univerza v mariboru pravna fakulteta · kazensko procesno pravo, kazenski postopek, anglo-ameriško...

of 363 /363
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA JURIJ FILIPANČIČ ANGLO – AMERIŠKO KAZENSKO PROCESNO PRAVO diplomsko delo Maribor, 2016

Author: others

Post on 01-Jan-2020

21 views

Category:

Documents


2 download

Embed Size (px)

TRANSCRIPT

  • UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

    JURIJ FILIPANČIČ

    ANGLO – AMERIŠKO KAZENSKO PROCESNO PRAVO

    diplomsko delo

    Maribor, 2016

  • UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

    DIPLOMSKO DELO

    ANGLO – AMERIŠKO KAZENSKO PROCESNO PRAVO

    Študent: Jurij Filipančič Štev. indeksa: 71073278 Študijski program: UNI - PRAVO Študijska smer: Gospodarsko pravo Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman Lektor: Alenka Svetličič

    Maribor, junij 2016

  • Z a h v a l a

    Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, izr. prof. dr. Zlatanu DEŽMANU, za vse nasvete, predloge in pripombe, še zlasti pa vzpodbudne besede,

    ko je bilo to najbolj potrebno.

    Za vso podporo, pomoč, predvsem pa potrpljenje se iskreno zahvaljujem

    očetu in mami ter Andreji in Lani.

  • UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

    IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

    Ime in priimek diplomanta-tke: Jurij FILIPANČIČ Vpisna številka: 71073278 Študijski program: UNI - PRAVO Naslov diplomskega dela: ANGLO - AMERIŠKO KAZENSKO PROCESNO PRAVO Mentor: izr. prof. dr. Zlatan DEŽMAN Podpisani-a Jurij FILIPANČIČ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM. Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:

    12. 06. 2016, MARIBOR Jurij FILIPANČIČ

  • Povzetek Delo ponuja predstavitev osnovnih značilnosti zasnove in ureditve anglo-ameriškega akuzatorno-adversarnega sistema kazenskega procesnega prava. Prikaz obsega zgodovinski pregled anglo-saksonskega modela kazenskega postopka od njegovega nastanka in razvoja do vpogleda v poglavitne značilnosti sodobne ureditve adversarnega modela, ki zajema opis strukture kazenskega postopka v ZDA od preiskave kaznivega dejanja do izreka sodbe na I. stopnji. Zadnji del prinaša primerjalni opis poglavitnih razlik med akuzatorno-adversarnim in kontinentalnoevropskim mešanim (akuzatorno-inkvizitornim) sistemom kazenskega procesnega prava, v sklepu pa najdemo še predlog sprememb, o katerih bi bilo, po mnenju avtorja, morda vredno razmisliti pri nadaljnji modernizaciji slovenskega kazenskega postopka. Ključne besede: kazensko procesno pravo, kazenski postopek, anglo-ameriško kazensko procesno pravo, advesarni sistem, mešani sistem, akuzatorno-adversarni model, akuzatorno-inkvizitorni model, kazenski postopek ZDA ...

    Summary The thesis presents the basic characteristics of the foundation and regulation of the Anglo-American accusatory-adversarial system of procedural criminal law and provides a historical overview of the Anglo-Saxon model of criminal procedure from its beginnings and development to an insight into the main characteristics of the modern regulation of the adversarial model, which encompasses a description of the structure of criminal procedure in the USA from the investigation of the criminal offence to the final judgment. The last part of the thesis is a comparative description of the main differences between the accusatory-adversarial and the continental European mixed (accusatory-inquisitorial) system of procedural criminal law, concluding with a proposal of changes that the author feels would be worth considering in the further modernization of the Slovenian criminal procedure.

    Key words: Procedural criminal law, criminal procedure, Anglo-American procedural criminal law, adversarial system, mixed system, accusatory-adversarial model, accusatory-inquisitorial model, USA criminal procedure ..

  • K A Z A L O

    I UVOD ........................................................................................................................... 1

    1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ............................................................................................ 1 2 NAMEN .............................................................................................................................. 2 3 STRUKTURA DELA .......................................................................................................... 2 4 METODOLOGIJA DELA ................................................................................................. 3

    II TEMELJNE ZNAČILNOSTI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V COMMON LAW SISTEMU ..................................................................... 4

    1 ZGODOVINSKI RAZVOJ ................................................................................................. 4 1.1 NASTANEK IN ZNAČILNOSTI KAZENSKEGA PRAVA V ANGLIJI................. 4 1.2 ORIS KAZENSKEGA POSTOPKA V ZGODNJEM OBDOBJU ............................. 7

    1.2.1 Sistem popularne tožbe v praksi kazenskega pregona ............................................. 7 1.2.2 Predhodni postopek .................................................................................................. 8 1.2.3 Sklic in sestava velike porote ter način njenega odločanja ..................................... 9 1.2.4 Arraignment in plea ............................................................................................... 10 1.2.5 Glavna obravnava pred poroto in sodniške odločbe ............................................. 12 1.2.6 Potek razprave in odločanje porote ....................................................................... 12 1.2.7 Spremembe v procesnem položaju obtoženca ........................................................ 14 1.2.8 Uvedba tožilčevega pooblaščenca in obtoženčevega zagovornika v kazenski postopek ............................................................................................................................. 14

    2 PRAVNI VIRI .................................................................................................................. 15 2.1 ZGODOVINSKI POGLED ....................................................................................... 15

    2.1.1 Uvod ....................................................................................................................... 15 2.1.2 Common law ........................................................................................................... 16

    2.1.2.1 Pojem .............................................................................................................. 16 2.1.2.2 Zgodovina nastanka in razvoj common law ................................................... 16

    2.1.3 Equity law (pravo pravičnosti) ............................................................................... 18 2.1.4 Cerkveno, trgovsko in pomorsko pravo ................................................................. 20

    2.2 GLAVNI PRAVNI VIRI ANGLEŠKEGA IN AMERIŠKEGA PRAVA ................ 20 2.2.1 Uvod ....................................................................................................................... 20 2.2.2 Ustava Anglije in ZDA ........................................................................................... 21

    2.2.2.1 Angleška ustava .............................................................................................. 21 2.2.2.2 Ustava ZDA .................................................................................................... 23

    2.2.3 Zakoni ..................................................................................................................... 25 2.2.3.1 Splošne značilnosti ......................................................................................... 25 2.2.3.2 Razlikovanje med deželami common law sistema in deželami kontinentalnopravnega sistema ..................................................................................... 26 2.2.3.3 Vzroki za takšen pristop common law zakonom ............................................ 27

  • 2.2.4 Sodni precedenti (CASELAW) ................................................................................ 29 2.2.4.1 Uvod ................................................................................................................ 29 2.2.4.2 Doktrina »stare decisis« in precedenčni učinki sodnih odločb ....................... 30

    2.3 PRAVNI POSTOPEK SODNIŠKEGA SKLEPANJA V CASELAW ..................... 31 2.3.1 Uvod ....................................................................................................................... 31 2.3.2 Deduktivno in analogno sklepanje iz »pravil« primerov (common law caselaw) . 32

    2.3.2.1 Deduktivno sklepanje ..................................................................................... 32 2.3.2.2 Sklepanje po analogiji neposredno iz sodbe v preteklem primeru ................. 35 2.3.2.3 Izbira deduktivnega ali analognega sklepanja: »lahki« in »težki« primeri .... 38

    2.3.3 Deduktivno in analogno sklepanje v »pravu primerov«, ki tolmačijo zakone ....... 39 2.3.3.1 Določanje dejanskih razlik v »pravu primerov, ki tolmači zakone« .............. 39 2.3.3.2 »Ghost precedents« v zakonski razlagi ........................................................... 39

    3 SODNI SISTEM V ZDA .................................................................................................. 40 3.1 UVOD ........................................................................................................................ 40 3.2 PROCESNA (TRIAL) IN PRIZIVNA (APPELATE) SODIŠČA ............................ 40

    3.2.1 Procesna sodišča (trial courts) .............................................................................. 40 3.2.2 Prizivna sodišča (appellate courts) ........................................................................ 41

    3.3 STRUKTURA IN ZNAČILNOSTI DRŽAVNIH SODIŠČ ...................................... 42 3.3.1 Struktura državnih sodišč ....................................................................................... 42 3.3.2 Sodišča za majhne zahtevke in druga neformalna sodišča .................................... 42 3.3.3 Procesna sodišča s specialno sodnostjo ................................................................ 43

    3.4 ZVEZNI SODNI SISTEM ......................................................................................... 43 3.4.1 Okrajna sodišča (District Courts) .......................................................................... 44 3.4.2 Zvezna sodišča s specialno jurisdikcijo ................................................................. 44 3.4.3 Okrožna prizivna sodišča (Circuit Courts of appeals) .......................................... 45 3.4.4 Vrhovno sodišče ZDA (US Supreme Court) ........................................................... 45

    III GLAVNI PROCESNI UDELEŽENCI ........................................................... 47

    1 PRAVNI POLOŽAJ SODNIKOV IN SODIŠČ ............................................................... 47 1.1 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI SODNIŠKE SLUŽBE V ZDA ..................................... 47 1.2 SODNIKI KOT POLITIČNI SUBJEKTI .................................................................. 48 1.3 IZBIRA, IMENOVANJE TER ODSTAVITEV SODNIKOV S POLOŽAJA ......... 49

    1.3.1 Zvezni sodni sistem ................................................................................................. 49 1.3.2 Državni sistemi izbora in imenovanja sodnikov ..................................................... 50 1.3.3 Odstavitev s položaja sodnika ................................................................................ 52

    1.3.3.1 Zvezni sodni sistem ........................................................................................ 52 1.3.3.2 Odstavitev sodnikov v državnih sodnih sistemih ........................................... 53

    1.4 PROCESNI POLOŽAJ SODIŠČA V ANGLO-AMERIŠKEM KAZENSKEM POSTOPKU .......................................................................................................................... 54 1.5 OBTOŽNO-ADVERSARNI SISTEM KAZENSKEGA POSTOPKA .................... 54

    1.5.1 Načelo akuzatornosti .............................................................................................. 55 1.5.2 Načelo kontradiktornosti ........................................................................................ 57 1.5.3 Načelo kontradiktornosti in popolnost ugotavljanja resnice ................................. 58

  • 1.5.4 Sklep ....................................................................................................................... 59 2 STRANKE V KAZENSKEM POSTOPKU...................................................................... 61

    2.1 TOŽILEC (THE PROSECUTOR) ........................................................................... 61 2.1.1 Angleški sistem popularne tožbe ............................................................................ 61 2.1.2 Sistem javnega tožilstva v ZDA .............................................................................. 63 2.1.3 Oportunitetno načelo in diskrecijska pravica ........................................................ 65

    2.2 PRAVNI POLOŽAJ OBDOLŽENCA ...................................................................... 66 3 POROTA IN POROTNIKI .............................................................................................. 70

    3.1 NASTANEK IN RAZVOJ INSTITUTA POROTE .................................................. 70 3.2 VELIKA ALI OBTOŽNA POROTA ........................................................................ 72 3.3 MALA ALI SODNA POROTA ................................................................................ 74 3.4 PREDNOSTI IN SLABOSTI POROTNEGA SISTEMA ......................................... 76

    3.4.1 Prednosti porotnega sistema .................................................................................. 76 3.4.2 Slabosti porotnega sistema .................................................................................... 78

    3.5 PRIMERJAVA MED POROTNIM IN PRISEDNIŠKIM SISTEMOM SOJENJA . 79

    IV PREDKAZENSKI POSTOPEK IN ZAČETEK KAZENSKEGA POSTOPKA ........................................................................................................................ 84

    1 PREISKAVA ..................................................................................................................... 84 1.1 POLICIJA IN NJENA VLOGA V PREDKAZENSKEM POSTOPKU ................... 84 1.2 ČETRTI AMANDMA K USTAVI ZDA (SEARCH AND SEIZURE) .................... 88

    1.2.1 Vsebina in namen ................................................................................................... 88 1.2.2 Kratko o zgodovinskem izvoru četrtega amandmaja ............................................. 89 1.2.3 Osnovni pomen pojmov in terminologije četrtega amandmaja ............................. 90 1.2.4 Orientacijska vprašanja v zvezi s četrtim amandmajem ........................................ 92 1.2.5 Kontroverzna narava četrtega amandmaja ........................................................... 93 1.2.6 Utemeljen sum (probable cause) ............................................................................ 96 1.2.7 Vsebina in obseg četrtega amandmaja ................................................................ 105

    1.2.7.1 Uvod .............................................................................................................. 105 1.2.7.2 Preiskava (search) ......................................................................................... 106 1.2.7.3 Zaseg in pridržanje (seizure) ......................................................................... 115 1.2.7.4 Izjeme pri zahtevi po sodnem nalogu ........................................................... 119

    1.2.8 Pravilo o ekskluziji dokazov (exclusionary rule) ................................................. 136 1.2.9 Ekskluzija dokazov v slovenskem kazenskem postopku ........................................ 144

    1.3 PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO ALI PETI AMANDMA ........................ 146 1.3.1 Kontroverzna klavzula iz Petega amandmaja ...................................................... 146 1.3.2 Zgodovinski izvor ................................................................................................ 147 1.3.3 Splošno o obsegu in značilnostih privilegija ........................................................ 148 1.3.4 Privilegij zoper samoobtožbo v zvezi s policijskimi zaslišanji ter izsiljenimi priznanji .......................................................................................................................... 152

    1.3.4.1 Uvod .............................................................................................................. 152 1.3.4.2 Temeljeni mejniki razvoja »prava o dopustnosti priznanj« .......................... 155 1.3.4.3 Miranda v. Arizona, 384 US 436 (1966) ...................................................... 164

  • 1.4 »RIGHT TO COUNSEL« IZ ŠESTEGA AMANDMAJA (V STADIJIH PRED GLAVNO OBRAVNAVO) ................................................................................................ 171

    1.4.1 Uvod ..................................................................................................................... 171 1.4.2 Pravica do zagovornika pred glavno obravnavo ................................................. 171

    1.4.2.1 Pravica do zagovornika v stadiju preiskave oziroma v zvezi s policijskimi postopki kustodialnega zasliševanja ............................................................................ 171 1.4.2.2 Razlikovanje med pravico do zagovornika po petem in šestem amandmaju 175

    1.4.3 »Kritična faza« kazenskega postopka .................................................................. 177 1.4.4 Odpoved pravici do zagovornika ......................................................................... 179

    2 SODNI POSTOPKI PRED GLAVNO OBRAVNAVO ................................................. 181 2.1 POSTOPEK OBTOŽEVANJA PRED SODIŠČEM ............................................... 181

    2.1.1 »Complaint« ali začetna obtožba ......................................................................... 181 2.1.2 »First« ali »initial appearance« .......................................................................... 183 2.1.3 »Preliminary hearing« ......................................................................................... 185 2.1.4 »Arraignment« (obtožba) in »plea« (odgovor) .................................................... 188

    2.2 PREDPROCESNI PREDLOGI STRANK (pretrial motions) IN POSTOPEK »RAZKRITJA« (discovery) DOKAZOV ........................................................................... 191

    2.2.1 Predprocesni predlogi strank (pretrial motions) ................................................. 191 2.2.2 Predprocesna odkritja (pre-trial discovery) ........................................................ 193

    2.2.2.1 Splošne značilnosti ....................................................................................... 193 2.2.2.2 Pravica do obveščenosti (right to notice) ...................................................... 194 2.2.2.3 Obdolženčeva pravica do razbremenilnih dokazov (exculpatory evidence) 196 2.2.2.4 Pravica do razkritja identitete in izjav prič ................................................... 197 2.2.2.5 Razkritje dokumentov, predmetov (tangible objects), strokovnih poročil in kazenske kartoteke ....................................................................................................... 199 2.2.2.6 Potek postopka predprocesnih odkritij ........................................................ 199

    3 ZAGOTOVITEV OBDOLŽENČEVE NAVZOČNOSTI V KAZENSKEM POSTOPKU ........................................................................................................................... 200

    3.1 UVOD ...................................................................................................................... 200 3.2 ZGODOVINA SISTEMA VARŠČINE .................................................................. 201 3.3 REFORMA SISTEMA VARŠČIN ......................................................................... 207

    3.3.1 Bail Reform Act iz leta 1966 ................................................................................ 207 3.3.2 Bail Reform Act iz leta 1984 ................................................................................ 209

    3.3.2.1 Poglavitne značilnosti novega zakona .......................................................... 209 3.3.2.2 Postopek izpustitve obdolženca na prostost pred sojenjem .......................... 210 3.3.2.3 Narava in pravila postopka za odreditev nadaljnjega preventivnega pridržanja obdolženca pred sojenjem (preventive detention ali pripor) ....................................... 214

    4 PLEA BARGAINING .................................................................................................... 219 4.1 TEMELJNE ZNAČILNOSTI .................................................................................. 219

    4.1.1 Opredelitev ........................................................................................................... 219 4.1.2 Pravna podlaga .................................................................................................... 220

    4.1.2.1 Kritike ........................................................................................................... 222 4.1.2.2 Pravna ureditev ............................................................................................. 225

    4.2 VRSTE OZIROMA PREDMET POGAJANJ ......................................................... 227

  • 4.2.1 Uvod ..................................................................................................................... 227 4.2.2 Barantanje okrog kooperacije .............................................................................. 227 4.2.3 Barantanje v zvezi z obtožbami ............................................................................ 228 4.2.4 Barantanje v zvezi s kazensko sankcijo ................................................................ 229

    V GLAVNA OBRAVNAVA ................................................................................. 231

    1 SPLOŠNO O GLAVNI OBRAVNAVI .......................................................................... 231 1.1 UVOD ...................................................................................................................... 231 1.2 POSAMEZNE FAZE GLAVNE OBRAVNAVE ................................................... 231

    2 TEMELJNA NAČELA GLAVNE OBRAVNAVE ........................................................ 232 2.1 NAČELO JAVNOSTI SOJENJA (PUBLIC TRIAL) ............................................. 232 2.2 NAČELO HITROSTI SOJENJA (SPEEDY TRIAL) ............................................. 234 2.3 PRAVICA DO ZAGOVORNIKA ........................................................................... 236

    2.3.1 Splošni razvoj pravice do zagovornika ................................................................ 236 2.3.2 Pravica do zagovornika glede na vrsto kazenskega primera ............................... 242 2.3.3 Pravica do najetega zagovornika po lastnem izboru ........................................... 244 2.3.4 Učinkovita pomoč zagovornika (effective assistance of caunsel) ........................ 245 2.3.5 Samozastopanje (self–representation) ................................................................. 247

    2.4 PRAVICA DO SOJENJA PRED POROTO (JURY TRIAL) ................................. 248 2.5 CONFRONTATION AND COMPULSORY CLAUSE ......................................... 251 2.6 PRAVICA DO MOLKA IN PRAVICA DO PRIČANJA V SVOJO KORIST ...... 254

    3 POSTOPEK SESTAVLJANJA IN IZBIRANJA POROTE ......................................... 257 3.1 UVOD ...................................................................................................................... 257 3.2 POSTOPEK IZBORA POROTNIKOV .................................................................. 258

    4 UVODNA BESEDA TOŽILSTVA IN OBRAMBE ...................................................... 260 5 DOKAZNO PRAVO ....................................................................................................... 262

    5.1 UVOD ...................................................................................................................... 262 5.2 OPREDELITEV IN VRSTE DOKAZOV TER SPLOŠNA DOKAZNA PRAVILA 266

    5.2.1 Vrste dokazov ....................................................................................................... 266 5.2.2 Splošna pravila glede dopustnosti dokazov na glavni obravnavi ........................ 267 5.2.3 Posamezne vrste dokazov in specifična pravila v zvezi z njimi ............................ 269

    5.2.3.1 Stvarni dokazi ............................................................................................... 269 5.2.3.2 Listinski dokazi ............................................................................................. 271 5.2.3.3 Demonstracijski dokazi ................................................................................. 273 5.2.3.4 Priče in pričevanje ........................................................................................ 273

    5.3 DOKAZOVANJE S PRIČAMI ............................................................................... 274 5.3.1 Uvodne opredelitve .............................................................................................. 274 5.3.2 Vrste prič in dokazovanje njihove kompetentnosti ............................................... 274 5.3.3 Potek in oblika zasliševanja prič na glavni obravnavi ........................................ 277 5.3.4 Neposredno ali direktno zaslišanje (direct examination) .................................... 280 5.3.5 Navzkrižno zaslišanje (cross examination) .......................................................... 284

  • 5.3.6 Hearsay rule ali pravilo o nedopustnosti pričevanja, ki se opira na govorice iz druge roke ....................................................................................................................... 290 5.3.7 Ugovori strank (objections) ................................................................................. 294

    6 SKLEPNA BESEDA STRANK ..................................................................................... 295 7 SODNIKOVA NAVODILA POROTI (JURY INSTRUCTIONS) ................................ 299 8 SPREJEM POROTNEGA »PRAVDOREKA« ( JURY VERDICT) ............................ 301 9 POSTOPEK ODMERE KAZNI IN IZREKA OBSODBE (SENTENCING PROCEDURE) ...................................................................................................................... 303

    VI POVZETEK BISTVENIH RAZLIK MED AKUZATORNO-ADVERSARNIM IN KONTINENTALNIM, MEŠANIM MODELOM KAZENSKEGA POSTOPKA .................................................................................... 316

    1 UVOD ............................................................................................................................. 316 2 TEMELJNE ZNAČILNOSTI OBEH MODELOV ...................................................... 317

    2.1 AKUZATORNO-KONTRADIKTORNI SISTEM ................................................. 317 2.2 MEŠANI (INKVIZITORNO-AKUZATORNI) SISTEM ....................................... 318

    3 RAZLIKE MED MODELOMA ..................................................................................... 319 3.1 RAZLIKOVANJE V IDEJNI ZASNOVI (KONCEPTU) OBEH MODELOV ..... 319

    3.1.1 Ameriški akuzatorno-adversarni model ............................................................... 319 3.1.2 Slovenski mešani (inkvizitorno-akuzatorni) model .............................................. 323

    3.2 RAZLIKOVANJE MED AKUZATORNO-ADVERSARNIM IN INKVIZITORNIM (MEŠANIM) PRISTOPOM K UGOTAVLJANJU RESNICE V KAZENSKEM POSTOPKU .............................................................................................. 324

    3.2.1 Akuzatorno-adversarni pristop ............................................................................ 325 3.2.2 Inkvizitorni, mešani pristop .................................................................................. 327

    3.3 RAZLIKE V STRUKTURI KAZENSKEGA POSTOPKA ................................... 329 3.4 RAZLIKE MED POSAMEZNIMI STADIJI AMERIŠKEGA IN SLOVENSKEGA KAZENSKEGA POSTOPKA PRED GLAVNO OBRAVNAVO .................................... 330

    3.4.1 Razlike v stadiju predhodnega postopka (preiskave) ........................................... 330 3.4.2 Razlike v pripravljalnem stadiju na glavno obravnavo (t.i. vmesna faza) ........... 337

    3.4.2.1 Ameriški kazenski postopek ......................................................................... 337 3.4.2.2 Slovenski kazenski postopek ........................................................................ 338

    3.5 RAZLIKE PRI GLAVNI OBRAVNAVI ................................................................ 338 3.5.1 Razlike v sestavi in pristojnostih sodišča ............................................................. 338 3.5.2 Razlike v funkciji vodstva glavne obravnave ....................................................... 339 3.5.3 Razlike pri poteku glavne obravnave ................................................................... 340 3.5.4 Razlike pri postopku dokazovanja na glavni obravnavi ...................................... 341

    VII SKLEP ...................................................................................................................... 343

    VIII BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................ 347

  • 1

    I UVOD

    1 TEORETIČNA IZHODIŠČA

    Kakor je znano, v zadnjem desetletju poteka v Sloveniji reformiranje kazenskega postopka. S tem tudi Slovenija sledi nekaterim drugim državam v Evropi, kjer so v zadnjih 30 letih izpeljali kar številne reforme kazenskih postopkov, in sicer, v skladu s prevladujočim trendom, v smeri opuščanja tradicionalne kontinentalno-evropske mešane zasnove kazenskega postopka ter prevzemanjem bolj ali manj adversarnega sistema po vzoru anglo-ameriške ureditve. Temu trendu se je pridružila tudi Slovenija, ki pa, kljub nekaterim že sprejetim novelam, ugotovitvam opravljenih raziskav ter celovito zasnovanim predlogom, kakšne odločnejše in korenitejše reforme, v smislu sprememb temeljne zasnove kazenskega postopka, še ni izpeljala.

    Glede smeri in obsega reform namreč še kar teče razprava v okviru katere sta se, posplošeno, izoblikovali dve poglavitni struji. Prva se zavzema za radikalen pristop – celovito reformo kazenskega postopka v smeri uveljavljanja adversarnega modela, druga pa zagovarja postopno noveliranje in nadgrajevanje obstoječega mešanega modela. Prva struja torej predlaga popolno prekinitev s tradicionalno mešano zasnovo ZKP (tj. odpoved tradicionalnim inkvizitornim elementom postopka, zlasti sodni preiskavi, instrukcijski maksimi in načelu materialne resnice) ter uvedbo novega sistema kazenskega postopka, ki bo v celoti zasnovan na individualističnem konceptu spora strank pred pasivnim sodiščem po vzoru anglo-ameriškega akuzatorno-adversarnega postopka. Za razliko od tega pa želi druga struja zadržati obstoječo mešano zasnovo postopka z določenimi inkvizitornimi elementi vred ter to osnovo postopno nadgrajevati in dopolnjevati, tudi z adversarnimi elementi, a le tam, kjer se pokaže, da je to potrebno in smiselno.

    Kot smo že uvodoma zapisali, tudi Slovenija pri reformiranju kazenskega postopka sledi prevladujočemu evropskemu trendu prevzemanja elementov (institutov in pravil) iz anglo-ameriškega adversarnega modela. Načeloma ni s tem sicer nič narobe, prav nasprotno, kajti dejstvo je, da so bili v okviru akuzatorno-adversarnega sistema razviti nekateri temeljni postulati varstva človekovih pravic v kazenskem procesnem pravu, ki so danes splošno sprejeti kot tisti, brez katerih si ni več mogoče zamišljati poštenega in pravičnega kazenskega postopka - due process of law.

    A vendarle bi bilo na tem mestu verjetno upravičeno in potrebno zastaviti tudi vprašanje, ali nam premalo premišljeno zgledovanje po tujih sistemih res prinaša tiste razultate, ki jih želimo oziroma pričakujemo?

    Kajti, kakor opozarjajo številne avtoritete s področja kazenskega procesnega prava, je pri prevzemanju institutov in pravil iz enega sistema v drugega nujno potrebno imeti določeno kritično distanco (še zlasti, če gre pri tem za sistema, ki se razlikujeta že v temeljni zasnovi). Ne dovolj premišljeno »prepisovanje« pravil oziroma ureditve, ki velja v neki drugi državi, nam lahko prinese celo več slabega kot dobrega, kar se je pri nas že dogajalo. Pri prevzemanju institutov od drugod je namreč potrebno upoštevati mnoge dejavnike, ki neizogibno vplivajo na končni izid prevzemanja, in sicer od miselnosti in usposobljenosti tistih, ki bodo prevzeto ureditev izvajali v praksi preko temeljite analize možnih učinkov in posledic, morebitnih

  • 2

    protislovij oziroma neskladnosti z obstoječo ureditvijo, pojavom pravnih praznin pa vse do splošnega stanja pravne kulture v širši družbeni skupnosti … »Slepo prepisovanje« institutov in pravil od drugod zato še zdaleč ne pomeni, da bodo prevzeta pravila dobro funkcionirala tudi tam, kamor smo jih prenesli, celo ne glede na to, kako uspešno morda izpolnjujejo svojo nalogo v sistemu iz katerega izvirajo. Verjetno še bolj negotovi pa bi bili učinki v celoti »prepisanega« sistema pa čeprav bi bil še tako dobro teoretično zasnovan.

    Ali, kakor se je slikovito izrazil prof. Damaška: »I najkvalitetnija partitura ne će osigurati uspjeh koncerta ako nedostaju prikladni instrumenti za izvedbu te partiture, sposobni svirači tih instrumenata, kao i prikladna publika naklonjena izabranoj vrsti glazbe.«

    Iz tega razloga je ključnega pomena, da se najprej in v prvi vrsti temeljito in celovito seznanimo s tem, kar želimo prevzeti, in sicer ne samo s posameznimi instituti in pravili kot takimi, temveč tudi s celotnim sistemom, katerega del ta pravila so, vključno z zgodovino nastanka in razvojem, kakor tudi njegovim dejanskim delovanjem in učinkovanjem. Prav to znanje je namreč, po našem mnenju, nujen predpogoj, da se je sploh možno posvetiti razmisleku in analizi možnih pozitivnih ali negativnih učinkov in posledic, ki bi jih prevzete norme lahko imele v sistemu, v katerega jih želimo prenesti.

    Prav slednje pa je osnovni namen pričujočega dela: seznaniti se z nastankom in delovanjem anglo–ameriškega akuzatorno–adversarnega modela kazenskega procesnega prava.

    2 NAMEN

    Osnovni namen naloge je torej s sistematičnim prikazom anglo-ameriškega, akuzatorno-adversarnega kazenskega postopka, zlasti opisom njegovega zgodovinskega izvora, poglavitnih procesnih subjektov, ureditve in poteka postopka preiskave, sistema varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin obdolženih v kazenskem postopku ter poteka glavne obravnave pred sodiščem, omogočiti pridobitev osnovnega znanja in razumevanja akuzatorno-adversarnega sistema kazenskega procesnega prava, ki bo v zaključku predstavljalo podlago za primerjalno analizo mešanega (slovenskega) in adversarnega (ameriškega) sistema ter sklepnega mnenja glede sprememb slovenskega kazenskega postopka.

    3 STRUKTURA DELA

    Naloga je v osnovi razdeljena na osem poglavij, vključno z uvodom in bibliografijo, medtem ko vsebinsko jedro obsega pet poglavij, in sicer:

    Drugo poglavje, ki je v prvem delu namenjeno opisu zgodovine nastanka in razvoja anglosaksonskega akuzatorno–adversarnega modela kazenskega procesnega prava. Nato je, v drugem delu tega poglavja, predstavljena hierarhija pravnih virov v Angliji in ZDA (s poudarkom na doktrini stare decisis), v tretjem delu pa struktura sodnega sistema v ZDA.

    Tretje poglavje, kjer so predstavljeni glavni procesni udeleženci v akuzatorno–adversarnem modelu kazenskega postopka, ki so: sodniki oziroma sodišča, stranki (tožilec in obdolženi) ter porota, kot tisti posebni institut, ki ga slovenski mešani model kazenskega procesnega prava ne pozna.

  • 3

    Po tem »uvodu« je v četrtem poglavju opisana ureditev predkazenskega oziroma predsodnega postopka, kakor je uveljavljen v ameriškem akuzatorno–adversarnem modelu, in to od policijske preiskave kaznivega dejanja, kjer je poudarek na temeljnih procesnih kavtelah osumljenca v tej prvi fazi postopka (ki so tako pomembne oziroma ključne za t.i. »due process«, da so postale del ustavne materije – v ZDA že pred več kot 100 leti, v Sloveniji šele v novejši zgodovini), vse tja do začetne interakcije strank pred sodiščem, tj. postopka obtoževanja in odgovora na obtožbo. Temu sledi opis določenih »posebnosti« ameriškega adversarnega modela v t.i. »pripravljalnem« postopku pred začetkom glavne obravnave, ki jih v slovenskem mešanem modelu kazenskega postopka ali sploh ne poznamo (kot npr. postopek »razkritja« dokazov med strankama pred glavno obravnavo, ki ga v inkvizitornem modelu, zaradi uveljavljene officialne in instrukcijske maksime, ni) ali pa so bile v slovenski kazenski postopek sprejete šele pred kratkim, kot na primer t.i. »sistem varščine« (angl. bail) pri zagotavljanju obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ali t.i. »predprocesno barantanje« (angl. plea bargaining) med tožilstvom in obrambo oziroma obtoženim.

    Naslednje, peto poglavje, je namenjeno opisu poglavitnih načel in pravil ter poteku glavne obravnave v akuzatorno - adversarnem modelu kazenskega postopka, kot je ta v veljavi v ZDA. Poudarek v tem poglavju je na dokaznem pravu, oziroma natančneje, dokaznih pravilih na glavni obravnavi, ki predstavljajo eno bistvenih razlik med adversarno in inkvizitorno urejenim kazenskim postopkom. Na koncu poglavja je opisano tudi zadnje dejanje kazenskega postopka na I. stopnji v primeru obsodilne sodbe, in sicer postopek odmere kazni in izreka obsodbe po kazenskem pravu ZDA. Čeprav to ni »čista« tema kazenskega procesnega prava, se nam je kljub temu zdelo vredno, da ji namenimo celo nekoliko več prostora, saj nekako zaokrožuje celoto predstavitve, poleg tega pa se sistem odmerjanja kazni v ZDA bistveno razlikuje od slovenske ureditve.

    Zadnje, šesto poglavje, pa obsega primerjalni povzetek bistvenih razlik med slovenskim, mešanim modelom kazenskega postopka ter akuzatorno-adversarnim modelom iz Združenih držav Amerike. Za konec so v sklepnih mislih podani tudi predlogi sprememb, za katere menimo, da bi jih bilo v slovenskem kazenskem postopku smiselno uveljaviti.

    4 METODOLOGIJA DELA

    Pri delu smo sočasno uporabili več metod preučevanja dosedanjih znanstvenih spoznanj na področju kazenskega procesnega prava. Zbrano gradivo, ki je bilo sestavljeno iz primarnih in sekundarnih virov, sodne prakse, zakonov in drugih pravnih aktov smo preučevali, analizirali in primerjali predvsem z uporabo naslednjih raziskovalnih metod: deskriptivne, zgodovinske, komparativne ter metodama kompilacije in klasifikacije.

    Naj sklenemo z ugotovitvijo, da se več kot dobro zavedamo pomanjkljivosti in omejitev, ki jih vsebina tega dela odraža, še zlasti pomanjkanju širšega in globljega strokovnega znanja, ki bi nedvomno omogočilo boljšo predstavitev izbrane tematike, a kljub temu zaključimo ta uvod z upanjem, da bo pričujoče delo bralcu nudilo vsaj osnovni vpogled v ureditev in delovanje anglo-ameriškega adversarnega modela kazenskega procesnega prava.

  • 4

    II TEMELJNE ZNAČILNOSTI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA V COMMON LAW SISTEMU

    1 ZGODOVINSKI RAZVOJ

    1.1 NASTANEK IN ZNAČILNOSTI KAZENSKEGA PRAVA V ANGLIJI

    Nastanek kazenskega prava common law sistema ima svoj izvor v Angliji, od koder je bil prenesen v mnoge druge države, zlasti tiste, ki so bile svoj čas del angleškega imperija (kolonije v Ameriki, Indiji, Avstraliji…). Angleško pravo1 je rezultat dolgotrajnega zgodovinskega razvoja, v katerem so se prepletale in si medsebojno nasprotovale norme germanskega, rimskega, kanonskega in danskega prava, še posebno pa prava, nastalega z unifikacijo v praksi kraljevih sodišč po normanski invaziji leta 1066. Značilnosti, po katerih se to pravo razlikuje od prava držav kontinentalne Evrope, so arhaičnost in kontinuiteta, običajnopravna narava, odsotnost velikih kodifikacij in majhen vpliv rimskega prava. Današnje pravo držav kontinentalne Evrope je namreč rezultat novejšega razvoja, še zlasti ga od daljne zgodovine ločujejo meščanske revolucije v 19. stoletju, nenazadnje pa ga imamo po njegovih temeljnih ustanovah za naslednika rimskega prava. Nasproti temu pa ima angleško pravo neprekinjeno zgodovino vsaj od leta 1066, ko so Normani zavzeli otočje, in pomeni nekakšno začetno točko že omenjenega kontinuiranega razvoja. Arhaičnost in tradicionalizem angleškega prava si lahko bežno ponazorimo s primerom Asfhord v. Thorntorn, ko je še leta 1818 obtoženec zahteval uporabo sodnega dvoboja (ena izmed vrst t.i. božjih sodb – ordalij, srednjeveškega iracionalnega dokaznega sredstva2), seveda na splošno presenečenje sodišča in nasprotnika. To je bilo možno zaradi tega, ker angleško pravo (common law) ne pozna instituta prenehanja veljavnosti pravne norme desuetudine, to je z dolgotrajno neuporabo v praksi3. Nadaljnja značilnost angleškega prava je njegova običajnopravna narava. Kajti za razliko od kontinentalnega prava, kjer so sodniki samo uporabniki pravne norme, ki jo postavi zakonodajalec, so imeli sodniki v angleškem pravu vlogo ustvarjalcev pravnih norm. Zato je za razumevanje tega prava nujno poznati tako imenovano doktrino sodnih precedentov, o kateri bo več besede v nadaljevanju. Okoliščina, da je bil glavni pravni vir sodna odločba, pa ima še eno zanimivo posledico, in sicer to, da je imelo procesno pravo velik vpliv na nastanek materialnega prava4.

    1 To pomeni pravo Anglije in Walesa, brez Škotske. 2 Iracionalni dokazni postopek, ki je bil v uporabi nekako do 13. stoletja, ko ga zamenja racionalni dokazni postopek. 3 Posledica tega primera je bila, da je moral parlament s posebnim predpisom ukiniti veljavnost takšnega načina dokazovanja v sodnih sporih. 4 V srednjem veku se je namreč postopek pred kronskimi sodišči lahko začel samo na temelju kraljevega naloga – royal writs, število teh nalogov pa je bilo omejeno, zato so se stranke začele za pravno zaščito obračati na Sodišče lorda kanclerja, ki je lahko začelo postopek in tudi sodilo na podlagi načela pravičnosti – equity, kar je imelo za posledico, da je sčasoma, skozi prakso tega sodišča nastala posebna, alternativna veja prava, t. i. pravo pravičnosti – equity law, ki se je kasneje prepletla in stopila z občim pravom – common law (to je pravom, ki je nastajalo skozi prakso kraljevih sodišč).

  • 5

    Kot že omenjeno, je kontinentalno pravo nekakšen naslednik rimskega prava, medtem ko angleško pravo kaže zelo majhen vpliv rimskega prava, saj v Angliji ni bilo »romanizacije« z recepcijo rimskega prava kakor v srednjem veku na kontinentu5. Izvirno ima kazensko pravo zasebnopravno naravo in temelji na maščevanju ter načelu taliona oziroma na kompoziciji (povračilu) za vsa dejanja, ki so se štela kot poškodba zasebne sfere. Še danes je skupni pravnozgodovinski koren premoženjskih deliktov in kaznivih dejanj razviden iz okoliščine, da se v angleškem pravu zločina ne da opredeliti samo glede na dejanje storilca, temveč je vedno potrebno ugotoviti tudi element zločinske zavesti. Zato je za nastanek angleškega kazenskega prava (enako velja za evropski kontinent) zelo pomemben nastanek in razvoj miselnosti o javnopravni naravi tega prava. To pomeni, da so se določene oblike poškodovanja zasebne sfere začele postopoma obravnavati kot kršitve kraljevega miru. Pri tem imata pomembno vlogo zlasti dve ideji, nastali že v 13. stol. pod vplivom kanonskega prava, in sicer da se razlikovanje med premoženjsko poškodbo in kaznivim dejanjem lahko vzpostavi na temelju subjektivnega elementa – storilčeve zavesti oz. namena (angl. means rea) ter da se posamezna kazniva ravnanja lahko klasificirajo (razvrstijo) glede na težo kršitve. Na osnovi tega je nastalo razlikovanje med: a) izdajo (treason), kot najtežjo obliko zločina proti kralju; b) preostalimi zločini (felonies), to je težjimi kaznivimi dejanji, za katera so zagrožene kazni s smrtjo, pohabljenjem in odvzemom premoženja, kot npr. umor, razbojništvo, podtikanje požara, tatvina predmeta, vrednega več kot 12 penijev; c) lažjimi kršitvami (misdemeanours), ki so kaznive z denarno kaznijo oz. krajšo zaporno kaznijo6. Tako so se te kršitve kraljevega miru oziroma njihovi elementi začeli izgrajevati v praksi common law sodišč kot elementi javnega prava. Z dolgotrajno sodno prakso so nastale tudi čvrste definicije tipičnih kaznivih dejanj (felonies, kot npr. umor, tatvina, prevara…), in mnoge od teh so kasneje našle svoje mesto v kazenskih zakonih britanskega parlamenta7.

    5 Celo nasprotno, v angleški pravni zgodovini lahko najdemo obdobja, ko je bila recepcija rimskega prava z zakonom prepovedana – npr. Drugi westminstrski statut iz leta 1285. 6 D. Krapac: Engleski kazneni postupak, Sveučilišna tiskara, Zagreb 1995, str. 10. Ta razvoj - o storilčevem dejanju in njegovi subjektivni plati - je bil počasen in težaven: najprej je obstajalo mnenje o objektivni odgovornosti storilca (t.i. actus reus), »ublaženo« s primeri izključitve odgovornosti (nedoraslost - mladoletnost pod 8 let, samoobramba, duševna bolezen, naključje), da bi se šele v obdobju Sir Edvarda Cokea, Lorda glavnega sodnika Anglije v eri Jamesa I., uveljavilo splošno pravilo, da je za vsak zločin (felony) potrebna storilčeva zavest in volja (t.i. means rea). 7 D. Krapac: Engleski …, str. 11. Anglija namreč ni nikoli sprejela kazenskega zakonika, temveč ima množico zakonov, ki predpisujejo posamezne inkriminacije kaznivih dejanj ali posamezne institute kazenskega procesnega prava; po drugi strani pa imajo nekateri delikti svoje znake oz. elemente opredeljene v sodnih precedentih comon law (zlasti kazniva dejanja proti življenju in telesu) in če temu prištejemo dejstvo, da Parlament ni nikoli zakonsko uredil (normiral) splošnega dela kazenskega materialnega prava, potem ne preseneča ugotovitev, da v nekaterih segmentih angleškega materialnega kazenskega prava manjka jasnosti in točnosti, ki jo zahteva temeljno načelo zakonitosti v modernem kazenskem pravu. To se nanaša tudi na subjektivni element kaznivega dejanja – mens rea, kot bistveni kriterij za razlikovanje med kaznivimi dejanji in civilnim nepravom, kajti tudi ta je zgrajen na nepregledni kazuistiki, v kateri so se izoblikovale tri kategorije: a) intention (dobesedno prevedeno: namen), ta pravni pojem bi bil grobo posplošeno enak našemu pojmu neposrednega naklepa; b) recklessness (dobesedno prevedeno: brezobzirnost), ta pravni pojem bi lahko enačili z našim pojmom zavestne malomarnosti ali eventualnega naklepa;

  • 6

    V 13. stoletju, po ukinitvi božjih sodb (ordalij), so v Angliji še naprej obdržali stari tip akuzatornega kazenskega postopka, delno zaradi nezaupanja do tujih institutov, delno pa zaradi - sčasoma vse bolj uspešne - zamenjave starega sistema dokazovanja z božjimi sodbami s sistemom porotnega sojenja. Pravdorek (lat. vere dictum, angl. verdict) porote kot izraz kolektivne prosvetljenosti dvanajsterice uglednih ljudi, vse bolj pridobiva na pomenu kot končna in neizpodbitna resnica o spornem (kriminalnem) dogodku (prav tako kot prej rezultat božje sodbe). S porotnim sistemom sojenja je angleško kazensko procesno pravo dobilo mehanizem, ki je omogočal učinkovito izvajanje pravosodja v sodnem postopku akuzatornega tipa (sistem popularne tožbe, dispozitivna maksima). S tem se je angleško kazensko procesno pravo izognilo nastanku inkvizitornega kazenskega postopka, kakor se je uveljavil na evropskem kontinentu8 in njegovim negativnostim, kot je splošna uporaba torture od 14. stoletja naprej. Akuzatorni tip postopka z močno dispozitivno maksimo je omogočal, da se kompleksna resnica (stvarnost) kriminalnega dogodka, ki je odprla spor med posamezniki v družbeni skupnosti, uspešno reducira na pravne formule tožbe in določene odgovore na tožbo (pleadings), ki so spor preoblikovale v spor o dejstvih (ki ga je reševala porota) in v spor o pravu (ki ga je reševal sodnik). Ko so torej stranke izbrale »igro«, ki jo bodo igrale, je bila naloga sodnika, da le nadzira, ali se stranki držita pravil, sama igra pa je dobila obliko enodnevne epizode pred sodiščem (day in court), javne obravnave, na kateri se je zbralo praktično celotno bližje in daljno sosedstvo (country), ki je bilo, skupaj s porotniki, najbolje seznanjeno z dejanskim stanjem stvari9. Pri tem angleški avtorji menijo, da se je »zgodnje obdobje« modernega angleškega kazenskega postopka začelo nekako s koncem restavracije (leta 1660–1680) in se nadaljevalo v obdobju sklica t. i. »vigovskega« parlamenta (leta 1679–1681), ki je takoj v začetku svojega zasedanja sprejel Zakon o osebni svobodi (Habeas Corpus Act10), s katerim je ideja o omejevanju posega državne oblasti v individualne pravice, kasneje izražena z idejo o »vladavini prava«, nesporno dobila svoj normativni izraz.11 Najpomembnejše pravnozgodovinske probleme v tem obdobju oblikovanja angleškega kazenskega postopka bom poskušal predstaviti z orisom poteka kazenskega postopka pred sodišči v 18. stoletju.

    c) knowledge (dobesedno prevedeno: znanje, spoznanje), ta pravni pojem pa bi lahko enačili z našim pojmom nezavestne malomarnosti. 8 Inkvizitorni kazenski postopek, v katerem mora preiskovalec v primeru verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ex officio preiskati dogodek in zbrati »dokazni« material, potreben za sodno odločbo. 9 D. Krapac: Engleski …, str. 92. 10 Habeas corpus je bil na začetku eden izmed sodnih nalogov srednjeveškega prava (Habeas Corpus Writ), ki je izvršnim organom nalagal, naj obtoženca pripeljejo pred sodišče – v bistvu je šlo za začetek obtoženčevega priprtja. Kasneje, v 15. stol., pa se je začel uporabljati kot sredstvo za prenos pristojnosti z nižjih lokalnih sodišč na kraljeva sodišča. Šele konec 16. stol., v obdobju vladavine kraljice Elizabete I., se začne uporabljati kot test veljavnosti odločb izvršnih organov ter za izpustitev obdolženca na svobodo proti varščini. Končno, po burnih dogodkih v prvi polovici 17. stol., je bila temu sodnemu nalogu dana vsebina, po kateri je pomenil zahtevo, da se neki primer aretacije lahko podvrže oceni zakonitosti. Tako je angleški parlament leta 1679 sprejel zakon, s katerim je priprtim osebam omogočil izposlovanje naloga za preverjanje zakonitosti odvzema svobode in je od osebe ali državnega organa, ki je imel priprtega v oblasti, zahteval njegovo takojšnjo privedbo pred sodišče v Westminster ter tudi prepovedoval ponovno priprtje osebe, ki jo je to sodišče osvobodilo. Kasnejša praksa je še izpopolnila to idejo, vendar je ni bistveno spremenila, tako da je habeas corpus ostal isti tudi po zakonskih spremembah v letih 1816, 1862 in 1960 ter je danes eden od temeljev postulata o varstvu osebne svobode pred nezakonitimi posegi državnih organov in kot takšen sprejet v mnoge druge pravne sisteme ter tudi v mednarodno pravo. Glej tudi H. C. Black: Black' s Law Dictionary, Sixth Edition, West Publishing Co., St. Paul, Minn., 1990, str. 709. 11 Povzeto po D. Krapac: Engleski …, str. 10 – 92.

  • 7

    1.2 ORIS KAZENSKEGA POSTOPKA V ZGODNJEM OBDOBJU

    1.2.1 Sistem popularne tožbe v praksi kazenskega pregona

    Kakor že omenjeno, je bila temeljna delitev kaznivih dejanj v tistem času na »težja« (felonies), za katera je zagrožena smrtna kazen, in »lažja« (misdemeanours), kamor so se uvrščale različne oblike prepovedanega ravnanja (od majhnih tatvin do kršitev javnega reda in miru). Za največji del kaznivih dejanj je bil storilec preganjan na tožbo kateregakoli občana (v praksi je bil to praviloma oškodovanec). Torej je bil pregon kaznivega dejanja, pravno gledano, prepuščen zasebni iniciativi – t.i. sistem popularne tožbe. Država je nastopala kot tožnik le v primerih izdaje (treason) in pri fiskalnih deliktih. Toda tožnik, ki je želel doseči obtožbo in obsodbo storilca je imel s kazenskim pregonom in postopkom velike težave in stroške, ki so zanj mnogokrat pomenili nepremostljive ovire, še posebno, če je bil nižjega družbenega statusa. V tistih časih namreč še ni bilo policije12, zato je moral najprej tožnik sam poiskati in »prijeti« storilca ter seveda priskrbeti tudi dokaze proti njemu13. Potem so bili tukaj še precejšnji finančni izdatki v zvezi s samim postopkom14. Zato so oškodovanci bodisi »jemali pravico v svoje roke« bodisi se, po vložitvi obtožnice, na osnovi katere je bil storilec zaprt do sojenja, kar je pomenilo nekajmesečni zapor, saj sodišča niso stalno zasedala, kratkomalo niso udeležili sojenja, s čimer so odstopili od pregona obdolženega, najverjetneje zaradi mnenja, da je bil nekajmesečni zapor zanj zadostna kazen. Lahko pa so se, namesto kazenskega pregona za zavarovanje svojega interesa, obrnili na mirovnega sodnika, ki je posredoval med njimi in delinkventi. Šele z izgradnjo zaporov (t.i. houses of correction – popravnih domov) v drugi polovici 18. stol., ki so omogočili izvrševanje kratkotrajnih zapornih kazni, in s povečanjem števila kaznivih dejanj, ki so jih presojali v »skrajšanem« postopku, so začeli tožniki (v praksi: oškodovanci) pogosteje vlagati kazenske ovadbe pred magistratskimi sodišči, ki so bila pristojna za začetek postopka za »sumarna« kazniva dejanja.15 Proti koncu 18. stol. je v javnosti zelo razširjeni strah pred viktimizacijo pripeljal celo do ustanovitve »združenj za pregon zločincev«, ki so delovala po načelih zavarovalništva – s plačilom določene vsote so člani pridobili pravico do pokritja stroškov, ki bi jih imeli s pregonom storilca kaznivega dejanja. Velika finančna bremena, ki jih je imel tožnik s pregonom, so bila v nekaterih primerih olajšana z zakonsko obljubljenimi nagradami za uspešno aretacijo in obsodbo storilcev težjih kaznivih dejanj (npr. za cestno razbojništvo, vlome v hiše itd). Vendar so te nagrade postale etično sporne (t.i. blood–money),

    12 Vsi poskusi ustanovitve policije so bili le delno uspešni, dokler ni sir R. Peel v parlamentu dosegel sprejem Zakona o ustanovitvi londonske policije - the Metropolitan Police Act - leta 1829. 13 D. Krapac: Engleski …, str. 95. V svoji knjigi navaja zanimiv primer nekega sluge lorda Winthertona, kateremu so ukradli čevlje. Da bi našel storilca, je peš odšel do nekaj milj oddaljenega mesta Goldaming, kjer je dejansko našel človeka, ki je bil na lordovem posestvu nekaj dni prej, zaprtega v »kletko«, kamor so zapirali potepuhe, in ugotovil, da le-ta nosi njegove čevlje. Toda ker je sedaj potreboval pričo, ki bi potrdila, da je lastnik teh čevljev, je moral oditi v sosednje mesto do čevljarja, ki mu jih je izdelal, in ga pregovoriti, da gre z njim pred sodišče. Ko mu je to uspelo ter sta se oba vrnila v Goldaming, sta ugotovila, da so storilca premestili v Guildford, kjer je bil zapor. Šele po večdnevnem potovanju sta nazadnje prispela tja ter končno dosegla tudi storilčevo obsodbo. 14 Tožilec je v drugi polovici 18. stol. moral plačati dva šillinga sodnemu pomočniku za izdajo sodnega naloga o aretaciji in dva šillinga za sestavo obtožnice, nato še štiri penije sodnemu uslužbencu, ki jo je dostavil veliki poroti, ter štiri penije »izklicevalcu« za vsako pričo, ki jo je ta zaprisegel. 15 Te možnosti so se posluževali zlasti revnejši constables, ki bi sicer za vložitev obtožnice pred porotnim sodiščem morali sami nositi breme plačila pristojbin.

  • 8

    kajti pojavili so se profesionalni »lovci na nagrade« (thief–takers), ki so z brezvestnimi manipulacijami na ta račun veliko zaslužili16. Iz teh razlogov je parlament tedaj uzakonil možnost povračila stroškov kazenskega pregona za težja kazniva dejanja revnejšim tožnikom, če je njihova tožba pred sodiščem uspela. Zakonska možnost povračila stroškov kazenskega pregona je bila l. 1778 razširjena na tožnike za vsa kazniva dejanja, praksa sodišč pa je šla še korak naprej in dosojala povrnitev stroškov tudi pričam in včasih tudi tožnikom celo v primerih, ko je porota obtoženca osvobodila. Končno je bilo z reformami kazenske zakonodaje l. 1826, katerih pobudnik je bil sir Robert Peel, zajamčeno povračilo stroškov kazenskega pregona vsem tožnikom in pričam, tako da je število zasebnih kazenskih tožb kontinuirano naraščalo, vse dokler ni na novo ustanovljena policija v praksi prevzela funkcije kazenskega pregona v skoraj vseh primerih. 1.2.2 Predhodni postopek

    Tožnik (oškodovanec), ki se je odločil sprožiti kazenski pregon, je moral svojo tožbo praviloma nasloviti na mirovnega sodnika. Lahko pa se je obrnil tudi neposredno na sodišče, ki je zasedalo, in od sodnega pomočnika (the clerc) zahteval sestavo pisne obtožnice, od sodnikov pa izdajo naloga za aretacijo obdolženca (bench warrant). Magistrat je prejeto tožbo lahko obravnaval na tri načine (odvisno od teže kaznivega dejanja), in sicer: a) v primeru lažjega kaznivega dejanja (misdemeanour) je lahko mirovni sodnik takoj razrešil spor med strankami z arbitriranjem in poravnavo; b) v primeru nekaterih težjih kaznivih dejanj (npr. prekrški proti zakonu o potepuštvu, lažje oblike tatvin itd.) je lahko mirovni sodnik, sam ali v senatu s še dvema magistratoma, izvedel »sumarni« (skrajšani) kazenski postopek in nato izrekel kazen; c) v vseh preostalih primerih težkih (oz. najtežjih) kaznivih dejanj (t.i. felonies kot npr. umor, razbojništvo, vlom, posilstvo, velika tatvina, goljufija itd.) pa so morali magistrati, po t.i. Marijinih zakonih17, opraviti preiskovalni postopek v katerem so zaslišali aretirane storilce kaznivih dejanj, njihove tožilce in morebitne priče ter o teh izjavah napravili zapisnike in na koncu odločili, ali bo obdolženec izpuščen na svobodo proti varščini ali pa priprt do prvega zasedanja pristojnega sodišča. Pri tem je treba opozoriti, da namen preiskovalnega postopka po Marijinih zakonih ni bil, kakor danes, preverjanje, ali dokazi tožilca zadostujejo za obtožbo, temveč je bila glavna naloga

    16 Povzeto po D. Krapac: Engleski …, str. 96-97. Eden od najznamenitejših je bil neki Jonathan Wild, ki je sam nadziral bande lopovov in se z njimi dogovarjal o vračanju ukradenih stvari ter nato te lopove izročal sodiščem, kadar bi se mu zazdelo primerno; neki Stephan Macdaniel pa je celo sam spodbujal naivne mlade ljudi h kraji in prestopništvu, zato da bi jih potem aretiral in tako prišel do razpisane nagrade. 17 Angleški kralji so že kmalu po vpeljavi ustanove mirovnih sodnikov začeli le-tem, poleg sodnih funkcij, podeljevati še upravno-policijske funkcije, in sicer rudimentarno preiskavo kaznivih dejanj, aretacije storilcev, odločanje o njihovi izpustitvi na svobodo proti varščini ali o njihovem priprtju do zasedanja sodišča. V letih 1554–1555, v obdobju vladavine kraljice Marije I. (najstarejše hčere Henrika VIII.), je parlament sprejel dva zakona, s katerima je razširil pooblastila in pristojnosti mirovnih sodnikov, še posebej pa jim je naložil obveznost, da zaslišijo aretirane storilce težjih kaznivih dejanj, njihove tožnike in morebitne priče ter da o teh izjavah vodijo zapisnik za potrebe kasnejšega sojenja. Če k temu prištejemo še vplivno vlogo sodnika pri izvajanju dokazov na razpravi, lahko iz tega razberemo močne inkvizitorne elemente (še zlasti je to očitno v sumarnem postopku, kjer obtožnice ni »potrdila« velika porota niti ni v sojenju sodelovala mala porota, temveč je bil izrek sodbe izključno v rokah sodnika) in sklenemo, da je bil zgodovinski angleški kazenski postopek, vse tja do konca 18. stol., nekakšna mešanica akuzatornih in inkvizitornih elementov. Več o tem glej v Langbein: »Prosecuting crime«, str. 6-22 in »The Criminal Trial before the lawyers« ter Beattie: »Crime and Courts in England 1660-1800).

  • 9

    magistratov v tem postopku zbrati dokaze za obsodbo, kajti magistrati, po Marijinih zakonih, niso bili dolžni zbirati dokazov v korist obrambe. Zato je bil obdolženec, zoper katerega je bil sprožen kazenski pregon, v preiskovalnem postopku tega obdobja v zelo težkem položaju. Po tedanjih pravilih obdolženec namreč ni smel prisostvovati tožnikovemu podajanju obtožbe, tako da na zaslišanju pred magistratom sploh ni vedel, s kakšnimi dokazi zoper njega razpolaga tožnik, magistrati pa so, kot že omenjeno, zbirali dokaze le za obsodbo, ne pa tudi dokazov v korist obrambe. Poleg tega obdolženec tedaj še ni imel pravice do zagovornika, kar je bilo v skladu s takrat uveljavljeno tradicionalno miselnostjo, po kateri za »iskreno in častno obrambo, ki je vedno najboljša, ni potrebna nikakršna posebna spretnost«18 in bo zato konfrontacija dveh strank pred sodiščem, kot edini in pravi način, že pokazala, kaj je »resnica« ... Toda že v 18. stol. je prišlo do postopnih sprememb, ki so bistveno izboljšale obdolženčev položaj v postopku. Tako so najprej razpravni sodniki, iz razlogov, izvedenih iz načela kontradiktornosti, začeli izpuščati branje zapisnikov o izjavah prič, ki so medtem umrle ali niso bile dostopne sodišču. Magistrati pa so začeli zahtevati, naj bo pri zaslišanju prič v preiskovalnem postopku navzoč tudi obdolženec. Poleg tega so postali tudi bolj kritični do dokazov, ki jih je predlagal tožilec, kar je imelo za posledico, da so se čutili pristojne zavrniti tožbo v primerih, ko so ocenili, da so dokazi malo verodostojni, tožnik pa ni bil zaprisežen.19 Prav tako so bile, proti koncu 18. stol., razširjene obdolženčeve pravice do obrambe. Tako je smel biti na zaslišanju obdolženca pred magistratom navzoč njegov zagovornik, obdolženec pa je dobil pravico zasliševati priče obtožbe in pravico do seznanjanja z dokazi, ki bodo izvedeni zoper njega na obravnavi. Na ta način se je preiskava, ki so jo vodili magistrati v primerih težjih kaznivih dejanj in ki je temeljila na inkvizitornih elementih, počasi preoblikovala v predhodni, kontradiktorno zasnovani postopek preverjanja, ali dokazi tožilca zadostujejo za obtožbo in nadaljevanje postopka, oziroma v današnji kontradiktorni postopek ocenjevanja osnove, potrebne za napotitev obdolženca na sojenje v rednem postopku pred poroto. 1.2.3 Sklic in sestava velike porote ter način njenega odločanja

    Naslednji dan po ceremonialni otvoritvi zasedanja20 asiznega ali kvartalnega sodišča je lokalni šerif sklical veliko poroto. Poziv je naslovil na najmanj 48 uglednih (plemenitih) prebivalcev grofije. Izmed pozvanih porotnikov se je nato dokončno oblikovala velika porota, ki je štela od 13 do 23 članov21, ki so nato svečano prisegli. Takoj zatem se je velika porota umaknila v poseben prostor, kjer je zasedala oziroma odločala o vloženih obtožnicah.

    18 D. Krapac: Engleski …., str. 98; (povzeto iz Wiliam Hawkins: Treatise of the Pleas of the Crown iz leta 1716). 19 Če je bil tožnik svečano zaprisežen, niso smeli prekiniti postopka zaradi nezadostnih dokazov. 20 Povzeto po D. Krapac: Engleski…, str. 99. Ceremonial, ki se je začel s svečanim prihodom sodnikov in njihovega spremstva v mesto in njihov odhod v cerkev k molitvi, je spremljala navdušena množica in častne topovske salve ter zvonjenje cerkvenih zvonov. Vse to je imelo namen ustvarjanja svečane in vzvišene atmosfere za sojenje. Manjši del ceremoniala (npr. javno branje sodniških pristojnosti) je služil za kontrolo zakonitosti postopanja, njegov večji del pa je bil namenjen stopnjevanju dramatičnosti in doseganju legitimacijskega učinka kazenskega pravosodja v tisti dobi. Največje število sojenj se je končalo z obsodbo na smrtno kazen in v trenutku izrekanja le-te je moral sodnik rdečo togo zamenjati za črno; v redkih primerih, ko niti en sam obtoženec ni bil obsojen na smrt (t.i. deviška zasedanja, maiden-sessions), pa je sodnik na koncu zasedanja prejel v dar par belih rokavic 21 Neparno število porotnikov je bilo pomembno zato, ker je velika porota odločitve sprejemala z navadno večino glasov.

  • 10

    Po javno prebranih obtožnicah je sodni pomočnik pozval tožnika in njegove priče, katerih imena so bila zapisana na hrbtni strani obtožnice, naj pristopijo, in jih pod nadzorom šerifovega pomočnika (bailiffa) napotil v prostor, kjer je zasedala velika porota. V tem posebnem prostoru, torej ne javno, se je velika porota seznanila z vloženo obtožnico in zaslišala tožnika ter njegove priče. Na osnovi tako predstavljenih dejstev in dokazov se je porota nato odločila, ali gre za »primer, na katerega obdolženec mora odgovoriti« (angl. a case to answer), kar je pomenilo, da je obtožnica po mnenju porote utemeljena. V primeru takšne pritrdilne odločitve so na hrbtno stran obtožnice vpisali klavzulo »true bill« (do leta 1733 latinsko: »billa vera«), s čimer so obdolženca napotili na sojenje pred malo poroto. Lahko pa so tudi odločili, da gre za obtožnico, ki je po njihovem mnenju neutemeljena, oziroma vsaj ne zadosti utemeljena, in v primeru tovrstne negativne odločitve so na hrbtni strani vpisali klavzulo »ignoramus«, kar pomeni »ne vemo«, s čimer je bil obdolženec proglašen za svobodnega in je moral za izpustitev na prostost le še počakati do konca zasedanja sodišča. Takoj po končanem odločanju velike porote je sodni uslužbenec nato pozval 10 ali 12 obdolžencev, ki jim je bila obtožnica potrjena, naj izstopijo in naj bodo nemudoma na voljo mali poroti za odločanje, kar je pomenilo, naj pristopijo h glavni obravnavi pred sodiščem in malo poroto. 1.2.4 Arraignment in plea

    Pozvane obdolžence, ki so izstopili in bili razvrščeni (arraigned), so najprej identificirali (na klic z dvigom roke), nakar so vsakemu prebrali obtožnico, na katero je moral odgovoriti (dati izjavo – plea), in sicer ali meni, da je kriv (guilty) ali da ni kriv (not guilty) očitanega mu dejanja. Če je kateri od obdolžencev izjavil, da je kriv, so ga takoj postavili ob stran, da bi mu sodišče lahko na koncu zasedanja izreklo kazen22, vendar se je to dogajalo zelo poredko, kajti v tistem obdobju so bile kazni izredno stroge že za zelo lahka kazniva dejanja, najpogosteje izrečena kazen pa je bila smrt z obešenjem. Skupaj z izjavo o krivdi (v praksi torej praviloma, da »ni kriv«) je moral obdolženec izjaviti tudi, na kateri način želi, da se mu sodi; toda edini dopusten odgovor je bil »By Good and my Country«, kar je v bistvu pomenilo privolitev, naj mu sodi porota. Obdolženec v akuzatornem kazenskem postopku je imel namreč, in ima še danes, eno samo dolžnost, in sicer, da se poda v proces. Ta dolžnost obsega obveznost, da na poziv pride na sodišče (si in ius vocat, ito!) ter pred sodiščem odgovori na tožbo (da t.i. izjavo ali plea). Toda zahtevana izjava ali odgovor na tožbo je po obsegu in vsebini zelo omejena, saj se od obdolženca zahteva samo, da pove, ali meni, da je obtožba utemeljena ali da ni utemeljena, kar v praksi pomeni odgovor »kriv« (guilty) ali »nedolžen« (not guilty).23 V tem zgodnjem obdobju angleškega kazenskega postopka pa obsega obdolženčeva dolžnost še dodatno obvezo, in sicer že omenjeno izjavo, na kakšen način želi, da mu sodijo, ki pa v bistvu predstavlja zgolj zahtevo

    22 Obdolženčev odgovor, da je »kriv«, je namreč pomenil, da priznava navedbe iz obtožnice za resnične in utemeljene, zato sploh ni prišlo do nastanka spora med njim in tožnikom, posledica česar je bila, da je vsaka nadaljnja obravnava nepotrebna in mu je lahko sodišče takoj izreklo kazen. Več o tem glej IV. pog., tč. 2.1.4. »Arraignment« (obtožba) in »plea« (odgovor). 23 To pomeni, da se od obdolženca v odgovoru na tožbo ne zahteva nikakršnih pojasnil, niti navajanja kakršnihkoli dejstev in dokazov v svojo korist ali izpodbijanja navedb in dokazov iz obtožnice, temveč zgolj izjava, ali je »kriv« ali »ni kriv«. Od tu naprej pa obdolženec lahko molči in mu ni potrebno dokazovati ali izjaviti ničesar, v skladu z že tedaj uveljavljenim načelom, po katerem je dokazno breme na tožniku.

  • 11

    po izrecni privolitvi obdolženca, da mu sodi porota.24 To pa je tudi vse, kar se od obdolženca lahko oziroma sme zahtevati, saj obdolženec ni obvezan podati kakršnekoli izjave o kriminalnem dogodku, niti nimata tožilec ali sodišče pravice obdolžencu postavljati kakršnihkoli vprašanj. Takšna ureditev je rezultat načela, po katerem naj obdolženec zoper svojo voljo nikdar ne postane vir dokazov zoper sebe. Načela, ki se v anglosaškem pravu imenuje »privileg against self - incrimination« (privilegij zoper samoobtožbo), po katerem se akuzatorno kontradiktorni kazenski postopek ostro in bistveno razlikuje od inkvizitornega. V izpolnitev dolžnosti, da se poda v proces, pa se lahko obdolženca prisili, vendar je danes ta prisila zgolj v prisilni privedbi na sodišče. V zgodnjem zgodovinskem obdobju, ki ga opisujemo, pa se od obdolženca izrecno zahteva, da se poda v proces, in sicer tako, da se ga tudi z mučenjem sili v to, da odgovori na zgoraj navedeni vprašanji. Kajti v primeru, da obdolženec ni hotel ali ni mogel odgovoriti na ti dve vprašanji, je bila naloga sodišča in porote, da najprej ugotovi, zakaj obdolženec molči. Če so ugotovili, da ne molči zaradi »božje preizkušnje«, to pomeni zaradi psihičnih ali fizičnih motenj, ki mu preprečujejo razumeti obtožbo, temveč da molči iz »zlobe«, je bil obdolženec podvržen posebni vrsti torture »peine forte et dure«25, katere cilj je bil izsiliti zahtevani izjavi, saj se je šele potem postopek lahko nadaljeval26. Zadnji znani primer torture v Angliji je iz leta 1772, nato pa je bila tortura z zakonom ukinjena. V prvem obdobju po ukinitvi je bil obdolženčev molk oziroma dejstvo, da ni hotel ali mogel odgovoriti na tožbo, izenačen s priznanjem krivde, tj. z odgovorom »guilty«. Od leta 1827 naprej pa se molk pojmuje kot zanikanje krivde, torej enako kot izjava »not guilty«, in postopek se je normalno nadaljeval z rednim sojenjem pred poroto. S to izjavo je torej obtoženi stopil v spor s tožnikom in ta spor so nato razreševali na razpravi pred sodiščem in izbrano malo poroto27. Z razpravo oziroma glavno obravnavo je sodišče začelo takoj, ko je obtoženec podal izjavo in so bili izbrani porotniki zapriseženi.

    24 Ta obdolženčeva dolžnost kasneje preraste v njegovo pravico, kajti danes ima obdolženec možnost oziroma pravico do izbire, ali naj mu sodi sodnik posameznik brez porote (t.i. bench trial) ali pa sodnik skupaj s poroto (t.i. jury trial). 25 Tortura oz. mučenje se je opravljalo tako, da so obtoženca prikovali na tla in nato nanj polagali težko breme, ki so ga postopno povečevali tako dolgo, dokler ni dal zahtevane izjave (plea) ali umrl. 26 V. Bayer: Jugoslovensko krivično procesno pravo I., Narodne novine, Zagreb, 1991, str. 14, in D. Krapac: Engleski…, str. 100. Po tedanjih občepravnih pravilih se ni moglo soditi nikomur, kdor se ni izrecno podal v proces (podvrgel sojenju) z izjavo (plea), ali se čuti krivega ali nedolžnega v smislu obtožbe. Žalostna podrobnost je, da so v tistem obdobju mnogi obdolženci raje izbrali smrt med torturo, kakor da bi se z odgovorom (plea) spustili v proces, saj so se tako izognili nevarnosti, da bi bili obsojeni, kar bi imelo v večini primerov za posledico smrtno kazen, še zlasti pa zaplembo (konfiskacijo) njihovega premoženja in izgubo časti oziroma osramotitev družinskega imena. Kajti po tedanjih pravilih common law je bila na smrtno obsodbo za felonies navezana zaplemba obsojenčevega premoženja. Vendar pa Beattie v svoji knjigi (glej supra op. št. 17) trdi, da so bile te odločitve nerazumljive, saj zaplembe premoženja v praksi niso izvajali, ker so porotniki, skupaj s pravdorekom, sodnika rutinsko obveščali, da obsojenec »nima premoženja«. 27 D. Krapac: Engleski…, str. 100. Avtor navaja zanimivo podrobnost, da je imel obtoženec že takrat pravico do odklonitve porotnikov, za katere je domneval, da bi lahko bili pri razsojanju pristranski, vendar so obtoženci v praksi zelo redko izkoriščali to možnost. Prav tako je zanimivo, da so imeli tujci, ki niso govorili angleško, že takrat pravico, da jim sodi porota »de medietate linguae«, to pomeni porota, v kateri je vsaj polovica članov govorila njihov jezik, zaradi česar je bilo včasih potrebno preložiti sojenje za daljše obdobje, dokler niso našli prevajalca in potrebnega števila porotnikov.

  • 12

    1.2.5 Glavna obravnava pred poroto in sodniške odločbe

    Glavna obravnava v tem zgodnjem obdobju angleškega kazenskega postopka se seveda zelo razlikuje od današnje. Takratna »stara« razprava je bila preprosto soočenje tožnika z obtoženim pred sodiščem z namenom, da se »nepreparirani« obtoženec zoperstavi trditvam in pričam obtožbe ter se tako porotnikom omogoči ugotavljanje »resnice«. Obtoženčev položaj v tej razpravi je bil, s stališča njegovih možnosti za obrambo, zelo slab. Razpravni sodnik je imel namreč ključno vlogo pri izvajanju dokazov, poleg tega je že omenjena miselnost, da za »iskreno in častno obrambo, ki je vedno najboljša, ni potrebna nikakršna posebna spretnost«, dolgo časa (vse do sredine 18. stol.) predstavljala glavno oviro za sodelovanje odvetnika kot zagovornika obtoženega na razpravi. Obtoženčeva obramba je bila zato precej odvisna od razpravnega sodnika. Čeprav je bilo breme dokazovanja formalnopravno na strani tožnika, je bilo v praksi tako, da se je to breme prevalilo na obtoženca28, kolikor so se tožnikovi dokazi v sodnikovih očeh pokazali kot minimalno verodostojni. Položaj obtoženega je bil zelo daleč od današnje »predpostavke obdolženčeve nedolžnosti« in redki so bili obtoženci, ki jim je uspelo dokazati svojo nedolžnost. Vedeti namreč moramo, da so bili pred sojenjem dolgo časa v zaporu in so lahko le izjemoma, s pomočjo prijateljev na svobodi, prišli do podatkov in dokazov ali prič, s katerimi bi lahko izpodbili dokaze obtožbe. Mnogokrat jim je v zaporu tudi zelo opešalo zdravje, saj so bile tedanje razmere v zaporih nečloveške, zato so včasih lahko le mukoma spremljali razpravo in se niso bili sposobni učinkovito braniti pred obtožbami. Poleg tega pa so se obtoženci (še zlasti ljudje iz nižjih slojev) zelo težko znašli na takratni javni obravnavi pred množico občinstva, ki je od njih zahtevala nemajhno inteligenco, bistrost in sposobnost razpravljanja. 1.2.6 Potek razprave in odločanje porote

    Razprava se je začela z izjavo tožnika o kriminalnem dogodku. Nato je sledilo zaslišanje prič obtožbe. Pomemben dokaz obtožbe je predstavljalo obtoženčevo priznanje, ki ga je dal pred magistratom v predhodnem oziroma preiskovalnem postopku in je bilo na razpravi predloženo v obliki zapisnikov ter prebrano (še zlasti, če je na razpravi sam magistrat ali sodni pomočnik potrdil njegovo avtentičnost). Nadaljnji odločilni dokaz je bila tudi izjava sostorilca, ki je privolil nastopiti kot »kronska priča« proti obtožencu v istem kriminalnem dogodku, v zameno za obljubo oblasti, da ga za to dejanje ne bodo preganjali. Zasliševanje tožnika in njegovih prič je bila naloga razpravnega sodnika, ki je poskušal od njih dobiti čimbolj podroben opis dogodkov. Le občasno so tožniku in pričam vprašanja zastavljali tudi porotniki. Obtoženec je sicer imel pravico postavljati vprašanja pričam obtožbe, vendar te možnosti v praksi skorajda ni izkoriščal, saj je bila v veljavi predpostavka, da bo sodnik vodil primer objektivno in kritično in bo torej z enako pozornostjo zastopal interese tožnika kot tudi obtoženca. Takšna predpostavka pa je bila bolj teoretične narave in sama praksa je bila od nje precej oddaljena. Kajti, glede na sodišče, ki je delovalo po načelu inkvizicijske ali preiskovalne maksime, in glede na uveljavljeno Hawkinsovo mnenje, ki je preprečevalo, da bi v postopku sodeloval zagovornik obtoženega, sta bili v rokah sodišča v bistvu združeni dve funkciji: dokazovanje obtožbe in obramba obtoženca. Že po definiciji pa s psihološkega stališča ni

    28 D. Krapac: Engleski…, str. 101. Ko je tožnik izvedel svoje dokaze, se je sodnik obrnil na obtoženca z besedami, kot na primer: »Slišali ste dokaze, kaj lahko poveste v svoj prid«, in če je obtoženec podal nekakšen splošni odgovor, npr.: »Nisem tat«, ali kaj podobnega, mu je sodnik odvrnil: »To morate tudi dokazati«.

  • 13

    mogoče, da bi sodnik, ki ima v rokah takšna pooblastila, ostal popolnoma objektiven ter dejansko v enaki meri in nepristransko zastopal interese tožnika in obtoženega.29 Do pomembnejših sprememb je prišlo šele, ko je bila obtoženemu dana možnost, da ga na razpravi pred sodiščem brani odvetnik. Zahvaljujoč inkvizitorni obliki izvajanja dokazov in obravnavi, ki je potekala brez nekaterih današnjih formalnosti, so razprave v takratnem »starem« postopku tekle izredno hitro in trajale zelo kratek čas. Sodnik, čigar pristojnost je bila zasliševati stranke in priče, je imel s tem možnost koncentrirati izvajanje dokazov na ožji krog dejanskih vprašanj, ne dopuščajoč njihovega širjenja. Ob takšni ureditvi postopka pa seveda ni dvoma, da je lahko sodnik, po praviloma kratki izjavi obtoženca o tožnikovih dokazih30, razpravo zelo kmalu končal in takoj tudi odprl novo31. Potem ko je bila končana razprava še v zadnjem primeru tistega dne, se je porota umaknila k posvetovanju in odločanju. Šerifov pomočnik je porotnike pospremil »na primerno mesto«, kjer jih je moral stražiti »brez hrane, pijače, ognja, sveče in postelje«, vse dokler niso sprejeli svoje odločitve - pravdoreka - za vsakega izmed obravnavanih primerov32. Porotniki so pri tem lahko sprejeli eno izmed treh možnih odločitev: a) splošni pravdorek, s katerim so obtoženca oprostili oziroma osvobodili; b) splošni pravdorek, s katerim so ga proglasili za krivega; c) »delni« pravdorek, s katerim so obtoženca oprostili za dejanje, ki mu ga je očitala obtožnica, hkrati pa ga obsodili (proglasili za krivega) za neko drugo, »lažje« kaznivo dejanje. Pri sprejemanju porotnih odločitev je bilo vsekakor najpomembnejše vprašanje neodvisnosti porote od sodne oblasti in sodnikovih navodil. Sodniki so namreč dolgo časa menili, da lahko porotnike usmerjajo k temu, kakšno odločitev morajo sprejeti v obravnavani zadevi, in sicer s tem, da so jim grozili in jim tudi dosojali različne kazni, če v posameznem primeru niso odločili tako, kot se je sodniku zdelo primerno. Takšna praksa je trajala vse do leta 1670, ko je prišlo do znamenitega primera, v katerem je porotnik Edward Bushel zavrnil plačilo denarne kazni, ki mu jo je sodnik naložil zaradi sodelovanja pri sprejetju pravdoreka, ki ni bil v skladu z njegovim mnenjem. Kaznovani porotnik je celotno zadevo predložil v obravnavo osrednjemu kraljevemu sodišču (The Court of Common Pleas), ki je nato izreklo, da je sprejemanje

    29 V. Bayer: Jugoslovensko…, str. 23. 30 Kot smo že omenili, so imeli zelo redki obtoženci na razpolago dejanske možnosti in tudi sposobnosti, da bi predstavili vsaj nekakšne dokaze v svojo korist; glej supra tč. 1. 2. 5. 31 D. Krapac: Engleski..., str. 101 - 103. Avtor navaja J. M. Beattieja, ki je v svoji knjigi Crime and Courts in England 1660 - 1800 za obravnavane primere izračunal povprečje trajanja glavne obravnave. Rezultat je pokazal, da je povprečno trajanje obravnave posameznega primera v tistem času znašalo vsega 30 minut, vključno z zasedanjem in glasovanjem porote. Beattie tudi dodaja, da je vsaka razprava, katere trajanje se je razvleklo na nekaj ur, takoj izzvala komentarje in pripombe javnosti. Kot zanimivost pa lahko, iz knjige Mary Horttinger: Wahre Morde, Diogenes Verlag Ag, Zurich 1976, povzamemo, da je, nekako 150 let kasneje, v znamenitem procesu Crown v. F. H. Seddon iz leta 1912, sir Marshall Hall, Seddonov zagovornik, samo za svoj pledoaje potreboval nekaj več kot štiri ure in pri tem izgovoril več kot 37 000 besed. Njegov nasprotnik, generalni državni tožilec sir Rufus Isaaks, ki je zastopal obtožbo, pa je za svoj pledoaje potreboval malo manj kot štiri ure in izgovoril skoraj 29 000 besed. Sodnik Bucknill je zgolj za povzetek dokaznega gradiva in navodila porotnikom potreboval nekaj več kot dve uri, celoten proces oziroma glavna obravnava pa je trajala deset dni. 32 Precejšen praktičen problem za porotnike pri takšnih serijskih obravnavah je bil, kako ne pomešati primerov. Zato so jim sodniki svetovali, naj si delajo zapiske o posameznih primerih, včasih pa so jim sodni pomočniki izročili listo z imeni obtožencev in kaznivimi dejanji, za katera so bili obtoženi. Zaradi tega je bilo l. 1738 pri porotnem odločanju vzpostavljeno pravilo, po katerem so morali porotniki sprejeti odločitev takoj po končani obravnavi v posameznem primeru. Zanimivo je, da pri tem sploh niso zapustili sodne dvorane, temveč so se samo približali in se šepetaje posvetovali ter nato, brez daljšega razpravljanja in formalnega glasovanja, izrekli krivdorek.

  • 14

    odločitev o dejanskih vprašanjih izključna pristojnost porote, medtem ko je odločanje o pravnih vprašanjih pristojnost sodnika.33 1.2.7 Spremembe v procesnem položaju obtoženca

    Hkrati s povečano kritičnostjo do izjav prič o tem, kar so »slišale iz druge roke« (t.i. hearsay), so v začetku 18. stol. angleški sodniki, ki so do takrat pripisovali velik pomen obtoženčevemu priznanju, danemu v predhodnem postopku pred magistratom, začeli preverjati tudi okoliščine, v katerih je bilo takšno priznanje podano. Če so ugotovili, da je bilo priznanje izsiljeno z lažnimi obljubami, z grožnjami ali silo, so to dejstvo pred poroto komentirali tako negativno, da je neizogibno privedlo do osvobajajočega pravdoreka. V kapitalnih predmetih pa so celo začeli prepovedovati (do tedaj običajno) branje zapisnika o obdolženčevi izjavi pred magistratom, ki je vsebovalo priznanje, če je bila ta njegova izjava v preiskavi dana pod prisego. Menili so namreč, da je s tem kršeno načelo, po katerem osumljenec ne sme biti zaslišan pod prisego, ker ga le-ta sili v to, da daje izjave, usmerjene proti samemu sebi. Takšno stališče sodnikov je še pridobilo na pomenu, ko so se, proti koncu 18. stol., začeli nanj vse pogosteje sklicevati obtoženčevi zagovorniki, in se naprej razvijalo v tej smeri, da so sodniki začeli iz dokaznega materiala izločevati vsa prejšnja obtoženčeva priznanja. S tem so bili v praksi položeni temelji za nekatere od osnovnih postulatov današnjega angleškega prava o ugotavljanju dejstev v kazenskem postopku, in sicer t.i. privilegija zoper samoobtožbo ter fakultativnega izločevanja (ekskluzije) nezakonito pridobljenih dokazov. 1.2.8 Uvedba tožilčevega pooblaščenca in obtoženčevega zagovornika v kazenski

    postopek

    Med najpomembnejše spremembe, ki so se v začetku 18. stol. zgodile v kazenskem postopku, moramo nedvomno prišteti postopno uvedbo procesnih pomočnikov strank, tj. profesionalnih odvetnikov, ki so, na eni strani, bili »angažirani« in pooblaščeni, da zastopajo obtožbo oz. tožnika, na drugi strani pa, da prevzamejo obrambo obtoženca in ga zagovarjajo pred obtožbami. Rezultat tega je bila profesionalizacija pravosodja in postavitev kompleksnega sistema pravil o ugotavljanju dejstev na glavni obravnavi pred poroto (t.i. dokazno pravo). Do tedaj namreč obtoženec v kazenskem postopku sploh ni mogel imeti zagovornika, ki bi ga zastopal na glavni obravnavi, saj je bilo uveljavljeno že znano Hawkinsovo stališče, da je nedolžni osumljenec sam sebi najboljša obramba. Obtoženec je sicer smel najeti odvetnika, ki pa mu je lahko le svetoval glede pravnih vprašanj v postopku, nenazadnje pa je bilo zelo malo obtožencev sploh sposobnih sprevideti potrebo po angažiranju odvetnika, tako da v praksi do tega sploh ni prihajalo. Na strani obtožbe (torej oškodovanca, ki je praviloma nastopal kot tožnik) pa je bila ovira za najem odvetnika v tem, da je bil tožnik že tako precej obremenjen s plačilom vseh potrebnih pristojbin in taks za postopek ter je zato zelo redko sploh zmogel denar za odvetnika. Prve pomembnejše pobude za najetje odvetnika na tožnikovi strani tako izvirajo od konzervativne whigovske vlade med leti 1714 - 1720, ki je takrat zelo zavzeto preganjala svoje politične nasprotnike in jih postavljala pred sodišče za »politična« kazniva dejanja. Toda kazenski postopek je bilo, zaradi sistema popularne tožbe, mogoče izpeljati samo na ta način,

    33 D. Krapac: Engleski…; str. 103.

  • 15

    da je vlada najela odvetnika, ki je sestavil, vložil in nato tudi zastopal obtožbo, saj je šlo za dejanja, s katerimi v bistvu noben posameznik ni bil oškodovan. Vladin interes za kazenski pregon se je nato postopoma razširil še na druga težja kazniva dejanja, ki so še posebno vznemirjala javnost (npr. uboji, razbojništva, posilstva …). Vendar pa so bili to, nasproti številu zasebnih kazenskih pregonov, zelo redki, izjemni primeri, katerih pomembna posledica pa je bila, da so odprli možnost za uvedbo odvetnika tudi na strani obtoženega. Kajti v omenjenih političnih procesih, kjer so na strani tožnika – vlade obtožbo zastopali odvetniki, so se sodniki znašli pod pritiskom, da dopustijo tudi sodelovanje odvetnikov kot zagovornikov na strani obrambe, da bi se tako vzpostavilo ravnotežje med strankama v postopku. Ta praksa se je nato širila in uveljavila pri vseh sodiščih v državi, tako da je obtoženčeva pravica do zagovornika nastala v angleški sodni praksi približno 100 let prej, preden je bila prvič formalno določena z zakonom (leta 1836). Sprva je bila vloga zagovornika obtoženega še precej omejena, saj je bilo še vedno v veljavi stališče, naj zagovornik pomaga obtoženemu zgolj pri reševanju pravnih vprašanj, ne pa tudi pri dejanskih vprašanjih. Zato, na primer, zagovornik ni mogel zasliševati prič obtožbe (ampak je bila to naloga sodnika) in ni mogel imeti zaključnega govora, v katerem bi komentiral izvedene dokaze. Toda te omejitve so počasi, vendar zanesljivo izginjale. Najprej so se jim odvetniki izogibali tako, da so svoje komentarje o dejanskih vprašanjih oz. izvedenih dokazih maskirali v pravna vprašanja, nato pa še z dovoljenjem sodišča, da lahko odvetniki navzkrižno zaslišujejo tudi priče obtožbe.34

    2 PRAVNI VIRI

    2.1 ZGODOVINSKI POGLED

    2.1.1 Uvod

    Prav zaradi že omenjenih značilnosti, kot so neprekinjen zgodovinski razvoj, arhaičnost in kontinuiteta, še zlasti pa zaradi njegove običajnopravne narave in ustvarjalne vloge sodnikov, se moramo najprej ustaviti pri pravnih vi