www.mladinska.com/mojplanet

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • MAREC 2011 • LETNIK 6M

ES

EČ

NIK

, ŠT.

7 •

MA

RE

C 2

01

1 •

LE

TNIK

6 •

3,4

7 €

za

nar

očn

ike

v šo

li, 3

,72

€ z

a n

aro

čnik

e n

a d

om

u, 4

,10

€ v

pro

sti p

rod

aji

7

Snežni plazoviSkrivnostni kometi

Svizec

Je vate?

44

Svizciglodavci

Lovci so pred približno 60 leti v naš alpski svet, najprej v Julijske Alpe, potem pa še v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, začeli naseljevati svizce. Ti so namreč zaradi ledene dobe iz naših Alp izginili.

ali podzemne veverice

55

Kraljestvo: Animalia (živali)

Deblo: Chordate (strunarji)

Razred: Mammalia (sesalci)

Red: Rodentia (glodavci)

Družina: Sciuridae (prave veverice)

Rod: Marmota (svizci)

Vrsta: Marmóta marmóta

osebna izkaznicaSvizci

Visokogorski prebivalci Alpski svizci živijo izključno v gorah, najdemo jih celo do 3200 m nadmorske višine. Največ jih je v Avstriji, Italiji in Švici. Sicer pa sorodniki alpskih svizcev živijo na vsej severni polo-bli; razširjeni so tudi onkraj polarnega kroga in do južne meje zmerno toplega pasu. Največji in tudi najbolj podobni alpskim svizcem so doma na Aljaski – sivi svizci. V vzhodnoevropskih in azijskih stepah jih zastopajo stepski svizci (bobaki), ki ima-jo krajši rep. V listopadnih gozdovih severnoameriškega vzho-da pa živijo gozdni svizci, edini samotarji med svizci, z značil-nim dolgim repom.

Pravi požrešnežiSo rastlinojedi, prehranjujejo se predvsem z mehkejšimi deli rastlin. Na dan lahko pospravijo do 1,5 kilograma svežih ra-stlin, pred zimo tudi več. Živijo v družinskih skupnostih. Meje svojega domovanja označujejo z izločki ličnih žlez. Skupnost sestavljajo monogamna* samec in samica ter njuno potom-stvo. Samci se, ko odrastejo, odselijo in si v bližini domovanja svojih staršev ustvarijo družino. Brlogi, ki jih skopljejo tudi do pet metrov globoko, se dedujejo od staršev. Do brloga peljejo

ali podzemne veverice

Alpski svizec

88

naravni

pojavi

Ko sneg postane nevaren ...

V teh, skoraj pomladnih dneh te gotovo že mika, da bi se podal v hribe. A pazi! V hribih lahko tudi marca močno sneži, svež sneg pade na trdo, poledenelo staro snežno odejo, in če se nov sneg ne sprime s starim, lahko hitro nastane snežni plaz. Ti pa so za pohodnike, smučarje in sankače lahko izjemno nevarni! Ali veš, kako in zakaj plaz nastane ter kako se rešiti, če te ujame?

Snežni plazovi

99

Kako nastanejoSnežni plazovi nastanejo na precej nagnjenih pobočjih (a običajno ne zelo strmih, saj se tam sneg ne nabira), ni pa nujno. S snegom, ki pade na staro, trdo podlago, se zgodi nekaj takega kot s sne-gom, ki pade na vetrobransko steklo avtomobila. Gotovo si kdaj že doživel nočno sneženje, podnevi pa si prišel do avtomobila in videl, da je sneg zdrsnil navzdol proti brisalcem. Ko se sneg zaradi dviga temperature čez dan ne more več držati stekla, zdrsi navzdol. Po-dobno, a z veliko večjo količino snega, nastane snežni plaz v nara-vi. Ko se zaradi različnih razlogov sneg ne sprime s podlago, lahko zdrsne po pobočju navzdol. Razlogov za nastanek plazu je lahko veliko: temperatura, kritične količine snega, naklon pobočja ter nje-gova prisojnost oziroma osojnost, odsotnost rastlinstva, smer in moč vetra ipd.

Zadošča en sam korak ...Največ snežnih plazov se sproži naravno in ve-činoma ne ogrožajo človeških življenj. Tu in tam pa kakšnega sproži kak nepreviden planinec ali smučar. Velikokrat je dovolj le ena stopinja na pravem mestu, da se vrhnji sloj snega razlomi in začne drseti, včasih pa še to ne – plazovi se namreč sprožijo tudi sami od sebe. Kjer se od-lomi prva plošča snega, je začetek plazu. Nato ta nadaljuje svojo pot v najbolj idealni smeri; to je običajno po manjših dolinicah. Ker na poti uničuje vse pred sabo, lahko dolino, skozi ka-tero pogosto prihrumi plaz, prepoznaš po tem, da so drevesa polomljena ali pa jih sploh ni, in po nagrbančenem, in nakopičenem, snegu. Največ snega in polomljenega drevja je običaj-no tam, kjer se plaz začne ustavljati. Če plaz ujame človeka, je najverjetneje, da ga bodo re-ševalci našli prav tam.

Snežni plazovi

Plaz na svoji poti pobira še dodaten sneg in lahko potuje več kilometrov v dolino.

12

okolje

Embalaža

Vsaka sinička čivka, da smo ljudje packi in da preveč smetimo. Razvili smo ločevanje odpadkov, njihovo ponovno uporabo in recikliranje – metode, s katerimi smo si zagotovili, da se smetenju ne odpovemo, temveč blažimo njegove posledice. Zakaj ne bi raje poskusili z metodami, s katerimi smeti sploh ne bi ustvarili?

Zbode podatek, da doma v smeti največkrat odložimo embalažo. Kar tri četrtine smeti povprečne družine je embalaža! To so plastenke pijač in živil, tetrapaki, pločevinke, pla-stični lončki in vrečke ter kartonska embalaža.

Embalažaje zelo priročna za hrambo živil in pijač, za njihovo prenašanje in varovanje, da se ne pokvarijo ali poškodujejo. Lahko da ima izdelek zelo privlačno embalažo. Nič ne pomaga – skoraj vedno embalažo kmalu po nakupu zavržemo. Ko odvržemo embalažo, odvr-žemo na smetišče mnoge minerale in surovine. Je to najboljše, kar človek zna? Prinesti domov superge ter odvreči škatlo, papir in vrečko, v kateri smo kupljeno prinesli? Kupiti vsak dan vsaj eno plastenko, jo izprazniti in zavreči, ko bi lahko vsak dan uporabil isto steklenico?

13

Embalaža

Znamo boljše»Količino embalaže lahko zmanjšamo,« se je dobro začel pogovor z Majo Rijavec, ki deluje v kulturno eko-loškem društvu Smetumet, v katerem kar naprej razmi-šljajo in se sprašujejo o odpadkih. Iz odpadkov ustvarja-jo, z njimi se igrajo. V resnici pa odpadkov ne marajo in iščejo vse mogoče načine, da bi jih ustvarili čim manj ali se jim povsem izognili. Na prvo mesto je Maja postavila radoved nost: »Dobro je začeti z vprašanji, kaj kupuješ, kje kupuješ in kako kupuješ.« Nakupovalni seznam mora na-rediti vsak sam ali skupaj s starši. Tako dobimo odgovor, kaj kupujemo. S seznamom se odpravimo po nakupih. »Imamo izbiro: supermarket, tržnica, kmetija,« ponudi

Maja odgovore. Pove, da lahko tako na tržnici, v supermar-ketu ali pri kmetu kupimo sadje, zelenjavo, mleko, jajca, sku-to, testenine, moko, stročnice, žita, suho sadje in oreščke ter piškote. A so izdelki, ki jih lahko kupimo samo v trgovini, na primer nutela, cedevita, čokolešnik, gazirane pijače in pralni prašek. Ostalo je zadnje vprašanje: kako kupujemo? V mislih ni imela denarja, temveč izbiro načina nakupovanja, s kate-rim prinesemo domov čim manj ali nič kupljene embalaže.

Nekaj usmeritev»Ena možnost je, da kupujemo večja pakiranja namesto is-tega izdelka v veliko manjših pakiranjih. Morda lahko posta-nemo pozorni in pogledamo, ali prodajajo izdelke v biološko razgradljivi embalaži,« je predlagala Maja. Iz Maje je kar vrelo: »Poskusite kupiti embalažo, ki je iz enega materiala, kot na primer jogurtov lonček, ki je izključno plastičen in se reciklira v celoti, ali embalažo, ki jo lahko odložite kot papir. Najslabša embalaža je od kave, čokolina, cedevite, ker gre za kombinacijo aluminija in plastike. Ločevanje plastike od aluminija je zahteven postopek, za katerega potrebuje-mo veliko energije. Tudi tetrapak ni dober material za reci-kliranje ali ponovno uporabo.«

16

sesalci

Žvižgač je majhen sorodnik zajcev in kuncev. Oglaša se z visokim in predirnim piskom. Tako se sporazumeva s svojimi vrstniki. Ta navada je žvižgačem dala tudi ime. Imenujejo jih tudi piskači ali pike.

Kot hrčkiŽvižgač ali pika je velik kot hrček. Običajno ima kratke za-obljene uhlje, noge so kratke, rep je komaj opazen. V bistvu so žvižgači bolj podobni glodavcem kot pa zajcem, vendar jih z zajci druži več skupnih značilnosti. Dlako imajo dolgo in mehko, z njo so porasla tudi stopala. Vrat je izredno gibljiv. Glavo namreč lahko zasukajo za 180º. Tako si očistijo kožuh tudi na hrbtu.

Pevski zboriPike se oglašajo z dolgimi in kratkimi klici. Za samce so med parjenjem značilni dolgi klici ali zaporedje krajših klicev, ki traja do 30 sekund. Z enim kratkim klicem naznanijo, da so v bližini plenilci. S kratkimi klici se tudi sporazumevajo z vr-stniki. Tako nastanejo pravi pevski zbori. Slišimo jih zlasti zvečer. Med oglašanjem največkrat čepijo na skalah.

Žvižgač

17

Dvojni iztrebkiŽvižgači so rastlinojede živali. Hranijo se z listi, stebli ter cvetovi trav, šašev, grmičevjem, lišaji in mahovi. Podobno kot njihovi sorodniki zajci tudi pike izločajo dve vrsti iztreb-kov. Prav zares! Najprej kot neprebavljeno hrano izločijo mehke, temnozelene iztrebke. Bogati so predvsem z vita-minom B. Te iztrebke ponovno zaužijejo. V želodcu se po-mešajo s hrano, nato potujejo v črevesje in se spet izločijo. Tokrat so iztrebki majhni, suhi in okrogli bobki. Večina hrane potuje skozi prebavila dvakrat. Tako žvižgači dobro izkoristi-jo hranilne snovi, ki so v hrani.

Zimska zalogaV poletnih mesecih žvižgači zbirajo rastlinje v večje kupe in ga sušijo na soncu. Če dežuje, seno odnesejo pod skale, da ne zgnije. Ko je suho, ga shranijo kot svojo žetev pod skale, med grmičevje ali v kakšno drugo skrivališče. Pozimi je to vir njihove hrane.

Žvižgač

Slabši tekačiŽvižgači so zaradi kratkih nog slabši tekači od svojih sorodnikov zajcev. Zato se ne oddaljujejo od svojih brlogov, kamor se lahko v nevarnosti zatečejo. Veči-na jih živi na meliščih in med skalnimi razpokami v gorah. Tam se tudi skrivajo. Nekateri kopljejo rove v gozdovih ali v stepah, čeprav noge in kremplji teh ži-vali niso posebej prilagojeni za kopanje.

osebna izkaznica

Družina: žvižgači (Ochotonidae)

Red: zajci in žvižgači (Lagomorpha)

Razred: sesalci (Mammalia)

Brejost: od 25 do 30 dni

Mladiči: pod 5 na leglo – vrste v visokogorju,

do 8 – vrste v nižinah

Dolžina živali z repom: okoli 20 cm

Masa živali: od 80 do 250 g, odvisno od vrste

Življenjska doba: odvisno od vrste, od 4 do 7 let

Habitat: skalovje v gorah, stepe, polpuščave

Razširjenost: Severna Amerika, vzhodna Evropa,

Bližnji vzhod, Azija severno od Himalaje

22

vesolje

Skrivnostni kometi

V veliki oddaljenosti od Sonca je komet nekaj kilometrov velika hladna kepa iz mešanice ledu in drobnih prašnih delcev oziroma zrnc peska. Ko pa se komet približa Soncu, ga svetloba na površju segreje. Iz njega pričnejo uhajati večje količine pare in prahu, ki oko-li ledene gmote – jedra ustvari velik svetel oblak. Temu oblaku pravimo koma kometa, ki z jedrom tvori glavo kometa.

Kometi ali repatice so najbolj nenavadna telesa v Osončju. Njihov značilni svetli rep je dolga tisočletja buril domišljijo ljudi, ki so se teh nebesnih repatcev bali, saj naj bi prinašali kugo in druge nesreče. Kometi seveda nimajo s človeškimi nezgodami prav nič. Danes vemo, da so to velike vesoljske kepe umazanega ledu, njihov rep pa nastane pod vplivom Sonca.

Zadnji zelo svetel komet McNaught nas je obiskal leta 2007.

23

Skrivnostni kometiSonce pa ne oddaja le svetlobe. Z njega neprestano bežijo drobceni delci, čemur pravimo sončev veter. Prav ta odpi-huje snov iz okolice jedra oziroma kome in ustvari znači-len rep. Pri nekaterih svetlih kometih nastaneta dva repa: modrikasti rep sestavljajo plini, ki jih odpihuje sončev ve-ter, rumenkasti pa vsebuje predvsem prašnate delce, ki jih »odpihuje« sončeva svetloba. Ste vedeli, da so lahko repi kometov dolgi več deset milijonov kilometrov? Da so tudi stokrat daljši od razdalje med Zemljo in Luno?

Izvor besede kometStarim Grkom so se zdeli kometi kot zvezde z lasmi (grško koma), zato so jih imenovali »kosmate« oziro-ma »lasate zvezde«. Aristotel je že v četrtem stoletju pred našim štetjem uporabljal besedo »kometes«. Grški filozof Teofrast pa je zapisal, da so tudi Egipčani za komete uporabljali ime »kosmata zvezda«. Bese-do komet so po Grkih povzeli Rimljani, od koder se je razširila po vsej Evropi. V slovenščini kometu pravimo tudi repatica oziroma zvezda repatica, vendar sta iz-raza v strokovnem besednjaku povsem opuščena.

Leta 2005 se je Nasina vesoljska sonda Deep Impact povsem približala jedru kometa Tempel 1 in ga tudi po-snela.

Sonda Deep Impact je na jedro kometa Tempel 1 spustila nekakšen »izstrelek«, ki je ob padcu dvignil oblak snovi. Tako so znanstveniki lahko natančneje preučili sestavo kometa.

Foto

gra

fija

: S. D

eiri

es/E

SO

Foto

gra

fija

: NA

SA

Ilust

raci

ja: N

AS

A

42

planetov

strip

43