bilten fbs 08

bilten fbs petek, 22. oktober 2010

8

Zgodba v gledališču poteka nekako takole: ko vstopiš skozi vhodna vra-ta kulturne prestolnice našega uma, oddaš svojo prvo plast maske v gar-derobo in se napotiš v dvorano, kjer ti biljeterka odtrga karto. Svojo kultur-no še nepotešeno dušo, srce in telo posedeš na enega izmed stolov, če je dvorana povsem polna, pa posedeš še stopnice, tla in ograje ter opazuješ odrsko sceno pred začetkom. Veš, da se bodo igralci tukaj že naslednji tre-nutek pod sojem žarometov svinjsko potili in se skušali spopasti z nami, novega spektakla željnimi mrhovinarji (gledalci). Med predstavo se mogoče tu in tam malenkostno nasmehneš, saj dramske predloge danes po veči-ni govorijo o naših resnicah, pred ka-terimi si želimo zatiskati in mašiti oči, ušesa, celo usta. Zato si večino časa zamišljen. Na teh mestih slačiš plast za plastjo svoje probleme, dileme, ču-stva in odlagaš posamezne preostale maske. Na samem koncu, ko na odru ugasnejo luči, ko se zagrne zastor in pade rdeča zavesa, slediš množici z aplavzom. Po odhodu se ponovno odeneš v neprebojne plasti svojih mask. Sprašujem se, kakšne »persone« obi-skujejo gledališče. Kakšni zamaskira-ni ljudje obiskujejo predstave, ki nam odkrivajo skrivnosti življenja in nas postavijo tako ali drugače na realna tla? Koliko strtih, pozabljenih, razr-vanih, mimobežnih duš trči ob sreč-na, zaljubljena, nasmejana, pozitivna, obarvana srca ob toploti, ki puhne vate, ko prestopiš prag našega kul-turnega hrama?Shakespeare je ob neki priložnosti dejal, da smo vsi ljudje igralci svojega življenjskega odra, kjer igramo svoje vloge in uprizarjamo samo naša ži-vljenja. Seveda. In vse ostalo ostaja tam nekje kot prizor za zamazanim oknom ...

Vita Zgoznik

Komunistični manifest sta Marx in En-gels napisala leta 1848. Uprizoriti oz. postaviti na oder Komunistični mani-fest kot estetsko-poetični material in s tem njegovo politično programsko bistvo uporabiti kot miselno podla-go je drzen avtorski poskus režiserja Sebastijana Horvata in ostalih perfor-merjev. Gre za razmislek o času, ki razpada, njegov razpad pa je zazna-ven na vseh področjih človekovega obstoja in delovanja. Poleg nakazo-vanja na družbeni razpad si režiser postavlja vprašanje, ali se je mogoče izviti iz temeljne ekonomije gledali-ške predstave, ki postavlja gledalca v vlogo hladnokrvnega presojevalca, saj meni, da tudi vsaka gledališka predstava nastaja v temeljnem risu buržoaznega ekonomskega razmerja. »Ali lahko gledalci podpišejo pogod-bo s predstavo, postanejo lastnina predstave in umetnosti ter iz pozicije mezdnih delavcev gledajo svojo la-stno nevidno sproščeno pozicijo? Naj

Zgodba gledališča, mask in person

Patrick Marber

Od blizuSebastijan Horvat in ustvarjalci

Manifest K.

bilten fbs 084 1

Kdo je kaj na FBS

Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentkaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaNevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketingDanijela Grgić, oblikovanje vizualne podobeDarko Štandekar, tehnični vodjaIvan Vinovrški, fotografJanez Klenovšek, fotografFranci Rajh, arhivar

Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavahRobert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah

Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa

Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanjeUrednica Ksenija Repina KrambergerPomočnica urednice Anita VolčanjšekLektorica Ines VoršičUredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela GrgićPrelom Tomislav StrnadTisk Dravska tiskarna Maribor250 izvodov Maribor, oktober 2010

Več informacij na www.borstnikovo.si

P o k r o v i t e l j i

uvodnik tekmovalna predstava

K M

AR

CA

ND

REA

se spremeni razmerje med roparskim svetom, ki ga obvladuje kapitalistična spremenljivka, in ljudstvom, v katere-ga moramo verjeti in ki je v svojem bi-stvu sposobno spremembe, enakosti, pravičnosti in poguma.« (Sebastijan Horvat)

****

Od blizu, tekst angleškega dramatika in komika Patricka Marberja, je igra o sodobnih partnerskih odnosih. Le-ti v svoji sredi nosijo pestre dimenzije; od iskanja večne ljubezni in sreče ter ljubosumnih izpadov do sodobne-ga egocentrizma. Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdrav-nik Larry in fotografinja Anna) se za-pletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, mo-ških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Gre torej za srečanje štirih oseb in trčenja njihovih zgodb, ki jih vsak prinese v intimnost skupnosti. S svo-

jim duhovitim in inteligentnim tonom nam avtor predstavi preplet izjemno kompleksnih karakterjev. V opiso-vanju in slikanju vsakdanjika izza na videz banalne analize ljubezenskih in seksualnih odnosov štirih ljudi se skri-va tudi surova analiza družbe. Dramo Od blizu, s katero se je Patrick Marber zapisal v sam vrh sodobne angleške dramatike, je režiral Dino Mustafić, v Evropi uveljavljen sarajevski gledališki in filmski režiser.

Mojca Ketiš

DAN: »Z mano se poroči. Otroci, pa vse to. Nočeš njegovih otrok – trije marsovčki v belih haljah. Ne poroči se z njim, poroči se z mano. Postaraj se z mano … umri z mano … v ponošeni jopici se sprehajaj z mano po plaži v Bournemouthu. Poroči se z mano.«

ANNA: »Tebe ne poznam.«

bilten fbs 082 bilten fbs 08 3

tekmovalna predstava

Patrick Marber

Od blizuDrama SNG Maribor22. 10. 2010, 21.30Mali oderPredstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.

Režiser Dino MustafićPrevajalka Tina MahkotaDramaturginja Željka UdovičićScenograf Dragutin BrozKostumograf Leo KulašIzbor glasbe Dino MustafićKoreograf Mark BoldinOblikovalec svetlobe Franci RampreLektor Janez Bostič

Igrajo Alice Eva KrašDan Matevž BiberLarry Branko JordanAnna Nataša Matjašec Rošker

tekmovalna predstava

Sebastijan Horvat in ustvarjalci

Manifest K.Koprodukcija E. P. I. center, Dramsko društvo MUKI22. 10. 2010, 19.00Kazinska dvoranaPredstava traja 2 uri in nima odmora.

Ustvarjalci Sebastijan HorvatAnja BornšekBrane GrubarAndreja KopačManca KrnelBine SkrtAljoša TernovšekRenata Vidić

Sodelujejo Igor RemetaTamara Bračič VidmarMaks SoršakDanijela Grgić

Dino Mustafić

Rojen je v Sarajevu. Diplomiral je iz gledališke režije na Akademiji za gle-dališke umetnosti ter iz književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Vojno je preživel v Sarajevu, režiral Sartrov Zid, ki so ga, kljub vojnim razmeram, igrali vsak dan. Njegova režija Villqistove Helverjeve noči je bila največkrat nagrajena uprizoritev v zgodovini bosansko-hercegovskega gledališča. Režiral je tudi dokumentarce, glasbene projekte in igrane filme. Je dolgoletni direktor mednarodnega gledališkega festivala MESS v Sarajevu.

informator

Sebastijan Horvat

Kot docent na AGRFT predava osnove gledališke režije. Kot režiser ustvarja v različnih slovenskih gledališčih. Za svoje režije je prejel številne nagrade: grand prix festivala Teden slovenske drame, Borštnikovo nagrado za režijo, nagrado Montblanc Young Directors Project Award na Salzburških poletnih igrah, nagrado Prešernovega sklada, Šeligovo nagrado 38. tedna slovenske drame itd. Občasno režira v tujini. Leta 1997 je skupaj s Petro Veber in Nata-šo Matjašec ustanovil neodvisni gledališki zavod E. P. I. center.

informator

Nenavadno in/ali moderno?

Tisti, ki smo včeraj pričakovali tradi-cionalno lahkotno predstavo za lah-ko noč, smo se lahko obrisali pod nosom. Predstava Leonce in Lena je bila poslastica za sodobnike, ljubite-lje modernih predstav. Najprej zgodba. Hmm …, gledalci, ka-terih jezikovna razgledanost ne vklju-čuje vsaj pasivnega znanja madžar-ščine, smo malo težje razbrali samo zgodbo, saj smo bili med predstavo velikokrat prikrajšani za prevod. A kaj moremo, tehničnemu škratu res ne gre zameriti. Smo pač iz nazornih gi-bov in govorice telesa razbirali zgod-bo. Torej, Leonce in Lena je komedija Georga Büchnerja, sestavljena iz treh dejanj. Leonce, princ dežele Popo, naj bi se poročil z Leno, princeso de-žele Pipi. Princ Leone odpotuje v Itali-jo, na poti tja pa spozna žensko, v ka-tero se takoj zaljubi. Izkaže se, da je ta ženska Lena. Tudi ona se kasneje, po nekaj zapletih, zaljubi vanj in sledi srečen konec.Ta predstava je ena izmed redkih, pri katerih je bila sama uprizoritev nepri-merno bolj v ospredju kot pa sama

Prišli so po zbranih brveh čez morje

V knjigarni Litera se je včeraj odvil še zadnji sklop predstavitev knjižnih novitet. Dvema zbirkama dram, An-drej Rozman - Roza: Brvi čez morje in Dominik Smole: Zbrano delo. Če-trta knjiga, se je pridružil zbornik Prišli so Pupilčki. Moderator Robert Titan Felix je k predstavitvi najprej povabil Blaža Lukana, pisca spremne besede Od Tartuffa do Najemnine v Rozma-novem dramskem naboru. Brvi čez morje je zbirka že uprizorjenih teks-tov, zato ravno objava le-teh avtorja, sicer gledališkega človeka in pisca poezije, verzificira kot dramatika. Ža-nrsko različen izbor tekstov – od sa-tire, parodije, otroških iger – kar kliče k ponovni uprizoritvi, saj ima vsaka izmed dram nek (bralcu bolj ali manj) znan model. Obuti maček je tako pa-rodija na pravljico, Rupert Marolt na detektiva. Kakor je še povedal Lukan, je Rozmanovo poglavitno sredstvo jezik, ki je vir komike in avtorjevega igrivega angažmaja, vendar presega goli ludizem. Četudi mestoma sati-rično in sarkastično besedilo odsto-pa od pravljičnega modela, je konec vedno spravljiv, celo komičen. Odnos do tradicije parodira na cankarjanske tradicije, vendar Rozman ni anarhist; vedno najde pozitiven izhod in perma-

Persone v personah

Molk je zlato, zlato je molk. In sled-nji je bil rdeča nit Persone Ingmarja Bergmana, ki postavlja na glavo re-alnost indentitete in realnost kot tak- šno. Skozi dvovednost posamičnih humoresknih stavkov in besednih (dvo)bojev se začneš spraševati, ali se da z molkom, ki v igri nastopa kot zadušljiv dim, resnično doseči prav vse. Nad teboj začnejo viseti kapljice z vprašaji o lastni identiteti, več per-sonah, dilemi, narcisoidnosti in bo-lestni prevzetnosti nad življenjem. O tem sem se ob kozarcu piva in ciga-retnem dimu pogovarjala z Brankom Završanom, igralcem in svetovalcem za gib, ki trenutno poučuje gibe ozi-roma preprosto igro na Akademiji za ples v Ljubljani in je član več sloven-skih igralskih ansamblov.

Sestra Alma je v predstavi izrekla mišljenje, da je lahko vsak izmed nas skupek več person, več oseb. Vsaka oseba pa sestavlja nas, se pravi eno persono. Ali se strin-jate?Absolutno. To je najbolj humana last-nost, ki jo premoremo, saj se z vsa-kim individuumom pogovarjamo dru-gače. Z vsakim vzpostavimo svojo ustaljeno kodo, svoje znake, s kateri- mi se pogovarjamo, komuniciramo. Dejstvo je, da je vsak od nas skupek

Cankarjev Kurent kot sodobni monolog

Intervju z Robertom Waltlom, režiser-jem odrske priredbe Cankarjevega Kurenta, ki ga interpretira izjemni in vsestranski Jurij Souček. (Predstavo Kurent si lahko ogledate danes ob 18.00 na Komornem odru, op. ur.)

Cankarjevega Kurenta mi je pre-dložil Jurij Souček. On je o tem projektu sanjaril že leta, po dru-gi strani pa sem tudi sam že dol-go iskal način, kako se približati Cankarju. Zgodil se je pravi »spoj«.

V interpretaciji Jurija Součka je Ku-rent neke vrste sodobni monolog, performans, ki ga še bolj podčrtava likovna in svetlobna instalacija sku-pine Sonda. Jurij tekst prenaša brez posrednika, neposreden je kot pe-vec, njegova artikulacija je frapantna. Mislim, da ima mlada publika enkra-tno priložnost slišati klasični sloven-ski tekst iz ust vrhunskega mojstra.

V Mini teatru smo v sklopu Svetov-ne prestolnice knjige 2010 organizi-rali vrsto branj romanov, na katerih smo Josepha Winklerja, Herto Mül-ler, Aleksandra Hemona, Gola Man-

refleksija

intervju

intervju komentar

nentno vzpostavlja simpatične like. Ivo Svetina, dober poznavalec pol- pretekle slovenske gledališke zgodovi-ne poleg samih zgodovinskih dejstev, dotikajočih se šestdesetih in sedem-desetih let 20. stoletja, in hudomušnih ter nesrečnih pripetljajev takrat delu-jočih umetnikov (tudi sam je bil eden izmed njih), predstavi dogajanje okoli Gledališča Pupilije Ferkeverk in se povrne v ljubljanske Križanke, rojstni kraj slovenskega eksperimentalnega gledališča. Prišli so Pupilčki je nastala zaradi Janševe (Janez Janša, op. a.) rekonstrukcije Pupilije; v njej so obja-vljeni vsi relevantni zapisi takratnega časa. Med drugim se najdejo razmi-šljanja o Godinovem filmu Gratinirani možgani, analiza rekonstrukcije, kriti-ka predstav(e) in celo kompleten sce-narij predstave. Svetina zaključi, da je zbornik avtentična priča o (takrat še jugoslovanskem) »prelomnem« času, o rojstvu avantgarde. Gregor Lozar se je na samem koncu dotaknil še Smoletovih Zbranih del, ki pa ne vključujejo dramatikovih »naj-boljših« tekstov, Antigone in Krsta pri Savici. Zbirka enajstih dram je kritiško bogato opremljena. Poleg temačnosti dogajanja in brezizhodnega položaja (večine) Smoletovih dramskih oseb, pa je kljub temu, kakor sklene Lozar, čutiti sarkazem in celo komičnost.

Anita Volčanjšek

zgodba. Režiser Zoltán Balász je iz Büchnerjeve komedije naredil zelo moderno in malce nenavadno upri-zoritev. Nenavadnost se začne z reži- serjevim uvodnim govorom in simul-tanim prevajanjem (govorov) v slo-venščino, nadaljuje pa z opisom vsa-kega dejanja posebej. Režiser je želel prisluhniti željam gledalcev tako, da je vprašal, če bi kateri prizor želeli videti v drugačni verziji. Dal nam je tudi mo-žnost postavljanja vprašanj v primeru nerazumljivosti, vendar te možnosti ni nihče izkoristil. Jaz bi jo, pa na žalost ne govorim madžarsko. Čeprav izvirna zgodba vsebuje le tri dejanja, smo jih videli kar nekaj več, saj so nam bila dejanja prikazana v več različicah. »Modernosti« ne mo-remo spregledati pri akrobatskih gi-bih in koreografijah, ki so jih igralci izvajali s pomočjo posebnih rekvizi-tov, visokih bambusovih palic. Upo-rabljali so jih na različne načine, npr. kot vesla, kot glasbila, kot pripomoč-ke za izmišljene računalniške igrice ipd. S smešnimi glasovi in mimikami je igralska zasedba ustvarila še do-daten komični učinek, h kateremu je pripomoglo tudi posnemanje živali. Med drugim je bil na odru prisoten

več osebnosti. Če se stvar ekstrem-no zapelje, pa nastane problem, saj, kar se poklica samega tiče, lahko za-idemo v past. Lahko se zaljubimo v svojo persono, ki je prvotno maska. Vendar ne maska kot taka, ampak prostor med masko in akterjem. Sam upam, da se meni to še ni zgodilo, da bi se zaljubil v svojo persono. Tehnik in stilov, kako vstopiti v vlo-go, je cel kup, nisem pa še zasledil napotkov, kako izstopiti. Zato tudi študentom, ki jih poučujem, vedno svetujem, naj bodo sami svoji Janki in Metke, ki puščajo svoje sledi tam, kjer se počutijo doma. Naj ustvari-jo nekakšen nukleus bivanja, ker se tam prepoznaš, ko prideš nazaj, in se ne zapletaš v pasti. Biti več person je past.

V sami igri sem opazila veliko smešnih/komičnih/humornih izjav, katerim bi se dalo smejati. Zdelo se mi je, da publika ni bila ravno odzivna. Kako gledate na to kot igralec?Publika ima vedno pravico biti takš-na, kakršna je. Z besedami na pre... je težko soditi publiki. Duhovitosti v predstavi kljubuje mnogo atributov in potrebni so preskoki, ki se včasih zgodijo, včasih pa ne. Prva stvar je, da imamo v tej predstavi že pompo-znega avtorja, ki mentalno sicira in »kravžlja« možgane, um gledalcev.

na brali Marko Mandić, Zvezdana Mlakar, Rok Kunaver in jaz. V tem mesecu nov roman pri nas predsta-vljata Olga Kacjan in Svetlana Slap-šak. Kurent je vsekakor na tej liniji, ki jo nameravamo tudi dalje razvijati.

Kot svojevrsten politično-umetniški kabaret, ki potencira »vsečasnost« Cankarjevega teksta in na žalost tako podobne prilike časa, v katerem je nastal, in tega, ki ga dandanes ži-vimo.

Z Jurijem se poznava dolgo, upam si reči, da sva postala dobra prijatelja, ki se vzajemno izjemno spoštujeta in cenita. Jurijeva zadnja umetni-ška faza je vezana skoraj izključno na Mini teater. Skupaj sva ustvarila njegove zadnje štiri predstave. Jurij je »homo universalis« slovenskega gledališča. Generacije ga pomni-jo po izjemnih stvaritvah v Drami, nekateri mlajši pa po nepozabnem glasu, ki ga je posojal za risanke. Jurij je poleg tega tudi režiser, ena prvih figur slovenskega eksperimen-talnega gledališča, ljubitelj in režiser opere, aktivist, ki je zmeraj nezado-voljen s konvencijami in obstoječim. Z njim je zaradi tega vznemirljivo de-lati, pa tudi težko, saj je sam režiser z velikimi izkušnjami in zahtevami. Vznemirljivo je slišati tako popolno postavljen Glas.

Lena Gregorčič

tudi bobnar, ki je glasbeno popestril predstavo, obenem pa tudi naznanil začetek in konec vsakega prizora. Češnja na smetano nenavadnosti je bila vključitev dveh gledalcev, ki sta s pomočjo napotkov igralcev uprizorila

jutri

11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Manifest K. in Od blizu |17.00 | Mali oder | 2 h | M. Mandić, B. Kunst, K. Stegnar, U. Kaurin Biti Igna-cij Borštnik, Via Nova – Via Negativa |19.30 | Stara dvorana | 1 h 10’ | B. Brecht Malomeščanska svatba – Drama SNG Maribor |20.00 | ŠTUK | 1 h 20’ | S. Beckett Konec igre – AGRFT Ljubljana |21.30 | Tribuna na VO | 1 h 15’ | E. Lubitsch Ko sem bil mrtev – SNG Drama Ljubljana | abonma |

Bergman sam pravi, da si je zadal preveliko nalogo, saj je to tako širo-ka tema, da je premalo ena predsta-va. Zato tudi pravi, da se je izgubil na različnih koncih in da na koncu reče: »Oh, groza, na enem mestu pa ne vem več popolnoma nič.« Mis-lim, da je gledalec izredno okupiran z goro informacij, zato mislim, da ni nič nenavadnega, da se ta preskok ni zgodil. Zanj pa bi bil dovolj že eden, ki bi potegnil za sabo tudi preostalo množico, da bi se razlomila koprena. Predstava pa ni narejena tako, da bi se mi »hranili« z odzivi publike. Danes je že bolj rariteta, da ljudje razmišlja-jo ob predstavah, tako da je to nek vrhunec.

V zadnjih letih, kar zahajam v gledališče, opažam na odru čedalje več golote, ki želi presuniti gledalca s stavkom: »Hej, takšni smo!« Kako gledate na to?Razgaljenost je sredstvo, da se z njo nekaj pove. Golota na odru ni več tabu že od šestdesetih, mogoče se-demdesetih let. Brez nje v gledališču

skorajda več ne gre. Ne moremo si več predstavljati gledališča brez ka-kršne koli razgaljenosti. Razgaljenost opažamo tudi v medijih – bolj na te-leviziji kot v časopisih, izredno težko bi se bilo namreč razgaliti v njem (smeh). Vedno pa ostaja vprašanje, kakšen smisel ima golota na odru. To za seboj potegne še parameter ge-nitalij kot takšnih. Ženske genitalije se da z lahkoto gledati, medtem ko moške mogoče malo manj. Mislim, da je golota v teatru lepa, poetična. Če odmislimo tradicijo, menim, da že skoraj ne govorimo več o goloti, vendar po neki potrebi biti opažen, biti lep, doseči nekakšno nežnost, se nekomu popolnoma predati, kot to počne sestra Alma že na robu podza-vesti. Mogoče ne podzavesti, pač pa spontanosti. Ne ve, kaj hoče, med- tem ko gospa Vogler preprosto in do-bro ve, kaj želi s tem doseči.

Vita Zgoznik

Kaj menite, kakšen je odnos mladih bralcev in gledalcev do Ivana Can-karja, kaj lahko prav Kurent ponu-di mladim bralcem oziroma gledal-cem?

V Mini teatru ste režirali predsta-vo Kurent, odrsko priredbo isto- imenske Cankarjeve povesti. Kako ste se, če nekoliko parafrazirava Koruna (Režiser in Cankar), srečali s Cankarjem, ga doživljali?

Je ideja za predstavo morda nas-tala v kontekstu Ljubljane kot sve-tovne prestolnice knjige?

Zapisali ste, da je Kurent v izvedbi Mini teatra »vaše branje«. Kako ste torej brali Kurenta?

poroko Leonca in Lene. Vsekakor je bila to doslej ena naj-zanimivejših predstav na letošnjem srečanju – za nekatere nenavadna, za druge pa poslastica večera.

Viktorija Aleksovska

Kako je bilo ustvarjati s tako izjem- nim ustvarjalcem, kot je Jurij Sou-ček?