Kako poveš, kar govoriš?Nekoč sem nekje prebrala, da je potrebno pisati, da ne bi preveč govorili. In podobno si lahko mislim o teatru – gledamo, da ne bi preveč premišljevali, ustvarjamo, da ne bi preveč čutili. A prav to je največji miste-rij in najmočnejše orožje gledališča: nepri-pravljeno ti pride za hrbet in ko mu daš možnost, da te »brutovsko« zabode, te oplazi z objemom. “Rodimo se, ne da bi znali govoriti. Umremo, ne da bi znali povedati,” zapiše Fernando Pessoa v Vzgoji stoika, ki bo danes uprizorjena na festivalu. Tisto vmes pa živimo.Gledališče se je rodilo brez zavedanja o svoji moči in, pravijo, umira že od svojega nastanka. Zakaj preživi, pa je najbrž prepro-sto: ker iz predstave v predstavo hoče nekaj povedati. Pessoa je pisal pod heteronimi, izmišljenimi osebnostmi, ki jih je ustvarjal in jim dajal življenja iz dela v delo: potreboval je različne ljudi, da je povedal mnoge zgodbe. Mar ni to, kar je bila avtorska (p)osebnost Pessoe, prav-zaprav univerzalno pravilo vsakega bralca in gledalca? Mnoštvo, ne množica. Ne govo-rim o brezmejnih poistovetenjih s protago-nisti na odru; govorim o moči predstavlja-nja, množenja, osmišljanja in domišljanja, ko si vržen v gledališki svet. Ne poznaš figur, v katere zreš iz publike, ni ti znana ne njihova preteklost ne slutnja prihodnosti, niti kdo so, kaj ljubijo in česa se bojijo – ti jim daš življe-nje. Ne glede na to, kaj se odvija pred tabo, so zgodbe in odnosi, ki jih vidiš v predstavi, tvoji. Daš jim pomen, smisel in razlago. Vsa-kič so drugačni, ker so tvoje odločitve in sklepi različni. Če drži, da se rodimo, ne da bi znali govoriti, ne verjamem, da svojega življenja ne znamo povedati. Razlika je le v tem, da ga povemo zgolj sebi. In v trenutkih objema gledališča se zgodi prav to. Maša Pelko

Četrtek, 23. oktober 2014 | 1

Fernando Pessoa

Vzgoja stoika»Nad nas se je spustila ena najtemeljitejših in najbolj smrtnih suš zadnjih stoletij – suša globokega zavedanja praznine vseh naših naporov in ničevosti vseh namer.« Je začetni citat odsev družbe ali kritika le-te? Oboje hkrati.

Izpod peresa izurjenega portugalskega avtorja Fernanda Pessoe (1888 – 1935), človeka psevdonimov in heteronimov, je vzklilo delo Vzgoja stoika – Edini rokopis barona de Teive. Aleš Valič v vlogi barona de Teive odigra enega od avtorjevih heteronimov. Mirta Zajc, dramaturginja predstave, povzame, da za heteronimom ne stoji zgolj lažno ime, ampak je za njim celotna izmišljena osebnost (s svojo biografijo in stilom pisanja). Ob liku barona de Teive smo priča poetični osebni izpovedi avtorja, ki med drugim postavlja pod vprašaj eksistenco človeškega bitja, slo po perfekcionizmu in občutek nemoči. Filozofijo baronove aristokratske miselnosti je mogoče razumeti kot simbolno uničenje malomeščanstva. Posameznik, intelektualnec, zazrt v (ne)možnost višje umetnosti, prepričan, da umetnina mora biti čista popolnost. Nemožnost dobiva vedno globlje dimenzije, dokler nas ne pahne na sam rob bitke življenja in smrti, do nadvse delikatnega motiva, ki prerase v témo (ne)možnost samomora. Smrt se zrcali kot dvojnost – emblem in realno stanje.Ali drži, da je o osebnih tragedijah smiselno molčati? Ali naj bi se morebiti iz njih kaj naučili? Mojca Prigl

23. 10. 201420.00stara dvorana

foto

: bo

rut

pete

rlin

biltenFbS0723|10|14

23. 10. 2014 | 20.00 | Stara dVorana

Vzgoja stoikaNaslov izvirNika Educação do Estóico

Anton Podbevšek teAter novo mesto

Predstava traja 1 uro iN 15 miNut iN Nima odmora.Premiera: 14. 12. 2013, Anton Podbevšek Teater Novo mesto

Prevajalka Mojca Medvedšekrežiserka Kaja Tokuhisaskladatelj Aldo KumardramaturgiNja Mirta Zajckoreografka Magdalena ReitersceNograf Marko Japeljkostumografka Nataša Receroblikovalec vizualij Gašper Brezovaroblikovalec svetlobe Simon Žižekoblikovalec toNa Uroš Bonfotograf Borut Peterlin

igrajobaroN de teive Aleš ValičslužabNiki/oProde Anja Drnovšek, Akira Hasegawa, Maruša Majer, Joseph Nzobandora - Jose, Lidija Sušnik, Žiga Udir

23. 10. 2014 | 18.00 | tribuna na velikem odru

neoplantaPo istoimeNskem romaNu lászla végela iN realNem življeNju

novosAdsko Pozorište / Újvidéki színház (srbijA)

Predstava traja 1 uro iN 55 miNut iN Nima odmora.Predstava je v srbščiNi iN madžarščiNi s sloveNskimi NadNaPisi.Premiera: 16. 2. 2014, Novosadsko Pozorište / Újvidéki szíNház (srbija)

režiser aNdrás urbáN asisteNtka režiserja judit fereNc dramaturgiNja kata Đarmati sceNograf aNdrás urbáN kostumografka mariNa sremac avtor glasbe atila aNtal oblikovalec svetlobe robert majoroš

oblikovalca zvoka tibor biro, atila lukač sodelavec režiserja robert leNard oblikovalec fotografije srĐaN doroškiigrajo gabriela crNković, emiNa elor, agota fereNc, silvia križaN, agota siladji, ištvaN kereši, daNiel husta, atila Nemet, arPad mesaroš, zoltaN širmer, gabor PoNgo

To je predstava »za tiste, ki mislijo s svojo glavo, posebno pa za tiste, ki ne mislijo...«Nina Zupančič

Evripid

alkestidaNaslov izvirNika ἌλκηστισsnG drAmA LjubLjAnAPredstava traja 1 uro iN 30 miNut iN Nima odmora.Premiera: 11. 10. 2013, SNG Drama Ljubljana, Mala drama

Prevajalka Jera Ivanc režiser Boris Liješević skladatelj Aleksandar KostićdramaturgiNja Darja Dominkuš sceNograf Branko Hojnik kostumografa Leo Kulaš, Ljubica Čehovin Suna lektorica Tatjana Stanič oblikovalca luči Branko Hojnik, Vlado Glavan asisteNtka režiserja (študijsko) Nina Rajić Kranjac igrajo aPoloN, admet, zbor; klavir, vokal Uroš Fürst smrt, alkestidiNa služabNica, alkestida, zbor; vokal, tolkala Iva Babić feres, admetov služabNik, zbor; bobNi, vokal Marko Okorn herakles, zbor; kitara, violoNčelo, klavir, vokal Matija Rozman

»Kako pokaže več ljubezni žena, ko da naréd je umreti za moža?«

Alkestida je starogrška pripoved o najboljši med ženami. Najboljši zato, ker se je odločila umreti namesto svojega moža Admeta. Zaradi samovoljnega žrtvovanja je deležna nenehne hvale, njeno dejanje je označeno za častivredno, saj je pripravljena sprejeti smrt, za kar je potreben levji pogum. Njen mož Admet pa ostaja med živimi, zato vsi gojijo simpatijo do njega, ker je moral izgubiti tako vdano ženo in je njegovo življenje postalo tragično. Evripidova najstarejša ohranjena tragedija je nekakšen hibrid med tragedijo, komedijo in satiro. Nudi nam vpogled v tematiko zakonske zveze, poroke, hrabrosti, junaštva, ljubezni, samožrtvovanja, hierarhije, neenakopravnosti med moškim in žensko, nespoštljivosti do starejših in smrti. S temi elementi, ki še danes živijo v družbi, nas predstava spodbudi k razmišljanju, da se vse od antike ni prav nič spremenilo. Ana Kovačič

foto

: srđ

an

do

rošk

i

23. 10. 201421.30lutkovno gledališče maribor

foto

: pet

er u

ha

n

László Végel, v Novem Sadu živeči pisatelj madžarske narodnosti, je v svojem romanu Neoplanta (lat. za Novi Sad) opisal intimno, ironično in samoironično sodobno zgodovino Novega Sada, ki se naslanja na pisateljev spomin, na zgodbe in pričevanja ter na vse tisto, kar niso uradni dokumenti. Novi Sad je mesto, ki združuje številne like, katerih življenje in usodo je zaznamovala politika, je mesto, ki daje dom Jazu-pisatelju, ki zgodbe razkriva. Po motivih romana Neoplanta in lastnem doživetju Novega Sada je istoimensko predstavo režiral András Urbán. Tako kot Vegel v romanu, tudi Urbán v uprizoritvi izpostavlja politično noto. V izvedbi Novosadskega pozorišta (Újvidéki Színház) je nastala s fizičnimi akcijami in s podobami bogata predstava, ki ne skriva svojega sporočila, še več, z njim vabi gledalce, saj je to predstava: »O tistih, ki so bili in tistih, ki nikoli ne bodo...« To je predstava »za tiste, ki mislijo s svojo glavo, posebno pa za tiste, ki ne mislijo...«Nina Zupančič

Četrtek, 23. oktober 2014 | 1

Zaključek Fokusa ŠpanijaIberski polotok je še zadnjič v sklopu FBS pred nami razgrnil svojo prostranost in raznolikost. Spoznali smo se še z dvema avtorjema v nizu petih v fokusu, tokrat žal ne tudi osebno. Juan Mayorga velja za vodilnega sodobnega španskega dramatika. Po delu Fant iz zadnje klopi, ki je bilo včeraj bralno uprizorjeno na prvem odru Prve gimnazije, je bil posnet tudi odmeven film Dans la maison Françoisa Ozona, ki je Sloveniji že poznan. Glavni odnos poteka med učiteljem in učencem, pri čemer se zabriše meja med tem, kdo pravzaprav uči koga oz. kdo s kom manipulira. Skozi zgodbo perspektivnega zadržanega mladega fanta, ki obiskuje sošolca na domu, se nam odstre svet praznega srednjega sloja, ki živi klišejsko, stereotipno življenje. Zanimivo je, da fant v drami želi postati pisatelj, sošolca pa inštruira matematiko. Glede na to, da je Mayorga diplomiral tudi iz matematike, zagotovo v zavest prikliče avtobiografske podtone. Nasproti praznemu srednjemu sloju je postavljena povsem enaka situacija praznine dveh intelektualcev, učitelja, propadlega pisatelja in njegove žene, lastnice instalacijske galerije. Posmeljivi odnos učitelja-intelektualca, ki vodi fanta v mikroskopsko razčlenjevanje po njegovem mnenju manjvrednih 'nerazgledanežev', pripelje do preobrata, kjer kvazi učenjak prepozna tudi lastno ničevost. Edini ženski avtorski glas je Lluïsa Cunillé z delom Ta pesem brez konca, ki je, nenavadno, napisano v kastiljščini, čeprav je Cunilléjeva sicer Katalonka. Gre za »poetiko odvzemanja«, tako kot Josep Maria Benet i Jornet, ki velja za nestorja katalonske sodobne drame, se tudi Cunilléjeva poslužuje minimalizma. Dialogi so izjemno ekonomični. Veliko je molka, tišina deluje zgoščeno in povzroča stanje, ki ni statično, ampak sporočilno. »Nezaslišano je, da je prazen želodec glasnejši od žalostnega srca.« Tišina sporoča žalost srca, odtujenost, medčloveški prepad. Ravno premolki, vrzeli in nedorečenosti dajejo dramskemu delu ogromno možnosti za različne interpretacije, saj lahko režiser dramo zapelje po poti lastne vizije. Osebam so pridane mitološke oznake, ki pa zaradi izčiščenosti teksta ostajajo zgolj kot esenca. Sklepna prireditev Fokusa Španija je bila predstava Brickman Brando Bubble Boom, ki se na sodoben način poigrava s popartovsko idejo, saj pop kulturo, mogoče bolje, reallity show 'kulturo', ki prevladuje dandanes, postavlja v umetniški kontekst in ji pridaja kritiško konotacijo. Španija poseduje izjemno umetniško rahločutnost, klasika se z neverjetno lahkoto preliva v modernost, zaznati je intuitivno čutenje vibracij družbenega dogajanja in veseli smo, da smo jo spoznali od blizu, skozi glas avtorjev in njihovih del. Manja Gatalo

refleksija: otroci spuščajo mehurčke“Sonce, zemlja, mesec / vrté se brez kolesec, / letijo brez peresec, / v nebó se točijo, / na vejo skočijo, / brez poka počijo.” (Oton Župančič)

Performativni dogodek Brickman Brando Bubble Boom večji del spominja na igrano poučno televizijsko poldokumentarno oddajo za otroke. Na stranico hišice iz stiroporja je v stilu nemih filmov projiciran okvir zgodbe o dveh na videz nepovezanih ljudeh – nepremičninskem magnatu Brickmanu in legendarnem filmskem igralcu Marlonu Brandu. Njuni življenjski zgodbi predstavljata zgled o dveh uspešnih ljudeh, ki izhajata iz disfunkcionalnega družinskega okolja, zato si vse življenje želita zgraditi veliko hišo, v kateri bosta živela. Vendar hiša ni nujno tudi dom, zato oba umreta osamljena v svojih graščinah in ko umre Brickman, se rodi Brando.Performantivni dogodek uporablja dekonstrukcijske in konstrukcijske postopke, ki so vezani na Brandovo življenje in delo, uporablja namreč njegove filme, ki jih daje v nov kontekst, saj njegovim filmskim vlogam v usta polaga drugo besedilo. Projekt ima multimedijski značaj, saj uporablja film, televizijo, internet in mobilni telefon kot svoje medije prenašanja sporočil. Kot vsako televizijsko oddajo, tudi to prekinjajo oglasna sporočila, ki niso tipični oglasi, ampak spominjajo na napovednike za oddaje. Le-ti niso zgolj zabavni vložek, ampak imajo natančno mesto v strukturi, saj se oba vmesnika, ki ju vidimo, nanašata na grajenje hiš, drugi pa ima dodano še politično angažirano noto, saj prikazuje reklamo za špansko banko Santander, kjer si lahko najamemo kredit za gradnjo lastnega doma. Prikazan je še dokumentarni posnetek deložacije revnih ljudi v Španiji, ki so morali zapustiti svoje domove (tristo tisoč deložiranih v enem letu). Tako se pred nami v zadnjih minutah dogajanje iz igrane televizijske oddaje za otroke spremeni v politično angažiran performans. Izvajalci začnejo trkati na gledalčevo vest in podirati iluzije, podrejo tudi hišico iz stiropora, umorijo junaka Brickmana in Branda predstavijo kot »omalovaževalca« filma in gledališča. Podrejo nam sanje, vse, v kar verjamemo, pa vendar čisto na koncu za pomiritev iz stropa začne padati nešteto milnih mehurčkov, ker sanje potrebujemo vsi, ne le slabiči.Nina Zupančič

23. 10. 2014 | 18.00 | mali oder

Anja Hilling

Protection dva Prizora iz drame

semestralNa iN iNterNa Produkcija Pri Predmetih dramska igra ii/1 iN dramaturgija iN sceNska Praksa ii/1 agrft ul

izbraNi imProvizacijski Prizori iz raziskav igralčevega telesa iN Njegovih različNih možNosti ideNtifikacijskih PriNciPov

Prevajalec Milan Štefekostumograf Andrej Vrhovnik

igrajodramska igra ii/1 Ana Urbanc, Robert Korošec, Benjamin Krnetić, Stane Tomazin

dramaturgija iN sceNska Praksa ii/1 Katarina Košir, Tjaša Miselj, Ana Obreza, Sandi Jesenik

meNtorji MEntorsizr. prof. Boris Ostanred. prof. Janja Korunasist. mag. Tina Kolenik

Pod mano voda nad mano streha mosta.Stran gre.Gleda če si kje lahko sposodi kako posteljo.Zdrkajte name za črvičke v rjuhi.Ta štor.Med drugo in tretjo se zbudim.Zmeraj.Vstanem in grem tja kjer je on na konec mosta.Počepnem.Poscat se moram.Pred dvema dnevoma je bilo vse drugače.Pokazala sem mu skodelico in on mi je dal mir.Na poti v bar k Annette in nazaj.Moje kosti so bile suhe moja koža nevarna.Znotraj je bil mraz.Zunaj je meso gorelo.Arašidov se nisem dotaknila.Annette odprta dlan drobiž steklenica.Bila je skoraj prazna.Na mostu v kovčku v žametu na boku.Ni mi bilo dobro.Pogledala sem na konec mosta.Prazno.Pomislila sem. Strahopetec.Ko sem v dreku sem pa sama.Oprem se na roko in vzamem steklenico.Še zadnja kaplja.Ampak preden sem lahko izpila mi je padla iz roke.Se zakotalila po asfaltu.Glasno.Obležala ob stebru.Vse je bilo tiho.Nisem več vstala.(Lucy, Protection)

foto

: mat

ej k

rist

ov

ič i

n b

ošt

jan

la

h

tisočdevetstosedem-inosemdeset do dvatisočštirinajstTale zapis je nastal čisto nepričakovano, podobno nepričakovano, kot se je zgodil moj “obstanek” na predstavi tisočdevetstoenainosemdeset, s tem ko se je sprva planiranih petnajst minut snemanja predstave za naš (pred)zadnji video podaljšalo za naslednjih stopetintrideset. Generacija študentov, ki je uprizorila tekst Simone Semenič, me je s svojimi bralnimi uprizoritvami na Borštnikovih fokusih prejšnjih dveh let že navduševala, zato sem mogoče malo manj presenečena nad igralsko odličnostjo zasedbe videne predstave, obenem pa sem bila izredno vesela tudi izbora sodobnega slovenskega besedila, s katerim briljira že omenjena Semeničeva. Ne znam, nočem, ne želim in tudi zelo slabo opravljam s pisanjem kritike, a se mi vendarle zdi, da je produkcija študentov uspela izvrstno manevrirati zahtevnost samega besedila, ob tem najti izvrstne rešitve za nastale problemske situacije, s pravo mero podružbiti temne in svetle momente drame, s tem pa tudi uspela pustiti pečat, zaradi katerega si je gledalka zaželela domov po meditativni daljšnici, z nadaljevanjem pod katarzično dolgo trajajočim tušem, da bi umirila misli, ki jih zdaj, nekaj čez polnočjo, sestavljam v ta zapis. Ne glede na vse je gledalka v tisočdevetsto-enainosemdeset prepoznala življenje. In ja, vsi “poznamo” življenje, upe, ki si jih v njem postavljamo, pa brce, s katerimi nas prej ali slej zadene. In spomine, v katerih se sekajo naši stari in novi jazi … Gledalka je v tisočdevetstoenainosemdeset prepoznala kar svojih tisočdevetstosedeminosemdeset do dvatisočštirinajst.Anja Bunderla

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaAmelia Kraigher, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentkaMojca Planšak, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetahGordana Lacić, koordinatorka Fokusa Španija Jasmina Godec, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Nevenka Pašek in Špela Lešnik, promocija in oglaševanjeMojca Kolar, koordinatorka študentov Darko Štandekar, tehnični vodjaNenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Nika Arhar in Katja Čičigoj, voditeljici pogovorov o predstavahNina Šorak, voditeljica pogovorov Fokusa Španija

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Janez Hočevar, Mojca Jan Zoran, Vinko Möderndorfer, Metod Pevec, Alja PredanStrokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan Maribor, oktober 2014

Bilten FBS

ISSN 2385-8818