Download - UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETAkazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni sporazum, pravni akti Evropske unije 3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

MARKO FILIP KOLBL

MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V

KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI

POJMI) S POUDARKOM NA

SODELOVANJU MED REPUBLIKO

SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO

Diplomsko delo

Maribor, 2014

ii

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V

KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI

POJMI) S POUDARKOM NA

SODELOVANJU MED REPUBLIKO

SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO

Študent: Marko Filip Kolbl Številka indeksa: 71155866 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: dr. Zlatko Dežman

Maribor, marec 2014

iii

ZAHVALA

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil mojemu mentorju dr. Zlatku Dežmanu za

dragocene nasvete in pomoč pri izdelavi mojega diplomskega dela, mojim staršem za

omogočanje študija in nudenje podpore ob samem študiju in vsem ljudem

(prijateljem, znancem . . .), ki so ves čas verjeli v moj uspeh.

iv

POVZETEK

Predmet obravnave v mojem diplomskem delu je mednarodna pravna pomoč v

kazenskih zadevah s poudarkom na sodelovanju med Republiko Slovenijo in

Republiko Hrvaško, ki predstavlja obliko mednarodne kazenskopravne pomoči med

dvema državama kot subjektoma kazenskopravnega sodelovanja. Kazenskopravna

pomoč med državami pa je edina prava rešitev za odkrivanje in preprečevanje

čezmejnega kriminala. Zato sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška odločili,

da bosta sklenili meddržavne sporazume, ki urejajo t.i. malo mednarodno

kazenskopravno pomoč, medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah

in izročitev1.

Vendar kasneje sta republiki Slovenija in Hrvaška postali članici Evropske unije2 in

tako vstopili v njen pravni red. Pravila pravnega reda Evropske unije pa prav tako

urejajo določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami članicami

Evropske unije. Tako se postavi vprašanje, kateri pravni akt se uporabi v primeru

kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško? Ali je to pravni akt

Evropske unije ali ratificiran meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in

Republiko Hrvaško? To vprašanje pride v poštev samo takrat, kadar pravni akt

Evropske unije in ratificiran meddržavni sporazum urejata isto materijo

mednarodnega kazenskega procesnega prava. Da v tem primeru pridemo do

odgovora, je potrebno upoštevati pravila o hierarhiji mednarodnih pravnih aktov, ki

urejajo mednarodno kazensko procesno pravo, mednje spadajo tudi ratificirani

meddržavni sporazumi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in predhodne

in končne določbe pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo isto materijo.

Da bi razumeli koncept mednarodne kazenskopravne pomoči, je potrebno predstaviti

in opredeliti osnovne pojme, ki se pojavljajo v zvezi z mednarodno kazenskopravno

pomočjo in temeljna načela, na katerih osnovni pojmi slonijo. Ta temeljna načela so

produkt načel najbolj civiliziranih narodov in imajo dvojno naravo: kot temeljna

1 Pogodba o pravni pomoči v kazenskih in civilnih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.

10/94, Hrvaška; Pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah z dne

7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.10/94, Hrvaška; Pogodba o izročitvi z dne 7.2.1994, Uradni list RS-

MP, št. 2/95,Hrvaška. 2

Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1.4.2004, Republika Hrvaška pa je postala

članica Evropske unije 1.7.2013.

v

načela prava Evropske unije in temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega

prava. Zato je moje diplomsko delo posvečeno tudi tej temi.

Seveda pa mora mednarodna kazenskopravna pomoč slediti svojemu cilju. Ta cilj pa

je uspešen pregon čezmejnega kriminala v najboljši možni meri.

Zato se postavlja naslednje vprašanje, kateri pravni akti omogočajo boljši kazenski

pregon čezmejnega kriminala? Ali so to pravni akti Evropske unije ali ratificirani

meddržavni sporazumi med RS in RH? Odgovor na to vprašanje bo potekal sočasno s

primerjavo obeh vrst pravnih aktov.

Pri pregonu čezmejnega kriminala med posameznima državama pa odigrajo svojo

vlogo tudi nacionalni predpisi držav. Ti se uporabljajo takrat, kadar mednarodni

pravni akti določene materije ne urejajo3. V Republiki Sloveniji je ta predpis Zakon o

kazenskem postopku (ZKP)4. V Republiki Hrvaški pa je takšen predpis Zakon o

međunarodnoj pravnoj pomoći (ZOMPO)5. Takšno uporabo imenujemo subsidiarna

uporaba nacionalnega predpisa države.

Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, mednarodna

kazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni

sporazum, pravni akti Evropske unije

3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se daje po določbah ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo

določeno drugače (514. člen ZKP). 4Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.

5 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.

vi

RESÜMEE

Gegenstand meiner Erörterung im meiner Diplomarbeit ist die internationale

Rechtshilfe in Strafsachen, mit Hervorhebung und Widmung der Zusammenarbeit

zwischen der Republik Slowenien und der Republik Kroatien, die eine Form der

internationalen Rechtshilfe in Strafsachen zwischen zwei Staaten als Subjekten der

strafrechtlichen Zusammenarbeit darstellt. Die rechtliche Strafhilfe zwischen den

Staaten ist die einzig richtige Lösung für die Aufdeckung und Verhinderung der

grenzüberschreitenden Kriminalität. Deshalb haben sich die Republik Slowenien und

die Republik Kroatien entschieden, dass sie zwischenstaatliche Abkommen schließen,

welche die so genannte kleine internationale strafrechtliche Hilfe, gegenseitige

Vollstreckung der gerichtlichen Bescheide in Strafsachen und die Aushändigung

regeln6.

Nach dieser Entscheidung sind beide Republiken, d.h. Slowenien und Kroatien

Mitglieder der Europäischen Union geworden7 und damit auch in diese

Rechtsordnung eingetreten. Die Regeln der Rechtsordnung der Europäischen Union

regeln ebenso Bescheide über die internationale strafrechtliche Hilfe zwischen den

Staaten Mitgliedsländern der Europäischen Union. So stellt sich die Frage, welcher

Rechtsakt wird im Falle der strafrechtlichen Zusammenarbeit zwischen Slowenien

und Kroatien angewandt? Diese Frage kommt lediglich dann in Frage, wenn der

Rechtsakt der Europäischen Union das ratifizierte zwischenstaatliche Abkommen die

gleiche Materie des internationalen Strafprozessrechts regelt. Damit wir in diesem

Fall zu einer Antwort kommen, ist es erforderlich die Regeln der Hierarchie der

internationalen Rechtsakten, die das internationale Strafprozessrecht regeln, zu

kennen, da darunter auch die ratifizierten zwischenstaatlichen Abkommen zwischen

der Republik Slowenien und Republik Kroatien und die Übergangs- und

Endbestimmungen der der Rechtsakten der Europäischen Union gehören, welche die

selbe Materie regeln.

6 Vertrag der Rechtshilfe in Straf- und Zivilsachen vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP, Nr. 10/94,

Kroatien; Vertrag der gegenseitigen Vollstreckung der Gerichtsbescheide in Strafsachen vom 7.2.1994,

Amtsblatt RS-MP, Nr.10/94, Kroatien, Vertrag der Aushändigung vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP,

Nr. 2/95,Kroatien. 7

Die Republik Slowenien wurde Mitglied der Europäischen Union am 1.4.2004, wogegen die Republik

Kroatien Mitglied der Europäischen Union am 1.7.2013 geworden ist.

vii

Damit man das Konzept der internationalen Rechtshilfe versteht, ist es erforderlich

die grundlegenden Begriffe zu präsentieren und zu definieren, die im Zusammenhang

mit der internationalen Rechtshilfe auftreten und die grundlegenden Prinzipe, auf

welchen die Begriffe basieren. Diese grundlegenden Prinzipe sind das Produkt der

Prinzipe der zivilisierten Völker und haben eine doppelte Natur: als grundlegendes

Prinzip des Rechts der Europäischen Union und Grundprinzips des internationalen

Strafprozessrechts. Deshalb widmete ich meine Diplomarbeit auch diesem Thema.

Freilich muss auch die internationale strafrechtliche Hilfe seinem Ziel Folge leisten.

Dieses Ziel aber ist es erfolgreich die grenzüberschreitende Kriminalität in

bestmöglicher Masse zu verhindern.

Deshalb stellt sich gleich die nächste Frage, und zwar: welche Rechtsakten

ermöglichen die bessere Strafverfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität?

Sind das die Rechtsakten der Europäischen Union oder sind es die ratifizierten

zwischenstaatlichen Abkommen zwischen den beiden Staaten, also der Republik

Slowenien und der Republik Kroatien? Die Antwort auf diese Frage verläuft

gleichzeitig mit dem Vergleich beider Arten der Rechtsakten.

Bei der Verfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität zwischen den einzelnen

Staaten spielen auch die nationalen Vorschriften der Staaten ihre Rolle. Diese werden

dann angewandt, wenn die internationalen Rechtsakten eine bestimmte Materie nicht

regeln8. In der Republik Slowenien ist diese Vorschrift die Strafprozessordnung

(StPO)9. In der Republik Kroatien aber ist eine solche Vorschrift das Gesetz der

internationalen Rechtshilfe (ZOMPO)10

. Eine solche Anwendung nennen wir eine

subsidiäre Anwendung der nationalen Vorschrift des Staates.

Schlüsselwörter: Republik Slowenien, Republik Kroatien, internationale

strafrechtliche Hilfe, internationales Strafprozessrecht, zwischenstaatliches

Abkommen, Rechtsakt der Europäischen Union

8 Geboten wird die internationale strafrechtliche Hilfe nach den Bestimmung der StPO lediglich, wenn

mit dem Internationalen Vertrag keine andere Regelung getroffen wurde (Art. 514 StPO). 9 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.

10 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.

viii

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................ 1

1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO ......................................... 3

1.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................... 3 1.2 HIBRIDNA OBLIKA PRAVA ........................................................................................................... 4 1.3 TEMELJNA NAČELA ................................................................................................................... 12 1.4 VIRI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA ....................................................... 20

1.4.1 Notranji viri ........................................................................................................................ 21 1.4.2 Zunanji viri ......................................................................................................................... 24

1.4.2.1 Viri prava EU ........................................................................................................................... 26 1.4.3 Hierarhija uporabe pravnih virov ........................................................................................ 28

1.5 RAZVOJ MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V PRAVNEM REDU EVROPSKE

UNIJE ......................................................................................................................................... 29

2 MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT OBLIKA

MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA .................... 35

2.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 35 2.2 UDELEŽENCI MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI .......................................................... 35 2.3 CILJ IN SMISELNOST IZVEDBE MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI ................................. 37 2.4 NAČINI SODELOVANJA MED DRŽAVAMA ................................................................................... 37 2.5 ZGODOVINSKI OPIS NASTANKA MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI MED REPUBLIKO

SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO ........................................................................................ 39 2.5.1 Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 ......................................................................... 40 2.5.2 Sklenitev meddržavnih sporazumov ................................................................................... 41 2.5.3 Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o kaznenom

postupku Republike Hrvatske iz leta 1998 ......................................................................... 42 2.5.4 Vstop RS in RH v Evropsko unijo ...................................................................................... 44

3 IZROČITEV (EKSTRADICIJA) ......................................................................... 46

3.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 47 3.2 NAČELA PRAVA IZROČITVE(PREDAJE) ....................................................................................... 49 3.3 EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO(ENPP) .................................................................... 51

3.3.1 Postopek za prijetje in predajo med državami članicami .................................................... 51 3.3.2 Postopek odločanja o izvršitvi naloga ................................................................................. 54 3.3.3 Skrajšani postopek .............................................................................................................. 55 3.3.4 Redni postopek ................................................................................................................... 56 3.3.5 Kolizija več zahtev in nalogov ............................................................................................ 57 3.3.6 Več nalogov za predajo ....................................................................................................... 57 3.3.7 Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev ................................................................ 58

4 »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ ........................... 60

4.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 60 4.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 61 4.3 ZAPROSILO ................................................................................................................................ 62 4.4 PRIDOBITEV DOKAZOV .............................................................................................................. 64 4.5 ZASEG PREDMETOV, PREMOŽENJA ALI DOKAZOV ...................................................................... 65 4.6 ODVZEM PREDMETOV IN PREMOŽENJSKE KORISTI ..................................................................... 66

ix

5 MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB ..................................... 67

5.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 67 5.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 67 5.3 IZVRŠEVANJE DENARNIH KAZNI ................................................................................................ 68 5.4 TRANSFER OBSOJENIH OSEB ...................................................................................................... 68 5.5 IZVRŠEVANJE POGOJNIH OBSODB .............................................................................................. 69 5.6 NADZORNI UKREPI .................................................................................................................... 70

6 ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA .................................. 71

6.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 71 6.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 71 6.3 ODSTOP KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................... 72 6.4 PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................. 73

SKLEP ......................................................................................................................... 75

LITERATURA ............................................................................................................ 77

PRAVNI VIRI ............................................................................................................. 79

1

UVOD

Že v preteklosti, tako rekoč vseskozi v zgodovini, so obstajala kazniva dejanja, ki so

bila izvršena na območjih ali so segala na območja različnih držav ali pa so pri njih

sodelovale osebe, ki so bile v različnih državah. Tudi dokazi, pomembni za katerikoli

kazenski postopek, so lahko v tujini, in ne v državi, v kateri teče kazenski postopek.

Zaradi drugačnega načina življenja v preteklosti takšni primeri niso bili tako pogosti,

kot so danes. Pojavne oblike kaznivih dejanj s tujimi ali z mednarodnimi elementi so

se v času spreminjale. Medtem ko so se v preteklosti v tem pogledu omenjala

predvsem politična in vojaška kazniva dejanja, ki so sicer še vedno aktualna, najdemo

med kaznivimi dejanji s tujimi elementi vseskozi tudi kazniva dejanja klasične

kriminalitete, v sodobnosti pa bolj kot poprej zlasti gospodarska kazniva dejanja

(vštevši davčna in finančna kazniva dejanja). Niti ekološka kazniva dejanja velikih

razsežnosti niso povsem nov pojav, res pa je, da se jih danes bolj zavedamo in jih

upoštevamo ter da imajo veliko hujše, lahko bi rekli celo globalne posledice.

Razmeroma nov pojav so le kazniva dejanja, storjena zoper naddržavne organizacije

in druge asociacije, ki segajo čez meje ene same države. Nenazadnje, posebno

pozornost so vseskozi vzbujala vojna hudodelstva, kazniva dejanja zoper človečnost

in zoper mednarodno pravo ter podobna kazniva dejanja, čeprav niti pri teh ni

neizogibno nujno, da gre vselej za kazniva dejanja z mednarodnimi elementi. V

splošnem bi lahko rekli, da ni tako rekoč nobenega kaznivega dejanja ali kazenskega

postopka, pri katerem bi bili tuji oziroma mednarodni elementi vnaprej ali povsem

izključeni11

.

V moderni dobi je kaznivih dejanj, ki segajo čez državne meje, vedno več, saj teče

življenje vse bolj prosto in ne glede na meje med državami. Ponekod postajajo

državne meje le še administrativne črte, ki sicer pomenijo razmejitev med dvema

državnima pravnima redoma, drugačnih ovir za ljudi pa skoraj ne predstavljajo več.

Zato ni presenetljivo, da skušajo storilci za kriminalno aktivnost izrabiti prednosti, ki

jih s seboj prinašajo odprte meje. Po drugi strani pa, izhajajoč iz načela suverenosti

držav, državne meje, čeprav le črte, pogosto pomenijo precej večjo oviro za ravnanje

državnih organov, ki raziskujejo kazniva dejanja in preganjajo storilce na takšen način

11

Ljubo Bavcon in soavtorji: Mednarodno kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2012, stran 394-

395.

2

izvršenih kaznivih dejanj. Nastaja očitno neravnovesje, v katerem odprte meje

olajšujejo kriminalno dejavnost, otežujejo pa ukrepanje zoper storilce čezmejnih

kaznivih dejanj. Značilno pri tem je, da se v tej smeri razvija predvsem t.i. organiziran

kriminal, zato se v zvezi z njim neredko govori kar o mednarodnem organiziranem

kriminalu12

.

Čedalje pogostejša in vse bolj nevarna kriminaliteta z mednarodnimi elementi, pri

čemer imamo v mislih prav vse različne navezne okoliščine na tem področju, zlasti

pa, kot že rečeno, mednarodna organizirana kriminaliteta sta začeli vse bolj načenjati

spočetka stroge poglede na državno suverenost pri pregonu storilcev kaznivih dejanj.

Uveljavljati se je začela ideja o mednarodni solidarnosti pri pregonu storilcev, saj na

načelni ravni ne more biti sporno, da je kriminaliteta negativen družbeni pojav,

ukrepanje proti njej pa naloga, ki zahteva in zasluži mednarodno sodelovanje med

državami13

kot sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška.

Mednarodno sodelovanje med obema državama se je začelo po njunih osamosvojitvah

leta 1991 kot odgovor na porast migracij ljudi in pogostejšega pretoka blaga in

kapitala, ki sta žal prinesla tudi povečano število kaznivih dejanj. Republika Slovenija

in Republika Hrvaška sta zgodovinsko, geografsko, kulturološko, religiozno, politično

in pravno povezani, mednarodna kazenskopravna pomoč pa predstavlja pomemben

vezni člen med obema državama, pri katerem ni posebne specifike prav zaradi

večplastne povezanosti obeh držav. Obe državi tako povezuje kontinentalni pravni

sistem, ki je posledica tega, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška delili

usodo več skupnosti, med katerimi je tudi današnja Evropska unija. Nenazadnje pa

moram poudariti, da je razvoj mednarodne kazenskopravne pomoči med Slovenijo in

Hrvaško rezultat krepitve dobrososedskih odnosov med obema državama.

12

Ibidem, str. 395. 13 Ibidem, str. 395.

3

1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO

Da bi lažje razumeli pravno pomoč med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je

najprej potrebno predstaviti mednarodno kazensko procesno pravo kot posebno obliko

prava, v katerega se uvršča sama mednarodna kazenskopravna pomoč. Ključnega

pomena za razumevanje te oblike pravne pomoči so temeljna načela te oblike prava in

njeni pravni viri, med katere se uvrščajo tudi viri, ki se uporabljajo za kazenskopravno

sodelovanje med obema državama. Da pa lahko državi normalno kazenskopravno

sodelujeta, so zato potrebni tudi načini sodelovanja, ki so določeni v posameznih

normativnih aktih.

1.1 Opredelitev pojma

Mednarodno kazensko procesno pravo kot samostojna pravna veja je del

mednarodnega kazenskega prava, ki poleg mednarodnega kazenskega procesnega

prava vsebuje še mednarodno kazensko materialno pravo (obsega splošni in posebni

del), mednarodno kazensko organizacijsko pravo in mednarodno kazensko izvršilno

pravo14

. Sodobno mednarodno kazensko procesno pravo je rezultat splošnih načel,

vrednot in pravil s področja morale in filozofije. Nagel razvoj mednarodnega prometa,

mednarodne menjave blaga, ekonomske migracije in turizma ima za posledico, da

kriminaliteta prestopa nacionalne meje in dobiva mednarodne razsežnosti.

Preprečevanje takšne kriminalitete zahteva poseben sistem norm kazenskega

materialnega in procesnega prava, o katerih so se države določene mednarodne

integracije sporazumele, da jih bodo upoštevale kot sestavni del svojega notranjega,

internega prava. Tako se oblikuje mednarodno kazensko pravo kot samostojna pravna

veja, ki je v specifičnem odnosu nasproti notranjemu (nacionalnemu, internemu)

kazenskemu materialnemu in procesnemu pravu15

. Med vsemi tremi pravnimi vejami

obstaja tesna funkcionalna zveza. Norme mednarodnega kazenskega procesnega prava

izvirajo iz pravne teorije in prakse, torej iz notranjega prava najbolj razvitih in

civiliziranih držav. Prav zaradi pravne domišljenosti in dosežene ravni pravne kulture

teh držav so učinkovale in učinkujejo kot zgled pravnim sistemom drugih držav ter so

14

Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str.

128, op. kot pod 79. 15

Ibidem, str. 128-129.

4

se tako povzdignile na mednarodnopravno raven, od koder s povratnim učinkom

vplivajo tako na domače ustavno in kazensko pravo kakor tudi na ustavno in kazensko

pravo manj razvitih držav z nižjo stopnjo demokratičnosti in pravne kulture16

.

1.2 Hibridna oblika prava

Prav zaradi prej omenjenih medsebojnih vplivov z mednarodnopravne ravni na

domače ustavno in kazensko pravo in obratno ter vplivov na pravo manj razvitih

držav je postala ta pravna veja nekaj edinstvenega, ker jo je tako mogoče po Dežmanu

opredeliti hkrati kot mednarodno pravo in kot domače pravo z značilnimi

medsebojnimi vplivi. To je najbolj očitno na področju varovanja temeljnih človekovih

pravic, in sicer: 1. pravice do prostosti, 2. do varnosti, 3. do poštenega postopka in 4.

do zasebnosti17

.

Pravica do prostosti spada med pomembne pravice, ki varujejo telesno in duhovno

integriteto ljudi. Predstavlja določeno stanje (nekakšen negativen status), dolžnost

državne oblasti pa je, da čim manj omejujejo naravno svobodo posameznika in da

lahko intervenira samo takrat, če je potrebno, da se zaščiti svoboda posameznika pred

drugimi18

. V Ustavi RS je v 19. členu zapisano, da se nikomur ne more vzeti prostost,

razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Podobno določilo vsebuje Ustav

RH v 16. členu, 9. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in

5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za postulat »habeas corpus«,

ki so ga prvič uspeli izboriti »kraljevi podložniki« v Angliji (Habeas Corpus Act je

sprejel angleški parlament leta 1679) in po katerem se ne more nikomur odvzeti

svobode oziroma prostosti brez zakonske osnove, če torej kaznivo dejanje ni bilo že

prej določeno v zakonu, in brez »pripeljanja« k sodišču (od tod tudi izraz »habeas

corpus«, sc. ad. subieciendum – to je, da se mora osumljeni osebno pojaviti na sodišču

in podvreči njegovi presoji)19

. Tudi pri nas v RS in na Hrvaškem, je v skladu z

ustavno normo, zagotovljena osebna svoboda v mejah zakona, kar pomeni, da

zakonodajalcu niso postavljene omejitve, temveč je samo izvršilni oblasti

prepovedano, da nekomu odvzame prostost, če ni to vnaprej predvidel zakon in dal

abstraktno pooblastilo za takšen akt. Odvzem prostosti je najširši pojem in ga je

16

Dežman,Erbežnik,str. 129.

17 Ibidem, str. 129.

18 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo RS, posebni del, Pravna fakulteta

Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 73. 19

Ibidem, str. 73.

5

potrebno tako tudi razumeti, kar hkrati pomeni, da je v njem vsebovana tudi prepoved

vseh tistih ravnanj in ukrepov države, s katerimi se posamezniku omejuje navedena

pravica do osebne svobode20

. Pravica do prostosti pa se tudi nanaša na določili

slovenske in hrvaške ustave o odreditvi in trajanju pripora (20. člen Ustave RS in 24.

člen Ustava RH). Tako je določeno, da vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v

materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem

prostosti. V čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost

odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico

do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je

pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove

najbližje21

. Po slovenski in hrvaški ustavi se lahko pripor odredi zoper osebo, za

katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Taka oseba pa se sme

pripreti samo na podlagi odločbe sodišča in kadar je to neogibno potrebno za potek

kazenskega postopka ali za varnost ljudi22

. Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po

njem, mora biti priprtemu vročena pisna obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima

priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati

toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva

odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.

Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti23

. Pravica do

prostosti je inkorporirana v številne določbe kazenskega procesnega prava Slovenije

in Hrvaške(200. – 213. člen slovenskega ZKP; 122. – 144. člen hrvaškega ZKP).

Enako velja za določbe kazenskega materialnega prava obeh držav, kjer so

inkriminirana kazniva dejanja zoper temeljne človekove pravice in svoboščine24

.

Pravica do varnosti ščiti posameznika pred ravnanji drugih, katera ogrožajo njegovo

telesno in duševno integriteto. Ustavno pravo pravico do varnosti ureja v različnih

določbah. Temeljna ustavnopravna določba v zvezi s pravico do varnosti je določba o

nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH).

Nedotakljivost človekovega življenja pomeni, kakor določa sodna praksa Evropskega

sodišča za človekove pravice v Strassbourgu (ESČP), izvrševanje »pozitivnih

20

Ibidem, str. 74. 21 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.

22

Ibidem, prvi odstavek 20. člena. 23

Ibidem, drugi odstavek 20. člena. 24

16. poglavje Kazenskega zakonika RS(Ur.l. RS, št. 55/2008), 11. poglavje Kaznenog zakona RH

(N.n. RH, br. 13/14).

6

obveznosti« (»positive obligations«) s strani države, ki preprečujejo nasilje in nasilje,

ki se konča s smrtjo oseb. Omenjeno velja za državo samo, se pravi za vse njene

organe, kot tudi za posameznike, ki izvršujejo dejanja nasilja nad drugimi

posamezniki na območju določene države. Država je dolžna izslediti nasilne

posameznike in proti njim kot domnevnim storilcem kaznivih dejanj sprožiti

preiskavo, kajti v nasprotnem primeru gre za kršitev pozitivnih državnih obveznosti z

opustitvenimi ravnanji. Zlasti pomembna je odločba ESČP v zadevi Avsar vs. Turčija

z dne 10.7.2001, kjer ESČP ni raztegnilo teh pozitivnih obveznosti države na primer,

v katerem je kaznovanje zdravnika, ki je zagrešil smrt novorojenčka, po sedmih letih

in pol pravnega postopka brezpogojno zastaralo25

. Enako velja za vse precedenčne

primere, ki so omenjeni v sodbi Avsar vs. Turčija.

Prav tako mora država poskrbeti, da ni ogrožena varnost oseb, ki jim je na zakonit

način prostost kakorkoli omejena ali zoper njih teče kazenski postopek. Tako so nad

temi osebami prepovedana nasilna ravnanja brez pravega razloga, kakor tudi nasilna

protizakonita ravnanja, katerih cilj je doseči izsiljeno priznanje in izsiljene izjave

omenjenih oseb. Nasilna dejanja oz. ravnanja, s katerimi se skuša doseči izsiljeno

priznanje in izsiljene izjave, pogosto ustrezajo definiciji mučenja26

. Slovenska in

hrvaška ustava prepovedujeta mučenje, kakor tudi nečloveško ali ponižujoče

kaznovanje. Sledi določba o prepovedi opravljanja medicinskih ali drugih znanstvenih

poskusov brez privolitve (18. člen Ustave RS, 23. člen Ustava RH), kar velja tudi za

osebe, zoper katere teče kazenski postopek ali so na kakršnikoli način priprte. V okvir

varstva nedotakljivosti človekovega življenja spada tudi prepoved smrtne kazni.

Prepoved smrtne kazni je posledica dejstva, da je pravica do življenja najvišja in

najpomembnejša človekova pravica, kar je razumljivo že samo po sebi in velja tudi,

če to ni nikjer posebej zapisano27

. Slovenska in hrvaška ustava prepoved smrtne kazni

izrecno omenjata (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH). Da se v Sloveniji ne sme

predpisati smrtna kazen, je bilo prvič zapisano v ustavne amandmaje v letu 198928

.

Prepoved smrtne kazni je kot oblika kazenske sankcije v kazenskem postopku

določena tudi v 6. Protokolu k EKČP, ki predstavlja najvišji standard varovanja

človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa 2. odstavek 2. člena EKČP

25

Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske

državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 209 – 210. 26

Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 27

Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 28

Ibidem, str. 73.

7

dopušča tudi izjeme od nedotakljivosti človekovega življenja kot razloge, ki

izključujejo protipravnost. Uporabo teh izjem pa je v skladu s sodno prakso ESČP

treba razlagati povsem restriktivno. Med te izjeme sodijo: zakonita obramba

katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, zakoniti odvzem prostosti ali preprečitev

bega osebe, ki je priprta, pri preprečevanje nasilja ali vstaje. Merilo, ki ga ESČP

uporablja pri teh izjemah, je »absolutna neogibnost« (»absolute necessity«). Izjema od

te restriktivne razlage je zakonita obramba življenja druge osebe v obliki silobrana.

Vsi razlogi so seveda podvrženi materialni kazenskopravni analizi razlogov za

izključitev protipravnosti (sočasnost, sorazmernost, nezakrivljenost itd.)29

.

Pravica do poštenega postopka (sojenja) – fair trail, kot ta izhaja iz 6. in 13. člena

Evropske konvencije o človekovih pravicah ter določbe 2. do 4. člena Protokola št. 7

k EKČP. 6. člen EKČP z naslovom Pravica do poštenega obravnavanja določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o

kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku

odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti

izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v

interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi

zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj,

kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala

interesom pravičnosti30

«. Pravica do poštenega sojenja je, kot je bilo že poudarjeno,

nekakšna nadpravica, ki sama sicer v Ustavi RS ni izrecno določena, izhaja pa

smiselno iz številnih ustavnih določb. Iz te pravice izhaja pravica do obrambe (29.

člen Ustave RS, 29. člen Ustava RH), ki omogoča, da obdolženec v postopku aktivno

deluje v svojo korist. Ta temelji na predpostavki njegove nedolžnosti in dolžnosti

državnih organov, da skrbijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, ter lahko zato

obdolženca omejijo v njegovih pravicah le ob pogojih, ki jih določa zakon (27. člen

Ustave RS ter 1. in 3. člen slovenskega ZKP, 28. člen Ustava RH ter 1. in 3. člen

hrvaškega ZKP). Stopnja demokratičnosti in progresivnosti kazenskega postopka je

odvisna od obsega pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, da zadosti

pravici do obrambe. Več kot ima pravic, manjši je pritisk kazenskega postopka na

njegovo voljo. Manjši ko je ta pritisk, toliko bolj je svoboden v svoji procesni volji.

Kolikor bolj je svoboden v svoji procesni volji, toliko bolj je subjekt kazenskega

29

Šturm, Arhar, str. 207-208. 30

Dežman, Erbežnik, str. 331.

8

postopka. Pravica do obrambe je namreč pravica obdolženca, da po lastni presoji

razvije takšno procesno aktivnost, s katero na argumentiran način zavrača

utemeljenost obtožbe. Iz njegove temeljne pravice do poštenega postopka pa je

izvedena še vrsta drugih pravic, ki mu omogočajo, da čim bolj dosledno zadosti

pravici do obrambe in ki zahtevajo ustrezno razlago mednarodnih in notranjih določb,

ki jih opredeljujejo. Med te pravice spadajo: pravica do molka, pravica do uporabe

svojega jezika in pomoči tolmača, pravica do sojenja v navzočnosti, pravica do

neodvisnega in nepristranskega sodišča, pravica do sojenja v razumnem roku, pravica

do pravnih sredstev, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in

pravica do obrambe. Pravica do poštenega postopka (sojenja) se v angleškem jeziku

pojavlja kot besedna zveza »fair trail«. Ustrezneje jo je prevajati v slovenščino kot

»pošten postopek« oziroma kot »pošteno obravnavanje«, saj se ne nanaša zgolj na

fazo sojenja, temveč tudi na predrazpravne faze. Določbe 6. člena EKČP veljajo za

vse faze kazenskega postopka, in ne zgolj za fazo sojenja, kot je Evropsko sodišče za

človekove pravice navedlo v primeru Imbrioscia vs. Švica31

.

V samem jedru problematike v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi leži pravica

do zasebnosti, kot »skupni imenovalec« vseh drugih ustavnih pravic. Posebni

preiskovalni ukrepi ali prikrite operativne metode in sredstva (POMS), kot jih definira

slovenski ZKP, so prikrite preiskovalne metode in sredstva, ki se lahko uporabljajo, če

obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali

pripravlja oz. organizira izvršitev katerega od kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta

v ZKP, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo

zbrati dokazov oz. bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi32

.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 13.4.1995

zasebnost opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno

celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in

konstitutivno, da si jo človek vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni

skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli

nezaželenega«. Pri takšni definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena

Ustave RS, ki določa, da je lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo

31

Boštjan M. Zupančič, Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2001, str.

1065. 32


9

zasebnost dopusten le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka

oziroma za varnost države. Ta določba je povzeta po prvem odstavku 17. člena

Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ki določa, da se

nikomur ni dovoljeno samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje

posameznika. Smiselno isto določa 8. Člen Evropske konvencije o človekovih

pravicah, ki poudarja, da se javna oblast ne sme vmešavati v pravico do zasebnosti in

druge pravice, razen če je to v skladu z zakonom in nujno v demokratični družbi iz

taksativno naštetih razlogov. Glede na to je torej dolžnost zakonodajalca, da vsako

pravno območje uredi tako, da je čim bolj izključena možnost arbitrarnega ter zato

samovoljnega poseganja državnega organa v človekove pravice. Evropsko sodišče za

človekove pravice je s svojo judikaturo izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi

katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep države utemeljena oziroma ali je tak ukrep

države zakonit in legitimen ter v skladu s Konvencijo (EKČP). Pri tem opravlja

preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu na temelju meril iz drugega

odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ti merili sta: 1. načelo

zakonitosti in 2. načelo sorazmernosti33

.

Poznamo dva koncepta zasebnosti: 1. Lastninski koncept in 2. Koncept pričakovanja

zasebnosti. Po prvem, starejšem, imenovanem lastninski koncept varovanja

zasebnosti, policisti niso nedovoljeno kršili zasebnosti, če »niso izvedli uradne

preiskave in zasega osebe obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko

fizično vdrli v njegovo hišo ali dvorišče z namenom izvesti preiskavo«. Takšen

koncept je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo v primeru Olmstead vs. United States, 277

U.S. 438 (1928), kjer so policisti prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da

bi pri tem stopili na posest osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je

sodišče menilo, da na temelju zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik

Brandeis je takšnemu večinskemu mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem

odklonilnem mnenju menil: »Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti

vohunjenja, se ne bo ustavil z elektronskim prisluškovanjem. …Je možno, da ustava

posameznikovi zasebnosti ne nudi nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste?

…Snovalci Ustave so nasproti državi priznali posameznikom pravico, da jih nihče ne

vznemirja (right to be alone) . . . Za varstvo te pravice moramo vsak neupravičen

poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi ga izvrši,

33

Dežman, Erbežnik, str. 727-728.

10

razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država pridobila

na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev Petega amandmaja . . .«34

. njegovemu

pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja zasebnosti, po

katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti dostopnem

mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega koncepta.

Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz vs. United States,

389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je FBI

pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran sicer javne telefonske

govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričakovanju je kasnejša judikatura dodala še

objektivno merilo – »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena

sprejeti kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja

zasebnosti je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford vs.

Združeno kraljestvo, Eur. Court H.R., 25.6. 1997-III, tč. 45, Ustavno sodišče

Republike Slovenije pa v že omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.199735

.

Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-

I-25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z

obrazložitvijo, da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo

natančno določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg

v posameznikovo zasebnost. Ti pogoji so36

:

1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;

2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;

3. omejenost časa izvajanja ukrepa;

4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega

postopka ali za varnost države37

.

Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da

se posamezni ukrepi med seboj tako razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva

samostojno opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo,

tako da imajo njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen38

.

Za mednarodno kazensko procesno pravo je namreč značilno, da postaja integralni del

nacionalnega prava s konsenzom, torej s sklenitvijo mednarodnih pogodb oziroma

34

Ibidem, str. 727-728. 35

Ibidem, str. 728-729. 36

Ibidem, str. 729. 37


Ibidem, str. 729-730.

11

njihovo ratifikacijo. Iz tega izhaja dvojna narava mednarodnega kazenskega

procesnega prava. Po eni strani gre za politični izraz sporazuma (konsenza) med

dvema državama o vodenju kazenskega postopka in o izvršitvi kazni ter njune

politične pripravljenosti za vzajemno pomoč, ki je določena s političnimi interesi

države. Po drugi strani pa je pravni izraz določenega meddržavnega sporazuma,

pravni posel, ki ga urejajo predpisi mednarodnega prava. Mednarodno kazensko

procesno pravo se uresničuje na različne načine39

. Poznamo proces unifikacije,

poenotenje po metodah asimilacije, proces harmonizacije (usklajevanja) in

nevtralizacije tistih določb kazenskega prava, ki niso v skladu z mednarodnim

kazenskim pravom. To pomeni, da s spoštovanjem mednarodnega kazenskega prava

države, ki niso v skladu z mednarodnim kazenskim pravom40

. Prav proces

harmonizacije je pripomogel k nastanku kazenskopravnega sodelovanja med

Slovenijo in Hrvaško v obliki sklenitev treh meddržavnih sporazumov. Na razvoj

pravne pomoči med RS in RH pa je tudi vplival proces ratifikacije, vendar ne v okviru

bilateralnega sodelovanja, temveč v okviru članstva v Evropski uniji. Tipičen primer

procesa unifikacije je Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu, v kolikor katera

od držav ni vložila pridržka zoper njega in določbe prava EU o medsebojnem

izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Na ta način je odpravljena

marsikatera zakonska kolizija, ki bi utegnila privesti do izogiba pregonu določenih

storilcev kaznivih dejanj in do izogiba pravnih posledic obsodbe v kazenskih zadevah

s strani obsojencev.

Proces asimilacije41

je zagotovo najbolj nepriljubljen način uresničevanja

mednarodnega kazenskega procesnega prava, saj pride v takem primeru do absorpcije

nacionalnega prava določene države s strani prava druge države ali mednarodne

organizacije. Posledica asimilacije pa je izguba suverenosti države v določenemu

obsegu. Med Slovenijo in Hrvaško procesa asimilacije ni moč beležiti, saj sta obe

državi suvereni, članstvo v Evropski uniji pa v nobenem primeru državama ne nalaga

asimilacije kazenskega prava. Dodatni razlog za nezahtevanje asimilacije s strani

prava EU je sama pravna narava Evropske unije za katero je značilno, da kazensko

pravo ne spada v pristojnost neposrednega urejanja institucij EU, temveč je kazensko

pravo pravo posameznih držav članic. Nekoliko drugače je pri procesu nevtralizacije.

39

Dežman, Erbežnik, str. 129. 40


Ibidem, str. 129.

12

Tukaj pride do izničenja tistih določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z

evropskimi standardi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih

določajo konvencije organizacije Sveta Evrope. Slovenija in Hrvaška sta bili deležni

procesa nevtralizacije ob njunem osamosvajanju, ko je bilo treba staro jugoslovansko

kazensko procesno zakonodajo prilagoditi pravu zahodnoevropskih držav, ki je

določalo moderni standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

1.3 Temeljna načela

Države, ki spoštujejo mednarodno kazensko pravo in ki se razglašajo za njegove

subjekte, odstopajo v določenem obsegu od svoje suverenosti ter zavestno opuščajo

lastne partikularne in nacionalne interese v prid spoštovanja človekovih pravic.

Takšno mednarodno sodelovanje na področju ustvarjanja skupnega, mednarodnega

prava je mogoče ob upoštevanju temeljnih mednarodnopravnih načel, ki so pogoj

mednarodnega sodelovanja na tem področju. Ta načela so: 1. načelo solidarnosti in

sodelovanja med državami sveta, 2. načelo zaupanja med državami, 3. načelo

eliminiranja lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, 4. načelo pravičnosti,

5. načelo varstva človekovih pravic in 6. načelo humanosti42

.

Nikakor pa ne moremo mimo osnovnih načel, ki jih je kazenskopravna znanost že

davno utemeljila. Tako se za prostorsko veljavnost določenega kazenskega zakona

uporablja teritorialno načelo, v katero spadata načeli prava ladijske zastave in

registracije letala. Realno načelo, ki pomeni, da velja domač kazenski zakon za

nekatera kazniva dejanja, izvršena v tujini, katerih značilnost je njihova posebna

nevarnost in ni mogoče pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj

intenzivno kazensko preganjali ali pa jih je država glede na svoje obveznosti iz

mednarodnih pogodb dolžna preganjati43

. Aktivno personalitetno (tudi nacionalno)

načelo vzpostavlja kaznovalno oblast države nad njenimi državljani tudi takrat, kadar

ti kriminalne aktivnosti izvajajo v tujini. S tem načelom se zlasti zagotavlja, da se

državljan naše države, ki v tujini stori kaznivo dejanje, s prebegom v domačo državo

ne more izogniti pregonu za to dejanje. To bi se sicer lahko zgodilo zaradi ustavne

omejitve o izročanju naših državljanov. Spomnimo, da 47. člen Ustave RS določa, da

državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi oziroma ga ni dovoljeno izročiti

42


Zlatarić, Bogdan, Međunarodno krivićno pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979, str. 33.

13

ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s

katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno

organizacijo. Na podlagi aktivnega personalitetnega načela se kaznovalna oblast naše

države vzpostavi le, če sta izpolnjena pogoja: 1. da ne gre za kaznivo dejanje, ki je

zajeto že v sklopu realnega načela in 2. da se storilca zaloti na ozemlju Republike

Slovenije oziroma da ji ga tuja država izroči. Jurisdikcijska oblast domačih sodišč je

pri aktivnem personalitetnem načelu omejena v dveh smereh. Prva omejitev so

negativne procesne predpostavke, ki onemogočajo (ponovni) pregon našega

državljana za dejanje, storjeno v tujini, v naslednjih primerih44

:

- če je bil v tujini za to kaznivo dejanje že obsojen in je izrečeno kazen popolnoma

prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo odločeno, da bo v tujini

izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;

- če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena ali

pa je izvršitev kazni zastarala; in

- če se izvršeno kaznivo dejanje v tujini preganja na zahtevo (predlog)

oškodovanca, vendar takšna zahteva ni bila vložena45

.

Druga omejitev jurisdikcije domačih sodišč pri aktivnem personalitetnem načelu pa je

zahteva po identiteti norme oziroma obojestranski kaznivosti. Našega državljana je

mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v tujini, le

pod pogojem, da je to dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

Ta omejitev pa ni absolutna. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne obstaja in

torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa kaznivo po

našem KZ), se namreč izjemoma lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta

kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti Republiki

Sloveniji ali proti njenemu državljanu in 2. da pregon izrecno dovoli minister za

pravosodje. Ker je pri uporabi aktivnega personalitetnega načela treba upoštevati

načelo ne bis in idem in pravilo o identiteti norme, je veljavnost našega kazenskega

zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri je bilo

dejanje izvršeno, mogoče opredeliti kot subsidiarno46

.

44

Selinšek, Liljana ,Kazensko pravo, splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana

2007, str. 74-75. 45

Ibidem, str. 75. 46

Ibidem, str. 75.

14

Pasivno personalitetno načelo je prvo od dveh načel, ki urejata vprašanje veljavnosti

kazenske zakonodaje Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini. V

sklop pasivnega personalitetnega načela spadajo primeri, ko tujec zunaj Republike

Slovenije stori kaznivo dejanje proti naši državi ali proti njenemu državljanu. Poleg

tega morata biti v tem primeru izpolnjena še dva nadaljna pogoja, da se vzpostavi

kaznovalna oblast naše države: 1. ne gre za kaznivo dejanje, ki je zajeto že v sklopu

realnega načela, in 2. storilca se zaloti na ozemlju naše države oziroma ji ga tuja

država izroči. Tudi pri pasivnem personalitetnem načelu se zahteva identiteta norme.

Tujca je mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v

tujini zoper našo državo ali našega državljana le pod pogojem, da je to dejanje

kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Ta omejitev sicer tudi pri

pasivnem personalitetnem načelu ni absolutna, vendar je določena še strožje kot pri

aktivnem personalitetnem načelu. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne

obstaja in torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa

kaznivo po našem KZ), se na podlagi pasivnega personalitetnega načela izjemoma

lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da

pregon izrecno dovoli minister za pravosodje (formalni pogoj) in 2. da gre za dejanje,

ki je takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo po splošnih pravnih načelih,

priznanih od mednarodne skupnosti (materialni pogoj). Slednje pomeni, da mora biti

dejanje opredeljeno za kaznivo v mednarodnem (kazenskem) pravu oziroma da

dejanje povsod po svetu velja za odklonsko vsaj po običajnem pravu. Enako kot za

aktivno tudi za pasivno personalitetno načelo velja, da je veljavnost našega

kazenskega zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri

je bilo dejanje izvršeno, zgolj subsidiarna. Univerzalno načelo ureja primere, ki niso v

ničemer povezani z našo državo, razen s tem, da je storilec zaloten na našem ozemlju

in da pride do njegove izročitve tuji državi. Kazenski zakon Republike Slovenije po

tem načelu torej velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini

kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, vendar ne pride do

izročitve tuji državi. To pomeni, da se kaznovalna oblast naše države vzpostavlja šele,

ko se pri nas zalotenega tujca skuša izročiti tuji državi, vendar je ta izročitev

neuspešna (npr. tuja država ne sprejme ponujene izročitve), oziroma ko niso

izpolnjeni pogoji za takšno izročitev po mednarodnem pravu47

.

47

Ibidem str. 75-76.

15

Glede jurisdikcije oblasti domačih sodišč veljajo pri univerzalnem načelu povsem

enake omejitve in pogoji kot pri pasivnem personalitetnem načelu. Univerzalno

načelo pa je v primerjavi z drugimi načeli, ki urejajo krajevno veljavnost kazenskega

zakona, najšibkejše. V razmerju do drugih načel je sekundarno (uporabi se le, če niso

izpolnjeni pogoji za uporabo nobenega drugega pravila o krajevni veljavnosti

kazenskega zakona), v razmerju do zakonodaje države, v kateri je bilo kaznivo

dejanje storjeno, pa subsidiarno48

. Kot novost pa kazenskopravna znanost beleži

načelo zastopniške jurisdikcije. Med osnovna načela prav tako spadajo načelo

identitete norme ali dvostranske kaznivosti, kot tudi načelo ne bis in idem. Ti dve

načeli prideta v poštev v zvezi z institutom ekstradicije (izročitve), katere temeljna

načela so prepoved izročanja lastnih državljanov, prepoved izročanja za politična

kazniva dejanja in načelo specialnosti. Ta tri načela pa je moč najti tudi v drugih

vrstah pravne pomoči v kazenskih zadevah, kakor tudi v primeru medsebojnega

izvrševanja kazenskih sodnih odločb. Vsa omenjena načela imajo samo eno področje

delovanja znotraj celotne materije mednarodnega kazenskega prava v širšem smislu.

Zaradi tega ta načela poimenujemo posebna načela.

Pod pojmom temeljna načela kazenskega procesnega prava razumemo višje

postavljene postulate, ki v celoti impregnirajo celotno materijo te veje prava na način,

ki ji podeljuje lastne značilnosti. Le ti postulati obsegajo vse sektorje te veje prava, ki

z osnovnimi načeli dosegajo potrebno koherentnost svoje bogate materije in višjo

stopnjo znanstvene vrednosti. Posledica temeljnih načel mednarodnega kazenskega

procesnega prava je samostojnost te veje prava49

.

Načelo solidarnosti in sodelovanja med državami sveta predstavlja eksistenco držav in

njihovo medsebojno sodelovanje v okviru mednarodne skupnosti. Načelo implicira

koncepcijo relativne suverenitete držav, omejeno z zahtevo po njihovi miroljubni in

aktivni koeksistenci. Pod vprašanje se tako postavljajo načela mednarodne politike

držav, ki edine lahko dosežejo trajni mir v svetu. Trajni mir v svetu bi se tako moral

realizirati in konkretizirati v vseh manifestacijah in aktivnostih, ki jih države izvajajo

v odnosu do tujih držav. Država se tako pridružuje temu načelu, v kolikor v svoji

zakonodaji uredi vprašanja s področja mednarodnega kazenskega prava, ki daje svoj

48

Selinšek, str. 77. 49

Zlatarić, str. 34.

16

delež mednarodni pravni in miroljubni ureditvi sveta50

. V zadnjih letih beležimo

razvoj tega načela, ki je posledica širjenja evropske integracije in pravnih sprememb

evropske integracije, katera je svojo nadaljnjo širitev gradila na ruševinah nekdanje

železne zavese. Vendar je kljub temu dandanes to načelo še vedno okrnjeno zaradi

partikularnih in nacionalističnih interesov posameznih držav, katerih razlog je

prevelika prisotnost zunanje politike v odnosu do tujih držav. To pa ne velja za

sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, ki predstavlja zgled ostalim državam, kakšno

naj bo kazenskopravno sodelovanje. Posledica odličnega razvoja kazenskopravnega

sodelovanja med tema državama, je prizadevanje za dobrososedske odnose, ki naj bi

nekoliko zgladili napetosti med obema državama zaradi nekaterih odprtih vprašanj

glede meje in nasledstva. Prav tako pa je vpliv zunanje politike na področju

kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško manjši kot pri reševanju

mejnega vprašanja in vprašanja nasledstva, katera predstavlja temelj za uspešno

pravno pomoč.

Načelo zaupanja med državami predstavlja nekakšen derivat predhodnega načela

solidarnosti in sodelovanja med državami, ampak tudi to načelo ima posebno vlogo

pri tvorbi ostalih temeljnih načel. Tudi za zaupanje med državami velja, da se je

zaradi različnih družbenopolitičnih sistemov v preteklosti, posebno socialističnega in

kapitalističnega sistema, prišlo do nezaupanja med državami teh nasprotnih sistemov,

kar se je kazalo na mnogih področjih mednarodnih odnosov, kakor tudi na področju

mednarodnega kazenskega prava. Zaradi tega je prišlo do nazadovanja razvoja tega

načela. Tako se je v preteklosti kakor tudi dandanes postavljajo stroge zahteve po

načelu reciprocitete in načelu specialnosti v primeru ekstradicije, kar pripelje do

zavrnitve vsake mednarodne kazenskopravne pomoči, pojmu političnega delikta pa se

pogosto daje tendenciozna ocena, kar še dodatno poglobi nezaupanje v sodne organe

tuje države. Vsekakor pa je treba poudariti, da se je v preteklosti mednarodno

kazensko pravo tradicionalno gradilo na načelu nezaupanja med državami, kar je

privedlo in še danes prihaja do ignorance tujega prava in tujih sodnih postopkov ter

odločb, prepovedi izročitve lastnih državljanov in v neizvrševanju tujih kazenskih

sodb51

. V času novejše zgodovine, se pravi po padcu »železne zavese« pa je prišlo do

določenih sprememb v nasprotni smeri, v smeri večjega zaupanja med državami z

vidika mednarodnega kazenskega prava, za kar se je treba zahvaliti širitvi Evropske

50

Ibidem, str. 34. 51

Ibidem, str. 35.

17

unije in njenim pravnim reformam. Tudi zaupanje ni bilo nikoli kamen spotike v

slovensko-hrvaških odnosih. Zaupanje med državama je posledica skupnega

zgodovinskega, kulturnega, geografskega, političnega in pravnega razvoja obeh držav.

Vendar pa sta obe državi bili deležni tudi nezaupanja, kar se je kazalo v obliki določil

slovenske in hrvaške ustave o prepovedi izročanja lastnih državljanov. Nič drugače ni

bilo v primeru sklenitve ene izmed prvih bilateralnih pogodb med RS in RH o

izročanju, kjer je bilo prav tako izrecno navedeno, da slovenski in hrvaški državljani

ne smejo biti predmet izročitve med obema državama. Čez nekaj časa pa je le prišlo

do sprememb. Slovenija in Hrvaška sta svojim ustavnim določilom o prepovedi

izročanja lastnih državljanov le dodali odstavek, ki pravi, da je izročitev lastnih

državljanov izjemoma dovoljena, v kolikor to od države zahteva ratificirana

mednarodna pogodba, katere podpisnica je država (47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava

RH). Posledica tega določila je prenos izvrševanja dela suverenih pravic na

mednarodne organizacije, ki ima prav tako ustavnopravno podlago (3.a člen Ustave

RS, 2. člen Ustava RH). Tako je postal mogoč vstop RS in RH v Evropsko unijo, v

kateri obe državi nadaljujeta skupni zgodovinski, kulturni, geografski, politični in

pravni razvoj.

Seveda pa je utopično razmišljati, da lahko države popolnoma izključijo lastno

zunanjo politiko iz mednarodnih odnosov, kar tudi velja za mednarodno pravno

pomoč v kazenskih zadevah. Takšno ravnanje državam nalaga načelo eliminiranja

lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, kar pa ne pomeni popolno

izključitev zunanje politike iz mednarodnih odnosov. Prisotnost zunanje politike

države na področju mednarodne kazenskopravne pomoči je ustrezna le toliko, v

kolikor manifestira racionalno in dolgoročno mednarodno politiko, ki je miroljubna in

dosledna ter v skladu z načeli Organizacije združenih narodov. V skladu s tem

načelom se morajo države distancirati od političnih konsideracij, ki imajo svoj izvor v

trenutni politiki določene države do druge države ali določene države do posamezne

skupine drugih držav. Ta politika lahko postane kapriciozna in emotivna ter lahko

preseže konstelacije konkretnih mednarodnih odnosov. Mednarodna kazenskopravna

pomoč nikoli ne sme biti instrument takšne politike, niti ne sme biti od nje odvisna,

kar je bistvo tega načela mednarodnega kazenskega procesnega prava52

.

52

Ibidem, str. 35.

18

Načelo pravičnosti je z vidika mednarodnega kazenskega prava nedorečeno, saj se

postavljajo pod vprašanje osnovna načela, ki pokrivajo oziroma bi morala pokrivati

vsako dejavnost države v odnosu do posameznika, še posebej vsako sodno dejavnost.

Zaradi tega načelo pravičnosti z vidika mednarodnega kazenskega prava ne

predstavlja ničesar specifičnega. Načelo pravičnosti pa ima v kontekstu

mednarodnega kazenskega prava poseben pomen. Prav v primeru kaznivih dejanj z

mednarodnim elementom se to načelo zanemarja. Zanemarja ga prav tako nacionalni

zakonodajalec, ki vodi premalo računov o tem, kaj se je eventualno mogoče zgoditi s

storilcem kaznivega dejanja v tuji državi. Načelo pravičnosti nima zgolj značaja de

lege ferenda, temveč tudi de lege lata, ker lahko sodnik v okviru svojih pooblastil

glede individualizacije kazenskih sankcij prepreči krivice, ki izhajajo s strani

nacionalnega zakonodajalca na področju mednarodnega kazenskega prava53

.

Načelo varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin izpolnjuje posebno vlogo v

domeni mednarodnega kazenskega procesnega prava. Človek, ki vstopa v to igro, je

lahko osumljena, obtožena ali obsojena oseba. Tako ima človek pravico do zakonitega

postopka, ki mu omogoča vse garancije obrambe. V praksi ne primanjkuje primerov,

kjer prihaja do zanemarjanja tega načela. Namesto da bi ti primeri temeljili na pravilu

ex injuria ius non oritur, sodišča v mnogih primerih niso vodila računov o kršitvah

prava človekovih pravic, ki so sledila statusu obdolženca v kazenskem postopku (npr.

pravilo male captus, bene detentus). Niti v nacionalnih predpisih, ki urejajo vprašanja

mednarodnega kazenskega procesnega prava, se to načelo ne upošteva dovolj. S tega

vidika obstaja upravičljiv razlog za upoštevanje tega načela54

. Treba je poudariti, da

Slovenija in Hrvaška kot članici Sveta Evrope zagotavljata visok standard varovanja

temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kljub redkim primerom kršitve le teh. Eden

izmed redkih primerov kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin je bil

Rehbock vs. Slovenija, ki se je obravnaval pred ESČP, kjer je sodišče ugotovilo

kršitev pravic v kazenskem postopku s strani organov Republike Slovenije55

. V zvezi

s tem načelom je potrebno poudariti pomen pravnih jamstev v kazenskem postopku

kot obliko ustavne kategorije v 29. členu slovenske in 24. členu hrvaške ustave, kar

pomeni, da mora biti osebi, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ob popolni

enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje

53

Ibidem, str. 36. 54

Ibidem, str. 36. 55

Šturm, Arhar, str. 207.

19

bližnje, ali priznati krivdo. Ta ustavna kategorija izhaja iz ameriškega prava iz

sodnega precedenčnega primera Miranda vs. Arizona56

.

Države in njihova sodišča morajo imeti humanitarni pristop pri obravnavanju kaznivih

dejanj z mednarodnim elementom. V kolikor gre za tujca, je treba vzeti v obzir, da

njega zaporna kazen težje prizadene kakor domačega državljana in to zaradi

nepoznavanja jezika, težjega ohranjanja stikov s člani družine itd. Kadar gre za

kazniva dejanja politične narave, države dajejo glede tega različne ocene. Nekatere

države smatrajo ljudi nasprotnega mišljenja kot kriminalce. Te države v takih

primerih pogosto uporabljajo ostro represijo, ki ne more računati na sodelovanje

drugih držav zaradi humanitarnih razlogov. Potrebno je poudariti, da gre v takem

primeru za zlorabo načela humanitarnosti tudi takrat, kadar država daje zatočišče in

pušča nekaznovane tiste zločince, ki so morda delovali na podlagi politične pobude ali

so s svojimi terorističnimi ravnanji uničevali ali ogrožali nedolžne ljudi57

. Slovenija in

Hrvaška dosledno upoštevata načelo humanosti. V 13. členu Pogodbe med RS in RH

o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah dovoljujeta, da lahko

obsojenec prestaja zaporno kazen v državi, katere državljan je. Na ta način je

izboljšana resocializacija obsojencev, ker kazen prestajajo v domačem okolju.

Slovenija in Hrvaška pa v okviru varovanja temeljnih človekovih pravic in temeljnih

svoboščin prepovedujeta pregon t.i. »političnih kaznivih dejanj«, kar je tudi določeno

v 9. členu Pogodbe med RS in RH o izročitvi.

Navedena temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega prava kot skupna

osnova te veje prava se ne smejo obravnavati ločeno. Ta načela se medsebojno

prepletajo v določenih kombinacijah. Načela predstavljajo integralno osnovo

modernega mednarodnega kazenskega prava. Načela imajo važno vlogo za

zakonodajalca v smislu in kot ideal, ki ga je potrebno doseči ali graditi na njem

postopoma. Zakonodajalec lahko tako načelom podeli novo interpretacijo, kar

predstavlja vpliv na sedanji in bodoči razvoj mednarodnega kazenskega prava58

.

56


Zlatarić, str. 37. 58

Ibidem, str. 37.

20

1.4. Viri mednarodnega kazenskega procesnega prava

Kot vire mednarodnega kazenskega procesnega prava pojmujemo predvsem tiste

pravne predpise, ki vsebujejo določbe kazenskega procesnega prava, in jih delimo na

notranje in zunanje59

. Notranji viri so predpisi domačega, notranjega kazenskega

procesnega prava, zunanji viri pa so mednarodne pogodbe, ki sta jih ratificirali

Republika Slovenija in Republika Hrvaška. Ustava RS v 8. in 153. členu, Ustav RH

pa v 139. in 140. členu določata, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s

splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki

zavezujejo obe državi, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe

uporabljajo neposredno. To pomeni, da v koliziji med domačim predpisom in

predpisom katere izmed ratificiranih mednarodnih pogodb, ki urejajo isto procesno

situacijo, veljajo določbe mednarodnega prava, ki so s podpisom in ratifikacijo

vključene v notranji pravni sistem. Če bi se pokazalo, da je kakšna določba iz

mednarodne pogodbe sporna glede skladnosti z našo Ustavo RS, se na predlog

predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora o tem izreče

ustavno sodišče, in sicer v postopku za ratifikacijo (člen 160/II Ustave RS). Če je

mnenje ustavnega sodišča negativno, državni zbor mednarodne pogodbe ne sme

ratificirati, je pa seveda mogoče sprožiti postopek za spremembo ustave po določbah

členov 168-171 Ustave RS in ustavo tudi spremeniti, če se takšna politična volja

pokaže z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev državnega zbora. Zdaj ostaja

nerešeno vprašanje, kako ravnati, če se potem, ko je bila mednarodna pogodba že

ratificirana, ob reševanju konkretne ustavne pritožbe pokaže, da sta si norma domače

ustave in norma mednarodne pogodbe v nasprotju. Vprašanje je, ali bi bilo mogoče

uporabiti teorijo o paralelnosti domače ustave in mednarodnega prava brez

spremembe ustave. Glede razmerja med splošno veljavnimi načeli mednarodnega

prava ter mednarodnimi pogodbami in domačimi zakoni je prof. dr. Škrk napisala

odlično razpravo, ki je uvod v analizo prakse ustavnega sodišča. Sicer pa sta besedili

členov 8 in 153/II Ustave RS jasni in nesporni. Vsi zakoni, podzakonski predpisi in

drugi splošni akti morajo biti v skladu z normami, ki spadajo v pojem mednarodnega

prava. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v celoti v skladu z

mednarodnimi pogodbami, ki so bile ratificirane na kakšen drugačen način, in ne v

državnem zboru. O skladnosti pravkar navedenih domačih pravnih aktov z

59


21

ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava

odloča Ustavno sodišče RS na podlagi člena 160/I – (2) Ustave RS60

.

Smiselno isto je utemeljevalo svojo odločitev tudi nemško zvezno ustavno sodišče

(Bundesverfassungsgericht) v svojih odločbah SOLANGE I iz leta 1974 in

SOLANGE II iz leta 1986, ko je odločalo o supremaciji prava Evropske skupnosti nad

nacionalnim (notranjim) pravom61

. Evropsko sodišče pravice (European Court of

Justice – ECJ) je pravilo o supremaciji prava skupnosti nad nacionalnim pravom prvič

oblikovalo v primeru Van Gend en Loos, 26/62, (1963) ECR 1, (1963) CMLR 105, in

ga nato izrecno poudarilo v primeru Flaminio Costa vs. skupnosti države članice del

svojih suverenih pravic prenesle nanjo in s tem ustvarile pravni sistem, ki veže tako

članice kot tudi neposredno njihove državljane62

. Nemško zvezno ustavno sodišče je v

svoji odločbi SOLANGE I, sprejeti po razsodbi Evropskega sodišča pravice (ECJ) v

primeru Internationale Handelsgesellschaft mbH vs. Einfuhr – und Vorratsstelle für

getreide und Futtermittel, 11/70, (1970) ECR 1125, (1972) CMLR 255, zavrnilo

brezpogojno priznanje supremacije prava skupnosti zaradi skrbi za temeljne ustavne

pravice in menilo, da imajo te temeljne pravice prednost pred pravom skupnosti ob

morebitnem medsebojnem nasprotovanju obeh skupnih norm. Poudarilo je, da tako

dolgo (so lange – od tod ime primera), dokler skupnost ne bo odstranila morebitnih

nasprotij med določbami prava skupnosti in notranjimi temeljnimi ustavnimi

pravicami, bo samo skrbelo za varstvo teh pravic. Na podlagi vključitve varstva

človekovih pravic v pravo skupnosti je nemško Zvezno ustavno sodišče leta 1986

sprejelo novo odločbo, poimenovano SOLANGE II. V njej je odločilo, da tako dolgo

(so lange), dokler bodo Evropske skupnosti zagotavljale učinkovito varstvo

človekovih pravic, ustavno sodišče ne bo izvrševalo svoje jurisdikcije presojanja

skladnosti sekundarne zakonodaje skupnosti s temeljnimi nemškimi ustavnimi

pravicami63

.

1.3.1 Notranji viri

Notranja vira mednarodnega kazenskega procesnega prava sta že sami ustavi

Republike Slovenije in Republike Hrvaške, ki vsebujeta naslednje določbe kazensko

procesne narave z vsebino o enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, varstva

60

Bavcon in soavtorji, str. 79-80. 61

Dežman, Erbežnik, str. 130, op. kot pod 82. 62

Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83. 63

Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83.

22

osebne svobode, odreditvi in trajanju pripora, enakem varstvu pravic, pravici do

sodnega varstva, javnosti sojenja, pravici do pravnega sredstva, pravici do povračila

škode, domnevi nedolžnosti, načelu zakonitosti v kazenskem pravu, pravnih jamstev v

kazenskem postopku, pravici do rehabilitacije in odškodnine, prepovedi ponovnega

sojenja o isti stvari – ne bis in idem, poslanski imuniteti, sodstvu, tožilstvu ter

odvetništvu in notariatu. Osnovna notranja vira, ki urejata mednarodno kazensko

procesno pravo sta slovenski ZKP (Zakon o kazenskem postopku iz leta 1995), na

Hrvaškem pa to materijo urejata hrvaški ZKP (Zakon o kaznenom postupku iz leta

2008) in Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima (ZOMPO) iz

leta 2005 (Narodne novine, broj 178/04). Neposredni pravni vir predstavljajo tudi

odločbe Ustavnega sodišča RS in Ustavnega suda RH. Slovenski ZKP je 10.11.2011

pridobil novelo ZKP-K, ki spreminja obstoječi sistem mednarodne pomoči v smeri

večje učinkovitosti in približuje zakonske določbe obstoječim mednarodnim

instrumentom. Pri tem se ohranja subsidiarnost uporabe določb ZKP (514. člen ZKP)

in je kot pravilo predvidena diplomatska pot komunikacije z možnostjo neposrednega

stika v nujnih primerih, če velja vzajemnost ali tako določa mednarodna pogodba

(515. člen ZKP). V prihodnje lahko o določenih ukrepih, za katere je v notranjih

postopkih pristojen državni tožilec, odloča slednji sam (prvi odstavek 515. člena in

516. člen ZKP). Pomoč se zavrne, če je v nasprotju s pravnim redom oziroma škoduje

suverenosti in varnosti (četrti odstavek 516. člena ZKP). Hkrati je precizirano (v duhu

približevanja pravilu forum regit actum64

), da se po možnosti upoštevajo zahteve

države prosilke, če je »takšen način izvedbe dejanja skladen s temeljnimi načeli

domačega kazenskega postopka«, ter je predvidena možnost sodelovanja tujega

organa pri izvršitvi dejanja (peti in šesti odstavek 516. člena ZKP) oziroma Sloveniji

(516.b člen ZKP) osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, z namenom zaslišanja kot priče

ali izvedenca ali zaradi soočenja. Takšna predaja je vezana na določene pogoje (tudi

soglasje osebe). Velja pogoj, da se odvzem prostosti v državi, kateri se oseba začasno

preda, ne odpravi, kakor tudi načelo specialnosti za dejanje, storjeno pred začasno

predajo65

. Hkrati zakon priznava odločbo tujega organa v primeru začasne predaje

Sloveniji osebe, ki ji je bila v tujini odvzeta prostost, kot podlago za odvzem prostosti

v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 516.b člena ZKP). Zakon predvideva, če tako

64

Pravilo, po katerem morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke

(Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem pravu, Diplomsko

delo, Maribor 2013). 65

Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in delo št. 6-7,

Ljubljana 2012, str. 1355-1357.

23

določa mednarodna pogodba, tudi možnost spontane izmenjave informacij (prvi

odstavek 516.c člena ZKP). Podrobneje ureja izvršitev tuje sodne odločbe na podlagi

mednarodne pogodbe ali vzajemnosti, ob izpolnjevanju določenih pogojev (517. člen

ZKP). Sodišče izvrši sodbo tako, da izreče kazensko sankcijo po zakonodaji RS, ob

vezanosti glede kazenske odgovornosti, dopustnosti pregona in izrečene kazni na

sodbo tujega sodišča, pri čemer mora izrečena sankcija čim bolj ustrezati izvirni

sankciji, nikakor pa ne sme glede odstopa kazenskega pregona tretji državi za dejanja,

za katera je predpisana kazen zapora do desetih let, in tudi za kazniva dejanja zoper

varnost javnega prometa (nekdanji četrti odstavek 519. člena ZKP)66

. Temeljno

načelo slovenskega in hrvaškega ZKP v zvezi z dajanjem mednarodne

kazenskopravne pomoči je t.i. načelo subsidiarnosti. Načelo subsidiarnosti pomeni, da

slovenski in hrvaški pristojni organi dajejo mednarodno kazenskopravno pomoč po

določbah slovenskega in hrvaškega ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo ali

zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske

unije določeno drugače. Navedeno pomeni, da se za države članice Evropske unije v

Sloveniji primarno upoštevajo določbe ZSKZDČEU, na Hrvaškem pa določbe

ZoPSEU, ki ju bomo spoznali v nadaljevanju. Za ostale države pa se najprej

uporabljajo sprejete in ratificirane mednarodne pogodbe, šele subsidiarno pa določbe

ZKP67

.

Naslednja dva notranja vira sta Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami

članicami EU (ZSKZDČEU, Ur.l. RS št. 102/2007) v Sloveniji, na Hrvaškem pa

Zakon o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU

(ZoPSEU, N.n. RH br. 81/2013), ki predstavljata temelji notranji pravni vir v zvezi z

mednarodno kazenskopravno pomočjo. Obsegata medsebojno priznavanje in

izvrševanje določenih pravosodnih in drugih določb, odstop in prevzem kazenskega

pregona, določene oblike pravne pomoči ter druge oblike sodelovanja v skladu s

pravom EU (1. člen ZSKZDČEU in ZoPSEU). Iz 2. člena obeh zakonov izhaja, da se

določbe tega zakona ne uporabljajo za Konvencijo EU iz leta 2000, hkrati pa zakona

odkazujeta subsidiarno med drugim na smiselno uporabo določb ZKP. Pri tem velja

opozoriti na opredelitev vzajemnega priznavanja iz 3. člena in načelo učinkovite

pravne pomoči iz 5. člena. Hkrati je v 7. členu podana opredelitev pojma »odreditveni

66

Erbežnik, str. 1355-1357. 67

Žirovnik Janez, Prijetje in predaja . . ., 14. Dnevi slovenskega varstvoslovja, Fakulteta za varnostne

vede, Ljubljana 2012, str. 3.

24

pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje«, ki se opredeljuje kot

pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po

njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa. V II. delu je opredeljen postopek

v zvezi z ENPP v smislu prenosa določb Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Pravna

pomoč je izrecno opredeljena v III. delu zakona ter predvidena za kazenske postopke

in druge postopke, v kolikor je zoper odločbo dovoljeno sodno varstvo pred

kazenskim sodiščem, zoper fizične in pravne osebe, za postopke za povrnitev škode,

rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, kakor tudi za postopke za povrnitev

škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno

obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Za zaprosila je predviden

neposredni stik ter pojasnjena vloga, ki jo lahko imajo predstavniki organov.

Podrobneje so opredeljene nekatere posebne oblike mednarodnopravne pomoči, in

sicer odstop in prevzem pregona, skupne preiskovalne skupine, nadzorovane pošiljke,

tajno delovanje, kakor tudi vloga Eurojusta in Evropske pravosodne mreže. Zakona v

IV. In V. delu implementirata zakonodajo EU glede priznavanja in izvrševanja

pravosodnih odločb ter izmenjave podatkov iz kazenskih evidenc68

.

1.3.2 Zunanji viri

Mednarodni dokumenti, ki neposredno ali posredno vplivajo na kazensko procesno

pravo Republike Slovenije in Republike hrvaške so: Ustanovna listina OZN, Splošna

deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in njegov II.

Fakultativni protokol o odpravi smrtne kazni, mednarodna konvencija o odpravi vseh

oblik rasne diskriminacije, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina

genocida, konvencija proti mučenju, Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in

nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Evropska konvencija o

človekovih pravicah in njeni protokoli št. 1, 4, 6 (odprava smrtne kazni), 7, 9, 10 in 11

ter Evropski sporazum, ki se nanaša na osebe, udeležene v postopkih Evropskega

sodišča za človekove pravice. Našteti mednarodni akti zadevajo varstvo človekovih

pravic in temeljnih svoboščin in kot taki dvigujejo raven spoštovanja teh pravic v

kazenskih postopkih obeh držav. Njihov pomen in vpil je še toliko bolj izrazit, saj

Ustava RS v 8. členu izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu

s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki

68

Erbežnik, str. 1355-1357.

25

zavezujejo Republiko slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne

pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni

del prava Republike Slovenije, torej ne potrebujejo specialne transformacije, in se

lahko sodišče in stranke nanje neposredno sklicujejo (selfexecuting norms)69

.

Mednarodni dokumenti, pretežno regionalne narave (konvencije Sveta Evrope), ki so

izrazito tehnične narave in zadevajo vprašanje mednarodne kazenskopravne pomoči,

so: Evropska konvencija o izročitvi ter I. in II. dodatni protokol h konvenciji,

Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Evropska

konvencija o prenosu postopkov v kazenskih zadevah, Evropska konvencija o

mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, Konvencija o transferju obsojenih oseb,

Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu, Konvencija o pranju, odkrivanju,

zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,

Kazenskopravna konvencija o korupciji, Evropska konvencija o zatiranju terorizma70

.

Vsak celovit in strokoven prikaz sistema mednarodnega kazenskega procesnega prava

ne sme prezreti pomena Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovih

judikatov, ki so v veliki meri pripomogli k harmonizaciji določb o varstvu človekovih

pravic v državah članicah Sveta Evrope, še zlasti v kazenskih postopkih. Prav tako

sodna praksa in kazenskopravna znanost, ki nista vira mednarodnega kazenskega

procesnega prava, pripomoreta k olajševanju razreševanja konkretnih pravnih

primerov po vzoru rešitev, s katerimi so bili razrešeni podobni pravni primeri71

.

Posebej pomembni za mednarodno pravno pomoč med Republiko Slovenijo in

Republiko Hrvaško so meddržavni sporazumi oz. bilateralne pogodbe, ki sta jih RS in

RH sklenili leta 1994. Med te sporazume oz. bilateralne pogodbe spadajo Pogodba

med RS in RH o izročitvi (Ur. l. RS-MP, št. 10/94), Pogodba med RS in RH o pravni

pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS-MP, št. 10/94), Pogodba o

medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (Ur. l. RS-MP, št.

10/94), ki so bile na podlagi ustavnih pravil obeh držav tudi ratificirane v obliki

zakonov. V preteklosti posebej pomembna za obe državi je bila pogodba o izročitvi,

saj Hrvaška še do današnjega dne ni pristopila k evropski konvenciji o izročitvi in k

Evropski konvenciji o transferju obsojenih oseb. Republika Slovenija in Republika

69

Dežman, Erbežnik, str. 190-191. 70


Ibidem, str. 192.

26

Hrvaška sta tudi nasledili bilateralne pogodbe nekdanje skupne države SFRJ72

, vendar

za sodelovanje med Slovenijo in hrvaško niso pomembne, ker ne urejajo materije

mednarodne kazenskopravne pomoči med obema državama.

1.3.2.1 Viri prava EU

Konvencija, ki jo je Svet EU pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji,

o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU (v

nadaljevanju Konvencija EU) iz leta 2000 (in njen dodatni protokol) temelji na

Konvenciji Sveta Evrope iz leta 1959. Nadgrajuje jo v smislu širitve uporabe na

administrativno kazensko pravo (v fazi pred upravnimi organi) in pravne osebe (3.

člen), večjega upoštevanja postopkovne obličnosti in časovnih zahtev države prosilke

– pomik v smeri forum regit actum (4. člen) ter širitve neposrednega posredovanja

zaprosil, pri čemer morajo biti ta podana na način, ki omogoča zapis in ugotavljanje

verodostojnosti (6. člen). Obsega tudi določbe za nekatere specifične oblike pravne

pomoči, in sicer začasno premestitev oseb, ki jim je odvzeta prostost, zaslišanje prek

videokonference, zaslišanje prič in izvedencev prek telefonske konference,

nadzorovane pošiljke, skupne preiskovalne skupine, tajno delovanje (členi 7-14), s

posebnim poudarkom na podrobnih določbah o prestrezanju telekomunikacij (členi

17-22). Konvencija EU je bila leta 2001 dopolnjena s protokolom, ki uvaja specifične

določbe v zvezi s podatki o bančnih računih in transakcijah, opredeljuje dvojno

kaznivost za davčna kazniva dejanja, izključuje možnost sklicevanja na politična

kazniva dejanja ter predvideva obveščanje Sveta in posredovalno vlogo Eurojusta v

primeru zavrnitve zaprosil. Obstoječi sistem zaprosil mednarodne pravne pomoči

(mutual legal assistance) naj bi bil v okviru EU nadomeščen s sistemom vzajemnega

priznavanja (mutual recognition), ki uvaja avtomatsko priznavanje pravosodnih

odločitev, sprejetih v drugi državi članici EU, z omejenimi zavrnitvenimi razlogi.

Načelo vzajemnega priznavanja je bilo sprva uporabljeno v okviru štirih svoboščin v

nekdanjem prvem stebru, na civilnopravnem področju in glede medsebojnega

priznavanja vozniških dovoljenj, okviru kazenskega prava pa ga je kot »temelj

pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah« opredelil Evropski svet na zasedanju

v Tampereju leta 1999, pri čemer je pogodbeno podlago dobilo šele z Lizbonsko

72

Več o tem glej Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 1077-1078 in Pavišić B.,

Komentar zakona o kaznenom postupku, str. 739-740.

27

pogodbo73

. Pri tem se je prezrlo, da kazenskopravne določbe ne zadevajo običajnega

»blaga«, temveč temeljne pravice posameznika kot mednarodno in ustavnopravno

kategorijo. Medtem ko vzajemno priznavanje na drugih področjih, ki omogočajo širše

možnosti odstopa od vzajemnega priznavanja – na primer tako imenovani »rule of

reason« glede dopustnih omejitev prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala. V

zvezi s sprejemanjem aktov v okviru nekdanjega tretjega stebra pa je obstajal tudi

»demokratični deficit«, saj je akte soglasno sprejemal Svet EU (predstavniki držav

članic), brez pomembnejše vloge za Evropski parlament in nacionalne parlamente.

Kot prvi ukrep kazenskopravnega vzajemnega priznavanja je bil sprejet Okvirni sklep

Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in

postopkih predaje med državami članicami (ENPP), sledila pa je še vrsta drugih

okvirnih sklepov glede najrazličnejših faz postopka74

. Praksa izvajanja ENPP je

nakazala določene dileme, na primer v zvezi z opredelitvijo »pravosodnega organa«,

strogo uporabo načela legalitete ter z njim povezane sorazmernosti podaje ENPP,

zavrnitvenim razlogom na podlagi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP v zvezi z

zaporniškimi razmerami ali v zvezi z odsotnostjo izrecne klavzule o zavrnitvi zaradi

kršitve človekovih pravic. Glede vprašanja pridobitve dokazov je treba omeniti

Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o

zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji in Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ

o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in

podatkov za uporabo v kazenskih postopkih (slednji v praksi ni zaživel, saj naj bi ga v

prihodnje nadomestila predlagana Direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu).

Sklepa predvidevata vzporedno uporabo, skupaj z obstoječimi instrumenti

medsebojne pomoči. Glede zavrnitvenih razlogov sledita logiki, kot jo je uvedel

ENPP, ob odpravi razlikovanja med obligatornimi in fakultativnimi razlogi. Okvirni

sklep 2008/978/PNZ nanaša na predajo že obstoječih dokazov. Slednji kot sodobnejši

akt vzajemnega priznavanja že problematizira vključevanje preiskovalnih organov v

okvir vzajemnega priznavanja. Tako v četrtem odstavku 11. člena predvideva

možnost, da se v primeru preiskave in zasega, ko je zahtevo podal atipičen

»pravosodni organ«, lahko zahteva prehodna validacija po pravosodnem organu, v

petem odstavku pa celo predvideva možnost posebne deklaracije države, da to velja za

vse primere, ko je zahtevo podal atipični »pravosodni organ«. Izkušnja je pokazala

73

Erbežnik, str. 1355-1357. 74

Ibidem, str. 1355-1357.

28

problematičnost uvedbe vzajemnega priznavanja v okviru EU brez določene

predhodne harmonizacije. V zvezi s tem je bil sprožen obsežen harmonizacijski načrt

pravic obdolženca v kazenskem postopku – tako imenovani Roadmap. Predvideva

sprejetje naslednjih ukrepov: (a) prevajanje in tolmačenje, (b) informacije o pravicah

in obtožnici, (c) pravni nasvet in pravna pomoč, (d) komuniciranje s sorodniki,

delodajalci in konzularnimi organi, (e) posebno varstvo za osumljence ali obtožence,

ki spadajo v skupino ranljivih oseb, in (f9) zelena knjiga o preiskovalnem priporu. Pri

tem sta ukrepa (a) in (b) že bila sprejeta v okviru direktiv, trenutno pa potekajo

pogajanja o dostopu do zagovornika. Vendar tudi takšna harmonizacija ne bo

odpravila vseh problemov, pri čemer zlasti izstopa različen odnos do ekskluzije v

državah članicah75

.

1.3.3 Hierarhija uporabe pravnih virov

Podlaga za izvajanje mednarodne pravne pomoči so številne mednarodne

pogodbe(dvostranske in večstranske), pravni red EU in nacionalni predpisi76

. V

kolikor ratificirani dvostranska in večstranska mednarodna pogodba določeno

razmerje različno urejata in vsebujeta pogoje za uporabo njunih določb, se uporabljajo

določbe dvostranske mednarodne pogodbe, v kolikor te določbe nastopajo kot lex

specialis v razmerju z določbo iz ratificirane večstranske mednarodne pogodbe

(načelo lex specialis derogat legi generali)77

. V kolikor pa isto materijo mednarodne

kazenskopravne pomoči različno urejata večstranska mednarodna pogodba in

nacionalni predpisi, se uporabljajo določbe večstranske mednarodne pogodbe kot

hierarhično višjega pravnega akta78

. Podlaga za takšno uporabo večstranske

mednarodne pogodbe se nahaja v 8. členu Ustave RS in 140. členu Ustava RH, kjer je

zapisano, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo

neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni del prava obeh

držav, ki ne potrebujejo specialne transformacije, sodišča pa se lahko nanje

neposredno sklicujejo. Podobno določbo vsebujeta tudi 514. člen slovenskega ZKP in

504. člen hrvaškega ZKP, ki določata, da se postopki dajanja mednarodne

kazenskopravne pomoči dajejo po njunih določbah, vendar le, če tako določa

ratificirana mednarodna pogodba. To pravilo o prednosti uporabe določb mednarodne

75

Erbežnik, str. 1355-1357. 76

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_

podlage_kazenske_RH_EU.pdf . 77

Pavčnik Marijan, Teorija prava, str. 386. 78

Načelo lex superior derogat legi inferiori. Več o tem glej Pavčnik, Teorija prava, str. 175.

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_podlage_kazenske_RH_EU.pdf


29

pogodbe pred nacionalnimi predpisi pa ne velja absolutno. V kolikor mednarodna

pogodba zagotavlja nižji standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin

kot nacionalni predpisi, imajo nacionalni predpisi(ustava in zakoni) prednost pred

določbami mednarodne pogodbe. To pravilo je utemeljilo Evropsko sodišče pravice

oziroma današnje Sodišče EU v zadevah SOLANGE I in SOLANGE II79

.

V okviru Evropske unije pa se razvija poseben režim sodelovanja med državami

članicami na področju sodelovanja v kazenskih zadevah. Države članice EU so

sprejele številne pravne akte s tega področja, ki se bodisi uporabljajo neposredno

bodisi jih morajo države članice prenesti v notranjo zakonodajo. Pomemben pravni

akt EU, ki ga morajo države članice prenesti v notranjo zakonodajo, je Okvirni sklep

Sveta EU z dne 13.6.2002 o evropskem pripornem nalogu za prijetje in postopkih

predaje med državami članicami(2002/584/JHA), (UL L 190, 18.7.2002, str. 1-20), ki

ga je Republika Slovenija vnesla v svojo notranjo zakonodajo z Zakonom o

sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU(ZSKZDČEU), Republika

Hrvaška pa z Zakonom o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama

članicama EU (ZoPSEU), ki predstavljata temeljni pravni akt obeh držav na podlagi

katerih se dajejo postopki mednarodne kazenskopravne pomoči. V zvezi z hierarhijo

uporabe pravnih aktov pa se prav tako uporablja načelo subsidiarnosti, ki ga poznamo

v dveh razmerjih. V razmerju med slovenskim in hrvaškim ZKP na eni strani in med

mednarodnimi pogodbami na drugi strani ter med ZSKZDČEU in ZoPSEU na eni

strani in ZKP na drugi strani. Določbe ZKP se v razmerju do teh dveh zakonov

uporabljajo takrat, kadar ta dva predpisa ne urejata določene materije mednarodne

kazenskopravne pomoči. Mednarodne pogodbe pa se lahko uporabljajo v razmerju do

držav članic Evropske unije, če ni za posamezno področje oziroma pravni institut v

veljavi pravni akt Evropske unije, ki praviloma posebej opredeljuje njegovo razmerje

do dvostranskih oziroma večstranskih sporazumov.

1.4 Razvoj mednarodnega kazenskega procesnega prava v pravnem redu

Evropske unije

Določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči kot del mednarodnega kazenskega

procesnega prava so praviloma nacionalno pravo in kot tako prepuščeno suverenemu

79

Več o tem Dežman, Erbežnik, str. 130.

30

urejanju držav članic EU. Enako velja tudi za kazensko procesno in kazensko

materialno pravo držav članic80

.

Ker pa je na drugi strani kriminaliteta čezmejna, se je med državami, predvsem zaradi

praktičnih potreb, razvilo tudi t.i. pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do

90-let prejšnjega stoletja je sodelovanje na tem področju potekalo zgolj v okviru

sklenjenih bilateralnih in multirateralnih pogodb ter v okviru konvencijskega sistema

Sveta Evrope. Evropsko primarno pravo namreč sploh ni dopuščalo kakšne

pristojnosti EU na kazenskopravnem področju81

.

Začetek razvoja pravne pomoči znotraj Evropske unije je naznanila konferenca Sveta

EU v Tampereju leta 1992, ki je razglasila prizadevanja za ustvaritev enotnega

pravnega prostora v EU82

.

Naslednji velik korak je bil sprejetje Pogodbe o EU (Maastrichtska pogodba) leta

1993, ki je prinesla t.i. tripartitno strukturo ali tristebrno strukturo. Ta je glede na

pravno naravo bila razdeljena na dva dela: »supranacionalno« Evropsko skupnost (1.

steber) in »medvladno« Evropsko unijo (2. in 3. Steber, to je Skupna varnostna in

zunanja politika ter Pravosodje in notranje zadeve). Vzpostavitev tristebrne strukture

je bila v veliki meri namenjena temu, da bi se nekoliko omilili učinki

supranacionalnosti in bi prišlo do napredka tudi na področjih, ki so bila tradicionalno

prepuščena suverenemu odločanju držav članic, med katere je spadalo kazensko

pravo. Glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah je tako bilo v določbi

K1 zapisano, da naj države to področje štejejo kot področje skupnega interesa. O

vsebini tega področja pa še ni bilo govora83

.

Dosežek Maastrichtske pogodbe je tako povzročil zahteve po večji koordinaciji in

medsebojnem približevanju nacionalnih kazenskopravnih sistemov v okviru tretjega

stebra EU84

.

80

Bošnjak Marko, Novosti v kazenskemu pravu EU po Lizbonski pogodbi, Pravna praksa št. 19 – 21,

Ljubljana 2008, str. 19. 81

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosod

no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/. 82

Bavcon in soavtorji, str. 51. 83



Ibidem.

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosodno_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/




31

Z Amsterdamsko pogodbo (1999) je prišlo do premika posameznih vsebin iz tretjega

v prvi steber (zadeve v zvezi z zunanjo mejo, priseljevanjem, azilno politiko in

pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah), preostanek tretjega stebra, kjer je

ostalo kazensko pravo pa se je preimenoval v Policijsko in pravosodno sodelovanje85

.

Na ta način je zakonodajna pristojnost za nekatere vrste kriminalitete vendarle prešla

na naddržavne organe EU. Prvič pa so bili določeni tudi ukrepi za doseganje ciljev na

področju Policijskega in pravosodnega sodelovanja, med katere so spadali86

:

- olajševanje in pospeševanje sodelovanja med pristojnimi ministrstvi ter sodnimi

in drugimi ustreznimi organi držav članic pri postopku izvrševanja odločb;

- olajševanje izročitve med državami članicami;

- zagotavljanje skladnosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah, kadar je

to potrebno za izboljšanje takšnega sodelovanja;

- preprečevanje sporov o pristojnosti med državami članicami;

- postopno sprejemanje ukrepov za določitev minimalnih ukrepov za določitev

minimalnih predpisov o elementih kaznivih dejanj in kaznih, na področju

organiziranega kriminala87

.

Z Amsterdamsko pogodbo je bil v pravni red EU uveden nov pravni akt, imenovan

»okvirni sklep« (framework decision), ki pomeni, da Svet ministrov za pravosodje in

notranje zadeve lahko okvirno določi znake in kaznovalni okvir za kakšno kaznivo

dejanje, ki sodi v okvir čezmejne kriminalitete. Okvirno določene znake kaznivega

dejanja in kaznovalni okvir morajo natančneje predpisati zakonodajni organi držav

članic. Po zdaj veljavnem primarnem pravu se naddržavna represivna oblast EU

nanaša na precej nejasno definirano čezmejno kriminaliteto, ki obsega pranje denarja,

korupcijo, promet s prepovedanimi drogami, trgovino z ljudmi, zlasti spolno zlorabo

žensk in otrok, računalniško kriminaliteto in kriminaliteto zoper okolje. Svet

ministrov lahko po lastni presoji ta seznam kaznivih dejanj tudi razširi88

. Značilnost

okvirnih sklepov je, da nimajo neposrednega učinka, kar pomeni, da Evropska

komisija ne more doseči njihovih izvršitev v primeru, da države članice okvirnega

sklepa ne vnesejo v njihovo nacionalno pravo. Zoper okvirne sklepe in sklepe je bila s

85

Ibidem. 86


no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/ 87

Ibidem. 88

Bavcon in soavtorji, str. 51.



32

strani držav članic in Komisije EU mogoča zgolj ničnostna tožba. Najbolj znan in

kontroverzen okvirni sklep je Okvirni sklep o Evropskem nalogu za prijetje in predajo

(OS ENPP), katerega značilnosti so tako nejasnost, nedodelanost, odprava nekaterih

temeljnih tradicionalnih mehanizmov, ki so veljali v postopkih izročanja, zelo različne

implementacijske zakonodaje itd. OS ENPP je tako na hitro odpravil nekatere

klasične varovalke ekstradicijskih postopkov, ni pa poenotil niti minimalnih pravil, ki

se nanašajo na pravice zahtevane osebe: ni na primer določil obveznega zagovornika

v celotnem postopku izvrševanja ENPP89

. Tako ni nenavadno, da so nekatere države

vložile pridržek na pravno veljavo okvirnih sklepov. Velika Britanija je tako vložila

pridržek na podaljšano pravno veljavo okvirnih sklepov90

, Republika Hrvaška pa je z

izjavo k 32. členu Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje in predajo

začasno onemogočila izročitev lastnih državljanov drugim pravosodnim organom

držav članic Evropske unije91

. Sprejetje OS ENPP je tako bila posledica okrepljenega

boja proti terorizmu po napadu na Svetovni trgovinski center 11.9.2001. Okrepljen

boj proti terorizmu pa je določil definicijo terorizma, sprejetje odločitve o zamrznitvi

premoženja, podelitev dodatnih pooblastil EUROPOLU in številne druge ukrepe92

. Še

vedno pa je ostalo glavno vodilo v okviru Amsterdamske pogodbe pri oblikovanju

evropskega kazenskega prava t.i. medvladno sodelovanje93

.

Formalni okvir kazenskega prava v okviru EU je bil tako začrtan s sprejetimi

pogodbami, potrebno pa ga je bilo še napolniti z ustrezno vsebino. Temu je bil v celoti

posvečen Evropski svet, ki je potekal 15. in 16. oktobra 1999 v Tamperah na

Finskem. Kot temeljni kamen na področju kazenskega prava je bilo določeno »načelo

vzajemnega priznavanja« - priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb brez

posebnih formalnosti, kot bi šlo za nacionalne odločbe94

.

89

Šugman Stubss, Gorkič, Evropski nalog za prijetje in predajo, GV založba, Ljubljana 2010, str. 23. 90

Ibidem, str. 23. 91

Žirovnik, str. 4. 92

Šugman Stubss, Gorkič, str. 20. 93



Ibidem.



33

Petletni tamperski program se je iztekel leta 2004 in za obdobje nadaljnjih pet let je

bil sprejet t.i. Haaški program, ki je opredelil področja dela v okviru kazenskega prava

EU95

:

- približevanje zakonodaj držav članic: kadar je to potrebno za izboljšanje

sodelovanja in še posebej za področje kazenskega materialnega prava ter

določitev minimalnih predpisov o elementih kaznivih dejanj in kaznih na

področju organiziranega kriminala, terorizma in nedovoljenega prometa s

prepovedanimi drogami (člena 31a in 31e),

- vzajemno priznavanje sodnih odločb,

- praktično sodelovanje96

.

Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. Decembra 2007. Gre za pogodbo, ki

spreminja in dopolnjuje obstoječe temeljne pogodbe Evropske unije ter prinaša

pomembne spremembe glede formalne ureditve področja kazenskega prava v okviru

EU. Temeljno spremembo glede formalne strukture predstavlja ukinitev tristebrne

strukture, s čimer se je dosegla t.i. libonizacija področja policijskega in pravosodnega

sodelovanja, kar pomeni, da sodelovanje policije in pravosodja v kazenskih zadevah

ne spada več v nekdanji »tretji steber«, za katerega je bilo značilno medvladno

sodelovanje, ampak je sedaj to sodelovanje urejeno v okviru Območja svobode,

varnosti in pravice, kjer gre za supranacionalo sodelovanje. Prav zaradi sprememb, ki

jih prinaša Lizbonska pogodba na kazenskem področju, so jo drugače poimenovali

Reformna pogodba, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009. Pomembno je poudariti,

da je Lizbonska pogodba ukinila okvirne sklepe in jih nadomestila z direktivami, ki se

sprejemajo po rednem zakonodajnem postopku. Posebnost teh vrst direktiv je, da

določajo minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju

posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov

teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. V naslednjem

pododstavku Lizbonska pogodba taksativno določa ta področja kriminala. V tretjem

pododstavku prvega odstavka tega člena pa je pooblastilo Svetu, da lahko postavi na

naddržavno raven tudi inkriminacije drugih področij kriminala, ki ustrezajo merilom

iz tega odstavka. Tu je tudi proceduralna določba, ki pove, da Svet o teh vprašanjih

95

Ibidem. 96

Ibidem.

34

odloča s soglasjem in po odobritvi Evropskega parlamenta97

. Zaradi očitnega

nezaupanja med državami članicami se je pri pripravi Lizbonske pogodbe okrepilo

stališče, da je za učinkovito delovanje vzajemnega priznavanja potreben resnejši

pristop k poenotenju zakonodaj držav članic. To danes omogočata člena 82 in 83

PDEU (Pogodba o delovanju Evropske unije), ki dajeta pravno podlago za

oblikovanje enotnih (čeprav minimalnih) materialno- in procesnopravnih pravil

kazenskega prava EU. Člen 82 PDEU EU pooblašča za98

:

a) določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in

sodnih odločb v celotni EU;

b) preprečevanje in reševanje sporov o pristojnosti med državami članicami;

c) lažje sodelovanje med sodnimi ali drugimi enakovrednimi organi držav članic pri

kazenskih postopkih in izvrševanju odločb99

.

97


Ferčič, Hojnik, Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, GV založba, Ljubljana 2011, str. 249-250. 99

Ibidem.

35

2. MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT

OBLIKA MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA

PRAVA

2.4. Opredelitev pojma

Mednarodna kazenskopravna pomoč je v širšem pomenu besede celota različnih

dejanj, ki jih opravljajo domači državni organi in državni organi tujih držav v

kazenskem postopku z namenom, da bi uresničili pravico do kazenskega pregona,

sojenja in izvršitve kazni, ki je bila izrečena obsojencu v eni izmed držav kot

subjektu mednarodnega kazenskopravnega sodelovanja100

.

Obsega naslednje oblike sodelovanja:

1. »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč oziroma posamezna dejanja iz

kazenskega postopka;

2. izvršitev tuje kazenske sodbe;

3. odstop kazenskega pregona drugi državi in prevzem kazenskega pregona od

druge države;

4. izročitev (ekstradicijo)101

.

2.5. Udeleženci mednarodne kazenskopravne pomoči

Mednarodna kazenskopravna pomoč oz. mednarodna pravna pomoč med dvema

državama v kazenskih zadevah ne more obstajati brez svojih subjektov oz. akterjev.

Ti subjekti oz. akterji so posamezne države, ki želijo čim bolj dosledno udejanjiti

svojo pravico do kaznovanja, kakor so jo opredelila v svoji kazenski zakonodaji (ius

puniendi). Večinoma to lahko storijo popolnoma same, včasih pa ne gre brez

sodelovanja druge države102

.

Vendar pa se države kot akterji mednarodne kazenskopravne pomoči razlikujejo glede

na vlogo, ki jo opravljajo v postopku te oblike mednarodne pravne pomoči. V

splošnem jih delimo na »države prosilke« in na »zaprošene države«. Država prosilka

je država, katere pristojni organ prosi za izvedbo dejanja pravne pomoči103

. Zaprošena

100

Dežman, Erbežnik, str. 992-993. 101

Ibidem, str, 992-993 102


Žirovnik, str. 4.

36

država pa je država, katere pristojni organ odloči o prošnji države prosilke glede

izvedbe dejanja pravne pomoči104

.

Država prosilka tako predstavlja aktivni vidik, zaprošena država pa pasivni vidik

mednarodne pravne pomoči105

.

Poznamo pa še druga izraza za prej omenjene subjekte. To sta »država izdaje« ali

»država odreditve« in »država izvršitve«. Država izdaje ali država odreditve je

država, katere pristojni organ je izdal odločbo ali ukrep, ki se izvršuje v drugi državi.

Država izvršitve pa je država, katere pristojni organ izvrši odločbo ali ukrep za drugo

državo106

.

Za pravno pomoč v kazenskih zadevah (in nasploh) je nadalje značilno, da je izrazito

dvosmerno dogajanje, ne samo zato, ker je za njeno uspešno izvedbo potrebno

sodelovanje dveh držav, temveč tudi zaradi tega, ker se je treba pri vseh oblikah

pravne pomoči zavedati, da se položaja proseče in zaprošene države že v naslednjem

trenutku lahko obrneta. Država, ki je včeraj prosila za pravno pomoč, se bo jutri

morda znašla v položaju, ko bo v kaki drugi zadevi morala odločati o vlogi druge

države za popolnoma enako dejanje107

.

Naslednji element mednarodne kazenskopravne pomoči je njena vsebina oz. predmet

obravnave. Ta pa je odvisna od tega, za katero obliko pravne pomoči gre. Če gre za

pravno pomoč v procesnih dejanjih kot so npr. vročanje vabil in odločb, zaslišanje

obdolženca ali prič, pridobivanje drugih dokazov, potem je predmet obravnave t.i.

»mala« mednarodna kazenskopravna pomoč, če gre za izvršitev kazenske sodbe

tujega sodišča, potem je predmet obravnave izvršitev tuje kazenske sodbe itd. .

Vsebino oz. predmet obravnave mednarodne kazenskopravne pomoči z drugimi

besedami imenujemo objekt mednarodne kazenskopravne pomoči. Pri objektih gre

večinoma za materialne listine razen v primeru izročitve, kjer objekt ni materialna

listina, temveč »zahtevana oseba«, o kateri bo povedanega več v nadaljevanju v

poglavju o izročitvi.

104

Degan, Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2005, str.

285. 105


Ibidem str. 4. 107


37

2.6. Cilj in smiselnost izvedbe mednarodne kazenskopravne pomoči

Prej smo omenili, da države kot subjekti mednarodne kazenskopravne pomoči

izvršujejo represivno oblast preko svoje kazenske zakonodaje. Ovira za izvrševanje

represivne oblasti države pa je lahko v tem, da je, prvič, storilec v tujini ali sicer zunaj

območja pod suverenostjo države, ki bi hotela uresničiti svoj zahtevek po kaznovanju.

Drugič, v tujini so dokazi, zaradi česar postopka v domači državi ni mogoče uspešno

končati. Včasih se po končanem postopku postavi vprašanje izvršitve tuje kazenske

sodbe: nekdaj to (skoraj) ni bilo mogoče, dandanašnji pa, nasprotno, večinoma ni več

načelnih pomislekov. V času odprtih meja in prostega pretoka ljudi se pogosteje lahko

zgodi, da je treba na glavno obravnavo v drugo državo povabiti pričo ali udeležencu v

postopku vročiti tuje pisanje; vsa ta opravila, in še mnoga druga, prav tako spadajo v

okvir mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah108

, posamezni državi pa

omogočijo, da le ta učinkovito udejanji izvrševanje svoje represivne oblasti.

2.7. Načini sodelovanja med državama

Kazenskopravno sodelovanje med RS in RH lahko poteka na naslednje načine

komuniciranja:

1. praviloma po diplomatski poti; tako se pošiljajo prošnje domačih sodišč in tudi

tujih organov (prvi odstavek 515. člena slovenskega ZKP, osmi odstavek 6. člena

ZOMPO) preko ministrstva pristojnega za zunanje zadeve109

. Prošnja za pravno

pomoč je dolgotrajnejša od ostalih oblik komuniciranja, zato se diplomatska pot

ne uporablja za nujne primere. Postopek prošnje za pravno pomoč po diplomatski

poti je podrobneje urejen v Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih iz leta

1969110

2. po ministrstvu pristojnem za notranje zadeve, če gre za nujne primere in je

izpolnjen pogoj vzajemnosti; smiselno isto velja za Urad za preprečevanje pranja

denarja, če gre za kaznivo dejanje pranja denarja ali za kazniva dejanja v zvezi s

kaznivim dejanjem pranja denarja111

(drugi odstavek 515. člena slovenskega

108



Več o tem glej Degan, Pavišić, str. 105-107.

111


38

ZKP, osmi odstavek 6. člena ZOMPO). Meddržavni sporazumi med RS in RH

določajo, da se v nujnih primerih lahko sodeluje preko INTERPOLA

(Mednarodna organizacija kriminalistične policije)112

na podlagi 88. člena

Pogodbe o delovanju EU pa preko EUROPOLA, ki je organ kazenskega pregona

EU, ki daje podporo državam članicam EU pri njihovem boju proti hujšim

oblikam mednarodnega kriminala in terorizma. Ker Europolovi uradniki nimajo

neposrednih pooblastil za odvzem prostosti, z zbiranjem, analiziranjem in

razširjanjem informacij ter usklajevanjem dejavnosti zagotavljajo podporo

kolegom iz organov kazenskega pregona v državah članicah113

. Vzajemnost kot

pogoj za to obliko sodelovanja je lahko dogovorjena ali dejanska. Med RS in RH

velja dogovorjena vzajemnost.

3. Neposredno med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v predkazenskem in

kazenskem postopku, če velja vzajemnost ali če tako določa mednarodna

pogodba; pri tem se lahko uporabljajo sodobna tehnična sredstva, zlasti

računalniško omrežje, pripomočki za prenos slike, glasu in elektronskih

impulzov114

(tretji odstavek 515. člena slovenskega ZKP, na Hrvaškem to

določbo ureja poseben zakon, ki se imenuje Zakon o sudovima, in sicer njegov

16. člen). To obliko sodelovanja določa Evropska konvencija o pravni pomoči v

kazenskih zadevah kakor tudi meddržavni sporazumi med RS in RH.

4. Naslednja oblika sodelovanja je pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v

okviru usklajevalne strukture EUROJUST (Urad za evropsko pravosodno

sodelovanje). Eurojust je bil ustanovljen leta 2002 v Haagu, njegov namen pa je

pomagati usklajevati preiskave in sodni pregon hujših kaznivih dejanj ter okrepiti

sodelovanje kazenskega pregona med državami članicami. Eurojust sestavlja

skupina visoko usposobljenih višjih državnih tožilcev in sodnikov115

. Slovenija in

Hrvaška lahko sodelujeta v okviru te strukture le, če preiskava kaznivega dejanja

poleg njiju zadeva še eno ali več držav članic EU. Lizbonska pogodba pa na

podlagi Eurojusta predvideva ustanovitev Evropskega javnega tožilstva.

112

V.Đ. Degan, B. Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet Sveućilišta u Rijeci, Rijeka

2005, str. 370. 113

Degan, Pavišić, str. 373-376. 114


Hojnik Janja, Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Pravo Evropske unije, str. 252.

39

2.8. Zgodovinski opis nastanka mednarodne kazenskopravne pomoči med

Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško

Republika Slovenija (RS) in Republika Hrvaška (RH) sta postali samostojni državi

leta 1991, ko sta se odcepili od bivše skupne države SFRJ (Socialistična federativna

republika Jugoslavija). Republika Slovenija in republika Hrvaška sta svojo

samostojnost razglasili dne 25.6.1991. Republika Slovenija je svojo samostojnost

razglasila z ustavnim aktom imenovanim »Temeljna ustavna listina o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije116

«, Republika Hrvaška pa je to storila z ustavnim

aktom imenovanim »Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike

Hrvatske117

«. Istega dne je Republika Slovenija priznala Republiko Hrvaško kot

suvereno državo z »Deklaracijo ob neodvisnosti118

«. Naslednjega dne, 26.6.1991, je

isto storila Republika Hrvaška z »Odluku o priznanju Republike Slovenije kao

suverene i samostalne države119

« in se tako v zgodovino zapisala kot prva država, ki

je Republiki Sloveniji priznala suverenost.

Medsebojno priznanje obeh držav je predstavljalo prvi korak k nastanku

medsebojnega kazenskopravnega sodelovanja, saj medsebojno priznanje omogoča, da

lahko državi sploh sodelujeta.

Novoustanovljeni državi Slovenija in Hrvaška pa sta z razglasitvijo samostojnosti

postali zavezani izvrševati njune suverene pravice in dolžnosti. Prevzem izvrševanja

suverenih pravic in dolžnosti je bil v Republiki Sloveniji urejen z ustavnim zakonom

za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

slovenije120

, ki je bil ravno tako sprejet 25.6.1991. ta prevzem je bil »izpeljan« tako,

da je ustavni zakon določil, da organi Republike Slovenije prevzamejo pristojnosti, ki

so jih imeli organi in organizacije SFRJ, in to tako, da se do izdaje ustreznih

predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot

republiški predpisi tisti zvezni zakoni, ki so veljali v Republiki Sloveniji, ako ne

nasprotujejo pravnemu redu republike Slovenije121

. Na Hrvaškem je veljala podobna

116

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št.

1/91, Ljubljana 1991. 117

Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske, Narodne novine br. 31/91,

Zagreb 1991. 118

Deklaracija ob neodvisnosti, Ur.l. RS št. 1/91-I, Ljubljana 1991. 119

Odluka o priznanju Republike Slovenije kao suverene i samostalne države, Narodne novine, br.

32/1991, Zagreb 1991. 120

UZITUL, Ur.l. RS št.11/1991-I, Ljubljana 1991. 121

Rupnik, Cijan, Grafenauer, Ustavno pravo RS, posebni del, PF Maribor, Maribor 1996.

40

določba v 4. členu Ustavne odluke o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske:

»Na področju Republike Hrvatske važe samo zakoni, koje je donio Sabor Republike

Hrvatske, a do okončanja razdruživanja i savezni propisi, koji nisu stavljeni izvan

snage. Republika Hrvatska preuzima sva prava i obaveze, koja su Ustavom Republike

Hrvatske i Ustavom SFRJ bila prenesena na tijela SFRJ. Postupak preuzimanja tih

prava i obaveza uredit će se ustavnim zakonom«.

2.8.1. Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977

Na podlagi prej omenjenih določb Ustavnega zakon za izvedbo temeljne ustavne

listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije in Ustavne odluke o

suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske se je na ozemlju Republike Slovenije

in Republike Hrvaške uporabljal bivši republiški predpis SFRJ z imenom Zakon o

kazenskem postopku122

. Sprejet je bil dne 24.12.1976, veljati pa je začel 1.7.1977.

Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 je določbe o mednarodni kazenskopravni

pomoči urejal v XXX. poglavju z naslovom »Postopek za mednarodno

kazenskopravno pomoč«, v XXXI. poglavju z naslovom »Postopek za izročitev

obdolžencev in obsojencev« in v 9. člen tedanjega ZKP, ki se je glasil: »Sodišča z

območja raznih republik oziroma avtonomnih pokrajin si med seboj dopisujejo in

dajejo druga drugim pravno pomoč vsako v jeziku, ki je pri njem v uradni rabi. Če je

pisanje sestavljeno v jeziku narodnosti, pošilja pa se sodišču, pri katerem jezik te

narodnosti ni v uradni rabi, mu je treba priložiti prevod v jeziku jugoslovanskega

naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču, ki pisanje pošilja123

«. Ta določba je postala

pomembna zato, ker so z nastopom suverenosti RS in RH njuni sodni organi

medsebojno postali organi tujih držav in s tem prenehali obstajati kot republiški

organi bivše SFRJ. Da pa bi Slovenija in Hrvaška pravilno uporabljali določbe ZKP iz

leta 1977, ki se nanašajo na mednarodno kazenskopravno pomoč, nista mogli mimo

dolžnosti smiselne uporabe bivših republiških zakonov SFRJ, kot sta jima nalagala 4.

člen UZITUL in 4. člen UOSSRH.

Zakon je mednarodno kazenskopravno pomoč urejal na naslednji način. Kot osnovno

obliko sodelovanja med tujimi sodnimi organi je predvideval sodelovanje po

diplomatski poti (prvi odstavek 518. člena ZKP). Šele če je šlo za nujni primer, je bilo

mogoče sodelovanje preko Ministrstva za notranje zadeve oz. Zveznega sekretariata

122

ZKP, Uradni list SFRJ,št.44/77. 123

Ibidem

41

za notranje zadeve kot je zakon določal in to ob pogoju vzajemnosti. Ti dve določili

sta bili podobni določilom zdajšnjih predpisov kazenskega procesnega prava

Slovenije in Hrvaške124

. Zadeve mednarodne pravne pomoči pa so v skladu s tretjim

odstavkom 518. člena ZKP spadale v pristojnost tedanjih temeljnih sodišč.

2.8.2. Sklenitev meddržavnih sporazumov

Naslednji korak h graditvi mednarodne pravne pomoči med Slovenijo in Hrvaško je

bila sklenitev treh meddržavnih sporazumov (Pogodba med RS in RH o pravni

pomoči v civilnih in kazenskih zadevah125

, Pogodba med RS in RH o medsebojnem

izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah126

in pogodba med RS in RH o

izročitvi127

). Prva dva meddržavna sporazuma sta bila sklenjena v Zagrebu 7.2.1994,

tretji sporazum pa je bil sklenjen na Brdu pri Kranju 8.7.1994128

. Namen sklenitve teh

meddržavnih sporazumov je bil urediti slovensko-hrvaške odnose na področju

pravosodja, olajšati pravni promet med obema državama, tako v civilnih kot v

kazenskih zadevah, ki je od osamosvojitve obeh držav dalje potekal na podlagi načela

dejanske vzajemnosti, kar je v praksi povzročalo veliko težav.

V okviru pogodbe o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah so, ob

upoštevanju notranje materialne in procesne zakonodaje obeh držav, bile predvidene

enotne rešitve glede obsega pravne pomoči, načina sodelovanja, uporabe jezikov,

stroškov postopka ter posebej oblike pravne pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.

S sklenitvijo pogodbe o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah

pa je bila dana podlaga za izvajanje drugega odstavka 520. člena Zakona o kazenskem

postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) v zvezi s 4. členom

Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije, ki določa, da se sme izvršiti pravnomočna sodba glede sankcije,

ki jo je izreklo tuje sodišče le, če je to določeno z mednarodno pogodbo. S pogodbo o

medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah sta se Republika

Slovenija in Republika Hrvaška obvezali, da bosta skladno s pogoji, predpisanimi v

tej pogodbi medsebojno izvrševali sodne odločbe v kazenskih zadevah, ki jih je izdalo

sodišče ene države pogodbenice ali zoper državljana druge države pogodbenice ali

124

1 .in 2. odstavek 515 .člena slovenskega ZKP, 4. in 8. odstavek 6. člena hrvaškega ZOMPO. 125

Ur.l. RS-Mp, št.10/94. 126

Ur.l. RS-MP, št.10/94. 127

Ur.l. RS-MP, št.2/95. 128

http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/ .

http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/

42

zoper osebo, ki ima na njenem ozemlju stalno prebivališče. Torej je bila dana

možnost, da bodo lahko osebe, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi storjenega

kaznivega dejanja, lahko prestajale kazen v okolju, iz katerega izhajajo, s čimer se je

pričakovala tudi večja stopnja resocializacije obsojencev129

.

Pogodba o izročitvi130

je bila za Republiko Slovenijo takrat zelo pomembna, ker v

tistem obdobju Republika Hrvaška ni pristopila k večstranski evropski konvenciji o

transferju obsojenih oseb, ki je za Republiko Slovenijo začela veljati 1.1.1994131

.

Pogodba je vzpostavila enoten izročitveni režim med Slovenijo in Hrvaško, hkrati pa

je odpravila pomanjkljivosti tedanje zakonske ureditve v zvezi s vprašanjem več

prošenj za izročitev določene osebe, v zvezi s vprašanjem tranzita zahtevane osebe in

druge. Zelo pomembni določbi te pogodbe sta postali 9. člen, ki prepoveduje izročitev

zaradi političnega kaznivega dejanja in zaradi kaznivega dejanja, ki predstavlja kršitev

vojaških dolžnosti in 10. člen, ki prepoveduje izročitev osebe pred izredno sodišče. Ti

dve določbi zagotavljata višjo raven spoštovanja temeljnih človekovih pravic za

razliko od tedanjega ZKP, ki takšnih določb ni vseboval.

Skladno z Zakonom o zunanjih zadevah(ZZZ, Ur.l. Republike Slovenije, št. 1/91) je

bilo potrebno za vse tri pogodbe še speljati postopek ratifikacije132

. Po ratifikaciji pa

so bili akti o ratifikaciji, skupaj s pogodbami, objavljeni v Uradnem listu Republike

Slovenije v poglavju Mednarodne pogodbe133

. Pogodbi pa sta začeli veljati trideseti

dan po izmenjavi ratifikacijskih listin.

Na področju pravne pomoči, medsebojnem izvrševanju kazenskih sodb in izročitve so

to bile prve pogodbe, ki jih je Republika Slovenija podpisala s katero od držav

nekdanje Jugoslavije.

2.8.3. Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o

kaznenom postupku Republike Hrvatske iz leta 1998

Slovenija in Hrvaška sta po sklenitvi meddržavnih sporazumov začeli težiti k

sprejemu njunih nacionalnih predpisov na področju kazenskega procesnega prava, saj

129

Badovinac – Bjelić Irena, Mednarodna pravna pomoč z Republiko Hrvaško, Pravna praksa št. 3 – 4,

Ljubljana 1994, str. 15. 130

Ur. l. RS - MP, št. 2/95. 131

Badovinac – Bjelić Irena, Evropska konvencija o izročitvi, Pravna praksa št. 1, Ljubljana 1995, str.

9. 132

75. člen ZZZ. 133

77. člen ZZZ.

43

le teh nista imeli, ker je na njunem ozemlju veljal stari jugoslovanski zakon na podlagi

ustavnih zakonov Slovenije in Hrvaške. Težnja k spremembi kazenske procesne

zakonodaje obeh držav je potekala v smeri reforme zakonodaje, kar pomeni, da sta si

Slovenija in Hrvaška prizadevali za nov zakon, ki bi zagotavljal varstvo človekovih

pravic na višji ravni v skladu z mednarodno priznanimi pravnimi standardi, sam

postopek pa bi bil učinkovitejši, tako da bi ustrezal sodobnim kriminalnopolitičnim

težnjam134

.

V Sloveniji in na Hrvaškem je prevladovala ocena, da je kazensko procesno pravo

dialektična kategorija, ki je v svojem razvoju odvisna od družbenih, političnih,

ekonomskih in kulturnih razmer, ter da se je tudi kazensko procesno pravo SFRJ

razvijalo v težnji po demokratizaciji in spoštovanju tistih minimalnih pravnih

standardov, ki so pogoj za objektivno presojo in varovanje človekovih pravic. Tako je

s sprejemom Zakona o kazenskem postopku v Republiki Sloveniji in Zakona o

kaznenom postupku Republike Hrvatske mešani (akuzatorno-inkvizitorni tip)

kazenskega postopka po tem pojmovanju še vedno ustrezal kazenskopravnim

smotrom obeh držav, nespremenjen pa je v osnovi ostal sistem kazenskega pravosodja

obeh držav, ki je ohranil vse svoje temeljne institute, značilne za mešani tip

akuzatorno-inkvizitornega postopka135

.

Sprejetje Zakona o kazenskem postopku RS136

dne 29.9.1994, ki je stopil v veljavo

dne 1.1.1995 in Zakona o kaznenom postupku RH137

dne 26.9.1997, ki je stopil v

veljavo dne 1.1.1998, je bila posledica dolžnosti obeh modernih držav, da prilagodita

svoje procesno pravo sodobnim težnjam na področju varovanja temeljnih človekovih

pravic in svoboščin.

Slovenski ZKP je postopek za mednarodno pravno pomoč uredil v njegovem XXX.

poglavju z naslovom »Postopek za mednarodno pravno pomoč in izvršitev

mednarodnih pogodb v kazenskopravnih stvareh«, postopek izročitve pa v XXXI.

poglavju z naslovom »Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev«. Hrvaški

ZKP je postopek mednarodne pravne pomoči prav tako uredil v njegovem XXX.

poglavju z naslovom »Postupak za pružanje međunarodne pravne pomoči i izvršenje

međunarodnih ugovora u krivičnopravnim stvarima«, postopek izročitve pa tudi v

134



Uradni list RS, št. 63-2168/94. 137

Narodne novine, broj 110/97.

44

njegovem XXXI. poglavju z naslovom »Postupak za izručenje okrivljenih i osuđenih

osoba«. Kasneje pa je v RH prišlo do zakonodajne reforme. Leta 2005 je v veljavo

stopil Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći(ZOMPO, N.n., br. 178/04), ki je ukinil

XXX. in XXI. poglavje hrvaškega ZKP in mednarodno kazenskopravno pomoč uredil

v svojih določbah138

. Še kasneje(leta 2008) pa je RH dobila nov procesni zakon

(Zakon o kaznenom postupku-ZKP, N.n. br. 152/08), ki pa mednarodno

kazenskopravno pomoč ureja zelo skromno (191.-196. člen ZKP RH). V RS pa je bila

leta 2011 sprejeta novela ZKP-K, pomembna za mednarodno kazenskopravno pomoč,

o kateri bo govora v nadaljevanju.

2.8.4. Vstop RS in RH v Evropsko unijo

Ko sta Slovenija (leta 2004) in Hrvaška (leta 2013) postali članici Evropske unije, so

pravni akti EU postali pravo obeh držav in ne (več) mednarodno kazensko pravo.

Podlaga za takšen pravni učinek aktov EU se nahaja v ustavah obeh držav. RS je leta

2003 v njeno ustavo139

dodala 3.a člen, ki se glasi: »Slovenija lahko z mednarodno

pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev,

prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na

spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne

države ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh

vrednot«. RH pa je ustvarila podlago za kasnejši prenos njenih suverenih pravic v 2.

členu Ustava Republike Hrvatske140

.

Mednarodna kazenskopravna pomoč oziroma meddržavno sodelovanje med državami

članicami, kakor jo poimenujejo pravni akti EU, se je na območju njenih držav članic

spreminjala, kakor se je spreminjala sama pravna narava Evropske unije, o čemer bo

govora v nadaljevanju. Kot pomembno je treba navesti dejstvo, da se po Lizbonski

pogodbi meddržavno sodelovanje v kazenskih zadevah ne izvaja več s konvencijami

ali sporazumi v okviru tretjega stebra, saj je tristebrna struktura odpravljena, ampak se

izvaja z okvirnimi sklepi v okviru Območje svobode, varnosti in pravice141

. Lizbonska

138

V.Đ. Degan, B. Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet sveućilišta u Rijeci, Rijeka

2005, str. 309-312. 139

Ustava RS, Uradni list RS, št. 33/91. 140

Ustav RH, Narodne novine, br. 56/90. 141

Ferčič, Hojnik, Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, GV založba, Ljubljana 2011, str. 249.

45

pogodba je zagotovila vzajemno priznavanje kazenskih sodnih odločb z okvirnimi

sklepi142

.

Na podlagi okvirnih sklepov je Slovenija dne 2.11.2007 sprejela Zakon o sodelovanju

v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU, Ur.l. RS

št. 102/2007) kot izvedbeni predpis okvirnih sklepov institucij EU. Hrvaška pa je

izvedbeni predpis sprejela dne 14.7.2010 z naslovom Zakon o pravosudnoj suradnji u

kaznenim stvarima s državama članicama Europske unije (ZoPSEU, Narodne novine

RH, br. 81/13).

142

Pezdirc, Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.

44, 13.11.2008, str. 15-17.

46

3. IZROČITEV (EKSTRADICIJA)

V tretjem poglavju sledi predstavitev temeljnega instituta mednarodne

kazenskopravne pomoči, ki se imenuje izročitev ali ekstradicija. Gre za najstarejši

institut te oblike pravne pomoči. Najstarejša sklenjena bilateralna (dvostranska)

pogodba o izročitvi v zgodovini človeštva je bila pogodba med faraonom Ramzesom

II. in Hetiti iz leta 1280 pr. n. št. Ta dvostranska pogodba je bila posledica egoističnih

želja voditeljev obeh držav po polastitvi storilcev kaznivih dejanj, ki so se zatekli na

eno izmed območij držav podpisnic te pogodbe. S to pogodbo se je izoblikovalo eno

izmed prvih pravil mednarodnega kazenskega prava, ki se imenuje aut dedere aut

punire (izročiti ali kaznovati) oziroma aut dedere aut iudicare143

(izročiti ali soditi). To

pravilo je našlo svoje mesto v kasnejših sklenjenih mednarodnih pogodbah144

.

Naslednja značilnost instituta izročitve je njena kontroverznost, kar pomeni, da

določene države iz političnih razlogov ne želijo izročiti storilcev kaznivih dejanj

državi prosilki in da ustave številnih držav prepovedujejo izročanje lastnih

državljanov. Med takšne države spadata tudi Republika Slovenija in Republika

Hrvaška, čigar ustavi vsebujeta t.i. » načelno prepoved izročanja lastnih državljanov«

(47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava RH). Načelna prepoved izročanja lastnih

državljanov pomeni, da obe državi ne izročata lastnih državljanov drugim državam

razen v primeru, kadar izročitev lastnega državljana nalaga ratificirana mednarodna

pogodba ali določbe prava EU. Tudi Republika Hrvaška ni bila naklonjena izročanju

lastnih državljanov tujim pravosodnim organom predvsem iz političnih razlogov, kar

se je pokazalo v primeru nekdanjih hrvaških generalov, zoper katere je bila pred

Mednarodnim haaškim sodiščem za zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije

(ICTY) vložena obtožnica zaradi vojnih zločinov, storjenih med »Operacijo Nevihta«

leta 1995145

in v t.i. primeru »Perković«. Primer Perković je pomemben za pravni

režim kazenskopravnega sodelovanja med RS in RH kakor tudi za celotno EU, v

kateri je prišlo do pojava politične krize zaradi tega primera. Josip Perković je bivši

direktor nekdanje Službe državne varnosti(SDS) Socialistične republike Hrvaške v

okviru nekdanje skupne države SFRJ. Nemško tožilstvo je zoper njega vložilo

obtožnico zaradi sodelovanja pri umoru nekdanjega hrvaškega emigranta Stjepana

143

Več o tem glej Degan, Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, str. 89. 144


http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html .

http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html

47

Đurekovića na Bavarskem leta 1983. Leta 2009 je bila za njim razpisana mednarodna

tiralica, Perković pa se je ves čas nahajal na Hrvaškem146

. V okviru približevanja

Hrvaške EU je Hrvaška leta 2010 sprejela zakon, ki ureja pravno pomoč v kazenskih

zadevah z državami članicami EU, ki se uradno imenuje ZoPSEU(Zakon o

pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU), ki je določal,

da za Republiko Hrvaško ne velja Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu za

kazniva dejanja storjena pred letom 2002. Na ta način je hrvaška država onemogočila

izročitev Josipa Perkovića Zvezni republiki Nemčiji, institucije EU pa so proti

Republiki Hrvaški pripravljale sankcije. To krizno obdobje je doživelo svoj konec

1.1.2014, ko je RH odpravila to določilo iz ZoPSEU in aretirala Perkovića. Ta se je

zoper sklep o izročitvi pritožil, vendar je Vrhovno sodišče v Zagrebu pritožbo

zavrnilo in Perković je bil izročen državi Nemčiji147

. Za kazenskopravno sodelovanje

med RS in RH je ta primer pomemben zato, ker se je s 1.1.2014, ko je Hrvaška

umaknila izjavo k 32. členu Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje in

postopkih predaje med državami članicami, spremenil pravni režim izročitve med

obema državama. Do 1.1.2014 se je postopek izročitve med obema državama izvajal

primarno po določbah Pogodbe med RS in RH o izročitvi, po 1.1.2014 pa je

izročitveni postopek nadomestil postopek predaje po določbah ZSKZDČEU in

ZoPSEU, ki se uporabljata na podlagi določb Okvirnega sklepa (OS) o evropskem

nalogu za prijetje in predajo(ENPP).


Izročitev je institut, s katerim se tujec ali oseba brez državljanstva (apatrid) na podlagi

sodnega postopka izroči tuji državi, da bi mu ta sodila ali da bi zoper njega izvršila

kazensko sankcijo. V teoriji ni soglasja o tem, ali je izročitev oblika mednarodne

kazenskopravne pomoči, mednarodni pravni posel ali akt pravosodja. Nekateri namreč

menijo, da je izročitev oblika mednarodne kazenskopravne pomoči, kjer njen temeljni

namen ni izvršitev kazni, temveč pomoč pri uresničevanju pravnega interesa tuje

države, da osebo, ki naj bi bila ekstradirana oziroma izročena, kazenskopravno

obravnava148

. Drugi menijo, da je izročitev mednarodni pravni posel, ki ga sklenejo

prav s takšnim namenom vlade zainteresiranih držav. Pri rešitvi dileme, kakšna je v

146

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html . 147

http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html . 148


http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html

http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html

48

bistvu pravna narava izročitve, je treba upoštevati, da v postopku izročitve sodelujeta

dva mednarodnopravna subjekta, ki si prizadevata za soglasje glede izročitve

določene osebe. Vendar soglasje, ki je bistvo vsakega pravnega posla, za ekstradicijo

ne zadostuje, ker je pogoj za njeno izvršitev, da je soglasje držav o ekstradiciji urejeno

s pravili mednarodnega prava. Ekstradicija zato ni le pravni posel, temveč tudi

institucija mednarodne kazenskopravne pomoči v širšem pomenu besede in oblika

mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. V teoriji je sporno tudi vprašanje, ali

gre za pravno pomoč ali akt pravosodja. Po mnenju nekaterih z ekstradicijo država, ki

izroča zahtevano osebo, izvaja tudi svoje kazensko pravo. Zato naj bi bila izročitev

akt pravosodja. Temu nasprotno pa je stališče, da sta izročanje in kazenskopravno

obravnavanje dva različna pojma, ker gre za dve različni področji državnega urejanja.

Po tem pojmovanju postopek za izročitev ni izvajanje pravosodne funkcije, temveč je

njegov namen predvsem uresničitev interesov tuje države. Različni pogledi torej

razkrivajo kompleksno naravo pojma izročitve (ekstradicije) in pričajo, da je to mešan

institut, ker veljajo zanjo pravila mednarodnega in notranjega prava ter je mogoče

njeno pravno naravo ustrezno razložiti, če si jo ogledamo iz vseh treh njenih zornih

kotov – hibridno pojmovanje izročitve149

.

V zvezi z OS ENPP in posledično z ZSKZDČEU ter ZoPSEU je treba poudariti, da so

ti predpisi postopek izročitve nadomestili s postopkom predaje. Postopek predaje se

od postopka izročitve razlikuje po tem, da je v postopku predaje odpravljena tako

imenovana politična faza oziroma diplomatska faza, ki je prej potekala prek

ministrstev pristojnih za pravosodje. Druga velika novost je odprava prepovedi

izročanja lastnih državljanov. Tretja novost pa je odprava nekaterih klasičnih varovalk

ekstradicijskega postopka: (1) delna odprava preverjanja načela dvojne kaznivosti; (2)

odprava preverjanja dokazne podlage; (3) odprava preverjanja vprašanja, ali bo prišlo

v postopku do kršitve človekovih pravic (na primer diskriminacija, pregon v politične

namene). Postopek predaje ne ukinja instituta izročitve, temveč ga le modificira.

Poleg tega za postopek predaje veljajo vsa temeljna načela izročitvenega prava. Lahko

bi rekli, da je predaja posebna oblika izročitve, saj se od nje nekoliko razlikuje in da je

mogoča samo med dvema državama članicama EU za razliko od izročitve, ki lahko

149


49

poteka med dvema državama nečlanicama ali med državo članico in državo nečlanico

v obeh primerih na podlagi mednarodnih instrumentov150

.

3.5. Načela prava izročitve(predaje)

Na področju prava ekstradicije in predaje so se izoblikovala načela, katerih namen je

predvsem ta, da določijo temeljne pogoje za ekstradicijo ali predajo ter tako poenotijo

pravno varstvo oseb, katerih izročitev ali predaja se zahteva, hkrati pa države s

sklicevanjem na ta načela varujejo svojo neodvisnost, suverenost, enakost in

mednarodni ugled151

. Ta načela so:

1. načelo recipročnosti (vzajemnosti), ki pomeni, da zaprošena država pogojuje

svojo pozitivno odločitev o izročitvi z identično odločitvijo države prosilke v

analognem bodočem primeru. Poznamo dve vrsti recipročnosti. Dejanska

recipročnost, kjer odločitev zaprošene države temelji na dejstvu, da je država v

nekem prejšnjem podobnem primeru dovolila nepogodbeno ekstradicijo152

.

Načelo dejanske recipročnosti je med RS in RH veljajo v obdobju med 1991 do

1995. Leta 1995 je dejansko recipročnost zamenjalo načelo pravne recipročnosti,

kjer odločitev temelji na ad hoc deklaraciji države prosilke ali na sporazumu,

sklenjenem po poti diplomatskih not(Pogodba med RS in RH o izročitvi, ki je

stopila v veljavo leta 1995), ki določa, da se odločbe o ekstradiciji izdajajo na

podlagi predpisov notranjih zakonodaj(slovenski ZKP in hrvaški ZOMPO).

1.1.2014, ko je za Slovenijo in Hrvaško začel veljati OS ENPP, je načelo pravne

recipročnosti bilo nadomeščeno z načelom vzajemnega priznavanja med obema

državama, ki ne temelji več na mednarodnih pogodbah. Določa pa, da (med

drugim) v postopkih z ENPP pristojni organi RS in RH izvršujejo določbe

pristojnih organov držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri

odločanju presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi

pogoji, ki jih določata ZSKZDČEU(3. člen) in ZoPSEU(3. člen). To načelo je

brez dvoma zelo pomembno za vprašanje smiselne uporabe ZKP. Že na načelni

ravni namreč določa, da je vloga slovenskih in hrvaških organov le v tem, da

formalno preizkusijo izvršljivost odločb drugih držav članic EU, če ni posebne

določbe. Za smiselno uporabo ZKP je taka določba izredno pomembna, saj ne

150




50

določa le pristojnosti sodnika, ampak tudi možnosti uspešne obrambe zoper

predajo, ki jih ima zahtevana oseba. To načelo nakazuje, katere določbe ZKP

bodo poleg primerov posebnih napotilnih določb še upoštevane, zlasti tiste, ki

urejajo izvrševanje sodnih odločb153

(XIII. poglavje slovenskega ZKP, XXII.

poglavje hrvaškega ZKP). vsekakor pa ne pride v poštev smiselna uporaba

določbe 517. člena slovenskega in 507. člena hrvaškega člena ZKP, izhodišče

katerih je prav nepriznavanje tujih sodnih odločb in sta zato v celoti

neuporabljivi.

2. načelo ekstradibilnosti, ki pomeni, da je izročitev ali predaja mogoča le glede

vnaprej določenih kaznivih dejanj154

in sicer tistih, ki so določena z mednarodno

pogodbo, pravnim aktom EU ali s predpisom notranjega prava. Drugi odstavek 8.

člena ZSKZDČEU in 10. Člen ZoPSEU naštevata skupine kaznivih dejanj, glede

katerih je predaja dopustna, ne omenjata pa posameznih kaznivih dejanj.

3. načelo identitete norme ali načelo obojestranske kaznivosti, kateremu se pripisuje

dvojni namen: zaprošeni državi po eni strani daje možnost odklonitve izročitve za

dejanje, ki po njenem pravu ni kaznivo, po drugi strani pa utrjuje načelo

recipročnosti. Pomembne razlike lahko nastanejo glede tega, ali se načelo

identitete norme ugotavlja in abstracto ali in concreto155

. Za odnos med Slovenijo

in Hrvaško velja ugotovitev in concreto, ker je v pravu predaje drugače. Tam je

dvojna kaznivost kot načelo po eni strani sicer predvidena in uzakonjena, vendar

je po drugi strani tudi zelo široko presežena z naštevanjem skupin in kategorij

kaznivih dejanj, za katera ne pride v poštev (glej drugi odstavek 8. člena

ZSKZDČEU in 10. člen ZoPSEU). Po posvetu z Evropskim parlamentom lahko

Svet EU temu seznamu doda tudi druga kazniva dejanja.

4. načelo specialnosti določa (5. člen ZSKZDČEU, 38. člen ZoPSEU) , da se

zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, sme preganjati, zoper njo

izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega

dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta

zakon določa drugače. Hkrati to načelo prepoveduje izročitev državam, ki niso

članice EU. Namen načela je, da odreditvena država ne more »goljufati« pri izbiri

153

Šugman Stubss, Gorkič, str. 78-79. 154



51

kaznivega dejanja, za katero se zahteva izročitev, in pozneje, ko ji je zahtevana

oseba že izročena, osebe preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja,

storjenega prej, preden je bila zahtevana izročitev, za katero bi bila predaja

morebiti zavrnjena. Brez tega načela bi imela odreditvena država možnost, da

zahtevani osebi sodi tudi za druga kazniva dejanja, za katera ENPP ni bil odrejen,

kar bi seveda pomenilo, da sta institut ENPP in njegov namen izigrana. Hkrati

načelo omejuje suverenost odreditvene države v tem smislu, da lahko izvršuje

svoje kazenskopravne pristojnosti samo v obsegu, ki ga je določila izvršitvena

država oziroma ki si ga je določila sama odreditvena država v ENPP, ki ga je

izdala156

. V zvezi s tem načelom lahko obstojijo tudi določene okoliščine, v

katerih je mogoč odstop od tega načela (glej 44. in 45. člen ZSKZDČEU).

3.6. Evropski nalog za prijetje in predajo(ENPP)

3.6.1. Postopek za prijetje in predajo med državami članicami

Izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo v Republiki Sloveniji in Republiki

Hrvaški je dopustna, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po

uradni dolžnosti in za katero je v državi odreditve predpisana kazen zapora najmanj

enega leta ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ukrepa ali drugega

ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih

mesecev. V navedenih primerih je predaja dopustna le, če je dejanje, za katerega se

zahteva predaja, kaznivo tudi po kazenskih zakonih obeh držav (dvojna kaznivost).

Izjemoma pa je predaja dopustna ne glede na dvojno kaznivost, če je nalog odrejen

zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot najvišja mera

kazni odvzema prostosti predpisan zapor najmanj treh let in gre po pravu te države za

eno v zakonu določenih vrst kaznivih dejanj, ki so opredeljene z izrazi, ki jih

uporablja uradni prevod okvirnega sklepa v slovenski in hrvaški jezik, in niso

prilagojene terminologiji kazenskih zakonov obeh držav157

. Razlog za to dejstvo, da

ne gre za opredelitev točno določenih kaznivih dejanj, ampak kategorijo le-teh, in da

je ocena o tem, ali določeno kaznivo dejanje spada v katero od opredeljenih kategorij,

v pristojnosti države odreditve in je država izvršitve ne sme preverjati, kar je prav

tako določeno v zakonu. Predaja zahtevane osebe pa se vedno zavrne, če je nalog

156


Žirovnik, str. 9.

52

odrejen za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški

obseženo z amnestijo, če bi bili organi obeh držav pristojni za pregon in sojenje

storilcu tega dejanja pa tudi, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je

bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Sloveniji, Hrvaški ali

v drugi državi članici ali nečlanici EU. Ob tem je dodan pogoj, da je v primeru

izrečene kazni oseba že prestala ali jo prestaja ali se po zakonodaji države, ki je kazen

izrekla, kazen ne more izvršiti. Nadalje se predaja zavrne, če gre za kaznivo dejanje,

zaradi katerega je bil v obeh državah zoper zahtevano osebo kazenski postopek

pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je

pristojni državni tožilec(v RH »državni odvjetnik«) zavrgel kazensko ovadbo, ker je

osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja,ali ker je osumljenec po

navodilih tožilca izpolnil sporazum v postopku poravnavanja, ali ker je osumljenec po

navodilih tožilca izpolnil naloge za zmanjševanje ali odpravo škodljivih posledic

kaznivega dejanja v skladu z določili ZKP (na primer v postopku odloženega

pregona). Razlog za obligatorno zavrnitev naloga je tudi, če je le-ta odrejen za

kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, ko še ni bila stara štirinajst let; Prav

tako se predaja zavrne, če je nalog odrejen za kaznivo dejanje, za katerega bi v RS ali

RH kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno

za pregon ali za izvršitev kazni. Predajo zahtevane osebe je treba zavrniti tudi, če je

odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po kazenskih zakonih RS in RH, pa ni

moč uporabiti izjeme od pravila dvojne kaznivosti. Izjema so kazniva dejanja,

povezana z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, ko se predaje ne sme

zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter

carinskih in deviznih predpisov, kot zakonodaja države odreditve. Če gre za kaznivo

dejanje, storjeno proti državni ureditvi, se predaja zavrne, če teče zoper zahtevano

osebo kazenski postopek v RS ali RH zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega

je odrejen nalog. Če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti slovenskemu ali hrvaškemu

državljanu, pa se predaja zavrne, če ni dano zavarovanje za uveljavite

premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca158

. Predaja se zavrne tudi, če obstajajo

utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega

pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega

porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil

lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši, če odreditveni pravosodni organ ni

158

Žirovnik, str. 9-10.

53

podal zagotovil v zvezi s pravicami zahtevane osebe in ni upošteval roka, v katerem bi

moral podati zahtevano zagotovilo. Eno od zagotovil je tudi v primeru odreditve

naloga zaradi izvršitve kazni, ko lahko pristojni organ zaprošene države zahteva

zagotovilo odreditvenega organa, da bo imela zahtevana oseba, če je bila obsojena v

nenavzočnosti in ni bila osebno vabljena, niti kako drugače obveščena o kraju in

datumu obravnave, pravico zahtevati obnovo postopka oziroma ponovno sojenje v

državi odreditve in bo lahko navzoča pri razglasitvi sodbe, kot tudi zagotovilo, da

zakonodaja države odreditve daje možnost pomilostitve obsojenca ali revizije izrečene

kazni na zahtevo obsojenca ali po uradni dolžnosti, najpozneje v dvajsetih letih od

pravnomočnosti sodbe, če je bil odrejen nalog zaradi kaznivega dejanja, za katerega je

v državi odreditve predpisana kazen dosmrtnega zapora. Če je bil nalog odrejen zaradi

izvedbe kazenskega postopka in je zahtevana oseba slovenski ali hrvaški državljan, ki

prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje

v Republiki Sloveniji, lahko slovensko sodišče pred odločitvijo o predaji od

odreditvenega organa zahteva zagotovilo, da bo zahtevana oseba po končanem

postopku vrnjena v Republiko Slovenijo. Sodišče lahko predajo zavrne tudi, če je bila

v Republiki Sloveniji ali Republiki Hrvaški s pravnomočnim sklepom zahteva za

preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila

kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in tožilec v postopku odločanja o

predaji izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka. Kadar je nalog

odrejen zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba državljan Republike

Slovenije ali Republike Hrvaške, ki prebiva na ozemlju RS, ali tujec z dovoljenjem za

stalno prebivanje v Sloveniji, sodišče lahko zavrne predajo, če zahtevana oseba izjavi,

da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji. Dodatni pogoj je, da se domače sodišče

zaveže, da bo izvršilo sodbo države odreditve v skladu z domačim zakonom159

. Prav

tako se predaja lahko zavrne, če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po

kazenskih zakonih RS in RH obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena

na ozemlju Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo kazenskega

postopka ali če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj

ozemlja, Kazenski zakonik RS pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so

storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije160

.

159


Žirovnik, str. 11.

54

3.6.2. Postopek odločanja o izvršitvi naloga

Za izvedbo postopka osebe drugi državi članici je pristojen preiskovalni sodnik, na

katerega območju ima zahtevana oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega

območju se najde. Nalog mora biti preveden v slovenski, hrvaški ali angleški jezik, saj

okvirni sklep določa, da država članica za sprejemanje lahko določi poleg svojega

uradnega jezika tudi katerega od drugih uradnih jezikov Evropske unije. Če nalog ni

sestavljen v slovenskem ali hrvaškem jeziku ali mu ni priložen prevod v angleški

jezik, preiskovalni sodnik o tem obvesti odreditveni pravosodni organ ter mu določi

primeren rok, ki ne sme biti daljši od desetih dni, da predloži ustrezen prevod. Če je

zahtevani osebi vzeta prostost, pa lahko preiskovalni sodnik sam odredi prevod

naloga. Zahtevana oseba mora imeti zagovornika ves čas postopka za predajo od

privedbe k preiskovalnemu sodniku oziroma od prvega naroka o odločanju o predaji,

pa do izvršitve predaje. Če si zahtevana oseba ne vzame zagovornika, ji ga predsednik

sodišča v skladu z ZKP postavi po uradni dolžnosti. Prav tako ima zahtevana oseba v

skladu z ZKP pravico do prevajanja in ji mora biti, če tako zahteva, nalog pisno

preveden v njen jezik ali v drug jezik, ki ga razume. Postopek se začne tako, da

preiskovalni sodnik ob prejemu naloga na predpisanem obrazcu in njegov prevod v

ustrezni jezik, preveri, če obsega potrebne podatke za odločanje o njegovi izvršitvi in

če izpolnjuje pogoje za dopustnost izvršitve. Če so navedeni pogoji izpolnjeni,

preiskovalni sodnik v skladu z drugim odstavkom izda odredbo za privedbo zahtevane

osebe. V skladu s tretjim odstavkom pa smejo policisti zahtevano osebo prijeti tudi

brez predhodne odredbe preiskovalnega sodnika, če je podana nevarnost, da bi

pobegnila ali se skrila. Ob prijetju mora policija zahtevano osebo poučiti, da ji je

vzeta prostost na podlagi naloga ter o tem, katera država in zakaj zahteva njeno

prijetje in predajo. Hkrati jo morajo poučiti o njenih pravicah v postopku prijetja in

predaje. V skladu s predlaganim drugim odstavkom morajo policisti prijeto osebo

takoj, oziroma v primeru prijetja brez predhodne odredbe preiskovalnega sodnika

najpozneje v oseminštiridesetih urah, privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku.

Ob privedbi morajo policisti obvestiti preiskovalnega sodnika, zakaj in kdaj je bila

privedenemu odvzeta prostost161

. V primeru prijetja brez odredbe policisti

preiskovalnemu sodniku predložijo nalog ali kopijo naloga. Po privedbi preiskovalni

sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo pouči o njenih pravicah.

161

Žirovnik, str. 11.

55

Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja in

zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom odredi

pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila

oseba privedena. Za pritožbo zoper ta sklep se smiselno uporabljajo določbe ZKP. Po

zaslišanju preiskovalni sodnik v skladu s predlaganim prvim odstavkom opravi narok

za odločitev o predaji. Na predlog zahtevane osebe, njenega zagovornika, pristojnega

državnega tožilca ali po odločitvi preiskovalnega sodnika se narok za odločitev o

predaji lahko preloži zaradi priprave obrambe, pregleda spisa ali pridobitve prevodov

in drugih potrebnih pisanj. Na naroku mora preiskovalni sodnik zahtevano osebo

poučiti, da je soglasje k predaji prostovoljno, da ga ne more preklicati ter opozoriti, da

bo v tem primeru o predaji odločeno po skrajšanem postopku v desetih dneh.

Preiskovalni sodnik mora zahtevano osebo tudi poučiti o pomenu načela specialnosti,

da se uporabi tega načela lahko odpove, posledicah odpovedi ter o tem, da je odpoved

prostovoljna in je ne more preklicati.

Če zahtevana oseba izjavi, da soglaša s predajo, poda svoje soglasje in morebitno

odpoved načelu specialnosti pred preiskovalnim sodnikom. Soglasje in odpoved

načelu specialnosti ter izjava osebe, da je bilo soglasje oziroma odpoved dana

prostovoljno in v navzočnosti zagovornika, je treba zapisati v zapisnik. V nasprotnem

primeru domače sodišče ne sme opreti odločbe o predaji na izjavo zahtevane osebe162

.

3.6.3. Skrajšani postopek

Če je zahtevana oseba soglašala s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez

odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji. Predaja se

dovoli s sklepom, ki obsega osebne podatke zahtevane osebe, državo članico, kateri se

predaja, opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja (ki izhaja iz naloga),

navedbo o soglasju zahtevane osebe s predajo ter če se je odpovedala načelu

specialnosti, navedbo, da se zahtevane osebe ne sme izročiti tretji državi zaradi

kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo in navedbo, kdaj je bila zahtevani

osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal. Če

se zahtevana oseba ni odpovedala načelu specialnosti, mora sklep v skladu s

predlaganim tretjim odstavkom vsebovati tudi navedbo, da se zahtevane osebe ne sme

preganjati ali zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega

162

Žirovnik, str. 11-12.

56

kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo163

. Sklep, zoper katerega je možna

pritožba na senat okrožnega sodišča, na Hrvaškem pa na »vijeće Županijskog suda«

(drugi odstavek 494. člena ZKP RH), se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in

državnemu tožilcu164

.

3.6.4. Redni postopek

V primeru, če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, jo mora preiskovalni sodnik takoj

zaslišati o možnih razlogih za zavrnitev predaje. Pri zaslišanju morata biti navzoča

zagovornik in pristojni državni tožilec, ki lahko podajata svoje predloge in stališča. Če

gre za odločanje o predaji brez soglasja zahtevane osebe, lahko preiskovalni sodnik

zahteva od odreditvenega pravosodnega organa dodatne podatke ali zagotovila. Gre

zlasti za zagotovila glede razlogov za zavrnitev predaje, zagotavljanja pravic

zahtevane osebe v postopkih v državi, ki je odredila nalog, potrebne dokumentacije za

odločanje ter pogojih za dopustnost naloga165

.

Preiskovalni sodnik hkrati določi primeren rok za prejem dodatnih zagotovil, lahko pa

opravi tudi druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za

predajo zahtevane osebe. Če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v

Republiki Sloveniji zaradi istega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, navede

preiskovalni sodnik to v spisih. Sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje kadar zahtevana

oseba s predajo ne soglaša, v skladu s predlaganim četrtim odstavkom izda senat

okrožnega sodišča, na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika. Zoper sklep senata

je dovoljena pritožba na višje sodišče. Preiskovalni sodnik lahko za uspešno izvedbo

postopka predaje zahtevane osebe in če so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost,

da bo zahtevana oseba pobegnila, na podlagi take odločbe odreditvenega

pravosodnega organa ali na predlog pristojnega državnega tožilca odloči ali bo zoper

zahtevano osebo odredil pripor ali katerega od drugih ukrepov za zagotovitev

navzočnosti ob smiselni uporabi določb ZKP. Ob tem ne preverja ali je podana

zadostna stopnja suma, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, zaradi katerega

je odrejen nalog, ampak na podlagi odločbe oziroma prošnje, odloča le, ali so podane

okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo zahtevana oseba pobegnila166

. Sklep

odreditvi osebnega omejevalnega ukrepa se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in

163




Žirovnik, str. 13.

57

državnemu tožilcu, pripor lahko traja največ mesec dni od dneva, ko je bila zahtevani

osebi vzeta prostost. Po tem času sme biti pridržana v priporu samo na podlagi sklepa

o podaljšanju pripora senata okrožnega sodišča, ki lahko pripor podaljša vsakič za dva

meseca, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev. Sklep o podaljšanju

pripora izda senat na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali pristojnega

državnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka

seznanjena zahtevana oseba in njen zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo izjavita o

navedbah. Zoper sklep o podaljšanju pripora je dovoljena pritožba zahtevane osebe in

zagovornika. Po odločitvi o predaji in do predaje pa mora sodišče, dokler ni izvedena

predaja, z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe

storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala. Postopek predaje mora

potekati hitro. Če zahtevana oseba soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o

predaji v desetih dneh po danem soglasju, če pa s predajo ne soglaša, je treba

pravnomočno odločiti o predaji v šestdesetih dneh po prijetju ali prvem zaslišanju

zahtevane osebe. Če sodišče ne more določiti v navedenih rokih, mora o tem takoj

obvestiti pravosodni organ, ki je odredil nalog in Eurojust, ter pojasniti razloge za

zamudo. V vsakem primeru se rok lahko podaljša za dodatnih trideset dni167

.

3.6.5. Kolizija več zahtev in nalogov

V praksi lahko pride v postopku odločanja o predaji zahtevane osebe ali o izročitvi

tujca do različnih situacij, tudi do sočasne izdaje več nalogov za prijetje in predajo ali

do več zahtev za izročitev. Pri odločanju o tem, kateri državi prosilki dati prednost, je

treba upoštevati pravila o izročanju in predaji168

.

3.6.6. Več nalogov za predajo

Če so nalog zoper zahtevano osebo odredili pravosodni organi več držav članic,

odloči o tem, kateri državi članici bo zahtevana oseba predana, senat okrožnega

sodišča (30. člen ZSKZDČEU). Če je pristojni preiskovalni sodnik obveščen, da je

zoper zahtevano osebo odrejenih več nalogov in če še ni izdal sklepa o dovolitvi

predaje, mora prekiniti postopek za predajo. Če pa je spis že v odločanju pri senatu,

zahteva vrnitev spisa. Po prejemu drugega naloga ali nalogov izvede enoten postopek

za predajo ter ga predloži v odločitev senatu. Pred tem lahko preiskovalni sodnik

167

Ibidem, str. 13-14. 168

Ibidem, str. 13-14.

58

pridobi mnenje Eurojusta. Senat mora pri odločitvi, kateri državi članici se bo

zahtevana oseba predala, ustrezno upoštevati vse okoliščine, še posebej pa težo

kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in

dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni

zapora. Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu, ki se smejo

zoper sklep pritožiti O pritožbi pa odloča višje sodišče. O končni odločitvi mora

preiskovalni sodnik obvestiti vse odreditvene pravosodne organe (31. člen

ZSKZDČEU)169

.

3.6.7. Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev

ZSKZDČEU situacijo, kateri organ je pristojen za odločanje, ko sočasno obstajata

pravnomočna nalog in zahteva za izročitev zoper isto osebo, ureja v 31. členu, zato v

tem primeru ne pride v poštev uporaba določb ZKP, ampak je potrebno uporabiti

ZSKZDČEU kot specialnejši predpis. V obravnavanem primeru je torej za odločanje

o tem, ali se osebo preda državi članici Evropske unije ali izroči tuji državi, na podlagi

31. člena ZSKZDČEU pristojen senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča RS170

.

Postopek odločanja je urejen v 32. členu ZSKZDČEU, ki določa, da Vrhovno sodišče

RS pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine še posebej pa težo kaznivega

dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so

odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora in tiste,

ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko

Slovenijo. Ker pri presojanju okoliščin v zvezi z izročitvijo on predajo običajno iz

zakonov posameznih držav prihaja do prepovedi izročanja državljanov tudi državi

(enako velja tudi za Slovenijo v primeru zahteve za izročitev), bi v primeru, če bi

Vrhovno sodišče dalo prednost državi, katere državljan je zahtevana oseba, ta država

pa ni hkrati država članica Evropske unije, bi s tem državi prosilki, ki je hkrati država

članica Evropske unije onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka ali

izvršitev kazni zoper zahtevano osebo, saj kot rečeno, običajno za matične države

velja prepoved izročanja lastnih državljanov drugim državam, zato je običajno, da

169

Ibidem, str. 13-14. 170

Žirovnik, str. 15.

59

daje Vrhovno sodišče prednost državi prosilki, članici Evropske unije in ji s predajo

zahtevane osebe omogoči uspešno izvedbo kazenskega postopka ali izvršitev kazni171

.

171

Žirovnik, str. 15.

60

4. »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ

Nenavadno je, da se pojem, ki se v teoriji prava pravne pomoči splošno uporablja,

pogosto zapisuje v narekovaju. Pa vendar je pri »mali« pravni pomoči pogosto tako.

Vse druge oblike pravne pomoči so v primerjavi z izročitvijo in predajo manjše in

zato male, to pa ne pomeni, da za kazenski postopek niso pomembne. Iz tako

opredeljene sprva enotne kategorije »male« mednarodne pravne pomoči so se kasneje

razvili v samostojne institute, kot bomo videli v nadaljevanju, odstop in prevzem

kazenskega pregona ter priznanje in izvršitev tuje kazenske sodbe(medsebojno

izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah). Vendar seznam dejanj, do katerih

prihaja v pravu mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah, s tem še ni izčrpan.

Ostala je še obsežna in zelo pisana skupina najrazličnejših dejanj, ki podpirajo

izvedbo kazenskega postopka v proseči državi, pri katerih gre za to, da sodišče

zaprošene države opravi procesno dejanje na zaprosilo sodišča ali drugega

pravosodnega organa proseče države. V vsakem primeru gre za odločilno

(pomembno) procesno dejanje, saj z nepomembnimi proseča država ne želi

vznemirjati zaprošene države172

.


»Mala« mednarodna kazenskopravna pomoč je pomoč v procesnih dejanjih (na

primer vročanje vabil in odločb, zaslišanje obdolženca ali prič, pridobivanje drugih

dokazov itd.), ki jo opravljajo sodna telesa zaprošene države po pravilih kazenskega

postopka zaprošene države173

. Procesna dejanja, ki se izvajajo v okviru male pravne

pomoči, so zelo različna in jih lahko razdelimo po številnih kriterijih. Tako se

vročanje vabil lahko nanaša na obdolženca, na pričo ali na kateregakoli drugega

udeleženca v kazenskem postopku174

. Na drugi strani pa imamo v sodobnih kazenskih

postopkih vse bolj pogosta dejanja pravne pomoči, ki sodišču države omogočajo, da

pride do dokazov, ki so v tuji državi, pa najsi gre za preprosto zaslišanje priče po

zaprosilu ali za zaslišanje priče s pomočjo videokonference175

, torej za sodobno

172




Glej 244.a člen ZKP-UPB (Uradni list RS, št. 32/2012) in člene 192-194 ZKP RH (N.n., br.

152/08).

61

obliko izvedbe testimonialnega dokaza. Mala pravna pomoč se je razvila iz prava

izročitve in z naslanjanjem nanj. Zato pri njej srečamo podobna izhodišča in probleme

kot pri izročitvi, vendar z nekaterimi zanimivimi razlikami176

.

Podobnosti z institutom izročitve se kažejo v dejanju predaje osebe zaprošeni državi

zaradi pričanja: to seveda ni izročitev in v nekaterih primerih je treba takšni osebi

posebej zagotoviti prosto vrnitev v domačo državo (Glej 516b. člen slovenskega

ZKP)177

.

Tudi za »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč velja načelo obojestranske

kaznivosti, ki se postopoma opušča, kar pomeni, da lahko pride v zaprošeni državi do

pravne pomoči tudi za dejanje, ki po pravu te države ne bi bilo kaznivo. Načelo

recipročnosti se opušča že pri izročitvi in enako velja za malo mednarodno pravno

pomoč, medtem ko načelo specialnosti pojmovno sploh ne pride v poštev. V načelu

naj bi zaprošena država ne dajala pravne pomoči proseči državi v kazenskem

postopku zoper lastnega državljana, vendar tudi to pravilo izgublja pomen, medtem ko

ostajajo aktualne ovire glede pravne pomoči, ki se nanaša na politična in vojaška

kazniva dejanja ter na kazniva dejanja, za katera je zagrožena smrtna kazen; zlasti za

države, ki ne poznajo takšne kazni178

.

4.5. Pravni viri

V razmerju do Republike Hrvaške še ne velja Konvencija o medsebojni pravni

pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki jo je pripravil Svet EU

na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (Ur.l. RS – MP, št. 7/2005) niti dodatni

protokol k navedeni konvenciji iz razloga še ne izpeljanega postopka ratifikacije te

pogodbe v pravni red RH. Zaradi tega se glede postopkov male mednarodne pravne

pomoči uporabljajo obstoječi mednarodni instrumenti, med katere sodita Pogodba

med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS – MP, št.

10/94), Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v civilnih in kazenskih

zadevah z državami z dodatnima protokoloma (Ur.l. RS – MP, št. 25/99 in 14/2012)

ter druge relevantne konvencije, sprejete v okviru Sveta Evrope oziroma Organizacije

176



Ibidem, str. 423.

62

združenih narodov)179

. Glede na to, da v razmerju do Republike Hrvaške od 1.7.2013

veljajo tudi določbe Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o

medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Ur.l. RS – MP, št. 14/2012 z dne

6.12.2012), ki med drugim omogoča tudi neposredno vročanje procesnih listin, se

lahko procesne listine skladno z določbami navedenega protokola vročajo neposredno

osebam na ozemlju RH180

. V kolikor meddržavni sporazum in konvencija Sveta

Evrope isto materijo urejata različno, se na podlagi načela lex specialis derogat legi

generali uporabljajo določbe meddržavnega sporazuma. Konvencija Sveta Evrope pa

v četrtem odstavku 26. člena določa, da lahko državi vložita pridržek na njene

določbe, vendar tega Slovenija in Hrvaška nista storili. Tudi za malo pravno pomoč

velja subsidiarna uporaba določb hrvaškega ZOMPO in slovenskega ZKP, ki se

nanašajo na »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč. Slednji je leta 2011 pridobil

novelo »ZKP-K«, ki je za postopek mednarodne pravne pomoči zelo pomembna. Vsa

procesna dejanja male pravne pomoči pa se ne izvajajo z obstoječimi mednarodnimi

instrumenti. Pridobitev dokazov, zaseg in odvzem so urejeni z okvirnimi sklepi EU, ki

razveljavljajo določbe mednarodnih instrumentov, ki se nanašajo na ta procesna

dejanja.

4.6. Zaprosilo

Zaprosilo je temeljna procesna oblika, s katero se zaprosi za pravno pomoč. Proseča

država pošlje zaprošeni državi zaprosilo v obliki in vsebini, ki je predvidena s

pogodbo. 6. člen Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih

zadevah določa181

, da mora zaprosilo vsebovati:

1. ime organa, ki za pravno pomoč prosi, in organa, ki se ga zaproša za pomoč;

2. opis zadeve, v kateri se prosi za pomoč, vključno z zakonsko označbo kaznivega

dejanja

3. navedbo podatkov, ki so nujni za izvedbo postopka dajanja pravne pomoči;

4. ime in priimek ter rojstne podatke strank v postopku, kraj njihovega stalnega

prebivališča, državljanstvo; za pravne osebe pa ime in sedež firme;

5. ime in priimek morebitnih pravnih zastopnikov v posamičnih zadevah.

179



Ibidem. 181

Ur. l. RS - MP, št. 10/94.



63

Zaprosilo in priložena pisanja morajo biti podpisana in opremljena s pečatom organa,

ki prosi za pravno pomoč, pošiljajo pa se v jeziku države prosilke, pri čemer ni

potrebno priložiti prevoda v jezik zaprošene države182

.

V skladu s 4. členom meddržavnega sporazuma se zaprosilo pošlje preko ministrstva

pristojnega za pravosodje ministrstvu pristojnemu za zunanje zadeve, ki zaprosilo

pošlje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. V RS je za postopek pravne pomoči

stvarno pristojno okrožno sodišče(V. odstavek 101. člena Zakona o sodiščih, Ur.l. RS,

št. 29/1994) , krajevno pristojno pa je tisto okrožno sodišče, na katerega območju

prebiva tisti, ki mu je treba vročiti kakšno pisanje, ki ga je treba zaslišati ali soočiti, ali

na katerega območju je treba opraviti kakšno drugo preiskovalno dejanje (prvi

odstavek 516. člena slovenskega ZKP). V RH pa sta za pravno pomoč stvarno

pristojna općinski in županijski sud, odvisno od vrste zadeve(18. in 19. člen Zakona o

sudovima, N.n. br. 28/13), krajevno pa je pristojen tisti općinski oz. županijski sud, za

katerega veljajo v hrvaškem ZKP enaki pogoji kot v slovenskem ZKP. V nujnih

primerih lahko pristojni organi obeh držav medsebojno posredujejo zaprosila in

obvestila preko Mednarodne organizacije kriminalistične policije(INTERPOL), prav

tako pa pogodba med obema državama o mali pravni pomoči, ne izključuje

komuniciranja po diplomatski oz. konzularni poti183

.

V kolikor se zaprosilo nanaša na osebo, čigar navzočnost je nujno potrebna zaradi

izvedbe procesnih dejanj zaslišanja priče, zaslišanja izvedenca ali soočenja, ta oseba

pa se navzočnosti pred pristojnim organom načrtno izmika, jo je z letom 2011, ko je

stopila v veljavo slovenska novela »ZKP-K«, mogoče predati pristojnemu organu

Republike Slovenije, v kolikor ji je v zaprošeni državi odvzeta prostost (516.b člen

novele ZKP-K). V kolikor pa organ tuje države zahteva tovrstno predajo osebe ne

glede na državljanstvo od pristojnih organov RS, pa morajo biti izpolnjeni določeni

zakonski pogoji (516.a člen novele ZKP-K184

).

182

Prvi odstavek 5. člena Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. 183

Drugi in tretji odstavek 4. člena Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih

zadevah. 184 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Uradni list RS, št.

91/2011.

64

4.7. Pridobitev dokazov

Procesna dejanja pridobivanja dokazov kot oblika »male« mednarodne

kazenskopravne pomoči med RS in RH niso urejena z mednarodnimi instrumenti

temveč z Okvirnim sklepom Sveta 2008/978/PNZ z dne 18.12.2008 o evropskem

dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za

uporabo v kazenskih postopkih185

. Evropski dokazni nalog je sodna odločba, ki jo

izda pristojni organ (odreditveni organ) države članice za pridobitev predmetov,

dokumentov in podatkov od druge države članice (država izvršiteljica) za uporabo v

kazenskih in nekaterih drugih postopkih186

.

Evropski dokazni nalog v Republiki Sloveniji ni urejen v ZSKZDČEU iz leta 2007,

temveč v ZSKZDČEU-1 iz leta 2013. Na Hrvaškem tovrstne normativne spremembe

ni bilo. EDN je urejen v členih 50-62 ZoPSEU.

Odreditveni organ je lahko sodnik, sodišče, preiskovalni sodnik ali celo državni

tožilec oz. katerikoli sodni organ v skladu s pravom odreditvene države, ki je

pristojen, da preiskuje kazniva dejanja in odreja pridobivanje dokazov v zadevah, ki

se nanašajo na čezmejno kriminaliteto(točka c 2. člena Okvirnega sklepa Sveta

2008/978/PNZ).

Pristojni organ za prejem evropskega dokaznega naloga je v RS Okrožno državno

tožilstvo, na Hrvaškem pa Državno odvjetništvo RH. Tožilstvo po prejemu

evropskega dokaznega naloga le tega v skladu s predpisanim obrazcem pošlje k

preiskovalnemu sodniku, ki o njem odloči (64. člen ZSKZDČEU-1, 57. člen

ZoPSEU). V primeru, kadar je država izvršiteljica Republika Hrvaška, je potrebno

posredovati prevod obrazca v hrvaški ali angleški jezik, kadar pa je država

izvršiteljica Republika Slovenija pa v slovenski ali angleški jezik187

.

V skladu z 72. členom ZSKZDČEU-1 in 51. členom ZoPSEU se EDN ne sme

zahtevati v primerih:

1. opravljanja zaslišanj ali drugačnega zbiranja izjav od osumljenca prič, izvedencev

ali drugih udeležencev postopka;

185

UL L 327, 5. 12. 2008, str. 27. 186

Prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 5. Člena EDN. 187


podlage_kazenske_RH_EU.pdf .



65

2. izvrševanja telesnih preiskav ali pridobivanja dokazov (tudi vzorcev DNK in

prstnih odtisov) ali biometričnih podatkov neposredno s telesa katerekoli osebe;

3. pridobivanja t.i. dokazov v realnem času kot npr. prisluškovanje, nadzor bančnih

računov ipd.;

4. izvajanja analize že pridobljenih predmetov, listin ali podatkov;

5. pridobivanja podatkov o komunikaciji od operaterjev javno dostopnih

telekomunikacijskih sredstev.

4.8. Zaseg predmetov, premoženja ali dokazov

Zaseg predmetov, premoženja in/ali dokazov je ukrep procesne prisile z dvojno

naravo. Po eni strani je namenjen zagotovitvi varnosti ljudi, po drugi strani pa je tudi

ukrep za zagotovitev dokazov188

. Ta ukrep procesne prisile je na ravni prava EU

urejen v Okvirnem sklepu Sveta 2003/577/PNZ z dne 22.7.2003 o izvrševanju

sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji189

. ZSKZDČEU-1 ta ukrep

ureja v členih 200-208, ZoPSEU pa to ureja v členih 43-49.

Prav tako kot v primeru pridobitve dokazov je pravna narava akta, s katerim se odredi

zaseg sodna odločba oz. sklep o zasegu predmetov, premoženja in/ali dokazov.

Pristojna organa za prejem naloga o zasegu sta v RS Okrožno državno tožilstvo, v RH

pa Državno odvjetništvo, na območju katerega je predmet, premoženje ali dokaz, ki

ga je potrebno zaseči oz. začasno zavarovati. Nalog o zasegu je potrebno skupaj z

obrazcem poslati preiskovalnemu sodniku krajevno pristojnega Okrožnega sodišča RS

oz. krajevno pristojnega Županijskega suda RH, ki formalno odloči o nalogu o zasegu.

Poleg uradnega jezika države izvršiteljice naloga se lahko priloži angleški prevod

naloga o zasegu190

.

Razlogi za zavrnitev naloga o zasegu predmetov, premoženja in dokazov so:

1. neobstoj dvojne kaznivosti(prvi odstavek 201. člen ZSKZDČEU-1, tretja točka

prvega odstavka 47. člena ZoPSEU);

188


UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45. 190


podlage_kazenske_RH_EU.pdf .



66

2. kadar bi bila izvršitev naloga v nasprotju s predpisi o imuniteti ali

privilegijih(drugi odstavek 201. člena ZSKZDČEU-1, drugi odstavek 47. člena

ZoPSEU);

3. kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari(ne bis in idem), (tretji odstavek

201. člena ZSKZDČEU-1, druga točka prvega odstavka 47. člena ZoPSEU).

Zaseg predmetov, premoženja ali dokazov traja tako dolgo, dokler ni izdana sodna

odločba o zasegu (prvi odstavek 205. člena ZSKZDČEU-1, prvi odstavek 46. člena

ZoPSEU).

4.9. Odvzem predmetov in premoženjske koristi

Odvzem predmetov predstavlja varnostni ukrep v smislu 69. člena KZ-1(Ur.l. RS št.

55/2008) ki je lahko fakultativne ali obligatorne narave. Izreka se praviloma v okviru

obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) oziroma (tudi kasneje) s

posebnim sklepom191

. Ta oblika »male« pravne pomoči je urejena v Okvirnem sklepu

2006/783 PNZ z dne 6.10.2006 o uporabi vzajemnega priznavanja odredb o

zaplembi192

. Odvzem pa je urejen v členih 209-219 ZSKZDČEU-1 in v členih 63-76

ZoPSEU. Odvzem se od zasega razlikuje po tem, da gre pri odvzemu za trajno

odtujitev predmetov ali premoženjske koristi iz razloga varnostnega ukrepa, pri

zasegu pa zgolj za začasno odtujitev iz razloga zavarovanja. Pristojni organ za prejem

naloga o odvzemu predmetov ali premoženjske koristi je Okrožno državno tožilstvo

oz. Državno odvjetništvo, na območju katerega je predmet ali premoženje oziroma na

območju katerega ima oseba stalno ali začasno bivališče oziroma v postopku zoper

pravno osebo tam, kjer ima slednja sedež. Pristojni organ za izvršitev sklepa o

odvzemu pa je okrožno sodišče oz. županijski sud, na območju katerega je predmet ali

premoženje oziroma na območju katerega ima oseba stalno ali začasno bivališče

oziroma v postopku zoper pravno osebo, kjer ima slednja sedež. Poleg uradnega

jezika države izvršiteljice naloga se lahko priloži angleški prevod naloga o odvzemu.

Nalog o odvzemu se ne prizna in izvrši, v kolikor so izpolnjeni pogoji iz 210. člena

ZSKZDČEU-1 ali 65. člena ZoPSEU.

191


UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45.

67

5. MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB


Medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah spada v načelo

vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki je temeljno načelo kazenskega prava EU.

Načelo vzajemnega priznavanja tako danes pomeni, da pravosodni organ ene države

članice prizna kazensko sodno odločbo ali sodbo druge države kot lastno in na njeni

podlagi izvrši zahtevana dejanja. Tako sodelovanje med pravosodnimi organi poteka

preko obrazcev oziroma potrdil, ki vsebujejo le osnovne podatke o storilcu, kaznivem

dejanju, sodbi in organu izdaje. V potrdilih ne najdemo obrazložitve ali razlogov, saj

je vsebinsko odločanje opravil pravosodni organ odreditve oziroma izdaje, izvršitveni

organ pa je v postopku priznanja in izvršitve večinoma omejen le na pregled

formalnih kriterijev in z določenimi razlogi za zavrnitev193

. Vzajemno priznavanje

sodnih odločb ukinja t.i. postopek »eksekvature« v državi izvršitve sodbe, s katerim se

dovoli izvršitev tuje kazenske sodbe.

Predmet vzajemnega priznavanja so kazenske zadeve, ki najpogosteje vključujejo

izvrševanje denarnih kazni, transfer obsojenih oseb, prenos izvršitve zaporne kazni,

prenos izvršitve pogojnih obsodb in t.i. »nadzorni ukrepi«.

5.5. Pravni viri

RS in RH sta leta 1994 sklenili meddržavni sporazum194

, ki je urejal medsebojno

izvrševanje kazenskih sodb in poleg katerega so se subsidiarno uporabljale določbe

ZKP RS in ZKP RH, kasneje leta 2005 pa določbe ZOMPO. Po vstopu obeh držav v

EU pa so obstoječo ureditev nadomestila pravna pravila EU v obliki okvirnih sklepov

ter posledično določbe ZSKZDČEU in ZoPSEU.

193

Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.

44, 13.11.2008, str. 15-17. 194

Uradni list RS-MP, št. 10/94.

68

5.6. Izvrševanje denarnih kazni

Izvrševanje denarnih kazni je urejeno z Okvirnim sklepom Sveta 2005/214/PNZ z dne

24.2.2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni195

. ZSKZDČEU-1

izvrševanje denarnih kazni ureja v 19. poglavju, ZoPSEU pa v 5. poglavju.

Pristojni izvršitveni organ je Okrožno sodišče ali Županijski sud, na območju katerega

ima oseba stalno ali začasno bivališče oziroma v postopku zoper pravno osebo na

območju sedeža pravne osebe. Če ni mogoče identificirati teritorialne pristojnosti, je

za izvršitev pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani ali Županijski sud v Zagrebu196

.

5.7. Transfer obsojenih oseb

Transfer obsojencev zaradi prestajanja kazni je treba ločiti od izročitve (in seveda tudi

od predaje) zaradi izvršitve kazni, saj gre za dva različna instituta pravne pomoči med

državami, ki imata povsem različen namen. Res pa je, da je njuna stična točka v tem,

da se oba nanašata na izvrševanje kazni, in sicer spočetka predvsem na izvršitev

prostostne kazni. Pri izročitvi in podobno tudi pri predaji gre, kot smo že videli, za to,

da hoče država, katere sodišče je izreklo sodbo, kazen tudi izvršiti, saj gre za končni

akt njene jurisdikcije v kazenski zadevi. Namen priznanja in izvršitve tuje kazenske

sodbe pa je v tem, da bi obsojenec, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega

dejanja v eni državi, prestajal kazen v drugi državi. Razlogi za takšno premestitev naj

bi bili predvsem v korist obsojenca197

.

Transfer obsojenih oseb ureja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27.11.2008 o

uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so

izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen

njihovega izvrševanja v Evropski uniji, 14. poglavje ZSKZDČEU-1 in 7. poglavje

ZoPSEU. Namen omenjenih pravnih aktov EU in nekdaj veljavnega meddržavnega

sporazuma( Pogodba med RS in RH o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v

kazenskih zadevah) je omogočanje boljše resocializacije obsojencev v domačem

okolju, saj obsojenci na zaporne kazni v ustanovah države, iz katere prihajajo, niso

tako pogosto žrtve diskriminacije na narodni in verski osnovi, še posebej, če so

195

UL L 76, 22.3.2005, str. 16–30. 196






69

pripadniki večinskega naroda in večinske veroizpovedi njihove domače države.

Prestajanje zaporne kazni v njihovi domači državi je olajšano tudi svojcem obsojenim,

saj imajo tako nižje stroške za vzdrževanje stikov z njimi. Obsojenci na dolgotrajnejše

zaporne kazni pa se na ta način ne soočajo z neprilagojenostjo na domače okolje, v

kolikor prestajajo zaporno kazen v državi, iz katere prihajajo198

.

Pristojni organ za prejem naloga o transferju obsojenih oseb je Okrožno sodišče oz

Županijski sud, na območju katerega ima obsojena oseba stalno ali začasno

prebivališče oz. na območju katerega imajo družinski člani obsojene osebe stalno ali

začasno prebivališče(tretji odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena

ZOMPO). Postopek izvede izvenrazpravni (zunajobravnavni) senat, na hrvaškem

imenovan »izvanrazpravno« vijeće( tretji odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek

20. člena ZKP RH). Če obsojenec ni imel stalnega prebivališča in ni bil rojen v državi

izvršitve tuje kazenske sodbe, Vrhovno sodišče RS v Ljubljani oz. Vrhovni sud RH v

Zagrebu določi eno izmed stvarno pristojnih sodišča, pred katerim se bo izvedel

postopek (četrti odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena ZOMPO).

5.8. Izvrševanje pogojnih obsodb

Sodne odločbe pogojnih obsodb, pogojnih obsodb z varstvenim nadzorstvom,

pogojnih odložitev izreka kazni, alternativnih sankcij ali odločb o pogojnem odpustu z

varstvenim nadzorstvom so prav tako predmet vzajemnega priznavanja sodnih odločb.

Ta materija je urejena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/947/PNZ z dne 27.11.2008 o

uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja

nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami199

. ZSKZDČEU-1

to izvrševanje ureja v 16. poglavju, ZoPSEU pa v 7. poglavju.

Pristojni organ za prejem tovrstnega naloga je Okrožno sodišče ali Županijski sud, na

območju katerega ima obsojenec stalno ali začasno prebivališče oziroma, kjer imajo

stalno ali začasno prebivališče družinski člani obsojene osebe(tretji odstavek 517.

člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena ZOMPO).

198

Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.

44, 13.11.2008, str. 15-17. 199

UL L 337, 16. 12. 2008, str. 102.

70

5.9. Nadzorni ukrepi

Nadzorni ukrepi so posebna oblika varnostnih ukrepov, katerih namen je posebno

usmerjanje, nadzorstvo oziroma aktivno delo z obdolžencem kot alternativa priporu.

Namen nadzornih ukrepov je zagotavljanje varnosti širši javnosti v pričakovanju

sojenja obdolžencu v državi izvršitve naloga o nadzornih ukrepih( 3. člen ENN).

Nadzorni ukrepi se lahko kažejo v treh oblikah:

- pomoč (spodbujanje obdolženca pri utrjevanju njegove odločitve, da se bo v

prihodnje vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj),

- nadzor (spremljanje obdolženčevega vedenja), ali

- varstvo (usmerjanje obdolženca k pozitivnim vzorcem delovanja z nerepresivnimi

ukrepi, ki preprečujejo storitev novega kaznivega dejanja)200

.

Nadzorni ukrepi so urejeni v Okvirnem sklepu Sveta 2009/829/PNZ z dne 23.10.2009

o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami

članicami evropske unije kot alternativi začasnemu priporu201

. Nalog, s katerim se

odredijo nadzorni ukrepi se z drugimi besedami imenuje Evropski nadzorni

nalog(ENN). Evropski nadzorni nalog je v ZSKZDČEU-1 urejen v 13. poglavju, v

ZoPSEU pa v 8a. poglavju.

Pristojni organ za prejem ENN je Okrožno državno tožilstvo oz. Državno

odvjetništvo, na območju katerega ima iskana oseba stalno ali začasno bivališče

oziroma na katerega območju se najde. Pristojni organ za izvršitev naloga je Okrožno

sodišče, na Hrvaškem pa Županijski sud.

200

Selinšek, str. 324. 201

UL L 294, 11. 11. 2009, str. 20.

71

6. ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA


Gre za dva diametralno nasprotna in povezana instituta. Tako ena država drugi

odstopi pregon, slednja pa ga od prve prevzame202

. Postopki mednarodne pravne

pomoči poznajo pri vsakem institutu, kot je bilo že omenjeno, njegovo aktivno in

pasivno plat. Pri institutu odstopa pregona imamo na eni strani državo, ki odstopa

zadevo v pregon (proseča država), in na drugi strani zaprošeno državo, to je državo, ki

prevzema pregon203

.

Odstop in prevzem kazenskega pregona se od izročitve razlikuje po tem, da ne pride

do izročitve oz. predaje domnevnega storilca, da bi se zoper njega izvedel kazenski

postopek, temveč do predaje kazenske zadeve. Pa tudi mali mednarodni pravni

pomoči v kazenskih zadevah odstop pregona tuji državi ni prav nič podoben. To se

lepo vidi iz tega, da ob odstopu pregona zaprošeni državi včasih pride tudi do male

pravne pomoči, ko je treba nekatera procesna dejanja v okviru odstopljenega postopka

izvesti v proseči državi, to je tam, kjer je bilo izvršeno kaznivo dejanje204

.

6.5. Pravni viri

Odstop in prevzem kazenskega pregona je bilateralno urejen v Pogodbi med RS in RH

o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah(Ur. l. RS-MP, št. 10/94), pri čemer

se subsidiarno uporabljajo določbe ZKP RS in ZOMPO. V RS je bila leta 2011

sprejeta novela ZKP-K, ki je prinesla novosti na področju te oblike pravne pomoči.

Popolnoma je opustila navezavo na prometne delikte205

, s katerimi se je odstop

pregona zaprošeni državi v preteklosti začel, in izpustila omejitev, po kateri so iz

odstopanja izključena hujša kazniva dejanja206

. Med tem ko je bil doslej prevzem

pregona mogoč v širšem obsegu kot odstop kazenskega pregona tuji državi, je novela

ZKP-K te razlike v glavnem odpravila.

202



Ibidem str. 416. 205

Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa, 31. poglavje KZ RS(Ur. l. RS, št. 55/2008). 206

S tem izrazom so mišljena kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do desetih let.

72

Po vstopu Slovenije EU, je obstoječo pravno ureditev do drugih držav članic EU

zamenjala pravna ureditev na evropski ravni. Odstop in prevzem kazenskega pregona

je na evropski ravni urejen v Okvirnem sklepu Sveta 2009/984/PNZ z dne 30.11.2009

o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih207

.

ZSKZDČEU pa to obliko pravne pomoči ureja v členih 53-54. Obstoječa ureditev208

na evropski ravni pa v razmerju do Republike Hrvaške še ne velja, ker RH še ni

implementirala Okvirnega sklepa Sveta 2009/984/PNZ v njen pravni red. Zaradi tega

se v razmerju med RS in RH še vedno uporabljajo določbe ratificiranega

meddržavnega sporazuma(členi 33-37) ter subsidiarno določbe ZKP RS in ZOMPO.

Način komuniciranja za to obliko pravne pomoči se opravlja preko ministrstev obeh

držav pristojnih za pravosodje, pri čemer ni izključena diplomatska ali konzularna

pot(4. člen Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah).

6.6. Odstop kazenskega pregona

Domača država se lahko odreče svoji jurisdikciji in mimo pogojev o izročitvi –

ekstradiciji (522. člen ZKP RS, 62. člen ZOMPO) odstopi vse spise za kazenski

pregon tuji državi (transfer kazenskega postopka v tujino), če so izpolnjeni naslednji

pogoji209

:

- na ozemlju Republike Slovenije ali Republike Hrvaške je storil kaznivo dejanje

tujec, ki ima stalno prebivališče v tuji državi (prvi odstavek 519. Člena ZKP RS,

prvi odstavek 65. člena ZOMPO).

- tuja država temu ne nasprotuje (prvi odstavek 519. člena ZKP RS, drugi odstavek

62. člena ZOMPO)

- oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije ali Republike Hrvaške, odstopu

ne nasprotuje, saj v nasprotnem primeru odstop ni mogoč, razen če je bilo dano

zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka (četrti

odstavek 519. člena ZKP RS, prvi odstavek 65. člena ZOMPO);

- v RH je mogoč odstop kazenskega pregona za kazniva dejanja, za katera je

zagrožena kazen do deset let zapora (drugi odstavek 65. člena ZOMPO), V RS pa

je do leta 2011 bil mogoč odstop kazenskega pregona za kazniva dejanja zoper

207

UL L 328, 15. 12. 2009, str. 42. 208

Več o tem glej člena 53 – 54 ZSKZDČEU-1. 209


73

varnost javnega prometa in za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do

deset let zapora, novela ZKP-K pa je to omejitev odpravila;

- identiteta norme – storjeno kaznivo dejanje v RS je kaznivo tudi v RH210

.

Predlog za odstop poda državni tožilec, o njem pa s sklepom odloča (drugi odstavek

519. Člena ZKP, prvi odstavek 67. člena ZOMPO):

- državni tožilec v času, preden je izdan sklep o preiskavi;

- preiskovalni sodnik med preiskavo;

- izvenrazpravni (zunajobravnavni) senat (šesti odstavek 25. člena ZKP, drugi

odstavek 66. člena ZOMPO) do začetka glavne obravnave, kar velja tudi za

zadeve iz pristojnosti iz okrajnega sodišča in općinskog suda211

.

Takšen predlog se lahko zavrne ali pa se mu ugodi. Če je obdolženec v priporu, se od

tuje države po najkrajši poti zahteva, naj v petnajstih dneh sporoči, ali prevzema

pregon (peti odstavek 519. člena ZKP, četrti odstavek 66. člena ZOMPO). Zoper

sklep o zavrnitvi ali dopustitvi odstopa je dopustna pritožba državnega tožilca,

obdolženca in njegovega zagovornika in sicer v primeru odločitve preiskovalnega

sodnika mogoča na izvenrazpravni (zunajrazpravni) senat, v primeru odločitve

izvenrazpravnega (zunajrazpravnega) senata pa na drugostopenjsko sodišče v roku

treh dni (400. in 402. Člen ZKP RS, 396 in 398. člen ZKP RH). V kolikor pa izda

sklep državni tožilec ali državni odvjetnik, je tudi v takem primeru mogoča pritožba

na izvenrazpravni senat (izvanraspravno vijeće)212

.

6.7. Prevzem kazenskega pregona

Republika Hrvaška lahko zahteva, naj se v Republiki Sloveniji prevzame pregon

državljana Republike Slovenije ali osebe s stalnim prebivališčem v Republiki

Sloveniji zaradi kaznivega dejanja storjenega v RH in obratno. Takšna zahteva se

skupaj s spisi pošlje državnemu tožilcu ali državnom odvjetniku, na katerega območju

ima ta oseba stalno prebivališče, ki o njej odloči (prvi odstavek 520. člena ZKP, prvi

odstavek 63. člena ZOMPO). Prevzem je mogoče vselej odkloniti. O zavrnitvi

prevzema kazenskega pregona in pravnomočni odločbi, izdani v kazenskem postopku,

210




74

se obvesti tuja država, ki je poslala zahtevo (tretji odstavek 520. člena ZKP, tretji

odstavek 63. člena ZOMPO)213

.

213

Dežman, Erbežnik, str. 997-998.

75

SKLEP

Mednarodna kazenskopravna pomoč je pomemben proces med Republiko Slovenijo

in Republiko Hrvaško, ker se na takšen način preprečuje in preganja čezmejni

kriminal v najboljši možni meri, prav tako pa mednarodna kazenskopravna pomoč

krepi dobrososedske odnose med obema državama. Treba pa je poudariti, da

mednarodna kazenskopravna pomoč med RS in RH prvenstveno ni nastala zaradi

krepitve dobrososedskih odnosov, temveč zaradi povečanega pretoka ljudi, blaga in

kapitala, ki prinaša povečano število kaznivih dejanj z mednarodnim elementom. S

povečanim pretokom ljudi, blaga in kapitala, še posebej v okviru širitve Evropske

unije, so postale meje med državami članicami EU zgolj administrativne črte, kar tudi

velja za mejo med RS in RH.

Leto 1994 je bilo za Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško prelomno, vendar ne

in razloga, ker so bili tega leta sklenjeni prvi meddržavni sporazumi med obema

državama, temveč zaradi tega, ker je z obstoječimi meddržavnimi sporazumi do tedaj

veljavno dejansko recipročnost zamenjala dogovorjena recipročnost, ki je temeljila na

bilateralnih pogodbah med RS in RH. Na takšen način so bile odstranjene ovire

dejanske recipročnosti, ki je temeljila na sodni praksi kazenskopravnega sodelovanja,

kljub temu, da de facto med obema državama v obdobju dejanske recipročnosti (1991

do 1995) teh ovir ni bilo.

Kar se tiče pravnih aktov, ki urejajo kazenskopravno sodelovanje med RS in RH, je

potrebno poudariti, da so to večinoma okvirni sklepi EU, implementirani v slovenski

ZSKZDČEU-1 in hrvaški ZoPSEU, pri čemer Hrvaška še ni implementirala

Okvirnega sklepa 2009/984/PNZ z dne 30.11.2009. Ker večino te materije urejajo

okvirni sklepi, načelo lex specialis derogat legi generali pride v poštev le v primeru

»male« mednarodne kazenskopravne pomoči, kjer tovrstno materijo urejata

konvencija Sveta Evrope in meddržavni sporazum o »mali« pomoči med RS in RH.

Značilnost okvirnih sklepov EU je, da ukinjajo politično oz. diplomatsko fazo pravne

pomoči med obema državama, posledica tega pa je hitrejši postopek mednarodne

pravne pomoči v kazenskih zadevah. Hitrost postopka pravne pomoči pa je element

uspešnejšega postopka, saj na tak način hitreje pride do kazenskega pregona

kaznivega dejanja, hkrati pa se zmanjša nevarnost zastaranja kazenskega pregona, kar

je vidno opazno na vseh segmentih mednarodne kazenskopravne pomoči.

Postopek prijetja in predaje na podlagi Okvirnega sklepa Sveta EU 2002/584/PNZ z

dne 13.6.2002, ki je nadomestil dotedanji postopek izročitve med RS in RH, je tipičen

primer hitrosti oz. učinkovitosti, ker ukinja diplomatsko fazo, nalaga državam

članicam EU predajo lastnih državljanov drugim pravosodnim organom držav članic

EU in ukinja postopek ugotavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin države

prosilke, kar predstavlja najbolj kontroverzen del Evropskega pripornega naloga.

Učinkovitost postopka pravne pomoči pa temelji na načelu pravičnosti kot temeljnem

načelu mednarodnega kazenskega procesnega prava. To velja tudi v primeru dolžnosti

76

predaje lastnih državljanov drugim pravosodnim organom držav članic EU. Nekoliko

drugače pa je pri ukinitvi postopka ugotavljanja standardov temeljnih človekovih

pravic in svoboščin. Če le teh država prosilka ne zagotavlja, gre za nasprotje z

načelom pravičnosti. Vendar ni bojazni, da bi do tega prišlo v primeru predaje

Republiki Sloveniji ali Republiki Hrvaški, saj obe kot članici Sveta Evrope

zagotavljata visok standard zagotavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Pomemben prispevek k uresničevanju načela pravičnosti v praksi med Slovenijo in

Hrvaško, je sprejetje novele ZKP-K (Ur.l. RS, št. 91/2011), ki je odpravila do tedaj

veljavno oviro, na podlagi katere je bil mogoč odstop kazenskega pregona tuji državi

samo za prometne delikte in za kazniva dejanja, zoper katera je zagroženih do deset

let zaporne kazni. Enako velja za prisilni privod priče ali obdolženca iz zaprošene

države pred sodne organe Republike Slovenije pod zakonsko določenimi pogoji

(516b. člen ZKP-K).

Mednarodna pravna pomoč v kazenskih zadevah med Republiko Slovenijo in

Republiko Hrvaško je pomembna in učinkovita oblika kazenskopravnega sodelovanja

med dvema subjektoma kazenskopravnega sodelovanja, ki predstavlja zgled vsem

ostalim državam sveta, kako naj tovrstno sodelovanje poteka. Poglavitni razlog za

zgled ostalim subjektom je predvsem tolikšna prisotnost zunanje politike v postopku

mednarodne kazenskopravne pomoči, kolikor je za sam postopek nujno potrebno.

Vsekakor pa ima kazenskopravno sodelovanje med Republiko Slovenijo in Republiko

Hrvaško določene pomanjkljivosti, ki pa ne krnijo njegovega svetovnega ugleda.

Pomanjkljivost tovrstnega sodelovanja med RS in RH predstavlja odsotnost

ratifikacije Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med

državami članicami Evropske unije (Ur.l. RS-MP št. 7/2005) s strani Republike

Hrvaške, ki dopolnjuje obstoječe mednarodne instrumente »male« pravne pomoči

med RS in RH in odsotnost implementacije Okvirnega sklepa Sveta EU

2009/984/PNZ z dne 30.11.2009 prav tako s strani Republike Hrvaške, ki omogoča

prenovljen način odstopa in prevzema kazenskega pregona in tako kot konvencija EU

o pravni pomoči kot temeljno obliko sodelovanja med državami članicami določa

neposredno sodelovanje med pravosodnimi organi držav članic. Visoka verjetnost

obstaja, da bo RH tovrstni pomanjkljivosti v prihodnosti odpravila in da bo

kazenskopravno sodelovanje v prihodnosti tudi v teh segmentih potekalo brezhibno,

kot to poteka v primeru postopka prijetja in predaje z EPN in v primeru medsebojnega

izvrševanja sodnih odločb v kazenskih zadevah, na podlagi katerega v praksi poteka

izvrstna resocializacija obsojencev v njihovem domačem okolju.

77

LITERATURA

Badovinac – Bjelić Irena, Evropska konvencija o izročitvi, Pravna praksa št. 1,

Ljubljana 1995, str. 9.

Badovinac – Bjelić Irena, Mednarodna pravna pomoč z Republiko Hrvaško, Pravna

Praksa št. 3 – 4, Ljubljana 1994, str. 15.

Bavcon Ljubo, Ambrož Matjaž, Fišer Zvonko, Korošec Damjan, Sancin Vasilka,

Selinšek Liljana, Škrk Mirjam, Mednarodno kazensko pravo, Uradni list,

Ljubljana 2012.

Bošnjak Marko, Novosti v kazenskemu pravu EU po Lizbonski pogodbi, Pravna

praksa št. 19 – 21, Ljubljana 2008, str. 19.

Degan Vladimir Đuro, Pavišić Berislav, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet

Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2005.

Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV

Založba, Ljubljana 2003.

Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in

delo št. 6-7, Ljubljana 2012, str. 1351-1363.

Hojnik Janja, Ferčič Aleš, Tratnik Matjaž, Uvod v pravo Evropske unije, GV Založba,

Ljubljana 2011.

Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana

2004.

Pavčnik Marijan, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in

dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.

Pavišić Berislav i suradnici, Komentar zakona o kaznenom postupku s prilozima,

Pravni fakultet Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2001.

Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU,

Pravna praksa št. 44, 13.11.2008, str. 15-17.

Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije,

Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 1996.

Selinšek Liljana, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba,

Ljubljana 2007.

Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za

podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002.

Šugman Stubbs Katja, Gorkič Primož, Evropski nalog za prijetje in predajo,

Teoretični in praktični vidik, GV Založba, Ljubljana 2010.

Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem

kazenskem procesnem pravu, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor

2013.

Zlatarić Bogdan, Međunarodno krivično pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979.

Zupančič Boštjan M., Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana

2001.

78

Žirovnik, Janez, Prijetje in predaja oseb v okviru medsebojnega sodelovanja držav

članic Evropske unije in sodelovanja držav članic Evropske unije z ostalimi

državami v okviru sodelovanja na kazenskem področju (Pogled preiskovalnega

sodnika), 14. Slovenski dnevi varstvoslovja, Fakulteta za varnostne vede,

Ljubljana 2013.

http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/,

(3.2.2014).

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravo

sodja/pravosodno_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/, (12.2.2014).

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/1

31024_pravne_podlage_kazenske_RH_EU.pdf, (26.2.2014).

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html,

(10.1.2014).

http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html, (24.1.2014).

http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html ,

(10.1.2014).

http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/





http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html

http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html

http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html

79

PRAVNI VIRI

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni

list RS, št. 1/1991 – I

Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske, Narodne novine br.

31/91, Zagreb 1991.

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.

Ustav Republike Hrvatske, Narodne novine RH, br.56/90.

Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 8/2006.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Uradni

list RS, št. 91/2011.

Zakon o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo, ZKP-UPB8), Uradni list

RS, št. 32/2012.

Zakon o kaznenom postupku, Narodne novine RH, br. 110/97.

Zakon o kaznenom postupku, Narodne novine RH, br. 152/08.

Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije

(ZSKZDČEU), Uradni list RS, št. 102/2007.

Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije

(ZSKZDČEU-1), Uradni list RS, št. 9/2011.

Zakon o pravosudnoj suradnji s državama članicama Europske unije (ZoPSEU),

Narodne novine RH, br. 81/13.

Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima, Narodne novine RH, br.

178/04.

Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994.

Zakon o sudovima, Narodne novine RH, br. 28/13.

Zakon o zunanjih zadevah, Uradni list RS, št. 113/2003.

Kazenski zakonik Republike Slovenije, Uradni list št. 55/2008.

Kazneni zakon Republike Hrvatske, Narodne novine RH br. 13/14.

Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih

in kazenskih zadevah, Uradni list RS-MP, št. 10/1994.

80

Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o medsebojnem izvrševanju

sodnih odločb v kazenskih zadevah, Uradni list RS-MP, št. 10/1994.

Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, Uradni list RS-

MP, št. 2/1995.

Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Uradni list

RS-MP, št. 14/2012.

Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13.6.2002 o evropskem nalogu za prijetje in

postopkih predaje med državami članicami (UL L 63, 6.3.2002, str. 1).

Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22.7. 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu

premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45).

Okvirni sklep Sveta 2005/214/PNZ z dne 24.2.2005 o uporabi načela vzajemnega

priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22.3.2005, str. 16–30).

Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. 10. 2006 o uporabi načela vzajemnega

priznavanja odredb o zaplembi (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45).


priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali

ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski

uniji (UL L 327, 5. 12. 2008, str. 27).


priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad

spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (UL L 337, 16. 12. 2008, str.

102).

Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. 12. 2008 o evropskem dokaznem nalogu

za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih

postopkih (UL L 350, 30. 12. 2008, str. 72).


priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot

alternativi začasnemu priporu (UL L 294, 11. 11. 2009, str. 20).

Okvirni sklep Sveta 2009/984/PNZ z dne 30. 11. 2009 o preprečevanju in reševanju

sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (UL L 328, 15. 12. 2009, str.

42).

Download - UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETAkazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni sporazum, pravni akti Evropske unije 3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se

Top Related