in idem in pravilo o identiteti norme, je veljavnost našega kazenskega
zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri je bilo
dejanje izvršeno, mogoče opredeliti kot subsidiarno46
.
44
Selinšek, Liljana ,Kazensko pravo, splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana 2007, str. 74-75. 45
Ibidem, str. 75. 46
Ibidem, str. 75.
-
14
Pasivno personalitetno načelo je prvo od dveh načel, ki urejata vprašanje veljavnosti
kazenske zakonodaje Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini. V
sklop pasivnega personalitetnega načela spadajo primeri, ko tujec zunaj Republike
Slovenije stori kaznivo dejanje proti naši državi ali proti njenemu državljanu. Poleg
tega morata biti v tem primeru izpolnjena še dva nadaljna pogoja, da se vzpostavi
kaznovalna oblast naše države: 1. ne gre za kaznivo dejanje, ki je zajeto že v sklopu
realnega načela, in 2. storilca se zaloti na ozemlju naše države oziroma ji ga tuja
država izroči. Tudi pri pasivnem personalitetnem načelu se zahteva identiteta norme.
Tujca je mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v
tujini zoper našo državo ali našega državljana le pod pogojem, da je to dejanje
kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Ta omejitev sicer tudi pri
pasivnem personalitetnem načelu ni absolutna, vendar je določena še strožje kot pri
aktivnem personalitetnem načelu. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne
obstaja in torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa
kaznivo po našem KZ), se na podlagi pasivnega personalitetnega načela izjemoma
lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da
pregon izrecno dovoli minister za pravosodje (formalni pogoj) in 2. da gre za dejanje,
ki je takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo po splošnih pravnih načelih,
priznanih od mednarodne skupnosti (materialni pogoj). Slednje pomeni, da mora biti
dejanje opredeljeno za kaznivo v mednarodnem (kazenskem) pravu oziroma da
dejanje povsod po svetu velja za odklonsko vsaj po običajnem pravu. Enako kot za
aktivno tudi za pasivno personalitetno načelo velja, da je veljavnost našega
kazenskega zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri
je bilo dejanje izvršeno, zgolj subsidiarna. Univerzalno načelo ureja primere, ki niso v
ničemer povezani z našo državo, razen s tem, da je storilec zaloten na našem ozemlju
in da pride do njegove izročitve tuji državi. Kazenski zakon Republike Slovenije po
tem načelu torej velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini
kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, vendar ne pride do
izročitve tuji državi. To pomeni, da se kaznovalna oblast naše države vzpostavlja šele,
ko se pri nas zalotenega tujca skuša izročiti tuji državi, vendar je ta izročitev
neuspešna (npr. tuja država ne sprejme ponujene izročitve), oziroma ko niso
izpolnjeni pogoji za takšno izročitev po mednarodnem pravu47
.
47
Ibidem str. 75-76.
-
15
Glede jurisdikcije oblasti domačih sodišč veljajo pri univerzalnem načelu povsem
enake omejitve in pogoji kot pri pasivnem personalitetnem načelu. Univerzalno
načelo pa je v primerjavi z drugimi načeli, ki urejajo krajevno veljavnost kazenskega
zakona, najšibkejše. V razmerju do drugih načel je sekundarno (uporabi se le, če niso
izpolnjeni pogoji za uporabo nobenega drugega pravila o krajevni veljavnosti
kazenskega zakona), v razmerju do zakonodaje države, v kateri je bilo kaznivo
dejanje storjeno, pa subsidiarno48
. Kot novost pa kazenskopravna znanost beleži
načelo zastopniške jurisdikcije. Med osnovna načela prav tako spadajo načelo
identitete norme ali dvostranske kaznivosti, kot tudi načelo ne bis in idem. Ti dve
načeli prideta v poštev v zvezi z institutom ekstradicije (izročitve), katere temeljna
načela so prepoved izročanja lastnih državljanov, prepoved izročanja za politična
kazniva dejanja in načelo specialnosti. Ta tri načela pa je moč najti tudi v drugih
vrstah pravne pomoči v kazenskih zadevah, kakor tudi v primeru medsebojnega
izvrševanja kazenskih sodnih odločb. Vsa omenjena načela imajo samo eno področje
delovanja znotraj celotne materije mednarodnega kazenskega prava v širšem smislu.
Zaradi tega ta načela poimenujemo posebna načela.
Pod pojmom temeljna načela kazenskega procesnega prava razumemo višje
postavljene postulate, ki v celoti impregnirajo celotno materijo te veje prava na način,
ki ji podeljuje lastne značilnosti. Le ti postulati obsegajo vse sektorje te veje prava, ki
z osnovnimi načeli dosegajo potrebno koherentnost svoje bogate materije in višjo
stopnjo znanstvene vrednosti. Posledica temeljnih načel mednarodnega kazenskega
procesnega prava je samostojnost te veje prava49
.
Načelo solidarnosti in sodelovanja med državami sveta predstavlja eksistenco držav in
njihovo medsebojno sodelovanje v okviru mednarodne skupnosti. Načelo implicira
koncepcijo relativne suverenitete držav, omejeno z zahtevo po njihovi miroljubni in
aktivni koeksistenci. Pod vprašanje se tako postavljajo načela mednarodne politike
držav, ki edine lahko dosežejo trajni mir v svetu. Trajni mir v svetu bi se tako moral
realizirati in konkretizirati v vseh manifestacijah in aktivnostih, ki jih države izvajajo
v odnosu do tujih držav. Država se tako pridružuje temu načelu, v kolikor v svoji
zakonodaji uredi vprašanja s področja mednarodnega kazenskega prava, ki daje svoj
48
Selinšek, str. 77. 49
Zlatarić, str. 34.
-
16
delež mednarodni pravni in miroljubni ureditvi sveta50
. V zadnjih letih beležimo
razvoj tega načela, ki je posledica širjenja evropske integracije in pravnih sprememb
evropske integracije, katera je svojo nadaljnjo širitev gradila na ruševinah nekdanje
železne zavese. Vendar je kljub temu dandanes to načelo še vedno okrnjeno zaradi
partikularnih in nacionalističnih interesov posameznih držav, katerih razlog je
prevelika prisotnost zunanje politike v odnosu do tujih držav. To pa ne velja za
sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, ki predstavlja zgled ostalim državam, kakšno
naj bo kazenskopravno sodelovanje. Posledica odličnega razvoja kazenskopravnega
sodelovanja med tema državama, je prizadevanje za dobrososedske odnose, ki naj bi
nekoliko zgladili napetosti med obema državama zaradi nekaterih odprtih vprašanj
glede meje in nasledstva. Prav tako pa je vpliv zunanje politike na področju
kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško manjši kot pri reševanju
mejnega vprašanja in vprašanja nasledstva, katera predstavlja temelj za uspešno
pravno pomoč.
Načelo zaupanja med državami predstavlja nekakšen derivat predhodnega načela
solidarnosti in sodelovanja med državami, ampak tudi to načelo ima posebno vlogo
pri tvorbi ostalih temeljnih načel. Tudi za zaupanje med državami velja, da se je
zaradi različnih družbenopolitičnih sistemov v preteklosti, posebno socialističnega in
kapitalističnega sistema, prišlo do nezaupanja med državami teh nasprotnih sistemov,
kar se je kazalo na mnogih področjih mednarodnih odnosov, kakor tudi na področju
mednarodnega kazenskega prava. Zaradi tega je prišlo do nazadovanja razvoja tega
načela. Tako se je v preteklosti kakor tudi dandanes postavljajo stroge zahteve po
načelu reciprocitete in načelu specialnosti v primeru ekstradicije, kar pripelje do
zavrnitve vsake mednarodne kazenskopravne pomoči, pojmu političnega delikta pa se
pogosto daje tendenciozna ocena, kar še dodatno poglobi nezaupanje v sodne organe
tuje države. Vsekakor pa je treba poudariti, da se je v preteklosti mednarodno
kazensko pravo tradicionalno gradilo na načelu nezaupanja med državami, kar je
privedlo in še danes prihaja do ignorance tujega prava in tujih sodnih postopkov ter
odločb, prepovedi izročitve lastnih državljanov in v neizvrševanju tujih kazenskih
sodb51
. V času novejše zgodovine, se pravi po padcu »železne zavese« pa je prišlo do
določenih sprememb v nasprotni smeri, v smeri večjega zaupanja med državami z
vidika mednarodnega kazenskega prava, za kar se je treba zahvaliti širitvi Evropske
50
Ibidem, str. 34. 51
Ibidem, str. 35.
-
17
unije in njenim pravnim reformam. Tudi zaupanje ni bilo nikoli kamen spotike v
slovensko-hrvaških odnosih. Zaupanje med državama je posledica skupnega
zgodovinskega, kulturnega, geografskega, političnega in pravnega razvoja obeh držav.
Vendar pa sta obe državi bili deležni tudi nezaupanja, kar se je kazalo v obliki določil
slovenske in hrvaške ustave o prepovedi izročanja lastnih državljanov. Nič drugače ni
bilo v primeru sklenitve ene izmed prvih bilateralnih pogodb med RS in RH o
izročanju, kjer je bilo prav tako izrecno navedeno, da slovenski in hrvaški državljani
ne smejo biti predmet izročitve med obema državama. Čez nekaj časa pa je le prišlo
do sprememb. Slovenija in Hrvaška sta svojim ustavnim določilom o prepovedi
izročanja lastnih državljanov le dodali odstavek, ki pravi, da je izročitev lastnih
državljanov izjemoma dovoljena, v kolikor to od države zahteva ratificirana
mednarodna pogodba, katere podpisnica je država (47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava
RH). Posledica tega določila je prenos izvrševanja dela suverenih pravic na
mednarodne organizacije, ki ima prav tako ustavnopravno podlago (3.a člen Ustave
RS, 2. člen Ustava RH). Tako je postal mogoč vstop RS in RH v Evropsko unijo, v
kateri obe državi nadaljujeta skupni zgodovinski, kulturni, geografski, politični in
pravni razvoj.
Seveda pa je utopično razmišljati, da lahko države popolnoma izključijo lastno
zunanjo politiko iz mednarodnih odnosov, kar tudi velja za mednarodno pravno
pomoč v kazenskih zadevah. Takšno ravnanje državam nalaga načelo eliminiranja
lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, kar pa ne pomeni popolno
izključitev zunanje politike iz mednarodnih odnosov. Prisotnost zunanje politike
države na področju mednarodne kazenskopravne pomoči je ustrezna le toliko, v
kolikor manifestira racionalno in dolgoročno mednarodno politiko, ki je miroljubna in
dosledna ter v skladu z načeli Organizacije združenih narodov. V skladu s tem
načelom se morajo države distancirati od političnih konsideracij, ki imajo svoj izvor v
trenutni politiki določene države do druge države ali določene države do posamezne
skupine drugih držav. Ta politika lahko postane kapriciozna in emotivna ter lahko
preseže konstelacije konkretnih mednarodnih odnosov. Mednarodna kazenskopravna
pomoč nikoli ne sme biti instrument takšne politike, niti ne sme biti od nje odvisna,
kar je bistvo tega načela mednarodnega kazenskega procesnega prava52
.
52
Ibidem, str. 35.
-
18
Načelo pravičnosti je z vidika mednarodnega kazenskega prava nedorečeno, saj se
postavljajo pod vprašanje osnovna načela, ki pokrivajo oziroma bi morala pokrivati
vsako dejavnost države v odnosu do posameznika, še posebej vsako sodno dejavnost.
Zaradi tega načelo pravičnosti z vidika mednarodnega kazenskega prava ne
predstavlja ničesar specifičnega. Načelo pravičnosti pa ima v kontekstu
mednarodnega kazenskega prava poseben pomen. Prav v primeru kaznivih dejanj z
mednarodnim elementom se to načelo zanemarja. Zanemarja ga prav tako nacionalni
zakonodajalec, ki vodi premalo računov o tem, kaj se je eventualno mogoče zgoditi s
storilcem kaznivega dejanja v tuji državi. Načelo pravičnosti nima zgolj značaja de
lege ferenda, temveč tudi de lege lata, ker lahko sodnik v okviru svojih pooblastil
glede individualizacije kazenskih sankcij prepreči krivice, ki izhajajo s strani
nacionalnega zakonodajalca na področju mednarodnega kazenskega prava53
.
Načelo varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin izpolnjuje posebno vlogo v
domeni mednarodnega kazenskega procesnega prava. Človek, ki vstopa v to igro, je
lahko osumljena, obtožena ali obsojena oseba. Tako ima človek pravico do zakonitega
postopka, ki mu omogoča vse garancije obrambe. V praksi ne primanjkuje primerov,
kjer prihaja do zanemarjanja tega načela. Namesto da bi ti primeri temeljili na pravilu
ex injuria ius non oritur, sodišča v mnogih primerih niso vodila računov o kršitvah
prava človekovih pravic, ki so sledila statusu obdolženca v kazenskem postopku (npr.
pravilo male captus, bene detentus). Niti v nacionalnih predpisih, ki urejajo vprašanja
mednarodnega kazenskega procesnega prava, se to načelo ne upošteva dovolj. S tega
vidika obstaja upravičljiv razlog za upoštevanje tega načela54
. Treba je poudariti, da
Slovenija in Hrvaška kot članici Sveta Evrope zagotavljata visok standard varovanja
temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kljub redkim primerom kršitve le teh. Eden
izmed redkih primerov kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin je bil
Rehbock vs. Slovenija, ki se je obravnaval pred ESČP, kjer je sodišče ugotovilo
kršitev pravic v kazenskem postopku s strani organov Republike Slovenije55
. V zvezi
s tem načelom je potrebno poudariti pomen pravnih jamstev v kazenskem postopku
kot obliko ustavne kategorije v 29. členu slovenske in 24. členu hrvaške ustave, kar
pomeni, da mora biti osebi, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ob popolni
enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje
53
Ibidem, str. 36. 54
Ibidem, str. 36. 55
Šturm, Arhar, str. 207.
-
19
bližnje, ali priznati krivdo. Ta ustavna kategorija izhaja iz ameriškega prava iz
sodnega precedenčnega primera Miranda vs. Arizona56
.
Države in njihova sodišča morajo imeti humanitarni pristop pri obravnavanju kaznivih
dejanj z mednarodnim elementom. V kolikor gre za tujca, je treba vzeti v obzir, da
njega zaporna kazen težje prizadene kakor domačega državljana in to zaradi
nepoznavanja jezika, težjega ohranjanja stikov s člani družine itd. Kadar gre za
kazniva dejanja politične narave, države dajejo glede tega različne ocene. Nekatere
države smatrajo ljudi nasprotnega mišljenja kot kriminalce. Te države v takih
primerih pogosto uporabljajo ostro represijo, ki ne more računati na sodelovanje
drugih držav zaradi humanitarnih razlogov. Potrebno je poudariti, da gre v takem
primeru za zlorabo načela humanitarnosti tudi takrat, kadar država daje zatočišče in
pušča nekaznovane tiste zločince, ki so morda delovali na podlagi politične pobude ali
so s svojimi terorističnimi ravnanji uničevali ali ogrožali nedolžne ljudi57
. Slovenija in
Hrvaška dosledno upoštevata načelo humanosti. V 13. členu Pogodbe med RS in RH
o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah dovoljujeta, da lahko
obsojenec prestaja zaporno kazen v državi, katere državljan je. Na ta način je
izboljšana resocializacija obsojencev, ker kazen prestajajo v domačem okolju.
Slovenija in Hrvaška pa v okviru varovanja temeljnih človekovih pravic in temeljnih
svoboščin prepovedujeta pregon t.i. »političnih kaznivih dejanj«, kar je tudi določeno
v 9. členu Pogodbe med RS in RH o izročitvi.
Navedena temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega prava kot skupna
osnova te veje prava se ne smejo obravnavati ločeno. Ta načela se medsebojno
prepletajo v določenih kombinacijah. Načela predstavljajo integralno osnovo
modernega mednarodnega kazenskega prava. Načela imajo važno vlogo za
zakonodajalca v smislu in kot ideal, ki ga je potrebno doseči ali graditi na njem
postopoma. Zakonodajalec lahko tako načelom podeli novo interpretacijo, kar
predstavlja vpliv na sedanji in bodoči razvoj mednarodnega kazenskega prava58
.
56
Dežman, Erbežnik, str. 336. 57
Zlatarić, str. 37. 58
Ibidem, str. 37.
-
20
1.4. Viri mednarodnega kazenskega procesnega prava
Kot vire mednarodnega kazenskega procesnega prava pojmujemo predvsem tiste
pravne predpise, ki vsebujejo določbe kazenskega procesnega prava, in jih delimo na
notranje in zunanje59
. Notranji viri so predpisi domačega, notranjega kazenskega
procesnega prava, zunanji viri pa so mednarodne pogodbe, ki sta jih ratificirali
Republika Slovenija in Republika Hrvaška. Ustava RS v 8. in 153. členu, Ustav RH
pa v 139. in 140. členu določata, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s
splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki
zavezujejo obe državi, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe
uporabljajo neposredno. To pomeni, da v koliziji med domačim predpisom in
predpisom katere izmed ratificiranih mednarodnih pogodb, ki urejajo isto procesno
situacijo, veljajo določbe mednarodnega prava, ki so s podpisom in ratifikacijo
vključene v notranji pravni sistem. Če bi se pokazalo, da je kakšna določba iz
mednarodne pogodbe sporna glede skladnosti z našo Ustavo RS, se na predlog
predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora o tem izreče
ustavno sodišče, in sicer v postopku za ratifikacijo (člen 160/II Ustave RS). Če je
mnenje ustavnega sodišča negativno, državni zbor mednarodne pogodbe ne sme
ratificirati, je pa seveda mogoče sprožiti postopek za spremembo ustave po določbah
členov 168-171 Ustave RS in ustavo tudi spremeniti, če se takšna politična volja
pokaže z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev državnega zbora. Zdaj ostaja
nerešeno vprašanje, kako ravnati, če se potem, ko je bila mednarodna pogodba že
ratificirana, ob reševanju konkretne ustavne pritožbe pokaže, da sta si norma domače
ustave in norma mednarodne pogodbe v nasprotju. Vprašanje je, ali bi bilo mogoče
uporabiti teorijo o paralelnosti domače ustave in mednarodnega prava brez
spremembe ustave. Glede razmerja med splošno veljavnimi načeli mednarodnega
prava ter mednarodnimi pogodbami in domačimi zakoni je prof. dr. Škrk napisala
odlično razpravo, ki je uvod v analizo prakse ustavnega sodišča. Sicer pa sta besedili
členov 8 in 153/II Ustave RS jasni in nesporni. Vsi zakoni, podzakonski predpisi in
drugi splošni akti morajo biti v skladu z normami, ki spadajo v pojem mednarodnega
prava. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v celoti v skladu z
mednarodnimi pogodbami, ki so bile ratificirane na kakšen drugačen način, in ne v
državnem zboru. O skladnosti pravkar navedenih domačih pravnih aktov z
59
Dežman, Erbežnik, str. 189.
-
21
ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava
odloča Ustavno sodišče RS na podlagi člena 160/I – (2) Ustave RS60
.
Smiselno isto je utemeljevalo svojo odločitev tudi nemško zvezno ustavno sodišče
(Bundesverfassungsgericht) v svojih odločbah SOLANGE I iz leta 1974 in
SOLANGE II iz leta 1986, ko je odločalo o supremaciji prava Evropske skupnosti nad
nacionalnim (notranjim) pravom61
. Evropsko sodišče pravice (European Court of
Justice – ECJ) je pravilo o supremaciji prava skupnosti nad nacionalnim pravom prvič
oblikovalo v primeru Van Gend en Loos, 26/62, (1963) ECR 1, (1963) CMLR 105, in
ga nato izrecno poudarilo v primeru Flaminio Costa vs. skupnosti države članice del
svojih suverenih pravic prenesle nanjo in s tem ustvarile pravni sistem, ki veže tako
članice kot tudi neposredno njihove državljane62
. Nemško zvezno ustavno sodišče je v
svoji odločbi SOLANGE I, sprejeti po razsodbi Evropskega sodišča pravice (ECJ) v
primeru Internationale Handelsgesellschaft mbH vs. Einfuhr – und Vorratsstelle für
getreide und Futtermittel, 11/70, (1970) ECR 1125, (1972) CMLR 255, zavrnilo
brezpogojno priznanje supremacije prava skupnosti zaradi skrbi za temeljne ustavne
pravice in menilo, da imajo te temeljne pravice prednost pred pravom skupnosti ob
morebitnem medsebojnem nasprotovanju obeh skupnih norm. Poudarilo je, da tako
dolgo (so lange – od tod ime primera), dokler skupnost ne bo odstranila morebitnih
nasprotij med določbami prava skupnosti in notranjimi temeljnimi ustavnimi
pravicami, bo samo skrbelo za varstvo teh pravic. Na podlagi vključitve varstva
človekovih pravic v pravo skupnosti je nemško Zvezno ustavno sodišče leta 1986
sprejelo novo odločbo, poimenovano SOLANGE II. V njej je odločilo, da tako dolgo
(so lange), dokler bodo Evropske skupnosti zagotavljale učinkovito varstvo
človekovih pravic, ustavno sodišče ne bo izvrševalo svoje jurisdikcije presojanja
skladnosti sekundarne zakonodaje skupnosti s temeljnimi nemškimi ustavnimi
pravicami63
.
1.3.1 Notranji viri
Notranja vira mednarodnega kazenskega procesnega prava sta že sami ustavi
Republike Slovenije in Republike Hrvaške, ki vsebujeta naslednje določbe kazensko
procesne narave z vsebino o enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, varstva
60
Bavcon in soavtorji, str. 79-80. 61
Dežman, Erbežnik, str. 130, op. kot pod 82. 62
Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83. 63
Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83.
-
22
osebne svobode, odreditvi in trajanju pripora, enakem varstvu pravic, pravici do
sodnega varstva, javnosti sojenja, pravici do pravnega sredstva, pravici do povračila
škode, domnevi nedolžnosti, načelu zakonitosti v kazenskem pravu, pravnih jamstev v
kazenskem postopku, pravici do rehabilitacije in odškodnine, prepovedi ponovnega
sojenja o isti stvari – ne bis in idem, poslanski imuniteti, sodstvu, tožilstvu ter
odvetništvu in notariatu. Osnovna notranja vira, ki urejata mednarodno kazensko
procesno pravo sta slovenski ZKP (Zakon o kazenskem postopku iz leta 1995), na
Hrvaškem pa to materijo urejata hrvaški ZKP (Zakon o kaznenom postupku iz leta
2008) in Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima (ZOMPO) iz
leta 2005 (Narodne novine, broj 178/04). Neposredni pravni vir predstavljajo tudi
odločbe Ustavnega sodišča RS in Ustavnega suda RH. Slovenski ZKP je 10.11.2011
pridobil novelo ZKP-K, ki spreminja obstoječi sistem mednarodne pomoči v smeri
večje učinkovitosti in približuje zakonske določbe obstoječim mednarodnim
instrumentom. Pri tem se ohranja subsidiarnost uporabe določb ZKP (514. člen ZKP)
in je kot pravilo predvidena diplomatska pot komunikacije z možnostjo neposrednega
stika v nujnih primerih, če velja vzajemnost ali tako določa mednarodna pogodba
(515. člen ZKP). V prihodnje lahko o določenih ukrepih, za katere je v notranjih
postopkih pristojen državni tožilec, odloča slednji sam (prvi odstavek 515. člena in
516. člen ZKP). Pomoč se zavrne, če je v nasprotju s pravnim redom oziroma škoduje
suverenosti in varnosti (četrti odstavek 516. člena ZKP). Hkrati je precizirano (v duhu
približevanja pravilu forum regit actum64
), da se po možnosti upoštevajo zahteve
države prosilke, če je »takšen način izvedbe dejanja skladen s temeljnimi načeli
domačega kazenskega postopka«, ter je predvidena možnost sodelovanja tujega
organa pri izvršitvi dejanja (peti in šesti odstavek 516. člena ZKP) oziroma Sloveniji
(516.b člen ZKP) osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, z namenom zaslišanja kot priče
ali izvedenca ali zaradi soočenja. Takšna predaja je vezana na določene pogoje (tudi
soglasje osebe). Velja pogoj, da se odvzem prostosti v državi, kateri se oseba začasno
preda, ne odpravi, kakor tudi načelo specialnosti za dejanje, storjeno pred začasno
predajo65
. Hkrati zakon priznava odločbo tujega organa v primeru začasne predaje
Sloveniji osebe, ki ji je bila v tujini odvzeta prostost, kot podlago za odvzem prostosti
v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 516.b člena ZKP). Zakon predvideva, če tako
64
Pravilo, po katerem morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke (Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem pravu, Diplomsko
delo, Maribor 2013). 65
Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in delo št. 6-7, Ljubljana 2012, str. 1355-1357.
-
23
določa mednarodna pogodba, tudi možnost spontane izmenjave informacij (prvi
odstavek 516.c člena ZKP). Podrobneje ureja izvršitev tuje sodne odločbe na podlagi
mednarodne pogodbe ali vzajemnosti, ob izpolnjevanju določenih pogojev (517. člen
ZKP). Sodišče izvrši sodbo tako, da izreče kazensko sankcijo po zakonodaji RS, ob
vezanosti glede kazenske odgovornosti, dopustnosti pregona in izrečene kazni na
sodbo tujega sodišča, pri čemer mora izrečena sankcija čim bolj ustrezati izvirni
sankciji, nikakor pa ne sme glede odstopa kazenskega pregona tretji državi za dejanja,
za katera je predpisana kazen zapora do desetih let, in tudi za kazniva dejanja zoper
varnost javnega prometa (nekdanji četrti odstavek 519. člena ZKP)66
. Temeljno
načelo slovenskega in hrvaškega ZKP v zvezi z dajanjem mednarodne
kazenskopravne pomoči je t.i. načelo subsidiarnosti. Načelo subsidiarnosti pomeni, da
slovenski in hrvaški pristojni organi dajejo mednarodno kazenskopravno pomoč po
določbah slovenskega in hrvaškega ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo ali
zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske
unije določeno drugače. Navedeno pomeni, da se za države članice Evropske unije v
Sloveniji primarno upoštevajo določbe ZSKZDČEU, na Hrvaškem pa določbe
ZoPSEU, ki ju bomo spoznali v nadaljevanju. Za ostale države pa se najprej
uporabljajo sprejete in ratificirane mednarodne pogodbe, šele subsidiarno pa določbe
ZKP67
.
Naslednja dva notranja vira sta Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami
članicami EU (ZSKZDČEU, Ur.l. RS št. 102/2007) v Sloveniji, na Hrvaškem pa
Zakon o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU
(ZoPSEU, N.n. RH br. 81/2013), ki predstavljata temelji notranji pravni vir v zvezi z
mednarodno kazenskopravno pomočjo. Obsegata medsebojno priznavanje in
izvrševanje določenih pravosodnih in drugih določb, odstop in prevzem kazenskega
pregona, določene oblike pravne pomoči ter druge oblike sodelovanja v skladu s
pravom EU (1. člen ZSKZDČEU in ZoPSEU). Iz 2. člena obeh zakonov izhaja, da se
določbe tega zakona ne uporabljajo za Konvencijo EU iz leta 2000, hkrati pa zakona
odkazujeta subsidiarno med drugim na smiselno uporabo določb ZKP. Pri tem velja
opozoriti na opredelitev vzajemnega priznavanja iz 3. člena in načelo učinkovite
pravne pomoči iz 5. člena. Hkrati je v 7. členu podana opredelitev pojma »odreditveni
66
Erbežnik, str. 1355-1357. 67
Žirovnik Janez, Prijetje in predaja . . ., 14. Dnevi slovenskega varstvoslovja, Fakulteta za varnostne
vede, Ljubljana 2012, str. 3.
-
24
pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje«, ki se opredeljuje kot
pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po
njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa. V II. delu je opredeljen postopek
v zvezi z ENPP v smislu prenosa določb Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Pravna
pomoč je izrecno opredeljena v III. delu zakona ter predvidena za kazenske postopke
in druge postopke, v kolikor je zoper odločbo dovoljeno sodno varstvo pred
kazenskim sodiščem, zoper fizične in pravne osebe, za postopke za povrnitev škode,
rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, kakor tudi za postopke za povrnitev
škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno
obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Za zaprosila je predviden
neposredni stik ter pojasnjena vloga, ki jo lahko imajo predstavniki organov.
Podrobneje so opredeljene nekatere posebne oblike mednarodnopravne pomoči, in
sicer odstop in prevzem pregona, skupne preiskovalne skupine, nadzorovane pošiljke,
tajno delovanje, kakor tudi vloga Eurojusta in Evropske pravosodne mreže. Zakona v
IV. In V. delu implementirata zakonodajo EU glede priznavanja in izvrševanja
pravosodnih odločb ter izmenjave podatkov iz kazenskih evidenc68
.
1.3.2 Zunanji viri
Mednarodni dokumenti, ki neposredno ali posredno vplivajo na kazensko procesno
pravo Republike Slovenije in Republike hrvaške so: Ustanovna listina OZN, Splošna
deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in njegov II.
Fakultativni protokol o odpravi smrtne kazni, mednarodna konvencija o odpravi vseh
oblik rasne diskriminacije, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina
genocida, konvencija proti mučenju, Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in
nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Evropska konvencija o
človekovih pravicah in njeni protokoli št. 1, 4, 6 (odprava smrtne kazni), 7, 9, 10 in 11
ter Evropski sporazum, ki se nanaša na osebe, udeležene v postopkih Evropskega
sodišča za človekove pravice. Našteti mednarodni akti zadevajo varstvo človekovih
pravic in temeljnih svoboščin in kot taki dvigujejo raven spoštovanja teh pravic v
kazenskih postopkih obeh držav. Njihov pomen in vpil je še toliko bolj izrazit, saj
Ustava RS v 8. členu izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu
s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki
68
Erbežnik, str. 1355-1357.
-
25
zavezujejo Republiko slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne
pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni
del prava Republike Slovenije, torej ne potrebujejo specialne transformacije, in se
lahko sodišče in stranke nanje neposredno sklicujejo (selfexecuting norms)69
.
Mednarodni dokumenti, pretežno regionalne narave (konvencije Sveta Evrope), ki so
izrazito tehnične narave in zadevajo vprašanje mednarodne kazenskopravne pomoči,
so: Evropska konvencija o izročitvi ter I. in II. dodatni protokol h konvenciji,
Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Evropska
konvencija o prenosu postopkov v kazenskih zadevah, Evropska konvencija o
mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, Konvencija o transferju obsojenih oseb,
Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu, Konvencija o pranju, odkrivanju,
zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,
Kazenskopravna konvencija o korupciji, Evropska konvencija o zatiranju terorizma70
.
Vsak celovit in strokoven prikaz sistema mednarodnega kazenskega procesnega prava
ne sme prezreti pomena Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovih
judikatov, ki so v veliki meri pripomogli k harmonizaciji določb o varstvu človekovih
pravic v državah članicah Sveta Evrope, še zlasti v kazenskih postopkih. Prav tako
sodna praksa in kazenskopravna znanost, ki nista vira mednarodnega kazenskega
procesnega prava, pripomoreta k olajševanju razreševanja konkretnih pravnih
primerov po vzoru rešitev, s katerimi so bili razrešeni podobni pravni primeri71
.
Posebej pomembni za mednarodno pravno pomoč med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško so meddržavni sporazumi oz. bilateralne pogodbe, ki sta jih RS in
RH sklenili leta 1994. Med te sporazume oz. bilateralne pogodbe spadajo Pogodba
med RS in R