DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i j a n 0 9

To sem jaz sredi med vami

M i c k a O p e t n i k

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Izredno življenjeFranz-Joseph Huainigg se je ro-dil leta 1966 v Špitalu ob Dravi. Od otroških let je prizadet. Pe-dagog, avtor številnih knjig (do-slej 17) in kabaretist, je bil od leta 2002 do 2008 poslanec državne-ga zbora in govornik prizadetih pri Avstrijski ljudski stranki. Čeprav sedi Franz-Joseph Huai-nigg v vozičku, mu aparat omo-goča dihanje, svoje aktivno-sti lahko izvaja samo s pomočjo osebnega spremstva – živi in dela zavzeto in samodoločeno – kot mož, oče in pisatelj. S humorjem in iskrivimi idejami se zavzema že leta za to, da postane integra-cija prizadetih oseb samoumev-nost in ne miloščina. Nastopa proti preziranju in pomilovanju prizadetih. S svojim izpolnje-nim življenjem kaže, da so odpr-tost duha, veselje do življenja in osebne vrednote tisto, kar odliku-je človeka. V biografiji »Auch Schildkröten brauchen Flügel« razprosti-ra Franz-Joseph Huainigg pred bralcem svoje življenje. Odkri-to, s humorjem. Še tako težavne situacije mojstri z odločnostjo in korajžo. Piše o življenju, polnem težav, a bogatih doživetij.

Franz-Joseph Huainigg: »Auch Schildkröten brauchen Flügel«Založba: Ueberreuter

p r e d s t a v l j a m o

Pavel Zablatnikt a J n i k k a t O L i Š k e a k c i J e zablatnik@katoliska-akcija.at

K naslovnici: David Komar, doma na Leti-ni pri Šmihe-lu (glej stran 10).

u v o d n i k

Kaj je človek in kakšna korist je od njega?

Vprašanje zares ostaja krščanska skrivnost, ki od nekdaj spremlja človeka in je zato tudi zapisana v Sirahovi knjigi Stare za-veze. Vprašanje, ki močno izziva verujočega človeka, ko sleherno bivajočo stvar polaga v Božje roke, najdemo zato tudi na prvi pos­taji poti duhovnosti Ad fontes na Gori sv. Heme nad Globasni-co. Tam, na nekdanjem rimskem pokopališču, kjer ob skalnatem grobu raste košata lipa, nas izziva vprašanje o rojstvu, življenju in smrti, vprašanje o nenehnem kroženju rojevanja in minevanja ter vprašanje o odločilnem, odrešujočem posegu vsemogočnega Stvar-nika, ki je poslal na svet svojega Sina, da bi v nesmisel vsakdanjika vsejal seme Božjega kraljestva.

Kadar razmišljamo o prvih in poslednjih skrivnostih Božjega stvarstva, se moramo seveda ustaviti pri človeku, ki ga pre-poznavamo kot Božji dar, ustvarjenega po Božji podobi, hotene­ga, ljubljenega, edinstvenega in dostojanstvenega. Najprej se torej sprašujemo po človeku, ki navsezadnje ostaja kakor njegov vsemogočni Stvarnik skrivnostno bitje. Šele zatem sledi vprašanje po njegovi koristnosti, zmogljivosti, nadarjenosti in storilnosti, da bi ga lahko ocenili po določilih »humanega kapitala«. Ob aktual-ni svetovni finančni krizi, ki postopno ogroža temelje gospodarstva, s tem pa tudi osnovo človeške eksistence, kaže, da je izhodišče krščanskega gledanja na svet postavljeno na glavo. Na prvem me­stu najdemo trženje, kupčijo, špekulacijo, torej pomnoževanje ne-osebnega kapital, in šele na koncu človeka, ki ostaja brez koristi in zato brez zaposlitve, brez dela. Kako naj bi pod takimi pogoji mogel zagotoviti svoje osnovno preživetje? S takimi predznaki napovedan »boj za eksistenco« ne kaže nič dobrega.

Integracija ali inkluzija postavlja v središče in na prvo mesto sle-hernega človeka z njegovim nezamenljivim in edino njemu pri­pisanim poslanstvom, ki ga odkriva na osnovi svojih sposobnosti in omejenosti. Zato mora biti sredi normalnosti, utečenega vsak-danjega življenja, integracija ali inkluzija t. i. prizadetega življenja najprej iritacija, ker nas vedno znova opozarja oz. pripelje do os-novnega vprašanja, »kaj je človek in kakšna korist je od njega?«, namreč v tem edino pravilnem zaporedju, ki zagotavlja dosto-janstvo in enakopravnost slehernega člana človeške družine. Na prvi pogled nekoristno življenje, ki nas spravlja v zadrego, se v glo-bljem krščanskem pogledu »spremeni« v zveličavno moč, ki zmore narobe svet ponovno postaviti na noge in ji spekulativna norost mogoče zares prizadetega življenja ne more biti kos.

Franz -Joseph Huainigg

p r i č e v a n j e

pedagog, avtor in kabaretist

SlovoKo sem bil otrok,so mi noge nenadoma ohromele.Jokal sem,nisem mogel več razumeti Boga in sveta.In Bog je rekel:Vzamem ti moč tvojih nog in podarim ti počasnost.Tako sem odkril nov svet, ko sem počasi lezel po tleh.

Kot mladostnik nenadoma nisem mogel več hoditi z berglami.Jokal sem,nisem mogel več razumeti Boga in sveta.In Bog je rekel:Vzamem ti moč tvojih rok in ti dam za to humorin ironijo.Tako sem v invalidskem vozičku odkril nov svetin spravljal ljudi na kabaretnem odru v smeh.

Čez leta nisem mogel premikati ne rok ne nog.Jokal sem,nisem mogel več razumeti Boga in sveta.In Bog je rekel:Manj ko se moreš premikati, več boš premaknil.Tako sem začel svet nekoliko spreminjatiin sem postal politik.

Danes nenadoma ne morem več brez aparata dihati.Jokam,ne morem več razumeti Boga in sveta.In Bog molči – še vedno.

Franz-Joseph huainigg

�ŠTIRINAJST DNI XIV

XIV ŠTIRINAJST DNI�

V Ž A R I Š Č U

Od kdaj je na Koroškem Kontaktni urad za pastoralo za prizadete?Georg Haab: Kontaktni urad je bil ustanovljen septembra 2007.

Kaj so naloge tega Kontaktnega ura-da?Georg Haab: Kontaktni urad je naj-prej odprta vrata za vse, ki doslej v Cerkvi še niso našli nagovornega par-tnerja. Dalje gre za to, da še bolj po-vežemo med seboj obstoječe in za-nesljive ponudbe, npr. apostolat za slepe z gospo Ottilie Kramer in nje-nim timom ali dušno pastirstvo za slušno prizadete z diakonom Diet-marjem Bötejem. Važna je tudi pove-zanost z drugimi škofijami, s Cerkvijo nasploh in z družbo.

Ali obstajajo že konkretne ponudbe?Georg Haab: Vedno znova se čudim, koliko je že iniciativ in angažmaja. Preko Kontaktnega urada lahko Cer-kev obstoječe iniciative bolje podpi-ra, kakor npr. dekanijski otroški pra-znik v Rožeku lansko leto, ali skupaj s »Prijateljskim krogom Barka« obli-kovanje bogoslužja pri prazniku sre-čanja »Mi siamo fratelli e sorelle« v aprilu.Mi pomagamo na prošnjo staršev in župnij ljudi z duševno prizadetostjo integrirati v pripravo na prvo sv. ob-hajilo in birmo. Dne 31. januarja vabi-mo v Wernberg na duhovno obnovo, katere se bodo udeležili tudi ljudje z duševno prizadetostjo. Ali revija

»Schatten und Licht«, ki jo izdajamo od aprila in ki je namenjena ljudem s prizadetostjo, njihovim družinam in prijateljem.

Vi ste vodja tega Kontaktnega ura-da, vodite pa tudi skupaj s svojo ženo Alenko skupnost »Vera in luč« v Ce-lovcu. Kaj je naloga te skupnosti?Georg Haab: »Vera in luč« je svetov-no gibanje, ki podpira in pospešuje življenje ljudi s prizadetostjo, in dru-žine krepi v tem, da podpirajo svo-je prizadete svojce. Ta angažma raste iz trdne vere, da je Bog hotel in ljubi vsakega od nas. Konkretno: »Vera in luč« so majhne skupnosti, kjer se lju-dje s prizadetostjo, njihovi starši in prijatelji mesečno srečujejo, kjer lah-ko raste prijateljstvo. Pri tem je mo-goče doživeti misel Božje ljubezni do vsakega človeka.

Katera ideja je utemeljila to skupnost?Georg Haab: Iz izkušnje izključenosti je nastala ideja velikega romanja pri-zadetih v Lurd, kraj, kjer so že mnogi reveži doživeli okrepitev. Tri leta pri-prave so bila priložnost, da so ljudje s prizadetostjo, njihovi svojci im mladi pomočniki postali eno, in tako je po-stalo romanje ob veliki noči 1972 ve-liko doživetje skupnosti: 12.000 lju-di je odkrilo, ko so skupno preživljali »svoj« veliki petek, da so dragoceni, neodvisno od njihove »prizadetosti«, prikupni in ljubljeni. To je bilo kakor vstajenje.

Iz želje po nadaljnjih srečanjih je na-stala skupnost »Vera in luč«, ki da-nes šteje nad 1.500 skupnosti v 75 de-želah.

Kakšne ponudbe ponuja ta skupnost in na koga se obračate s svojimi ponud-bami?Georg Haab: Ljudem s težko ali lažjo prizadetostjo daje »Vera in luč« mo-žnost, da spoznajo in uporabijo svo-je darove in da okrijejo veselje pri-jateljstva. Staršem je lahko skupnost pomoč in odpre možnosti, da zaznajo nove strani svojega otroka. Prijatelji (pri nas je angažiranih npr. nekaj bir-mancev) lahko po zaslugi ljudi s pri-zadetostjo vidijo, da obstaja še neki drug svet kakor svet tekmovanja, de-narja in storilnosti, in kakšno veselje prinašajo ljudem medsebojni odnosi. Kdor bi rad vedel bolj konkretne reči, bo našel nadaljnje informacije in tudi aktualne termine skupnosti »Glau-be und Licht Klagenfurt« na naslovu www.glaubelicht.at.

Jezusova ljubezen do bolnikov in izob-čencev naj bi bila za kristjane in Cer-kev znamenje za naše ravnanje s pri-zadetimi ljudmi. Kakšno naročilo daje Jezus?Georg Haab: Naše naročilo je nada-ljevati to, kar je živel Jezus: On se je približal tistim, ki se v evangeliju imenujejo »slepi, hromi, pohabljeni« itd. On je z njimi stopil v stik in jim s tem spet dal dostojanstvo. Ti so bili

Georg Haab, (na sliki čisto de-sno) je pastoralni asistent v Celov-cu – Sv. Terezija in vodja Kontaktne-ga urada za pastoralo za prizadete, poročen z Alenko Haab, štirje otro-ci, živi v župniji Celovec – Srce Jezu-sovo.

Po zakramentih prihaja Bog do ljudi

XIV �ŠTIRINAJST DNI

prvi naslovljenci njegovega veselega sporočila. Pavel to prikazuje v podobi telesa, kjer šibkejši sestavljajo središče (1 Kor 12,12). Župnije, ki šibkega pusti-jo v središče, so ugotovile, da iz tega često izhaja prenova celotnega obče-stva.

Zakramenti so temeljne pravice vsa-kega kristjana. Kaj pomeni prejem za-kramentov prizadetih ljudi?Georg Haab: Po eni strani, površno gledano, doživi človek s prizadeto-stjo, da mu je dano isto kakor nje-govim vrstnikom: On doživi s tem sprejetost in enakovrednost. Globlje gledano: Nauk Cerkve je, da so zakra-menti učikovita znamenja, ki povzro-čijo, kar označujejo. Tega učinkova-nja ne moremo napraviti odvisnega od inteligence tistega, ki jih prejme: zakramenti učinkujejo sami od sebe. Veliki respekt pred zakramenti pa je nekoliko privedel k temu, da zakra-mente povezujemo s storilnostjo: mo-ramo si jih zaslužiti. Pri tem pa zlah-ka prezremo, da so zakramenti Božji darovi, s katerimi Bog prihaja napro-ti ljudem.

Vedno znova slišimo, da se prizadetim prepreči prejem zakramentov z uteme-ljitvijo, da otrok ne razume smisla za-kramenta. Ali je treba zakramente ra-zumeti, da jih lahko prejmemo?Georg Haab: Župnik Andreas Tau-sch, ki bo vodil na začetku imenova-

no duhovno obnovo v Wernbergu, je o tem rekel: To bi skoraj pomenilo isto kot bolniku odreči zdravilo, ker ne razume njegove sestave.Toda: Kaj sploh pomeni »razumeti«? Mi radi vzamemo našo vrsto inteli-gence kot merilo. Človek z duševno prizadetostjo marsičesa ne »razume« v našem smislu, ima pa skrajno fin občutek za to, kdo ga ima rad in kdo ne. Kako naj ne bi bil sposoben, da začuti Božjo ljubezen na enak način?Da me ne bi narobe razumeli: Jaz pri-pisujem veliko vrednost solidni pri-pravi na zakramente in od mojih bir-manskih kandidatov v župniji precej zahtevam. Človek z duševno prizade-tostjo potrebuje prav tako dobro pri-pravo na zakramente – toda to pri-pravo je treba oblikovati na drug način, mora upoštevati njihove mo-žnosti in sposobnosti, in pri tem Kon-taktni urad rad pomaga.

Kako se glasi stališče Cerkve in kaj svetujete v takih primerih staršem?Georg Haab: Cerkev – duhovniki in škofi – ima danes veliko bolj odprto stališče kakor pred leti. Starši naj bi si upali prositi duhovnike za zakramen-te, in jaz bi si želel, da se duhovniki še bolj približajo družinam s prizade-timi svojci. Če se pojavijo vprašanja, recimo po razumevanju, po potrebni čustveni zrelosti, po cerkvenih pred-pisih, smo radi na voljo staršem in duhovnikom, da odpremo pogovor in skupno iščemo odgovore.

Zelo cenim držo krškega škofa dr. Alojza Schwarza, ki si je vzel čas, da je nekemu večkratnemu invalidu osebno podelil zakrament sv. birme. S tem izkazano spoštovanje in nje-govo tankočutno oblikovanje slavja sta dala udeležencem doživeti, da jih Cerkev podpira.

Na kakšen način omogoča Cerkev pri-zadetim srečanje z Božjo ljubeznijo in udeležbo pri cerkvenih skupnostih? Georg Haab: To je od župnije do žu-pnije različno. Marsikaj se doga-ja v obstoječih župnijskih skupinah ali s pozornostjo in angažmajem po-sameznikov. Ravno ljudje z dušev-no prizadetostjo pa potrebujejo vrh tega kraje, na katerih morejo doživeti sprejetost; tam lahko na poseben na-čin odkrijejo in okrepijo svoje daro-ve. Takšen kraj je npr. »Vera in luč«, in bilo bi lepo, če bi bila v vsaki deka-niji takšna skupnost.

Kje je prostor za prizadete v Cerkvi?Georg Haab: Če Cerkev pojmujemo kot Kristusovo telo, v katerem ima-jo šibki svoj prostor v sredini, potem naj bi Cerkev na široko odprla svoja vrata in jih opogumila, da zavzamejo ta prostor. In družine na drugi stra-ni lahko iz tega črpajo samozavest, da svoje prizadete svojce prisojajo (zu-muten) Cerkvi in družbi, ker vedo, da imajo prostor tudi pred Bogom.

Po zakramentih prihaja Bog do ljudi Kontaktni urad za pastoralo prizadetihTarviser Straße 30, 90 20 Celovec tel: 0463/5877­2119 ali 0676/8772 7117mail: info@schattenundlicht.at

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Umivanje, hoja po stopnicah, obisk gledališča, pohod na goro, bran-je časopisa, pot na delovno mesto. Dela in opravila, ki jih zdravi ljud-je vsak dan brez dolgega razmišljanja opravijo, so za ljudi z duševno ali telesno prizadetostjo le s težavo opravljiva. Ali pa jih sploh ne zmorejo sami in potrebujejo za to pomoč.

Leta 2002 se je zbrala skupina oseb s prizadetost-jo, med njimi tudi Ernst Kočnik, doma v Šmihelu, in so ustanovili Iniciativo »samodoločeno življenje« (Initiative SelbstbestimmtLeben). Ernst Kočnik, ki že 20 let živi na vozičku, je sku-paj s študenti celovške univerze ustanovil Cen-ter za svetovanje, mobilnost in pristojnost (Be-ratungs- Mobilitäts- Kompetenzzentrum – BMKz) z jasnim ciljem: pomagati prizadetim, da zaživijo čimbolj neodvisno in samodoločeno življenje.

V Ž A R I Š Č U Pripravila M i c k a O p e t n i k

Samostojno odločatiCenter za svetovanje, mobilnost in pristojnost (BMKz) se na vseh podro-čjih zavzema za izboljšanje življenj-skih razmer prizadetih oseb ter za odpravo zapostavljanja prizadetih. V tem društvu imajo prizadeti pogovor-ne partnerje, svetovalce in pomoč-nike, ki jim pomagajo in svetujejo v vseh vprašanjih življenja. Na željo prizadetih oseb jim omogočajo večjo mobilnost. Pomembno delo pa opra-vlja društvo s tem, da podpira priza-dete osebe v njihovem samostojnem odločanju. »Pogosto živijo prizade-ti od zgodnjega otroštva zavarovani v družinah ali domovih. Vse odločitve se jim odvzamejo, ne prevzamejo la-stne odgovornosti in se tudi ne nauči-jo jasno izraziti svojih želja. Vsakemu hočemo pomagati, da zaživi čimbolj samostojno samodoločeno življenje,« pravi Ernst Kočnik, predsednik Cen-tra za svetovanje, mobilnost in pri-stojnost (BMKz).

Osebno spremstvoDva važna projekta društva sta oseb-no spremstvo v prostem času in osebno spremstvo na delovnem me-stu. Projekta sta zajeta v pisarni BA-

SIS. Od leta 2004 ponuja pisarna BA-SIS v Celovcu ljudem s prizadetostjo pomoč na delovenm mestu. Od sep-tembra 2007 naprej pa ponuja tudi spremstvo v prostem času. Osebno spremstvo pomeni vsakršno pomoč, ki jo potrebuje prizadeti človek in za-njo zaprosi. Za tako osebno pomoč lahko zaprosijo osebe s telesno in du-ševno prizadetostjo, stare nad 18 let in so prejemniki dodatka za pomoč in postrežbo. Spremstvo na delov-nem mestu plača država. Za sprem-stvo v prostem času prevzame stro-ške dežela, posameznik pa doplača 4,15 evra za uro prejetega spremstva. To ponudbo lahko izkoristijo ljude, ki živijo sami ali v družini. Edini pogoj je, da ljudje prevzamejo odgovrnost sami zase, si organizirajo življenje sami, pomočniki pa jih pri tem pod-pirajo. Nastavljenci pri BASIS poma-gajo pri sestavljanju in načrtovanju individualnega spremstva. Po potrebi lahko prizadeti prejme tudi več po-močnikov, katere si izbere po lastni želji. Prizadeta oseba sama sestavi delovni načrt in ga oblikuje po oseb-nih željah. V tem se osebno sprem-stvo razlikuje od drugih ponudnikov (Mobile Dienste), ki določajo uro in čas pomoči. Na Koroškem ta čas 30

oseb uporablja to ponudbo osebne-ga spremstva. 40 pomočnikov, pove-čini so to študentje, po navodilih pri-zadete osebe opravlja delo. Zato tudi ni potrebna kaka posebna izobrazba. Pomočnik lahko postane vsak, ki je zaključil osnovno šolanje. »Povpraševanje po tem osebnem spremstvu se hitro veča, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se vedno bolj od-stranjujejo ovire, ki so doslej skoraj-da onemogočale prizadetim npr. do-stop do javnih poslopij. To je povod, da prizadete osebe v večji meri upo-rabljajo ponudbe javnega življenja,« pravi Ernst Kočnik. »V zadnjih 20-tih letih, odkar sem sam na vozičku, se je veliko spremenilo. Odgovorne osebe so postale dovzetne za potrebe pri-zadetih, to vidimo npr. pri gradnji in obnovi poslopij.“ Veliko pomanjklji-vost pa vidi Ernst Kočnik še na po-dročju izobraževanja, kjer so grad-bene danosti in tehnična ponudba

Spremstvo nadomešča roke in noge

XIV �ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI �XIV

ovira, da prizadeti ne morejo izkori-stiti ponudb.

Ocenjevanje stanovanj in delavnicPoseben projekt Centra za svetova-nje, mobilnost in pristojnost (BMKz) je izobraževalni program, katerega se udeležuje od decembra 2007 osem duševno prizadetih oseb. Po dveh le-tih bodo izšolani ocenjevalci oce-njevali delovna področja in stano-vanjske danosti prizadetih v raznih domovih in inštitucijah. Na podla-gi tega ocenjevanja sestavljeni kata-log naj omogči vsem, ki iščejo mesto v domu ali v delavnici za prizade-te, primerljivost posameznih ponudb raznih ustanov. Pri tem projektu, ki se imenuje NUEVA (Nutzerinnene-valuierung), se izobražujejo ljudje s težavami pri učenju in jim je na ta način omogočena 4-letna zaposlitev.

Čimbolj samostojno in samodolo-čeno življenje prizadetih oseb je cilj Centra za svetovanje, mobilnost in pristojnost (BMKz). Temu name-nu služijo tudi manjši projekti, kot so okrogle mize in predavanja.

BASIS – Büro für Assistenz

Waagplatz 7/19020 Celovectel.: 0699/11071901elektronska pošta: office@ba-sis.co.atwww.basis.co.at

Beratungs-, Mobilitäts- und Kompetenzzentrum

c/o Universität KlagenfurtArbeitsbereich Integrationspä-dagogikUniversitätsstr. 65­679020 Celovectel.: 0463­2700­1222elektronska pošta: bmkz@uni­klu.ac.atwww.bmkz.uni­klu.ac.at

Reinhold Schütz je učitelj na po-sebni šoli za težko prizadete otroke v Celovcu. Spregovoril je o kreativnem ustvarjanju svojih varovancev.

Kaj pomeni otrokom kreativno ustvarjanje?Reinhold Schütz: Za otroke pomeni to »potopitev« v svet, ki ničesar ne zahteva od njih in jim omogoča vso prostost pri kreativnem delu, povezanem z zvr-hano mero veselja.

Kaj imajo otroci od krea-tivnega pouka?Reinhold Schütz: Krea-tivno delo na likovnem področju pospešuje pri težko prizadetih otrocih: - razvoj individualnega izražanja- zbranost in vztrajnost pri avtističnih in hiperaktivnih otrocih- zboljšanje motorike – šolarji se pri delih na velikih površinah naučijo uporabljati svoje telo in ga dojema-ti, pri uporabi čopiča pa se naučijo uporabljati svojo moč in jo v pravi meri uporabiti- živeto integracijo z različnimi šo-lami v Avstriji in v Evropski sku-pnosti, kot npr. s Slovenijo, Ma-džarsko in Češko- samozavest otrok in njihovih star-

šev, posebej še ob priznanjih, ki jih prejmejo ob različnih likovnih na-tečajih, npr. ilustracije za »Luč v temo«, ki so krasile škatlice vžigalic- socialno razumevanje z javnimi razstavami in navzočnostjo v javno-sti (mediji in splet)

Kaj je vaša osebna želja pri delu z otroki?Reinhold Schütz:Moja želja je biti

otrokom pri ume-tniškem delu dober »spremljevalec«, ki pozna njihove zmo-gljivosti in jih pod-pira, da lahko čim-bolj samostojno in neodvisno hodijo po življenjski poti.

Biti drugačen pa po-gosto pomeni, da nekaj posebno do-

bro znaš. Doživite kdaj kaj takega pri prizadetih otrocih?Reinhold Schütz:: Dve značilnosti sta posebej opazni pri teh otrocih. Z neverjetno sproščenostjo se pri-bližajo vsemu novemu. O tem odra-sli lahko samo sanjamo. Njihovo brezmejno veselje do ži-vljenja me napravi hvaležnega, da smem delati s temi otroki. To od-vzame vsakodnevnim stvarem in dogodkom pomembnost in odpre se pogled za bistveno.

Svet barv in čopičev

Emina Kurmus, učenka posebne šole za težko prizadete v Celovcu

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Katero obliko šolanja lahko danes izbe-rejo starši prizadetega otroka?Nežka Pinter: Pred vstopom v šolo lah-ko starši dajo otroka v vrtec za priza-dete otroke, ki je seveda le v večjih me-stih, ali pa ga dajo v vrtec, kjer živijo. Vem, da zasebni otroški vrtci ne sprej-mejo vedno prizadetih otrok. Ta obli-ka integracije je stvar zveznih dežel in je v vsaki deželi drugačna. Dodelitev dodatnih ur integrativnih pedagogov je odvisna od števila prizadetih otrok v skupini. Potemtakem ima en otrok npr. le štiri ure na teden dodatno ose-bo ali pa je v skupini pet otrok z najra-zličnejšimi potrebami. Podobna je si-tuacija, kar zadeva šole. To pomeni, da se starši odločijo ali za posebno šolo ali pa za integracijo.

Kaj so posebnosti integracije?Nežka Pinter: Integracija je lepa bese-da in vsak napreden človek je seveda zagovornik te oblike šolanja /življenja. Če bi to besedo vzeli zares, sploh ne bi smeli razlikovati med integriranimi in neintegriranimi otroki. Vsak naj bi se učil po svojih zmožnostih in nikogar ne bi smeli izločiti – to bi bila integra-tivna pedagogika in seveda možna le v majhnih skupinah.Tej ideji naša obli-

ka integracije ne ustreza. Starši težje prizadetih otrok oz. otrok s posebni-mi potrebami se največkrat odločijo za to obliko, ker hočejo, da je njihov otrok del družbe, kjer živi in je lahko skupaj z vrstniki.

Kdaj dati otroka v posebno šolo?Nežka Pinter: Poznam starše, ki so si ogledali s svojim prizadetim otrokom različne šole in potem odločili čisto po občutku. Za druge je od vsega začet-ka jasno, da nočejo otroka izključevati, nekateri pa so prepričani, da bo njihov otrok v integraciji vsak dan doživljal, da je drugačen in slaboten, zato ga dajo v posebno šolo. Odločitev je zelo oseb-na in vsako je mogoče zagovarjati.

Kako sprejemajo sošolci take otroke?Nežka Pinter: Znano je in tudi že veliko raziskav, da majhni otroci nimajo nika-kršnih težav z nekom, ki je malo dru-gačen. V ljudskih šolah jih tudi še bolje sprejemajo kot v glavnih šolah. Vzro-kov za to je veliko. Mnogi težje priza-deti otroci, ki pa so zelo rahločutni, v glavnih šolah zelo trpijo in so izposta-vljeni šikanam sošolcev. Pri sprejema-nju igrajo važno vlogo seveda učitelji in njihov odnos do prizadetih otrok.

Dolga leta si delala s hudo prizadetimi otroki v Borovljah, kjer je bil ta razred v ljudski šoli. Kratko si bila v integraciji in zdaj delaš v posebni šoli v Celovcu. V čem je razlika med temi možnostmi?Nežka Pinter: Zame je bil razred v po-slopju osnovne šole najbolj simpati-čen, ker sem lahko ustregla posebnim potrebam štirih otrok, hkrati pa gojila kontakt z osnovnošolci. Z veseljem so prihajali v naš razred, ki ni bil podo-ben šoli, in prvošolci so bili celo mne-nja, da so to moji otroci in naša dnev-na soba. Si ti mama, so me spraševali. „Moji“ štirje so bili obogatitev za šolo in osnovnošolci so se marsičesa nau-čili, npr. da ti otroci niso ubogi, da so lahko srečni, veseli, žalostni, jezni in predvsem, da tudi marsikaj znajo, če-sar oni sami ne znajo.

V integraciji nisem učila duševno prizadetih otrok, temveč le otroke, ki so potrebovali dodatno pomoč pri bra-nju in računanju. Doživela sem nesre-čo nekaterih, ker niso hoteli biti dru-gačni, posebni … To seveda ne ustreza ideji integracije.

Na šoli za hudo prizadete otroke v Celovcu je vsak otrok to, kar je. Nih-če se ne počuti zapostavljenega. Štiri-deset šolarjev in šolark preživi cel dan

V šoli veselja, smeha

in sreče

ž e n e s p e c i a l Pripravila M i c k a O p e t n i k

Nežka Pinter živi na Bajdišah. Poučuje na celodnevni šoli za hudo prizadete otroke v Celovcu. Ima dva odrasla otroka.

XIV �ŠTIRINAJST DNI

skupno z učitelji/cami in pomočniki/cami. V tej šoli je veliko veselja, sme-ha, sreče, pozdravljanja in objemanja. Otroci so tako prisrčni in nekateri so bolj tankočutni kot marsikateri peda-gog.

Je možno nuditi na vaši šoli vsakemu otroku individualni pospeševalni pro-gram?Nežka Pinter: Letos je šola dobila osem novih šolarjev, zgubila pa je dva učite-lja. Zdaj je v razredih že po šest otrok, in to šest individualistov. Vsak skoraj-da potrebuje svojega pedagoga, da ga ali pomiri ali motivira in mu pomaga ipd. Sprijazniti se moram s tem, da ne morem biti pri vseh hkrati in da naj-več pozornosti dobijo tisti, ki to ma-sivno zahtevajo.

Dobro pa je, da je na šoli ergotera-pija, fizioterapija, logopedija in da se skupno mnogo poje in pleše, da en uči-telj na naši šoli izključno dela z otroki na likovnem področju. Zelo pozitivno je, da ima šola majhen bus in tako lah-ko naredimo vedno spet izlet in nudi-mo otrokom razna doživetja. Otroci se peljejo tudi za teden dni na morje, ho-dimo jezdit, plavat ipd. Mislim, da se naši šolarji/ke počutijo dobro in ima-

jo veliko možnosti za razvoj.

V šolskem vsakdanjiku sta učni načrt in učni uspeh važni smernici. Kakšno vlogo igra to pri tvojem delu s prizade-timi otroki?Nežka Pinter: Seveda je to prav tako važno, vendar so ti uspehi drugačne vrste. Pri delu z zelo prizadetim otro-kom je uspeh že, če učitelj spozna, da se otrok počuti bolje in se nasmehne, če najdeš zanj primerno podlago, kjer leži. Odgovor in napredek otroka je najvažnejše merilo za uspeh.

Kaj je tebi najbolj važno pri delu s pri-zadetimi otroki?Nežka Pinter: Ljubezen, potrpljenje, dobra volja – veseliti se z njimi in se na ta način drug od drugega učiti in kjer je možno, otroke podpirati v razvoju k samostojnosti in seveda krepiti samo-zavest. Vsak človek je enkraten!

Kakšen pomen pripisuješ sodelovanju s starši?Nežka Pinter: Sodelovanje s starši je zelo važno. Starši so najvažnejši in poznajo svojega otroka najbolje. Moja naloga je, da jih poslušam, skušam ra-zumeti in da je naš odnos odkrit in pri-

srčen.

V šolstvu razvijajo nove modele in načr-tujejo nove projekte. Kako se razvija po-dročje posebne šole in integracije?Nežka Pinter: Znano je, da je pedago-gika posebnih šol in integrativna pe-dagogika vplivala pozitivno na splo-šno šolstvo.

Najnovejše misli o razvoju šolstva najdemo v pedagogiki inkluzije (Inklu-sive Pädagogik), ki se je sicer razvila iz integrativne smeri, vendar vsebu-je novosti. Za njo je heterogena sku-pina tako imenovana normalna skupi-na. Vsi otroci so enakovredni in vsak otrok ima pravico učiti se po svojih zmogljivostih. Integrativna pedagogi-ka je nehote povzročila nastanek dveh skupin, kot sem že omenila. Etablirana skupina in otroci, ki so zunaj te skupi-ne in naj bi jih integrirali. Pri inkluziv-ni pedagogiki je raznolikost že odgovor in ta pedagogika se sklicuje na člove-kove pravice, da je šola odgovorna za vse otroke z najrazličnejšimi potreba-mi. Šola mora ustrezati otrokom in ne otroci šolam.

Sanje o lepši prihodnosti na naših šo-lah so dovoljene ...

pogovor,,

XIV ŠTIRINAJST DNI10

p o d o m a č e Pripravila M i c k a O p e t n i k

»David, poglej, traktor se pelje!« opozori mama Marca Komar svo-jega 10-letnega sina. David obr-ne glavo, gleda, posluša, od vese-lja zavriska in se smeji. Traktorji, veliki in majhni, celo tisti na babi-čini kmetiji, »ta veliki«, so Davi-du v največje veselje. Na traktorju, postavljenem v dnevni sobi, lahko presedi cele ure in je zadovoljen. Ne more se poditi z bratom in se-stro po hiši in vasi, njegova priza-detost mu tega ne dopušča.

Pomanjkanje kisika Mama Marca Ko-mar je pričakovala tretjega otroka. Nosečnost, porod – vse je bilo v redu. Kar kmalu po porodu pa je opazi-la, da novorojeni sinko David ne diha pravilno. Poznejše izvedensko mne-nje je pokazalo, da je v prvih 24-tih urah imel pomanjkanje kisika, to pa je povzročilo okvaro možganov. Po-stopoma se je to kazalo v Davidovem razvoju. Le nekaj korakov je David napravil, naslanjajoč se na mamo. V upanju, da bo le samostojno shodil, ga je mama Marca vozila na tedenske terapije. Izkoristila je vse ponujene možno-sti za terapijo. Toda govorica in hoja, slabovidnost in zvijanje rok – vse to se v teku let ni izboljšalo. Danes je David deležen samo tistih terapij, ki mu dvignejo dobro počutje.

Starša Marca in Eduard sta se sprija-znila z Davidovo prizadetostjo in mu omogočata veselje in sproščeno za-vetje v družinski hiši na Letini. To pa v začetku ni bilo tako lahko. Starejša hčerka Ines (danes stara 16 let) in 14-letni sin Štefan sta v prvih letih Davidovega življenja pogosto reagirala na mamino skrb za Davi-da z boleznijo. Mama Marca je težo družinskega življenja nosila dvojno. Takrat so stanovali v drugem nad-stropju stanovanjskega bloka in je po vseh stopnicah nosila Davida in z vso materinsko ljubeznijo skrbela še za oba večja otroka. Čeprav je okoli-ca včasih začudeno reagirala na pri-zadetega fanta, ga starša nikoli nista skrivala.

Sestrica Lena To tudi ni mogoče, saj je David najraje v naravi. Dobro si za-pomni vsako pešpot in vriska od ve-selja, kadar ga oče Eduard popelje po znani poti. V Velikovcu obiskuje David razred, ki je namenjen otrokom s posebni-mi potrebami. Vsak dopoldan se z bu-som pelje v šolo, kjer si na igriv način pridobiva ročne spretnosti. Mama Marca se v tem času lahko posveti drugim trem otrokom, posebej še pet mesecev stari Leni. Ob sestrici Leni se je David navadil božanja in obje-manja, kar je prej ves čas odklanjal.

Svet v družini je Davidov svet. Tu se počuti srečnega. Vsa družina govori in dela z njim, kot bi mu nič ne manj-kalo. David pa s svojim pogledom in vriskom daje družinskim članom svo-je odgovore.

Prošnja za terapijo Edina težava, ki obremenjuje Komarjevo družino, so dolgotrajne in mučne prošnje za tera-pije, nove čevlje, nov voziček ali dru-ge pripomočke, ki so potrebni Davi-du. Ob lanskem božiču pa se je mami Marci izpolnila srčna želja: Davida je popeljala k otroški polnočnici.

Davidova govorica je smeh

Družina Komar ž i v i n a L e t i n i p r i Š m i h e -

L u . to s o m a m a m a r -c a , o č e e d u a r d t e r

o t r o c i i n e s , Š t e -f a n , d a v i d i n L e n a .

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

,, pogovor

Ljubeča Božja naklonjenost

Delate kot veroučiteljica v specialnem pedago-škem centru in tam pripravljate otroke s težko in večkratno prizadetostjo na prvo sv. obhajilo in birmo. Kako ravnate pri tem?Barbara Guggenberger: Predvsem mi gre za to, da vzpostavim odnos. Ne moremo govoriti o Božji ljubezni otrokom, ki v življenju mnogokrat doživijo tako malo ljubezni, če jim sami ne po-sredujemo ljubezni in jim pokažemo, da jih ima-mo radi.

Pri običajni pripravi na zakramente se vendar-le pripisuje neki pomen posredovanju vsebine, kar pri vaših otrocih na ta način ni mogoče.Barbara Guggenberger: Vem, naša priprava se včasih vsebinsko označuje kot šibka, in pogo-sto me vprašujejo, kakšen smisel ima to. Dejan-sko nam gre vedno za odnos in za medsebojno povezanost. Ta odnos poteka na ravni srca. Za-krament je vrh odnosa do Boga. Zato zidamo na skupna doživetja, pojemo, plešemo. Dejansko nam je čas priprave zelo važen, ker s skupnim delom doživljamo Božjo ljubezen. V samem pra-zniku se ta čas zgosti v višek in ga še enkrat zelo koncentrirano doživljamo. K temu pritegnemo tudi starše in druge udeležence.

Znani verski pedagog Alfred Biesinger prav tako pripisuje velik pomen času priprave in opozarja na to, da skupno preživeti čas zapusti svoj učinek. On zavestno vključuje v pripravo na prvo sv. obhaji-lo tudi starše.Barbara Guggenberger: Drži, za starše je praznik včasih še važnejši, ker je njihov otrok dvignjen iz vsakdanjosti in stoji v središču. Pritegniti starše pomeni dati jim prostor in vrednost. Naše spo-ročilo otrokom in njihovim staršem je: Ti si po-memben. Mi jim preskrbimo to, kar jim pripada: praznik, kakor ga imajo tudi vsi drugi otroci nji-hove starosti. In ravno za ljudi s prizadetostjo je važno, da v takih praznikih konkretno doživijo ljubečo Božjo naklonjenost.

Ali lahko to še nekoliko razložite: »Konkretno do-živeti ljubečo Božjo naklonjenost«?Barbara Guggenberger: Pravzaprav ni toliko po-membno to, kar delam. Otroci me hočejo takšno, kakršna sem, in jaz moramo biti popolnoma tu-kaj. Da sem tukaj in z njimi nekaj delam, kar je seveda v nekem odnosu do zakramenta, je zanje

znamenje, da so tega vredni, da so pomembni, da imajo prostor. To se samo še poveča, če pride župnik sam. To je zagotovilo, da je za tem Cer-kev kot celota.

Kje dobite moč za to intenzivno delo?Barbara Guggenberger: Odnosi z otroki in nji-hovimi starši so mi čedalje važnejši, srečujem jih v šoli in v kraju, med seboj si izmenjamo ne-kaj besed, se veselimo srečanja. To ne gre brez nekega temeljnega zaupanja, zaupanja v Boga kot življenjske drže, mislim. Ne gledam otroka s tem, česar ne zmore, temveč v njegovi celostni človeškosti, kot najljubšo Božjo misel. Vedeti, da ima smisel, da bo ostalo. Božji Duh je ljubezen, veselje, približevanje človeku. Zato so moj naj-ljubši praznik tudi binkošti.

Bi rekli, da je v vašem delu nazadnje le čutiti delo-vanje Svetega Duha?Barbara Guggenberger: Če pri praznovanju vi-dim, kako veseli in ponosni so otroci in njihovi starši, kako okolica sopraznuje in sodeluje, vem: Duh je, ki navdušuje in razveseljuje srca.

ve r o u č i t e L j i c a Barbara Guggenberger d e L a z o t r o k i s p o s e b n i m i p o t r e b a m i .

Pogovor je vzet iz časo-pisa »Scha-tten und Li-cht« . Časopis je namenjen ljudem s po-sebnimi potre-bami, njiho-vim družinam in prijateljem. Izdaja ga služ-ba za pastora-lo prizadetih pri Dušnopa-stirskem ura-du krške ško-fije.

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Triletni intenzivni projekt „Praznujemo cerkveno leto“ želi na osnovi poglobljenega obhaja-nja krščanskih praznikov družini pomagati pri odkrivanju smis-la življenja. Po prazniku sv. treh kraljev, Gospodovega razglašenja, je sedaj pred nami svečnica, Gos-podovo darovanje. Preberite povzetek iz tematskega zvezka, ki ga bodo naročene družine te dni prejele po pošti. Izkoristite drago-ceno duhovno ponudbo tudi Vi, in naročite ugodni abonma zvezkov z izbranimi cerkvenimi prazniki.

Pripovedujemo svetopisemsko zgodbo Najprej pripravimo material: rumene ali svetle rute, rjave rute za pot, tem-no modre ali črne rute za noč, kocke za tempelj, čajne svečke – po eno na udeleženca, jaslične figure: Marija, Jožef, Jezus, pastirček za Simeona in primerna figura za Ano ter debelejša sveča kot »Jezusova sveča«.Ko smo vsi zbrani (mogoče povabi-mo še prijateljsko družino, sosede, ..., lahko zapojemo primerno pesem in na tla ali mizo damo (v sredino) sve-tle rute, okoli njih zgradimo s kock-ami zid – na sredini nastane tempelj. Okoli zidu udeleženci postavijo svoje neprižgane čajne lučke. Okoli zgrajen-ega zidu položimo črne ali temne rute

(za noč), z rjavimi rutami zaznamu-jemo pot k templju in začnemo pripo-vedovati svetopisemsko zgodbo:»Jezusovi starši so živeli kot pobožni Judje, zato so se držali navodil »tore«. V enem teh navodil je staršem za-povedano, da morajo 40. dan po ro-jstvu svojega prvorojenega sina iti v jeruzalemski tempelj. To sta storila tudi Jožef in Marija z Jezusom, svo-jim prvorojenim sinom. Kaj se je ob tem zgodilo, bomo sedaj slišali in vi-deli.« – Figure Marije, Jožefa in Je-zusa postavimo na pot, prižgemo tudi debelo svečo in jo prav tako postavi-mo na pot.»Ko sta Marija in Jožef s svojim sinom stopila v tempelj, sta bila tam dva zelo pobožna človeka, moški in ženska, ki sta že mnogo let služila v templju.« – V tempelj postavimo fig-uri Simeona in Ane in tudi »Jezusovo svečo« ter Marijo in Jožefa.»Moški se je imenoval Simeon. Že leta je čakal na rešitev Izraela, ki je trpel pod oblastjo Rimljanov. Božji Duh mu je razodel, da ne bo prej umrl, preden ne bo videl Mesije, rešitelja Izraela.« – Jezusa položimo čisto blizu k figuri Simeona.»Ko je Simeon zagledal otroka v naročju staršev, je globoko v sebi začutil veliko upanje, in prebudi-lo se je spoznanje. Nenadoma je zaslutil: To je ta otrok! Nanj sem

tako dolgo čakal. Stopil je k Mari-ji in Jezusa previdno vzel v svoje naročje. Ob tem je glasno slavil Boga in rekel:'Dobri Bog, držal si besedo. Sedaj lahko v miru umrem, ker sem ga našel, Mesijo, rešitelja – luč sve-ta,' Jožef in Marija sta se čudila nje-govim besedam, Simeon pa ju je bla-goslovil.« – Jezusa položimo k figuri Ane. »Tedaj je pristopila prerokinja Ana. Kot 84-letna vdova je velik del svo-jega življenja posvetila Bogu in mu služila v templju. Tudi ona je v Je-zusu prepoznala Mesija, odrešenika, in je glasno slavila Boga. Šla je ven iz templja in vsem, ki so hrepeneli po rešitvi, oznanila Jezusov prihod.« – Sedaj prižgemo vse čajne lučke ob veliki sveči, tako, da nastane »venec lučk«.Zdaj lahko drug drugemu pripovedu-jemo o svojem hrepenenju po rešitvi, o svojem življenju in prijateljstvu z Jesusom in svojem zaupanju v božje spremstvo. Na koncu drug drugega blagoslovimo z blagoslovljeno vodo in za sklep zapojemo pesem.

Iz pripomočka „Praznujemo cerkveno leto – Svečnica“, pripravil Pavel Zablat-nik Informacije in naročila pri Referatu za družino pri Katoliški akciji, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, 0463 511166 3401 (Rezka Rottmann). Cena abonmaja (23 zvezkov): EUR 30,00.

Praznujemocerkveno leto

Živimo z vsem svojim bitjem

SVEČNICA - Štirideset dniŠtirideset dni po božiču, to je 2. februarja, praznujemo Gospodovo darovanje ali svečnico. V Svetem pismu, posebno v Stari zavezi, se število 40 pogosto pojavlja v zvezi z različnimi dogajanji: 40 dni in noči je trajal vesoljni potop, prav tako dolgo je bil prerok Elija na poti do gore Horeb, kjer ga je pričakoval Bog. 40 let so Izraelci potovali skozi puščavo, preden so dospe-li v obljubljeno deželo. In končno, Jezus je 40 dni in noči preživel v puščavi, preden je začel javno delovati v Galileji. Vsa ta 40-dnevna ali 40-letna obdobja ima-jo nekaj skupnega: so obdobja razčiščevanja in prip-rave, preden se Bog »pokaže« in oznani svojo voljo, svoj namen z ljudmi.

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Razlikujemo med patološkim smrčanjem in t. i. nenevarnim smrčanjem, ki je sicer za partnerko/ja zaradi nočne akustične motnje neprijetno, vendar brez zdravstve-nih posledic za prizadetega.Patološko smrčanje pa privede brez ustre-zne terapije do resnih zdravniških posle-dic.

Pacient sam na sebi lahko opaža ve-čjo živčnost in pojemanje koncentracije med dnevom. Dostikrat trpi zaradi dnev-ne utrujenosti in upadanja storilnosti, prav tako pa je možno, da pojemata po-tenca in spolni nagon. Vrhu tega prizade-ti zazna po spanju povsem suhe uste ali slab okus in smrad iz ust, nekateri pacien-ti imajo probleme z glasilkami in so pogo-sto hripavi.

Velik vpliv ima smrčanje tudi na telesne funkcije – zastajanje rednega dihanja pri-vede do močne obremenitve srca in krv-nega obtoka – temu pa lahko sledijo viso-ki krvni tlak, srčni infarkt ali možganska kap.

Vzroki za nemirno spanje in smrča-nje so pogosto prekomerna telesna teža in slaba spalna higiena, pozna in težko pre-bavljiva jed, alkohol pred spanjem.

Potrebna je preiskava notranjosti nosu, ustne votline in grla, kajti deformacije, vnetja in novotvorbe v območju nosu, grla in žrela ovirajo pravo dihanje in s tem pri-vedejo do smrčanja.

Pri otroku so v prvi vrsti povečani man-deljni in polipi vzrok za smrčanje.

Prav tako alergična obolenja povzročijo vnetje sluznice in s tem privedejo do za-prtja nosu in žrela.

Vrhu tega pa poznamo še celo vrsto mo-žganskih obolenj, ko regulacija dihanja ne deluje na pravi način.

V vsakem primeru priporočam priza-detemu podroben pregled smrčanja, saj je marsikomu možna pomoč in s tem tudi zboljšanje življenjske kvalitete.

Kako pride do smrčanja?Delno zaprtje nosne oz. ustne votline ob vdihavanju zraka preko nosu povzroči vi-bracijo sluznice – to zaznamo kot smrča-nje

z d r a v n i š k i n a s v e t i z a v s a k o g a rDr. Martina Ogris** j e s t r o k o v n a z d r a v n i c a z a u š e s a , n o s i n g r l o v C e l o v c u

Smrčanjep r i b L i ž n o 6 0 % m o Š k i h i n 4 0 % ž e n s k s m r č i b o L j a L i m a n j r e d n o .

d a v č n i k o t i č e kMarian Wakounig** D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . P o l e g s v o j e s l u ž b e k o t p o k r a j i n s k i v o d j a p r i m i n i s t r s t v u z a f i n a n -c e j e l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r z e , p r e d a v a t e l j n a u n i v e r z i v K r e m s u i n p i s e c š t e v i l n i h s t r o k o v n i h p u b l i k a c i j .

Ali imate konto ali pa depot za vre-dnostne papirje v tujini? Npr. v Slo-veniji? Obresti, ki jih prejemate za svoja dobroimetja v tujini, morate pravzaprav v Avstriji prijaviti doma-čemu finančnemu uradu.

Od leta 2005 naprej si namreč davčne uprave v Evropi izmenjuje-jo informacije o obrestih tujih drža-vljanov. Pravna osnova za izmenjavo takih informacij je evropska direk-tiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. juni-ja 2003 o obdavčitvi dohodka od pri-hrankov v obliki plačil obresti.

Pristojni davčni organi si podatke o obrestih izmenjujejo avtomatično, do 30. junija tekočega leta za preteklo leto (to pomeni, da bodo v Avstriji fi-

nancarji za leto 2008 informacije pre-jeli najkasneje do 30. 6. 2009).

Avstrijska finančna uprava na eno-staven način lahko preveri, ali ste svoje obresti iz tujine vnesli v davčno napoved ali ne.

Katere države ta čas ne sodelujejo pri izmenjavi informacij?To so Belgija, Luksemburg, Švica pa tudi Avstrija (avstrijska finanč-na uprava sicer prejema informaci-je o tujih bančnih kontih Avstrijcev; na drugi strani pa državam članicam v EU ne posredujejo kakih informa-cij o bančnih obrestih, ki jih prejema-jo tujci v Avstriji). To pomeni, da smo še neke vrste bančna davčna oaza, na katero so začeli z veliko silo pritiska-ti predvsem Nemci. Avstrijo vidijo kot državo, v kateri se lahko relativno enostavno pere denar.

Kaj se zgodi, če svojih obresti iz tuji-ne niste prijavili davčni upravi?Ni izključeno, da kdo prejema obresti iz bančnega računa, ki ga ima v Slove-niji (opomba: slovenska davčna upra-va posreduje informacije avstrijski fi-nančni upravi).

Avstrijska finančna uprava teoretič-no in praktično lahko uvede finanč-nokazenski postopek. Obresti v tujini se morajo v Avstrji še dodatno obdav-čiti s 25 % davka. V vsakem primeru se mora preveriti, ali se splača naredi-ti tako imenovano samoprijavo (Selb-stanzeige). V tem primeru se mora sicer plačati davek za doslej neprija-vljene obresti; lahko pa se avstrijski davčni zavezanec (če odda samoprija-vo) izogne finančno-kazenskemu po-stopku.

1. nosna votlina / nosni pretir 2. adenoidi / otroški polipi 3. tonzile 4. zožen nosni vhod 5. ustna votlina 6. gaumen in jeziček 7. limf. tkivo na korenu jezika 8. vhod v požiralnik9. sapnik

Obresti iz tujine

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Zvezno ministrstvo Republike Avstrije za šolstvo, umetnost in kultu-ro in Mohorjeva družba Celovec sta decembra 2008 podarili knji-ge v vrednosti 50.000 evrov. Knjige je za uporabnike različnih pro-

gramov (materinski domovi, domovi za ostarele, skupnosti za odvisnike, letovanja otrok iz socialno šibkejših družin, …) prejela slovenska Karitas. Vrednostni bon za knjige sta predstavnikom Karitas izročila veleposlanik Republike Avstrije v Republiki Sloveniji Valentin Inzko in direktor Mo-horjeve družbe Celovec Anton Koren.

Akcija Podarimo knjige je bila že sedma po vrsti. V času trajanja akci-je so podarili okoli 22.500 izvodov knjig v skupni vrednosti nekaj več ko 350.000 evrov. V prvih letih akcije smo knjige podarili slovenskim osnov-nim šolam, knjižnicam in župnijam, v zadnjih letih pa zlasti nevladnim or-ganizacijam, ki delujejo na področju lajšanja socialnih stisk slovenskih dr-žavljanov. Tako so knjige prejeli društvo Novi Paradoks, ustanova Anin sklad ter slovenska Karitas.

Nadalje je Mohorjeva založba Ce-lovec v Celju podarila ustanovi Don Boskov center Celje knjige v vred-nosti 3.000 evrov. Knjige sta usta-novi izročila Franc Kelih, vod-ja celovške Mohorjeve založbe, in Martin Lisec, direktor Mohorjeve v Ljubljani. Don Boskov center Celje je mlada ustanova, ki jo vodijo re-dovniki salezijanci, izvaja pa števil-ne vzgojne dejavnosti. V okviru don Boskovega centra delujeta vrtec in mladinski center, izvajajo program Skala PUM, prirejajo različna kul-

turna, športna, duhovna in izobraževalna srečanja. Don Boskov center je hkrati tudi središče pred nekaj leti ustanovljene župnije blaženega Antona Martina Slomška. Z darom želi Mohorjeva podpreti vzgojna prizadevanja salezijancev v prepričanju, da je tudi v sodobnem času kakovostna knji-ga ena izmed pomembnih spremljevalk mladih na poti odraščanja. Vzgoj-na prizadevanja za celostno rast mladih ne smejo prezreti pomena kultu-re in omike.

Mohorjeva družba Celovec tudi na ta način uresničuje namen svojega ustanovitelja blaženega škofa Antona Martin Slomška, to je širjenje slo-venske knjige med ljudi, posebej tiste, ki si je zaradi materialne ali kakšne druge stiske ne morejo kupiti sami. Z darom želimo še posebej opozoriti, da zlasti v obdobju finančne in gospodarske krize, ko se bodo verjetno šte-vilni ljudje znašli v novih stiskah, ne smemo pozabiti omike, ki jo v naše življenje prinašajo knjige. Posebej v takih časih je potrebno vedeti, da člo-vek resnično »ne živi samo od kruha«.

Ponosni smo, da je Mohorjeva družba iz Celovca z obema akcijama živ most ne samo med obema narodnima skupnostima na Koroškem, temveč tudi med Avstrijo in Slovenijo. Zveznemu ministrstvu Republike Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo izrekamo zahvalo za sodelovanje v tej ak-ciji v imenu vseh, ki so knjige prejeli.

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Darovi Mohorjeve družbe Vsak človek ima pravico do svojega dostojanstvai z z a l o ž b e

N A Š I AV T O R J I t o k r a t : D a n i e l W i e s e n r e i t e r

Piše Borut J. Sommeregger

In vendar se vrti … ne zemlja, ne svet, ampak voziček. Voziček in-valida, na katerega je priklenjen

invalid. Voziček je njegov svet, svet pa gleda najprej na kolesa, potem opazi sedež in končno sramežljivo ošine ose-bo, ki zleknjeno ždi na stolčku.

Priznajmo, to se nam dogaja, ko jih srečavamo. Mučno. Izogibamo se jih. Razen: na invalidskih romanjih, v rehaklinikah ali toplicah. Pa še tam jih spretno skrivajo pred turis-ti. Turbomenedžerji v turbokapita-lizmu jih spustijo v bazene zjutraj ob šestih, sedmih. Ko so polni plačniki še v postelji ali pri zajtrku. Pravijo, ti brezčutni upravljalci turbozaslužkov, ki se jim pravkar sesuva svet, da zavo-ljo estetike ni lepo, če se družijo zdravi in osebe s posebnimi potrebami. Tisti z vozička niso samo telesno prizadeti, ampak tudi bolni na duši …Tak je tudi Daniel. Njegovo bitko opisuje knjižica, na katero me je lju-beznivo opozoril dolgoletni urednik Mohorjeve, Schwendtnerjev nagra-jenec Franc Kattnig.

»Immer weiter rollen« (Vrteti ved-no naprej) je naslov življenjske zgod-be, ki je izšla lani v knjižni obliki pri najstarejši slovenski založbi, Mohor-jevi v Celovcu. Daniel Wiesenreiter je mlad, zagnan Korošec sredi življenja, poln načrtov in potem … Potem se zgo-di nesreča. Po padcu z zidu (javno mu očitajo celo poskus suicida), ohromi.»Bil sem človek, čil, zdrav in aktiven, z obema nogama na tleh,« sedaj »se počutim kot na koncu svojega življenja, s težkimi depresijami,« piše Daniel. Torej bolan na telesu in duši. Kar nas, ki o sebi trdimo, da smo »normalni«, zbega še bolj. Kot da ne bi vsi pozna-li najbolj razvpite primere duševnih bolnikov: izjemnega nogometaša Se-bastijana Deisslerja iz Bayerna, No-belove nagrajenke za literaturo Elfrie-de Jelinek z Dunaja ali pa preprosto »teto« iz domače vasi.Daniel je sredi dvajsetih. To so tis-ta leta, v katerih držimo Slovenci po

P r i č e v a n j a i n v a l i d a n a v o z i č k u :

Mohorjeva družba Celovec

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Vsak človek ima pravico do svojega dostojanstva

N A Š I AV T O R J I t o k r a t : D a n i e l W i e s e n r e i t e r

»Rodil sem se 18. junija 1968 ob dveh ponoči v Gospe Sve-ti blizu Celovca. Odraščal sem v zahodnem mestnem delu Beljaka. Po ljudski šoli sem začel hoditi v gimnazi-jo Perau v Beljaku. Smučanje je sodilo med moje najljub-še konjičke. Poleti sem z na-šim čolnom jadral po Osoj-skem jezeru, plaval sem in hodil po naši čudoviti koroški naravi. Da sem si lahko privo-ščil moje drage konjičke, sem od 15. leta starosti naprej de-lal v počitnicah. Naprej sem hodil v naravoznanstveno gi-mnazijo. Tik pred maturo so moji interesi povzročili veli-ke šolske probleme. Menjal sem šolo in nadaljeval šolanje v gimnaziji za višjo stopnjo v Celovcu, kjer tudi nisem bil uspešen. Dolgo potovanje po Španiji in Maroku mi je odpr-lo nove perspektive za moje nadaljnje življenje, po treh mesecih sem se vrnil domov in se nato preselil v Gradec.

Tudi moj poskus, da bi ma-turo nadoknadil eksterno, je spodletel. Bil sem pri vojakih v Celovcu, kjer sem delal kot voznik. Hkrati sem hodil v ve-černo šolo. Kmalu je bil svet spet v redu. Opravil sem zre-lostni izpit in sem hotel začeti študirati v Gradcu. 15. junija 1990 me je ponov-no zapustila sreča, padel sem 3,5 metra globoko. Po hudih poškodbah in bivanjih v bol-nišnici sem bil deset mesecev na rehabilitaciji v Tobelbadu.Ne želim pisati naprej. O pre-ostalem času lahko preberete v moji knjigi.«

Daniel Wiesenreiter / Monika RaupImmer weiter rollenISBN: 978­3­7086­0347­6 EUR 22,­

Daniel Wiesenreiter

P r i č e v a n j a i n v a l i d a n a v o z i č k u :

raziskavah lani preminulega psihia-tra Marušiča žalostni svetovni rekord v samomorih.

»Vendar moje življenje ni mimo,« pravi Daniel. Kljub razočaranju in bridkos-ti. Kako mu uspe? Knjigo priporočam vsem, ki jih je nepričakovano za-dela bolezen. Morala bi biti obvezno čtivo socialnih delavcev, psihologov in medicincev, ki nenehno kolebajo med potrebno strokovno empatijo in škodljivim paternalizmom.Drugo pomembno sporočilo knjige je: ko se te loteva malodušje, poparjenost, obup in depresija, se je treba izkopa-ti iz navidezno brezupnega položaja in ne toniti v samopomilovanju ali malodušju. Načinov je več. Viktor Frankl, dunajski psiholog, je v koncen-tracijskem taborišču razvil logoterapi-

jo in našel smisel življenja. Tam, kjer je bilo trpljenje najhuje in skoraj brezup-no stanje. Tudi Daniel se izmota in svo-je življenje bralcu odkrije brez grenko-be in užaljenosti. Brez tiste grenkobe in užaljenosti, ki je tolikokrat značilna za pripadnike vseh manjšin: socialnih, verskih in narodnih.

Problem nastaja, če obležiš. Res je, da je pogosto utemeljena. Res je tudi, da se nas lotevata malodušje in zagre-njenost. V tolažbo nam je, da niso iz-vzete niti najmočnejše osebnosti, ki jih pogosto občudujemo. Kandidat za Nobelovo nagrado Slovenec Pe-dro Opeka, ki na Madagaskarju ust-varja socialne čudeže, priznava, da po-zna trenutke »naveličanosti, potrtosti, nemoči in obupa«. V predgovoru knjige, ki jo je izdala Mohorjeva ob

njegovi šestdesetletnici, Opeka piše: »Včasih sem na tleh«. Problem nastaja, če obležiš. Treba je vstati in vrteti kolo naprej. Kolo časa in kolo vozička.Leta 1958 je tirolski jezuit Schasch-ing, docent na innsbruški univer-zi, izdal zbirko svojih predavanj pod naslovom »Katoliški socialni nauk in sodobni apostolat«. Ključno sporočilo njegovih predavanj je, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ima vsak pravico do polnega in kakovost-nega življenja. To je tudi sporočilo Danielove knjige, Mohorjeva pa se je prav ob šestdesetletnici deklaracije o človekovih pravicah na lep in dostojen način vključila v praznovanja »magne charte«, na kateri naj bi temelji-la sodobna socialna družba, ki jo me-rimo po tem, kar smo storili našemu najmanjšemu.

Ni draga, je pa dragocena.b r a l c i p r i d o b i v a J o b r a l c e !

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letnoredna naročnina

samo 32,- EUR letno

+ D A R I L O > za vsakega, ki pridobi novega naročnika> in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Prva slovenska in-

teraktivna slikanica

Maček Muri.

Obsega nekaj več kot 40.000

gesel - 22.000 nemških in ne-

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Naša najbolj priljubljena rubrika v

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

Dvojezična pesmarica

in molitvenik za vsako

družino.

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NOVI NAROČNIK

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,­ EUR študentski abo za 16,­ EUR

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČAL

Novega naročnika je priporočal oz. pridobil

Ime in priimek

Poštna štev. Kraj

Telefon E-mail