ustavno kazensko procesno pravo - shrani.sishrani.si/files/ukpppovzetvvcy.doc · web viewtitle...

of 57/57
© Koritnik USTAVNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO Izpiski iz poglavij obdelanih pri seminarskih vajah 1. Ustavno varstvo zasebnosti 1.2. ZASEBNOST IN KAZENSKI POSTOPEK – PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI ZKP: 150., 151., 152., 153., 154. prikriti preiskovalni ukrepi – primernejši izraz za posebne operativne metode in sredstva oz. POMS-e kontrolirana pošiljka – ukrep, ki spada pod 150/I(2); po predhodni odločitvi preiskovalnega sodnika ( 152/III ZKP ) se pošiljka naslovniku ali njegovemu posredniku dostavi oz. spremlja z uporabo tajnega policijskega delavca, ne da bi se nujno poseglo v njeno vsebino; treba razlikovati od zasega pisem iz 223. člena Za odredbo o prisluškovanju je potreben utemeljen sum, ki se mora nanašati (1) na konkretno osebo in (2) na konkretno kaznivo dejanje. Predpogoj za poseg države v zasebnost prizadetega posameznika, je izkazana verjetnost ( utemeljen sum ), da je bil ta posameznik poprej posegel v interes države. Jasno je 1

Post on 07-Feb-2020

5 views

Category:

Documents

1 download

Embed Size (px)

TRANSCRIPT

Ustavno kazensko procesno pravo

© Koritnik

USTAVNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO

Izpiski iz poglavij obdelanih pri seminarskih vajah

1. Ustavno varstvo zasebnosti

1.2. ZASEBNOST IN KAZENSKI POSTOPEK – PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI

· ZKP: 150., 151., 152., 153., 154.

· prikriti preiskovalni ukrepi – primernejši izraz za posebne operativne metode in sredstva oz. POMS-e

· kontrolirana pošiljka – ukrep, ki spada pod 150/I(2); po predhodni odločitvi preiskovalnega sodnika ( 152/III ZKP ) se pošiljka naslovniku ali njegovemu posredniku dostavi oz. spremlja z uporabo tajnega policijskega delavca, ne da bi se nujno poseglo v njeno vsebino; treba razlikovati od zasega pisem iz 223. člena

· Za odredbo o prisluškovanju je potreben utemeljen sum, ki se mora nanašati (1) na konkretno osebo in (2) na konkretno kaznivo dejanje. Predpogoj za poseg države v zasebnost prizadetega posameznika, je izkazana verjetnost ( utemeljen sum ), da je bil ta posameznik poprej posegel v interes države. Jasno je torej, da mora biti ta posameznikov poseg že pred prisluškovanjem vsaj verjetno izkazan. Gre za tim. doktrino o antecedenčnosti ( npr. Henry v. U.S. ).

· Vsakomur, ki je aretiran ( in pridržan ) mora biti takoj pojasnjeno (1) katerega KD je osumljen in (2) kako je ta sum utemeljen. O sporu med državo in posameznikom v kazenskem postopku je govor v trenutku, ko se policijske poizvedbe osredotočijo na eno osebo ( policija torej ne poizveduje več, kdo je storilec KD ), in v tem trenutku pridobi ta oseba vse ustavne-kazenskoprocesne pravice osumljenega posameznika. Glej tudi primere Spano v. New York, Escobedo v. Illinois ter Miranda v. Arizona.

· LASTNINSKI KONCEPT VAROVANJA ZASEBNOSTI ~ OLMSTEAD v. US

· Sodniki so menili, da agentje niso vdrli v ustavno zaščiten prostor, saj so prisluškovalno napravo priključili zunaj hiše in torej niso fizično vstopili vanjo oz. niso fizično kršili lastninske pravice – physical trespass doctrine

· Sodišče je tu v bistvu varovalo prostor, saj so konstatirali, da nadzorstvo in snemanje s pomočjo tehničnih sredstev ne krši obdolženčevih pravic iz Četrtega amandmaja, »vse dokler policija na izvede uradne preiskave in zasega osebe obdolženega ali otipljivih predmetov in dokler fizično dejansko ne vdre v njegovo hišo ali dvorišče z namenom izvesti preiskavo«

· KONCEPT PRIČAKOVANJA ZASEBNOSTI ~ KATZ V. US

· Uporabnik telefonske celice je na zasebnost, ko je za seboj zaprl vrata, lahko upravičeno računal, torej je to prisluškovanje in snemanje kršilo zasebnost

· Sodišče se je od prostora ( Olmstead ) vrnilo k varovanju oseb

· Zasebnost nosi vsak s seboj – Katz doctrine

~ HALFORD V. US

· Država se je branila, da so službeni telefoni njena last in da torej lahko nadzira svojo lastnino ( lastninska koncepcija ).

· Sodišče se ni strinjalo in je uporabilo termin ''razumno pričakovanje zasebnosti ''

· Razlogovanje sodišča je tu torej identično tistemu iz primera Katz v. US , s katerim je bila uvedena doktrina ''pričakovane zasebnosti'', po kateri je posameznikova zasebnost varovana povsod, kjer jo lahko upravičeno pričakuje, ne glede na to, ali je bil s posegom v zasebnost hkrati izvršen tudi poseg v lastninsko pravico.

II. ODVZEM PROSTOSTI

· Odvzem prostosti je najbolj nasilen poseg države v življenje posameznika. Veliko je možnosti zlorab, zato morajo biti v kazenski postopek in tudi v celoten pravni sistem vgrajeni mehanizmi nadzora nad ravnanjem države ( zahteve, ki jih mora država izpolnjevat ).

2.1. ODVZEM PROSTOSTI V PREDKAZENSKEM POSTOPKU

2.1.1. ARETACIJA V AMERIŠKI SODNI PRAKSI

· ZKP: 157., 158. – pojma aretacija kot takega mi nimamo, je pa to v bistvu 157. člen in se nanaša na trenutni poseg izvršilne veje oblasti v svobodo posameznika

· Dokazni standard – UTEMELJENI SUM

Ima 4 kriterije:

1.) PREDHODNOST utemeljenega suma – Dokaznemu standardu utemeljenega suma mora biti, če naj služi kot opravičilo, zadoščeno, preden se poseže v posameznika. Kajti poseg države je upravičen samo, če je odgovor na poseg državljana. Protipravni poseg ne konvalidira, tudi če se ob ali po njem razkrijejo dokazi, ki bi ga opravičili, kolikor bi bili pravočasni ( Henry v. U.S. )

2.) KONKRETNOST utemeljenega suma – Policija mora za sodno odobritev posega utemeljeno sumiti, da je določeni posameznik v interese družbe posegel na določen način. Namen kriterija je dvojni; prvič, onemogoča bianko aretacije in preiskave; in drugič, sum, ki je glede KD abstrakten, pomeni samo to, da policija posameznika nima sumiti česa ( konkretnega ). Sum za nedoločeno dejanje ne more opravičiti določenega posega in nikakor ni utemeljen. Majhni odmiki od stroge konkretnosti so glede dejanja dopustni, ker v predkazenskem postopku, ko je večina dejstev še neznanih, od policistov ni možno pričakovati točne pravne kvalifikacije. Draper v. US

3.) IZRAZLJIVOST ( artikulabilnost ) utemeljenega suma – Ker je sodni proces racionalno-logični diskurz, se lahko v njem obravnavajo zgolj argumenti, ki so jih stranke zmožne določno ,obravnavanja, ostali udeleženci jih lahko razumsko dojamejo, nasprotna stranka lahko nanje odgovori in nenazadnje so lahko takšni argumenti pravno sprejemljiva utemeljitev sodne odločbe. Za argumente, ki niso racionalno izrazljivi in torej ne omogočajo logične kompulzije kot edine pred sodiščem dovoljene sile, je sodišče slepo. Kriterij izrazljivosti je predpogoj za racionalno razpravljanje in je v vsakem pravnem procesu impliciran po definiciji. Utemeljenega suma torej ni mogoče dokazovati z intuicijo ali izkušnjami. Subjektivni kriterij ( razlogi za sum ) pa zadoščajo za površno preiskavo; ''stop and frisk'' – Terry v. Ohio.

4.) SPECIFIČNOST utemeljenega suma – Smisel tega kriterija je iskati v prepovedi, da bi se utemeljeni sum vzpostavil samo iz splošnih, verjetnostnih okoliščin, npr. iz okoliščine, da se neka oseba pozno ponoči nahaja na območju z visoko stopnjo kriminala. Zadrževanje na določenem kraju ob določeni uri sta splošni okoliščini, ki sami po sebi ne nakazujeta na obstoj kakršnegakoli hudodelstva. Človek, ki zadosti tako verjetnostnemu vzorcu, ni utemeljeno sumljiv. Na temelju takih okoliščin se ne more vzpostaviti utemeljenega suma niti izdati sodbe.

· Dvojni test – Aquillar-Spinelli test – rešuje spor o utemeljenosti suma oz. o obstoju in resničnosti dokaza ( npr. kdaj se upošteva izjava informatorja ); gre za dvojni kriterij:

· 1.) Subjektivna zanesljivost informatorja, ko sodnik presodi, če bi razumnega in previdnega človeka v zanesljivost obveščevalca prepričale okoliščine, ki so prepričale policista

· 2.) Objektivna resničnost obvestila, torej,ali neodvisno od informatorjeve dobre vere oz. šibke prepričanosti obvestilo ustreza objektivni resnici

· Sodniku morajo biti torej predočene:

a) okoliščine, ki so policista prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična, ter

b) okoliščine, ki kažejo kako je informator prišel do posredovanih podatkov

2.1.2. PRIJETJE IN PRIDRŽANJE PO ZKP-ju

2.1.2.1. Policijsko prijetje

· 157/I ZKP – policijsko prijetje

· Policisti odvzamejo prostost le toliko, da osebo privedejo k preiskovalnemu sodniku ( PS ), ki nato odloči, ali bo pripor odredil ali ne. Imeti morajo razloge za pripor ( klasični priporni razlogi ) in razloge za sum, da je ta oseba storila kaznivo dejanje.

· Tega se policisti redko poslužujejo, saj dejansko od policijskega prijetja nimajo ''nobenih koristi''.

· Od trenutka, ko je oseba privedena k preiskovalnemu sodniku, veljajo določbe o priporu iz 203. člena ZKP:

a) Preiskovalni sodnik ga mora poučit po 4. členu

b) Zaslišan mora biti v 48 urah od privedbe k PS

c) Zagovornik je obvezen; če si ga ne postavi sam, mu ga mora postavit sodišče po uradni dolžnosti

d) S sklepom preiskovalnega sodnika si lahko pridržan za največ 48 ur – sodno pridržanje; teh 48 ur je namenjenih temu, da se organizira zaslišanje

2.1.2.2. Policijsko pridržanje

· 157/II ZKP – policijsko pridržanje

· Tu lahko policija odredi pridržanje, če:

a) so podani razlogi za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in če

b) je to potrebno zaradi: 1.) preverjanja alibija,

2.) ugotovitve istovetnosti,

3.) zbiranja obvesti in predmetov, ter če

c) so podani priporni razlogi:1) begosumnost,

2) iteracijska nevarnost – ponovitev,

3) koluzijska nevarnost, a le pri realni ( materialni ) koluziji – uničil dokaze

· V 6 urah je treba o pridržanju s pisno odločbo obvestiti osebo, ki ji je vzeta prostost, o razlogih za policijsko pridržanje; pripornik se lahko na to odločbo pritoži; o pritožbi mora senat okrožnega sodišča ( zunajobravnavni senat ) odločati v 48 urah.

· Policijsko pridržanje sme trajat največ 48 ur, nato pa ga morajo izpustiti, ali pa odpeljati k preiskovalnemu sodniku, ki ga sme tudi zadržati le 48 ur ( sodno pridržanje ) in ga mora v tem času zaslišati.

· V času policijskega pridržanja se osebe ne sme zaslišat, lahko pa zbirajo obvestila in pridržano osebo neformalno izprašujejo

· V času sodnega pridržanja ( 48 ur ) s strani preiskovalnega sodnika lahko državni tožilec zahteva pripor za pridržano osebo. V tem času 48 ur sodnega pridržanja odloča preiskovalni sodnik torej tudi o eventualnem priporu.

2.1.2.3. Druge vrste pridržanj po ZKP

· 149. ZKP

· Ta člen dovoljuje pridržanje določenih oseb, npr. tujca na kraju kaznivega dejanja, za največ 6 ur.

· Teh 6 ur se pokriva s tistimi šestimi urami, v katerih morajo policisti pri policijskem pridržanju izročiti pisno odločbo o pridržanju

· 160. člen

· Po tem členu sme vsakdo odvzeti drugemu prostost, če je zasačen pri samem izvrševanju kaznivega dejanja in neposredno po njem ( to je t.im. kaznivo dejanje in flagranti – zasačen zraven, kar se pojmuje kot zelo hud napad )

· Za prijetje se lahko uporabi le za to primerna sila; nisi pa dolžan prijetje izvršit in se izpostavljat nevarnosti

· 148/III ZKP

· Policisti lahko osebe vabijo na postajo na informativni razgovor, kjer pa jim prostost ni vzeta. Lahko pa se zgodi, da osebi, ko ta hoče iti, ne pustijo – v tistem hipu ji pripadejo vse pravice, saj ji je de facto odvzeta prostost. Pomemben je pomen besedne zveze ''prisilno zadržanje'' iz 4/III ZKP.

· Policija ima v predkazenskem postopku veliko možnosti za odvzem prostosti z razlogi za sum, ki jih sama določa. Prisotnost odvetnika je v tej fazi kritičnega pomena, saj kot pridržana oseba nimaš še pravi kot v kazenskem postopku oz. preiskavi, celotna policijska ''mašinerija'' pa že deluje proti tebi. Sicer ti morajo policisti takoj, ko ti odvzamejo prostost prebrati 4. člen, a se na tej stopnji še lahko odrečeš odvetniku, pri preiskovalnem sodniku pa ne več.

2.2. ODVZEM PROSTOSTI PRI PREISKAVI IN PO NJEJ-PRIPOR

2.2.1. PRIPOR V AMERIŠKI SODNI PRAKSI

· Mallory Rule – uveljavljeni mednarodnopravni institut, ki določa zgornjo časovno mejo ( 3 dni ), ko se mora pristojnost odločanja o priporu prenesti od izvršne oblasti na sodišče

· habeas corpus – institut, po katerem ima vsak sodnik pravico odrediti izpustitev iz pripora oz. zapora v vseh primerih, v katerih meni, da je bil le-ta odrejen protipravno; upravni organ se je moral taki odredbi takoj pokoriti, pa tudi sodnik, ki bi odklonil nalog za izpustitev, kadar bi bil odvzem prostosti v resnici protipraven, bi bil kaznovan

-- slovenski pravni sistem zgodovinsko takega instituta ne pozna; podobno vlogo bi pri nas deloma lahko igrala ustavna pritožba, ki bi jo bilo glede pripora mogoče vložiti še v času trajanja kazenskega postopka; Ustava in Zakon o ustavnem sodišču to možnost formalno dopuščata ( gre za izjemo, ko je ustavno pritožbo možno vložiti, ne da bi bila izčrpana vsa pravna sredstva ), vendar pa bi se lahko ob odločanju Ustavnega sodišča o pritožbah v teku postopka pojavil problem prejudiciranja

2.2.2. PRIPOR PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU

2.2.2.1. Odreditev pripora

· pripor – preventivna omejitev prostosti, ki sledi uvedbi postopka

· 201. člen ZKP

· Za pripor je potreben utemeljen sum ( ker je tudi za preiskavo potreben utemeljen sum ) in eden od pripornih razlogov ( begosumnost, kolizijska ali pa iteracijska nevarnost ).

· 202/I ZKP

· Pripor vedno odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, kar izhaja iz načela akuzatornosti ( ni sodnika brez tožnika ). Državni tožilec je tudi tisti, ki poda priporne razloge, medtem ko preiskovalni sodnik ugotavlja le obstoj utemeljenega suma in ali veljajo podani priporni razlogi, ne sme pa pripornih razlogov ( preiskovalni sodnik ) spreminjati.

· 204.a ZKP

· Pripor se odredi na kontradiktornem naroku ( 204.a ZKP ), ki je na nek način podoben glavni obravnavi, saj so prisotne vse stranke: obdolženec in zagovornik, lahko na izvajanje drž. tožilca podajata svoje predloge/stališča.

· 202/III ZKP

· Na koncu tega naroka se naredi pisni sklep, ki se mora izročiti obdolžencu, on pa se lahko nanj pritoži na zunajobravnavni senat.

· 201/II ZKP

· V sklepu mora preiskovalni sodnik opredeliti, v čem je podlaga za utemeljeni sum in priporni razlog, na katerega se sklicuje. To je edina določba, ki določa, kako mora biti utemeljen sum opredeljen ( tu pridejo v poštev štiri sestavine utemeljenega suma, ki so obravnavane kasneje ).

2.2.2.2. Roki oz. trajanje pripora

· 205. člen ZKP

Odloča

Preiskovalni sodnik

Zunajobravnavni senat

Senat vrhovnega sodišča

Trajanja pripora

· 1 mesec

· 2 meseca

· 3 mesece

Pogoji

-sklep z izpolnjenimi pogoji iz 202/II ZKP

· - predlog drž. tožilca

· - preverjeni razlogi

· - predlog drž. tožilca

- preverjeni razlogi

- KD s kaznijo nad 5 let

· Načelo akuzatornosti se tu kaže v tem, da je za vsako podaljšanje pripora potreben nov predlog preiskovalnega sodnika in ponovno preverjanje pripornih razlogov. Oseba je lahko pred vložitvijo obtožnice v priporu največ 6 mesecev.

· 207. člen ZKP

· Po vložitvi obtožnice si lahko v priporu še največ dve leti. Torej si lahko v priporu vse skupaj dve leti in pol ( 30 mesecev ).

· Zunajobravnavni senat mora, po uradni dolžnosti, po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preverjati, ali so razlogi za pripor še podani.

· Pripor je sporen, kadar je kot priporni razlog podana iteracijska nevarnost. V tem primeru se priporniku očita, da bo ponovil nekaj, za kar mu še ni bilo dokazano, da je sploh že storil.

2.2.2.3. Sodni preskus utemeljenosti suma kot sine qua non za odreditev pripora

· Z zahtevo po predhodni sodni presoji aretacije bi bila res dosežena popolna zaščita človekovih pravic, vendar bi to pomenilo nepremostljivo oviro za učinkovit pregon storilcev kaznivih dejanj.

Če dosledno izpeljemo domnevo nedolžnosti in načelo, da država nima pravice posegati v osebno sfero posameznika, dokler se z veliko verjetnostjo ne izkaže, da je ta posegel v pravice države – kršil zakon -, potem postane pregon storilcev nemogoč. Posamezniku namreč ni mogoče dokazati, da je kršil zakon, ne da bi proti njemu vsaj sprožili postopek, kar pa že pomeni poseg v njegovo osebno sfero. Zato je dopusten poseg države v osebno sfero posameznika v sorazmerju z verjetnostjo, da je ta kršil zakon. Manjša ko je ta verjetnost ( ki jo mora seveda preverjati neodvisno sodišče ), toliko manj se ima država pravico vtikati v pravice posameznika.

· Nujno je torej, če dejanske razmere ne dopuščajo predhodne pridobitve odredbe za aretacijo, da se s strani sodišča vsaj ex post preverijo razlogi za aretacijo ( gre za praktični kompromis ). Ker je pripor še toliko večji poseg v zasebnost kot aretacija, velja to za pripor še toliko bolj.

2.2.2.4. Pravica do varščine

· Funkcija varščine je omejena na zagotavljanje obtoženčeve prisotnosti v postopku, zato mora biti varščina odmerjena glede na merila, ki tej funkciji ustrezajo. To predvsem pomeni, da mora sodišče pri vsakem obtožencu in za vsak primer posebej upoštevati naravo in okoliščine dejanja, težo dokazov proti obtožencu, njegove finančne zmogljivosti in značajske lastnosti.

· Na kontinentu se pripor odredi, če za to obstajajo zakonsko določeni priporni razlogi, priprti pa se lahko le izjemoma izpusti na podlagi varščine. V anglosaškem sistemu pa se pripre vsak, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, vendar pa se ta lahko praviloma brani s prostosti, če položi zahtevano varščino.

Medtem ko se pripor pred glavno obravnavo presoja zelo restriktivno, ker močno otežuje obrambo in posega v domnevo nedolžnosti, pa je veliko manj ugovorov zoper pripor po obsodilni, pa čeprav še ne pravnomočni sodbi. Če so namreč obtoženega na prvi stopnji spoznali za krivega, to pomeni, da je domneva nedolžnosti ovržena in obsodilna sodba od tega trenutka dalje pomeni predpostavko krivde. Na pritožbeni stopnji velja predpostavka pravilnosti prvostopenjske sodbe, zato morata tako tožilstvo kot obramba za uspešno pritožbo dokazati nepravilnost prvotne sodbe; ''Medtem ko pomeni odvetnik obtožencu na prvi stopnji ščit, s katerim se brani pred napadi tožilstva, se ta na pritožbeni stopnji spremeni v meč, s katerim napada sodbo.''

Varščina mora biti torej tako in samo tako visoka, da obtoženi raje sprejme tveganje sodelovanja v postopku kot pa finančno izgubo. Ta logika pa odpove vsaj v dveh primerih, ko obtoženi denarnih sredstev sploh nima in ko je zagrožena kazen zelo visoka ( npr. dosmrtni odvzem prostosti ali smrtna kazen ).

2.2.2.5. Ponovitvena nevarnost

· Dejstvo, da je nekdo v kazenskem postopku, deluje nanj ''zaviralno'' ( v smislu ponovnega kršenja zakona ). Zato je potrebno pri pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti oba postopka ločiti. Prvi ( zaradi ''že storjenega'' kaznivega dejanja ) postopek se nahaja v stadiju predhodnega postopka, kjer se odloča o pridržanju obtoženca v priporu. Odločitev nikakor ne sme temeljiti na pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti. Drugi postopek pa je šele v predkazenskem stadiju, kjer lahko policija glede na okoliščine opravlja različna operativno-tehnična dejanja ( npr. zasledovanje, prisluškovanje ).

2.2.2.6. Razne odločitve sodišč

· Če državni tožilec po zaslišanju osumljenca, ki mu je bila odvzeta prostost in je bil priveden preiskovalnemu sodniku, izjavi, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlaga odreditev pripora zoper osumljenca, v predlogu ne obrazloži okoliščin, ki narekujejo odreditev pripora ali ne navede razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec kaznivo dejanje storil, preiskovalni sodnik takoj na naroku zahteva dopolnitev predloga. Če državni tožilec predloga za odreditev pripora takoj na naroku ne dopolni, preiskovalni sodnik predlog za odreditev pripora na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrže.

· Ali velja zatem, ko zunajobravnavni senat vrne obtožnico tožilcu, da zahteva dopolnitev ali opravo preiskave, glede pripora režim po vložitvi obtožnice ali režim pripora med preiskavo, ko lahko traja pripor največ šest mesecev?

· Dopolnitev ali oprava preiskave se zahteva zato, ker zunajobravnavni senat ne more odločiti o vloženem ugovoru ali zahtevi predsednika razpravljajočega senata, ker ni mogoče preizkusiti utemeljenosti obtožnice. Šele zatem, ko je preiskava dopolnjena ali opravljena, lahko zunajobravnavni senat meritorno odloči o ugovoru ali zahtevi predsednika razpravljajočega senata, ki do tedaj sploh še nista bila rešena. Tedaj gre še vedno za fazo, ko je postopek pred zunajobravnavnim senatom in ko se odloča o ugovoru oziroma zahtevi predsednika razpravljajočega senata. Gre tedaj za fazo po vloženi obtožnici in se uporablja tudi tak režim.

· Pripor se sme odrediti še preden državni tožilec zahteva preiskavo – med preiskavo – po vloženi obtožnici ter celo po izreku sodbe, vendar le ob pogojih, ki jih določa ZKP.

O predlogu za odpravo pripora med preiskavo in po izreku sodbe zakon izrečno ne določa ničesar, medtem, ko ima glede predloga za odpravo pripora po vloženi obtožnici v 4. odstavku 207. člena posebno določbo, da zoper sklep senata o zavrnitvi predloga za odpravo pripora ni pritožbe. Tako glede vprašanja, ali je dovoljena pritožba zoper sklep, s katerim senat sodišča prve stopnje po izreku sodbe zavrne predlog za odpravo pripora, ne gre za pravno praznino, temveč je glede na določbo 1. odstavka 399. člena ZKP, ki ureja pritožbo zoper sklep, pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga dovoljena, in to tako v primeru, ko je predlog zavrnjen med preiskavo, kot tudi, če je zavrnjen po izreku sodbe.

· Sodišče mora sklep, s katerim ob dvomesečnem preizkusu pripornih razlogov po izročitvi obtožnice pripor podaljša ali odpravi, izdati še pred potekom dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu. Obtožencu mora biti pisni sklep vročen do poteka dvomesečnega roka, izjemoma pa najkasneje v ustavnem roku 24. ur za vročitev pisne, obrazložene odločbe.

· S stališča domneve nedolžnosti ni varščina nič boljša kot pripor. V obeh primerih je enak sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Velika razlika se pokaže šele pri obtoženčevi pravici do obrambe, ki je v primeru pripora veliko bolj prizadeta.

· Za odreditev pripora zoper obtoženca, da se zagotovi njegova navzočnost na glavni obravnavi, ni potreben predlog državnega tožilca.

Namen pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP je zgolj zagotovitev navzočnosti nediscipliniranega obtoženca na glavni obravnavi v primeru, ko te navzočnosti ni moč zagotoviti z vabilom oz. prisilno privedbo ( ta poseben razlog je tisto, kar se razlikuje od razlogov iz 1. odstavka 201. člena ). Ker je sodišče po uradni dolžnosti dolžno zagotavljati udeležbo vseh procesnih udeležencev na glavni obravnavi, torej tudi obtoženca, lahko zoper njega odredi pripor po 2. odstavku 307. člena ZKP brez predloga državnega tožilca.

2.2.2.7. Priporni razlog koluzijske nevarnosti

· Koluzijska nevarnost pomeni, da bo obtoženi z vplivanjem na priče in uničevanjem dokazov oviral preiskavo.

· Koluzijska nevarnost je problematična predvsem zato, ker se, za razliko od begosumnosti, ne more nadomestiti s primerno varščino – domnevni namen obtoženega namreč ni ubežati sojenju, kar bi pomenili zapadlost varščine državi, ampak uničiti dokaze in vplivati na priče. Če ta nevarnost dovolj verjetno obstaja, jo lahko odpravimo samo s priporom obtoženega. Sam utemeljeni sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne upravičuje tudi nevarnosti, da bo poskušal osumljeni ovirati postopek. Za pripor iz koluzijske nevarnosti je torej potreben višji standard verjetnosti in konkretna, ne samo abstraktna, nevarnost oviranja preiskave. To pa lahko dosežemo samo s čimbolj kontradiktornim zaslišanjem pri odrejanju pripora in z močnimi dokazi, ki jih mora priskrbeti tožilstvu

Pripor pa mora biti odpravljen v trenutku, ko nevarnost vplivanja na priče in uničevanja dokazov preneha. V našem sistemu, ki pozna stadij preiskave, v kateri se zberejo in zavarujejo dokazi za glavno obravnavo, bi se moralo to zgoditi najkasneje ob koncu preiskave.

· Za podaljšanje pripora ni dovolj ugotoviti abstraktne možnosti, da bo obdolženec na prostosti vplival na priče, temveč je potrebno navesti konkretne okoliščine, ki bi potrjevale obstoj te nevarnosti.

2.2.2.8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti

· Do vložitve obtožnice lahko sklep o varščini izda samo preiskovalni sodnik; po vložitvi pa senat ( 199. člen ZKP ).

2.3. ODVZEM PROSTOSTI V SKRAJŠANEM POSTOPKU

· Gre za postopek pri kaznivih dejanji, pri katerih je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let ( pri točno treh letih je že redni postopek ).

· 432. člen ZKP

· Pripor je tu mogoč le izjemoma, ker gre za lažja kazniva dejanja.

· Pogoji za odreditev pripora:

1) utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog

+

2) begosumnost,

ali

3) iteracijska oz. koluzijska nevarnost iz 201/II in 201/III ZKP, če gre za kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let,

ali

4) da se sme izreči kazen zapora dveh let pri kaznivih dejanjih:

a) s prvinami nasilja,

b) zoper javni red in mir,ali pri kaznivih dejanjih

c) zoper spolno nedotakljivost.

.

· Pripor lahko pred vložitvijo obtožnega predloga traja le toliko, kot je treba, da se opravijo preiskovalna dejanja oz. ne več kot 15 dni. Po izročitvi obtožnega predloga ( kar je ime za obtožnico v skrajšanem postopku ) pa lahko pripor traja do dve leti, vendar pa mora sodnik, za razliko od rednega postopka, čigar določbe iz 207. člena se tu smiselno uporabljajo, razloge za pripor preverjati vsak mesec.

2.4. PRIPOR ZA MLADOLETNIKE

· 472. člen ZKP

· Priporni razlogi so enaki kot v rednem postopku.

· Odredi ga sodnik za mladoletnike in sicer največ za 1 mesec, podaljša pa ga lahko senat za mladoletnike za največ dva meseca. Pripor za mladoletnike sme trajati torej največ tri mesece.

2.5. HIŠNI PRIPOR

· 199.a člen ZKP

· Pogojni razlogi (!)so isti kot za navaden pripor, pogoji (!) pa ne, saj tu pripor ne sme biti neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

· Njegova posebnost je v tem, da se ne izvaja v uradnih prostorih, vendar pa se obdolženec načeloma ne sme oddaljiti iz prostorov, kjer se hišni pripor izvaja.

2.6. PRIMERJAVA PRIDRŽANJA IN PRIPORA

Namen

Dokazni standard

Kdo ga odreja

Pridržanje

zbiranje podatkov

razlogi za sum

policisti ali preiskovalni sodnik

Pripor

zadrževanje osebe do glavne obravnave

utemeljen sum

preiskovalni sodnik ali drug sodni organ

2.8. VARNOSTNI PREGLED

· V primeru Terry v. Ohio se je vzpostavila doktrina stop and frisk, ki je procesna inačica materialnopravnega anticipiranega silobrana in predstavlja njegovo preslikavo v procesni potrditvi ( procesni kvazisilobran ). Je izjema od zahteve po utemeljenem sumu in jo je zato treba razlagati restriktivno.

V določeni meri je primerljiva s slovenskim institutom varnostnega pregleda ( 218/IV in 218/V ZKP ). Tako lahko policist, ko upravičeno ustavi posameznika ( oseba se mu mora zdeti zelo sumljiva; imeti mora imeti upravičene razloge za sum ) in se upravičeno boji zase ( ko mu torej nevarnost neposredno grozi ), izključno zaradi orožja omejeno preišče osumljenčeva vrhnja oblačila. .

Če policist osumljenca preišče brez utemeljenega suma, je preiskava domnevno neupravičena in protipravna. Glede izpodbijanja domneve nosi policist breme zatrjevanja ( onus proferendi ), ki odgovarja t.im. razlogom za sum, in če mu zadosti, je njegovo dejanje opravičeno.

III. HIŠNA IN OSEBNA PREISKAVA

3.1. PREISKAVA S SODNO ODREDBO

· Dokazni standard – UTEMELJEN SUM

~ SPINELLI v. US

· Glej zgoraj; dvojni Aquillar-Spinelli test, ki določa kriterije za utemeljen sum in s tem za odredbo za preiskavo

· Obvezna prisotnost dveh prič pri preiskavi

· Ko hišno preiskavo odredi sodišče, morata biti pri njej po 216/III ZKP obvezno navzoči dve polnoletni osebi kot priči, saj v takih primerih izjema, določena v 218/III ZKP, ne velja

3.2. PREISKAVE BREZ SODNE ODREDBE

· ZKP 218. člen

· Plain view ~ COOLIDGE v. New Hampshire

· Izraz plain view pomeni odkrit, nezastrt pogled, s katerim policist zajame stvar, ki je ni iskal

· Pogoji, da so s tako preiskavo dobljeni dokazi dovoljeni so:

1. Zakonita preiskava (nalog, povabilo..)

2. Nenadejana najdba dokazov; če bi točno vedeli kaj iščejo že prej, bi za to potrebovali nalog, za katerega pa potrebujejo utemeljen sum (štiri sestavine! )

3. Plain view; ti predmeti morajo biti vidno na očeh

4. Inkriminatorna narava predmetov mora biti razvidna že na prvi pogled ( brez raziskovanja, npr. tipanja, vohanja, odpiranja predalov..) oz. policisti morajo imeti utemeljen sum, da je specifični predmet inkriminatoren, ko ga prvič vidijo

~ HORTON v. California

· Policist je imel nalog za preiskavo stanovanja roparja, da bi našel ukradeno robo; videl pa je orožje, vendar pa je priznal, da je razmišljal o tem, da bi našel dodatne obremenilne dokaze poleg robe že med iskanjem le-te

· Preiskavo je opravičila sodna odredba, zaseg pa doktrina plain view

· Tu so drugi kriterij, tj. nenadejanost odpravili, saj naj bi bil čisto subjektivne narave

~ 217. člen ZKP

· Ta člen opredeljuje le način ravnanja z dokazi pridobljenimi na plain view, medtem ko o kriterijih molči; dognanja ameriških sodišč so tu še kako relevantna

1V. PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOžBO -

doktrina o kritični fazi kazenskega postopka

4.1. KRITIČNA FAZA KAZENSKEGA POSTOPKA – OSREDOTOČENOST PREISKAVE

· Privilegij zoper samoobtožbo je nastal v 60–tih letih v ZDA. Ustoličilo ga je več primerov:

~ SPANO v. New York

· Spano je bil obtožen KD in zasliševan na policijski postaji; tam ni hotel ničesar povedat in je zahteval odvetnika; pod pritiski je popustil in priznal

· Šlo je za to, kdaj mu pripade pravica do zagovornika; država je trdila, da šele z obtožnico, vendar pa je preiskava prenehala biti splošna preiskava »nerešenega kaznivega dejanja«, čim so mu kljub njegovi zahtevi onemogočili stik z odvetnikom

· Sodišče je torej odločilo, da ni važen formalni začetek postopka, pač kdaj se je ta dejansko začel; sodišče je tu vpeljalo pojem osredotočene preiskave – zoper točno določeno osebo glede točno določenega dejanja, ko torej nastopi neko nasprotje interesov oz. spor

~ ESCOBEDO v. Illinois

· Escobedo je bil obsojen umora, zahteval je odvetnika na zaslišanju, a mu tega niso dovolili; na prigovarjanje policista- znanca in sonarodnjaka - je obtožil sostorilca in s tem izdal še sebe, česar se pa takrat še ni zavedal

· Policaji so se zagovarjali, da obtožbe še ni bilo, da formalni postopek še ni tekel in da torej še ni imel pravice do odvetnika

· Pravilo, na katerega se sklicujejo, tj. da pred začetkom procesa obdolženec nima pravice do odvetnika, bi znižalo pomen glavne obravnave na pritožbeni postopek zoper prvotno zaslišanje

· Sodišče je torej postavilo stališče, da je treba razlikovati med 'osredotočenimi' in 'neosredotočenimi' preiskavami. V slednjem primeru policija še tipa v temi in nima določenega osumljenca, na katerega bi bila preiskava 'osredotočena'. Ko pa policija sama pride do sklepa, da je dejanje storil čisto določeni osumljenec, je preiskava 'osredotočena' nanj. Policija nič več ne poizveduje, temveč v resnici zbira dokaze za potrebe bodoče obtožbe in razsoje. Na ta način 'osredotočena' preiskava že anticipira razsojo in je – za vse praktične namene – po svoji kritičnosti enaka razsoji.

Sodišče se je tudi zavzelo za teorijo, da postavitev hipoteze o krivdi nekoga v bistvu že predstavlja obtožbo zoper osumljenca.

4.2. ZASLIŠEVANJE

· kustodialno zaslišanje – postavljanje vprašanj s strani in na pobudo organov pregona, potem ko so osebo priprli ali ji kako drugače občutno omejili prostost

· Miranda rule ~ MIRANDA v. Arizona

· Sodišče se je tu ukvarjalo z vsebino privilegija in ne več z vprašanjem, kdaj te pravice osumljencu pripadejo

· Oblikovali so tim. miranda rule, ki pomeni, da bo vsako priznanje že od začetka smatrano za izsiljeno ( praesumptio iuris et de iure ), če osumljenec ne bo obveščen o svojih pravicah;

· Opozorila iz Mirande pa so nujna, čim je oseba zadržana na policijski postaji ali so ji kako drugače občutno omejili prostost oz. ji je prostost odvzeta iz drugega razloga ali v zvezi z drugim KD ( npr. zaslišanje o davčni utaji med prestajanjem zaporne kazni zaradi umora ), ter ko je v tej situaciji podvržena zasliševanju ali drugim izjavam in ravnanjem policistov ( razen onih, ki so pri aretaciji običajna ), o katerih bi le-ti morali vedeti, da bodo z razumno verjetnostjo iz osumljenca izvabila obremenilne izjave

· Policistove navedbe o osumljenčevih pravicah ( ob nastopu osredotočene preiskave ) pa vsebujejo sledeča pojasnila:

1. ) pravica do MOLKA

2. ) ničesar ti ni treba povedat, če pa boš govoril, so lahko izjave uporabljene proti tebi na sodišču – s tem si opozorjen, da si že v kazenskem postopku in da je preiskava že osredotočena ( s primerom Miranda je bilo razlikovanje med formalnim in neformalnim začetkom kazenskega postopka torej zabrisano; pri nas še ni )

3. ) pravica do ZAGOVORNIKA – ta je najbolj kritična

4. ) pravica do plačanega zagovornika – to spada v krog pravic do 'fair trial' oz. v prizadevanje ( formalno ) za »enakost orožij« med strankama, kar je bistvo pojma 'fair trial'

· Če osumljeni dokaže, da mu ta obvestila niso bila izrečena, vsa priznanja izgubijo veljavo.

· Odpoved tem pravicam je možna, a je breme dokazovanja te odpovedi na strani države, ki ima tudi edina možnost dokazovanja; ob eventuelni odpovedi je pomembna razumnost le-te oz. pomembno je, da odpoved izraža razumevanje posledic le-te s strani osumljenca.

· Četrti člen ZKP predstavlja neke vrste 'Miranda rule', z določenimi odstopanji:

· ne vsebuje besed o sodišču ( glej točko 2 zgoraj ), kar kaže da imamo ločen formalni in neformalni kazenski postopek ( predkazenski ); tu priznanja nimajo dokazne vrednosti, zato je čudno, zakaj jim potem sploh dajemo te pravice; s tem ZKP implicitno pokaže, da se je dejansko kazenski postopek začel že z odvzemom prostosti in ne šele s preiskavo

· v četrtem odstavku je besedna zveza ''..če je to v interesu pravičnosti..'', ki pomeni, da o tem odločajo policisti ( organ za notranje zadeve ), kar je najmanj zelo čudno

· ima pa naš člen nekaj, kar Miranda nima: - obvestiti svojce

- razlogi za odvzem prostosti

V. IZLOČITEV PROTIPRAVNO PRIDOBLJENIH dokazov

DOKAZOV

5.1. POZITIVNO – PRAVNA PODLAGA

· 18/II. ZKP - V novem ZKP-ju je ekskluzija dokazov dokaj široko urejena glede na stari zakon, saj določbe govorijo celo o izločitvi izvedenih dokazov –sadov zastrupljenega drevesa. Vendar pa je v zakonu glede ekskluzije kar nekaj nedoslednosti in kontradiktornosti, saj npr. zakon govori o nalogi sodišča, da ugotovi materialno resnico, ki pa je z institutom ekskluzije povsem skregana.

5.2. EKSKLUZIJSKO PRAVILO

5.2.1. SPLOŠNO

· Bistveni težnji v kazenskem postopku sta:

a) učinkovitost kazenskega postopka – inkvizitorna težnja

b) varstvo pravic obdolženca – akuzatorna težnja

· V postopku, ki bi bil maksimalno učinkovit, ne bi bilo varstva pravic obdolženca; pojavlja se t.im. ideja o tehtanju, po kateri se v vsakem kazenskem postopku določi neko ravnovesje

· ekskluzija dokazov – institut, ki preprečuje, da bi država zoper obdolženega uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oz. protiustaven način ( sankcija procesne narave ); kontinentalna teorija uporablja pojem t.i. dokaznih prepovedih

· DOKAZNE PREPOVEDI – predpisi, ki pomenijo samoomejitev državnih organov pri preiskovanju kaznivih dejanj oz. 'namerno omejevanje iskanja materialne resnice'; njihov cilj je vzpostavljanje enakosti med posameznikom in državo; dokazne prepovedi so naslednje:

1) Pravica do molka – država ne more ( sme ) izsiljevati izpovedb

2) Domneva nedolžnosti – dokazni standardi so njena posledica ( npr. če ni utemeljenega suma, osumljenca ne moreš dati v pripor )

3) Pravica do zagovornika

4) Prepoved preslepitve

5) Seznanjenost s predmetom obtožbe – 4. člen ZKP; institut obtožnice

6) ''Formalne zahteve'' glede določenih dejanj – npr. zahteve glede dveh prič, med 6. in 22. uro in predhodne sodne odredbe pri hišni preiskavi; pogoji za izvajanje POMS-ov

· SANKCIONIRANJE KRŠITEV – na vprašanje, kaj se zgodi, če država pridobi dokaze s kršenjem dokazne prepovedi, pa dobimo odgovor s pomočjo dveh temeljnih vrst sankcioniranja:

a) Materialno pravno sankcioniranje – npr. policist, ki izvede hišno preiskavo brez odredbe, je lahko:

1.) - disciplinsko kaznovan

2.) - civilno - odškodninsko tožen s strani prizadete osebe

3.) - kazensko obravnavan kot obdolženec v kazenskem postopku

b) Procesno pravno sankcioniranje – zaradi negativnih strani, so v akuzatornem postopku ( v akuzatornem je procesno dominantnejše od materialnega ) sankcije tudi:

1.) Izločitev dokazov – pomeni, da se nezakonito pridobljen dokaz ne sme uporabit na sojenju ( tožilstvo ); radikalneje

2.) Pritožbeni razlogi zaradi kršitev procesnega prava – 371. člen ZKP; zaradi postopkovnih kršitev se lahko izpodbija prvostopenjska sodba, če se opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP-ja ne bi smela; bolj kontinentalno

Pozitivna stran ( + )

negativna stran ( - )

Materialno pravno

sankcioniranje

specialno in generalno preventivna funkcija – policist in njegovi kolegi spoznajo napako, pa tudi kazen, ki napaki sledi

samo sankcioniranje nima nobenega učinka na nezakonito pridobljen dokaz, ki 'živi' naprej kot da ni nič

Izločitev dokazov

( vrsta procesno

pravnega )

v postopku dokaz nima učinka

navadno policist ne izve, da je kršil zapletene pravne konstrukte; ponavlja napake

· Iz primera Boyd v. USA ( l.1886 ), ki je sledil podobnemu primeru v Angliji, izhaja prva oblika instituta ekskluzije dokazov oz. doktrina Boyd; logika te doktrine pa se glasi: ker se preiskava in zaseg predmetov bistveno ne razlikujeta od samoobtožbe, samoobtožba pa je po Petem amandmaju predmet izločitve, morajo biti nezakonite preiskave in zasegi predmet izločitve.

· Ekskluzijsko pravilo pojasnjujeta dve glavni teoriji:

a) Totalitaristična - priznava izločitev kot temeljno pravico osumljenega, ki je prav tako kot privilegij zoper samoobtožbo bistvenega pomena za korektni postopek, zato vedno zahteva izločitev nezakonito pridobljenih dokazov; brez ekskluzije ni avtonomnega postopka, ki je potem le dekla materialnega prava

b) Utilitaristična - pojmuje izločitev predvsem instrumentalno, kot sredstvo za preventivni vpliv na delo policije; dokazi se torej izločijo le takrat, ko ima to preventivni vpliv na delo policije oz. ko je korist 'kaznovanja' policistov večja od tega, da storilca obsodimo; da to ugotovimo je treba opraviti t.im. cost-benefit analizo, torej tehtati smiselnost izločitve posameznega dokaza v primerjavi s tem, koliko dodatnega preventivnega vpliva na policijo bi ta izločitev imela ( kot teorija mejnih koristnosti )

· NAMEN IZLOČITVE

Dopustitev nezakonito pridobljenih dokazov pomeni, tako kot dopustitev izsiljevanja priznanj ali preprečitev uveljavitve pravice do zagovornika, dejansko ukinitev spora, saj ena stranka prestopi mejo enakosti, s tem pa se posledično ukine tudi kazenski postopek. Ekskluzija torej skrbi, da nesorazmerje v moči med posameznikom in državo ne postane še bolj izrazito. Z izločitvijo se doseže stanje, ki je obstajalo pred kršitvijo. Njen namen je torej procesno sankcioniranje in varovanje pravnega reda.

· Pomembni primeri iz ameriške sodne prakse:

· WOLF v. Colorado

· Brez odredbe so policisti vdrli v stanovanje in zasegli obremenilne dokaze; dokazov pa niso izločili, saj Colorado ni sledil doktrini Weeks, po kateri se pri pregonu dejanj, kaznivih po zveznih zakonih, ne smejo uporabiti dokazi, ki so bili zbrani z nezakonito preiskavo

· Sodišče je menilo, da ni kršitev Štirinajstega amandmaja, če se dokazi ne izločijo, saj naj bi bila stvar posamezne države, na kakšen način bo sankcionirala take kršitve in s tem sledila Četrtemu amandmaju, ki pa naj bi po mnenju sodišča le prepovedoval nezakonite posege v zasebnost, ne pa izrecno zahteval izločitev tako pridobljenih dokazov;

· Sodišče je tehtalo različne možnosti, ki jih države pri sankcioniranju imajo:

1.) izločitev dokazov – po mnenju sodišča naj bi bila učinkovito sredstvo le v primerih, ko pri nekom tudi resnično najdejo obremenilne dokaze, za preprečevanje nedovoljenih posegov pa naj bi bili predvsem drugi dve sankciji

2.) disciplinski postopek v policijskih vrstah – za razliko od sodišča velja mnenje, da je samokontrola v vrstah policije in tožilstva le vzvišen ideal oz. utopija; težko si je namreč zamisliti tožilca, ki bi sebe ali sodelavce preganjal zaradi dobronamerne nelegalne preiskave, ki jo je mogoče celo sam odredil

3.) civilna tožba za odškodnino – po mnenju sodišča naj bi bila učinkovita, a temu ni tako, saj je uporabna le v primerih, ko policija z nezakonitim ravnanjem prizadetemu povzroči materialno škodo; pogosto pa škode, ki bi jo civilno odškodninsko pravo priznalo sploh ni

· Jasno je torej, da je bil sklep sodišča, da so vse tri možnosti sankcioniranja nelegalnih preiskav enako učinkovite napačen

· ROCHIN v. California

· Policisti vlomili v Rochinovo spalnico, ta je v naglici pogoltnil kapsule z morfijem; policisti so ga pretepli, da bi kapsule dobili, a ker jih je že pogoltnil so ga odpeljali v bolnico, kjer so mu proti njegovi volji dali tekočino. Ki izzove bruhanje; na podlagi izbruhanih kapsul z morfijem so ga obsodili

· Sodišče je ta postopek policistov izenačilo z izsiljenim priznanjem, s to razliko, da tu dobimo stvarne dokaze

· Tako privilegij zoper samoobtožbo kot izločitev sta nujna za korekten kazenski postopek in ju v tem pomenu ne bi smeli (raz)ločevati. Pa vendar je potrebno opozoriti na najbolj bistveno razliko med njima, ki je eden od vzrokov, da sta privilegij zoper samoobtožbo in prepoved izsiljevanja priznanj splošno sprejeta, medtem ko izločitev opravičujejo z različnimi preventivnimi vplivi na delovanje policije. Tako pri izločitvi kot pri izsiljenih izjavah gre za kršitev pravic posameznika in za zlorabo državne premoči. Razlika je v tem, da je verodostojnost izsiljenih priznanj mnogo manjša od verodostojnosti nezakonito pridobljenih dokazov, ki, kot nasprotniki izločitve dokazov radi poudarjajo, »mnogokrat nedvoumno kažejo na krivdo obtoženega«. Vendar pa izsiljena priznanja niso nedopustna le zaradi svoje nezanesljivosti, saj bi se lahko izjave v njih neodvisno dokazale kot resnične, pač pa zato, ker ''žalijo družbeni smisel za pošteno igro in dostojnost'' ( tu gre za nekakšno naravnopravno pojmovanje kazenskega postopka in sploh ne uporabijo pravnih argumentov pri obrazložitvi ).

· V pritrdilnem ločenem mnenju pa eden od sodnikov meni, da je človek prisiljen biti priča proti samemu sebi ne samo takrat, ko iz njega izsilijo priznanje, ampak tudi ko mu z uporabo sile in dosežkov moderne znanosti odvzamejo obremenilne dokaze. Izenači izjavo in materialni dokaz.

· MAPP v. Ohio, 1961

· Policisti so brez naloga vdrli v hišo, gospa Mapp jim je branila, a so kljub temu vse preiskali. Ko je zahtevala nalog, so se zlagali, da ga imajo. Našli so obsceno gradivo ( iskali so politično gradivo ) in jo na podlagi tega obsodili.

· Policisti in prvostopenjsko sodišče so trdili, da imajo po doktrini Wolf tri načine sankcioniranja

· Bistvena razlika s primerom Wolf je v tem, da se pritožba tu sklicuje na kršitev ustave; sodišče se je strinjalo, da je ekskluzija del pravic, ki jih ima posameznik že po ustavi in da je izločitev dokazov edino učinkovito sredstvo sankcioniranja, zato, za razliko od mnenja v primeru Wolf, samostojna izbira načina sankcioniranja s strani posamezne države ne pride v poštev

· Ta primer je torej ovrgel doktrino Wolf in izločitev dokazov povezal s privilegijem zoper samoobtožbo, pri čemer se je naslonil na primer Boyd v. US iz leta 1886. Že leta 1969 pa je sodišče v strahu pred visoko ceno izločitve kot temeljne pravice v kazenskem postopku storilo korak nazaj in izločitvi določilo povsem instrumentalno funkcijo preventivnega vpliva na nezakonita policijska ravnanja.

· V pritožbi se gospa Mapp sicer sploh ni sklicevala na nezakonito pridobljene dokaze, a ima v ZDA sodišče pravico, da samo odloči, ali bo nek primer sprejelo ali ne, in tudi o tem, kaj v primeru se mu zdi sporno

· Ekskluzijsko pravilo je najbolj očitna ovira za ugotavljanje ( materialne ) resnice v kazenskem postopku. Pomeni izločitev dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev v postopkih, v katerih se razsoja na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. V vseh pravnih sistemih, ki temeljijo na iskanju resnice, je izločitev dokazov nelogična, saj je resnica pomembnejša od korektnosti samega postopka.

Na eni strani smo pripravljeni organizirati ugotavljanje resnice na kontradiktorni način, ker je to v prid objektivnosti in ker to poudarja, da posameznik tudi v konfrontaciji s celotno družbo ni zanemarljiv. Na drugi strani pa se nam zdi absurdno, da bi za to žrtvovali resnico, kadar nam jo je sposoben povedati edino osumljenec sam. Na tej točki smo prisiljeni dati prednost eni od dveh možnosti.

Poseben problem neuspešnosti izločitve v kontinentalnih sistemih se skriva tudi v neporotnem sojenju. Izločitev je smotrna samo v primerih, ko je prosta presoja dokazov ločena od odločanja o njihovi dopustnosti. Odločanje o dopustnosti dokazov je pravno vprašanje, ki zahteva izdelano dokazno pravo. Tega pa kontinentalni sistemi v glavnem ne poznajo. Kakšen smisel ima, če sodnik, ki odloča o dejanskem stanju, odloča tudi o dopustnosti posameznih dokazov? Tudi če nek dokaz izločimo in se nanj sodba ne sme opirati, je odločitev že prejudicirana: »Eno je dokaz izločiti iz spisa, nekaj povsem drugega pa ga je izbrisati iz glave.«

5.2.2. DOKAZI, KI JIH PRIDOBI NEURADNA OSEBA

· Primer ''socialna delavka''

· Učenka je zaupala razredničarki in socialni delavki, da jo oče spolno nadleguje; kasneje se je kot privilegirana priča odpovedala pričevanju pred preiskovalnim sodnikom ( 236. člen ZKP )

· Po 83. členu mora preiskovalni sodnik izločiti vsa obvestila, ki so jih dali organom za notranje zadeve osebe, ki so se odrekle pričevanja

· Sodišče je v tem primeru izenačilo policiste in neuradne osebe in reklo, da se ne sme obiti učenkine odpovedi pričevanju tako, da bi se o vsebini obvestil, ki jima jih je dala v neformalnem razgovoru, zaslišali njena razredničarka in šolska socialna delavka. Če pa sta bili zaslišani, je treba zapisnika o njunih izpovedbah izločiti, saj se sodba ne more opirati na njuni izpovedbi.

· Sodišče je imelo za tako odločitev torej dva razloga:

1.) Smatralo je, da sta ti dve osebi ''kvazi uradni osebi'', ki se jima je učenka čutila dolžna izpovedati in bi morala biti zato o 'neobveznosti' pričanja prej obveščena

2.) Menilo je tudi, da je smisel 236. člena ZKP v tem, da takšne informacije ne pridejo do sodišča

· Ko se postavlja vprašanje , ali je določena oseba delovala kot agent države, je potrebno odgovoriti na dve vprašanji:

A. ali je ta oseba v tistem trenutku menila, da njeno delovanje implicitno ali eksplicitno zahteva policija ali nek drug državni organ, in

B. ali je državni organ vedel oz. pričakoval, da bo osebi s svojo avtoriteto vzbudil tako prepričanje

· Ekskluzijsko pravilo je namenjeno preprečevanju zlorabe državne avtoritete in ne omejevanju nedržavnih ustanov ( npr. če tatovi ukradejo dokaze ).

5.3. OBSEG EKSKLUZIJSKEGA PRAVILA

5.3.1. IZLOČITEV IZVEDENIH DOKAZOV

· Če med nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, je potrebno tak dokaz izločiti. Tožilstvo pa bi lahko to preprečilo s tem, da bi dokazalo, da kljub prvotnemu nezakonitemu ravnanju policija do dokaza ni prišla z aktivnim izkoriščanjem tega ravnanja in da so vzročno zvezo pretrgali ali oslabili drugi neodvisni vzroki.

5.3.2. DOKTRINA SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA

· Ta doktrina je nadaljevanje pravila o izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov.

· Vodilni primer: WONG SUN v. US, 1963

· Policisti so brez naloga vdrli k Toyu, neuspešno preiskali stanovanje in ga zaslišali, pri čemer jih je ta napotil k Yeeju, kjer so našli heroin. Yee pa je obtožil Wong Suna, katerega so policisti tako kot Yeeja aretirali. Nekaj dni po izpustitvi iz pripora sta oba prostovoljno prišla na policijo in vsak zase podala izjavi, ki pa ju nista hotela podpisati. V izjavah sta svojo vlogo označila kot nepomembno, krivdo pa zvalila na druga dva udeleženca. Toy pa je podal nepodpisano prostovoljno priznanje.

· Na sojenju proti Wongu in Toyu je Yee nastopal kot priča tožilstva.

· Med obema primeroma so razlike, zato si ju poglejmo vsakega zase:

a) TOY:

· Ali lahko njegovo izjavo, ki jo je dal neposredno po vdoru policistov v hišo, uporabijo kot dokaz proti njemu?

· Toyeva izjava v spalnici izhaja neposredno iz nezakonitega delovanja policije in ni bila dejanje svobodne volje, pač pa je bila bolj posledica šoka ob vdoru v spalnico.

· Ali lahko proti njemu uporabijo mamila, zasežena pri Yeeju?

· Pri ocenjevanju potrebe po izločitvi dokazov, ki posredno izhajajo iz nezakonitega delovanja policije sodišče uporabi t.im. bifurkativni test, s katerim se presoja, kdaj je nek dokaz res sadež zastrupljenega drevesa. Ta test ima dva kriterija:

1) Sporni dokaz mora po sine qua non logiki izhajati iz prvotne nezakonitosti, in

2) sporni dokaz mora biti pridobljen ob aktivnem policijskem izkoriščanju prvotne protipravnosti ( oz. ali je bila vzročna zveza na nek način prekinjena )

· Mamila so bila pridobljena z neposredno zlorabo nezakonite aretacije in zato ne smejo biti uporabljena proti Toyu.

· Toyevo nepodpisano priznanje pa je bilo prostovoljno in se zato ne more šteti za sad nelegalne aretacije. Prosta volja prekine vzročno zvezo.

· Samo priznanje pa ni bilo dovolj za obsodbo, saj ni bilo podprto z materialnimi dokazi.

b) WONG SUN

· Ali se proti njemu lahko uporabijo mamila, zasežena Yeeju?

· Izločitev heroina pri Toyu je posledica povezave z nezakonito pridobitvijo Yeejeve ovadbe ( nezakonita aretacija ), pri čemer so kršili Toyevo zasebnost. Vendar pa so heroin pri Yeeju dobili z zakonito preiskavo in Wongova zasebnost do sem ni bila kršena. Mamila se lahko uporabijo.

· Ali je potrebno njegovo priznanje kot sad zastrupljenega drevesa izločiti?

· Sicer so ga aretirali brez utemeljenega suma, a je vzročna zveza med aretacijo in izjavo zbledela zaradi prostovoljnosti.

· Policija mora torej nezakoniti poseg izvršiti neposredno proti obtoženemu, sicer do izločitve ne more priti. Zastrupljeni sadeži so dovoljeni, če ne prihajajo z istega drevesa.

· Pri nas je ta doktrina uveljavljena zelo široko. Dokazi naj bi se izločali ne glede na to, proti komu je bil izvršen nezakoniti poseg ( heroin tudi pri Wong Sunu ), a je prakse bolj malo, saj se pri nas še vedno več da na to, da se odkrije materialna resnica.

· Primer Wong Sun v. U.S. predstavlja vrh ekskluzije dokazov; v 80 –tih pa je prišlo do nazadovanja, saj so sodišča konzervativno dovoljevala vedno več izjem…

5.3.3. GLAVNE IZJEME OD DOKTRINE ZASTRUPLJENEGA DREVESA

a ) Doktrina neodvisnega vira

· Po tej doktrini ni potrebno izločiti dokaza, pridobljenega iz dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Seveda policija ne sme aktivno izkoriščati prvotne nezakonitosti pri uporabi 'zakonitega vira', a je to v praksi težko, saj policist informacij, ne glede na to, ali so zakonite ali ne, ne more kar izbrisati iz glave. Tožilstvo mora z veliko verjetnostjo dokazati, da ''je'' do dokazov res prišlo brez izkoriščanja začetne nezakonitosti, in nikakor ne zadošča, da dokaže, da bi do dokazov samo ''lahko'' prišlo brez zakonite poti.

b ) Doktrina neizogibnega odkritja

· Po tej doktrini nezakonito pridobljenega dokaza ne izločijo, če tožilstvo z veliko verjetnostjo ( standard jasen in prepričljiv dokaz ) dokaže, da bi dokaz neizogibno našli tudi z uporabo drugih zakonitih policijskih tehnik. Ratio izjeme je, da obtoženega ne smemo postaviti v boljši položaj, kot če do prvotne nezakonitosti sploh ne bi prišlo.

· Razlika med obema doktrinama je v tem, da pri doktrini neizogibnega odkritja tožilstvo hipotetično dokazuje, da bi dokaz z rednim tekom preiskave nujno našli, medtem ko pri prvi doktrini tožilstvo dokaz z zakonitimi sredstvi tudi dejansko pridobi.

· NIX v. WILLIAMS, 1984

· Obramba se je sklicevala, da bi morali truplo izločiti kot dokaz, saj naj bi bil sadež zastrupljenega drevesa oz. zasliševanja brez prisotnosti odvetnika

· Izjavo je sodišče izločilo, vendar pa je verjelo tožilstvu, ki je trdilo, da bi policija truplo našla v ''doglednem času'' in v enakem stanju ( nizke temperature ) tudi brez izjave obtoženega Williamsa

· Izločitev materialnih dokazov, ki bi bili tako ali tako odkriti, niti najmanj ne pripomore k integriteti ali poštenosti kazenskega postopka, kar je sicer po Šestem amandmaju njen namen. Izločitev dokazov bi delovala zoper kontradiktorni sistem, saj bi tožilstvo postavljala v šibkejši položaj, kot bi ga to imelo brez nezakonitih policijskih postopkov.

c ) Doktrina zbledelega madeža

· Ta doktrina dopušča dokaze, pri katerih je vzročna zveza med prvotno nezakonitostjo in končnim odkritjem obremenilnega dokaza tako oslabljena, da madež prvotne nezakonitosti zbledi. Dejansko gre za teorijo prekinitve vzročne zveze zaradi oddaljenosti vzroka in posledice ali zaradi zunanjih, neodvisnih dejavnikov. V takem primeru drugemu pogoju bifurkativnega testa ni zadoščeno in zato izločitev ni potrebna ( prvi element pa je oslabljen ).

· PEOPLE v. BRIGGS, 1985

· Briggs je bil zaslišan glede umora in vloma brez Mirande. Ker so mu policisti obljubili imuniteto glede vloma, je navedel ime vpletenega kolega ( Martina ), ki je policistom posredoval ime drugega vpletenega ( Neeleyja ). Neeley je z izjavo obremenil Martina, ki je ob soočenju s to izjavo izdal Briggsa. Ker mu policisti niso verjeli, se je ''sam'' ponudil, da bo snemal pogovor z Briggsom. V snemanem pogovoru se je Briggs izdal kot morilec.

· Briggs je na sojenju zahteval, da se njegove prvotne izjave o Martinu izločijo, saj naj bi jih policija iz njega izvlekla z obljubami imunitete. Kot sadove njegovih neprostovoljnih izjav je zahteval tudi izločitev posnetega pogovora in Martinovega pričanja.

· Sodišče je njegove izjave izločilo, Martinov ''doprinos'' k dokazom pa ne, saj je menilo, da je bilo Martinovo ravnanje dovolj neodvisno, da je oslabilo vzročno zvezo med temi dokazi in Briggsovimi izjavami.

· Pomembna je svobodna volja, ki največkrat prekine vzročno zvezo ( poleg časa in drugih vzrokov ); trdili so, da sta bila Martinovo snemanje in Briggsova izjava v pogovoru svobodna; vendar pa je pričanje pod imuniteto v samem bistvu izsiljeno, Martin pa je ravno zaradi obljube imunitete snemal Briggsa;

· Sodišče je, očitno politično motivirano, dopustilo uporabo Martinovega posnetka.

d ) Doktrina dobre vere

· Gre za vprašanje, ali naredimo izjemo od ekskluzije in ne izločimo dokazov, ki so bili pridobljeni z zakonito preiskavo, za katero se kasneje izkaže, da je bila začeta sicer s sodno odredbo, za katero pa sodnik ni imel utemeljenega suma; policisti pa so bili glede preiskave oz. sodne odredbe v dobri veri.

· UNITED STATES v. LEON, 1984

· V 60 –tih letih je bila ekskluzija pojmovana kot ustavna pravica posameznika, sedaj pa so rekli, da ekskluzija ni ustavna pravica, pač pa sodno ustvarjeno sredstvo za zaščito pravic posameznika,kar pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej presojati, ali se bodo dokazi izločili ali ne. To novo pojmovanje predstavlja nazadovanje v smislu razvoja samega instituta ekskluzije.

· Policist mora biti v objektivni dobri veri, imeti mora razumno podlago, da verjame v zakonitost in tehnično zadostnost odredbe.

· Sodniki pa sedaj vedo, da njihovih odločitev glede izdaje sodnih odredb ne bo nihče sodno preverjal, pa tudi njihove napake bodo dejansko brez posledic; če bo njihova odločitev pravilna, bodo dokazi dopustni; če bo njihova odločitev nepravilna, pa se je policija nanjo razumno zanašala, tedaj bodo dokazi prav tako dopustni.

· Policisti pa se tudi zavedajo, da njihovo ravnanje v skladu z ne povsem nerazumno sodno odredbo nikoli več ne bo predmet naknadnega sodnega nadzora. Njihova zagnanost utemeljiti utemeljen sum bo izginila, saj jim bo kasneje potrebno dokazati le to, da v določenem primeru ni bilo povsem nerazumno verjeti, da je bila izdana odredba zakonita.

· Pri tej izjemi se poštenost policistov predpostavlja, vprašanje pa je vestnost sodnikov.

· Pri nas je ekskluzija ustavna pravica, obravnavane izjeme iz ameriške sodne prakse pa v ZKP niso posebej omenjene ( npr. zbledel madež, dobra vera policistov.. ).

5.4. IZLOČITEV DOKAZOV PO ZKP-ju

· Slovenski ZKP pozna tri osnovne institute, ki spadajo v kategorijo ''ekskluzije dokazov'' :

1) Sodna odločba se ne more opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP-ja, če zakon tako določa;

2) Sodna odločba se ne more opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo temeljnih pravic in svoboščin

3) Sodna odločba se ne more opirati na izpovedbe, ki so jih policiji dali osumljeni in privilegirane priče

· Samo prva dva dejansko pomenita ekskluzijo kot jo pojmuje primerjalno pravo, medtem ko gre pri zadnji za avtomatično dokazno prepoved, ki je zgodovinsko pogojena in v več pogledih sporna.

· Pomembno je opozoriti, da ZKP govori o sodni odločbi in ne o sodbi. To pomeni, da nobena določba, ki jo izda sodišče ne more biti oprta na protipravno pridobljene dokaze. Torej to velja tudi za npr. odredbe o hišni in osebni preiskavi ali odredbe o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov.

· 18/II ZKP

· so tri kategorije dokazov, ki se izločijo; tisti, ki so bili pridobljeni s kršitvijo:

1) ustavno določenih človekovih pravic in svoboščin – če so nam v kazenskem postopku kršene ustavno določene človekove pravice in svoboščine, lahko to kršitev uveljavljamo neposredno v kazenskem postopku, in sicer v pritožbenem postopku; ZKP zagotavlja neposredno varstvo ustavnih pravic, čeprav lahko zaradi njih vložimo ustavno pritožbo ( razveljavitev sodbe )

2) določb ZKP-ja – vse kršitve določb ZKP-ja ne pripeljejo do izločitve dokazov ( natančno jih določa zakon – 371. člen )

3) teorija zastrupljenega drevesa – dokazi, ki so pridobljeni na podlagi kakega nezakonito pridobljenega dokaza, pa so sami po sebi zakoniti

· 83/I ZKP

· v našem kazenskem postopku izloča dokaze praviloma preiskovalni sodnik

· 83/II ZKP

· tehnična izvedba izločitve

· 83/III ZKP

· najpomembnejši odstavek

· v fazi preiskave ima preiskovalni sodnik v rokah dokaze ( izjave ), ki so jih organi MNZ ( policisti ) pridobili v predkazenskem postopku; te izjave nimajo formalne dokazne vrednosti ( ker na policijski postaji ni procesnih garancij – v predkazenskem postopku nimamo pravice do zagovornika )

· po preiskavi se ne smejo več uporabljati izjave sledečih oseb:

a) obdolženec – ni še imel garancij; ni se zavedal, da bo uvedena preiskava

b) absolutno privilegirane priče – 235. člen ZKP; priče, ki zaradi svojega posebnega statusa in vedenja ( samostalnik iz vedeti, ne vesti se ! ) povezanega s tem statusom ( vojak, uradna oseba, obdolženčev zagovornik ) ne smejo pričati oz. dajati izjav o določenih zadevah

c) relativno privilegirane priče – 236. člen ZKP; priče, ki se imajo zaradi svoje posebne povezanosti z obdolžencem ( sorodnik, spovednik,.. ), pravico odpovedati pričanju

-- pred pričanjem jih je treba opozoriti, da se lahko le-temu odpovedo ( primer ''socialna delavka'' – glej zadaj )

d) izvedenci po 251/II ZKP – določena povezava z obtožencem meče sum na njihovo nepristranskost

· preiskovalni sodnik izjave izloči, ko je preiskava končana ( v anglosaškem sistemu opravlja funkcijo preiskovalnega sodnika glavni sodnik, ki zavaruje pred temi dokazi poroto, kajti porota odloča o dejanskih vprašanjih )

· to da izloča izjave preiskovalni sodnik je sporno, saj lahko izvede procesna dejanja na podlagi teh izjav, in čeprav jih izloči, je sam deloval na podlagi teh izjav in posredno pridejo do sodišča ( vpliv izjav se vleče zaradi psihološke kontaminacije preiskovalnega sodnika in prek procesnih dejanj, ki jih je on kot kontaminiran opravil ) → za uvedbo preiskave je potreben utemeljen sum in ta se lahko vzpostavi na podlagi teh izjav ( 0 – 50 % ), sodba pa se na njih ne more sklicevat ( mora biti izven razumnega dvoma – 90 % )

· 83/IV ZKP

· do sedaj smo govorili o izjavah, ta odstavek pa ureja izločanje materialnih dokazov, pridobljenih pri hišni in osebni preiskavi in v nasprotju s kavtelami, ki za ti dve preiskavi veljajo

· ta odstavek vsebuje napako, ko omenja 155. člen ZKP namesto 154. člena; 154. člen vsebuje točno določene pogoje za izvajanje POMS – ov; če policaji te pogoje kršijo oz. jih ne izpolnjujejo, se taki materialni dokazi izločijo

· osebe, ki lahko izločijo take dokaze, pa so:

1) preiskovalni sodnik – praviloma izloča on in to v fazi preiskave

2) zunajobravnavni senat – 25/VI ZKP; kot pritožbeno sodišče na sklepe preiskovalnega sodnika v preiskavi ( do glavne obravnave ) in ne deluje po uradni dolžnosti

3) zunajobravnavni senat – 276/IV; ob pritožbi zoper obtožnico

4) predsednik sodečega sodišča – 286/III ZKP; on bo sodil na glavni obravnavi, a te dokaze izloči v fazi priprave na glavno obravnavo; zopet pa se pojavi psihološka kontaminacija

5) senat – 340/III; senat izloči po koncu dokaznega postopka; zopet pridejo te izjave med dokaze, nato pa se prepozno izločijo, saj je že prišlo do psihološke kontaminacije

6) sodnik poročevalec – 377/V ; sodnik poročevalec ( druga stopnja ) te dokaze odkrije v pritožbi, jih pošlje predsedniku sodečega senata ( prva stopnja ), ta pa nato preiskovalnemu sodniku

· če torej takih dokazov ne izloči preiskovalni sodnik, se to lahko popravi v naslednjih fazah

· skrajšani postopek – kazniva dejanja z zagroženo zaporno kaznijo do treh let ( tri leta ne več ); tu ni preiskave in jih preiskovalni sodnik ne more izločiti, zato tu izloča kar sodnik posameznik po uradni dolžnosti

· redni postopek – za kazniva dejanja s kaznijo zapora nad tri leta; državni tožilec lahko vloži neposredno obtožnico:

a) brez soglasja preiskovalnega sodnika za kazniva dejanja s kaznijo zapora od treh do petih let

b) s soglasjem preiskovalnega sodnika za kazniva dejanja z zagroženo zaporno kaznijo nad pet let ; tu izloči dokaze preiskovalni sodnik skupaj s tem, ko da soglasje ( če ga da )

· pri nas se zaradi kontaminacije dokazov namen izločitve sploh ne udejanja

· 371/VIII ZKP

· ves ta člen našteva pritožbene razloge, v tem odstavku pa ponovi 18/II

· 227/X ZKP

· izjave obdolženca pred preiskovalnim sodnikom se ne sme uporabiti, če ni imel zagotovljenih vseh kavtel ali če so bila uporabljena nedovoljena sredstva

· 228. ZKP

· ne sme se postavljati kapcioznih ali sugestivnih vprašanj

· gre za pomanjkljiv zakon, saj ta člen nima sankcije; le če bi mu po 18/II kršili kakšno ustavno pravico, bi lahko sankcionirali, drugače pa ne, saj 18/II govori o določbah s sankcijo

· 204. ZKP

· preiskovalni sodnik mora dati tistemu, ki mu je vzeta prostost, pouk po 204. členu ZKP in ta pouk tudi zapisati, drugače se izpoved izloči

· 237. ZKP

· prepoveduje se npr. zaslišanje absolutno privilegiranih prič, uporaba serum resnice ( 266. člen ZKP )..

· 251/I ZKP

· ne sme se postavit nepristranskega izvedenca oz. izvedenca, ki bi bil kot tak bolj verjeten od drugih

· Odločitev sodišča: fotografije oškodovanca, ki jih posnamejo policisti ob sprejemu ovadbe, niso taka obvestila, ki bi, zaradi oškodovančeve odpovedi pričevanju po 236. členu ZKP, morala biti glede na 83/III ZKP izločena iz spisa → registriranje sledov ali posledic kaznivega dejanja na telesu osebe se po zakonu ne enači s pridobivanjem izjave; drugače pa je, če je fotografija napravljena na podlagi oškodovančeve izjave ( npr. pri ogledu ali rekonstrukciji )

· Teorija sadežev zastrupljenega drevesa je pri nas zelo absolutna, upoštevamo radikalno koncepcijo in nič ne tuhtamo, kot v ZDA ( o času, prekinitvah vzročne zveze… primer Wong Sun v. United States ).

--------------------------------------------------------------------

Opomba:

V tej skripti sem obdelal teme ( razen vrst postopka in pritožbe ), ki smo jih predelali na vajah in jih ''razširil'' z odgovarjajočimi poglavji iz knjige Ustavno kazensko procesno pravo. Iz te mase sem izločil najpomembnejše podatke, ki bodo po mojem mnenju ( za katerim ne stojim ) prišli v poštev za izpit. K temu sem dodal tudi nekaj odgovarjajoče spredavane snovi. Pri pisanju sem se, kolikor se je le dalo, držal spodaj citiranih navodil za študij KPP-ja s strani asistenta pri KPP, kar svetujem tudi vam:

''UKPP seveda ni berilo, ki bi se bralo ob "večernih" uricah kot uvertura v lahkotno spanje. Izdelan je bil po vzoru ameriških casebookov, kjer je zbrana pravna praksa US Supreme Court. Način "učenja" iz takšne knjige ni klasičen (kao "na pamet"), ampak mora študent iz primera izluščiti bistvo - kaj je primer doprinesel k razvoju KPP. Glavne stvari (povzetek) pa so ponavadi res opisane v opombah.''

©Boštjan Koritnik

PAGE

1