UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

Katja Krevs

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

VKLJUČEVANJE ŽENSK V POLITIKO V DRŽAVAH

NEKDANJE JUGOSLAVIJE

Mentorica: Avtorica:

doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Katja Krevs

Maribor, 2011

ZAHVALA

Za kakovostno mentorsko vodenje, svetovanje in usmerjanje pri diplomski nalogi

se iskreno zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc ter asistentu

Andreju Kirbišu za strokovno pomoč pri izdelavi empiričnega dela.

Ob tej priložnosti tudi najlepša hvala mojim najbližjim, ki so me spodbujali in mi

nudili podporo v času študija in pisanja diplomske naloge.

IZJAVA

Podpisani-a Katja Krevs rojen-a 10.9.1984 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Sociologija in pedagogika, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Vključevanje žensk v politiko v državah nekdanje Jugoslavije pri

mentorju-ici doc. dr. Marina Tavčar Krajnc, avtorko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev,

____________________________

(podpis študenta-ke)

Kraj, Novo mesto

Datum, 9.1. 2011

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava vključevanje žensk v politiko ter govori o neenakosti

zastopanosti žensk in moških v politiki. Prikazuje spol in politiko ter izenačenost

pojmov javno – politično, kamor so praviloma uvrščeni moški, in zasebno –

nepolitično, kamor so praviloma uvrščene ženske. Obravnava nekatere stereotipe,

ki vplivajo na nizko število žensk v politiki, predvsem na vodstvenih položajih in

na sploh v organih odločanja. Obravnava tudi politično participacijo, ki je

razdeljena na konvencionalno in nekonvencionalno, ter razlaga, zakaj so ženske v

politiki sploh potrebne. Predstavlja dejavnike, ki vplivajo na politično

participacijo žensk, ter razlaga, kateri so vzroki za njihovo skromno

predstavništvo v politiki. Glavni namen diplomskega dela je preučiti vključevanje

žensk v politiki v državah nekdanje Jugoslavije. Zato bomo raziskali, kakšno je

zanimanje za politiko pri moških in ženskah in ali obstajajo med spoloma razlike

v politični vključenosti, in sicer glede na njihovo politično participacijo in

zastopanost v vladi in parlamentu. Želimo preveriti tudi, ali je v ekonomsko

razvitejših državah naslednicah prisotna višja stopnja vključenosti žensk v

politiko, na podlagi njihove nevolilne in volilne politične participacije, zanimanja

za politiko ter zastopanosti v parlamentu in vladi.

Ključne besede: ženske, politika, spol, konvencionalna politična participacija,

zanimanje za politiko, zastopanost v politiki, države naslednice nekdanje

Jugoslavije.

ABSTRACT

Diploma thesis deals with women's political participation and inequality of

participation of women versus men in politics. It also depicts gender and politics,

and equalization of terms public – political, which is typically represented by

men, and private – non-political, which is typically represented by women. It

discusses some of the stereotypes that affect the lower number of women in

politics, especially in leadership and decision-making bodies. It talks about

political participation, which is divided into conventional and non-conventional

participation, and explains why women in politics are needed.

It also presents factors which have an effect on women’s political participation

and explains the main reasons for their low representation in politics. The main

purpose of the thesis is to examine women’s participation in politics in the

countries of former Yugoslavia. This is why a study was made that examined the

level of interest of men and women in politics and also dealt with gender

differences in political participation, based on their political participation and

representation in government and parliament. We also wanted to know if

economically more developed countries of former Yugoslavia have a higher level

of women’s participation, based on their electoral and non-electoral political

participation, interest in politics and their representation in government and

parliament.

Key words: women, politics, gender, conventional political participation, interest

in politics, representation in politics, countries of former Yugoslavia.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2.1 SPOL IN POLITIKA ........................................................................................ 2

2.2 JAVNO IN ZASEBNO..................................................................................... 3

2.2.1 JAVNI MOŠKI IN ZASEBNE ŽENSKE...................................................... 5

2.3 ŽENSKE V POLITIKI...................................................................................... 7

2.3.1 Politična participacija..................................................................................... 7

2.3.2 Politična participacija žensk........................................................................... 8

2.3.3 ZAKAJ ŽENSKE V POLITIKI? ................................................................ 10

2.4 ŽENSKE IN POLITIKA SKOZI ZGODOVINO........................................... 12

2.4.1 ANTIKA ...................................................................................................... 13

2.4.2 OD SREDNJEGA DO NOVEGA VEKA ................................................... 14

2.4.3 20. STOLETJE – (FORMALNOPRAVNA) ENAKOPRAVNOST ........... 15

2.4.4 20. STOLETJE – ENAKOPRAVNOST NA PAPIRJU .............................. 15

2.5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA POLITIČNO PARTICIPACIJO ŽENSK 17

2.5.1 Volilni sistemi .............................................................................................. 18

2.5.2 Stranke in strankarske politike ..................................................................... 18

2.5.3 Posebne strategije......................................................................................... 20

2.6 VZROKI ZA SKROMNO PREDSTAVNIŠTVO ŽENSK V POLITIKI ...... 23

2.7 POLITIKA ENAKIH MOŽNOSTI ................................................................ 25

2.7.1 Kaj je politika enakih možnosti?.................................................................. 26

2.8 ŽENSKE V POLITIČNEM ŽIVLJENJU JUGOSLAVIJE............................ 28

2.9 ŽENSKE V POLITIČNEM ŽIVLJENJU SLOVENIJE................................ 32

2.9.1 Raziskava »Volitve v Državni zbor Republike Slovenije 2008 –

Učinkovitost in uspešnost normativnih ukrepov za zagotavljanje uravnotežene

zastopanosti spolov« ............................................................................................. 34

2.9.2 Temeljne ugotovitve raziskave .................................................................... 34

2.9.3 Projekt 50 - 50.............................................................................................. 38

3 EMPIRIČNI DEL .............................................................................................. 40

3.1 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE................................................................... 40

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ......................................... 40

3.2.1 Raziskovalna vprašanja................................................................................ 40

3.2.2 Raziskovalne hipoteze.................................................................................. 42

3.3 METODA........................................................................................................ 43

3.3.1 Vzorec .......................................................................................................... 43

3.3.2 Merski instrument ........................................................................................ 43

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA............................................................ 45

3.5 SKLEP IN RAZPRAVA................................................................................. 54

4 ZAKLJUČEK..................................................................................................... 58

5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................... 61

KAZALO TABEL

Tabela 1: Ženske v zvezni, republiški in občinski skupščini (1958–1969) v

SFRJ……………………………………………………………………………...39

Tabela 2: Ženske v skupščini družbenopolitičnih skupnosti (1974–1986) v

SFRJ…...…………………………………………………………………………39

Tabela 3: Podatki za volitve v Državni zbor Republike Slovenije leta

2008……...............................................................................................................45

Tabela 4: Trend politične participacije žensk, izvoljenih v DZ na listah političnih

strank ……………………………………………………………………….……46

KAZALO GRAFOV

Graf 1.1: Volilna participacija glede na spol in državo………………………….53

Graf 2.1: Prisotnost na političnem shodu ali zborovanju glede na spol in

državo…………………………………………………………………………….54

Graf 2.2: Kontaktiranje javnih uradnikov ali politikov glede na spol in državo…55

Graf 2.3: Denarni prispevek za politično stranko ali kandidata glede na spol in

državo…………………………………………………………………………….56

Graf 2.4: Delo za politično stranko ali kandidata glede na spol in državo………57

Graf 2.5: Prepričevanje drugih, da na volitvah izberejo istega kandidata glede na

spol in državo……………………………………………………………….……58

Graf 3.1: Delež žensk v državnih parlamentih v letu 2009 glede na

državo………………………………...………………………………………….59

Graf 3.2: Delež ministric v vladi glede na državo………………...……………..59

Graf 4.1 Zanimanje za politiko glede na spol in državo…………………………61

1

1 UVOD

Del tradicije predmodernih družb je prepričanje in praksa, da je politika bolj

moško področje, kjer so si zase oblikovali okolje, v katerem delujejo, postavili

pravila igre, norme obnašanja, zato so ženske v njej pogosto nezaželene.

Tradicija omejevanja žensk na zasebno sfero in njihove izključenosti iz javnega

življenja, tudi iz politike, se je ohranjala v prostoru nekdanje Jugoslavije vse do 2.

svetovne vojne, povojno obdobje pa je v času socializma z njo postopoma

prekinilo. Praviloma bi pričakovali, da višja stopnja modernizacije določene

družbe pomeni tudi višjo stopnjo vključenosti žensk v politično sfero. To pa glede

na podatke, ki so na voljo, ne drži, saj kljub politični in ekonomski osamosvojitvi

žensk predvsem v najrazvitejših državah naslednicah Jugoslavije te še vedno niso

bolj množično prisotne na pomembnejših političnih položajih in so glede na delež

v celotni populaciji prebivalstva tudi po vsem svetu podreprezentirane v

nacionalnih parlamentih.

Določen delež žensk v parlamentih, ki ga lahko označimo za kritično maso, ni

nikoli natančno določen, vendar pa bi večje število žensk v parlamentih vodilo do

tega, da bi bili njihovi interesi bolj zastopani, večje število žensk v politiki pa bi

za sabo potegnilo tudi večji ugled žensk na drugih področjih, kjer so prisotne.

Temelj takšnega razmišljanja je dejstvo, da se »počutimo zastopani, če nas

predstavlja nekdo, ki spada v kalup našega lastnega izvora, ker domnevamo, da

nas ta oseba 'pooseblja'« (Sartori 1990 v Della Porta 2003).

Danes poznamo kar nekaj dejavnikov (kot na primer volilne sisteme, stranke in

strankarske politike, posebne strategije, kamor med drugimi uvrščamo tudi

uvedbo kvot), ki vplivajo na politično participacijo žensk. Tudi družba je bolj

naklonjena vstopanju žensk v javno življenje, kot je bila nekoč. Težko pa rečemo,

da so ženskam odprte vse možnosti ali da so enakopravne in da so dosegle vse,

kar se da na ravni enakosti spolov. Na ravni formalne enakopravnosti v politiki je

precej narejenega (na primer pridobljena volilna pravica), na ravni realizacije te

enakopravnosti pa so ženske še vedno v ozadju.

2

2.1 SPOL IN POLITIKA

Univerzalne politične pravice so del državljanskih pravic. Imajo simbolni in realni

pomen. Da so vsi državljani pred državo enaki, je simbolni pomen, realni pa v

tem, da daje možnosti na tak ali drugačen način soodločati o pomembnih javnih

zadevah. Položaj spolov pa se na tem, kot tudi še na kakšnem drugem področju,

pomembno razlikuje. (Jalušič in Zagorac, 2004, str. 58)

Pripadnost različnemu spolu je univerzalna lastnost človekovega bivanja. Ta

lastnost pa se v razpravljanju o politični kulturi večinoma posebej ne omenja ali

pa izstopa le kot ena izmed številnih pripisanosti. (Jogan 2001, str. 49)

Za politiko lahko rečemo, da velja, da je moško področje in da so oni zase

oblikovali okolje, v katerem delujejo, postavili pravila igre, norme obnašanja.

(Ross, 2002 po Antić in sodelavke, 2003, str. 68) »Čeprav so 'dekleta v moških

poklicih' povsem zaželena, pa to ne velja v enaki meri za 'ženske na moških

položajih'« (Rebenstorf v Politika kot poklic, 1992, str. 167). Podobno trdi tudi

Squires (2009, str. 9), ki pravi, da »med politiko in spolom obstaja nenavadno

paradoksen odnos.« Pravi, da sta tako praksa kot proučevanje politike že dolgo

pregovorno maskulini prizadevanji in to tako zelo, da je mnogo komentatorjev

trdilo, da je bila politika, gledano zgodovinsko, med vsemi človeškimi

dejavnostmi najbolj nedvoumno maskulina in tega so se brez dvoma tudi zavedali.

Institucionalne manifestacije politike, locirane v oblasti, se pogosto upirajo

vključevanju žensk, njihovih interesov ali stališč. Ženske so bile pogosto

izključene iz tradicionalne politične dejavnosti in so jih odvračali od tega, da bi

svoje aktivnosti opredeljevale kot politične. Mnogi tudi pravijo, da so vprašanja

spola in s tem tudi odsotnost žensk v politični sferi za politiko nepomembna. Na

drugi strani pa imamo tudi tiste, ki so se dosledno ukvarjale z raziskovanjem spola

v politični teoriji. Tega so se lotevale predvsem feministke, ki so se ukvarjale s

feminističnimi vprašanji, vendar, kot pravi avtorica sama, je danes možno v

politični teoriji obravnavati spol tudi z nefeminističnih vidikov. Kljub vsemu pa

so še ob danes prevladujoči muskulini naravi politike feministke tiste, ki imajo v

zvezi z raziskovanjem spola v politični teoriji najmočnejšo politično motivacijo in

intelektualno ambicijo. (Squires, 2009, str. 9, 10)

3

Čeprav lahko danes trdimo, da je ostro ločevanje med moškimi in ženskimi

poklici stvar preteklosti (Jalušič in Zagorac, 2004, str. 63), pa je ugled politike

kakor tudi zaupanje v politične stranke ter institucije od sedemdesetih let naprej

zelo padlo. Kljub temu se poklica politika še vedno drži avra moškosti in delež

žensk je na različnih stopnjah političnega prizorišča razmeroma nizek – in to se

pojavlja kljub pasivni in aktivni volilni pravici žensk. (Rebenstorf v Politika kot

poklic, 1992, str. 167, 168)

In kot ugotavlja Antić (1998, str. 39) glede položaja žensk v politiki: ženske v

večini držav uživajo volilno pravico (aktivna volilna pravica); imajo pravico biti

izvoljene (pasivna volilna pravica); pasivno so na področju politike izenačene z

moškimi oziroma so dosegle formalnopravno enak položaj; glede na delež v

celotni populaciji prebivalstva pa so ženske po vsem svetu podreprezentirane v

nacionalnih parlamentih. (Antić, 1998, str. 39)

2.2 JAVNO IN ZASEBNO

V teoriji in empiričnih raziskavah je velikokrat prisotno izenačevanje dihotomij

zasebno – javno, nepolitično – politično in moško – žensko. (Ule, 1990, str. 67)

Res je, da je javna sfera največkrat istovetna s politično sfero, kamor se primarno

uvrščajo moški, medtem ko se zasebna sfera nanaša predvsem na sfero družine,

kamor so primarno uvrščene ženske. (Yuval-Davis, 2009, str. 123) Dihotomija

med javnim in zasebnim je interpretirana različno. Jayasuriye (1990) pravi, da je

zasebno tisto, česar ne financira in ne nadzoruje država in kot taka na primer

vključuje verske ustanove. Turner (1990) v zasebno sfero vključuje osebni razvoj

ter druge razvedrilne in duhovne dejavnosti. Walby (1994) ga kritizira zaradi

»moške perspektive«, ki se kaže v spajanju dveh pomenov zasebnega: tistega, ki

se nanaša na posameznikovo avtonomijo, in tistega, ki se navezuje na neodvisnost

od državnih intervencij. Avtorica trdi, da je družina lahko neodvisna od države ali

pa tudi ne, ni pa avtonomen in svoboden prostor za ženske, prav tako nima

enotnega skupka interesov. Možje in žene imajo namreč različno družbeno

pozicijo in družbeno moč ter različne interese znotraj družine. (Yuval-Davis,

2009, str. 125)

4

Yuval-Davis (prav tam) pravi, »če se strinjamo, da »zasebno« pomeni

avtonomnost posameznika, potem je zasebnost nekaj, kar se lahko v večji ali

manjši meri pojavlja v vseh družbenih sferah, kjer lahko ljudje – in ne le ženske –

delujejo kot del socialnih struktur in skupnosti z vsemi omejitvami, ki jih te

prinašajo, in tudi kot avtonomni individualni akterji, pa naj bo to v družini, civilni

sferi ali politični areni«. In doda, da predvsem v modernih socialnih državah ni

nobene družbene sfere, ki bi bila zaščitena pred vmešavanjem države. Tudi, kjer

ni nikakršnih neposrednih intervencij, je običajno država tista, ki je aktivno ali

pasivno določila meje svojega vmešavanja. Torej, če lahko povemo drugače, je

konstrukcija meje med javnim in zasebnim kot taka politično dejanje. (prav tam,

str. 125, 126)

Ločevanje na javno (moško) in zasebno ( žensko) področje je omogočalo, da je bil

moški vselej – četudi le na zasebnem področju – v nadrejenem položaju. Na ravni

ideološke interpretacije se je skozi stoletja ohranjala razlaga stroge ločnice med

javnim (pomembnim in vrednim predmetom politike) in zasebnim (obrobnim in

neprimernim za »pravo« politiko), ravno s to ureditvijo pa je bilo mogoče

ohranjevati žensko podrejenost. To tradicionalno opredeljevanje žensk kot matere

in gospodinje, primarno delujoče v družini, je opravičevalo izključevanje žensk iz

političnega, javnega življenja. (Jalušič in Antić, 2001, str. 46)

Rapoport (po Ule, 1990, str. 28, 29) pojasnjuje to razliko s socializacijo, ki je

stoletja vzgajala ženske v prepričanju, da je politika predvsem moška zadeva,

posledica tega pa je nižja stopnja subjektivne kompetence tako pri ženskah kot pri

moških. Moški so si namreč tisočletja dolgo izmišljali in ohranjali jamstvo

institucionalnega zatiranja ter utrjevali svojo prevlado nad ženskami z uporabo

mnogih institucij in vrednot kot sredstva zatiranja: zakona, družine, spolnega

občevanja, ljubezni, vere, prostitucije, ženske pa so žrtve tega zatiranja. (po

Atkinson v Dobnikar, 1986, str. 2)

Yuval-Davis (1984, po Yuval-Davis, 2009, str. 126) pravi, da je osnova za

politično akcijo de facto nespremenljiva realnost ženske zatiranosti, ki jo je treba

ponovno odkriti in nato spremeniti, ne pa realnost, ki nastaja vedno znova skozi

prakso in razprave.

5

»Novi liberalizem« formalno spodbuja »svobodo« in »demokracijo«, v svojem

prizadevanju za »svobodni trg« in »minimalno državo«, vendar v nekaterih

državah nekdanje Sovjetske zveze in tudi v postkolonialnih državah v nasprotju s

tem zagovarja tudi tradicionalne družinske ideologije, ki naj bi omogočile

radikalno oslabitev socialne države, kar v praksi enostavno pomeni izključenost

žensk iz političnega sodelovanja v teh »demokracijah«. (Molineux, 1994, po

Yuval-Davis, 2009, str. 189)

V Sloveniji, na primer, so moškim in ženskam z ustavo in zakoni zagotovljene

enake politične pravice. Vendar te formalnopravne določne pravice še ne

pomenijo dejanske enakosti spolov v politični participaciji in političnem

odločanju. Antić in sodelavke ugotavljajo (2003, str. 47), da so ženske glede na

delež v celotni strukturi podreprezentirana družbena skupina, tako v voljenih

kakor v imenovanih političnih telesih, tako na lokalni kot na državni ravni.

2.2.1 JAVNI MOŠKI IN ZASEBNE ŽENSKE

Za »zasebne« ženske ter njihovo manjšo politično aktivnost in zavzetost za

politiko v zahodnih družbah so značilni nekateri stereotipi. (J. Siltanen in M.

Stanworth, 1984 po Ule, 1990, str. 63)

Za ženske je značilno, da personalizirajo politiko. Avtorici pravita, da ženske

politične odločitve temeljijo na podlagi osebnostnih in moralnih kvalitet, ne pa na

»pravih« političnih razlogih. Pravita, da ženske manj pogosto in manj množično

kot moški sodelujejo v politiki in so tudi manj pripravljene sodelovati v politiki.

Predvsem so obrobno politično angažirane. Prav tako naj bi imele manj znanja kot

moški o tem, kaj se v politiki sploh dogaja. Ženske se zato raje odločajo o

lokalnih kot o globalnih zadevah in v svojih odločitvah v veliki meri sledijo

odločitvam svojih mož. So bolj humanistično usmerjene in se odločajo politično

bolj konzervativno kot moški. (Ule, 2001, str. 63, 64)

Avtorici tudi menita, da je zgornja podoba o ženskah zgrešena in da v marsičem

ne odraža pravih dejstev. Po njunem mnenju je stereotip o pasivnih ženskah

produkt »moškega toka« v znanosti in politiki.

6

Pravita, da različne raziskave pogosto zanemarjajo nehomogenost ženske in

moške populacije, ki bi pokazala, da bolj kot spolne razlike na politično vedenje

moških in žensk vplivajo drugi dejavniki, kot na primer status, zaposlitev, starost.

Raziskovalci pri ženskah posebno radi upoštevajo njihovo vezanost na zasebnost,

medtem ko javno dejavnost žensk preprosto zanemarjajo, pri moških pa je

nasprotno. Tako lahko pride do avtomatske razlage političnega vedenja žensk

(konzervativnost) z njihovimi zasebnimi interesi in moških z njihovimi javnimi

interesi. Avtorici zavračata tudi predstavo o večjem personaliziranju politike pri

ženskah kot pri moških in pravita, da »moško« usmerjene raziskave ne upoštevajo

dovolj dejstva, da se obstoječa politika manj odziva na zahteve žensk, zato se

avtomatsko zdijo zahteve žensk manj politične kot zahteve moških. In prav zaradi

te neodzivnosti na politične interese žensk so ženske izgubile zanimanje zanjo.

Avtorici kot glavni razlog za to navedeta predvsem močno »moško zožen« pojem

politike in političnosti in pravita: »Tradicionalno pojmovanje političnega vedenja

moških in žensk spretno naturalizira razlike, jih neupravičeno potencira in

obenem zakrije dejanske vzroke različnega političnega vedenja obeh spolov«.

(Ule, 1990, str. 64–70)

Če primerjamo stereotipe o ženskosti in politiki, vidimo, da se ta dva koncepta

radikalno razlikujeta. Politiki so »racionalni, oddaljeni, tekmovalni, agresivni in

individualistični«, ženske pa so »čustveno angažirane, posvečene/predane,

skromne, sodelujoče in nesebične«. (Van Zonnen 2005, str. 73) Ženskam, ki se

soočajo s takšno politiko, v bistvu ostane le dvoje: da se obnašajo kot moški in s

tem tvegajo izgubo ženstvenosti ter dokažejo, da so sposobne, zvite, vzdržljive,

delavne, pragmatične (Ule, 1990, str. 71), ali da se obnašajo kot ženske, se

omejijo na varno področje zasebnosti, družine in kvečjemu na angažiranje v

socialnih dejavnostih, ki nadaljujejo in razširjajo dejavnosti družine v družbi (prav

tam, str. 70, 71), ter se zdijo nezmožne in nesposobne. (Bourdieu, 2001, str. 67–

68)

Ule (1990, str. 71) pravi, da posebno obliko te izbire predstavlja izredno naporno

dokazovanje »prave ženske« s tem, ko mora opravljati svoje delo po »moških«

vzorcih. To dvojno predstavo terja okolje zlasti od žensk na vodilnih položajih,

zato se le redke in izredno sposobne ženske lahko prebijejo do teh položajev in

ostanejo na njih.

7

2.3 ŽENSKE V POLITIKI

2.3.1 Politična participacija

V Leksikonu politike je participacija opredeljena kot: »[iz lat.: participare »deliti

s kom, delež imeti«; participatio; angl. participation, nem. Mitbestimmung];

soodločanje, soudeležba, soupravljanje. Njen najsplošnejši pomen je sodelovanje

občanov oziroma državljanov v najrazličnejših procesih odločanja – v

gospodarstvu, javni upravi, političnih strankah, zdravstvu, šolstvu, kulturi, medijih

in tako dalje.« (Sruk, 1995, str. 223)

Politično participacijo Rush (1992, italijanski prevod 1998) opredeli kot

»vključenost posameznika v politični sistem na različnih ravneh dejavnosti,

segajočih od popolnega nezanimanja do zasedanja politične funkcije«. Axford in

drugi (1997, str. 109) pa nanjo gledajo še ožje, in sicer pomeni tisto držo

državljanov, katerih cilj je vplivati na politični proces. (v Della Porta, 2003, str.

64)

Brezovšek (1995, str. 202) o splošni opredelitvi pojma participacija meni, da gre

za »dejavnosti (aktivnosti), kjer je posameznik udeležen (sodeluje) z drugimi v

nekaterih družbenih procesih, igrah, športu ali skupnih prizadevanjih«. Politična

participacija pa je po njegovem »participacija v procesu vladanja«.

Širše pojmovanje politične participacije tako zajema tudi zelo različna ravnanja:

od volitev do aktivnega delovanja v neki stranki, od razpravljanja o politiki do

ustvarjanja organiziranega pritiska. (Della Porta, 2003, str. 64)

Kot glavne oblike konvencionalne politične participacije Milbrath (1965, str. 18 v

Della Porta, 2003, str. 65) našteva:

1. izpostavljanje političnim izzivom,

2. volitve,

3. odpiranje politične razprave,

4. prepričevanje drugega, naj voli na določen način,

5. nošnjo politične značke,

8

6. stik s političnim funkcionarjem ali voditeljem,

7. denarni prispevek določeni stranki ali kandidatu,

8. udeležbo na političnem zboru ali skupščini,

9. posvečanje časa politični kampanji,

10. vstop med aktivno članstvo politične stranke,

11. udeležbo na zborih, na katerih sprejemajo politične odločitve,

12. zbiranje denarja za politične namene,

13. kandidiranje za voljeno funkcijo,

14. prevzemanje političnih ali strankarskih funkcij.

Poleg konvencionalne politične participacije pa so raziskovalci v 70. letih začeli

opazovati hitro rast novih in nekonvencionalnih (ali neposrednih) oblik politične

participacije. Med njimi na primer Dalton (1988) našteva:

1. pisma bralcev,

2. sodelovanje v bojkotu,

3. samozmanjševanje davkov ali najemnin,

4. zasedbo poslopij,

5. cestne zapore,

6. podpisovanje peticij,

7. sedeče proteste,

8. udeležbo v divjih stavkah,

9. udeležbo v mirnih sprevodih,

10. povzročanje škode na gmotnih dobrinah in

11. nasilje zoper ljudi. (v Della Porta, 2003, str. 69)

2.3.2 Politična participacija žensk

Ko govorimo o politični participaciji žensk, govorimo o zelo širokem spektru

njihovega političnega delovanja na lokalni ter nacionalni ravni in na ravni

civilnodružbenih oziroma nevladnih organizacij. Pri nas in tudi v mnogih drugih

državah ugotavljajo, da so ženske v večji meri udeležene v politiki na lokalni ali

regionalni ravni in v nevladnih organizacijah, veliko manj pa na nacionalni ravni.

(Jalušič in Zagorac, 2004, str. 80)

9

Takšnemu stanju je botrovalo razmišljanje, da bo organizirano žensko gibanje

»spremenilo svet« z delovanjem zunaj politike in institucij sistema, s

civilnodružbenim delovanjem, ki bo popolnoma drugačno, kot je prevladujoče.

(Rowbotham 1989 po Antić Gaber v Squires, 2009, str. 346) Dolgo časa so bili

moški privilegirani (nekatere skupine bolj kot druge) in je bil ženskam vstop v

politiko najprej prepovedan, potem dovoljen pod določenimi pogoji, nato pa

zakonsko izenačen z moškimi, pa vendar so ženske ostale zunaj krogov odločanja

tudi potem, ko so si izborile enake politične pravice. (prav tam)

Na neustrezno prisotnost žensk v politiki kažejo tudi statistični podatki, ki

govorijo o zastopanosti žensk v organih političnega odločanja. Tu namreč velja

pravilo, da čim višje po lestvici politične moči gledamo, tem manj je žensk. To

znano pravilo, da višje, kot se vzpenjamo po lestvici družbenega vpliva in moči,

manj je žensk, sicer velja na vseh področjih. Toda vprašanje pomanjkanja žensk v

politiki ne more biti primerljivo z vprašanjem njihove odsotnosti na drugih

področjih, saj v politiki to pomeni nesodelovanje pri oblikovanju in sprejemanju

odločitev, ki vplivajo na vsa druga področja. Tako polovica prebivalstva nima

možnosti vplivanja na politične odločitve. (Antić in Jeram, 1999, str. 7)

Če začnemo pri vrhu, opazimo, da je žensk zelo malo na mestih predsednic držav,

zato ni čudno, da se za poimenovanje tega mesta uporablja oznaka »oče naroda«.

(Antić, 1998, str. 10) Žensk v izvršilni veji oblasti skorajda ni, mesta v vladah

posameznih držav so, razen v nekaterih skandinavskih državah, skoraj izključno

rezervirane za moške. Več žensk je v zakonodajni veji oblasti, a tudi tam so, kot

ugotavlja Antić (prav tam), prisotne le simbolično, če primerjamo njihovo

zastopanost v strukturi prebivalstva1.

Zdi se, kot da se je sodobna politična misel zadovoljila s formalnopravno enakim

položajem moških in žensk po pridobitvi volilne pravice tudi za ženske2.

1 Podatki za leto 2009 kažejo, da delež žensk v predstavniških telesih po svetu le počasi narašča. Januarja 2009 je bila povprečna zastopanost žensk v parlamentih vseh držav le 18-odstotna. V državah z najvišjo zastopanostjo žensk v predstavniških telesih ženske v povprečju zasedajo 30 odstotkov sedežev. Večjo zastopanost žensk je moč zabeležiti v razvitih državah, pa tudi v nekaterih post-konfliktnih in razvijajočih se državah Afrike, Azije, Južne Amerike ter Karibskega otočja. Kar četrtina vseh parlamentarnih zbornic po svetu ima še vedno manj kot 10 odstotkov poslank; v devetih, večinoma v državah Pacifika in Arabskega zaliva, pa ni niti ene. V gospodarstvu imajo moški petkrat večjo možnost zasesti vodilni položaj kot ženske. V povprečju ima eden od osmih moških položaj v upravi podjetja, medtem ko enako velja za samo eno od 40 žensk. 2 Več o tem v nadaljevanju.

10

Dejstvo, da ženske dejansko niso dosegle enakih rezultatov kot moški, kar se kaže

v njihovi podreprezentiranosti v organih politične oblasti, naj bi bila stvar

politične prakse. S takim stališčem bi se, kot pravi Antić (prav tam), lahko celo

strinjali, če problem politične odsotnosti žensk ne bi bil konstanten oziroma če

ženske, odkar so dobile pasivno in aktivno volilno pravico, ne bi bile vedno

podreprezentirane v primerjavi s svojo številčnostjo v celotni populaciji. To nas

navaja k sklepu, da s tako demokracijo nekaj ni v redu, saj prava demokracija

lahko obstaja le v družbi, kjer se vsi državljani in državljanke počutijo vključeni

in sposobni sprejemati odločitve, ki vplivajo na njihova življenja.

2.3.3 ZAKAJ ŽENSKE V POLITIKI?

Lovenduski loči pragmatične in normativne argumente ter argumente razlike za

uravnoteženo zastopanost žensk in moških.

1. Pragmatični argumenti

Pragmatični se nanašajo na prednosti politike, kjer sodeluje več žensk, saj imajo

ženske posebne izkušnje in interese. Vključujejo trditve, kot so: ženske imajo

posebne izkušnje in interese, ki jih lahko razumejo in zastopajo le ženske; podobe

tradicionalnih moških strank so staromodne in za volilce in volilke neprivlačne;

sodobna rast zastopanosti žensk bo vodila v proces tekmovalnega potegovanja za

podporo žensk, za katero si nobena stranka ne more privoščiti, da bi jo vzdržala.

(Lovenduski v Antić in Jeram, 1999, str. 31, 32)

2. Normativni argumenti

Normativni argumenti zagovarjajo mnenje, da je nepošteno, če imajo moški

monopol v politiki. Antić (1998, str. 40, 41) podobno opiše eno od izhodišč, na

katerem temeljijo zahteve po bolj izenačeni zastopanosti moških in žensk v

parlamentu. Avtorica (prav tam) meni, da je izhodiščna teza pristopa o ženskah, ki

naj bodo zastopane v parlamentu zaradi osnovne družbene pravičnosti, teza o

družbeni pravičnosti kot osnovi za zahtevo po številčnejši zastopanosti žensk.

11

To utemeljuje tako, da ženske predstavljajo več kot polovico človeštva, praviloma

tudi več kot polovico volilnega telesa v posamezni državi, v parlamentu pa so

vedno v manjšini.

Prav in pravično bi bilo, da se ženske tudi v strukturi parlamenta čim bolj

približajo deležu, kakršnega imajo v strukturi celotnega prebivalstva.

Antić in sodelavke (2003, str. 11) tudi menijo, da je prisotnost žensk predvsem v

reprezentativnih organih pomembna in potrebna, saj je brez sodelovanja žensk v

parlamentarnem telesu kot organu, ki oblikuje in uresničuje skupne interese,

formiranje in uresničevanje takšnega interesa ogroženo. Podobno poudarja že Mill

(1960, 1877 po prav tam), ki pravi, da brez prisotnosti enega dela ljudstva (žensk)

ni nikakršnega jamstva, da bodo njihovi interesi zares uslišani in uresničeni.

Številčna prisotnost žensk v teh telesih je pomemben dejavnik, saj jim šele ta

omogoča oblikovanje njihovih različnih interesov in potreb ter mogočih rešitev.

Vendar se moramo zavedati, da so ženske heterogena družbena skupina, z

razlikami v starosti, izobrazbi, socialnem statusu, ideološki usmerjenosti in še

marsičem, zato ni mogoče pričakovati, da bi zgolj peščica žensk predstavljala in

poskrbela za interese za vseh njih, to pa nikakor ne pomeni, da lahko ženske v

predstavniških telesih poskrbijo za interese vseh žensk. Antić in sodelavke (2003,

str. 11) tudi ne zagovarjajo stališča, da naj bodo ženske v parlamentu samo zato,

da poskrbijo za interese žensk, saj bi jih to zreduciralo na partikularna bitja, ki ne

zmorejo širšega družbenega vpogleda in refleksije splošne situacije. Menijo pa, da

bi bilo za začetek treba zagotoviti vsaj kritično maso zastopanosti, cilj pa bi moral

biti približno enaka masa zastopanosti obeh spolov v pomembnih organih

odločanja. (Antić in sodelavke, 2003, str. 11, 12)

Parlament bi moral biti družba v malem, kar pomeni, da bi morale biti v njem

zastopane vse družbene skupine. Antić povzame mnenje Milla in pravi, da naj

bodo ženske v parlamentu prisotne ne zato, da bi vladale, ampak zato, da ne bi

tam sprejemali zakonov, ki jim škodijo (Antić, 1998, str. 28), saj »večja prisotnost

žensk v parlamentu namreč prinaša posledice, kot je spreminjanje vsebin in

prioritet političnega in zakonodajnega dela« (Antić in sodelavke, 2003, str. 11).

Jalušič (1999, str. 55) pa pravi, da ne gre za to, da so ženske prisotne v smislu

reprezentacije »spola«, saj izvoljene ženske verjetno ne bodo zastopale vseh

žensk. Nadaljuje, da bi te interese lahko identificirali kot objektivne, če bi jih

lahko enako dobro zastopali tako moški kot ženske.

12

Pri vprašanju prisotnosti torej ne gre za zastopanje nekega večnega, a priori ali

objektivno razpoznavnega ženskega interesa. Temveč za prepoznavanje pomena

različnosti, na osnovi katere podmena politične enakosti šele dobi svoj dejanski

smisel.

3. Argumenti razlike

Mnogi pa zagovarjajo tretje stališče, to je argument razlike. Trdijo, da bo prišlo v

politiki vsaj do dveh vrst sprememb takoj, ko bo dosežen pomemben delež žensk

v voljenih telesih. Spremembe bodo očitne v političnem procesu, ki bo postal bolj

konstruktiven in manj konflikten, ter v politikah, saj bodo tisti, ki sprejemajo

odločitve, bolj poznali vprašanja in perspektive žensk. Povedano drugače, ženske

bodo politiko izboljšale. Argumenti razlike so podkrepljeni z rezultati empiričnih

raziskav. Ugotovili so, da so v državah, kjer so ženske pomembno prisotne v

politiki, spremembe v političnem slogu, razpravi, sprejemanju odločitev in

učinkovitosti dokazano povezane vsaj z določenim deležem žensk. (Lovenduski v

Antić in Jeram, 1999, str. 31, 32) Antić (1998, str. 46, 47) pravi, da je bilo v

feministični teoriji velike podpore deležno prepričanje, da imajo ženske

natančnejšo predstavo o legitimnih potrebah žensk v družbi kot moški. Večje

število žensk v procesih političnega odločanja bo po tem prepričanju pripeljalo do

tega, da bodo vprašanja, ki zadevajo ženske, obravnavana kot pomembna in z

večjo mero občutljivosti. Poznavanje obravnavane problematike in izkušnje pa

jim bodo omogočile, da bodo vprašanja, ki so prej veljala za osebna in s tem

obrobna, postala predmet političnega odločanja. (prav tam)

2.4 ŽENSKE IN POLITIKA SKOZI ZGODOVINO

Družbena neenakost ustvarja neenakomerno razporeditev, kjer je obremenjenost

žensk z ustvarjanjem dobrin večja, njihova udeležba pri razpolaganju z njimi pa

manjša. V zgodovinskem razvoju je nenehni spoj teh dveh temeljnih neenakosti

prispeval k ohranjanju seksistične (androcentrične) kulture.

Ta seksistična tradicija se ni ohranjala sama po sebi, temveč je bilo njeno

ohranjevanje v jedru celotne družbene ureditve in s tem ključna sestavina

politične kulture in institucionalno določane in varovane prakse (Jogan, 2001, str.

50).

13

2.4.1 ANTIKA

Če se ozremo nazaj v zgodovino, lahko vidimo, da so bile že v času antične

Grčije, ki je prva začetnica demokracije, ženske izključene iz participiranja v

skupnosti, »državljani« polisa so bili le svobodni moški, stari nad dvajset let

(Pateman, 1998, str. 13). Kot pravi Held (1989, str. 32, 33), je bila atenska

politična kultura kultura odraslih moških, saj so bile ženske in sužnji izključeni iz

atenske demokracije. Ženske niso imele nobenih političnih pravic, njihove

državljanske pravice pa so bile strogo omejene. Življenja moških in žensk so bila

ločena, največji del podatkov, ki jih imamo o tem obdobju, pa priča le o življenju

moških. Možje so večino časa preživeli na javnih mestih, ženske pa so ostajale

doma, zato o njihovem življenju ne vemo veliko. (Pateman, 1998, str. 13)

Iz tega obdobja naj omenimo še Aristotela in njegovo mnenje, ki je bilo usodno za

ves srednji vek. Njegovo stališče o ženskah je namreč podedovala Cerkev,

stališče, za katerega sicer ni nobenega kritja v prvobitni različici krščanstva

(čeprav ne tudi v Bibliji): Jezus sam namreč ni bil nasprotnik žensk. Aristotel

(384–322 pr. n. št.) je namreč v svojem delu Politika razlagal, da je neenakost v

družbi naravna in da se izraža v spolno specifični kakovosti vrlin. Moški je po

naravi boljši, ženska pa slabša. Podrejenost oziroma moška nadvlada je ženski

potrebna zaradi njene šibkosti. Ker so ženske najbolj nevarne za red v družbi,

mora biti njen mož (gospodar) kot do podrejene nepopustljiv. Namreč njemu

pripada oblast in skrb za državo. (Gaardner, 1997, str. 125, 126)

Grške polise je nasledila rimska republika. Tu so ženske živele še slabše, s še

manj pravicami v patriarhalni družini in izključno monogamnem zakonu. Dejstvo,

da je bil oče edina poslovno svobodna oseba, pove vse. Ne le mož, tudi družba je

ženski nalagala eno in edino dolžnost: potomstvo in nobene pravice!

Institucionalni red je določal izključenost žensk na vseh ravneh javnega življenja

in podrejenost v zasebni sferi. (Smiljanić, Mijušković, 1968, str. 135–153)

14

2.4.2 OD SREDNJEGA DO NOVEGA VEKA

Srednji vek se ni ukvarjal s vprašanjem demokracije in enakopravnosti med

spoloma. Stoletja je vladal krščanski svetovni nazor, po katerem so ljudje

podrejeni božji in ne lastni volji. Do 18. stoletja so ljudje v Evropi živeli v

fevdalnem sistemu, kjer so kmetom, obrtnikom in trgovcem vladali kralji, plemiči

in kler. Moški in ženske so delali skupaj. Šele z razvojem, ki je prinesel

manufakture, in ko so večja mesta začela oddaljevati ljudi od domačega kraja, se

je začelo moško in žensko delo ločevati in nastala je ideja o moškemu skrbniku in

ženski gospodinji. Zato tudi nihče od vodilnih mislecev svojega časa - od Avrelija

Avguština (354-430) do Tomaža Akvinskega (1225–1274), Martina Lutra (1483–

1546) in Jeana Kalvina (1509–1564) - ni razmišljal o vpeljevanju enakopravnosti

med ljudmi. (Mulej, 1998, str. 4, 5)

Podobno kot v antiki pa je s klasičnimi teoretiki države, filozofi (kot so Niccolo

Machiavelli (1469–1527), Thomas Hobbes (1588–1679), John Locke (1632–

1704)), ki so zagovarjali demokracijo in liberalizem, oziroma s teoretiki družbene

pogodbe. Njih imamo pogosto za očete sodobnih držav, družbenega reda in

meščanske družbe, s pomočjo njihovih definicij si še vedno pogosto razlagamo

družbo. Vendar so filozofi družbene pogodbe, z izjemo Hobbesa, pridigali o

družbi, iz katere so bile ženske kot državljanke bolj ali manj izključene. Kljub

temu danes njihove ideje pogosto razumemo univerzalistično, vendar se moramo

zavedati, kaj so v določenem zgodovinskem trenutku pomenile. »Izrazi 'ljudje' in

'individue' v njihovih besedilih se zdaj tolmačijo kot generični ali univerzalni, kot

da vključujejo vsakogar. Vendar je to napačno razumevanje… Samo moški so

rojeni svobodni in enaki.« (Pateman, 1998, str. 13)

Isto je z deklaracijo o pravicah človeka in državljana. Francoska revolucija je leta

1789 definirala moške državljane kot med seboj enake, kar je velika sprememba

glede na prejšnje prakse, ampak vseeno so bile ženske iz statusa državljana/ke

izključene. V istem obdobju, in sicer leta 1791, je Olympe de Gouges v Franciji

napisala znamenito Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke, leto kasneje pa

je Mary Wollstonecraft v Angliji napisala Zagovor pravic ženske. To sta prva

teksta, v katerih sta zagovarjali pravice žensk in opozarjali na nezadostnost tako

imenovanih univerzalnih pravic. (Jogan 2001, str. 51)

15

2.4.3 20. STOLETJE – (FORMALNOPRAVNA) ENAKOPRAVNOST

Tudi ob koncu 19. stoletja so ženske delile izključenost iz političnega

(so)delovanja s številnimi revnimi moškimi in niso bile edine diskriminirane. Ob

koncu 19. stoletja so se množično ustanavljala različna združenja in bralni krožki,

ki so bili temelj političnih debat, a ženske v njih niso sodelovale. Vendar je res, da

so bili edini v politični sferi premožni moški. Približno 100 let kasneje pa so prve

države3 dodelile ženskam splošno volilno pravico. Večina žensk pa je do teh

pravic prišla šele po 2. svetovni vojni4. (Jogan 2001, str. 51) Na poti doseganja

enakopravnosti moških in žensk zavzema pridobitev volilne pravice žensk zelo

pomembno mesto. Ob koncu 19. stoletja se je torej povečal tako realni kot

simbolni pomen volilne pravice. Vendar gre po Millovem mnenju pri volilni

pravici žensk za predlog, ki se ga vedno znova zavrača z dokaj podobnimi

argumenti: politika ni ženska stvar in jih bo oddaljila od opravljanja njihovih

pravih dolžnosti. In pravi tudi, da so ženske zadovoljivo reprezentirane prek

svojih moških sorodnikov ter da imajo že dovolj moči. (Mill 1873/1989 po Jalušič

in Zagorac, 2004, str. 63) Zato gre tu zgolj za formalno enak položaj v polju

politike in pridobitev te pravice nikakor ni pomenila izenačitve položaja moških

in žensk na področju političnega odločanja. (prav tam, str. 71) Kot pravi Antićeva

(v Bahovec, 1993, str. 125–137), se je s prvo podelitvijo izkazalo, da je bila

pravica pridobljena prepozno, da bi občutno spremenila položaj žensk v družbi,

prepozno, da bi te lahko vplivale na svoj ekonomski položaj, na vključevanje v

različne poklice, s pripustitvijo v politiko so postale državljanke, a vprašanje je,

ali so postale kaj več kot volilni bataljoni.

2.4.4 20. STOLETJE – ENAKOPRAVNOST NA PAPIRJU

Potem ko je Organizacija združenih narodov uredila pravni položaj žensk kot del

človekovih pravic, je v začetku 50. let 20. stoletja začela urejati posamezne

kategorije človekovih pravic.

3 Na primer Nova Zelandija leta 1893, Avstralija 1902, Finska 1906. (Jogan, 2001, str. 51) 4 Leta 1945 Francija, Madžarska, Italija, Japonska, Vietnam, Jugoslavija, Bolivija. (prav tam)

16

Dvajsetega decembra 1952 je nastala Konvencija o političnih pravicah žensk.

Njen namen je zagotoviti politične pravice ženskam pod enakimi pogoji kot

moškim. Države podpisnice konvencije jamčijo ženskam popolne politične

pravice, hkrati pa priznavajo, da je vsakdo lahko izvoljen na vse javne funkcije in

da lahko – posredno ali neposredno – prek svobodno izvoljenih predstavnikov

sodeluje v procesih odločanja. Njen 1. člen se glasi: »…ženskam mora biti

omogočeno voliti na vseh volitvah pod enakimi pogoji kot moškim, brez kakršne

koli diskriminacije…« Dalje, z 2. in 3. členom, pa konvencija še razširja politične

pravice žensk: »Ženske so lahko izvoljene v vsa javno izvoljena telesa, … ženskam

naj bo omogočeno opravljati vse javne funkcije v skladu z nacionalno zakonodajo

pod enakimi pogoji kot moškim, brez kakršne koli diskriminacije.«

Do 31. decembra 1987 je Konvencijo Združenih narodov o političnih pravicah

žensk podpisalo in ratificiralo 47 držav (med njimi tudi Jugoslavija), 94 držav jo

je sprejelo ali se strinjalo z njeno vsebino. Vlade držav podpisnic so tako sprejele

obveznost, da morajo dvakrat v štiriletnih intervalih poročati o uveljavitvi civilnih

in političnih pravic žensk in o uveljavljanju ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravic žensk. (Stefanović Kajzer, 1993, str. 27–35 in 124–128)

Leta 1979 pa je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela

Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo pogosto opisujejo kot

mednarodni seznam pravic žensk ter predstavlja osrednji dokument in vrhunec

več kot tridesetletnega dela Komisije združenih narodov za položaj žensk, ki je

bila ustanovljena leta 1946 kot telo za spremljanje položaja žensk in spodbujanje

človekovih pravic žensk. (Konvencija…, 1997, str. 5)

Konvencija nas oskrbuje (med drugim) tudi s temelji za uresničitev enakosti žensk

in moških z zagotavljanjem enakega dostopa in enakih možnosti žensk v

političnem in javnem življenju – vključno s pravico do glasovanja na vseh

volitvah in s pravico biti izvoljen v vsa telesa, ki se volijo z javnimi volitvami5, ter

na področju izobraževanja in zaposlovanja. (prav tam)

5 7. člen konvencije pravi: »…ženskam pod enakimi pogoji kot moškim zagotoviti pravico: a) da volijo na vseh volitvah in javnih referendumih in so voljene v vsa telesa, ki se volijo z javnimi volitvami; b) da sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju vladne politike in da zavzemajo javne položaje ter opravljajo vse javne funkcije na vseh ravneh oblasti; c) da sodelujejo pri delu nevladnih organizacij in društev, ki se ukvarjajo z javnim in političnim življenjem v državi. (Konvencija…, 1997, str. 13)

17

To je tudi edina pogodba s področja človekovih pravic, ki priznava reproduktivne

pravice žensk in obravnava kulturo in tradicijo kot vplivni sili, ki določata vloge

žensk in moških ter odnose med njimi in odnose v družinah. Potrjujejo tudi

pravico žensk, da dobijo, spremenijo ali ohranijo svoje državljanstvo in

državljanstvo svojih otrok. Države pogodbenice tudi soglašajo, da bodo sprejele

ustrezne ukrepe proti vsem oblikam trgovanja z ženskami in njihovega

izkoriščanja. (prav tam)

Do januarja 2009 je konvencijo podpisalo 178 držav in so se s tem podpisom

zavezale k odpravi vsakršne diskriminacije žensk v družbi.

2.5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA POLITIČNO PARTICIPACIJO ŽENSK

Poznamo več različnih dejavnikov, ki vplivajo na politično participacijo žensk v

politiki, ti so največkrat kompleksne narave in ne izhajajo le iz individualnih

interesov. Najširši dejavniki, ki vplivajo na politično participacijo žensk, so

kulturno-civilizacijski dejavniki: zgodovinski razvoj države in stopnja

ekonomskega razvoja, vpliv cerkve kot institucije v družbi, stopnja pismenosti

prebivalstva, odnos do vlog moških in žensk v družbi in tako dalje. Ženske imajo

ugodnejše možnosti za vstopanje v polje politike tam, kjer obstaja širok konsenz s

stališči o enakosti spolov, kjer ženske predstavljajo visok delež med univerzitetno

izobraženimi prebivalci, kjer obstaja močan val organiziranega ženskega gibanja

in kjer je katoliško prebivalstvo manj številno. (Jalušič in Zagorac, 2004, str. 71)

Med dejavniki političnega sistema imajo poleg osnovnih dejstev, ali gre za

demokratične, pluralistične, inkluzivne ali pa za nedemokratične, enopartijske in

izključevalne politične sisteme, pomembno vlogo predvsem volilni sistemi,

strankarski sistemi in politike strank ter posebne strategije. Predvsem zadnji trije

dejavniki, sodeč po mnogih empiričnih raziskavah, pomembno vplivajo na

izvolitvene možnosti žensk ali manjše možnosti participacije v politiki. (prav tam,

str. 72-73)

18

2.5.1 Volilni sistemi

Poznamo večinski ali pa sistem sorazmernega predstavništva. Volilni sistem ne

predstavlja nevtralnega, preprostega in pravičnega načina za izbor predstavnic in

predstavnikov ljudstva, ampak lahko glede na izbor posameznih elementov

sistema favorizira velike ali male, nacionalne ali regionalne stranke, vpliva na

ohranjanje obstoječega strankarskega sistema, spodbuja ali zavira nastajanje novih

strank in spodbujevalno ali zaviralno deluje na kandidiranje večjega števila žensk

ter predstavnikov in predstavnic manjšin. Volilni sistem prav tako ne more v

celoti pojasniti uspeha ali neuspeha žensk na volitvah. W. Rule pojasnjuje vpliv

volilnega sistema na izvolitve žensk takole: »Naklonjeni volilni postopki

omogočajo ženskam največje možnosti, da so izvoljene, vendar pa ne zagotavljajo

izvolitve. /…/ Ženskam naklonjen volilni sistem je pomemben, a nezadosten za

razlago uspeha žensk.« Zato avtorica opozarja tudi na socialno-ekonomske in

kulturne dejavnike, ki vplivajo na prisotnost žensk v parlamentih držav. Pravi

tudi, da naklonjene družbene okoliščine ne bodo nadomestile nenaklonjenosti

volilnih sistemov do žensk, lahko pa se nenaklonjene okoliščine v veliki meri

preseže z naklonjenostjo volilnih sistemov. Mnoge raziskave ugotavljajo, da

sistem sorazmernega predstavništva ugodneje vpliva na izvolitev žensk kot

večinski volilni sistemi. Najbolj ugodno deluje sorazmerno predstavništvo s

strankarskimi kandidatnimi listami, kjer gre za kolektivni nastop kandidatov obeh

spolov in imajo ženske večje možnosti, da prestopijo prag parlamenta. (Jalušič in

Zagorac, 2004, str. 73–76)

2.5.2 Stranke in strankarske politike

S svojimi načini delovanja te pomembno vplivajo na možnosti politične

participacije žensk. Z zagotovitvijo močnega nadzora »nad možnostmi za

izvolitev v zakonodajno telo« ima nedvomno moč tisti politični dejavnik, ki ima

največjo vlogo pri izbiranju kandidatk in kandidatov za volitve. Poleg tega pa tudi

njihova ideološka naravnanost, notranja organiziranost stranke, strankarski sistem

oziroma velikost in moč posameznih strank, načini in postopki rekrutiranja

možnih kandidatov in kandidatk na volitve in njihove posebne strategije za

promocijo žensk posredno ali neposredno vplivajo na zastopanost žensk v politiki.

19

Eden najpomembnejših dejavnikov je ideološka usmeritev strank. V tradicijo

usmerjene in desno orientirane stranke, ki vidijo vlogo žensk predvsem v

njihovem družinskem okviru (kot žene, matere in gospodinje), si niso prizadevale

za vključitev večjega števila žensk v politiko. Nasprotno so levo usmerjene,

delavske, socialistične in socialdemokratske stranke v večji meri bolj naklonjene

prepričanju, da pripada ženskam tudi mesto v politiki ter da si morata moški in

ženska deliti tako delo za dom in družino kot tudi vodenje politike. (prav tam, str.

76, 77)

Kar zadeva notranjo organiziranost strank, imajo stranke lahko centralizirano

notranjo strukturo ali pa so decentralizirane. Jasna notranja pravila delovanja

stranke, njihova formalizacija in predstavitev strankinemu članstvu so pri tem

temeljni pogoji povečevanja možnosti za participacijo žensk v politiki strank. Če

je stranka strogo centralizirana in ima prevladujoča formalna pravila, ima vodstvo

stranke izjemno ali celo izključno moč sprejemanja najpomembnejših odločitev,

brez poprejšnjega preverjanja med članstvom stranke. Tu velja, da imajo novi, še

neuveljavljeni potencialni politiki in političarke več možnosti za prodor, če je

vodstvo temu naklonjeno, seveda pa je osrednje vodstvo lahko tudi velika ovira za

spremembo spolne strukture. V manj centraliziranih ali popolnoma

decentraliziranih pa ima vodstvo kljub naklonjenosti manj možnosti za sprejem

formalnih postopkov in posebne politike v korist večje prisotnosti žensk. (prav

tam, str. 77, 78)

Pomembno vlogo ima tudi velikost oziroma politična moč stranke. V manjših in

politično šibkejših strankah, ki nimajo veliko uveljavljenih politikov, imajo

ženske večje možnosti za uvrstitev na kandidaturne liste kot pri velikih

uveljavljenih strankah, saj si zadnje prizadevajo ohraniti zaupanje volilk in

volilcev, zato so med njihovimi kandidati tisti, ki so se v politiki že potrdili. Čisto

drugače pa je, ko pogledamo, kakšne so možnosti žensk za izvolitev. Verjetnost

izvolitve je neprimerno večja, če je ženska na kandidatnih listah, ki jo vložijo

politično močnejše stranke, ki so sicer manj prepustne za novince. Še posebno

velika je v primerih večjih sprememb v večjih strankah. (prav tam, str. 78)

Ne nazadnje pa je vloga političnih strank najpomembnejša v fazi političnega

rekrutiranja (selekcioniranja in kandidiranja), saj so stranke tiste, ki imenujejo

ljudi na posamezna politična mesta in jih tudi kandidirajo za volitve v pomembne

politične organe.

20

Večja zastopanost žensk je tako možna le, če ženske prodrejo v strankarske

strukture. Le tako se od znotraj ustvarjajo možnosti za večjo prepustnost žensk v

vse pomembne politične organe. Če imajo stranke formalno določena in članstvu

znana pravila rekrutiranja, to bolje vpliva na večje možnosti žensk pri prodoru na

kandidatne liste. V takšnih pogojih imajo novi člani (med njimi tudi ženske) večje

možnosti za prodor v različne strankarske organe, ki odločajo o kandidaturah,

večje pa so tudi možnosti uspeha v kandidacijskem postopku in uvrstitve na

kandidatne liste. (prav tam)

2.5.3 Posebne strategije a) Verbalne strategije

So strategije, pri katerih stranka ženske zahteve sprejme v izhodiščih za volilno

kampanjo. Predstavniki stranke pa večkrat poudarijo pomen večje prisotnosti

žensk v politiki. (Lovenduski, 1993, str. 8) Predstavljajo dober začetek za

nadaljnji razvoj o potrebi posebnih ukrepov, ki bi ženskam pomagali prebroditi

začetne težave pri bolj množičnem vstopanju v politiko. Antić G. (1998) opozarja,

da če stranke ostanejo le pri tem, ni mogoče pričakovati izboljšanja stanja oziroma

zvišanja deleža žensk na kandidatnih listah za različne politične položaje. (Antić

G., 1998, str. 127)

b) Strategije pozitivne akcije

V velikem številu strank so bile verbalne strategije prvi korak k spoznavanju in

vpeljavi strategij pozitivne akcije. Te so »programi usposabljanja in nudenja

pomoči6, ki ženskam, ki to seveda želijo, omogočajo zasesti določene politične

položaje«. (Lovenduski, 1993, str. 9, 10) Te akcije so stranke sprva usmerile v

znotrajstrankarske položaje in šele kasneje so jih nekatere uporabile tudi pri

kandidiranju članic stranke za voljene ali imenovane politične funkcije v državi.

Takšne programe usposabljanja so v največji meri pripravljale ženske organizacije

v stranki. (Antić G., 1998, str. 128) Stranke pogosto kombinirajo strategije

pozitivne akcije s:

6 To so na primer dodatna izobraževanja in usposabljanja žensk, posebni programi opogumljanja žensk za prevzemanje političnih funkcij, zbiranje finančne pomoči za ženske kandidatke in tako dalje. (Antić G., 1998, str. 137)

21

c) Strategije pozitivne diskriminacije

So zbir ukrepov, s katerimi je določeno število mest oziroma pomembnih

političnih položajev v stranki ali na kandidatnih listah za volitve rezervirano za

ženske. (Lovenduski, 1993, str. 9, 10) Bolj pogosto kot o strategijah pozitivne

diskriminacije pa govorimo o spolnih kvotah.

d) Kvote

Ena najuspešnejših strategij strank za večjo prisotnost žensk v politiki je uvedba

kvot, ki so znane kot mehanizem, ki omogoči zapostavljenim ali marginaliziranim

družbenim skupinam, nacionalnim manjšinam ali drugim skupinam, da se uvrstijo

na liste kandidatov za parlamentarne volitve. Kvota je z zakonom določeno

številčno razmerje med spoloma, ki omogoča krepitve načela enakih možnosti in

pravične razporeditve bremen in ugodnosti. Je preprosto določen minimalni delež

enega in drugega spola, predvsem namenjen ženskam, saj ga moški ne

potrebujejo, ker njihovo navzočnost v političnem delovanju zagotavljajo vsi

vzorci in postopki vsakdanjega zasebnega in javnega delovanja. (Jogan 2001, str.

67) S kvotami torej določimo številčno razmerje med spoloma na kandidatnih

listah za voljene politične položaje, bodisi na strankarski bodisi na nacionalni

ravni. Običajno so določene kot začasen ukrep, saj je trajanje lahko določeno s

letnico prenehanja veljavnosti tega določila, lahko veljajo za nekaj naslednjih

volitev, lahko se uporabljajo, dokler niso odstranjene ovire, ki ženskam

preprečujejo vstop v politiko, in dokler ni dosežena uravnotežena prisotnost obeh

spolov v politiki, lahko pa veljajo za nedoločen čas. (Antić G., 1998, str. 138-

143) Po navadi jih predpisujejo strankarski statuti, kjer je to običajno odraz

politike stranke in njene pripravljenosti za spreminjanje obstoječega stanja

podreprezentiranosti žensk, redkeje pa so zapisane v nacionalnih zakonodajah.

(Krašovec in Fink - Hafner, 2004, str. 79)

Vendar Jalušič in Antić (2001) opozarjata, da javnost pogosto zavrača kvote, saj

so neprimeren mehanizem, ki pravzaprav diskriminira, vzpostavlja neenakost, s

tem ko en spol (moške) postavlja v neenak položaj. Nasprotniki svojo držo

utemeljujejo tudi s prepričanjem, da se bodo ženske v politiki znale uveljaviti

same, ker so izredno sposobne in ker se lahko za naš napredek zahvalimo prav

njim. (Deisinger b.l. po Jogan, 2001) V bistvu so ženske že dovolj dorasle, da ne

potrebujejo več skrbne roke institucionalnega državnega varstva.

22

Nasprotniki se sklicujejo tudi na »neuspešno« uvajanje kvot in pravijo, da imajo

ženske toliko pravic, kolikor si jih pridobijo s svojim delom. Sklicujejo se tudi na

slabo naravo politike, v smislu, kaj pa bodo ženske delale v tej umazani

dejavnosti, kvote bi bile po njihovem mnenju »sam čvek in oblike sprenevedanja«

(Kmecl b.l. po Jogan, 2001). Zagovornikom kvot tudi očitajo, da naj bi reducirali

navzočnost žensk v politiki na reševanje tako imenovanih ženskih interesov,

ženske naj bi vnesle več materinskega duha v politiko, saj izhajajo iz

predpostavke, da »v ženskem značaju prevladuje čustveno-egoistična prvina«.

Pogosto so omenjene tudi zlorabe tega instrumenta; kvote bi namreč tako in tako

izrabile tiste, ki v drugem poklicu ne morejo računati na uspešno uveljavitev

(Smolnikar b.l. po Jogan, 2001), in doda, da bi bil s tem ranjen ponos in

samozavest žensk, saj naj bi bilo za ženske poniževalno, če bi v politiki

sodelovale zaradi »deleža« kot oznake nekakšne politike enakih možnosti. (Jogan,

2001, str. 68–71)

In kot zaključita Jalušič in Antić (2001), kvote same po sebi seveda ne bodo rešile

problema nizke zastopanosti žensk v politiki, lahko pa pozitivno vplivajo na

premike v delovanju strank in njihovih naporih za promocijo žensk v politiki in na

pripravljanje tistih, ki naj bi v politiko šele vstopile. (Jalušič in Antić, 2001, str.

46)

Med pomembnimi socialno-ekonomskimi dejavniki, ki vplivajo na politično

participacijo žensk, lahko navedemo najpomembnejše: starost, izobrazbo,

zaposlitev in socialne mreže. Značilno je namreč, če so ženske močno

podreprezentirane, so politično aktivne predvsem starejše ženske, kasneje pa s

starostjo njihova udeležba pada oziroma v politiko vstopajo mlajše. Kar zadeva

izobrazbo, je znano, da visok delež med univerzitetno izobraženim prebivalstvom

ustvarja ugodne možnosti za žensko sodelovanje v politiki. Prav tako tudi njihov

delež v strukturi delovne sile pomembno vpliva na njihove možnosti političnega

delovanja, saj imajo tam, kjer so zaposlene v približno enakem deležu kot moški,

večje možnosti poseganja v politiko, saj so bolj ekonomsko neodvisne in imajo

večjo prisotnost v javnosti. (Jalušič in Zagorac, 2004, str. 79)

Na njihovo večjo ali manjšo prisotnost pri političnem odločanju vpliva tudi javno

izražena potreba.

23

Če namreč obstaja pritisk ženskih organizacij na politične stranke po večji

vidnosti žensk v politiki in/ali pritisk nekaterih strank na druge ali tujih sorodnih

strank na domače, to ustvarja večje možnosti za množičnejši vstop žensk v

politiko. (prav tam, str. 79)

Upoštevati pa je treba tudi dejavnike, ki delujejo na individualni ravni in se do

neke mere prepletajo s socialno-ekonomskimi. To so osebne ambicije,

naklonjenost družinskih članov in podporne mreže sodelavcev, sorodnikov,

prijateljev in somišljenikov. (prav tam, str. 79, 80)

2.6 VZROKI ZA SKROMNO PREDSTAVNIŠTVO ŽENSK V POLITIKI

Vzrokov za skromno predstavništvo žensk v politiki je kar nekaj. Biografije

političark in znanstvene študije o tej temi nakazujejo, da je treba pragove, ki

ovirajo ženske na poti k doseganju političnih vodilnih položajev iskati tako v

družbenih normah in vodilnih predstavah kakor tudi v individualni (glede na spol

specifični) socializaciji in življenjskih kontekstih. (Rebenstorf v Politika kot

poklic, 1992, str. 168)

Ženskam se očita enodimenzionalnost pri reševanju problemov in da zastopajo v

svet življenja usmerjen in integriran pogled na probleme, medtem ko imajo moški

instrumentalno perspektivo. (prav tam)

Obstajajo pa tudi nasprotniki, ki pravijo, da bodo šle ženske na dolgi poti politične

kariere do mandata v zveznem parlamentu ali celo do vrha nekega ministrstva

skozi toliko stopenj integracije, da specifična ženska politika v zgoraj

formuliranem smislu ne bo več prepoznavna ali pa, da so razlike v spolu precej

manj pomembne za politično orientacijo kot socialno kulturne komponente.

(Fülles, 1969 po Rebenstorf 1992 v Politika kot poklic, str. 168) Ženske in moški

si postajajo v tem oziru vedno bolj podobni (Schelsky 1960 po prav tam, str. 168,

169), zato se tudi ravnanje in stališča političark ne bi smeli preveč razlikovati od

ravnanja in stališč njihovih moških kolegov. (Rebenstorf v Politika kot poklic,

1992, str. 169)

24

Za operacionalizacijo napetosti med orientacijo k svetu življenja in

instrumentalno orientacijo se ponuja naslonitev na razpravo o spreminjanju

vrednot. Materialistične vrednote so tu povezane s klasičnimi družbenimi cilji, kot

so tehnološki napredek in gospodarska rast, resnična demokracija in podobno,

medtem ko postmaterializem poudarja predvsem participativne družbene

elemente. Izsledki raziskave jasno kažejo, da ženske zastopajo v večji meri

postmaterialistična, v svet življenja usmerjena stališča. V precej manjši meri

mislijo, da bi se morala na primer tehnični napredek in gospodarska rast nujno

povečati, mnogo bolj pa se potegujejo za zmanjšanje medčloveškega tekmovanja

in težnje po učinkovitosti. Po drugi strani pa so mnenja, da bi morali imeti

državljani in državljanke večjo pravico do sodelovanja pri političnem odločanju

ter da bi se moralo spremeniti razmerje med vplivom strank na eni strani in

državljanskimi iniciativami na drugi. (Rebenstorf v Politika kot poklic, 1992, str.

178, 179)

Pateman (1998) v knjigi Ženski nered govori o tem, da so ženske vključene v

družbeno oziroma politično življenje na drugačen način kot moški, to pa je eden

od glavnih razlogov za nizko udeležbo žensk v demokratičnem procesu, tako

aktivno kot pasivno. Ženske in politika sta si nasprotni, zato ženske ne morejo

sodelovati v tem najbolj javnem družbenem prostoru, za ženske ni prostora v

strukturah države, politiki in moči. Avtorica tako pravi, da »dolžnost moškega je,

da umre za državo, dolžnost ženske je, da za državo rodi« (Pateman, 1998, str.

20), oziroma ženske naj bi bile tukaj zato, da rojevajo vojake. Ta ženski

»prispevek« je globoko v zasebni sferi in je del narave, naravnega procesa, manj

pa del družbene organizacije. Ženska se zato vrača nazaj v naravo, se izključuje iz

kulture, ki naj bi bila moška, zato je njen primarni poklic biti žena, mati in

gospodinja. To naj bi bila vloga ženske v družbi, biti mati in steber družine in s

tem steber skupnosti. Jogan (2001, str. 61) še doda, da naj bi te vloge opravljala z

ljubeznijo in iz ljubezni, ki je spet njena posebnost po sebi. Butorova in

Gyarfašova (2000, po Jalušič in Antić 2001, str. 28) pa pravita, da je javni,

predvsem strankarski politični dejavnosti pogosto pripisana navidezna

»apolitičnost«, zato te »javne sfere ženske nimajo za svojo« in se v njej ne

počutijo čisto doma.

25

2.7 POLITIKA ENAKIH MOŽNOSTI

V postsocialističnih državah prevladuje mnenje, da je liberalnodemokratični

politični sistem skupaj s tržno ekonomijo zadostno jamstvo za razglas in

individualni razvoj politične enakosti. Vendar so nove demokracije premalo

utemeljene po načelu vključevanja novih akterjev in agend v novo in drugačno

politično okolje, da bi omogočale vključevanje tistih, ki so zunaj tradicionalnih

političnih institucij. (Jalušič in Antić, 2001, str. 11)

Ozka definicija »političnega« je uspešno blokirala iniciative povečanja politične

participacije žensk v postsocialističnih sistemih. Zahteve po uvedbi mehanizmov,

ki zagotavljajo enako participacijo žensk, so zato pogosto razumljene kot

nelegitimne in nesprejemljive. (Jalušič in Antić, 2001, str. 11)

Avtorici naštejeta tri probleme, s katerimi se soočajo iniciative, ki se oblikujejo v

tem ozračju in poskušajo osvetliti vprašanja položaja žensk, zahtevajo več pravic

za ženske ali celo politiko enakih možnosti. Spopadati se morajo namreč z visoko

stopnjo nenaklonjenosti do politike, ki je pogosto razumljena kot umazana in

korumpirana. Drugi problem je antifeminizem kot splošni pojav, ki je še posebno

očiten med žensko izobraženo elito. Večina žensk je namreč prepričana, da žensko

gibanje ni primeren instrument za uvedbo sprememb, in ima raje individualne

strategije samouresničevanja, ker je tipično za profesionalke. (Butorova, 1996 po

Jalušič in Antić, 2001, str. 11, 12) Kot tretje pa je problem globoko zasidrana in

na novem tržnem modelu utemeljena politična kultura, ki ne podpira modela

politične participacije v smislu aktivnega državljanstva. (Jalušič, 1999 po Jalušič

in Antić, 2001, str. 12) Problemi strukturne diskriminacije tako ostajajo večinoma

nedotaknjeni, saj prevladuje mnenje, da za uveljavljanje enakosti zadostujejo

splošna antidiskriminacijska zakonodaja in mehanizmi zakonskih in

ustavnopravnih pritožb, v nasprotju z mnenjem, da je treba ustvariti podporne,

pozitivne mehanizme, ki bodo enakost šele omogočali. (Jalušič in Antić, 2001, str.

12)

Marylin Reuschmeyer (1998 v Jalušič in Antić, 2001, str. 11) pravi, da je enakost

spolov »pojem, ki ga večina politikov, tako moških kot žensk, nerada uporablja.

Ženskim kvotam v političnem predstavništvu se na splošno izogibajo, ker jih

povezujejo s politiko v preteklosti. In ženske, ki bi z njimi prišle v politiko, pravijo,

bi bile samo alibi ter manj usposobljene in izkušene kot moški«.

26

2.7.1 Kaj je politika enakih možnosti?

V splošnem je definirana kot politika ali prizadevanje za uvedbo ukrepov, ki

lahko zmanjšujejo strukturno pogojeno diskriminacijo kake socialne skupine (v

našem primeru žensk); nanaša pa se lahko na različna področja – na področje dela,

javne in politične participacije, izobraževanja; spremeniti poskuša neustrezno

zakonodajo, ki vsebuje elemente institucionalne in strukturne diskriminacije.

(Jalušič in Antić, 2001, str. 15, 16) Je reformna politika z daljšo tradicijo,

predvsem v zahodni Evropi, Skandinaviji, Severni Ameriki in Avstraliji. (Stetson

in Mazur, 1995; Mazur, 1996 po Jalušič in Antić, 2001, str. 16)

Za oblikovanje politike enakih možnosti sta nujna prizadevanje za večjo

participacijo žensk v sferi institucionalne politike in ustvarjanje nove politične

agende, hkrati pa je pri tem pomembno sodelovanje države in institucionalne

politike (skupaj z političnimi strankami) ter iniciativ civilne družbe. Avtorici

(2001) sta v delu Ženske – politike – možnosti raziskovali in primerjali tri

domnevno glavna področja problematike oblikovanja politike enakih možnosti, in

sicer:

1. obstoj in oblikovanje državnih institucionalnih mehanizmov za izvajanje

politike enakih možnosti;

2. civilno družbo (ženske nevladne organizacije) in politično agendo,

povezano s promocijo žensk v politiki;

3. stranke, volilne sisteme in njihov vpliv na izvolitvene možnosti žensk.

Jalušič in Antić (2001) pravita, da je politično organiziranje v civilnem sektorju

bolj atraktivno za ženske kot za moške. V različnih raziskavah7 so ženske kazale

večji interes za delovanje v alternativnih prostorih, saj lahko tam delujejo

svobodneje kot v tradicionalnih institucijah, imajo več iniciative, avtonomije in

oblikujejo drugačno strukturo moči.

V njih lahko uporabljajo drugačne politične in socialne metode in ne podlegajo

enaki zahtevi po učinkovitosti kot formalna politična arena. 7 V empirični raziskavi nevladnih organizacij na Slovaškem so respondenti odgovarjali, da je »tretji sektor« mnogo bolj naklonjen kreativnosti in fleksibilnosti, da ponuja možnost za učinkovite, čeprav počasne spremembe, ženske pa posebno poudarjajo skupnostni značaj nevladnih organizacij, ozračje medsebojne pomoči in podpore v nasprotju z močnim tekmovanjem na področju strankarske politike in posla. (Butorova, Gyarfašova, 2000, po Jalušič in Antić 2001, str. 28)

27

Toda javni vpliv njihovih različnih iniciativ je lahko kratkoročno šibkejši in

njihovo delovanje pogosto ni dojeto kot »resna« politika. Vendar bo prav večja

udeležba žensk v tako imenovanem »tretjem sektorju« pomembna postaja na poti

do aktivne participacije v institucionalni politiki. (Butorova, Gyarfašova, 2000, po

Jalušič in Antić 2001)

Nova politična kultura z izključevanjem mizoginosti (ženskosovražnosti) kot

glavne značilnosti urejanja vsakdanjega življenja in s postopnih zagotavljanjem

enakih možnosti za oba spola ustvarja tudi okoliščine za odpravljanje nekaterih

značilnosti, ki so se pokazale v prvi stopnji vstopanja žensk v politiko. Velikokrat

se namreč omenja, da je večja konzervativnost pogosta lastnost ženske politične

udeležbe, ki jo utemeljujejo predvsem s podatki o njihovem volilnem obnašanju.

(Jogan, 2001, str. 55, 56)

Ženske so prehajale skozi različne stopnje v povečevanju družbene (politične)

moči žensk. Prvo stopnjo predstavlja strategija popolnega zavračanja, ki je bila

prevladujoča od začetkov ženskega gibanja do začetka 20. stoletja. Za to stopnjo

so značilni povečani napori vsestranskega oživljanja razlag o edini pravi in

naravni vlogi žensk. Nosilke ideje o odpravljanju izrazite neenakosti so bile tu

označene kot protinaravno delujoče in nosilke nemoralnosti in zla, njihovo

gibanje pa je bilo razumljeno kot nekaj bolezenskega, odklonskega in nevarnega

za zdravje celotnega »družbenega organizma«. Bile so zatirane z vsemi sredstvi za

zmanjševanje nevarnosti. (Jogan, 2001, str. 64)

Drugo stopnjo predstavlja strategija delnega in pogojenega sprejemanja

emancipativnih zahtev ob hkratnem zavračanju. Ta stopnja je prevladovala od

začetka 20. stoletja do začetka 2. svetovne vojne. Tu se je, vsaj na teoretični ravni,

priznavala na primer pravica do šolanja ali pravica do političnega delovanja. V

drugi stopnji so bile v navadi različne prakse, od prepričevanja do smešenja,

zastrahovanja. Ženske, ki so si upale vstopiti v razumsko urejeno javno sfero, so

bile najhujše možače, razkrojevalke in uničevalke družin ter glavne nosilke

narodovega propada, praktično so bile vse kriminalke. (prav tam, str. 64, 65)

Prostor za uveljavljanje moči žensk v družbi se odpre v tretji stopnji. Gre za

izraženo sprejemanje enakostnih načel od delnem institucionalnem spreminjanju

in torej tudi ob delnem zavračanju in izključevanju.

28

Pri nas se je začela s socialistično ureditvijo, in sicer z formalnopravno

izenačitvijo obeh spolov (takoj po drugi svetovni vojni) in z ustvarjanjem

ugodnejših pogojev za povezovanje družinskih in delovnih obveznosti

(zaposlenih) žensk. (prav tam, str. 65)

Avtorica (2001, str. 65, 66) opozarja, da je v veliki meri še v sodobnosti navzoča

druga stopnja, kar pomeni, da je ženskam kljub vsem deklariranim pravicam

dejansko dostopen le skrčen prostor za vstopanje v javno sfero. Ženskam pa se

tudi vedno znova poskuša na različne načine razviti občutek krivde, ker da

»morajo« zapuščati družino in ker zaradi tega povzročajo rušenje te primarne

celice in različne odklonske pojave. In pri ženskah je to pogosta ovira za razvoj

pričakovanj o možnostih svojega izpopolnjevanja, napredovanja in tudi javnega

delovanja v politiki. V tej stopnji tudi še ni dovolj uveljavljena praksa

prerazdelitvenega načela, ki pa je značilno za četrto stopnjo.

Za dejansko ustvarjanje enakih možnosti za razvoj obeh spolov je potrebna

prerazporeditev delitve dela in odgovornosti v družbi in družini med obema

spoloma. Ta četrta stopnja je že navzoča v evropskem prostoru (najbolj na

Švedskem) kot podlaga in cilj za spreminjanje okoliščin za življenje in delo tako,

da ne bo s spolno pripadnostjo vnaprej povezana možnost enostranskega razvoja.

Tu se postopno ustvarjajo nujni in zadostni pogoji za to, da bodo ženske iz sfere

popolne nevidnosti in nemoči prek omejene moči prišle do tiste dejanske moči, ki

jim tudi pripada glede na njihovo pomembnost in koristnost v obstoju sleherne

družbe. (prav tam, str. 66)

2.8 ŽENSKE V POLITIČNEM ŽIVLJENJU JUGOSLAVIJE

Ženske so dolgo časa doživljale politično in ekonomsko diskriminacijo – niso

imele političnih pravic, za enako delo kot moški pa so dobivale nižjo plačo.

Diskriminacija žensk je bila na prostorih bivših jugoslovanskih republik

tradicionalna. (Tomšič, 1981, str. 17)

29

V Kraljevini Jugoslaviji ženskam volilna pravica ni pripadala, prav tako so bile

izključene iz zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Ženske niso mogle biti

poslanke in ministrice, prav tako se niso mogle zaposliti v diplomatskih službah.

(Jeraj, 2005, str. 23, 24)

Vidovdanska ustava iz leta 1921 in tudi druga iz leta 1931 sta jim sicer obljubljali,

da bo zakon odločil o ženski volilni pravici, vendar zakona, ki bi odpravil ta

ponižujoč položaj žensk, ni in ni bilo. Načrt volilnega zakona iz leta 1939 je sicer

predvideval zelo omejeno volilno pravico le za ženske, ki so bile fakultetno

izobražene in obrtnice oziroma samostojne, delavke in kmečke ženske pa bi še

naprej ostale brez pravic. Politično brezpravnost so desničarski ideologi hinavsko

opravičevali s tem, da je »politika preveč umazana, da bi se z njo ukvarjale

ženske«. (Jogan, 1986, str. 17, 18)

Splošna podrejenost žensk jih je spodbujala, da so se začele bojevati za

spreminjanje vladajočih razmer. V jugoslovanski družbi je treba med pomembne

temelje uvrstiti prizadevanja revolucionarnega delavskega gibanja med vojnama,

zlasti nedvoumna stališča KPJ, ki so bila plod množičnih bojev žensk za svoje

pravice, proti izkoriščanju, in marksističnih teoretičnih spoznanj o virih

neenakosti ter o možnostih za odpravljanje razrednih neenakosti in tudi drugih

oblik podrejenosti ljudi; med te spada prav gotovo tudi podrejenost po spolu.

(Jogan, 1986, str. 20, 21).

Komunistična stranka Jugoslavije je že od ustanovitve namenjala veliko

pozornosti ženskemu vprašanju; ko je morala delovati v ilegali, se je prek

različnih legalnih organizacij (na primer Zveza delavskih žena in deklet, Aliansa

ženskih pokretov, Dom visokošolk v Ljubljani) in društev bojevala za

osvoboditev žensk, ki jo je vselej razumela kot neločljivo sestavino boja proti

izkoriščanju in neenakopravnosti ter za odpravo razredne družbe. (prav tam, str.

21)

Omeniti je treba še organizacijo Antifašistična fronta žena Jugoslavije (AFŽ), ki

je bila ustanovljena na pobudo KPJ decembra 1942. Ta je imela veliko zaslugo pri

množičnem vključevanju žensk v narodnoosvobodilni boj (o tem pričajo tudi

naslednji podatki: nad 100.000 žensk se je bojevalo v partizanskih odredih in

enotah NOV, približno četrtina bork je padla, okoli 400.000 jih je bilo ranjenih;

91 žensk je prejelo red narodnega heroja in več kot 1000 jih ima spomenico

1941).

30

Ob tej priložnosti je tovariš Tito izjavil: »Ponosen sem, da sem na čelu armade, v

kateri je toliko žensk … Ženske so uspešno opravile zrelostni izpit, dokazale so, da

niso sposobne samo za to, da opravljajo gospodinjska dela, ampak da so tudi

zmožne, da se bojujejo s puško v roki, da znajo tudi vladati in da imajo oblast v

svojih rokah … Jugoslovanske ženske, ki so v tem boju s tolikšnim zatajevanjem

toliko žrtvovale … imajo pravico, da danes tukaj, enkrat za vselej, povejo to, da

mora ta boj prinesti sadove tudi za ženske jugoslovanskih narodov, da ne bo

mogel nikoli več nihče teh drago plačanih sadov iztrgati iz njihovih rok.«

Že pred ustanovitvijo AFŽ pa je OF maja 1942 prvič v zgodovini slovenskega

naroda razglasila enakopravnost žensk (prav tam, str. 22) Kot smo že omenili, pa

so ženske ustavno zagotovljeno splošno volilno pravico in enakopravnost na

državni ravni dobile z ustavo Federativne ljudske republike Jugoslavije leta 1946,

so pa ponekod volile že med vojno na osvobojenem ozemlju. (Jeraj, 2005, str. 24)

Kljub vsemu so ženske zaostajale pri družbenopolitičnem izobraževanju, kar je

predstavljajo veliko oviro pri zasedanju odgovornejših mest in opravljanju

zahtevnejših opravil. (Antić, 1986, str. 31) Uzakonitev splošne volilne pravice

žensk v Jugoslaviji se je seveda najhitreje uresničevala v svojem aktivnem delu –

pravica voliti. Ženske so to svojo pravico množično izkoristile. Mnogo težje pa je

bilo uresničiti to pravico v njenem pasivnem delu – pravico biti izvoljena. (Jalušič

in Zagorac, 2004, str. 70, 71)

Socialistična družbena ureditev v SFRJ je ženskam zagotavljala osnovne socialne

pravice in pravice, ki so izhajale iz dela, zato so nekateri to obdobje poimenovali

»državni feminizem«. To obdobje je bilo sicer brez posebnih ženskih organizacij

in tudi AFŽ je bila ukinjena. Je pa med letoma 1952 in 1965 prišlo do množične

zaposlitve žensk. Šole in fakultete so ženskam odpirale svoje vrata. Vse več žensk

je zapuščalo sfero zasebnosti in se začelo vključevati v javno delovanje, kar se

kaže tudi v politiki (glej tabelo 1). Najbolj se je to pokazalo leta 1963, ko je bilo

število žensk v zvezni, republiški in občinski skupščini nad 15 odstotki in se je od

leta 1958 več kot podvojilo.

31

Tabela 1: Ženske v zvezni, republiški in občinski skupščini (1958-1969) v SFRJ

Vir: Leinert Novosel (1990, str. 29)

Po letu 1974, ko je bil v SFRJ uveden delegatski sistem (namesto poslanskega), se

je število žensk še povečalo in je bilo v skupščini SFRJ največje leta 1982, ko je

doseglo 17,5 odstotka (glej tabelo 2).

Tabela 2: Ženske v skupščini družbenopolitičnih skupnosti (1974-1986) v SFRJ

Vir: Leinert Novosel (1990, str. 33)

Z razpadom SFRJ je tudi relativno visoko število žensk v skupščinah kar hitro

padlo. Težnje po večstrankarskem pluralizmu so se jasno kazale tako v Sloveniji

kot tudi v preostalih jugoslovanskih republikah (prav tam).

LETO VOLITEV

1974 1978 1982 1986

16,2 17,8 17,8 17,1

16,8 18,4 18,5 19,3

13,6 17,2 17,5 15,6 Skupščina SFRJ

Skupščine

SR

LETO VOLITEV

1958 1963 1965 1967 1969

7,0 19,6 11,3 6,1 6,6

10,3 20,8 19,0 11,4 7,5

6,0 16,4 14,4 9,2 7,9 Občinska skupščina

Republiška

skupščina

Predstavniški

organi (v %)

Skupščina

SFRJ

Institucije

delegatskega

sistema (v %)

Skupščina

občin7

32

Po Antićevi (1986, str. 32) navzočnost žensk v družbenopolitični dejavnosti pada

z naraščanjem višine položaja in s povečevanjem javnosti in moči odloča