univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · najpomembnejši baročni dosežki v...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

Leonora Ajrizaj

Maribor, 2015

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

NOVOVEŠKI IN BAROČNI MARIBOR

GRADUATION THESIS

MARIBOR IN THE MODERN HISTORY AND BAROQUE

Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan

Kandidat: Leonora Ajrizaj

Maribor, 2015

Lektorica: Barbara Srnko, prof. slovenščine

Prevajalec: Rok Fištravec, uni. dipl. prevajalec in tolmač za angleški jezik

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za njegov čas,

strpnost in napotke, ki mi jih je tekom pisanja namenil. Zahvalila bi se tudi svoji

družini in fantu za vztrajno podporo.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Leonora Ajrizaj, rojena 02.03.1988, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Univerzitetni enopredmetni nepedagoški program

zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Novoveški in baročni

Maribor pri mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 05. 05. 2015

__________________________________

(podpis študenta-ke)

POVZETEK

Diplomska naloga obravnava novoveški in baročni Maribor. Le-ta ima dve težišči:

prvo je historično in obravnava zgodovinski oris srednjeveškega in novoveškega

mesta Maribor, obe zemljiški gospostvi, mestno upravo, cerkvene in redovne

ustanove ter strukture novoveškega Maribora. Težišče drugega dela diplomske

naloge je umetnostnozgodovinsko, saj obravnava barok kot temeljno novoveško

umetnostno smer v Mariboru. Barok je zadnji univerzalni stil v zgodovini

evropske umetnosti. Uveljavil se je najprej v Italiji kot novost po tridentinskem

koncilu sredi 16. stoletja zmagoslavne in vsestranske borbene Cerkve.

Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. stoletju, in

sicer po velikih mestnih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662. Po teh požarih

so bile stavbe prenovljene, tako da so že kazale vplive zgodnjebaročnih potez.

Najpomembnejši baročni dosežki v Mariboru: poleg mariborskega gradu in

rotovža sem sodijo tudi meljski dvor, Hoferjeva hiša, žički dvor, meščanski špital,

minoritski kolegij, mariborska stolnica, jezuitski kolegij, grad Betnava, župnija sv.

Magdalene v Mariboru, vetrinjski dvorec, salzburški dvor, nekdanja židovska

sinagoga itd. Neločljivi del mestne vendute so še baročna znamenja, med katerimi

je najpomembnejše Marijino ali kužno znamenje na Glavnem trgu.

Ključne besede: srednjeveško in novoveško mesto Maribor, mariborski zemljiški

gospostvi,strukture novoveškega Maribora, barok v Mariboru.

ABSTRACT

My graduation thesis deals with the city of Maribor in the early-modern and

baroque period. Thesis has two main parts. The first part is historical and presents

the historical outline of the city of Maribor in Middle Ages and early modern era,

two Maribor ground estates, municipality, ecclesiastic and monastic institutions,

and the structure of Maribor in early modern age. The second part is art historical

and deals with the period of baroque as the main art movement in early modern

period in Maribor. Baroque is the last universal style in the history of European

art. It was enforced as a novelty after the Council of Trent in the middle of 16th

century in Italy by the triumphant and broadly combative Catholic Church. Early

baroque elements appeared on buildings in Maribor already in 17th

century, after

the devastating fires in 1601, 1648, 1650 in 1662. After the fires, the buildings

were renovated and have started to show the influences of early baroque features.

The most important baroque achievements in Maribor are: the Maribor Castle and

town hall, the mansion Meljski dvor, the Hofer’s house, the Žiče Mansion, the

city hospital, the Minorite college, the cathedral, the Betnava mansion, the parish

of St. Magdalena, the mansion Vetrinjski dvorec, the Salzburg mansion, the

former Jewish synagogue etc. The inseparable parts of the city architecture are

also baroque plaques. The most important one is Mary’s or Plague Memorial at

the Main Square of Maribor.

Key words: medieval and modern age city of Maribor, Maribor ground estates,

structures of early modern age Maribor, baroque in Maribor.

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................. 1

1 BISTVENE POTEZE ZGODNJENOVOVEŠKEGA MESTNEGA RAZVOJA

IN DOGAJANJE V MESTU ............................................................................................ 2

1.1 Maribor v srednjem veku ................................................................................. 2

1.2 Maribor v novem veku ..................................................................................... 7

2 OBE MARIBORSKI ZEMLJIŠKI GOSPOSTVI ............................................... 13

2.1 Gospostvo Gornji Maribor ............................................................................. 13

2.2 Gospostvo Grad Maribor ............................................................................... 18

3 MESTNA UPRAVA, CERKVENE IN REDOVNE USTANOVE ...................... 24

3.1 Mestna uprava ................................................................................................. 24

3.2 Cerkvene in redovne ustanove ....................................................................... 29

4 STRUKTURE NOVOVEŠKEGA MARIBORA .................................................. 43

4.1 Začetki mariborskega prebivalstva ............................................................... 43

4.2 Posestna in socialna slojevitost ....................................................................... 45

4.3 Demografska gibanja ...................................................................................... 46

4.4 Narodnostna sestava ....................................................................................... 49

4.5 Poklicna struktura .......................................................................................... 50

5 TOPOGRAFSKI OPIS MESTA ............................................................................ 54

6 BAROK ̶ TEMELJNA NOVOVEŠKA UMETNOSTNA SMER ..................... 57

7 BAROČNA ARIHITEKTURA IN ARHITEKTI V MARIBORU ..................... 63

8 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 75

VIRI IN LITERATURA, SPLETNO GRADIVO ........................................................ 82

1

UVOD

V diplomski nalogi je predvsem predstavljena novoveška zgodovina mesta

Maribor in baročna arhitektura ter arhitekti v Mariboru. Naloga obsega Maribor v

času novega veka iz historičnega in umetnostno-zgodovinskega vidika. O samem

mestu Maribor v novoveški dobi je že veliko raziskanega in napisanega, medtem

ko še danes, v začetku 21. st., ni konkretnejše obdelave baroka v Mariboru. Barok

je v diplomski nalogi umeščen kot temeljna umetnostna smer novoveškega

Maribora. Diplomsko delo je sestavljeno iz osmih poglavij in več podpoglavij.

Prvo poglavje zajema bistvene poteze novoveškega mestnega razvoja in dogajanje

v mestu. Sledi poglavje o obeh mariborskih zemljiških gospostvih: gospostvu

Gornji Maribor, ki je imelo sedež v gradu na Piramidi, ter spodnjem gospostvu

Grad Maribor, ki je postalo naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega

gospostva. Sledi kratek pregled mestne uprave in cerkvenih ter redovnih ustanov.

Četrto poglavje, ki je najobsežnejše, zajema strukture novoveškega Maribora, ki

so razdeljene v podpoglavja od začetkov mariborskega prebivalstva, posestne-

socialne slojevitosti, demografskih gibanj, narodnostne sestave pa do poklicne

strukture novoveškega prebivalstva.

V petem poglavju sledi topografski opis mesta: v okvirju vsake četrti je opisanih

12 objektov, med njimi so tudi tisti, ki so v času baroka doživeli zunanje in

notranje spremembe. V šestem in sedmem poglavju je barok predstavljen kot

umetnostna smer v novoveškem Mariboru, s poudarkom predvsem na baročni

arhitekturi v Mariboru in baročnih arhitektih. V zaključnem poglavju so

predstavljene ugotovitve in spoznanja, ki so nastala ob preučevanju virov in

literature, nato sledi še spisek le-teh.

2

1 BISTVENE POTEZE ZGODNJENOVOVEŠKEGA MESTNEGA

RAZVOJA IN DOGAJANJE V MESTU

1.1 Maribor v srednjem veku

Začetki mesta Maribor segajo v 12. st., ko je bil, kot kaže, šele pod štajerskim

mejnim grofom Otokarjem III. (1129/38–1165) iz rodbine štajerskih Otokarjev, na

južni konec Počehovskega brega, torej na Piramido, prenesen njihov dotedanji

upravni sedež na Dravskem polju. Dotlej je namreč to funkcijo že pod njihovimi

predhodniki opravljal grad Hompoš (Pohorski dvor).1

Grad na Piramidi je v virih prvič omenjen v listini, datirani z 20. oktobrom 1164,

in pomenljivo poimenovan Marchburch, torej Grad v marki (mejni krajini).2

Postavljen je bil tako zaradi nadzora nad najkrajšo in najudobnejšo potjo med

starimi in novimi otokarskimi posestvi, kot tudi z izrecnim namenom postati

središče njegove uprave v Podravju. Hkrati kaže, da je postavitev gradu Maribor

in pod njim nastajajočega naselja pospešila otokarska izguba Slovenj Gradca, ki

so ga leta 1164 prevzeli grofje Andeški. Izgubljeni prehod čez Dravo je sin

Otokarja III., Otokar IV. (1164–1192), dal uspešno nadomestiti z ustanovitvijo

novega tržnega naselja na mestu, kjer so bile reliefne razmere za izgradnjo

trajnega mostišča najugodnejše. Že v 12. st. je nastal utrjen deželnoknežji dvor,

prvič omenjen leta 1181, ki je stal severno od tržnega naselja, ob današnji

Gospejni ulici. Vaški oziroma agrarni del naselbine je ležal v severovzhodnem

kotu kasnejšega mestnega jedra, medtem ko v tržni naselbini niso živeli kmetje,

temveč predvsem obrtniki ter uslužbenci dvora.3

Če si ogledamo tloris starega Maribora, ne moremo spregledati, da je na njegov

nastanek vplivala Drava. Vzporedno z reko teče Koroška cesta, ki se na vzhodnem

koncu razširi v lijakasti Glavni trg. To je bil bistveni del mariborskega

urbanističnega razvoja: nanj so se navezovale stranske komunikacije in stara

ulična mreža, na Glavnem trgu sta se srečali obe cesti, ki sta povezovali Maribor s

svetom. Ta tloris je bil zajet v skoraj kvadratičen okvir prvotnega mestnega

obzidja, ki so ga v zgodnji fazi sezidali že v 13. st., in je vse tja do začetka 19. st.

1 Peter Štih, K predzgodovini mesta Maribor, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 251.

2 Sergej Vrišer, Maribor, Ljubljana 1984, str. 36 (dalje: Vrišer, Maribor).

3 Jože Curk, O urbani zgodovini Maribora do konca 18. stoletja, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 326.

3

uravnavalo urbanistični ritem obdravskega mesta. Obzidje je oklepalo ozemlje, ki

je merilo približno 25 ha. Dolga stoletja so ga izpopolnjevali, da je imelo vedno

več stolpov, troje večjih in troje manjših mestnih vrat. Stare grafike nam kažejo,

da je obzidje še v 17. st. obdajal jarek, v katerega se je stekala voda iz ribnikov za

Piramido in iz potoka izpod Kalvarije.4

Še preden je naselbina postala trg, je v listini, nastali med letoma 1185 in 1192,

torej v času Otokarja IV., tukaj posredno že izpričana (pra)župnija, z najzgodnejšo

neposredno omembo v listini iz leta 1189. Sama cerkev je prvič omenjena šele

leta 1248. Edini samostan, ki je v mestu in njegovih primestjih deloval pred 17.

st., ko so v Ulrikovo (Graško) primestje prišli kapucini, je bil minoritski, prvič

izpričan v listini iz let 1273–1274. V času kralja Otokarja II. je mestna naselbina

nato doživela obdobje najživahnejše gradbene dejavnosti v vsej fevdalni dobi in z

njo ustvarila scenarij za svoj nadaljnji urbani razvoj do konca 18. st. Omenjeni

razvoj je najbolj zaznamovala postavitev obzidja, s katerim se je mesto obdalo v

tretji četrtini 13. st., potekalo pa je v liniji današnjih Strossmayerjeve in

Gregorčičeve ulice, Trga svobode, nekdanje Svetozarevske ulice ter ob Dravi.

Obzidje je zajelo površino okoli 25 ha in s tem kar za štirikrat preseglo površino

naselbine, ki je sicer že pred tem bila, verjetno do konca 12. st., zavarovana z

zemeljskimi in lesenimi utrdbami. Obzidje v 13. st. je bilo zgrajeno v naglici, saj

ga ni varoval noben stolp.5

Le-ti so bili zgrajeni v prvi četrtini naslednjega stoletja, ko je obzidje dobilo tri

vogalne stolpe, razen na jugovzhodu, na vpadnicah pa glavna mestna vrata:

stolpasta Ulrikova (Spodnja, Graška), hišasta Gospejna (Gornja, Koroška) in

dvojna, zunanja in verjetno lesena Dravska vrata. Kasneje so bila urejena še

druga, manjša mestna vrata: srednjeveška Pristaniška in Židovska, renesančna

Mesarska, baročna Grajska ter klasicistična Drevoredna. K obrambnemu sistemu

mesta je sodil tudi v drugi četrtini 14. st. ob župnijsko cerkev prislonjeni

obrambni in opazovalni stolp, kasnejši zvonik. V istem st. je obzidje dobilo sedem

polstolpov, pet v severni in dva v vzhodni stranici. Postavitev obzidja je v mestu

do konca 14. st. povzročila nov prometni režim, saj so bile prekinjene obstoječe

4 Vrišer, Maribor, str.37.

5 Žiga Oman, Lučka Mlinarič, Zdenka Semlič Rajh, Maribor: mesto, hiše, ljudje, Maribor 2012,

str.20 (dalje: Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor).

4

prometne poti. Pot od mostišča čez današnji Vojaški trg proti severozahodu se je

sprva morda prenesla na Splavarski prehod, zlasti po uveljavitvi Gosposke ulice

kot glavne prometnice proti Radgoni, v drugi polovici stoletja pa na Dravsko ulico

in Koroško cesto. S tem je današnji Glavni trg, kot križišče glavnih prometnic,

postal trgovsko in dejansko središče mesta. Drugi središči mesta sta se razvili na

Lentu kot območju čolnarske, splavarske, usnjarske in mlinarske dejavnosti, ter v

judovski četrti oziroma getu v jugovzhodnem delu mesta, v kateri je bil denarniški

center mesta. Razvoj mesta je bil vseskozi povezan z razvojem njegovega

gospodarstva.6

Gospodarstvo je v Mariboru slonelo na obrti in trgovini, še posebej na trgovini z

vinom. V povezavi z njo se je v mestu, predvsem v 14. st., pojavilo več

(svobodnih) dvorov in hiš, katerih lastniki so bili zlasti samostani in (nad)škofije.

Druga trgovina, ki je močno vplivala na urbani razvoj mesta, je bila trgovina z

lesom, s katero je, hkrati z iz nje izšlim splavarstvom, povezan razvoj Lenta.

Pomembna je bila tudi trgovina s kožami. Gospodarski razcvet je Maribor

začenjal doživljati pod Habsburžani, ki so kot štajerski deželni knezi sledili kralju

Přemislu ter gospodarsko moč mesta izkoristili v lastno korist. Medtem ko sta bili

posvetna in cerkvena gospoda poglavitni proizvajalki agrarnih pridelkov,

predvsem vina, so bili meščani zlasti obrtniki, ki so se preživljali tudi s

kmetovanjem. Večina trgovcev med meščani, ki so po številčnosti precej

zaostajali za obrtniki, je bila kramarjev. S trgovanjem na daljavo se je ukvarjalo

predvsem judovsko prebivalstvo, v mestu prisotno od druge polovice 13. st.,

dokler jim stoletje kasneje niso deželni knezi začeli tega vse bolj omejevati. Med

obrtniki so po številčnosti prevladovale osnovne, najbolj potrebne za življenje

meščanov. Pred iztekom srednjega veka, ko so tudi v Mariboru že izpričani prvi

cehi, so tako prednjačili peki, čevljarji, usnjarji in mesarji.7

Seveda so bile zastopane tudi druge obrti, tako kot tiste, tesno povezane s prej

naštetimi (jermenarji, mlinarji, sedlarji itd.). Izrazito obrtniška je bila, po

razdelitvi mesta na četrti v 14. st., prva četrt, ki je obsegala približno vzhodno

tretjino mesta. Ob obrtnikih je Maribor premogel raznoliko skupino storitvenih,

uslužnostnih in uradniških poklicev, od beračev, ki so beračili z dovoljenjem

6 Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 20.

7 Prav tam.

5

mesta, do agrarnih delavcev Zgornjega in Spodnjega mariborskega gospostva,

mitničarjev, pisarjev, ranocelnikov, učiteljev in drugih. V 14. st. je mesto dvakrat

prizadela kuga, enkrat pa potres in požar. Slednjemu je sledila deželnoknežja

odredba, po kateri so lahko dotedanji koristniki hiš le-te in sebe v roku leta dni

odkupili od lastnikov in postali dejanski lastniki hiš ter s tem meščani. V tem času

se je mesto tudi razdelilo na četrti. Prvi predstavniki mestne samouprave (v

srednjeveškem pomenu besede) so v Mariboru izpričani v zadnji četrtini 13. st., s

prvo poimensko omembo mestnega sodnika Walkerja v listini iz leta 1273. Tedaj

je ob sodniku omenjenih tudi osem meščanov, desetletje zatem pa zapriseženci in

skupnost meščanov, v kasnejših funkcijah mestnih svetnikov in občine. Število

zaprisežencev, ki jih je bilo do dvanajst, se je do 15. st. prepolovilo v šestčlanski

(notranji) mestni svet. Mestni sodniki in svetniki so bili voljeni izmed bogatejših

in vplivnejših meščanov, v primeru Maribora vsekakor iz vrst bogatejših

obrtnikov.8

Od druge polovice 15. st. ogroža turška ofenziva v Srednjem Podonavju mirno

gospodarsko življenje na periferiji Vzhodnih Alp. Na gospodarsko življenje in rast

Maribora pa negativno vplivajo tudi notranji boji na Štajerskem, upor štajerskega

plemiča Andreja Baumkircherja proti cesarju Frideriku III., boj za celjsko

dediščino, boji ogrskega kralja Matije Korvina s Friderikom in kmečki upori ter

med drugim tudi Turki.9

Slika 1: Mestna veduta v poznem 17. stoletju

8 Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str.21.

9 Jože Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi stoletja, Razprave I,

Maribor 1991, str. 176 (dalje: Mlinarič, Maribor od začetkov).

6

Turki namreč tedaj niso imeli tolikšne vojaške sile, namenjene za napade na naše

ozemlje, in napadi tega obdobja predstavljajo predvsem roparske vpade manjših

skupin martolozov na mejna področja naše dežele. Bistveno pa je, da se je položaj

spremenil z vlado Sulejmana I. (1520–1566). Zato je deželni knez Ferdinand I. dal

v tem času mesto ponovno utrditi. V letu 1521 je vsem zemljiškim gospodom

ukazal, naj pošljejo svoje podložnike z območja dveh milj okoli mesta na tlako in

jim velel, naj dajo na razpolago gradbeni les za utrjevanje utrdb in obnovo

mostu.10

K nazadovanju meščanstva sta vplivali tudi zmaga protireformacije, ki je zrušila

politično moč stanov, in utrjena absolutistična moč deželnega kneza, čigar

gospodarska politika je bila izrazito agrarno usmerjena. Medtem ko je po izgonu

Židov iz mesta v letu 1497 gospodarska moč močno utrpela in se je trgovina

močno zmanjšala, se je mesto lahko naslonilo le na svojega obrtnika, ki se je za

gospodarsko prosperiteto lahko zahvalil tudi svoji agrarni dejavnosti. Mariborski

meščan nikoli ni bil le obrtnik in trgovec, ampak je bil vselej v določeni meri tudi

kmet oziroma zemljiški posestnik. Zadostna možnost kmetijskega udejstvovanja

je mariborskemu meščanu omogočila, da je gospodarsko krizo, ki so ji mnoga

meščanska naselja na začetku novega veka pri nas skoraj podlegla, brez posebno

močnega nazadovanja preživel. Za mesto samo pa predstavljajo zlasti v 17. st.

gospodarsko rezervo mestna posestva na obeh bregovih Drave. Ko je mariborski

obrtnik s svojo dejavnostjo zalagal samo še mesto in s privilegiji pridržano

okolico, in ko je trgovina na daljavo močno zaostajala, se je mogel meščan

gospodarsko nasloniti tudi na svojo agrarno produkcijo.11

10

Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 176. 11

Prav tam.

7

1.2 Maribor v novem veku

Razvoj mesta v 16. st. so zaznamovali uničujoč požar na njegovem začetku,

osmansko obleganje, sledeča obnovitvena dela ter reformacija. Osmanska

nevarnost se je močno povečala po zlomu Madžarske v bitki pri Mohaču leta

1526. Po neuspelem pohodu proti Dunaju leta 1532, ki ga je ustavil poraz pri

Kőszegu, je demoralizirana osmanska armada štiri septembrske dni neuspešno

oblegala Maribor. Okolica in obzidje sta utrpela hudo škodo, meščani pod

vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja pa so vzdržali. Iz obdobja

okoli leta 1530 je ohranjen obrambni red za mesto Maribor, ki določa število

ljudi, stražnikov, puškarskih mojstrov in pomočnikov za posamezne mestne četrti

in obrambne objekte.12

Za prvo četrt red predvideva šest oseb, za obrambo od vodnega stolpa do vrat na

mostu enako število ljudi, sedem brambovcev predvideva za spodnjo utrdbo na

novi bastiji, pet ljudi za obrambo pri vratih na mostu in pri tamkajšnjih mestnih

vratih, v stolpu pri sv. Ulriku naj bi bilo za obrambo pripravljenih dvanajst oseb,

obzidje od dveh dvorov do Röscheve hiše naj bi branilo enajst ljudi, od okroglega

stolpa pa petnajst. Po katastrofi v letu 1532 so mesto ponovno utrdili in pri novih

utrjevalnih delih sredi stoletja so imeli svoj odločilni delež italijanski gradbeniki,

ki so v precejšnji meri vplivali na našo meščansko in utrdbeno arhitekturo.13

V letih 1548–1562 je nato sledila obsežna modernizacija mestnega obzidja, ki je

bilo nazadnje prenovljeno sredi 15. st., pa tudi drugih stavb v mestu, denimo

deželnoknežjega gradu, rotovža in župnijske cerkve. Prva obnovitvena dela, ki so

jih opravljali tudi domači gradbeni mojstri, so le-ti opravili že leta 1540, ki jih je

vodil deželni (gradbeni) superintendant Domenicodell" Allio. Ob prenovi starih

obrambnih objektov so bili zgrajeni povsem novi: dvebastiji ̶ ob Koroških in

Ulrikovih mestnih vratih ter Samostanski (Okrogli, Sodni) stolp in Vodna bastija

(Vodni stolp) ob Dravi. Obnove so bile v mestu potrebne tudi zaradi požarov,

zlasti tistega iz leta 1513, ko je mesto skoraj povsem pogorelo.14

12


Prav tam, str. 178. 14

Prav tam, str. 21.

8

Renesančne prenove mesta in obrambnega sistema so se nadaljevale do konca

stoletja, po obnovah obzidja pa je Maribor, za Ptujem zadnji branik osrednje

Štajerske s prestolnico Gradcem, dobil položaj vojnokrajiške trdnjave.15

Zaradi postopnega napredovanja Turkov iz Zahodne Ogrske, tudi v smeri proti

Prekmurju v zadnjih dveh desetletjih 16. st., je deželni knez in nadvojvoda Karel

II. v letu 1589 odredil pregled stanja oborožitve in obrambne sposobnosti

srednještajerskih mest in tudi mesta Maribora. Zaradi pereče nevarnosti Turkov so

se v letu 1593 morala vsa mesta na Štajerskem oskrbeti z živili za leto dni. Nova

vojna med Habsburžani in Turki je nato trajala od leta 1593 pa vse do leta 1606.

V tej vojni mestu sicer ni pretila neposredna nevarnost, vendar je negativno

vplivala na mariborsko gospodarstvo in na rast mesta.16

Gospodarsko moč mariborskih meščanov pa so hromili tudi številni požari ne le v

srednjem veku, temveč tudi v naslednjih stoletjih. Velik del stavb je bil

popolnoma lesen ali pa vsaj delno iz lesa ter pokrit s slamo. Čeprav so bile vse

javne zgradbe iz kamna ali opeke, so vendar v skoraj vseh večjih požarih 17. st.

utrpela nemalo škode. K naglemu razširjanju požara v mestu pa ni pripomogel le

gradbeni material tistega časa, temveč so k temu pripomogle tudi izredno ozke

ulice. Tako je npr. v letu 1648 požar upepelil v pičlih dveh urah skoraj vse mesto.

Prvi večji požar, ki je v Mariboru divjal v novem veku, je znan iz leta 1513, ko je

mesto pogorelo skoraj do tal, in tedaj so z njim pogorele tudi vse mariborske

privilegijske listine in ostali dokumenti, zato je v naslednjem letu cesar

Maksimilijan I. potrdil meščanom njihove privilegije. Iz obdobja od 1601 do 1700

so znani trije veliki požari, ki so po besedah sodobnikov nekatere meščane

pognali na beraško palico. Tako je v letu 1601 izbruhnil požar v hiši Ludvika

Himmelstainerja na Koroški cesti, povzročil pa ga je strel iz puške hišnega hlapca.

Ogenj je tedaj uničil večino hiš svetne in cerkvene gosposke in meščanov ter tudi

javne zgradbe: rotovž, bastije, stolpe, most in župnijsko cerkev, katere stolp se je

kasneje skupaj z zvonovi zrušil na tla. V tem požaru je ostal nedotaknjen le del

mesta od deželnoknežjega gradu pa do salzburške kleti, ki je bila tedaj v rokah

hrastovške gospoščine.17

15

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 21. 16


Prav tam.

9

V 17. st. so mestno podobo sooblikovali trije uničujoči požari v letih 1601, 1648

in 1650, na drugi ravni pa kuga, ki ga je prizadela leta 1664 in še posebej v letih

1680–1682. Slednja je v mestnem jedru ostala obeležena v Marijinem znamenju

na Glavnem trgu. Leta 1662 so bile še zadnjič veliko potezneje obnovljene mestne

utrdbe, zlasti vzhodni del obzidja, največji razvoj pa je doživel grad, ki je bil v

lasti grofov Khiesslov spremenjen v njihovo rezidenco. Leta 1641 je rodbina, ki je

leta 1619 od mesta odkupila pravico do deželskega sodstva, v eno združila obe

mariborski gospostvi, čeprav je bil grad na Piramidi, po požaru v predhodnem

stoletju, že v prvi polovici 17. st. dokončno opuščen. Obnove mestnega stavbnega

fonda po požarih sredi stoletja so povzročile njegovo osiromašenje. Kvalitetnejša

stara arhitektura je bila nadomeščena s skromnejšo poznorenesančno in

zgodnjebaročno, katere vzrok ni bila ambicioznost, temveč nuja. Mesto je začelo

v 17. st. ob vseh nesrečah, ki so ga doletele, pa tudi zaradi posledic državnega

bankrota leta 1624 razvojno zaostajati.18

Večji znan požar je bil v Mariboru aprila leta 1648, le-ta je izbruhnil med šesto in

sedmo jutranjo uro v hiši Wolfa Senekoviča v Mali Gosposki ulici. V požaru, ki

so ga povzročili Senekovičevi ljudje in ki je uničil mesto v dveh urah, so z izjemo

majhnega števila hiš pogoreli tudi rotovž, mestna vrata, župnijska cerkev in na

novo pokrito mestno obzidje. V požaru je tedaj šla po zlu tudi municija,

pripravljena za obrambo mesta. Prva polovica 18. st. je v mestu pomenila nastop

visokega in poznega baroka, ki se je v gradnji odrazil po požarih v letih 1700 in

1720.19

Tedaj je pogorelo skoraj vse mesto in ognju so ušli le župnijska cerkev, bližnji

samostan minoritov na današnjem Vojašniškem trgu ter še nekaj hiš. Zapis navaja,

da je ob tem požaru zagorelo tudi osem oseb. Na prvega opominja Florijanovo

znamenje na Grajskem trgu, medtem ko je kužno znamenje iz leta 1681

nadomestilo delo mariborskega kiparja Jožefa Strauba iz leta 1743.20

18


Viri 1: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Maribor 1985, str. 23 in

28(dalje: Curk: Viri za gradbeno zgodovino). 20

Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 179–180; Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 23.

10

Modernizacijo mesta so v drugi polovici 18. st. narekovali povečanje prometa,

nastanitev večjega števila vojaštva ter razvoj uradništva in manufakturne

proizvodnje. Najprej, še v prvi polovici stoletja, je na mariborski prometni režim

odločilno vplivala obnova glavne cesarske ceste Dunaj ̶ Trst v letih 1719–1728,

ki je omogočila uvedbo vse obsežnejšega tranzitnega prometa. Leta 1775 je bil

stari most čez Dravo zamenjan z novim, čezenj so lahko vozili tudi težki vozovi in

kočije, v devetdesetih letih pa so v ta namen regulirali še Dravsko ulico ter podrli

Dravska vrata. Promet v mestu se je prenesel v njegovo vzhodno polovico, na

(današnjo) povezavo Dravska ulica-Glavni trg-spodnja Gosposka ulica-Jurčičeva

ulica-gornja Vetrinjska ulica-Grajski trg.21

Tudi v novem veku je bila obrtna dejavnost osnovna gospodarska dejavnost v

mestu, ki je dajala materialno podlago za obstoj in razvoj kraja. Obrtniki so bili

organizirani v cehih, katerih pravila je imel pravico potrjevati izključno deželni

knez, v primeru Maribora tudi mestni gospod, ki je stremel za urejenimi obrtnimi

razmerami.22 Za večino obrti nam ohranjeni dokumenti pričajo, da so zanje deželni

knezi izdali cehovske rede v 16. in naslednjem stoletju. Predvsem od 16. st. naprej

je deželni knez na prošnjo posameznih obrti izdajal patente, s katerimi je želel

izključiti delovanje podeželskih obrtnikov na območju mesta in v njegovi bližnji

okolici. Večkrat ponavljajoče se prepovedi za podeželske obrtnike pričajo, da

podeželske obrti in v zvezi z njo trgovine ni bilo moč zatreti, saj so ju zaradi

lastnih interesov podpirali zemljiški gospodje.23

Negativno je na mestno trgovino vplivala tudi izredno močna konkurenca

podeželja, ne samo v pogledu obrti, temveč tudi trgovanja. Kmečko obrt in z njo

povezano trgovino so namreč podpirali zemljiški gospodje, ki jim je bil

gospodarsko močan podložnik koristen. Sicer pa so se v trgovino v določeni meri

vključevali tudi zemljiški gospodje sami. Meščanstvo si je prizadevalo, da bi bili

podeželska obrt in trgovina izločeni iz mestnega gospodarstva, toleriralo pa je

tiste gospodarske dejavnosti, ki so mu dajale surovine in živila, skratka tiste

dejavnosti, ki meščanom v ničemer niso konkurirale. Meščani so pri deželnemu

21


Sašo Radovanovič, Danilo Cvetnič, Maribor, Maribor 2001, str. 26 (dalje: Radovanovič,

Cvetnič, Maribor). 23

Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 183.

11

knezu skušali doseči prepoved kmečke trgovine in tako je ta npr. leta 1604 izdal

na patent, po katerem so kmetje smeli prodajati le svoje pridelke in kupovati le

tiste, ki so jih potrebovali zase.24

Najpomembnejša trgovina je bila še naprej vinska, sledile so trgovina z žitom,

železom, usnjem in s steklom. Tudi od velikih trgovcev so sedež v mestu še naprej

imeli le trgovci z vinom.25 Mestu bistvena prelomnica poleg požarov je seveda

tudi kuga v letih 1680–82. Pravzaprav so informacije o raznih boleznih

epidemičnega obsega, prisotnih v samem mestu, na voljo od prve polovice 16. st.

naprej, saj je npr. osmansko obleganje sem zaneslo tudi hujši pojav kuge. Po

številu epidemičnih napadov je prednjačilo naslednje 17. st. Lahko zatrdimo, da

so bile bolezni ena od najprepoznavnejših konstant mestnega vsakdanjika. Po

številu umrlih je kuga 1680–82 postala najhujša zgodnje novoveška lokalno-

populacijska katastrofa.26

Razcvet prometa je pripomogel tudi k temu, da so se primestja proti koncu 18. st.

razvila v prava predmestja. V mestnem jedru že v predhodnem stoletju niso več

nastajale nove ulice, se pa začnejo te v virih zmeraj pogosteje pojavljati

poimensko. Mesto je v drugi polovici 18. st. doživelo tudi več prelomnic na

področju uprave. Najprej je bilo leta 1752 izbrano za glavno mesto okrožja

(kresije) med Muro in Dravo, ki se je kmalu poimenovalo po svojem sedežu. Le ta

je z nastavitvijo kresije dobil naziv Okrožno mesto Maribor ob Dravi, mestnim

oblastem pa je bila postavljena nadrejena instanca, okrožni glavar. Leta 1782 je

Maribor izgubil status utrdbe in s tem obvezo do vzdrževanja obzidja. Kljub temu

je bilo v mestu od leta 1776 več vojaštva, tako je zaradi njegove lege ob

pomembnih prometnicah kot zaradi šest let prej uvedenega naborništva.27 Med

jožefinskimi reformami je vojska zasedla vse cerkve v mestu, z izjemo župnijske,

in del samostanskih dvorov, tudi zaradi neobstoja namensko grajenih vojašnic.

Stalno posadko je Maribor sicer dobil že v prvi polovici 18. st. z dragonskim

polkom grofa Bussega, po napoleonskih vojnah pa je bil leta 1817 v mestu

24

Andrej Hozjan, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, SHS, l. 6 (2006) št. 2-3, str. 310

(dalje: Hozjan, Mariborsko mesto). 25


Hozjan, Mariborsko mesto, str. 311. 27

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 25

12

nastajen 47. linijski pešpolk, kasneje poimenovan Kinsky, po generalu grofu

Kinskem.28

Uradništvo se je znova povečalo v desetletju pred jožefinskimi reformami, ko je

mesto postalo sedež bankalnega inšpektorata, pristojnega za mariborsko in celjsko

okrožje, kasnejše (1833) cesarsko-kraljeve kameralne okrajne uprave. Za mestno

upravo mestnega sodnika ter dvojni, notranji in zunanji svet se je po letu 1785

dokončno uveljavil naziv magistrat. Zadnji mariborski mestni sodnik je bil Jožef

Remitz (1792–1797), ki mu je sledil prvi župan, trgovec Jožef Altmann. Prvi novi

župan po odpravi fevdalizma je postal Otmar Reiser (1850–1861), ki je sledil

odstopu Alojza Gomilschegga. Mesto je obenem leta 1737 ali 1745 moralo prvič

naložiti svojo zemljiško knjigo, prvo kartiranje pa je bilo izvedeno ob naložbi

novega franciscejskega katastra v letih 1824–1825.29

S pojavom merkantilizma na začetku 18. st. je tudi Maribor doživel svoj razcvet v

gospodarskem življenju. Ko je dal cesar Karel VI. zgraditi trgovsko cesto Dunaj-

Maribor-Slovenska Bistrica-Ljubljana-Trst, se je Maribor ponovno uveljavil kot

križišče, ki je združevalo sever z jugom, ter zahod ̶ z alpsko trgovsko potjo na

Koroško̶ z vzhodom.30

Slika 2: Mariborski grad z jugo-vzhoda

28


Janez Cvirn, Oris zgodovine Maribora 1750-1850, SHS, l. 6 (2006), št. 2–3, str. 338. 30

Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, str. 178.

13

2 OBE MARIBORSKI ZEMLJIŠKI GOSPOSTVI

2.1 Gospostvo Gornji Maribor

Oktobra leta 1164 se je v pravkar novozgrajenem gornjem mariborskem gradu

mudil dedič leta 1147 umrlega Bernarda Spanheima Otokar III. (V.) Traungav. On

je na Piramidi postavil utrdbo ter na reki Dravi brod nadomestil z mostom in s tem

povezal svoje novo pridobljene posesti v Podravju in na območju pod Pohorjem.31

Listina, ki je bila tedaj izpričana in zapečatena na samem gradu, govori, da je le-ta

s šentpavelskim samostanom izmenjal posesti in tako v trajno last prejel dve

kmetiji pod gradom. V sami listini se prvič pojavljajo plemiči Črešnjevski,

Polskavski iz Spodnje Polskave in Pohorskodvorski. Upravnik vladarjevega

mariborskega zemljiškega gospostva je bil tedaj Hartvik.32

Njegova osebna vloga je začela upadati že pod Bernardovimi nasledniki

Traungavi. Že v drugi polovici 13. st. je mariborska meščanska naselbina po

pomenu že prehitela grad in mu vrnila drugorazredno vlogo. V Mariboru ni

veljalo, da sta grad in mesto neposredno povezana, tako kot na primer na Ptuju, v

Ljubljani in Gradcu, pomembno je bilo zgolj, v čigavem lastništvu je bil. Glavna

njegova naloga je bila varovanje edinega prehoda čez Dravo v 12. in 13. st., za

deželnega kneza. V tej vlogi ga je v tretji četrtini 13. st. zamenjalo mesto

Maribor.33

Grad je postal središče traungavske posesti, ki so jo do leta 1182 vodili njegovi

upravniki. Kot deželnoknežji ministeriali se pojavijo leta 1183 plemiči

Mariborski, ki postanejo poznejši gospodje. Z izumrtjem Traungavcev leta 1192,

ki so jih zamenjali Babenberžani, se je upravno središče Podravja preselilo iz

Gradca, kamor je prišlo leta 1147, na Dunaj. Babenberžani so na zahodni strani

trga sezidali nov gradič/dvor, ki postane nov sedež uprave prostranega

mariborskega zemljiškega gospostva. Zaradi najustreznejše prometne lege so ta

dvor zgradili na Lebarjih (širša okolica današnjega stadiona). Cesta, ki je potekala

skozi trg, je prav na tem mestu zapuščala Maribor v smeri proti Koroški in prek

31

Petko Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, mestni špital in verske ustanove v popisu hiš

1754, diplomsko delo, FF UM, Maribor 2013, str. 6 (dalje: Čakrevski, Mariborski zemljiški

gospostvi). 32

Jože Curk, Grad Gornji Maribor, ČZN, l. 58- n.v. 23 (1987), št. 2., str. 243–244. 33

Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 6.

14

Rošpoha na sever. Nato so na teh novopridobljenih posestih izvedli

reorganizacijo.34

Okoli leta 1200 se je mariborsko zemljiško gospostvo razdvojilo na zgornje, s

sedežem na Piramidi z deželnimi ministeriali Mariborskimi, in na prostranejše

spodnje neposredno deželnoknežje in visoko-sodno z upravniki, s sedežem na

zahodni strani trga pri prometnih Lebarjih. Razsežnost Spodnjega grajskega

gospostva in življenja v njem spoznamo v 13. st., najbolj iz urbarjev. Zgornjemu

gospostvu, ki je bilo manjše, se je po letu 1211 pridružila pristava pod njim. Še

naprej so ga upravljali upravniki iz omenjenega dvora v današnji Gospejni ulici,

ki je imel pristavo in klet na vogalu Slovenske in Gosposke ulice. Od leta 1641 sta

gospostvi imeli skupnega gospodarja in sta eno ob drugem obstajali do leta 1848.

Od razdelitve mariborskega gospostva na dva dela se je večja pozornost

namenjala bogatejšemu Spodnjemu gospostvu.35

Leta 1213 je bil ministerial štajerskega deželnega vojvode Ulrik I. Med leti 1193

in 1220 je njegova mačeha Kunigunda šentpavelskemu samostanu podelila dve

kmetiji. Kunigunda je bila mati Gotfrida I.; žena slednjega in njuni trije sinovi

Konrad II., Ulrik II. in Gotfrid II. So tudi žičkemu samostanu izročili dve kmetiji

v Slovenskih Konjicah. Med letoma 1254 in 1256, v dobi madžarske vlade na

Štajerskem, je bil Gotfrid celo sodnik, deležen posebnega ugleda. Njegov sin

Gotfrid III. je leta 1260 sodeloval v boju med Madžari in Čehi. Brat Gotfrida III.,

Kolon Mariborski, je bil leta 1276 med vladarjevimi ministeriali, ki so obljubili

zvestobo kralju Rudolfu Habsburškemu. Vse 13. st. je bilo zaradi odprodaj,

podelitev in darovnic zelo pestro in je močno vplivalo na posest Zgornjega

gospostva. Prejemniki oziroma kupci so bili med drugim tudi salzburška

nadškofija, nunski samostan v Radljah in mariborski minoriti. Leta 1291 so se

gospodje Mariborski udeležili pohoda na Madžarsko.36

Tudi 14. st. so zaznamovale prodaje in podelitve posesti raznim samostanom in

drugim. Vendar so za to stoletje znani tudi nakupi novih posesti. Leta 1382 je s

smrtjo njegove hčere in dedinje Gotfrida VI., Marjete, rod Mariborskih gospodov

34

Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 6. 35

Jože Koropec, Mariborski grajski zemljiški gospostvi, v: Maribor skozi stoletja, Razprave I,

Maribor 1991, str. 144 (dalje: Koropec, Mariborski grajski zemljiški). 36


15

izumrl. Leta 1379 je Viljem Ostrovrhar-Svibenski z vladarjevo odobritvijo

obdržal mariborsko zemljiško gospostvo v fevdu. Med drugim je leta 1382 prejel

šentpavelske fevde na Slemenu, ki so bili vezani na Zgornje gospostvo. Vladar je

leta 1386 gospostvo zastavil za 400 funtov Hugonu Devinskemu. Njegovega

naslednika Rajprehta Devinskega je še pred letom 1399 zamenjal Rudolf

Walsee.37

Walseejevi upravniki zemljiškega gospostva so bili leta 1411 Jakob Trapp in od

leta 1417 Trappova sinova Friderik in Jakob. Še pred letom 1428 je Rudolfa

Walseeja nasledil Rajnpreht, ki je leta 1434 grad temeljito popravil in vodil

gospostvo še leta 1443. Kot del Zgornjega gospostva se leta 1445 pojavijo trije

ribniki. Leta 1450 je bil upravnik gospostva Lenart Aspach, leta 1455 Andrej

Trautmannsdorfer in še pred letom 1462 Ožbalt Grassel, ki si je ob koncu

upravljanja prisvojil del grajskega orožja. Med letoma 1456 in 1462 je sodišče

izročilo gospostvo Frideriku Grabnu, po njegovi smrti pa sinu Ulriku.38

Ta sta namreč Walseejem posodila 1200 funtov in tako bila njihova glavna

upnika. Zgornje gospostvo je v letu 1462 zajemalo: oborožen grad z vinogradom

in s travnikom na Grajskem hribu, pristavo z njivami, travnike in gozdove ob

Pesnici, pet domcev v mestu, domce in posesti na Pobrežju, na Studencih,

gorninske vinograde, posesti v Dragučovi, v Vosku, v Ročici, v Cirknici, v

Stolnem vrhu, na Kozjaku, v Lajteršperku, v Podigracu, v Vidiganu, v Gačniku,

na Slemenu, pri Bistrici in Bresternici, pri Viltužu, v Razvanju, v Hočah, v

Dobrovcih, v Zgornjem Radvanju, župo Pohorje in dvor v Podovi. Leta 1469 se je

gradu in mesta pod njim za nekaj časa polastil upornik zoper cesarja, Andrej

Baumkircher.39

V času turških vpadov leta 1477 je bil Ulrik Graben vladarjev mariborski glavar,

vladarjev vojaški poveljnik. Za krajši čas je bil leta 1480 Maribor oblegan od

Madžarov in Matije Korvina. Ulrika je leta 1489 nasledil Volfgang Graben, ki si

je lastil gospostvo še leta 1516. Od leta 1490 je bil v Grabnovem imenu upravnik

gospostva Svikart. Gospostvo si je med letoma 1522 in 1531 lastil Viljem Graben.

Ta je za svojo hišo v mestu v letih 1523–1524 plačal letni davek v višini 7

37



Prav tam.

16

srebrnikov. Leta 1527 so morali zemljiški gospodje prijaviti odrasle osebe za

davek – glavarino. Odrasle osebe so živele na zemljiških posestih Zgornjega

gospostva: Pohorje, Hoče, Košaki, Rošpoh, Neudorf nad Wildonom, Studenci,

Viltuš, Srednji Podigrac, Dobrovce, Vinarje, Cirknica, Ormož, Vidigan, Zgornji

Brebovnik, Bratonečice, Šalovci, Stara Nova vas, Kronova, Bunčani, Hvaletinci,

Jakobski Dol in Dragučova. Na teh posestih je bilo skupaj 267 podložniških

družin, pri katerih je živelo kar 109 gostačev. Leta 1528 je grad ob udaru strele

pogorel, zato ga je zasilno popravil takratni upravnik Gregor Mundiak. Leta 1542

so izvedli imenjsko cenitev, ki sta jo opravila Andrej in Jurij Sigmund Graben.40

Ocenitev je bila sledeča: pogorel grad 600 goldinarjev (gld), vinogradi 820 gld,

njive 500 gld, dva vrta 75 gld, travniki ob gradu in Pesnici 750 gld, pet gozdov

600 gld, trije ribniki 150 gld, ribolovna pravica 75 gld, desetina pri Križevcih z

200 gld ter dominikalije s skoraj 39 imenjskimi (im.) funti. Brata sta dohodke

mariborskega gradu javila skupaj z dohodki gradu Kronberg pri Riegersburgu, ki

sta ga prav tako imela v lasti. Zgornjemu gospostvu je bilo leta 1542 podložnih

283 družin, kar je 16 družin več kot leta 1527. Te družine so živele v 23 krajih.

Zgornje gospostvo je urada Pohorje in Dobrovce prejelo od Pohorskega dvora,

urad Viltuš pa od viltuškega gospostva. Staro novo vas in urad Bunčane so Grabni

pridobili od vladarja že leta 1443, ko še niso bili gospodarji Zgornjega

mariborskega gospostva. Pri Ormožu in na Studencih so stale najrevnejše hiše,

najbogatejše hiše pa so bile v Hvaletincih, na Plaču, v Vurberku, V Dragučovi, v

Cirknici, v Košakih, pri Viltužu in na Pohorju. Dobra polovica vseh hiš je bila

ocenjena na vrednost med 1–5 gld, le pet družin pa je prebivalo v razkošnih hišah,

ocenjenih med 30–50 gld.41

Nekateri privilegirani sogorniki so imeli glede na imenjsko cenitev največje

vinograde, ocenjene med 100–300 gld. Samo ob nekaterih vinogradih je bila

njiva, stiskalnica, klet ali stanovanjska stavba. Gorski vinogradi so bili skupno

ocenjeni na 6736 gld. Leta 1554 je Andrej Graben izgubil pravdo proti

mariborskemu župniku zaradi cerkvene desetine na Lajteršperku. V letu 1556 so

ga kot zadnjega Grabna pokopali v župnijski cerkvi. Nasledila sta ga Volfgang in

Krištof Zwichl. V njunem imenu sta gospostvo upravljala, v letu 1562 umrli,

40


Prav tam, str. 9.

17

Bolfenk Hochenwart in leta 1565 Baltažar Rotter. Grabnov sorodnik Karel Stadler

je nasledil Zwickhla in si lastil gospostvo od leta 1569. Za obnovo gradu je plačal

nekje med 500 gld in več kot 2000 gld, da je poplačal davčne zaostanke. Leta

1573 je mestu v zameno za letno plačanih 600 srebrnikov izročil opekarno v

Melju. Nasledil ga je sin Franc, ki ga je kmalu nasledil mož njegove vdove,

Krištof Teuffenbach. Stadlerjevi upravniki so bili: Klemen Welzer leta 1570, Jurij

Gabelhamer leta 1582, Peglič leta 1584, nato Janez Stubenwoll. Klemen Welzer je

gospostvu načeloval tudi še med letoma 1587 in 1589.42

V začetku 17. st. je bil grad prazen, leta 1605 pa je bil prepuščen mestu. Odtlej je

bila v njem občasno nameščena s topom oborožena mestna vojaška posadka. Leta

1611 je bilo njegovo obzidje ocenjeno na največ 2500 gld, stavbišče puste

pristave na 300 gld in gozd na 1200 gld. Gospostvo je leta 1612 dedoval Gal

Racknitz, ki pa je moral leta 1629 zaradi evangeličanstva zapustiti deželo.

Gospostvo je od njega odkupil mladoletni Vid Žiga Herberstein, katerega skrbnik

je bil Gotfrid Stübich. Jurij Jernej Khiessl, kočevski grof in gospodar Spodnjega

mariborskega gospostva, je leta 1641 odkupil gospostvo od Stübicha. Gradu je

bilo leta 1648 podložnih le še 61 kmetij, 16 polovičnih kmetij, 59 domcev in nekaj

sogornikov. Poznejša lastnika, do nastopa grofov Brandisov, sta bila še Jurij

Jernejev posinovljenec Janez Jakob pl. Khiessl-Zwickhl in hči Marija Eleonora,

poročena z grofom Ursini - Rosenbergom.43

Od leta 1727 so tu novi lastniki grofje Brandisi, ki pa so grad zanemarili in ga

1784 porušili.44 Preostali material so porabili za obnovo dvorca Betnava, ki je

tedaj že bil prav tako v njihovi lasti, ter za pozidavo treh viničarjev in več opornih

zidov v bližnjih grajskih vinogradih. Na lokaciji, kjer je nekoč stal grad, so

postavili spominsko piramido, ki so jo leta 1821 odstranili in na njenem mestu

zgradili Marijino kapelo.45

42


Prav tam, str. 9–10. 44

Jože Curk, Mariborski grad, Maribor 2007, str. 13 (dalje: Curk, Mariborski grad). 45


18

2.2 Gospostvo Grad Maribor

Spodnje gospostvo, v novoveških virih običajno zapisano kot Grad Maribor, je

bilo glavni naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega gospostva. Na začetku je

bilo neprimerno bogatejše od zgornjega. Nadaljnje nastajanje novih gospostev je

sčasoma ožilo tudi njegove razsežnosti.46

Razdelitev na Zgornje in Spodnje gospostvo se je zgodila po letu 1200. Težišče

Spodnjega gospostva je bilo med Mariborom, Lenartom v Slovenskih goricah,

Ptujem in Slovensko Bistrico. Žičkemu samostanu je leta 1207 štajerski vojvoda

podaril vasi Šturmovci in Boršt pri Pobrežju, štiri kmetije v Rogozi in eno v

Nebovi. Od šentpavelskega samostana je vojvoda leta 1211 prejel dve kmetiji pod

zgornjim mariborskim gradom, sedem kmetij pri Radgoni, posest pri Ljutomeru,

ki so jo imeli deželnoknežji ministeriali v fevdu, ter za podložnike pravico do lesa

iz samostanskega gozda nad Dravsko dolino.

Mariborski urad oziroma vladarjevo gospostvo so v 13. st. vodili

upravniki/praepositus Markvard de Boseth 1207, officialis Rudger 1213 in 1217,

officiales: Waizen 1243, Markvard 1250 in 1267 ter Biel 1290. Njim v pomoč so

bili: desetinar/decimator 1217, 1243 kletarji/magister cellarii, claviger Konrad

1207, Ru(d)ger 1220–1224 in Oton 1243, prekoni/precones – vodje uradov in

župani med 1220 in 1230, šefon/schepho 1267 in gorninski mojster/perchmaister

1290. Spodnje gospostvo (OfficiumMarchpurch) je bilo razdeljeno na štiri urade

(officia) in Pohorsko županijo (SupaniaPocher):47

– V Henrikovem uradu je bilo v 19 krajih na Dravskem polju med Pekrami,

Pragerskim in Ptujem 256 kmetij in 2 polovični kmetiji;

– V Liutoldovem uradu je bilo v osmih krajih med Mariborom in Šentiljem 138

kmetij in tri polovične;

– V Ulrikovem uradu je bilo v devetih krajih pri Lenartu117 kmetij;

– V dravinjskem uradu je bilo v 14 krajih ob Dravinji okrog Poljčan 157 kmetij;

– V pohorski županiji je bilo v 17 krajih pri Slovenski Bistrici 193 kmetij in ena

polovična kmetija.48

46

Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 77. 47


Prav tam, str. 11.

19

Leta 1181 se omenja prvi upravni dvor v admontski davčni knjigi. Omenja se kot

Spodnji grad (oppiduminferius), ki je ob razdelitvi gospostva na zgornje in

spodnje leta 1200 postal sedež takrat ustanovljenega spodnjega gospostva. Aprila

leta 1450 je grad v velikem mestnem požaru pogorel. Njegovo popravljeno

poslopje so še leta 1570 uporabljali kot skladišče in klet, čeprav se leta 1460

omenja kot opuščeni grad. Leta 1601 je poslopje skupaj s senikom ponovno

pogorelo. Deželni knez Ferdinand II. ga je leta 1609 podaril dolgoletnemu

upravniku spodnjega gospostva Janezu Juriju Scheuu in njegovi ženi Benigni v

svobodno in dedno lastnino s pogojem odkupne predpravice.49

Prav na tem mestu je Scheu sezidal manjšo hišo s hlevom in skednjem ter uredil

vrt, ki je mejil na vzhodu na Gospejno ulico, na zahodu na mestno obzidje, na

severu na Slovensko ulico in na jugu na jezuitsko posest. V prvi polovici 13. st. je

bilo na to gospostvo vezano tudi celotno sodstvo nekdanje Podravske mejne

grofije. Vladar je visoko-sodne pravice južno od Drave izročil še pred letom 1248

v fevd Konjiško-Rogaškim, ki so iz tega ustvarili zbelovsko deželsko sodišče. Od

mariborskega deželskega sodišča se je po letu 1265 odcepil del arveškega sodnega

okoliša, leta 1445 se je odcepilo žlemberško deželsko sodišče, in leta 1628 sodni

okoliš v Strassu (do Pesnice).50

Leta 1497 je vladar pravico do mariborskega visokega sodstva podelil mestu

Maribor, ki je to pravico prevzelo od gospostva. Za mesto Maribor je bilo

deželsko sodišče velika pridobitev, saj je prinašalo lepe dohodke in razširjalo

mestno sodno oblast. Mesto je tako lahko preganjalo prepovedano podeželsko

trgovino in obrt. V Slovenskih goricah so lahko meščani mesta Maribor

uresničevali staro določbo, ki je prepovedovala nastanek trajnih trgovskih jeder v

pasu štirih milj (okoli 26 kilometrov) okoli mesta. Podeželsko obrt niso zatirali le

v imenu mesta, temveč tudi kot deželsko sodišče. Vladar je že v 13. st. oddajal ali

zastavljal dele posamičnih posestnih uradov, dohodke od kleti, cerkvene desetine

na Dravskem polju, in od deželskega sodišča.51 Od leta 1462 naprej pa je oddajal

kar celotno gospostvo, sprva gospoščinskim upravnikom za letno od 650 do 900

funtov, od leta 1493 naprej pa pravim zakupnikom. Najuspešnejši med njimi so

49

Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 11–12. 50

Prav tam. 51

Prav tam.

20

bili Adam in Katarina Svetkovič, ter Gregor in Janez Regal (1514–1533–1572).

Mestni grad kot sedež spodnjega gospostva so v imenjski cenitvi leta 1542 ocenili

na vrednost 900 gld, stari grad ob Gospejni ulici na 59 gld ter celotno gospostvo

na 40.500 gld oziroma na 405 im. funtov.52

V letih 1466 in 1467 je gospostvo moralo oddajati veliko denarja za dela na

Schlossbergu v Gradcu. Janez Hafen je od vladarja leta 1478 v zameno za 300

funtov letnega plačila najel pravico do pobiranja davka na pijače na ozemlju

mariborskega deželskega sodišča.53

Turški vdori so vladarja prisilili, da je leta 1478 začel s pospešeno gradnjo novega

središča spodnjega zemljiškega gospostva. Aprila je cesar Friderik III. naslovil

pismo poveljniku gornjega gradu in od njega zahteval, da naj v mestu poruši nekaj

hiš ter namesto njih pozida nov dvorec. Sprva je na vogalu današnje Gosposke in

Slovenske ulice stal stari upravni dvor. Nov grad oziroma dvor so začeli zidati pri

Ulrikovem mestnem stolpu v severovzhodnem delu utrjenega mariborskega mesta

in v bližini Graških mestnih vrat. Vladarjevi podložniki, ki so živeli od mesta v

oddaljenosti do šest milj (okrog 39 km), so morali od leta 1482 s tridnevno tlako

mesto oskrbovati z lesom. Zaradi tlake so bili oproščeni mitnine pri nakupih v

mestu. Od leta 1497 je vladar dvorec dajal v najem, pozneje pa v zajem.54

V letu 1499 so spisali zelo zgovoren urbar za spodnje gospostvo s podložniki v

kakšnih 90 krajih okoli mesta. 1535 in 1536 je mariborsko mestno vodstvo

izvedlo na terenu popis družin v okviru njemu že tretjino stoletja zaupanega

mariborskega deželskega sodišča in sestavilo popis okoličanov, ki so bili dolžni

opravljati tlako za mesto. Zadnja tri desetletja 15. st. je bilo gospostvo ali v

zastavi ali v zakupu. Sedež njegove uprave se je selil iz lebarskega propadajočega

gradu prek zasilnega dvora v mestu v nov grad, zamišljen kot protiturška trdnjava.

Odličen vir za spodnje grajsko gospostvo je imenjska cenitev iz leta 1542.

Urbarialna in dominikalna posest na podeželju, s kakšnimi 300 podložniškimi

družinami, in 500 gorninskih vinogradov ter nekaj mestnih posesti, je bila

ocenjena skupno z okoli 400 im. funti.55

52


Prav tam. 54

Prav tam. 55

Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 144–145.

21

Vladarjev upravnik in vrhovni kletarski mojster spodnjega gospostva je bil med

letoma 1493 in 1497 Klavž Lisnik. Takrat je gospostvo imel v zakupu Jurij

Gloyacher. Po smrti Lisnika je vlogo upravnika in kletarskega mojstra za tri leta

(1497–1500) prevzel Henrik Seepach.56

Spodnje gospostvo je takrat zajemalo 27 krajev s 320 podložniškimi družinami. Ti

kraji so bili: Zgornja Gorica, Zlatoličje, Zgornje Pobrežje, Pekre, Orehova vas,

Osek, obojno Vukovje, Zamarkova, Zgornje in Spodnje Partinje, Žice, Trotkova,

obojni Žerjavci, Varda, Breznik, Plintovec, Štajnpah, Gaj, Zgornja Kungota,

Kresnica, Jurovski Dol, Vajer, Lebarje in Rošpoh.57

Novembra leta 1513 je mesto prizadel požar. Komisarji so tedaj vladarju

predlagali, naj mesto za dobo naslednjih šest let namesto 399 funtov letno plačuje

le 200 funtov davka in sodnine deželskega sodstva. Med letoma 1523 in 1532 je

bilo spodnje gospostvo v sporu z mestom zaradi gozdov na Pohorju. V drugi

polovici 16. st. je gospostvo skupaj s konjiškim prevzel v zakup za 22.000 gld

Janez Regal. Ta ga je takoj zastavil najprej Janezu Valvasorju in za njim Janezu

Khiesslu. Potem je leta 1571 gospostvo prevzel v zakup Klemen Welzer, za njim

pa leta 1573 Gašper Raab. Ker je bil vladar Janezu Khiesslu dolžan 25.000 gld,

mu je leta 1575 prepustil gospostvo v zakup za štiri leta. Khiessl bi letno na račun

dolga smel obdržati 1750 gld, oddajati pa bi moral 650 gld, stoštartinov vina in od

podložnikov pobran davek. Khiesslov upravnik je bil med letoma 1582 in 1594

Miha Naglič. Med leti 1584 in 1591 je Khiessl porabil okoli 5200 gld za obnovo,

popravilo in izboljšavo grajske stavbe.58

Janez Khiessl je leta 1585 vladarju posodil dodatnih 15.000 gld s 6 % obrestmi,

zato mu je ta gospostvo priznal dosmrtno. Prav tako pa so pravico do gospostva

ohranili njegovi dediči za 24 let. Leta 1589 je bil zakupnik zaradi meje v sporu z

ptujskim zemljiškim gospodom. Gospostvo je leta 1593 prevzel Volfgang

Schranz, ki mu je bil Khiessl dolžan majhno vsoto denarja. Po njegovi smrti leta

1594 je gospostvo v zakup poskušal prevzeti Tannhausen, vendar ga je obdržala

Schranzeva vdova Marjeta zase in za svoje dediče. Leta 1595 je bil upravnik

gospostva Lovrenc Vasič, med letoma pa 1596 in 1615 Janez Scheu, ki je za svoje

56



Prav tam.

22

delo prejemal letno plačo 350 gld. Še naprej so si podložniki pridobivali kmetije v

kupno-pravno posest. Leta 1602 je gospostvo zamenjalo nekaj podložnikov s

ptujskim zemljiškim gospostvom in tako zaključilo mejne spore. Za večino 17. st.

velja, da je bilo spodnje gospostvo v lasti družine Khiessl. Leta 1608 je gospostvo

v zastavo za 12 let prejel Vid Khiessl, potem ko je vladarju posodil skupaj 55.000

gld. V Špilju je zgradil klet in kaščo, kamor bi se naj stekali pridelki iz

tamkajšnjih delov njegovega novega gospostva.59

Od leta 1612 je v vlogi zakupnika nastopal Vidov brat Janez Jakob Khiessl. Grof

Eggenberg je med letoma 1612 in 1613 v Ernovžu od mariborskega deželskega

sodišča poskušal odtrgati ozemlje od črte Weitersfeld-Polička vas-Jarenina-

Pesnica-Jurski Vrh, kar pa mu ni uspelo. Khiessl se je med letoma 1615 in 1621 z

mestom pravdal zaradi pohorskega gozda, kar se je končalo z odločbo, da sme

gospostvo sekati le za lastne potrebe. Mariborsko mitnico in deželsko sodišče, ki

sta bila do takrat več kot sto let v zakupu oziroma v lasti mesta, je Janez Jakob

Khiessl prevzel leta 1619. Po izteku 12-letnega zakupa je Khiessl dobil v last

gospostvo za 80.000 gld. Hočki cerkvi je leta 1623 podaril dva vinograda.60

Leta 1641 je njegov sin Jurij Jernej Khiessl kupil Zgornje mariborsko gospostvo

in ga tako po več kot 440 letih ponovno združil s spodnjim. Leta 1652 je branil

obseg mariborskega deželskega sodišča, pozneje pa tudi ribolovne pravice. Leta

1657 umrlega Khiessla je nasledila njegova vdova Ana Marija. V pomoč ji je bil

upravnik Jurij Marčinko do njegove smrti leta 1667. Ano Marijo je nasledil njen

posinovljenec Janez Jakob Khiessl, rojen Zwickhl, ki je leta 1677 kupil gospostvo

Betnavo in dve leti kasneje za 14.000 gld še gospostvo Gromberg nad Zgornjo

Polskavo. Med letoma 1686 in 1727 si je gospostvo lastila Janezova hči Marija

Eleonorapor Ursini-Rosenberg. Njeno premoženje (gospostva in posesti) je bilo

leta 1686 ocenjeno na skupno 878,5 im. funtov, od teh le Spodnje gospostvo na

443 im. funtov, Zgornje gospostvo s Fahrenbergom pa na 213 im. funtov.61

Lastnik gospostva je leta 1727 postala spodnje tirolska grofovska družina Brandis

(1727–1876). Prvi lastnik gospostva iz te družine je bil med letoma 1727 in 1746

59

Čakrevski, Mariborski zemljiški gopostvi, str. 13; Koropec, Mariborski grajskizemljiški, str.

117. 60

Čakrevski, Mariborski grajski zemljiški, str. 14. 61

Prav tam.

23

grof Jakob Franc Adam Brandis. Po njegovi smrti leta 1746 ga je nasledil Henrik

Franc Adam (umrl leta 1790). Leta 1754 so bile v spodnjem gospostvu popisane

403 podložniške hiše, od katerih jih je bilo 94 pri gorninskih vinogradih.62 Ko je

Henrik Franc Adam umrl kot zadnji v starejši mariborski grofovski veji, so

njegove posesti pripadle mlajši tirolski glavni veji Brandisov. Grofa Adam (roj.

20. oktobra 1787) in Klemen Henrik Adam (roj. 28. oktobra 1792) sta si posesti

razdelila tako, da je prvi dobil gospoščini Grad in Gornji Maribor, drugi pa

Betnavo, Gromberg in Bukovec.63

Marijino svetišče na hribu Piramida je sedaj pomnik na nekdanji mariborski grad.

Podložniške družine obeh mariborskih grajskih zemljiških gospostev so skozi

stoletja s svojo ustvarjalnostjo in marljivostjo mnogo bolj prispevale tudi za rast

mesta Maribora.64

Slika 2: Grad Gornji Maribor konec 17. stoletja

62

Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, str. 14 in 15. 63

Rudolf Gustav Puff, Maribor, Založba Obzorja, Maribor 1999, str. 138 (dalje: Puff, Maribor). 64

Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 132.

24

3 MESTNA UPRAVA, CERKVENE IN REDOVNE USTANOVE

3.1 Mestna uprava

Prvi predstavniki mestne samouprave – v srednjeveškem pomenu besede – so v

Mariboru izpričani v zadnji četrtini 13. st., s prvo poimensko omembo mestnega

sodnika Walkerja (Walkerus) v listini iz leta 1273. Tedaj je ob sodniku omenjenih

tudi osem meščanov, desetletje zatem pa zapriseženci in skupnost meščanov, v

kasnejših funkcijah mestnih svetnikov in občine. Število zaprisežencev, ki jih je

bilo do dvajset, se je do 15. st. prepolovilo v šestčlanski (notranji) mestni svet.

Mestni sodniki in svetniki so bili voljeni izmed bogatejših in vplivnejših

meščanov, v primeru Maribora iz vrst bogatejših obrtnikov. Mestnega sodnika kot

najvišjega predstavnika mesta je potrjeval mestni gospod, v Mariboru torej

deželni knez. Reprezentančna in upravna zgradba mestnih oblasti je bila mestna

hiša ali rotovž (Rathaus), ki je med 14. in 16. st. kar trikrat zamenjala lokacijo,

preden se je ustalila na današnji. Poseben primer meščanske solidarnosti je

predstavljal sredi 14. st. ustanovljen (mestni) špital.65

V 14 in 15. st. se je mesto znotraj obzidja širilo, izven njega pa so se na obeh

bregovih reke razvila Koroško, Ulrikovo in Magdalensko predmestje. V prvi

polovici 14. st. so se pojavila prva poimenovanja ulic oz. Trgov – današnjih

Glavnega trga (Trga – Marcht) leta 1315, Lekarniške ulice (Mala cerkvena ulica –

Wenig Chirchgazzen) leta 1330 in Žičkega prehoda (ulica samostanskih bratov

(Prudergasse)) leta 1346. Pozidava južne polovice mestne terase, ki se je širila od

zahoda proti vzhodu, vzdolž smeri Koroška cesta-Glavni trg- Židovska ulica, je ta

del mesta zapolnila do začetka 14. st.66

Pozidava severne polovice je nato intenzivno potekala v 14. st., znova od zahoda

proti vzhodu, vendar zahodna polovica današnje Slovenske ulice ni bila pozidana.

Za povezavo med obema deloma so služile današnje ulice Gospejna, Lekarniška

via Glavni trg, in Barvarska ulica ter Gosposka in Vetrinjska.67

Administrativno-oblastna podoba mesta se je od poznega srednjega veka le bežno

spremenila. Mestni gospodar je ostal deželni knez iz družine Habsburžanov, ki je

65

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 140–141. 66

Prav tam. 67

Prav tam, str. 142.

25

do konca 18. st. vsako leto potrjeval mestnega sodnika in svetnike. Njegove sodne

pristojnosti na tukajšnjem deželskem sodišču, vezanem na Zgornje mariborsko

gospostvo, pa so vsaj od 1497 naprej za dobro stoletje prešle v last mesta.

Pridobitev deželsko-sodnih pravic je bila dolgoročno gledano odlična poslovna

poteza mestnega vodstva, potem ko jih je že nekaj desetletij pred tem imelo v

zakupu. Denar so najverjetneje dobili od pristojbin za številne kupoprodajne

pogodbe, ki so jih prav preteklo leto 1496 sklepali pred mestnim sodnikom

mariborski in drugi ljudje, preden so zapustili mesto in deželo. Mestni sodnik je

torej opravljal dve važni funkciji, a le do leta 1619, ko je bilo mesto, očitno v

hudih denarnih stiskah, primorano prodati pravico do deželskega sodstva hkrati z

mestno mitnico Janezu Jakobu Khislu.68

V upravljanju so sodniku pomagali višji poklicni funkcionarji kot mestni pisar,

sodnik oz. mestni advokat, blagajnik – od zgodnjega 17. st. komornik, špitalski

mojster in dražbeni zastopnik. Za reševanje ter nadzor sodnih, policijskih,

komunalnih in drugih lokalnih administrativnih zadev je imel sodnik pomoč v

članih širšega zunanjega in ožjega notranjega sveta. Vsi ti so bili za to plačani, saj

so hkrati nadzirali delo mestnih srednjih ter nižjih uslužbencev, od mitničarjev do

nosačev in hlapcev.69

Na mestnem plačilnem spisku so bili nadalje raznovrstni ljudje, npr. ob

duhovnikih v župnijski cerkvi še tamkajšnji glasbeniki, organisti, pevci in seveda

učitelj. Mestna uprava je bila tako največji tukajšnji delodajalec. Zaposlovala je

redno in občasno nastavljene ljudi. Gospodarila je z dohodki, ki so pritekali iz

mnogih naslovov: od rednega mestnega davka, iz dela sodnih glob z mestnega

sodišča (večji del si je pobral mestni sodnik), iz že omenjenih deželsko-sodne

pravice in mestnih mitnic, od mostnin, pristaniških, tržnih, sejemskih ter raznih

drugih dajatev, od mnogih mestnih zemljišč in kmetij na obeh bregovih – npr.

gozda, iz več mestnih proizvodnih obratov – npr. opekarne, apnenic in oglarskih

kop, od prodaje na račun dajatev dobljenih naturalij – npr. vina, poljedelskih

pridelkov ter lesa, iz drugih še srednjeveških ter sproti pridobljenih pravic, npr. za

vzdrževanje določenih cestnih odsekov okoli mesta ali pa iz pridobitve skoraj

vseh beneficijev na področju mesta – slednje jim je krški škof prepustil 1598.

68

Koropec, Mariborski grajski zemljiški, str. 117. 69

Hozjan, Mariborsko mesto, str. 317.

26

Mestni grad se je kot upravni sedež obsežne posesti in kot grofova luksuzna

rezidenca tako znašel v vlogi drugega največjega delodajalca mestnemu

prebivalstvu.70

Veliko je bilo manjših posestnikov in lastnikov vinogradov na okoliških gričih,

med njimi pa so vsekakor prednjačili bogatejši plemiči in meščani, nato mestne

institucije, uradi ter nekateri samostani. Za vladarjeve dohodke, pristojnosti in

naloge v samem mestu in okolici so skrbeli sprva redki tu živeči uradniki, od

katerih je pozneje najpomembnejšo funkcijo opravljal deželnoknežji višji računski

uradnik. Maribor je bil občasno tudi sedež deželne četrti med Muro in Dravo,

večje upravne enote, prvotno oblikovane v 2. polovici 15. st. To četrt je Marija

Terezija spremenila v okrožje – kresijo – in mu tu leta 1752 določila stalen sedež,

kar je pomenilo takojšen porast deželnoknežjega uradništva. S tem je vladar mestu

opredelil njegovo nadaljnjo vlogo regionalnega administrativnega centra. Deželno

uradništvo je bilo tako vseskozi navzoče z deželnimi davkarji, zdravniki, s

cestnimi in z drugimi inšpektorji, z že omenjenim deželnim poštarjem in z

drugimi. Na Betnavi delujoči luteranski učitelj, predikant, kantor in pomožno

osebje ter nekaj časa celo štirje knehti za njegovo varstvo so prav tako bili vsi na

plačilnem spisku dežele.71

Iz generacije v generacijo je naraščal tu živeči uradniški sloj raznih oskrbnikov,

uradnikov, pisarjev, gorskih mojstrov in drugih. Ti – danes bi jim rekli managerji

in varuhi premoženja – so občasno ali stalno zaposlovali kar lepo število mestnega

prebivalstva. Marsikateri lastnik posesti seveda ni živel v mestu, zato mu je bila

nastavitev upravnika s pomožnim osebjem nujen ukrep. V ekonomiji mesta se je

to še kako poznalo, a je imelo dvojno plat: vsi ti so bili odvisni od najrazličnejših

domačih potrošnih obrtnih izdelkov, hkrati pa so z njihovim delom iz mesta

oziroma iz okolice odhajale večje količine naturalij in drugega bogastva,

spremenjenega v denar.72

Cerkveno upravo na levem bregu je izvajala mariborska mestna in primestna

župnija sv. Janeza Krstnika s sedežem v osrednji mestni cerkvi in z obširnim

ozemljem, ki je bila od leta 1506 utelešena krški/Gurk škofiji: uradno je naziv

70


Prav tam. 72

Prav tam.

27

mariborskega župnika nosil krški škof, dejanski upravitelj župnije pa je bil njegov

vikar s kaplani. Desni breg je še naprej delno pokrivala župnija sv. Magdalene –

njen sedež so sicer po Sulejmanovem mariborskem obisku za dolgo časa

premaknili v varnejši Limbuš – delno pa župnija sv. Jurija v Hočah. Božjo službo

so opravljali še v več mestnih in primestnih cerkvah ter kapelah, lastno cerkev pa

je imel tudi špital. Cesar Jožef II. je Ulrikovo cerkev pred severovzhodnimi

mestnimi – Graškimi – vrati spremenil v sedež nove župnije. Minoritski menihi so

še naprej živeli na Lentu, delovali pa so tudi v mestni cerkvi. Rekatolizacijsko

vnemo so tu od prve polovice 17. st. poglabljali bratje kapucini. V naslednjem

stoletju se jim le za kratek čas pridružijo še jezuiti in tudi sestre celestinke, nato pa

so od leta 1784 naprej od vseh moških in ženskih redov ostali tu le še minoriti.

Materialno in nepremično bogastvo tukajšnjih katoliških duhovnih ustanov je v

16. st. hitro skopnelo. Luteranstvo jih je dodatno prizadelo v smislu izgube tako

nadaljnjih posesti kot tudi večjega dela vernikov.73

Ker je bil lastnik mestne župnije krški škof precej oddaljen od Maribora in temu

primerno ni izvajal pogostejših dušno-pastirskih obiskov, so si na mesto

njegovega vikarja imenovani župniki svojo službo mnogokrat urejali po svoje.

Prihod strogih kapucinov je dal mestu nov, svojstven pečat. V njihovem

samostanu se je kmalu izoblikovalo intelektualno jedro. Izreden učinek je imelo

tudi njihovo požrtvovalno delo z bolniki v času velike kuge v posebej za to

ustanovljenem lazaretu, čeprav kuga ni prizanesla niti samim bratom.74

Okrožni urad in okrožna vlada

Ustanovitev okrožnih uradov 1748/1750 je dejansko pomenila ureditev izpostav

deželnoknežje centralne uprave in je omogočila osamosvojitev monarha od

deželnih stanov, katerih posredovanje je do tedaj potreboval za vzdrževanje stika

z mnogimi svojimi podložniki. Pod strogim nadzorom okrožnih uradov so bili v

sledečih desetletjih mesta, trgi in stanovanjske zemljiške gosposke naravnost

vključeni v deželnoknežjo upravo.75 Delovanje okrožnih uradov je sovpadalo z

obdobjem pravnega absolutizma, v katerem je bila poudarjena centralna oblast

73


Prav tam. 75

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 8.

28

monarha. Kot upravna oblastva na srednji deželni stopnji so se dokaj dolgo

obdržala.76

S tem je bil ustvarjen birokratski aparat v deželah in to na stopnji, kjer stanovi še

niso imeli svojih oblastev. Okrožni uradi so bili popolnoma odvisni od navodil iz

centra, vodili so jih okrožni glavarji. Na ozemlju Štajerske jih je bilo

ustanovljenih pet, eden tudi v Lipnici, ki ga je leta 1752 zamenjal Maribor. Z

obširnimi kompetencami in s strogim nadzorom nad zemljiškimi gospostvi in

magistrati so okrožni uradi kmalu postali učinkovito orodje deželnoknežje

centralne oblasti. Okrožnim uradom pa se je okrepil pomen predvsem v času

Jožefa II., ko so jim poleg že obstoječih nalog (davčna, vojaška, zdravstvena in

šolska uprava) zaupali še nove (zadeve zemljiškogosposkih podložnikov,

pospeševanje gospodarstva, policijski nadzor). V okviru svojim novih pristojnosti

so okrožni uradi opravljali tudi nadzor nad magistrati trgov in mest. Pri volitvah

svetnikov ter trških sodnikov in županov je bil okrožni glavar običajno osebno

prisoten in je predlaganega kandidata podprl samo, če se mu je le-ta zdel

primeren. Zmanjšanje pristojnosti magistratov je bilo razvidno iz dejstva, da so

slednji morali za vsako najmanjše opravilo preko okrožnih uradov zaprositi za

dovoljenje štajersko Reprezentanco in komoro (Repräsentation und Kammer).77

Okrožni urad Maribor je pričel delovati leta 1750, ko so sedež okraja iz Lipnice

prenesli sem. Kot upravni organ je pokrival več nabornih (upravnih) okrajev in je

predstavljal državno oblast med patrimonialno in deželno upravo. Prvotno okrožje

se je raztezalo od Gleinalp na severu po Muri do hrvaške meje, na jugu oz.

jugovzhodu pa do Drave. V začetku je mariborsko okrožje obsegalo 52, po

razmejitvi pa samo še 34 nabornih okrajev. Na področju okrožja so bila tri mesta

(Maribor, Ormož, Ptuj) in 11 trgov (današnji Arnež (Arnfels), Ernovž

(Ehrenhausen), Ivnik (Eibiswald), Gross St. Florian, Landsberg, Lenart v

Slovenskih goricah, Lipnica (Leibnitz), Ljutomer, Lovrenc na Pohorju, Radlje ob

Dravi in Schwannbeg).78

76


Prav tam. 78

Prav tam, str. 9.

29

3.2 Cerkvene in redovne ustanove

Minoritski samostan

Minoritski samostan ob Dravi je bil sezidan skupaj s cerkvijo v drugi polovici 13.

st., vendar je bil v času baroka tudi preurejen.79

Do prihoda kapucinov v Graško primestje leta 1613 je bil ta samostan edini v

mestu in primestjih, v starem mestnem jedru pa edini do začetka druge polovice

18. st., ko so v Maribor prišli jezuiti in celestinke. Od prvotne stavbe sta ohranjeni

le še substrakcija južne stene ladje ter zasnova vzhodnega samostanskega trakta,

ki je iz 13. in 15. st. Južni trakt, ki je s starejšim zahodnim delom iz prve polovice

15. st. slonel na mestnem obzidju, je z okoli stoletje mlajšim vzhodnim delom

povzročil prestavitev mestnega obzidja proti jugu. S tem je bil sprožen proces, ki

je do začetka 18. st. ustvaril južno samostansko teraso. V prvi polovici

omenjenega stoletja je bil samostan popolnoma barokiziran in dvignjen v drugo

nadstropje. Samostanu sosednja in k njemu sodeča cerkev Marijinega vnebovzetja

oziroma Naše ljube Gospe je morda še predsamostanskega izvora. Ostenje sedanje

ladje je iz 15. st.80

Okoli leta 1710 so cerkev barokizirali, takrat so podrli stari prezbiterij in zgradili

novega na zahodni strani. Ladjo pa so na novo obokali, razčlenili s pilastri in

venčnimi zidci ter na obeh straneh uredili po tri kapele in nad njimi galerije. Okoli

leta 1770 so po vzoru cerkve v Ernovžu pozidali novo, konkavno razgibano in s

pilastri razčlenjeno glavno fasado na vzhodni strani. Posamezni detajli v

primerjavi z Ernovžem že kažejo na postopno umiranje baročnega zagona in

prehod proti klasicizmu. Fasada se je zaključevala z volutama, ki sta preraščali v

visok zvonik. Po razpustu samostana ob koncu 18. st. so ga podrli, a je dobro

dokumentiran na starih vedutah. Sočasno so preuredili še prezbiterij, ki je dobil

kvalitetne štukature in poslikavo, delo J. Göblerja iz leta 1772. Barokizacijo

samostana, ki je v tem obdobju dobil arkadno dvorišče in drugo nadstropje, so

končali leta 1767, ko je nastala datirana sončna ura na južni fasadi.81

79

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru 1, ČZN l. 59-n.v. 24, 1981,

št. 1,str. 141 (dalje: Curk, oris 12 najpomembnejših gradbenih). 80

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 230 in 231. 81

Nace Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov v: Arhitektura 18. stoletja, Arheološki muzej

Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 198 (dalje: Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov).

30

Leta 1784 je bil znova povečan in prenovljen, vendar so ga bili redovni bratje v

okviru jožefinskih reform še isto leto primorani zapustiti. Sam konvent medtem ni

bil ukinjen, temveč preseljen v isto leto ukinjeni kapucinski samostan pri Marijini

cerkvi v Graškem predmestju. Tam so menihi prevzeli duhovno oskrbo

novoustanovljene predmestne župnije, ki je veljala za slovensko. Po odhodu

minoritov je stavbo nekdanjega samostana prevzelo vojaštvo, ki je dalo ime

današnjima Vojašniškem trgu in ulici, saj je v stavbi ostalo vse do leta 1927.82

Mariborska stolnica

Najstarejša sedaj obstoječa cerkev v mestu je stolnica, ki je obenem tudi

najstarejša ohranjena mestna arhitektura nasploh.83 Mariborska župnijska cerkev je

bila kot središče mariborske pražupnije zgrajena v času ustanovitve le-te (enkrat v

prvi polovici 12. st.) in je s tem starejša od tržne naselbine, takrat je tudi prvič

omenjena v arhivskih virih. Zavetnik župnije in cerkve je bil sprva apostol Tomaž,

ki se mu je kasneje pridružil še sv. Janez Krstnik, po 13. st. pa se Tomažev

patrocinij ne pojavlja več. Pražupnija je v cerkvenoupravnem pogledu sodila pod

salzburško nadškofijo, po jožefinskih reformah in spremembah škofijskih meja pa

od leta 1786 pod sekovsko oziroma graško škofijo. Pod Lavantinsko je prišla leta

1859, ko je bil v Maribor iz koroškega Šentandraža (St. Andrä) v Labotski dolini

prenesen sedež te škofije. Od leta 1506 je bila mariborska župnija inkorporirana

krški škofiji, z izjemo let 1545–1553, ko je bila v lasti mesta. Pred letom 1506 so

patroni in zavezniki župnije bili deželni knezi.84

V svojih začetkih v drugi polovici 12. st. je bila verjetno romanska enoladijska

cerkev, ki so jo sredi 13. st. povečali v triladijsko baziliko. Poznejše prezidave in

dozidave so romanski značaj stavbe precej zabrisale, vidnejši sledovi pa so se

ohranili iz gotike. Okoli leta 1295 pa so ji prizidali nadstropno kapelo sv.

Katarine. Približno tri desetletja kasneje je bil ob cerkvi postavljen mestni

opazovalni stolp, okoli leta 1520 nadzidan za zvonovo nadstropje. Tedaj je bila

dvignjena in obokana srednja ladja, medtem ko sta bili stranski obokani že v letih

82


Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na Štajerskem, disertacija, FF

Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 100 (dalje: Kemperl, Korpus poznobaročne). 84

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str. 170.

31

Slika 3: Mariborska stolnica

1447–1467, ko je bila v Katarinino kapelo vstavljena tudi pevska empora.85 V 15.

st. so nastali visoki prezbiteriji in rebrasti oboki stranskih ladij, okoli leta 1520 pa

oboki glavne ladje. Za renesančno obdobje je pomemebno, da je prispevalo k

preureditvi cerkve po požaru leta 1601, v tem času so tudi dvignili zvonik. Delo je

opravil italijanski stavbenik Paolo de la Porta po letu 1634. V tem obdobju je

imela cerkev renesančno podobo. V tem času je streha pokrivala poznorenesančna

čebulasto-lateranasta streha, ki nam jo kaže prva ohranjena veduta iz okoli leta

1630.86

Sredi 17. st. se je začela barokizacija cerkve, ki pa ni radikalno spremenila stavbe

same, pač pa je prispevala k njeni opremi. Požari v 17. st. so sprožili barokizacijo

stavbe, predvsem pa njene opreme. Znova je bil povišan tudi zvonik, ki je prejel

čebulasto-laternasto streho, cerkvi pa sta bili prizidani dve prečni kapeli in tri

vhodne veže. Sedanjo obliko sta zvonik in streha cerkve dobila v dobi klasicizma,

v letih 1791–1795, medtem ko je cerkev v obdobju historicizma v letih 1857 do

1904 doživela skoraj popolno regotizacijo v smislu tedanjih stilnih idealov.

85

Oman, Mlinarič, SemličRajh, Maribor, str. 170. 86

Jože Curk, Mariborska stolnica, Ljubljana 1978, str. 4 (dalje: Curk, Mariborska stolnica).

32

Prvotna kulturnozgodovinska vrednost je bila cerkvi povrnjena med obnovami

med letoma 1938 in 1969. Nekdanje župnišče s pripadajočimi stavbami zahodno

od cerkve so v letih 1889–1890 podrli in leta 1891 na mestu gospodarskega

poslopja ter njegovega areala z vrtovi in s sadovnjakom uredili park.87

Čeprav so cerkev regotizirali, pri čemer je mnogo izgubila njena bogata baročna

oprema, se stolnica uvršča med najpomembnejše umetnostne spomenike na

slovenskih tleh. Na zunaj se nam predstavlja kot monumentalna stavbna gmota,

tudi njena v višino kipeča notranjščina je nadvse učinkovita. Arhitekturne člene

krasijo gotske plastike, od nekdanjega baročnega okrasja pa so ostali oltarji

mariborskih kiparjev Franca Krištofa Reissa (1699 in 1716) in Jožefa Holzingerja,

ki ga uvrščamo med najplodovitejše ustvarjalce baroka na Slovenskem.

Holzingerjeve so tudi razgibane korne klopi s pozlačenimi reliefi iz leta 1771.88

Okoli cerkve je bilo vsekakor že od začetka pokopališče, medtem ko je v virih

prvič omenjeno leta 1249 ob omembi kostnice s kapelo sv. Mihaela. Slednja je

stala približno na mestu današnjega gledališča. Leta 1783 je bilo preseljeno k

Marijini cerkvi na Lebarjih, kjer je danes stadion Ljudski vrt. V spomin nanj so

prav tu ob stolnici ostali poznogotski svetilnik, steber iz leta 1517 in številne

nagrobne plošče, vzidane v zunanjščino cerkve.89 Te plošče pripovedujejo o

plemiških in meščanskih rodbinah, ki so v Mariboru prebivale med 15. in 17. st.,

zanimive pa so tudi po umetnostni strani kot reliefi s figuraliko in okrasjem.90

Jezuitski kolegij

Kompleks nekdanjega jezuitskega kolegija je nastal v dveh fazah, v letih 1757–

1758 ter med 1767 in 1770. Prva faza je v funkcionalno enoto gimnazije in

rezidence (konventa), najverjetneje pod vodstvom mestnega gradbenika Jožefa

Hofferja, povezala šest obstoječih nadstropnih meščanskih hiš. Druga, pod

vodstvom Hofferjevega naslednika Janeza Nepomuka Fuchsa, pa je obe enoti

kompleksa dvignila za nadstropje, ju fasadno poznobaročno poenotila ter povezala

87


Prav tam. 89

Jože Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru do jožefinske dobe, v: Maribor skozi

stoletja, Razprave I., str. 451. 90

Vrišer, Maribor, str.120.

33

s centralno zgrajeno cerkvijo sv. Alojzija.91 Cerkev leži na osi kompleksa, vendar

z osemmetrskim odmikom od ulične črte. Od ulice jo loči rokokojsko oblikovana

kovana ograja. Cerkveno fasado sestavljata osrednji del s pilastroma, popolnim

ogredjem in z razgibanim čelom ter krilnim delom, ki s pravokotnimi okni

oblikuje predkor. Notranjost je izredno prostorsko uglašena in sestavljena iz

ovalne ladje, kvadratastega oltarnega in kornega prostora, dveh prečnih kapel ter

štirih diagonalno razvrščenih konkavnih niš. Zvonik je cerkev izgubila leta 1784,

v letih 1773–1831 pa jo je zasedlo vojaštvo.92 Nekdanja gimnazija je nastala leta

iz dveh, že v prvi polovici 17. st., strnjenih hiš, nazadnje v lasti stotnika Jakoba

Schneiderja in kirurga Jakoba Karga.

Slika 4: Jezuitski kolegij

Gimnazija je bila leta 1768 dvignjena v dvonadstropno zgradbo, leta 1780 pa

povečana še za nadstropen trakt na današnjem naslovu Splavarski prehod 1. Leta

1850 je bil tudi slednji dvignjen za nadstropje. Jezuitska gimnazija je delovala od

leta 1758 do leta 1773, dve leti kasneje ji je sledila petrazredna, leta 1850 pa

popolna državna oziroma klasična gimnazija. V letih 1892–1941 je v stavbi

delovalo bogoslovje.Petrazredno gimnazijo je v letih 1826–1830 obiskoval

jezikoslovec Franc Miklošič, na kar opozarja tudi spominska plošča pred vhodom.

Danes je v zgradbi med drugim tudi Nadškofijski arhiv Maribor.93

91


Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 27. 93

Prav tam.

34

Cerkev sv. Alojzija

Že leta 1621 in 1622 je predlagal krški škof, naj se v Mariboru ustanovi jezuitski

kolegij. Takratnega mestnega župnika Jurija Klobučarja (Pileator) je skušal

pregovoriti, da bi se odrekel župniji in bi se tako del župnijskih dohodkov porabil

za donacijo kolegija, toda župnik se ni pustil pregovoriti. Tudi mestni svet, ki je

sicer želel, da se ustanovi tak kolegij, se ni hotel odpovedati svojim pravicam do

raznih beneficijev pri mestni cerkvi. Tako se je načrt izjalovil in šele leta 1758 so

se jezuitje naselili v Mariboru.94

Alojzijeva cerkev na Glavnem trgu je centralna baročna stavba. Zgradili so jo

jezuiti leta 1769.95 Cerkveno pročelje je bilo desetletja precej puščobno in je dalo

slutiti, da je bilo prvotno bogatejše razčlenjeno. Cerkveno lice je načrtno

prenovljeno in kaže številna okna in niše, kar se sklada z notranjščino, ki jo

pokriva kupola. Cerkev pripisujejo mariborskemu arhitektu Janezu Fuchsu,

avtorju nekaterih pomembnih cerkvenih arhitektur na Štajerskem. Prostor pred

cerkvijo krasi umetelno kovana ograja z rokokojsko ornamentiko. Oltarji v cerkvi

pa niso več prvotni, te so odstranili v času jožefinizma, sedanji so iz sredine 19. st.

in omeniti jih velja zaradi podob, ki so delo Jožefa Tunnerja iz leta 1811.96

Cerkev je zgrajena v italijanskem kupolastem slogu, v njej je samo en oltar s

križem med angeloma, ki molita. Cerkev je bila kasneje vojaško skladišče, od leta

1831 pa je spet odprta za bogoslužje.97 Alojzijeva cerkev danes nima stolpa;

prvotno ga je imela, ko pa je postala vojaško skladišče, so ga podrli.98

Grad/dvorec Betnava

Tukajšnji dvorec je bil kot štiritraktna zasnova z oglatimi stolpi na vogalih

pozidan že v 16. st. V 18. st. so stavbo barokizirali. Barokizacija je bila končana

leta 1781, kot priča letnica na portalu empore grajske kapele.99 Prezidava je zajela

predvsem fasadni trakt z dvoramnim stopniščem in reprezentativnimi prostori.100

94

Franc Kovačič, Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926, str. 281. 95

Vido Zupan, Maribor, Ljubljana 1932, str. 113 (dalje: Zupan, Maribor). 96

Vrišer, Maribor, str. 120. 97

Puff, Maribor, str. 64. 98

Zupan, Maribor, str.114 99

Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov, str. 193. 100

Nace Šumi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Ljubljana 1992, str. 34 (dalje: Šumi, Po

poti baročnih).

35

Medtem ko je starejša zasnova ostala nedotaknjena na ostalih treh dvoriščnih

traktih. Z upoštevanjem starih stolpov ob novem poudarku v osi ter dozidavi

kapele na severnem robu fasadne gmote je nastal zanimiv, bogato razčlenjen in z

mansardnimi strehami pokrit dvorec. Barokizacija ni bila dokončana, saj so bile

dvoriščne arkade izvedene samo ob fasadi glavnega poslopja, v globino segajo le

nastavki. Na zunaj je posebej poudarjen osrednji rizalit z valovitim balkonom.

Osrednjo dvorano so iluzionistično poslikali. Arhitekt baročne prenove dvorca še

ni znan. Slogovna primerjava kaže na bližino Jožefa Hueberja in Janeza

Nepomuka Fuchsa.101

V času protireformacije je januarja leta 1600 v mesto prispela deželnoknežja

komisija, ki jo je vodil sekovski škof Martin Brenner. Z reformacijsko komisijo je

prišlo v mesto nekaj sto vojakov, ki so na Betnavi razdejali pokopališče, zažgali

molilnico in s smodnikom razstrelili predikantovo hišo ter šolsko poslopje. Ker

glede gradov in plemstva komisija ni imela pooblastil za preganjanje

protestantizma, so grad Betnava pustili nedotaknjen.102

Slika 5: Grad Betnava

Župnija sv. Magdalene v Mariboru

Cerkev sv. Magdalene na Bregu se pojavi v zgodovini leta 1289, ko se omenja

njen župnik Gotfrid. Nastane kot hočka podružnica, ki pa je kmalu postala sedež

vikariata tik ob dravski meji oglejskega patriarhata, enako kot pozneje Ruše,

Limbuš, Miklavž, Šentjanž ter Studenci in Brezje. Pri cerkvi je bil okoli leta 1520

opuščen vikariat s tem, da se je njen župnik preselil k podružnici sv. Jakoba v

101


Radovanovič, Cvetič, Maribor, str.16.

36

Limbušu. Kaj se je zgodilo z Magdalenino cerkvijo, ki je bila odtlej do leta 1788

limbuška podružnica, se ne ve. Verjetno je bila ob turški oblegi Maribora leta

1532 požgana, enako kot vse druge v mestni okolici.103

Gotovo pa ne popolnoma uničena in tudi ne opuščena, kot na primer Marijina na

Lebarjih zahodno od mesta. Z njeno obnovo v 16. st. začenja razvoj sedanje

cerkvene stavbe, ki s svojo arhitekturo pripoveduje o svoji gradbeni zgodovini.

Oglejmo si njeno sedanjo stavbo in opremo. Tlorisni sestav in videz cerkve sta

razmeroma preprosta. Sestavljajo ga kvadratast zvonik, pravokotna ladja z na

severu prizidano krajšo in nižjo kapelo ter ožji, toda višji prezbiterij s

poligonalnim zaključkom in na severu prizidano pritlično zakristijo. Medtem ko

zvonik pokriva pločevinasta korenasta streha, pokriva vso ostalo cerkev enotna

sedlasta opečna streha.104

Slika 6: Župnijska cerkev sv. Magdalene

Vsa cerkvena zunanjščina je od leta 1894 dalje enotno fasadirana, tako da navzven

ne razkriva nobenih gradbenih faz, čeprav okna kapele ne morejo prikriti svojega

visokobaročnega, zakristija poznorenesančnega, ladja in prezbiterij pa

zgodnjebaročnega izvora, medtem ko so line zvonika rezultat predelav iz leta

1873.105

103

Jože Mlinarič, Župnija sv. Magdalene v Mariboru, v: Župnija svete Magdalene v Mariboru

1289–1989, Maribor 1989, str. 16 (dalje: Mlinarič, Župnija svete Magdalene). 104

Prav tam. 105

Prav tam, str.15.

37

Kljub obnovam, ki so si sledile od leta 1808 do danes, je ohranila svojo baročno

podobo, čeprav je seveda ostenje cerkve starejše od nje. Kapelo odlikuje

kvalitetna baročna arhitektura, ki jo sestavljajo štirje pari dvojnih pilastrov, bogato

profilirano popolno ogredje z golšami nad pilastri, dvojne oproge in trije križni

oboki. Slika sv. Trojice na desnem oltarju nam predstavlja sv. Trojico v

kompozicijski sestavi z ikonografskim imenom Prestol milosti (thronus pietatis,

Gnadenstuhl), ko sedeči Bog oče drži pred seboj med koleni križanega Sina, nad

katerim plava sv. Duh. Sedanja ladja, ki morda hrani v sebi nedokazljive ostaline

svoje srednjeveške prednice, je še iz 16. st.106

Takrat je bila pokrita s tri- ali celo štiri-kapno streho, imela je lesen strop, ravno

zaključeno fasado z okroglim (rozetnim) oknom in neznan, vendar verjetno

majhen pravokoten prezbiterij. K njej so v 1. četrtini 17. st. prizidali sedanji, nekaj

ožji, vendar za toliko višji prezbiterij, da so ju lahko prekrili z enotno streho. Ker

prezbiterij obsega tudi slavoločno steno, so morali vzhodno ladjino steno v

njegovi širini podreti. Ob severno stran prezbiterija so prislonili majhno nizko

zakristijo z renesančnim portalom in položno pultasto streho, v njem pa postavili

glavni oltar, ki so ga 1. 1627 posvetili. Okoli leta 1700 so ladjo obokali in vanjo

vstavili pevsko emporo, prezbiterij preobokali, zakristijo podaljšali z renesančnim

portalom vred proti zahodu, jo dvignili in obokali ter njeno novo strmo pultasto

streho povezali s streho ladje in prezbiterija.107

Za njeno povezavo s prezbiterijem so vstavili sedanji profiliran baročen portal. Ob

tej priložnosti so tudi trapecasto nadzidali ladjino zahodno fasado in zgradili

sedanji zvonik, ki z vzhodno steno počiva na njej, ladjo samo pa prekrili z novo

sedlasto streho. Nato je cerkev postopoma dobila novo opravo, od katere se je

ohranila zasnova glavnega oltarja in sliki obeh slavoločnih oltarjev. Proti sredini

18. st. so prizidali kapelo, katere ostrešje so spojili z ladjinim, a je zaradi večje

širine kapele za malenkost presegalo zakristijskega.108

106

Mlinarič, Župnija svete Magdalene, str. 15. 107

Prav tam. 108

Prav tam.

38

Vetrinjski dvorec

Ime Vetrinjski dvorec so Mariborčani nadeli drugi hiši v Vetrinjski ulici, dvorcu

šentpavelskega samostana.109

Slika 7: Vetrinjski dvorec

Stavba nekdanjega Vetrinjskega dvora se posredno omenja že leta 1222, saj

zaseda parcelo nekdanje Gotskalkove domačije. Glavna stavba na današnjem

naslovu Vetrinjska ulica 30 je nastala v drugi četrtini 14. st., ko je bila v njej

urejena tudi kapela. Svobodna hiša je leta 1709 prešla iz rok samostana v Vetrinju

(Viktring) v plemiške roke, najprej Breunerjev (Ludvika z ženo Marijo Felicito,

roj. Rabatta, ter njunega sina Karla), leta 1749 pa Rabattov.110

Sledil je kot lastnik Jurij pl. Friess, ki so ga leta 1758 nasledili svaki Bianchiji,

leta 1800 pa sta dvor kupila usnjarja Ulrik in Leopold Hartnagl. V Innsbrucku

rojeni Ulrik je že leta 1764 postal mariborski meščan. Leta 1815 je lastnik postal

Nikolaj Merk, leta 1828 pa Alojz Nasko iz Slovenske Bistrice. Leta 1868 je prešel

v last Frančiške, roj. Scherbaum, leta 1934 pa sta tretjinska deleža pridobila Karel

(Karl) Nasko in Alojzija (Lujza) Radics. Po družini Nasko, ki ga je imela v lasti,

nosi dvor danes svoje drugo ime. Prvi del nadstropnega severnega trakta je bil

najverjetneje prizidan do leta 1519, ko je bil po požaru v začetku 16. st. obnovljen

tudi dvor. Obširnejše prezidave so sledile ob koncu 16. in na začetku 17. st.

109

Vrišer, Maribor, str.121. 110

Puff, Maribor, str. 324.

39

Dvoriščni strani glavne stavbe je bil prizidan stolpast arkadni hodnik, njena južna

fasada pa je doživela poznorenesančno obnovo. Sledilo je zaprtje areala, ko je bil

severni trakt podaljšan do mestnega obzidja in v enaki dolžini zgrajen pritličen, v

prvi osi pa nadstropen, južni trakt. V nadstropnem delu južnega trakta je dvor

dobil novo kapelo, posvečeno leta 1613. Zaprtje areala je s seboj prineslo prebitje

glavne stavbe, v katero je bila vstavljena sedanja veža v njenem severnem delu.111

V 18. st. je dvor dobil baročno fasado, uvozni portal z grboma Breunerjev (konj)

in Rabattov (dvojni orel s pasom), v kotu med glavno stavbo in južnim traktom

stopnišče, na koncu dvorišča pa vzhodni trakt s prireditveno dvorano. V njej je v

letih 1785–1806 delovalo gledališče. Za povezavo vseh prostorov je bil zgrajen

zaprt lesen mostovž, krit s širokimi strešnimi napušči. V 19. st. je nastal južni trakt

z vzhodnim perečim zaključkom in nov klasicistični mostovž. Po prehodu v

meščanske roke je dvor izgubil svoj fevdalni reprezentančni namen ter postal

poslovna in stanovanjska stavba. Ukinitvi gledališča je kmalu sledila ukinitev

kapele, dvor pa je bil deležen mnogih manjših prezidav, ko se je spreminjal v

stanovanjski objekt.112

Žički dvor

Leži vzhodno od minoritskega samostana in zaseda trikotno zemljišče, ki ga od

Vojašniškega trga ločuje malo, zanimivo pritlično gospodarsko poslopje iz 17.,

18. in začetka 19. st.113 Začel je nastajati proti koncu 13. st. na notranji strani

mestnega obzidja, okoli leta 1440 pa je s kapelo Vseh svetnikov segel še na

zunanjo, zato ga mestno obzidje razpolavlja še danes. Posebno gradbeno poglavje

predstavlja hišna kapela, s katero je dvor v svojem zahodnem delu segel preko

mestnega obzidja. Ker je bil njen oltar vseh svetnikov posvečen leta 1440, imamo

s tem orientacijsko letnico za njen nastanek, čeprav kaže tedaj renesančno lice, ki

ga je dobila ob dvorovi prenovi med leti 1570–1587. Za stavbni videz je zlasti

pomembna naslednja gradbena faza, ki je dvor obogatila z dvema kriloma,

111


Prav tam. 113

Jože Curk, Maribor – vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000, str. 41 (dalje: Curk,

Maribor vodnik).

40

vmesnim ozkim traktom in obrambnim obzidjem, ki je proti jugu zaprlo takrat

nastalo notranje dvorišče.114

S tem je dvorec prevzel funkcijo obzidne utrdbe, ki je predvsem omogočila

učinkovitejšo obrambo mestnega pristana. Njegovo zahodno krilo, ki obsega tudi

srednjeveško kapelo, sestavljajo tri gradbene faze: iz prve polovice 17. st., iz

druge polovice 17. st. in iz let 1784–1785, vzhodno krilo je v celoti iz 1. polovice

17. st., vmesni trakt ob južni stranici mestnega obzidja pa je iz sredine 17. st. Ob

tem nastalo, v višini dvorove terase nasuto, dvorišče so zaprli z močnim obzidjem

z več oporniki in s strelnimi linami. S tem se gradbeni razvoj dvora ni končal, saj

je v 18. st. dobil ob svoji zahodni stranici še pritlično štiriosno gospodarsko

poslopje, ki je bilo postavljeno na mestno obzidje ter segalo prav do dvorove

posestne meje, oddaljene le nekaj metrov od jugovzhodnega samostanskega

trakta. V 17. st. je dobil sedanjo velikost in obliko, kar je omogočilo, da je kot

utrdba zagotavljal boljšo zaščito mestnemu pristanišču. V dvoru je bila od leta

1786 nastanjena vojaška oblačilnica. Čeprav dvor po svoji arhitekturi ni nič

izjemnega, pa je po odstranitvi Benetk najpomembnejši objekt, ki ohranja

slikovitost tega predela.115

Salzburški dvor

V spodnjem delu Vetrinjske ulice stoji Salzburški dvor, prvič omenjen leta 1454,

ko se je začela njegova temeljita obnova. Dejansko pa gre samo za njegove

ostanke, saj je bilo vse njegovo ozadje okoli leta 1967 žrtvovano za dvorišče večje

novo zgrajene blagovnice Merkur. Prej pa je tukaj stala kašča, omenjena že leta

1335. Dvor je bil v lasti salzburške nadškofije do začetka 18. st., ko so ga

posestvovali Frauenbacherji.116 V obdobju 1826 do 1941 je imel šentpavelski

samostan v njem sedež svoje vetrinjske gospoščine. Tako je nastalo njegovo

sedanje ime, ki pa ni pristno. Od nekdanjega dvora stoji samo še nadstropen

glavni trakt, ki so mu podobo, ohranjeno do danes, dali novi lastniki Filipiči v

letih 1720–25. Oblikujeta ga bogato baročno pročelje in plemenito urejena

notranjščina, ki so jo v nadstropju krasile slikarije, v pritličju pa ga še zmeraj

114

Curk, Maribor vodnik, str. 41. 115

Prav tam, str.42. 116


41

bogati štuk. Dvor je pomemben tudi za kulturno zgodovino Maribora. Prav v času

Filipičev pa je bil dvor ob gradu glavno zbirališče takratne mestne salonske

družbe. Salzburški dvor velja za eno najlepših baročnih stavb Maribora.117

Nekdanja židovska sinagoga

Gre za nekdanjo sinagogo, ki je bila kmalu po izgonu Židov leta 1501 preurejena

v beneficiatno cerkev Vseh svetnikov, ta pa je od leta 1785 rabila za skladiščno in

stanovanjsko stavbo, vendar je bila ves čas označena s statusom svobodne hiše.

Navidezno neugledna nadstropna stavba je pravzaprav najstarejše ohranjeno

židovsko svetišče v Vzhodnih Alpah. Obstajala je že v poznem 14. st. Šlo je za

preprosto pravokotno, ravno krito stavbo z dvema visokima oknoma v južni in

tremi manjšimi v vzhodni steni, postavljeno na mestno obzidje.118

Slika 8: Nekdanja židovska sinagoga

Okoli leta 1420 so jo povečali tako, da so ji na severni strani prizidali dvoetažen

rabinat, njo pa prikrili s tremi križnorebrastimi oboki, ki so bili v neskladju s

starejšima oknoma, ter jih podrli s tremi mogočnimi opornikimi, ki segajo do

temeljev mestnega obzidja. Sprememba v beneficiatno cerkev je dosežena tako,

117

Curk, Mariborski vodnik, str.32. 118


42

da so ji na zahodni strani prizidali dvopolno vhodno vežo s kaplanijo nad njo,

pritličje nekdanjega rabinata pa spremenili v zakristijo, opremljeno z oltarjem.

Leta 1659 so jo opremili z zvonikom in zgodnjebaročno fasadirali. Zaradi nizke

lege je bila cerkev vlažna, kar je posebno veljalo za zakristijo, vendar pa

večinoma dobro opremljena.119

119

Sinagoga nekoč in danes, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2000, str. 2.

43

4 STRUKTURE NOVOVEŠKEGA MARIBORA

4.1 Začetki mariborskega prebivalstva

Ožje mariborsko področje je bilo poseljeno že v zgodnejših prazgodovinskih

obdobjih ter vsekakor v pozni antiki. O mariborskem prebivalstvu pa je smiselno

govoriti šele od 12. st. naprej, od časa, ko v virih nastopajo prvi znani člani

naselbine tik ob Dravi. Bistveni razvojni korak je prinesel nastanek na Piramidi

lociranega gradu. Potrebe grajskega gospodarja po raznih kakovostnejših obrtnih

izdelkih, storitvah in hkrati po več parih delovnih rok so iz desetletja v desetletje

privabljale dodatno delovno silo. Prihajala je iz najbližjih obdravskih in zalednih

naselbin, ki so prav tako kot Maribor zaživele ob Dravi, pomembni naravni

prometnici s Koroškega proti Ptuju ter naprej na Ogrsko.120

Že v 13. st. je kraj doživel kar močan razvoj. Trg Maribor je najverjetneje še po

volji mestnih gospodov Babenberžanov (do 1246) dobil mestne pravice in se

nekaj pozneje obdal z obsežnim obzidjem. Sem je tedaj na obisk prišlo kar nekaj

zelo uglednih ljudi, recimo štajerski vojvoda in salzburški nadškof. Prišli so tudi

minoriti in postavili za dolga stoletja edini mestni samostan. V zadnji tretjini

stoletja je rastoče število prebivalcev desnega dravskega brega dobilo nov

župnijski sedež pri dotedanji hoški podružni cerkvi sv. Marije Magdalene. Vendar

ta desno-obrežni živelj pravno-formalno ni spadal pod mestno oblast. Še pred

koncem stoletja pa lahko utemeljeno domnevamo stalno naselitev prvih judovskih

družin.121 Mesto je zaživelo z vsemi značilnostmi in s socialnimi predznaki

klasične srednjeveške združbe, osebno svobodnih posameznikov meščanov ter

mnogih drugih. Hkrati s pojavom novega deželnoknežjega upravnega sedeža

moramo računati tudi z večanjem števila stalnih uslužbencev. Temu kot prvemu

znanemu so sledili novi in novi upravni sedeži zemljiških posestnikov v bližnji

okolici: salzburške nadškofije in več drugih škofij, samostanov, župnij,

beneficijev in posvetnih lastnikov.122

120

Andrej Hozjan, Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja, SHS, l. 2 (2002) , št. 1, str. 13

(dalje: Hozjan, Mariborsko prebivalstvo). 121

Prav tam. 122

Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, ČZN, l. 69- n.v.

34 (1998), št.1, str. 11–32.

44

Glede na pospešeno kolonizacijo in hkratno večanje obdelovalnih površin je bilo

to razumljivo, kot tudi dejstvo, da so prav ti upravni sedeži bistveno širili obseg

trgovine z agrarnimi in obrtnimi proizvodi v samem kraju. Osrednjo vlogo v

mariborski srednjeveški trgovini so tako igrali izdelki mestnih obrtnikov in vino,

najpomembnejši produkt gričevnatega mestnega okoliša. Več kot dovolj razlogov

torej za reden pritok novih ljudi.123

Mestne svoboščine, možnost zaslužka in varnost znotraj trdnega obzidja so začeli

privabljati nove in nove ljudi. Postopoma so se začeli naseljevati tudi izven

obzidja na levem bregu in ti so kot prebivalci obeh poznejših predmestji pravno-

formalno spadali pod mestno oblast. O stalni naselitvi znotraj obzidja je odločal

deželni knez kot trški in pozneje mestni gospod. Prišleki so dokumentirani od

prvih desetletij 13. st. naprej. Mestni doselitveni okoliš je pozneje obsegal krog s

premerom dobrih 40 km, znotraj katerega sta tako ležali mesti Ptuj in Slovenska

Bistrica ter trgi Arnfels/Arvež, Ehrenhausen/Ernovž, Lenart, Leutschach/Lučane,

Lovrenc na Pohorju ter Mureck/Cmurek, na samem robu pa še Marenberg (Radlje

ob Dravi). Najpomembnejša področja izvora novih Mariborčanov so bili in ostali

najbližji desni in levi breg Drave ter okolica nad mestom, vse do zgornje Pesniške

doline, pod mestom pa do južnih obronkov Pohorja in osrednjega Dravskega

polja. Tudi priseljencev iz bolj oddaljenih krajev, področij in dežel ni manjkalo.

Prihajali so mladi ljudje kmečkega izvora, izučeni obrtniki, plemiči in judje.

Podatkov o izseljevanju iz mesta je malo. Judje so se izseljevali v 15. st., do 6.

januarja 1497 pa so na ukaz deželnega kneza vsi morali zapustiti mesto.124

15. st. je za kraj pomenilo začetek dolge dobe zunanjih pritiskov, raznih nesreč in

kriz ter posledično mnogih opaznih sprememb v življenju njegovih prebivalcev.125

Mariborsko srednjeveško migracijsko dogajanje se je po virih sodeč iz stoletja v

stoletje stopnjevalo. Vsakodnevno, tedensko ali občasno prihajanje iz okolice v

mesto in obratno so narekovale ekonomske, religiozne, lastninske, družbene in

mnoge druge obveze ter potrebe.126

123

Jože Mlinarič, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem področju do konca 19.

stoletja, ČZN, l. 70-n.v. 35 (1999), št. 1–2, str. 29. 124

Prav tam, str. 38 in 39. 125

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 13. 126

Jože Mlinarič, Mariborsko desno dravsko obrežje in bližnja naselja v srednjem veku, ČZN, l.

70- n.v. 35 (1999), št. 3, str. 407.

45

4.2 Posestna in socialna slojevitost

Tudi v Mariboru je, kot v vseh drugih mestih, osebna last bivalne nepremičnine

praviloma predstavljala vstopni pogoj za članstvo v skupnost svobodnih

meščanov. Lokacija lastne hiše znotraj obzidja ali v desno-obrežnih predmestjih

pri tem ni bila tako pomembna. Premoženje in na njem temelječ ugled sta ostro

zarisovala mejne črte med sloji prebivalstva.127

V 16. st. je mesto postalo pravi magnet za okoliški živelj, ki je v njem množično

iskal zaslužek in osebno varnost. Mestno vodstvo, deželna in deželnoknežja oblast

so času primerno tu zaposlovali zmeraj več specialno usposobljenih in izobraženih

uradnikov in nameščencev, kot so narekovale potrebe. Od 13. st. naprej se v

mestu pojavljajo tudi stalno nastanjeni člani nižje plemških rodbin iz gradov ali

podeželskega plemstva. Večina priseljenih plemičev pa se je hitro po pridobitvi

meščanskih pravic vključila v trgovino z mestno in okoliško posestjo, z vinom,

skratka, prevzela klasične meščanske delovne navade. Enako hitro je začela

posegati po uglednih mestnih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Socialne

in sorodstvene vezi so raje kot z okoliškim plemstvom spletali s someščani.

Novoveško mesto je privabljalo zmeraj več plemiških družin, ki so bile v mestu

sicer prisotne že od konca 13. st.; le-te so tu živele ali pa so imele lastne hiše. V

poznem 16. st. so tu živeli Siegerstorfi, Trebniški, Regali, Leisserji, Siechbergi,

Kolonići, Wintershofferji in Welzerji. A tudi vse več v mestu rojenih

Mariborčanov si je pridobivalo plemiške nazive.128

Prebivalci mesta in predmestji brez statusa meščana, to je bila daleč

najštevilčnejša socialna skupina v mestu, o kateri pa srednjeveški viri povedo

izredno malo. O njihovem življenju in delu lahko le ugibamo. Razna služinčad ter

pomožno delovno osebje, obrtni vajenci in pomočniki so bili delovno vezani na

delodajalca. Običajno so tudi bivali v njegovi hiši, zato so med njimi in

delodajalčevo družino nastajale različne interakcije. Sami družinski člani, otroci,

posvojenci, žene in vdove prav tako niso mogli uživati meščanskega statusa.129

127

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str.13. 128


Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 25–26.

46

4.3 Demografska gibanja

Prebivalci mesta so se semkaj priseljevali predvsem iz slovensko govoreče

okolice in bližnje nemško govoreče soseščine, zlasti iz Štajerske in Koroške, manj

iz Kranjske in drugih dežel. Etnično nemško prebivalstvo se je doseljevalo tudi iz

bolj oddaljenih krajev Svetega rimskega cesarstva, predvsem iz Bavarske.

Pogostejši, čeprav v bistvu manjšem obsegu kot slovenski in nemški, so bili

priseljenci iz Furlanije in drugih delov Italije, čeških dežel in hrvaškega prostora.

Mesto je bilo nasploh bogato v socialnih, etničnih in s tem kulturnih razlikah.

Najštevilčnejši družbeni sloj v mestu so sicer predstavljali prebivalci brez statusa

meščana. Sledili so jim meščani, le-tem pa (nižje) plemstvo in poplemeniteni

meščani. Nemščina je bila kot občevalni jezik sicer najbolj opazna, vendar le v

vlogi prvega od govorjenih jezikov, saj je bilo prebivalstvo funkcionalno dvo- ali

celo trojezično. Asimilacija slovensko govorečega prebivalstva se je začela ob

vstopu skozi mestna vrata, vendar je bila slovenščina kot javni občevalni jezik v

uporabi do konca zgodnjega srednjega veka. Dodaten element prebivalstva so do

izgona ob koncu 15. st. predstavljali tudi judje.130

Medtem ko v srednjeveškem Mariboru med mestnimi sodniki srečamo nekaj ljudi,

ki so brez dvoma bili slovenskega pokoljenja, pa moramo za naslednja stoletja

ugotoviti, da so se do funkcije najvišjega reprezentanta mesta povzpeli predvsem

ljudje nemškega rodu, kar pa ne priča, da se je tuj element številčno povzpel nad

domačimi, pač pa da je ta zaradi svoje gospodarske premoči nad njim imel večjo

družbeno veljavo. Omenimo naj npr. znanega mestnega sodnika Krištofa

Willenrainerja, organizatorja obrambe mesta v turškem obleganju leta 1532. Bil je

kar premožen, o čemer pričajo njegovi nakupi nepremičnin v mestu in okolici, od

nakupov naj omenimo le nakup posesti v letu 1528, ko je z ženo Lucijo kupil od

žičkega priorja Bruna kar sedem kmetij na Podovi na Dravskem polju. Krištof je v

letu 1520 opravljal funkcijo špitalskega mojstra meščanskega špitala.131

130


Prav tam, str. 24.

47

Doba različnih kriz

15. st. je za kraj pomenilo začetek dolge dobe zunanjih pritiskov, raznih nesreč in

kriz ter posledično mnogih opaznih sprememb v življenju njegovih prebivalcev.

Zato se je življenjski vsakdanjik v Mariboru kazal kot bolj negotov, težji in

predvsem dražji. Nevarnostim in nesrečam, porajajočim se znotraj samega mesta,

so se pridružile fizična ogroženost iz zunanjega okolja, zaostrena ekonomska in

socialna razmerja ter pojavi novih duhovnih in religioznih tokov. Miren razvoj

mesta se je nadaljeval do začetka tega stoletja, ko se je v Evropi začela splošna

gospodarska kriza.132

Slednja je prizadela tudi judovsko prebivalstvo mesta, katerega pravice do

trgovanja so bile vedno bolj omejene, zato so svoje nepremičnine začeli prodajati

že v letih pred izgonom. Maribor so zapustili pred letom 1497, potem ko jim je

deželni knez Maksimiljan I. po pritisku in izplačani odškodnini deželnih stanov

slabo leto poprej ukazal v enoletnem roku zapustiti Štajersko in Koroško. Za

mesto je njihov odhod pomenil dodatno gospodarsko oslabitev v časih krize, saj je

bil domet siceršnje mestne trgovine predvsem lokalen.133

Eksistenčni paradoks pa se dogaja od 2. polovice 16. st. naprej, ko je bila

neposredna turška nevarnost že skoraj pozabljena. Če namreč turško obdobje v

mestu samem ni povzročilo znanih človeških izgub, pa so za smrt večjega števila

ljudi poskrbele lakote in predvsem epidemije nalezljivih kužnih bolezni. Slednje

so mesto ogrožale tja do 18. st. z viški med leti velike kuge 1679–1682 in 1715–

1716. Turke so uspešno odbili s pomočjo za drag denar izboljšanega obzidja,

medtem ko jim je bilo za nujne in prepotrebne osnovne higiensko-sanitarne

ukrepe recimo v 17. st. žal denarja. Pri tem je dobro dodati še, da so prav v tem

stoletju, »stoletju lakote in kuge«, po treh katastrofalnih požarih morali na veliko

graditi in dograjevati. Nihče pa očitno ni razmišljal o izgradnji vsaj preproste

mestne kanalizacije, ki bi prihranila marsikatero okužbo in posledično seveda

življenja.134

132

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 13 in 32. 133


Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 32.

48

Od konca srednjega veka naprej je mestno prebivalstvo doživljalo mnoge naravne

in druge nesreče ter grožnje. Na številčna nihanja populacije so vplivale predvsem

hude kužne epidemije in lakote.135

Nedvoumno najhujši kužni epidemični napad je mesto doživelo v letih 1680 do

1682. Najnovejše, še neobjavljene raziskave potrjujejo njeno grozno prisotnost

sprava vsaj do konca maja do decembra 1680 in nato daljše obdobje mirovanja

oziroma potuhnjenosti, morda celo popolnega izginotja nesreče. V mesto, ki je

proti koncu decembra brez pretiravanja dajalo podobo mesta duhov, so se tedaj že

vrnili skorajda vsi, ki so se imeli kam umakniti. Nato pa sledi točno dve leti po

začetku nov izbruh in znova nekaj žrtev. Številčnih podatkov o umrlih v samem

mestu ni. V celotni mariborski župniji naj bi, kot pravi edini sodobni podatek, v

celotnem času za njo umrlo 483 ljudi ali dobra sedmina vseh tedanjih župljanov.

O uničenem premoženjskem in fizičnem položaju preživelih se lahko sklepa le

posredno na osnovi ohranjenih davčnih seznamov iz let pred in po katastrofi.

Njihovo psihično stanje oziroma depresije pa nazorno ilustrira dejstvo, da je bila

leta 1682 med krščenimi v mariborski župniji kar dobra petina otrok nezakonskih,

ali za dvakrat več kot običajno.136

Izumrlo je več starih in uglednih mariborskih rodbin, tako rodbina učitelja

Ludvika Resa, organista Hakla, cestninarja v Graškem predmestju in glavnikarja

Tattengruberja. Leta 1681 so meščani v zahvalo, da je kuga prenehala, na

Kalvariji zgradili cerkev sv. Barbare in Rozalije, do katere sedaj vodi križev pot.

Hkrati pa so pred rotovžem postavili Marijino ali kužno znamenje, ki so ga leta

1743 nadomestili s sedanjim. Po naročilih mariborskih meščanov ga je izdelal

Jožef Straub.137 Kužno znamenje velja za eno izmed najpomembnejših Straubovih

stvaritev.138 Človeške izgube so nadomeščali novi in novi prišleki. Še bolj kot prej

je opazno preseljevanje iz bližnje, pa tudi bolj oddaljene okolice ter iz drugih

dežel. Sodeč po podatkih iz mariborskih matičnih knjig je v mesto prihajalo precej

ljudi iz koroškega in severno-štajerskega prostora, manj pa iz Kranjske. Število

prebivalcev do zgodnjega 18. st. gotovo še ni presegalo 1.500, skupaj s primestji

135



Radovanovič, Cvetnič, Maribor, str.24. 138

Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1976, str. 19 (dalje: Vrišer, Baročno kiparstvo).

49

na obeh bregovih Drave pa ne 1.900. K prebivalstvu je vsaj do poznega 16. st.

naprej treba prištevati stalno vojaško posadko, občasno pa še tudi kakšno večjo

enoto. Gospodarsko je mesto ostalo izrazito obrtno in s tem cehovsko središče,

trgovina pa je še naprej slonela predvsem na vinski in lesni trgovini ter na trgovini

s poljedelskimi izdelki. Poklicnih trgovcev je bilo še zmeraj malo, prednjačili so

običajni prodajalci.139 Viri iz 17. st. nam že predstavljajo mesto kot večetnično in

večkulturno središče, v katerem so med drugimi začasno ali stalno živeli ljudje iz

dokaj oddaljenih koncev cesarstva in tujine.140

4.4 Narodnostna sestava

V narodnostnem pogledu je Maribor v srednjem veku mesto z mešanim

slovenskim in nemškim prebivalstvom. Z vse večjim pritokom prebivalstva

okoliških področji v mesto že v prvih stoletjih obstoja Maribora pa se je njegova

etnična podoba popolnoma spremenila. Tako da so ob koncu 17. st. v

narodnostnem pogledu kot etnična podlaga mesta prevladovali podravski

priseljenci. Slovenski narodnostni element so v mestu še nadalje utrjevali

priseljenci iz slovenske Štajerske (Lovrenc iz Pilštajna, 1542) in Kranjske (brata

Jurij in Lovrenc iz Višnje gore, 1541), a tudi od drugod. Na nacionalno pripadnost

pa je npr. težko sklepati pri ljudeh, ki so prihajali iz obmejnih območij, kot

primera naj omenimo Wolfganga iz Ivnika (Eibiswald) (1511) in Wolfganga iz

Labotske doline (1522). Tudi v novem veku je vidna določena prisotnost

romanskega prebivalstva v mestu. Omenimo naj le Ivana, lastnika hiše na

današnjem Glavnem trgu, o katerem pravi dokument, da ga v obče imenujejo

Italijana (in gemein Talian genendt).141

Imena Mariborčanov ob zatonu srednjega veka nam kažejo Slovence, ki so se

preselili iz slovenskega Podravja, iz ostalega Slovenskega Štajerskega, s

Kranjskega in s Primorskega. Poleg Slovencev, ki so najbolj pogosti iz našega

Podravja, pa nastopajo priseljenci iz alpskih in sudetskih dežel, predvsem pa

Nemci. Poleg Slovencev in Nemcev pa najdemo tudi imena, ki očividno kažejo

139



Prav tam.

50

hrvaške priseljence.142 Novo kvaliteto so mestu prinašali tudi ljudje italijanskega

etničnega izvora. Posamezniki kot so npr. lekarnar Anton Riccio, gradbenik

Krištof Piso, zdravnik dr. Janez Homelio in mnogi drugi so že igrali vidne vloge v

mestu.143 Od 17. st. naprej so mnogi italijanski priimki v Mariboru povezani z

uglednimi, tudi najvišjimi mestnimi službami in oznakami za poplemenitene

meščane. Nekateri pa so se že ob naselitvi ponašali z višjimi plemiškimi nazivi.

Ugledne italijanske družine v 17. in 18. st. so bile npr. baron Paretti, de Joanni,

Caccia, de Bevorgo, Pelizerolli, Ferrara, Cassolli, Mercatori, Barboletti, Bruno,

Salgari, Salvatore, Corradi …144

O narodnostni sestavi mariborskih prebivalcev nas najbolje pouči meščanska

knjiga s podatki iz leta od 1762, ko so jo začeli voditi, do leta 1836, ko so nehali

vanjo vpisovati geografsko poreklo novih meščanov.145 O slovenskem deležu med

mariborskimi prebivalci je mogoče sklepati, čeprav ne verodostojno, po njihovih

priimkih. Po matičnih knjigah mestne župnije iz let 1784 do 1851 se da govoriti,

da je slovenske priimke nosilo 123 meščanov, 209 pa pripadnikov nižjih slojev.146

Priimki pa niso garancija za njihovo zavestno pripadnost. Zato lahko sklepamo, da

je bila predvsem gospodarska struktura mesta prevladujoče nemška, vendar še ne

niti kapitalsko ekspanzivna niti nacionalistično zaostrena.147

R. G. Puff tik pred sredino 19. st. zapiše, da: »Skoraj vsi domači Mariborčani

obvladajo oba jezika, slovenskega in nemškega.«148

4.5 Poklicna struktura

Maribor je bil vseskozi obrtniško mesto. Kot številčno najmočnejši so vse do

srede 18. st. prisotni peki, usnjarji, čevljarji, mesarji in krojači. Vsi ti so tudi

predstavniki najstarejših znanih obrtnih poklicev. Ob njih so se tukaj kmalu

pojavili še mnogi drugi rokodelci. Zelo pestra in številna je bila skupina

storitvenih, uslužnostnih in uradniških poklicev. V poznem srednjem veku je

segala od najnižjih slojev do višjega uradništva in mestnega funkcionarskega ter

142

Zupan, Maribor, str. 4. 143

Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, ČZN, l. 62- n.v. 27 (1991), št. 2, str. 195–216. 144

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str.34. 145

Prav tam. 146

Jože Curk, O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja, SHS, l. 2 (2002), št. 1,

str. 77 (dalje: Curk, O prebivalstvu Maribora). 147

Prav tam. 148


51

intelektualnega vrha. Mnogo je bilo predvsem hlapcev, dekel in služabnikov ter

drugega pomožnega osebja, ki jih je zaposlovalo tako spodnje mariborsko

vladarjevo gospostvo in sedež deželskega sodišča kot mestna uprava, razno

uradništvo, upravni sedeži in poznejši meščani.149

Že prej ustaljene in najmočnejše obrtne skupine se niso pustile izriniti. Pridružili

so se jim novi in novi specializirani obrtniški in drugi poklici. Seveda je hkrati

naraščalo število vsakršnega premoženja, vajeniškega in pomočniškega sloja. Prav

ti stopajo v teh virih prvič tako množično v ospredje. Zato nam je poklicna

podoba mesta sedaj mnogo jasnejša in oprijemljivejša. Pregled manj znanih

novoveških in v srednjem veku skorajda še neomenjenih mariborskih obrtnih in

drugih poklicev po statusnih stopnjah.150

Kmetje, služinčad, hlapci in dekle, pomožno osebje, delavci:

Delavec, delavka, kmet, sluga, služkinja, dekla, pomožni delavec (trgovski,

mizarski, dvorski, sodarski, mesarjev, usnjarski, kovaški, hišni, čevljarski,

klobučarski, v prodajalni, krojaški, dimnikarski jezdni, bratovščinski-cehovski in

zlatarski).

Vajenci:

ključavničarski, sodarski, kolarski, trgovski, pekovski, kopališki, krojaški,

padarski.

Pomočniki:

lekarniški, kiparski, slikarski, krznarski, kopališki, padarski, kamnoseški,

usnjarski, lončarski, klobučarski, krojaški, urarski, vrvarski, nogavičarski, pletilski

– pri izdelovanju odej in kocov, dimnikarski.

Obrtniki in rokodelski mojstri:

Prehrambeni: kuhar, lectar, slaščičar, pivovarnar, krušar, kolinar.

Tekstilni, oblačilni, usnjarski in sorodni: izdelovalec odej in kocov, klobučar,

rokavičar, izdelovalec kap, pletilec, izdelovalec povojev, vrvar, barvar, sedlar,

jermenar, umetelni krojač …151

149

Hozjan, Mariborsko mesto, str. 39–40. 150

Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v: Maribor skozi stoletja,

Razprave I, Maribor 1991, str. 313–318. 151

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 35–36.

52

Kovinarski in podobni; strugar, livar, kotlar, podkovač, kositrar, podkovač,

puškarski mojster, nožar, žagar, urar, ključavničar …

Drugi:

mizar, pečar, kamnosek, milar, izdelovalec orgel, glavnikar, izdelovalec violin,

steklar, voskar, svečar, slamorezec, dimnikar, kočijaž, lekarnar, izdelovalec flavt,

glavnikar.

Trgovci, umetnostni in storitveni ter drugi poklici, uradniki, statusne oznake:

Trgovec z začimbami, z ogledali in s steklom, z domačim platnom, z lesom, z

dragotinami, kipar, slikar, goslač, štukater, izpiralec zlata, bobnar, lovec, pobiralec

naklad, ranocelnik, padar, kirurg, zdravnik, oskrbnik, tovornik, vožač, babica,

merilec zrnja, vrtnar, gostilničar s prenočišči, krčmar, pravnik/odvetnik,

prekupčevalec s konji, trobentač, hišnik hiše deželnega namestnika, upravnik

premoženja bratovščine, upravnik hleva, nakladalec, pisar, knjigovezec,

pogrebnik, mitničar in višji gorski mojster.152

Deželnoknežji in deželni uradniki ter uslužbenci:

Namestnik deželnoknežjega mitničarja, deželnoknežji višji računski uradnik in

prometni inšpektor, deželni zdravnik.

Nepoklicne oznake:

Berač, študent.

Najpomembnejša posamična delodajalca pa sta še naprej bila mestna uprava in

mariborski mestni grad. Uprava mesta je redno in priložnostno zaposlovala celo

vrsto ljudi v različnejše namene. Poglejmo si le tiste, za katere sta dokazljiva

stalna zaposlitev in plačevanje.

Osebje mestne uprave: sodnik (iudexcivitatis, stattrichter); član notranjega sveta

(des innen rathsVerwandter alhier; Ratsburgeralda);

Uradniki in drugi:

Pisar, sindik, mestni blagajnik, od začetka 17. st. mestni komornik, kletar,

gradbeni mojster, mitničar, zbiralec mestnega davka/činža, obrtnega, mesarskega

…, upravnik mestne opekarne, pravnik/advokat, dražbeni zastopnik, od konca 17.

st. posebni sodnik na mestnem deželnem sodišču.153 Tesar, nadzornik mestne

straže, stražarji: v utrdbah v obzidju, nočni in požarni stražarji, za kugo. Vratarji:

152

Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 35–36. 153

Prav tam.

53

v mitnici na Dravskem mostu, pri treh mestnih vratih – Dravskih, Naše ljube

gospe, Koroških, sv. Ulrikovih, Grajskih vratih, na Lentu, v stolpih, ključar vrat,

sodni sluga, pomočnik na deželskem sodišču, prevoznik, sel, nosač, hlapec.

V mestnem špitalu so delali:

špitalski mojster, oskrbnik, kaplan, viničar, hlapec, mlinar.

Zanimivo je, da so tudi nekateri drugi poklici imeli običajno mestno oznako

mestni, npr. glasbenik, mestni goslači.154

Mesto je že v 16. st. in naprej redno plačevalo nekatere duhovnike v mestni

župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika: kornega mojstra, slovenskega kaplana,

zorničarja in drugo cerkveno osebje, mežnarja tu in pri Sv. Ulriku, organista,

pevca altista in učitelja.155

Grajsko osebje: upravnik, nadzornik grajske pisarne, čuvaj grajske kapele, stražar

pri vratih, grofov služabnik, kuhar, lakaj, pisar, vodja grajskega orkestra, dvorni

slikar, tesarji, lovec, zidarji, kovač, oskrbnik, osebje pod oskrbnikom, sodar,

mlinar, vojak, vrtnar in sluge.

Dokajšnje število osebja je imela tudi mestna župnijska cerkev v svojem

župnišču:

Prošt (bil je predstojnik cerkvene latinske šole), organist, napihovalec meha za

orgle, oskrbnik, sluga, kuharica v župnišču, cerkveni mlinar, cerkveni pevec,

delavka v župnijski cerkvi, mrežnar, mrežnarjev hlapec, kočijaž. Pomembnejši

delodajalec je bil tudi mariborski poštni mojster (magister postae, magister

postarum; des Innen Stadt Postmaister):

Poštno osebje: sel/tekač, jezdec in pomožno osebje.156

Druga najpomembnejša dejavnost Mariborčanov je bila pridelava in prodaja vina

iz vinogradov v najbližji mestni okolici. Kdor je le mogel, si je pridobil lasten

vinograd in prideloval vino zase in za prodajo. Obrtna proizvodnja in vinarstvo sta

omogočali živahno drobno in tudi večjo trgovino lepega dela meščanstva. K

širjenju trgovine je prispevala ugodna lega ob reki ̶ naravni prometno-trgovski

poti.157

154



Prav tam. 157

Prav tam, str. 36.

54

5 TOPOGRAFSKI OPIS MESTA

Sledi osnovni topografski oris mesta pomembnejših mestnih stavb iz dobe sredine

oziroma 2. polovice 19. st., z dodanimi podatki do konca stoletja. Začenjam z

mestnim obzidjem, ki je bilo tedaj še kar dobro ohranjeno. Od obzidnih stolpov je

severni Breunerjev, jugozahodni Čeligijev, južni pa Altmanov. Prvi je oglat in

črn, drugi, nekoč imenovan Reck ali Folterturm, je okrogel, tretji pa je oglat, vitek

in bel ter v rabi kot trgovsko skladišče. Mesto ima tedaj tri trge, enaintrideset ulic

in 246 hiš, štiri javne vodnjake, tri cerkve, šest vojaških in dve šolski poslopji, tri

tovarne, dve oskrbnišnici, gledališče, tri stolpe z urami, šest stolpastih stavb,

namesto treh, leta 1827 demoliranih, mestnih vrat (Ulrikovih, Gospejnih in

Vodnih), pet prostih izstopov iz mesta v smereh Graške, Drevoredne, Grajske,

okrožne in Dravske ulice ter pri stavbi vetrinjske gospoščine. Če k njim

prištejemo še oba na Lentu in pri kopališču, lahko govorimo kar o sedmih mestnih

izvozih. K temu je treba šteti tudi še za javnost dovoljen pešprehod skozi grajska

vratca in dvanajst prehodov čez zasuti mestni jarek. Od trgov je Glavni največji,

Grajski najživahnejši in Cerkveni najtišji, od ulic je Koroška najširša, Gosposka

najdaljša, Trtna je najsvetlejša, Grajska in Cerkvena sta najrevnejši, Usnjarska pa

najbolj umazana. Mesto je od okoli leta 1350 razdeljeno v štiri četrti.158

V okvirju vseh četrti so zajeti cerkveni-redovni in baročni objekti, ki so opisani v

diplomski nalogi. Prvi so podrobneje opisani v tretjem poglavju z naslovom

Mestna uprava, cerkvene in redovne ustanove, drugi so opisani v sedmem

poglavju z naslovom Baročna arhitektura in arhitekti v Mariboru. Tako prvi kot

drugi so v času baroka doživeli zunanje in notranje spremembe. Številčenje hiš v

oklepajih se nanaša na omenjeno dobo aktualnosti opisa.

Prva četrt

1. (št. 2) Brandisov grad je ena od devetih svobodnih hiš v mestu. Hrani stavbne

letnice: 1655, 1699, 1733, 1738, 1780, 1814, 1836 in 1843. Obsega vrt, skozi

katerega teče Triribniški potok, dve dvorišči, štiri vrata, Loretansko kapelo iz leta

1655, stopnišče iz 1744 z grboma rodbin Brandis-Trautmannsdorf, na katerem

158

Curk, viri 1, str.100.

55

mestu je stala prvotna grajska cerkev, stolp z naslikano sončno uro iz 1699,

upravno 12-osno poslopje, povišano leta 1843, ki se je prvotno uporabljalo za

gospoščinsko uradništvo, sedaj pa se uporablja za kameralno upravo, itd.159

2. (št. 11) Svobodna hiša, stavba nekdanjega Vetrinjskega dvora, se posredno

omenja že leta 1222, saj zaseda parcelo nekdanje Gotskalkove domačije.160

3. (št. 19) Začetki Salzburškega dvora segajo v 14. st. Dvor velja za najlepšo

baročno stavbo v Mariboru, vendar je od njega ostala zgolj glavna stavba.161

4. (št. 22) Hiša na Vetrinjski ulici 9.162

5. (št. 38) Frajovška vojašnica, prej svobodna hiša grofa Erazma Tattenbacha.163

4. (št. 50) Nekdanja sinagoga je bila sprva kot hiša najverjetneje zgrajena v drugi

polovici 13. st. Po izgonu judov iz Štajerske je bila spremenjena v cerkev.164

Druga četrt

V tej četrti so pomembne trgovine, opremljene z lepimi izložbami lastnikov:

Horvat, Pachner, Proy, Delago, Kuster, Stroger, knjigoveznik Anton in Edvard

Ferlinc ter Leyrer, zlatarja Kuhn in Schmidt, strugar in pozamentirer Gotz in

drugi.165

1.(št. 96) Hišo je okoli leta 1740 zgradil meščanski gradbeni mojster Jožef

Hofer.166

2. (št. 117) Sedanja stavba je bila obnovljena in dvignjena v nadstropno med

letoma 1893 in 1897, ohranilo pa se je poznobaročno stopnišče in kletne vratnice

svoje prednice.167

Tretja četrt

1. (št. 149) Mariborska župnijska cerkev je bila kot središče mariborske

pražupnije v zasnovah zgrajena v času ustanovitve le-te (enkrat v prvi polovici 12.

st.) in je s tem celo starejša od tržne naselbine.168

159

Curk, viri 1, str. 101. 160






Curk, viri 1, str. 109. 166


Prav tam, str. 149.

56

2. (št. 179) Hiša na Koroški cesti 7, vogal Žički prehod.169

3. (št. 186 in 198) Gimnazija, Alojzijeva cerkev in vzgajališče, v letih 1756–1773

jezuitski samostan. Št. 198 je bila drugo krilo jezuitske rezidence.170

Četrta četrt

1. (št. 191) Na mestu današnje poštne stavbe je nekoč stal (mestni) špital s

cerkvijo Sv. Duha, kasneje pa tudi deloma mestna bolnišnica.171

2. (št. 206) Rotovž stoji nasproti vitkega, z osmimi kipi obdanega Marijinega

stebra, ki so ga postavili v spomin na kugo leta 1680.172

3. (št. 238) Na pobudo meščanov so v 13. st. v Maribor prišli minoriti, tedaj je bil

zgrajen tudi samostan.173

4. (št. 239) Žički dvor, stoječ vzhodno od nekdanjega minoritskega samostana, je

nastal v 12. st. Od Minoritske vojašnice je Žički dvor nekoč ločeval zid. Dvor je

sodil med svobodne hiše.174

Slika 9: Mestna veduta na podlagi slike iz sredine 17. st.

168







Prav tam, str. 231.

57

6 BAROK ̶ TEMELJNA NOVOVEŠKA UMETNOSTNA SMER

Barok je zadnji univerzalni stil v zgodovini evropske umetnosti. Uveljavil se je

najprej v Italiji kot stil po tridentinskem koncilu sredi 16. st. zmagoslavne in

vsestranske borbene Cerkve. Kot umetnostnozgodovinski pojav pa je značilen po

tem, da se po njem kljub navezanosti na Cerkev in na interese varstva ter stroge

predpise Tridentina o umetnosti in njenih mejah, izraža dinamično ustvarjanje kot

reakcija na slabi manierizem pozne renesanse. V pristni likovni ustvarjalnosti

zasidrana univerzalnost tega sloga zabrisuje predvsem meje med likovnimi

storokami, ker ustvarja vsestransko zaokrožene enotne umetnine, kjer se

arhitektura, slikarstvo in kiparstvo dopolnjujejo v skladni enoti skupne umetnine.

Univezalnost baroka se kaže tudi v tem, da je zabrisal mejo med sakralnim in

profanim, ter v veliki meri celo med likovnim ustvarjanjem katoliške in drugih

verskih skupnosti. Bil je torej resnično mednaroden in tudi meddružaben; čeprav

je bil po izvoru in bistvu aristokratski, si ga je vseeno brez težav prikrojil tako

meščan kot kmet in je po njem tudi naša domovina dobila zadnjič v zgodovini

enoten, čeprav v duhu sestava takratne družbe hierarhično stopnjevan domačijski

značaj. Barok se je izoblikoval na prehodu iz 16. v 17. st. v Italiji, pogoji zunaj nje

pa kljub napredku katoliške obnove niso dopuščali, da bi se hkrati tudi

uveljavila.175

V baroku imamo opraviti s podrejanjem prej razmeroma samostojnih delov

umetnostne celote enotni skupni zamisli. Tako se baročna arhitektura z urejenimi

parki in vrtovi dopolnjuje v organske celote, zeleni deli večkrat preraščajo

velikost zidane arhitekture. Arhitekturo poživlja in oživlja štukatura, pomožna

kiparska zvrst, ki se prilagaja ostenju in ga plastično oblikuje. Prav posebna

pomoč pri ustvarjanju novega, resničnost presegajočega pa je iluzionistično

slikarstvo, ki ustvarja navidezne prostore. Z njim se razveljavljajo in predirajo

stene, oboki ali stropi, na ta način se ustvarja nova enotnost resničnega in

neresničnega, zemeljskega in nadzemeljskega.176

175

Karel Dobida, Barok na Slovenskem, Ljubljana 1961, str. 7 (dalje: Dobida, Barok na

Slovenskem). 176

Prav tam.

58

Medtem ko se v cerkvah pogledi odpirajo v nebo, natančneje v nebesa, naseljena s

svetniki, se v profanih arhitekturah opirajo na grški Olimp, kjer domujejo bogovi.

Za barok je potrebno dodati tudi to, da se je barok uveljavljal v katoliških deželah,

v protestantskih ga v veliki meri izpodriva klasicizem.177 Geografska posebnost

slovenskega ozemlja, ki je bilo od nekdaj odprto za pobude iz sosednjih pokrajin,

se je izrazila tudi v baroku. Govoriti moramo o dveh odločilnih tokovih v razvoju

slovenskega baroka. Prvi tok se je razvijal in krepil v neposrednem stiku z

matično deželo baroka, Italijo. Razširjal se je prek naše zahodne etnične meje na

slovenski Kras, se utrdil v Gorici in prodiral dalje v notranjost dežele. Hkrati pa si

je z neposrednim preskokom iz Italije v Ljubljano izoblikoval v tem mestu svoje

najmočnejše oporišče. Ljubljana ima odtlej vodilno vlogo v razvoju slovenskega

baročnega kiparstva. Njen vpliv se širi proti vzhodu, zahodu, delno proti severu in

celo na italijansko oplojeni jug. Drugi tok prihaja s severa in severozahoda, iz

alpskih dežel. Tudi ta tok se dotakne Ljubljane in si zagotovi v njej pomembno

središče. Štajerska pa se razvija v senci Gradca, drugega vplivnega središča za

razvoj baroka na Slovenskem.178

Začetki tukajšnjega baroka: za Italijo, deželo, ki je barok rodila, seveda druge

države zaostajajo kar za nekaj desetletij, čeprav se tudi tu že kmalu po letu 1600

pojavljajo nekatere oblike, ki pozneje v razvitem baroku doživijo svoj razcvet.

Praviloma govorimo o zgodnjem baroku na Slovenskem v 17. st., pri čemer je

treba reči, da tudi že v tem stoletju doživimo vrsto stvaritev.179 Raziskovalci se

strinjajo, da je strnjeno baročno gibanje zajelo Slovenijo vsaj okoli leta 1680,

medtem ko moramo poprej govoriti o posameznih baročnih pojavih, pa o zorenju

baroka iz poznorenesančnih in manierističnih stilnih osnov.180

Od okoli leta 1700 (nekateri kot mejnik radi navajajo leto 1693, ko je bila v letu

Valvasorjeve smrti ustanovljena Akademija operozov v Ljubljani), pa tja do okoli

leta 1740 imamo opraviti z oblikami, ki jih je treba uvrstiti v visoki barok, potem

pa govorimo o poznem baroku tja do okoli leta 1760, ko se uveljavlja baročni

177

Nace Šumi, Barok, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 9 (dalje:

Šumi, Barok). 178

Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 4. 179


Nace Šumi, Baročna arhitektura,Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, str. 4 (dalje: Šumi, Baročna

arhitektura).

59

klasicizem. Rokoko je smer, katere prve formulacije se pojavijo ob koncu

tridesetih let 18. st., potem se občasno vzdržuje tja do osemdesetih let. Barok tudi

z 18. st. pri nas še ni bil do konca izpričan, zato v naslednjem stoletju govorimo o

postbaroku, ob koncu 19. st. pa ponovno o novem baroku. Gre torej za pojav, ki

zajema zelo širok časovni razpon.181

Posebej za Štajersko je značilna drobna štukaturna dekoracija. Med letoma 1738

in 1810 je bilo na Štajerskem na novo postavljenih ali prezidanih več sto cerkva.182

Štukatura je po svojem značaju primerna predvsem za oblikovanje prostorov, tako

cerkvenih kakor tudi izbranih profanih.183

Slika 10: Vodnjak Fontana Di Trevi – Rim, Italija

181


Metoda Kemperl, Luka Vidmar, Barok na Slovenskem, Ljubljana 2014, str. 20. 183

Šumi, Barok, str. 9.

60

Slika 11: Freske v ljubljanski Stolnici

Slika 12: Schönbrunska palača in njeni razkošni vrtovi

61

Slika 13:Ljubljanska stolnica

Slika 14: Mariborski grad

62

Slika 15: Baročni oltar cerkve sv. Petra v Komendi

63

7 BAROČNA ARIHITEKTURA IN ARHITEKTI V MARIBORU

V to poglavje, ki je vsebinsko nadgraditev petega poglavja, sodijo tudi zgradbe, ki

so bile opisane v tretjem poglavju z naslovom Mestna uprava, cerkvene in

redovne ustanove. To so predvsem cerkvene in redovne zgradbe starejšega izvora,

vendar so bile v času baroka preoblikovane in jih z umetnostno zgodovinskega

vidika lahko opisno uvrščamo tudi v baročno dobo. Med te zgradbe sodijo:

minoritski samostan, mariborska stolnica, jezuitski kolegij, cerkev sv. Alojzija,

grad Betnava, župnija sv. Magdalene v Mariboru, Vetrinjski dvor, Žički dvor in

Salzburški dvor ter vsekakor še kar nekaj posvetnih.

Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. st., in sicer

po velikih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662. Po teh požarih so bile mestne

utrdbe prenovljene s tem, da so že imele vplive zgodnjebaročnih potez. V 18. st.

so bile prenovljene številne cerkve in večina hiš, minoritskemu in kapucinskemu

samostanu pa sta se pridružila še jezuitski in samostan celestink. Vendar je temu

baročno usmerjenemu gradbenemu zagonu kmalu po letu 1780 pošla moč in

nasledila ga je racionalistično zadržana stavbna dejavnost kot posledica

jožefinskih upravnih in cerkvenih reform. Do leta 1790 so ukinili vse samostane,

razen minoritskega, in zaprli vse cerkve, razen župnijske.184

Tako kakor profane stavbe v Mariboru in Celju, prezidane ali na novo postavljene

po novih katastrofalnih požarih (leta 1795, 1797 in 1809 v Mariboru oziroma leta

1798 v Celju), so bile tudi sakralne stavbe na slovenskem Štajerskem na začetku

19. st. oblikovane v slogu baročnega klasicizma. Toda v cerkveni sferi se je isti

slog izkazal za veliko bolj trdoživega in se je na tem področju obdržal do sredine

19. st. Delovanje Jožefa Hofferja in Janeza Nepomuka Fuchsa na eni strani ter

celjskih zidarskih mojstrov na drugi je tako močno zaznamovalo štajersko

pokrajino, da so ostale poznobaročne forme priljubljene in zaželene pri župnikih

in vernikih, ki so naročali cerkve. Očitno pa tudi ni primanjkovalo v tej tradiciji

izšolanih mojstrov.185 Od mariborskih arhitektov se je poznobaročnih konceptov

pri sakralni arhitekturi držal predvsem Mihael Marek, po rodu iz Dunaja, v

Maribor pa je prišel leta 1803, ko je bil sprejet v ceh. Naslednje leto je postal

184

Šumi, Barok, str. 9. 185

Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 64-65.

64

mariborski meščan.186 Na Štajerskem so ustvarjali mnogi znameniti baročni

mojstri, zlasti najuglednejši arhitekti, kot so bili Jožef Hueber, Domenico

Martinelli, Giorgio Massari, Andrea Pozzo ali Domenico Rossi. Nekateri izmed

njih so delovali tudi v Mariboru. Na gradbiščih so se v najboljšem primeru oglasili

le takrat, ko so prinesli načrte, nato pa v potek del, če ni prišlo do kakšnih

nepredvidenih zapletov ali sprememb, niso več posegali.187

V 18. st. so arhitekte pogosto nazivali kot stavbne mojstre. Stavbni mojstri niso

znali zgolj načrtovati stavbe v skladu z arhitekturnimi pravili, ampak so jih morali

znati tudi postaviti, gradnje pa so morale biti trdne, udobne in lepe. Stavbni

mojster je moral upoštevati naročnikove želje ter gradnji namenjena sredstva in v

skladu z njimi pripraviti ustrezen predračun, v katerem je bilo prikazano koliko bo

stal gradbeni material in koliko sredstev bo namenjenih za plačilo zaposlenih

delavcev. Stavbni mojster je moral imeti torej nekaj arhitekturnega teoretičnega

znanja in veliko organizacijskih sposobnosti. V 18. st. pa so se z arhitekturnim

snovanjem pogosto ukvarjali tudi drugi umetniki ali celo inžiniri.188

V zgodovino umetnosti se je zapisala delavnica družine Schoy, katere začetki

segajo v 40. leta 18. st., v povezavi z njo pa sta zaslovela predvsem Franc Krištof

Reiss (u. 1711) in njegov posinovljenec Janez Jakob Schoy, ki je postal eden

vodilnih graških umetnikov. Po njem so se začele spletati med Mariborom in

Gradcem plodne umetniške vezi. Schoyevo delavnico v Gradcu je prevzel

Württemberžan Filip Jakob Straub, v Maribor pa je z njegovim posredovanjem

prišel njegov brat Jožef Straub (1712–1756), avtor kužnega znamenja na

mariborskem Glavnem trgu in številnih drugih monumentalnih, navadno

ekspresivnih del na slovenskih, hrvaških in madžarskih tleh. Očitno je v Straubovi

delavnici s kiparstvom nadaljeval lirično navdihnjeni Mariborčan Jožef Holzinger

(1735–1797). Tudi on je s svojimi deli obogatil mnoge kraje na Štajerskem in

Hrvaškem. Kiparstvo J. Strauba in J. Holzingerja sodi nedvomno v vrh baročnih

stvaritev na Slovenskem. Barok je v Mariboru zapustil sorazmerno močno sled.

186

Kemperl, Korpus poznobaročne, str. 65. 187

Igor Sapač, Baročni arhitekti, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, str. 231 (dalje: Sapač,

Baročni arhitekti). 188

Prav tam.

65

Vse do danes so se ohranila pročelja nekaterih meščanskih hiš in dvorcev, v

baročni preobleki se je predstavil tudi mariborski mestni grad.189

Hoferjeva hiša

Hišo je okoli leta 1740 za lastne potrebe zgradil mariborski arhitekt Jožef Hofer.

V zasnovo je vključil starejšo srednjeveško hišo. Gre za eno najlepših baročnih

hiš v Mariboru. Hoferjeva hiša v Mariboru, kjer je uporabljenih največ okrasnih

elementov (ti se potem skupaj ali posamično pojavljajo na vseh drugih njegovih

arhitekturah, deloma pa tudi na Fuchsovih stavbah), je po dekoraciji primerljiva s

Hildebrandtovo palačo Daun-Kinsky na Dunaju (zidali so jo od 1713 naprej), z

Zgornjim in Spodnjim Belvederom istega arhitekta ter s prezidanim dvorcem

Mirabell v Salzburgu.190 Stavbo krasi ena najlepših baročnih fasad v mestu, ki se

je ohranila tudi po obnovi hiše leta 1892.191

Mariborski mestni grad

Je naslednik dveh starejših dvorov iz 12. in 13. st., stoječih na zahodnem delu

starega mestnega jedra (št. 161).192

Slika 16: Mariborski mestni grad

189




Valentina Varl, Dušan Tomažič, Sašo Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe, Maribor

1997, str. 14-15 (dalje: Varl, Tomažič, Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe).

66

Slika 17: Stopnišče mestnega gradu

Grad, kakršnega poznamo danes, je nastal iz dveh delov, svojega prvotnega jedra

s konca 15. st. ter stavbnega kompleksa, ki se je ob njem razvil do sredine 18. st.

Ob graditvi se je gradu moralo umakniti nekaj meščanskih hiš. Njegova lokacija

je bila izbrana predvsem za učvrstitev potencialno najbolj izpostavljenih

Ulrikovih (Graških) mestnih vrat. Prvotno poznogotsko jedro gradu, začetki

zazidave segajo v leto 1478, je bilo dograjeno do leta 1481. Vendar je osmansko

obleganje mesta leta 1532 pokazalo, da za učinkovito obrambo tudi novi

deželnoknežji dvor ne zadostuje. Enako kot ostale dele mestnega obzidja so ga

obrambno posodobili italijanski gradbeniki pod vodstvom deželnega gradbenega

superintendenta Domenicadell'Allia. Grajska bastija, ki je na vrsto prišla kot

zadnja, je bila zgrajena v letih 1555–1562.193 To, kar se zdaj kaže opazovalcu, je

torej nastajalo v času med 16. in 18. st., nekaj celo v 19. st.194

Proti koncu 16. st. sta se pravno in stavbno ločena objekta začela združevati. Po

letu 1497 je bil deželnoknežji dvor dolgo v zakupu oziroma v zastavi. Od leta

1575 naprej v zakupu baronov pl. Khiβl (od leta 1623 grofje), ki so leta 1620

postali njegovi dedni lastniki in ga začeli prezidavati po svojih zamislih. Že v letih

1584–1585 je dvor dobil svoj vzhodni del, segajoč od bastije do Ulrikovih

mestnih vrat, pod dednim lastništvom Khiβlov pa je bil preurejen v graščino in

193



67

razkošno baročno rezidenco. Leta 1655, leto dni pred smrtijo, je lastnik postal

Jurij Jernej Zwickl-Khiβl, posvojenec grofa Janeza Jakoba Khiβla. Pod drugim

Khiβlovim posvojencem, Janezom Jakobom Zwickl-Khiβlom, je prenova v letih

1666–1686 dosegla vrhunec. Khiβlom so kot lastniki gradu v letih 1686–1727

sledili Ursini-Rosenbergi, njim pa grofje Brandis, izvirajoči iz (danes južne)

Tirolske, ki so ga obdržali do leta 1876.195

Prvo barokizacijo je mariborski mestni grad doživel že v drugi polovici 17. st., ko

so nastale razsežne arkadne galerije, reprezentančna južna fasada in nova grajska

kapela ter slavnostna dvorana.196 Leta 1655 so namreč gradu prizidali Loteransko

kapelo, podobno cerkvi Santa Casa v Loretu pri Anconi, ki je bila posvečena pet

let zatem. Zahodno od gradu je stari stolp zamenjal nov velik stanovanjski stolp,

obenem pa je tam nastalo dvonadstropno upravno-gospodarsko poslopje. Proti

koncu 17. st. so si lastniki gradu uredili viteško dvorano z bogato štukiranim

stropom, delom italijanskih štukaterjev, in freskami mojstra Laurenza Lauriga.

Pripovedujejo, da so bile v 18. st. poslikane še nekatere grajske sobane. Prav tako

je v letih 1747–1750 nastalo tudi znamenito rokokojsko stopnišče s kamnito

ograjo, številnimi plastikami in štukaturo (Jožef Hoffer, Jožef Straub), ki je

nastalo kot slavnostni vhod.197

Že ob koncu 18. st. je grad izgubil vse stolpiče iz 17. st., z izjemo jugovzhodnega,

ki je odtlej služil zlasti kot zvonik loretanske kapele. V naslednjem stoletju pa se

je začelo počasno propadanje grajskega kompleksa.198

Rotovž

Med zgradbami iz mariborske preteklosti zavzema častitljivo mesto rotovž. Po

čebulastem stolpiču bi ga lahko takoj postavili v baročni čas. Temelji stavbe pa so

starejši. A tudi z razčlenjenostjo pročelij, z balkonom in mestnim grbom ter

letnico 1565, na dvoriščni strani pa z arkadami, ki jih nosijo toskanski stebriči,

razodeva rotovž stilno občutje italijanske renesanse.199

195






68

Slika 18: Mariborski rotovž

Med zgradbami iz mariborske preteklosti zavzema častitljivo mesto rotovž. Po

čebulastem stolpiču bi ga lahko takoj postavili v baročni čas. Temelji stavbe pa so

starejši. A tudi z razčlenjenostjo pročelij, z balkonom in mestnim grbom ter

letnico 1565, na dvoriščni strani pa z arkadami, ki jih nosijo toskanski stebriči,

razodeva rotovž stilno občutje italijanske renesanse.200

Mestni grb: dva stolpa z obzidjem s srebrnimi mestnimi vrati na rdečem polju, nad

njimi pa golob, ki leti navzdol, se je pojavil že leta 1288 na neki listini iz

samostana Rein, vendar je tam namesto miroljubnega goloba za tiste vojne čase

mnogo primernejši orel.201

Ta zgradba je nastala postopoma iz dveh hiš, postavljenih s čelom proti trgu in

ločenih z dvoriščnim prehodom (zagato), ki je bil tako širok kot sedanja veža. Obe

hiši sta bili podkletni in nadstropni. Najprej so v letih 1513–15 v rotovžu s

posvetovalnico v nadstropju prezidali vzhodno hišo, last beneficija Marije

Magdalene, iz let okoli 1455. Ker tak rotovž ni zadoščal, so ga v letih 1563–65

Italijani, verjetno pod vodstvom Pietra Antonia de Pigrata, ki se je leta 1560

preselil iz Gradca v Maribor, povečali s priključitvijo zahodne hiše iz prve

200



69

polovice 15. st., in ga večinoma nanovo zgradili.202 Z vzidavo skupne veže so ju

združili v eno, prezidali njuni kleti, enovito uredili nastalo notranjščino, obokali

pritlično in deloma nadstropno etažo, po višini izravnali obe polovici, postavili na

obeh bočnih straneh trikotni čeli, prikrili vso stavbo s sedlasto streho, jo enotno

fasadirali, opremili s sodnim balkonom in poudarili s stolpičem. Dvoriščno krilo

je rotovž dobil šele po letu 1601, njegov arkadni hodnik je bil deloma zgrajen že

po letu 1565, deloma pa morda šele po letu 1650. Pred letom 1795 so mu s

pročelja odstranili okrasno čelo, zato pa leta 1887 dodali sedanje reprezentančno

stopnišče.203

Fasada je členjena s pilastri, nad vhodnim delom pa stoji v osi baročni stolpič s

čebulasto streho. Na dvoriščni strani je stavba na dveh stranicah obdana z

arkadnimi hodniki. Posebej zanimiva je baročna sodna/posvetovalna dvorana, ki

jo je z razkošnimi stropnimi štukaturami opremil Antonio Quadrio ob koncu 17.

ali v začetku 18. st.204

Očitno je, da se stavba vsaj delno zgleduje po graški deželni hiši.205

Slovenska ulica 20

Sedanja stavba je bila obnovljena in dvignjena v nadstropno med letoma 1893 in

1897, ohranila pa je poznobaročno stopnišče in kletne vratnice svoje prednice.206

Umetnostna galerija

Neposredno ob samostanu celestink je v Gospejni ulici baročna, za časa Jožefa II.

opuščena in prezidana samostanska cerkev, z njo pa povezana palača Fedróczy iz

leta 1846. Iz cerkve in dvorca je nastala nova stavba, ki jo od leta 1954 uporablja

Umetnostna galerija.207

202

Curk, Premzl, Mariborske Vedute, str. 76. 203

Curk, Maribor – vodnik, str. 46. 204

Varl, Tomažič, Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe, str. 19. 205

Jože Curk, Spomeniki in znamenitosti, Maribor 1981, str. 4 (dalje: Curk, Spomeniki in

znamenitosti). 206


Vrišer, Maribor, str. 123.

70

Koroška cesta 7, vogal Žički prehod

Po kletnem vhodu in obliki vežnih obokov gre sklepati, da je bila stavba zgrajena

na začetku 17. stoletja. Dvoriščni del je poznobaročni prizidek, glavna stavba pa

ima preprosto baročno fasado. Leta 1900 je Prešern v hiši uredil prodajni lokal,

katerega izložbo je leta 1913 še povečal.208

V času R. G. Puffa je fasado nad kamnitim portalom, nad katerim je pomol,

krasila freska Marije s kronogramom, ki je tvorila letnico 1729.209

Hiša na Vetrinjski 9

Gre za poznobaročno štiriosno nadstropnico, katere fasado členi pet lizen, okna pa

obrobljajo maltasti ušesasti okviri. Stavba iz 2. polovice 18. st. še hrani polkletno

pritlično etažo. Hiša z večjim vrtom je bila leta 1754 last mizarja Filipa Repiča, od

leta 1771 pa kolarja Antona Kunskija; od leta 1803 kolarja Antona Pernwieserja,

od leta 1809 srebrarja Janeza Bergharda iz Ljubljane, ki jo je imel tudi v

Puffovem času. Manjša hiša v Tkalski 7 je nastala po letu 1825, prodajni paviljon

severno od nje, ki se dotika hiše v Vetrinjski 11, pa šele okoli leta 1895. Stavbno

in lastniško sta bili obe nepomembni; prva se je pred leti umaknila povezavi z

Vetrinjsko ulico, druga pa v obliki paviljona še stoji.210

Meljski dvor

Vetrinjska 26 je bila svobodna hiša, imenovana Meljski dvor. Prvič izrecno

omenjena leta 1403, je bila že v 14. st. v lasti malteške komende iz Melja.

Barokizirana je bila leta 1684: šlo je za dvonadstropno stavbo s kletjo, vrtom in

dvoriščem. Bila je petosna nadstropna stavba z modernizirano fasado. Njena

obokana veža je še hranila kamnit kletni, polkrožno sklenjeni portal s posnetim

robom, ki je izviral iz srede 16. st. Zidovi v kleti so bili kot pri večini starih hiš v

mestnem jedru kamniti, banjasti oboki pa opečeni. Zaradi preboja Vetrinjske ulice

v smer sedanje Ul. slovenske samostojnosti so jo leta 1967 porušili.211

208



Puff, Maribor, str.355. 211

Prav tam, str. 324.

71

Frajovž-Tattenbachova svobodna hiša

Gre za hišo, ki je bila zavoljo svojih plemiških lastnikov osvobojena plačevanja

mestnega davka ter ostalih obvez. Takšnih hiš je bilo v mestu v srednjem in v

zgodnjem novem veku več ̶ ležale so znotraj mestnega obzidja oziroma trga,

pravno pa k njemu niso spadale. Njeni lastniki so bili ponavadi plemiči, gospostva

in nekatere cerkvene ustanove, redkeje pa tudi meščani. Hiša v obzidanem mestu

jim je nudila zaščito v primeru zunanjih nevarnosti, prav tako pa so tukaj lahko

skladiščili naturalne dajatve svojih podložnikov, živečih v neposredni in bližnji

okolici mesta, in jih seveda tudi prodajali.212

Na Štajerskem so imeli pravico za potrditev neke hiše za svobodno deželni knez

in različni patrimonialni gospodi. Plemiški rod Tattenbach, dobro znan v celotnem

Svetorimskem cesarstvu, izvira iz Landshuta na Bavarskem. Njihovi prvi člani so

omenjeni že ob koncu 13. st. in v začetku 14. st. Zaradi nenehne nevarnosti pred

Turki se je v 16. st. pojavila potreba po proviantnem skladišču, v katerem bi se

hranilo žito in ostala živila. Mestni sodnik in svet sta si v letu 1583 skušala

pridobiti zato nalogo salzburški dvor, vendar zaman. Deset let kasneje pa je bilo

takšno poslopje v Mariboru že nujno, zato so si deželni stanovi sami tu postavili

živilsko skladišče. Ta zgradba pa je aprila leta 1597 prišla v sklop gospostva

Konjice, posredno pa v last grofov Tattenbach. Kdaj natančno je dobila status

svobodne hiše, ni znano.213

Grofje Tattenbachi in njihovi aristokratski nasledniki so jo primerno predelano

uporabljali kot svoje mestno domovanje, dokler ni leta 1789 prešla v meščanske

roke, in leta 1820 v državno last. Država je v njej uredila vojašnico, ki je služila

svojemu namenu do leta 1904. Dve leti pozneje so jo zaradi predvidene gradnje

novega mostu in preureditve Glavnega trga podrli in s tem mesto osiromašili za

pomembno pričo njegove obrambne zgodovine.214

212

Dejan Zadravec, obračun prihodkov in odhodkov Tattenbachove svobodne hiše v Mariboru,

Maribor 2007, str. 16 in 23 (dalje: Zadravec, svobodna hiša). 213


Curk, Mariborske vedute, str. 83.

72

Znamenja in javni spomeniki

Neločljivi del mestne vedute so baročna znamenja, med katerimi je gotovo

najpomembnejše Marijino ali kužno znamenje na Glavnem trgu. Prvo znamenje,

Marijin steber, so postavili leta 1681 po kugi, ki je pokončala del mestnega

prebivalstva. Leta 1743 so ta spomenik zamenjali z novim, večjim, ki ga je izdelal

kipar Jožef Straub. Osrednji element znamenja je še naprej steber, ki rase iz baze z

oltarno mizo in reliefom, končuje pa se z Marijinim kipom. Steber obkrožajo

fugure svetnikov. Nekoč jih je bilo osem, danes jih je le še šest. V 19. st. so

spomenik obdali še s kamnito ograjo. Umetnik je vsakemu od kipov vdihnil

samosvoj značaj, znal pa jih je povezati v urbano celoto, ki izžareva razpoloženje

v tržni prostor in mu daje nov, duhovno prevrednoten pomen.215

V 250 letih, odkar stoji, je čas znamenje, izdelano iz peščenjaka, dodobra načel.

Namesto izvirnika stoji danes pred rotovžem kopija Straubovega dela in tako trgu

ohranja poglavitni poudarek. Figuralni steber je tudi Florijanovo znamenje na

Grajskem, nekoč Florijanovem trgu. Spomenik naj bi nastal okoli leta 1680, iz

starih opisov pa se ve, da sta ob njem stala še dva kipa. Figura sv. Florijana je delo

skromnejše umetniške moči, po svoji zasnovi pa se uviti steber, ki so ga leta 1872

odstranili in leta 1970 ponovno postavili, skladno vključuje v baročno vzdušje ob

mariborskem gradu.216

Slika 19: Marijino kužno znamenje

215


Prav tam.

73

Baročnih javnih spomenikov je bilo nekdaj seveda več, kot pa se jih je ohranilo v

naš čas. Stari Maribor je imel sorazmerno precej znamenj v nišah meščanskih hiš.

Šlo je za like z Marijo in detetom ter kipe Brezmadežne. Med najstarejšimi je bil

Marijin kip iz vogalne hiše v Dravski ulici, po monumentalni drži zanesljivo iz

šestdesetih let 17. st. Tretji kipec je nekoč krasil nišo gostilne današnjega hotela

Orel na vogalu Grajskega trga in Slovenske ulice. Spominjal je na milostni kip

Marije, kakršen je danes v frančiškanski cerkvi.217

Lik Brezmadežne je poživljal tudi hišni fasadi v Vetrinjski in Gosposki ulici,

umetnostno najzanimivejša pa je nedvomno figura Marije v Volkmerjevem

prehodu. Prikazuje nam Marijo z vdano sklonjeno glavo, s sklenjenima rokama in

poklekujočo na krilatega zmaja. V zasnovi in podrobnostih, predvsem pa s

poudarjenim čustvenim navdihom, prekaša kip vse druge z izjemo Straubovih. Po

slogovnih značilnostih lahko sklepamo, da je bil avtor kipa Janez Jakob Schoy

(1686–1733), po rodu Mariborčan, sicer pa graški umetnik in svoječasno prvak v

štajerski umetniški srenji.218

Mestni špital

V srednjem veku so samostani skrbeli za popotnike, za uboge in bolne. Že v času

križarskih vojn se je povečalo število popotnikov, zato se je posledično povečal

tudi promet čez evropske in naše dežele. Zaradi vojn in stiske ljudi je nastala

potreba po ustanavljanju zavetišč, za katere so poskrbeli viteški redovi. Sama

beseda špital (hospitalum) je sprva predstavljala hišo oziroma ustanovo, kjer so

oskrbo in pomoč našli ljudje, ki zaradi starosti, onemoglosti ali pa bolezni niso

uspeli zaslužiti za vsakdanji kruh in niso imeli strehe nad glavo.219 Na mestu

današnje osrednje mestne poštne stavbe je stal nekoč (mestni) špital s cerkvijo Sv.

duha, kasneje pa deloma tudi mestna bolnišnica. Špital je bil morda ustanovljen še

pred letom 1348, ko je bil bogato datiran s strani mestnega pisarja Mateja in

njegove žene Elizabete, ki sicer veljata za ustanovitelja.220

217



Jože Mlinarič, Mariborski meščanski špital od ustanovitve v letu 1348 do srede 18. stoletja,

ČZN, letnik 52- n.v. 17 (1981), št. 2, str. 252–253. 220

Curk, Premzl, Mariborske vedute, str. 19.

74

V 16. st. je bil špital nadstropna stavba, sprejel je lahko do 24 oskrbovalcev, stal

pa je nekoliko odmaknjen od današnje Poštne ulice. Zaradi požarov je bil večkrat

obnovljen. Leta 1731, ko je iz mestne prešel v državno upravo, so ga povečali z

nadstropnim poslopjem, segajočim od prezbiterija cerkve Sv. duha do sosednje,

prej opisane hiše, pri kateri je bil z velikim portalom zaprt uvoz na njegovo

dvorišče. K špitalu je sodila cerkev Sv. duha, ležeča ob trgu, na južni strani pa je

bila brez oken, zato se je vizitatorju leta 1621 zdela temačna. Tedaj je imela tri

oltarje, leta 1657 je omenjen tudi njen zvonik, leta 1741 pa je bilo zabeleženo, da

ni imela zakristije. Zvonik je izgubila leta 1785 po eksekraciji v okviru

jožefinskih reform, ko je bila spremenjena v skladišče. Pri tem je bil skrajšan

nekdanji prezbiterij, v katerem je bil urejen oder, v ladji pa gledališka dvorana s

104 sedeži v parterju in 300 stojišči na vstavljeni in kasneje povečani galeriji.

Gledališče je obratovalo do leta 1852, po njegovi preselitvi pa je bila cerkev večji

del podrta in nadomeščena s poznoklasicistično stanovanjsko nadstropnico.221

Mestna bolnišnica, ki je stala na današnjem naslovu Slomškov trg 11, je bila

zgrajena leta 1793 v poznobaročnem slogu. Nadstropna stavba, ki se s sosednjo

(št. 151) ni stikala, je v Puffovem času imela več soban za bolnike, s skupaj 40

posteljami, v njej pa so bila tudi stanovanja treh sester usmiljenk, ki so od leta

1844 skrbele za bolnike, ter drugi pomožni prostori. Bolnišnica je v stavbi ostala

do leta 1855, ko je bila preseljena v Prosenjakovo hišo v Magdalenskem

predmestju.222

221

Oman, Mlinarič, Semlič Rajh, Maribor, str.206. 222

Prav tam.

75

8 ZAKLJUČEK

Maribor se je skozi zgodovino tako historično kot umetnostno nenehno vzporedno

razvijal. Tako je tudi v diplomski nalogi prikazana historično-umetnostna

povezava, ki je imela velik vpliv na samo podobo mesta. Diplomska naloga je

tako rekoč ločena na historični zgodovinski oris in na umetnostno zgodovinski

oris – barok. V prvih štirih poglavjih je opisan zgodovinski del mesta, v zadnjih

treh pa umetnostno zgodovinski del. V prvem poglavju je mesto Maribor opisano

v srednjem in novem veku.

O mestu Maribor lahko govorimo že v 12. st., ko je bil, kot kaže, pod štajerskim

mejnim grofom Otokarjem III. (1129/38–1165) iz rodbine štajerskih Otokarjev na

južni konec Počehovskega brega, torej na Piramido, prenesen njihov upravni

sedež na Dravskem polju. Grad na Piramidi je v virih prvič omenjen v listini leta

1164, postavljen je bil zaradi nadzora nad najkrajšo in najudobnejšo potjo med

starimi in novimi otokarskimi posestvi, kot tudi z izrecnim namenom postati

središče njegove uprave v Podravju. V času kralja Otokarja II. je mestna naselbina

nato doživela obdobje najživahnejše gradbene dejavnosti v vsej fevdalni dobi in z

njo ustvarila scenarij za svoj nadaljnji urbani razvoj do konca 18. st. Omenjeni

razvoj je najbolj zaznamovala postavitev obzidja, s katerim se je mesto obdalo v

tretji četrtini 13. st., potekalo pa je v liniji današnjih Strossmayerjeve in

Gregorčičeve ulice, Trga svobode, nekdanje Svetozarevske ulice ter ob Dravi.

Današnji Glavni trg, kot križišče glavnih prometnic, je postal trgovsko in dejansko

središče mesta.

Drugi središči mesta sta se razvili na Lentu kot območju čolnarske, splavarske,

usnjarske in mlinarske dejavnosti ter v judovski četrti oziroma getu v

jugovzhodnem delu mesta, v kateri je bil denarniški center mesta. Razvoj mesta je

bil vseskozi povezan z razvojem njegovega gospodarstva. Gospodarstvo je v

Mariboru slonelo na obrti in trgovini, še posebej na trgovini z vinom. Druga

trgovina, ki je močno vplivala na urbani razvoj mesta, je bila trgovina z lesom, s

katero je, hkrati z iz nje izšlim splavarstvom, povezan razvoj Lenta. Pomembna je

bila tudi trgovina s kožami. Razvoj mesta v 16. st. so zaznamovali uničujoč požar

na njegovem začetku, osmansko obleganje, sledeča obnovitvena dela ter

reformacija. Osmanska nevarnost se je močno povečala po zlomu Madžarske v

76

bitki pri Mohaču leta 1526. Po neuspelem pohodu proti Dunaju leta 1532, ki ga je

ustavil poraz pri Kőszegu, je demoralizirana osmanska armada štiri septembrske

dni neuspešno oblegala Maribor. Okolica in obzidje sta utrpela hudo škodo,

meščani pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja pa so vzdržali.

Po katastrofi v letu 1532 so mesto ponovno utrdili in pri novih utrjevalnih delih

sredi stoletja so imeli svoj odločilni delež italijanski gradbeniki, ki so v precejšnji

meri vplivali na našo meščansko in utrdbeno arhitekturo. Gospodarsko moč

mariborskih meščanov pa so hromili tudi številni požari ne le v srednjem veku,

temveč tudi v novem. Velik del stavb je bil popolnoma lesen ali pa vsaj delno iz

lesa ter pokrit s slamo. Čeprav so bile vse javne zgradbe iz kamna ali opeke, so

vendar v skoraj vseh večjih požarih 17. st. utrpele nemalo škode. K naglemu

razširjenju požara v mestu pa ni pripomogel le gradbeni material tistega časa,

temveč so k temu pripomogle tudi izredno ozke ulice.

V drugem poglavju sta opisani obe mariborski zemljiški gospostvi, gospostvo

Gornji Maribor in gospostvo Grad Maribor. O prvotnem enovitem gospostvu

lahko govorimo oktobra leta 1164, ko se je v pravkar novozgrajenem gornjem

mariborskem gradu mudil dedič leta 1147 umrlega Bernarda Spanheima Otokar

III. (V.) Traungav. Le-ta je na Piramidi postavil utrdbo ter na reki Dravi brod

nadomestil z mostom in s tem povezal svoje novo pridobljene posesti v Podravju

in na območju pod Pohorjem. V Mariboru ni veljalo, da sta grad in mesto

neposredno povezana, tako kot na primer na Ptuju, v Ljubljani in Gradcu,

pomembno je bilo zgolj, v čigavem lastništvu je bil. Glavna njegova naloga je bila

varovanje edinega prehoda čez Dravo v 12. in 13. st., za deželnega kneza. V tej

vlogi ga je v tretji četrtini 13. st. zamenjalo mesto Maribor. Okoli 1200 se je

Mariborsko zemljiško gospostvo razdvojilo na zgornje, s sedežem na Piramidi z

deželnimi Mariborskimi ministeriali, in na prostranejše spodnje, neposredno

deželnoknežje in visoko-sodno z upravniki, s sedežem na zahodni strani trga pri

prometnih Lebarjih.

Razsežnost Spodnjega grajskega gospostva in življenja v njem spoznamo v 13. st.,

najbolj iz urbarjev. K Zgornjemu gospostvu, ki je bilo manjše, se je po letu 1211

pridružila pristava pod njim. Še naprej so ga upravljali upravniki iz omenjenega

dvora v današnji Gospejni ulici, ki je imel pristavo in klet na vogalu Slovenske in

77

Gosposke ulice. Spodnje gospostvo, v novoveških virih običajno zapisano kot

Grad Maribor, je bilo glavni naslednik nekdanjega enotnega vladarjevega

gospostva. Že leta 1181 se omenja prvi upravni dvor v admontski davčni knjigi.

Omenja se kot Spodnji grad (oppiduminferius), ki je ob razdelitvi gospostva na

zgornje in spodnje leta 1200 postal sedež takrat ustanovljenega spodnjega

gospostva. Na začetku je bilo neprimerno bogatejše od zgornjega. Nadaljnje

nastajanje novih gospostev je sčasoma ožilo tudi njegove razsežnosti. Težišče

spodnjega gospostva je bilo med Mariborom, Lenartom v Slovenskih goricah,

Ptujem in Slovensko Bistrico. Od leta 1641 sta gospostvi imeli skupnega

gospodarja, in sta eno ob drugem obstajali do leta 1848.

Od razdelitve mariborskega gospostva na dva dela se je večja pozornost

namenjala bogatejšemu spodnjemu gospostvu. Od leta 1727 so tu novi lastniki

grofje Brandisi, ki pa so gornji grad zanemarili in ga 1784 porušili. Na lokaciji,

kjer je nekoč stal, so postavili spominsko piramido, ki so jo leta 1821 odstranili in

na njenem mestu zgradili Marijino kapelo.

V tretjem poglavju je opisana mestna uprava, prvi predstavniki mestne

samouprave – v srednjeveškem pomenu besede – so v Mariboru izpričani v zadnji

četrtini 13. st., s prvo poimensko omembo mestnega sodnika Walkerja (Walkerus)

v listini iz leta 1273. Tedaj je ob sodniku omenjenih tudi osem meščanov,

desetletje zatem pa zapriseženci in skupnost meščanov, v kasnejših funkcijah

mestnih svetnikov in občine. Število zaprisežencev, ki jih je bilo do dvajset, se je

do 15. st. prepolovilo v šestčlanski (notranji) mestni svet. Mestni sodniki in

svetniki so bili voljeni izmed bogatejših in vplivnejših meščanov, v primeru

Maribora iz vrst bogatejših obrtnikov. Mestnega sodnika kot najvišjega

predstavnika mesta je potrjeval mestni gospod, v Mariboru torej deželni knez.

Reprezentančna in upravna zgradba mestnih oblasti je bila mestna hiša ali rotovž

(Rathaus). Za reševanje ter nadzor sodnih, policijskih, komunalnih in drugih

lokalnih administrativnih zadev je imel sodnik pomoč v članih širšega zunanjega

in ožjega notranjega sveta. Vsi ti so bili za to plačani, saj so hkrati nadzirali delo

mestnih srednjih ter nižjih uslužbencev, od mitničarjev do nosačev in hlapcev. Na

mestnem plačilnem spisku so bili nadalje raznovrstni ljudje, npr. ob duhovnikih v

župnijski cerkvi še tamkajšnji glasbeniki, organisti, pevci in seveda učitelj.

78

Mestna uprava je bila tako največji tukajšnji delodajalec. Zaposlovala je redno in

občasno nastavljene ljudi. V tem poglavju so opisane cerkvene in redovne

ustanove in njihov pomen v samem mestu. Med njimi je minoritski samostan, ki

je bil do prihoda kapucinov v Graško primestje leta 1613 edini samostan v mestu

in primestjih, v starem mestnem jedru pa edini do začetka druge polovice 18. st.,

ko so v Maribor prišli jezuiti in celestinke.

Mariborska stolnica je najstarejša obstoječa cerkev v mestu in obenem tudi

najstarejša ohranjena mestna arhitektura nasploh. Zgrajena v času ustanovitve le-

te (enkrat v prvi polovici 12. st.) in je s tem starejša od tržne naselbine, takrat je

tudi prvič omenjena v arhivskih virih. Ustanovitev Jezutiskega kolegija in cerkev

sv. Alojzija, je leta 1621 in 1622 predlagal krški škof, Alojzijeva cerkev na

Glavnem trgu je centralna baročna stavba v sklopu kompleksa. Grad dvorec

Betnava je bil kot štiritraktna zasnova z oglatimi stolpi na vogalih pozidan že v

16. st. V času protireformacije je prišla v mesto reformacijska komisija, nekaj sto

vojakov, ki so na Betnavi razdejali pokopališče, zažgali molilnico in s smodnikom

razstrelili predikantovo hišo ter šolsko poslopje. V 18. st. so stavbo barokizirali.

Cerkev sv. Magdalene, je bila v času obleganja Turkov požgana, vendar pa ne

popolnoma uničena, v času baroka je bila cerkev tudi preoblikovana. Med

cerkvene in redovne ustanove spadajo tudi Vetrinjski dvorec, Žički dvor,

Salzburški dvor.

V četrtem poglavju so opisane strukture novoveškega Maribora, tukaj gre

predvsem za opis prebivalstva. Ožje mariborsko področje je bilo poseljeno že v

zgodnejših prazgodovinskih obdobjih ter vsekakor v pozni antiki. O mariborskem

prebivalstvu pa je smiselno govoriti šele od 12. st. naprej, od časa, ko v virih

nastopajo prvi znani člani naselbine tik ob Dravi. Bistveni razvojni korak je

prinesel nastanek na Piramidi lociranega gradu. Govora je tudi o posestni in

socialni slojevitosti. Tudi v Mariboru je, kot v vseh drugih mestih, osebna last

bivalne nepremičnine praviloma predstavljala vstopni pogoj za članstvo v

skupnost svobodnih meščanov. Mesto je postalo pravi magnet za okoliški živelj,

ki je v njem množično iskal zaslužek in osebno varnost. Mestno vodstvo, deželna

in deželnoknežja oblast so času primerno zaposlovali zmeraj več specialno

usposobljenih in izobraženih uradnikov in nameščencev, kot so narekovale

79

potrebe. Novoveško mesto je privabljalo zmeraj več plemiških družin, ki so bile v

mestu sicer prisotne že od konca 13. st., le-te so tu živele ali pa so imele lastne

hiše. A tudi vse več v mestu rojenih Mariborčanov si je pridobivalo plemiške

nazive. Daleč najštevilčnejša socialna skupina v mestu in predmestjih so bili brez

statusa meščana, o tej skupini pa srednjeveški viri povedo izredno malo. Tako

lahko o njihovem življenju in delu le ugibamo. V četrtem poglavju je govora tudi

o demografskih gibanjih, ljudje so se priseljevali predvsem iz slovensko govoreče

okolice in bližnje nemško govoreče soseščine, zlasti iz Štajerske in Koroške,

najmanj iz Kranjske in drugih dežel. Etnično nemško prebivalstvo se je

doseljevalo tudi iz bolj oddaljenih krajev Svetega rimskega cesarstva, predvsem iz

Bavarske. Na demografska gibanja je vplivalo več dejavnikov, med njimi

priseljevanje, predvsem epidemične bolezni med njimi kuga in tudi pogosti

požari. Narodnostna sestava, ki je bila predvsem Slovenska, Nemška, Romanska,

Hrvaška in tudi Italjanska. Zanimivo je, da so mnogi italijanski priimki v

Mariboru povezani z uglednimi, tudi najvišjimi mestnimi službami in oznakami

za poplemenitene meščane. Poklicna struktura Maribora je vseskozi predvsem

obrtniška. Kot najštevilnejši so vse do srede 18. st. prisotni peki, usnjarji, čevljarji,

mesarji in krojači.

V petem poglavju je opisan topografski opis mesta, če si samo ogledamo tloris

starega Maribora, ne moremo spregledati, da je na njegov nastanek vplivala

Drava. Vzporedno z reko teče Koroška cesta, ki se na vzhodnem koncu razširi v

Glavni trg. To je bil bistveni del mariborskega urbanističnega razvoja, nanj so se

navezovale stranske komunikacije in stara ulična mreža, na Glavnem trgu sta se

srečali obe cesti, ki sta povezovali Maribor s svetom. V tem poglavju so omenjene

najpomembnejše cerkveno redovne ustanove in baročne zgradbe iz vseh štirih

četrti, ki so podrobneje opisane v tretjem in sedmem poglavju.

V šestem poglavju je barok opisan kot temeljna novoveška umetnostna smer.

Slednji se je najprej uveljavil v Italiji kot stil po tridentinskem koncilu sredi 16. st.

zmagoslavne in vsestranske borbene Cerkve. Kot umetnostno-zgodovinski pojav

pa je značilen po tem, da se po njem kljub navezanosti na Cerkev in na interese

varstva ter stroge predpise Tridentina o umetnosti in njenih mejah, izraža

dinamično ustvarjanje kot reakcija na slabi manierizem pozne renesanse.

80

Arhitekturo poživlja in oživlja štukatura, pomožna kiparska zvrst, ki se prilagaja

ostenju in ga plastično oblikuje. Za baročno arhitekturo so značilni urejeni parki

in vrtovi, ki se dopolnjujejo v organske celote.

V sedmem poglavju je predstavljena baročna arhitektura in arhitekti v Mariboru.

V to poglavje sodijo vsebinsko tudi zgradbe, ki so opisane v tretjem poglavju z

naslovom Mestna uprava, cerkvene in redovne ustanove. To so cerkvene in

redovne zgradbe starejšega izvora, ki pa so bile v času baroka preoblikovane in jih

uvrščamo v baročno dobo. Te zgradbe so minoritski samostan, mariborska

stolnica, jezuitski kolegij, cerkev sv. Alojzija, grad Betnava, župnija sv.

Magdalene v Mariboru, vetrinjski dvor, žički dvor in salzburški dvor.

Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. st. in sicer

po velikih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662.

Od mariborskih arhitektov se je poznobaročnih konceptov pri sakralni arhitekturi

držal predvsem Mihael Marek, po rodu iz Dunaja, v Maribor pa je prišel leta

1803, ko je bil sprejet v ceh. Naslednje leto je postal mariborski meščan. Na

Štajerskem so ustvarjali mnogi znameniti baročni mojstri, zlasti najuglednejši

arhitekti, kot so bili Jožef Hueber, Domenico Martinelli, Giorgio Massari, Andrea

Pozzo ali Domenico Rossi. Nekateri izmed njih so delovali tudi v Mariboru. Prav

tako je delovanje Jožefa Hofferja in Janeza Nepomuka Fuchsa na eni, ter celjskih

zidarskih mojstrov na drugi strani je tako močno zaznamovalo štajersko

pokrajino. Med baročne zgradbe uvrščamo eno najlepših baročnih hiš v Mariboru

imenovano Hoferjeva hiša, kjer je uporabljenih največ okrasnih elementov.

Mariborski grad je bil pod dednim lastništvom Khiesslov preurejen v graščino in

razkošno baročno rezidenco. Rotovž po svojem čebulastem stolpiču uvrščamo v

baročni čas, ima pa še vedno izrazite poteze renesanse pa tudi Meljski dvor.

Mestni špital pa je predstavljal hišo oziroma ustanovo, kjer so oskrbo in pomoč

našli ljudje, ki zaradi starosti, onemoglosti ali pa bolezni niso uspeli zaslužiti za

vsakdanji kruh in niso imeli strehe nad glavo.

V mestu so bile tako imenovane svobodne hiše, ki so bile zavoljo svojih plemiških

lastnikov osvobojene plačevanja mestnega davka ter ostalih dajatev, npr. Frajovž-

Tattenbachova svobodna hiša. Ne smemo pozabiti še na baročna znamenja, ki so

neločljivi del mestne vedute. Najpomembnejše znamenje je Marijino ali kužno

81

znamenje na Glavnem trgu. Figuralni steber je tudi Florijanovo znamenje na

Grajskem, nekoč Florijanovem trgu.

82

VIRI IN LITERATURA, SPLETNO GRADIVO

VIRI

Objavljeni:

-Viri 1: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Pokrajinski

arhiv Maribor, Maribor 1985.

-Viri 7: Dejan Zadravec, Obračun prihodkov in odhodkov Tattenbachove

svobodne hiše v Mariboru, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2007.

LITERATURA

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru 1, Časopis

za zgodovino in narodopisje, l. 59-n.v. 24, (1988), št. 1.

Jože Curk, Grad Gornji Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 58-

n.v.23, (1987), št. 2.

Jože Curk, O urbani zgodovini Maribora do konca 18. stoletja, Studia

HistoricaSlovenica, letnik 6 (2006), št. 2-3.

Jože Curk, Spomeniki in znamenitosti, Mariborska turistična zveza Maribor,

Maribor 1981.

Jože Curk, Mariborski grad, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2007.

Jože Curk, Mariborska stolnica, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo v

Ljubljani, Ljubljana 1978.

Jože Curk, Maribor - vodnik po mestu in bližnji okolici, umetniški kabinet Primož

Premzl d.o.o, Maribor 2000.

Jože Curk, O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja, Studia

HistoricaSlovenica, letnik 2 (2002), št. 1.

Janez Cvirn, Oris zgodovine Maribora 1750-1850, Studia HistoricaSlovenica,

letnik 6 (2006) št. 2-3.

Petko Čakrevski, Mariborski zemljiški gospostvi, mestni špital in verske ustanove

v popisu hiš 1754, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru,

Maribor 2013.

Karel Dobida, Barok na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1961.

Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, Časopis za zgodovino in

narodopisje, letnik 62-n.v. 27 (1991), št. 2.

Andrej Hozjan, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, Studia

HistoricaSlovenica, letnik 6 (2006) št. 2-3.

Andrej Hozjan, Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja, Studia

HistoricaSlovenica, letnik 2 (2002) , št. 1.

Metoda Kemperl, Luka Vidmar, Barok na Slovenskem, Ljubljana 2014.

Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na Štajerskem,

disertacija, FF UL, Ljubljana 2007.

Jože Koropec, Mariborski grajski zemljiški gospostvi, v: Maribor skozi stoletja,

Razprave I, Maribor 1991.

83

Franc Kovačič, Štajerska in Prekmurje, Slovenska matica, Ljubljana 1926.

Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v: Maribor skozi

stoletja, Razprave I, Maribor 1991.

Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja,

Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 69-n.v. 34 (1998), št. 1.

Jože Mlinarič, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem področju

do konca 19. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70-n.v. 35

(1999), št. 1-2.

Jože Mlinarič, Mariborsko desno dravsko obrežje in bližnja naselja v srednjem

veku, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70- n.v. 35 (1999), št. 3.

Jože Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi

stoletja, Razprave I, Maribor 1991.

Jože Mlinarič, Mariborski meščanski špital od ustanovitve v letu 1348 do srede

18. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 52-n.v. 17 (1981), št. 2.

Jože Mlinarič, Župnija sv. Magdalene v Mariboru, v: Župnija svete Magdalene v

Mariboru 1289-1989, Maribor, 1989.

Jože Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru do jožefinske dobe, v:

Maribor skozi stoletja, Razprave I.

Rudolf Gustav Puff, Maribor, Založba Obzorja, Maribor, 1999.

Sašo Radovanovič, Danilo Cvetnič, Maribor, založba Kapital, Maribor 2001.

Igor Sapač, Baročni arhitekti, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem,

Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.

Peter Štih, K predzgodovini mesta Maribor, Studia HistoricaSlovenica, letnik 6

(2006), št. 2-3.

Nace Šumi, Katalog arhitekturnih spomenikov,v: Arhitektura 18. Stoletja na

Slovenskem, Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.

Nace Šumi, Baročna arhitektura, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem,

Arheološki muzej Ljubljana, Ljubljana 2007.

Nace Šumi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Tiskarna Delo, Ljubljana

1992.

Nace Šumi, Barok, v: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007.

Valentina Varl, Dušan Tomažič, Sašo Radovanovič, Mariborske in druge zgodbe,

založba kapital, Maribor 1997.

Sergej Vrišer, Maribor, Motovunska grupa, Ljubljana, 1984.

Sergej Vrišer, Baročno Kiparstvo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1976.

Žiga Oman, Lučka Mlinarič, Zdenka Semlič Rajh, Maribor: mesto, hiše, ljudje,

Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2012.

Sinagoga nekoč in danes, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2000.

Vido Zupan, Maribor, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana, 1932.

84

SPLETNO GRADIVO

http://kraji.eu/slovenija//eng

http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad

http://www.sinagogamaribor.si/en/heritage/jews-in-maribor/

http://www.aktivni.si/dobro-pocutje/potovanja/najlepse-fontane-evrope/

http://www.cityscouter.com/travelguides/vienna/Schonbrunn-Palace.html

http://www.dedi.si/dediscina/1-ljubljanska-stolnica

http://kraji.eu/slovenija/komenda_cerkev_sv_petra/DSC_1576_komenda_

cerkev_sv_petra/slo

http://www.gradovi.net/grad/maribor_mestni_grad

http://kraji.eu/slovenija/eng

http://www.gradovi.net/grad/maribor_grad

http://www.sinagogamaribor.si/en/heritage/jews-in-maribor/

http://www.aktivni.si/dobro-pocutje/potovanja/najlepse-fontane-evrope/

http://www.cityscouter.com/travelguides/vienna/Schonbrunn-Palace.html

http://www.dedi.si/dediscina/1-ljubljanska-stolnica

http://kraji.eu/slovenija/komenda_cerkev_sv_petra/DSC_1576_komenda_cerkev_sv_petra/slo

http://kraji.eu/slovenija/komenda_cerkev_sv_petra/DSC_1576_komenda_cerkev_sv_petra/slo

http://www.gradovi.net/grad/maribor_mestni_grad

univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · najpomembnejši baročni dosežki v...

Documents