bilten fbs2Sobota, 15. oktober 2011

Oktober naj bo!

Oktober zasuče fokus gledališkega dogaja-nja iz poletnega ljubljanskega kulturnega vrveža v štajersko prestolnico. Oktober je, vsaj za zveste obiskovalce Talijinega hrama, mesec nekakšnega spominjanja, obujanja občutkov in možnost reinterpre-tacije že videnega. Festival Borštnikovo srečanje je nekakšen resumé pretekle gledališke sezone, obenem pa, zunaj tekmovalnega in spremljevalnega programa, nosi val sedanjosti. S pestrim, izven uradnega okvira, zastavljenim doga-janjem – predstavitve svežih knjižnih pri-dobitev, okroglimi mizami z aktualno (gledališko) tematiko – apelira na zdaj-šnjost, tukajšnjost. Izbor najprodornejših in najodmevnejših predstav lanske sezone, festival namreč omogoča hitro (in učinko-vito) integracijo v minulo sezono tudi vsem zamudnikom, podanih s strani selektorja Gregorja Butale, je sicer v glavnem fokusu zanimanja, vseeno pa velja omeniti (in zabeležiti) tudi ostalo »ponudbo«.Bilten pred vami, pa je nekakšen resumé celotnega festivalskega dogajanja, saj želi z različnimi žanrskimi postopki gledalcu/bralcu še približati gledališko umetnost, njene ustvarjalce ter opozoriti tudi na pester obfestivalski vrvež kulturnih prireditev. Oblikovalci lista pred vami kot voajerji na preži vsak večer (in večkrat tudi ponoči) iščemo nove besede za stare pomene, pri-vlačno, a ne trivialno beležimo gledališke in na sploh kulturne zanimivosti v tem »šta-jerskem mesecu mnogoterih umetnosti«. Da bo delček letošnjega festivala, tako kot ducat prejšnjih, ohranjen tudi materialno. In ja, ne bomo, kot morda pričakuje Sten-dhal, govorili o zelo grdih stvareh. Hude polemike naj se sprožajo drugje. Mi bomo samo realni.

ANITA VOLČANJŠEK

Evropejci, ki drezajo v Evropo Producent uprizoritve Evropejci (Evropané) je platforma Boca Loca Lab, ki je bila usta-novljena leta 2007 in se, poleg gledaliških dogodkov, usmerja tudi na področje sceno-grafije, vizualij in workshopov. Na Češkem velja za pionirja glasbenega gledališča, njihovega prepoznavnega žanra prepleta-nja dramskih in glasbenih prvin. Iniciator in vodja platforme je režiser Jiří Adámek, ki tudi piše librete za vse njene produkcije. Uprizoritve Boca Loca Laba so bile dobro sprejete in nagrajene tudi na mednarodnih festivalih na Poljskem (Kontakt 2009) in v Nemčiji (Now). Uprizoritev Evropejci vodi tematska iztočnica sodobne in obsežne grožnje vladajočih medi-jev, ki prežijo nad Evropo in si zagotavljajo pravico »edine, prave resnice«, pri čemer odr-ska postavitev išče ravnovesje med kolektiv-nim in individualnim počutjem Evropejcev. Projekt lušči vprašanja vere in verovanja (če to sploh še obstaja), uničujoč vpliv imperia-lističnih držav, globalizacije, vse to pa zao-krožuje kritičen vpogled v samo evropsko identiteto, ki je vse bolj razpeta med vodilne politične in gospodarske velesile, ter v para-dokse, kot denimo razpetost mnenj o Ame-riki, ki se jo občuduje in hkrati zaničuje. Odsev Ravnanje Evrope daje odsev, da se šibi pod neznosno težo medijev in se zmedeno, še bolj pa sprenevedavo in lakajsko obrača

po vetru oziroma (srhljivo nevidnem) diktatu svetovne sile onstran Atlantika. V uprizoritvi štirje neopredeljeni karakterji izvajajo večplastno nizanje svojih spominov, asociacij in miselnih podob, ki drezajo v obču-tljivo zavest Evropejcev. Struktura predstave je zastavljena kot skrajna razpršenost informacij (in modulov informiranja), kar seveda stilizi-rano govori o sodobnem, vsakdanjem tempu komunikacije. Na eni strani priklicuje zmedo, na drugi banalnost sveta, kakor nam je danda-nes posredovan. Temelj natančnega sosledja je faktor besede – kot ključni element sociološke pa tudi zasebne integritete, hkrati pa je feno-men besede, vpete v samo izvedbeno muzi-kalnost in ritem ter celostni format mešanice govora, zvokov in posameznih zlogov. Režijski koncept zaznamuje fragmentacija medijskega spomina, ki se poudarjeno ozira na politično dogajanje, izvajalci – poenoteno uniformirani v bele suknjiče, opremljeni s tehnološkimi podaljški, v sožitju s svetlobnimi snopiči in v mehanični dikciji nizajočih nedokončanih replik – pa delujejo kot brezimna delegacija, kot medij, ki je sočasno distanciran, a obenem še kako zelo vpet v problematiko, ki jo načenja in komentira, skratka, na vsak način ponuja v (kritičen) evropski razmislek.

ZALA DObOVŠEK, SIGLEDAL.

PETE

r K

rá

LíK

Prazno platno, ki kliče po barvah resnice

Prvo slovensko uprizoritev Barkerjevih Slik z usmrtitve je pripravila avstralska režiserka Lindy Davies skupaj z ansam-blom SNG Drame Ljubljana, s katerim je začela sodelovati pred dvema letoma v jakobinski tragediji Premenjave.Slikarka Galactia, ki jo upodablja Saša Pavček, prevzeme obetavno naročilo za »realistično« sliko bitke med Beneško

republiko in Otomanskim cesarstvom. Toda »realnost« slikarke se vedno bolj odda-ljuje od »realnosti« beneškega doža, pred-stavnika oblasti in »realnosti« kardinala, predstavnika cerkve. Vsak v sliki namreč išče svoje interese, ki postajajo vedno bolj kompleksni in se medsebojno izključujejo. Konflikt med njimi je torej neizogiben.Medtem ko admiral v bitki vidi pogum, Galactia slika strah. Ko dož govori o ponosu, Galactia začrtava bolečino. In ko kardinal pridiga o usmiljenju, Galactia barva mesar-sko klanje. Nerazumevanja Galactijinega

boja se od veljakov nalezejo tudi drugi ume-tniki, hrbet ji začne obračati ljubimec in tudi njeni hčeri, ki so prav tako tudi sami sli-karji. Ko se slikarka zave brezizhodne situ-acije, je prepozno. Igre ni mogoče prekiniti, tega nihče več ne zmore zaustaviti. Oblast lahko zaščiti svoje interese, ki jih ogroža nek umetnik samo tako, da mu vzame sred-stva in mu zapira poti, dokler mu končno ne odvzame tudi dostojanstva. Toda tudi potem lahko njegov ponižan glas še vedno kriči, čeprav stišano in pritajeno. Kar kriči Galac-tia iz ječe, je zahteva človeka po življenju in zahteva umetnika po luči resnice, čeprav je le-ta lahko tudi temna. »Krščanstvo je danes na preizkušnji, Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.« (Don Juan Avstrijski pred napadom na otomanske ladje.)Odrske deske so prostor, kjer se hrepeni po iskanju resnice, potemtakem pravi pro-stor za zgodbo o umetnici in njenem boju za umetnost. Oder postane platno. Platno, ki si želi barvnih odtenkov resnice. Pla-tno, ki išče resnico in njene odseve. Bitka.

KATArINA KOŠIr

Howard Barker

Slike z uSmrtitveSNG Drama Ljubljana

Trajanje: 2 uri 50 minut. En odmor.

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 7. 5. 2011 Veliki oder, SNG Drama Ljubljana

Prevajalec Zdravko DušaRežiserka Lindy DaviesDramaturginja Darja DominkušScenografka in kostumografkaSanja Jurca AvciSkladateljica Cathy MillikenOblikovalec zvoka in prereditelj glasbeIgor LeonardiLektorica Tatjana StaničOblikovalec luči Andrej HajdinjakPrevajalka na vajah Lija PogačnikAsistent režiserke (študijsko)Milan GolobAsistent dramaturginje (študijsko)Rok AndresAsistent scenografke Benjamin HafnerTonski tehnik Nino de GleriaIzvajalca Gregor Marinko violončeloMelinda Teodorovska oboa

IGrAJO CASTGalactia, slikarka Saša PavčekCarpeta, slikar Uroš FürstUrgentino, beneški dož Marko MandićSuffici, admiral Matija RozmanRivera, kritičarka Maša DergancOstensibile, kardinal Valter DraganProdo, veteran Rok ViharSupporta, Galactijina hči Barbara CerarDementia, Galactijina hči Iva BabićSordo, slikar Gorazd LogarLasagna, slikar Aljaž JovanovićPastaccio, tožilec Zvone HribarUradnik Rok ViharMoški v sosednji celici Gorazd LogarJečar Zvone HribarPrvi mornar Rok ViharDrugi mornar Aljaž JovanovićTretji mornar Gorazd LogarDelavec Zvone HribarMoški na razstavi Zvone Hribar

15. 10. 201120.30Stara dvorana

evropejciUžitki, te iskre blažene sreče!

Boca Loca Lab, Jedefrau.org, Experimentální prostor (CZ)

Predstava traja 55 minut in nima odmora.

Premiera:14. 5. 2008 Experimentální prostor Roxy/Nod (CZ)

Avtorji koncepta Jiří Adámek, Martina Musilová, Jakub KopeckýRežiser, avtor libreta in glasbene kompo-zicije Jiří AdámekDramaturginja Martina MusilováScenograf, kostumograf, oblikovalecmaske in projekcije Jakub KopeckýGlasbeni sodelavec Jan KrejčíkOblikovalca zvoka Jan Burian, Mikoláš Růžička

Oblikovalca svetlobe Marek Střížovský, Jakub KopeckýSodelavka za gib Zuzana SýkorováOblikovalka maskeMonika Šonková-Baďurová

IGrAJO CASTVeduna Štíchová sopranAnna Synková altPavol Smolárik tenorPetr Vančura bas

15. 10. 201119.00velika dvorana – tribuna

PETE

r u

hA

N

Sobota, 15. oktober

AGRFT na FBS

»Biti nosilec drame, nosilec z jajci je lepljenka produkcij prvega in drugega semestra. Študenti so se spopadali z dramsko situacijo, znaki, odnosi s soigralcem, izvablja-njem želenega cilja, tkanjem celote, sporočilnostjo, pomembnostjo zavedanja moči sporočanja preko gledališča, načini uprizoritev in še čim.« Tako je za programsko knjižico Festivala Borštnikovo srečanje zapisala Nina Rajić Kranjac, študentka dru-gega letnika gledališke režije o produkciji, ki je nastala kot plod celoletnega dela ob raziskovanju igre. Pod mentorskim očesom profesorjev Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja so se štu-dentje, takrat še prvega letnika, ukvarjali najprej z znaki v gledališču in njihovimi pomeni pa tudi s problemom medija. Kaj je ali kdo je medij? V prvem delu procesa so se ukvarjali z jasnim izražanjem idej, s komunikacijo (tudi do publike) in tako poskušali opredeliti, kaj gledališče kot medij je. V določenem obdobju so se ukvarjali tudi s teksti Frana Milčinskega – Ježka, v prvi vrsti s pesmimi, med drugim z njegovo Umrl je klovn. V drugem delu procesa so se spopadli z nadgradnjo in za medij postavili igralca. Igra-lec je najprej na odru sam, nato v dialogu z besedilom, ki ne nosi pomenov. Za začetek dialoga so izbrali slengovsko frazo »Kaj zdej?« in v tej maniri nadaljevali malo vsebin-skih pogovorov. Igralec mora nato nanje znati dodati svoje zgodbe, predvsem z orodji delovanja na partnerja, tako da besede dobijo svoj pomen. Igralec torej obogati vsebino. Metode, s katerimi so gradili predstavo, so bile zelo različne, nekaj jih je temeljilo na imaginaciji, ko si igralec mora predstavljati svojo najljubšo pijačo do zadnjega detajla, videza in občutka. Tako telo zazna znan impulz in se odzove. Lahko bi rekli, da so raz-vijali kapaciteto imaginacije. Predstava Biti nosilec drame, nosilec z jajci je rezultat učnih procesov, ki v prvem letniku Akademije znajo biti naporni in neprizanesljivi. Vsem mučnim trenutkom nav-kljub je rezultat predstava, plod skupinskega dela in prav v maniri letnika radoživa, radovedna in radodarna. Režiserka Nina kot esenco predstave poudarja: »Sprejemanje impulza, odzivanje nanj in s tem živeti na odru, četudi tega ne opaziš.«

rOK ANDrES

»Volim te«, torej sem.

Včerajšnja predstava Rojeni v YU je marsikomu privabila lepe spomine na mladostne dni, komu drugemu pa je morda pihnila prah s kakšne neprijetne dogodivščine, ki se veže na našo bivšo skupno državo. Zdi se, da je mlajša generacija popolnoma distancirano uživala in se tu pa tam spomnila stavka svoje babice, ki se je začel z »Ko je bil še Tito živ …«. Kot pripadnica slednje generacije poznam Tita iz slike, ki jo je imel dedek obešeno v garaži. Kot otroku, ki hodi v vrtec, mi še ni bilo najbolj jasno, kdo je ta oseba in zakaj mora biti sploh v okvirju, ampak sem vedela, da ga dedek spoštuje in zato sem ga tudi jaz. Ko pa pomislim na Titov režim, si ne morem pomagati, da mi pred oči skoraj ne spolzi spomin na temno rjavo kuhinjo z okroglimi držali na predalih, ki so jo imeli tudi vsi sosedje. Začuda so imele tudi vse mame enake mikserje, pralne stroje in sesalce. Nam (mladim) Tito in njegova Jugoslavija ne predstavljata neke težkokategorične avto-ritete, doživljamo ju kot del zgodovine, čeprav bližnje, ampak vseeno je to zgolj zgo-dovina. Ko pomislim na Jugoslavijo, me misli popeljejo k ljubezni, bratski ljubezni, če sem natančna. Namreč vsi, ki so živeli v tej državi, so se imeli radi in se nanjo spomi-njajo z blaženostjo in milino. Vsak pričujoči opisuje življenje v Jugoslaviji skoraj kot raj na zemlji; pa je res bilo tako? Kaj so imeli oni, česar mi nimamo? Sedaj imamo raču-nalnike, vse možne aparature, napredno tehniko, vozimo Audije, Kie in Range Roverse. Dedek pa je imel Zastavo in sliko Tita v garaži in je bil popolnoma srečen. Zanima me, v katerem časovnem obdobju ali bolje rečeno, v katerem političnem režimu bi živela sreča, če bi bila oseba in bi imela eno življenje. V YU ali v EU? Kaj bi bila sreča po narodnosti? S čim bi se preživljala, s kom bi se poročila, koliko otrok bi imela? Ja, bravo! Sreča seveda ni ene narodnosti, ne opravlja določenega dela, nima določenega zakonca in števila otrok. Sreča je v vseh in vsem, ne glede na naše preljube okvirje in predalčke, v katere tako radi dajemo ljudi. To sem se tudi »naučila« iz Jugoslavije: ne sodi ljudi po formalnih značilnostih. Pravijo, da ljubezen dela čudeže. Druže Tito je res napravil čudež, ko je tako bratsko združil Jugoslovane v eno državo, je pa tudi spregledal nekaj neprijetnih malenkosti v človeški naravi in birokratski organizaciji, ki so ta čudež degradirale v kaos. Ravno ta kaos se pokaže na koncu predstave, in sicer v problemu izbrisane identitete državljanov bivše Jugoslavije. Kakorkoli, rojena sem v YU, živim v SLO, sem državljanka EU, pred vsem tem sem pa človek, ki si želi čim večkrat izreči, slišati in neprestano misliti »volim te«.

VIKTOrIJA ALEKSOVSKA

Jugoslavija -

nekoč (in danes)

Se še spomnite Kraševih bonbonov 505? Ali kdaj pripravljate obrok »z eno žlico« vegete? Davnega leta 1959 si jo je na oddelku za raziskovanje pri Podravki izmislila Zlata Bartl. Vsi vemo za Zastavo 101 ali »stoenko« (praviloma se spom-nimo rdeče, zelene ali bledo rumene), za eno in neminljivo Radensko, ki je tri srca dokončno oblikovala šele leta 1954, risanke Baltazarja ... Se mogoče kdaj zamislite, zakaj ste si lahko zapom-nili slogane reklam iz teh časov? Takrat enostavno ni bilo tolikšne poplave s tujih trgov, stvari je bilo malo in tako si jih preprosto ni bilo težko zapomniti. Danes nam vsi, ki so živeli takrat lahko pričajo, kako so pri »Debeli Berti« kupo-vali dobrote, med njimi tudi čokolado Milko. Ali pa so čez mejo »švercali« leviske 505, avtoradie, plenice in druge reči, po katere lahko danes stopimo za vogal in jih preprosto kupimo. Brez napora, nape-tih živcev in potnih srag zaradi carini-kov. Dedki in babice nam vedo povedati, kako so potekale avtomobilske vožnje na parne in neparne dni, obdobja redukcije in varčevanja z elektriko ali drvenja v trgovino, ko se je razvedelo, da so v njej dobili pralni prašek ali olje. Vsega tega se lahko spomijo tudi naši starši, če so rojeni nekje v obdobju med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja. In uničujoče vojne, s katero se je končalo obdobje bratstva in edinstva. Ampak kljub vsemu, lepemu ali slabemu, so se vsi, ki so obujali te spomine in občutja po včerajšnji predstavi Rojeni v YU, na koncu nasmehnili in dejali: »Bilo nam je lepo.«Jugoslavija je spremljala mnoge genera-cije na poti odraščanja. Enih se je dota-knila bolj, drugih manj. Nekateri o njej črpajo iz svojih doživetij in spominov, drugi se le učijo ključnih pojmov, ker je to pač del naše zgodovine. Sinoči so v nas, na takšne ali drugačne načine, znova pognali lokomotivo pre-teklosti igralci Jugoslovenskega drams-kega pozorišta s predstavo Rojeni v YU. Še enkrat so dokazali, da Jugoslavija ni bila zgolj politična ali geografska struktura. Bila je mnogo več: bila je pojem njiho-vega odraščanja, prvih ljubezni, težkih in čudovitih trenutkov. Dvorano, v kateri smo bile zaprte mnoge generacije, je zajel val nostalgičnosti. Val, ki je dal slutiti, da Jugoslavija še vedno živi z nami. V naših srcih in v spominih.

VITA ZGOZNIK

15. 10. 201120.30Stara dvorana

15. 10. 201119.00velika dvorana – tribuna

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktorica

Gregor Butala, selektor

Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Lidija Koren, izvršna producentka

Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani

Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa

Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing

Darko Štandekar, tehnični vodja

Franci Rajh, arhivar

Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa

Nika Arhar in Ana Perne, voditeljici pogovorov o predstavah

Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah

Strokovna žirija

Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Žirija za Borštnikov prstan

Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Bilten – informator Festivala Borštnikovo srečanje

Urednica: Ksenija Repina Kramberger

Pomočnica urednice: Anita Volčanjšek

Lektorica: Maruša Žižek

Uredništvo: Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Katja Černe, Katarina Košir, Ana Obreza, Vita Zgoznik

Oblikovalec: Nenad Cizl

Prelom: Mateja Bajda

Tisk: Comtec, Maribor

Naklada: 250 izvodov

AMBASADA RZECZYPOSPOLITEJ POLSKIEJ W LUBLANIE

VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE POLJSKE V LJUBLJANI

T I T A N I U M

T I T A Nby

V programu 46. Festivala Borštnikovo srečanje so se zgodile spremembe ⇢ v ponedeljek, 17. oktobra, ob 17. uri odpade predstava Nepozabne v Lutkovnem gledališču Maribor. ⇢ v sredo, 19. oktobra, ob 20. uri odpade predstava Jakob Ruda, zato bo predstava Bartleby, pisar ob 20.30 uri v Stari dvorani. ⇢ v četrtek, 20. oktobra., bo v Vetrinjskem dvoru ob 11.45 uri strokovni pogovor o predstavi Bartleby, pisar.

bOŠT

JAN

LA

h, m

ATEJ

KrI

STO

VIČ