1

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET

TEST

Si pustolovec?

ww

w.m

ladi

nska

.com

/moj

plan

et •

MES

EČN

IK, Š

T. 1

1-12

• JU

LIJ-

AVG

UST

2010

• L

ETN

IK 5

• 6

,94

€ z

a na

ročn

ike

v šo

li, 7

,44

€ z

a na

ročn

ike

na d

omu,

8,2

0 €

v p

rost

i pro

daji

PosterPoster

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET OBSEŽNEJŠA ŠTEVILKA

11-12

KoralniKoralnigrebenigrebeni

PožariPožari

Kiti Kiti

4

sive celicebiologija

4

Napravljena v potapljaško opremo počasi tonem in pu-ščam za seboj sled iz zračnih mehurčkov. Že samo nekaj metrov globoko se začne predstava: pisane ribice najra-zličnejših velikosti, barv in oblik švigajo sem ter tja, se skrivajo v luknjah, strgajo alge s trdih koral ali brodijo po pesku v upanju, da bodo našle kaj za pod zob.

Tam pod morsko gladino je čisto drug svet. Že pri nas v Jadranskem morju nas

lahko pod vodo presenetijo izjemno neobičajna bitja, na koralnih grebenih v

tropskih morjih pa je še bolj razburljivo.

55

Neobičajni morski prebivalciOkoli mene se sprehaja cela vrsta strašansko lepih pi-sanih posebnežev. Za vsakim vogalom se skriva kaj pik-častega, lisastega ali črtastega v neverjetnih barvah in na trenutke človek pomisli, ali si ni vse skupaj morda izmislil. Pa je vse res. Narava je tu pokazala vso svojo izvirnost in domišljijo. Nad veliko belo koralo plava jata številnih oranžnih ribic. Ko zamahnem z roko, se vse bliskovito skrijejo med špranje korale. Malo nižje sko-raj negibno v vodi lebdi riba plamenka – črtast rjavo-bel stvor z neštetimi dolgimi priveski, ki so pošteno strupe-ni. Mimo priplavata dve ribi – kirurga, ki imata na začet-ku repne plavuti trde oranžne izrastke, ostre kot kirurški nož. Iz nekoliko večje luknje me predirljivo gleda mo-rena. Vidi se samo njena glava, dolgo kačasto telo, ki

lahko zraste tudi do 3 m, pa je skrito v luknji. Prijatelj mi začne navdušeno mahati. Obrnem se in zagledam

veliko morsko želvo, kako počasi plava navzgor proti morski gladini, zajame zrak in se odpravi na-prej po svojih opravkih. Na drugi strani zagledamo nenavaden par: drobna črno-modra ribica šviga okrog ribe napihovalke in jo grizlja. Napihovalka je sicer znana po tem, da se ob razburjenju napih-ne in postane vsaj dvakrat večja, tukaj pa izjemno potrpežljivo čaka, da bo jutranja toaleta končana.

Čistilne ribice imajo prav posebno mesto v deželi koralnih grebenov: drugim ribam obirajo zajedav-

ce, sebi pa na ta način priskrbijo kosilo. Svoje uslu-ge ponujajo vedno na istem mestu, goste pa k sebi

privabijo s posebnim vabljivim plesom. Ker ribe nimajo nobenega drugega načina, kako se rešiti krvosesov, jim je ta servis seveda izredno všeč, in če je na čistilni po-staji gneča, z veseljem počakajo v vrsti.

Morena

Napihovalkain čistilna ribica

14

plazilcizakaj? kako?naravni pojavi

Požari v naravi

V naravi poznamo štiri elemente: ogenj, zemljo, vodo in zrak.

Ogenj je pomemben proces, ki vpliva na okoljske sisteme v naravi. Ogenj daje življenje, ga pa tudi jemlje. Ljudje ga že zelo dolgo uporabljamo in nam omogoča preži-vetje. Pri gorenju prihaja do oksidacije, sproščajo se velike količine toplotne energije, to pa izkoriščamo za priprav ljanje hrane, gretje in sušenje.

Naravni požariNajpogostejši so v naravi tisti požari, ki jih zanetijo strele ali nastanejo zaradi človeške nepazljivosti ali malomarnosti. Niso pa vsi požari škodljivi. Pogosti na-ravni požari so celo dobrodošli. Po vsakem požaru se na pogorišče kaj kmalu vrne življenje, ker zgoreli deli rastlin pognojijo tla z minerali. Odstrani se tudi rastna konkurenca (rastline, ki jemljejo svetlobo, hranila in vodo drugim), tako imajo možnost pospešene rasti tudi rastline, ki drugače niso uspešne. Ker najnižje veje dre-ves zgorijo, pride več svetlobe na tla, s tem omogočijo rast drugim rastlinam. Velikokrat spremljamo po televi-ziji velike gozdne požare v Avstraliji ali Severni Ameriki, ki povzročajo veliko škode. Taki požari se navadno po-javljajo v deželah, ki imajo dobro razvito protipožarno zaščito, ki preprečuje že manjše požare, zato se v dalj-

Ko se ogenj širi nenadzorovano in na mestih, kjer to ne želimo, gre za požar.141414141414

1515151515

Požari v naravišem obdobju brez požarov podrast zgosti in razraste. To pogosto pripelje do tega, da ogenj gori počasneje in z višjo temperaturo, zato se mu dreve-sa kljub zaščiti z lubjem težko uprejo in propadejo. Pogosto se ogenj razširi še v krošnje, kjer je v iglicah in listju veliko smol in eteričnih olj, tako pride do požara velikih razsežnosti. Znotraj požara, če je dovolj velik, se ustvari njegova lastna klima, kjer nastanejo močni vrtinci in mali orkani.

Vrste V naravi poznamo tri vrste požarov. Talni požar se vname pod zemljo in tli tudi več dni, pritalni se širi zaradi pritalnih rastlin, odmrlega lesa in su-hega listja, vršni požar pa se razširi v zelo vnetljive krošnje.

15

•

plazilci

Na Korziki, največjem francoskem otoku, sem naletel na prav poseben živalski vrt. V njem imajo eno samo vrsto živali – želve. O tem zgovorno priča že ime Acupulatta, kar v korziščini pomeni želva.

Želvje kraljestvo

26

Tako kot vsi plazilci se želve rade nastavljajo soncu.

Velikanke s Sejšelskih otokov so lahko stare krepko prek sto let.

27

Živalski vrt še zdaleč ni dolgočasen. V njem strokovnjaki proučujejo želve, skr-bijo za razmnoževanje ogroženih vrst, poleg tega pa skrbijo tudi za želve, ki se jih ljudje naveličajo in bi jih drugače spustili v naravo. To pa ni tako nedol-žno! »Le komu lahko škodi majhna žel-vica!« pomisli marsikdo, ki se tako reši hišnega ljubljenčka. Toda spuščene živali se lahko začnejo v novem okolju razmnoževati in ogrožati tamkaj žive-če živali. Prav to se dogaja v Sloveniji z vodno želvo rdečevratko, ki marsi-kje ogroža obstoj domače vrste želv – sklednice.

V Acupulatti lahko občuduješ kar 170 vrst želv z vseh koncev sveta. Za nizkimi ogradami domuje okoli 3000 okornih plazilcev. Kljub nji-hovi počasnosti se je treba pri ne-katerih ogradah kar potruditi, da želve opaziš. Mnoge se namreč rade skrijejo v kak miren kotiček pod grm ali drevesno deblo. Vodne želve pa pred preveč radovednimi obiskovalci hitro smuknejo v vodo.

Za nizkimi ogradami je mogoče spo-znavati, kako zelo različne so želve. Na prvi pogled se ločijo predvsem po barvi in obliki oklepov ter seveda po velikosti. Najmanjše so velike le za dlan, največje, ki prihajajo z Galapaškega otočja in Sej-šelskih otokov, pa so prave velikanke. Merijo lahko kar dva metra, težke pa so tudi do 250 kilogramov. No, še večje so vo-dne želve orjaške usnjače, ki lahko tehtajo kar 900 kilogramov. Teh v Acupulatti seve-da nimajo.

Želvje kraljestvo

Igor Fabjan FOTO

GRA

FIJE

: IG

OR

FABJ

AN

Posamezne vrste želv ločujejo le nizke pregrade.

Želve z južnega Madagaskarja so ene najlepših.

Želve nimajo zob. Hrano trgajo z ostrim roženim robom na čeljustih.

2828

Evropska prestolnica kitovPluli smo po zalivu Skjalfandi na Islandiji. V zavetju visokih gora je naravno zavetje za te velike sesalce, ki se tu redno zadržujejo od maja do oktobra. Edino mesto v zalivu Husavik se rado postavlja z nazivom evrop-ske prestolnice za opazovanje kitov. Za ta namen so preuredili nekdanje lesene kito-lovke in jih opremili s sodobnimi motorji, ki so tihi in imajo majhno porabo goriva. V zad-njih letih so na več kot 92 odstotkih plovb opazili kita. Običajno po zalivu sledijo do 11 metrov dolgim ščukastim kitom, pogosto pa zasledujejo tudi do 17 metrov dolgega in 35 ton težkega grbavca. Precej redkeje naletijo na največjega – sinjega kita. V Husaviku se

pa azoO v n

reportaža

Na ladji smo se pozibavali že več kot uro. Plovba ni bila prav nič zabavna, saj je pihal mrzel veter, ki sem ga čutil kljub kapi, rokavicam in debeli ribiški zaščitni obleki. »Ščukasti kit na levi!« je zavpila naša vodnica in v trenutku smo vsi pozabili na mraz in grozeče črne oblake, iz katerih bi vsak hip lahko začelo snežiti.

Zagledali smo veliko črno plavut in sivo telo, ki se je prikazalo le za nekaj sekund. Toliko, da je velika žival zajela zrak in hitro izginila pod vodno gladino. Kit se je kmalu prikazal nekaj sto metrov stran in igra skrivalnic se je nekaj časa nadaljevala sem in tja po zalivu. Kma-lu se je vodnica odločila, da bo dovolj, saj kita ni želela preveč vznemirjati.

Za opazovanje kitov se je treba toplo obleči.

Najprej smo zagledali črno plavut ščukastega kita ...

2929

n e itovkjz vodenjem turistov na opazovanje kitov ukvarjata dve družinski podjetji. Obe so-delujeta z naravovarstvenimi organizaci-jami ali jih finančno podpirata. V mestu si je mogoče ogledati še muzej, ki je edi-ni v Evropi v celoti posvečen kitom.

Podobne oglede kitov med aprilom in oktobrom organizirajo tudi na Norve-škem, predvsem v okolici Lofotskih oto-kov, in na Škotskem. Med ljubitelji kitov so priljubljeni tudi portugalski Azorski otoki in španski Kanarski otoki ter na drugi strani Atlantika vzhodne obale Ka-nade in ZDA.

Nekdanje kitolovke so preuredili za vožnjo turistov.

60

ptice

OSEB NA IZ KA ZNI CA

Podvrsta: rdečečela amazonka

(Amazona festiva festiva)

Vrsta: Amazona spp. (več kot 30 vrst,

številne podvrste)

Družina: prave papige (Psittacidae)

Red: papige (Psittaciformes)

Razred: ptiči (aves)

Življenjska

doba: 0d 30 do 50 let

Najboljši govorci med pticami so papige, med papigami pa sivi žakoji (afriške sive papige), sledijo jim amazonke. Papige pa niso edina vrsta ptic, ki govori. Človeški govor zelo dobro oponašajo tudi indijski kosi, srake, krokarji, škorci in drozgi. Sicer pa velja, da imajo večje vrste ptic praviloma bolj razločno izgovarjavo kot manjše.

Med amazonkami so za govor še posebej nadarjeni predstavniki

naslednjih podvrst: velika rumenoglava amazonka, modročela,

rumenovrata in rdečečela amazonka. Njihovi glasovi so najbolj

podobni človeškim.

čvorG e ao ap

61

Glej, kdo se oglašaSicer pa Lola ne oponaša samo besed, zelo dobro zna oponašati tudi različne zvoke. Ker njena kletka pogosto visi v rastlinjaku vrtnarije, kjer dela veliko ljudi, oponaša njihov smeh. Najpogosteje pa se smeje kot Ruth. Zelo dobro namreč oponaša intonacijo in barvo glasu. Če jo poslušamo od daleč, pogosto slišimo imitacijo pogovora, ki na prvi po-gled nič ne pomeni, vmes pa slišimo dele pogovorov prodajalk s stran-kami: dober dan, ja, ja, pa še tole bom, hvala lepa in na svidenje.

Hrana in negaJe kupljeno hrano za amazonke, v kateri so semena in orešč-ki. Rada pa ima tudi riž, sadje, meso, suh kruh in sladkarije. Rajko ji za priboljšek ponudi kakšen piškot.

Dvakrat na leto ji pristrižejo kremplje. Čeprav je Lola, kot vse amazonke, slaba letalka, jo Rajko poleti pogosto od-nese na travnik, da vsaj malo razprostre krila.

Najraje ima RajkaKo so jo dobili, je šla k vsakemu, mu sedla na ramo ali na roko. Ko pa je postala spolno zrela, se je navezala samo na Rajka. Zdaj jo lahko samo on vzame iz kletke, jo crklja in boža. Do drugih ljudi, tudi do domačih, je – če se ji preveč približajo – napadalna. Sicer pa je prisotnost ljudi ne moti, le govori ta-krat ne. Izjemo naredi le za otroke. Kadar Rajka več kot 14 dni ni doma, Lola popolnoma preneha govoriti, začne ji odpadati tudi perje. Ko se vrne, je vidno užaljena in ga ignorira.

… da je amazonka simbol Dominike v Malih Antilih? Njena podoba je v zastavi in grbu.… da ostaneta samec in samica skupaj več let?… da je šarenica pri starejših amazonkah rumena, oranžna ali rdeča, pri mlajših pa siva?… da sta si samec in samica tako podobna, da je določanje spola po zunanjih znakih zelo nezanesljivo?… da imajo amazonke zelo rade glasbo? Lahko se naučijo celo pesem z besedilom in

melodijo.

Amazonke živijo v stepah in tropskih deževnih gozdovih Srednje in Južne Amerike. Živijo tam, kjer je veliko vlage, na morskih in rečnih obalah in na zamočvirjenih predelih. Njihovo število v naravi upada zaradi krčenja njihovega življenjskega prostora, pa tudi zato, ker jih ljudje jemlje-jo iz narave. Velike so od 25 do 45 cm in tehtajo do 1 kg. V naravi se prehranjujejo s semeni, oreščki, sadeži in po-ganjki.

Lola z Gorenjske Mi smo obiskali Lolo, 17-letno rdečečelo amazonko, ki je pred 15 leti svoj novi dom našla v Podvinu pri Radovljici. Njen skrbnik Rajko Podgornik Reš nam je povedal, da se je prvih besed naučila zelo hitro. Seveda pa se je z njo moral precej ukvarjati. Vsak prost trenutek je posvetil Loli in jo učil govoriti. Prve besede, ki jih je razločno spregovorila, so bile Lola in dober dan. Rajko pravi, da Lola zelo dobro ve, da je to njeno ime. Ve tudi, da se zjutraj ne reče dober dan. Zato ga vsako jutro pokliče in pozdravi z dobro jutro. Ko vidi majhne-ga otroka, začne oponašati jok dojenčka. Rajka in njegovo ženo Ruth kliče po imenih. Pogosto se zgodi, da ga začne klicati, preden ga sploh vidi. Najpogosteje ga pokliče s po-dobnim glasom, kot bi ga poklicala Ruth.

FOTO

GRA

FIJI:

BRU

T

Biba Jamnik

a ap gi

68

zanimivosti iz sveta

V službo se vozim z vlakom, da ne bi z avtom še dodatno onesnaževala ozračja. Tako se izognem tudi zastojem v prometnih konicah. In seveda: na vlaku lahko berem. Pri teh naših vlakih me moti samo to, da ne mine dan, da vlak ne bi imel zamude. Poleg tega so nekateri že zelo dotrajani, tudi umazani, za 48 kilometrov pa potrebujejo najmanj eno uro, raje več.

Pred kratkim sem obiskala Japonsko in se seveda vozila z vlaki, tudi z nji-hovim najhitrejšim vlakom šinkanse-nom. In kaj me je najbolj navdušilo? Njihovi vlaki ne zamujajo, podzemna železnica vozi na dve do štiri minute, najhitrejši šinkanseni pa na najmanj pol ure.

V večmilijonskih mestih, kot so Osa-ka, Tokio, Hirošima in druga, je ne-predstavljivo, da bi se večina ljudi vozila z osebnimi avtomobili. Verjet-no bi se vsi skupaj zadušili zaradi iz-

Vsi šinkanseni imajo zelo aerodinamično obliko zaradi čim manjšega upora zraka.

69

Šinkanseni premagajo razdaljo med Osako in Tokiem v slabih dveh urah in pol ali samo v dveh urah – prevozijo pa več kot 500 kilometrov dolgo pot! Najhi-trejši šinkansen se imenuje nozomi, le malo počasnejši so šinkanseni hi-kari, nekoliko več časa pa si vzame kodama. Nozomi se ustavi le na ne-katerih postajah, mogoče na največ treh, in zato seveda lahko pelje zelo hitro, doseže tudi hitrost čez 300 km na uro, hikari se ustavi na mogoče pe-tih postajah, kodome pa se ustavljajo na vseh.

puhov! Zato so Japonci poskrbeli za zelo učinkovit javni prevoz. Mesta so tako čista, prometnih konic skoraj ni, predvsem pa v mestih ne smrdi po iz-pušnih plinih.

Poleg vlakov so me na Japonskem navdušili tudi ljudje. Japonci so na-mreč zelo obzirni in vljudni, nikoli se ne prerivajo. Na postaji se postavijo za črto, ki označuje, kje se bodo od-prla vrata vagona. Kako se lahko vlak ustavi točno pred zarisanimi črtami, pa ne vem ...

Na fotografiji sta dva najnovejša N700, posneta od spredaj. Oba vozita na linijah, imenovanih nozomi, kar pomeni upanje oziroma želja.

Takšen pa je šinkansen, ki vozi na liniji hikari, kar pomeni svetloba ali luč. Oblika je v primerjavi s serijo 700 in N700 nekoliko »zastarela«.