UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
MARKO FILIP KOLBL
MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V
KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI
POJMI) S POUDARKOM NA
SODELOVANJU MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO
Diplomsko delo
Maribor, 2014
ii
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V
KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI
POJMI) S POUDARKOM NA
SODELOVANJU MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO
Študent: Marko Filip Kolbl Številka indeksa: 71155866 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: dr. Zlatko Dežman
Maribor, marec 2014
iii
ZAHVALA
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil mojemu mentorju dr. Zlatku Dežmanu za
dragocene nasvete in pomoč pri izdelavi mojega diplomskega dela, mojim staršem za
omogočanje študija in nudenje podpore ob samem študiju in vsem ljudem
(prijateljem, znancem . . .), ki so ves čas verjeli v moj uspeh.
iv
POVZETEK
Predmet obravnave v mojem diplomskem delu je mednarodna pravna pomoč v
kazenskih zadevah s poudarkom na sodelovanju med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško, ki predstavlja obliko mednarodne kazenskopravne pomoči med
dvema državama kot subjektoma kazenskopravnega sodelovanja. Kazenskopravna
pomoč med državami pa je edina prava rešitev za odkrivanje in preprečevanje
čezmejnega kriminala. Zato sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška odločili,
da bosta sklenili meddržavne sporazume, ki urejajo t.i. malo mednarodno
kazenskopravno pomoč, medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah
in izročitev1.
Vendar kasneje sta republiki Slovenija in Hrvaška postali članici Evropske unije2 in
tako vstopili v njen pravni red. Pravila pravnega reda Evropske unije pa prav tako
urejajo določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami članicami
Evropske unije. Tako se postavi vprašanje, kateri pravni akt se uporabi v primeru
kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško? Ali je to pravni akt
Evropske unije ali ratificiran meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško? To vprašanje pride v poštev samo takrat, kadar pravni akt
Evropske unije in ratificiran meddržavni sporazum urejata isto materijo
mednarodnega kazenskega procesnega prava. Da v tem primeru pridemo do
odgovora, je potrebno upoštevati pravila o hierarhiji mednarodnih pravnih aktov, ki
urejajo mednarodno kazensko procesno pravo, mednje spadajo tudi ratificirani
meddržavni sporazumi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in predhodne
in končne določbe pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo isto materijo.
Da bi razumeli koncept mednarodne kazenskopravne pomoči, je potrebno predstaviti
in opredeliti osnovne pojme, ki se pojavljajo v zvezi z mednarodno kazenskopravno
pomočjo in temeljna načela, na katerih osnovni pojmi slonijo. Ta temeljna načela so
produkt načel najbolj civiliziranih narodov in imajo dvojno naravo: kot temeljna
1 Pogodba o pravni pomoči v kazenskih in civilnih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.
10/94, Hrvaška; Pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah z dne
7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.10/94, Hrvaška; Pogodba o izročitvi z dne 7.2.1994, Uradni list RS-
MP, št. 2/95,Hrvaška. 2
Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1.4.2004, Republika Hrvaška pa je postala
članica Evropske unije 1.7.2013.
v
načela prava Evropske unije in temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega
prava. Zato je moje diplomsko delo posvečeno tudi tej temi.
Seveda pa mora mednarodna kazenskopravna pomoč slediti svojemu cilju. Ta cilj pa
je uspešen pregon čezmejnega kriminala v najboljši možni meri.
Zato se postavlja naslednje vprašanje, kateri pravni akti omogočajo boljši kazenski
pregon čezmejnega kriminala? Ali so to pravni akti Evropske unije ali ratificirani
meddržavni sporazumi med RS in RH? Odgovor na to vprašanje bo potekal sočasno s
primerjavo obeh vrst pravnih aktov.
Pri pregonu čezmejnega kriminala med posameznima državama pa odigrajo svojo
vlogo tudi nacionalni predpisi držav. Ti se uporabljajo takrat, kadar mednarodni
pravni akti določene materije ne urejajo3. V Republiki Sloveniji je ta predpis Zakon o
kazenskem postopku (ZKP)4. V Republiki Hrvaški pa je takšen predpis Zakon o
međunarodnoj pravnoj pomoći (ZOMPO)5. Takšno uporabo imenujemo subsidiarna
uporaba nacionalnega predpisa države.
Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, mednarodna
kazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni
sporazum, pravni akti Evropske unije
3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se daje po določbah ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo
določeno drugače (514. člen ZKP). 4Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.
5 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.
vi
RESÜMEE
Gegenstand meiner Erörterung im meiner Diplomarbeit ist die internationale
Rechtshilfe in Strafsachen, mit Hervorhebung und Widmung der Zusammenarbeit
zwischen der Republik Slowenien und der Republik Kroatien, die eine Form der
internationalen Rechtshilfe in Strafsachen zwischen zwei Staaten als Subjekten der
strafrechtlichen Zusammenarbeit darstellt. Die rechtliche Strafhilfe zwischen den
Staaten ist die einzig richtige Lösung für die Aufdeckung und Verhinderung der
grenzüberschreitenden Kriminalität. Deshalb haben sich die Republik Slowenien und
die Republik Kroatien entschieden, dass sie zwischenstaatliche Abkommen schließen,
welche die so genannte kleine internationale strafrechtliche Hilfe, gegenseitige
Vollstreckung der gerichtlichen Bescheide in Strafsachen und die Aushändigung
regeln6.
Nach dieser Entscheidung sind beide Republiken, d.h. Slowenien und Kroatien
Mitglieder der Europäischen Union geworden7 und damit auch in diese
Rechtsordnung eingetreten. Die Regeln der Rechtsordnung der Europäischen Union
regeln ebenso Bescheide über die internationale strafrechtliche Hilfe zwischen den
Staaten Mitgliedsländern der Europäischen Union. So stellt sich die Frage, welcher
Rechtsakt wird im Falle der strafrechtlichen Zusammenarbeit zwischen Slowenien
und Kroatien angewandt? Diese Frage kommt lediglich dann in Frage, wenn der
Rechtsakt der Europäischen Union das ratifizierte zwischenstaatliche Abkommen die
gleiche Materie des internationalen Strafprozessrechts regelt. Damit wir in diesem
Fall zu einer Antwort kommen, ist es erforderlich die Regeln der Hierarchie der
internationalen Rechtsakten, die das internationale Strafprozessrecht regeln, zu
kennen, da darunter auch die ratifizierten zwischenstaatlichen Abkommen zwischen
der Republik Slowenien und Republik Kroatien und die Übergangs- und
Endbestimmungen der der Rechtsakten der Europäischen Union gehören, welche die
selbe Materie regeln.
6 Vertrag der Rechtshilfe in Straf- und Zivilsachen vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP, Nr. 10/94,
Kroatien; Vertrag der gegenseitigen Vollstreckung der Gerichtsbescheide in Strafsachen vom 7.2.1994,
Amtsblatt RS-MP, Nr.10/94, Kroatien, Vertrag der Aushändigung vom 7.2.1994, Amtsblatt RS-MP,
Nr. 2/95,Kroatien. 7
Die Republik Slowenien wurde Mitglied der Europäischen Union am 1.4.2004, wogegen die Republik
Kroatien Mitglied der Europäischen Union am 1.7.2013 geworden ist.
vii
Damit man das Konzept der internationalen Rechtshilfe versteht, ist es erforderlich
die grundlegenden Begriffe zu präsentieren und zu definieren, die im Zusammenhang
mit der internationalen Rechtshilfe auftreten und die grundlegenden Prinzipe, auf
welchen die Begriffe basieren. Diese grundlegenden Prinzipe sind das Produkt der
Prinzipe der zivilisierten Völker und haben eine doppelte Natur: als grundlegendes
Prinzip des Rechts der Europäischen Union und Grundprinzips des internationalen
Strafprozessrechts. Deshalb widmete ich meine Diplomarbeit auch diesem Thema.
Freilich muss auch die internationale strafrechtliche Hilfe seinem Ziel Folge leisten.
Dieses Ziel aber ist es erfolgreich die grenzüberschreitende Kriminalität in
bestmöglicher Masse zu verhindern.
Deshalb stellt sich gleich die nächste Frage, und zwar: welche Rechtsakten
ermöglichen die bessere Strafverfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität?
Sind das die Rechtsakten der Europäischen Union oder sind es die ratifizierten
zwischenstaatlichen Abkommen zwischen den beiden Staaten, also der Republik
Slowenien und der Republik Kroatien? Die Antwort auf diese Frage verläuft
gleichzeitig mit dem Vergleich beider Arten der Rechtsakten.
Bei der Verfolgung der grenzüberschreitenden Kriminalität zwischen den einzelnen
Staaten spielen auch die nationalen Vorschriften der Staaten ihre Rolle. Diese werden
dann angewandt, wenn die internationalen Rechtsakten eine bestimmte Materie nicht
regeln8. In der Republik Slowenien ist diese Vorschrift die Strafprozessordnung
(StPO)9. In der Republik Kroatien aber ist eine solche Vorschrift das Gesetz der
internationalen Rechtshilfe (ZOMPO)10
. Eine solche Anwendung nennen wir eine
subsidiäre Anwendung der nationalen Vorschrift des Staates.
Schlüsselwörter: Republik Slowenien, Republik Kroatien, internationale
strafrechtliche Hilfe, internationales Strafprozessrecht, zwischenstaatliches
Abkommen, Rechtsakt der Europäischen Union
8 Geboten wird die internationale strafrechtliche Hilfe nach den Bestimmung der StPO lediglich, wenn
mit dem Internationalen Vertrag keine andere Regelung getroffen wurde (Art. 514 StPO). 9 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.
10 Strafprozessordnung, Amtsblatt RS, Nr. 63/94, Ljubljana 1994.
viii
KAZALO
UVOD ............................................................................................................................ 1
1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO ......................................... 3
1.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................... 3 1.2 HIBRIDNA OBLIKA PRAVA ........................................................................................................... 4 1.3 TEMELJNA NAČELA ................................................................................................................... 12 1.4 VIRI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA ....................................................... 20
1.4.1 Notranji viri ........................................................................................................................ 21 1.4.2 Zunanji viri ......................................................................................................................... 24
1.4.2.1 Viri prava EU ........................................................................................................................... 26 1.4.3 Hierarhija uporabe pravnih virov ........................................................................................ 28
1.5 RAZVOJ MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V PRAVNEM REDU EVROPSKE
UNIJE ......................................................................................................................................... 29
2 MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT OBLIKA
MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA .................... 35
2.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 35 2.2 UDELEŽENCI MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI .......................................................... 35 2.3 CILJ IN SMISELNOST IZVEDBE MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI ................................. 37 2.4 NAČINI SODELOVANJA MED DRŽAVAMA ................................................................................... 37 2.5 ZGODOVINSKI OPIS NASTANKA MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI MED REPUBLIKO
SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO ........................................................................................ 39 2.5.1 Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 ......................................................................... 40 2.5.2 Sklenitev meddržavnih sporazumov ................................................................................... 41 2.5.3 Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o kaznenom
postupku Republike Hrvatske iz leta 1998 ......................................................................... 42 2.5.4 Vstop RS in RH v Evropsko unijo ...................................................................................... 44
3 IZROČITEV (EKSTRADICIJA) ......................................................................... 46
3.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 47 3.2 NAČELA PRAVA IZROČITVE(PREDAJE) ....................................................................................... 49 3.3 EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO(ENPP) .................................................................... 51
3.3.1 Postopek za prijetje in predajo med državami članicami .................................................... 51 3.3.2 Postopek odločanja o izvršitvi naloga ................................................................................. 54 3.3.3 Skrajšani postopek .............................................................................................................. 55 3.3.4 Redni postopek ................................................................................................................... 56 3.3.5 Kolizija več zahtev in nalogov ............................................................................................ 57 3.3.6 Več nalogov za predajo ....................................................................................................... 57 3.3.7 Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev ................................................................ 58
4 »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ ........................... 60
4.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 60 4.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 61 4.3 ZAPROSILO ................................................................................................................................ 62 4.4 PRIDOBITEV DOKAZOV .............................................................................................................. 64 4.5 ZASEG PREDMETOV, PREMOŽENJA ALI DOKAZOV ...................................................................... 65 4.6 ODVZEM PREDMETOV IN PREMOŽENJSKE KORISTI ..................................................................... 66
ix
5 MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB ..................................... 67
5.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 67 5.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 67 5.3 IZVRŠEVANJE DENARNIH KAZNI ................................................................................................ 68 5.4 TRANSFER OBSOJENIH OSEB ...................................................................................................... 68 5.5 IZVRŠEVANJE POGOJNIH OBSODB .............................................................................................. 69 5.6 NADZORNI UKREPI .................................................................................................................... 70
6 ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA .................................. 71
6.1 OPREDELITEV POJMA................................................................................................................. 71 6.2 PRAVNI VIRI .............................................................................................................................. 71 6.3 ODSTOP KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................... 72 6.4 PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA ............................................................................................. 73
SKLEP ......................................................................................................................... 75
LITERATURA ............................................................................................................ 77
PRAVNI VIRI ............................................................................................................. 79
1
UVOD
Že v preteklosti, tako rekoč vseskozi v zgodovini, so obstajala kazniva dejanja, ki so
bila izvršena na območjih ali so segala na območja različnih držav ali pa so pri njih
sodelovale osebe, ki so bile v različnih državah. Tudi dokazi, pomembni za katerikoli
kazenski postopek, so lahko v tujini, in ne v državi, v kateri teče kazenski postopek.
Zaradi drugačnega načina življenja v preteklosti takšni primeri niso bili tako pogosti,
kot so danes. Pojavne oblike kaznivih dejanj s tujimi ali z mednarodnimi elementi so
se v času spreminjale. Medtem ko so se v preteklosti v tem pogledu omenjala
predvsem politična in vojaška kazniva dejanja, ki so sicer še vedno aktualna, najdemo
med kaznivimi dejanji s tujimi elementi vseskozi tudi kazniva dejanja klasične
kriminalitete, v sodobnosti pa bolj kot poprej zlasti gospodarska kazniva dejanja
(vštevši davčna in finančna kazniva dejanja). Niti ekološka kazniva dejanja velikih
razsežnosti niso povsem nov pojav, res pa je, da se jih danes bolj zavedamo in jih
upoštevamo ter da imajo veliko hujše, lahko bi rekli celo globalne posledice.
Razmeroma nov pojav so le kazniva dejanja, storjena zoper naddržavne organizacije
in druge asociacije, ki segajo čez meje ene same države. Nenazadnje, posebno
pozornost so vseskozi vzbujala vojna hudodelstva, kazniva dejanja zoper človečnost
in zoper mednarodno pravo ter podobna kazniva dejanja, čeprav niti pri teh ni
neizogibno nujno, da gre vselej za kazniva dejanja z mednarodnimi elementi. V
splošnem bi lahko rekli, da ni tako rekoč nobenega kaznivega dejanja ali kazenskega
postopka, pri katerem bi bili tuji oziroma mednarodni elementi vnaprej ali povsem
izključeni11
.
V moderni dobi je kaznivih dejanj, ki segajo čez državne meje, vedno več, saj teče
življenje vse bolj prosto in ne glede na meje med državami. Ponekod postajajo
državne meje le še administrativne črte, ki sicer pomenijo razmejitev med dvema
državnima pravnima redoma, drugačnih ovir za ljudi pa skoraj ne predstavljajo več.
Zato ni presenetljivo, da skušajo storilci za kriminalno aktivnost izrabiti prednosti, ki
jih s seboj prinašajo odprte meje. Po drugi strani pa, izhajajoč iz načela suverenosti
držav, državne meje, čeprav le črte, pogosto pomenijo precej večjo oviro za ravnanje
državnih organov, ki raziskujejo kazniva dejanja in preganjajo storilce na takšen način
11
Ljubo Bavcon in soavtorji: Mednarodno kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2012, stran 394-
395.
2
izvršenih kaznivih dejanj. Nastaja očitno neravnovesje, v katerem odprte meje
olajšujejo kriminalno dejavnost, otežujejo pa ukrepanje zoper storilce čezmejnih
kaznivih dejanj. Značilno pri tem je, da se v tej smeri razvija predvsem t.i. organiziran
kriminal, zato se v zvezi z njim neredko govori kar o mednarodnem organiziranem
kriminalu12
.
Čedalje pogostejša in vse bolj nevarna kriminaliteta z mednarodnimi elementi, pri
čemer imamo v mislih prav vse različne navezne okoliščine na tem področju, zlasti
pa, kot že rečeno, mednarodna organizirana kriminaliteta sta začeli vse bolj načenjati
spočetka stroge poglede na državno suverenost pri pregonu storilcev kaznivih dejanj.
Uveljavljati se je začela ideja o mednarodni solidarnosti pri pregonu storilcev, saj na
načelni ravni ne more biti sporno, da je kriminaliteta negativen družbeni pojav,
ukrepanje proti njej pa naloga, ki zahteva in zasluži mednarodno sodelovanje med
državami13
kot sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška.
Mednarodno sodelovanje med obema državama se je začelo po njunih osamosvojitvah
leta 1991 kot odgovor na porast migracij ljudi in pogostejšega pretoka blaga in
kapitala, ki sta žal prinesla tudi povečano število kaznivih dejanj. Republika Slovenija
in Republika Hrvaška sta zgodovinsko, geografsko, kulturološko, religiozno, politično
in pravno povezani, mednarodna kazenskopravna pomoč pa predstavlja pomemben
vezni člen med obema državama, pri katerem ni posebne specifike prav zaradi
večplastne povezanosti obeh držav. Obe državi tako povezuje kontinentalni pravni
sistem, ki je posledica tega, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška delili
usodo več skupnosti, med katerimi je tudi današnja Evropska unija. Nenazadnje pa
moram poudariti, da je razvoj mednarodne kazenskopravne pomoči med Slovenijo in
Hrvaško rezultat krepitve dobrososedskih odnosov med obema državama.
12
Ibidem, str. 395. 13 Ibidem, str. 395.
3
1 MEDNARODNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Da bi lažje razumeli pravno pomoč med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je
najprej potrebno predstaviti mednarodno kazensko procesno pravo kot posebno obliko
prava, v katerega se uvršča sama mednarodna kazenskopravna pomoč. Ključnega
pomena za razumevanje te oblike pravne pomoči so temeljna načela te oblike prava in
njeni pravni viri, med katere se uvrščajo tudi viri, ki se uporabljajo za kazenskopravno
sodelovanje med obema državama. Da pa lahko državi normalno kazenskopravno
sodelujeta, so zato potrebni tudi načini sodelovanja, ki so določeni v posameznih
normativnih aktih.
1.1 Opredelitev pojma
Mednarodno kazensko procesno pravo kot samostojna pravna veja je del
mednarodnega kazenskega prava, ki poleg mednarodnega kazenskega procesnega
prava vsebuje še mednarodno kazensko materialno pravo (obsega splošni in posebni
del), mednarodno kazensko organizacijsko pravo in mednarodno kazensko izvršilno
pravo14
. Sodobno mednarodno kazensko procesno pravo je rezultat splošnih načel,
vrednot in pravil s področja morale in filozofije. Nagel razvoj mednarodnega prometa,
mednarodne menjave blaga, ekonomske migracije in turizma ima za posledico, da
kriminaliteta prestopa nacionalne meje in dobiva mednarodne razsežnosti.
Preprečevanje takšne kriminalitete zahteva poseben sistem norm kazenskega
materialnega in procesnega prava, o katerih so se države določene mednarodne
integracije sporazumele, da jih bodo upoštevale kot sestavni del svojega notranjega,
internega prava. Tako se oblikuje mednarodno kazensko pravo kot samostojna pravna
veja, ki je v specifičnem odnosu nasproti notranjemu (nacionalnemu, internemu)
kazenskemu materialnemu in procesnemu pravu15
. Med vsemi tremi pravnimi vejami
obstaja tesna funkcionalna zveza. Norme mednarodnega kazenskega procesnega prava
izvirajo iz pravne teorije in prakse, torej iz notranjega prava najbolj razvitih in
civiliziranih držav. Prav zaradi pravne domišljenosti in dosežene ravni pravne kulture
teh držav so učinkovale in učinkujejo kot zgled pravnim sistemom drugih držav ter so
14
Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str.
128, op. kot pod 79. 15
Ibidem, str. 128-129.
4
se tako povzdignile na mednarodnopravno raven, od koder s povratnim učinkom
vplivajo tako na domače ustavno in kazensko pravo kakor tudi na ustavno in kazensko
pravo manj razvitih držav z nižjo stopnjo demokratičnosti in pravne kulture16
.
1.2 Hibridna oblika prava
Prav zaradi prej omenjenih medsebojnih vplivov z mednarodnopravne ravni na
domače ustavno in kazensko pravo in obratno ter vplivov na pravo manj razvitih
držav je postala ta pravna veja nekaj edinstvenega, ker jo je tako mogoče po Dežmanu
opredeliti hkrati kot mednarodno pravo in kot domače pravo z značilnimi
medsebojnimi vplivi. To je najbolj očitno na področju varovanja temeljnih človekovih
pravic, in sicer: 1. pravice do prostosti, 2. do varnosti, 3. do poštenega postopka in 4.
do zasebnosti17
.
Pravica do prostosti spada med pomembne pravice, ki varujejo telesno in duhovno
integriteto ljudi. Predstavlja določeno stanje (nekakšen negativen status), dolžnost
državne oblasti pa je, da čim manj omejujejo naravno svobodo posameznika in da
lahko intervenira samo takrat, če je potrebno, da se zaščiti svoboda posameznika pred
drugimi18
. V Ustavi RS je v 19. členu zapisano, da se nikomur ne more vzeti prostost,
razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Podobno določilo vsebuje Ustav
RH v 16. členu, 9. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in
5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za postulat »habeas corpus«,
ki so ga prvič uspeli izboriti »kraljevi podložniki« v Angliji (Habeas Corpus Act je
sprejel angleški parlament leta 1679) in po katerem se ne more nikomur odvzeti
svobode oziroma prostosti brez zakonske osnove, če torej kaznivo dejanje ni bilo že
prej določeno v zakonu, in brez »pripeljanja« k sodišču (od tod tudi izraz »habeas
corpus«, sc. ad. subieciendum – to je, da se mora osumljeni osebno pojaviti na sodišču
in podvreči njegovi presoji)19
. Tudi pri nas v RS in na Hrvaškem, je v skladu z
ustavno normo, zagotovljena osebna svoboda v mejah zakona, kar pomeni, da
zakonodajalcu niso postavljene omejitve, temveč je samo izvršilni oblasti
prepovedano, da nekomu odvzame prostost, če ni to vnaprej predvidel zakon in dal
abstraktno pooblastilo za takšen akt. Odvzem prostosti je najširši pojem in ga je
16
Dežman,Erbežnik,str. 129.
17 Ibidem, str. 129.
18 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo RS, posebni del, Pravna fakulteta
Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 73. 19
Ibidem, str. 73.
5
potrebno tako tudi razumeti, kar hkrati pomeni, da je v njem vsebovana tudi prepoved
vseh tistih ravnanj in ukrepov države, s katerimi se posamezniku omejuje navedena
pravica do osebne svobode20
. Pravica do prostosti pa se tudi nanaša na določili
slovenske in hrvaške ustave o odreditvi in trajanju pripora (20. člen Ustave RS in 24.
člen Ustava RH). Tako je določeno, da vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v
materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem
prostosti. V čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost
odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico
do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je
pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove
najbližje21
. Po slovenski in hrvaški ustavi se lahko pripor odredi zoper osebo, za
katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Taka oseba pa se sme
pripreti samo na podlagi odločbe sodišča in kadar je to neogibno potrebno za potek
kazenskega postopka ali za varnost ljudi22
. Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po
njem, mora biti priprtemu vročena pisna obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima
priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati
toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva
odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti23
. Pravica do
prostosti je inkorporirana v številne določbe kazenskega procesnega prava Slovenije
in Hrvaške(200. – 213. člen slovenskega ZKP; 122. – 144. člen hrvaškega ZKP).
Enako velja za določbe kazenskega materialnega prava obeh držav, kjer so
inkriminirana kazniva dejanja zoper temeljne človekove pravice in svoboščine24
.
Pravica do varnosti ščiti posameznika pred ravnanji drugih, katera ogrožajo njegovo
telesno in duševno integriteto. Ustavno pravo pravico do varnosti ureja v različnih
določbah. Temeljna ustavnopravna določba v zvezi s pravico do varnosti je določba o
nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH).
Nedotakljivost človekovega življenja pomeni, kakor določa sodna praksa Evropskega
sodišča za človekove pravice v Strassbourgu (ESČP), izvrševanje »pozitivnih
20
Ibidem, str. 74. 21 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.
22
Ibidem, prvi odstavek 20. člena. 23
Ibidem, drugi odstavek 20. člena. 24
16. poglavje Kazenskega zakonika RS(Ur.l. RS, št. 55/2008), 11. poglavje Kaznenog zakona RH
(N.n. RH, br. 13/14).
6
obveznosti« (»positive obligations«) s strani države, ki preprečujejo nasilje in nasilje,
ki se konča s smrtjo oseb. Omenjeno velja za državo samo, se pravi za vse njene
organe, kot tudi za posameznike, ki izvršujejo dejanja nasilja nad drugimi
posamezniki na območju določene države. Država je dolžna izslediti nasilne
posameznike in proti njim kot domnevnim storilcem kaznivih dejanj sprožiti
preiskavo, kajti v nasprotnem primeru gre za kršitev pozitivnih državnih obveznosti z
opustitvenimi ravnanji. Zlasti pomembna je odločba ESČP v zadevi Avsar vs. Turčija
z dne 10.7.2001, kjer ESČP ni raztegnilo teh pozitivnih obveznosti države na primer,
v katerem je kaznovanje zdravnika, ki je zagrešil smrt novorojenčka, po sedmih letih
in pol pravnega postopka brezpogojno zastaralo25
. Enako velja za vse precedenčne
primere, ki so omenjeni v sodbi Avsar vs. Turčija.
Prav tako mora država poskrbeti, da ni ogrožena varnost oseb, ki jim je na zakonit
način prostost kakorkoli omejena ali zoper njih teče kazenski postopek. Tako so nad
temi osebami prepovedana nasilna ravnanja brez pravega razloga, kakor tudi nasilna
protizakonita ravnanja, katerih cilj je doseči izsiljeno priznanje in izsiljene izjave
omenjenih oseb. Nasilna dejanja oz. ravnanja, s katerimi se skuša doseči izsiljeno
priznanje in izsiljene izjave, pogosto ustrezajo definiciji mučenja26
. Slovenska in
hrvaška ustava prepovedujeta mučenje, kakor tudi nečloveško ali ponižujoče
kaznovanje. Sledi določba o prepovedi opravljanja medicinskih ali drugih znanstvenih
poskusov brez privolitve (18. člen Ustave RS, 23. člen Ustava RH), kar velja tudi za
osebe, zoper katere teče kazenski postopek ali so na kakršnikoli način priprte. V okvir
varstva nedotakljivosti človekovega življenja spada tudi prepoved smrtne kazni.
Prepoved smrtne kazni je posledica dejstva, da je pravica do življenja najvišja in
najpomembnejša človekova pravica, kar je razumljivo že samo po sebi in velja tudi,
če to ni nikjer posebej zapisano27
. Slovenska in hrvaška ustava prepoved smrtne kazni
izrecno omenjata (17. člen Ustave RS, 21. člen Ustava RH). Da se v Sloveniji ne sme
predpisati smrtna kazen, je bilo prvič zapisano v ustavne amandmaje v letu 198928
.
Prepoved smrtne kazni je kot oblika kazenske sankcije v kazenskem postopku
določena tudi v 6. Protokolu k EKČP, ki predstavlja najvišji standard varovanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa 2. odstavek 2. člena EKČP
25
Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske
državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 209 – 210. 26
Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 27
Rupnik, Cijan, Grafenauer, str. 73. 28
Ibidem, str. 73.
7
dopušča tudi izjeme od nedotakljivosti človekovega življenja kot razloge, ki
izključujejo protipravnost. Uporabo teh izjem pa je v skladu s sodno prakso ESČP
treba razlagati povsem restriktivno. Med te izjeme sodijo: zakonita obramba
katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, zakoniti odvzem prostosti ali preprečitev
bega osebe, ki je priprta, pri preprečevanje nasilja ali vstaje. Merilo, ki ga ESČP
uporablja pri teh izjemah, je »absolutna neogibnost« (»absolute necessity«). Izjema od
te restriktivne razlage je zakonita obramba življenja druge osebe v obliki silobrana.
Vsi razlogi so seveda podvrženi materialni kazenskopravni analizi razlogov za
izključitev protipravnosti (sočasnost, sorazmernost, nezakrivljenost itd.)29
.
Pravica do poštenega postopka (sojenja) – fair trail, kot ta izhaja iz 6. in 13. člena
Evropske konvencije o človekovih pravicah ter določbe 2. do 4. člena Protokola št. 7
k EKČP. 6. člen EKČP z naslovom Pravica do poštenega obravnavanja določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o
kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku
odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti
izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v
interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi
zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj,
kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala
interesom pravičnosti30
«. Pravica do poštenega sojenja je, kot je bilo že poudarjeno,
nekakšna nadpravica, ki sama sicer v Ustavi RS ni izrecno določena, izhaja pa
smiselno iz številnih ustavnih določb. Iz te pravice izhaja pravica do obrambe (29.
člen Ustave RS, 29. člen Ustava RH), ki omogoča, da obdolženec v postopku aktivno
deluje v svojo korist. Ta temelji na predpostavki njegove nedolžnosti in dolžnosti
državnih organov, da skrbijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, ter lahko zato
obdolženca omejijo v njegovih pravicah le ob pogojih, ki jih določa zakon (27. člen
Ustave RS ter 1. in 3. člen slovenskega ZKP, 28. člen Ustava RH ter 1. in 3. člen
hrvaškega ZKP). Stopnja demokratičnosti in progresivnosti kazenskega postopka je
odvisna od obsega pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, da zadosti
pravici do obrambe. Več kot ima pravic, manjši je pritisk kazenskega postopka na
njegovo voljo. Manjši ko je ta pritisk, toliko bolj je svoboden v svoji procesni volji.
Kolikor bolj je svoboden v svoji procesni volji, toliko bolj je subjekt kazenskega
29
Šturm, Arhar, str. 207-208. 30
Dežman, Erbežnik, str. 331.
8
postopka. Pravica do obrambe je namreč pravica obdolženca, da po lastni presoji
razvije takšno procesno aktivnost, s katero na argumentiran način zavrača
utemeljenost obtožbe. Iz njegove temeljne pravice do poštenega postopka pa je
izvedena še vrsta drugih pravic, ki mu omogočajo, da čim bolj dosledno zadosti
pravici do obrambe in ki zahtevajo ustrezno razlago mednarodnih in notranjih določb,
ki jih opredeljujejo. Med te pravice spadajo: pravica do molka, pravica do uporabe
svojega jezika in pomoči tolmača, pravica do sojenja v navzočnosti, pravica do
neodvisnega in nepristranskega sodišča, pravica do sojenja v razumnem roku, pravica
do pravnih sredstev, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in
pravica do obrambe. Pravica do poštenega postopka (sojenja) se v angleškem jeziku
pojavlja kot besedna zveza »fair trail«. Ustrezneje jo je prevajati v slovenščino kot
»pošten postopek« oziroma kot »pošteno obravnavanje«, saj se ne nanaša zgolj na
fazo sojenja, temveč tudi na predrazpravne faze. Določbe 6. člena EKČP veljajo za
vse faze kazenskega postopka, in ne zgolj za fazo sojenja, kot je Evropsko sodišče za
človekove pravice navedlo v primeru Imbrioscia vs. Švica31
.
V samem jedru problematike v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi leži pravica
do zasebnosti, kot »skupni imenovalec« vseh drugih ustavnih pravic. Posebni
preiskovalni ukrepi ali prikrite operativne metode in sredstva (POMS), kot jih definira
slovenski ZKP, so prikrite preiskovalne metode in sredstva, ki se lahko uporabljajo, če
obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali
pripravlja oz. organizira izvršitev katerega od kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta
v ZKP, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo
zbrati dokazov oz. bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi32
.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 13.4.1995
zasebnost opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno
celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in
konstitutivno, da si jo človek vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni
skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli
nezaželenega«. Pri takšni definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena
Ustave RS, ki določa, da je lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo
31
Boštjan M. Zupančič, Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2001, str.
1065. 32
Dežman, Erbežnik, str. 331.
9
zasebnost dopusten le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka
oziroma za varnost države. Ta določba je povzeta po prvem odstavku 17. člena
Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ki določa, da se
nikomur ni dovoljeno samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje
posameznika. Smiselno isto določa 8. Člen Evropske konvencije o človekovih
pravicah, ki poudarja, da se javna oblast ne sme vmešavati v pravico do zasebnosti in
druge pravice, razen če je to v skladu z zakonom in nujno v demokratični družbi iz
taksativno naštetih razlogov. Glede na to je torej dolžnost zakonodajalca, da vsako
pravno območje uredi tako, da je čim bolj izključena možnost arbitrarnega ter zato
samovoljnega poseganja državnega organa v človekove pravice. Evropsko sodišče za
človekove pravice je s svojo judikaturo izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi
katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep države utemeljena oziroma ali je tak ukrep
države zakonit in legitimen ter v skladu s Konvencijo (EKČP). Pri tem opravlja
preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu na temelju meril iz drugega
odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ti merili sta: 1. načelo
zakonitosti in 2. načelo sorazmernosti33
.
Poznamo dva koncepta zasebnosti: 1. Lastninski koncept in 2. Koncept pričakovanja
zasebnosti. Po prvem, starejšem, imenovanem lastninski koncept varovanja
zasebnosti, policisti niso nedovoljeno kršili zasebnosti, če »niso izvedli uradne
preiskave in zasega osebe obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko
fizično vdrli v njegovo hišo ali dvorišče z namenom izvesti preiskavo«. Takšen
koncept je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo v primeru Olmstead vs. United States, 277
U.S. 438 (1928), kjer so policisti prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da
bi pri tem stopili na posest osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je
sodišče menilo, da na temelju zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik
Brandeis je takšnemu večinskemu mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem
odklonilnem mnenju menil: »Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti
vohunjenja, se ne bo ustavil z elektronskim prisluškovanjem. …Je možno, da ustava
posameznikovi zasebnosti ne nudi nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste?
…Snovalci Ustave so nasproti državi priznali posameznikom pravico, da jih nihče ne
vznemirja (right to be alone) . . . Za varstvo te pravice moramo vsak neupravičen
poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi ga izvrši,
33
Dežman, Erbežnik, str. 727-728.
10
razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država pridobila
na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev Petega amandmaja . . .«34
. njegovemu
pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja zasebnosti, po
katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti dostopnem
mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega koncepta.
Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz vs. United States,
389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je FBI
pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran sicer javne telefonske
govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričakovanju je kasnejša judikatura dodala še
objektivno merilo – »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena
sprejeti kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja
zasebnosti je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford vs.
Združeno kraljestvo, Eur. Court H.R., 25.6. 1997-III, tč. 45, Ustavno sodišče
Republike Slovenije pa v že omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.199735
.
Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-
I-25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z
obrazložitvijo, da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo
natančno določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg
v posameznikovo zasebnost. Ti pogoji so36
:
1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;
2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;
3. omejenost časa izvajanja ukrepa;
4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega
postopka ali za varnost države37
.
Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da
se posamezni ukrepi med seboj tako razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva
samostojno opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo,
tako da imajo njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen38
.
Za mednarodno kazensko procesno pravo je namreč značilno, da postaja integralni del
nacionalnega prava s konsenzom, torej s sklenitvijo mednarodnih pogodb oziroma
34
Ibidem, str. 727-728. 35
Ibidem, str. 728-729. 36
Ibidem, str. 729. 37
Ibidem, str. 729. 38
Ibidem, str. 729-730.
11
njihovo ratifikacijo. Iz tega izhaja dvojna narava mednarodnega kazenskega
procesnega prava. Po eni strani gre za politični izraz sporazuma (konsenza) med
dvema državama o vodenju kazenskega postopka in o izvršitvi kazni ter njune
politične pripravljenosti za vzajemno pomoč, ki je določena s političnimi interesi
države. Po drugi strani pa je pravni izraz določenega meddržavnega sporazuma,
pravni posel, ki ga urejajo predpisi mednarodnega prava. Mednarodno kazensko
procesno pravo se uresničuje na različne načine39
. Poznamo proces unifikacije,
poenotenje po metodah asimilacije, proces harmonizacije (usklajevanja) in
nevtralizacije tistih določb kazenskega prava, ki niso v skladu z mednarodnim
kazenskim pravom. To pomeni, da s spoštovanjem mednarodnega kazenskega prava
države, ki niso v skladu z mednarodnim kazenskim pravom40
. Prav proces
harmonizacije je pripomogel k nastanku kazenskopravnega sodelovanja med
Slovenijo in Hrvaško v obliki sklenitev treh meddržavnih sporazumov. Na razvoj
pravne pomoči med RS in RH pa je tudi vplival proces ratifikacije, vendar ne v okviru
bilateralnega sodelovanja, temveč v okviru članstva v Evropski uniji. Tipičen primer
procesa unifikacije je Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu, v kolikor katera
od držav ni vložila pridržka zoper njega in določbe prava EU o medsebojnem
izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Na ta način je odpravljena
marsikatera zakonska kolizija, ki bi utegnila privesti do izogiba pregonu določenih
storilcev kaznivih dejanj in do izogiba pravnih posledic obsodbe v kazenskih zadevah
s strani obsojencev.
Proces asimilacije41
je zagotovo najbolj nepriljubljen način uresničevanja
mednarodnega kazenskega procesnega prava, saj pride v takem primeru do absorpcije
nacionalnega prava določene države s strani prava druge države ali mednarodne
organizacije. Posledica asimilacije pa je izguba suverenosti države v določenemu
obsegu. Med Slovenijo in Hrvaško procesa asimilacije ni moč beležiti, saj sta obe
državi suvereni, članstvo v Evropski uniji pa v nobenem primeru državama ne nalaga
asimilacije kazenskega prava. Dodatni razlog za nezahtevanje asimilacije s strani
prava EU je sama pravna narava Evropske unije za katero je značilno, da kazensko
pravo ne spada v pristojnost neposrednega urejanja institucij EU, temveč je kazensko
pravo pravo posameznih držav članic. Nekoliko drugače je pri procesu nevtralizacije.
39
Dežman, Erbežnik, str. 129. 40
Ibidem, str. 129. 41
Ibidem, str. 129.
12
Tukaj pride do izničenja tistih določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z
evropskimi standardi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih
določajo konvencije organizacije Sveta Evrope. Slovenija in Hrvaška sta bili deležni
procesa nevtralizacije ob njunem osamosvajanju, ko je bilo treba staro jugoslovansko
kazensko procesno zakonodajo prilagoditi pravu zahodnoevropskih držav, ki je
določalo moderni standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
1.3 Temeljna načela
Države, ki spoštujejo mednarodno kazensko pravo in ki se razglašajo za njegove
subjekte, odstopajo v določenem obsegu od svoje suverenosti ter zavestno opuščajo
lastne partikularne in nacionalne interese v prid spoštovanja človekovih pravic.
Takšno mednarodno sodelovanje na področju ustvarjanja skupnega, mednarodnega
prava je mogoče ob upoštevanju temeljnih mednarodnopravnih načel, ki so pogoj
mednarodnega sodelovanja na tem področju. Ta načela so: 1. načelo solidarnosti in
sodelovanja med državami sveta, 2. načelo zaupanja med državami, 3. načelo
eliminiranja lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, 4. načelo pravičnosti,
5. načelo varstva človekovih pravic in 6. načelo humanosti42
.
Nikakor pa ne moremo mimo osnovnih načel, ki jih je kazenskopravna znanost že
davno utemeljila. Tako se za prostorsko veljavnost določenega kazenskega zakona
uporablja teritorialno načelo, v katero spadata načeli prava ladijske zastave in
registracije letala. Realno načelo, ki pomeni, da velja domač kazenski zakon za
nekatera kazniva dejanja, izvršena v tujini, katerih značilnost je njihova posebna
nevarnost in ni mogoče pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj
intenzivno kazensko preganjali ali pa jih je država glede na svoje obveznosti iz
mednarodnih pogodb dolžna preganjati43
. Aktivno personalitetno (tudi nacionalno)
načelo vzpostavlja kaznovalno oblast države nad njenimi državljani tudi takrat, kadar
ti kriminalne aktivnosti izvajajo v tujini. S tem načelom se zlasti zagotavlja, da se
državljan naše države, ki v tujini stori kaznivo dejanje, s prebegom v domačo državo
ne more izogniti pregonu za to dejanje. To bi se sicer lahko zgodilo zaradi ustavne
omejitve o izročanju naših državljanov. Spomnimo, da 47. člen Ustave RS določa, da
državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi oziroma ga ni dovoljeno izročiti
42
Dežman, Erbežnik, str. 129. 43
Zlatarić, Bogdan, Međunarodno krivićno pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979, str. 33.
13
ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s
katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno
organizacijo. Na podlagi aktivnega personalitetnega načela se kaznovalna oblast naše
države vzpostavi le, če sta izpolnjena pogoja: 1. da ne gre za kaznivo dejanje, ki je
zajeto že v sklopu realnega načela in 2. da se storilca zaloti na ozemlju Republike
Slovenije oziroma da ji ga tuja država izroči. Jurisdikcijska oblast domačih sodišč je
pri aktivnem personalitetnem načelu omejena v dveh smereh. Prva omejitev so
negativne procesne predpostavke, ki onemogočajo (ponovni) pregon našega
državljana za dejanje, storjeno v tujini, v naslednjih primerih44
:
- če je bil v tujini za to kaznivo dejanje že obsojen in je izrečeno kazen popolnoma
prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo odločeno, da bo v tujini
izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
- če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena ali
pa je izvršitev kazni zastarala; in
- če se izvršeno kaznivo dejanje v tujini preganja na zahtevo (predlog)
oškodovanca, vendar takšna zahteva ni bila vložena45
.
Druga omejitev jurisdikcije domačih sodišč pri aktivnem personalitetnem načelu pa je
zahteva po identiteti norme oziroma obojestranski kaznivosti. Našega državljana je
mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v tujini, le
pod pogojem, da je to dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.
Ta omejitev pa ni absolutna. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne obstaja in
torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa kaznivo po
našem KZ), se namreč izjemoma lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta
kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti Republiki
Sloveniji ali proti njenemu državljanu in 2. da pregon izrecno dovoli minister za
pravosodje. Ker je pri uporabi aktivnega personalitetnega načela treba upoštevati
načelo ne bis in idem in pravilo o identiteti norme, je veljavnost našega kazenskega
zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri je bilo
dejanje izvršeno, mogoče opredeliti kot subsidiarno46
.
44
Selinšek, Liljana ,Kazensko pravo, splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana
2007, str. 74-75. 45
Ibidem, str. 75. 46
Ibidem, str. 75.
14
Pasivno personalitetno načelo je prvo od dveh načel, ki urejata vprašanje veljavnosti
kazenske zakonodaje Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini. V
sklop pasivnega personalitetnega načela spadajo primeri, ko tujec zunaj Republike
Slovenije stori kaznivo dejanje proti naši državi ali proti njenemu državljanu. Poleg
tega morata biti v tem primeru izpolnjena še dva nadaljna pogoja, da se vzpostavi
kaznovalna oblast naše države: 1. ne gre za kaznivo dejanje, ki je zajeto že v sklopu
realnega načela, in 2. storilca se zaloti na ozemlju naše države oziroma ji ga tuja
država izroči. Tudi pri pasivnem personalitetnem načelu se zahteva identiteta norme.
Tujca je mogoče pred našimi sodišči preganjati za kaznivo dejanje, ki ga je storil v
tujini zoper našo državo ali našega državljana le pod pogojem, da je to dejanje
kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Ta omejitev sicer tudi pri
pasivnem personalitetnem načelu ni absolutna, vendar je določena še strožje kot pri
aktivnem personalitetnem načelu. Če identiteta norme v konkretnem primeru ne
obstaja in torej dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo (je pa
kaznivo po našem KZ), se na podlagi pasivnega personalitetnega načela izjemoma
lahko vzpostavi jurisdikcija naših sodišč, če sta kumulativno izpolnjena pogoja: 1. da
pregon izrecno dovoli minister za pravosodje (formalni pogoj) in 2. da gre za dejanje,
ki je takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo po splošnih pravnih načelih,
priznanih od mednarodne skupnosti (materialni pogoj). Slednje pomeni, da mora biti
dejanje opredeljeno za kaznivo v mednarodnem (kazenskem) pravu oziroma da
dejanje povsod po svetu velja za odklonsko vsaj po običajnem pravu. Enako kot za
aktivno tudi za pasivno personalitetno načelo velja, da je veljavnost našega
kazenskega zakona v razmerju do veljavnosti kazenskega zakona tuje države, v kateri
je bilo dejanje izvršeno, zgolj subsidiarna. Univerzalno načelo ureja primere, ki niso v
ničemer povezani z našo državo, razen s tem, da je storilec zaloten na našem ozemlju
in da pride do njegove izročitve tuji državi. Kazenski zakon Republike Slovenije po
tem načelu torej velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini
kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, vendar ne pride do
izročitve tuji državi. To pomeni, da se kaznovalna oblast naše države vzpostavlja šele,
ko se pri nas zalotenega tujca skuša izročiti tuji državi, vendar je ta izročitev
neuspešna (npr. tuja država ne sprejme ponujene izročitve), oziroma ko niso
izpolnjeni pogoji za takšno izročitev po mednarodnem pravu47
.
47
Ibidem str. 75-76.
15
Glede jurisdikcije oblasti domačih sodišč veljajo pri univerzalnem načelu povsem
enake omejitve in pogoji kot pri pasivnem personalitetnem načelu. Univerzalno
načelo pa je v primerjavi z drugimi načeli, ki urejajo krajevno veljavnost kazenskega
zakona, najšibkejše. V razmerju do drugih načel je sekundarno (uporabi se le, če niso
izpolnjeni pogoji za uporabo nobenega drugega pravila o krajevni veljavnosti
kazenskega zakona), v razmerju do zakonodaje države, v kateri je bilo kaznivo
dejanje storjeno, pa subsidiarno48
. Kot novost pa kazenskopravna znanost beleži
načelo zastopniške jurisdikcije. Med osnovna načela prav tako spadajo načelo
identitete norme ali dvostranske kaznivosti, kot tudi načelo ne bis in idem. Ti dve
načeli prideta v poštev v zvezi z institutom ekstradicije (izročitve), katere temeljna
načela so prepoved izročanja lastnih državljanov, prepoved izročanja za politična
kazniva dejanja in načelo specialnosti. Ta tri načela pa je moč najti tudi v drugih
vrstah pravne pomoči v kazenskih zadevah, kakor tudi v primeru medsebojnega
izvrševanja kazenskih sodnih odločb. Vsa omenjena načela imajo samo eno področje
delovanja znotraj celotne materije mednarodnega kazenskega prava v širšem smislu.
Zaradi tega ta načela poimenujemo posebna načela.
Pod pojmom temeljna načela kazenskega procesnega prava razumemo višje
postavljene postulate, ki v celoti impregnirajo celotno materijo te veje prava na način,
ki ji podeljuje lastne značilnosti. Le ti postulati obsegajo vse sektorje te veje prava, ki
z osnovnimi načeli dosegajo potrebno koherentnost svoje bogate materije in višjo
stopnjo znanstvene vrednosti. Posledica temeljnih načel mednarodnega kazenskega
procesnega prava je samostojnost te veje prava49
.
Načelo solidarnosti in sodelovanja med državami sveta predstavlja eksistenco držav in
njihovo medsebojno sodelovanje v okviru mednarodne skupnosti. Načelo implicira
koncepcijo relativne suverenitete držav, omejeno z zahtevo po njihovi miroljubni in
aktivni koeksistenci. Pod vprašanje se tako postavljajo načela mednarodne politike
držav, ki edine lahko dosežejo trajni mir v svetu. Trajni mir v svetu bi se tako moral
realizirati in konkretizirati v vseh manifestacijah in aktivnostih, ki jih države izvajajo
v odnosu do tujih držav. Država se tako pridružuje temu načelu, v kolikor v svoji
zakonodaji uredi vprašanja s področja mednarodnega kazenskega prava, ki daje svoj
48
Selinšek, str. 77. 49
Zlatarić, str. 34.
16
delež mednarodni pravni in miroljubni ureditvi sveta50
. V zadnjih letih beležimo
razvoj tega načela, ki je posledica širjenja evropske integracije in pravnih sprememb
evropske integracije, katera je svojo nadaljnjo širitev gradila na ruševinah nekdanje
železne zavese. Vendar je kljub temu dandanes to načelo še vedno okrnjeno zaradi
partikularnih in nacionalističnih interesov posameznih držav, katerih razlog je
prevelika prisotnost zunanje politike v odnosu do tujih držav. To pa ne velja za
sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, ki predstavlja zgled ostalim državam, kakšno
naj bo kazenskopravno sodelovanje. Posledica odličnega razvoja kazenskopravnega
sodelovanja med tema državama, je prizadevanje za dobrososedske odnose, ki naj bi
nekoliko zgladili napetosti med obema državama zaradi nekaterih odprtih vprašanj
glede meje in nasledstva. Prav tako pa je vpliv zunanje politike na področju
kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško manjši kot pri reševanju
mejnega vprašanja in vprašanja nasledstva, katera predstavlja temelj za uspešno
pravno pomoč.
Načelo zaupanja med državami predstavlja nekakšen derivat predhodnega načela
solidarnosti in sodelovanja med državami, ampak tudi to načelo ima posebno vlogo
pri tvorbi ostalih temeljnih načel. Tudi za zaupanje med državami velja, da se je
zaradi različnih družbenopolitičnih sistemov v preteklosti, posebno socialističnega in
kapitalističnega sistema, prišlo do nezaupanja med državami teh nasprotnih sistemov,
kar se je kazalo na mnogih področjih mednarodnih odnosov, kakor tudi na področju
mednarodnega kazenskega prava. Zaradi tega je prišlo do nazadovanja razvoja tega
načela. Tako se je v preteklosti kakor tudi dandanes postavljajo stroge zahteve po
načelu reciprocitete in načelu specialnosti v primeru ekstradicije, kar pripelje do
zavrnitve vsake mednarodne kazenskopravne pomoči, pojmu političnega delikta pa se
pogosto daje tendenciozna ocena, kar še dodatno poglobi nezaupanje v sodne organe
tuje države. Vsekakor pa je treba poudariti, da se je v preteklosti mednarodno
kazensko pravo tradicionalno gradilo na načelu nezaupanja med državami, kar je
privedlo in še danes prihaja do ignorance tujega prava in tujih sodnih postopkov ter
odločb, prepovedi izročitve lastnih državljanov in v neizvrševanju tujih kazenskih
sodb51
. V času novejše zgodovine, se pravi po padcu »železne zavese« pa je prišlo do
določenih sprememb v nasprotni smeri, v smeri večjega zaupanja med državami z
vidika mednarodnega kazenskega prava, za kar se je treba zahvaliti širitvi Evropske
50
Ibidem, str. 34. 51
Ibidem, str. 35.
17
unije in njenim pravnim reformam. Tudi zaupanje ni bilo nikoli kamen spotike v
slovensko-hrvaških odnosih. Zaupanje med državama je posledica skupnega
zgodovinskega, kulturnega, geografskega, političnega in pravnega razvoja obeh držav.
Vendar pa sta obe državi bili deležni tudi nezaupanja, kar se je kazalo v obliki določil
slovenske in hrvaške ustave o prepovedi izročanja lastnih državljanov. Nič drugače ni
bilo v primeru sklenitve ene izmed prvih bilateralnih pogodb med RS in RH o
izročanju, kjer je bilo prav tako izrecno navedeno, da slovenski in hrvaški državljani
ne smejo biti predmet izročitve med obema državama. Čez nekaj časa pa je le prišlo
do sprememb. Slovenija in Hrvaška sta svojim ustavnim določilom o prepovedi
izročanja lastnih državljanov le dodali odstavek, ki pravi, da je izročitev lastnih
državljanov izjemoma dovoljena, v kolikor to od države zahteva ratificirana
mednarodna pogodba, katere podpisnica je država (47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava
RH). Posledica tega določila je prenos izvrševanja dela suverenih pravic na
mednarodne organizacije, ki ima prav tako ustavnopravno podlago (3.a člen Ustave
RS, 2. člen Ustava RH). Tako je postal mogoč vstop RS in RH v Evropsko unijo, v
kateri obe državi nadaljujeta skupni zgodovinski, kulturni, geografski, politični in
pravni razvoj.
Seveda pa je utopično razmišljati, da lahko države popolnoma izključijo lastno
zunanjo politiko iz mednarodnih odnosov, kar tudi velja za mednarodno pravno
pomoč v kazenskih zadevah. Takšno ravnanje državam nalaga načelo eliminiranja
lastnih partikularnih in nacionalističnih interesov, kar pa ne pomeni popolno
izključitev zunanje politike iz mednarodnih odnosov. Prisotnost zunanje politike
države na področju mednarodne kazenskopravne pomoči je ustrezna le toliko, v
kolikor manifestira racionalno in dolgoročno mednarodno politiko, ki je miroljubna in
dosledna ter v skladu z načeli Organizacije združenih narodov. V skladu s tem
načelom se morajo države distancirati od političnih konsideracij, ki imajo svoj izvor v
trenutni politiki določene države do druge države ali določene države do posamezne
skupine drugih držav. Ta politika lahko postane kapriciozna in emotivna ter lahko
preseže konstelacije konkretnih mednarodnih odnosov. Mednarodna kazenskopravna
pomoč nikoli ne sme biti instrument takšne politike, niti ne sme biti od nje odvisna,
kar je bistvo tega načela mednarodnega kazenskega procesnega prava52
.
52
Ibidem, str. 35.
18
Načelo pravičnosti je z vidika mednarodnega kazenskega prava nedorečeno, saj se
postavljajo pod vprašanje osnovna načela, ki pokrivajo oziroma bi morala pokrivati
vsako dejavnost države v odnosu do posameznika, še posebej vsako sodno dejavnost.
Zaradi tega načelo pravičnosti z vidika mednarodnega kazenskega prava ne
predstavlja ničesar specifičnega. Načelo pravičnosti pa ima v kontekstu
mednarodnega kazenskega prava poseben pomen. Prav v primeru kaznivih dejanj z
mednarodnim elementom se to načelo zanemarja. Zanemarja ga prav tako nacionalni
zakonodajalec, ki vodi premalo računov o tem, kaj se je eventualno mogoče zgoditi s
storilcem kaznivega dejanja v tuji državi. Načelo pravičnosti nima zgolj značaja de
lege ferenda, temveč tudi de lege lata, ker lahko sodnik v okviru svojih pooblastil
glede individualizacije kazenskih sankcij prepreči krivice, ki izhajajo s strani
nacionalnega zakonodajalca na področju mednarodnega kazenskega prava53
.
Načelo varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin izpolnjuje posebno vlogo v
domeni mednarodnega kazenskega procesnega prava. Človek, ki vstopa v to igro, je
lahko osumljena, obtožena ali obsojena oseba. Tako ima človek pravico do zakonitega
postopka, ki mu omogoča vse garancije obrambe. V praksi ne primanjkuje primerov,
kjer prihaja do zanemarjanja tega načela. Namesto da bi ti primeri temeljili na pravilu
ex injuria ius non oritur, sodišča v mnogih primerih niso vodila računov o kršitvah
prava človekovih pravic, ki so sledila statusu obdolženca v kazenskem postopku (npr.
pravilo male captus, bene detentus). Niti v nacionalnih predpisih, ki urejajo vprašanja
mednarodnega kazenskega procesnega prava, se to načelo ne upošteva dovolj. S tega
vidika obstaja upravičljiv razlog za upoštevanje tega načela54
. Treba je poudariti, da
Slovenija in Hrvaška kot članici Sveta Evrope zagotavljata visok standard varovanja
temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kljub redkim primerom kršitve le teh. Eden
izmed redkih primerov kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin je bil
Rehbock vs. Slovenija, ki se je obravnaval pred ESČP, kjer je sodišče ugotovilo
kršitev pravic v kazenskem postopku s strani organov Republike Slovenije55
. V zvezi
s tem načelom je potrebno poudariti pomen pravnih jamstev v kazenskem postopku
kot obliko ustavne kategorije v 29. členu slovenske in 24. členu hrvaške ustave, kar
pomeni, da mora biti osebi, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ob popolni
enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje
53
Ibidem, str. 36. 54
Ibidem, str. 36. 55
Šturm, Arhar, str. 207.
19
bližnje, ali priznati krivdo. Ta ustavna kategorija izhaja iz ameriškega prava iz
sodnega precedenčnega primera Miranda vs. Arizona56
.
Države in njihova sodišča morajo imeti humanitarni pristop pri obravnavanju kaznivih
dejanj z mednarodnim elementom. V kolikor gre za tujca, je treba vzeti v obzir, da
njega zaporna kazen težje prizadene kakor domačega državljana in to zaradi
nepoznavanja jezika, težjega ohranjanja stikov s člani družine itd. Kadar gre za
kazniva dejanja politične narave, države dajejo glede tega različne ocene. Nekatere
države smatrajo ljudi nasprotnega mišljenja kot kriminalce. Te države v takih
primerih pogosto uporabljajo ostro represijo, ki ne more računati na sodelovanje
drugih držav zaradi humanitarnih razlogov. Potrebno je poudariti, da gre v takem
primeru za zlorabo načela humanitarnosti tudi takrat, kadar država daje zatočišče in
pušča nekaznovane tiste zločince, ki so morda delovali na podlagi politične pobude ali
so s svojimi terorističnimi ravnanji uničevali ali ogrožali nedolžne ljudi57
. Slovenija in
Hrvaška dosledno upoštevata načelo humanosti. V 13. členu Pogodbe med RS in RH
o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah dovoljujeta, da lahko
obsojenec prestaja zaporno kazen v državi, katere državljan je. Na ta način je
izboljšana resocializacija obsojencev, ker kazen prestajajo v domačem okolju.
Slovenija in Hrvaška pa v okviru varovanja temeljnih človekovih pravic in temeljnih
svoboščin prepovedujeta pregon t.i. »političnih kaznivih dejanj«, kar je tudi določeno
v 9. členu Pogodbe med RS in RH o izročitvi.
Navedena temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega prava kot skupna
osnova te veje prava se ne smejo obravnavati ločeno. Ta načela se medsebojno
prepletajo v določenih kombinacijah. Načela predstavljajo integralno osnovo
modernega mednarodnega kazenskega prava. Načela imajo važno vlogo za
zakonodajalca v smislu in kot ideal, ki ga je potrebno doseči ali graditi na njem
postopoma. Zakonodajalec lahko tako načelom podeli novo interpretacijo, kar
predstavlja vpliv na sedanji in bodoči razvoj mednarodnega kazenskega prava58
.
56
Dežman, Erbežnik, str. 336. 57
Zlatarić, str. 37. 58
Ibidem, str. 37.
20
1.4. Viri mednarodnega kazenskega procesnega prava
Kot vire mednarodnega kazenskega procesnega prava pojmujemo predvsem tiste
pravne predpise, ki vsebujejo določbe kazenskega procesnega prava, in jih delimo na
notranje in zunanje59
. Notranji viri so predpisi domačega, notranjega kazenskega
procesnega prava, zunanji viri pa so mednarodne pogodbe, ki sta jih ratificirali
Republika Slovenija in Republika Hrvaška. Ustava RS v 8. in 153. členu, Ustav RH
pa v 139. in 140. členu določata, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s
splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki
zavezujejo obe državi, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe
uporabljajo neposredno. To pomeni, da v koliziji med domačim predpisom in
predpisom katere izmed ratificiranih mednarodnih pogodb, ki urejajo isto procesno
situacijo, veljajo določbe mednarodnega prava, ki so s podpisom in ratifikacijo
vključene v notranji pravni sistem. Če bi se pokazalo, da je kakšna določba iz
mednarodne pogodbe sporna glede skladnosti z našo Ustavo RS, se na predlog
predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora o tem izreče
ustavno sodišče, in sicer v postopku za ratifikacijo (člen 160/II Ustave RS). Če je
mnenje ustavnega sodišča negativno, državni zbor mednarodne pogodbe ne sme
ratificirati, je pa seveda mogoče sprožiti postopek za spremembo ustave po določbah
členov 168-171 Ustave RS in ustavo tudi spremeniti, če se takšna politična volja
pokaže z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev državnega zbora. Zdaj ostaja
nerešeno vprašanje, kako ravnati, če se potem, ko je bila mednarodna pogodba že
ratificirana, ob reševanju konkretne ustavne pritožbe pokaže, da sta si norma domače
ustave in norma mednarodne pogodbe v nasprotju. Vprašanje je, ali bi bilo mogoče
uporabiti teorijo o paralelnosti domače ustave in mednarodnega prava brez
spremembe ustave. Glede razmerja med splošno veljavnimi načeli mednarodnega
prava ter mednarodnimi pogodbami in domačimi zakoni je prof. dr. Škrk napisala
odlično razpravo, ki je uvod v analizo prakse ustavnega sodišča. Sicer pa sta besedili
členov 8 in 153/II Ustave RS jasni in nesporni. Vsi zakoni, podzakonski predpisi in
drugi splošni akti morajo biti v skladu z normami, ki spadajo v pojem mednarodnega
prava. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v celoti v skladu z
mednarodnimi pogodbami, ki so bile ratificirane na kakšen drugačen način, in ne v
državnem zboru. O skladnosti pravkar navedenih domačih pravnih aktov z
59
Dežman, Erbežnik, str. 189.
21
ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava
odloča Ustavno sodišče RS na podlagi člena 160/I – (2) Ustave RS60
.
Smiselno isto je utemeljevalo svojo odločitev tudi nemško zvezno ustavno sodišče
(Bundesverfassungsgericht) v svojih odločbah SOLANGE I iz leta 1974 in
SOLANGE II iz leta 1986, ko je odločalo o supremaciji prava Evropske skupnosti nad
nacionalnim (notranjim) pravom61
. Evropsko sodišče pravice (European Court of
Justice – ECJ) je pravilo o supremaciji prava skupnosti nad nacionalnim pravom prvič
oblikovalo v primeru Van Gend en Loos, 26/62, (1963) ECR 1, (1963) CMLR 105, in
ga nato izrecno poudarilo v primeru Flaminio Costa vs. skupnosti države članice del
svojih suverenih pravic prenesle nanjo in s tem ustvarile pravni sistem, ki veže tako
članice kot tudi neposredno njihove državljane62
. Nemško zvezno ustavno sodišče je v
svoji odločbi SOLANGE I, sprejeti po razsodbi Evropskega sodišča pravice (ECJ) v
primeru Internationale Handelsgesellschaft mbH vs. Einfuhr – und Vorratsstelle für
getreide und Futtermittel, 11/70, (1970) ECR 1125, (1972) CMLR 255, zavrnilo
brezpogojno priznanje supremacije prava skupnosti zaradi skrbi za temeljne ustavne
pravice in menilo, da imajo te temeljne pravice prednost pred pravom skupnosti ob
morebitnem medsebojnem nasprotovanju obeh skupnih norm. Poudarilo je, da tako
dolgo (so lange – od tod ime primera), dokler skupnost ne bo odstranila morebitnih
nasprotij med določbami prava skupnosti in notranjimi temeljnimi ustavnimi
pravicami, bo samo skrbelo za varstvo teh pravic. Na podlagi vključitve varstva
človekovih pravic v pravo skupnosti je nemško Zvezno ustavno sodišče leta 1986
sprejelo novo odločbo, poimenovano SOLANGE II. V njej je odločilo, da tako dolgo
(so lange), dokler bodo Evropske skupnosti zagotavljale učinkovito varstvo
človekovih pravic, ustavno sodišče ne bo izvrševalo svoje jurisdikcije presojanja
skladnosti sekundarne zakonodaje skupnosti s temeljnimi nemškimi ustavnimi
pravicami63
.
1.3.1 Notranji viri
Notranja vira mednarodnega kazenskega procesnega prava sta že sami ustavi
Republike Slovenije in Republike Hrvaške, ki vsebujeta naslednje določbe kazensko
procesne narave z vsebino o enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, varstva
60
Bavcon in soavtorji, str. 79-80. 61
Dežman, Erbežnik, str. 130, op. kot pod 82. 62
Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83. 63
Ibidem, str. 130, op. Kot pod 83.
22
osebne svobode, odreditvi in trajanju pripora, enakem varstvu pravic, pravici do
sodnega varstva, javnosti sojenja, pravici do pravnega sredstva, pravici do povračila
škode, domnevi nedolžnosti, načelu zakonitosti v kazenskem pravu, pravnih jamstev v
kazenskem postopku, pravici do rehabilitacije in odškodnine, prepovedi ponovnega
sojenja o isti stvari – ne bis in idem, poslanski imuniteti, sodstvu, tožilstvu ter
odvetništvu in notariatu. Osnovna notranja vira, ki urejata mednarodno kazensko
procesno pravo sta slovenski ZKP (Zakon o kazenskem postopku iz leta 1995), na
Hrvaškem pa to materijo urejata hrvaški ZKP (Zakon o kaznenom postupku iz leta
2008) in Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima (ZOMPO) iz
leta 2005 (Narodne novine, broj 178/04). Neposredni pravni vir predstavljajo tudi
odločbe Ustavnega sodišča RS in Ustavnega suda RH. Slovenski ZKP je 10.11.2011
pridobil novelo ZKP-K, ki spreminja obstoječi sistem mednarodne pomoči v smeri
večje učinkovitosti in približuje zakonske določbe obstoječim mednarodnim
instrumentom. Pri tem se ohranja subsidiarnost uporabe določb ZKP (514. člen ZKP)
in je kot pravilo predvidena diplomatska pot komunikacije z možnostjo neposrednega
stika v nujnih primerih, če velja vzajemnost ali tako določa mednarodna pogodba
(515. člen ZKP). V prihodnje lahko o določenih ukrepih, za katere je v notranjih
postopkih pristojen državni tožilec, odloča slednji sam (prvi odstavek 515. člena in
516. člen ZKP). Pomoč se zavrne, če je v nasprotju s pravnim redom oziroma škoduje
suverenosti in varnosti (četrti odstavek 516. člena ZKP). Hkrati je precizirano (v duhu
približevanja pravilu forum regit actum64
), da se po možnosti upoštevajo zahteve
države prosilke, če je »takšen način izvedbe dejanja skladen s temeljnimi načeli
domačega kazenskega postopka«, ter je predvidena možnost sodelovanja tujega
organa pri izvršitvi dejanja (peti in šesti odstavek 516. člena ZKP) oziroma Sloveniji
(516.b člen ZKP) osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, z namenom zaslišanja kot priče
ali izvedenca ali zaradi soočenja. Takšna predaja je vezana na določene pogoje (tudi
soglasje osebe). Velja pogoj, da se odvzem prostosti v državi, kateri se oseba začasno
preda, ne odpravi, kakor tudi načelo specialnosti za dejanje, storjeno pred začasno
predajo65
. Hkrati zakon priznava odločbo tujega organa v primeru začasne predaje
Sloveniji osebe, ki ji je bila v tujini odvzeta prostost, kot podlago za odvzem prostosti
v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 516.b člena ZKP). Zakon predvideva, če tako
64
Pravilo, po katerem morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke
(Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem pravu, Diplomsko
delo, Maribor 2013). 65
Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in delo št. 6-7,
Ljubljana 2012, str. 1355-1357.
23
določa mednarodna pogodba, tudi možnost spontane izmenjave informacij (prvi
odstavek 516.c člena ZKP). Podrobneje ureja izvršitev tuje sodne odločbe na podlagi
mednarodne pogodbe ali vzajemnosti, ob izpolnjevanju določenih pogojev (517. člen
ZKP). Sodišče izvrši sodbo tako, da izreče kazensko sankcijo po zakonodaji RS, ob
vezanosti glede kazenske odgovornosti, dopustnosti pregona in izrečene kazni na
sodbo tujega sodišča, pri čemer mora izrečena sankcija čim bolj ustrezati izvirni
sankciji, nikakor pa ne sme glede odstopa kazenskega pregona tretji državi za dejanja,
za katera je predpisana kazen zapora do desetih let, in tudi za kazniva dejanja zoper
varnost javnega prometa (nekdanji četrti odstavek 519. člena ZKP)66
. Temeljno
načelo slovenskega in hrvaškega ZKP v zvezi z dajanjem mednarodne
kazenskopravne pomoči je t.i. načelo subsidiarnosti. Načelo subsidiarnosti pomeni, da
slovenski in hrvaški pristojni organi dajejo mednarodno kazenskopravno pomoč po
določbah slovenskega in hrvaškega ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo ali
zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske
unije določeno drugače. Navedeno pomeni, da se za države članice Evropske unije v
Sloveniji primarno upoštevajo določbe ZSKZDČEU, na Hrvaškem pa določbe
ZoPSEU, ki ju bomo spoznali v nadaljevanju. Za ostale države pa se najprej
uporabljajo sprejete in ratificirane mednarodne pogodbe, šele subsidiarno pa določbe
ZKP67
.
Naslednja dva notranja vira sta Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami
članicami EU (ZSKZDČEU, Ur.l. RS št. 102/2007) v Sloveniji, na Hrvaškem pa
Zakon o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU
(ZoPSEU, N.n. RH br. 81/2013), ki predstavljata temelji notranji pravni vir v zvezi z
mednarodno kazenskopravno pomočjo. Obsegata medsebojno priznavanje in
izvrševanje določenih pravosodnih in drugih določb, odstop in prevzem kazenskega
pregona, določene oblike pravne pomoči ter druge oblike sodelovanja v skladu s
pravom EU (1. člen ZSKZDČEU in ZoPSEU). Iz 2. člena obeh zakonov izhaja, da se
določbe tega zakona ne uporabljajo za Konvencijo EU iz leta 2000, hkrati pa zakona
odkazujeta subsidiarno med drugim na smiselno uporabo določb ZKP. Pri tem velja
opozoriti na opredelitev vzajemnega priznavanja iz 3. člena in načelo učinkovite
pravne pomoči iz 5. člena. Hkrati je v 7. členu podana opredelitev pojma »odreditveni
66
Erbežnik, str. 1355-1357. 67
Žirovnik Janez, Prijetje in predaja . . ., 14. Dnevi slovenskega varstvoslovja, Fakulteta za varnostne
vede, Ljubljana 2012, str. 3.
24
pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje«, ki se opredeljuje kot
pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po
njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa. V II. delu je opredeljen postopek
v zvezi z ENPP v smislu prenosa določb Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Pravna
pomoč je izrecno opredeljena v III. delu zakona ter predvidena za kazenske postopke
in druge postopke, v kolikor je zoper odločbo dovoljeno sodno varstvo pred
kazenskim sodiščem, zoper fizične in pravne osebe, za postopke za povrnitev škode,
rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, kakor tudi za postopke za povrnitev
škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno
obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Za zaprosila je predviden
neposredni stik ter pojasnjena vloga, ki jo lahko imajo predstavniki organov.
Podrobneje so opredeljene nekatere posebne oblike mednarodnopravne pomoči, in
sicer odstop in prevzem pregona, skupne preiskovalne skupine, nadzorovane pošiljke,
tajno delovanje, kakor tudi vloga Eurojusta in Evropske pravosodne mreže. Zakona v
IV. In V. delu implementirata zakonodajo EU glede priznavanja in izvrševanja
pravosodnih odločb ter izmenjave podatkov iz kazenskih evidenc68
.
1.3.2 Zunanji viri
Mednarodni dokumenti, ki neposredno ali posredno vplivajo na kazensko procesno
pravo Republike Slovenije in Republike hrvaške so: Ustanovna listina OZN, Splošna
deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in njegov II.
Fakultativni protokol o odpravi smrtne kazni, mednarodna konvencija o odpravi vseh
oblik rasne diskriminacije, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina
genocida, konvencija proti mučenju, Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in
nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Evropska konvencija o
človekovih pravicah in njeni protokoli št. 1, 4, 6 (odprava smrtne kazni), 7, 9, 10 in 11
ter Evropski sporazum, ki se nanaša na osebe, udeležene v postopkih Evropskega
sodišča za človekove pravice. Našteti mednarodni akti zadevajo varstvo človekovih
pravic in temeljnih svoboščin in kot taki dvigujejo raven spoštovanja teh pravic v
kazenskih postopkih obeh držav. Njihov pomen in vpil je še toliko bolj izrazit, saj
Ustava RS v 8. členu izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu
s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki
68
Erbežnik, str. 1355-1357.
25
zavezujejo Republiko slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne
pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni
del prava Republike Slovenije, torej ne potrebujejo specialne transformacije, in se
lahko sodišče in stranke nanje neposredno sklicujejo (selfexecuting norms)69
.
Mednarodni dokumenti, pretežno regionalne narave (konvencije Sveta Evrope), ki so
izrazito tehnične narave in zadevajo vprašanje mednarodne kazenskopravne pomoči,
so: Evropska konvencija o izročitvi ter I. in II. dodatni protokol h konvenciji,
Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Evropska
konvencija o prenosu postopkov v kazenskih zadevah, Evropska konvencija o
mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, Konvencija o transferju obsojenih oseb,
Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu, Konvencija o pranju, odkrivanju,
zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,
Kazenskopravna konvencija o korupciji, Evropska konvencija o zatiranju terorizma70
.
Vsak celovit in strokoven prikaz sistema mednarodnega kazenskega procesnega prava
ne sme prezreti pomena Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovih
judikatov, ki so v veliki meri pripomogli k harmonizaciji določb o varstvu človekovih
pravic v državah članicah Sveta Evrope, še zlasti v kazenskih postopkih. Prav tako
sodna praksa in kazenskopravna znanost, ki nista vira mednarodnega kazenskega
procesnega prava, pripomoreta k olajševanju razreševanja konkretnih pravnih
primerov po vzoru rešitev, s katerimi so bili razrešeni podobni pravni primeri71
.
Posebej pomembni za mednarodno pravno pomoč med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško so meddržavni sporazumi oz. bilateralne pogodbe, ki sta jih RS in
RH sklenili leta 1994. Med te sporazume oz. bilateralne pogodbe spadajo Pogodba
med RS in RH o izročitvi (Ur. l. RS-MP, št. 10/94), Pogodba med RS in RH o pravni
pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS-MP, št. 10/94), Pogodba o
medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (Ur. l. RS-MP, št.
10/94), ki so bile na podlagi ustavnih pravil obeh držav tudi ratificirane v obliki
zakonov. V preteklosti posebej pomembna za obe državi je bila pogodba o izročitvi,
saj Hrvaška še do današnjega dne ni pristopila k evropski konvenciji o izročitvi in k
Evropski konvenciji o transferju obsojenih oseb. Republika Slovenija in Republika
69
Dežman, Erbežnik, str. 190-191. 70
Ibidem, str. 192. 71
Ibidem, str. 192.
26
Hrvaška sta tudi nasledili bilateralne pogodbe nekdanje skupne države SFRJ72
, vendar
za sodelovanje med Slovenijo in hrvaško niso pomembne, ker ne urejajo materije
mednarodne kazenskopravne pomoči med obema državama.
1.3.2.1 Viri prava EU
Konvencija, ki jo je Svet EU pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji,
o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU (v
nadaljevanju Konvencija EU) iz leta 2000 (in njen dodatni protokol) temelji na
Konvenciji Sveta Evrope iz leta 1959. Nadgrajuje jo v smislu širitve uporabe na
administrativno kazensko pravo (v fazi pred upravnimi organi) in pravne osebe (3.
člen), večjega upoštevanja postopkovne obličnosti in časovnih zahtev države prosilke
– pomik v smeri forum regit actum (4. člen) ter širitve neposrednega posredovanja
zaprosil, pri čemer morajo biti ta podana na način, ki omogoča zapis in ugotavljanje
verodostojnosti (6. člen). Obsega tudi določbe za nekatere specifične oblike pravne
pomoči, in sicer začasno premestitev oseb, ki jim je odvzeta prostost, zaslišanje prek
videokonference, zaslišanje prič in izvedencev prek telefonske konference,
nadzorovane pošiljke, skupne preiskovalne skupine, tajno delovanje (členi 7-14), s
posebnim poudarkom na podrobnih določbah o prestrezanju telekomunikacij (členi
17-22). Konvencija EU je bila leta 2001 dopolnjena s protokolom, ki uvaja specifične
določbe v zvezi s podatki o bančnih računih in transakcijah, opredeljuje dvojno
kaznivost za davčna kazniva dejanja, izključuje možnost sklicevanja na politična
kazniva dejanja ter predvideva obveščanje Sveta in posredovalno vlogo Eurojusta v
primeru zavrnitve zaprosil. Obstoječi sistem zaprosil mednarodne pravne pomoči
(mutual legal assistance) naj bi bil v okviru EU nadomeščen s sistemom vzajemnega
priznavanja (mutual recognition), ki uvaja avtomatsko priznavanje pravosodnih
odločitev, sprejetih v drugi državi članici EU, z omejenimi zavrnitvenimi razlogi.
Načelo vzajemnega priznavanja je bilo sprva uporabljeno v okviru štirih svoboščin v
nekdanjem prvem stebru, na civilnopravnem področju in glede medsebojnega
priznavanja vozniških dovoljenj, okviru kazenskega prava pa ga je kot »temelj
pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah« opredelil Evropski svet na zasedanju
v Tampereju leta 1999, pri čemer je pogodbeno podlago dobilo šele z Lizbonsko
72
Več o tem glej Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 1077-1078 in Pavišić B.,
Komentar zakona o kaznenom postupku, str. 739-740.
27
pogodbo73
. Pri tem se je prezrlo, da kazenskopravne določbe ne zadevajo običajnega
»blaga«, temveč temeljne pravice posameznika kot mednarodno in ustavnopravno
kategorijo. Medtem ko vzajemno priznavanje na drugih področjih, ki omogočajo širše
možnosti odstopa od vzajemnega priznavanja – na primer tako imenovani »rule of
reason« glede dopustnih omejitev prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala. V
zvezi s sprejemanjem aktov v okviru nekdanjega tretjega stebra pa je obstajal tudi
»demokratični deficit«, saj je akte soglasno sprejemal Svet EU (predstavniki držav
članic), brez pomembnejše vloge za Evropski parlament in nacionalne parlamente.
Kot prvi ukrep kazenskopravnega vzajemnega priznavanja je bil sprejet Okvirni sklep
Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in
postopkih predaje med državami članicami (ENPP), sledila pa je še vrsta drugih
okvirnih sklepov glede najrazličnejših faz postopka74
. Praksa izvajanja ENPP je
nakazala določene dileme, na primer v zvezi z opredelitvijo »pravosodnega organa«,
strogo uporabo načela legalitete ter z njim povezane sorazmernosti podaje ENPP,
zavrnitvenim razlogom na podlagi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP v zvezi z
zaporniškimi razmerami ali v zvezi z odsotnostjo izrecne klavzule o zavrnitvi zaradi
kršitve človekovih pravic. Glede vprašanja pridobitve dokazov je treba omeniti
Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o
zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji in Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ
o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in
podatkov za uporabo v kazenskih postopkih (slednji v praksi ni zaživel, saj naj bi ga v
prihodnje nadomestila predlagana Direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu).
Sklepa predvidevata vzporedno uporabo, skupaj z obstoječimi instrumenti
medsebojne pomoči. Glede zavrnitvenih razlogov sledita logiki, kot jo je uvedel
ENPP, ob odpravi razlikovanja med obligatornimi in fakultativnimi razlogi. Okvirni
sklep 2008/978/PNZ nanaša na predajo že obstoječih dokazov. Slednji kot sodobnejši
akt vzajemnega priznavanja že problematizira vključevanje preiskovalnih organov v
okvir vzajemnega priznavanja. Tako v četrtem odstavku 11. člena predvideva
možnost, da se v primeru preiskave in zasega, ko je zahtevo podal atipičen
»pravosodni organ«, lahko zahteva prehodna validacija po pravosodnem organu, v
petem odstavku pa celo predvideva možnost posebne deklaracije države, da to velja za
vse primere, ko je zahtevo podal atipični »pravosodni organ«. Izkušnja je pokazala
73
Erbežnik, str. 1355-1357. 74
Ibidem, str. 1355-1357.
28
problematičnost uvedbe vzajemnega priznavanja v okviru EU brez določene
predhodne harmonizacije. V zvezi s tem je bil sprožen obsežen harmonizacijski načrt
pravic obdolženca v kazenskem postopku – tako imenovani Roadmap. Predvideva
sprejetje naslednjih ukrepov: (a) prevajanje in tolmačenje, (b) informacije o pravicah
in obtožnici, (c) pravni nasvet in pravna pomoč, (d) komuniciranje s sorodniki,
delodajalci in konzularnimi organi, (e) posebno varstvo za osumljence ali obtožence,
ki spadajo v skupino ranljivih oseb, in (f9) zelena knjiga o preiskovalnem priporu. Pri
tem sta ukrepa (a) in (b) že bila sprejeta v okviru direktiv, trenutno pa potekajo
pogajanja o dostopu do zagovornika. Vendar tudi takšna harmonizacija ne bo
odpravila vseh problemov, pri čemer zlasti izstopa različen odnos do ekskluzije v
državah članicah75
.
1.3.3 Hierarhija uporabe pravnih virov
Podlaga za izvajanje mednarodne pravne pomoči so številne mednarodne
pogodbe(dvostranske in večstranske), pravni red EU in nacionalni predpisi76
. V
kolikor ratificirani dvostranska in večstranska mednarodna pogodba določeno
razmerje različno urejata in vsebujeta pogoje za uporabo njunih določb, se uporabljajo
določbe dvostranske mednarodne pogodbe, v kolikor te določbe nastopajo kot lex
specialis v razmerju z določbo iz ratificirane večstranske mednarodne pogodbe
(načelo lex specialis derogat legi generali)77
. V kolikor pa isto materijo mednarodne
kazenskopravne pomoči različno urejata večstranska mednarodna pogodba in
nacionalni predpisi, se uporabljajo določbe večstranske mednarodne pogodbe kot
hierarhično višjega pravnega akta78
. Podlaga za takšno uporabo večstranske
mednarodne pogodbe se nahaja v 8. členu Ustave RS in 140. členu Ustava RH, kjer je
zapisano, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo
neposredno, kar pomeni, da so ti pravni akti neposredno sestavni del prava obeh
držav, ki ne potrebujejo specialne transformacije, sodišča pa se lahko nanje
neposredno sklicujejo. Podobno določbo vsebujeta tudi 514. člen slovenskega ZKP in
504. člen hrvaškega ZKP, ki določata, da se postopki dajanja mednarodne
kazenskopravne pomoči dajejo po njunih določbah, vendar le, če tako določa
ratificirana mednarodna pogodba. To pravilo o prednosti uporabe določb mednarodne
75
Erbežnik, str. 1355-1357. 76
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_
podlage_kazenske_RH_EU.pdf . 77
Pavčnik Marijan, Teorija prava, str. 386. 78
Načelo lex superior derogat legi inferiori. Več o tem glej Pavčnik, Teorija prava, str. 175.
29
pogodbe pred nacionalnimi predpisi pa ne velja absolutno. V kolikor mednarodna
pogodba zagotavlja nižji standard varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin
kot nacionalni predpisi, imajo nacionalni predpisi(ustava in zakoni) prednost pred
določbami mednarodne pogodbe. To pravilo je utemeljilo Evropsko sodišče pravice
oziroma današnje Sodišče EU v zadevah SOLANGE I in SOLANGE II79
.
V okviru Evropske unije pa se razvija poseben režim sodelovanja med državami
članicami na področju sodelovanja v kazenskih zadevah. Države članice EU so
sprejele številne pravne akte s tega področja, ki se bodisi uporabljajo neposredno
bodisi jih morajo države članice prenesti v notranjo zakonodajo. Pomemben pravni
akt EU, ki ga morajo države članice prenesti v notranjo zakonodajo, je Okvirni sklep
Sveta EU z dne 13.6.2002 o evropskem pripornem nalogu za prijetje in postopkih
predaje med državami članicami(2002/584/JHA), (UL L 190, 18.7.2002, str. 1-20), ki
ga je Republika Slovenija vnesla v svojo notranjo zakonodajo z Zakonom o
sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU(ZSKZDČEU), Republika
Hrvaška pa z Zakonom o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama
članicama EU (ZoPSEU), ki predstavljata temeljni pravni akt obeh držav na podlagi
katerih se dajejo postopki mednarodne kazenskopravne pomoči. V zvezi z hierarhijo
uporabe pravnih aktov pa se prav tako uporablja načelo subsidiarnosti, ki ga poznamo
v dveh razmerjih. V razmerju med slovenskim in hrvaškim ZKP na eni strani in med
mednarodnimi pogodbami na drugi strani ter med ZSKZDČEU in ZoPSEU na eni
strani in ZKP na drugi strani. Določbe ZKP se v razmerju do teh dveh zakonov
uporabljajo takrat, kadar ta dva predpisa ne urejata določene materije mednarodne
kazenskopravne pomoči. Mednarodne pogodbe pa se lahko uporabljajo v razmerju do
držav članic Evropske unije, če ni za posamezno področje oziroma pravni institut v
veljavi pravni akt Evropske unije, ki praviloma posebej opredeljuje njegovo razmerje
do dvostranskih oziroma večstranskih sporazumov.
1.4 Razvoj mednarodnega kazenskega procesnega prava v pravnem redu
Evropske unije
Določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči kot del mednarodnega kazenskega
procesnega prava so praviloma nacionalno pravo in kot tako prepuščeno suverenemu
79
Več o tem Dežman, Erbežnik, str. 130.
30
urejanju držav članic EU. Enako velja tudi za kazensko procesno in kazensko
materialno pravo držav članic80
.
Ker pa je na drugi strani kriminaliteta čezmejna, se je med državami, predvsem zaradi
praktičnih potreb, razvilo tudi t.i. pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do
90-let prejšnjega stoletja je sodelovanje na tem področju potekalo zgolj v okviru
sklenjenih bilateralnih in multirateralnih pogodb ter v okviru konvencijskega sistema
Sveta Evrope. Evropsko primarno pravo namreč sploh ni dopuščalo kakšne
pristojnosti EU na kazenskopravnem področju81
.
Začetek razvoja pravne pomoči znotraj Evropske unije je naznanila konferenca Sveta
EU v Tampereju leta 1992, ki je razglasila prizadevanja za ustvaritev enotnega
pravnega prostora v EU82
.
Naslednji velik korak je bil sprejetje Pogodbe o EU (Maastrichtska pogodba) leta
1993, ki je prinesla t.i. tripartitno strukturo ali tristebrno strukturo. Ta je glede na
pravno naravo bila razdeljena na dva dela: »supranacionalno« Evropsko skupnost (1.
steber) in »medvladno« Evropsko unijo (2. in 3. Steber, to je Skupna varnostna in
zunanja politika ter Pravosodje in notranje zadeve). Vzpostavitev tristebrne strukture
je bila v veliki meri namenjena temu, da bi se nekoliko omilili učinki
supranacionalnosti in bi prišlo do napredka tudi na področjih, ki so bila tradicionalno
prepuščena suverenemu odločanju držav članic, med katere je spadalo kazensko
pravo. Glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah je tako bilo v določbi
K1 zapisano, da naj države to področje štejejo kot področje skupnega interesa. O
vsebini tega področja pa še ni bilo govora83
.
Dosežek Maastrichtske pogodbe je tako povzročil zahteve po večji koordinaciji in
medsebojnem približevanju nacionalnih kazenskopravnih sistemov v okviru tretjega
stebra EU84
.
80
Bošnjak Marko, Novosti v kazenskemu pravu EU po Lizbonski pogodbi, Pravna praksa št. 19 – 21,
Ljubljana 2008, str. 19. 81
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosod
no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/. 82
Bavcon in soavtorji, str. 51. 83
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosod
no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/. 84
Ibidem.
31
Z Amsterdamsko pogodbo (1999) je prišlo do premika posameznih vsebin iz tretjega
v prvi steber (zadeve v zvezi z zunanjo mejo, priseljevanjem, azilno politiko in
pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah), preostanek tretjega stebra, kjer je
ostalo kazensko pravo pa se je preimenoval v Policijsko in pravosodno sodelovanje85
.
Na ta način je zakonodajna pristojnost za nekatere vrste kriminalitete vendarle prešla
na naddržavne organe EU. Prvič pa so bili določeni tudi ukrepi za doseganje ciljev na
področju Policijskega in pravosodnega sodelovanja, med katere so spadali86
:
- olajševanje in pospeševanje sodelovanja med pristojnimi ministrstvi ter sodnimi
in drugimi ustreznimi organi držav članic pri postopku izvrševanja odločb;
- olajševanje izročitve med državami članicami;
- zagotavljanje skladnosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah, kadar je
to potrebno za izboljšanje takšnega sodelovanja;
- preprečevanje sporov o pristojnosti med državami članicami;
- postopno sprejemanje ukrepov za določitev minimalnih ukrepov za določitev
minimalnih predpisov o elementih kaznivih dejanj in kaznih, na področju
organiziranega kriminala87
.
Z Amsterdamsko pogodbo je bil v pravni red EU uveden nov pravni akt, imenovan
»okvirni sklep« (framework decision), ki pomeni, da Svet ministrov za pravosodje in
notranje zadeve lahko okvirno določi znake in kaznovalni okvir za kakšno kaznivo
dejanje, ki sodi v okvir čezmejne kriminalitete. Okvirno določene znake kaznivega
dejanja in kaznovalni okvir morajo natančneje predpisati zakonodajni organi držav
članic. Po zdaj veljavnem primarnem pravu se naddržavna represivna oblast EU
nanaša na precej nejasno definirano čezmejno kriminaliteto, ki obsega pranje denarja,
korupcijo, promet s prepovedanimi drogami, trgovino z ljudmi, zlasti spolno zlorabo
žensk in otrok, računalniško kriminaliteto in kriminaliteto zoper okolje. Svet
ministrov lahko po lastni presoji ta seznam kaznivih dejanj tudi razširi88
. Značilnost
okvirnih sklepov je, da nimajo neposrednega učinka, kar pomeni, da Evropska
komisija ne more doseči njihovih izvršitev v primeru, da države članice okvirnega
sklepa ne vnesejo v njihovo nacionalno pravo. Zoper okvirne sklepe in sklepe je bila s
85
Ibidem. 86
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosod
no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/ 87
Ibidem. 88
Bavcon in soavtorji, str. 51.
32
strani držav članic in Komisije EU mogoča zgolj ničnostna tožba. Najbolj znan in
kontroverzen okvirni sklep je Okvirni sklep o Evropskem nalogu za prijetje in predajo
(OS ENPP), katerega značilnosti so tako nejasnost, nedodelanost, odprava nekaterih
temeljnih tradicionalnih mehanizmov, ki so veljali v postopkih izročanja, zelo različne
implementacijske zakonodaje itd. OS ENPP je tako na hitro odpravil nekatere
klasične varovalke ekstradicijskih postopkov, ni pa poenotil niti minimalnih pravil, ki
se nanašajo na pravice zahtevane osebe: ni na primer določil obveznega zagovornika
v celotnem postopku izvrševanja ENPP89
. Tako ni nenavadno, da so nekatere države
vložile pridržek na pravno veljavo okvirnih sklepov. Velika Britanija je tako vložila
pridržek na podaljšano pravno veljavo okvirnih sklepov90
, Republika Hrvaška pa je z
izjavo k 32. členu Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje in predajo
začasno onemogočila izročitev lastnih državljanov drugim pravosodnim organom
držav članic Evropske unije91
. Sprejetje OS ENPP je tako bila posledica okrepljenega
boja proti terorizmu po napadu na Svetovni trgovinski center 11.9.2001. Okrepljen
boj proti terorizmu pa je določil definicijo terorizma, sprejetje odločitve o zamrznitvi
premoženja, podelitev dodatnih pooblastil EUROPOLU in številne druge ukrepe92
. Še
vedno pa je ostalo glavno vodilo v okviru Amsterdamske pogodbe pri oblikovanju
evropskega kazenskega prava t.i. medvladno sodelovanje93
.
Formalni okvir kazenskega prava v okviru EU je bil tako začrtan s sprejetimi
pogodbami, potrebno pa ga je bilo še napolniti z ustrezno vsebino. Temu je bil v celoti
posvečen Evropski svet, ki je potekal 15. in 16. oktobra 1999 v Tamperah na
Finskem. Kot temeljni kamen na področju kazenskega prava je bilo določeno »načelo
vzajemnega priznavanja« - priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb brez
posebnih formalnosti, kot bi šlo za nacionalne odločbe94
.
89
Šugman Stubss, Gorkič, Evropski nalog za prijetje in predajo, GV založba, Ljubljana 2010, str. 23. 90
Ibidem, str. 23. 91
Žirovnik, str. 4. 92
Šugman Stubss, Gorkič, str. 20. 93
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosod
no_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/. 94
Ibidem.
33
Petletni tamperski program se je iztekel leta 2004 in za obdobje nadaljnjih pet let je
bil sprejet t.i. Haaški program, ki je opredelil področja dela v okviru kazenskega prava
EU95
:
- približevanje zakonodaj držav članic: kadar je to potrebno za izboljšanje
sodelovanja in še posebej za področje kazenskega materialnega prava ter
določitev minimalnih predpisov o elementih kaznivih dejanj in kaznih na
področju organiziranega kriminala, terorizma in nedovoljenega prometa s
prepovedanimi drogami (člena 31a in 31e),
- vzajemno priznavanje sodnih odločb,
- praktično sodelovanje96
.
Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. Decembra 2007. Gre za pogodbo, ki
spreminja in dopolnjuje obstoječe temeljne pogodbe Evropske unije ter prinaša
pomembne spremembe glede formalne ureditve področja kazenskega prava v okviru
EU. Temeljno spremembo glede formalne strukture predstavlja ukinitev tristebrne
strukture, s čimer se je dosegla t.i. libonizacija področja policijskega in pravosodnega
sodelovanja, kar pomeni, da sodelovanje policije in pravosodja v kazenskih zadevah
ne spada več v nekdanji »tretji steber«, za katerega je bilo značilno medvladno
sodelovanje, ampak je sedaj to sodelovanje urejeno v okviru Območja svobode,
varnosti in pravice, kjer gre za supranacionalo sodelovanje. Prav zaradi sprememb, ki
jih prinaša Lizbonska pogodba na kazenskem področju, so jo drugače poimenovali
Reformna pogodba, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009. Pomembno je poudariti,
da je Lizbonska pogodba ukinila okvirne sklepe in jih nadomestila z direktivami, ki se
sprejemajo po rednem zakonodajnem postopku. Posebnost teh vrst direktiv je, da
določajo minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju
posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov
teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. V naslednjem
pododstavku Lizbonska pogodba taksativno določa ta področja kriminala. V tretjem
pododstavku prvega odstavka tega člena pa je pooblastilo Svetu, da lahko postavi na
naddržavno raven tudi inkriminacije drugih področij kriminala, ki ustrezajo merilom
iz tega odstavka. Tu je tudi proceduralna določba, ki pove, da Svet o teh vprašanjih
95
Ibidem. 96
Ibidem.
34
odloča s soglasjem in po odobritvi Evropskega parlamenta97
. Zaradi očitnega
nezaupanja med državami članicami se je pri pripravi Lizbonske pogodbe okrepilo
stališče, da je za učinkovito delovanje vzajemnega priznavanja potreben resnejši
pristop k poenotenju zakonodaj držav članic. To danes omogočata člena 82 in 83
PDEU (Pogodba o delovanju Evropske unije), ki dajeta pravno podlago za
oblikovanje enotnih (čeprav minimalnih) materialno- in procesnopravnih pravil
kazenskega prava EU. Člen 82 PDEU EU pooblašča za98
:
a) določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in
sodnih odločb v celotni EU;
b) preprečevanje in reševanje sporov o pristojnosti med državami članicami;
c) lažje sodelovanje med sodnimi ali drugimi enakovrednimi organi držav članic pri
kazenskih postopkih in izvrševanju odločb99
.
97
Bavcon in soavtorji, str. 51. 98
Ferčič, Hojnik, Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, GV založba, Ljubljana 2011, str. 249-250. 99
Ibidem.
35
2. MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ KOT
OBLIKA MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PROCESNEGA
PRAVA
2.4. Opredelitev pojma
Mednarodna kazenskopravna pomoč je v širšem pomenu besede celota različnih
dejanj, ki jih opravljajo domači državni organi in državni organi tujih držav v
kazenskem postopku z namenom, da bi uresničili pravico do kazenskega pregona,
sojenja in izvršitve kazni, ki je bila izrečena obsojencu v eni izmed držav kot
subjektu mednarodnega kazenskopravnega sodelovanja100
.
Obsega naslednje oblike sodelovanja:
1. »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč oziroma posamezna dejanja iz
kazenskega postopka;
2. izvršitev tuje kazenske sodbe;
3. odstop kazenskega pregona drugi državi in prevzem kazenskega pregona od
druge države;
4. izročitev (ekstradicijo)101
.
2.5. Udeleženci mednarodne kazenskopravne pomoči
Mednarodna kazenskopravna pomoč oz. mednarodna pravna pomoč med dvema
državama v kazenskih zadevah ne more obstajati brez svojih subjektov oz. akterjev.
Ti subjekti oz. akterji so posamezne države, ki želijo čim bolj dosledno udejanjiti
svojo pravico do kaznovanja, kakor so jo opredelila v svoji kazenski zakonodaji (ius
puniendi). Večinoma to lahko storijo popolnoma same, včasih pa ne gre brez
sodelovanja druge države102
.
Vendar pa se države kot akterji mednarodne kazenskopravne pomoči razlikujejo glede
na vlogo, ki jo opravljajo v postopku te oblike mednarodne pravne pomoči. V
splošnem jih delimo na »države prosilke« in na »zaprošene države«. Država prosilka
je država, katere pristojni organ prosi za izvedbo dejanja pravne pomoči103
. Zaprošena
100
Dežman, Erbežnik, str. 992-993. 101
Ibidem, str, 992-993 102
Bavcon in soavtorji, str. 393. 103
Žirovnik, str. 4.
36
država pa je država, katere pristojni organ odloči o prošnji države prosilke glede
izvedbe dejanja pravne pomoči104
.
Država prosilka tako predstavlja aktivni vidik, zaprošena država pa pasivni vidik
mednarodne pravne pomoči105
.
Poznamo pa še druga izraza za prej omenjene subjekte. To sta »država izdaje« ali
»država odreditve« in »država izvršitve«. Država izdaje ali država odreditve je
država, katere pristojni organ je izdal odločbo ali ukrep, ki se izvršuje v drugi državi.
Država izvršitve pa je država, katere pristojni organ izvrši odločbo ali ukrep za drugo
državo106
.
Za pravno pomoč v kazenskih zadevah (in nasploh) je nadalje značilno, da je izrazito
dvosmerno dogajanje, ne samo zato, ker je za njeno uspešno izvedbo potrebno
sodelovanje dveh držav, temveč tudi zaradi tega, ker se je treba pri vseh oblikah
pravne pomoči zavedati, da se položaja proseče in zaprošene države že v naslednjem
trenutku lahko obrneta. Država, ki je včeraj prosila za pravno pomoč, se bo jutri
morda znašla v položaju, ko bo v kaki drugi zadevi morala odločati o vlogi druge
države za popolnoma enako dejanje107
.
Naslednji element mednarodne kazenskopravne pomoči je njena vsebina oz. predmet
obravnave. Ta pa je odvisna od tega, za katero obliko pravne pomoči gre. Če gre za
pravno pomoč v procesnih dejanjih kot so npr. vročanje vabil in odločb, zaslišanje
obdolženca ali prič, pridobivanje drugih dokazov, potem je predmet obravnave t.i.
»mala« mednarodna kazenskopravna pomoč, če gre za izvršitev kazenske sodbe
tujega sodišča, potem je predmet obravnave izvršitev tuje kazenske sodbe itd. .
Vsebino oz. predmet obravnave mednarodne kazenskopravne pomoči z drugimi
besedami imenujemo objekt mednarodne kazenskopravne pomoči. Pri objektih gre
večinoma za materialne listine razen v primeru izročitve, kjer objekt ni materialna
listina, temveč »zahtevana oseba«, o kateri bo povedanega več v nadaljevanju v
poglavju o izročitvi.
104
Degan, Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2005, str.
285. 105
Bavcon in soavtorji, str. 400. 106
Ibidem str. 4. 107
Bavcon in soavtorji, str. 399.
37
2.6. Cilj in smiselnost izvedbe mednarodne kazenskopravne pomoči
Prej smo omenili, da države kot subjekti mednarodne kazenskopravne pomoči
izvršujejo represivno oblast preko svoje kazenske zakonodaje. Ovira za izvrševanje
represivne oblasti države pa je lahko v tem, da je, prvič, storilec v tujini ali sicer zunaj
območja pod suverenostjo države, ki bi hotela uresničiti svoj zahtevek po kaznovanju.
Drugič, v tujini so dokazi, zaradi česar postopka v domači državi ni mogoče uspešno
končati. Včasih se po končanem postopku postavi vprašanje izvršitve tuje kazenske
sodbe: nekdaj to (skoraj) ni bilo mogoče, dandanašnji pa, nasprotno, večinoma ni več
načelnih pomislekov. V času odprtih meja in prostega pretoka ljudi se pogosteje lahko
zgodi, da je treba na glavno obravnavo v drugo državo povabiti pričo ali udeležencu v
postopku vročiti tuje pisanje; vsa ta opravila, in še mnoga druga, prav tako spadajo v
okvir mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah108
, posamezni državi pa
omogočijo, da le ta učinkovito udejanji izvrševanje svoje represivne oblasti.
2.7. Načini sodelovanja med državama
Kazenskopravno sodelovanje med RS in RH lahko poteka na naslednje načine
komuniciranja:
1. praviloma po diplomatski poti; tako se pošiljajo prošnje domačih sodišč in tudi
tujih organov (prvi odstavek 515. člena slovenskega ZKP, osmi odstavek 6. člena
ZOMPO) preko ministrstva pristojnega za zunanje zadeve109
. Prošnja za pravno
pomoč je dolgotrajnejša od ostalih oblik komuniciranja, zato se diplomatska pot
ne uporablja za nujne primere. Postopek prošnje za pravno pomoč po diplomatski
poti je podrobneje urejen v Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih iz leta
1969110
2. po ministrstvu pristojnem za notranje zadeve, če gre za nujne primere in je
izpolnjen pogoj vzajemnosti; smiselno isto velja za Urad za preprečevanje pranja
denarja, če gre za kaznivo dejanje pranja denarja ali za kazniva dejanja v zvezi s
kaznivim dejanjem pranja denarja111
(drugi odstavek 515. člena slovenskega
108
Bavcon in soavtorji, str. 393. 109
Dežman, Erbežnik, str. 993. 110
Več o tem glej Degan, Pavišić, str. 105-107.
111
Dežman, Erbežnik, str. 993.
38
ZKP, osmi odstavek 6. člena ZOMPO). Meddržavni sporazumi med RS in RH
določajo, da se v nujnih primerih lahko sodeluje preko INTERPOLA
(Mednarodna organizacija kriminalistične policije)112
na podlagi 88. člena
Pogodbe o delovanju EU pa preko EUROPOLA, ki je organ kazenskega pregona
EU, ki daje podporo državam članicam EU pri njihovem boju proti hujšim
oblikam mednarodnega kriminala in terorizma. Ker Europolovi uradniki nimajo
neposrednih pooblastil za odvzem prostosti, z zbiranjem, analiziranjem in
razširjanjem informacij ter usklajevanjem dejavnosti zagotavljajo podporo
kolegom iz organov kazenskega pregona v državah članicah113
. Vzajemnost kot
pogoj za to obliko sodelovanja je lahko dogovorjena ali dejanska. Med RS in RH
velja dogovorjena vzajemnost.
3. Neposredno med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v predkazenskem in
kazenskem postopku, če velja vzajemnost ali če tako določa mednarodna
pogodba; pri tem se lahko uporabljajo sodobna tehnična sredstva, zlasti
računalniško omrežje, pripomočki za prenos slike, glasu in elektronskih
impulzov114
(tretji odstavek 515. člena slovenskega ZKP, na Hrvaškem to
določbo ureja poseben zakon, ki se imenuje Zakon o sudovima, in sicer njegov
16. člen). To obliko sodelovanja določa Evropska konvencija o pravni pomoči v
kazenskih zadevah kakor tudi meddržavni sporazumi med RS in RH.
4. Naslednja oblika sodelovanja je pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v
okviru usklajevalne strukture EUROJUST (Urad za evropsko pravosodno
sodelovanje). Eurojust je bil ustanovljen leta 2002 v Haagu, njegov namen pa je
pomagati usklajevati preiskave in sodni pregon hujših kaznivih dejanj ter okrepiti
sodelovanje kazenskega pregona med državami članicami. Eurojust sestavlja
skupina visoko usposobljenih višjih državnih tožilcev in sodnikov115
. Slovenija in
Hrvaška lahko sodelujeta v okviru te strukture le, če preiskava kaznivega dejanja
poleg njiju zadeva še eno ali več držav članic EU. Lizbonska pogodba pa na
podlagi Eurojusta predvideva ustanovitev Evropskega javnega tožilstva.
112
V.Đ. Degan, B. Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet Sveućilišta u Rijeci, Rijeka
2005, str. 370. 113
Degan, Pavišić, str. 373-376. 114
Dežman, Erbežnik, str. 994. 115
Hojnik Janja, Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Pravo Evropske unije, str. 252.
39
2.8. Zgodovinski opis nastanka mednarodne kazenskopravne pomoči med
Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
Republika Slovenija (RS) in Republika Hrvaška (RH) sta postali samostojni državi
leta 1991, ko sta se odcepili od bivše skupne države SFRJ (Socialistična federativna
republika Jugoslavija). Republika Slovenija in republika Hrvaška sta svojo
samostojnost razglasili dne 25.6.1991. Republika Slovenija je svojo samostojnost
razglasila z ustavnim aktom imenovanim »Temeljna ustavna listina o samostojnosti in
neodvisnosti Republike Slovenije116
«, Republika Hrvaška pa je to storila z ustavnim
aktom imenovanim »Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike
Hrvatske117
«. Istega dne je Republika Slovenija priznala Republiko Hrvaško kot
suvereno državo z »Deklaracijo ob neodvisnosti118
«. Naslednjega dne, 26.6.1991, je
isto storila Republika Hrvaška z »Odluku o priznanju Republike Slovenije kao
suverene i samostalne države119
« in se tako v zgodovino zapisala kot prva država, ki
je Republiki Sloveniji priznala suverenost.
Medsebojno priznanje obeh držav je predstavljalo prvi korak k nastanku
medsebojnega kazenskopravnega sodelovanja, saj medsebojno priznanje omogoča, da
lahko državi sploh sodelujeta.
Novoustanovljeni državi Slovenija in Hrvaška pa sta z razglasitvijo samostojnosti
postali zavezani izvrševati njune suverene pravice in dolžnosti. Prevzem izvrševanja
suverenih pravic in dolžnosti je bil v Republiki Sloveniji urejen z ustavnim zakonom
za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike
slovenije120
, ki je bil ravno tako sprejet 25.6.1991. ta prevzem je bil »izpeljan« tako,
da je ustavni zakon določil, da organi Republike Slovenije prevzamejo pristojnosti, ki
so jih imeli organi in organizacije SFRJ, in to tako, da se do izdaje ustreznih
predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot
republiški predpisi tisti zvezni zakoni, ki so veljali v Republiki Sloveniji, ako ne
nasprotujejo pravnemu redu republike Slovenije121
. Na Hrvaškem je veljala podobna
116
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št.
1/91, Ljubljana 1991. 117
Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske, Narodne novine br. 31/91,
Zagreb 1991. 118
Deklaracija ob neodvisnosti, Ur.l. RS št. 1/91-I, Ljubljana 1991. 119
Odluka o priznanju Republike Slovenije kao suverene i samostalne države, Narodne novine, br.
32/1991, Zagreb 1991. 120
UZITUL, Ur.l. RS št.11/1991-I, Ljubljana 1991. 121
Rupnik, Cijan, Grafenauer, Ustavno pravo RS, posebni del, PF Maribor, Maribor 1996.
40
določba v 4. členu Ustavne odluke o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske:
»Na področju Republike Hrvatske važe samo zakoni, koje je donio Sabor Republike
Hrvatske, a do okončanja razdruživanja i savezni propisi, koji nisu stavljeni izvan
snage. Republika Hrvatska preuzima sva prava i obaveze, koja su Ustavom Republike
Hrvatske i Ustavom SFRJ bila prenesena na tijela SFRJ. Postupak preuzimanja tih
prava i obaveza uredit će se ustavnim zakonom«.
2.8.1. Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977
Na podlagi prej omenjenih določb Ustavnega zakon za izvedbo temeljne ustavne
listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije in Ustavne odluke o
suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske se je na ozemlju Republike Slovenije
in Republike Hrvaške uporabljal bivši republiški predpis SFRJ z imenom Zakon o
kazenskem postopku122
. Sprejet je bil dne 24.12.1976, veljati pa je začel 1.7.1977.
Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 je določbe o mednarodni kazenskopravni
pomoči urejal v XXX. poglavju z naslovom »Postopek za mednarodno
kazenskopravno pomoč«, v XXXI. poglavju z naslovom »Postopek za izročitev
obdolžencev in obsojencev« in v 9. člen tedanjega ZKP, ki se je glasil: »Sodišča z
območja raznih republik oziroma avtonomnih pokrajin si med seboj dopisujejo in
dajejo druga drugim pravno pomoč vsako v jeziku, ki je pri njem v uradni rabi. Če je
pisanje sestavljeno v jeziku narodnosti, pošilja pa se sodišču, pri katerem jezik te
narodnosti ni v uradni rabi, mu je treba priložiti prevod v jeziku jugoslovanskega
naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču, ki pisanje pošilja123
«. Ta določba je postala
pomembna zato, ker so z nastopom suverenosti RS in RH njuni sodni organi
medsebojno postali organi tujih držav in s tem prenehali obstajati kot republiški
organi bivše SFRJ. Da pa bi Slovenija in Hrvaška pravilno uporabljali določbe ZKP iz
leta 1977, ki se nanašajo na mednarodno kazenskopravno pomoč, nista mogli mimo
dolžnosti smiselne uporabe bivših republiških zakonov SFRJ, kot sta jima nalagala 4.
člen UZITUL in 4. člen UOSSRH.
Zakon je mednarodno kazenskopravno pomoč urejal na naslednji način. Kot osnovno
obliko sodelovanja med tujimi sodnimi organi je predvideval sodelovanje po
diplomatski poti (prvi odstavek 518. člena ZKP). Šele če je šlo za nujni primer, je bilo
mogoče sodelovanje preko Ministrstva za notranje zadeve oz. Zveznega sekretariata
122
ZKP, Uradni list SFRJ,št.44/77. 123
Ibidem
41
za notranje zadeve kot je zakon določal in to ob pogoju vzajemnosti. Ti dve določili
sta bili podobni določilom zdajšnjih predpisov kazenskega procesnega prava
Slovenije in Hrvaške124
. Zadeve mednarodne pravne pomoči pa so v skladu s tretjim
odstavkom 518. člena ZKP spadale v pristojnost tedanjih temeljnih sodišč.
2.8.2. Sklenitev meddržavnih sporazumov
Naslednji korak h graditvi mednarodne pravne pomoči med Slovenijo in Hrvaško je
bila sklenitev treh meddržavnih sporazumov (Pogodba med RS in RH o pravni
pomoči v civilnih in kazenskih zadevah125
, Pogodba med RS in RH o medsebojnem
izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah126
in pogodba med RS in RH o
izročitvi127
). Prva dva meddržavna sporazuma sta bila sklenjena v Zagrebu 7.2.1994,
tretji sporazum pa je bil sklenjen na Brdu pri Kranju 8.7.1994128
. Namen sklenitve teh
meddržavnih sporazumov je bil urediti slovensko-hrvaške odnose na področju
pravosodja, olajšati pravni promet med obema državama, tako v civilnih kot v
kazenskih zadevah, ki je od osamosvojitve obeh držav dalje potekal na podlagi načela
dejanske vzajemnosti, kar je v praksi povzročalo veliko težav.
V okviru pogodbe o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah so, ob
upoštevanju notranje materialne in procesne zakonodaje obeh držav, bile predvidene
enotne rešitve glede obsega pravne pomoči, načina sodelovanja, uporabe jezikov,
stroškov postopka ter posebej oblike pravne pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.
S sklenitvijo pogodbe o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah
pa je bila dana podlaga za izvajanje drugega odstavka 520. člena Zakona o kazenskem
postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) v zvezi s 4. členom
Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije, ki določa, da se sme izvršiti pravnomočna sodba glede sankcije,
ki jo je izreklo tuje sodišče le, če je to določeno z mednarodno pogodbo. S pogodbo o
medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah sta se Republika
Slovenija in Republika Hrvaška obvezali, da bosta skladno s pogoji, predpisanimi v
tej pogodbi medsebojno izvrševali sodne odločbe v kazenskih zadevah, ki jih je izdalo
sodišče ene države pogodbenice ali zoper državljana druge države pogodbenice ali
124
1 .in 2. odstavek 515 .člena slovenskega ZKP, 4. in 8. odstavek 6. člena hrvaškega ZOMPO. 125
Ur.l. RS-Mp, št.10/94. 126
Ur.l. RS-MP, št.10/94. 127
Ur.l. RS-MP, št.2/95. 128
http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/ .
42
zoper osebo, ki ima na njenem ozemlju stalno prebivališče. Torej je bila dana
možnost, da bodo lahko osebe, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi storjenega
kaznivega dejanja, lahko prestajale kazen v okolju, iz katerega izhajajo, s čimer se je
pričakovala tudi večja stopnja resocializacije obsojencev129
.
Pogodba o izročitvi130
je bila za Republiko Slovenijo takrat zelo pomembna, ker v
tistem obdobju Republika Hrvaška ni pristopila k večstranski evropski konvenciji o
transferju obsojenih oseb, ki je za Republiko Slovenijo začela veljati 1.1.1994131
.
Pogodba je vzpostavila enoten izročitveni režim med Slovenijo in Hrvaško, hkrati pa
je odpravila pomanjkljivosti tedanje zakonske ureditve v zvezi s vprašanjem več
prošenj za izročitev določene osebe, v zvezi s vprašanjem tranzita zahtevane osebe in
druge. Zelo pomembni določbi te pogodbe sta postali 9. člen, ki prepoveduje izročitev
zaradi političnega kaznivega dejanja in zaradi kaznivega dejanja, ki predstavlja kršitev
vojaških dolžnosti in 10. člen, ki prepoveduje izročitev osebe pred izredno sodišče. Ti
dve določbi zagotavljata višjo raven spoštovanja temeljnih človekovih pravic za
razliko od tedanjega ZKP, ki takšnih določb ni vseboval.
Skladno z Zakonom o zunanjih zadevah(ZZZ, Ur.l. Republike Slovenije, št. 1/91) je
bilo potrebno za vse tri pogodbe še speljati postopek ratifikacije132
. Po ratifikaciji pa
so bili akti o ratifikaciji, skupaj s pogodbami, objavljeni v Uradnem listu Republike
Slovenije v poglavju Mednarodne pogodbe133
. Pogodbi pa sta začeli veljati trideseti
dan po izmenjavi ratifikacijskih listin.
Na področju pravne pomoči, medsebojnem izvrševanju kazenskih sodb in izročitve so
to bile prve pogodbe, ki jih je Republika Slovenija podpisala s katero od držav
nekdanje Jugoslavije.
2.8.3. Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije iz leta 1995 in Zakon o
kaznenom postupku Republike Hrvatske iz leta 1998
Slovenija in Hrvaška sta po sklenitvi meddržavnih sporazumov začeli težiti k
sprejemu njunih nacionalnih predpisov na področju kazenskega procesnega prava, saj
129
Badovinac – Bjelić Irena, Mednarodna pravna pomoč z Republiko Hrvaško, Pravna praksa št. 3 – 4,
Ljubljana 1994, str. 15. 130
Ur. l. RS - MP, št. 2/95. 131
Badovinac – Bjelić Irena, Evropska konvencija o izročitvi, Pravna praksa št. 1, Ljubljana 1995, str.
9. 132
75. člen ZZZ. 133
77. člen ZZZ.
43
le teh nista imeli, ker je na njunem ozemlju veljal stari jugoslovanski zakon na podlagi
ustavnih zakonov Slovenije in Hrvaške. Težnja k spremembi kazenske procesne
zakonodaje obeh držav je potekala v smeri reforme zakonodaje, kar pomeni, da sta si
Slovenija in Hrvaška prizadevali za nov zakon, ki bi zagotavljal varstvo človekovih
pravic na višji ravni v skladu z mednarodno priznanimi pravnimi standardi, sam
postopek pa bi bil učinkovitejši, tako da bi ustrezal sodobnim kriminalnopolitičnim
težnjam134
.
V Sloveniji in na Hrvaškem je prevladovala ocena, da je kazensko procesno pravo
dialektična kategorija, ki je v svojem razvoju odvisna od družbenih, političnih,
ekonomskih in kulturnih razmer, ter da se je tudi kazensko procesno pravo SFRJ
razvijalo v težnji po demokratizaciji in spoštovanju tistih minimalnih pravnih
standardov, ki so pogoj za objektivno presojo in varovanje človekovih pravic. Tako je
s sprejemom Zakona o kazenskem postopku v Republiki Sloveniji in Zakona o
kaznenom postupku Republike Hrvatske mešani (akuzatorno-inkvizitorni tip)
kazenskega postopka po tem pojmovanju še vedno ustrezal kazenskopravnim
smotrom obeh držav, nespremenjen pa je v osnovi ostal sistem kazenskega pravosodja
obeh držav, ki je ohranil vse svoje temeljne institute, značilne za mešani tip
akuzatorno-inkvizitornega postopka135
.
Sprejetje Zakona o kazenskem postopku RS136
dne 29.9.1994, ki je stopil v veljavo
dne 1.1.1995 in Zakona o kaznenom postupku RH137
dne 26.9.1997, ki je stopil v
veljavo dne 1.1.1998, je bila posledica dolžnosti obeh modernih držav, da prilagodita
svoje procesno pravo sodobnim težnjam na področju varovanja temeljnih človekovih
pravic in svoboščin.
Slovenski ZKP je postopek za mednarodno pravno pomoč uredil v njegovem XXX.
poglavju z naslovom »Postopek za mednarodno pravno pomoč in izvršitev
mednarodnih pogodb v kazenskopravnih stvareh«, postopek izročitve pa v XXXI.
poglavju z naslovom »Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev«. Hrvaški
ZKP je postopek mednarodne pravne pomoči prav tako uredil v njegovem XXX.
poglavju z naslovom »Postupak za pružanje međunarodne pravne pomoči i izvršenje
međunarodnih ugovora u krivičnopravnim stvarima«, postopek izročitve pa tudi v
134
Dežman, Erbežnik, str. 120. 135
Ibidem, str. 120. 136
Uradni list RS, št. 63-2168/94. 137
Narodne novine, broj 110/97.
44
njegovem XXXI. poglavju z naslovom »Postupak za izručenje okrivljenih i osuđenih
osoba«. Kasneje pa je v RH prišlo do zakonodajne reforme. Leta 2005 je v veljavo
stopil Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći(ZOMPO, N.n., br. 178/04), ki je ukinil
XXX. in XXI. poglavje hrvaškega ZKP in mednarodno kazenskopravno pomoč uredil
v svojih določbah138
. Še kasneje(leta 2008) pa je RH dobila nov procesni zakon
(Zakon o kaznenom postupku-ZKP, N.n. br. 152/08), ki pa mednarodno
kazenskopravno pomoč ureja zelo skromno (191.-196. člen ZKP RH). V RS pa je bila
leta 2011 sprejeta novela ZKP-K, pomembna za mednarodno kazenskopravno pomoč,
o kateri bo govora v nadaljevanju.
2.8.4. Vstop RS in RH v Evropsko unijo
Ko sta Slovenija (leta 2004) in Hrvaška (leta 2013) postali članici Evropske unije, so
pravni akti EU postali pravo obeh držav in ne (več) mednarodno kazensko pravo.
Podlaga za takšen pravni učinek aktov EU se nahaja v ustavah obeh držav. RS je leta
2003 v njeno ustavo139
dodala 3.a člen, ki se glasi: »Slovenija lahko z mednarodno
pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev,
prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na
spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne
države ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh
vrednot«. RH pa je ustvarila podlago za kasnejši prenos njenih suverenih pravic v 2.
členu Ustava Republike Hrvatske140
.
Mednarodna kazenskopravna pomoč oziroma meddržavno sodelovanje med državami
članicami, kakor jo poimenujejo pravni akti EU, se je na območju njenih držav članic
spreminjala, kakor se je spreminjala sama pravna narava Evropske unije, o čemer bo
govora v nadaljevanju. Kot pomembno je treba navesti dejstvo, da se po Lizbonski
pogodbi meddržavno sodelovanje v kazenskih zadevah ne izvaja več s konvencijami
ali sporazumi v okviru tretjega stebra, saj je tristebrna struktura odpravljena, ampak se
izvaja z okvirnimi sklepi v okviru Območje svobode, varnosti in pravice141
. Lizbonska
138
V.Đ. Degan, B. Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet sveućilišta u Rijeci, Rijeka
2005, str. 309-312. 139
Ustava RS, Uradni list RS, št. 33/91. 140
Ustav RH, Narodne novine, br. 56/90. 141
Ferčič, Hojnik, Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, GV založba, Ljubljana 2011, str. 249.
45
pogodba je zagotovila vzajemno priznavanje kazenskih sodnih odločb z okvirnimi
sklepi142
.
Na podlagi okvirnih sklepov je Slovenija dne 2.11.2007 sprejela Zakon o sodelovanju
v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU, Ur.l. RS
št. 102/2007) kot izvedbeni predpis okvirnih sklepov institucij EU. Hrvaška pa je
izvedbeni predpis sprejela dne 14.7.2010 z naslovom Zakon o pravosudnoj suradnji u
kaznenim stvarima s državama članicama Europske unije (ZoPSEU, Narodne novine
RH, br. 81/13).
142
Pezdirc, Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.
44, 13.11.2008, str. 15-17.
46
3. IZROČITEV (EKSTRADICIJA)
V tretjem poglavju sledi predstavitev temeljnega instituta mednarodne
kazenskopravne pomoči, ki se imenuje izročitev ali ekstradicija. Gre za najstarejši
institut te oblike pravne pomoči. Najstarejša sklenjena bilateralna (dvostranska)
pogodba o izročitvi v zgodovini človeštva je bila pogodba med faraonom Ramzesom
II. in Hetiti iz leta 1280 pr. n. št. Ta dvostranska pogodba je bila posledica egoističnih
želja voditeljev obeh držav po polastitvi storilcev kaznivih dejanj, ki so se zatekli na
eno izmed območij držav podpisnic te pogodbe. S to pogodbo se je izoblikovalo eno
izmed prvih pravil mednarodnega kazenskega prava, ki se imenuje aut dedere aut
punire (izročiti ali kaznovati) oziroma aut dedere aut iudicare143
(izročiti ali soditi). To
pravilo je našlo svoje mesto v kasnejših sklenjenih mednarodnih pogodbah144
.
Naslednja značilnost instituta izročitve je njena kontroverznost, kar pomeni, da
določene države iz političnih razlogov ne želijo izročiti storilcev kaznivih dejanj
državi prosilki in da ustave številnih držav prepovedujejo izročanje lastnih
državljanov. Med takšne države spadata tudi Republika Slovenija in Republika
Hrvaška, čigar ustavi vsebujeta t.i. » načelno prepoved izročanja lastnih državljanov«
(47. člen Ustave RS, 9. člen Ustava RH). Načelna prepoved izročanja lastnih
državljanov pomeni, da obe državi ne izročata lastnih državljanov drugim državam
razen v primeru, kadar izročitev lastnega državljana nalaga ratificirana mednarodna
pogodba ali določbe prava EU. Tudi Republika Hrvaška ni bila naklonjena izročanju
lastnih državljanov tujim pravosodnim organom predvsem iz političnih razlogov, kar
se je pokazalo v primeru nekdanjih hrvaških generalov, zoper katere je bila pred
Mednarodnim haaškim sodiščem za zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije
(ICTY) vložena obtožnica zaradi vojnih zločinov, storjenih med »Operacijo Nevihta«
leta 1995145
in v t.i. primeru »Perković«. Primer Perković je pomemben za pravni
režim kazenskopravnega sodelovanja med RS in RH kakor tudi za celotno EU, v
kateri je prišlo do pojava politične krize zaradi tega primera. Josip Perković je bivši
direktor nekdanje Službe državne varnosti(SDS) Socialistične republike Hrvaške v
okviru nekdanje skupne države SFRJ. Nemško tožilstvo je zoper njega vložilo
obtožnico zaradi sodelovanja pri umoru nekdanjega hrvaškega emigranta Stjepana
143
Več o tem glej Degan, Pavišić, Međunarodno kazneno pravo, str. 89. 144
Bavcon in soavtorji, str. 401. 145
http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html .
47
Đurekovića na Bavarskem leta 1983. Leta 2009 je bila za njim razpisana mednarodna
tiralica, Perković pa se je ves čas nahajal na Hrvaškem146
. V okviru približevanja
Hrvaške EU je Hrvaška leta 2010 sprejela zakon, ki ureja pravno pomoč v kazenskih
zadevah z državami članicami EU, ki se uradno imenuje ZoPSEU(Zakon o
pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama EU), ki je določal,
da za Republiko Hrvaško ne velja Okvirni sklep o evropskem pripornem nalogu za
kazniva dejanja storjena pred letom 2002. Na ta način je hrvaška država onemogočila
izročitev Josipa Perkovića Zvezni republiki Nemčiji, institucije EU pa so proti
Republiki Hrvaški pripravljale sankcije. To krizno obdobje je doživelo svoj konec
1.1.2014, ko je RH odpravila to določilo iz ZoPSEU in aretirala Perkovića. Ta se je
zoper sklep o izročitvi pritožil, vendar je Vrhovno sodišče v Zagrebu pritožbo
zavrnilo in Perković je bil izročen državi Nemčiji147
. Za kazenskopravno sodelovanje
med RS in RH je ta primer pomemben zato, ker se je s 1.1.2014, ko je Hrvaška
umaknila izjavo k 32. členu Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje in
postopkih predaje med državami članicami, spremenil pravni režim izročitve med
obema državama. Do 1.1.2014 se je postopek izročitve med obema državama izvajal
primarno po določbah Pogodbe med RS in RH o izročitvi, po 1.1.2014 pa je
izročitveni postopek nadomestil postopek predaje po določbah ZSKZDČEU in
ZoPSEU, ki se uporabljata na podlagi določb Okvirnega sklepa (OS) o evropskem
nalogu za prijetje in predajo(ENPP).
3.4. Opredelitev pojma
Izročitev je institut, s katerim se tujec ali oseba brez državljanstva (apatrid) na podlagi
sodnega postopka izroči tuji državi, da bi mu ta sodila ali da bi zoper njega izvršila
kazensko sankcijo. V teoriji ni soglasja o tem, ali je izročitev oblika mednarodne
kazenskopravne pomoči, mednarodni pravni posel ali akt pravosodja. Nekateri namreč
menijo, da je izročitev oblika mednarodne kazenskopravne pomoči, kjer njen temeljni
namen ni izvršitev kazni, temveč pomoč pri uresničevanju pravnega interesa tuje
države, da osebo, ki naj bi bila ekstradirana oziroma izročena, kazenskopravno
obravnava148
. Drugi menijo, da je izročitev mednarodni pravni posel, ki ga sklenejo
prav s takšnim namenom vlade zainteresiranih držav. Pri rešitvi dileme, kakšna je v
146
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html . 147
http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html . 148
Dežman, Erbežnik, str. 999.
48
bistvu pravna narava izročitve, je treba upoštevati, da v postopku izročitve sodelujeta
dva mednarodnopravna subjekta, ki si prizadevata za soglasje glede izročitve
določene osebe. Vendar soglasje, ki je bistvo vsakega pravnega posla, za ekstradicijo
ne zadostuje, ker je pogoj za njeno izvršitev, da je soglasje držav o ekstradiciji urejeno
s pravili mednarodnega prava. Ekstradicija zato ni le pravni posel, temveč tudi
institucija mednarodne kazenskopravne pomoči v širšem pomenu besede in oblika
mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. V teoriji je sporno tudi vprašanje, ali
gre za pravno pomoč ali akt pravosodja. Po mnenju nekaterih z ekstradicijo država, ki
izroča zahtevano osebo, izvaja tudi svoje kazensko pravo. Zato naj bi bila izročitev
akt pravosodja. Temu nasprotno pa je stališče, da sta izročanje in kazenskopravno
obravnavanje dva različna pojma, ker gre za dve različni področji državnega urejanja.
Po tem pojmovanju postopek za izročitev ni izvajanje pravosodne funkcije, temveč je
njegov namen predvsem uresničitev interesov tuje države. Različni pogledi torej
razkrivajo kompleksno naravo pojma izročitve (ekstradicije) in pričajo, da je to mešan
institut, ker veljajo zanjo pravila mednarodnega in notranjega prava ter je mogoče
njeno pravno naravo ustrezno razložiti, če si jo ogledamo iz vseh treh njenih zornih
kotov – hibridno pojmovanje izročitve149
.
V zvezi z OS ENPP in posledično z ZSKZDČEU ter ZoPSEU je treba poudariti, da so
ti predpisi postopek izročitve nadomestili s postopkom predaje. Postopek predaje se
od postopka izročitve razlikuje po tem, da je v postopku predaje odpravljena tako
imenovana politična faza oziroma diplomatska faza, ki je prej potekala prek
ministrstev pristojnih za pravosodje. Druga velika novost je odprava prepovedi
izročanja lastnih državljanov. Tretja novost pa je odprava nekaterih klasičnih varovalk
ekstradicijskega postopka: (1) delna odprava preverjanja načela dvojne kaznivosti; (2)
odprava preverjanja dokazne podlage; (3) odprava preverjanja vprašanja, ali bo prišlo
v postopku do kršitve človekovih pravic (na primer diskriminacija, pregon v politične
namene). Postopek predaje ne ukinja instituta izročitve, temveč ga le modificira.
Poleg tega za postopek predaje veljajo vsa temeljna načela izročitvenega prava. Lahko
bi rekli, da je predaja posebna oblika izročitve, saj se od nje nekoliko razlikuje in da je
mogoča samo med dvema državama članicama EU za razliko od izročitve, ki lahko
149
Dežman, Erbežnik, str. 999.
49
poteka med dvema državama nečlanicama ali med državo članico in državo nečlanico
v obeh primerih na podlagi mednarodnih instrumentov150
.
3.5. Načela prava izročitve(predaje)
Na področju prava ekstradicije in predaje so se izoblikovala načela, katerih namen je
predvsem ta, da določijo temeljne pogoje za ekstradicijo ali predajo ter tako poenotijo
pravno varstvo oseb, katerih izročitev ali predaja se zahteva, hkrati pa države s
sklicevanjem na ta načela varujejo svojo neodvisnost, suverenost, enakost in
mednarodni ugled151
. Ta načela so:
1. načelo recipročnosti (vzajemnosti), ki pomeni, da zaprošena država pogojuje
svojo pozitivno odločitev o izročitvi z identično odločitvijo države prosilke v
analognem bodočem primeru. Poznamo dve vrsti recipročnosti. Dejanska
recipročnost, kjer odločitev zaprošene države temelji na dejstvu, da je država v
nekem prejšnjem podobnem primeru dovolila nepogodbeno ekstradicijo152
.
Načelo dejanske recipročnosti je med RS in RH veljajo v obdobju med 1991 do
1995. Leta 1995 je dejansko recipročnost zamenjalo načelo pravne recipročnosti,
kjer odločitev temelji na ad hoc deklaraciji države prosilke ali na sporazumu,
sklenjenem po poti diplomatskih not(Pogodba med RS in RH o izročitvi, ki je
stopila v veljavo leta 1995), ki določa, da se odločbe o ekstradiciji izdajajo na
podlagi predpisov notranjih zakonodaj(slovenski ZKP in hrvaški ZOMPO).
1.1.2014, ko je za Slovenijo in Hrvaško začel veljati OS ENPP, je načelo pravne
recipročnosti bilo nadomeščeno z načelom vzajemnega priznavanja med obema
državama, ki ne temelji več na mednarodnih pogodbah. Določa pa, da (med
drugim) v postopkih z ENPP pristojni organi RS in RH izvršujejo določbe
pristojnih organov držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri
odločanju presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi
pogoji, ki jih določata ZSKZDČEU(3. člen) in ZoPSEU(3. člen). To načelo je
brez dvoma zelo pomembno za vprašanje smiselne uporabe ZKP. Že na načelni
ravni namreč določa, da je vloga slovenskih in hrvaških organov le v tem, da
formalno preizkusijo izvršljivost odločb drugih držav članic EU, če ni posebne
določbe. Za smiselno uporabo ZKP je taka določba izredno pomembna, saj ne
150
Šugman Stubss, Gorkič, str. 28. 151
Dežman, Erbežnik, str. 1000. 152
Dežman, Erbežnik, str. 1000.
50
določa le pristojnosti sodnika, ampak tudi možnosti uspešne obrambe zoper
predajo, ki jih ima zahtevana oseba. To načelo nakazuje, katere določbe ZKP
bodo poleg primerov posebnih napotilnih določb še upoštevane, zlasti tiste, ki
urejajo izvrševanje sodnih odločb153
(XIII. poglavje slovenskega ZKP, XXII.
poglavje hrvaškega ZKP). vsekakor pa ne pride v poštev smiselna uporaba
določbe 517. člena slovenskega in 507. člena hrvaškega člena ZKP, izhodišče
katerih je prav nepriznavanje tujih sodnih odločb in sta zato v celoti
neuporabljivi.
2. načelo ekstradibilnosti, ki pomeni, da je izročitev ali predaja mogoča le glede
vnaprej določenih kaznivih dejanj154
in sicer tistih, ki so določena z mednarodno
pogodbo, pravnim aktom EU ali s predpisom notranjega prava. Drugi odstavek 8.
člena ZSKZDČEU in 10. Člen ZoPSEU naštevata skupine kaznivih dejanj, glede
katerih je predaja dopustna, ne omenjata pa posameznih kaznivih dejanj.
3. načelo identitete norme ali načelo obojestranske kaznivosti, kateremu se pripisuje
dvojni namen: zaprošeni državi po eni strani daje možnost odklonitve izročitve za
dejanje, ki po njenem pravu ni kaznivo, po drugi strani pa utrjuje načelo
recipročnosti. Pomembne razlike lahko nastanejo glede tega, ali se načelo
identitete norme ugotavlja in abstracto ali in concreto155
. Za odnos med Slovenijo
in Hrvaško velja ugotovitev in concreto, ker je v pravu predaje drugače. Tam je
dvojna kaznivost kot načelo po eni strani sicer predvidena in uzakonjena, vendar
je po drugi strani tudi zelo široko presežena z naštevanjem skupin in kategorij
kaznivih dejanj, za katera ne pride v poštev (glej drugi odstavek 8. člena
ZSKZDČEU in 10. člen ZoPSEU). Po posvetu z Evropskim parlamentom lahko
Svet EU temu seznamu doda tudi druga kazniva dejanja.
4. načelo specialnosti določa (5. člen ZSKZDČEU, 38. člen ZoPSEU) , da se
zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, sme preganjati, zoper njo
izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega
dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta
zakon določa drugače. Hkrati to načelo prepoveduje izročitev državam, ki niso
članice EU. Namen načela je, da odreditvena država ne more »goljufati« pri izbiri
153
Šugman Stubss, Gorkič, str. 78-79. 154
Dežman, Erbežnik, str. 1000. 155
Bavcon in soavtorji, str. 405.
51
kaznivega dejanja, za katero se zahteva izročitev, in pozneje, ko ji je zahtevana
oseba že izročena, osebe preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja,
storjenega prej, preden je bila zahtevana izročitev, za katero bi bila predaja
morebiti zavrnjena. Brez tega načela bi imela odreditvena država možnost, da
zahtevani osebi sodi tudi za druga kazniva dejanja, za katera ENPP ni bil odrejen,
kar bi seveda pomenilo, da sta institut ENPP in njegov namen izigrana. Hkrati
načelo omejuje suverenost odreditvene države v tem smislu, da lahko izvršuje
svoje kazenskopravne pristojnosti samo v obsegu, ki ga je določila izvršitvena
država oziroma ki si ga je določila sama odreditvena država v ENPP, ki ga je
izdala156
. V zvezi s tem načelom lahko obstojijo tudi določene okoliščine, v
katerih je mogoč odstop od tega načela (glej 44. in 45. člen ZSKZDČEU).
3.6. Evropski nalog za prijetje in predajo(ENPP)
3.6.1. Postopek za prijetje in predajo med državami članicami
Izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo v Republiki Sloveniji in Republiki
Hrvaški je dopustna, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po
uradni dolžnosti in za katero je v državi odreditve predpisana kazen zapora najmanj
enega leta ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ukrepa ali drugega
ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih
mesecev. V navedenih primerih je predaja dopustna le, če je dejanje, za katerega se
zahteva predaja, kaznivo tudi po kazenskih zakonih obeh držav (dvojna kaznivost).
Izjemoma pa je predaja dopustna ne glede na dvojno kaznivost, če je nalog odrejen
zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot najvišja mera
kazni odvzema prostosti predpisan zapor najmanj treh let in gre po pravu te države za
eno v zakonu določenih vrst kaznivih dejanj, ki so opredeljene z izrazi, ki jih
uporablja uradni prevod okvirnega sklepa v slovenski in hrvaški jezik, in niso
prilagojene terminologiji kazenskih zakonov obeh držav157
. Razlog za to dejstvo, da
ne gre za opredelitev točno določenih kaznivih dejanj, ampak kategorijo le-teh, in da
je ocena o tem, ali določeno kaznivo dejanje spada v katero od opredeljenih kategorij,
v pristojnosti države odreditve in je država izvršitve ne sme preverjati, kar je prav
tako določeno v zakonu. Predaja zahtevane osebe pa se vedno zavrne, če je nalog
156
Šugman Stubss, Gorkič, str. 80. 157
Žirovnik, str. 9.
52
odrejen za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški
obseženo z amnestijo, če bi bili organi obeh držav pristojni za pregon in sojenje
storilcu tega dejanja pa tudi, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je
bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Sloveniji, Hrvaški ali
v drugi državi članici ali nečlanici EU. Ob tem je dodan pogoj, da je v primeru
izrečene kazni oseba že prestala ali jo prestaja ali se po zakonodaji države, ki je kazen
izrekla, kazen ne more izvršiti. Nadalje se predaja zavrne, če gre za kaznivo dejanje,
zaradi katerega je bil v obeh državah zoper zahtevano osebo kazenski postopek
pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je
pristojni državni tožilec(v RH »državni odvjetnik«) zavrgel kazensko ovadbo, ker je
osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja,ali ker je osumljenec po
navodilih tožilca izpolnil sporazum v postopku poravnavanja, ali ker je osumljenec po
navodilih tožilca izpolnil naloge za zmanjševanje ali odpravo škodljivih posledic
kaznivega dejanja v skladu z določili ZKP (na primer v postopku odloženega
pregona). Razlog za obligatorno zavrnitev naloga je tudi, če je le-ta odrejen za
kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, ko še ni bila stara štirinajst let; Prav
tako se predaja zavrne, če je nalog odrejen za kaznivo dejanje, za katerega bi v RS ali
RH kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno
za pregon ali za izvršitev kazni. Predajo zahtevane osebe je treba zavrniti tudi, če je
odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po kazenskih zakonih RS in RH, pa ni
moč uporabiti izjeme od pravila dvojne kaznivosti. Izjema so kazniva dejanja,
povezana z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, ko se predaje ne sme
zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter
carinskih in deviznih predpisov, kot zakonodaja države odreditve. Če gre za kaznivo
dejanje, storjeno proti državni ureditvi, se predaja zavrne, če teče zoper zahtevano
osebo kazenski postopek v RS ali RH zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega
je odrejen nalog. Če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti slovenskemu ali hrvaškemu
državljanu, pa se predaja zavrne, če ni dano zavarovanje za uveljavite
premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca158
. Predaja se zavrne tudi, če obstajajo
utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega
pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega
porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil
lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši, če odreditveni pravosodni organ ni
158
Žirovnik, str. 9-10.
53
podal zagotovil v zvezi s pravicami zahtevane osebe in ni upošteval roka, v katerem bi
moral podati zahtevano zagotovilo. Eno od zagotovil je tudi v primeru odreditve
naloga zaradi izvršitve kazni, ko lahko pristojni organ zaprošene države zahteva
zagotovilo odreditvenega organa, da bo imela zahtevana oseba, če je bila obsojena v
nenavzočnosti in ni bila osebno vabljena, niti kako drugače obveščena o kraju in
datumu obravnave, pravico zahtevati obnovo postopka oziroma ponovno sojenje v
državi odreditve in bo lahko navzoča pri razglasitvi sodbe, kot tudi zagotovilo, da
zakonodaja države odreditve daje možnost pomilostitve obsojenca ali revizije izrečene
kazni na zahtevo obsojenca ali po uradni dolžnosti, najpozneje v dvajsetih letih od
pravnomočnosti sodbe, če je bil odrejen nalog zaradi kaznivega dejanja, za katerega je
v državi odreditve predpisana kazen dosmrtnega zapora. Če je bil nalog odrejen zaradi
izvedbe kazenskega postopka in je zahtevana oseba slovenski ali hrvaški državljan, ki
prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje
v Republiki Sloveniji, lahko slovensko sodišče pred odločitvijo o predaji od
odreditvenega organa zahteva zagotovilo, da bo zahtevana oseba po končanem
postopku vrnjena v Republiko Slovenijo. Sodišče lahko predajo zavrne tudi, če je bila
v Republiki Sloveniji ali Republiki Hrvaški s pravnomočnim sklepom zahteva za
preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila
kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in tožilec v postopku odločanja o
predaji izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka. Kadar je nalog
odrejen zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba državljan Republike
Slovenije ali Republike Hrvaške, ki prebiva na ozemlju RS, ali tujec z dovoljenjem za
stalno prebivanje v Sloveniji, sodišče lahko zavrne predajo, če zahtevana oseba izjavi,
da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji. Dodatni pogoj je, da se domače sodišče
zaveže, da bo izvršilo sodbo države odreditve v skladu z domačim zakonom159
. Prav
tako se predaja lahko zavrne, če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po
kazenskih zakonih RS in RH obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena
na ozemlju Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo kazenskega
postopka ali če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj
ozemlja, Kazenski zakonik RS pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so
storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije160
.
159
Žirovnik, str. 10. 160
Žirovnik, str. 11.
54
3.6.2. Postopek odločanja o izvršitvi naloga
Za izvedbo postopka osebe drugi državi članici je pristojen preiskovalni sodnik, na
katerega območju ima zahtevana oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega
območju se najde. Nalog mora biti preveden v slovenski, hrvaški ali angleški jezik, saj
okvirni sklep določa, da država članica za sprejemanje lahko določi poleg svojega
uradnega jezika tudi katerega od drugih uradnih jezikov Evropske unije. Če nalog ni
sestavljen v slovenskem ali hrvaškem jeziku ali mu ni priložen prevod v angleški
jezik, preiskovalni sodnik o tem obvesti odreditveni pravosodni organ ter mu določi
primeren rok, ki ne sme biti daljši od desetih dni, da predloži ustrezen prevod. Če je
zahtevani osebi vzeta prostost, pa lahko preiskovalni sodnik sam odredi prevod
naloga. Zahtevana oseba mora imeti zagovornika ves čas postopka za predajo od
privedbe k preiskovalnemu sodniku oziroma od prvega naroka o odločanju o predaji,
pa do izvršitve predaje. Če si zahtevana oseba ne vzame zagovornika, ji ga predsednik
sodišča v skladu z ZKP postavi po uradni dolžnosti. Prav tako ima zahtevana oseba v
skladu z ZKP pravico do prevajanja in ji mora biti, če tako zahteva, nalog pisno
preveden v njen jezik ali v drug jezik, ki ga razume. Postopek se začne tako, da
preiskovalni sodnik ob prejemu naloga na predpisanem obrazcu in njegov prevod v
ustrezni jezik, preveri, če obsega potrebne podatke za odločanje o njegovi izvršitvi in
če izpolnjuje pogoje za dopustnost izvršitve. Če so navedeni pogoji izpolnjeni,
preiskovalni sodnik v skladu z drugim odstavkom izda odredbo za privedbo zahtevane
osebe. V skladu s tretjim odstavkom pa smejo policisti zahtevano osebo prijeti tudi
brez predhodne odredbe preiskovalnega sodnika, če je podana nevarnost, da bi
pobegnila ali se skrila. Ob prijetju mora policija zahtevano osebo poučiti, da ji je
vzeta prostost na podlagi naloga ter o tem, katera država in zakaj zahteva njeno
prijetje in predajo. Hkrati jo morajo poučiti o njenih pravicah v postopku prijetja in
predaje. V skladu s predlaganim drugim odstavkom morajo policisti prijeto osebo
takoj, oziroma v primeru prijetja brez predhodne odredbe preiskovalnega sodnika
najpozneje v oseminštiridesetih urah, privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku.
Ob privedbi morajo policisti obvestiti preiskovalnega sodnika, zakaj in kdaj je bila
privedenemu odvzeta prostost161
. V primeru prijetja brez odredbe policisti
preiskovalnemu sodniku predložijo nalog ali kopijo naloga. Po privedbi preiskovalni
sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo pouči o njenih pravicah.
161
Žirovnik, str. 11.
55
Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja in
zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom odredi
pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila
oseba privedena. Za pritožbo zoper ta sklep se smiselno uporabljajo določbe ZKP. Po
zaslišanju preiskovalni sodnik v skladu s predlaganim prvim odstavkom opravi narok
za odločitev o predaji. Na predlog zahtevane osebe, njenega zagovornika, pristojnega
državnega tožilca ali po odločitvi preiskovalnega sodnika se narok za odločitev o
predaji lahko preloži zaradi priprave obrambe, pregleda spisa ali pridobitve prevodov
in drugih potrebnih pisanj. Na naroku mora preiskovalni sodnik zahtevano osebo
poučiti, da je soglasje k predaji prostovoljno, da ga ne more preklicati ter opozoriti, da
bo v tem primeru o predaji odločeno po skrajšanem postopku v desetih dneh.
Preiskovalni sodnik mora zahtevano osebo tudi poučiti o pomenu načela specialnosti,
da se uporabi tega načela lahko odpove, posledicah odpovedi ter o tem, da je odpoved
prostovoljna in je ne more preklicati.
Če zahtevana oseba izjavi, da soglaša s predajo, poda svoje soglasje in morebitno
odpoved načelu specialnosti pred preiskovalnim sodnikom. Soglasje in odpoved
načelu specialnosti ter izjava osebe, da je bilo soglasje oziroma odpoved dana
prostovoljno in v navzočnosti zagovornika, je treba zapisati v zapisnik. V nasprotnem
primeru domače sodišče ne sme opreti odločbe o predaji na izjavo zahtevane osebe162
.
3.6.3. Skrajšani postopek
Če je zahtevana oseba soglašala s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez
odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji. Predaja se
dovoli s sklepom, ki obsega osebne podatke zahtevane osebe, državo članico, kateri se
predaja, opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja (ki izhaja iz naloga),
navedbo o soglasju zahtevane osebe s predajo ter če se je odpovedala načelu
specialnosti, navedbo, da se zahtevane osebe ne sme izročiti tretji državi zaradi
kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo in navedbo, kdaj je bila zahtevani
osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal. Če
se zahtevana oseba ni odpovedala načelu specialnosti, mora sklep v skladu s
predlaganim tretjim odstavkom vsebovati tudi navedbo, da se zahtevane osebe ne sme
preganjati ali zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega
162
Žirovnik, str. 11-12.
56
kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo163
. Sklep, zoper katerega je možna
pritožba na senat okrožnega sodišča, na Hrvaškem pa na »vijeće Županijskog suda«
(drugi odstavek 494. člena ZKP RH), se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in
državnemu tožilcu164
.
3.6.4. Redni postopek
V primeru, če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, jo mora preiskovalni sodnik takoj
zaslišati o možnih razlogih za zavrnitev predaje. Pri zaslišanju morata biti navzoča
zagovornik in pristojni državni tožilec, ki lahko podajata svoje predloge in stališča. Če
gre za odločanje o predaji brez soglasja zahtevane osebe, lahko preiskovalni sodnik
zahteva od odreditvenega pravosodnega organa dodatne podatke ali zagotovila. Gre
zlasti za zagotovila glede razlogov za zavrnitev predaje, zagotavljanja pravic
zahtevane osebe v postopkih v državi, ki je odredila nalog, potrebne dokumentacije za
odločanje ter pogojih za dopustnost naloga165
.
Preiskovalni sodnik hkrati določi primeren rok za prejem dodatnih zagotovil, lahko pa
opravi tudi druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za
predajo zahtevane osebe. Če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v
Republiki Sloveniji zaradi istega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, navede
preiskovalni sodnik to v spisih. Sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje kadar zahtevana
oseba s predajo ne soglaša, v skladu s predlaganim četrtim odstavkom izda senat
okrožnega sodišča, na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika. Zoper sklep senata
je dovoljena pritožba na višje sodišče. Preiskovalni sodnik lahko za uspešno izvedbo
postopka predaje zahtevane osebe in če so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost,
da bo zahtevana oseba pobegnila, na podlagi take odločbe odreditvenega
pravosodnega organa ali na predlog pristojnega državnega tožilca odloči ali bo zoper
zahtevano osebo odredil pripor ali katerega od drugih ukrepov za zagotovitev
navzočnosti ob smiselni uporabi določb ZKP. Ob tem ne preverja ali je podana
zadostna stopnja suma, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, zaradi katerega
je odrejen nalog, ampak na podlagi odločbe oziroma prošnje, odloča le, ali so podane
okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo zahtevana oseba pobegnila166
. Sklep
odreditvi osebnega omejevalnega ukrepa se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in
163
Ibidem, str. 12. 164
Žirovnik, str. 12. 165
Žirovnik, str. 13. 166
Žirovnik, str. 13.
57
državnemu tožilcu, pripor lahko traja največ mesec dni od dneva, ko je bila zahtevani
osebi vzeta prostost. Po tem času sme biti pridržana v priporu samo na podlagi sklepa
o podaljšanju pripora senata okrožnega sodišča, ki lahko pripor podaljša vsakič za dva
meseca, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev. Sklep o podaljšanju
pripora izda senat na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali pristojnega
državnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka
seznanjena zahtevana oseba in njen zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo izjavita o
navedbah. Zoper sklep o podaljšanju pripora je dovoljena pritožba zahtevane osebe in
zagovornika. Po odločitvi o predaji in do predaje pa mora sodišče, dokler ni izvedena
predaja, z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe
storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala. Postopek predaje mora
potekati hitro. Če zahtevana oseba soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o
predaji v desetih dneh po danem soglasju, če pa s predajo ne soglaša, je treba
pravnomočno odločiti o predaji v šestdesetih dneh po prijetju ali prvem zaslišanju
zahtevane osebe. Če sodišče ne more določiti v navedenih rokih, mora o tem takoj
obvestiti pravosodni organ, ki je odredil nalog in Eurojust, ter pojasniti razloge za
zamudo. V vsakem primeru se rok lahko podaljša za dodatnih trideset dni167
.
3.6.5. Kolizija več zahtev in nalogov
V praksi lahko pride v postopku odločanja o predaji zahtevane osebe ali o izročitvi
tujca do različnih situacij, tudi do sočasne izdaje več nalogov za prijetje in predajo ali
do več zahtev za izročitev. Pri odločanju o tem, kateri državi prosilki dati prednost, je
treba upoštevati pravila o izročanju in predaji168
.
3.6.6. Več nalogov za predajo
Če so nalog zoper zahtevano osebo odredili pravosodni organi več držav članic,
odloči o tem, kateri državi članici bo zahtevana oseba predana, senat okrožnega
sodišča (30. člen ZSKZDČEU). Če je pristojni preiskovalni sodnik obveščen, da je
zoper zahtevano osebo odrejenih več nalogov in če še ni izdal sklepa o dovolitvi
predaje, mora prekiniti postopek za predajo. Če pa je spis že v odločanju pri senatu,
zahteva vrnitev spisa. Po prejemu drugega naloga ali nalogov izvede enoten postopek
za predajo ter ga predloži v odločitev senatu. Pred tem lahko preiskovalni sodnik
167
Ibidem, str. 13-14. 168
Ibidem, str. 13-14.
58
pridobi mnenje Eurojusta. Senat mora pri odločitvi, kateri državi članici se bo
zahtevana oseba predala, ustrezno upoštevati vse okoliščine, še posebej pa težo
kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in
dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni
zapora. Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu, ki se smejo
zoper sklep pritožiti O pritožbi pa odloča višje sodišče. O končni odločitvi mora
preiskovalni sodnik obvestiti vse odreditvene pravosodne organe (31. člen
ZSKZDČEU)169
.
3.6.7. Primer sočasnega naloga in zahteve za izročitev
ZSKZDČEU situacijo, kateri organ je pristojen za odločanje, ko sočasno obstajata
pravnomočna nalog in zahteva za izročitev zoper isto osebo, ureja v 31. členu, zato v
tem primeru ne pride v poštev uporaba določb ZKP, ampak je potrebno uporabiti
ZSKZDČEU kot specialnejši predpis. V obravnavanem primeru je torej za odločanje
o tem, ali se osebo preda državi članici Evropske unije ali izroči tuji državi, na podlagi
31. člena ZSKZDČEU pristojen senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča RS170
.
Postopek odločanja je urejen v 32. členu ZSKZDČEU, ki določa, da Vrhovno sodišče
RS pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine še posebej pa težo kaznivega
dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so
odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora in tiste,
ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko
Slovenijo. Ker pri presojanju okoliščin v zvezi z izročitvijo on predajo običajno iz
zakonov posameznih držav prihaja do prepovedi izročanja državljanov tudi državi
(enako velja tudi za Slovenijo v primeru zahteve za izročitev), bi v primeru, če bi
Vrhovno sodišče dalo prednost državi, katere državljan je zahtevana oseba, ta država
pa ni hkrati država članica Evropske unije, bi s tem državi prosilki, ki je hkrati država
članica Evropske unije onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka ali
izvršitev kazni zoper zahtevano osebo, saj kot rečeno, običajno za matične države
velja prepoved izročanja lastnih državljanov drugim državam, zato je običajno, da
169
Ibidem, str. 13-14. 170
Žirovnik, str. 15.
59
daje Vrhovno sodišče prednost državi prosilki, članici Evropske unije in ji s predajo
zahtevane osebe omogoči uspešno izvedbo kazenskega postopka ali izvršitev kazni171
.
171
Žirovnik, str. 15.
60
4. »MALA« MEDNARODNA KAZENSKOPRAVNA POMOČ
Nenavadno je, da se pojem, ki se v teoriji prava pravne pomoči splošno uporablja,
pogosto zapisuje v narekovaju. Pa vendar je pri »mali« pravni pomoči pogosto tako.
Vse druge oblike pravne pomoči so v primerjavi z izročitvijo in predajo manjše in
zato male, to pa ne pomeni, da za kazenski postopek niso pomembne. Iz tako
opredeljene sprva enotne kategorije »male« mednarodne pravne pomoči so se kasneje
razvili v samostojne institute, kot bomo videli v nadaljevanju, odstop in prevzem
kazenskega pregona ter priznanje in izvršitev tuje kazenske sodbe(medsebojno
izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah). Vendar seznam dejanj, do katerih
prihaja v pravu mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah, s tem še ni izčrpan.
Ostala je še obsežna in zelo pisana skupina najrazličnejših dejanj, ki podpirajo
izvedbo kazenskega postopka v proseči državi, pri katerih gre za to, da sodišče
zaprošene države opravi procesno dejanje na zaprosilo sodišča ali drugega
pravosodnega organa proseče države. V vsakem primeru gre za odločilno
(pomembno) procesno dejanje, saj z nepomembnimi proseča država ne želi
vznemirjati zaprošene države172
.
4.4. Opredelitev pojma
»Mala« mednarodna kazenskopravna pomoč je pomoč v procesnih dejanjih (na
primer vročanje vabil in odločb, zaslišanje obdolženca ali prič, pridobivanje drugih
dokazov itd.), ki jo opravljajo sodna telesa zaprošene države po pravilih kazenskega
postopka zaprošene države173
. Procesna dejanja, ki se izvajajo v okviru male pravne
pomoči, so zelo različna in jih lahko razdelimo po številnih kriterijih. Tako se
vročanje vabil lahko nanaša na obdolženca, na pričo ali na kateregakoli drugega
udeleženca v kazenskem postopku174
. Na drugi strani pa imamo v sodobnih kazenskih
postopkih vse bolj pogosta dejanja pravne pomoči, ki sodišču države omogočajo, da
pride do dokazov, ki so v tuji državi, pa najsi gre za preprosto zaslišanje priče po
zaprosilu ali za zaslišanje priče s pomočjo videokonference175
, torej za sodobno
172
Bavcon in soavtorji, str. 422. 173
Dežman, Erbežnik, str. 994. 174
Bavcon in soavtorji, str. 422. 175
Glej 244.a člen ZKP-UPB (Uradni list RS, št. 32/2012) in člene 192-194 ZKP RH (N.n., br.
152/08).
61
obliko izvedbe testimonialnega dokaza. Mala pravna pomoč se je razvila iz prava
izročitve in z naslanjanjem nanj. Zato pri njej srečamo podobna izhodišča in probleme
kot pri izročitvi, vendar z nekaterimi zanimivimi razlikami176
.
Podobnosti z institutom izročitve se kažejo v dejanju predaje osebe zaprošeni državi
zaradi pričanja: to seveda ni izročitev in v nekaterih primerih je treba takšni osebi
posebej zagotoviti prosto vrnitev v domačo državo (Glej 516b. člen slovenskega
ZKP)177
.
Tudi za »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč velja načelo obojestranske
kaznivosti, ki se postopoma opušča, kar pomeni, da lahko pride v zaprošeni državi do
pravne pomoči tudi za dejanje, ki po pravu te države ne bi bilo kaznivo. Načelo
recipročnosti se opušča že pri izročitvi in enako velja za malo mednarodno pravno
pomoč, medtem ko načelo specialnosti pojmovno sploh ne pride v poštev. V načelu
naj bi zaprošena država ne dajala pravne pomoči proseči državi v kazenskem
postopku zoper lastnega državljana, vendar tudi to pravilo izgublja pomen, medtem ko
ostajajo aktualne ovire glede pravne pomoči, ki se nanaša na politična in vojaška
kazniva dejanja ter na kazniva dejanja, za katera je zagrožena smrtna kazen; zlasti za
države, ki ne poznajo takšne kazni178
.
4.5. Pravni viri
V razmerju do Republike Hrvaške še ne velja Konvencija o medsebojni pravni
pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki jo je pripravil Svet EU
na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (Ur.l. RS – MP, št. 7/2005) niti dodatni
protokol k navedeni konvenciji iz razloga še ne izpeljanega postopka ratifikacije te
pogodbe v pravni red RH. Zaradi tega se glede postopkov male mednarodne pravne
pomoči uporabljajo obstoječi mednarodni instrumenti, med katere sodita Pogodba
med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS – MP, št.
10/94), Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v civilnih in kazenskih
zadevah z državami z dodatnima protokoloma (Ur.l. RS – MP, št. 25/99 in 14/2012)
ter druge relevantne konvencije, sprejete v okviru Sveta Evrope oziroma Organizacije
176
Ibidem, str. 423. 177
Ibidem, str. 422. 178
Ibidem, str. 423.
62
združenih narodov)179
. Glede na to, da v razmerju do Republike Hrvaške od 1.7.2013
veljajo tudi določbe Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o
medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Ur.l. RS – MP, št. 14/2012 z dne
6.12.2012), ki med drugim omogoča tudi neposredno vročanje procesnih listin, se
lahko procesne listine skladno z določbami navedenega protokola vročajo neposredno
osebam na ozemlju RH180
. V kolikor meddržavni sporazum in konvencija Sveta
Evrope isto materijo urejata različno, se na podlagi načela lex specialis derogat legi
generali uporabljajo določbe meddržavnega sporazuma. Konvencija Sveta Evrope pa
v četrtem odstavku 26. člena določa, da lahko državi vložita pridržek na njene
določbe, vendar tega Slovenija in Hrvaška nista storili. Tudi za malo pravno pomoč
velja subsidiarna uporaba določb hrvaškega ZOMPO in slovenskega ZKP, ki se
nanašajo na »malo« mednarodno kazenskopravno pomoč. Slednji je leta 2011 pridobil
novelo »ZKP-K«, ki je za postopek mednarodne pravne pomoči zelo pomembna. Vsa
procesna dejanja male pravne pomoči pa se ne izvajajo z obstoječimi mednarodnimi
instrumenti. Pridobitev dokazov, zaseg in odvzem so urejeni z okvirnimi sklepi EU, ki
razveljavljajo določbe mednarodnih instrumentov, ki se nanašajo na ta procesna
dejanja.
4.6. Zaprosilo
Zaprosilo je temeljna procesna oblika, s katero se zaprosi za pravno pomoč. Proseča
država pošlje zaprošeni državi zaprosilo v obliki in vsebini, ki je predvidena s
pogodbo. 6. člen Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih
zadevah določa181
, da mora zaprosilo vsebovati:
1. ime organa, ki za pravno pomoč prosi, in organa, ki se ga zaproša za pomoč;
2. opis zadeve, v kateri se prosi za pomoč, vključno z zakonsko označbo kaznivega
dejanja
3. navedbo podatkov, ki so nujni za izvedbo postopka dajanja pravne pomoči;
4. ime in priimek ter rojstne podatke strank v postopku, kraj njihovega stalnega
prebivališča, državljanstvo; za pravne osebe pa ime in sedež firme;
5. ime in priimek morebitnih pravnih zastopnikov v posamičnih zadevah.
179
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_
podlage_kazenske_RH_EU.pdf . 180
Ibidem. 181
Ur. l. RS - MP, št. 10/94.
63
Zaprosilo in priložena pisanja morajo biti podpisana in opremljena s pečatom organa,
ki prosi za pravno pomoč, pošiljajo pa se v jeziku države prosilke, pri čemer ni
potrebno priložiti prevoda v jezik zaprošene države182
.
V skladu s 4. členom meddržavnega sporazuma se zaprosilo pošlje preko ministrstva
pristojnega za pravosodje ministrstvu pristojnemu za zunanje zadeve, ki zaprosilo
pošlje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. V RS je za postopek pravne pomoči
stvarno pristojno okrožno sodišče(V. odstavek 101. člena Zakona o sodiščih, Ur.l. RS,
št. 29/1994) , krajevno pristojno pa je tisto okrožno sodišče, na katerega območju
prebiva tisti, ki mu je treba vročiti kakšno pisanje, ki ga je treba zaslišati ali soočiti, ali
na katerega območju je treba opraviti kakšno drugo preiskovalno dejanje (prvi
odstavek 516. člena slovenskega ZKP). V RH pa sta za pravno pomoč stvarno
pristojna općinski in županijski sud, odvisno od vrste zadeve(18. in 19. člen Zakona o
sudovima, N.n. br. 28/13), krajevno pa je pristojen tisti općinski oz. županijski sud, za
katerega veljajo v hrvaškem ZKP enaki pogoji kot v slovenskem ZKP. V nujnih
primerih lahko pristojni organi obeh držav medsebojno posredujejo zaprosila in
obvestila preko Mednarodne organizacije kriminalistične policije(INTERPOL), prav
tako pa pogodba med obema državama o mali pravni pomoči, ne izključuje
komuniciranja po diplomatski oz. konzularni poti183
.
V kolikor se zaprosilo nanaša na osebo, čigar navzočnost je nujno potrebna zaradi
izvedbe procesnih dejanj zaslišanja priče, zaslišanja izvedenca ali soočenja, ta oseba
pa se navzočnosti pred pristojnim organom načrtno izmika, jo je z letom 2011, ko je
stopila v veljavo slovenska novela »ZKP-K«, mogoče predati pristojnemu organu
Republike Slovenije, v kolikor ji je v zaprošeni državi odvzeta prostost (516.b člen
novele ZKP-K). V kolikor pa organ tuje države zahteva tovrstno predajo osebe ne
glede na državljanstvo od pristojnih organov RS, pa morajo biti izpolnjeni določeni
zakonski pogoji (516.a člen novele ZKP-K184
).
182
Prvi odstavek 5. člena Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. 183
Drugi in tretji odstavek 4. člena Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih
zadevah. 184 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Uradni list RS, št.
91/2011.
64
4.7. Pridobitev dokazov
Procesna dejanja pridobivanja dokazov kot oblika »male« mednarodne
kazenskopravne pomoči med RS in RH niso urejena z mednarodnimi instrumenti
temveč z Okvirnim sklepom Sveta 2008/978/PNZ z dne 18.12.2008 o evropskem
dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za
uporabo v kazenskih postopkih185
. Evropski dokazni nalog je sodna odločba, ki jo
izda pristojni organ (odreditveni organ) države članice za pridobitev predmetov,
dokumentov in podatkov od druge države članice (država izvršiteljica) za uporabo v
kazenskih in nekaterih drugih postopkih186
.
Evropski dokazni nalog v Republiki Sloveniji ni urejen v ZSKZDČEU iz leta 2007,
temveč v ZSKZDČEU-1 iz leta 2013. Na Hrvaškem tovrstne normativne spremembe
ni bilo. EDN je urejen v členih 50-62 ZoPSEU.
Odreditveni organ je lahko sodnik, sodišče, preiskovalni sodnik ali celo državni
tožilec oz. katerikoli sodni organ v skladu s pravom odreditvene države, ki je
pristojen, da preiskuje kazniva dejanja in odreja pridobivanje dokazov v zadevah, ki
se nanašajo na čezmejno kriminaliteto(točka c 2. člena Okvirnega sklepa Sveta
2008/978/PNZ).
Pristojni organ za prejem evropskega dokaznega naloga je v RS Okrožno državno
tožilstvo, na Hrvaškem pa Državno odvjetništvo RH. Tožilstvo po prejemu
evropskega dokaznega naloga le tega v skladu s predpisanim obrazcem pošlje k
preiskovalnemu sodniku, ki o njem odloči (64. člen ZSKZDČEU-1, 57. člen
ZoPSEU). V primeru, kadar je država izvršiteljica Republika Hrvaška, je potrebno
posredovati prevod obrazca v hrvaški ali angleški jezik, kadar pa je država
izvršiteljica Republika Slovenija pa v slovenski ali angleški jezik187
.
V skladu z 72. členom ZSKZDČEU-1 in 51. členom ZoPSEU se EDN ne sme
zahtevati v primerih:
1. opravljanja zaslišanj ali drugačnega zbiranja izjav od osumljenca prič, izvedencev
ali drugih udeležencev postopka;
185
UL L 327, 5. 12. 2008, str. 27. 186
Prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 5. Člena EDN. 187
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_
podlage_kazenske_RH_EU.pdf .
65
2. izvrševanja telesnih preiskav ali pridobivanja dokazov (tudi vzorcev DNK in
prstnih odtisov) ali biometričnih podatkov neposredno s telesa katerekoli osebe;
3. pridobivanja t.i. dokazov v realnem času kot npr. prisluškovanje, nadzor bančnih
računov ipd.;
4. izvajanja analize že pridobljenih predmetov, listin ali podatkov;
5. pridobivanja podatkov o komunikaciji od operaterjev javno dostopnih
telekomunikacijskih sredstev.
4.8. Zaseg predmetov, premoženja ali dokazov
Zaseg predmetov, premoženja in/ali dokazov je ukrep procesne prisile z dvojno
naravo. Po eni strani je namenjen zagotovitvi varnosti ljudi, po drugi strani pa je tudi
ukrep za zagotovitev dokazov188
. Ta ukrep procesne prisile je na ravni prava EU
urejen v Okvirnem sklepu Sveta 2003/577/PNZ z dne 22.7.2003 o izvrševanju
sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji189
. ZSKZDČEU-1 ta ukrep
ureja v členih 200-208, ZoPSEU pa to ureja v členih 43-49.
Prav tako kot v primeru pridobitve dokazov je pravna narava akta, s katerim se odredi
zaseg sodna odločba oz. sklep o zasegu predmetov, premoženja in/ali dokazov.
Pristojna organa za prejem naloga o zasegu sta v RS Okrožno državno tožilstvo, v RH
pa Državno odvjetništvo, na območju katerega je predmet, premoženje ali dokaz, ki
ga je potrebno zaseči oz. začasno zavarovati. Nalog o zasegu je potrebno skupaj z
obrazcem poslati preiskovalnemu sodniku krajevno pristojnega Okrožnega sodišča RS
oz. krajevno pristojnega Županijskega suda RH, ki formalno odloči o nalogu o zasegu.
Poleg uradnega jezika države izvršiteljice naloga se lahko priloži angleški prevod
naloga o zasegu190
.
Razlogi za zavrnitev naloga o zasegu predmetov, premoženja in dokazov so:
1. neobstoj dvojne kaznivosti(prvi odstavek 201. člen ZSKZDČEU-1, tretja točka
prvega odstavka 47. člena ZoPSEU);
188
Dežman, Erbežnik, str. 719. 189
UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45. 190
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_
podlage_kazenske_RH_EU.pdf .
66
2. kadar bi bila izvršitev naloga v nasprotju s predpisi o imuniteti ali
privilegijih(drugi odstavek 201. člena ZSKZDČEU-1, drugi odstavek 47. člena
ZoPSEU);
3. kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari(ne bis in idem), (tretji odstavek
201. člena ZSKZDČEU-1, druga točka prvega odstavka 47. člena ZoPSEU).
Zaseg predmetov, premoženja ali dokazov traja tako dolgo, dokler ni izdana sodna
odločba o zasegu (prvi odstavek 205. člena ZSKZDČEU-1, prvi odstavek 46. člena
ZoPSEU).
4.9. Odvzem predmetov in premoženjske koristi
Odvzem predmetov predstavlja varnostni ukrep v smislu 69. člena KZ-1(Ur.l. RS št.
55/2008) ki je lahko fakultativne ali obligatorne narave. Izreka se praviloma v okviru
obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) oziroma (tudi kasneje) s
posebnim sklepom191
. Ta oblika »male« pravne pomoči je urejena v Okvirnem sklepu
2006/783 PNZ z dne 6.10.2006 o uporabi vzajemnega priznavanja odredb o
zaplembi192
. Odvzem pa je urejen v členih 209-219 ZSKZDČEU-1 in v členih 63-76
ZoPSEU. Odvzem se od zasega razlikuje po tem, da gre pri odvzemu za trajno
odtujitev predmetov ali premoženjske koristi iz razloga varnostnega ukrepa, pri
zasegu pa zgolj za začasno odtujitev iz razloga zavarovanja. Pristojni organ za prejem
naloga o odvzemu predmetov ali premoženjske koristi je Okrožno državno tožilstvo
oz. Državno odvjetništvo, na območju katerega je predmet ali premoženje oziroma na
območju katerega ima oseba stalno ali začasno bivališče oziroma v postopku zoper
pravno osebo tam, kjer ima slednja sedež. Pristojni organ za izvršitev sklepa o
odvzemu pa je okrožno sodišče oz. županijski sud, na območju katerega je predmet ali
premoženje oziroma na območju katerega ima oseba stalno ali začasno bivališče
oziroma v postopku zoper pravno osebo, kjer ima slednja sedež. Poleg uradnega
jezika države izvršiteljice naloga se lahko priloži angleški prevod naloga o odvzemu.
Nalog o odvzemu se ne prizna in izvrši, v kolikor so izpolnjeni pogoji iz 210. člena
ZSKZDČEU-1 ali 65. člena ZoPSEU.
191
Dežman, Erbežnik, str. 977. 192
UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45.
67
5. MEDSEBOJNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SODB
5.4. Opredelitev pojma
Medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah spada v načelo
vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki je temeljno načelo kazenskega prava EU.
Načelo vzajemnega priznavanja tako danes pomeni, da pravosodni organ ene države
članice prizna kazensko sodno odločbo ali sodbo druge države kot lastno in na njeni
podlagi izvrši zahtevana dejanja. Tako sodelovanje med pravosodnimi organi poteka
preko obrazcev oziroma potrdil, ki vsebujejo le osnovne podatke o storilcu, kaznivem
dejanju, sodbi in organu izdaje. V potrdilih ne najdemo obrazložitve ali razlogov, saj
je vsebinsko odločanje opravil pravosodni organ odreditve oziroma izdaje, izvršitveni
organ pa je v postopku priznanja in izvršitve večinoma omejen le na pregled
formalnih kriterijev in z določenimi razlogi za zavrnitev193
. Vzajemno priznavanje
sodnih odločb ukinja t.i. postopek »eksekvature« v državi izvršitve sodbe, s katerim se
dovoli izvršitev tuje kazenske sodbe.
Predmet vzajemnega priznavanja so kazenske zadeve, ki najpogosteje vključujejo
izvrševanje denarnih kazni, transfer obsojenih oseb, prenos izvršitve zaporne kazni,
prenos izvršitve pogojnih obsodb in t.i. »nadzorni ukrepi«.
5.5. Pravni viri
RS in RH sta leta 1994 sklenili meddržavni sporazum194
, ki je urejal medsebojno
izvrševanje kazenskih sodb in poleg katerega so se subsidiarno uporabljale določbe
ZKP RS in ZKP RH, kasneje leta 2005 pa določbe ZOMPO. Po vstopu obeh držav v
EU pa so obstoječo ureditev nadomestila pravna pravila EU v obliki okvirnih sklepov
ter posledično določbe ZSKZDČEU in ZoPSEU.
193
Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.
44, 13.11.2008, str. 15-17. 194
Uradni list RS-MP, št. 10/94.
68
5.6. Izvrševanje denarnih kazni
Izvrševanje denarnih kazni je urejeno z Okvirnim sklepom Sveta 2005/214/PNZ z dne
24.2.2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni195
. ZSKZDČEU-1
izvrševanje denarnih kazni ureja v 19. poglavju, ZoPSEU pa v 5. poglavju.
Pristojni izvršitveni organ je Okrožno sodišče ali Županijski sud, na območju katerega
ima oseba stalno ali začasno bivališče oziroma v postopku zoper pravno osebo na
območju sedeža pravne osebe. Če ni mogoče identificirati teritorialne pristojnosti, je
za izvršitev pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani ali Županijski sud v Zagrebu196
.
5.7. Transfer obsojenih oseb
Transfer obsojencev zaradi prestajanja kazni je treba ločiti od izročitve (in seveda tudi
od predaje) zaradi izvršitve kazni, saj gre za dva različna instituta pravne pomoči med
državami, ki imata povsem različen namen. Res pa je, da je njuna stična točka v tem,
da se oba nanašata na izvrševanje kazni, in sicer spočetka predvsem na izvršitev
prostostne kazni. Pri izročitvi in podobno tudi pri predaji gre, kot smo že videli, za to,
da hoče država, katere sodišče je izreklo sodbo, kazen tudi izvršiti, saj gre za končni
akt njene jurisdikcije v kazenski zadevi. Namen priznanja in izvršitve tuje kazenske
sodbe pa je v tem, da bi obsojenec, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega
dejanja v eni državi, prestajal kazen v drugi državi. Razlogi za takšno premestitev naj
bi bili predvsem v korist obsojenca197
.
Transfer obsojenih oseb ureja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27.11.2008 o
uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so
izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen
njihovega izvrševanja v Evropski uniji, 14. poglavje ZSKZDČEU-1 in 7. poglavje
ZoPSEU. Namen omenjenih pravnih aktov EU in nekdaj veljavnega meddržavnega
sporazuma( Pogodba med RS in RH o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v
kazenskih zadevah) je omogočanje boljše resocializacije obsojencev v domačem
okolju, saj obsojenci na zaporne kazni v ustanovah države, iz katere prihajajo, niso
tako pogosto žrtve diskriminacije na narodni in verski osnovi, še posebej, če so
195
UL L 76, 22.3.2005, str. 16–30. 196
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/131024_pravne_
podlage_kazenske_RH_EU.pdf . 197
Bavcon in soavtorji, str. 418.
69
pripadniki večinskega naroda in večinske veroizpovedi njihove domače države.
Prestajanje zaporne kazni v njihovi domači državi je olajšano tudi svojcem obsojenim,
saj imajo tako nižje stroške za vzdrževanje stikov z njimi. Obsojenci na dolgotrajnejše
zaporne kazni pa se na ta način ne soočajo z neprilagojenostjo na domače okolje, v
kolikor prestajajo zaporno kazen v državi, iz katere prihajajo198
.
Pristojni organ za prejem naloga o transferju obsojenih oseb je Okrožno sodišče oz
Županijski sud, na območju katerega ima obsojena oseba stalno ali začasno
prebivališče oz. na območju katerega imajo družinski člani obsojene osebe stalno ali
začasno prebivališče(tretji odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena
ZOMPO). Postopek izvede izvenrazpravni (zunajobravnavni) senat, na hrvaškem
imenovan »izvanrazpravno« vijeće( tretji odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek
20. člena ZKP RH). Če obsojenec ni imel stalnega prebivališča in ni bil rojen v državi
izvršitve tuje kazenske sodbe, Vrhovno sodišče RS v Ljubljani oz. Vrhovni sud RH v
Zagrebu določi eno izmed stvarno pristojnih sodišča, pred katerim se bo izvedel
postopek (četrti odstavek 517. člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena ZOMPO).
5.8. Izvrševanje pogojnih obsodb
Sodne odločbe pogojnih obsodb, pogojnih obsodb z varstvenim nadzorstvom,
pogojnih odložitev izreka kazni, alternativnih sankcij ali odločb o pogojnem odpustu z
varstvenim nadzorstvom so prav tako predmet vzajemnega priznavanja sodnih odločb.
Ta materija je urejena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/947/PNZ z dne 27.11.2008 o
uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja
nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami199
. ZSKZDČEU-1
to izvrševanje ureja v 16. poglavju, ZoPSEU pa v 7. poglavju.
Pristojni organ za prejem tovrstnega naloga je Okrožno sodišče ali Županijski sud, na
območju katerega ima obsojenec stalno ali začasno prebivališče oziroma, kjer imajo
stalno ali začasno prebivališče družinski člani obsojene osebe(tretji odstavek 517.
člena ZKP RS, prvi odstavek 72. člena ZOMPO).
198
Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU, Pravna praksa št.
44, 13.11.2008, str. 15-17. 199
UL L 337, 16. 12. 2008, str. 102.
70
5.9. Nadzorni ukrepi
Nadzorni ukrepi so posebna oblika varnostnih ukrepov, katerih namen je posebno
usmerjanje, nadzorstvo oziroma aktivno delo z obdolžencem kot alternativa priporu.
Namen nadzornih ukrepov je zagotavljanje varnosti širši javnosti v pričakovanju
sojenja obdolžencu v državi izvršitve naloga o nadzornih ukrepih( 3. člen ENN).
Nadzorni ukrepi se lahko kažejo v treh oblikah:
- pomoč (spodbujanje obdolženca pri utrjevanju njegove odločitve, da se bo v
prihodnje vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj),
- nadzor (spremljanje obdolženčevega vedenja), ali
- varstvo (usmerjanje obdolženca k pozitivnim vzorcem delovanja z nerepresivnimi
ukrepi, ki preprečujejo storitev novega kaznivega dejanja)200
.
Nadzorni ukrepi so urejeni v Okvirnem sklepu Sveta 2009/829/PNZ z dne 23.10.2009
o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami
članicami evropske unije kot alternativi začasnemu priporu201
. Nalog, s katerim se
odredijo nadzorni ukrepi se z drugimi besedami imenuje Evropski nadzorni
nalog(ENN). Evropski nadzorni nalog je v ZSKZDČEU-1 urejen v 13. poglavju, v
ZoPSEU pa v 8a. poglavju.
Pristojni organ za prejem ENN je Okrožno državno tožilstvo oz. Državno
odvjetništvo, na območju katerega ima iskana oseba stalno ali začasno bivališče
oziroma na katerega območju se najde. Pristojni organ za izvršitev naloga je Okrožno
sodišče, na Hrvaškem pa Županijski sud.
200
Selinšek, str. 324. 201
UL L 294, 11. 11. 2009, str. 20.
71
6. ODSTOP IN PREVZEM KAZENSKEGA PREGONA
6.4. Opredelitev pojma
Gre za dva diametralno nasprotna in povezana instituta. Tako ena država drugi
odstopi pregon, slednja pa ga od prve prevzame202
. Postopki mednarodne pravne
pomoči poznajo pri vsakem institutu, kot je bilo že omenjeno, njegovo aktivno in
pasivno plat. Pri institutu odstopa pregona imamo na eni strani državo, ki odstopa
zadevo v pregon (proseča država), in na drugi strani zaprošeno državo, to je državo, ki
prevzema pregon203
.
Odstop in prevzem kazenskega pregona se od izročitve razlikuje po tem, da ne pride
do izročitve oz. predaje domnevnega storilca, da bi se zoper njega izvedel kazenski
postopek, temveč do predaje kazenske zadeve. Pa tudi mali mednarodni pravni
pomoči v kazenskih zadevah odstop pregona tuji državi ni prav nič podoben. To se
lepo vidi iz tega, da ob odstopu pregona zaprošeni državi včasih pride tudi do male
pravne pomoči, ko je treba nekatera procesna dejanja v okviru odstopljenega postopka
izvesti v proseči državi, to je tam, kjer je bilo izvršeno kaznivo dejanje204
.
6.5. Pravni viri
Odstop in prevzem kazenskega pregona je bilateralno urejen v Pogodbi med RS in RH
o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah(Ur. l. RS-MP, št. 10/94), pri čemer
se subsidiarno uporabljajo določbe ZKP RS in ZOMPO. V RS je bila leta 2011
sprejeta novela ZKP-K, ki je prinesla novosti na področju te oblike pravne pomoči.
Popolnoma je opustila navezavo na prometne delikte205
, s katerimi se je odstop
pregona zaprošeni državi v preteklosti začel, in izpustila omejitev, po kateri so iz
odstopanja izključena hujša kazniva dejanja206
. Med tem ko je bil doslej prevzem
pregona mogoč v širšem obsegu kot odstop kazenskega pregona tuji državi, je novela
ZKP-K te razlike v glavnem odpravila.
202
Dežman, Erbežnik, str. 996. 203
Bavcon in soavtorji, str. 415. 204
Ibidem str. 416. 205
Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa, 31. poglavje KZ RS(Ur. l. RS, št. 55/2008). 206
S tem izrazom so mišljena kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do desetih let.
72
Po vstopu Slovenije EU, je obstoječo pravno ureditev do drugih držav članic EU
zamenjala pravna ureditev na evropski ravni. Odstop in prevzem kazenskega pregona
je na evropski ravni urejen v Okvirnem sklepu Sveta 2009/984/PNZ z dne 30.11.2009
o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih207
.
ZSKZDČEU pa to obliko pravne pomoči ureja v členih 53-54. Obstoječa ureditev208
na evropski ravni pa v razmerju do Republike Hrvaške še ne velja, ker RH še ni
implementirala Okvirnega sklepa Sveta 2009/984/PNZ v njen pravni red. Zaradi tega
se v razmerju med RS in RH še vedno uporabljajo določbe ratificiranega
meddržavnega sporazuma(členi 33-37) ter subsidiarno določbe ZKP RS in ZOMPO.
Način komuniciranja za to obliko pravne pomoči se opravlja preko ministrstev obeh
držav pristojnih za pravosodje, pri čemer ni izključena diplomatska ali konzularna
pot(4. člen Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah).
6.6. Odstop kazenskega pregona
Domača država se lahko odreče svoji jurisdikciji in mimo pogojev o izročitvi –
ekstradiciji (522. člen ZKP RS, 62. člen ZOMPO) odstopi vse spise za kazenski
pregon tuji državi (transfer kazenskega postopka v tujino), če so izpolnjeni naslednji
pogoji209
:
- na ozemlju Republike Slovenije ali Republike Hrvaške je storil kaznivo dejanje
tujec, ki ima stalno prebivališče v tuji državi (prvi odstavek 519. Člena ZKP RS,
prvi odstavek 65. člena ZOMPO).
- tuja država temu ne nasprotuje (prvi odstavek 519. člena ZKP RS, drugi odstavek
62. člena ZOMPO)
- oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije ali Republike Hrvaške, odstopu
ne nasprotuje, saj v nasprotnem primeru odstop ni mogoč, razen če je bilo dano
zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka (četrti
odstavek 519. člena ZKP RS, prvi odstavek 65. člena ZOMPO);
- v RH je mogoč odstop kazenskega pregona za kazniva dejanja, za katera je
zagrožena kazen do deset let zapora (drugi odstavek 65. člena ZOMPO), V RS pa
je do leta 2011 bil mogoč odstop kazenskega pregona za kazniva dejanja zoper
207
UL L 328, 15. 12. 2009, str. 42. 208
Več o tem glej člena 53 – 54 ZSKZDČEU-1. 209
Dežman, Erbežnik, str. 996.
73
varnost javnega prometa in za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do
deset let zapora, novela ZKP-K pa je to omejitev odpravila;
- identiteta norme – storjeno kaznivo dejanje v RS je kaznivo tudi v RH210
.
Predlog za odstop poda državni tožilec, o njem pa s sklepom odloča (drugi odstavek
519. Člena ZKP, prvi odstavek 67. člena ZOMPO):
- državni tožilec v času, preden je izdan sklep o preiskavi;
- preiskovalni sodnik med preiskavo;
- izvenrazpravni (zunajobravnavni) senat (šesti odstavek 25. člena ZKP, drugi
odstavek 66. člena ZOMPO) do začetka glavne obravnave, kar velja tudi za
zadeve iz pristojnosti iz okrajnega sodišča in općinskog suda211
.
Takšen predlog se lahko zavrne ali pa se mu ugodi. Če je obdolženec v priporu, se od
tuje države po najkrajši poti zahteva, naj v petnajstih dneh sporoči, ali prevzema
pregon (peti odstavek 519. člena ZKP, četrti odstavek 66. člena ZOMPO). Zoper
sklep o zavrnitvi ali dopustitvi odstopa je dopustna pritožba državnega tožilca,
obdolženca in njegovega zagovornika in sicer v primeru odločitve preiskovalnega
sodnika mogoča na izvenrazpravni (zunajrazpravni) senat, v primeru odločitve
izvenrazpravnega (zunajrazpravnega) senata pa na drugostopenjsko sodišče v roku
treh dni (400. in 402. Člen ZKP RS, 396 in 398. člen ZKP RH). V kolikor pa izda
sklep državni tožilec ali državni odvjetnik, je tudi v takem primeru mogoča pritožba
na izvenrazpravni senat (izvanraspravno vijeće)212
.
6.7. Prevzem kazenskega pregona
Republika Hrvaška lahko zahteva, naj se v Republiki Sloveniji prevzame pregon
državljana Republike Slovenije ali osebe s stalnim prebivališčem v Republiki
Sloveniji zaradi kaznivega dejanja storjenega v RH in obratno. Takšna zahteva se
skupaj s spisi pošlje državnemu tožilcu ali državnom odvjetniku, na katerega območju
ima ta oseba stalno prebivališče, ki o njej odloči (prvi odstavek 520. člena ZKP, prvi
odstavek 63. člena ZOMPO). Prevzem je mogoče vselej odkloniti. O zavrnitvi
prevzema kazenskega pregona in pravnomočni odločbi, izdani v kazenskem postopku,
210
Ibidem, str. 996. 211
Dežman, Erbežnik, str. 997. 212
Dežman, Erbežnik, str. 997.
74
se obvesti tuja država, ki je poslala zahtevo (tretji odstavek 520. člena ZKP, tretji
odstavek 63. člena ZOMPO)213
.
213
Dežman, Erbežnik, str. 997-998.
75
SKLEP
Mednarodna kazenskopravna pomoč je pomemben proces med Republiko Slovenijo
in Republiko Hrvaško, ker se na takšen način preprečuje in preganja čezmejni
kriminal v najboljši možni meri, prav tako pa mednarodna kazenskopravna pomoč
krepi dobrososedske odnose med obema državama. Treba pa je poudariti, da
mednarodna kazenskopravna pomoč med RS in RH prvenstveno ni nastala zaradi
krepitve dobrososedskih odnosov, temveč zaradi povečanega pretoka ljudi, blaga in
kapitala, ki prinaša povečano število kaznivih dejanj z mednarodnim elementom. S
povečanim pretokom ljudi, blaga in kapitala, še posebej v okviru širitve Evropske
unije, so postale meje med državami članicami EU zgolj administrativne črte, kar tudi
velja za mejo med RS in RH.
Leto 1994 je bilo za Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško prelomno, vendar ne
in razloga, ker so bili tega leta sklenjeni prvi meddržavni sporazumi med obema
državama, temveč zaradi tega, ker je z obstoječimi meddržavnimi sporazumi do tedaj
veljavno dejansko recipročnost zamenjala dogovorjena recipročnost, ki je temeljila na
bilateralnih pogodbah med RS in RH. Na takšen način so bile odstranjene ovire
dejanske recipročnosti, ki je temeljila na sodni praksi kazenskopravnega sodelovanja,
kljub temu, da de facto med obema državama v obdobju dejanske recipročnosti (1991
do 1995) teh ovir ni bilo.
Kar se tiče pravnih aktov, ki urejajo kazenskopravno sodelovanje med RS in RH, je
potrebno poudariti, da so to večinoma okvirni sklepi EU, implementirani v slovenski
ZSKZDČEU-1 in hrvaški ZoPSEU, pri čemer Hrvaška še ni implementirala
Okvirnega sklepa 2009/984/PNZ z dne 30.11.2009. Ker večino te materije urejajo
okvirni sklepi, načelo lex specialis derogat legi generali pride v poštev le v primeru
»male« mednarodne kazenskopravne pomoči, kjer tovrstno materijo urejata
konvencija Sveta Evrope in meddržavni sporazum o »mali« pomoči med RS in RH.
Značilnost okvirnih sklepov EU je, da ukinjajo politično oz. diplomatsko fazo pravne
pomoči med obema državama, posledica tega pa je hitrejši postopek mednarodne
pravne pomoči v kazenskih zadevah. Hitrost postopka pravne pomoči pa je element
uspešnejšega postopka, saj na tak način hitreje pride do kazenskega pregona
kaznivega dejanja, hkrati pa se zmanjša nevarnost zastaranja kazenskega pregona, kar
je vidno opazno na vseh segmentih mednarodne kazenskopravne pomoči.
Postopek prijetja in predaje na podlagi Okvirnega sklepa Sveta EU 2002/584/PNZ z
dne 13.6.2002, ki je nadomestil dotedanji postopek izročitve med RS in RH, je tipičen
primer hitrosti oz. učinkovitosti, ker ukinja diplomatsko fazo, nalaga državam
članicam EU predajo lastnih državljanov drugim pravosodnim organom držav članic
EU in ukinja postopek ugotavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin države
prosilke, kar predstavlja najbolj kontroverzen del Evropskega pripornega naloga.
Učinkovitost postopka pravne pomoči pa temelji na načelu pravičnosti kot temeljnem
načelu mednarodnega kazenskega procesnega prava. To velja tudi v primeru dolžnosti
76
predaje lastnih državljanov drugim pravosodnim organom držav članic EU. Nekoliko
drugače pa je pri ukinitvi postopka ugotavljanja standardov temeljnih človekovih
pravic in svoboščin. Če le teh država prosilka ne zagotavlja, gre za nasprotje z
načelom pravičnosti. Vendar ni bojazni, da bi do tega prišlo v primeru predaje
Republiki Sloveniji ali Republiki Hrvaški, saj obe kot članici Sveta Evrope
zagotavljata visok standard zagotavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Pomemben prispevek k uresničevanju načela pravičnosti v praksi med Slovenijo in
Hrvaško, je sprejetje novele ZKP-K (Ur.l. RS, št. 91/2011), ki je odpravila do tedaj
veljavno oviro, na podlagi katere je bil mogoč odstop kazenskega pregona tuji državi
samo za prometne delikte in za kazniva dejanja, zoper katera je zagroženih do deset
let zaporne kazni. Enako velja za prisilni privod priče ali obdolženca iz zaprošene
države pred sodne organe Republike Slovenije pod zakonsko določenimi pogoji
(516b. člen ZKP-K).
Mednarodna pravna pomoč v kazenskih zadevah med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško je pomembna in učinkovita oblika kazenskopravnega sodelovanja
med dvema subjektoma kazenskopravnega sodelovanja, ki predstavlja zgled vsem
ostalim državam sveta, kako naj tovrstno sodelovanje poteka. Poglavitni razlog za
zgled ostalim subjektom je predvsem tolikšna prisotnost zunanje politike v postopku
mednarodne kazenskopravne pomoči, kolikor je za sam postopek nujno potrebno.
Vsekakor pa ima kazenskopravno sodelovanje med Republiko Slovenijo in Republiko
Hrvaško določene pomanjkljivosti, ki pa ne krnijo njegovega svetovnega ugleda.
Pomanjkljivost tovrstnega sodelovanja med RS in RH predstavlja odsotnost
ratifikacije Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med
državami članicami Evropske unije (Ur.l. RS-MP št. 7/2005) s strani Republike
Hrvaške, ki dopolnjuje obstoječe mednarodne instrumente »male« pravne pomoči
med RS in RH in odsotnost implementacije Okvirnega sklepa Sveta EU
2009/984/PNZ z dne 30.11.2009 prav tako s strani Republike Hrvaške, ki omogoča
prenovljen način odstopa in prevzema kazenskega pregona in tako kot konvencija EU
o pravni pomoči kot temeljno obliko sodelovanja med državami članicami določa
neposredno sodelovanje med pravosodnimi organi držav članic. Visoka verjetnost
obstaja, da bo RH tovrstni pomanjkljivosti v prihodnosti odpravila in da bo
kazenskopravno sodelovanje v prihodnosti tudi v teh segmentih potekalo brezhibno,
kot to poteka v primeru postopka prijetja in predaje z EPN in v primeru medsebojnega
izvrševanja sodnih odločb v kazenskih zadevah, na podlagi katerega v praksi poteka
izvrstna resocializacija obsojencev v njihovem domačem okolju.
77
LITERATURA
Badovinac – Bjelić Irena, Evropska konvencija o izročitvi, Pravna praksa št. 1,
Ljubljana 1995, str. 9.
Badovinac – Bjelić Irena, Mednarodna pravna pomoč z Republiko Hrvaško, Pravna
Praksa št. 3 – 4, Ljubljana 1994, str. 15.
Bavcon Ljubo, Ambrož Matjaž, Fišer Zvonko, Korošec Damjan, Sancin Vasilka,
Selinšek Liljana, Škrk Mirjam, Mednarodno kazensko pravo, Uradni list,
Ljubljana 2012.
Bošnjak Marko, Novosti v kazenskemu pravu EU po Lizbonski pogodbi, Pravna
praksa št. 19 – 21, Ljubljana 2008, str. 19.
Degan Vladimir Đuro, Pavišić Berislav, Međunarodno kazneno pravo, Pravni fakultet
Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2005.
Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV
Založba, Ljubljana 2003.
Erbežnik Anže, Mednarodna kazenskopravna pomoč in novela ZKP-K, Podjetje in
delo št. 6-7, Ljubljana 2012, str. 1351-1363.
Hojnik Janja, Ferčič Aleš, Tratnik Matjaž, Uvod v pravo Evropske unije, GV Založba,
Ljubljana 2011.
Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana
2004.
Pavčnik Marijan, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in
dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.
Pavišić Berislav i suradnici, Komentar zakona o kaznenom postupku s prilozima,
Pravni fakultet Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2001.
Pezdirc Matevž, Načelo vzajemnega priznavanja kazenskih sodnih odločb v EU,
Pravna praksa št. 44, 13.11.2008, str. 15-17.
Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije,
Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 1996.
Selinšek Liljana, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba,
Ljubljana 2007.
Šturm Lovro, Arhar France, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za
podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002.
Šugman Stubbs Katja, Gorkič Primož, Evropski nalog za prijetje in predajo,
Teoretični in praktični vidik, GV Založba, Ljubljana 2010.
Trstenjak Mitja, Dokazi, pridobljeni v tujini in njihova veljavnost v slovenskem
kazenskem procesnem pravu, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor
2013.
Zlatarić Bogdan, Međunarodno krivično pravo, Pravni fakultet Zagreb, Zagreb 1979.
Zupančič Boštjan M., Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana
2001.
78
Žirovnik, Janez, Prijetje in predaja oseb v okviru medsebojnega sodelovanja držav
članic Evropske unije in sodelovanja držav članic Evropske unije z ostalimi
državami v okviru sodelovanja na kazenskem področju (Pogled preiskovalnega
sodnika), 14. Slovenski dnevi varstvoslovja, Fakulteta za varnostne vede,
Ljubljana 2013.
http://www.slovenija2001.gov.si/10let/samostojnost/kronologija-dogodkov/,
(3.2.2014).
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravo
sodja/pravosodno_sodelovanje_v_kazenskih_zadevah/, (12.2.2014).
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/zakonodaja/1
31024_pravne_podlage_kazenske_RH_EU.pdf, (26.2.2014).
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/josip-perkovic-hrvaski-agent-001.html,
(10.1.2014).
http://www.delo.si/novice/svet/perkovic-ze-priletel-v-munchen.html, (24.1.2014).
http://www.delo.si/novice/svet/portret-tedna-ante-gotovina.html ,
(10.1.2014).
79
PRAVNI VIRI
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni
list RS, št. 1/1991 – I
Ustavna odluka o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske, Narodne novine br.
31/91, Zagreb 1991.
Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991.
Ustav Republike Hrvatske, Narodne novine RH, br.56/90.
Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 8/2006.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Uradni
list RS, št. 91/2011.
Zakon o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo, ZKP-UPB8), Uradni list
RS, št. 32/2012.
Zakon o kaznenom postupku, Narodne novine RH, br. 110/97.
Zakon o kaznenom postupku, Narodne novine RH, br. 152/08.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije
(ZSKZDČEU), Uradni list RS, št. 102/2007.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije
(ZSKZDČEU-1), Uradni list RS, št. 9/2011.
Zakon o pravosudnoj suradnji s državama članicama Europske unije (ZoPSEU),
Narodne novine RH, br. 81/13.
Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima, Narodne novine RH, br.
178/04.
Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994.
Zakon o sudovima, Narodne novine RH, br. 28/13.
Zakon o zunanjih zadevah, Uradni list RS, št. 113/2003.
Kazenski zakonik Republike Slovenije, Uradni list št. 55/2008.
Kazneni zakon Republike Hrvatske, Narodne novine RH br. 13/14.
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih
in kazenskih zadevah, Uradni list RS-MP, št. 10/1994.
80
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o medsebojnem izvrševanju
sodnih odločb v kazenskih zadevah, Uradni list RS-MP, št. 10/1994.
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, Uradni list RS-
MP, št. 2/1995.
Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Uradni list
RS-MP, št. 14/2012.
Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13.6.2002 o evropskem nalogu za prijetje in
postopkih predaje med državami članicami (UL L 63, 6.3.2002, str. 1).
Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22.7. 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu
premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45).
Okvirni sklep Sveta 2005/214/PNZ z dne 24.2.2005 o uporabi načela vzajemnega
priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22.3.2005, str. 16–30).
Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. 10. 2006 o uporabi načela vzajemnega
priznavanja odredb o zaplembi (UL L 196, 2. 8. 2003, str. 45).
Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. 11. 2008 o uporabi načela vzajemnega
priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali
ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski
uniji (UL L 327, 5. 12. 2008, str. 27).
Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. 11. 2008 o uporabi načela vzajemnega
priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad
spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (UL L 337, 16. 12. 2008, str.
102).
Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. 12. 2008 o evropskem dokaznem nalogu
za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih
postopkih (UL L 350, 30. 12. 2008, str. 72).
Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. 10. 2009 o uporabi načela vzajemnega
priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot
alternativi začasnemu priporu (UL L 294, 11. 11. 2009, str. 20).
Okvirni sklep Sveta 2009/984/PNZ z dne 30. 11. 2009 o preprečevanju in reševanju
sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (UL L 328, 15. 12. 2009, str.
42).