Zbornik ob 50-letnici delovanja vrtca na Pušči

1962 - 2012

Zbornik ob 50-letnici

delovanja

vrtca na Pušči

Pušča, oktober 2012

4

TRUD, USPEH, RAZVOJ

Zbornik ob 50-letnici delovanja vrtca na Pušči

Urednik: Aljoša Rudaš

Uredniški odbor: Jožefa Bačič, Bernadka Marič, Renata Forjanič , Vera Flisar, Mira

Vohar

Jezikovni pregled: Samanta Baranja

Oblikovanje: Aljoša Rudaš

Izdajatelj: Vrtec Murska Sobota

Tisk: DADO TISK, Vlado Plantarič s.p., Prežihova ul. 11, 9000 Murska Sobota

Naklada: 300

Leto izida: 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.23/.24(497.4Pušča)(091)(082) TRUD, uspeh, razvoj : zbornik ob 50-letnici delovanja vrtca na Pušči / [urednik Aljoša Rudaš]. - Murska Sobota : Vrtec, 2012 ISBN 978-961-269-811-9 1. Rudaš, Aljoša 2. Vrtec (Murska Sobota). Enota Romano (Pušča) 263601664

5

Kazalo

Urednikov uvodnik 6

Piše se leto

Prvi romski vrtec v Sloveniji in takratni Jugoslaviji 10

Spomini o vrtcu 17

Moji mladostni spomini na veliko življenjsko odločitev 19

Govori se o razvoju

Prehojena pot 22

50 let enote vrtca Romano Pušča—pomembna edukacijska vrednota 24

Ob 50-letnici vrtca na Pušči 26

Ob 50. obletnici vrtca Romano na Pušči 28

Pogled nazaj 30

Spomini 32

Spomini in razmišljanja 34

Sprva se je zdelo tako drugače, a vendar tako podobno 36

Vloga svetovalnega dela pri vključevanju otrok Romov v vrtec na Pušči 38

Moji spomini na vrtec, kot otroka, starša in funkcionarja 40

Vrtec danes

Vrtec na Pušči danes 42

Ko pričakovanje postane lepo in nastaja zadovoljstvo, uspeh 44

Vloga svetovalnega delavca v okviru projekta 46

Moji spomini na vrtec 50

Zgodba o vrtcu, glavi, srcu, zabavi in še čem 52

Bere se o uspehih

Prispevki, članki in objave o vrtcu v medijih 56 - 67

Brska se po arhivih in spominu

Shranjeni zapisi o vrtcu, pesmice, vloge, pisma 70 - 79

Iz knjige vtisov 81 - 87

Objave s spletne strani Vrtca Murska Sobota 89 - 93

Vrtec danes

Vrtec na Pušči danes 44

Ko pričakovanje postane lepo in nastaja zadovoljstvo, uspeh 46

Projekt »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti« 48

Moji spomini na vrtec 52

Zgodba o vrtcu, glavi, srcu, zabavi in še čem 54

Bere se o uspehih

Prispevki, članki in objave o vrtcu v medijih 58 - 69

Brska se po arhivu in spominu

Shranjeni zapisi o vrtcu, pesmice, vloge, pisma 72 - 81

Iz knjige vtisov 83 - 89

Objave s spletne strani Vrtca Murska Sobota 91 - 95

6

Urednikov uvodnik

Časovne prelomnice spodbudijo človeka in njegov interes, da se ozre v zgodovino z namenom, da bi prihodnost slonela na trdnih temeljih. Začetki delovanja vrtca na Pušči segajo v leto 1956, ko se je skupina prosvetnih delavcev na območju Murske Sobote pogovarjala, dogovar-jala in snovala načrt o izgradnji vrtca, ki bo otrokom Romov iz naselja Pušča nudil organizirano predšolsko vzgojo. Pričela se je izgradnja vrtca na Pušči, ki je svoja vrata odprl leta 1962 in sprejel 21 predšolskih otrok iz naselja. To je bil velik korak na področ ju vključevanja Romov v izobraževanje na slovenskih tleh. Takratni vrtec je bil prvi v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, edini, ki je bil namensko zgrajen za zgo-dnje vključevanje Romov v organizirano predšolsko vzgojo in posledično s tem v proces integracije širšega družbenega okolja.

Pol stoletja dela na področju predšolske vzgoje in odpravljanja socialnih neenakosti, boja proti diskriminaciji in družbeni odbojnosti ter vzgajanja v strpnem in pripravljenem okolju, opisuje plemenito delo in pot polno truda, uspeha in razvoja. Temu v namen je oblikovan tudi zbornik, ki ob zlatem jubileju s svojo barvito vsebino, v strnjeni obliki, predstavlja 18. 250 dni sreče, smeha, solz, veselja, žalosti, uspeha, truda in predvsem ponosa.

Ideja o zborniku je nastala ob prebiranju zapisov, gradiv in fotografij iz arhiva o vrtcu na Pušči. Pogovori o bogatih izkušnjah in doživetjih, ki so jim bile priča vzgojiteljice, so še dodatno okrepile vsebino in odebelile rdečo nit nastalega zbornika. Zbornik je razdeljen na štiri pomem-bna poglavja, in sicer:

Piše se leto…, ki je namenjeno začetkom vzpostavljanja in organizacije dela v vrtcu;

Govori se o razvoju, ki vključuje prispevke ravnateljev, vzgojiteljic, župana in ostalih zunanjih strokovnih sodelavcev in

strokovnjakov s področja predšolske vzgoje;

o aktualnem življenju in delu v vrtcu na Pušči v zadnjih treh letih si lahko preberete v poglavju Vrtec danes;

proti koncu zbornika boste zasledili poglavji Bere se o uspehih in Brska se po arhivu in spominih – obe pogla-

vji vsebujeta zanimive publicistične članke že iz leta 1964, stare dopise in izvlečke iz kronike ter knjige vtisov.

Vsem, ki so pripomogli k nastanku tega zbornika, se iskreno zahvaljujem za strokovno pomoč in svetovanje.

Stari kitajski rek pravi:

»Če planiraš leto dni vnaprej, zasadi riž,

če planiraš deset let vnaprej, zasadi drevo,

če planiraš petdeset let vnaprej, izobrazi otroke.«

Aljoša Rudaš, urednik

7

piše se leto...

10

1962 – prvi montažni vrtec na Pušči

Prvi romski vrtec v Sloveniji in takratni

Jugoslaviji

Prve pobude za vrtec so se začele že leta 1956, ko so na razširjeni seji občinskega odbora SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) Murska Sobota prisostvovali tudi Romi in predlagali ustanovitev posebnega vrtca za romske otroke. Deloval naj bi v prostorih zadružnega doma Černelavci. Krajani so to preprečili in v prazne prostore vselili stranko.

Življenje Romov je bilo zelo slabo. Najslabše razmere so bile v strnjenem naselju Pušča. To slabo stanje je narekovalo, da je bilo potrebno nekaj narediti.

Leta 1961 je na pobudo Sveta za varstvo družine pri socialnem skrbstvu Občine Murska Sobo-ta bil sprejet sklep, da se zgradi montažni vrtec na Pušči. Članica Sveta sem bila tudi jaz. Z gra-dnjo vrtca se je strinjal Oddelek za družbene dejavnosti, ki jo je tudi financiral. Ideja je imela tudi politično podporo, posebno s strani SZDL. Načelnica, gospa Štefka Brglez, se je pri tem projektu zelo angažirala.

Projektant in graditelj vrtca je bilo domače podjetje Lesna predelava Murska Sobota. Direktor podjetja je bil gospod Jaušovec, ki je izdelal načrt. Zgrajena je bila skromna lesena baraka. Nadzor nad gradnjo je imel gospod Cifer, uslužbenec socialnega skrbstva. Sama sem bila zadolžena za organizacijo vzgojnega dela in opremo vrtca. V okviru finančnih sredstev mi je naročilnice izstavljala uslužbenka socialnega skrbstva, gospa Marjeta Balaško, poročena Gor-jan. Z njo, kot načelnico je bilo sodelovanje zelo dobro, zato je bilo delo tudi lažje.

Postavitev vrtca in nabavo opreme je v celoti financirala Občina Murska Sobota. To je stalo okrog 3.200.000 dinarjev.

Zgradba je bila torej montažna, namensko grajena, imela pa je slabo izolacijo. Poleti so bili prostori prevroči, pozimi pa nas je zeblo. V stavbi so bili naslednji prostori: igralnica, kuhinja, umivalnica in garderoba skupaj, sanitarije in prostor za zaposlene. V umivalnici so bili nameš-čeni trije umivalniki za odrasle osebe. V sanitarijah sta bili dve straniščni školjki, tudi ti za odrasle osebe. Imeli smo samo hladno vodo. V samem začetku tudi vodovod ni deloval, zato sva s sodelavko prinašali vodo iz naselja od družine Pestner.

11

Igralnica je bila velika in svetla. Opremo in igrače smo kupili v Zagrebu (Didakta). Igrač je bilo sora-zmerno dovolj, premalo je bilo slikanic in instrumentov za glasbeno vzgojo. Kuhinja je bila primer-na, opremilo jo je podjetje Lesna predelava Murska Sobota, ki je prevzelo tudi patronat nad vrt-cem. Opremo kuhinje so podarili.

Okolica ni bila urejena. Teren je bil mehak, zato je bilo igranje zunaj onemogočeno že ob manjšem

dežju.

Težava je bila tudi pri kadru, zato sem se odločila, da sprejmem delovno mesto vzgojiteljice. Izkori-stila sem priložnost, da bi tudi sama delala z Romi in za Rome. Že nekaj časa pred odprtjem vrtca sem iskala možnosti kako navezati stike z romskimi družinami. Povezala sem se z brigadirjema, ki sta bila leta 1960 v IX. Pomurski brigadi Štefan Cvetko v Belem bregu v Srbiji. V tej brigadi sem bila namestnica komandanta. Brigadirja sta bila Evgen Pestner in Laci Baranja, slednji kot namestnik komandirja.

Pomagala sta mi navezovati stike z Romi. Bili so zaprta skupnost. Tuje osebe so bile nezaželene. Ko so zagledali neznanca, so se skrili po kolibah.

Prihajala sem v naselje, spoznavala ljudi, sestavljala seznam otrok za skupino in se seznanjala s perečo problematiko. Od vsega tega je bila odvisna organizacija dela.

Zanimivost je bila tudi ta, da smo pri opremljanju vrtca nabavili tudi obleko. V začetku smo imeli spodnje majice, žabice, igralno obleko (igralne hlače in srajčko iz flanele), trenirke, copate in gumi-jaste škornje. Velik poudarek je bil na sanitarno-higienskih pripomočkih (milo, razna razkužila, DDT prašek, sirupi za črevesne parazite in tudi druga zdravila, ki jih je predpisal zdravnik).

Zaposleni sva bili dve delavki, ob meni še Vikica Čerpnjak, ki je skrbela za higieno, pozimi za ogre-vanje in pripravljanje malice. Priskočila je na pomoč tudi pri varstvu otrok, ko sem odhajala v nase-lje po otroke, ki niso prišli v vrtec.

Občutke, ki sem jih doživljala pred odprtjem vrtca, je težko opisati. Z delom smo začeli 19. novem-bra 1962. Bilo je malo otrok, prvi dan je prišlo 14. Ta dan nas je obiskala predsednica Sveta za var-stvo družine. Krajši čas se je zadržala pri nas in nam zaželela uspešno delo. Bilo je precej joka, zunaj pred oknom pa so bili starši in spremljali naše delo. Umiti, oblečeni v vrtčevska oblačila so bili otroci prikupni in staršem všeč.

Štab brigade (Laci Baranja je levo spredaj v prvi vrsti)

12

Starši v začetku niso hoteli pripeljati otrok v vrtec. Veliko zadržkov so imeli ravno oni. Vrtec so sprejemali z velikim nezaupanjem. Zelo pogosto sem hodila v naselje, se z njimi pogovarjala in jih prepričevala, naj pošljejo otroke v vrtec. Spremljale so me tudi psovke. Vztrajala sem, zbira-la otroke od hiše do hiše in jih vodila v vrtec. Starši so se zelo pogosto pritoževali, da se otroci pretepajo med seboj. To je povzročalo tudi hude prepire med starši. Strah jih je bilo tudi, da jim otrok ne bi odpeljali.

Pisali so tudi v Titov kabinet, da jim hočemo odvzeti otroke, kjer so se na to tudi odzvali. Odgo-vorila jim je občina.

Interes staršev za vrtec se je občasno zmanjšal. Spet so bili potrebni pogostejši obiski naselja, pogovori in vzpodbude, da so otroke bolj redno pošiljali v vrtec.

Interes staršev za vrtec se je občasno zmanjšal. Spet so bili potrebni pogostejši obiski naselja, pogovori in vzpodbude, da so otroke bolj redno pošiljali v vrtec.

Otroci so se v vrtcu že dobro počutili, bili so na toplem. Aktivnosti otrok so bile kratkotrajne, hitro so se naveličali in silili nazaj v prostost, ki so je bili vajeni. Po nekaj mesecih je bilo obisko-vanje vrtca boljše, čeprav so prihajali umazani, ušivi, raztrgani, nekateri tudi brez čevljev. Noge so imeli povite v krpe.

Največja težava je bilo sporazumevanje, slovenskega jezika niso razumeli. Le ena deklica je obvladala nekaj narečnih besed. Moje besede je »prevajala« ostalim otrokom v njihov jezik. Pomagala sem si z gibi, mimiko. Pokazala sem jim predmete, jih poimenovala, besede smo več-krat ponovili. Reagirali so počasi in začeli poimenovati igrače in druge predmete v igralnici in okolju. Vse to je terjalo veliko napora od otrok in mene. Bili so tudi vzgojno zanemarjeni. Šest-letni otrok je bil na stopnji triletnika. Niso znali rokovati npr. s svinčnikom, barvicami, saj doma niso imeli potrebnih vzpodbud. Vrtec je bil odprt od 7. do 12. ure. Vmes smo imeli tudi malico. Mlečne jedi so slabo sprejemali. Postopoma smo se navajali na hrano. Težko je najti besede, s katerimi bi opisala vse, kar smo doživljali.

Leta 1963 je bilo uspešno tudi letovanje na morju. Čeprav zelo težko, sem starše prepričala, da smo skupinici otrok omogočili bivanje v koloniji v Baški. Vendar so imeli nekateri zadržke še zadnji dan. Materialne stroške, kakor tudi nabavo oblačil, je kril Svet za varstvo družine. Ta je dejansko omogočil otrokom brezplačno letovanje na morju (10 otrok od 21, ostali starši pa so otroke poskrili). V koloniji so bili vodljivi, dobro so se počutili med drugimi otroki. Izboljšali so tudi znanje slovenskega jezika.

1963 - vožnja s čolnom v Baški

1963 - skupina otrok v koloniji na otoku Krku—Baška

13

V prvem šolskem letu 1962-63 je bilo torej vpisanih 21 otrok in sicer:

*Napisala sem seznam otrok zaradi priimkov, ker so si Romi spreminjali priimke po uglednih osebah v občini, pozneje pa tudi iz širše okolice.

Tudi Romi so se začeli sezonsko zaposlovati v Avstriji, vendar so avstrijski delodajalci imeli nekatere težave (izostanki z dela, slabi uspehi pri delu, konflikti…). Naslednje leto so na Zavodu za zaposlovanje s seznamov izbrisali tiste, ki so povzročali težave. Tudi zaradi tega so nekateri spremenili priimek. Otroci, ki so v šolskem letu 1963-64 obiskovali šolo, so se vračali v vrtec, kjer so delali domače naloge. Potrebovali so vzpodbudo in nadzor za boljši uspeh in obisk šole.

17. oktobra 1965 je bil ustanovljen šolski oddelek za pisanje domačih nalog. V sobici oz. garderobi zaposlenih, ki je merila 12 m2, se je dnevno zvrstilo preko 40 šolarjev, ki pa razen pisanja domačih nalog niso bili deležni nobenih drugih dejavnosti, ker prostor tega ni dopuščal, za to delo je bila na novo zaposlena ena oseba. To je bila gospa Mojca Jezeršek, ki pa je leta 1972 na poti v služ-bo tragično preminula v prometni nesreči.

V letu 1970 je prišlo do dozidave, pridobili smo dve učilnici. V naslednjem letu so začeli delovati 3 oddelki šolskega varstva. Do leta 1974 so bili ti oddelki pod upravo vrtca Murska Sobota. 1. februarja 1974 so se na osnovi dogovora z ustanoviteljem odcepili od vrtca in se priključili k Osnovni šoli II Murska Sobota.

Sama sem obiskovala naselje še vedno zelo pogosto in se z Romi veliko pogovarjala. Vedno sem najprej prisluhnila njihovim teža-vam in potrebam, potem sem skušala pomagati pri reševanju marsikatere njihove stiske. Nujna je bila navezava stikov z instituci-jami za rešitev gotove problematike (Rdeči križ, Zdravstveni dom, Socialno skrbstvo, delovne organizacije, …). S takšno obliko dela sem si pridobivala njihovo zaupanje.

Vlado BARANJA

Franc HORVAT

Ignac HORVAT

Evgen HORVAT

Evgen HORVAT

Jožek HORVAT

Vlado HORVAT

Drago HORVAT

Darko HORVAT

Anica HORVAT

Tatjana HORVAT

Ljubica HORVAT

Sonja HORVAT

Bojana KOKAŠ

Vesna BARANJA

Bojan PESTER

Drago PESTNER

Prva skupina malih Romov na obisku v vrtcu v ulici Štefana Kovača M. Sobota ob pustovanju leta 1963 (prva zgoraj levo upravnica vrtca gospa Pepca Zonik, v sredini

vzgojiteljica Vera in Vikica Čerpnjak pri spremstvu).

14

V začetku je bilo torej opravljenega več dela s starši, saj je bilo nujno realizacijo njihovih

obljub vzpodbujati, voditi in spremljati in seveda tudi pohvaliti. Vsa dogovarjanja, ki so se

izvajala izven vzgojno-varstvenih dejavnosti so potekala preko vrtca kot npr. kuharski tečaji,

zdravniški pregledi, raziskave, predavanja …

V letu 1970 je Temeljna izobraževalna skupnost skupaj z oddelkom za družbene službe Skup-

ščine občine Murska Sobota opravila analizo o življenju Romov. Prikaz življenja Romov je imel

naslov »Problematika ciganskega prebivalstva«, kar je bilo posredovano tudi Republiški izob-

raževalni skupnosti. Izvršni odbor te skupnosti se je na seji 15. 5. 1970 v Mariboru podrobno

seznanil s problematiko in je naši izobraževalni skupnosti odobril namensko pomoč za vzgojo

in izobraževanje Romov v višini 2,000.000 dinarjev.

Ves trud in sredstva, ki so bila vložena v to dejavnost, so se bogato obrestovala. Biti moramo ponosni, da so se razmere

izboljšale. Življenje Romov je boljše in lepše od opisanih začet-

kov, še zdaleč pa ne zadovoljivo.

Vera FLISAR, prva vzgojiteljica v vrtcu na Pušči

Med letom 1962—1964, otroci nosijo enaka oblačila

Platnene vreče za shranjevanje osebnih stvari otrok – namesto garderob, ki jih takrat še ni bilo

Leta 1978 objavljen članek v časopisu

16

Spomini o vrtcu

Leta 1961 je otroštvo otrok na Pušči bilo razigrano. Cel svet se je vrtel okoli staršev in okoli hiše.

Lesena cimprana hiša s kuhinjo, eno sobo in verando je ponosno stala na devetnajstih arih zemlje. Z leve strani jo je obdajal babičin vrt in krušna peč ter svinjak s tremi svinjami. Ena izmed teh treh je bila precej močna in imela je izrazito modre oči, odzivala se je na ime Suzi in nikoli ni zapuščala naše parcele, saj je bilo na njej veliko sočne trave, tudi gnojišče, po katerem je rila in prekopavala.

V otroštvu je moj svet bil zelo podoben Suzinemu, tudi jaz nisem zapuščal doma, razen z očetom, in to takrat, ko so me peljali k zdravniku.

Spomnim se, da so nas nekega dne obiskali neki tujci, ki so se z mojim očetom in materjo pogo-varjali v meni tujem jeziku, ki ga nisem razumel. Bil sem prestrašen in v dvomih, saj nisem mogel dojeti, čemu ta obisk in kaj nameravajo. S pogledov, ki so me merili od pete do glave, in prisiljenih nasmeškov, ki so švigali mimo mene ter božanju po mojih črnih kodrastih laseh, sem sklepal, da se pogovarjajo o meni. Ni mi bilo prijetno, saj nikakor nisem mogel razbrati, o čem se toliko pogo-varjajo. Moja otroška nevednost je takrat začela razmišljati, kaj pa če me bodo odpeljali, in zakaj bi me, saj pa niso Cigani. Ko so odhajali, so mi pomahali v slovo, smehljali so se in pogovarjali, vendar jih zopet nisem razumel, zelo zmeden sem dvignil svojo majhno ročico in jim pomahal nazaj. Čez čas sem izvedel od svoje mame, da so to prijazne gospe oz. tovarišice, ki so v naselje prišle zbirat podatke in zapisovat otroke, ki bodo začeli obiskovati nek dom, ki se gradi nekaj par sto metrov stran od naše hiše. Radovedno sem se postavljal na prste, da bi mi pogled segel v tisto smer, kjer se gradi omenjena stavba. Vendar zaman, saj je bila trava na travnikih tako visoka, da je zastirala pogled proti gradbišču. Takrat me je oče dvignil v naročje in mi natančno s prstom usmeril pogled proti veliki hiši, ki se gradi in ponosno kaže svojo veličino proti našim hišam na Pušči. Vsakič, ko zaprem oči, vidim svoje otroštvo in našo vas, ki je bila siromašna, blatna in raztr-gana, ulice so bile neurejene, hiše majhne nabijance (blatnjače oz. butane hiše) ali cimprane, ampak hkrati je bila lepa in ljubeča vas. Ko je deževalo, smo otroci skakali po blatu in lužah, če je kdo padel, se premočil ali umazal, smo vsi vedeli, da bo veselo in da jih bo dobil po ta zadnji, takrat sta smeh in jok odmevala po celi vasi. Ko je posijalo sonce, so ulice preplavili otroci in ostali vaščani, saj so bili veseli, da se jim ni bilo treba zadrževati v hišah, kajti »ciganski duh« je v svoji osnovi zelo rad tesno povezan z naravo in je rad svoboden.

Otroci iz vrtca imajo piknik (Foto: D. Modrinjak)

17

Leto 1962 je v mojem otroštvu in tudi kasneje v življenju predstavljalo veliko prelomnico. Tako kot mnogi drugi otroci iz vasi, sem tudi jaz začel obiskovati ta vrtec in prav ta vrtec je bil šola za vse življenje. Spominjam se začetkov obiskovanja vrtca, ki je postal moj drugi dom. Otroci smo imeli posebno obleko v vrtcu, bila je rdeče barve, polna z velikimi belimi krogi. Vrtec nas je obis-kovalo nekje od 10 do 20 otrok iz prve generacije v šolskem letu 1962/63. Majhne mizice in sto-lčki so prav tako nam, otrokom iz vasi, predstavljali neko novost. Jaz sem sedel za mizo ob oknu, saj sem se tako lahko večkrat zazrl skozi okno in opazoval dogajanje zunaj, opazoval sem edino drevo, ki je stalo pred vrtcem in ugotavljal, ali sedijo ptički na vejah. Bili smo poredni, nagajivi, predvsem smo bili zelo glasni, govorili smo le cigansko. Kasneje smo se tudi tepli in prepirali med seboj. Verjamem, da je imela tovarišica Vera veliko dela z nami, ni ji bilo lahko, ampak z ljubeznijo do dela, voljo in trudom ji je uspela misija nemogoče. Naučiti romske otroke sloven-skega jezika, otrokom privzgojiti osnovne higienske navade in jih socializirati ter vključiti v širšo družbo, vse to so zahtevne naloge, vendar tovarišici Veri je to uspelo.

Prav tako se spominjam prvega obiska novinarjev s televizije, saj smo bili zanimiv primer za tele-vizijo in širšo javnost – mali Cigančki v vrtcu na Pušči. Ob obisku smo presenetili našo tovarišico in ji na ta način poplačali vložen trud v našo vzgojo. Takrat smo se obnašali kot še nikoli, bili smo umirjeni, odgovarjali smo na vprašanja, jaz pa sem veselo s prstom kazal na svojo sliko, katero sem naslikal v vrtcu in novinarju razlagal, da je to moja slika. V poletnih mesecih smo s kolonijo letovali na hrvaškem otoku Krku v Baški. Še sedaj se spomnim podrobnosti prvega letovanja na morju. Zaliv, obala, morje, sobe, igrišče in hrast na njem – vse je bilo tako lepo, drugače kot pri nas. O svojem letovanju v Baški sem velikokrat pripovedoval svojemu sinu, o nepozabnem doži-vetju, ki ga bom pomnil do konca svojih dni. Tudi moj sin se je odločil, da bo s kolonijo letoval v Baški na otoku Krku, in ko se je vrnil z letovanja, poln pozitivnih vtisov in izkušenj, mi je ob foto-grafijah pripovedoval svoja doživetja, takrat sem se tudi jaz vrnil 45 let nazaj v čas, ko sem bil na letovanju. Na skrivaj sem potočil solzo, ki mi je zdrsnila po licu, tam sem se naučil plavati in spo-štovati nekoga, ki je zame skrbel, daleč od doma, staršev in rodne vasi.

Leta so hitro minevala, še sedaj se s tovarišico Vero spominjava, kako je bilo v obdobju, ko sem prestopil prag svoje prve hiše učenosti.

»Spomini so neprecenljivo bogastvo.«

Vladimir Horvat, 1. generacija v vrtcu na Pušči

1964 – razstava otroških likovnih del—zimska dekoracija.

18

Moji mladostni spomini

na veliko življenjsko odločitev

Bilo je leto 1969. Kot mlada učiteljica sem se poročila in moj novi dom je bil v Černelavcih. Zapustila sem odličen učiteljski kolektiv na OŠ Rogašovci, kjer sem poučevala razredni pouk. Iskala sem novo zaposlitev bližje domu. Dobila sem službo na OŠ Puconci, kjer so v učitelj-skem kolektivu vladali skrhani medsebojni odnosi. Ker sem ob vsakem vremenu kolesarila v službo, se je v meni porajala želja službovati bližje domu. Kot nalašč je bil tistega leta zgrajen vrtec na Gregorčičevi ulici. Ker je bilo takrat pomanjkanje vzgojiteljic, smo se imele možnost prijaviti tudi učiteljice. Pozanimala sem se pri tajnici g. Olgi Kos, ali imam kakšno možnost biti sprejeta. Odgovorila mi je: »Če v prošnjo napišete, da želite v vrtec na Puščo, boste goto-vo sprejeti.« Res sem se tako odločila, ker sem kot krajanka Černelavcev Rome nekoliko poz-nala in prav tako oni mene.

S 1.9.1969 sem nasledila vzgojiteljico Vero Flisar, ki je iz Pušče odhajala v Mursko Sobota za pomočnico ravnatelja. Ker je ona v vrtcu na Pušči orala ledino in jo tudi dobro zrahljala, je bilo meni delo veliko lažje. Ker učiteljska izobrazba ni ustrezala, sem bila eno leto vodena kot nekvalificirana. Takoj sem se vpisala na Srednjo vzgojiteljsko šolo v Maribor in ob pomoči mentorice Vere in vzgojiteljice Jane Kolarič sem že v juniju z odliko dobila naziv vzgojitelj predšolskih otrok. V vrtcu na Pušči je bila takrat zaposlena Valčika Klemenčič, ki je bila kuha-rica, čistilka in moja pomočnica. Bila mi je v veliko pomoč pri sprejemanju otrok in vzpostav-ljanju zaupanja s starši in otroki. Bili sva pravi prijateljici. Tam je bila zaposlena tudi učiteljica Mojca Jezeršek, ki je imela šolske otroke. Ti so pri njej delali domače naloge. Doživela sem prijazen sprejem pri osebju. Z Vero sva postali prijateljici in njej sem hvaležna, da sem posta-la uspešna vzgojiteljica. Vera mi je zaupala, ker je zaznavala mojo zavzetost. Izostren čut za človeka, veliko ljubezen do otrok in poglobljeno pedagoško znanje, ki mi ga je dalo Učiteljiš-če v M. Soboti. Takrat je delovala v vrtcu na Pušči ena mešana skupina s 23 otroki. Radoved-ne otroške oči so vsak dan znova z nasmeškom zrle vame in ugotavljale podobnost s tovariši-co Vero, ki je bila zelo njihova.

Otroci v enakih oblačilih z »vlakom« potujejo v umivalnico

19

Znano je, da imajo Romi prirojene pevske sposobnosti in ker je glasba tudi moje »močno« področje, sem se jim brez težav približala, da so me sprejeli in vzljubili. Veliko smo peli in igrali na inštrumente. Skrbno sem pripravljala zaposlitve, kot smo takrat imenovali vzgojno delo, veliko pozornost sem posvečala ustvarjalni igri in jim prinašala najrazličnejša vzgojna sreds-tva. Ob igri sem jih navajala na delovne navade in vztrajnost in tako smo se učili slovenskega jezika. Potrebno je bilo oblikovati medsebojne prijateljske odnose in pomoč, namreč kjer so bili v sporu starši naselja Pušča, se tudi otroci niso marali. Potrebno je bilo umirjati starše in otroke. Veliko pozornost smo takrat namenjali kulturno-higienskim navadam in zelo natančno so bili zastavljeni vzgojni smotri, ki so postopno vodili k socializaciji otrok. Tudi s starši otrok sem dokaj hitro vzpostavila sproščen odnos. Ker so vedeli, čigava sem, so pogosto rekli: »To je naša Marjanca.«

Moja prednost, da so me Romi sprejeli, je bila ta, da sem bila domačinka Černelavcev. Nad higieno otrok in staršev je skrbno bdela Valčika in spomnim se, da se pod njenim budnim oče-som ušem ni dobro pisalo. Te so se pogosteje pojavljale, začuda jih sama nisem nikoli staknila. Zelo sem se trudila spoznavati otroke, se jim približati, upoštevati njihove individualne sposo-bnosti in želje. Zvedave otroške oči romskih otrok niso bile nič drugačne od drugih. Bile so zelo čuteče, pokazale so ugodje in zadovoljstvo, da jim je bilo z menoj lepo. Posebej se spom-nim dogodka, ko je prišla TV ekipa iz Maribora in novinar Franček Jauk je bil navdušen nad odprtostjo in sproščenostjo romskih otrok. Oddaja je bila na TV Slovenija in po prikazanem prispevku me je marsikdo vprašal, zakaj sem odšla iz šole. Moj odgovor je bil: »Vsak otrok si zasluži najboljšega pedagoškega delavca.« V tistem času je bil odnos do Romov nekoliko dru-gačen kot danes. V zvedavih otroških očeh, ki sem jih po svoje vzljubila, sem čutila zadovolj-stvo, da sem dodala kamenček v mozaik srečnega otroštva, ki pa je trajalo le eno šolsko leto. Naslednje šolsko leto je bil vrtec zaprt, ker je potekala adaptacija zgradbe. Takrat sem šla za eno šolsko leto v Gregorčičevo enoto, nato pa v zdajšnjo enoto Gozdiček, kjer sem po 30 letih odšla v zaslužen pokoj. V strahu, da bom zelo pogrešala svoj vrtec, ki mi je bil drugi dom, sem ohranjala stike z zaposlenimi in starši, saj nekatera prijateljstva stkana iz ljubezni do otrok preprosto trajajo. Delo z otroki je poslanstvo, ki me je vedno pomlajevalo, zato so še vedno vidne stopinje in slišan moj glas v kulturi, ki mi izpopolnjuje kvaliteto življenja v tretjem živ-ljenjskem obdobju. Vesela sem, da so naši Romi danes tako socializirani in izobraženi, da so prepoznavni v državi in vzgled drugim romskim skupnostim.

Marijana Škrilec, vzgojiteljica

Deklici v kuhinjskem kotičku ob igri vlog

Otroci skupaj z vzgojiteljico ustvarjajo z Lego kockami (foto D. Modrin-

jak)

govori se o razvoju

22

Prehojena pot

V kurikulu za vrtce zasledimo misli, ki me spremljajo skozi ta prispevek, obenem pa potrjujejo moje strokovno prepričanje o prehojeni poti in strokovni rasti enote Romano kot institucije, ki je 50 let krojila in usmerjala delo in življenje Romov, romskih družin, predvsem pa otrok. Skozi vseh 50 let ugotavljamo, da je bil osnovni cilj osveščati in učiti tudi starše, kajti le tako smo lahko bele-žili napredek.

Da bi lahko otroci sodelovali z okoljem, vplivali nanj in ga kasneje aktivno spremljali, morajo pos-topno spoznati bližnje družbeno okolje in hkrati dobivati vpogled v širšo družbo. Otroci spoznava-jo svoj domači kraj in se seznanijo, kako so ljudje tod živeli v prejšnjih časih, hkrati pa se postopo-ma seznanijo z zgodovinskimi spremembami v širši družbi in svetu.

Vključevanje v širše okolje pomeni tudi vključevanje v kulturo, v kateri živimo. Obstaja pa tudi kultura, ki se razvija tako, da se otroci učijo drug od drugega. To so predvsem igre, šaljivke, rime …

Otroci v vrtcu pridobijo konkretne izkušnje uresničevanja temeljnih človekovih pravic in demokra-tičnih načel. Upoštevanje otroka kot individuuma, spoštovanje zasebnosti in razvijanje občutka varnosti in socialne pripadnosti, ki temelji na ideji enakosti in nediskriminiranosti, so temeljno poslanstvo zaposlenih v Vrtcu Murska Sobota. Otroci morajo usvojiti osnovna pravila vedenja in komuniciranja, ki izhajajo iz pojmovanja svobode posameznika in avtonomne presoje.

V vrtcu ustvarjamo demokratično vzdušje, ki vzpodbuja pozitivne procese v skupini, negativne pa zavrača. Dejavnosti so zastavljene tako, da otroka spodbujajo k sodelovanju.

Otroci se morajo že zelo zgodaj navaditi na možnost izbire. Družbena vprašanja niso vrednostno nevtralna, temveč se tu srečujemo tudi z etičnimi dilemami, povezanimi z nasprotji, konflikti, predvsem pa stereotipi. Le-te pa skušamo razbliniti in mislim, da nam to dobro uspeva.

Dokaz za to so tudi odločitve staršev, da v to enoto, ki je bila čez 40 let čista romska enota, vpiše-jo tudi neromske otroke.

2010 – obisk predsednika države dr. Danila Türka ob 8. krajevnem prazni-

ku naselja Pušča

23

Ta enota je bila ob mojem prihodu na delovno mesto ravnateljice leta 2009 zasedena samo polovič-no. Skoraj 30 romskih otrok je bilo vključenih v vse oddelke Vrtca Murska Sobota, kar pa je bil tudi osnovni cilj vrtca, da čim več romskih otrok vključi v redne oddelke in s tem zagotovi vse zapisano in prepreči izolacijo Romov. Ugotovili smo, da po določenem sistematičnem delu z romsko populacijo ne moremo preprečevati Romom, da ne bi bili vključeni v večinsko populacijo.

Sedaj imamo v enoti Romano tudi neromske otroke različnih narodnosti, ta enota pa postaja multi-kulturna. Vrtec otrokom sporoča, da sožitje med ljudmi zahteva vsestranske napore.

Vrtec se ne more izolirati od okolja, otrok in njihovega doživljajskega sveta, prav tako pa ne sme s svojimi dejavnostmi v vrtec prenašati tistih razlik, ki bi imele za posledico, da se otroci ne bi počutili enakopravno. Ob vseh teh ciljih nam je uspelo v 50 letih to, kar imamo danes v enoti Romano.

Enota je postala multikulturno stičišče in ugotavljajo se spremembe, ki temeljijo na združevanju v različnosti.

V Vrtcu Murska Sobota in lokalni skupnosti Murska Sobota smo dosegli velik napredek, ker upošte-vamo, da ne gre le za vzgojo otrok iz različnega okolja, temveč za vzgojo, ki temelji na sobivanju dveh ali več kultur, medsebojnem spoštovanju ter vzajemno povezanost različnosti.

Vzgajamo svobodne, odgovorne osebe, ki bodo in že aktivno sodelujejo v življenju in delu lokalne skupnosti.

Naš vrtec je kraj spoštovanja otrok in vseh udeležencev v vzgojno-učnem procesu.

Bernadka Marič, ravnateljica Vrtca Murska Sobota

2009 - ravnateljica Vrtca Murska Sobota sprejela varuhinjo človeko-

vih pravic RS, dr. Zdenko Čebašek Travnik

24

50 let enote vrtca Romano Pušča – pomembna

edukacijska vrednota

Gre za pomembno obletnico pedagoško-vzgojnega dela z otroki Romov iz naselja Pušča v enoti vrtca Romano Pušča. Temeljne zasluge gredo ustanoviteljem tega vrtca, saj je to bil plod skupnih želja in inte-resov med Romi, vzgojno-izobraževalnimi institucijami, republiškimi institucijami, občani in občino. Prav pred 50. leti so bili postavljeni trdni temelji, ki ves čas in še danes uspešno delujejo na petih elementih, ki so: -fleksibilnost, ki se nanaša na elastičnost reševanja pedagoških nalog in problemov skozi različne pristo-pe, -fluentnost, sposobnosti iskanja različnih rešitev pri vzgojnem delu, -redefinicija, ki je temeljila na opuščanju starih pristopov pri pristopu in oblikah sodelovanja s starši rom-skih otrok in odkrivanju in udejanjanju novih oblik funkcionalnega delovanja, -občutljivost za probleme, ki je bila ves čas senzibilno spremljana. Ugotovljeni problemi so bili sprotno rešeni z uspešnimi metodami dela s starši otrok Romov, -elaboracija kot posebna vrednota vzgojnega dela, ki je bila predvsem v odkrivanju potreb, sposobnosti otroka in željah staršev otrok z namenom oblikovanja programa vzgojnega dela. Ob tej pomembni obletnici bi predvsem izpostavil pedagoške dosežke te enote, ki je bila pod strokovnim vodenjem Vrtca Murska Sobota v času mojega ravnateljevanja. Predvsem gre za dosežke vzgojiteljev, ki so delali v tej enoti in celotnega kolektiva Vrtca Murska Sobota. Eden od dosežkov je bilo vlaganje v znan-je, in to strokovno znanje, ustvarjalnost, znanje o kulturi Romov, ekologiji, komunikaciji, informativni pis-menosti in otrokovem psihofizičnem razvoju. Glavna naloga pri vzgojnem delu je bila, da vzgojitelji poma-gajo otrokom in s tem ne nudijo gotovih rešitev, znanj in pravil. Pri tem vzgojnem delu so vzgojitelji vklju-čevali različne oblike izražanja, načine kognitivnega, afektivnega in fiziološkega izražanja, in tako spodbu-jali samostojnost otrok. Prav takšen pristop se je zelo dobro obnesel. Delo vzgojitelja je bilo usmerjeno h karakteristikam otroške osebnosti, katero so spremljali v vzgojnem procesu. Pri vzgojnem delu so bile v ospredju potrebe otrok in na tej osnovi je bila strukturirana ekstenziteta in intenziteta edukacijskih vse-bin. Znotraj vzgojnega procesa so otrokom bile zagotovljene potrebe višjega nivoja, kot so: ustvarjalnost, igra, ljubezen, avtonomija, svoboda, znanje.

Težišče pedagoškega dela je bilo na otrokovem razvoju – razvoju otrokove osebnosti. Enota vrtca Roma-no na Pušči je bila in je kreativen vrtec, je vrtec, ki uspešno funkcionira kot predšolska edukacijska enota znotraj Vrtca Murska Sobota. Posebej izpostavljam dosežene uspehe na naslednjih področjih:

g. Dane Katalinič upokojeni ravnatelj Vrtca Murska Sobota predstavlja vrtec

na Pušči nekdanjemu ministru za šolstvo dr. Milanu Zveru

25

· higiena, pravilna in zdrava prehrana, · sodelovanje s starši otrok Romov prek roditeljskih sestankov, strokovnih predavanj, delavnic za

starše, kvaliteti vsakodnevne komunikacije s starši, · sodelovanje z osnovnimi šolami občine Murska Sobota in izven, Romano Union Murska Sobota,

Krajevno skupnostjo Pušča, · sodelovanje z zunanjimi institucijami, kot so: Zavod za šolstvo RS OE Murska Sobota, Ministrstvo

za šolstvo in šport RS, Pedagoški inštitut Ljubljana, Filozofska fakulteta Ljubljana, Pedagoš-ka fakulteta Maribor,

· sodelovanje z institucijami znotraj občine, kot so: Zdravstveni dom Murska Sobota, Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota, Zveza Romov Slovenije

· sodelovanje z Mestno občino Murska Sobota in romskim svetnikom, · enota vrtca Romano Pušča je prvi romski vrtec na svetu, ki ima certifikat kakovosti – SIQ in je

prav tako edini romski vrtec na svetu, ki je imetnik ZELENE ZASTAVE, in s tem član med-narodne družine ekovrtcev in ekošol sveta.

Ob tej častitljivi obletnici ne moremo mimo pogojev za delo. Otroci in vzgojitelji v vrtcu Romano Puš-ča so imeli enake pogoje za vzgojno-izobraževalno delo kot druge enote znotraj Vrtca Murska Sobota. Prav tako kvaliteto in kvantiteto didaktičnega materiala za sodobno in kakovostno pedagoško delo. Zaradi kvalitetnih pogojev dela in pedagoških rezultatov je ta enota bila velikokrat obiskana s strani študentov pedagoških in filozofskih fakultet iz Ljubljane in Maribora ter izven, pedagoških razis-kovalcev domačih in tujih pedagoških institutov, drugih strokovnih in družbenih delegacij ter številnih konzularnih obiskov iz sveta. To je vrtec, katerega uspešno zgodbo so pisali Romi, pedagoška stroka, družbeno okolje, ustanovitelj – občina in to z občutkom in s spoštovanjem razlik in različnosti, s skupnim ciljem imeti romski vrtec, ki bo rasel s časom, okoljem in družbo. Prav v tem je enota vrtca Romano Pušča edinstvena na svetu po svojih specifikah in kakovostnih pedagoških rezultatih, ki so vredni posnemanja. Dane Katalinič, upokojeni ravnatelj

Obisk profesorja Univerze v Mariboru g. Amanda Papotnika

26

Ob 50–letnici vrtca na Pušči

Vedno znova se razveselim, ko na urniku, ki je običajno natrpan s številnimi pomembnimi sestanki, zagle-dam obveznosti kot je »Medeni zajtrk v vrtcu« ali »Odprtje novih igral« in podobno. Tako sem v zadnjem času ob različnih priložnostih kar nekajkrat obiskal malčke v vrtcu na Pušči in vsakokrat me je prevzel nepopisen občutek ponosa. Ponosa, ker sem župan občine, ki je s svojim pristopom do romskih vprašanj ena od najboljših in svetlih primerov v Sloveniji. Hvaležen sem, da so se moji predhodniki pred več kot petimi desetletji zavedali, kako pomembna sta zgodnja socializacija in učenje, in z veliko odgovornostjo sem prevzel njihovo zapuščino, da našim najmlajšim občanom zagotovimo takšne pogoje, da bo njihovo otroštvo čim lepše in čim bolj polno.

Ko prebiram zapise o začetku delovanja otroškega vrtca na Pušči pred 50 leti, ki je bil v baraki, in o tem, kako nezaupljivi so bili Romi do nove institucije, si ne morem kaj, da ne bi pomislil na Rominje, ki so svoje otroke prenašale v culah na rami po celem Pomurju. Nekoliko večji so šli z njimi ali pa prosjačili po svoje. Njihovo otroštvo je bilo težko, a vendar lepo in v njihovem pojmovanju predvsem zelo svobodno. V vrtcu pa so se morali držati določenih pravil in reda. A sčasoma so ugotovili, da je to pravzaprav dobro in da se lahko v vrtcu naučijo veliko koristnega, lepega in dobrega.

Že čez nekaj let je baraka postala premajhna in dogradili so montažni vrtec, kjer sta skupaj delovala vrtec in šola. Kasneje so se šolski otroci preselili na Osnovno šolo II v Mursko Soboto, stalno pa sta ostala orga-nizirana dva oddelka predšolskih otrok. V letu 1984 je vrtec, na mestu kjer je nekoč stala baraka, dobil nove sodobne in svetle prostore, ki se v ničemer ne razlikujejo od ostalih enot v občini.

V letu 2010/2011 pa se je zgodilo še to, za kar si je vodstvo vrtca in občine prizadevalo in na tihem želelo že dolgo časa: v vrtec na Pušči so starši prvič v zgodovini vpisali tudi neromske otroke. Veselje je videti, kako se v pisanem sožitju skupaj igrajo in rastejo otroci dveh različnih kultur. Verjamem, da takšno sobi-vanje bogati oboje in jih pripravlja na življenje v strpne in odprte ljudi.

Delo z romsko populacijo zagotovo ni bilo nikoli enostavno, zato gre vsa pohvala vzgojiteljicam in vzgoji-teljem, ki so skozi ves ta čas prispevali k sobivanju dveh kultur, k sprejemanju drugačnosti, strpnosti in spoštovanju. Želim jim, da bi svoje delo tudi v prihodnje opravljali z ljubeznijo.

Anton Štihec, župan Mestne občine Murska Sobota

2010 - obisk predsednika Republike Slovenije, dr. Danila Türka

27

2012 – obisk ameriškega veleposlanika v Sloveniji

2012 - tradicionalni slovenski zajtrk z županom v vrtcu na Pušči

28

Z rojstvom je človeku dano, da vstopi v svet, katerega del bo vse življenje, v svet, ki ga bo vzgajal, učil in oblikoval, in katerega bo tudi sam pomagal sooblikovati.

Pravijo, da so otroci ljubezen v vidni obliki. Mlada, krhka bitja, ki se z igro učijo spoznavati sebe in svet. Odrasli jim, nebogljenim v njihovi rasti, stojimo ob strani kot oporniki, jim puščamo svobodo veselega nemira in igre ter jih vodimo, ko si zarisujejo meje in odpirajo vratca do soljudi. Spoznali smo, da otroci gledajo, mislijo in čutijo na svoj, neponovljiv način. Pri tem ima še kako pomembno vlogo vrtec. To zago-tovo velja tudi za vse tiste, ki so v petih desetletjih obiskovali vrtec na Pušči. Petdeset let v zgodovini človeštva ne pomeni veliko, v zgodovini nekega vrtca pa je to dolgo obdobje. Obdobje, ko so se spremin-jale družbene in gospodarske razmere, in bistveno vplivale na življenje in razmišljanje ljudi, predšolska vzgoja pa je bila temu ustrezno zaznamovana s številnimi sistemskimi in programskimi spremembami.

Pri nas so bili prvi vrtci ustanovljeni zaradi potrebe staršev po varstvu najmlajših v času njihove zaposlit-ve. Romski vrtec na Pušči je bil pred petimi desetletji ob velikem nasprotovanju staršev ustanovljen iz socializacijskih in socialnih vidikov, predvsem z namenom priprave romskih otrok na šolo in razvijanjem kulturno-higienskih navad.

Kadar se v družbi znancev klepeta o vrtcu, vzgojiteljih in otrocih, znamo biti vsevedi in polni zamisli, kako bi moralo biti, da bi bilo prav. Toda vzgoja nikakor ni preprosta reč, ni nekaj, kar bi preneslo nenehno improvizacijo ali pristope vase zagledanega vzgojitelja. Tako so tudi izjemen pionirski podvig in delo v vrtcu na Pušči spremljale dotlej že znane in tudi neznane začetne težave, negotovosti, dileme in tipanja. Ne samo prvi zaposleni, tudi pedagoška strokovna služba, ki jo je tedaj izvajala predhodnica današnjega Zavoda RS za šolstvo, je bila v prvem obdobju brez navodil in usmeritev za delo. Le s sistematičnim opa-zovanjem je bilo ugotovljeno, v čem je drugačnost otrok Romov, in katere temeljne pogoje je potrebno upoštevati pri predšolskem delu z otroki Romi.

Za zaposlene v romskem vrtcu na Pušči v vseh teh letih, še bolj kot v drugih, velja, da so bili ob razume-vanju in podpori staršev uspešni in zadovoljni, kadar so sledili maksimi velikega razsvetljenskega književ-nika in pedagoga Jeana Jacquesa Russeauja: »Ljubite otroke! Bodite pozorni do njihovih iger in zabav, do njihovega ljubkega instinkta! Dovolite jim več svobode; naj tečejo, skačejo, naj se igrajo in zabavajo.« Otroci imajo namreč vrtec radi, ko v učenje vpletamo ustvarjalno igro in sproščeno komunikacijo ter jih tako usposabljamo za široko mavrico barv, ki jih slika življenje.

Ob 50-letnici vrtca Romano na Pušči

29

Po vseh »otroških boleznih« in mladostnem zanosu je vrtec Romano stopil v zrelo obdobje. Danes je nepri-merno več kot ustanova, ki uresničuje prvotni namen ustanovitve. Je strokovna predšolska ustanova, ki zasleduje globalne cilje in načela predšolskega kurikula kot tudi spoznanja, da otrok ne glede na svojo etni-čno pripadnost dojema in razume svet celostno, da se razvija in uči v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem ter v interakciji z vrstniki in odraslimi razvija lastno družbenost in individualnost. V Kuriku-lumu za vrtce, nacionalnem dokumentu, je za dejavnosti področja Jezik med globalnimi cilji zapisan tudi naslednji:

· zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur. Med cilji za dejavnosti področja Družba pa so opredeljeni:

· oblikovanje osnovnih življenjskih navad in spoznavanje razlik med življenjskimi navadami naše in drugih kultur ter različnimi družbenimi skupinami,

· spoznavanje ožjega in širšega družbenega in kulturnega okolja ter spoznavanje medkulturnih in drugih razlik,

· možnost seznanjanja z raznimi kulturami in tradicijami. Razveseljivo je, da za doseganje navedenih ciljev vrtec Romano sledi izzivom časa in skupaj z okoljem išče ustrezne rešitve ter tako pomembno prispeva k razumevanju in sprejemanju drugačnosti. Prepričana sem, da bo vrtec Romano svojo vlogo, to je skrb za optimalno vzgojo slehernega otroka, ki jo določajo načelo vseživljenjskega učenja in cilji trajnostnega razvoja, uspešno udejanjal. Tako vodstvo Vrtca Murska Sobota kot vzgojiteljice v romskem vrtcu v Pušči spodbujam, da tudi v bodoče ohranjajo in si prizadevajo za dvig kakovosti predšolske vzgoje, kar pomeni tudi ustvarjanje najboljših razmer za slehernega otroka v prvih letih življenja, in k zagotavljanju takega okolja, v katerem se dobro počutijo tako otroci kot odrasli – starši, družina in vzgojiteljice. Ob zlatem jubileju iskreno čestitam vsem, ki so na kakršen koli način prispevali k razvoju vrtca Romano. Iskrene čestitke vsem generacijam jubilantov in jubilantk, otrokom, staršem, prebivalcem Pušče, vzgojitel-jicam ter ostalim zaposlenim vrtca Romano.

PARIKIJRAV TUMENGE, TE LAČHI BUTI MEJK DUREDER !

Irena Kumer, predstojnica Območne enote Murska Sobota

Zavoda RS za šolstvo

Rajanje ob glasbi na prostem

30

Pogled nazaj

S povabilom Vrtca Murska Sobota in njegove ravnateljice Bernardke Marič, da želijo ob 50-letnici enote ROMANO na Pušči izdati bilten, se je v mojih mislih odgrnila zavesa spomina, ki sega 39 let nazaj. Skoraj ne morem verjeti, a spomin mi pravi, da je od moje zaposlitve na Puš-či preteklo že skoraj 40 let. Dejstva in spomini ne lažejo. Ne moreš jih zanikati, ne spremeniti. Prisotni so kot neločljiv del mojega življenja in službovanja. Danes uživam sadove minulega dela, sem upokojena, vendar je spomin na 9-letno delo vzgojiteljice na Pušči še vedno živ.

Službeno pot sem začela 15. februarja 1973 v Vrtcu Murska Sobota v enoti Štefana Kovača, pod mentorstvom Marjete Obal. Dobila sem oddelek malčkov 2-3 let v drugi igralnici Paviljona. Vesela skupine, ki sem jo želela popeljati do šole, me je konec avgusta, tik pred novim šolskim letom presenetil klic takratne ravnateljice Ivanke Šaruga. Ponudila mi je delovno mesto vzgoji-teljice v oddelku 3-5 let v enoti Pušča. Nisem veliko razmišljala, saj bi drugače lahko ostala tudi brez zaposlitve, pa sem jo komaj dobila. Tako sem 1. septembra 1973 začela z mislijo, da to delovno mesto sprejemam za nekaj časa in se bom nato vrnila v Mursko Soboto. V resnici nikoli nisem imela predsodkov do Romov, saj sem bila v Prekmurje priseljena in nisem živela z miselnostjo domačinov, da so Romi »Cigani« in celo manjvredni. Realnost je bila drugačna. Ostala sem 9 let, do konca šolskega leta 1982 in tako v letih službovanja na Pušči prekosila prvo vzgojiteljico Vero Flisar, ki je na Pušči delala 7 let.

Oh, joj... saj ne pišem svojega življenjepisa ali prošnje za službo. Podatke sem nanizala le zato, da se bodo moji takratni varovanci, današnji odrasli ljudje in starši lažje umestili v čas, ko so vrtec obiskovali pri »rauni« (tovarišici) Miri. V začetku sem vodila mlajšo skupino ob sodelavki Veri Rogač, ki je bila vzgojiteljica v oddelku 5-7 let. Kuharica in čistilka v eni osebi je bila Darin-ka Vogrinec. Pomočnic – takratnih varuhinj nismo imele, saj je bil program poldnevni. V stavbi vrtca je bilo organizirano varstvo za učence Rome, ki so obiskovali Osnovno šolo II v Murski Soboti. V tesni povezanosti smo živele s tremi učiteljicami podaljšanega bivanja: Silvo Šterman, Cvetko Košak in Vojko Flegar.

Igra v kuhinjskem kotičku

Foto D. Modrinjak

31

Vzgojno delo smo izvajale po vzgojnem programu kot v vseh drugih oddelkih in enotah. Večji poudarek je bil na jeziku, saj mlajši otroci ob vključitvi slovenskega jezika niso govorili. Me vzgojiteljice pa njihove-ga ne. Pri sporazumevanju so nam v pomoč bili starejši otroci in šolarji. Sicer pa je bilo takrat in še danes najpomembneje, da otroci čutijo pozornost, naklonjenost, sprejetost in ljubezen. Čustva, mimika obraza in govorica telesa so povedale več, kot živa beseda. Naša vloga je bila predvsem, da smo z otroki govorile knjižno slovenščino in jih tako postopoma učile jezika večinskega naroda. Na ta način smo jih pripravljale na vstop v OŠ ,govorjena in razumljena slovenska beseda je otrokom pripomogla k uspeš-nejšemu šolanju. V letih »pogleda nazaj« je veliko učencev ostalo v 1. razredu, ko bi morali biti že v četr-tem. Z leti smo beležili napredke. Počasi, zelo počasi so prihajali do spoznanja, da zgodnje vključevanje otrok v vrtec pomeni tudi zgodnje srečanje s slovenskim jezikom. Učenje le-tega pred vstopom v šolo, ko je že treba razumeti in govoriti za pozitivne ocene, je vztrajno pronicalo v zavest staršev, zato so bili oddelki vrtca iz leta v leto bolj zasedeni. Kasnejša spoznanja in raziskave, predvsem novi KURIKULUM ZA VRTCE je pokazal, da vsa naša prizadevanja le niso bila v skladu z novo postavljenimi načeli. Zato je bil ob pomoči praktikov v vrtcih izdan DODATEK h Kurikulumu za otroke Rome. A v 80. letih tega nismo poznali, še sanjali nismo o romskih asistentih in drugih strokovnih pristopih, ki bi otrokom omogočali lažje seznanjanje s slovenskim jezikom. Obeleževali smo naše praznike, njihovih nismo poznali. Delali smo z vedenjem, ki smo ga imeli, po lastnem občutku in po najboljših močeh. Otroci so nas imeli radi in me njih, vse drugo ni bilo toliko pomembno.

Drugi močan poudarek je bil v skrbi za čistočo in higieno telesa oz. bolje rečeno lasišča. Otroci so v vrtec prihajali v lastnih oblačilih, »pregled glav« je bila tedenska obveznost, razkuževanje rok pa dnevna, in to ob vsakem pranju rok. Pri prenosu neugodnih informacij staršem smo naletele tudi na grožnje. Meni se je zgodilo čisto na začetku službovanja. Ko so me bolje spoznali in se name navadili, je bil odnos več kot spoštljiv. Mnogo let pozneje mi je Jože Kontrec (ki je bil na Pušči moj varovanec) prišel v Vrtec Beltinci vpisat svoja otroka. V času izpolnjevanja vpisnih pol se je naenkrat zazrl vame in rekel: »Ej Mira,ka si tou tij?« Verjemite, zajel me je val topline, ko se je odrasli mož spomnil svoje vzgojiteljice na PUŠČI.

Kaj naj zaželim vrtcu ROMANO za 50. rojstni dan? Ljudje si čestitamo, želimo si vse najboljše, zdravja in podobnih lepih želja. Tebi moj vrtec na Pušči, moje nepozabno mesto službovanja, želim veliko dobrega strokovnega dela, vzgojiteljic, ki te bodo same izbrale, ker jim boš pomenil izziv, dobrega vodenja z doseganjem vizije, srečnih otrok in zadovoljnih staršev. Doživi še naslednjih 50 let! Vsem, ki ste kakor koli povezani z njim, iskrene čestitke za vse doseženo in zlati jubilej!

Mira Šömen, vzgojiteljica

32

Spomini

Spomini iz vrtca na Pušči, kjer sem delala osem let, še živijo, čeprav je od takrat, ko sem tam začela svojo službeno pot, preteklo kar 26 let. Kot mlada, še neizkušena vzgojiteljica, sem z veseljem in brez pomislekov sprejela delovno mesto, najprej mes-to pomočnice vzgojiteljice (takrat t.i. varuhinje), nato pa še vzgojiteljice. Ponosna sem bila, da sem lahko delala z otroki in starši v takrat edinem romskem vrtcu v Slo-veniji. Delo v tem vrtcu mi je predstavljalo izziv, bilo je nekaj novega, drugačnega in nepoznanega.

Zavedala sem se, da je delo z otroki in starši v tem okolju nekoliko drugačno. Drugač-no predvsem z vidika socializacije otrok in razumevanja jezika, ki je takrat predstav-ljal velik problem. Otroci in starši so potrebovali veliko časa, da so vrtec sprejeli kot okolje, ki otrokom nudi varnost, sprejetost, igro, možnost druženja z vrstniki in kar je najpomembnejše, navajanje na socializacijo, ki ja bila za otroke nujno potrebna. Tako je bilo pri navajanju otrok in staršev na vrtec potrebno prepoznati in izbrati predv-sem takšne metode in pristope, ki so posegali na področje socializacije. Le tako so starši postajali vedno bolj zaupljivi do nas strokovnih delavcev, se bili pripravljeni pogovarjati, kar nam je omogočalo nemoteno sodelovanje. Spremenili so svoje vide-nje do vrtca kot ustanove in prevzeli odgovornost, da so otroka vsak dan pripeljali v vrtec.

vrtec. In prišli so. Držali so se svoje mame in me sploh niso hoteli pogledati. Bili so majhni, skuštrani, prisrčni, močno so se stiskali k mamam. Njihove oči so bile lepe, črne, sijoče, toda izražale so strah, strah pred nečim novim in nepoznanim. Tudi v očeh staršev je bilo opaziti žalost, solze in nezaupljivost, predvsem do mene kot nove strokovne delavke. Ko smo otroke vzeli mamam iz naročja, pa je bil krik in jok, kate-rega slišim še danes. Otroci, če bi mogli, bi kar zbežali iz vrtca. Govorili so bolj malo, pa še to v romskem jeziku, tako da smo se sporazumevali kar neverbalno oz. sem jaz kar naprej spraševala: »Kaj to pomeni, kaj je rekla?« To je trajalo kar nekaj časa, dokler se nisem naučila prvih, najbolj pogosto izrečenih romskih besed, katere znam povedati še danes.

1993 - skupinska slika otrok mlajše skupine z vzgojiteljico Cvetko

33

Otroci so se počasi socializirali, spoznavali novo okolje in se navajali na nas, ki smo jih vsako jutro čakali na vratih vrtca. Delo z njimi me je zelo razveseljevalo, saj je bilo opazi-ti, da so se iz dneva v dan spreminjali. Postajali so vedno bolj zgovorni, sproščeni, vedo-željni, potrebni pozornosti in ljubezni, katero so znali tudi vračati. Pogovarjali so se v obeh jezikih, sprejemali navade in pravila vrtca, pridobivali različne izkušnje in se učili za življenje. Sprejela sem jih takšne kot so bili, vsakega posebej, kajti bili so zelo različni. Spomnim se prvih dni, ko sem neučakano stala pri vhodnih vratih in čakala otroke, da bodo prišli, kljub temu, da so prihajali iz istega okolja. Lepo mi je bilo, saj sem se ob igri z njimi učila tudi sama, predvsem romski jezik, spoznavala njihove navade, kulturo in na ta način bogatila tudi sebe. Čutila sem jih in oni so čutili mene.

Tako kot so se otroci čutili sprejete v vrtcu, sem se tudi jaz čutila sprejeta v njihovo okol-je, vredna zaupanja in spoštovanja, kar mi je bilo v veliko veselje in zadovoljstvo, predv-sem pa mi je dajalo možnosti za še bolj pestro, raznoliko in strokovno delo z njimi. Ob delu sem se večkrat spomnila reka, ki pravi: »Več ljubezni razdamo, več je imamo.« Meni se je pri delu z otroki to tudi uresničilo.

Največje darilo in priznanje za moje delo z otroki so bili zadovoljni starši, njihove iskrene zahvale, predvsem pa veseli in srečni otroci, katere srečujem še danes in mi vedno znova pravijo: »Kak je bilo te fajn, da ste nas vi pazili«. Še lepše je, ko danes greš po ulici in slišiš besede: »Mri rauni.«

Ponosna sem, da sem bila vzgojiteljica v romskem vrtcu, predvsem pa sem ponosna na romske otroke, katere sem vzgajala in so danes uspešni v življenju, ker vem, da sem z majhnim delčkom k temu uspehu pripomogla tudi sama.

Čeprav je od mojega dela v romskem vrtcu preteklo že precej let, se mi zdi, kot da je bilo včeraj. Takrat smo praznovali 30. obletnico vrtca. Spomnim se, da smo zapeli pesmico, zaplesali ob glasbi »Murenčki« in se posladkali s torto. Bilo je lepo.

Spomini so živi, lepi, nepozabni in takšni bodo tudi ostali.

Cvetka Serec, vzgojiteljica

Rajalne igre na prostem

34

Spomini in razmišljanja

Letos avgusta sem po dolgem času spet obiskala vrtec na Pušči.

Sicer sem bila seznanjena s spremembami, ki so se uvedle zadnji dve leti, ampak to, kar sem videla, doživela in občutila, je preseglo vsa moja pričakovanja.

Septembra 1992 sem polna pričakovanj začela svoje prvo šolsko leto kot pomočnica vzgojiteljice v oddelku otrok od 3-5 let in mišljena še kot nekakšno občasno pomoč v oddelku priprave za vstop v OŠ. Že takoj so me prevzeli mešani občutki veselja, zanosa, strahu in nemoči: po eni strani zadovoljstvo vzgojiteljic, katerim naj bi bila v pomoč pri vzgojnem, izobraževalnem in socialnem kontaktu z otroki in starši, po drugi strani pa nelagodje: »Kaj nam bo pa zdaj TA tukaj?!« K sreči sem bila večino časa v oddelku z vzgojiteljico Cvetko Serec, ki mi je bila ne samo dobra »učiteljica«, ampak predvsem prijateljica, ki je znala prisluhniti, razbliniti še tako nerazumljiv dvom in težavo, strahove, znala je tudi svetovati, kako komunicirati s starši. Ja, starši so bili tisti, ki so v začetku najbolj izražali svoje dvome o tem, zakaj imeti rom-sko pomočnico v vrtcu. Bali so se, da bi pa zdaj otroci usvajali veščine, znanja samo v romskem jeziku, in da bi s tem nastala še večja vrzel v komunikaciji z neromskimi otro-ki. Seveda so kmalu dojeli, da je moja prisotnost en velik plus za vse nas in je sodelova-nje teklo tako, kot je treba še naslednjih šest let, ko sem bila zaposlena že kot vzgojitel-jica.

Pri samem vzgojno-izobraževalnem procesu smo imeli največ težav prav z jezikom. Velika večina otrok je govorila v »popačeni« prekmurščini – neki mešanici med romšči-no in prekmurščino; s temi je bilo najtežje narediti »preskok« na pogovorno slovenšči-no. Veliko lažje in hitreje so se razumljivega govora naučili otroci, ki so govorili zelo dobro tudi romsko. Težje je bilo in mislim da je tako tudi še danes, staršem dopovedati, da bi otroku dali več oz. mu bolj pomagali, če bi z njim vsaj na začetku govorili v jeziku, ki ga govorijo doma in ki ga tudi sami najbolj obvladajo, t.j. romščini, saj je otroku lažje npr. razložit, kaj je nevihta v slovenskem jeziku, če je že slišal kaj o tem v domačem okolju v romščini v pogovoru ob grmenju in bliskanju. Za potrebe vrtca sem tako preve-dla in prilagodila kar veliko zgodbic, pesmic, ugank, ki so nam bili v pomoč pri delu in upam, da pride še kaj prav tudi danes.

1995 - skupinska slika predšolskih otrok starejše skupine

35

Velika razlika med otroki pa je bila takrat vidna na področju socializacije. Ta vrzel se je najbolj kazala ob naših obiskih drugih otrok, bodisi pri nas ali pa v drugih enotah. Oboji so se bali drug drugega: eni zaradi predsodkov, ki so jim jih vcepili starši ali okolica, drugi zaradi strahu, da se bo videla oz. opazila tista njihova drugačnost, ki je bila posledica izo-liranosti od večinskega naroda. Drugačnosti ni predstavljal samo jezik, ampak tudi strah, kako bodo sprejeti med drugimi otroki. Takrat je udarila na plan tudi agresija, ki je žal bila ena izmed glavnih etiket, ki so jih dobivali naši otroci.

In prav slednje je tisto kar je name naredilo največji vtis ob zadnjem obisku »mojega« vrtca: otroci pomešani med sabo ne glede na narodnost, versko pripadnost ali raso! Pra-va mavrica sožitja, enakosti in razumevanja!

Kaj bi si človek lahko lepšega in boljšega zaželel?

Nataša Egič, prva Rominja zaposlena v vrtcu

Vzgojiteljice s pedagoško vodjo ob prihodu dedka Mraza

36

Začelo se je v domači knjižnici moje babice ge. Dragice Juteršnik, kjer sem našla knjige: Cigani – Šiftar, Vanek Dr. 1970; Vzgoja in izobraževanje Romov na Sloven-skem – Tancer, Mladen, mag. 1994. Vsebina literature me je prevzela in vedela sem, da si želim delati z romsko populacijo. Tudi zgodbe moje tete ge. Dušice Berić, ki je bila ena izmed prvih zaposlenih v romskem vrtcu, so me o tem prepričale.

Leta 1997 sem se zaposlila v Vrtcu Murska Sobota in že po dveh letih se mi je izpol-nila želja – bila sem razporejena na opravljanje nalog v enoto Romano.

Sprva se je zdelo drugače, a vendar tako podobno.

V romskih otrocih sem videla otroke enake vsem otrokom. Radi so se igrali, se smejali, hrepeneli so po varnosti, radi so sodelovali, bili so radoživi in prijetno naga-jivi...

Ob prepletanju različnih kultur in življenjskih slogov sem se učila o drugačnih pogle-dih na svet. Vse to se je zdelo vsakdanje, logično in povsem razumljivo, vendar je bilo kdaj pa kdaj zelo zahtevno in zapleteno.

Vsi ljudje smo po svoje drugačni od drugih. Od družbe, predvsem pa od nas, ki smo vpleteni v vzgojo in izobraževanje otrok, pa je odvisno, ali bomo nekoga, ki je na kakršenkoli način drugačen, sprejeli, ga vključili v družbo in mu omogočili normalno življenje.

Drugačnost je pravica in ima podoben pomen kot pravica biti svoboden, enakopra-ven itd...

V letih delovanja v enoti Romano sem dajala velik poudarek sodelovanju s starši, medsebojnemu zaupanju. S svojim delom sem se zavzemala za enake možnosti v vzgoji in izobraževanju njihovih otrok.

Krajani romskega naselja Pušča so me v času mojega delovanja naučili zelo veliko, predvsem so mi pokazali, kako pomemben je občutek varnosti in vdan odnos, kajti le-ta pomaga skozi mnoge življenjske stiske. Če se človek počuti varnega, se odpre želja po odpiranju v ta svet, želja po prepoznavanju, čutenju, povezanosti. Odnos je vzajemen.

Sprva se je zdelo tako drugače, a vendar tako podobno

2007 – otroci 2. starostnega obdobja z vzgojiteljico Nušo Razdejšek (z desne) in

pomočnikom vzgojiteljice z leve strani zgoraj. Projekt »ROŽNATI AVTOBUS«

37

Da pa sem pridobila njihovo zaupanje, sprejemanje, sem ničkolikokrat šla v naselje, se z njimi pogo-varjala, na domu sem obiskovala otroke, ki so bili dalj časa odsotni, pomagala sem izpolnjevati razli-čne obrazce, za njih sem brala tudi uradne pošte, skupaj s starši in njihovimi otroki sem hodila na spoznavne delavnice v OŠ, predvsem pa sem jih poslušala. Tako sem počasi postala njihova in neka-teri so me klicali kar »Ciganica«.

Prišlo je obdobje, ko romske družine niso bile več tako številčne, in v vrtcu ni bilo več toliko otrok, kot pred mnogimi leti, v centralnih vrtcih pa je bilo prostora za otroke bore malo ali nič. Tako smo se začeli pogovarjati o združitvi otrok v enoti Romano. Seveda so se porajala različna vprašanja, dvomi, dileme, zdelo pa se je, da bi bila to lahko rešitev širšega pomena za celotno družbo. Za vse starše je vodstvo pripravilo vprašalnike, kaj menijo o združitvi otrok, o njihovih pomislekih in verjeli ali ne – Romi niso imeli nikakršnih pomislekov. Ideja je zorela in pred dobrima dvema letoma je vodstvu Vrt-ca Murska Sobota, in seveda strokovnim delavcem, uspelo. Uspelo jim je, kar se je pred 50. leti zde-lo popolnoma nemogoče. Uspelo jim je združiti različne kulture, drugačnost narediti enako, kar je potrditev trdega dela vseh, vsakega posameznika in celotne družbe.

Tako so se odprla še ena vrata v svet in otroci so tega vredni. Drugačnost združuje in je priložnost za bogatenje vseh v družbi.

Sprva se je zdelo tako drugače, a vendar tako podobno.

Za konec pa: bili so moji in kot še danes rada rečem: »moji Cigani«...

Nuša Junkar, vzgojiteljica

»Ne moremo tulipana prisiliti v to,

da postane vrtnica,

lahko pa ga vzpodbudimo

v njegovemu razvoju.«

(po Kimonem, 2001)

2008 — obisk cimbalista

2009 — aktivnosti ob svetovnem dnevu Romov

38

Vloga svetovalnega dela pri vključevanju otrok

Romov v vrtec na Pušči

V Vrtcu Murska Sobota sem se zaposlila pred 32 leti. Moram napisati, da sem se v teh letih veliko nau-čila glede pristopa za delo s starši otrok Romov.

Starše motiviram in spodbujam za vključitev romskih otrok v izobraževanje, ozaveščam starše romskih otrok o pomenu prisotnosti njihovih otrok v vrtcu, pozneje pa v šoli, spodbujam starše za pomoč otro-kom pri učenju, pomoč pri socializaciji in večji pismenosti med odraslimi.

Pomagala sem staršem pri pridobivanju vseh odgovorov na njihova vprašanja, pri premagovanju nein-formiranosti in neznanju slovenskega jezika ter pri motiviranju za vključitev v različne izobraževalne programe.

Ko sem pričela delati pred tolikimi leti, mi je bilo vse tuje in neznano, tako sem se včasih sama lovila, kaj je pravzaprav moje delo. Spoznala sem, da je delo tako zelo pestro in razdrobljeno po vrtcih v okoli-ci Murske Sobote in da zahteva od mene veliko energije, časa, potrpežljivosti, strpnosti in upoštevanja drugačnosti pri delu s starši Romi v naselju Pušča, Beltinci in Dokležovje (zadnjih 15 let samo naselje Pušča).

V predšolskem obdobju je sodelovanje s starši in domom nepogrešljivo, zato sem veliko časa preživela v naselju samem, kjer smo se pogovarjali o problematiki glede zdravja, higiene, materialnih situacij, skratka o stvareh, ki so slabo vplivale na otrokov razvoj. Svetovanje družinam je bil nepogrešljiv del vsakdana, potrebno pa je bilo pridobiti zaupanje staršev, tako sem lažje opravljala delo in nič mi ni bilo težko. Delo s starši Romi se razlikuje od ostalih staršev, in sicer na Pušči je bilo potrebno hoditi od vrat do vrat in tako sem pridobila zaupanje, ki je iz leta v leto rodilo uspehe, čeprav so bili počasni, ampak vidni na daljše časovno obdobje.

Izrednega pomena je bilo sodelovanje z vzgojiteljico; kjer so bile težave, sem se sproti spoprijemala z njimi (ušivost, gliste, umazana oblačila otrok in nereden obisk). Ko sem dobila sporočilo, da otroka ni v vrtec, sem se takoj odpravila v naselje, tako sem videla, kaj je narobe in smo takoj pristopili k reševan-ju problema. Začetki mojega delovanja so bili skoraj za današnje čase malo nenavadni, da sem šla tudi do zdravnika, da sem prinesla zdravilo v vrtec, kjer so vsi jemali sirup za gliste (včasih se je to dalo ure-diti).

1964 – zgodnje navajanje na osnovne higienske navade

39

Materialni položaj Romov je v večini družin šibkejši, zato sem družinam urejala plačilo za vrtec. Romi so bili zaposleni, tako sem nosila vloge za plačilo po delovnih organizacijah in sodelovala s Centrom za socialno delo ter računovodsko službo v vrtcu, da smo reševali plačilo za vrtec.

Udeleževala sem se izobraževanj, ki so me opogumljala pri reševanju težkih socialnih stisk romskih dru-žin. Eno izmed izobraževanj je bilo »Uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževan-je« (komuniciranje med vrtcem in romsko skupnostjo), kjer smo skupaj s predavatelji in vzgojiteljicami iskali možnosti za čim večje sodelovanje z Romi.

Sodelujem v projektu »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«. V okviru tega projekta izvajam aktivnosti za oplnomočenje romskih družin pri vzgojnem delu in spodbujanju otrokovega razvoja. Sodelujemo s Pedagoškim inštitutom v okviru tega projekta, tako je potrebno veliko opravljenega dela, da se izvedejo načrtovane aktivnosti, saj je potrebno zagoto-viti udeležbo staršev in otrok.

V okviru projekta smo izvajalci dejavnosti dobili zelo veliko materiala, ki sem ga vključevala pri dejavno-stih v vrtcu in tudi starše sem naučila, da doma posegajo po materialih, ki so otrokom všeč.

Potrditev kakovostnega dela in dobrega sodelovanje je tudi dejstvo, da se v romski vrtec vpisujejo tudi Neromi. Zadnjih nekaj let pa se Romi vključujejo tudi v mestni vrtec v Murski Soboti.

Kljub različnim težavam, s katerimi sem se srečevala, mi niso vzele volje,

ampak mi ostajajo kot izziv.

Katarina Gomboc, socialna delavka Vrtca Murska Sobota

2012– izvajanje programa za opolnomočenje romskih družin pri

vzgojnem delu in spremljanju otrokovega razvoja

40

Moj vidik sodelovanja z vrtcem Romano, kot otroka, pozneje kot starša in danes kot funkcionarja, vključuje ne le »sodelovati« v nečem, ampak tudi biti del nečesa – del bistva, skupne identitete, »mi«, z razvijanjem občutka pripadnosti vrtcu in skupnos-ti, v kateri se vrtec nahaja.

Pravljica se začenja: Bilo je nekoč… In res pred skoraj pol stoletja se je tudi zame pričela neke vrste pravljica v vrtcu na Pušči. Kadarkoli se v moje misli prikrade spo-min na otroška leta, se čas v meni prestavi za toliko in toliko let nazaj, v tisto brez-skrbno otroškost, ki je tekla pod povsem drugačnimi normami, pravili, zahtevami okolja, kot je to danes merilo, v današnji kulturi pravil…

Pred petdeset in več leti slika na tem mestu ni bila takšna. Na mestu sedanjega vrt-ca so bile njive in travniki, tudi široke ceste, in še mnogo drugega ni bilo. Ali je bilo lepše tedaj ali sedaj, najbrž ni pomembno, saj se časi spreminjajo in z njimi mi, sopotniki časa.

V vseh teh petdesetih letih, kar vrtec stoji, je kraju Pušča pustil svoj pečat. Vrtec s Puščo, v kateri stoji, biva in sodeluje, živi v sožitju. Kraj Pušča in vrtec sta povezana in drug brez drugega sta manj privlačna.

Petdeset let vrtca je razmeroma dolga doba. Skozi presek tega časa se vidijo vzponi in padci, se vidi razvoj, pravilnost ali nepravilnost nekaterih odločitev. Vidi pa se tudi, da je bila odločitev o ustanovitvi vrtca vsekakor pravilna.

Moji spomini na vrtec, kot otroka, starša in funkcionarja

2008 - vrtec na Pušči si je ogledala delegacija s Trebnjega pod vodstvom dr. Mira-

na Komaca (INV)

41

Minilo je petdeset let. V tem času so vrtiški prag prestopile številne generacije. Vrtec pa se ni pos-taral, nasprotno, pomladil se je. Dobil je novo zunanjo podobo. Tudi njegova notranjost, ki ga krasi-jo številni otroški izdelki, priča o tem, da je vrtec še vedno mlad.

Vrtec predstavlja ponos našega kraja ter del kulturne zgodovine, krajanom Pušče daje izobrazbo, živi in diha z Romi, obenem pa nas vzgaja in kulturno bogati.

In ko vrtec praznuje svoj petdeseti rojstni dan, je prav, da se s svojimi dosežki pohvali in širši javno-sti predstavi te uspešne Rome, ki so vzgojo in izobraževanje osvajali ravno v njem. Če pa poznamo dejstvo, da so med njimi ne samo znani Sobočani, temveč tudi znani Slovenci, potem zagotovo lah-ko trdimo, da je odločitev prosvetnih delavcev pred pol stoletjem o ustanovitvi vrtca v romskem naselju Pušča bila vsekakor pravilna.

Na prehojeni poti romskega naselja Pušča, skozi optiko vrtca smo v majhnih razsežnostih dokazali, da je mogoče storiti tudi v večjem obsegu, predvsem zaradi tega, ker je dovolj strpnosti in medse-bojnega razumevanja. Sožitje je možno samo takrat, če se ljudje medsebojno spoštujejo, si zaupajo in so strpni do različnosti.

Pred leti je veljalo, da je romski vrtec tabu tema in vpis neromskih otrok vanj se je zdel dokaj nemogoč. Toda časi se spreminjajo in enota vrtca Romano, ki je že sredi romskega naselja z vpisom dobila prvega neromskega otroka. Do danes se je število le-teh povečalo, v vrtcu pa vlada povsem sproščeno vzdušje.

Vsi cvetovi bodočnosti so v semenu sedanjosti!

Darko Rudaš,

Romski svetnik Mestne občine M. Sobota

Foto D. Modrinjak

vrtec danes

44

Pisalo se je šolsko leto 2010/11, ko sem prišla v enoto Romano. Sama sem se odlo-čila, da preden zaključim svojo službeno pot, preizkusim samo sebe, če zmorem in znam.

Nisem prišla sama. Iz mesta je v ta vrtec prišel tudi Paskal, prvi otrok, katerega starši niso Romi. Zelo pogumen korak so naredili njegovi starši, in to predvsem zato, ker so poznali moje delo in so mi zaupali. Hvala vama očka in mamica, vajina odločitev je bila plemenito dejanje.

Ker ni bilo prostora v mestnih enotah, so k nam pokukali še drugi starši in ugotovi-li, da je pri nas lepo, in da so vsi otroci le otroci, ki pač morajo slediti odločitvam svojih staršev.

Tako je takoj po novem letu prišla Tisa, ki je s seboj pripeljala sestrico Taro iz eno-te Miške. Potem pa Živa, Aria, Tilen, Maj, Natisa in Alan. Tako je ob Selini, Danijeli, Timodeji, Luciji in Mitju, ki so že pogumno vsako jutro korakali v vrtec, naša skupi-na dobivala novo podobo. In preselili smo se v veliko igralnico, da je bilo dovolj prostora za igro in počitek.

Lepo nam je bilo in mnogi, ki ne poznajo življenja v tej enoti, so se spraševali, kaj delajo tu otroci iz mesta. Kot da sleherni otrok ni samo otrok s potrebami in želja-mi in ima pravico do enakih možnosti.

Vrtec na Pušči danes

2011 – vzgojiteljica Joža , Mitja, Lucija, Tisa in Tara

45

V naslednjem šolskem letu so trije otroci odšli v mestne enote. Tako so se pač odločili njihovi starši. Kako bi se odločili sami, tega ne bom vedela nikoli. Prišli pa so drugi. Eni iz Pušče, drugi iz različnih krajev občine Murska Sobota. Postali smo krasna druščina v sta-rosti od enega do štirih let. Radi smo se imeli, pomagali smo drug drugemu in gradili multikulturno mavrico brez predsodkov, skupaj s starši, okoljem in zunanjimi sodelavci.

Tako je bil dve leti narodnostno pomešan le en oddelek, ker so prihajali k nam le naj-mlajši otroci.

Danes, ko se piše šolsko leto 2012/13 so takšni in drugačni otroci v obeh oddelkih. Kako lepo jih je opazovati, kako se igrajo, si pomagajo, pojejo, delajo in kako se imajo radi. Tako spontano in srčno znajo to samo oni. In to zato, ker so otroci. Otroci staršev, ki podirajo meje, ker so brez predsodkov, in ker spoštujejo in cenijo drugačnost. Ker vedo, da nas drugačnost bogati, da z njo rastemo in pridobivamo človeško širino.

Veliko smo naredili skupaj. Vemo, kje smo in kam želimo priti. Pomembno pa je to, da gremo naprej.

Jožefa Bačič , vzgojiteljica

2012 - ob svetovnem dnevu Zemlje

2010 - fotografija Bernarde B.P. - objavljena v članku »Bi vpisali otroka v romski vrtec? In zakaj ne?« , pomurje.si

46

Ko pričakovanje postane lepo in nastaja zado-

voljstvo, uspeh….

V enoto Romano me je ravnateljica premestila v lanskem šolskem letu (2011/12), tako da sem v enoti šele na začetku drugega leta.

Pričakovanje je bilo kot pri majhnem otoku, ko gre v šolo; me bodo otroci, starši, okolica spre-jeli. Zaposlene v enoti sem že poznala, upala sem, da me bodo sprejeli pozitivno. In res je bilo tako.

Vodja enote, ga. Jožefa, je večkrat prišla v igralnico in rada povedala: »Kako pa ste vi pridni!« ali »Kako lepo delate!« in še dosti lepih, spodbudnih misli, ki jih že dolgo nisem slišala, a sem spoznala, da spodbuda obstaja v tej enoti, kar ti daje moč rasti.

Rada bi povedala nekaj o začetku dela v enoti. Lansko leto sem imela otroke, stare 3-6 let, v skupini so bili vsi Romi. Vedno vidim tiste lepe, črne, rjave, modre, majhne očke, kako so me ob prvem srečanju pogledale, a pogledu se je takoj priključil rahel, nato krepkejši, zaupanja vre-den pogled. Enako je bilo pri prvem srečanju s starši; pogledajo te, precenijo in se nasmejejo. In tako je bila stopnička za delo prehojena. Vsi otroci so lepo govorili slovensko, kar me je pre-senetilo, saj sem mislila, da bodo pri sporazumevanju težave.

Pri spontanih dejavnostih sem zasledila, da se pogovarjajo v romščini, zato sem jih naslednji dan poklicala v jutranji krog. Z jutranjimi krogi sem imela v začetku težave, saj so otroci želeli le svojo igro. Ko pa sem jim povedala, da bomo imeli sestanek namesto jutranjega kroga, pa so bili vsi pripravljeni sodelovati. Od takrat naprej so bili naši vsakodnevni jutranji krogi uspešni in učinkoviti.

Z otroki sem se dogovorila, da se ne pogovarjajo kar tako v romščini, ker jih ne razumem.

Nejc je bil takoj pripravljen, da me romščine nauči. Rekel je, da bo moj mentor za romski jezik. In tako so sčasoma vsi otroci želeli, da me naučijo nekaj romskih besed.

Ena izmed mojih želja je bila, da se nekaj romskih besed zares naučim in moram se pohvaliti, da jih kar nekaj obvladam. Načrtovano delo z otroki v skupini sem prilagajala njihovim zmožno-stim in jih navajala na počasnejši ritem pri vzgojno-učnih vsebinah. Tu je bilo nekaj težav, saj so otroci želeli vse narediti hitro. Skozi leto so otroci pridobili na daljši vztrajnosti pri vzgojno-učnem delu.

2012 - igranje na Orfove instrumente

47

Kot obogatitveno dejavnost v enoti sem izvajala dejavnosti naravoslovnega krožka. Ravno pri teh dejavnostih sem ugotovila, kako jim je vse novo, zanimivo. V naravoslo-vnem kotičku so otroci vsakodnevno opazovali paličnjake, ki smo jih pozneje izgubili, opazili so spremembe pri rasti fižola, krompirja, rož, na spremembe opozarjali, jih

beležili in se o njih pogovarjali.

Če primerjam sodelovanje otrok pri naravoslovnih dejavnostih v drugih enotah, kjer sem delala, lahko trdim, da so otroci v tej enoti bolj vedoželjni, sami so sledili spre-membam, brez dodatnih spodbud. Ugotovila sem, da je otrokom to nekaj novega, saj doma tega ne spremljajo na vrtovih.

Moram pohvaliti otroke, ker so bili pravi mali ekologi, ki skrbijo za naš planet Zemljo; za pravilno prehranjevanje, urejeno okolico, pravilno ločevanje odpadkov in večkrat so radi povedali: »Mi smo eko vrtec, tista zelena zastava je eko zastava…« Potiho sem si želela, da bi v letošnjem letu imela mlajše otroke in želja se mi je uresničila. Sem z otroki, starimi 1-3 let in tu je delo spet drugače; v skupini so otroci Romi in Neromi; več je rutine, dejavnosti so kratkotrajne, a uspehi pri otrocih so vedno v veliko veselje in motivacija za nadgradnjo pri delu. Želela bi le, da bi starši Romi imeli več zaupanja, razumevanja, ko otroka pustijo v vrtcu. Lansko leto mi je en očka rekel: »Tij samo pazi, ka se mojemi kaj ne zgodi, ka te nede dobro.« Lepo bi bilo, da bi starši čutili, da so nam vsi otroci enako dragoceni in nam je prav tako hudo kot njim, če se kateri otrok npr. popraska, strga gumb…

In kot sem na začetku povedala, da je stopnička prehojena, lahko danes povem, da je dosti uspešnih, strokovnih stopničk prehojenih; teh ne bi bilo v tolikšni meri brez dob-rega, uspešnega, strokovnega tima v enoti. Delo v enoti je drugačno, zahteva strpnost, dosti individualnega dela.

Pri delu je v veliko pomoč Renata, ki je že dolgo v tem vrtcu in rada pomaga, kakršno koli delo že je; v kuhinji, na dvorišču, z otroki… obvlada vse.

Želim si, da bi še dolgo kreirali skupaj; otroci, starši in zaposleni, kajti lepo je, ko nasta-jajo medsebojni uspehi.

Katarina Rozmarič, dipl.vzg.

Otroci so si sami izdelali pustne kostume iz odpadnega materiala

48

OSNOVNE INFORMACIJE O PROJEKTU

Koordinator projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti je Inštitut za narod-nostna vprašanja. Projekt izvajamo različni projektni partnerji, večinoma smo to vrtci in osnovne šole. Naše delo preko izobraževanj in rednih mesečnih srečanj usmerja Pedagoški inštitut Ljubljana.

Projekt poteka na ravni celotnega Vrtca Murska Sobota, večina dejavnosti pa se izvaja v enoti Romano. Vključeni smo strokovni delavci iz različnih enot, pri čemer sodelujemo z vsemi zaposlenimi enote Romano. Dejavnosti, ki jih izvajamo v okviru projekta, so namenjene tako romskim kot neromskih otrokom. Otroci in odrasli imamo možnost medsebojnega spoznavanja in bogatenja.

IZVAJANJE PROJEKTA V VRTCU MURSKA SOBOTA

Projekt izvajamo v Vrtcu Murska Sobota tretje šolsko leto. Prvo leto je bilo namenjeno predvsem izobraževanju v okviru projekta, v lanskem šolskem letu pa smo začeli z aktivnostmi, s katerimi bomo nadaljevali tudi v letošnjem letu.

V okviru projekta poteka več aktivnosti, v našem vrtcu smo se osredotočili predvsem na naslednje:

Spoznavno-animacijski dnevi v vrtcu in šoli;

Programi za opolnomočenje romskih družin pri vzgojnem delu in spodbujanju otrokovega razvoja v starosti od 0-3 let in od 3-6 let.

Dejavnosti načrtujemo in izvajamo v skladu z načeli akcijskega raziskovanja. Izhajamo iz značilnosti in pričakovanj udeležencev ter ugotovljenega stanja (kaj se v vrtcu oz. enoti že izvaja in na kak način). Pri tem upoštevamo postopnost in cikličnost; vsako nadaljnje ukrepanje je odvisno od predhodnega koraka. Omenjeni način dela je še posebej pomemben pri delu z romskimi družinami, kjer starši niso bili navajeni na tako intenziven in poglobljen način sodelovanja z vrtcem. Nove oblike sodelovanja s starši zahtevajo pos-topnost, predvsem pa občutek varnosti in zaupanja.

Iz tega razloga smo najprej načrtovali spoznavno-animacijske dneve, katerih namen je bil v prvi vrsti medsebojno spoznavanje in vzpostavitev medsebojnega zaupanja. Šele potem smo začeli z izvajanjem programov za opolnomočenje.

Timodeja T. Baranja

»Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih,

kjer živijo predstavniki romske skupnosti«

49

Spoznavno-animacijski dnevi v vrtcu in šoli

Namen in udeleženci

Namen spoznavno-animacijskih dni je predvsem izgradnja medsebojnega zaupanja med starši in vzgojitelji ter predstavitev življenja in dela v vrtcu. Eden izmed ciljev spoznavno-animacijskih dni v vrtcu je tudi spodbujanje romskih staršev, da vpišejo in redno pošiljajo svoje otroke v vrtec, zato so dejavnosti v prvi vrsti namenjene staršem novincev oz. otrok, ki še niso vključeni v vrtec. Glede na to, da je bil odziv teh staršev majhen, smo se odločili, da v dejavnosti vključimo tudi starše otrok, ki že obiskujejo vrtec. Oboji starši lahko na srečanjih izmenjajo izkušnje glede vrtca, spoznavajo prostore, strokovne delavce vrtca in način dela. Poleg tega so dejavnosti naravnane tako, da povezujejo družino in omogočajo strokovnim delavcem, da spoznavajo družinsko okolje, iz katerega izhaja otrok.

V okviru spoznavno-animacijskih dni predšolski otroci in njihovi starši spoznavajo tudi šolo kot institucijo, način dela v šoli ter se pripravljajo na šolo.

Izvedba

Organiziramo različna srečanja z ustvarjalnimi delavnicami, predavanji in obiski, na primer:

nabiranje kostanjev in jesenski piknik,

likovne in naravoslovne ustvarjalne delavnice,

obisk lutkovne predstave (otroci in starši),

predavanje in srečanje z varuhinjo človekovih pravic,

ustvarjalni tabor – Teden ustvarjanja medkulturne mavrice,

obiski šol.

2012 – obisk predstavnikov Open Society institut iz Londona

50

Programi za opolnomočenje romskih družin pri vzgojnem delu in spodbuja-nju otrokovega razvoja v starosti od 0-3 let in od 3-6 let (v nadaljevanju programi za opolnomočenje).

Namen in udeleženci

Glavni namen programov za opolnomočenje romskih družin je staršem (oziroma celotni družini) nuditi oporo in pomoč pri vzgoji ter skrbi za otrokov celostni razvoj. Pri tem so nam v pomoč gradiva, ki so posebej prilagojena uporabnikom (priročnik za animatorje, gradiva za starše in gradiva za otroke).

Udeleženci programov za opolnomočenje so starši in njihovi otroci v starosti od 0-3 let in od 3-6 let.

Izvedba

Pri izvajanju programov smo imeli na začetku veliko pomislekov in vprašanj. Preizkušali smo različne načine sodelovanja z romskimi družinami. Izkušnje so pokazale, da je bolje sodelovati z manj družinami in s tistimi bolj intenzivno in kontinuirano. Tri članice projektne skupine individualno sodelujemo s posameznimi družinami, ki se za tak način dela odločijo. Pri tem se osredoto-čamo predvsem na družine z otroki, ki so pred vstopom v šolo ter družine, ki tudi zaradi materialnega in socialnega položaja potrebujejo več pomoči.

Pri načrtovanju ciljev in dejavnosti izhajamo iz utečenih načinov sodelovanja s starši. Pozorni smo na to, da so cilji realni, zato jih načrtujemo skupaj s star-ši. Dogovorili smo se za naslednji način dela: članice projektne skupine enkrat tedensko individualno delamo s posameznim otrokom, nato pa približno po enem mesecu izvedemo srečanje skupaj z otrokom in starši. Staršem pred-stavimo uporabljena gradiva, izdelke in način dela z otrokom ter se pogovori-mo o otroku in njegovem napredku (močna in šibka področja, kaj in kako bi lahko še delali z njim doma).

Otroci skupaj z vzgojiteljicama Alenko in Martino na zaključni prireditvi vrtca

51

KAKO NAPREJ

V letošnjem šolskem letu bomo z navedenim načinom dela nadaljevali, po potrebi pa bomo uvajali tudi nove, drugačne oblike in vsebine dela.

Člani projektne skupine si želimo, da bi vsaj z nekaterimi oblikami in vsebinami nadalje-vali tudi, ko bo projekt uradno zaključen. Menimo namreč, da nudi tak način dela in sodelovanja številne prednosti oz. priložnosti za vse udeležene:

možnost spoznavanja in drugačnega videnja romske kulture, načina življenja, razmišljanja;

boljše (pogostejše in bolj kakovostno) sodelovanje s starši, ki že obiskujejo vrtec in starši novincev;

več možnosti za individualno spoznavanje in spremljanje posameznega otroka ter neposredno delo z njim;

več priložnosti za spremljanje razvoja celotne skupine otrok v enoti Romano;

večja povezanost s sodelavci (znotraj projektnega tima, pa tudi s strokovnimi in tehničnimi delavci enote Romano, kjer se dogaja večino stvari v okviru pro-jekta);

boljše sodelovanje in povezovanje z okoljem (šole, kulturne ustanove ipd.).

»Kar je za nami in kar je pred nami, so nepomembne stvari v primerja-

vi s tistim, kar je v nas.«

Oliwer W. Holmes

Mateja Kolmanko, psihologinja

Mitja Cener

52

Moji spomini na vrtec

Tako kot večina otrok iz naselja, sem tudi jaz obiskovala vrtec na Pušči. V vrtec sta že hodila moja dva starejša brata Alen in Koko. Zelo rada sem obiskovala vrtec, saj sem tam imela veliko prijateljev, s katerimi sem se po navadi igrala v kuhinjskem kotičku. Predvsem deklice smo uživale v tem kotič-ku, saj takšnih igrač doma nismo imeli, čeprav so starši bili zaposleni in so redno hodili v službo.

Spominjam se, da slovenskega jezika na začetku nisem dobro obvladala in sem veliko več govorila v romskem jeziku. Nekega jutra smo za zajtrk imeli mleko, jaz ga nisem marala, a vzgojiteljica tega ni vedela; ker nisem obvladala slovenskega jezika, ji tega nisem znala povedati. Sicer sem ji govorila v romskem jeziku, a me ona ni razumela. Objokana sem stekla do svojega starejšega brata in mu po romsko povedala, da ne bom pila mleka: »Koko, me thud na pijau!« In še danes, ko se spomnim na ta dogodek, kako sem vzgojiteljici govorila po romsko, se iz srca nasmejem. Na vrtec imam res samo lepe spomine, tam sem spoznala svojo prvo prijateljico, s katero sva se veli-ko igrali, in še danes sva dobri prijateljici in sodelavki. Vrtca nisem obiskovala samo kot otrok, ampak sem bila tudi zaposlena kot prva romska pomočnica v vrtcu. Nekaj let sem opravljala delo in naloge romske pomočnice, bila sem vez med romskimi starši in vrtcem. V veliko pomoč sem bila tudi vzgojiteljicam pri sporazumevanju z otroki, ki niso dobro obvladali slovenskega jezika. Starši so me dobro sprejeli in smo v letih, ko sem delala v vrtcu, lepo sodelovali.

Pred štirimi leti sem dobila sina Aljaža; ko je dopolnil dve leti, sem ga vpisala v vrtec. Bila sem prep-ričana, da je zanj to najbolj primeren vrtec v naši občini, in nisem se zmotila. Bila sem pripravljena na začetne težave ob vstopu mojega otroka v vrtec in sem se na to tudi pripravljala, vendar kljub temu je ločitev ob vstopu bila težka. Aljaž se je hitro navadil na novo okolje in prijatelje v skupini, tudi na vzgojitelja v skupini. Danes več ni težav ob ločitvi, saj z veseljem obiskuje vrtec. V poletnih mesecih sva se z Aljažem udeležila 9. mednarodnega likovnega tabora v Salzburgu. Obiskali smo vrtec Alterbach, kjer smo se v sklopu delavnic in ostalih dejavnosti družili s starši otrok iz salzburške-ga vrtca. Za naju je bila to edinstvena izkušnja, saj sva se prvič skupaj odpravila na tako dolgo pot izven meja Slovenije. Imeli smo se zelo lepo, Aljaž je užival v delavnicah in na igralih v vrtcu. Spoznal je nove prijatelje in imel možnost videti to, česar jaz v vsem svojem otroštvi nisem imela. Kot mami-ca sem ponosna, da moj otrok obiskuje vrtec na Pušči.

Petra Horvat

Aljaž v vrtcu

53

Ustvarjanje v likovni delavnici / Salzburg 2012

Aljaž z mamico Petro in prijateljico Nušo v Salzburgu

54

Zgodba o vrtcu, glavi, srcu, zabavi in še čem Sem Vida, mamica treh otrok. Štiriletna Tara in skoraj triletna Tisa obiskujeta vrtec Romano na Pušči. Še ne enoletni Tin bo tja – čeprav vrtec že zdaj dobro pozna, ker pogosto pride z mano po sestrici –začel zahajati spomladi, ko napolni eno leto. In povedala vam bom zgodbo. Ki je meni prav smešna in zabavna. Upam, da bo tudi vam. Vzgojiteljica Joža vedno reče: “Z vami so prišle spremembe v naš vrtec,” in to je mogoče celo res. Čeprav se sama ne bi strinjala –z njo so se pravzaprav začele odvijati spremembe v tem, do tedaj zelo redko omenjanem in skoraj odrinjenem vrtcu na Pušči. A ne bodimo malenkos-tni, kdo je prinesel spremembe pravzaprav ni pomembno. Glavno je, da so se zgodile. Naj povem zgodbo naprej. Joža meni, da je moja družina povzročila prelomnico, ker smo bili z drugo hčerko ena prvih neromskih družin, ki je svojega otroka vključila v ta vrtec. Tiso sva bila resda primorana vpi-sati tja, drugje namreč ni bilo prostora. A Taro, starejšo hčerko, sem se odločila iz Mišk, kamor smo jo vozili do takrat, prepisati na Puščo že prvi dan, ko sem prestopila prag tega vrtca. In ko je prvič stopil v Romano tudi moj partner, je bil tudi on takoj za to. Razlogov je več. Eden glavnih je Joža. Drugi je majhnost in prijaznost vrtca, skoraj domačnost. Konec koncev je vrtec otrokom res drugi dom – sploh, če računamo, koliko ur na dan preživijo tam. Eden od razlogov je tudi to, da se vsi med seboj poznajo. In težje pride do kakega problema oziroma se hitreje reši. Eden večjih razlogov, da sva se s partnerjem odločila za prepis otroka v vrtec na Pušči in za to, da bosta hčerki tam tudi ostali, oziroma da bomo tja vpisali še tret-jega, pa je tudi program po montessori metodi, ki ga Joža izvaja. Moj prvi stik s tem vrtcem je bil namreč – če se malo pošalim – skoraj pravljičen. Ampak res. Bilo je nekaj dni pred boži-čem, s Tiso sva prišli na obisk – torej na uvajanje. Prinesla sem jo preko ceste, odprla ograjo, na pragu je stala skupinica z vzgojiteljico. “Oooo, kak lejpa baba!” so naju pozdravili otroci. Niso se je mogli nagledati: “Kako ji je ime? Tisa? Kako lepo ime, kako si lepa, Tisa!” Držala sem jo v naročju, otroške roke so jo pa božale. Potem sva prišli notri, v njeno skupino, k Joži. Mir. Nobenega divjanja. Samo tiha, prijetna glasba. Trije otroci v skupini. Vsak je delal svoje. Sicer so radovedno opazovali vsiljivki, nama tudi kaj povedali, a nobenega direndaja. Kje je kričanje, ki sem ga navajena iz onega vrtca? Kje je preglasna glasba otroških pesmic, ki so jo vedno zjutraj vrteli v Tarinem vrtcu? Bog ve, zakaj tako glasno, mogoče zato, da otroci ne bi slišali svojih misli... Všeč mi je bilo. Tudi Tisi. Čeprav na drug način. Njej je bila pač najbolj všeč malica, Joža je že vedela, s čim jo bo kupila...

Očistimo Slovenijo – čistilna akcija v vrtcu 2012

55

Tara in Tisa na sankanju - srečanja s starši 2012

Seveda so vedno vsepovsod tudi minusi. Midva jih vidiva predvsem v tem, da ne moreš po otroke peš. Ali z mest-nim avtobusom. Da potrebuješ avto. Bencin stane in plini onesnažujejo okolje. A to je stroškovna plat, ki pri meni ni na prvem mestu. Nikoli pa nisem pomislila, da jih v vrtec Romano ne bi vozila, ker je to ‘romski’ vrtec. Jaz namreč nisem Prekmurka in z maternim mlekom nisem spila predsodkov o Romih. Čeprav so ti del slovenske tradicije in sem tudi sama v otroških letih kdaj slišala, da me bodo Cigani odnesli (a moj oče je vedno dodal: “Tako ali tako te bodo čez pol ure prinesli nazaj, kako se grdo dereš!”). Ne bom pa vam razlagala, kake neumnosti vse sem poslušala od znancev in neznancev, ko sem povedala, kam hodita otroka v vrtec. Le redko kdo je bil namreč navdušen nad najino odločitvijo. Ali pa vsaj pametno tiho. Po navadi je od ljudi prišel najprej tak čuden pogled. Tak, malo daljši, malo globlji, pri katerem so ocenjevali, kaj je z mano narobe, pri tem pa sem kar videla, da jim po glavi blodi: “A ima ta tri čiste v glavi? V romski vrtec?!? Da ni bolna, z vročino? Mogoče pa ne ve, kaj dela...” In na mojo veliko žalost ti osebki komentarjev niso zadržali zase, ampak so jih celo delili z menoj. Čeprav jih nisem čisto nič vprašala. Ali prosila. In med komentarji so bile tudi take neumne kot so: “No ja, glavno da so v vrtcu... malo bolj bodo pač ušivi, pa nič hudega.” Ali pa: “Malo bolj bo smrdelo...” Ali pa : “Pa si ti sigurna? Kaj pa če se jim bo to kasneje poz-nalo?” Mislim... nisem imela komentarjev. In jih še zdaj nimam. Za take neumnosti ne. Dejstvo je, da se otroci in starši v tem vrtcu razlikujemo. A ne po tem, kdo je Rom in kdo ne. Pač pa po tem, kot v vseh vrtcih. Eni imajo eko-nomsko več, drugi manj. Eni so prijaznejši, drugi nismo. Eni smo starejši, drugi so mladi, skratka – v vseh vrtcih isto. In kar se tiče ekonomskega stanja, je bil tudi to eden od razlogov, da se odločimo za ta vrtec. Ker je otrokom fino dati dobro in kvalitetno, a ne preveč. Veliko igrač, veliko cunj, veliko sladkarij... Zasipamo jih z vsem, samo s tistim ne, kar najbolj potrebujejo – z nami. Z našim časom in z našo ljubeznijo. Tako se spomnim, da je vzgojiteljica v prej-šnjem vrtcu, kamor je Tara prej hodila, na roditeljskem sestanku lepo prosila očeta, naj mamica otroku obuje čev-lje, ki mu jih bodo vzgojiteljice upala in lahko obule. Saj so bili ti, v katero so otroka obuvali, enostavno prelepi in neprimerni za hojo. Ali za blato in za mokro. Taka absurdna dejanja se tukaj v tem vrtcu, upam si trditi, ne morejo zgoditi. Ker so starši malo bližje realnosti.

Najbolj smešno v tej zgodbi pa je, da so nas potem, ko sta bili že obe v vrtcu na Pušči, začeli obiskovati novinarji. Pa nimam nič proti njim. Sama sem novinarka in vem, da to je zgodba za uporabo. A – to le pri nas, v Sloveniji. Ki je po tej plati res majhna, majhna. Drugod hodijo namreč otroci – kateri in kakršnikoli – v vrtec, pa naj bo tak ali drugačen. Romski, neromski, ali pa kaj tretjega. In sedijo eden poleg drugega: eden temnopolt, drugi poševnih oči, tretji svetlolas in modrook. In jim je čisto eno figo mar. Tako kot je otrokom nasploh eno figo mar. Glavno, da so skupaj, da se igrajo, da so prijatelji, da so rivali, da so v dru-žbi. Ker smo ljudje družbena bitja, ki so si podobna. Predvsem pa so enakovredna. V čem pa smo si različ-ni, lepo prosim? Prekmurci, Hrvati, Avstrijci, Romi, Angleži, Kitajci? V čem? Vsi imamo glave, srca in – kar je najpomembnejše – duše. Ki ne razlikujejo. Razlikujejo edino glave. A ker imamo glave, bi jih morali uporabljati za kaj drugega, ne za iskanje tega, kdo je zaradi barve kože ali las boljši ali slabši... Taki, ki to delajo, imajo glave le za to, da na njih nosijo kapo, notri namreč nimajo kaj veliko. Tako mislim sama. In tako učim svoje tri otroke. In pri tem mi je vrtec na Pušči v veliko pomoč. Hvala.

Vida Toš

bere se o uspehih

58

Prispevek objavljen v časopisu

DELO - 19. marec 1969

Prvi prispevek v tiskanih medijih

o vrtcu na Pušči

60

NEDELJSKI DNEVNIK, 11 februar 1979

Objavljeno pod rubriko: Ljudstvo, ki se uvelja-

vlja kot etnična skupina.

Naslov prispevka: Kaj pomeni Romu sreča?

61

1963 – prvi kuharski tečaj, ki se je odvijal v

prostorih vrtca na Pušči

62

9. oktobra 1970 je izšel članek v časopisu

DELO pod naslovom Kaj je novega na Pušči

63

64

Članek objavljen v VESTNIKU leta 1994

65

Članek objavljen časopisu VEČER leta 2001

66

67

68

Članek objavljen časopisu VESTNIK

leta 2010

69

Članek objavljen časopisu VESTNIK

leta 2010

Brska se po arhivu

in spominih

72

Pismo iz leta 1964 naslovljeno na

vzgojiteljice

73

Tako so izgledale prošnje za donators-

tvo in pomoč pri izvedbi načrtanih

aktivnost.

74

Leta 1979 so se otroci v vrtcu učili prav

to pesmico

75

Prispevek katerega je napisala Sonja Horvat,

ki je bila del prve generacije vrtca na Pušči, je

bil predstavljen na republiškem posvetu o

Romih, 15. maj 1986

76

Zahvala vzgojno-varstveni organizaciji

Murska Sobota 1986

77

Zapis v kroniki vrtca na Pušči iz leta 1986

78

79

80

81

82

Iz knjige vtisov

83

84

85

86

87

88

89

90

Prispevki objavljeni na spletni strani

Vrtca Murska Sobota

91

Bili smo počaščeni, ko smo izvedeli, da nas bo obiskal veleposlanik Združenih držav Amerike v Sloveniji, g. Joseph Mussomeli, hkrati pa smo čutili odgovornost, da se na ta obisk tudi pripravimo.

Na našem »mega« globusu smo poiskali drža-vo s katere je k nam v Slovenijo pripotoval g. veleposlanik. Otroci so hitro ugotovili, da so ZDA daleč in da brez letala ali ladje potovanje do nas ni mogoče.

Srečanje z veleposlanikom je bilo zelo sproš-čeno, g. Mussomeli se je preprosto vključil v aktivnosti otrok in kaj hitro ugotovil, da se pri našem delu in življenju v enoti ravnamo po metodah in načelih M. Montessori. Pohvalno je ocenil naše multikulturno sobivanje in živ-ljenje v enoti, ki na otroke vpliva pozitivno in jim tako ponuja stimulativen prostor za raz-voj zgodnjega učenja.

Ob koncu je podaril, da bo o odličnem prime-ru dobre prakse, ki se izvaja v naši enoti, sez-nanil svojo domovino – Združene države Amerike.

Otroci in zaposleni enote Romano

Obiskal nas je ameriški veleposlanik g. Joseph A. Mussomeli

92

Zaposleni smo se odločili, da bomo otro-kom predstavili Evropo z jedmi, katere tudi sami poznajo. Otroke smo tako seznanili z jedmi, ki so značilne za sosed-nje države EU, jih poimenovali in pred-stavili postopek njihove priprave.

Vsak od otrok si je sam pripravil svo-jo pizzo, ki je tradicionalna jed Itali-je, prav tako so pa sodelovali in spremljali pripravo dödolov, dunaj-skega zrezka, francoske solate, jabolčnega zavitka, ciganske pogače in ajdove zlevanke.

Kulinarično pot evropske unije smo odprli po dvigu zastave in po himni EU – Odi radosti. Dan Evrope smo zak-ljučili s poskušanjem dobrot iz držav čla-nic Evropske Unije in izdelovanjem evropskih zastav.

Otroci in zaposleni enote Romano

Evropska kuhinja v enoti Romano

93

OTROCI SMO ENAKI IN ENAKOPRAVNI, NE GLEDE NA BARVO OČI LAS IN KOŽE.

OTROCI IMAMO VEDNO PREDNOST

OTROCI IMAMO PRAVICO DO IZOBRAZBE

OTROCI IMAMO PRAVICO, DA GOVORIMO JEZIK SVOJIH STARŠEV

V okviru projekta »otrokove pravice« v enoti Romano spoznavamo temeljni dokument, ki otroku omogoča enakopravno bivanje v družbi. Obravnava-mo štiri glavna načela, opredeljena v Konvenciji o otrokovih pravicah, in sicer: nediskriminacija, najboljša korist otroka, preživetje in zaščita, partici-pacija ter soudeležba otrok.

Otrokove pravice spoznavamo preko socialno-animacijskih iger, preko pogovora, likovnega ustvarjanja in plesno-gibalnega izražanja.

Spoznavanje otrokovih pravic in polaganje temeljev zavedanja le teh je naložba v nadaljnji razvoj, saj otroci na njim primeren način razumejo zah-tevne koncepte, kot so pravice, enakopravnost, solidarnost ipd. Preko tak-šnega načina dela se lahko izognemo zgodnjemu oblikovanju predsodkov in negativnim stereotipom.

V projektu so aktivno sodelovali tudi starši za katere smo v sredo, 28. 3. 2012, ob 16.00 pripravili srečanje z varuhinjo človekovih pravic Republike Slovenije, dr. Zdenko Čebašek Travnik. Staršem je predstavila vlogo varuha, v slovenski družbi, izpostavila določene pravice otrok, spregovorila o pomembni vlogi starša pri uresničevanju pravic otrok in dodala, da dolžnos-ti niso povezane s pravico. Odzivi staršev so bili zelo pozitivni, saj so prido-bili veliko novih informacij, usmeritev in napotkov za kakovostnejšo in bolj učinkovito starševstvo.

Otroci in zaposleni enote Romano

Otrokove pravice

94

»Življenej nam daje samo tisto,

kar dajemo drugim.«

Ivo Andrič

Vsakodnevne situacije v odnosih med starši in otroki je bila tema o kateri je tekel pogovor, med starši, svetovalnimi in strokovnimi delavci v enoti Romano, v ponedeljek, 30. 1. 2011. Pogovor je potekal ob videoposnetkih, ki so prikazovali vsakodnevne situa-cije in so prisotne spodbujali k razpravi in predstavitvi lastnih izkušenj. Starši so bili aktivni razpravljavci, odprto so spregovorili o izkuš-njah in situacijah s katerimi se srečujejo pri vzgoji otrok. Prisotnih je bilo šestnajst staršev, ga. Katarina Gomboc – social-na delavka, ga. Mateja Kolmanoko – psihologinja in študentka psihologije gdč. Brina Vlaj.

Otroci in zaposleni enote Romano

II. roditeljski sestanek v enoti Romano

95

V okviru projekta, »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«, smo organizirali ogled lut-kovne predstave z naslov »Imej se rad«, v izvedbi Gledališča Koper in Slovenskega stalnega gledališča Trst. Na predstavo v gledališko dvora-no PARK smo se odpeljali z avtobusom, ki je večini otrok predstavljal prvo izkušnjo, tako kot lutkovna predstava. Otroci so predstavo vedo-željno spremljali in se vključevali, čeprav so se prvič srečali s tovrstno umetnostjo.

Obiskovalci smo začutili kulturni utrip mesta, doživeli lutkovno pred-stavo in gledališko dvorano celostno; od nakupa vstopnic, oddaje gar-derobe, iskanja vrst in sedežev, primernega vedenja in sodelovanja z igralci in ostalimi udeleženci predstave, do podoživljanja predstave v preddverju dvorane.

Popoldansko srečanje, ki je vključevalo otroke in starše obeh starost-nih skupin in otroke, ki niso vključeni v vrtec, smo izvedli z naslova projektne aktivnosti»Programi za opolnomočenje družin pri vzgoj-nem delu in spodbujanju otrokovega razvoja«. Ogled predstave so nam omogočili Evropski socialni sklad, Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Pedagoški inštitut Ljubljana. Strokovni delavci enote Romano pa smo poskrbeli, da se je projektna aktivnost odvijala v skladu z name-nom in cilji.

Otroci in zaposleni enote Romano

Imej se rad – lutkovna predstava

Spomini Spomini

Spomine dedek obudi,Spomine dedek obudi,

o vrtcu našem govori.o vrtcu našem govori.

Že jaz sem tukaj se igral,Že jaz sem tukaj se igral,

sem prve črke tu spoznal.sem prve črke tu spoznal.

Mama zraven še pove Mama zraven še pove ––

kako drugače je kot prej.kako drugače je kot prej.

V enakih srajčkah smo hodili,V enakih srajčkah smo hodili,

jokali se in veselili.jokali se in veselili.

Zdaj v vrtcu smo iz vseh vetrov,Zdaj v vrtcu smo iz vseh vetrov,

večkrat nočemo domov.večkrat nočemo domov.

Še očka tukaj bi ostal,Še očka tukaj bi ostal,

če on bi se igrati znal.če on bi se igrati znal.

Naj vrtec dolgo še stoji,Naj vrtec dolgo še stoji,

otrok na tisoče dobi.otrok na tisoče dobi.

k nam tudi pelje cesta vsaka,k nam tudi pelje cesta vsaka,

otroci tu vas veselje čaka.otroci tu vas veselje čaka.

JJ. Bačič . Bačič

Gondolijptja Gondolijptja

U papu pe spoutijnel paul,U papu pe spoutijnel paul,

te pal amaru vrtec ouf phukaul.te pal amaru vrtec ouf phukaul.

Mauk me adej man khelauhi, Mauk me adej man khelauhi,

te te vakejrel sikjuvauhi. te te vakejrel sikjuvauhi.

I mama uze phejnel mejk, I mama uze phejnel mejk,

kauj amut hi sar ezelejd.kauj amut hi sar ezelejd.

Andu iste gauda men phijrahahi, Andu iste gauda men phijrahahi,

men Khelahahi te riuvahahi. men Khelahahi te riuvahahi.

Adij andu vrtec sam zari bute thaun, Adij andu vrtec sam zari bute thaun,

butfar pe menge khejr na del.butfar pe menge khejr na del.

Mejk mru dad aučhlahi adej, Mejk mru dad aučhlahi adej,

te pe te khejlel žanlahi.te pe te khejlel žanlahi.

Amaru vrtec dugu mejk ne žijl, Amaru vrtec dugu mejk ne žijl,

but te but čhavoure le ne oun.but te but čhavoure le ne oun.

Te ži amende žal u drom, sadjek hi te na Te ži amende žal u drom, sadjek hi te na

sal Rom.,sal Rom.,

kauj adej tut i bas užaurelkauj adej tut i bas užaurel.

A. Rudaš, A. Rudaš, prevodprevod