Sreda, 9. oktober 2013

Magdalenice FBSV teh dneh se po starem središču Maribora razlega vonj pečenih kostanjev, ki se s kombinacijo vonja gledaliških dvoran in okusa slavnostne penine vtisne globoko v spomin obiskovalca Festivala Borštnikovo srečanje. Ta spomin je primerljiv s spominom Prou-sta, ki so mu ga vzbudile magdalenice. Zato je potrebno negovati odnos do odrske umetnosti, da bomo lahko vsako leto znova oku-šali festivalske magdalenice. SNG Maribor je kot festivalska pekarna, ki razpošilja magdale-nice po mestu vse tja do oddaljenega Štuka. Smo čez polovico festivalskega dogajanja in festivalski duh je že dodobra zaob-jel Maribor. Z današnjim dnem se zaključuje cikel spoznavanja Nizozemskega fokusa. Na dnevnem razporedu so še predstavi-tev publikacij Zavoda Maska, avtorski projekt Okus tišine vedno odmeva, predstava Mojster in Margareta, produkcije študentov AGRFT in Četrti rajh, ki je zadnja bralna uprizoritev letošnjega Nizozemskega fokusa. V mednarodnem sklopu Mostovi se bodo Nizozemci predstavili s Cocteaujevo igro Človeški glas. Zagotovo bo spet mogoče pred vhodi v dvorane videti veliko kul-turnih navdušencev, ki se bodo borili, da zasedejo zadnje kotičke magične sobane. Do zdaj smo z njihovih obrazov lahko razbrali poteze motiviranosti, pričakovanja in samega adrenalina. Vseka-kor se izplača potrpeti v vrsti in upati na prosto mesto ter okusiti te gledališke magdalenice.

Sandi Jesenik

23. 10. 201320.30stara dvorana

foto

: tib

eriu

ma

rta

Mojster in MargaretaSovjetska Rusija, 30. leta prejšnjega stoletja. Preprosti ljudje in bohemi izginevajo čez noč. Vsi si zatiskajo oči, nihče ničesar ne ve, ne sme vedeti. Sovjetska ideologija nikomur ne dovoljuje svobode. Cenzura, prepoved objavljanja vsakršnih del. Laži, ovajanje prijateljev in sorodnikov policiji. Grožnje, Gulag. Anar-hija med ljudmi. Nezaupanje. Popolni totalitarizem. Odtujitev svobode. Vse te drobce trenutkov resničnega življenja v tedanji Rusiji je med fikcijo in resničnostjo spretno vpletel Mihail Bul-gakov, ki si je v drami Mojster in Margareta upal iti dlje. Upal si je ubesediti to, kar je bilo v zgodovini že vedno znano – vsako obdobje človeštva je le alkimistična igra med umetnostjo in politiko. Bulgakov si je z delom, ki predstavlja sam vrh njego-vega ustvarjanja, upal oditi izven tedanjih političnih represa-ivnih okvirjev, upal si je dvigniti se nad pekel komunističnega socializma. Upal si je spregledati. In spregledal je vedno izje-mni režiser Janusz Kica ter z njim igralci Drame SNG Maribor, ki neponovljivo uprizorijo, ubesedijo, odigrajo, čutijo, dokažejo, da so teme stare več kot osemdeset let še vedno aktualne. Na nas, gledalcih, pa je, ali bomo tudi mi spregledali. Danes v tek-movalnem programu FBS. VZ

Roman in dRama pRedstavljata vpRašanje stanja dRužbe, zla, dobRote, stRahopetnosti, poguma, ljubezni, moči, vlogo in integRiteto posameznika. Janusz kica

“”

BiltenFBS0623|10|13

Sreda, 23. oktober 2013 | 1

foto

: na

da

žga

nk

23. 10. 201317.30mali oder

23. 10. 201320.30stara dvorana

Mihail afanasJevič Bulgakov

Mojster in Margareta Drama SNG Maribor

Predstava traja 3 ure in 15 minut in ima en odmor.Premiera: 25. 1. 2013 Stara dvorana, SNG Maribor

Režiser Janusz KicaDramatizator romana in dramaturg Goran FerčecPrevajalka dramatizacije Metka DamjanScenografija Numen & Ivana RadenovićKostumograf Alan HraniteljSkladatelj Arturo AnnecchinoOblikovalka odrskega giba Valentina TurcuLektor Janez BostičOblikovalec svetlobe Tomaž BezjakOblikovalka maske Mirjana DjordjevićSodelavec pri snemanju glasbe Bojan Hinteregger

igrajoMojster, Bulgakov, Ješua Branko JordanMargareta Nataša Matjašec RoškerWoland, Afranij Aleš Valič k. g. Behemot, Kajfa Nejc RopretKorovjev, Dr. Stravinski, Stalin Vladimir VlaškalićPoncij Pilat, Berlioz Peter BoštjančičBezdomni, Levi Matej Matija StipaničAzazello, Juda Matevž BiberHella, Praskovja Mateja PuckoStanovanje št. 50 v Vrtni ulici, Poprihin, Bosoj Davor HergaKrmar Žorž, Dekle, Soproga gospoda Jacquesa Eva KrašGluharev, Rimski, Gospod Jacques Kristijan OstanekBeskudnikov, Lihodejev Miloš BattelinoDvubratska, Ana Ričardovna Maša ŽilavecAbabkova, Varenuha, Frida, Dekle Mirjana Šajinović Portir, Poštarica Irena MiheličArčibald Arčibaldovič, Bengalski, Grof Robert Zvone FundaZagrivov, Markiza Viktor Meglič

Okus tišine vedno odmeva Avtorski projekt Irene Tomažin

Zavod Emanat v koprodukciji s Cankarjevim domom in Zavodom Maska

Predstava traja 55 minut in nima odmora.Premiera: 7. 12. 2012 Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom

Koncept in izvedba Irena TomažinDramaturginja Barbara KorunOblikovalec zvoka Aldo IvančičOblikovalec svetlobe Igor Remeta Kostumografka Tina Pavlović

V projektu, uvrščenem v spremljevalni program FBS, se Irena Tomažin skozi medij glasu in telesa loti teme tradicije in izro-čila, obravnava status glasu ter podob, ki se prenašajo iz gene-racije v generacijo. Na ta način prikazuje našo pripadnost pre-teklosti z našimi glasovi, ki so hkrati tudi melodije preteklih govorcev in njihovih govoric. Kaže se tudi naše ustno izročilo prihodnosti, ki jo upovedujemo z novimi govoricami in glasovi. V prvem delu procesa je s pomočjo Sabine Đogić in Andreja Kocana posnela pet srečanj s poustvarjalci in ustvarjalci ljudske glasbe, kot so Ljoba Jenče, Bogdana Herman in Boštjan Narat (Slovenija) ter Natalka Polovynka (Ukrajina) in Svetlana Spajić (Srbija). Predstava je svojevrstno doživetje, polna navdihujočega materiala, ki gledalcev ne bo pustil na cedilu. NH

...zgodi se, da se mi včasih hoče od same lepote pesmi nekako zmesti. kot da bi se vRoč zRak napihoval v meni ... zRak, ki bobni v pRsih in me duši, dokleR me ne Razžene, nažene tja ven, v tišino. včasih mi uspe kRikniti pRav potiho. pRav potiho in na kRatko ...

irena ToMažin

23. 10. 2013 | 19.00 Lutkovno gLedaLišče maribor

Jean cocTeau

Človeški glasNaslov izvirnika La voix humaineToneelgroep Amsterdam (NL)

Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.Predstava ima slovenske nadnapise.Premiera: 12. 2. 2009 Monty, Antwerpen (BE)

Prevajalca Halina Reijn, Peter van KraaijRežiser Director Ivo van HoveDramaturg Peter van KraaijScenograf in oblikovalec svetlobe Jan Versweyveldigra Halina Reijn

V Cocteaujevi igri Človeški glas, napisani v tridesetih letih 20. stoletja, spremljamo žensko v divjem in intimnem čustvenem viharju, medtem ko se po telefonu pogovarja z ljubimcem, s katerim se je razšla. Telefonska zveza se neprenehoma prekinja, ženska se v pogovoru sooča ne le z nekdanjim ljubimcem, temveč tudi (in predvsem) sama s seboj. Nenavadna, skorajda neprijetno voajerska gledališka izkušnja – dogajanje v majhni, škatlasti sobi namreč opazujemo skozi stekleno okno, in občutek, da je ženska v lastnem stanovanju kot v zaporu, da je omejena kot žival v kletki, je boleče iskren.

Sreda, 23. oktober 2013 | 3

Refleksija: Robinson nas je potisnil v morje, vendar nismo utoniliKje so meje samotnega otoka? Koliko spontanosti prenese oder? Pri-znam, moja pričakovanja so bila drugačna. Izvedba je presegla kli-šejsko črno-belo sliko, ki je nastala v moji glavi. K nekonvencional-nosti in živosti predstave Robinson smo poleg odličnega igralca Kle-mna Janežiča in režiserja Jake Andreja Vojevca doprinesli tudi gle-dalci. Izbirali smo med petdesetimi prizori, njihovim sosledjem ter tako aktivno sooblikovali robinzonado. Do kolikšne mere predelano vsem poznano zgodbo smo ozkogledi pasivni gledalci pripravljeni vzeti za svojo? Ne morem se znebiti občutka, da je bila interakcija med ustvarjalci in gledalci uspešna zaradi strukture same publike, zato ne kaže realne slike slovenske zadržane recepcije. Gledalec, katerega povprečna starost ni presegla trideset let, je pripravljen sprejeti t. i. hiperinteraktivno predstavo in pokazati angažiranost,

zato je bogato poplačan. Prvikrat se mi je zgodilo, da sem bila med predstavo deležna masaže, da sem plesala, sodelovala pri karaokah, maši, motivacijski delavnici, poslušala pravljico in celo doživela pol-nočni vódeni ogled mesta. Prvikrat sem skoraj štiriurno predstavo z enim in edinim glavnim akterjem preživela brez pomisleka, da je oder prazen in ura prepozna. Janežič je samotni otok zapolnil s srčno in iskrivo igro. Iz tega sledi sklep, da hiperinteraktivne pred-stave nisem obiskala zadnjikrat. Koliko izvirnosti in drugačnosti slovenska publika še prenese? Mi smo bili vrženi v morje prepada med z reflektorji obsijanim igralcem in varno temo na drugi strani. Splavali smo in se igralcu pridružili na samotnem otoku. Morda so ravno dinamične predelave literature tisto, kar lahko slovenska gle-dališča reši praznih stolov. UK

Refleksija: Leda kot še neAnica Tomić, vsestranska igralka in režiserka, je v tandemu z dramaturginjo Jeleno Kovačić z izrazitim režijskim konceptom pustila nezamenljiv pečat na edini komediji Miroslava Krleže – Ledi. Dramaturško-režijska linija se je v Ledi osredotočila na lju-bezenski mnogokotnik med Melito, Oliverjem, Klaro in Aurelom, izpustila je B zgodbo, ki se tiče predvsem družbenih razmer, v katerih se afere odvijajo, in tako do objestnosti izpostavila tri-vialnost medspolnih odnosov. Ker ni več fokusa na trenjih med »novim denarjem« in plemstvom v visoki družbi, lahko komedijo gledamo širše, banalni in nasilni odnosi tako preidejo na širši sloj ljudi, zgodba projicira življenje (skorajda) slehernika, ki svojo praznino v duši nadomešča z avanturami, alkoholom in drogo.Z odstranitvijo zadnjega dejanja komedije (razpleta) smo na milost in nemilost prepuščeni eksaltaciji, norenju, nasilju, grabljenju teles, objestnost se tako nikoli ne neha, ampak se vrti naprej do neskončnosti. Režiserka nam ne pusti, da zadihamo, zaključimo,

rezoniramo, ampak nas pusti v vrtincu plehkosti, krutosti in nečloveškosti meščanskega sveta; k slednjemu so skozi predstavo pripomogli tudi različni kodi igre, menjave igralske tehnike od naznačenega vživljanja pa vse do absurda in performansa.Slovenski publiki dobro poznana Ksenija Marinković je odi-grala nekonvencionalno vlogo Klare, žene slikarja Aurela. Klara je namreč v uprizoritvi opazno starejša od že tako fantovskega Aurela, kar ponuja vrsto situacij, ki jih Marinkovićeva izkoristi in potencira. Igralsko zahtevno predstavo, kjer tenzija nikoli ne pusti, so zaznamovali še hrvaška igralka Nataša Dorčić v vlogi Melite ter igralca iz Črne Gore: Srđan Grahovac in Dejan Iva-nić, ki dodatno plast uprizoritvi nudita tudi s svojim jezikovnim doprinosom. Včeraj je festivalska publika po koncu odrskega raz-dejanja, ki se je manifestiralo v polivanju, strelih pištole, metanju scene, hrane in rekvizitov, igralce z dolgim aplavzom večkrat pri-klicala nazaj na oder. NZ

Nizozemski fokus: Drugi danDrugi dan nizozemskega fokusa smo spremljali bralnimi upri-zoritvami dveh sodobnih dramskih del iz antologije Sodobna nizozemska drama. V izvedbi študentk in študentov AGRFT smo najprej prisluhnili drami Dolgoročne posledice kratke izjave Magne van den Berg, ki se v svoji drami poigrava ravno s/z (po)govorom, tj. s kratkimi, a z ritmom nabitimi dialogi. Sicer odlična inter-pretacija študentov AGRFT je dramatičarko, ki je bila na branju prisotna, pozitivno presenetila v smislu poti, ki so si jo študenti in študentka izbrali, s tem pa se je še enkrat pokazala kvaliteta besedila, ki omogoča več interpretativnih možnosti. Sledilo je branje teksta Leto šlagerja, ki ga je napisal Rik van den

Bos (soavtor nedavno videne predstave Mr Jones). Tekst je bil v namenjem uprizoritvi v realnem prostoru, na prostem, in na intrigantski način preigrava vprašanje resničnega, ne nazadnje spomina in občutka krivde, s katero se sooča(jo) glavni prota-gonisti, prijatelji, ki so več let nazaj v prometni nesreči izgubili dobrega prijatelja. Branju je sledil pogovor, ki so se ga udeležili vsi nastopajoči, avtorja ter prevajalki. Kot morebitno zanimivost naj dodamo še to, da smo po drugem dnevu fokusa že ugotova-ljali, da se nizozemska dramatika dosti manj ukvarja s socialnim, političnim angažmajem, in bolj s posameznikom in njegovo osa-mljeno pozicijo v sodobnem svetu. AB

B produkciji študentov II. semestra AGRFT

iz zakladnice neuspeha Predstava traja 30 minut in nima odmora.Režiserka Sara LucuDramaturgi Pia Vatovec, Varja Hrvatin, Jerneja Balog, Žan Žveplan Soavtorji in igralci Blaž Dolenc, Voranc Boh, Mia Skrbinac, Sara Dirnbek, Nina Ramšak, Zala Ana Štiglic, Lara Vovk

Brez naslova Predstava traja 30 minut in nima odmoraRežiserka Nina RamšakDramaturg Žan Žveplanigrajo Petja Labović, Maša Grošelj, Lara Vouk, Žan Koprivnik, Sara Dirnbek

Vsi začetki so težki in naš je bil še posebej. Spodleti ti prvič, dru-gič, tretjič in kmalu postane neuspeh vse, kar dejansko poznaš. Vendar se ga mi nismo ustrašili, temveč smo ga izkoristili in iz njega ustvarili performativno uprizoritev naših praktičnih vaj. Skozi njih raziskujemo svojstven pogled na gledališče, njegove različne tvorbe ter se učimo prisluhniti kritiki – tako zunanji kot notranji. Inspiracija za drugi del produkcije pa nam je bilo ima-ginarno – okoliščine, ko naša realnost začne pokati po šivih, ko v njo penetrirajo elementi nadnaravnega, bizarnega, grotesknega. Sta Petja in Maša na kavi? Je samo Petja? Je Petja Petja, če Maša ni Maša in če Maša ni Maša, kdo sploh je? Nekdo mora biti nor, nekomu se je moralo zmešati. Zanima nas, kaj je res in kaj je le v naši glavi. Mogoče pa »resa« sploh ni in je samo zavesa med tistim, kar je, ter tistim, kar nekoč bo. ŽŽ

23. 10. 2013 | 21.00 | štuk

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaPrimož Jesenko, selektor Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBarbara Hribar, koordinatorka nizozemskega fokusaNevenka Pašek, promocija in oglaševanjeŠpela Lešnik, organizatorka prodajeDarko Štandekar, tehnični vodja

Nenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Voditeljici pogovorov o predstavahNika Arhar in Katja Čičigoj

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan, Ivo Svetina Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan

Bilten FBS - vsakodnevni informator Avtorji in ustvarjalci: študentke FF UM/prostovoljke Viktorija Aleksovska, Martina Ferlinc, Nikita Holc, Tjaša Karba, Urša Kac, Vita Zgoznik, Tamara Zanerštudenti AGRFT UL Tamara Babić, Kaja Balog, Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Alenka Mrakovčič, Iza Strehar, Pia Vatovec, Nina Zupančič, Žan Žveplan prostovoljke Anja Bunderla, Petra Bratušek, Sara Korošec, Ana LorgerPomočnik urednice Rok Andres

Maribor, oktober 2013

Dnevniški zapis: Ko izginejo temne sence našega sveta …

Če dobro in zlo ne bi obstajala, potem bi bilo čisto vseeno, da sem včeraj na tri sto petin-šesteset kosov secirala tvoje krasno telo. Po tem, ko sem ti z nožem, medtem ko si nežno spal, kdo ve, mogoče celo kaj lepega sanjal, ja, mogoče si ravno sanjal o tisti jadr-nici, zaradi katere sva morala opustiti tečaj japonščine ter tenisa in moj mesečni pilates, jogo in tvoj fitnes, golf in abonma premiera v operi, skratka, po tem, ko sem ti, medtem ko si ti nežno spal, nož trikrat zarila direk-tno v srce. Tri sto petinšestdeset kosov tvo-jega mesa. Za vsak dan, za vsak dan, za kate-rega vem, da si legel poleg mene, po tem, ko si legal k njej. Če bela in rdeča barva ne bi obstajali, potem bi bilo čisto vseeno, da se je najina bela spalnica, da so se najine bele, najine čisto bele svilene rjuhe, spremenile v

krvavo rdeče barve tri sto petinšestdesetih kosov tebe. Če dobro in zlo ne bi obstajala, če ne bi bilo teh senc, potem bi bilo vseeno, čisto vseeno, potem mi ne bi bilo treba v vrečke za smeti panično, v največji ihti, tri sto petinšestdeset kosov, kosov tvojega sveta, spraviti v vrečke za smeti. Potem pa v avto. Čisto vseeno bi bilo. Z novo rdečo spalnico in z novimi kosi tvojega sveta, ki bi jih lahko kot kolajno nagačila in razobesila po stenah najinega stanovanja, stanovanja, v katerem sva nekoč sanjala o nočeh med belimi svilenimi rjuhami, sanjala o sto-tih kvadratih z visokimi stropi in o rdečih vrtnicah, ki si jih imel tako rad, da si z njimi tu in tam zasipal tisti nič, zaradi katerega sva tako zelo težko dihala skupaj. Ker dobro in zlo vendarle obstajata, sem v avtu s tremi

vrečami za smeti, s tri sto petinšestdesetimi kosi tebe v paniki razmišljala, kam in kako pa zdaj, brez tebe in s tabo, v kosih. In ker se dobrega in zlega vendarle ne da tako eno-stavno izbrisati, se potem zbudim iz nočne more, v kateri te ubijem na precizno prešteto število kosov ter se po dolgem času spet raz-veselim, da danes ne ležiš poleg mene in da je najina soba tako čisto bela, brez tistih tako ali tako preveč kičastih rdečih vrtnic. Zaradi teatra je tudi v meni teater:

“What would your good do if evil didn't exist, and what would the earth look like if all the sha-dows disappeared?” (M. Bulgakov)

AB

foto

: mat

ej k

riSt

ov

ič i

n b

ošt

jan

la

h