bilten fbs 07

bilten fbs četrtek, 21. oktober 2010

7

Borštnikovo srečanje ponuja paleto tako tematsko kot stilno različnih predstav, strokovnih pogovorov, bralnih uprizori-tev ter takšnih in drugačnih dogodkov. Vrvež festivala se je letos razširil tudi izven mariborskega gledališča in njego-ve okolice, saj so dogodki razpršeni po različnih koncih centralnega dela mesta. To se je izkazalo za odlično potezo. Po-sebej živahni so jutranji pogovori o upri-zoritvah, ki so v Naskovem dvorcu. Konflikti ter preizpraševanja o smislu ek-sistence, ki so obravnavani na gledali-ških odrih, se pojavljajo tudi na teoretskih dejavnostih. Kot je na primer preizpra-ševanje o smislu in obstoju dramaturga na sobotnem simpoziju ter trki različnih mnenj o letošnjem izboru tekmovalnih predstav. Vendar to ni negativno, kot je mogoče razumeti, temveč prav naspro-tno, saj vzpodbuja razmišljanja ter vzpo-stavitev novih mnenj.Vendar se sprašujem, kje je zdaj ta raj-skost gledališča, o kateri piše kolegica z mariborske Filozofske fakultete v vče-rajšnjem biltenu (z vsem spoštovanjem do njenega pisanja ter s kančkom zavisti do njenega dojemanja gledališke ume-tnosti), kje je stanje večne blaženosti in užitka, ki naj bi nam ga ponujala nebesa oz. v tem primeru gledališče. Vse pre-večkrat ga gledam kot trdo delo, pri ka-terem ni zagotovljenega uspeha, kot pe-hanje za idejami, ki včasih niso izvedljive ali sprejete. Ob spremljanju predstav se srečujem z brutalnimi posilstvi, umori, vojnami, grotesknimi prizori seksualno-sti, izgubljenimi ljubeznimi, bolestnim iskanjem duševnega miru ter s podob-nimi grozodejstvi, ki so za nameček še oropana srečnega konca. No, takega raja si pa res ne želimo. Seveda pa še vedno obožujem gleda-lišče ter vse užitke, ki jih ponuja: užitek poslušanja zgodbe, užitek znaka, razu-mevanja in konec koncev tudi identifi-kacije, užitek občutiti čustva in strasti, ki nam jih je vsakdanje življenje doslej, na srečo ali na žalost, prihranilo.

Tereza Gregorič

Ko tišina kriči in je glas ekspliciten indikator (osebne) nesreče

Po februarski uprizoritvi Jesenske so-nate, katere scenarij in film sta nastala pod prsti kultnega Ingmarja Bergmana, je režiser Janez Pipan pod drobnogled vzel Švedovo Persono. Psihološka dra-ma, premierno uprizorjena v Mini teatru, je močna in emocionalno nabita gleda-liška izkušnja – gledalec dogajanje na odru nezavedno transformira v lastno izkušnjo. Dva svetova, prvi tih in introvertiran pro-stor igralke Elizabet Vogler (Polona Juh/Pia Zemljič), drugi glasen in neposreden niz vseh psihofizičnih dražljajev medi-cinske sestre Alme (Janja Majzelj), se v svojem bistvu zlijeta v zaključeno enti-teto. Poanta osamljenosti, duševnega nemira in obupanosti, četudi (pri Almi) skritih za masko navidezne zaupljivosti in odprte komunikacije, se mojstrsko izriše ob samem koncu predstave, ko zvok motorne žage predirljivo zareže globoko v ušesa in refleksno spodbu-

Gledališče: raj ali pekel?

Ingmar Bergman

Persona

bilten fbs 074 1

Kdo je kaj na FBS

Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentkaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaNevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketingDanijela Grgić, oblikovanje vizualne podobeDarko Štandekar, tehnični vodjaIvan Vinovrški, fotografJanez Klenovšek, fotografFranci Rajh, arhivar

Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavahRobert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah

Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa

Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanjeUrednica Ksenija Repina KrambergerPomočnica urednice Anita VolčanjšekLektorica Ines VoršičUredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela GrgićPrelom Tomislav StrnadTisk Dravska tiskarna Maribor250 izvodov Maribor, oktober 2010

Več informacij na www.borstnikovo.si

P o k r o v i t e l j i

uvodnik tekmovalna predstava

MIH

A F

RA

S

di k razmišljanju. Oba svetova namreč predisponira Bergmanov srž dotičnega dela: vsak človek, čeravno svet zase, nosi prtljago, je determiniran, običajno – kot v Personi – že v primarni družini, v najzgodnejšem otroštvu. Alma ne zmo-re presekati meča preteklosti, (v resnici) želi postati mati devetim otrokom, dobra žena in skrbna gospodinja. Igralka hote izgubi glas, umolkne, torej – v smislu odrske prezence – izgubi tudi sebe. Igra svetlobe in senc je igra človeške psi-hologije, ki na plano pronica ob dvojici diametralno nasprotujočih si žensk, ki z izjemno izpovedno intenco skonstruira-ta – ob pomoči budnega spremljevalca, obrobnega in diskretno osvetljenega komentatorja dogajanja – (ne)fiktivni gle-dališki dogodek. Skozi celotno predsta-vo se nenehno srečujeta in dopolnjujeta in tvorita ubran ter efektiven duet film – gledališče, združita Bergmanovi najljub-ši umetnosti. Tako je oblikovanje odrske svetlobe analogno filmskemu kadrira-nju, kot nekakšen kompromis in poklon ustvarjalcu legendarnih scenarijev in fil-mov (kopica gledaliških režij ga nekako

ni izpustila iz primeža anonimnosti), in zvesto sledi dejstvu, da je Persona, tako kot (skoraj) celoten Bergmanov opus, stičišče fotografije in gledališča. Predstava bazira na moči besede in molka, ki sta ujeta v preigravanje in ma-nipulacijo z lučjo. Izpovedna moč glasne Alme je enaka nememu, a vendarle ja-snemu Elizabetinemu reflektiranju sveta. Bergman je črpal iz senc svojega otro-štva, Persona črpa iz vseh najbolj skritih človeških občutenj, strahov in bojazni. Nema Elizabet, katere predikat je lah-ko zgolj še ena izmed številnih igralskih transformacij, igra pač, se na koncu po-vrne na oder (po svojo novo vlogo), ko-munikativna Alma pa igra vlogo ekspedi-tivne medicinske sestre, bodoče matere čete otrok (še naprej). Njuna identiteta je zopet vzpostavljena, vloge so napisane, občinstvo je pred vrati. Vnovični krog eksistenčnih in intimnih vprašanj je po-novno pripravljen za pogon. Se je sploh pametno (truditi) spreminjati?

Anita Volčanjšek

bilten fbs 072 bilten fbs 07 3

komentar tekmovalna predstava

Janez Pipan

Njegova diplomska uprizoritev Mrožkovega Tanga je kot prva akademijska predstava v zgodovini prejela veliko nagrado Borštnikovega srečanja leta 1979. Od 1980 do leta 1991 je v Slovenskem mladinskem gledališču zrežiral vrsto uspešnih predstav. Režiral je tudi v drugih slovenskih in jugoslovanskih gledališčih. Doslej se je podpisal pod 46 uprizoritev. Za svoje delo je prejel številne nagrade: nagrado zlata ptica, nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a, Žu-pančičevo nagrado, tri Borštnikove nagrade za režijo, nagrado Prešernovega sklada. V letih od 1994 do 2008 je bil ravnatelj SNG Drame Ljubljana, od leta 2009 pa je zaposlen kot hišni režiser v SLG Celje.

Ingmar Bergman

PersonaMini teater Ljubljana21. 10. 2010, 20.00Stara dvorana – tribunaPredstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora.

Avtor priredbe in režiser Janez PipanKostumografinja Rosana KnavsScenografinja Ana Rahela KlopčičAvtor glasbe Aldo KumarOblikovalec luči Andrej HajdinjakLektor Jože VolkSvetovalec za gib Branko Završan

Igrajo Sestra Alma Janja MajzeljGospa Vogler Polona Juh/Pia ZemljičZdravnica Jožica AvbeljOn Branko ZavršanMoški z motorno žago Anže Kreč

informator

Zgodba o »velikih« dejanjih

Dokaz, da je prihodnost gledališke umetnosti v Sloveniji bleščeča, je bila včerajšnja predstava Marija Stuart v izvedbi igralk z AGRFT-ja. Po nastan-ku je predstava še dokaj »mlada«, saj je svojo premiero doživela pred slabimi štirimi meseci. Zasnovana je na Schillerjevi tragediji, ki obsega pet dejanj. Zgodba z zgodovinsko obarvano te-matiko daje predstavi poseben čar, saj nas popelje v konec 16. stoletja, ko je Angliji vladala kraljica Elizabeta I. Marija Stuart je škotska kraljica, obe-nem pa, poleg Elizabete I., potencial-na kraljica Anglije. V primeru, da bi Eli-zabeta I. umrla, bi se Marija povzpela na prestol, zato je bila njena največja nasprotnica. Marija je zaradi sumni-čavih in nerazrešenih okoliščin smrti svojega drugega moža, zaradi pripa-dnosti katoliški veri, ki se ji za noben denar ni hotela odreči, in ne nazadnje zaradi poroke s protestantom morala z domače Škotske pobegniti v An-glijo. Pričakovala je, da jo bo kraljica Elizabeta tam zaščitila, a jo je ta, na njeno grenko razočaranje, dala prisil-no zapreti in izvedla njeno odstavitev.

»Kako je mogoče, da jaz,ki sem jaz, nisem bil, predensem postal. In da bom jaz, kisem jaz, enkrat ne bil več tajaz?« (Peter Handke)

Meso ali Razodetje

Otrok je ustvaril svet. Najprej je bil krik, jok in nato besede. Rekel je mama in mama je postala mama, re-kel je oče in oče je postal oče. Bese-da je postala meso, meso je posta-la beseda. Vsak posameznik si riše svoje življenje ter s tem tudi življenje drugih.Kot vedno nas je tema pozdravila v uvod predstave, le da je ostala dlje skupaj z »novicami« o smrti. Nekdo je pojedel obilen zajtrk in umrl zaradi prebavnih težav, nekdo ni vedel, kje bi prečkal cesto, zato ga je povozil avto ... Smrt. Povsod okoli nas je, kot življenje, le da ji težje pogledamo v oči. Smrt je prav tako večni del gle-dališča, tudi lutkovnega. Da, lutke, ki so same po sebi mrtve, lahko s to temo zarežejo v naše meso. Lutkov-no gledališče ni nastalo za otroke z ličnimi, nežnimi obrazi. Bistvo lutkov-nega gledališča je oživljanje »neži-vih«, »mrtvih«.Medvedek s človeško roko in pokvar-jenim očesom (gumb, ki predstavlja njegovo oko, je visel na nitki) govori o nastanku sveta. Otroškemu risanju našega obličja je sledilo poslušanje delov telesa. Vsak ima svoj zvok, svojo glasbo. Vsak del živi sam zase in hkrati skupaj. Izredno ritmičnemu ter igrivemu začetku je sledil mračen, brutalno obarvan del. Okostja žival-skih glav so nam pripovedovala apo-kalipso, nad njihovimi glavami pa so se odpirale slike in s tem tudi nove teme. Nastanek sveta, religija, naci-

Miza za štiri

Gledališki dogodek brez besed je mogoč. Glasba kot medij sporazu-mevanja in sporočanja je zadostno močan odrski element, ki osmisli gledališki nastop in abstraktira kon-kretnost. Glasbena predstava Miza poljske skupine Karbido gledalca na-govori z inovativno vpeljavo nenava-dnega instrumenta in nas popelje na pot akustičnih užitkov. Miza je prostor za štiri glasbenike, ki predstavljajo vzhod, zahod, jug in se-ver. Štirje glasbeniki, ki delujejo ubra-no in usklajeno diametralnim vlogam navkljub, za mizo ustvarijo veliko več od njenega denotativnega pomena. Goli gledališki rekvizit se preobrazi v simbol. Ob glasbenem užitku, ki ga performans ponudi, se legitimno postavi vprašanje transformacije v igralce. Kakor lahko preberemo iz spodnjih komentarjev, je Miza bolj kot z igralsko intenco prepričala z

Brez ljubezni (očitno) preprosto ne gre

Lutke in njihovo poplesavanje na odru so odlično sredstvo za pope-stritev predstav, namenjenih otro-kom. Sama sem si ogledala že veliko lutkovnih iger in moram priznati, da sem se zamislila nad nekakšnim ste-reotipnim vprašanjem, ali so lutkovne predstave res namenjene zgolj otro-kom. Včeraj sem dobila svoj odgo-vor. Seveda so namenjene otrokom! Otrokom vseh starosti in velikosti.»Otroci« so včeraj do zadnjega ko-tička napolnili dvorano Lutkovnega gledališča Maribor, ki je v okvirih Borštnikovega srečanja uprizorilo Krst pri Savici. In lutke so znova nav-dušile in prekosile same sebe. Pote-šile so apetite misterija, ki se skriva v krščansko-poganski vojni. Vojni, ki jo iz zgodovine poznamo kot refleksijo bratske morije. Lutke so s pridihom vzhoda in samurajev odvrgle težke poetološke besede Franceta Prešer-na ter ustvarile naelektreno, pestro teatralno vzdušje, kjer si dejansko uvidel vse prikrite resnice zgodbe.Krst pri Savici je najzahtevnejša in naj-kompleksnejša lirsko-epska pesnitev očeta naše državne himne. Tokrat je doživela zame zagotovo nepozabno predstavo, ki je tako »palčke« kot »velikane« osupnila z odličnimi stran-skimi učinki: z barvami, mehurčki, s šumenjem reke Save, z bliskanjem bojnih udarcev in neminljive ljubezni. Saj veste, nobena velika bitka se ne more izbojevati brez velike ljubezni, ki je tako prepovedana in neuslišana, da že boli. Ljubezen med glavnima junakoma, Bogomilo in Črtomirjem, je vzklila sredi vzhajajoče vojne vihre. Nista se borila zgolj s prepovedano

refleksija

refleksija refleksija

komentar

Analiza ali dogodek?

Na včerajšnjem pogovoru o predstavi Cenci so se povsem nepričakovano razkrila mnenja, ki jih od povsem obi-čajnega pogovora nismo pričakovali. Navadno so tovrstne debate za pov-prečnega poslušalca pretežno neza-nimive in so intrigantne le izjemoma, kadar svoje mnenje izrazi kateri od prisotnih gledalcev predstave. Zani-mivost včerajšnjega pogovora, zara-di katerega je nastal ta sestavek, je v nenavadnem priznanju moderatorja, da je od obravnavane uprizoritve od-šel, zanimiva pa je tudi pripoved o re-akciji na to njegovo dejanje. Dejanje povezovalca debate je povsem legi-timno, a prisotni so podvomili v nje-govo kompetentnost pri moderiranju. Pomisleke sta najprej izrazila režiser in direktorica gledališča. Čeprav se glasovi niso povzdignili nad običajno mero decibelov, je bilo mestoma ču-titi ciničnost in provokacijo.Tekom burne debate se je pojavila zanimiva teza, da je katera koli upri-zoritev namenjena dogodku in ne

analizi. Dogodek kot tak je osnova uprizoritvenih umetnosti. A ker smo na festivalu, ki ocenjuje najboljše uprizoritve pretekle sezone v sloven-skem prostoru, se moramo zaveda-ti, da je za vrednotenje posameznih uprizoritev potrebna tudi analiza. Gledalec, ki pride v gledališče, da bi doživel užitek ob gledanju, mora med predstavo samo in po njej nujno analizirati videno skozi lastno rešeto mnenj in načel. Šele tako se ustvari prava ocena posameznega dela. Do-godek nudi nešteto možnih interpre-tacij in analiz. Vsaka od možnosti je lastna posamezniku. Ali je delo do-bro ali slabo, sodi stroka. Ali je dalo kaj v razmislek ali v poduk, sodi ob-činstvo. Morda je za nastalo situacijo krivo pomanjkanje kritičnosti in anali-ze v našem prostoru, kjer se večkrat prehitro zadovoljimo z enoznačnimi in medlimi kritikami, v profesional-ni sferi pa si prepogosto ne upamo na glas spregovoriti o nujnosti gle-dališke kritike kot kazalcu kakovosti uprizoritvenih umetnosti.

Rok Andres

zem in ubijanje nedolžnih jagenjčkov, mučenje in ubijanje živali (za moč-nejši učinek so takrat živalske loba-nje dobile jezik – meso), apokalipsa. Življenje in smrt. V ospredju je na svojem majhnem odru z mikrofonom stalo belo, prestrašeno jagnje. Žrtev naših potreb in potez. Koliko jagnjet smo in še bomo žrtvovali? V tem morbidnem svetu so nas popeljali še globlje. V dveh velikih epruvetah, napolnjenih z vodo, sta spregovorila mrtva obraza z majhnim žuželčjim telesom, ki se je nepresta-no zvijalo. Njuno sopenje sta oboga-tila s spraševanjem; nekdo drug je ti, kdo si ti? Skoraj na koncu je bila luč v dvorani ter monolog o izginjanju sve-ta in nato tema.Predstava je pripovedovala več zgodb na različne načine (ima veliko mesa za prežvečiti) – z besedami, s slikami, z zvoki in s samimi lutkami ter njihovo likovnostjo. Iz trenutka v tre-nutek so se odpirala in zapirala nova okna. V obraz kričijo dejstva. Mrtvi oživijo in nas nagovarjajo. Grozljivka na odru, ki ima čisto svojo dimenzi-jo. Preseneti nas s svojimi potezami, vendar nas ne prestraši, ker vse to že vemo, je nekje v nas. Na začetku se smejemo humornim nastavkom tega »mrtvega« sveta, na koncu ni nič, samo mi – dualizem mesa in duše.Teme predstave so nam znane, izgo-vorjene besede smo slišali že večkrat. Ampak predstava, ker je lutkovni svet lahko grotesken, lahko je samo oko-stnjak, lahko je brez telesa ali pa telo celo menjava telesa, lahko je mrtev in spet naslednji trenutek živ, prikazuje življenje na nam neprijazen način. Ni srečnega konca, je le življenje, kruto in resnično. To je to. Zadržan aplavz pa je potrdil naše ohlapno meso.

Tea Kovše

Uprizoritev je zasnovana na izmišlje-nem srečanju Elizabete in Marije tik pred njeno odstavitvijo. Marija prosi Elizabeto za milost, vendar se ne želi pokoriti njeni volji, posledično Eliza-beta seveda noče popustiti. Zaradi domneve, da se želi znebiti Elizabete, je Marija obsojena na smrt. Elizabeta na začetku še dvomi o podpisovanju smrtne obtožbe, a se nazadnje le od-loči za to z izgovorom, da njen narod to pričakuje in zahteva od nje. Marija Stuart je zgodba o »velikih« od-ločitvah, o pohlepu in neusmiljenem boju za vladanje. Odlična igralska zasedba je izrisovala natančne občut-ke razočaranja, jeze, žalosti, obupa in prošnje za milost na eni strani ter občutke vzvišenosti, pohlepa, veliko brezčutnosti, za vzorec sočutja in do-končen občutek zmage na drugi stra-ni. Neverjetna predstava in izredna igralska zasedba – po zaslugi AGRFT – zagotavljata, da bo naš kulturni pro-stor v prihodnje zaslužil še večji ugled, kot ga ima sedaj. Ob predstavah, kot je bila včerajšnja, smo lahko ljubitelji gledališča izjemno zadovoljni in lahko uživamo v nestrpnem pričakovanju novih predstav.

Viktorija Aleksovska

jutri

10.00 | Dvorana A. Trstenjaka, rektorat UM | 3 h | Mednarodni simpozij AICT in DGKTS Interkritika |11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Persona in Leonce in Lena |15.00 | Dvorana A. Trstenjaka, rektorat UM | 3 h | Mednarodni simpozij AICT in DGKTS Interkritika |15.00 | Naskov dvorec | Delavnica z režiserjem Zoltánom Balászem za štu-dente AGRFT |17.00 | Amfiteater II. gimnazije | 1 h | C. Collodi, J. Lorenci Ostržek – Lutkov-no gledališče Maribor |18.00 | Komorni oder | 45’ | I. Cankar, J. Souček Kurent – Mini teater Lju-bljana |19.00 | Kazinska dvorana | 2 h | S. Horvat in ustvarjalci Manifest K. – E. P. I. center, Dramsko društvo MUKI |21.30 | Mali oder | 1 h 45’ | P. Marber Od blizu – Drama SNG Maribor |

inovativnim pristopom glasbeno-gle-dališkega dogodka. Dva obiskoval-ca sta se namreč strinjala, da je do izraza vsekakor bolj prišla glasbena plat, kar je tudi Mizin – glede na štiri izobražene glasbenike – atribut. »Miza je koncert, ki se trudi biti upri-zoritev. Ampak zaradi predvsem glasbene narave koncepta, mu levi-tev v uprizoritev ne uspe, četudi bi bila nujna. Potemtakem bi bil lahko vsak koncert gledališki dogodek.« »Pozitivno, sveže, sproščeno, ino-vativno. Za Borštnikovo srečanje je super, da je vpeljalo predstave, ki se gibljejo med koncertom in gledali-ščem. Zmotila me je le dramaturgija, saj glasbeniki, ki se želijo transfor-mirati v igralce, niso tako suvereni. Dokler sem predstavo dojemal kot koncert, sem užival, ko pa je koncert želel postati gledališka predstava, se mi je oddaljil.«

Anita Volčanjšek in Mojca Ketiš

ljubeznijo, temveč sta bíla tudi notra-nje boje, saj sta pripadala različnim življenjskim filozofijam in načelom, ki jima jih je narekovala vera. Bogomili krščanstvo, Črtomirju poganstvo. Ko smo v zadnji četrtini predstave priče dialogu med zaljubljenima protago-nistoma, se zavemo, da je Črtomir poslednji predstavnik poganskega redu. Zavoljo ljubezni verjame dej-stvu, da bosta z Bogomilo združena na drugem, če ne že na tem svetu. Tako se dovoli krstiti pri slapu Savica in preda svoje življenje, odvrže svoje bojne muke in prelomi svoje obljube praočetom. Obljube, da bo s krvjo in z mečem izboril pravice resnični veri, v katero je kljub krstu verjel do same-ga konca.Ko na robu še enega gledališkega dneva sedem za računalnik, se vpra-šam, kaj je sploh ljubezen, ki jo ope-vajo vsi pomembni poeti. Ljubezen ni le čokoladni kolaček, da bi vanj lahko ugriznil, kadar si lačen. Niti ni pozna-na ulica, kamor zaideš, ko ne veš, kam te nesejo koraki. Ljubezen ni niti sredstvo, s katerim bi lahko preprečil življenjske in še marsikatere politične spore. Ljubezen je tista stvar, ki ve-dno prenese vse. Prenese nenehno razburkanje v odnosih, neizmerljivo valovanje drugačnih čustev in vsa-kršno zgodovinsko klanje. Vedno nam je na voljo, vedno se ji predamo, vedno znova nas poneumlja in hkra-ti opogumlja. Vedno znova je naša čokolada, ki v nas sprošča atomčke sreče in nas tako razvaja na tisoče načinov. In ravno to je pri ljubezni ne-precenljivo.

Vita Zgoznik

»Resničnost vse pokvari. Tvoje skrivališče ni dovolj neprepustno. Življenje pronica vsepovsod. In ti se moraš odzvati.«

Ingmar BergmanSporočamo vam, da današnja predstava Boga ni. Vse je dovoljeno odpade. Zahvaljujemo se za razumevanje.

BO

ŠTJ

AN

LA

H