UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Maja Kovče

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

NAREČNO IZRAZJE OBI ČAJA KOŠNJE TRAVE V ZREŠKEM GOVORU

Mentor/-ica: Kandidat/-ka:

red. prof. dr. Mihaela Koletnik Maja Kovče

Maribor, 2011

Lektor/-ica: univ. dipl. bibl. Irena Štusej

Prevajalec/-ka: univ. dipl. gosp. inž. Matej Kokol

Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč lahko ugotovijo, kako daleč lahko

sežejo.

T. S. Eliot

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Mihaeli Koletnik

za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri

nastajanju diplomskega dela.

Ravno tako se zahvaljujem informatorjema Francu in

Justiki Gačnikar za pomoč pri zbiranju narečnega

gradiva in potrpežljivost.

Posebna zahvala gre moji družini in prijateljem, ki so

me vselej podpirali in spodbujali ter mi po potrebi tudi

pomagali in svetovali.

Hvala vam.

IZJAVA

Podpisana Maja Kovče, rojena 29. 6. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Narečno izrazje običaja košnje trave v zreškem

govoru pri mentorici red. prof. dr. Mihaeli Koltnik, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maja Kovče

Kraj, Žalec

Datum, 25. 10. 2011

POVZETEK

V diplomskem delu z naslovom Narečno izrazje običaja košnje trave v zreškem

govoru sem na podlagi starega, že skoraj pozabljenega običaja, natančneje

predstavila besedje, s katerim sem se srečala pri prikazu običaja košnje trave na

star način v Zrečah. S folklorno skupino smo se lansko poletje odločili, da ta

običaj oživimo in ga predstavimo širši množici. Običaj je potekal v zreškem

narečju, ki je marsikomu težje razumljivo.

V začetnem delu sem najprej predstavila geografske, zgodovinske, gospodarske in

kulturne značilnosti mesta Zreče. Temu sledi predstavitev običaja košnje v

Zrečah, kot zanimivost pa sem prikazala še različne izvedbe tega običaja po

Sloveniji, saj sem ugotovila, da je imel skoraj vsak kraj svoj običaj. V osrednjem

delu sem se ukvarjala z zreškim govorom, kjer sem prikazala glasoslovne

značilnosti tega govora, ki ga slovenska dialektologija uvršča v južnopohorski

govor.

Poglaviten del diplomskega dela predstavlja zbiranje narečnega izrazja, ki je

zapisano v fonetični obliki in je s pomočjo strokovne literature natančno

dodelano. Narečno gradivo sem večinoma pridobila na podlagi vprašalnice za

Slovenski lingvistični atlas, ki jo je pripravila Francka Benedik, del gradiva pa s

pomočjo posnetka običaja. Zbrano izrazje zajema predvsem stare besede, ki

počasi izginjajo in jih pozna le še starejša populacija. Pri analizi posnetka pa sem

ugotovila, da pri nekaterih narečnih besedah prihaja do razhajanj, saj so pri

običaju nastopale različne starostne generacije in pri mlajših je že opazen vpliv

knjižnega jezika.

Besede v slovarčku so razvrščene po abecednem redu in razdeljene na tri sklope:

Opravilo, Hrana in Oblačila. Knjižni ali poknjiženi različici sledi zapis besede v

fonetični obliki z ustreznimi slovničnimi kvalifikatorji, tej pa pomenska razlaga.

Analizirala sem tudi izvor besed in ugotovila, da jih je večina slovanskega izvora.

Med prevzetimi besedami izstopajo germanske, najverjetneje zaradi močnega

vdora germanizmov v času svetovnih vojn. Prevzetih nemških besed je v slovarju

kar 90 %, nekaj malega pa se pojavlja tudi romanizmov.

Živimo v času strojev in vedno večje mehanizacije. Ta ne pomeni zgolj nekega

udobja, pač pa je v večini že nujno potrebna, saj so ljudje, zaradi celodnevnih

služb in vedno več obveznosti, čedalje bolj obremenjeni in omejeni s časom.

Nimajo časa za obujanje starih običajev, zato ti izginjajo. S tem pa na žalost

izginjajo tudi narečni izrazi v povezavi z običaji, ki se jih spomni samo še peščica.

Pomembno je, da posredujemo naše vedenje mlajšim, saj se bo le tako ohranila

naša kulturna dediščina.

Ključne besede: dialektologija, štajerska narečna skupina, južnopohorsko narečje, južnopohorski govori, zreški govor, narečno izrazje običaja košnje trave.

ABSTRACT

In my diploma work Dialect expressions relating to the custom of grass cutting in

the Zreče speech. I have, on the basis of an old and almost forgotten custom,

presented terminology with which I came accross during the demonstration of the

custom of grass cutting in Zreče. With the folklore group we decided to bring this

custom back to life and present it to a wider audience. The custom took place in

the Zreče dialect which is, to a lot of people, difficult to understand.

In the introduction I presented geographical, historical, economical and cultural

characteristics of Zreče. This is followed by the presentation of the custom of

grass cutting in Zreče, as a curiosity I also presented other variations of this

custom accross Slovenia, I have since found that every village had its own

custom. In the central part I dealt with the Zreče dialect, where I have shown

phonetical characteristics of this speech, which is, by the Slovenian dialectology,

classified as a south Pohorje speech.

The main part of my diploma work represents the collection of dialectual

terminology, which is written in phonetic form and is with the help of professional

literature accurately processed. The bulk of the dialect material was obtained

through the questionnaires for the Slovenian linguistic atlas, which was prepared

by Francka Benedikt and a part of the material with the help of the video

recording of the custom. The collected terminology are mainly old words, which

are slowly disappearing and are familiar only to the older population. During the

analysis of the video I came to the conclusion, that there are some discrepancies

with some terms, this is so because different generations of people participated in

the custom and with the younger population the influence of literary language is

already present.

The words in the vocabulary are sorted in alphabetical order and are divided into

three groups: Task, Food and Clothes. The literary version is followed by a

transcript of the word in phonetical form with appropriate grammatical qualifiers.

It is followed by a semantic interpretation. I have also analyzed the origins of

words and came to the conclusion, that the majority of the words are of Slavic

origin. Among the words that were taken over, Germanic words stand out, most

likely due to a profound invasion of Germanic words during both world wars.

Among all words that were taken over, German words represent 80 %, there are

also some Romanic words.

We live in a time of machines and ever increasing mechanization. This does not

mean just comfort, but is a neccesity, as people, due to long working days and

increasing obligations, are more burdened and without time. Therefore there is no

time to revive old customs, so they are disappearing. Sadly with the disappearing

of customs, the terminology is also disappearing, and only a handfull of people

still remember it. It is important to pass our knowledge to the younger population,

because that is the only way to preserve our cultural heritage.

Key words: Dialectology, dialect group of Styria, South Pohorje dialect, South

Pohorje speech, Zreče speech, terminology of the custom of grass cutting

I

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................................... 1

2. NAMEN IN CILJI ........................................................................................................... 3

2.1. NAMEN ................................................................................................................ 3

2.2. CILJI ..................................................................................................................... 3

3. PREDSTAVITEV KRAJA ................................................................................................. 4

4. PREDSTAVITEV OBIČAJA .............................................................................................. 8

4.1. Običaj košnje trave po Sloveniji .......................................................................... 8

4.2. Običaj košnje trave v Zrečah in na Pohorju....................................................... 12

5. UMESTITEV ZREŠKEGA GOVORA V NAREČNO SKUPINO ........................................... 15

5.1. GLASOSLOVNI ORIS ZREŠKEGA GOVORA .......................................................... 17

5.1.1. Naglas in kolikost ...................................................................................... 17

5.1.2. Samoglasniki.............................................................................................. 17

5.1.3. Soglasniški sestav ...................................................................................... 28

6. PREPIS POSNETKA OBIČAJA ...................................................................................... 37

7. ABECEDNI SLOVARČEK NAREČNIH POIMENOVANJ .................................................. 48

8. ANALIZA IN INTERPRETACIJA .................................................................................... 77

9. SKLEP ......................................................................................................................... 81

10. LITERATURA .............................................................................................................. 85

11. PRILOGA .................................................................................................................... 87

II

KAZALO SLIK

Slika 1: Zreče ...................................................................................................................... 7

Slika 2: Gospodar in gospodinja ....................................................................................... 50

Slika 3: Detelja ................................................................................................................... 51

Slika 4: Plastične in lesene grablje .................................................................................... 52

Slika 5: Grabljice ................................................................................................................ 52

Slika 6: Klepanje ................................................................................................................ 53

Slika 7: Klepe ..................................................................................................................... 54

Slika 8: Vprežni konj .......................................................................................................... 54

Slika 9: Kopica sena ........................................................................................................... 55

Slika 10: Kosa..................................................................................................................... 55

Slika 11: Kosci .................................................................................................................... 56

Slika 12: Kosišče kose ........................................................................................................ 56

Slika 13: Kozolec ................................................................................................................ 57

Slika 14: Regrat ................................................................................................................. 58

Slika 15: Lojtrski voz .......................................................................................................... 58

Slika 16: Lucerna ............................................................................................................... 59

Slika 17: Mačji rep ............................................................................................................. 59

Slika 18: Ročice na kosi ..................................................................................................... 60

Slika 19: Brusni kamen ...................................................................................................... 61

Slika 20: Pasja trava........................................................................................................... 61

Slika 21: Skedenj ............................................................................................................... 65

Slika 22: Oselnik ................................................................................................................ 65

Slika 23: Lesene vile .......................................................................................................... 67

Slika 24: Žrd ....................................................................................................................... 68

III

Slika 25: Mesne jedi (krača, klobase, salame ...) ............................................................... 69

Slika 26: Cekar ................................................................................................................... 69

Slika 27: Kruh .................................................................................................................... 72

Slika 28: Potica .................................................................................................................. 73

Slika 29: Žganci in kislo mleko ........................................................................................... 74

Slika 30: Gobova juha ........................................................................................................ 74

1

1. UVOD

Zreče, danes eno izmed najbolj gospodarsko in industrijsko razvitih mest v

Sloveniji, so dajale še v prejšnjem stoletju vtis preprostega kraja, kjer so se

domačini poleg kmetijstva ukvarjali še z železarstvom, žagarstvom, obrtjo, s

premogovništvom in kovaštvom. Živeli so preprosto, a trdo, si medsebojno

pomagali pri kmečkih opravilih in si s tem popestrili ter lajšali napornejše ročno

delo. In kot se glasi nagrajena pesem za najlepše narečno besedilo 'Kuo:scam za

spo'mə:n:

»B'ru:si 'kuo:so, b'ru:si 'kuo:so

ko z'jəptra pe'te:lin za'pẹ:l je,

ko 'di:lo 'e:n 'či:nku se s've:t,

je 'kuo:sec 'da: 'kuo:so na 'ra:mo,

pa 'ša: je na t'ra:nik ku'sə:t.

Ko 'ruo:sa p'vsọ:t je le'žo:la,

je t'ro:vo nar'lẹ:ži ku'si:,

a 'puo:l ko je 'sa:nce par'pẹ:kl,

se 'kuo:sec je 'sa:nci hla'di:.

Tut mi smo 'ča:six 'kuo:sci bli,

smo 'ra:di 'pe:li v're:skali!

'Ka:k 'lou:šno bl je s'ra:t pla'nə:n,

smo vese'lə:li se dek'lə:n!

Tut 'mi: smo 'ča:six 'kuo:sci bli,

smo 'ra:di 'pe:li v'rẹ:skali!

2

'Ka:k 'lou:šno bl je s'ra:t pla'nə:n,

p'ra: 'la:p s'ta: 'na:m je sp'mə:n!

A p'ri:šli so 'čo:si dər'ga:čni,

pu t'ra:nikax 'kuo:sco 've:č 'nə:,

ku 'sa:nce ži 'mo:čn par'pa:ka,

ku'si:lnica t'ro:vi bar'nə:.

'Nə: v'rə:skaja, g'la:sniga 'pa:tja,

na k'me:tax tak 'lou:šn 've:č 'nə:,

z ma'šə:nami k'me:tič 'so:m 'da:la,

p'no:či pa s'la:tk zas'pə:.«

Z vse večjim napredkom mesta pa se čedalje bolj izgublja narečna podoba

zreškega govora. Zaradi modernizacije izginja staro slovensko izrazje, povezano s

kmečkim življenjem. Višje na Pohorju je narečno besedje občutno bolj ohranjeno,

kar je posledica še vedno ohranjenega in precej razvitega kmetijstva, ki je v

Zrečah v manjšini. Diplomsko delo je sestavljeno iz 11 poglavij. V Uvodu je na

kratko predstavljen problem kmetijstva in razloga za izumiranje starega narečnega

besedja pri običaju košnje trave. V naslednjih treh poglavjih so podani namen,

hipoteze in metodologija dela. Sledijo geografske, zgodovinske in kulturne

znamenitosti Zreč in predstavitev običaja košnje trave. V petem poglavju je

podana umestitev zreškega govora v narečno skupino. Temu sledijo prepis

narečnega posnetka, abecedni slovarček narečnih izrazov s tremi sklopi: Opravilo,

Hrana in Oblačila in analiza ter interpretacija zbranega besedja. V zadnjem

poglavju, Sklepu, so izsledki in ugotovitve.

3

2. NAMEN IN CILJI

2.1. NAMEN

Namen diplomskega dela je zbrati, zapisati in analizirati čim več narečnih

poimenovanj, ki so se pojavljali pri običaju košnje trave, izdelati slovarček

omenjenega izrazja in na podlagi zbranih podatkov opisati narečje kot tako.

Narečno gradivo bom večinoma pridobivala na podlagi vprašalnice za Slovenski

lingvistični atlas, ki jo je pripravila Francka Benedik, del gradiva pa s pomočjo

posnetka običaja. S pomočjo informatorjev bom poskusila pridobiti še obširnejšo

sliko običaja in še več besedja, ki ga na posnetku ni.

V diplomskem delu bom uporabila deskriptivno in komparativno metodo, metodo

klasifikacije ter metodo analize in sinteze.

2.2. CILJI

Cilji diplomskega dela so:

- predstaviti kraj Zreče, njegove geografske, zgodovinske in kulturne

značilnosti;

- predstaviti glasoslovne značilnosti zreškega govora;

- izdelati abecedni slovarček narečnih besed o običaju košnje trave;

- ugotoviti prevzete besede in smer izposoje.

4

3. PREDSTAVITEV KRAJA

Mesto Zreče leži v severovzhodni Sloveniji pod obronki Pohorja v Dravinjski

dolini. Kot enotno naselje se je razvilo šele v zadnjih dvajsetih letih, in sicer iz

vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrave in leta 1987 postalo mesto. Občina

Zreče obsega šest krajevnih skupnosti, in sicer Zreče, Stranice, Gorenje,

Skomarje, Resnik in Dobrovlje.

Prvi sledovi naselitve na Zreškem področju segajo skoraj 4000 let nazaj, v

obdobje kamene dobe, o čemer pričajo arheološke najdbe na Brinjevi gori in

Gračiču. Leta 1953 sta arheologa mariborskega in celjskega muzeja pri kopanju

temeljev v zemlji našla mnogo oglja, odlomkov lončevine, glinasta vretenca in

najrazličnejše posodice. Izkazalo se je, da so našli ostanke naselja iz različnih

obdobij, od bronaste do poznoantične dobe.

Približno v 10. stoletju so nastali prvi pisni viri o teh krajih, takrat je bilo namreč

zreško področje razdeljeno na več cerkvenih in posvetnih gospostev.

Od gradov je bil nekoč najpomembnejši zreški grad Freudenberg, ki je bil prvič

omenjen leta 1224. Ta grad naj bi bil poimenovan po kraju - ime Zreče so si

takrat namreč razlagali kot srečo, torej nemško »Freude« (srednjeveška nemščina

še ni poznala ustreznejšega izraza Glück). Kraj Zreče se je prvič omenjil leta 1206

kot »Reče (Retschach)«. Današnje poimenovanje je najverjetneje nastalo z

združitvijo krajevnega prislova in imena (»zu Retschach«).

Začetki izrazitejšega gospodarskega razvoja Zreč segajo v drugo polovico 18.

stoletja, v čas vladanja Marije Terezije in Jožefa II., ki sta s številnimi reformami

omogočila lažji pretok in predor blaga ter denarja. Te reforme so izboljšale

položaj kmečkega prebivalstva, predvsem pa pripomogle k začetku železarstva,

žagarstva, premogovništva, obrti in trgovine. Geografska lega Zreč in naravno

bogastvo v okolici sta domačinom predstavljala odlično izhodišče za odprtje

obrtnih dejavnosti, iz katerih se je v novejšem času razvila uspešna industrija. Na

obronkih južnega Pohorja so nastale prve železarne, t. i. fužine in steklarne, t. i.

glažute. Kmalu so začeli odpirati še rudnike premoga, zaživela pa sta tudi

5

žagarstvo in lesna trgovina. Ob Dravinji in njenih pritokih so začeli nastajati

mlini, žage in kovačnice. Cvetelo pa je tudi »šmirarstvo« (t. i. pridelovanje masti),

ki so jo prodajali tamkajšnjim in okoliškim obrtnikom za podmazovanje

najrazličnejših strojev. In ni Zrečana, ki ne bi poznal spodbudne pesmi znanega

ljudskega pesnika Jurija Vodovnika, ki se glasi:

»Le na noge, le na noge, Če pa kakšen purgar pride,

vsi vi zreški šmirarji, glih tist šmirar sreča ga,

čez Poljansko na Pečansko strašen duh od sebe daje,

črne maže kramarji. kakor da bi kuga bla.«

(Gričnik 2006: 668)

Če kter s Skomara v Zreče pride,

črni šmirar vpraša ga:

»Beštja, boš kaj kupil šmira?

Sedem centov mam še ga.«

Zaradi vedno večje potrebe po premogu se je v prvi polovici 19. stoletja v okolici

Vitanja, Zreč, Loč in Zbelovega pričelo iskanje te rude. To so bili prvi začetku

rudarstva v Zrečah. V Jamniku pri Zrečah so pričeli z izkopom oktobra 1845.

Količine premoga so iz leta v leto naraščale in premog so prodajali tudi v tujino.

Avstrijski Lloyd je v izjavi pohvalil odlično kvaliteto premoga, kar je omogočilo

nadaljno izkopavo. Z izgradnjo južne železnice Dunaj–Trst se je zanimanje za

premog ponovno razmahnilo. Južnoštajerska premogokopna združba Vojnik je

pokupila dvanajst rudnikov v okolici Konjic in Zreč. Kasneje je te rudnike

odkupila družba Južne železnice z Dunaja. Zaradi pretankih plasti in vse dražjega

prevoza ter izkopa je začela pozneje proizvodnja vedno bolj upadati.

6

Pomembna pridobitev Zreč je bila izgradnja ozkotirne železnice Poljčane–

Slovenske Konjice–Zreče. Po njej so vozili mešani vlaki, ki so prevažali tako

potnike kot tudi tovor. Po hudi nesreči, ki se je pripetila leta 1877 v Zreškem

premogovniku so z rudarjenjem za nekaj časa prenehali. Ponovno so pričeli leta

1900 in rudo vsakodnevno vozili z vlaki v Konjice. Zaradi lažjega prenosa rude so

položili tračnice od kolodvora pa vse do rudnika. Med prvo svetovno vojno so z

rudarjenjem zopet prenehali, železnico pa ponudili deželnemu odboru v Gradcu.

Ob koncu vojne so pričeli s podaljševanjem bivše rudniške proge. Na koncu je

merila šest kilometrov in je imela za Zreče velik gospodarski pomen. Prevažala je

premog, les in tudi druge gospodarske pridelke. Pomembna je bila tudi za

tamkajšnje prebivalce, ki jim je odprla precejšnje možnosti za zaposlitev in boljši

zaslužek. Ker je ozkotirna proga iz leta v leto prinašala večjo izgubo, so to

železnico ukinili.

Po prvi svetovni vojni se je v Zrečah razvila še danes živa panoga, kovaška

industrija. Njena osnovna funkcija je bila izdelovanje, popravljanje, kupovanje in

prodaja strojev vseh kovanih vrst. Kmalu po ustanovitvi industrije so se v njej

zaposlili tudi kovači iz drugih krajev. Obratovati pa ni nehala niti ob svetovni

krizi, ki je prizadela veliko okoliških industrij. Uspešno poslovanje je prekinila

šele druga svetovna vojna. Tovarna je bila leta 1944 v celoti požgana, saj so med

vojno izdelovali vojni material za Nemce. Po vojni so tovarno obnovili in jo

poimenovali Tovarna kovanega orodja Zreče. Povpraševanje je bilo veliko, zato

so veliko svojih izdelkov prodali tudi v azijske in afriške dežele. Zreče so se

počasi začele razvijati v pravo industrijsko središče. Z leti so uredili tudi

stanovanjske objekte, pričeli z gradnjo šole, pomembna pridobitev pa je bila nova

samopostrežna trgovina. V naslednjem desetletju so v zreški kovaški industriji

sledili modernim konceptom tako v organizaciji kot tudi na področju tehnologije.

Prebili so se v sam jugoslovanski vrh najkvalitetnejših proizvajalcev

kovinskopredelovalne industrije. Tovarna je kmalu postala ena izmed največjih

proizvajalcev orodja Unior extra na svetu. Poleg tega so postali proizvajalci

odkovkov za celotno avtomobilsko industrijo v Jugoslaviji in velik del najbolj

priznanih firm v Evropi. Tako se je pričel vzpon Uniorja, ki je se je iz majhne

obdelovalnice razvil v eno izmed največjih slovenskih podjetij. Unior danes

7

sestavljajo kovačnica, ročno orodje, strojna oprema, sinter in turizem. Poleg

Uniorja se v Zrečah nahaja tudi svetovno znani Comet, oz. danes združena Swaty-

Comet, ki je eden izmed največjih evropskih proizvajalcev vseh vrst umetnih

brusov ter največji na področju proizvodnje rezalk in brusnih plošč v smolnem

vezivu.

Mesto Zreče je iz nepomembne in neprepoznavne vasice, obdane s travniki in

polji, postalo eno izmed najbolj razvitih in bogatih občin v Sloveniji. Posebnosti

Zreč sta raznolikost in pestrost mesta. Na razdalji petih kilometrov se nahajo

mestno jedro, mirne vasice, širni travniki, jezero, reka Dravinja in okoliški hribi.

Iz vsakodnevnega mestnega hrupa se lahko v samo nekaj minutah odmakneš v

pomirjajočo naravo.

Slika 1: Zreče

8

4. PREDSTAVITEV OBIČAJA

4.1. Običaj košnje trave po Sloveniji

»O kresi se še delo umesi,« pravi star pregovor (Kuret 1989: 438), kar pomeni, da

se je delo začelo s košnjo. To oznanja že sveti Vid, vendar le v ravninskih

predelih. V hribih se košnja prične okoli 29. junija, torej ob svetima Petru in

Pavlu, na Pohorju pozno v juliju, medtem ko na Koroškem šele ob Veliki

Gospojnici sredi avgusta.

Košnja je včasih kmetom pomenila pravi praznik, zato sta gospodar in gospodinja

že vnaprej načrtovala celotno opravilo in se nanj primerno pripravila. Gospodar je

kosam naredil nova ratišča, grabljam nove zobe, lesenim vilam utrdil konice …

Poleg tega je bilo potrebno kupiti kaj novega, kar je gospodar storil na bližnjem

sejmu. Tam je dobil vsakovrstno kmečko orodje, kot so kose, kosišča, osle in

oselniki.

Za veliko košnjo se je gospodar odločil po tehtnem premisleku, saj se je lahko

zanašal le na svoje izkušnje. Radia in vremenskih napovedi takrat še ni bilo. Kot

zanimivost sem zasledila, da v času mlaja včasih niso hoteli kositi. V Trenti so

namreč menili, da ta trava ni primerna za krave, ker povzroča neplodnost. Šele ko

sta luna in veter obetala stanovitno vreme, je gospodar oznanil pričetek košnje.

Gospodar se je odpravil iskat kosce in grabljice, ki mu bodo pomagali, gospodinja

pa je z deklino pomočjo pričela s pripravami v kuhinji.

Kot sem že omenila je košnja veljala za praznik. Na Barju pri Ljubljani so prišli

domov vsi domači, da so pomagali pri košnji. Praznični značaj košnje se je kazal

tudi pri oblačilih koscev. Takrat niso oblekli vsakdanjih oblek, pač pa so se za ta

dogodek posebej uredili. Kosci so imeli bele srajce, ponekod tudi rdečo ruto okrog

vratu, vedno pa šopek travniških cvetlic za klobukom. Grabljice so nosile rožasta

krila, bele srajce, bele predpasnike in ravno tako bele naglavne rute.

9

Pri nas ločimo dvoje vrst košnje, in sicer nižinsko in hribovsko. Razlika je v

samem načinu košenja, in sicer v nižinah kosijo, medtem ko v hribih navadno

sečejo. Hribovska sečnja je tudi težja.

V nižinskih krajih so pričenjali s košnjo še pred zoro, kajti veljal je rek: »Hajdmo

kosit, dokler še jutrman roso tori!« (Kuret 1989: 440) Na ljudi je imelo

praznoverje takrat še močan vpliv. Tako kot so verjeli v lunine spremembe, so

verjeli tudi v Jutrmana, nekakšnega demona, ki je pred sončnim vzhodom po

travnikih trosil roso, namreč kositi je bilo treba namreč rosno travo. V Ribniški

dolini so prišli kosci na kmetijo že zvečer in se odpravili na delo že kmalu po

polnoči. Vsak kosec si je moral pred košnjo »sklepati« koso, si pripraviti oselnik

in oslo oz. brusilni kamen. Ta je potreben v primeru, če se kosa »skrha« in jo je

potrebno ponovno nabrusiti. V oselnik so nalili vodo, ji dodali kis, saj naj bi

brusilni kamen zato bolje brusil. Še prej so kmetje verjeli, da je potrebno v oselnik

dati kačjo glavo. V Rožu je morala biti modrasova ali gadova, medtem ko so v

Prekmurju v oselnik dali kačji jezik, ki so ji ga izdrli s kleščami.

Preden so kosci odšli na delo, so dobili zajtrk, saj je včasih veljal pregovor: »Kak

se koscu streže, tak mu kosa reže.« (Kuret 1989: 440) V Slovenskih goricah so ob

dveh zjutraj dobili prvi zajtrk: žegnano slanino, kvasnice, žganje in vino. Na

Dolenjskem so ponekod dobili samo žganje, v Dobrepoljski dolini pa so jim

postregli z zeljem, bobom in z dobro zabeljenimi koruznimi žganci. Tudi na

Jezerskem so dobili zabeljene koruzne žgance z mlekom ali kavo.

Po zajtrku so se skupaj z gospodarjem odpravili na travnik. S seboj so odnesli stol

za klepanje in rezervno koso. Na travniku je gospodar najprej označil mejo, in

sicer tako, da jo je pohodil. Kosci so se nato postavili v vrsto. Prvi je bil

»prednjak«, navadno je to vlogo prevzel sam gospodar, včasih tudi bodoči zet ali

najboljši kosec. V Slovenskih goricah so se kosci razvrstili po družbenem

položaju. Zadnji v vrsti je bil navadno najslabši kosec. Vsak kosec je kosil svojo

vrsto. Prednjak je stopal prvi, ostali pa so mu sledili, in sicer tri korake drug za

drugim. Kositi so morali vsi hkrati, to pomeni, da so morali vsi enakomerno

zamahniti s koso in hkrati podreti travo v plaste. Ritem je dajal prednjak. Največja

sramota za kosca je bila, če ga je njegov sosed »prekosil«. Sramotno je bilo tudi,

10

če kosec ni kosil v svoji vrsti. V Rovtah na Notranjskem je moral najboljši kosec

pokositi dve vrsti. Na vsakih dvajset korakov so se ustavili in vsi hkrati brusili

kose. Po brušenju so si žejo pogasili z vinom. V Slovenskih goricah so vino pili iz

»slatinarice«, medtem ko so si na Cerkljanskem žejo gasili s tepkovcem (jabolčno

vino) iz »potreha«.

Na Dolenjskem so imeli ob petih zjutraj drugi prigrizek, in sicer žganje in kruh.

Ob sedmih je gospodinja ali dekla v »jerbasu« prinesla »kosilo« ali zajtrk.

Navadno so jedli svinjino, pogačo ali gibanico, povrhu pa spili kozarček vina.

Dekle so spotoma prinesle cvetje za kosce. Najlepši je bil namenjen prednjaku.

Dekla je postavila jerbas na tla, pripela hlapcu šopek in postregla z jedačo. Na

Dolenjskem so z dvema bilkama naredili križ, kamor so nato postavili skledo. S

tem naj bi se zavarovali pred vsiljivimi kobilicami. Hrana se je od kraja do kraja

razlikovala. Tako so, npr. v žužemberški okolici in v okolici Ribniške doline

kosili obaro ali ajdove žgance, medtem ko so jim na Dolenskem postregli s

štruklji in prekajeno svinjino. V Poljanski dolini so jedli kašnico, tj. na mleku

kuhana kaša in na Cerkljanskem svež kruh s skuto, kislim mlekom in kuhanimi

hruškami. Poleg hrane pa je dekla prinesla tudi tobak, ki je koscem predstavljal

neke vrste plačilo. Brez njega se je pri delu obotavljal.

Okoli devete ure so prišle na travnik dekle in grabljice. Kosci so nehali kositi, ker

rose ni bilo več. Pokošene vrste je bilo potrebno raztrositi, da se je trava hitreje

sušila. Ob sončnem vremenu so okoli poldneva mrvo obrnili prvič, popoldne pa še

drugič. Pri trosenju in obračanju dobre volje ni manjkalo. Ob delu so jih vedno

spremljale vesele pesmi, ki so jih zelo radi prepevali. Pred več kot sto leti je bila

na Pohorju šega, da so grabljice v pokošeni travnik zataknile mlade jelševe veje,

ki naj bi travo spodbudile, da bo zopet zrasla.

Proti poldnevu je sledilo kosilo, imenovano »južina«. Če je bila kmetija blizu

travnika, so se grabljice in kosci odpravili na kmetijo, sicer sta gospodinja in

dekla prinesli kosilo na travnik. Na Dolenjskem je moralo biti kosilo sestavljeno

iz sedmih vrst domačih jedi, in sicer fižola in zelja, kašnate repe, ješprenja z

gnatjo, štrukljev, žlikrofov, ajdovega krompirja, kuhanih sliv ali hrušk. Po kosilu

je sledil odmor. Starejši so počivali v senci, mladina pa se je zabavala po svoje.

11

Fantje so radi nagajali dekletom, si tlačili seno za srajce in hlače ali se učili

tehnike valjanja. Valjanje je imelo takrat posebno veljavo. Prežeči fant se je

potuhnil za grm in v primernem trenutku ugrabil »kraljico svojega srca«. Za

vsakim grmom je bil nekdo, ki je prežal na svojo grabljico. Po končanem lovu so

se z dekleti odpravili navkreber. Na vrhu brežine, od koder je sledilo valjanje, jo

je tesno objel in spretno položil na tla, da je ležala pod njim. Dekle ga je nato

objelo in se močno stisnilo k njemu, če je želelo ostati brez prask in podplutb. Če

je do tega prišlo, se je kosec pri grabljicah osramotil, češ da ni pravi moški, ampak

navaden nerodnež. Zato so se mladi kosci že od malih nog učili tehnike valjanja.

Valjalo se je več koscev hkrati, ki so med seboj tekmovali. Dekle je fantu

pokazala svojo naklonjenost s šopkom rožic in z nadaljnjo pomočjo koscu.

Po enournem počitku, razigrani zabavi in veselemu petju je sledilo drugo

obračanje. Prvi dan mrva še ni bila suha, zato so ob sončnem zahodu mrvo

zgrabili v »korušeljne«, nato v »kupe« in na koncu v »plaste«. Tako se ob

morebitnem dežju že skoraj posušena mrva ni zmočila. V Slovenskih goricah so

naložili seno okoli ogrodja. Takšno kopico imenujemo »navelj«. Gospodinja je ta

čas poskrbela za preprosto večerjo, npr. ajdovo kašo, kavo in pijačo. Grabljice so

po večerji odšle domov, medtem ko so kosci zvečer v zapadli rosi nadaljevali

delo. Če je bila mesečina, so lahko kosili pozno v noč, čeprav so morali zjutraj

zgodaj vstati.

Naslednji dan so poleg košnje skrbeli za spravilo mrve, pokošene in delno

posušene iz prejšnjega dne, poskrbeti pa je bilo treba tudi za novo nakošeno travo.

Kopice je bilo potrebno raztrositi in mrvo obračati vsaj dvakrat do večera.

Posušeno travo je bilo potrebno pripeljati na kmetijo, natančneje v skedenj.

Nakladanje sena je zahtevalo pravo izurjenost. Na vozu je bil tisti, ki je znal seno

prav razporejati. Kosci so mu ga podajali z vilami. Seveda pa tudi nakladanje sena

ni bilo enako po vsej Sloveniji. V okolici Vrhnike so seno nakladali pod noge, na

vogal ali na predel med sprednjima in zadnjima vogaloma. Na Štajerskem so imeli

pravilo, da ni smel nihče sena vreči na voz z grabljami, medtem ko na Murskem

polju ni smel nihče voza pogledati skozi rokav. Ko je bil voz naložen in seno

zravnano, so nanj položili žrd, leseno palico, ki so jo privezali z vrvjo. Naložen

12

voz so nato odpeljali proti kmetiji, pod kozolec, dvojnik. Dva sta splezala na voz

in pričnela metati seno. Ostali so splezali po kozolcu in seno tlačili za trame. Z

zadnjim vozom so se pripeljali še ostali. Ta voz je bil naložen drugače. Spredaj je

bil čisto nizek, zadaj, kjer so sedele grabljice s harmonikarjem, pa visok. Med

njimi je bila nabasana ženska postava, ki so jo imenovali »baba«, tj. iz sena

narejena lutka. Hlapec v narobe oblečenem jopiču je vpil: »Mi smo babo

pripeljali, vi za likof boste dali!«(Kuret 1989: 447) Košnja je bila končana, ko so

»babo«, torej zadnje seno zmetali v parno. Konec košnje so obhajali s posebno

pojedino, ki so jo na Štajerskem in Dolenjskem imenovali »likof«, na

Notranjskem, Tolminskem in v okolici Idrije »pokošnjica«, na Cerkljanskem pa

»pakusnna«. Kosci in grabljice so sedli za mizo, dekla pa je pričela nositi večerjo

na mizo. Pripravljenih je bilo osem vrst jedi. Najprej je bila juha, na koncu pa

meso, ki se je včasih na krožniku pojavilo le ob nedeljah in posebnih praznikih,

kot je bil ta. Gospodar takrat ni skoparil in je delavcem privoščil vsega v pravi

meri. Likof pa ni mogel brez harmonikarja, ki je pri hiši poskrbel, da se je

nekajdnevna naporna košnja končala z veselo pesmijo in zabavnim plesom, ki je

dostikrat trajal do polnoči.

4.2. Običaj košnje trave v Zrečah in na Pohorju

Košnja v Zrečah in okolici se ni dosti razlikovala od ostalih košenj po Sloveniji. S

košnjo so pričeli pozneje, in sicer ob svetem Lojzu, to je bilo okoli 21. julija.

Nižje v Zrečah pa kakšen teden ali dva prej. Tudi tu je ta običaj pomenil pravi

praznik, na katerega so se skrbno pripravljali skozi vse leto. Gospodar je priskrbel

kosce iz okoliških kmetij, ki so si vzajemno pomagali pri vseh potrebnih

opravilih, gospodinja pa je z deklino pomočjo skrbela za pijačo in jedačo. Kosci

so tudi tu pričeli v zgodnjih jutranjih urah, in sicer okoli tretje ure zjutraj. Tisti

kosec, ki je na košnjo zamudil, je moral za kazen pomagati grabljicam pri

trošenju, kar pa je veljalo za sramotno. Tudi tu je gospodar označil mejo tako, da

je ob mejniku pokosil travo. Prvi je kosil gospodar ali najboljši kosec in

narekoval tempo. Vsak kosec je kosil svojo vrsto, pri tem pa je moral paziti, da ni

13

zašel iz nje in da ni kosil prepočasi, saj je bil v nasprotnem primeru

zasmehovan.Vsi so morali kositi hkrati, čemur so rekli, da gredo na »horuk«.

Vsak posameznik je skrbel za svojo koso, da je bila ostra in je gladko rezala. Če

kateri ni znal »sklepati« kose, mu je na pomoč priskočil gospodar. Vsak kosec je

imel svojo koso, oselnik in brusni kamen. V oselnik so navadno nalili vodo s

kisom ali z jabolčnikom, ponekod pa so ravno tako verjeli, da je kosa bolj ostra,

če v vodo namočijo kuščarja. Zajtrka pred odhodom tu niso imeli. Okoli šeste ure

so imeli t. i. oblaženje, in sicer malo žganja ali čaj. Po oblaženju se je gospodinja

odpravila domov pripravit zajtrk. Najpogosteje so zajtrkovali ajdove ali koruzne

žgance, zabeljene z ocvirki in zelje, ponekod pa tudi olbič, zraven pa so spili

kakšen jabolčnik (mošt). Gospodinja je z deklino pomočjo prinesla »pletenko

jabolčka« in jedačo, ki jo je skrbno zavila v prt in položila v »ceker« ali »korbo«.

Po zajtrku so kosci nadaljevali s košnjo, saj rosa še ni povsem izginila. Približno

ob devetih so s košnjo končali in gospodinja je naznanila malico oz. t. i. »malo

južno«. Takrat so jedli svinjino, in sicer svinjsko glavo in čeljust, zraven pa domač

črn kruh. Po končani košnji so prišle na vrsto grabljice, ki so travo razgrabile, da

se je hitreje sušila in jo obračale. Sledilo je kosilo. Navadno so kosili koštrunovo

ali ovčjo juho z ribano kašo, kisel krompir, meso iz juhe (koštruna ali ovco), ki so

ga popekli in na koncu še sladico. To je bila najpogosteje potica ali kakšen

biskvit, včasih pa tudi krofi. Po enournem oddihu so travo zopet razgrabili in

obrnili. Po obračanju so imeli še eno malico. Proti večeru pa so, zaradi bližajoče

rose, travo spravili v »kupe«, ki so jih naslednji dan raztrosili in travo nadalje

sušili. Sledila je večerja, kjer so zopet jedli ovčetino, koštruna ali prekajeno

svinjino. Zvečer, ko se je rosa spustila na travnike, pa so se kosci zopet odpravili

na košnjo. Ta obred je trajal več dni, saj se je morala trava dodobra posušiti. Suho

travo so naložili na lojtrski voz. Pri tem so uporabljali posebno tehniko,

imenovano »pereti«. Seno so najprej naložili na levo stran vozu, nato na desno in

nato spredaj, potem zopet spredaj in nato na levo in desno stran, šele nato na

sredino. Na takšen način je seno ostalo trdno na vozu. Nazadnje so na seno

položili žrt, ki je naloženo travo stisnil, da med vožnjo ni padla iz vozu. Višje na

Pohorju, kjer so bile kmetije preveč oddaljene ali pa so bili travniki prestrmi in

nedosegljivi za vozove, so seno spravili v t. i. »kupice«. To je potekalo tako, da so

14

posušeno travo zložili ob kol. Z vozovi so posušeno travo pripeljali na kmetijo,

kjer so jo spravili na skedenj. Pri tem spravilu je sodelovalo več kmetov, ki so si

podajali seno z vilami. Zadnji voz sena se je imenoval »postružnik«. Naložen je

bil enako kot ostali, grabljice in muzikant pa so sedeli na žrtu. Tudi tu so imeli

navado narediti iz zadnjega snopa pokošene trave »babo« ali »deda«, odvisno od

otrok. Če je bila na domačiji hčerka, so pripeljali deda, ki naj bi simboliziral

bodočega ženina, če pa je bil sin, so pripeljali babo. Običaj so zaključili z likofom,

ki je največkrat trajal pozno v noč. Kosci in grabljice so imeli kljub napornemu

delu še vseeno dovolj energije za petje in ples.

15

5. UMESTITEV ZREŠKEGA GOVORA V NARE ČNO SKUPINO

Štajerska narečna skupina je dobila ime po geografskem oz. upravnopolitičnem

položaju. Meje narečne skupine so naslonjene na naravne in na politično-cerkvene

meje. Na zahodu štajerska narečna skupina meji na gorenjsko in medijsko narečje,

na severu na koroško obirsko, mežiško in remšniško narečje, na severovzhodu na

nemške štajerske govore, ob Muri na prekmursko narečje, od Mure do izliva Sotle

v Savo na kajkavske govore in na jugu ob Savi na vzhodne dolenjske govore.

(Logar 1968: 171)

Štajerska narečja delimo na:

1) severnoštajerska narečja:

a) zgornjesavinjsko narečje in solčavski govor,

b) srednjesavinjsko narečje,

c) južnopohorsko narečje in kozjaški govor:

- severnopohorski govori,

- vzhodnopohorski govori,

- južnopohorski govori.

2) južnoštajerska narečja:

a) srednještajersko narečje,

b) kozjansko-bizeljsko narečje,

c) posavsko narečje.

16

Zreški govor spada med južnopohorske govore južnopohorskega narečja v

štajerski narečni skupini. Ti govori se govorijo na območju občin Oplotnica,

Slovenska Bistrica in Zreče.

Glavne skupne značilnosti južnopohorskih govorov1:

- poznajo le padajoče intonirane zloge (jakostno in ne tonemsko

naglaševanje),

- naglašeni zlog je ekspiratorično močan in tonično visok,

- dolgi polglasnik se je razvil v e-jevski vokal,

- polglasnik v nenaglašenih zlogih je prešel v široki e,

- dolgi a se je labiovelariziral,

- palatalni n je prešel v nazalni ali j:,

- l' je izgubil svojo palatalno naravo,

- v skupinah čre-, žre- je r ohranjen,

- vokalični r se izgovarja kot ar/ər,

- daljšanje kratkih naglašenih fonemov,

- nagnjenje k diftongizaciji samoglasniških fonemov,

- mlajši naglasni premik tipa kolo: > 'ko:lo

- sekundarna nazalizacija vokalov, okrepljena v nosni soglasnik,

- razvoj prehodnega p/b med in t, d, c, č,

- posploševanje ženskih končnic v sklanjatvi.

1 Vzorec je povzet po Zorko (1998: 138)

17

Zreški govor na vzhodu in zahodu omejujejo večji hribi. Na severu prehaja v

narečja, ki se govorijo v vaseh na Pohorju, na jugu pa preko Dobrove preide v

konjiški govor. Govori okoli Zreč se od samega zreškega govora bistveno ne

razlikujejo.

5.1. GLASOSLOVNI ORIS ZREŠKEGA GOVORA 2

5.1.1. Naglas in kolikost

Vsi naglašeni samoglasniki v zreškem govoru so samo dolgi in močno nagnjeni k

diftongizaciji, medtem ko so nenaglašeni samo kratki. Naglašeni samoglasniki so

nastali iz stalno dolgih samoglasnikov, staro- in novoakutiranih samoglasnikov v

nezadnjih in zadnjih ali edinih besednih zlogih ter iz umično naglašenih

samoglasnikov. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna premika ter umik

naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: ženà →

žѐna, kosà → kòsa, məglà → mgla; novonaglašeni polgalsnik se je nato podaljšal

in diftongiziral: 'žie:na, 'kuo:sa, 'mie:gla.

Najmlajši je naglasni umik v posameznih besedah s cirklumflektiranega dolgega

končnega, zlasti odprtega zloga: 'lie:xk, 'mie:s, z'lo:t. Ohranjen je tudi

premični naglasni tip na osnovi: 'jie:zik je'zə:ka

5.1.2. Samoglasniki

Samoglasniški sestav zreškega govora vsebuje dolge naglašene samoglasnike in

kratke nenaglašene samoglasnike. Samoglasniški sistem dolgih naglašenih

samoglasnikov je monoftongično-diftongičen in vsebuje naslednje vokale: i:, u:,

2 Glasoslovni oris je povzet po Strmšek (2006: 15)

18

ẹ:, ọ:, ẹ:/ə:, ọ:, e:, o:, ie:, uo:, a:, a:, a in ar. Samoglasniški sistem kratkih

nenaglašenih samoglasnikov pa je monoftongičen in vsebuje naslednje vokale: i,

u, , e, o, a in ar.

Dolgi naglašeni samoglasniki

i: u:

ẹ: ọ:

ẹ:/ə: ọ:

e: o:

ie: uo: + a:r

a: a:

a:

Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov

i:

Izvor:

• staroakutiranega ĕ (jat): st'ri:xa 'streha', 'ci:sta 'cesta', 'li:t 'leto';

• staroakutiranega jata v položaju pred r: 'mi:ra 'mera', 'vi:ra 'vera';

• novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'zi:le 'zelje', 'ni:s 'nesel',

'si:d 'sedem', 'ri:k 'rekel', 'mi:čem 'mečem';

19

• staroakutiranega i v zadnjem ali edinem zlogu 'mi:š 'miš', 'ni:t 'nit', 'ni:č

'nič';

• po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i: 'ci:gan 'cigan', 'ši:rk 'širok',

'vi:sk 'visok';

• v tujih besedih: 'ki:tna, št'ri:k, 'fi:rtuk.

u:

Izvor:

• novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: 'xu:ja 'hoja', 'nu:sim

'nosim', p'ru:sim 'prosim, 'vu:la 'volja';

• staroakutiranega u v zadnjem ali edinem besednem zlogu: k'ru:x 'kruh',

'ku:p 'kup', s'ku:p 'skupaj';

• stalno dolgega o v položaju pred j: g'nu:j 'gnoj';

• v prevzetih besedah: 'ru:št, 'nu:ncat.

ẹ:

Izvor:

• stalno dolgega polglasnika: 'dẹ:n 'dan', 'lẹ:n 'lan', 'vẹ:s 'vas';

• novoakutiranega polglasnika v nezadnjem zlogu: 'mẹ:ša 'maša', 'pẹ:sja

'pasja', iz'dẹ:hnejo 'izdahnejo', od'dẹ:hnat 'oddahniti';

• stalno dolgega nosnega ę: 'pẹ:t 'pet' 'vẹ:žem 'vežem', p'lẹ:šem 'plešem',

'pẹ:tek 'petek';

• staroakutiranega nosnega ę v nezadnjem besedne zlogu: 'dẹ:tela 'detelja',

pk'lẹ:knat 'poklekniti'.

20

ọ:

Izvor:

• stalno dolgega nosnega ǫ: d'rọ:k 'drog', k'lọ:p 'klop', 'rọ:p 'rop';

• staroakutiranega nosnega ǫ v nezadnjem besednem zlogu: 'kọ:ča 'koča',

'gọ:ba 'goba', 'tọ:ča 'toča';

• nosnega ǫ pod terciarnim naglasom: 'zọ:bi 'zobje'.

ẹ:/ə: (naglašen je prvi del diftonga)

Izvor:

• stalno dolgega i: 'lə:st 'list', 'pə:šem 'pišem', 'zə:ma 'zima', s'və:nska

'svinjska';

• staroakutiranega i v nezadnjem besednem zlogu: 'xǝ:ša 'hiša', 'žə:la 'žila',

'rə:ba 'riba';

• redko tudi staroakutiranega i v zadnjem besednem zlogu: 'bə:k 'bik', p'te:č

'ptič', 'sə:t 'sit'.

ọ: (naglašen je prvi del diftonga)

Izvor:

• z ozkim o-jem nastal iz dolgega u: 'kọ:pit 'kupiti', 'lọ:kna 'luknja', p'lọ:vat 'pljuvati'.

e:

Izvor:

• položajno iz a:: 'be:ta 'hiša', 'ce:t 'čas', na'ze 'nazaj', s're:ca 'srajca'.

21

o:

Izvor:

• stalno dolgega a: g'lo:va 'glava', t'ro:va 'trava', x'ro:st 'hrast';

• staroakutiranega a v nezadnjem besednem zlogu: b'ro:ta 'brata', k'ro:va

'krava', 'mo:ti 'mati'.

ie: (naglašen je drugi del diftonga)

Izvor:

• sekundarno naglašenega e: 'žie:na 'žena', 'tie:ta 'teta', 'čie:l 'čelo';

• novoakutiranega polglasnika v zadnjem besednem zlogu: 'pie:s 'pes', 'tie:š

'tešč', 'die:š 'dež';

• sekundarno naglašenega polglasnika: 'mie:gla 'megla', s'tie:bar 'steber';

• staroakutiranega nosnega ę: 'vie:č 'več', 'zie:t 'zet';

• novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: k'mie:t 'kmet', 'nie:st 'nesti',

ž'rie:m 'žrem';

• po mlajšem naglasnem umiku naglašenega e: 'mie:s 'meso', 'nie:b 'nebo',

'sie:no 'seno';

• staroakutiranega jat v zadnjem besednem zlogu: 'die:t 'ded', 'sie:m 'sem';

• v prevzetih besedah: lu'cie:rna 'lucerna'.

uo: (naglašen je drugi del diftonga)

Izvor:

• umično naglašenega o: 'kuo:nec 'konec', 'uo:sa 'osa', 'kuo:za 'koza';

22

• novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: 'kuo: 'konj', 'kuo:š 'koš',

š'kuo:f 'škof'.

a:

Izvor:

• stalno dolgega ĕ: g'ra:x 'greh', s'va:ča 'sveča', 'la:s 'les', z'va:zda 'zvezda';

• stalno dolgega e: dre'va:sa 'drevesa', 'pa:č 'peč'.

a:

Izvor:

• stalno dolgega o: 'ba:k 'bog', 'na:nč 'noč', 'ra:k 'rog';

• staroakutiranega samoglasniškega 'da:ga 'dolga', 'pa:na 'polna', 'va:na

'volna';

• stalno dolgega samoglasniškega : 'va:k 'volk', 'ža:na 'žolna';

• nenaglašenega samoglasniškega : 'pa:x 'polh', 'pa:n 'poln';

• v prevzetih besedah: š'ta:f, f'ra:štik.

a:

Izvor:

• staroakutiranega a v zadnjem ali edinem besednem zlogu: b'ra:t 'brat', 'na:š

'naš', s'ta:r 'star';

• po naglasnem umiku: 'za:čnem 'začnem';

• v prevzetih besedah: 'a:ksa, g'ra:tati, š'na:ps.

23

a:r

Izvor:

• samoglasniškega : 'pa:rst 'prst', s'ma:rt 'smrt';

• po mlajšem naglasnem umiku naglašnega : 'sa:rce.

V zreškem govoru se pojavlja tudi en kratko naglašen fonem, in sicer polgasnik.

Pojavlja se v besedah 'jəs v pomenu 'jaz', 'jəl v pomenu 'a ne', 'jəptro v pomenu

'jutro', 'mənde v pomenu 'menda'.

Nenaglašeni samoglasniki

i u

e o + ar

a

Izvor nenaglašenih kratkih samoglasnikov

Prednaglasni samoglasniki

i

← i: pri'bọ:lšek, špeciali'tẹ:ta, si'gu:rno, zani'mi:vo.

24

u

← u: u'ži:tek, lu'pə:na, ču'do:k, stu'da:nec.

← o: m'gu:če, p'tə:ca, k'li:n.

e

← e: le'tə:, te'lẹ:ta, ve'sa:la, ze'lie:n;

← ĕ: le'sa:n, čre'pe:ja, le'nuo:ba, le'və:ca, res'nə:ca;

← ę: kle'čə:.

o

← v knjižnih besedah: gospo'da:r, do'ma:če, pok'li:cat, pog'lẹ:dat.

a

← a: mla'də:na, na'rẹ:dit, zav're:skali, kvali'tẹ:ta, za'čẹ:lo.

ar:

← : ar'dẹ:či, ar'jo:vi, s karv'jọ:;

← iz r in reduciranega i: par (členek pri mestniku): par'jo:t, par'nie:sli.

25

Ponaglasni samoglasniki

i

← i: b'ru:sit, g'ro:bit, 'su:šit, 'kuo:sit, oc'vi:rki, 'ọ:lbič, 'a:jdovi, 'tu:ršni, ž'ga:ŋki;

← u v mestniku ednine moškega in srednjega spola: na 'sie:dli, na 'uo:kni, par

b'ro:ti;

← iz končnice –je: 'zọ:bi, b'ro:ti, 'lu:di.

u

← u v dajalniku ednine moškega in srednjega spola: 'kuo:u, 'čie:lu, 'sə:nu;

← u: li:grut, 'kuo:zuc, 'ja:buček.

← o: 'sie:n, 'mie:s, 'la:p, 'ši:rk, 'uo:trk;

← -il, -əl: 'ri:k, 'pie:k, 'nuo:s, 'ni:s.

e

← e: 'lo:že, pre'mẹ:kne, 'sa:nce, 'ze:mem;

← ę: 'pa:met, 'tie:le, 'žie:ne, ž'rie:be;

← ə: x'lo:pec, 'kuo:sec, 'gọ:bec, 'pa:sek;

← ĕ: 'və:det, 'sọ:set, 'sie:det;

← a: 'lie:žet, 'pie:let¸ k'lẹ:čet.

26

o

← ǫ (v tožilniku in orodniku ednine (ženske) a-jevske sklanjatve): 'lə:po, 'mə:zo,

z 'žie:no.

a

← a: 'muo:šta, 'di:kla, 'dẹ:tela, gospo'də:ja, kme'tə:ja, 'kuo:sa;

← ĕ: 'gọ:sanca, 'vie:čar;

← o v orodniku ednine, dajalniku in mestniku množine moškega spola: b'ro:tam.

ar

← ar: 'li:dar, s'tie:bar, de'cẹ:mbar.

← po onemitvi samoglasnika ob l: par'ja:tco, 'mu:ft.

← po onemitvi samoglasnika na n: 'nə:s, n'bie:d, 'pa:met.

← po onemitvi samoglasnika ob m: 'ja:r, 'sie:j.

Nenaglašeni e se lahko v breznaglasnicah izgovarja kot i, a kot e in o kot : či, de,

k.

27

Moderna vokalna redukcija

Samoglasniškega upada, drugače imenovanega moderna vokalna redukcija, v

zreškem govoru ni veliko. Slabenje kratkih vokalov se pojavlja v naslednjih

primerih:

• samoglasniki i, ĕ in ə navadno onemijo v položaju ob zvočnikih l, n in r

(takrat se pojavijo samoglasniški , in ): 'ki:d 'teden', 'ki:sca 'kislica',

'si:d 'sedem', 'və:dla 'videla', vki 'veliki';

• onemitev končenega -i pri glagolih v nedoločniku (tako sta nedoločnik in

namenilnik iste oblike): 'die:lat 'delati', 'kuo:sit 'kositi', 'su:šit 'sušiti',

pok'la:čit 'potlačiti, pog'ra:bit 'pograbiti';

• onemitev polglasnika pred končnim -m, pri čemer le-ta pa preide v n (tudi

v tem primeru zapisujemo samoglaniški ): s 'sem', 'si:d 'sedem', 'nə:s

'nisem'.

Ukanje

V prednaglasnem in ponaglasnem položaju je opazno ukanje, in sicer ko

nenaglašeni o preide v skoraj čisti u → :

• prednaglasje: m'gu:če 'mogoče', p'tə:ca 'potica' k'li:n 'koleno';

• ponaglasje: 'ču:dn 'čudno', 'sie:n 'seno', 'kuo:l 'kolo', 'dọ:br 'dobro'.

28

5.1.3. Soglasniški sestav

Soglasniki se v zreškem govoru od soglasnikov v knjižnem jeziku ne razlikujejo

močno.

Zvočniki Nezvočniki

v/ m p b f

t d

l r n c s z

č š ž

j k g x

Zvočniki

Fonem l

Praslovanski srednji l (pred sprednjimi vokali e, ę, ĕ, i in ь ), velarni ł (pred

zadnjimi vokali a, o, u, y, ǫ, in ъ) in praslovanski palatalni l' (nastal po asimilaciji

iz l ali pa naravnost iz za labiali p, b, v in m) so v zreškem govoru sovpadli v

srednji l.

29

o Srednji l pred zadnjimi samoglasniki: 'di:kla, 'kuo:lo, 'lọ:jtra, 'lọ:k,

x'lo:pec, 'kǝ:kla, 'lo:jek, na'lu:žit, ob'la:ga, p'lo:st, pok'la:čit, sa'la:ma,

sla'dǝ:ca, b'lu:za, k'la:dvo.

o Srednji l pred sprednjimi samoglasniki: dek'lǝ:na, le'sa:n, pok'le:pat,

k'lie:pe, kla:pec, 'li:grut, 'lǝ:kof, 'vǝ:le, ple'ta:nka.

o Srednji l, ki je odraz za praslovanski l': 'dẹ:tela, 'zi:le, g'ro:ble, grab'lǝ:ca,

če'la:st.

o Končni velarni ł se v nenaglašenem zlogu izgovarja kot -, v

nenaglašenem pa kot -/:

-áł: 'da, z'na:, piš'ča:;

-ał: 'di:la, g'le:da, 'lie:ga;

-íł: 'bi:, d'bi:, k'si, l'vi:;

-ił: 'xuo:d, 'mə:sl, m'lo:t, 'nuo:s;

-éł: 'jə, m'lẹ:, pe'pẹ:;

-ĕł: x'tẹ:, ve'sẹ:;

-eł: c'vie:te, 'po:d, 'ta:rpe;

-əł: 'ša:;

-əl: 'ni:s, 'pie:ku, 'ri:k;

-ł: 'da:r, uc'va:r, u'ma:r, 'ža:r.

Posebnosti:

- l → j: 'pu:jštar;

- prislov daleč: zgodnja redukcija ĕ → 'da:č.

30

Fonem r

Praslovanščina je imela tako imenovani navadni r s koronalno artikulacijo in

palatani r', ki je nastal po asimilaciji med r in . V zreškem govoru se r izgovarja

kot zobnojezični r. Ravno tako ima ta govor ohranjeni skupini čre- in žre-.

Zobnojezični r:

k'ro:va, 'ra:s, st'ri:xa, š'kuo:rni, 'bi:rt, b'ra:k, d'rọ:t, grab'lǝ:ca, g'ro:ble, 'ka:rma,

'li:grut, pog'ra:bit, redn'ja:k.

Skupini črĕ- in žrĕ-:

č'ra:šna, ž'ra:bec, ž'rie:be, č'ra:da.

Fonema m in n

V zreškem govoru sta praslovanska fonema m in n ohranjena, doživela sta le

premene v določenem glasovnem okolju.

Praslovasnka m in n:

dek'lə:na, le'sa:n, 'ki:tna, kme'tə:ja, 'ka:rma, mej'ni:ŋk, na'lu:žit, o'vẹ:dnat,

razme'tu:vat, redn'ja:k, 'sie:n, kram'pi:r, 'muo:št, sa'la:ma.

Končna m in n sta ohranjena:

le'sa:n, b'ro:sim, 'da:lam, k'la:pam, ku'sə:m, na'lu:žim, pog'ra:bim, po'vẹ:žem,

posu'šə:m, pok'la:čim, razme'tu:vam, rast'rọ:sim, 'ra:žem.

31

Posebnosti:

- palatalni n' je izgubil palatalnost in prešel v n ali : š'kie:d, č'ra:šna,

g'na:t, 'uo:jg, 'lo:kna;

- palatalni n' ponekod onemi: čebe'lo:k;

- palatalni n' je v položaju med dvema smoglasnikoma ali na koncu besede

izgubil nazalnost in se razvil v nosnjen drsnik : 'kuo:, s'vi:a, 'i:va,

ka'mẹ:e;

- sekundarna nazalizacija vokalov, okrepljena v nosni soglasnik, sprožil pa

jo je nosni soglasnik na začetku zloga: les'a:ŋka, 'ma:nč, 'na:nč,

m'la:nk, s'na:ŋk;

- b-m → m-m: m'ro:mr.

Fonem v z variantama /f/ in /u/

Zvočnik v se pred in med samoglasniki izgovarja kot zobnoustnični

(labiodentalni) zveneči pripornik v: 'vọ:zit, t'ro:va, k'ro:va, k'la:dvo, o'vẹ:dnat,

po'vẹ:zat, razme'tu:vat, 'u:tava, 'u:tovič, 'və:le, 'vo:ga, 'va:s.

V se v položaju pred nezvenečimi soglasniki izgovarja kot dvoustnični , redko

kot izgovor f: f'čẹ:ra, 'čo:six, 'si:, 'so:k.

Zvočnik v prehaja v dvoustniški v istozložni legi za samoglasnikom in kot predlog

(‿sen 'v senu', ‿ž'ga:nje 'v žganje').

32

Posebnosti:

- v kot dvoustnični v istozložni legi za samoglasnikom: k'ra:ja, p'ra:,

b'la:gslo, m'ra:la, 'pa:er;

- v se pred nezvenečimi soglasniki izgovarja kot dvoustnični : 'rie:me,

'nu:k, 'i:je, z'na:žje;

- pred samoglasnikom u na začetku besede, se je ponekod razvil v

protetični v: 'vọ:ste, 'vọ:x.

Fonem j

Ta fonem v zreškem govoru ni doživljal večjih sprememb. Pojavlja se zadnjenebni drsnik

j, ki je naslednik praslovanskih nj in d'. Narečje pozna tudi novonastali prehodni glas

(parazitski j), ki se vriva zaradi lažjega izgovora, predvsem pred sičniškimi glasovi.

Zadnjenebni drsnik j:

'mẹ:ja, 'da:lajo, 'xu:ja, 'jo:pka, cve'tə:jo, ži'və:jo, 'šə:jek, 'po:jek, 'je:ca, 'jəsen,

'xọ:stija.

Posebnosti:

- novonastali prehodni j: 'duo:jsti, 'fu:jtrat, g'ru:zdje, 'pu:jštar, 'uo:jg;

- j lahko v izglasju onemi (deiktični j): 'ni:ka, 'zọ:na, f'čẹ:ra.

33

Nezvočniki

Fonemi p, b, t in d

Ustnična zapornika p in b, ki sta nastala iz praslovanskih p in b, sta v zreškem

govoru dobro ohranjena. Ravno tako sta dobro ohranjena zobnika t in d, nastala iz

praslovanskih t in d. Le zveneča fonema b in d v položaju na koncu besede ali

pred nezvenečim soglasnikom izgubita zven ('die:t 'ded', 'ra:t 'red').

Ustničnika p in b:

pog'ra:bit,'bo:ba, 'pẹ:ker, s'tie:bar, perut'nə:nca, 'ba:pca, 'pẹ:sto, 'bi:rt, b'ra:k,

'pie:ta, b'rou:sit, p'lo:st, 'puo:d, po'du:sca, post'rou:žk, po'su:šit, 'bəpča, b'lu:za,

grab'lə:ca.

Zobnika t in d:

'di:kla, 'lo:ta, dek'lə:na, 'dẹ:tela, 'lọ:jtra, 'du:c, d'rọ:t, gospo'də:ja, k'la:dv, 'ki:tna,

kme'tə:ja, o'vẹ:dnat, t'ro:va, 'pẹ:sto, 'pie:ta, redn'ja:k, st'ri:ha, š'ti:l, št'ri:k, 'dẹ:n,

'fi:rtux.

B pred premorom ali nezvenečim soglasnikom:

'ba:pca, 'jo:pka, 'pie:p, 'zọ:p, ọ:pčina, g'lọ:p, pg'ra:p.

D pred premorom ali nezvenečim soglasnikom:

'die:t, 'puo:t, 'sọ:set, 'zə:t, g'ro:t, ptp'lo:t, s'ta:rt, 'žie:lt.

34

Skupina dl:

- primarna skupina dl načeloma ni ohranjena (pojavi se le enkrat, in sicer v

besedi 'muo:dlit): k'rə:l, 'so:l, 'və:le, 'vi:lce;

- sekundarna skupina dl je ohranjena v opisnem deležniku: 'buo:dla,

d'po:dl, 'ji:dla, 'po:dla, 'və:dla.

Posebnosti:

- glasova p in b podajata tuja p in b: slovenski p nastane za germanskim b na

začetku besede, z geminacijo in v skupini -mb-: k'ra:mpast, 'pa:er; mlajše

prevzete besede imajo b: b'lọ:ntni, b'rə:tuf;

- pojavljata se sekundarna p, b pred t, d, č, c: 'bəpča, 'jəptro, 'a:pca;

- dn → n: 'nie:s;

- dn → gn: g'na:r;

- redukcija t: 'kie:ri;

- tl → kl: k'lo:čit;

- tj → k: t'ri:ki;

- t → k: 'ki:d;

- tn → kn: k'no:l.

Fonemi k, g in x

Zadnjenebna zapornika k in g ter nezveneči zadnjenebni pripornik x so dobro

ohranjeni. G na koncu besede izgubi zven.

35

Fonemi k, g in x:

k'ru:x, ž'go:ŋki, 'ti:x, 'kə:kla, 'fi:rtux, st'ri:xa, b'ra:k, 'di:kla, g'ro:bleje, g'ro:ble,

grab'lə:ca, x'lo:pec, 'ki:tna, k'la:dv, 'k'lie:pe, kme'tə:ja, 'kuo:lo, 'kuo:sa, 'kuo:sec,

'kuo:sit, 'ku:šeje, 'kuo:zuc, 'ka:rma, 'li:grut, 'lọ:k, od'dẹ:xnat, o'vẹ:dnat, 'pẹ:ker,

g'ru:ševec.

G na koncu besede:

b'ra:k, 'ju:k, k'rọ:k, 'nọ:k, p'lu:k, s'na:ŋk.

Posebnosti:

- x → g: g'ru:ševec;

- glagol hoteti → 'ča:m (sedanjiška oblika).

Fonemi c, z, č, ž, s in š

Tako kot večina nezvočnikov se tudi zlitnika c in č, sičnika s in z ter šumevca š in

ž niso bistveno spreminjali, le z in ž v položaju pred nezvenečim nezvočnikom in

pred premorom izgubita zven.

Zlitnika c, č, sičnika s, z in šumevca š, ž:

'zọ:k, š'ko:r, s'ra:ca, 'žə:pa, če'bə:, 'ci:kar, 'du:c, le'sa:ne, 'kuo:sa, 'kuo:sec,

'ku:šeje, 'kuo:zuc, ost'ri:nik, o'su:šit, na'lu:žit, 'pẹ:sto, p'lo:st, po'bo:sat, po'vẹ:zat,

pok'la:čit, razme'tu:vat, rast'rọ:sit, 'ra:zat, 'rə:ža, ro'č:əca, 'ru:št, š'kie:d,

'stie:bar, st'ri:xa, ša'pu:r, š'pe:roc, š'ti:l, št'ri:k.

36

Z in ž na koncu besede ali ob nezvenečem nezvočniku:

rast'rọ:sit, 'fu:reš, 'va:s, 'nuo:š, 'tie:ška, k'rə:š.

Posebnosti:

- stara disimilacija čt → št: š'tie:r, š'ta:rti;

- sk → šk: š'kie:d, š'kuo:rja;

- šč → š: ko'sə:še, 'gọ:ša, k'li:še;

- pred (iz n') preide z po jotaciji v ž: ž 'i:m.

Fonem f

Praslovanščina nezvenečega zobnoustničnega pripornika f ni poznala. Besede, ki

imajo glas f, niso slovanskega izvora. Nastal je kot odraz začetnega pf- v starejših

izposojenkah in v mlajših prevzetih besedah, lahko pa je tudi narečnega izvora. V

žiškem govoru obstaja kot odraz izposojenk in prevzetih besed, prav tako pa se

lahko pojavlja tudi kot varianta zvočnika v.

F v mlajših prevzetih besedah:

b'rə:tf, 'fo:rf, 'fe:marštar, 'fi:rtux, fi'žọ:la, 'fu:jtrat, 'fu:reš, k'nuo:f, 'pu:f, š'ka:f,

š'ta:fi, š'li:fer, ž'le:f/ž'la:jf.

37

6. PREPIS POSNETKA OBIČAJA

Marjetka: 'Tọ: je 'muo:ja pri'ja:tca 'Ma:ja iz 'miẹ:sta. O, 'Ma:ja si le p'ri:šla? 'Ti: je

'ke:j v'rọ:čo?

(Maja: Ja je, vroče, vroče.)

Marjetka: 'Le:j 'Ma:ja. Z'de:j pa 'mi:dve g'rẹ:ma na Ram'šå:kovo doma'čə:jo.

'Ta:m 'na:nj 'čo:kata gospo'də:a pa gospo'da:r. G'rẹ:ma pog'lẹ:dat 'ka: se 'ta:m

do'ga:ja.

(Maja: Ok, samo nekaj mi povej. Zakaj moramo začeti tako zgodaj? Zakaj smo

morali vstati tako zgodaj? Ura je komaj štiri zjutraj. Jaz sem danes komaj vstala.

No, saj bo trava ja pokošena v pol ure?)

Marjetka: Ja, 'ti:st ži, samo z'ju:traj je 'sa:nca, t'ro:va se 'la:p 'ra:že, pa v'rọ:čo

ni 'puọ:l 'če:s 'dẹ:n, ne, ko je v'rọ:čo g're:jo pa 'kuo:sci 'sa:nco. G'rẹ:ma

pog'lẹ:dat.

'Lẹj:te, 'jəs s pa 'tu:le parpe'la:la parja:tco z 'miẹ:sta. Bi si 'ra:da 'ma:l pog'lẹ:dala

'ka:k so 'ča:sih 'da:lali.

Gospodinja: A, ra:s de?

(Maja: Ja, malo me zanima, kako pa kaj ... Mi tega nimamo in tega ne vidim vsak

dan.)

Gospodinja: 'Ta: pa 'ču:dn, da si se od'lọ:ča p'ri:det 'ta:ke st'va:ri pog'lẹ:dat.

'Ta:kele m'la:de kər 'ni:č 'ne:na za'ni:ma.

(Maja: Ja, res je, no. Jaz pravim, da se je potrebno vsega naučiti, da malo vidimo,

kako so babice in dedki pri nas to delali.)

Gospodinja: Nu, nu 'tẹ: pa is 'tẹ:x m'la:dih še bo 'a:nkat 'ni:ka. Le 'duo:br pog'lẹ:j

'ka:k se 'ta: 'da:la. Pa 'ka:k se bo odst'ra:glo, da boš 'a:nkat tudi z'no:la, če boš

'mi:la 'za:di mla'də:no, da jim boš z'no:la raz'lo:gat pa na'rẹ:dit tut 'ta:k 'ka:k

t'ra:ba, pa po'va:bit 'lu:di s'ku:p, pa post'ra:č 'puo:l, ve'la:?

38

(Maja: Ja, velja. Si bom vse zapomnila.)

Marjetka: No, 'Ma:ja 'mi:dve sma pa z'de:j p'ri:šle do gospo'da:rja. 'Ta:u pa je 'na:š

gospo'da:r.

(Maja: Dober dan. Kako ste?)

Gospodar: Bo, bo.

Marjetka: Pos'lo:šajte, 'jəs s 'vi:dla, 'kuo:sci so že p'ri:šli na t'ra:nik, 'jəlte de?

Gospodar: Ja, 'nẹ:kam z'gọ:dni so 'la:tos b'li:, pa bom 'ma:g 'kər gospo'də:o

pok'li:cat. Pa jim bomo 'ma:gli 'guo:r post'rẹ:č, ker smo b'li: pre'puo:zni, no.

Marjetka: 'Və:dite 'ka:k je 'ta: 'fe:, da 'lu:di 'ra:di 'da:lajo, 'jele?

(Maja: Samo, kaj imajo to v rokah? Jaz sem mislila, da bodo to s kosilnicami pa

to …)

Gospodar: 'Ta: pa 'ni:so 'vie:č ko'si:lnice. 'Ta: so še pa 'u:ne smo jim 'ča:six

p'ra:li 'ja:ko 'ma:ši. 'Ta: so 'kuo:se na 'rọ:ko, 'ta: so p'rẹ:dniki, s'ta:ri s'ta:rši pa

'si: ... 'ča:s 'ni:so poz'na:li ko'si:lnic.

(Maja: Ja, kaj pa če … Kako pa to reže? Kaj pa če se skrha?)

Gospodar: 'Se:j 'vi:diš 'ka:k p'ri:dno b'rọ:sjo, 'ta:k de jix bo 'puo:l s'pẹ:t nap'rẹ:j

'rie:zalo.

(Maja: No, kaj imajo to v rokah?)

Gospodar: To 'ma: pa b'ru:sni 'ka:men, da nab'rọ:si 'kuo:so.

Marjetka: 'Ka pa či se 'ki:rmu 'kuo:sa s'ka:rxa?

Gospodar: Ja, 'ta: pa 'ma:mo 'ta:mle st'rọ:j parp'ra:vljen, je t'rẹ:bi pa mal

pok'lie:pat. To se p'ra:vi, da smo 'miẹ:li 'ča:six k'lie:pe in 'tu:, či ni b'lo: dru'ga:č,

če ni 'dẹ:r z'na: sk'lie:pat je 'šọ: gospo'da:r, pa jim je 'kuo:se s'klie:p.

(Maja: Zanimivo.)

39

Gospodar: Ja, ja sej p'ra:vim, ta: se da se: po'ri:xtat. To je b'lo: kar 'se:rvis na

te're:nu.

Marjetka: No, 'tẹ pa g'rẹ:mo, da ne bojo pre'da:go 'žẹ:ni, al 'ka:k bi 'tẹ:mu 'ri:k?

Gospodar: Ja, z'de:j pa 'na:jbolš, da bi 'jəs gospo'də:io 'kər pok'li:c, pa da 'kər

g'rẹ:mo 'si: s'ku:p. Gospo'də:ia, 'ze:j pa bomo 'ma:gli 'nie:st 'kər 'te:j jim, ker so

b'li prez'gọ:dni 'la:tos.

Ja, 'bo:k 'de:j 'pe:bi, 'bo:k 'de:j, no. D'nie:s ste me pa do'bi:li 'pọ:jsli, no. 'Ta:k

de, 'ma:l pre'na:gli ste b'li:. Ka z'de:j gospo'də:ija, boma 'ji:m 'kər 'guo:r po te'rẹ:nu

š'la:, pa 'ma:l 'ka:čjix s'lə:in …

Gospodinja: 'Jəs bi 'na:j'ra:jši 'və:dla, da bi, a bote 'pa:ršli 'dọ: na 'e:n š'lu:k? Pa

za 'e:n 'ma:li parg'ri:zek pa za ob'la:žeje?

'Duo:nes z'jəptra. No pozd'ra:vit s 'vas pu'za:bla. 'Duo:br 'jəptro pa s'rẹ:čo

'duo:bro. K'a: bote 'ke:j zav'rẹ:skali, 'tẹ: bote pa 'ra:s do'bi:li 'ma:l za 'ka:k š'lu:k.

Kosec: 'Ta: je pa 'vi:no.

Gospodar: 'Ta:kle, da bote 'lẹ:ži zdar'ža:li.

Kosec: Bo, bo, bo 'sọ: bo. A 'tu:t pa je, 'vi:š 'ze:j pa bo 'kuo:sa 'ra:zala.

Gospodinja: S ži b'la: p'ri:dna, s ži 'pie:kla 'duo:nes. 'Ọ:pala. 'Jẹ:zus s'ta:ra s

g'ra:tala, z'de:j bi 'nu:ncala 'jie:nga da bi me 'guo:r … 'Jẹ:zus 'va:žde 'je:s ne bom

xt'la: 'guo:rta na 'vərx.

Marjetka: No, gospo'da:r ste b'li: že 'guo:r na do 'kuo:nca? 'Ka:k je 'da:č 'guo:r po

'tət b'rie:gi.

Gospodar: Ja, 'kər s'ta:rmo je, pa 'tut kər p'rie:c 'da:č je.

(Maja: A ste zadovoljni z njimi? A vredu delajo?)

Gospodar: 'Le:jte, gospo'də:a … 'Se:j 'vi:dite, da je 'ra:s b'ra:k.

40

(Maja: Kaj imate to? Lahko še jaz poskusim?)

Gospodar: Ja, ja ta'kọ:j.

Gospodinja: O, 'kuo: je b'la: k'rie:pka. O, s'vẹ:ta Ma'ri:ja. 'Ka:k je b'la: k'rie:pka tu

'dọ:.

(Maja: Uaa, kaj ste mi to dali? Me hočete zastrupiti? Kaj je to?)

Gospodar: Ja, 'ta: so 'ča:s 'rie:k da so 'ka:čje s'lə:ine. 'Ta: je do'ma:če ž'ga:je.

(Maja: Domače žganje? Kako se to naredi?)

Gospodar: Ja, 'ta: pa 'sie:po'sọ:t po kme'tə:ax z'na:jo. Mo'gọ:če bo 'muo:ja

gospo'də:a 'vie:č 'va:dla o 'tẹ:m po'vi:dat.

(Maja: Gospa, kako se to naredi?)

Gospodinja: 'Ta: pa ni p'ra:, da je gospo'da:r se 'təkle iz'da:, da ne 'va: 'ka:k se

pa š'na:ps 'kọ::xa, je pa 'ma:l 'ža:lostno, 'ra:s de. 'Jəs ne bi priz'na:la, pa če 'tu:t

ne bi 'va:dla, pa bi se zla'go:la, pa bi se 'nẹ:ŋka na'mi:sla. G'rẹ: pa 'ta:kle.

'Naj'pa:rvo 'la:po 'mọ:re 'sa:dje ob're:dit, 'puo:l se po'bie:re, se sp'ri:ša. 'Naj'pa:rve

je 'ja:buček, 'puo:l 'ti:stga 'pi:jemo 'dọ:k g'rẹ:, 'puo:l ko je pa 'ẹ:ŋkrat 'ki:su, ga pa

'mi: 'puo:l 'tọ: ž'ga:je spreme'ni:mo, 'ma:l s'kọ:xamo, pa ga spreme'ni:mo

ž'ga:je. 'Ta: se p'ra:vi, de kvali'tẹ:ta je, xa?

(Maja: Je, ja.)

Gospodinja: Ja, sam 'va:š ka bom 'rie:kla, s'e:j ti ne 'mọ:reš 'ta: 'ni:ti preštu'di:rat,

al 'ka:k bi se iz'ra:zla, ko p'rọ:baš, jəl, 'ni:ti ne 'va:š, ka je, 'a:mpak je 'ta:

do'ma:čo, zd'ra:v. 'Ta: 'ma:mo 'mi: 'ra:s 'ta:k ko je gospo'da:r 'ri:k, da so 'ta:

'təte 'ka:čje s'lə:ne, se'va:de. 'A:mpak p'ri:jajo, jəl?

(Maja: Prijajo prijajo.)

Gospodinja: 'Ze:j boš pa d'ru:gič p'ri:šla 'ma:l 'ja:pke po'bi:rat, pa po'ma:gat, da

boš 'va:dla 'ka:k se 'ta: na'rẹ:di. 'Ka: pa če si p'ri:deš na 'ka:ko kme'tə:jo,

41

m'gu:če ti pa ne bo 'ža:, 'tək ko 'mie:ni 'nə:. 'Jəs s 'tu:t ži'vi:la 'tu:le Z'ra:čah

b'lọ:k. 'Se:j s 'mi:la 'sie: 'do:st, sam 'tẹ:ga, ko 'ma:m pa 'do:ns pa ra:s 'ni:s

'mi:la, 'ta: pa priz'na:m.

Marjetka: Ja, 'sa:mo 'Ma:ja, da se 'tie:bi 'təte 'ka:čje s'lə:ne ne bojo zado'pa:dle,

'va:š.

Gospodinja: 'Ze:j ti bo ve'se:lje 'da:lo, boš 'vẹ:dla, ko si 'ma:l 'ka:čje s'lə:ne

s'pə:la. Boš 'vẹ:dla, ' ka: 'ta: na'rẹ:di.

(Maja: Bom bolj pogumna.)

Gospodinja: 'Ta:k ko si 'rie:kla. Boš 'vẹ:dla, z'de:le bo za'čẹ:lo de'lu:vat.

(Maja: Pa sonce pa to.)

Gospodinja: 'sie: s'ku:p je pa ne'va:rno. Še 'bọ:lj ne'va:rno pa bo, ko se bo

za'čẹ:lo.

Marjetka: 'Vi:diš 'Ma:ja, 'təkle se je 'ta: du'ga:jalo 'ča:six. Z'de:j pa ker je

v'rọ:čo, pa so ver'jẹ:tno 'kuo:sci 'žẹ:ni, bojo pa ver'jẹ:tno dek'lə:ne 'ke:j par'ne:sle

za 'pi:t.

(Maja: Upajmo da, da ne bodo izdahnili tu.)

Marjetka: 'Se:j ži g're:jo, pog'le:j 'nie:sejo 'ja:buček.

(Maja: Nesejo polne roke. Jabolčnik? Kaj je to? Je to jabolčno vino?)

Marjetka: Ni 'ja:bočno 'vi:no. 'Ja:buček je iz 'ja:bok, 'ta: so sp'ri:šali. A ga boš

p'rọ:bala?

(Maja: Ja, samo, če ni tako močno, kot tisto žganje. Tisto je kaj? Krokodilove,

kaj? Ne, kačje sline.)

Marjetka: 'Ka:čje s'lə:ne.

Dekla 1: P'rọ:bajta, p'rọ:bajta.

42

(Maja: Dober je, dober. To je fajn za odžejat. Hvala.)

Marjetka: 'Jəs pa ne bom, 'kər 'nie:ste 'kuo:scem, 'va:š, de so 'žẹ:ni.

Dekla 1: 'A:lo p'rọ:baj, ko ti bo 'ža:, 'va:š 'ka:k je 'ta: 'duo:bro.

Marjetka: 'Tẹ: pa bom p'rọ:bala.

(Maja: A ti imaš kaj drugega?)

Dekla 2: Ne.

Marjetka: Pa, 'ra:s, 'du:ber.

Dekla 1: 'Tẹ: pa 'na:sma.

Marjetka: 'Tẹ: pa le 'nie:sta, da nam ne iz'dẹ:xnejo.

Gospodinja: 'Ki: so z'e:i 'kuo:sci. 'Xa:lo, 'ma:la 'ju:žna je 'tu:, ta'kọ:j p'rẹ:dite

'dọ:. Ta'kọ:j, ko'ma:nda je 'pa:dla, či 'ča:te, če ne bote pa do k'ro:ja poko'sə:li,

'puo:l so pa ž'go:ŋki. Z'de:j je pa 'ma:l pri'bọ:lška, je 'bọ:l, smo zre'da:li s'vi:o,

'ma:mo k'ra:čo, 'ma:mo kla'ba:se, pa še sa'la:me, ko 'ta: je pa ži z'de:j 'bọ:l

mo'de:rna x'ra:na.

Gospodar: 'Jəs s p'rẹ:j s'po:dḁ ko'si:. 'Va:š, 'ki s pa 'ze:j?

Kmet: 'Ze:j si pa 'guo:r 'va:rxi.

Gospodar: 'Ze:j s pa 'či:st na 'va:rxi 'guo:r.

Marjetka: 'Vi:diš 'Ma:ja, 'təkle so si pa pər'vọ:ščli 'puo:l 'kuo:sci. P're:j so 'tie:ško

'di:lali, 'puo:l je pa gospo'də:a jim par'nie:sla do'ma:če k'ra:če, do'ma:če

preka'je:ne klo'ba:se, sa'la:me 'ma:mo 'tọ:di. 'Ka:k? 'A:nčka tọ: ve'la:? 'A:nčka se

je 'rie:klo po do'ma:č k'ra:či 'ča:six. Pa 'muo:šta so se na'pə:li, pa 'ma:l so si

o'dẹ:xnali, da so 'lie:xko 'puo:l s'pẹ:t 'da:lali nap'ra:.

(Maja: Kaj pa mize? To so jim ja mravlje vse pojedle?)

Marjetka: A, ki pa.

43

(Maja: Pa stoli pa to.)

Marjetka: 'Ta: 'ča:six 'ni:so 'pu:znali. Ja, 'uo:ni bojo 'ta: po'jẹ:dli p'ra:, ko bojo

m'ra:vle za'vọ:xale.

(Maja: Pa, jaz sem videla tako velik kruh. V kateri trgovini so dobili tako velik

kruh? Jaz ga še nisem nikjer videla.)

Marjetka: 'Vi:diš, 'ta: pa s'pie:čejo 'do:ma k'me:čki 'pie:či.

(Maja: Doma? Sami?)

Marjetka: 'Sa:ma gospo'də:a 'tọ: s'pie:če. Ti ga bojo 'da:li p'rọ:bat 'ma:l, da boš

'vi:dla.

(Maja: Ja, da vidim. Super. Dober tek.)

Kmet in Marjetka: 'Bo:k 'žẹ:gnaj.

Marjetka: Evo, z'de:j bo 'Ma:ja p'rọ:bala 'ka:ki k'ru:x s'pie:čemo 'mi: 'tu:ka na

'Pọ:xari.

Gospodinja: Ta'ka: je. 'Ma:ja 'ja:j do'ma:čo 'rọ:bo, sam da je 'ta: 'le:xk 'ta:kale

špeciali'tẹ:ta, je t'rẹ:ba kar k'rie:pko 'di:lat.

Marjetka: Je 'du:ber k'ru:x?

Gospodar: Da ne bojo 'rie:k, da nena 'pi:jem. Na zd'ra:vje.

(Maja: Zdaj, ko ste se pa najedli, bi pa rada še nekaj od vas. Slišala sem, da zelo

lepo pojete. Je to res? Pri nas ne slišimo vsak dan takih pesmi pa se želim kakšno

pesem naučiti. Bi šlo kakšno pesem? Tako za sprostitev?)

Marjetka: No, 'Ma:ja 'vi:diš, 'təkle so 'mi:li par 'na:s 'do:ma 'ča:s do'ma:čo

x'ra:no. Se ti je do'pa:dlo?

(Maja: Ja, ful zanimivo. Samo še kar ne morem verjeti, da lahko tako velik kruh

spečeš doma. Pri nas vse to kupimo v trgovini.)

44

Marjetka: Ja, pa 'ti:sti k'ru:x je 'bọ:l 'mo:li, ne? 'Təti k'ru:x so pa 'vəlki x'lẹ:bi, ker

se s'pie:če 'ta: k'rọ::šni 'pẹ:či.

(Maja: Ja, samo še nisem videla tako velikega.)

Marjetka: 'Ka: pa 'mie:so je b'lo: 'duo:bro? Sa'la:me?

(Maja: Ja, čisto drugače kot v trgovini.)

Marjetka: No, g'la:vnem 'kuo:sci so se z'de:j na'jẹ:dli, na'pi:li, z'de:j pa g'rẹ:jo

na'ze:, de s'vuo:je 'di:lo dokon'čo:jo.

(Maja: Ja, saj so mi pokazali svojo veščino, da znajo pet. Sem se tudi eno pesem

naučila, tako da super.)

Gospodinja: 'Xa:lo grab'lə:ce, 'ze:j pa je 'za:d 'ce:t, de p'ri:dete, 'kuo:sci bojo

'fe:rtik. G'rẹ:mo na 'dẹ:lu. 'Xa:lo!

Marjetka: No 'Ma:ja 'vi:diš, z'de:j so 'kuo:sci poko'sə:li, grab'lə:ce so rast'rọ:sle.

Z'de:j se 'ta: 'fe:n su'šə:. 'Do:ns je v'rọ:čo, bo 'xə:tro 'su:xo. Z'de:j bomo š'li: pa

k 'ju:žni. Z'de:j pa 'mọ:rma 'mi:dve gospoda'ri:co 'na:dit, da bo nama po'va:dla,

ka bo za 'ju:žno. Jo boš 'tə: š'la: p'ra:šat?

(Maja: Ja, bom šla jaz vprašat.)

Marjetka: 'Tẹ: jo pa po'i:ši, 'ki: je.

(Maja: Ja, zdaj smo slišali, da bo kosilo. Kaj bo za kosilo?)

Gospodinja: 'Ze:j smo pa prip'ra:li špeciali'tẹ:to. Bojo 'a:jdovi ž'go:ŋki, pa

'gọ:bova 'žọ:pa, pa ko'ru:zni ž'go:ŋki, pa 'ki:slo m'la:ŋko, pa za'bẹ:ljeno z

do'ma:čimi oc'vi:rkami.

(Maja: Vse doma narejeno?)

Gospodinja: Si'gu:rno, s'ta: pro'cẹ:ntno f'sie: do'ma:če.

Marjetka: 'Ma:ja, ka z'na:š 'ke:j 'mọ:dlit?

45

(Maja: Tak, tako.)

Marjetka: Ja, 'va:š, 'ča:six so na kme'tə:ax 'mọ:dlili pred 'ju:žno, da so

blagoslo'vi:li je'di:, ki so jix 'mi:li. G'do: bo d'nie:s 'mọ:dlu, gospo'da:r? 'Tẹ: pa kər

p'rọ:sim.

Gospodar: Z'de:j pa 'bo:k 'ži:gnaj 'sie:m.

Ostali: 'Bọ:x'lọ:nej.

Marjetka: 'Ma:ja, 'ka: je 'te:bi 'ke:j v'rọ:čo?

(Maja: Ja, ful.)

Marjetka: Z'dəle se jim je pa 'sie:n posu'šə:lo, 'le:j 'ka:ke 'la:pe 'ba:rve je. Z'de:j

pa bo t'ri:ba s'ta;t, pa bo t'rẹ:ba 'va:s na'lọ:žit. Z'de:j bi pa kər se'di:li za 'mi:zo.

Ostali: 'Mi: pona'va:di po 'ju:žni 'dọ: 'la:žemo.

Marjetka: 'Ti:st pa d'nie:s ni 'ce:ta. 'Le:j, 'Ma:ja, 'tu:le 'ma:m 'va:s. Si že 'vi:dla

'kie:da 'ta:k 'va:s?

(Maja: Ne.)

Marjetka: Gospo'də:a, 'ko:k se ži 'tẹ:mu 'rie:če?

Gospodinja: 'Lọ:jtərski 'va:s, 'lọ:jtəršek.

Marjetka: 'Na:tri, pa boš 'puo:l 'vi:dla, bojo p'rẹ:gli 'kuo:a. 'Lie:xko so ž'vi:no

p'rẹ:gli al pa 'kuo:a, pa so pe'la:li do'mu: na 'ru:št.

(Maja: Pa ne bo seno skozi luknje ven padlo?)

Marjetka: Ne bo vən 'pa:dlo, 'se:j boš 'vi:dla, 'ka:k bo. Še zani'mi:vo bo.

Kosec: Še k'lo:čit ga boš 'muo:gla.

Gospodinja: No, 'ze:j bomo pa 'ra:s š'li: 'ma:lo po'ba:sat. Grab'lə:ce parp'ra:vite

sie, da sp'ra:vite s'ku:p 'sie:n. 'Tu:le bomo pa 'da:li na 'va:s 'jie:no pa 'jie:no.

46

X'lo:pca pa 'di:klo. 'Puo:l na 'za:dno bomo pa 'ma:l po'da:rčli, pa 'ma:lo s'tə:snali.

'Sa:mo, da ne bo p'rie:več napa'da:l 'ti:st 'na:š x'lo:pec za 'di:klo. 'Di:kla bodi

poš'tie:na, ko na'va:dno so 'di:kle zape'lẹ:ve. Še 'vẹ:dno so nam prev'zẹ:le 'na:šiga

gospo'da:rja. 'Sa:mo 'u:pam, da ti ne bo us'pẹ:lo 'la:tos, ker 'la:tos ti ga na 'vọ:s

ne bom 'do:la. Gospo'da:r bo z me'nu:j, x'lo:pec pa s te'bu:j. 'Ka:k bo pa bo.

'Duo:bro se 'da:rži, da ne boš 'dọ: 'pa:dla.

Marjetka: 'Vi:diš, Ma:ja, ka je 'ta:, ko 'ma: gospo'da:r 'ruo:kax? Si ži 'ke:da

'vi:dla le'sa:ne 'vi:le?

(Maja: Leseneih res ne.)

Marjetka: G'ra:ble pa? No, z'de:j bo pa gospo'də:a po'va:dla, ka se sp'lọ:x pər

'vọ:zu 'ke:j 'rie:če, 'ka:k se 'ta: na'lo:ga. Bote po'va:dli?

Gospodinja: Bom pa, za'ka: pa ne. 'Jəs s pa že 'ra:s s'ta:ra gospo'də:a, pa

'va:m 'ka:k se 'ta: g'rẹ:. 'Tọ:le si og'le:j. 'Na:j'pa:rvo na'la:gajo pe'rẹ:te, p'rẹ:di pa

'za:di na f'sa:ke st'ra:ni. Pe'rẹ:ti, 'ta: se 'va:rže na 'li:vo st'ra:n, na 'di:sno p'ra:di,

pa s'pẹ:t p'ra:di, 'puo:l pa po st'ra:ni. Pa na 'sa:ki st'ra:ni 'guo:r pa 'dọ:, na

sre'di:ni pa na'za:dne, da 'ta: pove'zu:je. 'Ta:k se na'la:gajo po s'ta:rem 'vọ:zi.

'Ta: boš 'ma:lo 'ke:di 'vi:dla, ker 'ze:j pa so ži 'ra: 'ti:ste, ka so ži … nakla'da:lne,

pa 'ka:k se ži 'u:nmu 'rie:če? Ko 'kər 'tək 'va:la pa 'ti:ste 'va:le 'da:la?

(Maja: Balirka.)

Gospodinja: Aja, ba'li:rke, 'ta: še 'nə:s … Nena 'va:m, 'jəs 'na:j'buo:l 'va:m,

'ka:k smo 'ta:le, 'ka:k smo mi 'ča:s 'da:lali, pa smo 'vọ:ze na'la:gali, pa 'mi:li

x'lo:pca pa 'di:klo 'guo:r. Z'de:j boš pa 'və:dla 'ka:k u'ži:va x'lo:pec pa 'di:kla na

'vọ:zi, 'ka:k je 'ta: u'ži:tek. Či pa samo bər'ni 'ti:sta t'ra:ktor pa ko'si:lnica 'ca:le

d'nẹ:ve, 'tu: pa u'ži:vajo pa se 'ma:jo 'fe:n.

Marjetka: 'Vi:diš 'Ma:ja, 'ze:j so pa 'va:s na'lu:žli. 'Ze:j bojo pa, 'ka: ži?

Gospodinja: 'Ze:j bojo pa po'ža:rtli.

47

Marjetka: 'Ti:sto le'sa:no, 'tu:le ko bo, 'tẹ:mu se 'rie:če 'ža:rt. In so 'ta: s'ku:p

po'vẹ:zali, da ni 'du:l 'pa:dlo.

Gospodinja: 'A:lo, 'ze:j pa 'muo:je grab'lə:ce, 'na:ši 'kuo:sci 'ku:šea je 'fe:rtik,

g'ro:blea je 'fe:rtik, na'lu:žli smo, pok'la:čli so se, z'de:le pa bo 'tətle 'na:š

muzi'ka:nt 'jie:no zaš'pə:lo. 'Vi: se pa 'ma:l za'su:pčte z 'na:šimi 'kuo:scami,

dek'lə:ne. G'ra:ble 'bẹ:k, 'kuo:se 'bẹ:k, g'lo:že na 'vo:ste, g'rẹ:mo 'na:ši, 'xa:jde

vese'lə:ca se 'za:čne! 'Ta:le bi 'jəs 'va:ma 'vərnala, ko sta 'guo:r zas'ra:la. Z'de:j

bo pa p'ri:šla op'rẹ:ga, de 'tətle 'va:s prenap'rẹ:žemo pa otpe'la:mo na 'ru:št 'guo:r.

48

7. ABECEDNI SLOVAR ČEK NAREČNIH POIMENOVANJ

Narečno izrazje običaja košnje trave sem večinoma pridobila na podlagi

vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas, ki jo je pripravila Francka Benedikt,

del gradiva pa s pomočjo posnetka običaja. Izrazje je urejeno po abecedi v obliki

slovarčka. Ta običaj je včasih veljal za poseben praznik, na katerega so se skrbno

pripravljali. Zaradi boljše preglednosti sem zbrano besedje razdelila v tri sklope

(Opravilo, Hrana in Oblačila). Med analizo posnetka sem ugotovila, da pri

nekaterih besedah prihaja do različnih poimenovanj, saj so pri prikazu običaja

nastopale osebe različnih starostnih generacij. Pri mlajši je že občutno opaziti

vpliv knjižnega jezika.

Sestava slovarskega članka3

Geselski članek je v slovarju sestavljen iz glave, zaglavja in razlage. V glavi je

naprej navedena poknjižena iztočnica, ki je zapisana krepko. Navpičnicama (||)

sledi fonetično zapisana narečna ustreznica in končnica, ki besedo uvršča v

ustrezni sklanjatveni vzorec. Samostalniki in samostalniške besedne zveze so

zapisani v imenovalniku in rodilniku ednine (pri množinskih samostalnikih v

množini), glagoli so v nedoločniku in v prvi osebi ednine sedanjika, pridevniki pa

v oblikah za moški, ženski in srednji spol. V zaglavju je slovnični kvalifikator, ki

določa spol pri samostalniku (m, ž in s) in vid pri glagolu (dov. in nedov.) ali

besednovrstno oznako, ki jo zasledimo le pri pridevniku. Oznaka za pridevnik je

prid., ki se skupaj s samostalniškim jedrom pojavlja tudi kot podiztočnica

ustreznega enobesednega termina. Sledi pomenska razlaga v poševnem tisku, ki je

lahko knjižna ustreznica narečnega izraza ali pa natančnejše terminološko

pojasnilo, če v knjižnem jeziku ni ustreznega enobesednega termina. Pomenska

razlaga je povzeta po SSKJ, če je iztočnica enaka knjižni besedi. Večpomenski

leksemi so znotraj slovarskega gesla razvrščeni pod zaporednimi številkami. Znak 3 Vzorec povzet po Koletnik (2008: 20)

49

→ pri pridevniških iztočnicah kaže k samostalniški iztočnici, ob kateri ta

pridevnik nastopa kot levi prilastek v večbesedni podiztočnici.V oglatem oklepaju

je z znakom ← označena smer izposoje termina, prevzetega iz tujega jezikovnega

sistema. Smer izposoje je ugotovljena s pomočjo slovarjev (Bezlaj I-V /1976,

1982, 1995, 2005, 2007/, Pleteršnik I, II /2006/, Snoj /1997/). Na koncu

geselskega članka je podatek o tem ali je beseda uvrščena v Slovar slovenskega

knjižnega jezika ali ne. Uvrščene besede označimo z oznako SSKJ+, neuvrščene

pa s SSKJ-. Oznaka SSKJ+- pomeni, da ima beseda poleg slovarskega pomena še

narečnega.

Okrajšave jezikov so povzete po Snoju (1997):

agl. – angleško, avstr. – avstrijsko, bav. – bavarsko, ben. – beneško, frc. –

francosko, ide. – indoevropsko, it. – italijansko, kor. – koroško, lat. – latinsko,

nem. – nemško, pslovan. – praslovansko, rom. – romansko, slovan. – slovansko,

sloven. – slovensko, srvnem. – srednjevisokonemško, stvnem. –

starovisokonemško, štaj. – štajersko, tirol. – tirolsko, turš. – turško.

OPRAVILO

aksa || 'a:ksa -e ž os; lesen drog, na katerem je kolo voza: 'Ọ:s je'a:ksa, 'pẹ:sto je pa 'ta:m, ko p'ri:dejo š'pə:ce 'guo:r. [← nem. Achse]

SSKJ -

baba || 'bo:ba -e ž baba; zadnji snop trave oblečen v žensko: Či so 'mi:li 'ža:nske 'do:ma, je bi 'ta: 'die:t, či ne, pa 'bo:ba.

SSKJ -

babica || 'ba:pca -e ž babica; zgornji del klepalnika: Na 'klie:pix je pa 'na:tri v'da:lana 'ba:pca.

SSKJ +

50

birt || 'bi:rt -a m gospodar; lastnik kmetije in glavni organizator košnje: Gospo'da:r je bi 'bi:rt, 'žie:na je b'la: gospo'də:a, 'puo:l so b'le: pa še 'di:kle pa x'lo:pci, ki so po'ma:gali na kme'ti:jstvu 'da:lat. [← nem. Wirt]

SSKJ –

Slika 2: Gospodar in gospodinja

brusiti || b'rǝ:sit -im nedov. brusiti; delati rezilo ostro: 'Se:j 'vi:diš 'ka:k p'ri:dno b'rọ:sjo, 'ta:k de jix bo 'puo:l s'pẹ:t nap'rẹ:j 'rie:zalo.

SSKJ + ded || 'die:t 'die:da m ded; zadnji snop trave oblečen v moškega: Či so 'mi:li 'ža:nske 'do:ma je bi 'ta: 'die:t, či ne, pa 'bo:ba.

SSKJ - dekla || 'di:kla -e ž dekla; stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih, npr. košnji: Gospo'da:r je bi 'bi:rt, 'žie:na je b'la: gospo'də:a, 'puo:l so b'le: pa še 'di:kle pa x'lo:pci, ki so po'ma:gali na kme'ti:jstvu 'da:lat.

SSKJ + deklina || dek'lǝ:na -e ž dekle; dorasla še ne poročena mlada ženska, ki je občasno pomagala pri kmečkih delih, npr. košnji: Bojo pa ver'jẹ:tno dek'lə:ne 'kẹ:j pər'ne:sle za 'pi:t.

SSKJ +

delati || 'da:lati -am nedov. delati; opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: Pa 'muo:šta so se na'pə:li , pa 'ma:l so si o'dẹ:xnali, da so 'le:xko 'puo:l s'pẹ:t 'da:lali nap're:j.

51

SSKJ + detelja || 'dẹ:tela -e ž detelja; krmna rastlina z navadno trojnatimi listi in rdečimi, belimi, rumenimi cveti v glavicah: 'Puo:l je 'ča:rna 'dẹ:tela, 'ba:la 'dẹ:tela, lu'cie:rna, 'li:grut se 'rie:če.

SSKJ + bela detelja || 'ba:la 'dẹ:tela; detelja z belimi cveti v glavicah. črna detelja || 'ča:rna 'dẹ:tela; detelja z vijolčnimi cveti v glavicah.

Slika 3: Detelja

duc || 'du:c -a m grlo; leseno grlo na klepalniku: 'Ta: je pa 'ta:ka 'mə:za pa je 'puo:l 'ie:n 'ta:k 'du:c 'guo:r le'sa:n, 'na:tri 'ti:stim 'du:ci je pa 'ta:ka že'li:zna 'bu:ča.

SSKJ - gospodinja || gospo'dǝ:a -e ž gospodinja; ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela ter pomaga pri kmečkih delih, npr. košnji: Gospo'da:r je bi 'bi:rt, 'žie:na je b'la: gospo'də:a, 'puo:l so b'le: pa še 'di:kle pa x'lo:pci, ki so po'ma:gali na kme'ti:jstvu 'da:lat.

SSKJ + grabljenje || g'ro:bleje -a s glagolnik od grabiti: 'A:lo, 'ze:j pa 'muo:je grab'lə:ce, 'na:ši 'kuo:sci 'ku:šea je 'fe:rtik, g'ro:blea je 'fe:rtik, na'lu:žli smo, pok'la:čli so se, z'de:le pa bo 'tətle 'na:š muzi'ka:nt 'jie:no zaš'pə:lo.

SSKJ +

52

grablje || g'ro:ble g'ro:b ž. mn grablje; orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: Ja, b'le: so g'ro:ble, 'ta: je b'lo: 'na:šo o'ru:dje. Le'sa:ne, ma 'ka:ki p'la:stične. 'Mọ:rjo 'bi:t p'ra: 'ti:ste star'vi:rske, 'da:ge g'ro:ble, z 'da:gimi 'zọ:bami.

SSKJ + lesene grablje || le'sa:ne g'ro:ble; grablje, narejene iz lesa. plastične grablje || p'la:stične g'ro:ble; grablje, narejene iz plastike

Slika 4: Plastične in lesene grablje

grabljica || grab'lǝ:ca -e ž grabljica; ženska, ki grabi, spravlja seno: 'Xa:lo grab'lə:ce, 'ze:j pa je 'za:d 'ce:t, de p'ri:dete, 'kuo:sci bojo 'fe:rtik. G'rẹ:mo na 'dẹ:lu.

SSKJ +

Slika 5: Grabljice

53

hlapec || x'lo:pec x'lo:pca m hlapec; stalno najet moški za pomoč pri kmečkih delih, npr. košnji: Gospo'da:r je bi 'bi:rt, 'žie:na je b'la: gospo'də:a, 'puo:l so b'le: pa še 'di:kle pa x'lo:pci, ki so po'ma:gali na kme'ti:jstvu 'da:lat.

SSKJ + ketna || 'ki:tna -e ž veriga; veriga, ki so jo uporabljali za povezovanje trave: Mi smo 'da:li na'va:dno p'rẹ:di 'ki:tno, 'za:di je 'bi: pa št'ri:k. [← nem. Kette]

SSKJ - kladvo || k'la:dvo -a s kladivo za klepanje; orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: So 'mi:li 'ta:k 'ẹ:kstra k'la:dvo za k'la:pat.

SSKJ - klepati || k'lie:pat -am nedov. klepati; z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: 'Kuo:so, pa si jo je 'ma:gu sk'lie:pat, pa pp'ra:vit ša'pu:r, pa ost'ri:nik..

SSKJ + klepanje || k'lie:pae -a s; glagolnik od klepati: Ja, za'vi:xala se mu je, al pa od'ka:rxnala, 'puo:l je 'šo: pa na k'lie:pae.

SSKJ +

Slika 6: Klepanje

54

klepe || k'lie:pe -a s klepe; stol za klepanje: (Kaj je na sliki?) 'Ta: se ime'nu:jejo 'klie:pi.

SSKJ +

Slika 7: Klepe

klepec || k'la:pec -ca m klepec; oseba, ki klepa kose: K'la:pec je 'bi: 'ti:st, ko je k'la:pu.

SSKJ + kmetija || kme'tǝ:ja -e ž kmetija; zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji, kamor so pripeljali posušeno travo: 'Ze:j boš pa d'ru:gič p'ri:šla 'ma:l 'ja:pke po'bi:rat, pa po'ma:gat, da boš 'va:dla 'ka:k se 'ta: na'rẹ:di. Ka pa če si p'ri:deš na 'ka:ko kme'tə:jo, m'gu:če ti pa ne bo 'ža:.

SSKJ +

konj || 'kuo: -a m konj; domača žival, ki so jo gojili predvsem za namene vprege lojtrskega voza: 'Na:tri, pa boš 'puo:l 'vi:dla, bojo p'rẹ:gli 'kuo:a. 'Le:xko so ž'vi:no p'rẹ:gli al pa 'kuo:a, pa so pe'la:li do'mu: na 'ru:št.

SSKJ +

Slika 8: Vprežni konj

55

kol || 'ka: 'kuo:la m kol; debelejši drog na sredi kopice: 'Ti:sto, ko so pa 'da:li 'ka: sre'də:no, 'ti:sto je pa os'ta:lo.

SSKJ + kolo || 'kuo:lo -a s kolo; ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: 'Ta: so pa le'sa:ni ko'la:si. (Eno je?) 'Kuo:lo, ja.

SSKJ + kopica || ko'pǝ:ca -e ž kopica; v obliki polkrogle naloženo seno z drogom na sredini: Ko'pǝ:ce se pa 'puo:l nena t'rọ:sijo. 'Ti:sto so pa ko'pə:ce sp'ra:li 'sọ:xo 'ka:rmo.

SSKJ +

Slika 9: Kopica sena

kosa || 'kuo:sa -e ž kosa; 1. orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave: 'Ta: so 'kuo:se na 'rọ:ko. 2. kovinski del kose s katerim se reže, kosi; rezilo pri kosi: (Kako se je reklo rezilu za koso?) 'Mə: smo z'mi:ram 'rie:kli 'kuo:sa.

SSKJ +

Slika 10: Kosa

56

kosec || 'kuo:sec 'kuo:sca m kosec; kdor kosi travo: Pos'lo:šajte, 'jəs s 'vi:dla, 'kuo:sci so že p'ri:šli na t'ra:nik, 'jǝlte de?

SSKJ +

Slika 11: Kosci

kosišče || ko'sǝ:še -a s kosišče; držaj pri kosi: Ko'sǝ:še si je 'ma:gu pǝrp'ra:vit, da je 'puo:l 'kuo:so sk'lie:p, pa 'kuo:so 'guo:r naš'ra:f. Ko'sǝ:še je 'ti:st, ko je 'kuo:sa 'guo:r naš'ra:fana.

SSKJ +

Slika 12: Kosišče kose

kositi || 'kuo:sit ku'sǝ:m nedov. kositi; s koso, kosilnico rezati travo: 'Bi:rt je na'va:dno ko'si: nap're:j.

SSKJ +

57

kozolec || 'kuo:zuc ku'zu:ca m kozolec; lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: 'Ta: so b'li: pa 'ča:six ku'zu:ci.

SSKJ +

Slika 13: Kozolec

krava || k'ro:va -e ž krava; odrasla samica goveda, ki so jo uporabljali za namene vprege lojtrskega voza: 'Puo:l so pa s k'ro:vami za'pe:lal do'mo:, š'ke:d.

SSKJ + kripa || k'rə:pa -e ž kripa; lažji vprežni ali samotežni voz s košem: Če si 'mẹ: pa k'rə:po si pa s 'ti:sto k'rə:po 'na:t po'ti:sn š'kie:d [← nem. Krippe, Wagenkrippe]

SSKJ + krma || 'ka:rma -e ž mrva; posušena trava, seno: 'Ti:sto so pa ko'pə:ce sp'ra:li 'sọ:xo 'ka:rmo.

SSKJ + kup|| 'kọ:p -a m kup; v obliki polkrogle naloženo seno, brez droga na sredini. Kupe so naslednji dan podrli in travo razgrabili za nadaljno sušenje: 'Ta: pa pog'ra:bjo na 'ta:ke 'rə:že sp'ra:vjo s'ku:p, 'puo:l pa na'rẹ:djo 'ta:ke 'kọ:pe.

SSKJ - lata || 'lo:ta -e ž lata; prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: Za 'ka:rmo je 'mẹ: to, pa 'žə:to je 'na:t z'la:g, ne, ko so po'žẹ:li, 'puo:l so pa 'ti:ste s'nuo:pe 'na:tri med 'lo:te … [←stvnem. Latta ali srvnem. latte]

SSKJ +

58

ligrut || 'li:grut -a m regrat; travniška rastlina s podolgovatimi listi in rumenimi cveti: Puo:l je 'ča:rna 'dẹ:tela, 'ba:la 'dẹ:tela, lu'cie:rna, 'li:grut se 'rie:če. [←nar. nem. Röhrelkraut]

SSKJ –

Slika 14: Regrat

likof || 'lə:kof -a m likof; zlasti v kmečkem okolju pojedina, pitje po končanem večjem delu, npr. košnji: Na 'lə:kofi je b'la: na'va:dno 'žə:pa. [←srvnem. Lītkouf]

SSKJ - lojtra || 'lọ:jtra -e ž lestev; stranska deska na vozu: Na r'čẹ:ce p'ri:dejo pa … r'čẹ:ce, 'tu: 'guo:ri so pa 'puo:l pǝr'vẹ:zane 'lọ:jtre. [←bav. srvnem. lǫiter]

SSKJ + lojtršek || 'lọ:jtǝršek -a m lojtrnik; voz z lestvi podobno pripravo na straneh, za prevažanje krme: Gospo'də:a, 'ko:k se ži 'tẹ:mu 'rie:če? 'Lọ:jtərski 'va:s, 'lọ:jtəršek. [←bav. srvnem. lǫiter]

SSKJ –

Slika 15: Lojtrski voz

59

lok || 'lọ:k -a m lok; usločen oporni element pri grabljah: 'Ma:rem 'lọ:k 'na:t 'na:pravit, je s'pọ:st, al pa se je z'la:m, pa je 'a:ta 'lọ:k 'na:t na'rẹ:d.

SSKJ + lovjek || 'lọ:jek -a m zatič; podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da spaja, povezuje dva dela, elementa: 'Puo:l, ko p'ri:de 'lọ:jek 'na:t, ko 'na:tri 'pẹ:sto 'da:š.

SSKJ - lucerna || lu'cie:rna -e ž lucerna; krmna rastlina s trojnatimi listi in modro vijoličastimi cveti: 'Puo:l je 'ča:rna 'dẹ:tela, 'ba:la 'dẹ:tela, lu'cie:rna, 'li:grut se 'rie:če. [←nem. Luerne]

SSKJ +

Slika 16: Lucerna

mačji rep || 'ma:čji 'rẹ:p 'ma:čjega 'rẹ:pa m mačji rep; trava z ozkim, valjastim socvetjem:'Puo:l je 'təta'pẹ:sja t'ro:va, pa 'ma:čji 'rẹ:p je 'tu:t t'ro:va.

SSKJ +

Slika 17: Mačji rep

60

mejnik || mej'ni:ŋk -a m mejnik; kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, npr. travnike: Preko'si: je ob mej'ni:ŋki, za'tọ: je pa 'u:n nap're:j ko'si:, da je 'šo: za mej'ni:ŋkom.

SSKJ + muftl || 'mu:ft -tla m muftl; ročica pri kosi: (Kako se imenujejo ročice na držalu

kose?) 'Mu:ftli so 'rie:kli 'čo:s.

SSKJ -

Slika 18: Ročice na kosi

nabrusiti ||nab'rọ:sit -im dov. nabrusiti; narediti ostro: 'Puo:l je pa k'lie:p po 'ti:sti g'la:vi 'guo:r, 'puo:l je šele jo nab'rọ:su.

SSKJ + naložiti || na'lu:žit -im dov. naložiti; napraviti, da pride kaj na kako vozilo: 'Puo:l pa 'ti:st, ko je k'lo:ču na 'vọ:zi, pa pǝr'jẹ:mu 'sie:n 'guo:r, de se je 'la:p na'lu:žlo.

SSKJ +

obloga || ob'la:ga -e ž obloga; nosilni tram za ostrešje kozolca: 'Ta: je ob'la:ga 'ta: so pa s'tie:bri 'guo:rta.

SSKJ + obrniti || o'ba:rnat -em dov. obrniti; narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: Čes 'e:ne t'rə: 'u:re so o'ba:rnale, zato de se je še na d'ru:gi st'ra:ni osu'šə:lo.

SSKJ + oje || 'vọ:je -ø ž oje; drog na sprednjem delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival: 'Vọ:je pa je še z'mi:r 'vọ:je b'lo:.

SSKJ +

61

ostrivnik || ost'ri:nik -a m ostrivnik; podolgovat kos kamen za brušenje zlasti kose: 'Mə: smo z'mi:ram 'rie:kli 'kuo:sa, pa ost'ri:nik za b'rọ:šee.

SSKJ –

Slika 19: Brusni kamen

osušiti || o'su:šit -im dov. osušiti; z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: Čes 'e:ne t'rə: 'u:re so o'ba:rnale, zato de se je še na d'ru:gi st'ra:ni osu'šə:lo.

SSKJ + oveneti || o'vẹ:dnat o'vẹ:dnem dov. oveneti; postati nekoliko (u)vel: Čes 'e:ne t'rə: 'u:re so o'ba:rnale, zato de se je še na d'ru:gi st'ra:ni osu'šə:lo, da je 'fa:jn o'vẹ:dnalo, 'puo:l se je še pa o'ba:rnalo.

SSKJ + pasja trava || 'pẹ:sja t'ro:va -e -e ž pasja trava; trava z zgoščenim socvetjem: 'Puo:l je 'təta'pẹ:sja t'ro:va, pa 'ma:čji 'rẹ:p je 'tu:t t'ro:va.

SSKJ +

Slika 20: Pasja trava

62

peker || 'pẹ:ker -a m peker; prostor za spravljanje sena: Is š'kie:dna si 'mie:tu na 'pa:rvo, 'puo:l je 'ta:m s'pẹ:t 'jie:dn še 'mie:tu na d'ru:go, ko se je 'rie:k 'pẹ:ker.

SSKJ -

pereti || pe'rẹ:t -a m peret; postopek nalaganja sena na voz: Pe'rẹ:ti, 'ta: se 'va:rže na 'li:vo st'ra:n, na 'di:sno p'ra:di, pa s'pẹ:t p'ra:di, 'puo:l pa po st'ra:ni. Pa na 'sa:ki st'ra:ni 'guo:r pa 'dọ:, na sre'di:ni pa na'za:dne, da 'ta: pove'zu:je. 'Ta:k se na'la:gajo po s'ta:rem 'vọ:zi.

SSKJ -

perutnice || perut'nə:nca -e ž perutnica; način nalaganja sena: 'La:po na'rẹ:di, perut'nə:nce nar'pa:rvo. P'rẹ:di si 'ma:gu 'da:t na 'ẹ:ke, pa 'za:di, 'puo:l si pa na'la:gu o'kọ:l in o'kọ:l.

SSKJ - pesto || 'pẹ:sto -a s pesto; osrednji del kolesa, skozi katerega gre os: 'Puo:l ko p'ri:de 'lọ:jek 'na:t, ko 'na:tri 'pẹ:sto 'da:š.

SSKJ + peta || 'pie:ta -e ž peta; široki del rezila ob ročaju: Je 'ma:g 'la:po na 'kuo:si 'pie:to p'tə:snat.

SSKJ + plast || p'lo:st -i ž plast; pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: 'Ta: se su'šə: in 'da:jo pl'o:ste.

SSKJ + plastiti || pl'o:stit -im nedov. plastiti; zlagati v plaste: 'Pa:rvi 'dẹ:n se 'nə: pl'o:stlo.

SSKJ + pobasati || po'ba:sat po'ba:šem dov. pobrati seno; No, 'ze:j bomo pa 'ra:s š'li: 'ma:lo po'ba:sat. [←stvnem. fazzōn, srvnem. vazzen]

SSKJ + pod || 'puo:d -dna m pod; sprednji in zadnji del voza: P'rẹ:d 'puo:d, 'za:d 'puod.

SSKJ - poduslica || po'du:sca -e ž večje ostrešje; večji prostor za shranjevanje sena: Če si 'mẹ: p'la:c 'pọ:t po'du:slco, 'ta: je b'lo: 'ma:l 'bu:l 'vẹ:lek 'ru:št.

SSKJ -

63

pograbiti || pog'ra:bit -im dov. pograbiti; z grabljenjem spraviti skupaj: 'Ta: pa pog'ra:bjo na 'ta:ke 'rə:že sp'ra:vjo s'ku:p, 'puo:l pa na'rẹ:djo 'ta:ke 'kọ:pe vi'su:ke.

SSKJ + pokositi || po'kuo:sit poku'sǝ:m dov. pokositi; končati košnjo: No 'Ma:ja 'vi:diš, z'de:j so 'kuo:sci poko'sə:li, grab'lə:ce so rast'rọ:sle.

SSKJ + postružnik || post'rọ:žk -a m postružnik; zadnji voz sena, ki so ga pripeljali na kmetijo: 'Tət je pa z'de:j 'ti:st post'rọ:žk.

SSKJ - posušiti || po'su:šit -im dov. posušiti; narediti suho: P'lo:ste so d'ru:g 'dẹ:n rast'rọ:sli, 'puo:l se je pa 'xə:tro 'ta: posu'šə:lo.

SSKJ +

povezati || po'vẹ:zat po'vẹ:žem dov. povezati; z vezanjem dati skupaj, združiti: 'Ti:sto le'sa:no 'tu:le ko bo, 'tẹ:mu se 'rie:če 'ža:rt. In so 'tọ: s'ku:p po'vẹ:zali, da ni 'du:l 'pa:dlo.

SSKJ + potlačiti || pok'la:čit -im dov. potlačiti; povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: 'Puo:l pa 'ti:st, ko je k'lo:ču na 'vọ:zi, pa pǝr'jẹ:mu 'sie:n 'guo:r, de se je 'la:p na'lu:žlo.

SSKJ + razmetavati || razme'tu:vat -am nedov. razmetavati; z metanjem delati, da pride kaj na večjo površino, na več mest: Za 'da:č na'ze: pa še 'vẹ:m, da so 'mi:li 'təte 'di:kle, pa x'lo:pec je 'ma:gu t'rọ:sit, pa 'di:kla, pa 'ti:sti 'mo:li ot'ro:ci 'za:di po'ma:gali 'ti:ste 'rie:di razme'tu:vat.

SSKJ + raztrositi || rast'rọ:sit -im dov. raztrositi; narediti, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest: P'lo:ste so d'ru:g 'dẹ:n razt'rọ:sli, 'puo:l se je pa 'xə:tro 'ta: posu'šə:lo.

SSKJ + red || 'ra:t 'rie:di ž red; stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: Za 'da:č na'ze: pa še 'vẹ:m, da so 'mi:li 'təte 'di:kle, pa x'lo:pec je 'ma:gu t'rọ:sit, pa 'di:kla, pa 'ti:sti 'mo:li ot'ro:ci 'za:di po'ma:gali 'ti:ste 'rie:di razme'tu:vat.

SSKJ +

64

rednjak || redn'ja:k -a m prednjak; kosec, ki je pri košnji prvi v vrsti: Ja, redn'ja:k se je 'rie:klo.

SSKJ - redovje || re'da:je -a s redovje; redi, vrste (trave): Re'da:je je 'ti:sto, ko so nako'sə:li, 'rie:di.

SSKJ + rezati || 'ra:zat 'ra:žem nedov. rezati; s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom delati kose, dele: A 'tu:t pa je, 'vi:š 'ze:j pa bo 'kuo:sa 'ra:zala.

SSKJ + riža || 'rə:ža -e ž vrsta; kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: Na'rẹ:dli so s'vuo:jo 'rə:žo. [← nem. die Riese]

SSKJ - ročica || r'čẹ:ca -e ž ročica; vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen za oporo ob straneh voza: Na r'čẹ:ce p'ri:dejo pa … r'čẹ:ce, 'tu: 'guo:ri so pa 'puo:l pǝr'vẹ:zane 'lọ:jtre.

SSKJ + rog || 'ruo:k 'ruo:ga m rogelj; vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: Le'sa:ne 'və:le na š'ti:ri 'ruo:ge.

SSKJ - rušt || 'ru:št -a m ostrešje; nosilno ogrodje strehe brez kritine: 'Ti:sto so pa na'rẹ:dli ko'pǝ:co, za'tọ: ker 'ru:štax ni b'lo: 'duo:sti p'lå:ca. [← nem. Das Gerüst]

SSKJ - seno || 'sie:n -a s seno; posušena trava prve košnje: Ime'nu:je se pa 'sie:n, 'pa:rva 'kuo:ša.

SSKJ + skedenj || š'kie:d -dna m skedenj; gospodarsko poslopje z delovnim prostorom zlasti za mlatenje in s prostorom za shranjevanje sena, slame: 'Puo:l so pa s k'ro:vami za'pe:lal do'mo:, š'kie:d. [← stvnem. scugin, scugina]

SSKJ +

65

Slika 21: Skedenj

sora || s'va:ra -e ž sora; močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza: S'va:ra je b'la: tu po sre'də:ni, da je 'vọ:s po'vẹ:zan.

SSKJ + steber || s'tie:bar -a m steber; podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: 'Ta: je ob'lọ:ga, 'ta: so pa s'tie:bri 'guo:rta.

SSKJ +

stisniti || s'tə:snit -em dov. stisniti; s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: 'Puo:l na 'za:dno bomo pa 'ma:l po'da:rčli, pa 'ma:lo s'tə:snali.

SSKJ + sušiti || 'su:šit su'šə:m nedov. sušiti; delati kaj suho: Z'de:j se 'ta: 'fa:jn su'šə:.

SSKJ + šapur || ša'pu:r -ja m oselnik; posoda za shranjevanje osle pri košnji: 'Kuo:so, pa si jo je 'ma:gu sk'lie:pat, pa pǝrp'ra:vit ša'pu:r, pa ost'ri:nik..

SSKJ -

Slika 22: Oselnik

66

šija || 'šə:ja -e ž obroč; ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se obdajajo kolesa: 'Təti ko'la:si so 'mi:li 'ta:ke 'šə:je de'bẹ:le 'guo:r. [← nem. Schiene]

SSKJ - šperovec || š'pie:roc -a m špirovec; tram ostrešja, ki sega od slemena do kapa: 'Guo:rta so š'pie:roci. [← nem. predloge, sorodne s srvnem. gesperre]

SSKJ - špica || š'pə:ca -e ž špica; vsak od poldolgovatih, tankih kovinskih, lesenih delov, ki veže pesto s platiščem: 'Ta:m ko p'rə:dejo š'pə:ce 'guo:r, 'ta:m je 'pẹ:sto. [← srvnem. spīl]

SSKJ + štil || š'ti:l -a m ročaj; del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: G'ro:ble 'ma:jo š'ti:l, pa ma:jo 'zọ:be. [← nem. das Stiel].

SSKJ - štrik || št'ri:k -a m vrv; izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje trave: 'Mi: smo 'da:li na'va:dno p'rẹ:di 'ki:tno, 'za:di je 'bi: pa št'ri:k. [← nem. der Strick]

SSKJ + taca || 'to:ca -e ž taca; široka podporna ploskev na spodnjem delu klepalnika: Se mi je z'lu:mla 'to:ca. [← srvnem. tatze]

SSKJ + tlačiti || k'lo:čit -im nedov. tlačiti; povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: 'Puo:l pa 'ti:st, ko je k'lo:ču na 'vọ:zi, pa pǝr'jẹ:mu 'sie:n 'guo:r, de se je 'la:p na'lu:žlo.

SSKJ + tratnica || t'ra:tca -e ž tratnica; trava okoli hiše: 'Tu:ta t'ro:va ok'rọ:k 'xi:še je b'la: t'ra:tca. [← srvnem. trat]

SSKJ - trava || t'ro:va -e ž trava; rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov: 'Na:jpǝrvo je t'ro:va 'puọ:l pa 'sie:n.

SSKJ +

67

travnik || t'ra:nk -a m travnik; s travo poraslo zemljišče, ki se kosi večkrat na leto: So š'li: na ta'vẹ:če t'ra:nke.

SSKJ + utava || 'u:tava -e ž otava; (posušena) trava druge košnje: D'ru:ga 'kuo:ša je b'la: pa 'u:tava, t'ri:ka pa 'u:tovič.

SSKJ - utovič || 'u:tovič -a m otavič; (pokošena) trava tretje košnje: D'ru:ga 'kuo:ša je b'la: pa 'u:tava, t'ri:ka pa 'u:tovič.

SSKJ - vaga || 'vo:ga -e ž vaga; kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi: (Kako se imenuje vaga?) 'Vo:ga je 'vo:ga. [← srvnem. wāge]

SSKJ + vile || 'və:le -ø ž. mn vile; orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: 'Ta: se z le'sa:nimi 'və:lami.

SSKJ + lesene vile || le'sa:ne 'və:le lesene vile; vile iz lesa: Si ži 'ke:da 'vi:dla le'sa:ne 'və:le?

Slika 23: Lesene vile

68

voz || 'va:s, 'vọ:za m voz; vozilo, navadno s štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: Ko je b'la: t'ro:va 'sọ:xa, se je par'pie:l 'va:s, pa se je sp'ra:lo 'rə:že.

SSKJ + voziti || 'vọ:zit 'pẹ:lem nedov. voziti; s prevoznim sredstvom spravljati kam: Ko 'ča:six so k'ro:ve 'vọ:zle.

SSKJ + zapikniti || za'pə:knit -em dov. zapičiti; s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: S ke'da:nimi si 'lẹ:ži za'pə:knu 'na:t.

SSKJ - zob|| 'zuo:p 'zuo:ba m zob; zobem podobni del grabelj: G'ro:ble 'ma:jo š'ti:l, pa ma:jo 'zuo:be.

SSKJ - žrt || 'ža:rt 'ža:rdi ž žrd; dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voz in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: 'Ti:sto le'sa:no 'tu:le ko bo,'tẹ:mu se 'rie:če 'ža:rt.

SSKJ +

Slika 24: Žrd

69

HRANA

ančka || 'a:nčka -e ž krača; spodnji del noge pri prašiču: 'A:nčka se je 'rie:klo po do'ma:č k'ra:či 'ča:six.

SSKJ -

Slika 25: Mesne jedi (krača, klobase, salame ...)

biskvit || bisk'vi:t -a m biskvit; luknjičavo, rahlo pecivo iz jajc, moke in sladkorja: 'Ka:ko p'tə:co je na'rẹ:dla, pa bisk'vi:te, 'na:ša 'ma:ma je 'ra:da 'pie:kla 'ča:six k'ra:pe.

SSKJ + buča || 'bəpča -e ž glava; del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: 'Ma:la 'ju:žna je b'la: pa 'ta:m ob 'e:nih ed'na:jstix. 'Tẹ: je b'la: pa s'və:jnska 'bəpča pa če'la:ust.

SSKJ - svinjska buča || s'və:jnska 'bəpča; svinjska glava. cekar || 'ci:kar 'ci:kra m cekar; pletena ožja košara z dvema ročajema, navadno iz slame za prenašanje hrane: 'Jie:rbas je pa 'mənda 'ci:kar. [← avstr. nem. Zecker]

SSKJ +

Slika 26: Cekar

70

čaj || 'ča:j -a m čaj; pijača iz posušenih listov čajevca ali nekaterih zelišč: Gospo'də:a je pər'nie:sla ob'la:žee. 'Ta: je pa 'tu:t 'bi: š'ta:mper š'na:psa pa 'ča:j. [← rus. čáj]

SSKJ + čebula || če'bọ: če'bọ:le m čebula; začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: 'A:čjo je b'lo:, pa so 'a:pco p're:j op'kọ:hali, pa 'žọ:po na'rẹ:dli, pa 'ma:l če'bọ:le na:tri, 'ča:s ni b'lo: ve'gẹ:te 'tək ko je z'de:j. [← ben. it. Cebolla]

SSKJ + čeljust || če'la:ust -i ž čeljust; del obraza, v katerem so vraščeni zobje: 'Ma:la 'ju:žna je b'la: pa 'ta:m ob 'e:nih ed'na:jstix. 'Tẹ: je b'la: pa s'və:jnska 'bəpča pa če'la:ust.

SSKJ + frauštik || f'ra:štik -a m zajtrk; obrok hrane, ki se jé zjutraj: 'Puo:l je še nap're:j na'rẹ:dla, pa f'ra:štik z'jəptra s'kọ:uxala. 'Tẹ: so b'li: pa ž'go:ŋki pa 'zi:le. [←nem. das Frühstück] SSKJ

+ furfelc || 'fu:rfc -a m furfelc; jajčna testenina za v juho: Smo pa košt'rọ:novo 'žọ:po 'ji:dli, pa 'na:tri 'ta:ko na'rə:bano 'ka:šo al pa 'ta:ke 'fu:rfce, 'puo:l pa 'ki:su kram'pi:r.

SSKJ - hantuh || 'xa:ntux -a m brisača; kos blaga določene oblike za brisanje telesa: Iz de'bẹ:liga 'xa:ntuxa si je na'rẹ:dla k'rọ:k na g'la:vo, da je na g'la:vo pos'ta:jila. [← nem. Handtuch]

SSKJ - hruškovec || g'ru:ševec -a m hruškovec; mošt ali žganje iz hrušk:'Tie:pkovec 'ti:st je pa g'ru:ševec.

SSKJ + jabolček || 'ja:buček 'ja:bučka m jabolčnik; mošt iz jabolk: 'Na:j'pa:rve je 'ja:buček, 'puo:l 'ti:stga 'pi:jemo, 'dọ:k g'rẹ:.

SSKJ -

71

južna || 'ju:žna -e ž kosilo; obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: Z'de:j bomo š'li: pa k 'ju:žni.

SSKJ - mala južina || 'ma:la 'ju:žna -e ž malica; manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva: 'Ma:la 'ju:žna je b'la: pa 'ta:m ob 'e:nih ed'na:jstix.

SSKJ - kaša || 'ka:ša -e ž kaša; jed iz oluščenega prosa: Smo pa košt'rọ:novo 'žọ:po 'ji:dli, pa 'na:tri 'ta:ko na'rə:bano 'ka:šo al pa 'ta:ke 'fu:rfce, 'puo:l pa 'ki:su kram'pi:r.

SSKJ + klobasa || kla'ba:sa -e ž klobasa; drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: 'Ma:mo k'ra:čo, 'ma:mo kla'ba:se, pa še sa'la:me 'tu:di.

SSKJ + korba || 'kọ:rba -e ž korba; pletena posoda za hrano: 'Na:ša 'ma:ma je 'mi:la z'mẹ:ram 'ta:k ok'rọ:glo 'kọ:rbo.

SSKJ - koštrun || košt'rọ:n -a m koštrun; skopljen oven: Smo pa košt'rọ:novo 'žọ:po 'ji:dli, pa 'na:tri 'ta:ko na'rə:bano 'ka:šo al pa 'ta:ke 'fu:rfce, 'puo:l pa 'ki:su kram'pi:r. [← ben. it. castron]

SSKJ + krap|| k'ra:p -a m krof; ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom: 'Ka:ko p'tə:co je na'rẹ:dla, pa bisk'vi:te, 'na:ša 'ma:ma je 'ra:da 'pie:kla 'ča:six k'ra:pe.

SSKJ - krompir || kram'pi:r -a m krompir; kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni užitni gomolji: 'Ta: so pa ž'go:ŋki s kram'pi:rom. [← kor. nem. grumtpirn, grumper, krumpir]

SSKJ + kisel krompir || 'ki:su kram'pi:r kisel krompir; krompirjeva solata.

72

kruh || k'ru:x -a m kruh; pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: g'la:nim je 'bi: 'ča:rn k'ru:x pa 'ti:sta s'və:jnska 'bəpča.

SSKJ + črni kruh || 'ča:rn k'ru:x črni kruh; kruh iz črne moke.

Slika 27: Kruh

mošt || 'muo:št -a m mošt; sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja: Pa 'muo:šta so se na'pə:li. [← furl. most]

SSKJ + oblaženje || ob'la:žee -a s oblaženje; prigrizek: 'Puo:l je pa gospo'də:a pər'nie:sla ob'la:žee. 'Ta: je pa 'tu:t 'bi: š'ta:mper š'na:psa pa 'ča:j

SSKJ -

ocvirek || oc'vi:rk -a m ocvirek; košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: 'Ze:j smo pa prip'ra:li špeciali'tẹ:to. Bojo 'a:jdovi ž'go:ŋki, pa 'gọ:bova 'žọ:pa, pa ko'ru:zni ž'go:ŋki, pa 'ki:slo m'la:ŋko, pa za'bẹ:ljeno z do'ma:čimi oc'vi:rkami.

SSKJ +

olbič || 'ọ:lbič -a m olbič; zelje in žganci s krompirjem: Na'rẹ:dli so pa 'tu:di 'ọ:lbič. 'Ta: so pa ž'go:ŋki s kram'pi:rom, pa 'zi:le z'ra:no.

SSKJ - pletenka || ple'ta:nka -e ž pletenka; velika opletena trebušasta steklenica: Ja, 'jəs s si na'li: ple'ta:nko 'muo:šta.

SSKJ +

73

potica || p'tə:ca -e ž potica; pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: 'Ka:ko p'tə:co je na'rẹ:dla, pa bisk'vi:te, 'na:ša 'ma:ma je 'ra:da 'pie:kla 'ča:six k'ra:pe.

SSKJ +

Slika 28: Potica

salama || sa'la:ma -e ž salama; podolgovat, valjast izdelek z nadevom iz sesekljanega mesa, slanine, začimb: 'Ma:mo k'ra:čo, 'ma:mo kla'ba:se, pa še sa'la:me. [← it. salàme]

SSKJ + sladica || sla'də:ca -e ž sladica; sladka jed, ki se navadno ponudi po glavni jedi: 'Puo:l je b'la: pa še 'ka:ka sla'də:ca.

SSKJ + šnaps || š'na:ps -a m šnops, žganje; žgana alkoholna pijača zlasti iz sadja: Gospo'da:r je 'ni:su 'ka:k 'li:ter š'na:psa. [← nem. Schnaps]

SSKJ - večerja || ve'čẹ:rja -e ž večerja; obrok hrane, ki se jé zvečer: Ve'čẹ:rjali so 'tọ:di 'ta:k. g'la:nem je b'la: 'a:ca, 'a:čjo.

SSKJ + vino || 'vi:no -a s vino; alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju: 'Ta: je pa 'vi:no.

SSKJ + zelje || 'zi:le -a s zelje; kulturna rastlina s tesno prilegajočimi se gladkimi listi: 'Puo:l je še nap're:j na'rẹ:dla, pa f'ra:štik z'jəptra s'kọ:uhala. 'Tẹ: so b'li: pa ž'go:ŋki pa 'zi:le.

SSKJ + žganci || ž'go:ŋki -ov m žganci; jed zlasti v obliki grudic, navadno iz moke, vode: 'Puo:l je še nap're:j na'rẹ:dla, pa f'ra:štik z'jəptra s'kọ:uhala. 'Tẹ: so b'li: pa ž'go:ŋki pa 'zi:le.

SSKJ +

74

ajdovi žganci || 'a:jdovi ž'go:ŋki; žganci, narejeni iz ajdove moke. turšni žganci || 'tu:ršni ž'go:ŋki; žganci, narejeni iz koruzne moke.

Slika 29: Žganci in kislo mleko

župa || 'žọ:pa -e ž juha; redka jed iz kakega živila ali iz vode, v kateri se je kuhalo meso: 'A:čjo je b'lo:, pa so 'a:pco p're:j op'kọ:hali, pa 'žọ:po na'rẹ:dli. [← srvnem. Suppe]

SSKJ + koštrunova župa || košt'ro:nova 'žọ:pa; juha iz koštunjega mesa. ovčja župa || 'a:čja 'žọ:pa; juha iz ovčjega mesa. gobova župa || 'gọ:bova 'žọ:pa; juha iz gob.

Slika 30: Gobova juha

75

OBLAČILA

bluza || b'lu:za -e ž bluza; žensko oblačilo za h krilu, navadno iz tanjšega blaga: 'Ba:le b'lu:ze 'ta: je b'lo: pa 'ra:s. Pa 'ka:k s'və:tar po'va:rxi. [← nem. Bluse iz frc.blouse]

SSKJ +

bela bluza || 'ba:la b'lu:za; bluza bele barve. fortuh || 'fi:rtuk -a m predpasnik; vrhnje, navadno zaščitno oblačilo, ki pokriva sprednji del telesa: 'Fi:rtuke so pa 'mi:le 'sa:ka. [← nem. Vortuch]

SSKJ - kikla || 'kə:kla -e ž kikla; žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa: 'Mi:la je 'kə:klo pa m'gu:če, či je 'mi:la š'ta:fe. [← srvnem. Kittel]

SSKJ + dolga kikla || 'da:ga 'kə:kla dolgo krilo; klobuk || kla'bọ:k -a m klobuk; navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: Za kla'bọ:kom pa na'va:dno 'šuo:pke.

SSKJ + rithauzne || 'ri:t'xa:zne -ø ž rithauzne; moške ¾ hlače: 'Kuo:sci so 'mi:li pa na'va:dno š'kuo:rne. Pa 'təte 'ri:t'xa:zne so 'ča:s 'nọ:sli. [← nem. Hose]

SSKJ - srajca || s're:ca -e ž srajca; moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: S're:co pa 'juo:pič.

SSKJ + pisana srajca || 'pə:sana s'ra:ca srajca različnih barv in motivov. svitar || s'və:tar -a m jopič; vrhnje (pleteno) oblačilo, zlasti moško, ki pokriva zgornji del telesa: 'Ba:le b'lu:ze 'ta: je b'lo: pa 'ra:s. Pa 'ka:k s'və:tar po'va:rxi. [← agl. Sweater]

SSKJ - škorenj || š'kuo:r -na m škorenj; obuvalo, ki sega do kolena ali čez: 'Kuo:sci so 'mi:li pa na'va:dno š'kuo:rne.

SSKJ +

76

štumf || š'ta:f -a m nogavica; pleteno oblačilo za na nogo: 'Mi:la je 'kə:klo pa m'gu:če, či je 'mi:la š'ta:fe. [← nem. der Strumpf]

SSKJ - tehl || 'ti:x -la m ruta; žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: 'Ti:x so pa 'ta:k al 'ta:k 'nọ:sle. [← nem. das Tüchel]

SSKJ - zoken || 'zọ:k -a m nogavica; pleteno oblačilo za na nogo: 'ča:six so 'bọ:l 'vọ:nene'zọ:kne 'nọ:sli. [←nem. die Socke]

SSKJ - volnen zoken || 'vọ:nen 'zọ:k; nogavica iz volne.

77

8. ANALIZA IN INTERPRETACIJA

Abecedni slovarček obsega 172 slovarskih gesel. Med besedami je največ

samostalnikov, in sicer 127 (74 %), sledi 24 (14 %) glagolov in 21 (12 %)

pridevnikov. Glede izvora narečnih izrazov je največ besed slovanskega izvora,

torej v slovarčku prevladujejo neprevzete besede. Teh je kar 131 (76 %), medtem

ko je prevzetih 41 (24 %). Med prevzetimi občutno prevladujejo germanizmi.

Neprevzete besede:

Opravilo: baba, babica ← pslovan. *baba 'stara ženska', izvira iz ide. otroške

besede *bb, ki je nastala s podvojitvijo lahko izgovorljivega zloga ba; brusiti,

nabrusiti ← pslovan. *brusiti je ponavljalni glagol od pslovan. *brъsnǫti 'otreti,

obrisati', izhaja iz ide. baze *bhre-k'/k- 'brisati, drgniti'; ded ← pslovan. *dĕdъ,

to je stara otroška reduplikacija (tipa mama, tata), nastala iz ide. *dhēdho/ā

'starejši član družine'; dekla, deklina ← izhodišče je verjetno *dĕtъk-la, kar je

izpeljanka iz manjšalnice *dĕtъka 'deklica'; delati ← pslovan. *dĕjati 'delati', iz

ide. korena *dheH- 'položiti, postaviti in delati'; detelja ← pslovan. *dętelъ,

dętel'a 'detelja' etimološko ni dokončno pojasnjeno; Snoj (1997: 87) izvaja besedo

iz *dętelъ 'detel', s prvotnim poenom *'ki je takšne barve kot detelj'*; gospodinja

(gospod) ← pslovan. *gospodъ iz ide. *ghos-pot-, zloženke s prvotnim pomenom

*'gospod(ar) obeda, gospod(ar) gostije'; grabljenje, grablje, grabljica, pograbiti ←

pslovan. *grabiti je ponavljalni glagol od pslovan. *gre(b)iti 'grebsti'; hlapec ←

pslovan. *xolpъcъ je manjšalnica od *xolpъ 'sluga, suženj, fant', besedna družina

etimološko ni zadovoljivo pojasnjena, morda izpeljana iz pslovan. *xoliti

'negovati, skrbeti'; kladivo ← pslovan. *kladivo je nastalo na osnovi ide. baze

*kelHd- 'tolči, klati'; klepati, klepec, klepe ← pslovan. *klepati 'tolči, bíti', je

verjetno imitativna beseda, nastala na osnovi onomatopeje *klep- (*klop-, *klap-),

ki posnema zvoke, nastale ob trku dveh trdih, navadno kovinskih predmetov;

kmetija (kmet) ← pslovan. *kъmetъ je verjetno izposojeno iz nekega romanskega

refleksa za lat. comes; kol ← pslovan. *kolъ je izpeljano iz ide. baze *kelH- 'tolči,

klati' in prvotno pomeni *'kar tolče, kolje'; kolo ← pslovan. *kolo je izpeljano iz

ide. korena *kel(H)- 'vrteti (se)'; konj ← pslovan. *kon'ь se je lahko razvilo iz

78

šibkosklonskih oblik; kopica ← pslovan. *kopica je manjšalnica od pslovan.

*kopa, ki je izpeljana iz *kopati. Beseda je prvotno pomenila *'izkopan kup

zemlje' in šele drugotno 'stog, kup sena ali pšenice'; kosa, kosec, kosišče, kositi,

košenje, košnja, pokositi ← pslovan. *kosa 'kosa' je tvorba na osnovi ide. korena

*k'es- 'rezati'; kozolec ← pisava kozộlec predstavlja verjetno narečni izgovor

kozúc, kar bi bilo upravičeno poknjižiti kozluc, kózlec. To je manjšalnica za slov.

kózel. Pomenski razvoj iz 'kozel' v 'ostrv', rogovilasta priprava za sušenje sena ali

žita; krava ← pslovan. *korva je izpeljano iz baze *k'erH- 'rog, vrhni del glave'. V

ide. *k'erHo 'rogata žival'; krma ← pslovan. *kъrma je verjetno tvorba na osnovi

ide. korena *(s)ker(H)- 'rezati' in izhodiščno pomeni *'odrezan, oddeljen delež

hrane'; kup ← pslovan. *kupъ se je razvilo iz ide. *koHpo- 'kup, grič'; lok ←

pslovan. *lǫkъ 'lok' se je razvilo iz ide. *lonko- 'krivina, kar je ukrivljeno,

upognjeno'; mejnik (meja) ← pslovan. *med'a je v ženskem spolu posamostaljeni

prid. ide. *medho- 'nahajajoč se na sredini, sredinski'; naložiti ← pslovan. *ložiti

je vzročni glag. od *let'i in prvotno pomeni 'povzročati, da leži'. Izhaja iz istega

ide. korena *legh- 'ležati'; obrniti ← prvotno je *ob(v)ъr(t)nǫti; oddahniti (dihati)

← pslovan. *dyhati 'dihati' je izpeljan iz ide. baze *dhes- 'pihati, dihati, prašiti';

oje ← pslovan. *oje se je razvilo iz ide. *HaHes-; otava, otavič ← pslovan.

*otava 'trava, ki zraste po prvi košnji' je verjetno izpeljano iz pslovan. *otaviti v

pomenu *'ponovno se pojaviti'; pereti ← pslovan. *pyrĕti 'goreti' iz ide. *paH

'ogenj'; perutnice (pero) ← pslovan. *pero 'pero' iz ide. osnove *p(t)er-, *p(t)en-

'pero', ki je lahko izpeljana iz korena *pet- 'leteti'; pesto ← pslovan. *pĕsta, *pĕsto

je prvotno pomenilo *'vdolbina v kladi, ki je služila za možnar', gre za izpeljanko

iz ide. baze *pes- 'tolči, teptati, drobiti, mleti'; peta ← pslovan. *pęta izpeljano iz

ide. korena *pent- 'iti, hoditi'; plast, plastiti ← pslovan. *plastъ je prvotno

pomenilo *'nekaj širokega, razvlečenega'. Razvilo se je iz ide. *plātto-; pod ←

pslovan. *podъ 'tla' nastalo iz ide. *po-dhHo- 'kar je spodaj položeno'; potlačiti

(tlačiti) ← pslovan. *tolčiti je ponavljalni glag. od pslovan. *telt'i; povezati

(vezati) ← pslovan. *vęzati 'vezati' je tvorba na podlagi ide. korena *ang'h- 'ozek,

ožiti, vezati'; raztrositi (trositi) ← pslovan. *trǫsiti 'tresti, stresati'; red, rednjak,

redovje ← pslovan. *rędъ 'vrsta, red' se je razvilo iz ide. *rdo- 'urejenost, red';

rezati ← pslovan. *rĕzati iz ide. baze *rēg' 'razbiti, rezati'; ročica (roč) ←

79

pslovan. *rǫka prvotni pomen je ali *'roki nekaj podobnega' ali *'kar pripada roki';

rog ← pslovan. *rogъ 'rog' prvotni pomen je verjetno *'štrleti'; seno ← pslovan.

*sĕno 'seno' prvotno 'trava', izhaja iz ide. *k'ó-no- 'trava'; sora ← pslovan. sъvora

'kar spenja, veže izpeljano iz pslovan. *sъverti; steber ← pslovan. *stъbъr se je

razvilo iz ide. *stobho/uro-; sušiti, osušiti (suh) ← pslovan. *suxъ 'suh, ne moker'

nastalo iz ide. *sáso-; trava, travnik ← pslovan. *trava je verjetno izpeljano iz

*traviti 'jesti, uživati, trošiti izhaja iz ide. baze *tre- 'treti, drobiti'; vile ←

pslovan. *vidly 'vile' je množinski samostalnik od *vidla 'krivina, kljuka'

izpeljanka iz ide. baze *e(H)- 'viti, upogibati'; voz ← pslovan. *vozъ razvilo iz

ide. *óg'ho- 'voz'; voziti ← pslovan. *voziti je ponavljalni glag od pslovan.

*vesti izhaja iz ide. korena *eg'h- 'vesti, voditi, peljati, premikati se'; zapikniti

(pikati) ← pslovan. *pikati, *pičiti se je verjetno razvilo iz ide. korena *(s)p(h);

zobi (zob) ← pslovan. *zǫbъ izhaja iz ide. *g'ombho- 'zob';

Hrana: čeljust ← pslovan. *čel'ustъ navadno povezujejo s *čelo in *-ustъ pa

povezujejo z usti; hruškovec (hruška) ← pslovan. *gruša in *kruša 'hruška' beseda

je verjetno izposojena iz nekega vzhodnega jezika; jabolček (jabolko) ← pslovan.

*ablъko je prvotno manjšalnica od ide. *āblu- 'jabolko'; južna, mala južna (južina)

← pslovan. *južina je izpeljano iz pslovan. *jugъ, ker je bil to prvotno obed, ki so

ga jedli opoldne, ko je Sonce najbolj na jugu; kaša ← pslovan. *kas'a 'kaša';

klobasa ← pslovan. *kъlbasa, beseda je lahko izpeljana iz pslovan. *kъlba,

*kъlbъ in tako sorodna s pslovan. *kolbъ 'gruda, kepa, okrogel kruh'. Če je ta

razlaga pravilna, je klobasa prvotno pomenila *'okrogla kepa mesa'; kruh

pslovan. *kruxъ je pomenilo 'odkrhnjen kos' in je izpeljano iz pslovan. *krušiti;

ocvirek izpeljano iz ocvreti v pomenu 'raztopiti', izhodiščni pomen je 'kar se ocvre'

tj. 'kar ostane po cvretju'; postreči (streči) plsovan. *stret'i 'čakati, prežati,

varovati' se je verjetno razvilo iz ide. *stérge/o- 'biti trd, nepremičen'; potica

nastalo v nar. izvoru iz povitíca, kar je izpeljano iz preteklega trpnega deležnika

*povitъ 'poviti' kar prvotno pomeni 'povito, zavito pecivo, zavitek'; večerja (večer)

← pslovan. *večerъ se je razvilo iz ide. *ekspero-; vino ← pslovan. *vino je

verjetno prevzeto iz lat. vīnum 'vino'; zelje ← pslovan. *zelъje je kolektiv od

*zelъ 'zelena rastlina'; žganci ← izpeljano iz slovan. *žьganъ, slov. žgan,

80

preteklega trpneha deležnika glagola *žet'i, slov. žgati, ker se žganci pripravljajo s

praženjem;

Oblačila: srajca ← je analogno po razmerju ptica – ptičica, izpeljano iz srajčica, to

pa se je razvilo iz sračica pslovan. < *sorčica; škorenj ← pslovan. *škorьn'i

'škorenj' je izpeljanka iz pridevnika *skorьnъ 'narejen iz usnja';

Prevzete besede:

Slovarček zajema 41 (24 %) prevzetih besed, ki jih lahko glede na izvor razdelimo

na germanizme, romanizme in druge prevzete besede. Največ je germanizmov, in

sicer 90 % (iz nem. 57 %, srv. nem. 23 %, stv. nem. 6 %, bav. nem. 6 %, avst.

nem. 3 %, kor. nem. 3 % in ang. 2 % ). Te besede so: 'a:ksa, 'bi:rt, 'ki:tna, k'rə:pa,

'lo:ta, 'li:grut, 'lə:kof ,'lọ:jtra, 'lọ:jtšek, lu'cie:rna, po'bo:sat, 'rə:ža, 'ru:št, š'ke:d,

'šə:ja, š'pe:roc, š'pə:ca, š'ti:l, št'ri:k, 'to:ca, p'rọ:bat, t'ra:tca, 'vo:ga, 'ci:kar,

f'ra:uštik, 'xa:ntux, k'ra:p, kram'pi:r, š'na:ps, 'žə:pa, b'lu:za, 'ti:x, 'kə:kla, š'ta:f,

'zọ:k, s'və:tar.

Najstarejše nemške izposojenke segajo v obdobje stare visoke nemščine oz.

alpskoslovansko obdobje (7.–11. stoletje). Ostale so srednjevisokonemške in

poznejše, zlasti iz bavarske in avstrijske nemščine.

V slovarčku so tudi 4 (10 %) besede romanskega izvora: košt'ro:n, če'bə:,

'muo:št, sa'la:ma. Največ besed je prevzetih iz italijanščine, in sicer: čebula ←

prevzeto iz ben. it. cebolla, koštrun ← prevzeto iz ben. it. castron, mošt prevzeto

iz furl. most, kar se je razvilo iz lat. mustum 'mlado vino', salama ← prevzeto iz it

salàme 'salama'.

81

9. SKLEP

Mesto Zreče je iz nepomembne in neprepoznavne vasice, obdane s travniki in

polji, postalo eno izmed najbolj razvitih in bogatih občin v Sloveniji. Leži pod

obronki Pohorja v Dravinjski dolini. Kot enotno naselje se je razvilo šele v

zadnjih dvajsetih letih, in sicer iz vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrave in

leta 1987 postalo mesto. Začetki izrazitejšega gospodarskega razvoja Zreč segajo

v drugo polovico 18. stoletja. Takrat zasledimo začetke železarstva, žagarstva,

premogovništva, obrti in trgovine. Geografska lega Zreč in naravno bogastvo v

okolici sta domačinom predstavljala odlično izhodišče za odprtje obrtnih

dejavnosti, iz katerih se je v novejšem času razvila uspešna industrija. Pomembna

pridobitev Zreč je bila izgradnja ozkotirne železnice Poljčane–Slovenske

Konjice–Zreče, katere primarna naloga je bila prevažanje tovora, kasneje pa je

domačinom odprla precejšnje možnosti za zaposlitev in boljši zaslužek v drugih

mestih. Po prvi svetovni vojni se je v Zrečah razvila še danes živa panoga,

kovaška industrija. Zreče so tako zrasle v pravo industrijsko središče z danes

znanima podjetjema Unior d. d. in Swaty-Comet. Poleg močne industrije pa je

mesto še danes ponekod ohranilo podeželski videz.

Zreški govor spada k južnopohorskim govorom južnopohorskega narečja in je del

štajerske narečne skupine. Samoglasniški sestav tega govora vsebuje dolge

naglašene samoglasnike in kratke nenaglašene samoglasnike. Vsi naglašeni

samoglasniki so samo dolgi, medtem ko so nenaglašeni samo kratki. Naglašeni so

nastali iz stalno dolgih samoglasnikov, staro- in novoakutiranih samoglasnikov v

nezadnjih in zadnjih ali edinih besednih zlogih ter iz umično naglašenih

samoglasnikov.

Poleg obeh splošnoslovenskih naglasnih premikov je bil izveden še umik naglasa

s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: ženà → žѐna, kosà

→ kòsa, məglà → mgla (novonaglašeni polgalsnik se je nato podaljšal in

diftongiziral: 'žie:na, 'kuo:sa, 'mie:gla)

82

Najmlajši je naglasni umik v posameznih besedah s cirklumflektiranega dolgega

končnega, zlasti odprtega zloga: 'lie:xk, 'mie:s, z'lo:t. V govoru je ohranjen

tudi premični naglasni tip na osnovi: 'jie:zik je'zə:ka.

Samoglasniški sistem dolgih naglašenih samoglasnikov je monoftongično-

diftongičen in vsebuje naslednje vokale: i:, u:, ẹ:, ọ:, e:/ə:, o:, e:, o:, ie:, uo:, a:,

a:, a in ar.

Dolgi i je nastal iz staroakutiranega ĕ (jat): st'ri:xa 'streha', staroakutiranega jata v

položaju pred r: 'mi:ra 'mera', novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu:

'zi:le 'zelje', staroakutiranega i v zadnjem ali edinem zlogu 'mi:š 'miš' in po

mlajšem naglasnem umiku naglašenega i: 'ci:gan 'cigan'. Diftong ẹ:/ə: je nastal iz

stalno dolgega i: 'lə:st 'list', staroakutiranega i v nezadnjem besedne zlogu: 'xǝ:ša 'hiša'

in v redkih primerih tudi iz staroakutiranega i v zadnjem besednem zlogu: 'bə:k 'bik'.

Dolgi ẹ je nastal iz stalno dolgega polglasnika: 'dẹ:n 'dan', novoakutiranega

polglasnika v nezadnjem zlogu: 'mẹ:ša 'maša', stalno dolgega nosnegaa ę: 'pẹ:t

'pet' in staroakutiranega nosni ę v nezadnjem besedne zlogu: 'dẹ:tela 'detelja'.

Diftong ie je nastal iz sekundarno naglašenega e: 'žie:na 'žena', novoakutiranega

polglasnika v zadnjem besednem zlogu: 'pie:s 'pes', sekundarno naglašenega

polglasnika: 'mie:gla 'megla', staroakutiranega nosnega ę: 'vie:č 'več',

novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: k'mie:t 'kmet', po mlajšem

naglasnem umiku naglašenega e: 'mie:s 'meso' in iz staroakutiranega jata v

zadnjem besednem zlogu: 'die:t 'ded', 'sie:m 'sem'; Dolgi e je nastal kot položajna

varianta iz a:: 'be:ta 'bajta'. Diftong a: je nastal iz stalno dolgega ĕ: g'ra:x 'greh'

in stalno dolgega e: dre'va:sa 'drevesa'. Dolgi a nastal iz staroakutiranega a v

zadnjem ali edinem besednem zlogu: b'ra:t 'brat' in po naglasnem umiku: 'za:čnem

'začnem'. Dolgi u je nastal iz novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu:

'xu:ja 'hoja', staroakutiranega u v zadnjem ali edinem besednem zlogu: k'ru:x

'kruh' in stalno dolgega o v položaju pred j: g'nu:j 'gnoj'. Diftong ọ: z ozkim o-jem

nastal iz dolgega u: 'kọ:pit 'kupiti', 'lọ:kna 'luknja', p'lọ:vat 'pljuvati'. Dolgi ọ je

nastal iz stalno dolgega nosnega ǫ: d'rọ:k 'drog', staroakutiranega nosnega ǫ v

nezadnjem besednem zlogu: 'kọ:ča 'koča', in nosnega ǫ pod terciarnim naglasom:

'zọ:bi 'zobje'. Diftong uo je nastal iz umično naglašenega o: 'kuo:nec 'konec' in

83

novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: 'kuo: 'konj'. Dolgi o je nastal iz

stalno dolgega a: g'lo:va 'glava' in staroakutiranega a v nezadnjem besednem

zlogu: k'ro:va 'krava'. Diftong a: je nastal iz stalno dolgega o: 'ba:k 'bog',

staroakutiranega samoglasniškega 'da:ga 'dolga', stalno dolgega

samoglasniškega : 'va:k 'volk' in nenaglašenega samoglasniškega : 'pa:x 'polh'.

Samoglasniški se v zreškem govoru izgovarja kot a:r:'pa:rst 'prst', s'ma:rt 'smrt'.

V zreškem govoru se pojavlja tudi en kratko naglašen fonem, in sicer polgasnik:

'jəs v pomenu 'jaz', 'jəl v pomenu 'a ne', 'jəptro v pomenu 'jutro', 'mənde v pomenu

'menda'.

Za razliko od dolgih pa je samoglasniški sistem kratkih nenaglašenih

samoglasnikov monoftongičen in vsebuje naslednje vokale: i, u, , e, o, a in ar.

Razvili so se iz izhodiščnih praslovanskih nenaglašenih samoglasnikov.

Samoglasniški upad pri nenaglašenih vokalih se v zreškem govoru redko pojavlja.

Pojavi se ob onemitvi samoglasnikov i, ĕ in ə v položaju ob zvočnikih l, n in r:

'ki:d 'teden', onemitvi končenega -i pri glagolih v nedoločniku: 'die:lat 'delati', in

onemitvi polglasnika pred končnim -m. Le-ta takrat preide v n: s 'sem', 'si:d

'sedem', 'nə:s 'nisem'. V prednaglasnem in ponaglasnem položaju je opazno tudi

ukanje, in sicer ko nenaglašeni o preide v skoraj čisti u → : m'gu:če 'mogoče',

p'tə:ca 'potica', 'ču:dn 'čudno', 'sie:n 'seno'.

Soglasniki se v zreškem govoru od soglasnikov v knjižnem jeziku ne razlikujejo

močno. Soglasniški sestav zajema zvočnike l, r, m, n, j, , v (z variantama f in )

ter nezvočnike p, t, k, s, š, b, d, g, z, ž, c, č, f in x.

V abecednem slovarčku narečnih poimenovanj je zbranih 172 slovarskih gesel.

Prevzetih besed je 41 (24 %). Iz analize besedja je razvidno, da je imela največji

vpliv na narečno besedje nemščina, najverjetneje zaradi močnega vdora

germanizmov v času svetovnih vojn. Prevzetih nemških besed je v slovarju kar 90

%. Nekaj malega se pojavljajo tudi romanizmi, in sicer 10 %.

Med raziskovanjem sem ugotovila, da je običaj košnje trave slabo ohranjen, ne le

v praksi, pač pa tudi v pisnem viru. Le redko kje po Sloveniji še uprizarjajo ta

običaj v pravem pomenu, zato čedalje bolj tone v pozabo. Včasih so se kmetje

84

veselili košnje, saj je bil ta dan prazničen in je bil poleg košnje pomemben tudi

zaradi druženja. Ljudje so se po večdnevnem trdem delu vedno znali pozabavati in

kaj zapeti. Danes pa je veselo petje zamenjalo brnenje traktorja. Ljudje so

dandanes vse preveč obremenjeni in vse preveč hitijo. Nimajo časa za obujanje

starih običajev, zato ti izginjajo. S tem pa na žalost izginjajo tudi narečni izrazi v

povezavi z običaji, ki se jih spomni samo še peščica.

85

10. LITERATURA

Benedikt, F. (1994): Vprašalnice za zbiranje narečnega gradiva. Ljubljana: Založba ZRC.

Belina, A. (2009): Narečna gozdarska terminologija na Keblju pri Oplotnici. Diplomsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične vede Koper.

Bezlaj, F. (1976, 1986, 1995): Etimološki slovar slovenskega jezika I, II, III. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gričnik, A. (2006): Jurij Vodovnik. Po njegovih poteh. Celje: Grafika Gracer.

Koletnik, M. (2008): Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnostjo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru.

Kuret, N. (1989): Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Ma-tisk.

Lajh, E. (2002): Občina Zreče v času in prostoru. Zreče: Občina Zreče.

Logar, T. (1993): Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Logar, T. (1996): Dialektična podoba Pohorja. V: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave (str. 191-199) Ljubljana: ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.

Logar, T. (1956): Dialektološke študije 8. Prispevek h kvalifikaciji pohorskih govorov. Slavistična revija, letnik 9 (30-34).

Logar, T. (1968): Štajerska narečja. Jezik in slovstvo, letnik 13, številka 6 (171-175).

Pleteršnik, M. (2006): Slovensko-nemški slovar (A–O). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Pleteršnik, M. (2006): Slovensko-nemški slovar (P–Ž). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Snoj, M. (1997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.

86

Strmšek, K. (2006): Glasoslovna in oblikoslovna podoba govora Žič. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Zorko, Z. (1998): Oplotniški govor. V: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo.

87

11. PRILOGA

1. Kdaj je bila prva košnja?

2. Kdo je vodil kmetijo?

3. Njegova žena je bila?

4. Ženi je pri opravkih pomagala?

5. Gospodarju pa je pomagal?

6. S čim so kosili?

7. Kako se imenuje držalo kose?

8. Kako se imenuje rezilo kose?

9. Kako se imenujejo ročice na kosi?

10. S čim so grabili pokošeno travo?

11. Kaj so delali z grablji?

12. Grabljenje.

13. Kako se imenuje držalo grabelj?

14. Na glavi grabelj so?

15. Kaj je to? (nanaša se na lok grabelj)

16. So bile grablje plastične?

17. Kdo je kosil travo?

18. Eden je?

19. Kaj so delali kosci?

88

20. Eden je?

21. Kdo je travo na koncu pograbil?

22. Ob kateri uri so pričeli s košnjo?

23. Zakaj tako zgodaj?

24. Kako se imenuje košnja okoli hiše?

25. So imeli pred začetkom košnje zajtrk?

26. Kaj so kosili kosci?

27. Travo so kosili na gospodarjevem …?

28. Vsak kosec si je doma pripravil koso. Da je bila bolj ostra, jo je?

29. Za pasom je imel (oselnik)?

30. Kaj je bilo v oselniku?

31. So dodajali kis ali kačjo glavo?

32. S čim so nabrusili koso (brusni kamen)?

33. Če je kosec s koso zadel ob kamen, se mu je kosa …?

34. Kdaj so imeli prvo malico in kako se je malica imenovala?

35. Kaj so jedli in pili?

36. Na travnik so odnesli stroj za klepanje. Kako se ta stroj imenuje (slika)?

37. Kako se imenuje železni del, kamor se položi kosa?

38. Kako se imenuje železna glava na stroju?

39. Kako se imenuje grlo na tem stroju?

40. Kako se imenujejo noge?

41. S čim so sklepali kose?

89

42. Kako se imenuje človek, ki je klepal?

43. Ob začetku košnje so se kosci postavili v eno …?

44. Ena je?

45. Kako se je imenoval prvi, najboljši kosec?

46. Vsak kosec je rezal svojo …?

47. Kako se reče, da so morali kositi vsi hkrati?

48. S čim so si gasili žejo?

49. Kako imenujete leseno 20 litrsko posodo za pijačo?

50. Kako imenujete pleteno košaro oz. posodo, v kateri je dekla prinesla

malico?

51. Kdaj so imeli zajtrk in kako se zajtrku reče v narečju?

52. Kaj so zajtrkovali?

53. Kaj naredijo grabljice s pokošeno travo?

54. Kaj se je naredilo z mrvo okoli poldneva?

55. Čemu so obračali travo?

56. Proti poldnevu je sledilo kosilo oz. ?

57. Kaj se je takrat navadno jedlo in pilo?

58. Iz koliko vrst različne hrane je moralo biti kosilo? Kako se temu reče?

59. Po kosilu je sledil počitek, ki so ga po navadi izkoristili za valjanje. Kako

je to potekalo?

60. Po drugem obračanju je sledila malica. Kaj se je jedlo in pilo takrat?

61. Kako v narečju rečeti mrvi?

62. Kako rečete senu?

90

63. Kakšna je razlika med mrvo in senom?

64. Ker prvi dan mrva še ni bila suha, so jo spravili v …?

65. Zakaj se je to naredilo?

66. Kako se je to naredilo?

67. Kakšna je razlika med kupi in kopicami?

68. Kaj so imele kopice na sredini?

69. Zakaj so se naredile kopice?

70. Kaj je bilo potrebno narediti naslednji dan s kupi in zakaj?

71. Zakaj ni bilo dobro, če je na pol posušeno travo zmočil dež?

72. Kam so spravili mrvo, če se je pripravljalo na dež?

73. Kako imenujete ta dva kozolca (slika)?

74. Kako se imenujejo stebri kozolca?

75. Kako se imenujejo late kozolca?

76. Kako se imenuje streha kozolca?

77. Kakšna je razlika med ruštom in streho?

78. Kaj je redovje?

79. Kaj se je zgodilo s posušeno travo?

80. Kam so naložili seno?

81. Kako se je imenoval ta voz (slika)?

82. Kako imenujete oje?

83. Kako rečete kolesu?

84. Kako imenujete pesto?

91

85. Kako imenujete ročico?

86. Kako se imenuje deska na vozu?

87. Kako rečete vagi?

88. Kako se imenuje os?

89. Kako se imenuje oplen?

90. Kako imenujete sprednji del voza?

91. Kako imenujete zadnji del voza?

92. Kako imenujete soro?

93. Kako so nalagali seno na voz?

94. S čim so nalagali seno?

95. Kako se imenuje držalo vil?

96. Kako se imenuje glava vil?

97. Kako se imenuje lesena palica, ki so jo naložili na seno?

98. Zakaj je bil potreben žrd?

100. Kdo je peljal voz?

101. Kam so odpeljali voz?

101. Ko so voz pripeljali na domačijo, je sledilo kaj?

102. Kam so spravili seno in kako?

103. Je bil zadnji voz naložen drugače in če, kako?

104. Z zadnjim vozom so se pripeljale tudi grabljice in hlapec. Značilno je bilo,

da so iz zadnjega snopa sena naredili lutko. Kako se je imenovala?

105. Kaj so navadno večerjali?

92

106. Konec košnje so obhajali s posebno pojedino, imenovano …?

107. Kaj se je takrat jedlo in pilo?

108. Košnja je bila včasih pravi praznik, zato so se zanjo lepo oblekli. Kako so

bili oblečeni kosci?

109. Kako so bile oblečene grabljice?

110. Koliko košenj je bilo na leto?

111. Kako se je imenovala prva košnja?

112. Kako se je imenovala druga košnja?

113. Kako se je imenovala tretja košnja?

114. Kakšne vrste trave najdemo na travniku?

115. Iz kakšnih rož so dekleta naredila šopke za svoje izbrance?