Zakaj hoditi v gledališče?Zaradi aktualnosti? Zaradi navidez prikri-tih sporočil, ki nam dajo misliti še dolgo po zadnjem priklonu igralcev? Zato, ker se predstave dogajajo pred gledalci v sedanjo-sti, tukaj in zdaj, v treh dimenzijah? Zato ker se gledališče stalno nadgrajuje in spreminja ter omogoča ogromno eksperimentiranja? Izbor predstav, ki smo jih videli na leto-šnjem FBS ne odraža samo današnjega časa, temveč nudi odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja. Uprizoritve so dovolj raznolike, da lahko prav vsakdo najde nekaj zase. Pogo-vori o predstavah v Vetrinjskem dvoru pa predstave še bolj približajo gledalcem. Uvo-dna predstava Murmel Murmel je odlično izpostavila današnjo izgubljenost besed. Zaradi igrivosti nenehnega ponavljanja besede Murmel pa se odlično ujema tudi s sloganom letošnjega srečanja »Igrajmo se!«. Kritizira današnjo družbo, podobno kot predstava Prijatelji, ki pokaže, kako se ta rada skriva in zapira pred drugimi v zavetju svo-jega doma. Te teme se dotika tudi madžar-ska predstava Naše skrivnosti, ki nakazuje, kako se trudimo skrivati svoje skrivnosti in strasti. Svatba v režiji Jerneja Lorencija stra-sti in ljubezen kaže kot nekaj, kar je pred jav-nostjo bolj varno skriti. Medtem ko Zapira-nje ljubezni pokaže kako ljubezen v teh časih razumemo in kako mine. Škrip inc. prikazuje nevarnost kapitalizma, ki vodi v nesmiselno potrošništvo, v kar ljudi vodijo marketinški triki in prevare. V takšnih razmerah si mar-sikdo želi več svobode, na kar nas opozorita igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob v predstavi Svoboda, ki je nastala po motivih Bele krizanteme. Avtorjema je uspelo s Can-karjevo pomočjo dokazati, da je gledališče še lahko svobodno in ravno to je tisto, zaradi česar je vredno zaiti vanj.

Lev Mastnak Trobentar

Petek, 24. oktober 2014 | 1

Thornton Wilder

Naše mestoNaslov izvirNika Our TOwn

SlovenSko ljudSko gledališče Celje

Predstava traja 2 uri iN 10 miNut iN ima eN odmorPremiera: 21. 2. 2014, Slovensko ljudsko gledališče Celje

... je majhno idilično mestece, kjer živijo običajni ljudje z običajnimi težavami, v obdobju med letoma 1901 in 1913. Osnovno dogajanje se razpleta med družino zdravnika Gibbsa in družino založnika, novinarja Webba. Vsakdanje življenje, Ljubezen in poroka ter Smrt in večnost so tri dejanja, ki si kronološko sledijo, vloga Režiserja, ki nastopa kot povezovalec, komentator in vodič, kronološkost prekine in se vrača v preteklost. Drama vodi od vitalističnega začetka do temačnega zaključka. Branko Završan se v vlogi Režiserja dotika vprašanja gledališča in ostali prebivalci prav tako. Res do popolnosti doživimo vsak trenutek ali smo odsotni? Kostumografija in glasba dajeta vtis časa, v katerem je drama nastala, hkrati pa dopuščata možnost, da Naše mesto postane mesto vsakogar, ki živi v strnjeni urbani skupnosti, se osebno sooča s problemi in poskuša preživeti. Avtor Thornton Wilder obče človeške teme “riše mehko, poetično, kot del neke večne zgodbe; skratka, brez moraliziranja. Kot nekje pravi režiser: Tako smo odraščali, tako smo živeli in tako smo umirali” (M. Zupančič, Intervju z režiserjem, Gledališki list Naše mesto).

Nika Korenjak

24. 10. 201419.00stara dvorana

foto

: uro

š h

oče

var

bilteNFbS0824|10|14

24. 10. 2014 | 19.00

Stara dvoraNa

Naše mestoPrevajalka Tina Mahkotarežiser Matjaž ZupančičdramaturgiNja Tatjana DomasceNograf Alen Ožboltkostumografka Bjanka Adžić UrsulovkorePetitor Simon Dvoršakavtor glasbe iN Priredb Jani Kovačičlektor Jože Volksodelavec za gib Branko Završanoblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjaksvetovalka za zNakovNo govorico gluhih Gabriela Jurkošek

igrajorežiser Branko Završandoktor gibbs Renato Jenčekjoe cromwell Aljoša Koltakhowie Newsome David ČehgosPa gibbs Lučka PočkajgosPa webb Jagodageorge gibbs Blaž Setnikaremily webb Liza Marija GrašičProfesor willard Igor ŽužekgosPod webb Bojan UmekžeNska Tanja Potočnik bojevit moški Igor Sancindama, mrtva Barbara MedveščeksimoN stimsoN Mario ŠelihgosPa soames Manca OgorevcstražNik warreN Tarek Rashidsvatje, mrtvi Zvone Agrež, Rastko Krošl, Damjan M. Trbovc, Tanja Potočnik, Barbara Medveščeksam craig Vojko Belšak joe stoddard Igor Sancin

Maja Haderlap

angel pozabeNaslov izvirNika EngEl dEs VErgEssEns

Sng drama ljubljana

Predstava traja 1 uro iN 40 miNut iN Nima odmora.

Premiera: 14. 3. 2014, SNG Drama Ljubljana, Mala drama

Prevajalec Štefan Vevarrežiser iN avtor Priredbe Igor PisondramaturgiNja Eva KraševecsceNografka Petra Veberkostumografka Belinda Radulovićskladatelj Laren Polič Zdravičlektorica Tatjana Staničoblikovalca svetlobe Petra Veber, Igor Pison

igrajooNa Barbara Cerar babica, mama Saša Pavček oče Janez Škof

Angel pozabe je že kot roman navduševal ljudi in žirije, saj izredno subtilno, a neposredno spregovori o dolgo zamolčani temi – partizanskem gibanju na Koroškem ter stanju duha po drugi svetovni vojni. Ne ukvarja se toliko s problemom manjšinjskega vprašanja (ali pa je celoten roman ukvarjanje s tem zgodovinskim madežem), temveč svoje delo zastavi kot seciranje slovenske duše, njenih bolečin, strahov in redkih radosti. V odrski priredbi tržaškega režiserja Igorja Pisona se srečamo s štirimi osrednjimi liki (Ona, Babica, Mama, Oče), ki se trudijo za svoj obstoj (tako osebno, kot nacionalno) na majhnem koščku zemlje v dolini Lepene. Uprizoritev nas pelje na pot iskanja svojega

jezika, svoje domovine, izgubljenih spominov, izginulega tovarištva, starih šeg, a ne le kot romantičen spomin ali nostalgija naroda, temveč daje vsaki najdeni stvari njeno mesto in pomen. Tročlanska zasedba oživi roman in ga sramežljivo (včasih vihravo) po drobcih deli z nami, kakor da bi ne želeli razodeti vseh skrivnosti.

Maja Haderlap svoje življenje in življenje svoje družine do zadnjega diha razgali pred nami in v gledališki uprizoritvi ljubljanske Drame stoji in zre in pripoveduje. Angel pozabe je veličasten del v trobojnici Lipuš-Handke-Haderlap.

Rok Andres

»Maja Haderlap je napisala mogočno zgodbo. (...) Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo. To so zgodbe, ki jih v Avstriji nihče ne pozna in ki so po sedemdesetih letih končno predmet pripovedi.« (Peter Handke)

24. 10. 2014 | 21.30 | tribuNa Na velikem odru

foto

: pet

er u

ha

n

Petek, 24. oktober 2014 | 1

refleksije»Zakon med možem in ženo prinaša več žalosti kakor veselja.« Alkestida. Zgodba o levjesrčni in plemeniti ženi, ki ljubi svojega moža tako močno, da namesto njega žrtvuje svoje življenje. Bogovi (oziroma pijani Herkul, ki ga peče vest) so jima k sreči naklonjeni in tako prej obupani mož dobi ženo nazaj, nazaj od mrtvih. Kljub sreči, ki jo na koncu doživljata Admet in Alkestida, se ob predstavi zamislimo. Toliko let in kultur je že od tega, pa se še vedno ne znamo soočati s smrtjo. Sama smrt je tabu tema, smrt bližnjega pa velika tragedija. Kaj od tega je sploh hujše? Ne vemo in tudi nočemo vedeti, ker se s smrtjo preprosto ne znamo soočati. Popolna žena je postala tista, ki je umrla namesto moža, vendar ironično, kljub temu, da ji je to dopustil, po njeni smrti tudi on ni imel več volje do življenja. Kdo bi si znal sploh razložiti smisel vsega tega, smisel življenja samega. Zakaj bi človek sploh ljubil, če je ljubezen na koncu vedno obsojena na propad? To je blues. Blues, ki je z glasbenimi vložki vkomponiran v uprizoritev. Okoli zgodbe o zakonu, o smrti, o močni ženski, o ljubezni, o bližnjih in neznancih, o brezčasnih in večno aktualnih človekovih stiskah, se prepleta velika ironija. No, na srečo imamo ob vsem tem še vedno smisel za humor. In smisel za umetnost, glasbo in estetiko. Če že ne vemo odgovorov na vsa vprašanja, lahko o njih vsaj pripovedujemo zgodbe, jih prepevamo in kažemo ter se smejimo ironiji lastnega življenja.

Nuša Kalanj

Povsod enakoVse se začne, ko leta 1748 Marija Terezija podeli mestu ime Neoplanta (Novi Sad), ki pa ga naj vsak prebivalec poimenuje v svojem lastnem jeziku. Sama predstava Neoplanta je nastala na podlagi istoimenskega romana Lázsla Végela, na oder pa jo je postavil režiser András Urbán.Močno, krčevito in uniformirano seznanjanje ter razgaljanje zgodovine srbskega mesta Novi Sad. Igralčevo nizanje imen mesta v različnih jezikih nam nazorno in z močno konotacijo »multikulturnosti« mesta, pokaže njegovo notranjo razdrobljenost. Gledalci imamo nenehno občutek, kot da smo v vsakem momentu ogovorjeni. Predstavo poslušamo in jo zaradi vseh podanih informacij, ki se nizajo ena za drugo, beremo kot knjigo. Metanje informacij, ki se sprožajo v obliki monologov, dialogov, misli, igre, napisov, celotne scenske postavitve, podkrepijo tudi udarni in revolucionarni zvoki glasbe, ki nas vedno v pravem momentu potisnejo še globlje v občutek tesnobe, diktature, ironičnega smeha in ugotavljanja, da je pri nas enako. Spraševanje o odgovornosti, krivici, nacionalni zavesti, družbeno perečih temah, predajanju vedno novim vladavinam, med vsem tem pa pozabimo prevpraševati našo apatičnost. Posamezniki in posameznice različnih nacionalnosti lahko (lažje ali težje) živijo v Novem Sadu, v Srbiji. Tako je bilo v času fašizma, tako je bilo v času komunizma, tako je v času demokracije in tako bo v času »kraljice« Evrope, ki odeta v graciozno obleko iz evrskih bankovcev sedi pred nami na odru. Predstava poveže zgodovinske dogodke s subjektivnimi življenji posameznikov in njihovim doživljanjem kako je biti manjšina ali večina. Vsak ima svojega drugega. Brez drugega ne bi bilo jaza. Povsod enako.

Tina Maroh

veličina misliPotopitev v lastno dušo je lahko največji izziv in groza hkrati. Tesnoba se naseli v človeške dele za katere niti ne vemo, da obstajajo, pozitivno misel nadomesti praznina, turobnost zavzame strast do obstoja in življenju zavlada nečimrnost. Vzgoja stoika je filozofska izpoved poetične narave, ki gledalca sooči z lastnim obstojem. Česa nas je bolj strah? Obupa ali smrti? Izgube ali soočenja? Sreče ali tragedije? V upanju na večjo racionalnost odločanja ločujemo razum od verujočega srca. Vrzeli resničnosti nam krojijo usodo in mi jim samoumevno sledimo. Ponotranjenim čustvom sledi nezmožnost izražanja in nerazumevanje dojemanja sveta kot popolne celote, ki je nikoli prav zares ne dosežemo. Lik (ne)močnega barona de Teiva suvereno odigra Aleš Valič, ki se skozi retorične zapise sooča z nezadovoljstvom in poslavljanjem od sveta. Ohranja odprt monolog o lastni eksistenci, ki ga dopolnjuje 6 stranskih likov. Izprašujoče vzdušje začrta tudi odrska scena, ki odraža »tišino tistega, ki ni bil nikoli razumljen«. Morda je odgovor na naše potrebe čisto preprost. Utopičnost bi morali zamenjati s praktičnostjo, kompleksnost z igro in sivino misli z barvitostjo. Umetniki - kar smo pod odrskimi lučmi življenja na nek način vsi, si včasih brez potrebe zakompliciramo življenje. Preveč razmišljamo in premalo storimo.

Sara Munda

Gledališče upora skozi prizmo tovarištvaIzjemen dogodek je, ko FBS s svojim prihodom počastijo resnične legende, eminence slovenskege gledališke umetnosti, ljudje, ki so svoje igralsko poslanstvo vnašali tudi v osvobajanje našega ozemlja. Na mednarodnem znanstvenem simpoziju Gledališče upora smo se soočili z resničnostjo partizanov: igre, mitingi in recitacije so bodrile vojake, v tovarištvo se je brezpogojno verjelo, čutili so ga vsi, tako pristno, da so sanje o svobodi tudi resnično soustvarili. Kot primorec se je Aleksander Valič že z 8. leti soočil z zatiranjem slovenskega jezika s strani fašizma. Leta 1942 je postal borec za svobodo in se priključil Frontnemu gledališču, kar je pomenilo, da se je resnično igralo sredi vojne vihre. Ivanka Mežan se je na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, natančneje v Črnomlju, udeležila gledališkega tečaja leta 1943 in bila izbrana med nadarjene. Beseda je bila takrat orožje in orodje igralca. Znano je, da se je šlo v partizane s puško in knjigo v roki, kar je bila specifika našega prostora. Vsak partizan je pesnikoval, kultura je budila narodno zavest in imela povsem realne učinke. Teater je bil ves čas NOB prisoten v vsakdanjosti. Skozi agitke, smeh in igro so si lajšali ušive (dobesedno) vojne dni. Zora Konjajev, ki je bila sicer zdravnica, je Črnomelj tistih časov vzporedila z Babilonom, saj je predstavljal pisano paleto jezikov in izjemnih kulturnih dogajanj.Ob obeležju 70. obletnice gledališča na osvobojenem ozemlju je nastala tudi e-razstava, ki vsebuje bogato arhivsko zbirko. Predlagamo, da si izjemnost gledališkega fenomena v času boja za svobodo, podrobneje pogledate na: http://partizanskogledalisce.si

klepet z ivanko mežanKatera je bila vaša prva predstava pri Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju in katera najljubša oz. kaj vam je ostalo še posebej v dragem spominu?Prva je bila Angelika v Molièrovem Namišljenem bolniku. Najljubši pa so mi bili mitingi, tudi recitacije. Najraje sem recitirala Kajuha, Bora, kasneje pa Vipotnika.Kakšni so bili takrat občutki, bili ste zanosna mlada kulturnica, zelo radi govorite o tovarištvu, vseeno pa so bili to vojni časi …Bilo je polno hrepenenja, predvsem pa je bila močna zavest, da s svojim delom ustvarjamo nov čas, lepši, čistejši. Za nas, mlade zelence, ni bilo težko, saj smo potrpeli vse. Ni bilo občutka, da se kaj ne more, zaradi recimo občutka lakote, šli smo čez vse. Vmes so se dogajale hude reči, ljudje, borci so padli. Zame je najlepša beseda tovariš, čeprav so jo tako grdo popacali. Med prijateljem in tovarišem je razlika, prijatelj ti seveda stoji ob strani, tovariš pa je tisti, ki tudi če te ne pozna, v borbi rešuje tvoje življenje. V NOB smo bili res tovariši. Prijatelju moraš vrniti prijateljstvo, tovariš pa v zameno ne pričakuje ničesar.Kako je bilo poznati naše velike avtorje kot so bili Edvard Kocbek, Vitomil Zupan, Matej Bor?Z velikimi ušesi, z velikimi očmi smo stali pred njimi in jih poslušali. Tudi s spoštovanjem, ampak vendarle smo bili vsi na ti. Tudi Vidmarju sem rekla ti, ali pa Zupanu, Kocbeku. Vsi smo bili ena velika družina, delali smo za isto stvar.

Manja Gatalo

foto

: mat

ej k

rist

ov

ič i

n b

ošt

jan

la

h

1981/2014Leta 1981 je Borštnikov prstan prejela Vladoša Simčič.Leta 2014 ga bo prejel Vlado Novak.Leto 1981: Lačni Franc, ABBA, AC/DC, Blondie, Haustorji.Leto 2014: Silence, Kiril Džajkovski, Incurabili, Coco Mosquito, Katalena.Leta 1981 so otroci stari šest, sedem let postali pionirji.Leta 2014 otroci stari šest, sedem let dobijo svoj prvi iPad.Leta 1981 so verjeli v napredek, homogenost družbe, brate, sestre, 25. maj in tovarne.Leta 2014 Jaz Jaz Jaz Jaz. Leta 1981 so govorili: Naša država Socialistična federativna republika Jugoslavija. Leta 2014 govorijo: Naše mesto. Leta 1981 je tretjega novembra umrl Anton Podbevšek.Leta 2014 Vzgajajo stoika.Leta 1981 so ameriški Centri za preprečevanje in nadzor nad nalezljivimi boleznimi (Centers for disease control and prevention) objavili, da je pet homoseksualcev iz Los Angelesa zbolelo za redko obliko pljučnice, ki prizadene ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, kar je prvi potrjen primer Aidsa na svetu.Leta 2014 ljudje umirajo za posledicami Ebole. Leta 1981 so bili institucionalni.Leta 2014 so na Svobodi. Leta 1981 so bili zvesti Fructalu, Iskri, Elanu, Zastavi, Drogi Portorož in Muri.Leta 2014 so zvesti podjetju Škrip inc.Leta 1981 s tal pobirali Banankote.Leta 2014 Zapirajo ljubezen.

Nika Korenjak

kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaAmelia Kraigher, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentkaMojca Planšak, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetahGordana Lacić, koordinatorka Fokusa Španija Jasmina Godec, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Nevenka Pašek in Špela Lešnik, promocija in oglaševanjeMojca Kolar, koordinatorka študentov Darko Štandekar, tehnični vodjaNenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Nika Arhar in Katja Čičigoj, voditeljici pogovorov o predstavahNina Šorak, voditeljica pogovorov Fokusa Španija

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Janez Hočevar, Mojca Jan Zoran, Vinko Möderndorfer, Metod Pevec, Alja PredanStrokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan Maribor, oktober 2014

Bilten FBS

ISSN 2385-8818