pogum - družinska priloga nedelje
DESCRIPTION
Šest človeških drž pod drobnogledom Ob pripravah na nove številke družinske priloge se je porodila misel, da bi sledili besedam papeža Frančiška, ki pravi, da moramo spremeniti oz. okrepiti naše drže. Drže, kot so pogum, odprtost, ljubezen, vztrajnost. Za prvo številko te serije smo izbrali pogum.TRANSCRIPT
XIV D R U Ž I N E
Š T I R I N A J S T
P R I L O G A DNIF E B 1 4
POGUMš
šest človeških drž pod drobnogledom1 6
foto: b a u m g a r t n e r
XIV ŠTIRINAJST DNI2
Micka [email protected]
U V O D N I K
Ob pripravah na nove številke družinske priloge se je porodila misel, da bi sledili besedam papeža Frančiška, ki pra
vi, da moramo spremeniti oz. okrepiti naše drže. Drže, kot so pogum, odprtost, ljubezen, vztrajnost. Za prvo številko te serije smo izbrali pogum. Zanimiva ideja se je kmalu izkazala kot velik izziv. Tisto, kar se zdi nekomu pogumno, je za drugega samoumevnost. Neštete so oblike poguma: od mame, ki kljub napovedi zdravnikov rodi in sprejme prizadetega otroka, prek očeta, ki pusti službo in zakoraka na novo izobraževalno pot, do športnika, ki se pogumno spusti po strmini navzdol. Velikokrat pa so vsakdanji opravki, ki zahtevajo pogumno odločitev in korak. So pa tudi trenutki, ko človek začuti v sebi pogum in zastavi besedo ali z dejanjem opozori na pomanj kljivosti in krivice, ki se godijo v družbi in svetu.
Zgovoren zgled poguma je škof Kräutler, ki mi je takoj in z veseljem obljubil pogovor, in ki sva ga opravila po elek
tronski pošti. Ali pogum mame Karine Raschun, ki spremlja sina Noaha z neizmerno ljubeznijo. Pogum sta potrebovali tudi sestri Ivana in Katja Weiss, ki sta se odločili, da sprejmeta vse predpise in odpreta obrt milarstva. Pri načrtovanju te priloge smo sestavili dolg seznam zanimivih ljudi, ki pogumno stopajo skozi življenje, in bi jih radi predstavili. Pa smo izbrali le nekatere. Resnica je: vsak od nas nosi v sebi pogum, le zdi se nam, da je vse tako samoumevno. Lepo je videti in poznati ljudi, ki so pogumni in delajo, kar je potrebno, ali še več, delajo tisto, kar se jim zdi pomembno.
N A Z A Č E T K U
Novo leto – novi izzivi
Srčnost, pogum, spada med štiri glavne kreposti. Označuje neustrašnost v spoprijemanju z nevarnostmi. Ta po mnenju etika Demmerja izvira iz optimističnega zaupanja vase in terja pripravljenost na žrtve, zmožnost uveljavljanja ter voljo do samopotrjevanja. Pogum in srčnost pa nista vrlini, ki bi ju zahtevali samo od vojakov, ampak od vsakega človeka. Vsi potrebujemo pogum, da živimo lastno življenje, ki nam je namenjeno že od vsega začetka. Vse prehitro se prilagajamo drugim, prevzemamo njihove predstave, da ne bi bilo treba plavati proti toku. Danes prevladuje na eni strani močan liberalizem, ki vse dopušča, hkrati pa opažamo veliko uniformiranost. Mediji nam danes dajejo norme, kakšni moramo biti, kako naj mislimo, kako naj se oblačimo, kaj na počnemo. Zato potrebuje človek veliko poguma, če hoče biti drugačen, takšen, kot to ustreza njemu samemu in kot je tudi prav. Angela poguma potrebuješ, če se tvoji sodelavci ali sodelavke na delovnem mestu lotijo sodelavke. Tedaj ne boš udrihal po njej skupaj z njimi, ampak jih boš opozoril, da bi se bilo najbolje pogovoriti neposredno z njo, ali pa nehati obrekovati, saj je moč na vse pogledati tudi v drugačni luči; to pa seveda terja pogum.
Sprva boš deležen nerazumevanja. Morda ti bodo celo očitali, da si hinavec. Sodelavka, da je pač nemogoča. Ljudem ne moreš tako hitro omajati mnenja. Če zbereš pogum in prekineš opravljanje, se opravljivci ču
Angel poguma
I z k n j i g e : A n s e l m G r ü n , 5 0 a n g e l o v z a v s e l e t o
POGUM
feb 2014
ODPRTOST
N a s l e d n j i č
Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: [email protected]
3ŠTIRINAJST DNI XIV
Anselm Grün
tijo zasačeni in se skušajo opravičiti tako, da krivdo podtaknejo tebi. Tedaj potrebuješ veliko poguma, da uveljaviš svoje mnenje, četudi te hočejo drugi izobčiti in ti očitajo, da tudi ti gotovo opravljaš druge.
Angel poguma naj ti stoji ob strani, ko moraš sprejemati odločitve, odločitve o svoji poklicni poti ali življenjske odločitve. Poroka, ko si upaš z drugim človekom skleniti življenjsko vezo, je le ena takih odločitev. Ljudem današnjega časa očitajo, da se težko odločajo, da z odločitvami odlašajo in se najraje sploh ne bi vezali. Vsaka odločitev me obvezuje, vsaj za bližnjo prihodnost. In ljudje se boje take navezanosti. Pred pomembnimi odločitvami lahko prosiš svojega angela poguma, naj ti pomaga. Nikoli ne boš imel jamstva, da je tvoja odločitev absolutno pravilna. Za nas nikoli ne obstaja absolutno prava pot. Kljub temu pa se moramo na razpotjih odločati. Lahko gremo samo po eni poti, če hočemo iti naprej, če hočemo napredovati. In vsaka pot nas bo nekoč privedla v ožino, skozi katero se bomo morali prebiti, da bo naše življenje moglo doseči širino. Jezus nas poziva, naj stopamo skozi ozka vrata in hodimo po tesni poti. Pot, po kateri hodi
jo vsi, je široka. Najti moraš svojo čisto osebno pot. Ni dovolj, da se ravnaš po drugih. Pozorno moraš prisluhniti, katera je tvoja pot. Nato pa se moraš pogumno odločiti, da boš hodil po tej poti, četudi se boš tam čutil zelo osamljen. Le tvoja čisto osebna pot ti bo omogočila rast in te vodila v resnično življenje.
Življenje te vedno znova postavlja pred naloge, s katerimi se moraš spoprijeti prav zdaj. Sicer bo prepozno. Kdor pride prepozno, tega življenje kaznuje, je rekel Gorbačov, in ta izrek je postal krilatica.
Angel poguma ti lahko pomaga, da vzameš v roke prav to, kar zahteva od tebe ta trenutek. Morda je to pogovor, ki čaka v vrsti, da se nekaj razčisti v tvoji družini ali v tvoji službi. Morda bi se bilo treba spoprijeti s problemom, ki se ga vsi v tvojem oddelku otepajo. Morda je to obisk, ki ga že dlje časa odlašaš, in se mu vendar ne moreš izogniti. Morda je to pismo, ki bi ga končno moral napisati, da bi razčistil neki odnos, da bi razjasnil neki nesporazum. V tvojem vsakdanjiku je toliko priložnosti, v katerih naj bi ti angel poguma stal ob strani, da boš storil prav to, kar je tisti hip primerno.
Angel poguma
I z k n j i g e : A n s e l m G r ü n , 5 0 a n g e l o v z a v s e l e t o
LJUBEZEN
LAHKOTNOST
RADOVEDNOST
VZTRAJNOST
ZA UVOD1 1
Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: [email protected]
XIV ŠTIRINAJST DNI4
Ljubeča solidarnost z ljudmi ob Amazonki
P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k
Škof Erwin Kräutler
ˇ
Ob reki Xingu v Braziliji nastaja tretji največji jez na svetu. Kako daleč je že gradnja na območju Belo Monte?
Uničenje območja Belo Monte je popolno. Kanal, ki je dolg 20 km, 500 m širok in 50 m globok, je že izkopan. Ta kanal bo vodo reke Xingu dovajal turbinam in vodni volumen približno 200 km dolge pentlje reke Xingu znižal na 20 %. Toda velika pentlja reke Xingu je domovina domorodnih (indigenih) ljudstev in rečnih prebivalcev, ki živijo od ribolova in družinskega poljedelstva. Brez vode ni rib in ne poljedeljstva! Dan in noč se dela. Obseg zemeljskih del se da primerjati z gradnjo Panamskega prekopa (kanala).
Kaj pomeni za praprebivalce Brazilije ta megaprojekt?
Domorodnim ljudstvom ob véliki pentlji reke Xingu je dobesedno odrezana voda. Skoraj nimajo možnosti, da na svojem podedovanem območju preživijo. Bližina gradbišča
je poleg tega za domorodno kulturo zelo negativna. Četudi fizično ne bodo izumrli, v kulturnem pogledu kot narodi ne bodo preživeli. Njihova usoda je, da se naselijo nekje na obrobju mesta. To se celo deloma že dogaja. Ker težko najdejo stik z mest nim prebivalstvom, zapadejo večinoma alkoholizmu in dekleta postanejo lahek plen za prostitucijske verige.
Že desetletja ste na strani šibkih in izobčenih v Braziliji. Kaj si želite od vlade in odgovornih, da bi lahko ljudje na območju Amazonke živeli človeka vredno življenje?
Skozi desetletja smo zastopali »načrt A«: Belo Monte se ne sme graditi. To je neodgovoren poseg v srce Amazonije, katerega posledice so nepredvidljive in nepopravljive. Proti vsem znanstvenim argumentom in izvedenskim mnenjem iz domače dežele in tujine je vlada kljub temu sprejela politično odločitev, da gradi Belo Monte. To ni
V Ž A R I Š Č U
Škof Erwin Kräutler, doma na Predarlskem, od leta 1965 živi in dela z ljudmi v Braziliji. Dom Erwin, kot ga imenujejo ljudje ob Amazonki, največji reki sveta, primerja svoje življenje s to reko, ki jo oblikujeta plima in oseka. Vihar in mir oblikujeta življenje škofa, ki je prejel alternativno Nobelovo nagrado. Kot škof največje cerkvene pokrajine na svetu se dosledno zavzema za pravice in človekovo dostojanstvo indigenih ljudstev ob ogromni reki. Prav na tem področju se ta čas gradi tretji največji jez na svetu, ki bo uničil življenjski prostor tisočim prebivalcem teh krajev.
»Ne bojte se«
XIV 5ŠTIRINAJST DNI
bila tehnična, temveč čisto politična odločitev. »Načrt B« je zdaj samo še zmanjšanje škode in obramba pravic in dostojanstva prizadetega prebivalstva. Mi ne gledamo s prekrižanimi rokami, če so ljudje iztrgani iz svojih hiš in odpeljani v vnaprej izdelane kletke kilometre daleč od svojega dosedanjega življenjskega prostora (habitata). Serijske hiše nikakor ne ustrezajo našim podnebnim (klimatskim) razmeram. Mi ne molčimo, temveč zahtevamo človeka vredno ravnanje s prizadetimi družinami. Propagandni stroj vlade nesramno trobenta v svet, da je vse v najboljšem redu. Mi pa stanujemo tukaj in vemo, kaj se dejansko dogaja.
Kaj je zaznamovalo vaše življene, da kljub masivnim grožnjam povzdigujete glas za pravice indigenih ljudstev?
Jaz sem vendar škof teh ljudi in tako imam odgovornost za Božje ljudstvo, ki mi je zaupano. Jaz pa se ne zavzemam samo za ljudi, ki pripadajo naši Cerkvi. Saj tudi usmiljeni Samari
jan ni vprašal tistega, ki je padel med razbojnike, kateri verski skupnosti pripada, temveč »ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33), ko je doživel usodo tega človeka na lastni koži »in mu postal bližnji« (prim. Lk 10,36). Kot škof imam nalogo, da sem tukaj za te ljudi, da jim postanem bliž nji, da zastavim zanje svoje življenje. V koncilskem dokumentu o misijonski dejavnosti Cerkve »Ad gentes« je stavek, ki poslanstvo Cerkve in s tem tudi moje poslanstvo kot škof takole opisuje: »Cerkev je poslana od Kristusa, da vsem narodom oznanja in posreduje Božjo ljubezen« (AG 10). Ne gre le za besedno (verbalno) oznanjevanje, ki je gotovo važno, temveč za konkretno sporočanje. Z drugimi besedami, od nas se zahteva požrtvovalnost, angažma za druge in ljubeča solidarnost s temi ljudmi.
Bi svoje delovanje in delo za zatirane v Braziliji označili kot pogumno?
Tega vprašanja si še nikoli nisem postavil. Jaz grem svojo pot in delam
enostavno, kar imam v luči Božje besede za potrebno. Verujem tudi, da je dobri Bog prav v mejnih situacijah z menoj. Že Jozuetu v Stari zavezi je rekel Bog: »Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog« (Joz 1,9). Tudi Pavel je doživel izkušnjo Gospodove navzočnosti prav tedaj, ko ga je obšla skušnjava, da odneha: »Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: Ne boj se. Govori in ne molči! Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil« (Apd 18,910). Ta gotovost Božje navzočnosti v njegovi besedi in evharistiji mi daje moč in pogum, da nadaljujem pot, ki sem jo ubral pred desetletji.
Kakšen pomen in kakšno naročilo ima pogum za kristjane?
Vedno znova beremo v Svetem pismu besede »Ne bojte se« ali »Ne boj se!«. Samo da navedem nekaj zgledov: V Peti Mojzesovi knjigi (Devteronomij) govori Bog svojemu ljudstvu: »Naj vam ne upade srce; ne bojte se (...)
GLOBALNO
1 2
XIV ŠTIRINAJST DNI6
S A M O S T A N I S O O D N E K D A J K R A -J I M O Č I , K R A J I T I Š I N E , VA R N O S T I , G O S T O L J U B N O -S T I . P O N U J A J O P R O S T O R I N Č A S , S O O D P R T I Z A S R E Č A N J E , P O -G O V O R E , S P R E M -S T V O I N VA B I J O K T E M U .
s r. M a r i a L u i s e Wa g n e r , s p r e -m l j e v a l k ad n e v o v t i h o t e v s a m o s t a n u W e r -n b e r gSvetniki - sredi našega življenja
ˇV Ž A R I Š C UP r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k
Kajti Gospod, vaš Bog, hodi z vami, da se bo bojeval za vas z vašimi sovražniki in vam dal zmago« (5 Mz 20,34). Pri preroku Izaiju govori Bog svojemu »služabniku Izraelu«: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti (Iz 41,10). Tudi sporočilo angelov betlehemskim pastirjem se začenja z besedami: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje« (Lk 2,10). In spet je angel, ki ženama na velikonočno jutro zakliče: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel« (Mt 28,5). Nasprotje od strahu je pogum in Jezus zahteva ta pogum od svojih učenk in učencev: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Je še neka druga beseda v Svetem pismu, ki se zlasti pojavlja v Apostolskih delih in jo je težko prevesti: »parhesia« ne pomeni nič drugega kot »pogum«, »vztrajnost«, »smelost«, »neustrašnost«, »državljanski pogum«, »stanovitnost«. Malodušen kristjan je kakor nogometaš, ki že po prvem porazu
svojega moštva nogometne čevlje dokončno obesi na klin.
Brezobzirno ukrepanje proti Indijancem vas potrjuje v vašem nenasilnem boju za pravice teh ljudi. Kako izzivalno je za vas oznanjati evangelij v tako težkih okoliščinah?
Evangelij je vedno izziv in nikakršna sladkorna voda za dušo ali pobožno oblivanje za naše srce ob nedeljah in praznikih. Naše prizadevanje za človekovo dostojanstvo in človekove pravice ima svoj temelj in svojo motivacijo v zgledu našega Gospoda: »Bil je pokoren do smrti, do smrti na križu« (Flp 2,8). Mnogi od nas so kljub masivni ogroženosti in zahrbtnim napadom ostali zvesti svojemu poslanstvu, in to vse do smrti. Mnogi so dolga leta delovali tukaj ob reki Xingu. Lahko bi bili vrgli puško v koruzo, se spustili v beg. Pa tega niso storili. Najbolj znana izmed teh mučencev je naša draga sestra Dorothy Stang, ki je bila 12. februarja 2005
ustreljena. Svet je takoj zvedel o njenem umoru, ker je
bila državljanka ZDA. Toda ona
ni edina tukaj ob reki Xingu. Samo da umor
brazilskih državljanov ali državljank ne zbuja pozornosti.
Moj dobri prijatelj Ademir (Dema) je bil poročen in oče štirih mladoletnih otrok. 25. avgusta 2001 ob pol treh zjutraj je bil ustreljen. Zakaj? Boril se je proti neskrupoloznemu izkoriščanju in uničevanju Amazonije. Njegov zadnji pogled je veljal njegovi ljubljeni ženi Marii da Penha: »Pazi na naše otroke!«
Ampak tudi ljudje ob Xingu dokazujejo veliko poguma, če se upirajo proti velikim trgom in svojemu izkoriščanju. Kaj daje tem ljudem pogum?
»Ljudje ob Xingu dokazujejo veliko poguma.« Da, to lahko gotovo rečemo. Ti ljudje dokazujejo ta pogum že desetletja in ne odnehajo. Poleg Indijancev so predvsem žene, ki se
BOJ ZA PREŽIVETJE Glavna tarča večine protestov in sporov v Braziliji je izgradnja hidroelektrarne Belo Monte v Amazonskem pragozdu, ki bi ogrozila preživetje tam-kajšnjih staroselcev. Bila naj bi to tretja največja hidro- elektrarna na svetu.
Do sedaj so bili vsi protesti in sod na prizade-vanja za prepre-čitev izgradnje neuspešni.
XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV
S A M O S T A N I S O O D N E K D A J K R A -J I M O Č I , K R A J I T I Š I N E , VA R N O S T I , G O S T O L J U B N O -S T I . P O N U J A J O P R O S T O R I N Č A S , S O O D P R T I Z A S R E Č A N J E , P O -G O V O R E , S P R E M -S T V O I N VA B I J O K T E M U .
s r. M a r i a L u i s e W a g n e r , s p r e -m l j e v a l k ad n e v o v t i h o t e v s a m o s t a n u W e r -n b e r gSvetniki - sredi našega življenja
K a j p r a v i j o m l a d i ?
Plavati proti tokuZame je pogum plavati proti toku.
Občudujem vse, še posebej najstnike, ki pogumno in brez sramu pričajo za Boga in se trudijo živeti življenje, ki je danes označeno za konzervativno. Plavajo
proti toku in zagovarjajo svoje mnenje, ne glede na to, kako
postrani jih gledajo drugi. Ana Filipič
Preskočiti svoje mejePogum ni samoumeven, je pa zelo potreben. Človek si mora pridobiti pogum, da potem lahko deluje zase in si uredi življenje po svoje. Zame je pogum občutek, ki ti daje moč, ki te spremlja in ti olajša življenje.
Moč, ki jo vedno znova potrebuješ, da premagaš svoje strahove. Pogumen je tisti ali tista, ki preskoči svoje meje v dejanju in mišljenju. Nekdo, ki v današnjem
svetu pove svoje mnenje, tudi če je mišljenje večine drugač
no, ali ga nato družba obsoja. Sama sem bila pogumna, ko sem se odločila za študij na Dunaju, saj sprememba lokacije od majhne vasi v Podjuni do velikega mesta ni bila tako lahka, ker nisem vedela, kaj me dejansko čaka. Iz izkušnje lahko povem, da se splača biti pogumen/pogumna.Maria Ladinig
Obvladati kočljivo situacijoPogum je pojem s številnimi pomeni. Za nekatere pomeni pogum, da se ne bojiš storiti nekaj zelo riskantnega, nekaj, kar te lahko stane življenje, za koga drugega pa pomeni,
da obvladaš vsako še tako kočljivo situacijo. Zame je nekdo pogumen, če se angažira za to, kar mu je važno in za čemer stoji. Kdor samo opazuje in gleda, nič pa ne naredi proti, zame ni pogumen. Osebno se mi zdi Nelson Mandela dober primer človeka, ki se je vse svoje življenje boril proti apartheidu in rasni segregaciji v Južni Afriki. Čeprav je imel nešteto nasprotnikov, nikoli ni omagal in dobil naposled ta dolgotrajni boj. To je pogum, ki je res občudovanja vreden! Igor Trap
Oče in mama sta pogumnaZame ima pogum mnogo pomenov, na eni strani je nekdo pogumen, če se upa drzne stvari kot na primer »bungee jumping«, »skydiving«, na drugi strani pa je zame nekdo pogumen, če se upa narediti nekaj, kar ni samoumevno, na primer narediti posebno izobrazbo.Zame sta moj oče in moja mama pogumna. Ati si je upal narediti stvari, ki se jih mnogo ljudi ni upalo, in tudi če so ljudje govorili slabo o tem, je bil ponosen na vse, kar je naredil. Mami pa je bila doma s tremi majhnimi skoraj enako starimi otroki (s sestro sva prišli na svet, ko je bil najin brat star 14 mesecev), in to se mi zdi zelo pogumno. Tudi alternativno delo si je izbrala, prekinila je delo kot učiteljica in postala je energetičarka. To je zame pogum! Tudi če ne vemo, kaj bo, da vseeno to naredimo! Mislim, da sem bila pogumna, ko sem bila prvič brez moje sestre v šoli, v tuji državi, s tujim jezikom. Sestro sem lahko videla samo med odmori, doma sva pa vsako noč spali v isti postelji, skupaj hodili v razred, sedeli pri isti mizi in vse skupaj delali. To se mi je zdelo v mojem življenju najbolj pogummo. Manja Kampuš
Pogum ...let
že od prve ure upirajo projektu Belo Monte. »Kaj daje tem ljudem pogum?« Gotovo niso ideološki ali strankarskopolitični nagibi. Žene branijo in varujejo instinktivno svoje otroke in vnuke pred nevarnostmi in napadi. In pri projektu Belo Monte gre za veliko več kot samo za prehodno (začas no) nevarnost. Gre za življenje! Belo Monte povzroča dominoefekt: sledili bodo ducati nadaljnjih jezov. Brezobzirno izkoriščanje Amazonije kot energetske province za vso Južno Ameriko bo imelo posledice za planetarno klimo.
Kako jih lahko mi Evropejci v tem boju in njihovem pogumu podpiramo?
Mislim, da naj Evropejci naredijo svoje domače naloge in se še bolj intenzivno zavzemajo za zdravo okolje (sosvet). Tudi na stari celini je sosvet ogrožen. Tudi v Evropi nosi današnja generacija odgovornost za naslednjo in bodoče generacije.
ANKETA1 3
To pa pomeni za okoli 15.000 staro-selcev grožnjo, da ostanejo brez vode. Kritiki pravijo, da bo kontroverzni pro-jekt povzročil nepopravljivo družbeno, kulturno in okoljsko škodo.
XIV ŠTIRINAJST DNI8
P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
Dragi
Noah!
Ko mi je ob mojem obisku pri vas tvoja mamica odprla vrata in sem te prvič zagledala, tam na tleh med tvojimi igrača
mi, si me prijazno pogledal in me zadel v srce. Tvoje žareče oči so me objele s čisto, pristno prijaznostjo in ljubeznijo. V sebi nosiš močno luč, ki žari iz tebe in v tvoji družini. Tako kot si bil ti od trenutka tvojega spočetja ljubljen in sprejet od tvojih staršev, tako ljubiš sam in živiš v vsej polnosti. Tvoj začetek na tej zemlji pa ni bil lahek. A kot kažež, si trpežen in pogumen fant, ki se je močno boril in kljuboval vsemu. Ker v materinem telesu nisi več rastel, so te zdravniki morali vzeti iz tega lepega gnezda že v 7. mesecu nosečnosti. Tvoja pljuča niso bila močna. Rodil si se kot človek, ki ima posebne in drugačne predpostavke, ker pač doraščaš z Downovim sindromom. Tvoje mišice in kosti so bile ob rojstvu popolnoma mehke in tako tudi še niso dovolj trdne, da bi te nosile noge samostojno. Ves tvoj razvoj poteka nekoliko počasneje kot pri tako imenovanih »normalnih« otrocih. Že stojiš ob mizi in na tleh se giblješ tako spretno in hitro, da kar drviš po dnevni sobi in si zdaj tam in zdaj tu. Medtem ko sem se pogovarjala s tvojo mamico in tvojima dvema sestrama, Lucijo in Louise, si bil zatopljen v svoje igrače, si igral na klavir in se gibal ritmično ob glasbi. V sebi miruješ in si uravnovešen. Kot večina ljudi s tem sindromom potrebuješ vedno iste, ponavljajoče se poteke. Tvoja mamica in ati pa te po vsej moči podpirata in ti dajeta vse, kar ti je
v oporo. Tedensko se pelješ z mamico v Velikovec na posebno pospeševanje in na fizioterapijo.
A tudi za tvojo mamico na začetku ni bilo lahko. Ne med nosečnostjo in tudi ne potem po tvojem rojstvu, noben zdravnik
ni ugotovil, da imaš Downov sindrom. Tvoja babica in mami pa sta vedno znova bili mnenja, da si drugačen. A ko je pri neki rutinski preiskavi zdravnik vprašal mamo, kako shaja s tvojim Downovim sindromom, je »padla v globoko luknjo«. Takole mi je opisala svoje občutke v tem času: »Zdelo se mi je, da sem na potovanju. Pripravljena sem bila na čudovito deželo, imela pripravljen kovček za dopust v Karibiku, potem pa se znašla v napačnem letalu in izstopila v popolnoma neprimerni obleki v Sibiriji. A ko si dalj časa tam, občutiš, da je tudi tam lepo in ima svoje prednosti. Ko sem izvedela za to diagnozo, sem kontaktirala svojega polbrata Alexandra, ki ima isti sindrom. S svojim samostojnim življenjem, ki ga živi, mi je odvzel strah in mi pokazal, kaj vse je mogoče. Pomagali pa sta mi predvsem moja mama, ki je na žalost jeseni nepričakovano umrla, in naša dobrolska farna skupnost. Lucia in Louise pa sta tudi postali ob bratu neverjetno samostojni in profitirata. Moj partner je tako kot jaz potreboval nekaj časa, da je to dejstvo sprejel. Največ poguma sem potrebovala za to, da sem si upala
V Ž A R I Š C Uˇ
XIV 9ŠTIRINAJST DNI
povedati drugim, da ima Noah Downov sindrom, ker sem se bala, kako bodo reagirali. Medtem pa smo našli v skupinah za samopomoč nove, dobre sopotnike in prijatelje, s katerimi se srečujemo mesečno v Celovcu, hodimo na izlete ali tudi pripravimo razne akcije 21. marca vsako leto, da opozarjamo na Downov sindrom.« Tudi Lucijo je najbolj skrbelo, »kako bo, ko bo Noah v moji starosti in kako se bodo vedli drugi do njega. Žalostna sem bila, da ne bo mogel imeti take mladosti kot jaz. A sedaj vem, da to ni hudo in da bo šel svojo pot.« Louise te doživlja kot prijetnega fanta, ki fascinira vse njene prijatelje. Povedala pa mi je, da se moreš zelo razjeziti, če ti kaj vzame!
Ob poslušanju se vse bolj klanjam pred neizmerno močjo in ljubeznijo do življenja, ki jo izžareva tvoja mama. Ko jo
vprašam, od kod jemlje moč – posebej še sedaj, ko vsi žalujete za vašo drago babico, ki si jo imel tako zelo rad in si jo še dolgo klical ter jo gotovo zelo pogrešaš – mi z nasmehom pove: »Noahova ljubezen je tako močna. Me pogleda in vem, da gre naprej. Zajemam veselje in srečo ob mojih treh otrocih in ob ljudeh, ki verjamejo vame! Prepričana sem, da Bog ve, zakaj nam je poslal Noaha, in to me utrjuje v tem, da ne klonem!«
Pa vendar so bili trenutki, ko je tvoja mama ostala brez besed in je bila soočena s krutostjo drugačne realnosti. Ko je bila s teboj pri očesnem zdravniku, ker se pač tvoje oči vedno spet zalepijo, in je vprašala, kako bi ti lahko pomagali, je ta dejal: »Kaj pa hočete? Taki kot on tako in tako ničesar ne čutijo!«
Vedi, Noah, taki kot ta zdravnik so res prizadeti ljudje. Veš, ljubezen in prijaznost ter sočutje in srčna kultura nimajo prav
nič opravka z denarjem, ne z nazivom ali s kako pozicijo. Vedno imej odprte tvoje čudovito jasne oči in ne prenehaj gledati ljudem v srce. Tam boš našel prave vrednote. Življenje je tako neizmerno lepo v toplem in nežnem objemu tvoje čudovite družine, ki ti bo vedno v moč in oporo. Želim ti, da bi s svojo življenjsko energijo pogumno živel svojo enkratnost.
Hvala, da sem vas smela spoznati, tebe in tvojo mamico ter tvoji dve sestri!
Hvala za čisti vrelec ljubezni, ki ga nosiš v sebi in deliš brez pomislekov in predsodkov drugim! Poljubček ti pošilja
Monika
ZASEBNO1 4
XIV ŠTIRINAJST DNI10
V Ž A R I Š Č U
Andrej Olip, doma v Selah, si je kot otrok želel postati astro-navt. Iz želje po letenju je na-stala strast, ki se danes udeja-nja v jadralnem padalstvu.
Kako si odkril šport jadralno padalstvo, ki se zdi za laika zelo nevaren?Andrej Olip: Ko sem ugotovil, da se mi želja po astronavtu ne bo uresničila, sem hotel postati pilot. Biti pilot helikopterja pri vojakih bi pomenilo osemletno obvezo – tega pa nisem hotel. Ideja o jadralnem letalu pa je bila finančno prehuda. Zato je bila najbolj enostavna in najcenejša opcija jadralno padalstvo. Vesel sem te možnosti, ki daje veliko prostosti. Ure priprav so v primerjavi z urami letenja zelo majhne. Padalo vzameš, se odpraviš na goro, in že lahko letiš – čudovito!
Kako postaneš jadralni padalec?Andrej Olip: Z 18imi leti sem se pridružil radiškemu klubu. Ta ima tudi učitelja, ki te uvaja v letenje. Naredil sem izpit, toda pravo učenje se je začelo šele potem. Pri letenju moraš upoštevati več faktorjev: vreme, pa
dalo, predvsem pa moraš dobro oceniti samega sebe. Na gori moraš oceniti, ali so vremenske razmere varne za polet. Čim manj faktorjev upoštevaš, tem več rizika imaš. Zgled pri letenju so mi nekateri piloti, ki so leteli v svetovnem kapu. To so izvrstni akrobati, ki natančno vedo, kaj delajo in imajo pod kontrolo padalo.
Na kaj moraš kot športni padalec najbolj paziti?Andrej Olip: Jadralno padalstvo je seveda lahko nevarno. Za padalca je važno, da razume termiko in ve, kam in kdaj sme leteti. Mora znati oceniti vreme. Vetrovno okno je kar majhno. Če piha veter več kot 30 km na uro, postaja večja tudi nevarnost. V poletnih mesecih se je treba ozirati na nevihte, ki lahko hitro nastanejo. Še posebej ugodna sta vigredni in jesenski čas, takrat je najbolj primerna termika.
Radiše, Setiče, Osojščica so zate znani kraji, kjer vzletiš s svojim padalom. Si želiš na kak poseben kraj sveta?Andrej Olip: Skupaj s sestrično Mileno sem se odpravil na devetmesečno potovanje po svetu. V Himaliji sem si sposodil padalo in vzletel. To je bil poseben čar. V Nepal bi še enkrat šel.
Potrebujete padalci poseben pogum za izvajanje tega športa?Andrej Olip: Zame pomeni pogum stopiti iz cone udobja. To lahko naredi vsak. Za to potrebuješ samo trenutek. Isto velja za letenje. Na začetku potrebuješ pogum, da narediš prvi korak. Ko tega storiš, vidiš, da je bolj varno, kot si mislil, potem je pa samo še lepo. Dostikrat nas je bolj strah pred dejanjem kot v trenutku, ko ga opravimo. Negativna posledica pa je, da se ljudje moje okolice bojijo zame. Je že tako, da nas je pred neznanim bolj strah kot pred znanim. Ni tako, da me nikoli ne bi bilo strah. Ne vidim pa v tem kaj negativnega. Strah me dela pozornega. Zato je sveža in spočita glava pri tem športu najmanj toliko važna kot spočito telo. Pri tem športu pride zraven še trodimenzionalno gibanje, ki ga nismo navajeni. Gibanje v prostoru, čudoviti razgled, pomešan z emocijo – strah in sreča. Ta mešanica je nekaj posebnega.
Andrej Olip
Stopiti iz cone udobja
P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k
ŠPORT1 5
XIV 11ŠTIRINAJST DNI
Ko stopim v pekarno sredi Sveč, me obda vonj po rožmari-nu, sivki in medu. Prostorna do-mača pekarna, kjer so ne kdaj pekli slastne žemlje in kruh, je sedaj delavnica sester Ivane Stefaner-Weiss in Katje Weiss.
Ob mami, ki je vse naredila sama doma, in v domačem krojaštvu sta se sestri naučili delati z rokami. Ustvarjati z rokami je zanju nekaj nadvse lepega in pomirjujočega. Ob zahtevnih službah je delo z rokami tisto, ki ju prizemlji in jima vedno znova odpira pogled na lepote stvarstva. Preprosti tečaj »Kako si naredim svoje lastno milo« je pomenil začetek ljubezni do kreativnega izdelovanja mil.
Razna olja, masti, eterična olja, voda, zelišča, glina in natrijev hidroksid so sestavine za ročno izdelana mila. Ivana in Katja pa se ne zadovoljita s preprostostjo. Eksperimentiranje je njuna iskrica, ki ju vnema, da preizkušata, katero milo je najboljše. Z mis lijo, kar je dobro za mojo kožo, preizkušata sivko in rožmarin v obliki eteričnega olja. Domači vrt pa
jima ponuja zelišča, kot sta peteršilj in ognjič, ki dajejo potrebne informacije, da postane milo pravšnje. Barvasta glina pa daje naravnim milom, ki so narejena popolnoma brez konservansov, prikupno barvo. Kuhanje, počivanje in zorenje – pet do osem ted nov potrebujejo sestavine, da se povežejo in šele potem milo dobro opravlja funkcijo nege. »Če se umivaš s tem milom, ostane koža malo mastna in ne potrebuješ drugih mazil,« je na lastni koži preizkusila Ivana StefanerWeiss. Da bi čim podrobneje spoznala učinke zelišč, je končala izobrazbo za zeliščarko, na WIFIju (Institut za pospeševanje gospodarstva) pa se poglabljala v svet izdelave mil in prejela potrebno kvalifikacijo.
Na policah njune »žefarije« je sedaj sedem oz. osem vrst mil, ki jih Katja in Ivana skupno izdelujeta. Stara miza iz krojaštva Weiss, s katero povezujeta sestri lepe spomine na otroštvo, je delovna površina za štiri roke, ki so potrebne pri pripravi naravnih mil. Ideje za nova mila, izbira barv, pisanje receptov in nakup sestavin je v rokah Ivane. Katja pa skrbi, da so njuna mila dobro predstavljena na spletu in dobijo stranke vse potrebne informacije. Sploh je za na
smejani sestri Weiss odločilen stik s strankami. Strankam radi ponudita milo, da ga preizkusijo, in sta hvaležni za sporočilo, kako milo učinkuje na njihovi koži. Poglobitev povezave s strankami si obetata še z odprtjem majhne trgovine ob delavnici, ki bi bila odprta enkrat na mesec. Saj je bila že nekdaj pekarna sredi vasi kraj srečanja vaščanov. Tja so prihajali po kruh in žemlje, žene so tam pekle pecivo, ob topli peči pa so si izmenjavali novice. Duh domačnosti in srečanj je še živ v prostorih, ki sta si jih sestri Weiss preuredili, in v njih živi njuna kreativnost in se širi vonj po dišečem milu.
Da svojo ljubezen do izdelovanja mila lahko razvijata naprej, sta lani poleti prijavili obrt in certificirali mila, da jih lahko prodajata. Ob preizkušanju novih sort pa ju vodi vedno misel: kar je dobro zame, je tudi dobro za kupce. Tako sta sedaj sredi preizkušanja, kakšna bo nova kreacija: roženkravtovo milo. Dišeča mila pa stranke lahko že sedaj kupijo pri Ivani in Katji na domu in pri sestri Alenki, ki ima krojaštvo v Celovcu.
Ogleda vredna je tudi spletna stran www.seifereiweiss.at.
Ivana StefanerWeissKatja Weiss
Roženkravtovo milo
PODJETNIŠTVO
1 6
XIV ŠTIRINAJST DNI12
z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji
P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k
Družina HAAB, doma v Celovcu; Alenka (45), specialna pedagoginja in varuška; Georg (49), teolog, vod-ja kontaktnega mesta za ljudi s priza-detostjo ter koordinator apostolata za slepe v krški škofiji, urednik cerkvene-ga lista »Sonntag«, otroci Teresa (16), Lucia (14), Benedikt (12) in Jana (11) obiskujejo Slovensko gimnazijo.
Ko sem družino Haab prosila za intervju, so se doma pogovarjali o pogumu in ugotovili, da imata starša in otroci popolnoma drugačne definicije o tem, kaj je pogum ali pogumno. Teresa je rekla: »Ostali smo brez rezultata in dokončne definicije. Zame je zelo pogumna moja prijateljica, ki je začasno na Irskem in tam hodi v šolo ter živi v gostiteljski družini.« Mama Alenka ima jasno definicijo: »Je razlika v pogumu. Hitro označimo nekoga za pogumnega, ker dela nekaj očitno drznega, kot so športniki in zvezdniki, ki se izpostavljajo. Zame šteje bolj tisti notranji pogum. To je drža in to je spoštovanje do samega sebe. Tako hočem na tihem ostati sebi in svojim vrednotam zvesta.« Oče Georg pa dostavi: »Pogum ima opraviti s tem, da stvari, o katerih si prepričan, izpelješ do konca, ne glede na to, kaj pravijo drugi.«Dejansko pa je zgodba Alenke in Georga polna poguma in vztrajnosti. Alenka, ki je doraščala v Sloveni
ji, in Georg, ki je doma v Nemčiji, sta oba delovala v internacionalni ekumenski skupini »Barka – L’Arche«, ki jo je ustanovil Jean Vanier. To so skupnosti, v katerih živijo v krščanskem duhu skupaj ljudje s prizadetostjo in brez prizadetosti. Alenka in Georg sta se odločila za prostovoljno leto v Franciji, da čim bolj temeljito spoznata to skupnost. »Tam sem spoznala Georga,« pripoveduje Alenka, »in nisem več šla nazaj v Slovenijo, pač pa sva iskala po evropski karti, kje bi lahko živela, in našla to dvojezično področje tu v Avstriji in se tukaj naselila in ustanovila družino. Tudi Georgova starša sta prišla leta 2000 iz Nemčije sem in se na stare dni na novo uredila. Bilo jima je v veliko čast, da sva jih sprejela midva in da jima ni bilo treba ostati nekje v kakem domu. Ta naš DA jima je bil več vreden kot to, da sta vse izgubila in na novo začela. In dejansko je bilo za nas vse zelo lepo, da smo ostali skupaj.« Georg je delal pri koroški Caritas kot pastoralni asistent in vztrajno in pogumno širil svoje trdno prepričanje, pridobljeno v mladih letih v skupnosti »Arche«, da enota izhaja iz tistega, ki je najbolj šibek. »Kristus se kaže tam, kjer gledamo na potrebe najbolj šibkega v družbi. Tako pri tujcih kot tudi pri prizadetih govorimo o integraciji, torej gre za integracijo vsega, kar ni ‚normalno‘. Ob tem ima Koroška posebno zgodovino,« meni
Georg, ki je leta 2008 v krški škofiji soustanovil kontaktno mesto za ljudi s prizadetostjo in ga vodi skupnost »Vera in luč – Glaube und Licht«. Sam je doživljal, kako je biti tujec in trkati na vrata in prositi za pomoč. Ko vprašam Georga, v katerih okoliščinah je potreboval največ poguma, mi odvrne: »Povedati, da sem poročen s Slovenko! To ti na Koroškem ni v prid! Vseeno pa se je v minulih 19 letih veliko spremenilo. A moram reči, da je ključni problem naše družbe, da se vsak bori zase in za svoje potrebe, da ljudje na primer še vedno ne prepuščajo določenih parkirišč prizadetim.« Tudi Alenka ob svojem delu z otroki poskuša odkrivati zgodovino, ki jo ljudje nosijo s seboj. »Vedno spet sem presenečena, kako različni smo in kako že najmlajši otroci nosijo to v sebi. Potrebno je veliko spoštovanje drug do drugega in odprtost, da so razlike nekaj najlepšega na svetu. In v vsem tem smo lahko ustvarjalni, podobni našemu Stvarniku, in iščemo nekaj novega in svojega v vsakdanjem življenju.«Družina Haab, ki črpa iz močnih virov in korenin, najraje skupaj muzicira in poje – še posebej pri vožnjah v avtu, da kar tako doni. In tako odmeva pri njih in ob njih ta globoka ljubezen do življenja v vseh njegovih odtenkih in v zavesti, da iz vsakega še tako majhnega kupčka lahko zraste nekaj novega.
Zgodba poguma in vztrajnosti
DRUŽINA1 7
V Ž A R I Š Č UP r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
XIV 13ŠTIRINAJST DNI
I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2
z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji
P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k
Pod vodno gladino
Kaj imajo mlinar, glavnik, piščal, ovca in uboštvo skupnega z besedico »pogum«? Na prvi
pogled verjetno nič. A če pogledamo globl je, bomo spoznali, da se navedene besede s pomočjo ustvarjalne sile božjega otroštva dotikajo temeljnih plasti človeške biti.
Razprava o temeljnih življenjskih vprašanjih spodbuja igrivo podobo človeškega duha, ki navedene pojme mimogrede oblikuje iz začetnih črk izbrane besedice piščalovcaglavnikuboštvomlinar. Besedna igra je posledica temeljne človeške drže, pogumno dejanje, ki stoji na začetku in izraža pripravljenost posameznika za odločno ravnanje v osebnem in skupnem življenju. Potrebno hrano in pijačo na naporni poti pa zajema iz obsežnega zalogaja najstarejše pesnitve človeštva, iz prav ljice. Ni naključje, da nas je razprava o pogumu, odločilni temeljni človeški drži pripeljala k izbrani pravljici iz zbirke bratov Grimm, štev. 181, z naslovom »Vodna vila v ribniku«.
Voda zajeta v ribniku, nas že vodi k osnovnemu elementu, iz katerega se tudi pod materinim sr
cem rojeva sleherno življenje. Podoba vile daje slutiti, da se v navidezno urejenih, zajetih vodnih globinah porajajo skrite sile življenja. Nepričakovani preobrat, s katerim pravljica že na samem začetku sooči bogatega mlinarja, daje slutiti, da se bo junak moral pogumno spoprijeti z dramatičnimi izzivi. In zares, bogati, doslej z vsem potrebnim obdarjeni in uravnovešeni mlinar zaradi nepredvidljivih vzgibov zdrsne iz varnega ravnovesja in po malem obuboža. Nezadovoljivo pomanjkanje ga pripelje
do dramatičnega soočenja s skrivnostno vodno vilo, ki v zameno za pomoč od ubogega mlinarja zahteva, kar mu je najdragocenejše, novorojenega sina. Mlinar se mora odločiti za življenje ali smrt, za življenje v svobodi samostojne odraslosti ali za životarjenje v nazadovanju prikrite odvisnosti. Nezaslišana zahteva skrivnostne podzavestne sile vodi mlinarjajunaka k postopnemu odkrivanju življenjske moči.
Sadovi spoznanja zahtevajo pogumno odločitev za stalno razvijanje in učenje iz ključnih izku
šenj, ki so shranjene v simbolih piščali, glavnika in ovce. Medtem, ko se melodija piščali dotakne srca in pripoveduje ljubezensko zgodbo v najobčutljivejših odtenkih, pomaga zlati glavnik pri krotenju in smiselnem urejevanju nagonskih sil, ki se izlivajo v strastno hrepenenje obeh spolov po združitvi v izpolnjenem partnerskem odnosu. Pot do končnega cilja, do končne združitve v zreli ljubezni in srečnem življenju je dolga. Hrepeneči srci, ljubezni in medsebojnega zaupanja žejni duši, potrebujeta svoj čas za osebno rast in zorenje. Obema pa je zaupana čreda ovc, izraz nežnosti, toplote, zaupanja in nedolžne naklonjenosti, ki jih skrbno in potrpežljivo paseta vse do trenutka, ko ju kakor naključno pot ponovno pripelje skupaj. Povsem prenovljena in spremenjena ob ponovnem srečanju drug drugega ne prepoznata. Ko dozorela osebnost na svoji piščali zaigra melodijo ljubezni, se srci prepoznata in se najdeta v trajni skupni sreči.
Pa naj še kdo reče, da dosega visokega skupnega cilja ni nadvse pogumno dejanje!
MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
V miru si ogledati in spoznavati lepote naših krajev
XIV ŠTIRINAJST DNI14
Leta 1997 je izšla prva izdaja vašega vodnika, kako ste jo dopolnjevali?Janko Zerzer: Po sedemnajstih letih je marsikaj zastarelo, saj se v nekaj letih veliko spremeni. Veliko podatkov je zastarelih in veliko je bilo potrebno aktualizirati, pri tem je močno pomagala tudi založba. Vodnik je tudi na novo oblikovan in deloma ima nove fotografi je. Prva naklada je bila zelo visoka, v kratkem času je bil vodnik razprodan. Tudi druga naklada je kmalu pošla. Razmišljali smo o novi izdaji, saj je zelo potreben vodnik, ki opisuje naravne lepote in zgodovinsko značilne kraje, ki so pomembni za koroške Slovence.
Lahko omenite kakšne odzive na vaš vodnik?Janko Zerzer: Slišal sem veliko reakcij, na primer, da bivši minister za Slovense v zamejstvu in po svetu Peter Vencelj redno vodi izlete na Koroškem in mi je povedal, kako dragocen mu je vodnik. Seveda se nanj opira in mu je v veliko pomoč pri vodstvu. Pred nekaj leti sem bil na koči pod Košuto in prišel v pogovor z neko gimnazijsko profesorico iz Ljubljane. Pripovedovala mi je, da rada hodi po gorah in Koroškem in da
jo pri tem vedno spremlja vod nik. In sem se ji predstavil kot avtor tega vodnika. Potem mi je še povedala, da tudi določena poglavja obravnava med poukom, ker hoče seznaniti svoje učence s Koroško. To je gospa Lidija Golc, ki je pred kratkim pri Mohorjevi izdala pesniško zbirko Amarkordi. In seveda sem šel na predstavitev knjige, jo kupil in ji dal za podpisat. Pa je sama vzela iz torbice moj vodnik in mene prosila, da ji napišem posvetilo.
Kateri kraj na Koroškem je vaš najljubši?Janko Zerzer: Seveda je to moja rojstna vas. Prej sem hodil skoraj vsak dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem se domov vozil skozi Rož in redno obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi vas, bi se naj
raje
pogovarjala se je
GABI FRANK
Mohorjeva založba bo v teh dneh izdala ponatis priljubljenega kulturnozgodovinskega turističnega vodnika, ki ga je leta 1997 izdal Janko Zerzer s fotografom Vincencem Gotthardtom. Vodnik je dopolnjen in aktualiziran, po zgodovinskem pregledu in opisu položaja koroških Slovencev danes se Zerzer podaja na sedem poti po Koroškem, ki ga vodijo v Celovec in okolico, na Gosposvetsko polje, na Gure in gornji Rož, na območje jezer, v Beljak in na Ziljo, v Sele in Železno Kaplo, v Podjuno in na Severno Koroško. Vodnik dopolnjujeta krajevno kazalo in obsežen seznam literature.
membni za koroške Slovence.
Lahko omenite kakšne odzive na vaš
Slišal sem veliko reakcij, na primer, da bivši minister za Slovense v zamejstvu in po svetu Peter Vencelj redno vodi izlete na Koroškem in mi je povedal, kako dragocen mu je vodnik. Seveda se nanj opira in mu je v veliko pomoč pri vodstvu. Pred nekaj leti sem bil na koči pod Košuto in prišel v pogovor z neko gimnazijsko profesorico iz Ljubljane. Pripovedovala mi je, da rada hodi po gorah in Koroškem in da
Janko Zerzer: Seveda je to moja rojstna vas. Prej sem hodil skoraj vsak dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem dan v Sveče, na pevske vaje in ko
se domov vozil skozi Rož in redno obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi obiskoval sestre in brata. Zdaj pa
vas, bi se najraje
Janko ZerzerPO KOROŠKIH POTEHKulturno-zgodovinski turistični vodnik
Pogum je, če si upaš napisati knjigo!
XIV 15ŠTIRINAJST DNI
MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A
V miru si ogledati in spoznavati lepote naših krajevzjokal, ker se je vas tako spremenila. Naselili so se tujci, nastala so prava naselja okoli vasi z nemško govorečimi prebivalci, ki pa se v vasi ne družijo, ne hodijo k mašam ali v gostilne. Zdaj je samo še en kmet na vasi, prej so bili skoraj pri vsaki hiši svinje in govedo, zdaj pa še ene kure ne vidim več. Veliko hiš je tudi praznih. Sveče so zelo pomembne, saj imamo pet muzejev (muzej parkljev, kovaštva, vrtnic, zasebni muzej in Goršetova galerija). Kultura je še živa in to mednarodno: s kovaško dejavnostjo in Slikarskim tednom.
In kateri drugi kraji vas še prevzemajo?Janko Zerzer: Občudujem tudi naravo od Podjune do Zilje. Če se vozim do Beljaka, in to je skoraj vsak dan, se zelo razveselim novega razglednega stolpa na Jedrovci in najbolj uživam ob pogledu na Jepo, ki je prava lepotica med našimi gorami. Kot mlad človek sem zelo rad hodil na Jepo in na Stol.
Za koroške Slovence je gotovo najpomembnejši kraj Gosposvetsko polje.Janko Zerzer: Gosposvetsko polje in Krnski grad sta zelo pomembna. Krnski grad pa ne samo zato, ker je tam do leta 1862 stal knežji kamen, ki je
sedaj – potem ko so ga porivali sem in tja – končno našel pravo mesto v Dvorani grbov pod Fromillerjevo sliko ustoličevanja. Naj omenim samo to, da je zelo škoda, da je ta dvorana pogosto zaprta in morajo ljudje skozi okno gledati, če želijo videti knežji kamen. Cerkev na Krnskem gradu je ena izmed najpomembnejših cerkva na Koroškem. Cerkev sv. Petra in Pavla je živa cerkev in jo odlikuje preprosta arhitektura. Mislim, da notranjosti še ni videlo veliko koroških Slovencev in je vredna ogleda zaradi neumetničene in preproste lepote. V bližini pa je seveda izredno bogata gotska cerkv v Gospe Sveti. Pa še ena cerkev me fascinira zaradi svoje primitivne lepote, to je cerkev v Krečici blizu Djekš v smeri Mostiča. Seveda si je potrebno ogledati še druge cerkve, na primer v Gospe Sveti, Mariji na Zilji ali Podgorjah. Noben obiskovalec Koroške pa seveda ne more mimo treh utrjenih cerkva na Djekšah in Krčanjah in v Kneži. Obvezen je obisk ne samo za tujce, tudi za domačine. Pravi biser je tudi cerkev sv. Andreja na Vratih, Tomaž Beljaški je ustvaril freske, ki so pravi čudež. Treba si jih je v miru ogledati in spoznavati lepoto. Pa tudi cerkve v Št. Pavlu, Krki, Osojah, Millstattu ali v Heiligenblutu se ponujajo za ogled.
Obred ustoličevanja je gotovo najpomembnejši mejnik v zgodovini narodne skupnosti. Janko Zerzer: Svetovni slovenski kongres in Klub koroških Slovencev v Ljubljani sta izdala zbornik s simpozija ob 600letnici zadnjega ustoličevanja karantanskih vojvod na Gosposvetskem polju. Že Bogo Grafenauer je napisal obsežno knjigo o tem obredu, ki je dokumentiran tudi v Švabskem zrcalu, pri Janezu Vetrinjskem, Jakobu Unrestu, poznejšem papežu Piju II. Obred se je spreminjal, toda potekal je v staroslovenskem jeziku, ustoličevanje, podeljevanje fevdov in obred v gosposvetski cerkvi do začetka 15. stoletja so osrednje točke v naši zgodovini. Zanimivo je tudi, da je ustoličevanje prišlo v Ameriko, saj je 3. ameriški predsednik Jeffersen pri francoskem fi lozofu in zgodovinarju Jeanu Bodinu bral o tem obredu po ljudski obliki in tako je ustoličevanje našlo svojo pot v ameriško ustavo. Pred nekaj leti je Bill Clinton to poudaril v Ljubljani na svojem obisku.
K vodniku je nastal tudi fi lm, ki ga je posnelo podjetje Artis. Ivan Klarič je z Jankom Zerzerjem na 30 snemalnih dneh posnel 70 polurnih kaset, po montaži je nastal 80minutni fi lm, ki vodi gledalca po koroških poteh.
jo?Janko Zerzer: vo od Podjune do Zilje. Če se vozim do Beljaka, in to je skoraj vsak dan, se zelo razveselim novega razglednega stolpa na Jedrovci in najbolj uživam ob pogledu na Jepo, ki je prava lepotica med našimi gorami. Kot mlad človek sem zelo rad hodil na Jepo in na Stol.
Za koroške Slovence je gotovo najpomembnejši kraj Gosposvetsko poljeJanko Zerzer: Krnski grad sta zelo pomembna. Krnski grad pa ne samo zato, ker je tam do leta 1862 stal knežji kamen, ki je
Dežela Koroška je za slovenske obiskovalce od nekdaj privlačna. Nostalgični odnos do »zibelke slovenstva« je že vedno napotil neštete potovalne skupine in posameznike iz Slovenije med koroške rojake, skoraj vedno tudi na Gosposvetsko polje, k začetkom slovenske vernosti in državnosti. Že tu se je pokazalo, da zgodovinska informiranost ni vedno zadosti zanesljiva, saj mnogokrat velja interes v prvi vrsti vojvodskemu prestolu, ki je sicer izredno zanimiv zgodovinski spomenik, vendar nima neposredne zveze s slovensko preteklostjo. Da je treba iskati slovenske korenine drugje, je manj znano. Da poleg tega hrani južna Koroška dolgo vrsto izredno pomembnih kulturnih spomenikov in se ne izčrpajo slovenski sledovi v nekaterih gostinskih in nakupovalnih točkah, naj bi po našem mnenju vse bolj prodrlo v zavest prijateljev naše lepe domovine, katerim želimo, da bi jo spoznali čim bolj celovito. Seveda si isto želimo tudi od številnih rojakov, ki prihajajo v staro domovino iz vsega sveta in ob tej priložnosti obiščejo tudi kraje povojnega pregnanstva.
Končno pa naj bi svojo ožjo domovino spoznali tudi koroški Slovenci sami, saj je velika nevarnost, da nas zanima samo domači kraj in se ta bolj površno, kakšne zaklade hrani
naša bližnja soseščina, pa nas zanima prav malo ali pa sploh ne. To je le nekaj razlogov, ki so mi narekovali izdajo vodnika, ki v pregledni obliki združuje najosnovnejše informacije o preteklosti, kulturnem pomenu, pa tudi današnjih razmerah na dvojezičnem delu Koroške. Da pri tem ne gre spregledati najpomembnejših kulturnih in cerkvenih središč severnega dela dežele, mi je bilo jasno.
Rezultat je torej kulturni vodnik, ki vsaj delno skuša upoštevati tudi potrebe turizma in naj bi bil praktični priročnik za slovenskega obiskovalca, ki se zaveda, da prihaja med rojake, ki mu rade volje izkazujejo svojo gostoljubnost.
Seveda to ni prvi prikaz zanimivih krajev in pomembnih kulturnih spomenikov na južnem Koroškem. Seznam zadevne literature na koncu knjižice je za to dosti zgovoren dokaz in sem se nekaterih temeljnih del – v prvi vrsti je treba imenovati Fistrovo analizo južnokoroške arhitekture in Zadnikarjev opis naših cerkva – s hvaležnostjo posluževal. Pač pa je dejansko poizkus kulturnozgodovinskoturističnega vodnika, ki zajame za spoznavanje naše dežele zares pomembne točke in predstavlja tiste umetnostnozgodovinske priče naše preteklosti, v katerih se dokumentira visoka kulturnost našega naroda.
Naročam DRUŽINSKO PRILOGO in Nedeljo
Ime in priimek
Ulica/kraj
Pošta
Hišna številka
Podpis
Izrežite in pošljite na naslov: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Po e-pošti: [email protected] Po telefonu: (0 463) 54 5 87
N A R O Č I L N I C A
Priporočite jo prijateljskim družinam, sosedom ali znancem
Naročite jo za vaše otroke, ki študirajo v Gradcu, v Celovcu, na Dunaju ali so odšli po svetu
Da je ne boste brali samo pri mami – naročite je tudi za svoj dom
Ob krstu, ob družinskih praznovanjih, ob porokah imate sedaj trajno darilo
Vsak mesec Družinska priloga
+ Vsak teden Nedelja
+Vsak mesec Kulturna priloga
+Vsak drugi mesec Misijonska obzorja
Vse skupaj za 35,- EUR letnoŠtudentski abo 17.- EUR
Ali Vam je všeč naša družinska
priloga?