univerza v mariboru pravna fakultetakazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo,...

of 89 /89
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA MARKO FILIP KOLBL MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI POJMI) S POUDARKOM NA SODELOVANJU MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO Diplomsko delo Maribor, 2014

Author: others

Post on 01-Jan-2020

1 views

Category:

Documents


0 download

Embed Size (px)

TRANSCRIPT

  • UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

    MARKO FILIP KOLBL

    MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V

    KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI

    POJMI) S POUDARKOM NA

    SODELOVANJU MED REPUBLIKO

    SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO

    Diplomsko delo

    Maribor, 2014

  • ii

    UNIVERZA V MARIBORU

    PRAVNA FAKULTETA

    DIPLOMSKO DELO

    MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V

    KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI

    POJMI) S POUDARKOM NA

    SODELOVANJU MED REPUBLIKO

    SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO

    Študent: Marko Filip Kolbl Številka indeksa: 71155866 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: dr. Zlatko Dežman

    Maribor, marec 2014

  • iii

    ZAHVALA

    Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil mojemu mentorju dr. Zlatku Dežmanu za

    dragocene nasvete in pomoč pri izdelavi mojega diplomskega dela, mojim staršem za

    omogočanje študija in nudenje podpore ob samem študiju in vsem ljudem

    (prijateljem, znancem . . .), ki so ves čas verjeli v moj uspeh.

  • iv

    POVZETEK

    Predmet obravnave v mojem diplomskem delu je mednarodna pravna pomoč v

    kazenskih zadevah s poudarkom na sodelovanju med Republiko Slovenijo in

    Republiko Hrvaško, ki predstavlja obliko mednarodne kazenskopravne pomoči med

    dvema državama kot subjektoma kazenskopravnega sodelovanja. Kazenskopravna

    pomoč med državami pa je edina prava rešitev za odkrivanje in preprečevanje

    čezmejnega kriminala. Zato sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška odločili,

    da bosta sklenili meddržavne sporazume, ki urejajo t.i. malo mednarodno

    kazenskopravno pomoč, medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah

    in izročitev1.

    Vendar kasneje sta republiki Slovenija in Hrvaška postali članici Evropske unije2 in

    tako vstopili v njen pravni red. Pravila pravnega reda Evropske unije pa prav tako

    urejajo določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami članicami

    Evropske unije. Tako se postavi vprašanje, kateri pravni akt se uporabi v primeru

    kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško? Ali je to pravni akt

    Evropske unije ali ratificiran meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in

    Republiko Hrvaško? To vprašanje pride v poštev samo takrat, kadar pravni akt

    Evropske unije in ratificiran meddržavni sporazum urejata isto materijo

    mednarodnega kazenskega procesnega prava. Da v tem primeru pridemo do

    odgovora, je potrebno upoštevati pravila o hierarhiji mednarodnih pravnih aktov, ki

    urejajo mednarodno kazensko procesno pravo, mednje spadajo tudi ratificirani

    meddržavni sporazumi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in predhodne

    in končne določbe pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo isto materijo.

    Da bi razumeli koncept mednarodne kazenskopravne pomoči, je potrebno predstaviti

    in opredeliti osnovne pojme, ki se pojavljajo v zvezi z mednarodno kazenskopravno

    pomočjo in temeljna načela, na katerih osnovni pojmi slonijo. Ta temeljna načela so

    produkt načel najbolj civiliziranih narodov in imajo dvojno naravo: kot temeljna

    1 Pogodba o pravni pomoči v kazenskih in civilnih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.

    10/94, Hrvaška; Pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah z dne

    7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.10/94, Hrvaška; Pogodba o izročitvi z dne 7.2.1994, Uradni list RS-

    MP, št. 2/95,Hrvaška. 2

    Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1.4.2004, Republika Hrvaška pa je postala

    članica Evropske unije 1.7.2013.

  • v

    načela prava Evropske unije in temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega

    prava. Zato je moje diplomsko delo posvečeno tudi tej temi.

    Seveda pa mora mednarodna kazenskopravna pomoč slediti svojemu cilju. Ta cilj pa

    je uspešen pregon čezmejnega kriminala v najboljši možni meri.

    Zato se postavlja naslednje vprašanje, kateri pravni akti omogočajo boljši kazenski

    pregon čezmejnega kriminala? Ali so to pravni akti Evropske unije ali ratificirani

    meddržavni sporazumi med RS in RH? Odgovor na to vprašanje bo potekal sočasno s

    primerjavo obeh vrst pravnih aktov.

    Pri pregonu čezmejnega kriminala med posameznima državama pa odigrajo svojo

    vlogo tudi nacionalni predpisi držav. Ti se uporabljajo takrat, kadar mednarodni

    pravni akti določene materije ne urejajo3. V Republiki Sloveniji je ta predpis Zakon o

    kazenskem postopku (ZKP)4. V Republiki Hrvaški pa je takšen predpis Zakon o

    međunarodnoj pravnoj pomoći (ZOMPO)5. Takšno uporabo imenujemo subsidiarna

    uporaba nacionalnega predpisa države.

    Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, mednarodna

    kazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni

    sporazum, pravni akti Evropske unije

    3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se daje po določbah ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače (514. člen ZKP). 4Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.

    5 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.

  • vi

    RESÜMEE

    Gegenstand meiner Erörterung im meiner Diplomarbeit ist die internationale

    Rechtshilfe in Strafsachen, mit Hervorhebung und Widmung der Zusammenarbeit

    zwischen der Republik Slowenien und der Republik Kroatien, die eine Form der

    internationalen Rechtshilfe in Strafsachen zwischen zwei Staaten als Subjekten der

    strafrechtlichen Zusammenarbeit darstellt. Die rechtliche Strafhilfe zwischen den

    Staaten ist die einzig richtige Lösung für die Aufdeckung und Verhinderung der

    grenzüberschreitenden Kriminalität. Deshalb haben sich die Republik Slowenien und

    die Republik Kroatien entschieden, dass sie zwischenstaatliche Abkommen schließen,

    welche die so genannte kleine internationale strafrechtliche Hilfe, gegenseitige

    Vollstreckung der gerichtlichen Bescheide in Strafsachen und die Aushändigung

    regeln6.

    Nach dieser Entscheidung sind beide Republiken, d.h. Slowenien und Kroatien

    Mitglieder der Europäischen Union geworden7 und damit auch in diese

    Rechtsordnung eingetreten. Die Regeln der Rechtsordnung der Europäischen Union

    regeln ebenso Bescheide über die internationale strafrechtliche Hilfe zwischen den

    Staaten Mitgliedsländern der Europäischen Union. So stellt sich die Frage, welcher

    Rechtsakt wird im Falle der strafrechtlichen Zusammenarbeit zwischen Slowenien

    und Kroatien angewandt? Diese Frage kommt lediglich dann in Frage, wenn der

    Rechtsakt der Europäischen Union das ratifizierte zwischenstaatliche Abkommen die

    gleiche Materie des internationalen Strafprozessrechts regelt. Damit wir in diesem

    Fall zu einer Antwort kommen, ist es erforderlich die Regeln der Hierarchie der

    internationalen Rechtsakten, die das internationale Strafprozessrecht regeln, zu

    kennen, da darunter auch die ratifizierten zwischenstaatlichen Abkommen zwischen

    der Republik Slowenien und Republik Kroatien und die Übergangs- und

    Endbestimmungen der der Rechtsakten der Europäischen Union gehören, welche die

    selbe Materie regeln.

    6 Vertrag der Rechtshilfe in Straf- und Zivilsachen vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP, Nr. 10/94,

    Kroatien; Vertrag der gegenseitigen Vollstreckung der Gerichtsbescheide in Strafsachen vom 7.2.1994,

    Amtsblatt RS-MP, Nr.10/94, Kroatien, Vertrag der Aushändigung vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP,

    Nr. 2/95,Kroatien. 7

    Die Republik Slowenien wurde Mitglied der Europäischen Union am 1.4.2004, wogegen die Republik

    Kroatien Mitglied der Europäischen Union am 1.7.2013 geworden ist.

  • vii

    Damit man das Konzept der internationalen Rechtshilfe versteht, ist es erforderlich

    die grundlegenden Begriffe zu präsentieren und zu definieren, die im Zusammenhang

    mit der internationalen Rechtshilfe auftreten und die grundlegenden Prinzipe, auf

    welchen die Begriffe basieren. Diese grundlegenden Prinzipe sind das Produkt der

    Prinzipe der zivilisierten Völker und haben eine doppelte Natur: als grundlegendes

    Prinzip des Rechts der Europäischen Union und Grundprinzips des internationalen

    Strafprozessrechts. Deshalb widmete ich meine Diplomarbeit auch diesem Thema.

    Freilich muss auch die internationale strafrechtliche Hilfe seinem Ziel Folge leisten.

    Dieses Ziel aber ist es erfolgreich die grenzüberschreitende Kriminalität in

    bestmöglicher Masse zu verhindern.

    Deshalb stellt sich gleich die nächste Frage, und zwar: welche Rechtsakten

    ermöglichen die bessere Strafverfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität?

    Sind das die Rechtsakten der Europäischen Union oder sind es die ratifizierten

    zwischenstaatlichen Abkommen zwischen den beiden Staaten, also der Republik

    Slowenien und der Republik Kroatien? Die Antwort auf diese Frage verläuft

    gleichzeitig mit dem Vergleich beider Arten der Rechtsakten.

    Bei der Verfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität zwischen den einzelnen

    Staaten spielen auch die nationalen Vorschriften der Staaten ihre Rolle. Diese werden

    dann angewandt, wenn die internationalen Rechtsakten eine bestimmte Materie nicht

    regeln8. In der Republik Slowenien ist diese Vorschrift die Strafprozessordnung

    (StPO)9. In der Republik Kroatien aber ist eine solche Vorschrift das Gesetz der

    internationalen Rechtshilfe (ZOMPO)10

    . Eine solche Anwendung nennen wir eine

    subsidiäre Anwendung der nationalen Vorschrift des Staates.

    Schlüsselwörter: Republik Slowenien, Republik Kroatien, internationale

    strafrechtliche Hilfe, internationales Strafprozessrecht, zwischenstaatliches

    Abkommen, Rechtsakt der Europäischen Union

    8 Geboten wird die internationale strafrechtliche Hilfe nach den Bestimmung der StPO lediglich, wenn mit dem Internationalen Vertrag keine andere Regelung getroffen wurde (Art. 514 StPO). 9 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.

    10 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.

  • viii

    KAZALO

    UVOD ............................................................................................................................ 1

    1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO ......................................... 3

    1.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................... 3 1.2 HIBRIDNA OBLIKA PRAVA ........................................................................................................... 4 1.3 TEMELJNA NAČELA ................................................................................................................... 12 1.4 VIRI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA ....................................................... 20

    1.4.1 Notranji viri ........................................................................................................................ 21 1.4.2 Zunanji viri ......................................................................................................................... 24

    1.4.2.1 Viri prava EU ........................................................................................................................... 26 1.4.3 Hierarhija uporabe pravnih virov ........................................................................................ 28

    1.5 RAZVOJ MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V PRAVNEM REDU EVROPSKE UNIJE ......................................................................................................................................... 29

    2 MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT OBLIKA

    MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA .................... 35

    2.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 35 2.2 UDELEŽENCI MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI .......................................................... 35 2.3 CILJ IN SMISELNOST IZVEDBE MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI ................................. 37 2.4 NAČINI SODELOVANJA MED DRŽAVAMA ................................................................................... 37 2.5 ZGODOVINSKI OPIS NASTANKA MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI MED REPUBLIKO

    SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO ........................................................................................ 39 2.5.1 Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 ......................................................................... 40 2.5.2 Sklenitev meddržavnih sporazumov ................................................................................... 41 2.5.3 Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o kaznenom

    postupku Republike Hrvatske iz leta 1998 ......................................................................... 42 2.5.4 Vstop RS in RH v Evropsko unijo ...................................................................................... 44

    3 IZROČITEV (EKSTRADICIJA) ......................................................................... 46

    3.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 47 3.2 NAČELA PRAVA IZROČITVE(PREDAJE) ....................................................................................... 49 3.3 EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO(ENPP) .................................................................... 51

    3.3.1 Postopek za prijetje in predajo med državami članicami .................................................... 51 3.3.2 Postopek odločanja o izvršitvi naloga ................................................................................. 54 3.3.3 Skrajšani postopek .............................................................................................................. 55 3.3.4 Redni postopek ................................................................................................................... 56 3.3.5 Kolizija več zahtev in nalogov ............................................................................................ 57 3.3.6 Več nalogov za predajo ....................................................................................................... 57 3.3.7 Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev ................................................................ 58

    4 »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ ........................... 60

    4.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 60 4.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 61 4.3 ZAPROSILO ................................................................................................................................ 62 4.4 PRIDOBITEV DOKAZOV .............................................................................................................. 64 4.5 ZASEG PREDMETOV, PREMOŽENJA ALI DOKAZOV ...................................................................... 65 4.6 ODVZEM PREDMETOV IN PREMOŽENJSKE KORISTI ..................................................................... 66

  • ix

    5 MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB ..................................... 67

    5.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 67 5.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 67 5.3 IZVRŠEVANJE DENARNIH KAZNI ................................................................................................ 68 5.4 TRANSFER OBSOJENIH OSEB ...................................................................................................... 68 5.5 IZVRŠEVANJE POGOJNIH OBSODB .............................................................................................. 69 5.6 NADZORNI UKREPI .................................................................................................................... 70

    6 ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA .................................. 71

    6.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 71 6.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 71 6.3 ODSTOP KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................... 72 6.4 PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................. 73

    SKLEP ......................................................................................................................... 75

    LITERATURA ............................................................................................................ 77

    PRAVNI VIRI ............................................................................................................. 79

  • 1

    UVOD

    Že v preteklosti, tako rekoč vseskozi v zgodovini, so obstajala kazniva dejanja, ki so

    bila izvršena na območjih ali so segala na območja različnih držav ali pa so pri njih

    sodelovale osebe, ki so bile v različnih državah. Tudi dokazi, pomembni za katerikoli

    kazenski postopek, so lahko v tujini, in ne v državi, v kateri teče kazenski postopek.

    Zaradi drugačnega načina življenja v preteklosti takšni primeri niso bili tako pogosti,

    kot so danes. Pojavne oblike kaznivih dejanj s tujimi ali z mednarodnimi elementi so

    se v času spreminjale. Medtem ko so se v preteklosti v tem pogledu omenjala

    predvsem politična in vojaška kazniva dejanja, ki so sicer še vedno aktualna, najdemo

    med kaznivimi dejanji s tujimi elementi vseskozi tudi kazniva dejanja klasične

    kriminalitete, v sodobnosti pa bolj kot poprej zlasti gospodarska kazniva dejanja

    (vštevši davčna in finančna kazniva dejanja). Niti ekološka kazniva dejanja velikih

    razsežnosti niso povsem nov pojav, res pa je, da se jih danes bolj zavedamo in jih

    upoštevamo ter da imajo veliko hujše, lahko bi rekli celo globalne posledice.

    Razmeroma nov pojav so le kazniva dejanja, storjena zoper naddržavne organizacije

    in druge asociacije, ki segajo čez meje ene same države. Nenazadnje, posebno

    pozornost so vseskozi vzbujala vojna hudodelstva, kazniva dejanja zoper človečnost

    in zoper mednarodno pravo ter podobna kazniva dejanja, čeprav niti pri teh ni

    neizogibno nujno, da gre vselej za kazniva dejanja z mednarodnimi elementi. V

    splošnem bi lahko rekli, da ni tako rekoč nobenega kaznivega dejanja ali kazenskega

    postopka, pri katerem bi bili tuji oziroma mednarodni elementi vnaprej ali povsem

    izključeni11

    .

    V moderni dobi je kaznivih dejanj, ki segajo čez državne meje, vedno več, saj teče

    življenje vse bolj prosto in ne glede na meje med državami. Ponekod postajajo

    državne meje le še administrativne črte, ki sicer pomenijo razmejitev med dvema

    državnima pravnima redoma, drugačnih ovir za ljudi pa skoraj ne predstavljajo več.

    Zato ni presenetljivo, da skušajo storilci za kriminalno aktivnost izrabiti prednosti, ki

    jih s seboj prinašajo odprte meje. Po drugi strani pa, izhajajoč iz načela suverenosti

    držav, državne meje, čeprav le črte, pogosto pomenijo precej večjo oviro za ravnanje

    državnih organov, ki raziskujejo kazniva dejanja in preganjajo storilce na takšen način

    11

    Ljubo Bavcon in soavtorji: Mednarodno kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2012, stran 394-395.

  • 2

    izvršenih kaznivih dejanj. Nastaja očitno neravnovesje, v katerem odprte meje

    olajšujejo kriminalno dejavnost, otežujejo pa ukrepanje zoper storilce čezmejnih

    kaznivih dejanj. Značilno pri tem je, da se v tej smeri razvija predvsem t.i. organiziran

    kriminal, zato se v zvezi z njim neredko govori kar o mednarodnem organiziranem

    kriminalu12

    .

    Čedalje pogostejša in vse bolj nevarna kriminaliteta z mednarodnimi elementi, pri

    čemer imamo v mislih prav vse različne navezne okoliščine na tem področju, zlasti

    pa, kot že rečeno, mednarodna organizirana kriminaliteta sta začeli vse bolj načenjati

    spočetka stroge poglede na državno suverenost pri pregonu storilcev kaznivih dejanj.

    Uveljavljati se je začela ideja o mednarodni solidarnosti pri pregonu storilcev, saj na

    načelni ravni ne more biti sporno, da je kriminaliteta negativen družbeni pojav,

    ukrepanje proti njej pa naloga, ki zahteva in zasluži mednarodno sodelovanje med

    državami13

    kot sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška.

    Mednarodno sodelovanje med obema državama se je začelo po njunih osamosvojitvah

    leta 1991 kot odgovor na porast migracij ljudi in pogostejšega pretoka blaga in

    kapitala, ki sta žal prinesla tudi povečano število kaznivih dejanj. Republika Slovenija

    in Republika Hrvaška sta zgodovinsko, geografsko, kulturološko, religiozno, politično

    in pravno povezani, mednarodna kazenskopravna pomoč pa predstavlja pomemben

    vezni člen med obema državama, pri katerem ni posebne specifike prav zaradi

    večplastne povezanosti obeh držav. Obe državi tako povezuje kontinentalni pravni

    sistem, ki je posledica tega, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška delili

    usodo več skupnosti, med katerimi je tudi današnja Evropska unija. Nenazadnje pa

    moram poudariti, da je razvoj mednarodne kazenskopravne pomoči med Slovenijo in

    Hrvaško rezultat krepitve dobrososedskih odnosov med obema državama.

    12

    Ibidem, str. 395. 13 Ibidem, str. 395.

  • 3

    1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO

    Da bi lažje razumeli pravno pomoč med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je

    najprej potrebno predstaviti mednarodno kazensko procesno pravo kot posebno obliko

    prava, v katerega se uvršča sama mednarodna kazenskopravna pomoč. Ključnega

    pomena za razumevanje te oblike pravne pomoči so temeljna načela te oblike prava in

    njeni pravni viri, med katere se uvrščajo tudi viri, ki se uporabljajo za kazenskopravno

    sodelovanje med obema državama. Da pa lahko državi normalno kazenskopravno

    sodelujeta, so zato potrebni tudi načini sodelovanja, ki so določeni v posameznih

    normativnih aktih.

    1.1 Opredelitev pojma

    Mednarodno kazensko procesno pravo kot samostojna pravna veja je del

    mednarodnega kazenskega prava, ki poleg mednarodnega kazenskega procesnega

    prava vsebuje še mednarodno kazensko materialno pravo (obsega splošni in posebni

    del), mednarodno kazensko organizacijsko pravo in mednarodno kazensko izvršilno

    pravo14

    . Sodobno mednarodno kazensko procesno pravo je rezultat splošnih načel,

    vrednot in pravil s področja morale in filozofije. Nagel razvoj mednarodnega prometa,

    mednarodne menjave blaga, ekonomske migracije in turizma ima za posledico, da

    kriminaliteta prestopa nacionalne meje in dobiva mednarodne razsežnosti.

    Preprečevanje takšne kriminalitete zahteva poseben sistem norm kazenskega

    materialnega in procesnega prava, o katerih so se države določene mednarodne

    integracije sporazumele, da jih bodo upoštevale kot sestavni del svojega notranjega,

    internega prava. Tako se oblikuje mednarodno kazensko pravo kot samostojna pravna

    veja, ki je v specifičnem odnosu nasproti notranjemu (nacionalnemu, internemu)

    kazenskemu materialnemu in procesnemu pravu15

    . Med vsemi tremi pravnimi vejami

    obstaja tesna funkcionalna zveza. Norme mednarodnega kazenskega procesnega prava

    izvirajo iz pravne teorije in prakse, torej iz notranjega prava najbolj razvitih in

    civiliziranih držav. Prav zaradi pravne domišljenosti in dosežene ravni pravne kulture

    teh držav so učinkovale in učinkujejo kot zgled pravnim sistemom drugih držav ter so

    14

    Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 128, op. kot pod 79. 15

    Ibidem, str. 128-129.

  • 4

    se tako povzdignile na mednarodnopravno raven, od koder s povratnim učinkom

    vplivajo tako na domače ustavno in kazensko pravo kakor tudi na ustavno in kazensko

    pravo manj razvitih držav z nižjo stopnjo demokratičnosti in pravne kulture16

    .

    1.2 Hibridna oblika prava

    Prav zaradi prej omenjenih medsebojnih vplivov z mednarodnopravne ravni na

    domače ustavno in kazensko pravo in obratno ter vplivov na pravo manj razvitih

    držav je postala ta pravna veja nekaj edinstvenega, ker jo je tako mogoče po Dežmanu

    opredeliti hkrati kot mednarodno pravo in kot domače pravo z značilnimi

    medsebojnimi vplivi. To je najbolj očitno na področju varovanja temeljnih človekovih

    pravic, in sicer: 1. pravice do prostosti, 2. do varnosti, 3. do poštenega postopka in 4.

    do zasebnosti17

    .

    Pravica do prostosti spada med pomembne pravice, ki varujejo telesno in duhovno

    integriteto ljudi. Predstavlja določeno stanje (nekakšen negativen status), dolžnost

    državne oblasti pa je, da čim manj omejujejo naravno svobodo posameznika in da

    lahko intervenira samo takrat, če je potrebno, da se zaščiti svoboda posameznika pred

    drugimi18

    . V Ustavi RS je v 19. členu zapisano, da se nikomur ne more vzeti prostost,

    razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Podobno določilo vsebuje Ustav

    RH v 16. členu, 9. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in

    5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za postulat »habeas corpus«,

    ki so ga prvič uspeli izboriti »kraljevi podložniki« v Angliji (Habeas Corpus Act je

    sprejel angleški parlament leta 1679) in po katerem se ne more nikomur odvzeti

    svobode oziroma prostosti brez zakonske osnove, če torej kaznivo dejanje ni bilo že

    prej določeno v zakonu, in brez »pripeljanja« k sodišču (od tod tudi izraz »habeas

    corpus«, sc. ad. subieciendum – to je, da se mora osumljeni osebno pojaviti na sodišču

    in podvreči njegovi presoji)19

    . Tudi pri nas v RS in na Hrvaškem, je v skladu z

    ustavno normo, zagotovljena osebna svoboda v mejah zakona, kar pomeni, da

    zakonodajalcu niso postavljene omejitve, temveč je samo izvršilni oblasti

    prepovedano, da nekomu odvzame prostost, če ni to vnaprej predvidel zakon in dal

    abstraktno pooblastilo za takšen akt. Odvzem prostosti je najširši pojem in ga je

    16

    Dežman,Erbežnik,str. 129.

    17 Ibidem, str. 129.

    18 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo RS, posebni del, Pravna fakulteta

    Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 73. 19

    Ibidem, str. 73.

  • 5

    potrebno tako tudi razumeti, kar hkrati pomeni, da je v njem vsebovana tudi prepoved

    vseh tistih ravnanj in ukrepov države, s katerimi se posamezniku omejuje navedena

    pravica do osebne svobode20

    . Pravica do prostosti pa se tudi nanaša na določili

    slovenske in hrvaške ustave o odreditvi in trajanju pripora (20. člen Ustave RS in 24.

    člen Ustava RH). Tako je določeno, da vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v

    materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem

    prostosti. V čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost

    odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico

    do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je

    pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove

    najbližje21

    . Po slovenski in hrvaški ustavi se lahko pripor odredi zoper osebo, za

    katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Taka oseba pa se sme

    pripreti samo na podlagi odločbe sodišča in kadar je to neogibno potrebno za potek

    kazenskega postopka ali za varnost ljudi22

    . Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po

    njem, mora biti priprtemu vročena pisna obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima

    priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati

    toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva

    odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.

    Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti23

    . Pravica do

    prostosti je inkorporirana v številne določbe kazenskega procesnega prava Slovenije

    in Hrvaške(200. – 213. člen slovenskega ZKP; 122. – 144. člen hrvaškega ZKP).

    Enako velja za določbe kazenskega materialnega prava obeh držav, kjer so

    inkriminirana kazniva dejanja zoper temeljne človekove pravice in svoboščine24

    .

    Pravica do varnosti ščiti posameznika pred ravnanji drugih, katera ogrožajo njegovo

    telesno in duševno integriteto. Ustavno pravo pravico do varnosti ureja v različnih

    določbah. Temeljna ustavnopravna določba v zvezi s pravico do varnosti je določba o

    nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH).

    Nedotakljivost človekovega življenja pomeni, kakor določa sodna praksa Evropskega

    sodišča za človekove pravice v Strassbourgu (ESČP), izvrševanje »pozitivnih

    20

    Ibidem, str. 74. 21 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.

    22

    Ibidem, prvi odstavek 20. člena. 23

    Ibidem, drugi odstavek 20. člena. 24

    16. poglavje Kazenskega zakonika RS(Ur.l. RS, št. 55/2008), 11. poglavje Kaznenog zakona RH (N.n. RH, br. 13/14).

  • 6

    obveznosti« (»positive obligations«) s strani države, ki preprečujejo nasilje in nasilje,

    ki se konča s smrtjo oseb. Omenjeno velja za državo samo, se pravi za vse njene

    organe, kot tudi za posameznike, ki izvršujejo dejanja nasilja nad drugimi

    posamezniki na območju določene države. Država je dolžna izslediti nasilne

    posameznike in proti njim kot domnevnim storilcem kaznivih dejanj sprožiti

    preiskavo, kajti v nasprotnem primeru gre za kršitev pozitivnih državnih obveznosti z

    opustitvenimi ravnanji. Zlasti pomembna je odločba ESČP v zadevi Avsar vs. Turčija

    z dne 10.7.2001, kjer ESČP ni raztegnilo teh pozitivnih obveznosti države na primer,

    v katerem je kaznovanje zdravnika, ki je zagrešil smrt novorojenčka, po sedmih letih

    in pol pravnega postopka brezpogojno zastaralo25

    . Enako velja za vse precedenčne

    primere, ki so omenjeni v sodbi Avsar vs. Turčija.

    Prav tako mora država poskrbeti, da ni ogrožena varnost oseb, ki jim je na zakonit

    način prostost kakorkoli omejena ali zoper njih teče kazenski postopek. Tako so nad

    temi osebami prepovedana nasilna ravnanja brez pravega razloga, kakor tudi nasilna

    protizakonita ravnanja, katerih cilj je doseči izsiljeno priznanje in izsiljene izjave

    omenjenih oseb. Nasilna dejanja oz. ravnanja, s katerimi se skuša doseči izsiljeno

    priznanje in izsiljene izjave, pogosto ustrezajo definiciji mučenja26

    . Slovenska in

    hrvaška ustava prepovedujeta mučenje, kakor tudi nečloveško ali ponižujoče

    kaznovanje. Sledi določba o prepovedi opravljanja medicinskih ali drugih znanstvenih

    poskusov brez privolitve (18. člen Ustave RS, 23. člen Ustava RH), kar velja tudi za

    osebe, zoper katere teče kazenski postopek ali so na kakršnikoli način priprte. V okvir

    varstva nedotakljivosti človekovega življenja spada tudi prepoved smrtne kazni.

    Prepoved smrtne kazni je posledica dejstva, da je pravica do življenja najvišja in

    najpomembnejša človekova pravica, kar je razumljivo že samo po sebi in velja tudi,

    če to ni nikjer posebej zapisano27

    . Slovenska in hrvaška ustava prepoved smrtne kazni

    izrecno omenjata (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH). Da se v Sloveniji ne sme

    predpisati smrtna kazen, je bilo prvič zapisano v ustavne amandmaje v letu 198928

    .

    Prepoved smrtne kazni je kot oblika kazenske sankcije v kazenskem postopku

    določena tudi v 6. Protokolu k EKČP, ki predstavlja najvišji standard varovanja

    človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa 2. odstavek 2. člena EKČP

    25

    Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske

    državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 209 – 210. 26

    Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 27

    Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 28

    Ibidem, str. 73.

  • 7

    dopušča tudi izjeme od nedotakljivosti človekovega življenja kot razloge, ki

    izključujejo protipravnost. Uporabo teh izjem pa je v skladu s sodno prakso ESČP

    treba razlagati povsem restriktivno. Med te izjeme sodijo: zakonita obramba

    katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, zakoniti odvzem prostosti ali preprečitev

    bega osebe, ki je priprta, pri preprečevanje nasilja ali vstaje. Merilo, ki ga ESČP

    uporablja pri teh izjemah, je »absolutna neogibnost« (»absolute necessity«). Izjema od

    te restriktivne razlage je zakonita obramba življenja druge osebe v obliki silobrana.

    Vsi razlogi so seveda podvrženi materialni kazenskopravni analizi razlogov za

    izključitev protipravnosti (sočasnost, sorazmernost, nezakrivljenost itd.)29

    .

    Pravica do poštenega postopka (sojenja) – fair trail, kot ta izhaja iz 6. in 13. člena

    Evropske konvencije o človekovih pravicah ter določbe 2. do 4. člena Protokola št. 7

    k EKČP. 6. člen EKČP z naslovom Pravica do poštenega obravnavanja določa:

    »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o

    kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku

    odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti

    izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v

    interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi

    zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj,

    kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala

    interesom pravičnosti30

    «. Pravica do poštenega sojenja je, kot je bilo že poudarjeno,

    nekakšna nadpravica, ki sama sicer v Ustavi RS ni izrecno določena, izhaja pa

    smiselno iz številnih ustavnih določb. Iz te pravice izhaja pravica do obrambe (29.

    člen Ustave RS, 29. člen Ustava RH), ki omogoča, da obdolženec v postopku aktivno

    deluje v svojo korist. Ta temelji na predpostavki njegove nedolžnosti in dolžnosti

    državnih organov, da skrbijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, ter lahko zato

    obdolženca omejijo v njegovih pravicah le ob pogojih, ki jih določa zakon (27. člen

    Ustave RS ter 1. in 3. člen slovenskega ZKP, 28. člen Ustava RH ter 1. in 3. člen

    hrvaškega ZKP). Stopnja demokratičnosti in progresivnosti kazenskega postopka je

    odvisna od obsega pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, da zadosti

    pravici do obrambe. Več kot ima pravic, manjši je pritisk kazenskega postopka na

    njegovo voljo. Manjši ko je ta pritisk, toliko bolj je svoboden v svoji procesni volji.

    Kolikor bolj je svoboden v svoji procesni volji, toliko bolj je subjekt kazenskega

    29

    Šturm, Arhar, str. 207-208. 30

    Dežman, Erbežnik, str. 331.

  • 8

    postopka. Pravica do obrambe je namreč pravica obdolženca, da po lastni presoji

    razvije takšno procesno aktivnost, s katero na argumentiran način zavrača

    utemeljenost obtožbe. Iz njegove temeljne pravice do poštenega postopka pa je

    izvedena še vrsta drugih pravic, ki mu omogočajo, da čim bolj dosledno zadosti

    pravici do obrambe in ki zahtevajo ustrezno razlago mednarodnih in notranjih določb,

    ki jih opredeljujejo. Med te pravice spadajo: pravica do molka, pravica do uporabe

    svojega jezika in pomoči tolmača, pravica do sojenja v navzočnosti, pravica do

    neodvisnega in nepristranskega sodišča, pravica do sojenja v razumnem roku, pravica

    do pravnih sredstev, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in

    pravica do obrambe. Pravica do poštenega postopka (sojenja) se v angleškem jeziku

    pojavlja kot besedna zveza »fair trail«. Ustrezneje jo je prevajati v slovenščino kot

    »pošten postopek« oziroma kot »pošteno obravnavanje«, saj se ne nanaša zgolj na

    fazo sojenja, temveč tudi na predrazpravne faze. Določbe 6. člena EKČP veljajo za

    vse faze kazenskega postopka, in ne zgolj za fazo sojenja, kot je Evropsko sodišče za

    človekove pravice navedlo v primeru Imbrioscia vs. Švica31

    .

    V samem jedru problematike v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi leži pravica

    do zasebnosti, kot »skupni imenovalec« vseh drugih ustavnih pravic. Posebni

    preiskovalni ukrepi ali prikrite operativne metode in sredstva (POMS), kot jih definira

    slovenski ZKP, so prikrite preiskovalne metode in sredstva, ki se lahko uporabljajo, če

    obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali

    pripravlja oz. organizira izvršitev katerega od kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta

    v ZKP, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo

    zbrati dokazov oz. bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi32

    .

    Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 13.4.1995

    zasebnost opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno

    celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in

    konstitutivno, da si jo človek vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni

    skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli

    nezaželenega«. Pri takšni definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena

    Ustave RS, ki določa, da je lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo

    31

    Boštjan M. Zupančič, Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2001, str. 1065. 32

    Dežman, Erbežnik, str. 331.

  • 9

    zasebnost dopusten le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka

    oziroma za varnost države. Ta določba je povzeta po prvem odstavku 17. člena

    Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ki določa, da se

    nikomur ni dovoljeno samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje

    posameznika. Smiselno isto določa 8. Člen Evropske konvencije o človekovih

    pravicah, ki poudarja, da se javna oblast ne sme vmešavati v pravico do zasebnosti in

    druge pravice, razen če je to v skladu z zakonom in nujno v demokratični družbi iz

    taksativno naštetih razlogov. Glede na to je torej dolžnost zakonodajalca, da vsako

    pravno območje uredi tako, da je čim bolj izključena možnost arbitrarnega ter zato

    samovoljnega poseganja državnega organa v človekove pravice. Evropsko sodišče za

    človekove pravice je s svojo judikaturo izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi

    katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep države utemeljena oziroma ali je tak ukrep

    države zakonit in legitimen ter v skladu s Konvencijo (EKČP). Pri tem opravlja

    preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu na temelju meril iz drugega

    odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ti merili sta: 1. načelo

    zakonitosti in 2. načelo sorazmernosti33

    .

    Poznamo dva koncepta zasebnosti: 1. Lastninski koncept in 2. Koncept pričakovanja

    zasebnosti. Po prvem, starejšem, imenovanem lastninski koncept varovanja

    zasebnosti, policisti niso nedovoljeno kršili zasebnosti, če »niso izvedli uradne

    preiskave in zasega osebe obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko

    fizično vdrli v njegovo hišo ali dvorišče z namenom izvesti preiskavo«. Takšen

    koncept je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo v primeru Olmstead vs. United States, 277

    U.S. 438 (1928), kjer so policisti prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da

    bi pri tem stopili na posest osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je

    sodišče menilo, da na temelju zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik

    Brandeis je takšnemu večinskemu mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem

    odklonilnem mnenju menil: »Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti

    vohunjenja, se ne bo ustavil z elektronskim prisluškovanjem. …Je možno, da ustava

    posameznikovi zasebnosti ne nudi nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste?

    …Snovalci Ustave so nasproti državi priznali posameznikom pravico, da jih nihče ne

    vznemirja (right to be alone) . . . Za varstvo te pravice moramo vsak neupravičen

    poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi ga izvrši,

    33

    Dežman, Erbežnik, str. 727-728.

  • 10

    razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država pridobila

    na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev Petega amandmaja . . .«34

    . njegovemu

    pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja zasebnosti, po

    katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti dostopnem

    mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega koncepta.

    Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz vs. United States,

    389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je FBI

    pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran sicer javne telefonske

    govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričakovanju je kasnejša judikatura dodala še

    objektivno merilo – »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena

    sprejeti kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja

    zasebnosti je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford vs.

    Združeno kraljestvo, Eur. Court H.R., 25.6. 1997-III, tč. 45, Ustavno sodišče

    Republike Slovenije pa v že omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.199735

    .

    Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-

    I-25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z

    obrazložitvijo, da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo

    natančno določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg

    v posameznikovo zasebnost. Ti pogoji so36

    :

    1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;

    2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;

    3. omejenost časa izvajanja ukrepa;

    4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega

    postopka ali za varnost države37

    .

    Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da

    se posamezni ukrepi med seboj tako razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva

    samostojno opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo,

    tako da imajo njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen38

    .

    Za mednarodno kazensko procesno pravo je namreč značilno, da postaja integralni del

    nacionalnega prava s konsenzom, torej s sklenitvijo mednarodnih pogodb oziroma

    34

    Ibidem, str. 727-728. 35

    Ibidem, str. 728-729. 36

    Ibidem, str. 729. 37

    Ibidem, str. 729. 38

    Ibidem, str. 729-730.

  • 11

    njihovo ratifikacijo. Iz tega izhaja dvojna narava mednarodnega kazenskega

    procesnega prava. Po eni strani gre za politični izraz sporazuma (konsenza) med

    dvema državama o vodenju kazenskega postopka in o izvršitvi kazni ter njune

    politične pripravljenosti za vzajemno pomoč, ki je določena s političnimi interesi

    države. Po drugi strani pa je pravni izraz določenega meddržavnega sporazuma,

    pravni posel, ki ga urejajo predpisi mednarodnega prava. Mednarodno kazensko

    procesno pravo se uresničuje na različne načine39

    . Poznamo proces unifikacije,

    poenotenje po metodah asimilacije, proces harmonizacije (usklajevanja) in

    nevtralizacije tistih določb kazenskega prava, ki niso v skladu z mednarodnim

    kazenskim pravom. To pomeni, da s spoštovanjem mednarodnega kazenskega prava

    države, ki niso v skladu z mednarodnim kazenskim pravom40

    . Prav proces

    harmonizacije je pripomogel k nastanku kazenskopravnega sodelovanja med

    Slovenijo in Hrvaško v obliki sklenitev treh meddržavnih sporazumov. Na razvoj

    pravne pomoči med RS in RH pa je tudi vplival proces ratifikacije, vendar ne v okviru

    bilateralnega sodelovanja, temveč v okviru članstva v Evropski uniji. Tipičen primer

    procesa unifikacije je Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu, v kolikor katera

    od držav ni vložila pridržka zoper njega in določbe prava EU o medsebojnem

    izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Na ta način je odpravljena

    marsikatera zakonska kolizija, ki bi utegnila privesti do izogiba pregonu določenih

    storilcev kaznivih dejanj in do izogiba pravnih posledic obsodbe v kazenskih zadevah

    s strani obsojencev.

    Proces asimilacije41

    je zagotovo najbolj nepriljubljen način uresničevanja

    mednarodnega kazenskega procesnega prava, saj pride v takem primeru do absorpcije

    nacionalnega prava določene države s strani prava druge države ali mednarodne

    organizacije. Posledica asimilacije pa je izguba suverenosti države v določenemu

    obsegu. Med Slovenijo in Hrvaško procesa asimilacije ni moč beležiti, saj sta obe

    državi suvereni, članstvo v Evropski uniji pa v nobenem primeru državama ne nalaga

    asimilacije kazenskega prava. Dodatni razlog za nezahtevanje asimilacije s strani

    prava EU je sama pravna narava Evropske unije za katero je značilno, da kazensko

    pravo ne spada v pristojnost neposrednega urejanja institucij EU, temveč je kazensko

    pravo pravo posameznih držav članic. Nekoliko drugače je pri procesu nevtralizacije.

    39

    Dežman, Erbežnik, str. 129. 40

    Ibidem, str. 129. 41

    Ibidem, str. 129.

  • 12

    Tukaj pride do izničenja tistih določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z

    evropskimi standardi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih

    določajo konvencije organizacije Sveta Evrope. Slovenija in Hrvaška sta bili deležni

    procesa nevtralizacije ob njunem osamosvajanju, ko je bilo treba staro jugoslovansko

    kazensko procesno zakonodajo prilagoditi pravu zahodnoevropskih držav, ki je

    določalo moderni standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

    1.3 Temeljna načela

    Države, ki spoštujejo mednarodno kazensko pravo in ki se razglašajo za njegove

    subjekte, odstopajo v določenem obsegu od svoje suverenosti ter zavestno opuščajo

    lastne partikularne in nacionalne interese v prid spoštovanja človekovih pravic.

    Takšno mednarodno sodelovanje na področju ustvarjanja skupnega, mednarodnega

    prava je mogoče ob upoštevanju temeljnih mednarodnopravnih načel, ki so pogoj

    mednarodnega sodelovanja na tem področju. Ta načela so: 1. načelo solidarnosti in

    sodelovanja med državami sveta, 2. načelo zaupanja med državami, 3. načelo

    eliminiranja lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, 4. načelo pravičnosti,

    5. načelo varstva človekovih pravic in 6. načelo humanosti42

    .

    Nikakor pa ne moremo mimo osnovnih načel, ki jih je kazenskopravna znanost že

    davno utemeljila. Tako se za prostorsko veljavnost določenega kazenskega zakona

    uporablja teritorialno načelo, v katero spadata načeli prava ladijske zastave in

    registracije letala. Realno načelo, ki pomeni, da velja domač kazenski zakon za

    nekatera kazniva dejanja, izvršena v tujini, katerih značilnost je njihova posebna

    nevarnost in ni mogoče pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj

    intenzivno kazensko preganjali ali pa jih je država glede na svoje obveznosti iz

    mednarodnih pogodb dolžna preganjati43

    . Aktivno personalitetno (tudi nacionalno)

    načelo vzpostavlja kaznovalno oblast države nad njenimi državljani tudi takrat, kadar

    ti kriminalne aktivnosti izvajajo v tujini. S tem načelom se zlasti zagotavlja, da se

    državljan naše države, ki v tujini stori kaznivo dejanje, s prebegom v domačo državo

    ne more izogniti pregonu za to dejanje. To bi se sicer lahko zgodilo zaradi ustavne

    omejitve o izročanju naših državljanov. Spomnimo, da 47. člen Ustave RS določa, da

    državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi oziroma ga ni dovoljeno izročiti

    42

    Dežman, Erbežnik, str. 129. 43

    Zlatarić, Bogdan, Međunarodno krivićno pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979, str. 33.

  • 13

    ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s

    katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno

    organizacijo. Na podlagi aktivnega personalitetnega načela se kaznovalna oblast naše

    države vzpostavi le, če sta izpolnjena pogoja: 1. da ne gre za kaznivo dejanje, ki je

    zajeto že v sklopu realnega načela in 2. da se storilca zaloti na ozemlju Republike

    Slovenije oziroma da ji ga tuja država izroči. Jurisdikcijska oblast domačih sodišč je

    pri aktivnem personalitetnem načelu omejena v dveh smereh. Prva omejitev so

    negativne procesne predpostavke, ki onemogočajo (ponovni) pregon našega

    državljana za dejanje, storjeno v tujini, v naslednjih primerih44

    :

    - če je bil v tujini za to kaznivo dejanje že obsojen in je izrečeno kazen popolnoma

    prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo odločeno, da bo v tujini

    izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;

    - če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena ali

    pa je izvršitev kazni zastarala; in

    - če se izvršeno kaznivo dejanje v tujini preganja na zahtevo (predlog)

    oškodovanca, vendar takšna zahteva ni bila vložena45

    .

    Druga omejitev jurisdikcije domačih sodišč pri aktivnem personalitetnem načelu pa je

    zahteva po identiteti norme oziroma obojestranski kaznivosti. Našega državljana je

    mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v tujini, le

    pod pogojem, da je to dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

    Ta omejitev pa ni absolutna. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne obstaja in

    torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa kaznivo po

    našem KZ), se namreč izjemoma lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta

    kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti Republiki

    Sloveniji ali proti njenemu državljanu in 2. da pregon izrecno dovoli minister za

    pravosodje. Ker je pri uporabi aktivnega personalitetnega načela treba upoštevati

    načelo ne bis in idem in pravilo o identiteti norme, je veljavnost našega kazenskega

    zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri je bilo

    dejanje izvršeno, mogoče opredeliti kot subsidiarno46

    .

    44

    Selinšek, Liljana ,Kazensko pravo, splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana 2007, str. 74-75. 45

    Ibidem, str. 75. 46

    Ibidem, str. 75.

  • 14

    Pasivno personalitetno načelo je prvo od dveh načel, ki urejata vprašanje veljavnosti

    kazenske zakonodaje Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini. V

    sklop pasivnega personalitetnega načela spadajo primeri, ko tujec zunaj Republike

    Slovenije stori kaznivo dejanje proti naši državi ali proti njenemu državljanu. Poleg

    tega morata biti v tem primeru izpolnjena še dva nadaljna pogoja, da se vzpostavi

    kaznovalna oblast naše države: 1. ne gre za kaznivo dejanje, ki je zajeto že v sklopu

    realnega načela, in 2. storilca se zaloti na ozemlju naše države oziroma ji ga tuja

    država izroči. Tudi pri pasivnem personalitetnem načelu se zahteva identiteta norme.

    Tujca je mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v

    tujini zoper našo državo ali našega državljana le pod pogojem, da je to dejanje

    kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Ta omejitev sicer tudi pri

    pasivnem personalitetnem načelu ni absolutna, vendar je določena še strožje kot pri

    aktivnem personalitetnem načelu. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne

    obstaja in torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa

    kaznivo po našem KZ), se na podlagi pasivnega personalitetnega načela izjemoma

    lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da

    pregon izrecno dovoli minister za pravosodje (formalni pogoj) in 2. da gre za dejanje,

    ki je takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo po splošnih pravnih načelih,

    priznanih od mednarodne skupnosti (materialni pogoj). Slednje pomeni, da mora biti

    dejanje opredeljeno za kaznivo v mednarodnem (kazenskem) pravu oziroma da

    dejanje povsod po svetu velja za odklonsko vsaj po običajnem pravu. Enako kot za

    aktivno tudi za pasivno personalitetno načelo velja, da je veljavnost našega

    kazenskega zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri

    je bilo dejanje izvršeno, zgolj subsidiarna. Univerzalno načelo ureja primere, ki niso v

    ničemer povezani z našo državo, razen s tem, da je storilec zaloten na našem ozemlju

    in da pride do njegove izročitve tuji državi. Kazenski zakon Republike Slovenije po

    tem načelu torej velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini

    kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, vendar ne pride do

    izročitve tuji državi. To pomeni, da se kaznovalna oblast naše države vzpostavlja šele,

    ko se pri nas zalotenega tujca skuša izročiti tuji državi, vendar je ta izročitev

    neuspešna (npr. tuja država ne sprejme ponujene izročitve), oziroma ko niso

    izpolnjeni pogoji za takšno izročitev po mednarodnem pravu47

    .

    47

    Ibidem str. 75-76.

  • 15

    Glede jurisdikcije oblasti domačih sodišč veljajo pri univerzalnem načelu povsem

    enake omejitve in pogoji kot pri pasivnem personalitetnem načelu. Univerzalno

    načelo pa je v primerjavi z drugimi načeli, ki urejajo krajevno veljavnost kazenskega

    zakona, najšibkejše. V razmerju do drugih načel je sekundarno (uporabi se le, če niso

    izpolnjeni pogoji za uporabo nobenega drugega pravila o krajevni veljavnosti

    kazenskega zakona), v razmerju do zakonodaje države, v kateri je bilo kaznivo

    dejanje storjeno, pa subsidiarno48

    . Kot novost pa kazenskopravna znanost beleži

    načelo zastopniške jurisdikcije. Med osnovna načela prav tako spadajo načelo

    identitete norme ali dvostranske kaznivosti, kot tudi načelo ne bis in idem. Ti dve

    načeli prideta v poštev v zvezi z institutom ekstradicije (izročitve), katere temeljna

    načela so prepoved izročanja lastnih državljanov, prepoved izročanja za politična

    kazniva dejanja in načelo specialnosti. Ta tri načela pa je moč najti tudi v drugih

    vrstah pravne pomoči v kazenskih zadevah, kakor tudi v primeru medsebojnega

    izvrševanja kazenskih sodnih odločb. Vsa omenjena načela imajo samo eno področje

    delovanja znotraj celotne materije mednarodnega kazenskega prava v širšem smislu.

    Zaradi tega ta načela poimenujemo posebna načela.

    Pod pojmom temeljna načela kazenskega procesnega prava razumemo višje

    postavljene postulate, ki v celoti impregnirajo celotno materijo te veje prava na način,

    ki ji podeljuje lastne značilnosti. Le ti postulati obsegajo vse sektorje te veje prava, ki

    z osnovnimi načeli dosegajo potrebno koherentnost svoje bogate materije in višjo

    stopnjo znanstvene vrednosti. Posledica temeljnih načel mednarodnega kazenskega

    procesnega prava je samostojnost te veje prava49

    .

    Načelo solidarnosti in sodelovanja med državami sveta predstavlja eksistenco držav in

    njihovo medsebojno sodelovanje v okviru mednarodne skupnosti. Načelo implicira

    koncepcijo relativne suverenitete držav, omejeno z zahtevo po njihovi miroljubni in

    aktivni koeksistenci. Pod vprašanje se tako postavljajo načela mednarodne politike

    držav, ki edine lahko dosežejo trajni mir v svetu. Trajni mir v svetu bi se tako moral

    realizirati in konkretizirati v vseh manifestacijah in aktivnostih, ki jih države izvajajo

    v odnosu do tujih držav. Država se tako pridružuje temu načelu, v kolikor v svoji

    zakonodaji uredi vprašanja s področja mednarodnega kazenskega prava, ki daje svoj

    48

    Selinšek, str. 77. 49

    Zlatarić, str. 34.

  • 16

    delež mednarodni pravni in miroljubni ureditvi sveta50

    . V zadnjih letih beležimo

    razvoj tega načela, ki je posledica širjenja evropske integracije in pravnih sprememb

    evropske integracije, katera je svojo nadaljnjo širitev gradila na ruševinah nekdanje

    železne zavese. Vendar je kljub temu dandanes to načelo še vedno okrnjeno zaradi

    partikularnih in nacionalističnih interesov posameznih držav, katerih razlog je

    prevelika prisotnost zunanje politike v odnosu do tujih držav. To pa ne velja za

    sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, ki predstavlja zgled ostalim državam, kakšno

    naj bo kazenskopravno sodelovanje. Posledica odličnega razvoja kazenskopravnega

    sodelovanja med tema državama, je prizadevanje za dobrososedske odnose, ki naj bi

    nekoliko zgladili napetosti med obema državama zaradi nekaterih odprtih vprašanj

    glede meje in nasledstva. Prav tako pa je vpliv zunanje politike na področju

    kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško manjši kot pri reševanju

    mejnega vprašanja in vprašanja nasledstva, katera predstavlja temelj za uspešno

    pravno pomoč.

    Načelo zaupanja med državami predstavlja nekakšen derivat predhodnega načela

    solidarnosti in sodelovanja med državami, ampak tudi to načelo ima posebno vlogo

    pri tvorbi ostalih temeljnih načel. Tudi za zaupanje med državami velja, da se je

    zaradi različnih družbenopolitičnih sistemov v preteklosti, posebno socialističnega in

    kapitalističnega sistema, prišlo do nezaupanja med državami teh nasprotnih sistemov,

    kar se je kazalo na mnogih področjih mednarodnih odnosov, kakor tudi na področju

    mednarodnega kazenskega prava. Zaradi tega je prišlo do nazadovanja razvoja tega

    načela. Tako se je v preteklosti kakor tudi dandanes postavljajo stroge zahteve po

    načelu reciprocitete in načelu specialnosti v primeru ekstradicije, kar pripelje do

    zavrnitve vsake mednarodne kazenskopravne pomoči, pojmu političnega delikta pa se

    pogosto daje tendenciozna ocena, kar še dodatno poglobi nezaupanje v sodne organe

    tuje države. Vsekakor pa je treba poudariti, da se je v preteklosti mednarodno

    kazensko pravo tradicionalno gradilo na načelu nezaupanja med državami, kar je

    privedlo in še danes prihaja do ignorance tujega prava in tujih sodnih postopkov ter

    odločb, prepovedi izročitve lastnih državljanov in v neizvrševanju tujih kazenskih

    sodb51

    . V času novejše zgodovine, se pravi po padcu »železne zavese« pa je prišlo do

    določenih sprememb v nasprotni smeri, v smeri večjega zaupanja med državami z

    vidika mednarodnega kazenskega prava, za kar se je treba zahvaliti širitvi Evropske

    50

    Ibidem, str. 34. 51

    Ibidem, str. 35.

  • 17

    unije in njenim pravnim reformam. Tudi zaupanje ni bilo nikoli kamen spotike v

    slovensko-hrvaških odnosih. Zaupanje med državama je posledica skupnega

    zgodovinskega, kulturnega, geografskega, političnega in pravnega razvoja obeh držav.

    Vendar pa sta obe državi bili deležni tudi nezaupanja, kar se je kazalo v obliki določil

    slovenske in hrvaške ustave o prepovedi izročanja lastnih državljanov. Nič drugače ni

    bilo v primeru sklenitve ene izmed prvih bilateralnih pogodb med RS in RH o

    izročanju, kjer je bilo prav tako izrecno navedeno, da slovenski in hrvaški državljani

    ne smejo biti predmet izročitve med obema državama. Čez nekaj časa pa je le prišlo

    do sprememb. Slovenija in Hrvaška sta svojim ustavnim določilom o prepovedi

    izročanja lastnih državljanov le dodali odstavek, ki pravi, da je izročitev lastnih

    državljanov izjemoma dovoljena, v kolikor to od države zahteva ratificirana

    mednarodna pogodba, katere podpisnica je država (47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava

    RH). Posledica tega določila je prenos izvrševanja dela suverenih pravic na

    mednarodne organizacije, ki ima prav tako ustavnopravno podlago (3.a člen Ustave

    RS, 2. člen Ustava RH). Tako je postal mogoč vstop RS in RH v Evropsko unijo, v

    kateri obe državi nadaljujeta skupni zgodovinski, kulturni, geografski, politični in

    pravni razvoj.

    Seveda pa je utopično razmišljati, da lahko države popolnoma izključijo lastno

    zunanjo politiko iz mednarodnih odnosov, kar tudi velja za mednarodno pravno

    pomoč v kazenskih zadevah. Takšno ravnanje državam nalaga načelo eliminiranja

    lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, kar pa ne pomeni popolno

    izključitev zunanje politike iz mednarodnih odnosov. Prisotnost zunanje politike

    države na področju mednarodne kazenskopravne pomoči je ustrezna le toliko, v

    kolikor manifestira racionalno in dolgoročno mednarodno politiko, ki je miroljubna in

    dosledna ter v skladu z načeli Organizacije združenih narodov. V skladu s tem

    načelom se morajo države distancirati od političnih konsideracij, ki imajo svoj izvor v

    trenutni politiki določene države do druge države ali določene države do posamezne

    skupine drugih držav. Ta politika lahko postane kapriciozna in emotivna ter lahko

    preseže konstelacije konkretnih mednarodnih odnosov. Mednarodna kazenskopravna

    pomoč nikoli ne sme biti instrument takšne politike, niti ne sme biti od nje odvisna,

    kar je bistvo tega načela mednarodnega kazenskega procesnega prava52

    .

    52

    Ibidem, str. 35.

  • 18

    Načelo pravičnosti je z vidika mednarodnega kazenskega prava nedorečeno, saj se

    postavljajo pod vprašanje osnovna načela, ki pokrivajo oziroma bi morala pokrivati

    vsako dejavnost države v odnosu do posameznika, še posebej vsako sodno dejavnost.

    Zaradi tega načelo pravičnosti z vidika mednarodnega kazenskega prava ne

    predstavlja ničesar specifičnega. Načelo pravičnosti pa ima v kontekstu

    mednarodnega kazenskega prava poseben pomen. Prav v primeru kaznivih dejanj z

    mednarodnim elementom se to načelo zanemarja. Zanemarja ga prav tako nacionalni

    zakonodajalec, ki vodi premalo računov o tem, kaj se je eventualno mogoče zgoditi s

    storilcem kaznivega dejanja v tuji državi. Načelo pravičnosti nima zgolj značaja de

    lege ferenda, temveč tudi de lege lata, ker lahko sodnik v okviru svojih pooblastil

    glede individualizacije kazenskih sankcij prepreči krivice, ki izhajajo s strani

    nacionalnega zakonodajalca na področju mednarodnega kazenskega prava53

    .

    Načelo varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin izpolnjuje posebno vlogo v

    domeni mednarodnega kazenskega procesnega prava. Človek, ki vstopa v to igro, je

    lahko osumljena, obtožena ali obsojena oseba. Tako ima človek pravico do zakonitega

    postopka, ki mu omogoča vse garancije obrambe. V praksi ne primanjkuje primerov,

    kjer prihaja do zanemarjanja tega načela. Namesto da bi ti primeri temeljili na pravilu

    ex injuria ius non oritur, sodišča v mnogih primerih niso vodila računov o kršitvah

    prava človekovih pravic, ki so sledila statusu obdolženca v kazenskem postopku (npr.

    pravilo male captus, bene detentus). Niti v nacionalnih predpisih, ki urejajo vprašanja

    mednarodnega kazenskega procesnega prava, se to načelo ne upošteva dovolj. S tega

    vidika obstaja upravičljiv razlog za upoštevanje tega načela54

    . Treba je poudariti, da

    Slovenija in Hrvaška kot članici Sveta Evrope zagotavljata visok standard varovanja

    temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kljub redkim primerom kršitve le teh. Eden

    izmed redkih primerov kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin je bil

    Rehbock vs. Slovenija, ki se je obravnaval pred ESČP, kjer je sodišče ugotovilo

    kršitev pravic v kazenskem postopku s strani organov Republike Slovenije55

    . V zvezi

    s tem načelom je potrebno poudariti pomen pravnih jamstev v kazenskem postopku

    kot obliko ustavne kategorije v 29. členu slovenske in 24. členu hrvaške ustave, kar

    pomeni, da mora biti osebi, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ob popolni

    enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje

    53

    Ibidem, str. 36. 54

    Ibidem, str. 36. 55

    Šturm, Arhar, str. 207.

  • 19

    bližnje, ali priznati krivdo. Ta ustavna kategorija izhaja iz ameriškega prava iz

    sodnega precedenčnega primera Miranda vs. Arizona56

    .

    Države in njihova sodišča morajo imeti humanitarni pristop pri obravnavanju kaznivih

    dejanj z mednarodnim elementom. V kolikor gre za tujca, je treba vzeti v obzir, da

    njega zaporna kazen težje prizadene kakor domačega državljana in to zaradi

    nepoznavanja jezika, težjega ohranjanja stikov s člani družine itd. Kadar gre za

    kazniva dejanja politične narave, države dajejo glede tega različne ocene. Nekatere

    države smatrajo ljudi nasprotnega mišljenja kot kriminalce. Te države v takih

    primerih pogosto uporabljajo ostro represijo, ki ne more računati na sodelovanje

    drugih držav zaradi humanitarnih razlogov. Potrebno je poudariti, da gre v takem

    primeru za zlorabo načela humanitarnosti tudi takrat, kadar država daje zatočišče in

    pušča nekaznovane tiste zločince, ki so morda delovali na podlagi politične pobude ali

    so s svojimi terorističnimi ravnanji uničevali ali ogrožali nedolžne ljudi57

    . Slovenija in

    Hrvaška dosledno upoštevata načelo humanosti. V 13. členu Pogodbe med RS in RH

    o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah dovoljujeta, da lahko

    obsojenec prestaja zaporno kazen v državi, katere državljan je. Na ta način je

    izboljšana resocializacija obsojencev, ker kazen prestajajo v domačem okolju.

    Slovenija in Hrvaška pa v okviru varovanja temeljnih človekovih pravic in temeljnih

    svoboščin prepovedujeta pregon t.i. »političnih kaznivih dejanj«, kar je tudi določeno

    v 9. členu Pogodbe med RS in RH o izročitvi.

    Navedena temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega prava kot skupna

    osnova te veje prava se ne smejo obravnavati ločeno. Ta načela se medsebojno

    prepletajo v določenih kombinacijah. Načela predstavljajo integralno osnovo

    modernega mednarodnega kazenskega prava. Načela imajo važno vlogo za

    zakonodajalca v smislu in kot ideal, ki ga je potrebno doseči ali graditi na njem

    postopoma. Zakonodajalec lahko tako načelom podeli novo interpretacijo, kar

    predstavlja vpliv na sedanji in bodoči razvoj mednarodnega kazenskega prava58

    .

    56

    Dežman, Erbežnik, str. 336. 57

    Zlatarić, str. 37. 58

    Ibidem, str. 37.

  • 20

    1.4. Viri mednarodnega kazenskega procesnega prava

    Kot vire mednarodnega kazenskega procesnega prava pojmujemo predvsem tiste

    pravne predpise, ki vsebujejo določbe kazenskega procesnega prava, in jih delimo na

    notranje in zunanje59

    . Notranji viri so predpisi domačega, notranjega kazenskega

    procesnega prava, zunanji viri pa so mednarodne pogodbe, ki sta jih ratificirali

    Republika Slovenija in Republika Hrvaška. Ustava RS v 8. in 153. členu, Ustav RH

    pa v 139. in 140. členu določata, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s

    splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki

    zavezujejo obe državi, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe

    uporabljajo neposredno. To pomeni, da v koliziji med domačim predpisom in

    predpisom katere izmed ratificiranih mednarodnih pogodb, ki urejajo isto procesno

    situacijo, veljajo določbe mednarodnega prava, ki so s podpisom in ratifikacijo

    vključene v notranji pravni sistem. Če bi se pokazalo, da je kakšna določba iz

    mednarodne pogodbe sporna glede skladnosti z našo Ustavo RS, se na predlog

    predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora o tem izreče

    ustavno sodišče, in sicer v postopku za ratifikacijo (člen 160/II Ustave RS). Če je

    mnenje ustavnega sodišča negativno, državni zbor mednarodne pogodbe ne sme

    ratificirati, je pa seveda mogoče sprožiti postopek za spremembo ustave po določbah

    členov 168-171 Ustave RS in ustavo tudi spremeniti, če se takšna politična volja

    pokaže z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev državnega zbora. Zdaj ostaja

    nerešeno vprašanje, kako ravnati, če se potem, ko je bila mednarodna pogodba že

    ratificirana, ob reševanju konkretne ustavne pritožbe pokaže, da sta si norma domače

    ustave in norma mednarodne pogodbe v nasprotju. Vprašanje je, ali bi bilo mogoče

    uporabiti teorijo o paralelnosti domače ustave in mednarodnega prava brez

    spremembe ustave. Glede razmerja med splošno veljavnimi načeli mednarodnega

    prava ter mednarodnimi pogodbami in domačimi zakoni je prof. dr. Škrk napisala

    odlično razpravo, ki je uvod v analizo prakse ustavnega sodišča. Sicer pa sta besedili

    členov 8 in 153/II Ustave RS jasni in nesporni. Vsi zakoni, podzakonski predpisi in

    drugi splošni akti morajo biti v skladu z normami, ki spadajo v pojem mednarodnega

    prava. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v celoti v skladu z

    mednarodnimi pogodbami, ki so bile ratificirane na kakšen drugačen način, in ne v

    državnem zboru. O skladnosti pravkar navedenih domačih pravnih aktov z

    59

    Dežman, Erbežnik, str. 189.

  • 21

    ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava

    odloča Ustavno sodišče RS na podlagi člena 160/I – (2) Ustave RS60

    .

    Smiselno isto je utemeljevalo svojo odločitev tudi nemško zvezno ustavno sodišče

    (Bundesverfassungsgericht) v svojih odločbah SOLANGE I iz leta 1974 in

    SOLANGE II iz leta 1986, ko je odločalo o supremaciji prava Evropske skupnosti nad

    nacionalnim (notranjim) pravom61

    . Evropsko sodišče pravice (European Court of

    Justice – ECJ) je pravilo o supremaciji prava skupnosti nad nacionalnim pravom prvič

    oblikovalo v primeru Van Gend en Loos, 26/62, (1963) ECR 1, (1963) CMLR 105, in

    ga nato izrecno poudarilo v primeru Flaminio Costa vs. skupnosti države članice del

    svojih suverenih pravic prenesle nanjo in s tem ustvarile pravni sistem, ki veže tako

    članice kot tudi neposredno njihove državljane62

    . Nemško zvezno ustavno sodišče je v

    svoji odločbi SOLANGE I, sprejeti po razsodbi Evropskega sodišča pravice (ECJ) v

    primeru Internationale Handelsgesellschaft mbH vs. Einfuhr – und Vorratsstelle für

    getreide und Futtermittel, 11/70, (1970) ECR 1125, (1972) CMLR 255, zavrnilo

    brezpogojno priznanje supremacije prava skupnosti zaradi skrbi za temeljne ustavne

    pravice in menilo, da imajo te temeljne pravice prednost pred pravom skupnosti ob

    morebitnem medsebojnem nasprotovanju obeh skupnih norm. Poudarilo je, da tako

    dolgo (so lange – od tod ime primera), dokler skupnost ne bo odstranila morebitnih

    nasprotij med določbami prava skupnosti in notranjimi temeljnimi ustavnimi

    pravicami, bo samo skrbelo za varstvo teh pravic. Na podlagi vključitve varstva

    človekovih pravic v pravo skupnosti je nemško Zvezno ustavno sodišče leta 1986

    sprejelo novo odločbo, poimenovano SOLANGE II. V njej je odločilo, da tako dolgo

    (so lange), dokler bodo Evropske skupnosti zagotavljale učinkovito varstvo

    človekovih pravic, ustavno sodišče ne bo izvrševalo svoje jurisdikcije presojanja

    skladnosti sekundarne zakonodaje skupnosti s temeljnimi nemškimi ustavnimi

    pravicami63

    .

    1.3.1 Notranji viri

    Notranja vira mednarodnega kazenskega procesnega prava sta že sami ustavi

    Republike Slovenije in Republike Hrvaške, ki vsebujeta naslednje določbe kazensko

    procesne narave z vsebino o enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, varstva

    60

    Bavcon in soavtorji, str. 79-80. 61

    Dežman, Erbežnik, str. 130, op. kot pod 82. 62

    Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83. 63

    Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83.

  • 22

    osebne svobode, odreditvi in trajanju pripora, enakem varstvu pravic, pravici do

    sodnega varstva, javnosti sojenja, pravici do pravnega sredstva, pravici do povračila

    škode, domnevi nedolžnosti, načelu zakonitosti v kazenskem pravu, pravnih jamstev v

    kazenskem postopku, pravici do rehabilitacije in odškodnine, prepovedi ponovnega

    sojenja o isti stvari – ne bis in idem, poslanski imuniteti, sodstvu, tožilstvu ter

    odvetništvu in notariatu. Osnovna notranja vira, ki urejata mednarodno kazensko

    procesno pravo sta slovenski ZKP (Zakon o kazenskem postopku iz leta 1995), na

    Hrvaškem pa to materijo urejata hrvaški ZKP (Zakon o kaznenom postupku iz leta

    2008) in Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima (ZOMPO) iz

    leta 2005 (Narodne novine, broj 178/04). Neposredni pravni vir predstavljajo tudi

    odločbe Ustavnega sodišča RS in Ustavnega suda RH. Slovenski ZKP je 10.11.2011

    pridobil novelo ZKP-K, ki spreminja obstoječi sistem mednarodne pomoči v smeri

    večje učinkovitosti in približuje zakonske določbe obstoječim mednarodnim

    instrumentom. Pri tem se ohranja subsidiarnost uporabe določb ZKP (514. člen ZKP)

    in je kot pravilo predvidena diplomatska pot komunikacije z možnostjo neposrednega

    stika v nujnih primerih, če velja vzajemnost ali tako določa mednarodna pogodba

    (515. člen ZKP). V prihodnje lahko o določenih ukrepih, za katere je v notranjih

    postopkih pristojen državni tožilec, odloča slednji sam (prvi odstavek 515. člena in

    516. člen ZKP). Pomoč se zavrne, če je v nasprotju s pravnim redom oziroma škoduje

    suverenosti in varnosti (četrti odstavek 516. člena ZKP). Hkrati je precizirano (v duhu

    približevanja pravilu forum regit actum64

    ), da se po možnosti upoštevajo zahteve

    države prosilke, če je »takšen način izvedbe dejanja skladen s temeljnimi načeli

    domačega kazenskega postopka«, ter je predvidena možnost sodelovanja tujega

    organa pri izvršitvi dejanja (peti in šesti odstavek 516. člena ZKP) oziroma Sloveniji

    (516.b člen ZKP) osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, z namenom zaslišanja kot priče

    ali izvedenca ali zaradi soočenja. Takšna predaja je vezana na določene pogoje (tudi

    soglasje osebe). Velja pogoj, da se odvzem prostosti v državi, kateri se oseba začasno

    preda, ne odpravi, kakor tudi načelo specialnosti za dejanje, storjeno pred začasno

    predajo65

    . Hkrati zakon priznava odločbo tujega organa v primeru začasne predaje

    Sloveniji osebe, ki ji je bila v tujini odvzeta prostost, kot podlago za odvzem prostosti

    v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 516.b člena ZKP). Zakon predvideva, če tako

    64

    Pravilo, po katerem morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke (Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem pravu, Diplomsko

    delo, Maribor 2013). 65

    Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in delo št. 6-7, Ljubljana 2012, str. 1355-1357.

  • 23

    določa mednarodna pogodba, tudi možnost spontane izmenjave informacij (prvi

    odstavek 516.c člena ZKP). Podrobneje ureja izvršitev tuje sodne odločbe na podlagi

    mednarodne pogodbe ali vzajemnosti, ob izpolnjevanju določenih pogojev (517. člen

    ZKP). Sodišče izvrši sodbo tako, da izreče kazensko sankcijo po zakonodaji RS, ob

    vezanosti glede kazenske odgovornosti, dopustnosti pregona in izrečene kazni na

    sodbo tujega sodišča, pri čemer mora izrečena sankcija čim bolj ustrezati izvirni

    sankciji, nikakor pa ne sme glede odstopa kazenskega pregona tretji državi za dejanja,

    za katera je predpisana kazen zapora do desetih let, in tudi za kazniva dejanja zoper

    varnost javnega prometa (nekdanji četrti odstavek 519. člena ZKP)66

    . Temeljno

    načelo slovenskega in hrvaškega ZKP v zvezi z dajanjem mednarodne

    kazenskopravne pomoči je t.i. načelo subsidiarnosti. Načelo subsidiarnosti pomeni, da

    slovenski in hrvaški pristojni organi dajejo mednarodno kazenskopravno pomoč po

    določbah slovenskega in hrvaškega ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo ali

    zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske

    unije določeno drugače. Navedeno pomeni, da se za države članice Evropske unije v

    Sloveniji primarno upoštevajo določbe ZSKZDČEU, na Hrvaškem pa določbe

    ZoPSEU, ki ju bomo spoznali v nadaljevanju. Za ostale države pa se najprej

    uporabljajo sprejete in ratificirane mednarodne pogodbe, šele subsidiarno pa določbe

    ZKP67

    .

    Naslednja dva notranja vira sta Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami

    članicami EU (ZSKZDČEU, Ur.l. RS št. 102/2007) v Sloveniji, na Hrvaškem pa

    Zakon o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU

    (ZoPSEU, N.n. RH br. 81/2013), ki predstavljata temelji notranji pravni vir v zvezi z

    mednarodno kazenskopravno pomočjo. Obsegata medsebojno priznavanje in

    izvrševanje določenih pravosodnih in drugih določb, odstop in prevzem kazenskega

    pregona, določene oblike pravne pomoči ter druge oblike sodelovanja v skladu s

    pravom EU (1. člen ZSKZDČEU in ZoPSEU). Iz 2. člena obeh zakonov izhaja, da se

    določbe tega zakona ne uporabljajo za Konvencijo EU iz leta 2000, hkrati pa zakona

    odkazujeta subsidiarno med drugim na smiselno uporabo določb ZKP. Pri tem velja

    opozoriti na opredelitev vzajemnega priznavanja iz 3. člena in načelo učinkovite

    pravne pomoči iz 5. člena. Hkrati je v 7. členu podana opredelitev pojma »odreditveni

    66

    Erbežnik, str. 1355-1357. 67

    Žirovnik Janez, Prijetje in predaja . . ., 14. Dnevi slovenskega varstvoslovja, Fakulteta za varnostne

    vede, Ljubljana 2012, str. 3.

  • 24

    pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje«, ki se opredeljuje kot

    pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po

    njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa. V II. delu je opredeljen postopek

    v zvezi z ENPP v smislu prenosa določb Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Pravna

    pomoč je izrecno opredeljena v III. delu zakona ter predvidena za kazenske postopke

    in druge postopke, v kolikor je zoper odločbo dovoljeno sodno varstvo pred

    kazenskim sodiščem, zoper fizične in pravne osebe, za postopke za povrnitev škode,

    rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, kakor tudi za postopke za povrnitev

    škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno

    obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Za zaprosila je predviden

    neposredni stik ter pojasnjena vloga, ki jo lahko imajo predstavniki organov.

    Podrobneje so opredeljene nekatere posebne oblike mednarodnopravne pomoči, in

    sicer odstop in prevzem pregona, skupne preiskovalne skupine, nadzorovane pošiljke,

    tajno delovanje, kakor tudi vloga Eurojusta in Evropske pravosodne mreže. Zakona v

    IV. In V. delu implementirata zakonodajo EU glede priznavanja in izvrševanja

    pravosodnih odločb ter izmenjave podatkov iz kazenskih evidenc68

    .

    1.3.2 Zunanji viri

    Mednarodni dokumenti, ki neposredno ali posredno vplivajo na kazensko procesno

    pravo Republike Slovenije in Republike hrvaške so: Ustanovna listina OZN, Splošna

    deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih

    pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in njegov II.

    Fakultativni protokol o odpravi smrtne kazni, mednarodna konvencija o odpravi vseh

    oblik rasne diskriminacije, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina

    genocida, konvencija proti mučenju, Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in

    nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Evropska konvencija o

    človekovih pravicah in njeni protokoli št. 1, 4, 6 (odprava smrtne kazni), 7, 9, 10 in 11

    ter Evropski sporazum, ki se nanaša na osebe, udeležene v postopkih Evropskega

    sodišča za človekove pravice. Našteti mednarodni akti zadevajo varstvo človekovih

    pravic in temeljnih svoboščin in kot taki dvigujejo raven spoštovanja teh pravic v

    kazenskih postopkih obeh držav. Njihov pomen in vpil je še toliko bolj izrazit, saj

    Ustava RS v 8. členu izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu

    s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki

    68

    Erbežnik, str. 1355-1357.

  • 25

    zavezujejo Republiko slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne

    pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni

    del prava Republike Slovenije, torej ne potrebujejo specialne transformacije, in se

    lahko sodišče in stranke nanje neposredno sklicujejo (selfexecuting norms)69

    .

    Mednarodni dokumenti, pretežno regionalne narave (konvencije Sveta Evrope), ki so

    izrazito tehnične narave in zadevajo vprašanje mednarodne kazenskopravne pomoči,

    so: Evropska konvencija o izročitvi ter I. in II. dodatni protokol h konvenciji,

    Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Evropska

    konvencija o prenosu postopkov v kazenskih zadevah, Evropska konvencija o

    mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, Konvencija o transferju obsojenih oseb,

    Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu, Konvencija o pranju, odkrivanju,

    zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,

    Kazenskopravna konvencija o korupciji, Evropska konvencija o zatiranju terorizma70

    .

    Vsak celovit in strokoven prikaz sistema mednarodnega kazenskega procesnega prava

    ne sme prezreti pomena Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovih

    judikatov, ki so v veliki meri pripomogli k harmonizaciji določb o varstvu človekovih

    pravic v državah članicah Sveta Evrope, še zlasti v kazenskih postopkih. Prav tako

    sodna praksa in kazenskopravna znanost, ki nista vira mednarodnega kazenskega

    procesnega prava, pripomoreta k olajševanju razreševanja konkretnih pravnih

    primerov po vzoru rešitev, s katerimi so bili razrešeni podobni pravni primeri71

    .

    Posebej pomembni za mednarodno pravno pomoč med Republiko Slovenijo in

    Republiko Hrvaško so meddržavni sporazumi oz. bilateralne pogodbe, ki sta jih RS in

    RH sklenili leta 1994. Med te sporazume oz. bilateralne pogodbe spadajo Pogodba

    med RS in R