- 1 -

LIKOVNA TEORIJA

1. LETNIK

1. Vizualno in likovno – razlike in soodvisnosti Vizualno in likovno se neposredno povezujeta. Likovne forme namreč ne moremo videti, če naš čut za vid ni razvit. Likovno pa se povezuje še z ostalimi čuti, vendar je vid med njimi najzaslužnejši za likovno dojemanje. Vsak likovni proizvod je za gledalca predmet, stvar zunaj njega samega, s katero lahko stopi v stik s pomočjo čutov. S posredovanjem čutov likovnik uresniči likovno umetnino, ki spet s posredovanjem čutov vstopa v zavest gledalca. Vezni člen so torej čuti. Kljub temu, da je najvažnejši čut za dojemanje likovnega vid, pa pri dojemanju sodelujejo tudi ostali čuti. Vizualno je tisto, kar prehaja iz sveta v naš živčni sistem preko čutne poti vida. Likovno sloni na vizualnem in tipnem, vendar je več, ker prenaša celostno spoznanje umetnika. »Nevidno postane vidno«, kot je zapisal Paul Klee. Likovno je sedaj duhovno spoznanje in je torej več kot zgolj čutno, ker je duhovno predelano in obogateno čutno spoznanje. Likovno torej ni in ne more biti zgolj kopija in imitacija vizualnega, ampak je interpretacija, ki kljub omejenosti z možnostmi čutov in materialov nosi celovito duhovno vsebino. 2. Likovna teorija in likovna praksa Likovna teorija je del teorije likovne umetnosti; je raziskovanje in prikaz principov likovnega izražanja in oblikovanja, ki so izpeljani iz čutnih zakonitosti vida in tipa ter iz likovne prakse. Likovna praksa je opravljanje slikanja, risanja, kiparjenja, z uporabo materialov in orodij, neposredni akt likovnega delovanja. 3. Likovne umetniške in oblikovalske prakse – podobnosti in razlike Za likovno umetniško prakso velja, da je sposobna daleč preseči sorazmerno ozke meje človekovega čutnega izkustva ter materialno-proizvodne ter družbeno-politične prakse. Dokler delujemo samo v ožjih področjih drugih oblik prakse, spoznavamo sicer posebne, ožje predmete teh področij, ne moremo pa spoznati vsem njim skupnih, najsplošnejših zakonitosti. Umetniška praksa ni ekonomska, kakor tudi ni ne filozofska ne znanstvena ne politična, čeprav vsebuje nekaj potez vsake druge prakse. Razlikujejo se tudi posebne umetniške prakse-slikarstvo in kiparstvo, in likovne prakse niso le glasbene ali literarne, čeprav imajo veliko skupnega. Skupni imenovalec vseh praks je dejstvo, da so vse človeške prakse in da na svojih področjih zadovoljujejo človeške potrebe. 4. Shema likovnega ustvarjalnega procesa 5. Stvarnost, mišljenje, jezik

• Likovno gledanje in mišljenje je posebna oblika produktivnega mišljenja. Kdor hoče prodreti v likovno mišljenje, lahko to stori, če mu vrata odprejo likovniki sami. Likovno gledanje in mišljenje je torej možno le z osebnega stališča likovnega umetnika. Vid je glavno področje mišljenja.

• Vsaka risba, slika, kip in sploh vsak likovni proizvod je, na podoben način kot stavek, sistematično razčlenjena celota. Torej na nek način obstaja tudi likovni jezik.

- 2 -

• Stvarnost so vse obstoječe stvari; dejanskost stvari, zbirni pojem za vse stvari in materialne predmete; vse kar biva na čutno in razumsko zaznaven način.

Mišljenje, jezik in stvarnost so med seboj dialektično povezani: med stvarnostjo in mišljenjem vlada odnos istovetnosti in različnosti, pa tudi med mišljenjem in jezikom ter med jezikom in stvarnostjo. 6. Likovni jezik Likovni jezik je sistem izražanja, pojmovanja in doživljanja vidnega naravnega in družbenega prostora z likovnimi znaki. Kakor vsak jezik se tudi likovni jezik artikulira v dveh ravninah: v ravnini likovnih prvin tako, da oblikuje enote, s katerimi je mogoče oblikovati večje enote, v ravnini predmetnih in nepredmetnih tako, da lahko nosijo pomene, na podoben način kot besede. Vsak individualni slog in zgodovinski slog je posebni likovni jezik (slog), ker tvori sistem pravil in norm urejanja likovnih izrazil, ki je značilen za določen slog. Likovni jezik lahko nadomesti verbalni jezik (npr, v otroških besedilih, kjer so nekatere besede nadomeščene s sličicami). Vse kar je vizualno vidljivo je potem tudi likovno izrazljivo. 7. Shema sporazumevanja 8. Definiraj pojma semantika in semiologija Semantika je lingvistična veda o jezikovnih znakih in njihovih pomenih; likovna semantika pa je veda o likovnih jezikovnih znakih in njihovih pomenih. Semiologija je veda o znakih. 9. Orisne likovne prvine Orisne likovne prvine so barva, svetlo-temno, linija in točka. Orisne so zato, ker z njimi orisujemo druge – orisane (prostor oblika, likovne spremenjljivke). 10. Morfologija v likovnem ustvarjalnem procesu Morfologija ali oblikoslovje proučuje način in pravila oblikovanja in tvorjenja oblik ter uporabo oblik kot nosilk likovnih pomenov. 11. Likovna sintaksa Sintaksa je veda o pravilih, ki določajo način urejanja in povezovanja jezikovnih znakov, npr. besed, v večje jezikovne tvorbe, npr. v stavke. Dopolnjuje jo morfologija, ki raziskuje pravila oblikovanja jezikovnih oblik, katere omogočajo razumljivost jezika. Likovna sintaksa se ukvarja predvsem s kompozicijskim urejanjem in oblikovanjem in se nanaša na urejanje likovnih enot v večje enote, sestave, kompozicije. Sintaktična pravila so izpeljana iz osnovnih možnosti likovnih izrazil in iz likovne prakse. Sintaktične norme so veljavne v že oblikovanih individualnih in zgodovinskih slogih.

- 3 -

12. Razlika med govorom in jezikom Ta dva razvojna procesa spadata v isto vrsto procesa govornega razvoja. Govor kot tak je individualen, značilen za vsakega posameznika, jezik pa je skupen večim ljudem in je značilen za omejene skupine ljudi. Obe kategoriji - govor in jezik - je mogoče uporabiti tudi na področju likovnega izražanja.Vsak likovnik – posameznik pri izražanju svojih misli uporablja obliko, ki je po funkciji enaka govoru, individualnemu jeziku, z istimi možnostmi kot v verbalnem jeziku. Razumljivo je, da je likovni jezik oz. govor neposredno zapisan v dejanju slikanja ali risanja – tu ni delitve na akustični govor in zapis, ker je zapis že tudi akt govora. Tako torej ni razlike med govorom in jezikom v likovni umetnosti. 13. Čuti – njihova vloga v likovnem oblikotvornem procesu Pri likovnem oblikovanju sodelujejo: čut za lastno telo, čut za ravnotežje, čut za tip ter čut za vid. Ker lahko vid integrira izkušnje in zaznave vseh ostalih likovnih čutov, je najpomembnejši med njimi. Področje likovnega oblikovanja in sredstva likovnega izražanja so določena z obsegom teh čutov in z njihovimi možnostmi, ki temeljijo na zakonitostih, katere določajo lastnosti njihovih fizikalnih medijev. Glavni parametri čutne izkušnje so: - intenzivnost (šibko-močno, tiho-glasno, svetlo-temno,…)

- kvaliteta (mehko-trdo, rdeče-zeleno, …) - prostor (blizu-daleč, visoko-nizko, spredaj-zadaj,…) - čas (včeraj-danes-jutri, prej-sedaj-potem,…)

Glavna naloga likovnega oblikovanja je urejanje in strukturiranje odnosov med človekom in prostorom. Kar zares vidimo in kar obstaja v zunanjem svetu, ni prava snov zaznavanja, ampak samo simulacija. Neka površina sicer odbija svetlobo, toda barva nastane samo v izkušnji človeka. Zaradi tega je razumljivo, da je bila likovna umetnost tako dolgo vezana na podobnost z videzom sveta in da se je lahko rešila te vezi šele takrat, ko je dosegel splošni človeški razvoj tisto stopnjo, ki je omogočila in dovolila takšno osvoboditev na likovnem izraznem področju. 14. Čuti, pomembni za likovno ustvarjalnost V bistvu so za likovno ustvarjalnost pomembni vsi čuti, saj nam le v navezi omogočajo popolno dojemanje zunanjega sveta, vendar pa vsi ne delujejo neposredno na čutno zaznavanje likovne umetnosti! Med njimi je seveda najpomembnejši vid (glavni likovni čut, ker je pika na i vseh čutov in nam poda tudi največ informacij). Vsak likovni proizvod je za ustvarjalca in gledalca predmet, stvar zunaj njega samega, s katero lahko stopi v stik preko svojih čutov. Za vsako kategorijo fizikalnih dražljajev imamo enega ali več čutov. Za kemične imamo vonj in okus, za mehanične tip, za kinestetične pa čut za ravnotežje, čute za lastno telo v koži, mišicah in notranjih organih. Na elektromagnetske dražljaje pa se odziva čut za toploto in vid. Ti čuti imajo tudi različen prostorski doseg: distalni so sluh, vonj in vid, proksimalna pa sta tip in okus. Za likovno oblikovanje pa je izmed naštetih treba izključiti vse kemične čute in čut za toploto ter sluh. Ostanejo torej še vid, tip in čut za ravnotežje. Vsem likovnim čutom je skupno, da se ukvarjajo z večdimenzionalnim prostorom.

- 4 -

15. Likovna konceptualizacija. Nariši shemo medsebojnih odnosov likovnih prvin. 16. Definiraj orisne in orisane likovne prvine Temeljne likovne prvine so . oblika, točka, linija, svetlo-temno in barva. Obliko orisujejo ostale štiri prvine, zato jih imenujemo orisne prvine, medtem ko je oblika orisana likovna prvina.

• ORISNE LIKOVNE PRVINE

Svetlo-temno

Splošna definicija pojma prvina pravi, da je to tista osnovna enota, ki se je ne da več deliti na enostavnejše sestavine. Kot takšne lahko označimo samo prvini svetlo-temno in barvo, vse ostale pa so že orisane. Ker pa ni mogoče uresničiti barvnega ali svetlostnega madeža brez omejitve (vsak madež ima neko obliko), prištevamo med temeljne likovne prvine tudi obliko.

Kontinuirana in diskuntinuirana svetlostna lestvica

- 5 -

Barva Barvna svetloba ima poleg tega, da je svetlejša ali temnejša, še svojo specifično lastnost – barvnost ali kromatičnost. Barvne snovi vpijajo določene barvne svetlobe, druge pa odbijajo, njihova barva je barva odbite svetlobe. Če hočemo barvo v likovni rabi ohraniti čisto in zvenečo, jo moramo uporabljati na ploskovit način, saj če bi npr. hoteli naslikati rdečo papriko v 3D, bi jo morali na eni strani osenčiti, da bi dobili občutek telesnosti. Osenčili bi jo s temnejšo rdečo, kateri bi morali dodati črno. S tem pa bi uničili čistost barve. To pa seveda ne pomeni, da ne moremo z barvo ustvariti iluzije prostora, ne da bi uničili njeno barvnost. To lahko dosežemo s toplo-hladnim kontrastom, z različno svetlostjo.

Točka Matematična definicija točke pravi, da le-ta nima dimenzij, da je neskončno majhna. S takšno točko si v likovnem oblikovanju ne bi mogli pomagati, ker je ne bi mogli zaznati. Točka v likovnem smislu lahko ima dve ali tri dimenzije, lahko je ploskovita ali prostorska oblika, ki je dovolj velika, da jo lahko vidimo. Likovna naloga točke je, da ujame in zadrži pogled, to pa lahko stori vsaka oblika, katere gibanje je usmerjeno v notranjost.

Linija Več točk v zaporedju zaznamo kot linijo, ker se pogled giblje od točke do točke. Linija nastaja kot sled nekega gibanja, npr. pisala. S svojim gibanjem linija zvablja oči, da ji sledijo. Gibanje je glavna likovna lastnost linije. Aktivna linija nastane iz svojega lastnega gibanja, pasivne linije pa nastajajo iz dejavnosti drugih vidnih ali likovnih

Točki nepravilne in pravilne oblike

Točka na sečišču dveh linij

Barva v prostorskem in ploskovnem kontekstu

- 6 -

prvin. Z aktivno linijo pa lahko omejimo neko področje na površini in tako orišemo ploskev. To je po Klee-ju medialna linija.

• ORISANE LIKOVNE PRVINE Oblika Vsaka barva napolnjuje neko obliko, vsak prostor pa omejuje oblika. Snovi brez oblike ni, kakor tudi ni misli brez oblike. Lahko rečemo, da so oblike pravilne in nepravilne, vsaka oblika pa im tudi svojo zunanjo in notranjo vsebino, ki se odraža v njeni strukturi. Krog im drugačno vsebino kot trikotnik – krog je mehka, trikotnik pa trda oblika.

Prostor Prostor je trirazsežna tvorba, ki nas obdaja. Zgradba človeškega telesa pogojuje specifično orientacijo v prostoru. Likovni prostor zaznavamo s pomočjo čutov, med katerimi je najpomembnejši vid. Uresničujemo ga z likovnimi izraznimi sredstvi. Arhitekt ustvarja v 3D prostoru, slikar v 2D, zato tretjo dimenzijo naslika kot iluzijo.

Barva določa obliko Pravilna oblika Valj, stožec in krogla so osnova organskim oblikam v naravi

Linija je sled nekega gibanja Aktivna linija

Pasivna linija nastane tam, kjer se srečujeta dve ploskvi v linearnem robu

- 7 -

Prostor v slikarstvu je dvodimenzionalen. Pri takem pojmovanju slikar tridimenzionalni objekt in prostor prikaže z iluzijo, s pomočjo prostorskih ključev ali globinskih vodil. Prostorski ključi ali globinska vodila nam s posebnimi načini upodabljanja in organiziranja oblik na slikovni ploskvi ustvarjajo iluzijo globine prostora na ploskvi. Vrste globinskih vodil:

o navidezna konvergenca vzporednih linij

o manjšanje/večanje predmetov

o manjšanje/večanje razdalj med predmeti o stopnjevanje gostote

o atmosferski učinek (predmeti v ozadju so zamegljeni, manj intenzivni)

- 8 -

o izginjanje podrobnosti

o prostorski učinek barve (tople barve delujejo bližje kot hladne)

o sence (nasebne, vržene) o položaj likovnih enot na formatu o prekrivanje – najmočnejše globinsko vodilo 17. Likovne spremenljivke – njihova vloga v likovnem delu Likovne spremenljivke so tisti orisani likovni elementi, ki ob istih oblikah-stalnicah spremenijo izraz in vsebino le teh. To so: velikost, teža, položaj, smer, gostota, število in tekstura.

nasebna senca

vržena senca

- 9 -

18. Posturalni model telesa Neposredna izkušnja enotnosti telesa. To enotnost zaznavamo, vendar je več kot samo zaznava. Imenujemo jo shemo našega telesa ali telesno shemo ali posturalni model telesa. Telesna shema je trodimenzionalna podoba, ki jo ima vsak o samem sebi. Lahko jo imenujemo »telesna podoba«. 19. Prostorski križ - nariši in opiši pomen in vlogo v oblikovalski praksi Prostorski križ je sistem namišljenih, med seboj pravokotnih ravnin, ki delijo človeško telo na sprednji in zadnji del, zgornji in spodnji del ter levo in desno stran. Navpičnica in vodoravnica sta osnovna pojma prostorskega križa. Navpičnica oz. frontalna ravnina gre skozi telo tako, da poteka prek ušes in bokov ter razdeli telo in prostor okoli njega na spredaj in zadaj. Vidni prostor torej leži pred frontalno ravnino. Druga navpična ravnina je medialna in je pravokotna na frontalno. Poteka skozi sredino telesa prek nosu in popka ter deli telo in prostor na levo in desno stran. Tretja je očesna ravnina in je pravokotna na prejšnji ravnini tako, da je vzporedna s tlemi. Ta deli prostor in telo na zgoraj in spodaj. Talna ravnina zaključi podobo prostorskega križa, kot njegova temeljna ravnina, po kateri se gibljemo v vse smeri. Te ravnine tvorijo prostorski križ, ki odslikuje strukturalno zgradbo našega telesa, njegovo nevidno prostorsko orientacijo. To prostorsko strukturo nosimo nenehno s seboj, čeprav na njo ne mislimo, jo upoštevamo in se po njej ravnamo, ko se gibljemo skozi prostor.

A – frontalna ravnina B – medialna ravnina C – očesna ravnina D – talna ravnina

Slikarska ploskev je v resnici naprej pomaknjena frontalna

ravnina.

- 10 -

20. Čutne prvine vizualnega in likovnega prostora Ko organizira likovni umetnik likovne občutke, gradi likovni prostor. Toda tudi likovni prostor, tako slikarski kot kiparski, ureja prostorski križ. Kipar uporablja vse tri razsežnosti prostora – njegov prostor je enak realnemu prostoru. Slikarski prostor pa ima iz naravnega prostora samo dve dimenziji ploskve, tretjo dimenzijo ustvari slikar kot iluzijo. Toda niti slikarski niti kiparski prostor ni realni prostor, ampak je likovni oz. duhovni prostor. Vizualni prostor zaznavamo po predmetih in pojavih v njem, likovni prostor pa lahko urejamo in gradimo samo z razvrščanjem likovnih sredstev v njem. 21. Vidno polje 22. Psihične prvine zaznavanja in likovnega definiranja prostora Prostor je orisana likovna prvina, ki jo na različne načine obravnavajo vsa področja likovnega ustvarjanja. V arhitekturi, umetnosti oblikovanja prostora, je prostor trirazsežna tvorba, ki nas obdaja. Prostor, ki ga določa prostorski križ, ni fizičen, ampak psihološki. Ta način tvorjenja prostora je značilen za družbo, v kateri živimo; to dokazuje sistem oblikovanja prostorov, ki izhaja iz komponiranja med seboj pravokotnih si enot. Likovni prostor izhaja iz naravnega in psihološkega prostora, čeprav se od njiju razlikuje; likovni prostor uresničujemo z likovnimi izraznimi sredstvi. Medtem ko arhitekt in kipar uporabljata vse razsežnosti prostora, ima slikarski prostor samo dve dimenziji, trtjo pa slikar s primernimi likovnimi izrazili ustvari kot iluzijo. Čeprav kipar svoj kip ustvarja v prostoru, v katerem je navzoč tudi sam, je prostor njegovega kipa nov, duhovni prostor, ki se je uresničil v kiparskem materialu in se tako v novi obliki vrnil v naravni in psihološki prostor. Likovni prostor je humaniziran prostor. Vsako področje likovnega ustvarjanja obravnava prostor na drugačen način. Prostor v slikarstvu Dvorazsežni prostor, ki ga določa in omejuje slikovna ploskev s svojim formatom, lahko poimenujemo slikarski prostor. Slikovno ploskev si lahko predstavljamo kot naprej pomaknjeno frontalno ravnino prostorskega križa. Pri takem načinu pojmovanja slikovne ploskve lahko slikar tridimenzionalni oblekt in prostor prikaže z iluzijo. Slikar lahko tako na slikovni ploskvi upodobi navidezni resnični prostor. Pri tem uporablja prostorske ključe, ki nam omogočajo videti globino prostora. 23. Kriteriji vrednotenja konkretnega prostora Konkretni prostor ima vse tri dimenzije in ni navidezen. Zdi se nam, da obstaja prostor neodvisno od nas in da obstaja že pred predmeti, ki so v njem, kot nekakšna posoda, v kateri ima vsaka stvar svoje mesto. Natančnejši vpogled v človekovo doživljanje prostora pokaže, da je prostor psihično strukturiran že pod pragom zavesti. Človek, ne da bi se tega zavedal, ureja prostor okoli sebe v nekakšne nevidne »mehurje«. Prvi mehur je mehur osebnega prostora (na dosegu roke), v katerega lahko posegajo samo ljudi, ki so nam zelo blizu, vstop drugih pa občutimo kot agresijo. V mehurju družabnega prostora se srečujemo z drugimi v neposrednem osebnem razmerju. Tretji mehur je mehur javnega prostora, kjer se lahko gibljejo vsi ljudje, ne glede na naš odnos do njih. Tako urejen prostor dopolnjuje še občutek za teritorij.

- 11 -

Dojemanje prostora je odvisno tudi od kulturnih, bioloških in psiholoških vzorcev obnašanja. 24. Globinska vodila ali prostorski ključi (podrobno pri 16. vprašanju)

binokularni: - konvergenca osi oči - binokularna paralaksa - akomodacija leč

monokularni: - nagnjenost/konvergenca linij, ploskev, oblik - velikost (večji predmeti se zdijo bližje kot manjši) - tekstura (bližje je razločnejša, oddaljeni predmeti imajo nerazločno teksturo) - barva (intenzivna in čista, kadar je blizu in nejasna kadar je daleč) - zračna prespektiva (stvari, ki so oddaljene, se zdijo sivo-modre) - ostrina obrisov in detajlov (detajli in obrisi so ostrejši, če je predmet

blizu) - svetlost (svetlejši predmeti se nam zdijo bližje) - prekrivanje (predmeti v ospredju prekrivajo predmete v ozadju) 25. Gradienti 26. Slikovna ploskev in prostor Dvodimenzionalni prostor, ki ga narekuje slikovna ploskev, zadostuje za slikarski prostor. Slikovna ploskev je v resnici naprej pomaknjena frontalna ravnina prostorskega križa. Slikovna ravnina je, kot frontalna ravnina, v principu neomejena, se širi v vse možne strani te ravnine. Tako je v principu vsaka površina lahko slikovna

nekateri prostorski ključi

- 12 -

ploskev, meje te površine pa so meje slikovne ploskve, ne pa tudi meje likovnega prostora – ker je likovni prostor duhovni prostor, ni omejen na svoj materialni nosilec. Za slikarja je slikovna ploskev prostor, ki ga bo njegova intervencija oživela. 27. Vidni občutki 28. Optični očesni sestav 29. Nastanek vidne zaznave Ne gledamo samo z očmi, ampak s celim vizualnim sistemom. Samo z usklajenim delovanjem vseh delov vizualnega sistema je možno njegovo normalno delovanje.

• Zenica avtomatično regulira optimalno količino vpadle svetlobe. Pri svetlobi se zoži, v mraku razširi. Pri rdeči in rumeni svetlobi se zoži, pri zeleni in modri pa se razširi.

• Leča projicira na mrežnico pomanjšano in obrnjeno sliko vidnega polja. Ker je prožna, se lahko ukrivlja in s tem ostri sliko.

• Mrežnico sestavljajo vidne celice: čepki so na rumeni pegi, paličice pa na ostalih delih mrežnice. Čepki so specializirani za gledanje pri močni svetlobi, paličice pa v mraku.

30. Razlika med barvnim in svetlo-temnim zaznavanjem Barvne občutke in barvne zaznave, ki nastanejo v vidnem sistemu, lahko ločimo v dve glavni skupini:

• barvne ali kromatične, pestre barve • nebarvne ali nekromatične, nepestre barve

31. Ambientna svetloba 32. Likovna prvina svetlo – temno Izraz svetlo – temno uporabimo, kadar mislimo razlike med svetlejšimi in temnejšimi deli. Z mešanjem črne in bele dobimo različno svetle odtenke, ki jih lahko uredimo v svetlostno lestvico, ob bele, preko svetlejše do temnejše sive, do črne. Takšno zaporedje lahko predstavimo kot trak, v katerem en odtenek počasi prehaja v drugega na kontinuiran način. To je svetlostna ali tonske lestvica. Lestvico lahko uredimo tudi kot stopničasto zaporedje različno svetlih in temnih ploskev in jo oblikujemo z večimi stopnjami barv med črno in belo. Pri taki lestvici ne gre za kontinuirane prehode, imenujemo jo še lestvica sivih tonov.

leča

- 13 -

33. Dejavniki, od katerih je odvisna svetlost površin Svetlost je odvisna od teksture predmeta, od oddaljenosti predmeta od svetlobnega vira, ali oddaljenost predmeta v prostoru. 34. Nariši kroglo, kocko, valj in stožec v prostoru in jih osenči Treba je upoštevati največjo svetlobo, polsenco, nasebno senco, refleks in vrženo senco! 35. Ekrani – načini gradnje likovne kompozicije Ekran je predmet, ki stoji med ali pred stvarmi in jih zakriva; zaslon na katerega se nekaj projicira. V slikarstvu se ekrani pojavljajo takrat, ko se svetli deli oblik odražajo na temnih delih drugih oblik, posledica tega pa je, da temni odrivajo naprej ali nazaj svetle in tako, da nastanejo prostorski plani, ki vodijo pogled v globino likovnega prostora; tak način členjenja se imenuje princip ekranov. 36. Barva in osvetlitev Če ustvarjamo z barvo iluzijo prostora, potem gre za modulacijo. Pri tem si pomagamo z različnimi vrstami svetlosti barv, ali s kontrasti (npr. toplo - hladnim). Seveda bomo v tem primeru uporabili toplo barvo na mestu, kjer je predmet najbolj osvetljen. Če pa moduliramo po principu svetlosti, uporabimo najsvetlejšo barvo tam, kjer je predmet najmočneje osvetljen. Ko potem prehajamo proti temnosti, dodajamo črno in s tem uničimo barvo – ni več tako pestra. 37. Likovna prvina točka – značilnosti, vloga v likovnem oblikovanju in sintaksa Matematična definicija točke pravi, da le-ta nima dimenzij, da je neskončno majhna. S takšno točko si v likovnem oblikovanju ne bi mogli pomagati, ker je ne bi mogli zaznati. Točka v likovnem smislu lahko ima dve ali tri dimenzije, lahko je ploskovita ali prostorska oblika, ki je dovolj velika, da jo lahko vidimo. Je najmanjši orisni likovni element. Likovna naloga točke je, da ujame in zadrži pogled, to pa lahko stori vsaka oblika, katere gibanje je usmerjeno v notranjost. Točke so lahko pravilne (krog, trikotnik, kvadrat, …) ali nepravilne oblike (madeži). Kot točkaste tvorbe zaznamo tudi vsa križišča in konce linij, ker se tam pogled na svojem gibanju skozi prostor ustavi. Točka tako predstavlja stabilnost in mirovanje. V likovnem oblikovanju je točka sredstvo za proizvajanje svetlostnih razlik, proizvaja tudi prostor.

1 – največja svetloba 2 – polsenca 3 – nasebna senca 4 – refleks 5 – vržena senca

- 14 -

Točka za proizvajanje svetlobnih razlik Združene točke tvorijo prostor 38. Točka v oblikovanju tekstilij in oblačil 39. Likovna prvina linija Več točk v zaporedju zaznamo kot linijo, ker se pogled giblje od točke do točke. Linija nastaja kot sled nekega gibanja, npr. pisala. S svojim gibanjem linija zvablja oči, da ji sledijo. Gibanje je glavna likovna lastnost linije. Aktivna linija nastane iz svojega lastnega gibanja, pasivne linije pa nastajajo iz dejavnosti drugih vidnih ali likovnih prvin. Z aktivno linijo pa lahko omejimo neko področje na površini in tako orišemo ploskev. To je po Klee-ju medialna linija. Linija je pomemben element tudi pri prostorskih ključih, saj tam pripomore k navidezni globini prostora. Na linijo vplivajo tudi druge likovne prvine od svetlosti, barve, debeline, položaja in drugih, kakor tudi linija vpliva nanje. Vodoravna linija deluje spokojno, navpična je aktivna, poševna vnaša dinamiko in nestabilnost. Vodoravne in navpične linije vzbujajo občutek trdnosti. Z linijami lahko izražamo občutke in čustva. linija nastane tudi na stičišču dveh barvnih ploskev

aktivna linija pasivna linija medialna linija

- 15 -

40. Vrste linij o aktivna linija (nastane iz energije gibanja roke, ki jo aktivira – taka linija ima

svojo lastno aktivnost) o pasivna linija (nastane tam, kjer se srečujeta dve ploskvi v linearnem robu) o medialna linija (nastane, ko aktivna linija omeji nek prostor in ga s tem zaključi

v obliko) 41. Ekspresivnost linije 42. Načini tvorjenja ploskev z uporabo linij Način tvorjenja ploskev z medialno linijo, 43. Načini tvorjenja prostora z uporabo linij Tvorjenje prostora z uporabo linij se navezuje na globinske vodila, saj je pri večini pomagalo za oblikovanje navideznega prostora linija. Navidezni prostor se tvori s konvergenco linij, z razdaljo med predmeti, ki jo lahko označujemo z (navideznimi) linijami. 44. Linija v oblikovanju tekstilij in oblačil 45. Figura in ozadje – princip asimilacije in kontrasta Asimilacija poenostavi zaznavni svet, ker zabriše kontinuirane prehode; svetlobne vrednosti takoj ob delitveni črti desno in levo fizikalno niso zelo različne, kont4rast pa to razliko pojača. Kontrast povzroči poudarjanje razlik na mejnih črtah; s tem pomaga, da zaznani svet dobi izrazito »lesorezno strukturo« 46. Dejavniki, ki delujejo pri razlikovanju figure od ozadja Razlikovanje med figuro in ozadjem nujno nastopi, če se v zaznavnem polju pojavijo kakršnekoli posameznosti. Figuro delovanje kontrasta ojača, ozadje pa zaradi delovanje asimilacije ostane nestrukturirano. Mejo med figuro in ozadjem, ki je skupna obema, doživimo kot del figure, ozadje pa se za figuro nadaljuje in nima meje. Izstopanje figure je še bolj izrazito, če ima za opazovalca kak pomen. Figura in ozadje imata vsak svojo enotnost, vendar sta ti enotnosti različni; figura ima obliko, obris in organizacijo. Ozadje pa je amorfno, nedoločeno in neorgansko razprostriranje. Ko gledalec npr. gleda sliko, vidi figure in ne prostora med njimi, ko pa slikar slika tako sliko, si tega ne sme privoščiti. Zanj je ozadje enako pomembno kot figura, saj drug drugega dopolnjujeta. V tem se stališče slikarja popolnoma razlikuje od stališča slikarja. 47. Zakoni organizacije likovnega polja (po Katzu) Najpomembnejši dejavniki za organizacijo vidnega polja:

• zakon bližine: deli neke zaznane skupine se združujejo v enote po principu bližine

- 16 -

• zakon podobnosti: elementi se med seboj povezujejo, če so si podobni v obliki, velikosti, barvi; velikokrat se več elementov predstavi kot enota, ker jim je dala enotno barvo narava ali človek

• zakon zaprte oblike: linije, ki omejujejo neko površino. Lažje zaznavamo kot

enote, kot tiste, ki niso zaprte. • zakon skupne usode: tudi figure, ki imajo »skupno usodo« se lažje združujejo

v enoto kot drugi • zakon skupnega gibanja: v enote se povezujejo tisti elementi, ki se skupaj

gibljejo ali se gibljejo na podoben način • zakon izkušnje: zaprte oblike dobijo v izkušnji pomene, zato jih zaznamo kot

celote

tanjše linije tvorijo svojo skupnost, debelejše svojo

krivulja se povezuje v celoto, čeprav leži pod trakovi

čeprav se predmeti prekrivajo in so nejasni, iz izkušenj o obliki ločimo vse predmete

- 17 -

48. Likovna prvina oblika Oblika je orisana likovna prvina, ki jo lahko orišemo s katerokoli izmed orisnih prvin (točkami, črto, razliko med svetlim in temnim, barvo). Oblika se do neke mere podredi matriji, tako z različnimi likovnimi tehnikami dobimo različne oblike. Oblike so izoblikovane ploskovno, prostorsko, linearno in plastično. Ploskovne oblike so omejene z robovi: linijami, točkami, razlikami med svetlimi in temnimi ploskvami, barvami. Trodimenzionalne oblike pa so omejene s ploskvami, ki so lahko ukrivljene, ali pa se stikajo v linearnih robovih. Ločimo enostavne in kompleksne oblike. Enostavne oblike imajo čim manj strukturnih lastnosti, torej so geometrijske oblike enostavnejše od organskih, pravilne so enostavnejše od nepravilnih in simetrične so enostavnejše od asimetričnih. Praoblike (krog, kvadrat, trikotnik, krogla, kocka, tetraeder) ali oblike, ki so iz teh nastale, so osnovne oblikotvorne enote. Poleg kocke, krogle in tetraedra sodijo mednje še valj, stožec, kvader, piramida in jajčasto telo. 49. Lik Lik je oblika, ki je obogatila svojo absolutno vrednost s svojimi svetlostnimi, barvnimi, teksturalnimi vsebinami. Lik je tak način povezovanja, ki iz množice sestavin naredi enkratno, na določen način povezano celoto. Oblike se lahko vežejo z drugimi oblikami in likovnimi prvinami v nove celote – like, ki imajo svoje lastne pomene.

50. Forma Forma je najvišja stopnja organiziranja likovnih prvin v celoto. Forma vključuje pojme oblike, lika in vse ostale likovne pojme, ki so organizirani v končno in nedeljivo celoto umetnine. Forma nam pove, kako je kaj izraženo; je sistem izraznih sredstev, ki ga je umetnik uporabil, da bi izrazil neko vsebino; je način, kako je snov organizirana v stvarnost. Npr, pri naravni formi, kot je neka rastlina, mislimo na njeno celoto – od notranje strukture do njene zunanje forme, od njene vloge v naravi do našega odnosa do nje. Forma je lahko tudi Bel kvadrat na belem polju, Kazimir Malevič. Forme so lahko tudi preproste oblike kot so piramide in kvadrat, ker v popolnosti izražajo likovno zamisel. 51. Oblika in barva 52. Oblika in prostor 53. Likovni oblikotvorni proces Gledalec slike stopa s sliko v stik najprej v ravnini navadnega vizualnega zaznavanja, zato je velik del procesov skrit v nezavednih procesih čutne in miselne predelave

Trikotnik je ostra in trdna oblika; rumena s svojim ostrim sevanjem njegove likovne lastnosti poudari, medtem ko jih modra s svojo neostrino in mehkobo omili. Rumen in moder trikotnik doživljamo drugače, ker so njune notranje vsebine drugačne.

- 18 -

vidnih podatkov. Slikar pa mora, če hoče sliko naslikati, zavestno opraviti ves ta proces, četudi že ve kaj hoče povedati. Njegova misel je še abstraktna, čisto miselna in še nerazčlenjena. Razčleni se šele, ko prehaja v snov s posredovanjem čutov. Za slikarja to pomeni, da mora svojo abstraktno misel razstaviti, in te sestavine prirediti izbranim likovnim materialom primerno.V prostor slikovne ploskve zato vstopa z majhnimi koraki, vsak korak vnese v slikovno ploskev del zamišljene strukture. 54. Oblika v oblikovanju tekstilij in oblačil 55. Velikost in teža v likovni kompoziciji Velikost v likovnem prostoru lahko pomeni:

a) da je neka oblika realno večja od druge oblike b) da je neka oblika bližja od drugih oblik (prostorski ključi) c) da je neka oblika pomembnejša od drugih oblik d) velikost je povezana z občutkom mase in teže; velike oblike nam ob enakih

drugih pogojih dajejo občutek večje mase in teže e) sprememba realne velikosti oblike (Minimundus) f) velikost je tudi relativna; večja oblika se nam zdi ob majhni še večja in obratno

56. Položaj in smer v likovni kompoziciji Položaj in smer sta spremenljivki, ki dobivata svoje doživljajske in čustvene vsebine iz našega načina zaznavanja in doživljanja prostorskih odnosov. Izhodišče za to obravnavo nam bo prostorski križ. Položaji spredaj so bolj aktivni kot tisto zadaj, ker jih bolje dojemamo. V zahodni kulturi ima pozitivni predznak desna stran, leva pa negativnega. Zgoraj ima tudi pozitivni predznak, ker naznanja rast, izpolnjevanje, napredovanje, medtem ko ima spodaj in dol negativni predznak zaradi družbenih norm in predsodkov. Položaj znaka ali oblike vpliva na prostor okoli nje, in sicer tako, da ojača ta prostor, npr. vertikalna linija po sredini formata ojača centralno področje ter zgornji in spodni rob, oslabi pa stranska robova.

lahkotnost na prvi sliki in teža na drugi

- 19 -

57. Število in gostota v likovni kompoziciji Neko število oblik in znakov je lahko v določenem odnosu do nekega drugega števila oblik ali znakov. Oblike ali znake lahko razvrstimo v določen red ali serije. Številski redi lahko v likovnih kompozicijah nastajajo na hoten ali naključen način. V obeh primerih pa izvirajo iz vsebinskih in estetskih zahtev. Gostota oblik ali znakov je določena s številom enot na neki površini ali v prostoru. Enote so lahko blizu skupaj ali daleč. Z večanjem gostote enot lahko povečamo energijo prostora ali dobimo tonske vrednosti površine. Gostota enot določa energijsko nabitost prostora- več enot, ki so posejane gosto veča energijo napetosti prostora. 58. Mera – element urejanja kompozicije 59. Najpogostejša sorazmerja in proporci – opiši in nariši Proporcija je sorazmerje med deli neke celote in delov med seboj. Proporcionalni sistemi se največkrat nanašajo na velikost, dolžino in količino. Najbolj znana proporcija je zlato sorazmerje ali zlati rez. Zlati rez izraža skrivnost harmonije. Prikazano na najenostavnejši način; neko daljico ali površino razdelimo na dva neenaka dela, pri katerem je manjši m (minor)do večjega M (Maior) v istem sorazmerju, kot je večji (Maior)do celote. S številkami je to 1 : 1,618. 60. Gibanje na ploskvi in v prostoru

- 20 -

61. Ravnovesje Ravnovesje je izenačevanje nasprotujočih si likovnih energij; občutek enakosti v pozornosti in privlačnosti različnih likovnih enot, zlasti mas, njihove velikosti, teže in medsebojnih razdalij, kot sredstvo za doseganje organske enotnosti celote; stanje, v katerem so si nasprotujoče likovne enote izenačene. Poznamo formalno in neformalno ravnovesje. Formalno ravnovesje je uravnoteženje enega ali več likovnih znakov na nasprotni strani osi – simetrale. Neformalno ravnovesje je uravnoteženje nasprotnih strani ob neki osi enega ali več likovnih znakov – je vedno asimetrično in nemirno ter vnaša dinamiko gibanja. 62. Estetski red 63. Enotnost likovne kompozicije Kompozicija je organiziranje elementov v enovito celoto. Vsak element ima svoje notranje lastnosti, zato mora biti v kompozicijo vključen tako, da se zlije v celoto z ostalimi elementi, in da ne izstopa.