Univerza v Ljubljani Biotehnika fakulteta in Fakulteta za drubene vede Podiplomski tudij antropologije

TOTEM IN TABUNekatera ujemanja v duevnem ivljenju divjakov in nevrotikov (1912-1913) Sigmund Schlomo Freud

Lenart Kodre

Celje, marec 2008

Uvod Totem in tabu je eno najljubih Freudovih del. Nanj je nenehno opozarjal in ga navajal. Delo je pomembno tudi za antropologijo, saj predstavlja tekst vpogled v nekatere kljune psihoanalitine koncepte, aplicirane na arheoloke, predzgodovinske in socialnoantropoloke teme. Hipotezo o prahordi in uboju praoeta, je kasneje Freud razvil v teorijo, katero naj bi bilo mo uporabiti za razlago prenekaterih socialno-kulturnih institucij. Delo je poizkus prenosa dognanj iz psihoanalize na razreevanje (takrat) nerazreenih problemov t.i. psihologije ljudstev, o kateri sta pisala e Wundt in Jung. Freud vidi klju do razumevanja geneze loveke drube in njenih obih zakonitosti v skupnem delu klasinih antropolokih znanosti in psihoanalize, ki prva ponudi metodo za razumevanje posameznika in njegovih zavednih in nezavednih motivacij delovanja. Tabu vidi v smislu kantovskega kategorinega imperativa, nekaj kar tei k prisilnemu ravnanju in odklanja zavestno motivacijo, totemizem pa kot arhaino in infantilno socialnoreligiozno tvorbo, ki jo je povozil obi kulturni in tehnoloki napredek. Primitivci, divjaki in njihovo duevno ivljenje predstavljajo predstopnjo naega lastnega razvoja. V tem smislu ostaja Freud trdno zavezan evolucionistini paradigmi, duhu asa v katerem je deloval in ivel. STRAH PRED INCESTOM Za najbolj primitivna ljudstva Freud smatra avstralska aboriginska plemena, a ta predpostavka vsekakor ni zgolj njegova. To je standardna percepcija Zahodne znanosti tednjega asa. Njihova celotna socialna organizacija, Freudovemu zaudenju navkljub, slui prepreevanju incestuoznih spolnih razmerij. Totemizem pri njih nadomea religiozni sistem in vse socialne institucije. Je totalno drubeno dejstvo. Totem je zaetnik, pomonik, varuh in izvorni prednik posameznih totemskih klanov. Totemska pripadnost se deduje matri- ali patrilinearno in je temelj vseh socialni vezi. Sega onkraj plemenske pripadnosti in zamenjuje pomen krvnega sorodstva. Sorodstvo se pri aboriginih teje klasifikatorno. Izvor takega sorodstva naj bi bil po Fisonu, Gillenu in Spencerju v t.i. skupinski poroki. Otroci tevilnih parov, kjer krvno starevstvo ni bilo definirano, so bili skupni bratje in sestre. Westermark je tezo o skupinski poroki zavraal. Freud rpa iz e takrat bogate antropoloke evidence o totemizmu, a pride do zakljuka, da ni prave celostne razlagalne teorije totemizma in da to, kar se kae kot totemizem, ni ve to, kar je totemizem bil neko. Primitivna ljudstva imajo enako staro in dolgo kulturno zgodovino, kot jo ima beli, civilizirani lovek, kar e dodatno oteuje razumevanje totemizma. Za Freuda je temeljna znailnost istega totemskega klana eksogamija. Prelom prepovedi predstavlja najhujo mono kritev, hujo od od uboja totemske ivali. Vse, kar izvira iz totema, je analogno pomenu krvne druine in s tem spoznano kot absolutna ovira za spolno zdruitev. e nedolno ljubimkanje med totemskimi sorodniki se lahko kaznuje s smrtjo. Totemska eksogamija naj bi bila odgovor na asovno stareje skupinske poroke, saj je morala definirati, uvesti red v spolna razmerja. Funkcija eksogamnih razredov je torej izkljuno v regulaciji zakonske izbire in prepovedovanju incestuoznih spolnih odnosov. Odraz prepovedi so prenekateri obiaji iz etnoloke evidence; od izogibanja sestri, materi do neizgovaranje imena matere, sestre. Na vpraanje, zakaj so divjaki tako obutljivi na incest, poda Freud pokroviteljsko razlago, da so le-ti skunjavi blije in potrebujejo izdatnejo zaito kot mi, krepostni, civilizirani ljudje.

Institucija totemizma je v tesni povezavi z organiziranostjo primitivnih plemen na eksogamne razrede, podrazrede in totemske klane, ki po eni strani definirajo socialna razmerja in nadomeajo krvna, hkrati pa regulirajo inter/intra-plemenska spolna in porona razmerja. Organizacijska razdelitev avstralskih plemen na eksogamne razrede:

E K SO G M I J A

Avstalska plemena

Fratrije

Sub-fratrije

Totemski rodovi

PSIHOANALIZA PRIHAJA NA POMO Prvi poizkus uporabe psihoanalitinega pristopa in ne zgolj citiranje takrat pomembnih antropologov Freud uporabi pri razlagi ambivalentnega odnosa med zetom in tao ter nenavadnih obiajev, ki smo jim pria v etnografski evidenci. Freudova razlaga personalizira formalizirane vzorce obnaanja in jih postavi v polje posameznikovih duevnih procesov. e so takratne druboslovne znanosti gledale na loveki fenomen iz neke oddaljene, dvignjene pozicije, kjer je bolj jasen in objektiven razgled, je psihoanaliza ponudila zrcalen pristop; iz globin loveke psihe navzven. Obiaji aljenja na raun sorodnikov etc. niso neki sui generis zakoni, neodvisni od resninih ljudi, ki jih drubena pravila vodijo kot lutke na vrvici ter ohranjajo drubeno kohezijo. e mogoe, a odgovor na vpraanje, zakaj v osnovi do simptoma sploh pride, ponudi Freud in psihoanaliza, ki rpa svoje logiko iz preueanja posameznikov, svoje odgovore : Tain odpor ob izgubi herke-sovratvo in vivljanje v herko-ljubezen do zeta Moevo (zetovo) ljubosumje, motnja seksualne iluzije. Moki zaradi incestuoznih prepovedi zavraa izbiro, ki izvira iz naklonjenosti do ljubljenih (enskih) oseb iz otrotva. Na mesto matere in sestre stopi taa. Prav razmerje zet-taa je za psihoanalizo zanimivo zato, ker ni tako neposredno kot razmerje sin-mati/sestra. Pri tai je incest fantazijska skunjava, prepovedana z nezavednimi vmesnimi leni. Strah pred incestom pri primitivih ima torej infantilne poteze in se sklada z duevnim ivljenjem nevrotikov. Prva dekova izbira libidalnega objekta je vedno incestuozna mati, sestra. Hrepenjene po incestu, tai kot nadomestku matere, je jedrni kompleks nevroze. Moderni nevrotik se otrokih psihoseksualnih razmerij ni uspel osvoboditi, bodisi se je vrnil k njim, divjaki pa so te prepovedi zgolj formalizirali.

TABU IN AMBIVALENCA USTVENIH VZGIBOV Tabu= svet, posveen, a hkrati grozljiv in nevaren sveti strah Tabujske zapovedi niso boje zapovedi; so zapovedi izven sistema. Ne poznamo jim izvora. So samoumevne, stareje od religijskih in predstavljajo najstareji moralni kodeks lovetva. Kaken je lahko tabu? 1. naravni=MANA 2. preneseni: pridobljen preko arovnika Funkcije tabujev:

itijo (kralja, sveenika, predmet) varujejo ibke pred mano varovanje v povezavi s stiki z neistimi in nevarnimi stvarmi (npr. truplo) spotovanje obredov zaita ljudi pred bogovi zaita lastnine varovanje nerojenih, malih otrok, da se ne navzemejo nevarnih energij preko starv

Tabuizirana so vsa liminalna telesna stanja (menstruacija, smrt,...), posebni predmeti in posebni ljudje; vse kar je grozljivo in nas navdaja s strahospotovanjem. Posebna niso sama po sebi, ampak, ker se jim dodeli poseben status. Zakaj se jim dodeli poseben status? Zato, da sistem ostane konsistenten. Da se enaba izide. Da se predznaki portajo. Kazen kot posledica preloma tabujske se dejansko izvede avtomatino, sama od sebe. Nekdo zauije prepovedano jed, v grozi priakuje smrt in dejansko umre- placebo efekt smrti. Tabu se tesno navezuje na koncept mane, pripisan doloenim stvarem in osebam z nevarnimi momi, ki se prenaajo s fizinim kontaktom. Stik s tabuizirano stvarjo prenese na nesrenika nek nevaren naboj, osebi se spremeni poloaj v koordinatnem sistemu pomenov. Nekaj kar je bilo smrt se prenese na nesrenika. Sam postane smrt, zato mora umreti. Freud vidi tej dinamiki izrazito podobnost med tabujem in t.i. duevno motnjo prisilne bolezni, ki bi jo lahko pri bolnikih z nevrozo imenovali tudi tabujska bolezen. Freud posvari pred prehitrimi zakljuki o enakosti med tabujsko prepovedjo in prisilnimi prepovedmi. Podobne so si po obliki, ne pa nujno v bistvu. Obema vrstama prepovedi je skupna notranja tesnoba, obutek groze, katastrofe, nekaken avtopilot, ki posameznika prisili, da ne pride v stik z doloeno stvarjo. Tabu in nevroza naj bi imeli skupne znailnosti: zapoved se pojavi iz ni - nemotiviranost zapovedi zapoved ene notranja nuja prenosljivost te nevarne, kune lastnosti na druge predmete po logiki asociacije ali fizinega stika obredna dejanja izhajajoa iz prepovedi

Kako nastane nevrotina situacija? V zgodnjem otrotvu se je ob dotikanju (genitalij) izrazil moan obutek ugodja. Vdor avtorite v to stanje blaenosti je to dejanje prepovedal. Prepoved s strani ljubljene osebe (oeta) je moneja od gona, za to je bil le-ta potlaen v Nezavedno. Prepoved in gon sta vedno v pat poziciji; gon potlaen v nezavednem in prepoved, ki je ta gon dri pod kontrolo. S tem je nastala nerazreena situacija, ki vodi v ambivalentno vedenje do avtoritete. Konstantni nezavedni elji po dotiku predmeta avtomatino sledi zavestna prepoved realizacije. Strah je moneji od ugodja. Motivacija ostaja posamezniku neznana, saj se vee z gonom, ki potlaen di v Nezavednem, do katerega racionalna zavest nima dostopa. Svojih obutij nevrotik oz. divjak ne more logino razloiti, saj je format zapisa gon-prepoved zavesti neberljiv. Prenoslijvost prepovedi odseva tendenco gona, da se izmuzne jei nezavednega in si poie nadomestke, skoz katere se lahko izrazi. V skanju nadomestkov gon ni niti malo izbiren. Prepoved seveda sledi tem novim objektom elje. Gon in prepoved se torej nenehno izenaujeta in izniujeta. Ta nadomestna dejanja za pomiritev gona so kot ventil za sprostitev napetosti, ki se kopii kot posledica venega boja in igre make z mijo med prepovedjo in gonom. Nevrotik vse bolj ie dejanja, objekte, ki bi zadovoljili in pomirili gon, a ti se hkrati vsebolj pribliujejo prvotno prepovedanemu dejanju. To je jedro nevroze. Totemizem je torej socialna institucija, mehanizem regulacije najstarejih lovekih skomin, ki preko vpeljave koncepta tabuja brzda prepovedana nagnjenja iz Nezavednega. Tabuizirane so tiste osebe, predmeti ali stanja le-teh, ki posameznika silijo v skunjavo po prekoraitvi prepovedi (npr. podlonik hoe biti kralj). Odpoved dobrini, soc. poloaju, predmetu je temelj sledenja tabuju, saj se je za prekoraitev tabujske prepovedi mogoe pokoriti s spravnimi dejanjem. Za analizo totemizma so e posebej zanimivi tabuji, ki se nanaajo na:

sovranike vladarje mrtve

Uboj sovranika ima za sabo celo vrsto predpisov: pomiritev duha ubitega sovranika z obredi, restrikcije morilec (pa eprav je vzel ivljenje sovraniku), npr. ne sme v hio v lastni vasi, spravna dejanja, ki oistijo morilca krivde, obredna izvajanja. Kralje, sveenike etc. je treba varovati in se hkrati varovati pred njimi. Varovati, ker je od njih odvisno skoraj vse, saj imajo boanske moi. So upravljalci kozmosa in posledino v slubi svojega ljudstva. Njihovo osebno ivljenje je regulirano z netetimi predpisi; ujeti so mreo ritualov in zakonov, ki odpravljajo vsako njihovo osebno svobodo. Ti obredi in predpisi so neke vrsta maevanja podlonikov za njihovo ponianje. Po eni strani imajo kralji preseek svobode, po drugi preseek restrikcij. Vdanost, podlonost, zaupanje in aenje, celo pretirana afiniteta do avtoritete ima po drugi strani ambivaletno nasprotje v skrajnem nezaupanju in celo prikritem sovratvu (pred kronanjem, je nekatere afrike kralje pretepla mnoica; pogosto so se le-ti funkciji kralja odrekali). Podoben odnos imajo nevrotiki do

doloene osebe, ki ji pripiejo pretiran pomen, mo in ima korenine v paranoienm odnosu sina do lastnega oeta. Strah divjakov do kralja je torej analogen infantilnemu odnosu sina do oeta. Varovati pa se jih je treba, ker so nosilci mane, te skrivnostne energije, ki se kot elektrini naboj prenaa na ljudi, predmete in ivali. Nezavarovanim prinaa smrt in pogubo. Mrtvi so obravnavani podobno kot sovraniki. Vsakdo, ki je priel v stik z mrtvim telesom , se mora izogibati soljudem, hrani, predmetom skupne uporabe etc. Npr. vdovci in vdove morajo iveti odmaknejno ivljenje, se skrivati pred ostalimi, e posebej pred nasprotnim spolom. Spet je v igri skunjava, tokrat vdovca ali vdove po nadomestku umrlega partnerja. Zanimiva je prepoved izrekanja imena umrlega. Ime je namre pomemben del stvari, sam pomen le-te. Prisilni nevrotiki se glede imen vedejo podobno kot divjaki (bolnica ni elela pisati svojega imena, ker bi s tem izgubila delek osebnosti). Pri tabujih mrtvih ne gre zgolj obrede alovanja. Prav neizrekanje imena pokojnika izraa globok strah pred prisotnostjo in vrnitvijo duha umrlega. Mrtvi so zli, demonski, eljni morjenja, ki si v smrt elijo povlei ive. Zakaj taka percepcija mrvtih? Po Westermarku so due umrlih nezadovoljne, zavidajo ivim. Negativne lastnosti se pripisujejo mrtvim nenazadnje zaradi instinktivnega strahu pred smrtjo. Freud to dojemanja zopet pojasni kot odraz ambivalentnega odnosa prisilnih bolnikovdivjakov do ljubljenih oseb: za neno ljubeznijo se pogosto skriva nezavedna sovranost. Dobri ivi se spremenijo v zle mrtve. Ta latentna sovranost je obujena s tem, da je projecirana na sam objekt sovranosti. Zla narava nedavno preminulega je torej zgolj projecirana lastna sovranost do te osebe, ki dobi uteleenje v demonski prikazni iz onostranstva. Navidezno, a v resnici lano alovanje, nas razbremeni obutka krivde. Projekcija osebnih psihinih vzgibov v materialni svet naj bi bila pomemben del t.i. animistinega svetovnega nazora primitivov. Ko se napeta psihina situacija s asom razrei, se hrati spremeni spremeni tudi negativna, demonska percepcija umrlih. Tabu zrase na tleh ambivalentnega ustvenega odnosa zavestna boleina in alost je altruistina kompenzacija brutalnega egoizma, nezavednega zadovoljstva nad smrtjo Drugega. O vesti Gramatika Nezavednega Tabujska vest in obutek krivde in tesnobe ob prepovedi tabujske zapovedi je po Freudu ena izmed najstarejih oblik fenomena vesti. Vest nastane po istem principu kot tabu in prisilna nevroza. En len binarnega para je nezaveden in ostaja potlaen zaradi tiranskega gospostva drugega, zavestnega lena. Nezavedni procesi sledijo lastni logiki in so relativno neodvisni in samostojni od tistih, ki jih enaimo z zavestnimi. Impulz, ki je nastal v Nazavednem, lahko vznikne v navidez nesmiselnem, neloginem in neumestnem mestu ali situaciji vsakdanjega ivljenja. Po kakni logiki se pomeni iz Nezavednega veejo, lepijo in navezujejo na dogodke iz zavestnih stanj? Po logiki asociacij, metafor in metonimij, torej operacij, ki jih v prvi meri povezujemo z jezikom. Na primer: predmet kupljen na Hirschengasse in prijateljica neke pacientke s priimkom Hirsch sta tabuizirana, nemogoa, bolnica se jima izogiba. Na tem mestu gre za nadvse pomembno ugotovitev o pomenu jezika kot tiranskem vladarju nae percepcije realnosti. Ideja iz strukturalne lingvistike o jeziku kot verigi oznaevalcev, ki neprestano zamenjujejo pozicijo v mrei pomenov, se ponuja kar sama. Beseda pomeni v enem kontekstu nekaj, v drugem nekaj popolnoma drugega. Beseda hirsch je taken preskakujoi oznaevalec. Pojavi se v navidez nepovezanih kontekstih, a je hkrati njihov edini povezovalni element. To daje slutiti, da procesi v Nezavednem sledijo neke vrste urejeni gramatini logiki. Nezavedno je torej strukturirano kot jezik, tolma le-tega pa je psihoanalitik.

ANIMIZEM, MAGIJA IN VSEMO MISLI- Narcistina narava animizma V pregledu teorij o animizmu, ki ivim in neivim stvarem pripisuje dodatno duhovno dimenzijo, se Freud sklicuje na dela oetov moderne antropologije iz 19. stoletja. Wundt in Hume sta trdila, da je animizem kot miselni sistem veljal za duhovni odraz lovekovega naravnega stanja. Animizem je torej najprimitivneji moni miselni sistem, kateremu sta kasneje v zgodovini, po evolucionistini logiki, sledila religija in nazadnje znanost. V najtesneji povezavi z animistino percepcijo sveta sta tudi njeni praktini manifestaciji magija in aranje, ki sta orodji za uresniitev lovekih elja oz. fantaziji, ki nas ele nauijo eleti. elja-fantazija-magija. Magija je manipulacija z naravnimi procesi, aranje pa je umetnost vplivanja na duhove. Magija lahko deluje na principu podobnosti (vodoo lutke, klicanje deja z imitacijo deja), principu sopripadnosti (mazanje oroja zdravi zadano rano, na sovranika lahko vplivamo preko njegove lastnine. Lastnina se enai z osebo samo. Pri kanibalizm gre za podobeno logiko- jesti pomeni biti eno z-, posedovati jedeno) in principu stinosti oz. t.i. kontaktne magije. Slednja deluje glede na asociativnost dveh idej. e sta si dve stvari podobni v eni skupni lastnosti, sta si sorodni in je na njiju mogoe vplivati. Prav v asociacijski zvezi, ki jo prepoznal e Tylor, pa tudi Frazer, vidi Freud klju do razumevanja magije. Imitativno naravo magije Freud razume analogno halocinatorni zadovoljitvi elja nebogljenega otroka, ki lahko o poteitvi vseh svojih elja zgolj fantazira. Pri odraslem loveku, pri primitivu, se elja zadovolji prek motorinih halucinacij-maginih ritualov in obredov. Motorino dejanje, postane samo jedro, bistvo magijskega dejanja, saj le-to proizvede eljeni uinek. Glavno vodilo magije, tehnike animistinega miselnega sistema, je naelo vsemoi misli, ki precenjuje pomen in vpliv duevnih procesov ter jih preslikava v realni svet. Zakaj pride do precenjevanja lastnih duevenih zmonosti? Libidalne tenje so v nas od zaetka otrotva do zrele dobe. Sprva gonske komponente seksualnosti niso usmerjene na noben zunanji objekt, to je t.i. stadij avtoerotizma. Tega kasneje v razvoju nadomesti faza izbire objekta, v katerega se libido kanalizira. Vmesni stadij med obema pa je stadij narcisizma, v katerem se do tedaj razpreni seksualni goni prvi zdruijo v celoto; Jaz postane objekt libidalne investicije. Del le-te za vedno ostane vezan na Jaz. Zaljubljenost (prototip psihoze po Freudu) v nadomestne zunanje objekte (osebe) kasneje v ivljenju, so zgolj emanacije libida, ki je ostal pri Jazu. Prav v visokem cenjenju lastnih psihinih dejavnosti, t.i. vsemoi misli, vidi Freud analogijo z narcisizmom, to neomajano zaupanje vase in vero v zmonost obvladovanja sveta. e bi te zakljuke aplicirali na evolucionistino paradigmo o razvoju miselnih sistemov, bi bil animizem faza narcisizma, religija faza iskanja zunanjega objekta, ki jo odlikuje vez s stari, znanstvena faza pa se je odpovedala naelu ugodja in ie svoj objekt v zunanjem svetu. Vsemo misli se je potemtakem danes ohranila le e v umetnosti, v arovniji umetnosti; elje umetnika se izrazijo navzven in izzovejo uinke v realnosti. Animizem je preslikava strukturnih razmerij lastne psihe v zunanji svet, s funkcijo lajanja in urejanja internih psihinih konfliktov (smrt blinjega-nezavedna elja po njegovi smrti-obrat v alovanje, da se pomiri vest). Animistina magija je torej delovala v okvirih, ki e niso potrebovali predpostavke o duhovih, ki so kasneje prevzeli te moi. Nastanek projekcijskih sistemov kot so duhovi in due, Freud vidi v primarnem dualizmu, lastnem vsaki osebi ali stvari, in sicer loenost na zunanjost-formo in notranjost-vsebino, na telo in duh (npr. pravimo, da lovek ni pri sebi, ko ga popade bes), na soobstoj nezavednih in zavednih duevnih povezav.

Kako je animistino videnje sveta primitivu pojasnilo naravne pojave in eksistencialna vpraanja? Kaj je objektivno resnino ob reevanju vsakodnevnih situacij ni pomembno. Je kanu poasen zaradi morskih tokov, ki nastanejo zaradi meanja hladne in tople vode, morkih oin, razlike v slanosti-gostoti ali zaradi vpliva duhov ali mane? Dejstvo je, da je poasen. Mana predstavlja vsevesoljni razlagalni in vzroni koncept; je skupni imenovalec vseh pojavov. Vse, prav vse je posledica mane. Mana predstavlja nito toko sistema, niti simbol, prvega gibalca, izhodie, ki celotnemu sistemu zagotavlja koherentnost in mai neskladja, neloginosti in nesmiselnosti, ki jim je pria posameznik v interakciji z Naravo. Je nujna, a priori predpostavka, ki zagotavlja red sistema. Mani bi lahko rekli tudi Usoda, karma, Bog, kvark, torej vsak najosnovneji in temeljni konsituitivni princip nekega miselnega sistema. Kako se vzpostavi red navidezno nerazumljivih pomenov, Freud nakae na primeru procesa t.i. sekundarne obdelave sanj. Ta odstrani nekoherentnost sanjskega materiala, a za ceno izgube prvotnega pomena sanj. Prerazporeditev psihinega materiala je kljunega pomena za vzpostavitev sistema. Na isti nain pride do redifinicije materiala zaznavanja in miljenja pri fobijah, prisilnem miljenju, blodnjah. Prerazoreditev informacij mora zadovoljiti zahtevam sistema, pa etudi so ti novi pomeni napani, po principu: ...ni vano, e je res, vano je, da deluje. Animizem, tabu in totemizem so torej le obrambni zidovi sistema, ki itijo pred pravo resnico, pred najglobjimi eljami, pred nami samimi. Mana je nujen predpogoj in hkrati posledica te logike. Nekaj je ideal, ki ga imamo o sebi, nekaj pa je resnica, pred katero si zatiskamo oi. INFANTILNA VRNITEV TOTEMIZMA Ojdipov kompleks in kultura Katere so po Freudu teorije o nastanku totemizma?

NOMINALISTINE: Ljudje so si izmislili totemistini sistem iz potrebe po razlikovanju med sabo - po imenih. Ime totema je kolektivni povezovalni element, ki ustvari razliko in bariero med nami in drugimi. (mi smo klan medveda, vi ste klan mii) - Spencer, Lang SOCIOLOKE: Teoretiki kot so Durkheim, Gillen, Spencer, Haddon, Frazer (2. knjiga) so videli totemizem kot socialno religijo. asti se skupnost. PSIHOLOKE: 1. Frazerjeva knjiga=totem je varuh due, 3. Frazerjeva teorija je vezana na primitivne predpostavke o spoetju. Koncept totemizma je stvaritev nosee enske. Doloena ival, rastlina, kamen etc. je oplodila ensko. Boas je trdil, da je totem duh-varuh prednika, ki se je temu prikazal v sanjah. To identifikacijo je prednik prenesel na svoje potomstvo. Wundt pa je verjel, da so totemi, ki so ponavadi ivali, prispodoba nosilcev ivalskih preobrazb due (kaa, pti, mi-nosilci du, ko ta zapusti telo).

Od kje eksogamija in totemizem? Nekateri avtorji, npr Frazer, so odlono zavraali povezanost obeh pojavov. Eni (Durkheim, Lang) so eksogamijo videli kot nujni sestavni del totemistinega sistema. McLennan je eksogamijo razumel kot relikt iz asov, ko so moki ugrabljali ene iz tujih plemen. Spet drugi (Morgan, Fison, Howitt) so eksogamijo videli kot instrument za prepreevanje incesta. Veina avtorjev pa se je strinjala, da je totemizem po izvoru stareji od eksogamije. Od kje tak strah pred incestom? Tak sveti strah, trdi Freud, ne more biti vrojen, predprogramiran v lovekemu umu, kot trdijo v biologijo usmerjeni antropologi od Westermarka naprej, torej Nature antropoloka pozicija. Kritve tabuja incesta so prisotne e danes, v nekaterih zgodovinskih obdobjih pa so bile poroke med brati in sestrami celo zaeljene in nekaj povsem obiajnega (Ptolomejci v Egiptu, Habsburani Habsburger unter lippe etc). Med evolucijskimi psihologi predstavlja incest osiromaenje genetske raznovrstnosti in kopienje dednih napak, kot posledica t.i. inbreedinga. Med primati redko prihaja do spolnih stikov med blinjimi sorodniki, predvsem samice se raje odloajo za genetsko bolj oddaljene partnerje. Pristai Westermarkove teorije so svoje teorije preverjali v kibucih in pokazali, da otroci, ne nujno krvni sorodniki, ki odraajo skupaj, le redko kasneje v ivljenju izberejo za partnerja ojega otrokega prijatelja nasprotnega spola. Dokaz takih neuspelih zvez naj bi bil tajvanski obiaj, poroka sim pua, kjer bodoa ena in mo odraata skupaj. Taki zakoni naj bi bili nadpovpreno neuspeni, rodi se manj potomcev, loitve in preutvo so pogosteji (Harris, 2000). Drugo moderno gledanje na incest je strukturalistino. Incest tabu in eksogamija sta tesno povezana, njun glavni cilj pa je ohranjanje in vzpostavitev aliansnih sorodstvenih vezi med prej tujimi in sovranimi skupinami ljudi. Levi-Strauss je v izmenjavi ensk videl zaetek in predpogoj loveke kulture. Freud zavrne Westermarckovo bioloko teorijo in se strinja s Frazerjem, ki je trdil, da kar je naravno loveku, ne potrebuje zakonske afirmacije. e bi bil incest res tako bioloko kodljiv, bi narava incest sama regulirala. kodljivost za vrsto naj bi bila torej vpraljiva; teko si je zamisliti higijenske in evgenine motive zakonodajalca iz davnih asov. Incest je bil in je e tolmaen izven kulturnega in asovnega konteksta, preveden v jezik moderne znanosti, ki je v konceptih tako tuja percepciji ivljenja t.i. primitivnih ljudstev, kot je danes magija empiristinemu znanstveniku. Freud pa omenja e eno teorijo nastanka institucije tabuja incesta. Ta se sklicuje na Darwina in na podlagi opazovanja vedenja loveku podobnih opic sklepa o obstoju majhnih skupin lovekih bitij, prahorde, kjer je dominanten moki-samec varoval svoje enske-samice. Mlaji samci so bili posledino izgnani iz krdela, prisiljeni v eksogamne zveze zunaj matinega tropa. Teorija o obstoju prahorde je pomebno izhodie za Freudovo nadaljno analizo totemizma in incesta. Kot e reeno, so totemske reprezentacije primitivnih ljudstev v glavnem (bile) ivali. Odnos (infantilnega) primitivca do totemskih ivali je (spet) ambivalenten. Po eni strani totemsko ival globoko spotuje in ji izkazuje najvije asti, po drugi strani se je boji. Freud to tesnobo, fobijo pred ivalmi vidi kot preslikavo negativnega obutka z enega od starev (oeta) na ival-oetov nadomestek. Konfliktno situacijo med sinom in oetom, ki je vpeljal Zakon prepoved uitka, imenuje Freud Ojdipov kompleks. Freud navaja primer malega Arpada, ki ga je neko kot otroka med uriniranjem v kokonjak, koko nesramno kljunila v ud. Travmatino doivetje, nedvomno. Kasneje je mali Arpad razvil nenavaden obsesiven interes za perjad; igral se je izkljuno s perjadjo, pel pesmice o kokoih, njegova najljuba igra je bila klanje perjadi. Do svoje totemske ivali je gojil

skrajno nasprotujoa si ustva-skrajno sovratvo in pretirano ljubezen. Svojega oeta je imel za petelina, sebe za pianka, ki bo nekega dne zrasel v petelina. Neko si je za obed zaelel marinirano mater (koko), lapsus pa je bil simptom njegovih najglobjih nezavednih elja. Po analogiji predstavlja v totemizmu totemska ival prednika, oeta, iz katerega izhaja celoten rod. e sta temeljnji zapovedi totemizma prepoved jesti-ubiti totemsko ival in prepoved spolnih odnosov s totemskimi sorodniki, ki pripadajo totemu-Oetu, potem je po freudovski enabi ojdipalna situacija jedro totemizma. V potrditev svoje revolucionarne teze navaja Roberthsona Smitha, ki je trdil, da je bil v pradavnini skupinski uboj svete ivali-totema in uitje njegovega mesa pomemeben del totemistine religije. Prelita je bila sveta kri, zauito je bilo sveto meso. Obred je zagotavljal in ohranjal (krvno) povezanost z boanstvom, totemom, saj pomeni jesti nekaj, postati le-to. Pri ritualnem uboju totemske ivali na oltarju morajo biti prisotni vsi, krivda mora biti kolektivna. Po zagreenem zloinu vsi delegirano objokujejo in toijo nad ubito ivaljo, umorjenim bogom. Zapovedanemu, skoraj prisilnemu alovanju sledi ekscesno praznovanje. Uboj totemske ivali in ambivalenten ustveni odnos do le-te je torej odmev prvega prauboja tiranskega, mogonega pra-oeta s strani ljubosumnih sinov. A veselje zmagovitih sinov je bilo kratkotrajno. Nova situacija ni prinesla priakovanega rezultata. Predpostavljena idilina situacija se ni udejanila. Vpraanje kontrole nad enskami ni bilo razreeno, nasprotno, saj je naenkrat bilo preve kandidatov za vodilnega samca v hordi. Po obdobju konfliktov in brezvladja je med patricidno bratovino prilo do premirja, konsenza, da je za preivetje organizacije nujna restavracija starega reda. Rojena je bila institucija totemizma. Slabo vest ob umoru so eleli prikriti z (lanim) kesanjem in povelievanjem ljubljenega oeta. Obutek krivde so eksternizirali in deificirali v obeh totemskih zapovedih. Totemska organizacija je v ivljenje ponovno obudila umorjenega Oeta, dobrega varuha, skrbnika in zaitnika. Po drugi strani je oetomor triumf morilske naveze bratov. Z zaobljubo, da izvirnega greha ne bodo nikoli ve ponovili, so hkrati prisegli na vzajemo bratsko solidarnost in prepoved bratomora. To, kar se je zgodilo Oetu, se ne sme nikoli ve ponoviti. Druba je bila utemeljena na sokrivdi, religija na slabi vesti in kesanju. Totemsko ival je kasneje v zgodovini zamenjala antropomorfna oblika Oeta-boga. Prehod od ivali k boanstvu je viden npr. v zgodnjih enaenjih grkih bogov s svetimi ivalmi (Zeus=bik). e je bil totemizem odraz asa, ko je lovetvu vladala uzurpatorska krvolona Bratovina, pomeni kasneja stopnja, kjer vlada Bog-Oe, vrnitev Oeta na prestol ivljenja in smrti ter e odloneji poskus sprave sinov z oetom. enska boanstva (Kibela, Izida, Afrodita) in njihovi boanski mladostniki spremljevalci (Adonis, Atis, Tamuz) so zgolj prehodne narave. Bili so odraz svobodnega izkazovanja incestuoznega libida Bratovine. Slaba vest je te mlade ljubimce boginj Mater namenila kaj kratko ivljenje kazen s smrtjo ali kastracijo. Z ustolienjem oetovskih boanstev se je druba ponovno vrnila v patriarhalno ureditev prahorde. Oe torej nikoli ni bil zares premagan in umorjen, saj pomeni njegova vrnitev v deificirani in metafizini obliki isti triumf nad naivnimi sinovi, ki so lahko verjeli, da lahko vladajo svetu. Boga Oeta je mnogo kasneje zamenjalo neko drugo sinovsko boanstvo - Kristus, ki je nase prevzel krivdo, krvavo breme izvirnega greha. S tem, ko predpostavi grenost drugih in zanje plaa dolg z ivljenjem, se poistoveti z (greno) eljo Drugega. e je v lui libidalne ekonomije grenik perverzne, je Kristus histerik (iek, 1991). Histerik enai eljo Drugega z lastno eljo. Greh vseh nas plaa s svojo smrtjo; ivljenje da za odvzeto ivljenje. Samortvovanje Kristusa na kriu kae na neplaani krvni dolg uboj oeta. Z odpravo krivde postane Kristus-Sin enak bogu-Oetu in s tem zares odpravi religijo Oeta. Evharistija

je potemtakem totemski obred rtvovanja, kjer se obestvo vernikov z obrednim uivanjem Njegovega telesa in Njegove krvi povee s Sinom-Oetom. Ali kot sporoa molitev: Moj Bog, odpusti mi, ker sem greil in ubil tebe, ki si bil moj najbolji Oe. Trdno sklenem, da se bom poboljal. Pomagaj mi s svojo milostjo... Zakljuek Totem in tabu je prvi resen poizkus uporabe psihoanalitinih konceptov v drubenih vedah. Zakaj torej psihoanaliza in kaj lahko le-ta ponudi antropologiji? Pomemben je njen metodoloki pristop k razumevanju posameznika in posebna perspektiva, gledie, ki loveka vidi v drugani, predvsem bolj demistificirani, banalizirani lui. Prav ta uvid po ovinku ali pogled s strani je eno od pomembnih izhodi psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo elje) e deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do resnice po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktine in navidezno nekompliciranee stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temanih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno realnost ustvari norec, pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledino e bolj razgaljena, oitna ter primerna za analizo, bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med zdravimi, pritevnimi posamezniki. Psihoanaliza, e bolj kasneje lacanovska, jw induktivno zavrta prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretina) psihoanaliza lahko v pomo tudi antropologiji, e si le-ta prizadeva pojasniti loveka kot totaliteto na relaciji bioloko-psiholoko-drubeno. Freudovo delo je napisano v evolucionistinem duhu. Temu se ne gre uditi. Kar je bila Newtonova fizika do Einsteina za naravoslovje, je pomenila evolucija za druboslovje od asov razsvetljenstva do prvih desetletij 20. stoletja. Odnos Zahodnjaka do primitivnega Neevropejca je kolonialno pokroviteljski. Primitivom je po Freudu potrebno pripisati vejo mero ustvene ambivalence, torej ustvene nestabilnosti; nihanja iz ene skrajnosti v drugo, iz ljubezni v sovratvo. So kot otroci, nezreli in nespametni. Nenazadnje so z nainom ivljenja bolj izpostavljeni tveganju. Ta nocija o t.i. ustveni nestabilnosti e danes velja v Zahodni drubi za enski spol. enska naj bi bila bolj ustvena kot moki. Amplituda in frekvenca razpoloenjskih stanj je pri njej veja in vija; niha med evforijo in jokom brez razloga. Je torej iracionalna, bolj primitivna in posledino blije Naravi. Je patoloka. Potrebno jo je civilizirati. Ne gre pa zgolj za uporabo pojmov, kot so primitiven, zaostal, arhaien, gre za logiko, ki jo lahko sledimo od zaetko moderne evropske znanosti naprej, preko Humea, Kanta in konno do socialnega darvinizma Herberta Spencerja, enega najvplivnejih intelektualcev druge polovice 19. stoletja. Spencer je bil izjemen polimat, genij, starosta viktorijanske inteligence. Neposredno je vplival na Durkheimovo teorijo o arhainih in modernih drubah in nenazadnje na celotno strukturalistino/funkcionalistino antropoloko misel. H.G. Rivers je na npr. terensko delo, ekspedicijo Torres Strait s seboj vzel zbrana dela H. Spencerja. Spencerjeva je teorija o univerzalnem, enotnem principu evolucije, po katerem se ravnajo vsi sistemi v naravi, od moganov, ivalski in rastlinskih vrst, do lovekih skupnosti. Vsem sistemom je skupna dinamika spremembe od manj kompleksnih do bolj, pri kateri je arhaino ali povsem transformirano ali pa inkorporirano v modernem. Vsaka stopnja predstavlja evolucijsko prilagoditev in je funkcionalna v danem zgodovinskem obdobju. Tem arhainim ostankom, preitkom, ki jih zabrie asovni vektor, je mogoe slediti v preteklost kot geolokim plastem in iz hierarhine strukture posledino sklepati o posameznih

vmesnih, razvojnih stopnjah. Preteklost torej zares nikoli ni nekaj, kar se je konalo na neki oddaljeni toki asovne premice. Je konstituitivni del sedanjosti. Iz te logike je izla Haeckelova komparitivna embriologija, model moganov Johna Hughlinsa Jacksona, Spencerjeva dediina, ki je danes po stotih letih spet referenca za t.i. revolucijo v nevroznanosti. Sociobiologija, evolucijska psihologija/psihiatrija so neposredne naslednice evolucionistine ideje. Freudova vizija drubenega ustroja in dinamike je brez dvoma spencerijanska. Aborigini predstavljajo asovno okno v nao paleolitsko preteklost in v tem gledanju Freud nikakor ni originalen. Celotna njihova drubena ureditev in nezadnje njihov psihini ustroj je adaptacija na okoljske pritiske in lovsko-nabiralniki nain ivljenja. Kot tak ustreza naravnemu stanju stvari. Dananja evolucijska (paleo)psihopatologija vidi dananjega, modernega, loveka kot ujetega v telesu in umu v obdobju, ki se je konalo pred 5 mio let. Dananje nevropatologije so zgolj odmev, ostanek arhainih evolucijskih adaptacij. Freud tako direktnega preskoka ne naredi, eprav se ponuja sam po sebi. Vidi zgolj podobnost v formi. Zaveda se svoje inferiorne socioloke/etnoloke teoretske podkovanosti, zato ponudi skromno analogijo s simptomi modernih obsesivno-nevrotinih bolnikov in ivljenjem divjakov. Eleganca Freudove vaje iz antropologije je v vpeljavi, za psihoanalizo kljunega, stinega razlagalnega elementa med psihinim razvojem individuuma (otroka) in zaetki loveke drube. Ta moment Freud imenuje Ojdipov kompleks. Totemizem in religija nasploh so tako zgolj mutirane posledice loveke krivde, izhajajoe iz prastare krvave razreitve le-tega. To teorijo kasneje nadaljuje v svoji zadnji napisani knjigi, Mo Mojzes in monoteistina religija. V nasprotju z darvinistinim duhom dela, pa se zdi duh umorjenega Oeta s strani patricidne bratovine, ki strai preko religije, bolj analogen lamarckovskem filogenetskemu (kulturnemu) spominu. Moderna kultura civiliziranega loveka je ta interni ambivalentni konflikt med eljo in prepovedjo, ki jo izvaja avtoriteta, odpravila. Tabu je nepotreben. Le psihino bolni ljudje, nevrotiki ohranjajo te vzorce reevanja osebnih konfliktnih situacij, ki so bile neko v preteklosti ali med primitivci formalizirane in konstruirne v obliki drubenih regulacijskih mehanizmov, kot je npr. totemizem. Primitivi so torej posameznikove infantilne konfliktne situacije izhajajoe iz ambivalentnih odnosov ugodje-neugodje povzdignili v drubeni zakon. Totemizem pa ni sama prepoved elje, je nain kako prepoved zaobiti in se karseda pribliati realizacije elje, pa eprav nikoli popolnoma. elja nikoli ne more biti realizirana. e pomembneje, elja ne sme biti realizirana, sicer bi to pomenilo konec civilizacije in vrnite v primordialno kraljestvo, kjer vladajo nagoni, kjer vlada Nezavedno. lovek postane nazaj ival, e se vsak gon zadovolji takoj in neposredno. e je totemizem zgolj simptom regulacije elje ne ubiti totemsko ival in ne imeti spolnih odnosov s totemskim partnerjem, je deduktivno stopnja nije oba prepoved ubijanja in svobodne spolnosti s sorodniki. Razumemo lahko, zakaj je logika, ki iz povedanega sledi, naletela na marsikatero nasprotovanje. Freudove teorije so poleg Darwinove evolucije in Kopernikovega heliocetrizma le ena izmed velikih ponianj loveka, ki jih je morala prebaviti judeo-kranska civilizacija. Psihoanalize ima globoke epistemoloke in nenazadnje moralno-politine implikacije. ista psihoanalitina teorija je v sri ateistina, v njej ni mesta za loveka kot boansko stvaritev, v kateri Bog zre svojo zrcalno podobo. lovek je banaliziran, vren s prestola stvarstva. Njegovo bistvo ni Dobro, enejo ga egoistini motivi po zadovoljitvi internih potreb, o katerih ne ve ni. Je igraa v rokah nagonov in zunanjih okoliin. lovek, njegovo organsko telo, je zgolj bojni stroj v borbi sebinih genov, katerih cilj je zgolj veno reproduciranje, podvajanje in rekombiniranje. (pre)iveti je treba za vsako ceno; to je lovekovo poslanstvo.

Osebki, s katerimi vsak posameznik pride najprej v stik, so njegovi najbliji, niti ne nujno genetski sorodniki. Osebki istega spola (oetje, bratje) ponavadi predstavljajo primarno konkurenco za najbolj oitno izbiro spolnega partnerja (matere, sestre), preko katerega se bo ivljenje nadaljevalo. ivljenje se ne sme nikoli konati, pa etudi je cena smrt drugega organizma. ivljenje je torej kot fizikalna konstanta. Samo Je. Je dejstvo, nespremenljivo, veno in ni drugega. Bioloka variabilnost je zgolj preobleka te sile, katere edini cilj je, da zgolj Je. Namen tega gona po ivljenju ni njegova dokonna satisfakcija, ampak je njegovo bistvo, da se sizifovsko ponavlja v kronem gibanju - od rojstva do smrti. Vedno znova se vrne nazaj kot zombi, kot ivi mrtvec iz hollywoodskih grozljivk. Kljub navidezni dinaminosti je cilj ivljenja nekaken status quo, stanje mirovanja. To stremljenje k mirovanju, ki je pa je v celoti realizirano samo v smrti, imenuje Freud gon smrti, princip Tanatosa. Je torej kategorija nad biolokim ivljenjem in fizino smrtjo. Molekula DNK, kot nosilka ivljenja sledi istim zakonom, ki veljajo za materijo skoraj povsod v vesolju, vsaj na makro nivoju. ivljenje je torej zgolj ena od oblik organiziranja energije-snovi, atomov. Nima vijega ali pomembnejega mesta v iri sliki. Spogledovanje psihoanalize in antropologije je nekoliko kasneje predstavljal Malinowski in ola biolokega funkcionalizma, eprav je oe moderne metode terenskega dela to zanikal. Kultura je mehanizem, ki brzda takojnjo zadovoljitev lovekovih primarnih biolokih potreb. lovek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se ivljenje udejanja v isti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov bioloki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oe, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti. Pravila poroanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ojimi sorodnki, so le en tak indikator lovekovega sestopa v Kulturo. e je loveka ival elela postati lovek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/oetom. Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je loveka kultura kot regulator primarne potrebe po preivetju, v jedru podobna nevrozi, ne v klininem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najirem smislu je nevrotina v svojem bistvu. Primarno eljo po preivetju in njena stranska produkta - nezavedno eljo po uboju najdirektnejega konkurenta (oeta) in repredukcijo z najdirektenjim spolnim partnerjem (materjo), v kulturi zamenjujejo druga dejanja, objekti (npr. port), ki so zgolj substitut osnovne elje in se zgolj na trenutke pribliajo prvotnemu prepovedanemu dejanju. Lacan je priel do podobnega zakljuka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da rei brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije. Kot odgovor na kritike Ojdipovega kompleksa in uporabe koncepta v teoriji o razvoju loveke drube iek (iek, 1991) loi med Ojdipovim mitom in mitom o Praoetu. Ojdipovski oe je avtoriteta simbolnega reda, ki prepove uitek (z mamo). Le-ta vlada kot Ime oeta (Name-of-the-father). Ime oeta predstalja fiksiran oznaevalec v mnoici drugih, prostih, preskakujoih oznaevalcev, ki oznaujejo simbolnega oeta. Simbolni oe je lahko katerakoli avtoriteta, ki otroku uvede Zakon. A le tono doloen oznaevalec, z (osebnim) imenom lahko izvaja absolutno avtoriteto. Vsak se lahko spomne tiste brezkompromisne utemeljitve ukaza: ....ker je oe tako rekel.... In ve se, kateri oe je to rekel: oe z imenom in priimkom. Sinovi pa z odstranitivijo Praoeta ne doseejo ni, prav nasprotno. Uitek, do katerega naj bi imel neomejen dostop ta Uivajoi oe (Father-of-enjoyment), je za njih e vedno nedostopen, nien. Oe se zmagoslavno vrne kot Ime oeta v socio-religioznih institucijah, ko sinovi uvidijo svojo napako.

Ampak, e je bil Oe ovira do svobodnega uitka, lacanovska psihoanalitina teorija nadalje pravi, da je popoln uitek kot tak, e v osnovi nedostopen govoreemu subjektu. Mit o Praoetu je tako komplementaren oz. suplementaren Ojdipovem. e je ultimativni uitek e v osnovi nedosegljiv, je figura oeta- Father-of-enjoyment, iluzija, fantazija. Oe nikoli ni obstajal oz. je bil mrtev e od samega zaetka. Svojo avtoriteto izvaja zgolj kot a priori predpostavka. Kdo lahko prepove Uitek? Le tisti, ki ga poseduje v celoti, tisti, ki pozna vse trike in zakonitosti uitka, prvi uiva-, subject-supposed-to-enjoy. Varuh simbolnega reda (Ime Oeta) je torej moen le ob predpostavki te obscene verzije uivakega Oeta, ki je vzpostavil red v predojdipalni polimorfni perverziji. Prahorda in dominantni samec sta tako za pojasnitev geneze pozicije Oeta-Zakonodajalca (Ime Oeta) v simbolnem redu lahko brez problema fiktivna pojava, zgodovinsko nepotrebna in marginalna.

LITERATURA: 1. Freud, Sigmund: Spisi o drubi in religiji: Totem in tabu. Drutvo za teoretsko psihoanalizo. Ljubljana, 2007. REFERENCE: 2. iek, Slavoj: Looking awry: an introduction to Jacques Lacan through popular culture. The MIT press. Cambridge, London, 1991. 3. Harris, Marvin and Johnson, Orna: Cultural Anthropology-5 th edition. Allyn and Bacon, 2000. 4. Young, Allan. Predavanja na ZRC SAZU, v okviru seminarja: Antropologija in nevroznanost: integriran pristop k lovekovim univerzalijam, kulturnim razlikam in evoluciji lovekovega uma. April, 2008.