narečje - kulturna priloga nedelje - maj 2013

Narečje .... . . t o g r e k s r c u

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AM A J 1 3

K U L T U R A

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddd

iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

kulturna priloga narecja.indd 1 26.04.13 15:18

XIV ŠTIRINAJST DNI2

JANKO ZERZER

Janko Zerzer, častni predsed-nik Krščanske kulturne zveze, je pobudnik akcije »Slovenščina v družini«, ki z raznimi akcijami opozarja na pomembnost gojenja domačega jezika v družinah.

uvodnik

Vsaka regija ljubi svoje narečje, saj je dejansko tisti element, iz katerega zajema

duša svojo sapo. Tako je zapisal Johann Wolfgang Goethe. Od nekdaj pa smo imeli koroški Slovenci s tem »elementom« svoje težave. Naša lepa narečja so bila v deželi vedno diskriminirana. Čeprav so vplivi prevladujočega jezika na šibkejšega sosednjega dobro znan pojav, mislim npr. na številne izposojenke iz latinščine na civilizacijsko jasno inferiorno nemščino, da ne omenjam angleškega besednega zaklada z neverjetnim deležem francoskoromanskih elementov. Na Koroškem sta skozi stoletja vplivala oba deželna jezika drug na drugega. Seveda je razumljivo, da je bil jezik večinskega naroda, uprave, tehnike ipd. močnejši. Posledica je bila hudo obrekovanje slovenskih narečij, češ da koroška slovenščina ni polnovredni jezik, temveč smešna mešanica med nemščino in slovenščino. Dokazovali pa so to superiorni prijatelji sosedje s konstruiranimi stavki, sestavljenimi iz večjega števila izposojenk. To je privedlo do tega, da slovenski govorci na svoje podedovano narečje niso bili ponosni, temveč so se ga začeli sramovati in mislili prihraniti svojim otrokom težave v večinski družbi. Politično pogojeni konstrukt vindišarščine je žal padel na rodovitna tla in je v teku zadnjega stoletja s političnim in družbenim pritiskom dosegel dramatično krčenje slovenskih narečij ne le v ti. obrobnih krajih, ki pa jih je vedno več, tudi v nekdanjih središčih.Priznati pa moramo, da smo tudi sami prispevali svoje k diskriminaciji narečij. Spominjam se gimnazijskih let na Plešivcu, kjer je bila tretjina dijakov iz vseh treh slovenskih dolin. Rožani smo med seboj

seveda govorili po domače, tako tudi Podjunčani. Podjunsko narečje pa je bilo za nas Rožane nekaj tujega in smo se sošolcem posmehovali s stavkom »Noša močka miš voči« – govorili pa smo med seboj nemško. Nekaj podobnega sem opazoval na Slovenski gimnaziji, kjer so prišli nekateri dijaki iz meščanskih družin, torej iz vrst višjega sloja, kjer pa se doma ni govorilo v narečju, temveč »po šrifti«. Ker pa to v mladinski komunikaciji z narečji ni bilo dobro združljivo, se je govorilo pač nemško. Ne bi vedel, da bi imel kdo od slavistov toliko senzibilnosti, da bi učencem posredoval lepoto in pomen naših narečij. Kaže, da se polagoma zboljšuje odnos do naših lepih narečij in da očit no raste njihov ugled. Dokaz za to je zanimanje naših javnih občil, tiskanih in elektronskih. To so hvalevredne iniciative, ki jih je treba podpirati in izgraditi. Na teh temeljih gradi tudi kampanja za jasnoda narečni družinski jezik, ki jo je leta 2010 začela Krščanska kulturna zveza, ki je že ves čas opozarjala na pomen govorjene materinščine, brez katere tudi učenje zbornega jezika v šoli nima zadovoljivega uspeha. Starši naj se zavedajo, da samo prijava v šoli ne more delati čudežev, če manjka narečna osnova iz družine. Tudi če se mlad človek v šoli kar dobro nauči slovenščine, kar je le redkokdaj dosegljivo, bo imel do nje odnos kot do tujega jezika, npr. do priučene angleščine. Tega jezika se potem poslužuje po potrebi, npr. v poslovnem življenju. Manjka pa mu čustvena navezanost, ki je garancija za to, da bo ta jezik tudi sam posredoval naslednjemu rodu. In samo tako bomo preživeli kot narod na skupnost.

Rehabilitirajmo

narečja»Zaenkrat želim ostati anonimen, prihajam iz Primorske ob obali.« Več ni mogoče izvedeti z elektronskega naslova »[email protected]« o osebi, ki je pred dobrim letom dala na splet elektronski slovar narečnih besed. Slovar je v nastajanju in vsak lahko dodaja v svojo skupino narečne besede. Kdor želi, lahko takoj začne v slovar dodajati koroške narečne besede.

Kako in zakaj ste prišli na to zamisel, pripraviti takšen spletni slovar in od kdaj obstaja?Sprva sem pomislil na besede, ki jih ljudje izgovarjamo, nato pa sem pomislil, da za veliko besed ljudje sploh ne vedo, kaj pomenijo ali v katero narečno skupino spadajo. Slovarbesed.com obstaja, dobro leto. Na splet je šel 5. februarja 2012.

Ugotavljam, da je zelo močno zastopana primorska narečna skupina. Kako nastaja slovar?Vsak začetek je težak, ker veliko ljudi še ne ve za Slovenski narečni slovar besed www.slovarbesed.com, tako da je večino besed potrebno samostojno urediti in dodati. Nastajanje slovarja besed temelji na obiskovalcih, pri tem obiskovalec doda svojo narečno besedo v skupino, iz katere prihaja.

Kaj je sploh Slovarbesed.com in kako deluje?Slovarbesed.com je razdeljen na 7 narečnih skupin Gorenjska, Dolenjska, Štajerska, Panonska, Koroška, Primorska, Rovtarska narečna skupina, vsaka narečna skupina je označena z različnimi barvami, na prvi strani je slika zemljevida. S klikom na sliko imate opcijo izbiranja narečnih skupin, za vsako narečno skupino je svoj slovar in slovar vseh narečnih besed.

Kakšno društvo ali organizacija je za tem projektom, kakšna oseba daje obraz tej pobudi?Za tem projektom stoji fizična oseba, ki z veseljem ureja in dodaja besede ter skrbi, da bodo ljudje izvedeli besedo tudi v drugi narečni skupini.

Sodelujte v elektronskem slovarju slovenskih narečij

www.slovarbesed.com


XIV 3ŠTIRINAJST DNI

1. Položaj koroških slovenskih narečij in govorne navade

Številne migracije znotraj koroškega dvojezičnega ozemlja, predvsem pa družine, katerih družinski člani prihajajo iz različnih slovenskih narečnih območij, skrbijo za narečni stik znotraj družin. Jezik otrok in mladincev iz takšnih družin vsebuje prvine iz obeh narečij oz. govorov, pa še inovacije iz današnje komunikacije, prepojene z značilnostmi globalizacije. Spremembe se pojavljajo na vseh jezikovnih ravninah, pa tudi v besedišču, besedotvorju in oblikoslovnoskladenjski podobi govorov. Narečju manjkajo pogoji za nastajanje sistemu ustreznih jezikovnih izraznih sredstev. Prevzetih prvin, bodisi iz koroške nemščine (v precej večjem obsegu) bodisi iz knjižne slovenščine (ponekod manj izrazito), je vse več. Govorne navade ljudi se prilagajajo spremenjenim socialnoekonomskim razmeram in novim oblikam komunikacijske tehnike. Tudi jezikovna kompetenca govorcev in njihova lojalnost do jezika in narečja doživljata preobrazbo. Obvladovanje narečja oz. govora in njegovega slovničnega sestava pri mlajših rodovih pojemata, besedišča in frazeologije je vse manj, skratka, v jeziku se pojavljajo jezikovne inovacije najrazličnejših vrst. Tehnični napredek je v razvoju slovenskih govorov in narečij sprožil močne strukturne spremembe. Novejše izrazje izpričuje vse več tujih prvin.

2. Narečje in jezikovna vzgoja otrok danes

Močne preobrazbe v družbenem življenju jezikovno mešane južne Koroške, hiter tehnični napredek in z njim povezane strukturne spremembe nenehno vplivajo na komunikacijo, govorni način in govorne navade ljudi. Tu danes le redko srečujemo večje družinske skupnosti, ki prebivajo pod skupno streho. Stopnje obvladanja slovenščine so danes zelo raznoli

ke. Zunaj družinskega okolja se ponujajo le redke možnosti za uporabo domačega govora. Ob vstopu v dvo ali večjezični vrtec npr. otrok od doma prinaša aktivno, delno ali pasivno znanje domačega govora, redkeje obvlada višjo regionalno pogovorno varianto (predvsem otroci iz krogov inteligence) ali pa slovenščine sploh ne obvlada več oz. prihaja iz nemško govoreče družine brez znanja slovenskega jezika. Kot skupni sporazumevalni jezik otrok v nemotenih govornih položajih prevladuje največkrat nemščina kot sporazumevalni jezik, saj skorajda ni primera, kjer bi vsi otroci imeli zadostno kompetenco v slovenskem jeziku. Zunaj vrtca otrokom največkrat manjkajo osnovni socialno strukturni pogoji za rabo obeh jezikov.

3. Pogled v prihodnost

Tehnološki napredek in socialne spremembe so v preteklih desetletjih bistveno sooblikovali naše družbeno življenje. Nekdanji predmetni svet in način življenja se umikata, odhajata v pozabo. Komunikacija in način življenja na podeželju pa tudi v večjih središčih sta se bistveno spremenila. Nenehno se soočamo s tehničnimi inovacijami, ki obvladujejo današnji vsakdan. Z njimi se spreminjata jezikovni položaj, govorne in komunikacijske navade. V sistemih govorov in narečij se odražajo globoki sledovi preobrazbe. Bogastvo slovenskih narečij se krči, jezikovna kompetenca govorcev upada. Narečja in govori so na jezikovno mešanih ozemljih, pa tudi drugod, močno ogroženi. Čas za predajanje govorov in narečij iz roda v rod se žal izteka, kar je usoda narečij in govorov nasploh. Koroška slovenska narečja, ki se odlikujejo po svoji izjemni raznolikosti, so nedvomno bogata zakladnica za široko znanstveno raziskovanje. Dialektološko preučevanje danes lahko poteka samo še interdisciplinarno. Treba se je prilagajati dejanskemu jezikovnemu stanju in iskati nove poti raziskovalnega pristopa. Avdiovizualna tehnika omogoča uresničevati dialektološko terensko raziskovalno delo na način, ki bo lahko služil in koristil prihodnjim rodovom.

Herta Maurer-Lausegger

»Čas za predajanje narečij iz roda v rod se žal izteka …«

Herta Maurer-Lausegger je v ob svojih dialektoliških in etnoloških raziskavah, ki jih je posnela na film, ugotovila tudi naslednja tri dejstva: obvladanje narečja pri mlajših rodovih pojema. Zunaj družinskega okolja se ponujajo le

redke možnosti za uporabo domačega govora. Narečja in govori so na jezikovno mešanih ozemljih močno ogroženi. Zelo rada pa ne bi imela prav, če trdi:



osredki

Franc Kattnig (zgoraj) in Milka Kriegl. Desno: na-rečne besede v zibelki pred v Evropi enkratno skrinjo

»Bgonaj« piše na smsu hčerka svoji mami. »Marija, pa le ne bo naš marinj šel z nami v grob,« si je oddahnil 92letni dedej, ko se je pogovarjal s svojo pravnukinjo, se spominja Franc Kattnig, medtem ko iz kuverte vleče beležko narečnih besed iz okolice Spodnjih Gorič, kjer je doma. »A dro pridaš s krajcarjem ku ride?« zapiše k ostalim izrekom Milka Kriegl iz Zahomca v svoj zvezek, v katerem zbira besede ziljskega narečja. »Havla in grmavla« je prav tako zapisano na strani kot »Smrt ma uržah« ter »V cile spraviti«. Da, narečje je spet v središču pozornosti. To so naše korenine in »v totan žobaru«, kakor pravi svojemu domačemu narečju Milka Kriegl, se da najbolje izpovedati čustva. »Srce je zraven.«

»Narečje zveni od vseh govorov najmehkeje« pravi Milka Kriegl. Ponekod je zelo tiho. Včasih tudi utihne in se spet pojavi. V zadnjem času je na Koroškem med slovensko narodno skupnostjo narečje spet močneje stopilo v ospredje. Prišlo je bolj v za

vest. V slovenskih koroških medijih je narečna beseda postala zelo glasna in vidna. Slišati pa jo je tudi mogoče na zgoščenkah s pravljicami v rožanskem, podjunskem in ziljskem narečju. Tako bodo otroci narečje lahko slišali tudi, če dedej, babica, atej in mama nimajo časa. Mnogi so narečje zapisovali in ga s tem reševali pozabe. Slavisti v Gradcu to delajo že več kot 30 let in vedo, da delo še ni opravljeno. Vedno znova pa so se v preteklosti našle osebe, ki so same začele zapisovati narečne besede in jih reševati pozabe. Izginjajo stari stroji, besede, s katerimi so jih poimenovali, gredo v pozabo. Spremenilo se je življenje in besede, ki so jih nekdaj uporabljali, niso več potrebne. Tudi »preglej« je taka beseda, ki jo je škof Alois Schwarz na podelitvi Einspielerjeve nagrade občuteno postavil v javnost. Marsikdo je na Koroškem zapisoval narečne besede, nekaj jih to dela tudi danes. Dva izmed teh sta Franc Kattnig iz Spodnjih Gorič in Milka Kriegl iz Zahomca.

Franc Kattnig in Milka Kriegl zapisujeta besede svojega narečja. Franc Kattnig: »V narečju se zjokamo!«. Milka Kriegl: »Nesreča za na-rečje je, da se s stvarmi izgubi tudi beseda!«

Vsaka nareč-na be-seda prinese toploto

VINCENC GOTTHARDT



osredki

Kuverta brez napisaPa se najprej ustavimo v Spodnjih Goričah pri Prosenu. Franca Kattniga je treba med mnogimi slikami, ki jih želi čim prej obesiti, in knjigami, za katere na policah ni več prostora, šele najti. To uspe. Nato uspe tudi Francu Kattnigu, da privleče na dan kuverto brez napisa, iz nje pa dragocen zvežčič z začetki zapisovanja govorice med Humom in Št. Jakobom v Rožu. Ta zvezek je odkril med zapuščino svojega strica Bertranda Kotnika. »Po naključju sem ga našel. Nanj sem postal pozoren, ko sem urejal zapuščino strica Bertranda Kotnika in je med vsemi kuvertami v škatlah izstopala samo ena: na njej namreč ni bilo napisa. Ko sem potem pogledal v njo, sem odkril zvezek z zapisom narečnih izrazov.« Od takrat je začel prepisovati ta slovar na računalnik. 700 gesel je imel stric zapisanih. »To prepisovanje ni bilo enostavno, ker je pisava zelo majhna. Lupa mi je pomagala.« Ko je imel vse te izraze prepisane, je bilo za Franca Katt

niga jasno, da bo sam začel zapisovati narečne besede. Do sedaj se jih je nabralo 2700. Pa še vedno odkrije kako novo. »Imam še cel kup listov, na katere sem si zapisal to ali ono besedo.« Pri tem pa je opazil, kako prav ima izrek »Vsaka vas ima svoj glas«, saj se je teh razlik med raznimi vasmi začel prav zavedati šele pri zapisovanju inačic. In že navede tudi izraz za iz kuhanega zelja skuhan močnik. V Spodnjih Goričah, »to je podhumški govor« pravijo tej jedi »četrtnjak«, v Svečah »cotej«, v Bilčovsu »kovač«, kje pa tej jedi pravijo »prdaž«, je pozabil. Narečje je za Franca Kattniga srčna zadeva. V zborni slovenščini se pogovarjamo z vsemi Slovenci, v narečju se zjočemo, to gre k srcu. »Narečje je najbolj emocionalni jezik. Vsaka beseda prinese toploto.« Tudi kaka že pozabljena. Včasih se pojavi tudi na skednju, ko se najde kak že nekaj let pozabljen predmet. »In beseda je spet za trenutek tu.« Zapisana v zvezek spet zaživi in je najdena.

Zapisovanje starih domačih besed je tudi najdevanje, kajti vedno manj ljudi pozna stare izraze, ki danes niso več v rabi. Iskanje in zapisovanje narečnih besed podhumškega govora je Franc Kattnig začel leta 2009, končati pa želi to letos jeseni, to je ob 100letnici rojstva p. Bertranda Kotnika.

Beležka s svinčnikom na vrviciPa se podajmo v Ziljsko dolino v Zahomec, na dom Milke Kriegl. Ene besede ji ni treba zapisati, ta je, če se pripelješ v vas, vidna od daleč. Ko so na Koroškem postavili nekaj dodatnih dvojezičnih napisov, so tudi v tej vasi pripisali na krajevno tablo ob nemškem napisu tudi Zahomec. Toda ta beseda je bila znana že prej. Zdaj je zapisana v javnem prostoru. V svojo beležko z abecednim registrom pa Milka Kriegl zadnji dve leti zelo pridno zapisuje besede domačega ziljskega narečja. Nekatere teh besed vidi dobesedno med potjo. Ko za



Vse kaže, da nekateri ne želijo, da bi v Tezaver slovenske-ga jezika zapisali tudi besedo »mrtev«. Projekt je namreč po tridesetih letih dela obtičal pri sedmem zvezku pri črki L-mi. Za dokončanje tega slovarja vseh narečnih besed na Koroškem je potrebnih še deset let, jezikoslovcev in seveda tudi denarja, ki ga ni. Ludvik Karničar pa še vedno upa, da se bo ta projekt, v katerem je poleg črk iz slovenske besede ovekovečenih še 500 posebnih znakov, dokončan v dogled-nem času. Čas je še, saj so Slovenci potrebovali, da so izdali svoj veliki Slovenski lingvistični atlas celih 80 let. Tako gle-dano je še zadosti časa. Da boste izvedeli, kakšen je odnos Ludvika Karničarja do svojega domačega narečja in do na-rečij nasploh, pa ne boste potrebovali več kot deset minut. Preberite naslednji pogovor z njim!

Najprej je narečje, potem zborni jezik. Kakšnega pomena je na-rečje za zborno slovenščino ter za skupnost, ki ji pravimo sloven-ski narod?Ludvik Karničar: V obirskih okoliščinah smo se najprej naučili domačega sočnega govora z vsemi registri. V cerkvi smo poslušali privzdignjeni pesniški jezik gospoda Holmarja, v šoli pri učitelju Polanšku pa se učili knjižne slovenščine. Obirščina je zaradi nekaterih standardnih refleksov manj oddaljena od knjižnega kot druga koroška narečja, tako da kakšnih težav z razumevanjem nismo imeli. Še naš hlapec je, ko se je vrnil iz cerkve, vedel povedati, o čem so gospod pridigovali! Veliko je vzrokov, zakaj so narečja pomembna, naj navedem le jezikovnozgodovinskega: so kontinuiteta od indoevropščine do današnjih dni in kot taka nadomestilo za zgodovinsko slovnico!Drugega sporazumevalnega sredstva kot krajevnih jezikovnih variant nekoč v starih časih na Koroškem in drugod vse do poenotenja slovenskega jezika sredi 19. stoletja, za katerega se je najbolj zavzemal razsvetljenec J. N. Primic v Gradcu, v glavnem ni bilo. Iz kompromisa protestantske osrednje tradicije, koroških in štajerskih elementov je nato nastal sodobni knjižni jezik, kot so si ga zamislile umne glave in ki je združil vse slovensko govoreče regije. Ob kulturi še danes velja za glavni steber slovenske identitete, na osnovi narodne zavesti se je v imenu slovenstva »narodil« narod, pa tudi slovenska država. Lepo bi bilo, če bi se tega zavedali tudi Kranjci, o čemer pa sem žal vedno manj prepričan.

So bila slovenska narečja v zgodovini vedno deležna tiste pozor-nosti, ki bi si jo zaslužila?Ludvik Karničar: Vsekakor. Začelo se je v predromantični dobi s slavističnim avtodidaktom Urbanom Jarnikom, ki je kot prvi opisal koroška slovenska narečja, posvečali so je jim Rusi (Srez nevskij, že leta 1841, Baudouin de Courtenay), nato Korošci sami (Scheinigg z opisom rožanščine, Grafenauer z akcentološko študijo o Zilji), Francozi (Tesnière o dvojini in nosnikih v Podjuni), Ljubljančani (Logar), Dunajčani (Isačenko s strukturalističnimi Selami, Paulsen z opisom ziljskih govo

O domačem sočnem govoru z vsemi registrigleda kak predmet, kako stvar ali kak detajl, se spomni tudi besede.Da si je pripravila zvezek, v katerega zapisuje besede, in k njemu z »žnurco« privezala tudi svinčnik, zato je kriv Franc Kattnig, ki jo je nagovoril, naj zapisuje besede ziljskega narečja. Od takrat Milka Kriegl ve: »Najbolje je, da imaš vedno listič pri sebi, drugače besedo spet pozabiš.« Najbolj pametno pa bi bilo za Milko Kriegl seveda, da bi imela svinčnik in list s seboj prav v cerkvi. Tam ji je ža marsikatera beseda prišla na »žin«, na misel. Seveda si jih je največ zapomnila. Ena taka je ime njive, ki ima opraviti tudi s cerkvijo. Pod cerkvijo imajo njivo, ki ji pravijo »zagrad«, v cerkvi pa je šla plačat mašo v »žagrad«. Škoda je samo za besede, ki jih večno že ni slišala in mora potem spet celo večnost čakati, da se jih spomni. Rada pa se spominja slike, ko so bili v Zahomcu manevri. Kure je sicer imela zaprte za ograjo, toda tokrat je bilo drugače. Vojaščina je bila najbrž zelo glasna, oklopniki so vozili skozi vas, kure pa so ušle. Ko je zvečer iskala kure, jih nikjer ni bilo. Potem pa že omenjena slika: oklepnik »ponzar« se je počasi peljal skozi vas, pred njim pa so čisto počasi hodile kure. Takole to formulira Milka Kriegl: »Kure so zvečer prikirikale in prikokrale mau.«Vse besede, ki jih ima zapisane v zvezku, je vnesla tudi na računalnik. Ko tako lista po svoji beležki, tudi opazi, pri kateri črki je največ besed, pri kateri pa najmanj. Črka K, ta ima največ besed, črka I pa samo štiri: »inde« (drugje), »ivarji«(majhni koščki lesa), »ibrčn« (odveč) in »ilati« (hiteti). Največja nesreča za narečje je, da »se s stvarmi izgubi tudi beseda«. Pa še nekaj, če se kake besede spomniš, je včasih tako, da beseda opisuje stvar, ki je ni več. Ziljsko narečje je težko zapisati, ker ima polglasnik (prekucnjeni e) več kvalitet, pa tudi a je poln vmesnih tonov. Vendar če je beseda zapisana, se že najde pravi vmesni ton. Milka Kriegl je ena redkih, ki tudi v Podjuni in Rožu govori v ziljskem narečju, njenemu »žobaru« pa ne uideta ne radio ne televizija. Na vprašanja v knjižni slovenščini odgovarja v narečju, »ker je narečje bolj mehko, gre bolj k srcu in ker v knjižnem jeziku stvari ne morem tako povedati, kot to čutim.« Za konec pa še opis v ziljskem narečju za ženo, ki ja zanosila. Kar več jih je: »So spet kvas postavili«, »So peč zanetili«, »Spet oglje tli« in »Črjiaz biti«. Še je nekaj prostora v zvezku z besedami ziljskega narečja. Ko bi Milka Kriegl vzela v cerkev tudi listič in svinčnik, bi bil ta prej poln. Toda že sedaj je čas, da se ji reče »Bgonaj«.

osredki Ko je teta pred kratkim Ludvika Karničarja pozdravila s starodavnim »Boh te sprimi«, se je takoj počutil kraljevsko-domače.Vsaka narečna beseda

prinese toploto


ko ljubiteljstvo postane življenjska naloga


O domačem sočnem govoru z vsemi registri

Sabina Zwitter-Grilc so-delavka ORF-a in filmska ustvarjalka, doma v Ziljski dolini, živi v Podjuni. Nje-ni hčerki govorita z očetom v podjunskem narečju, z njo pa v ziljskem.

»Rdaču« ali črneue« – kje je tu razlika?Kot pravi Ziljanki mi je bila prav tež-ka – kljub temu, da sva z možem že ži-vela dobro desetletje na Dunaju – pre-selitev v Podjuno. Moj mož – prototip pravega, trmastega Podjunčana – je bil prav vesel, ko je lahko zapustil veleme-sto in se vrnil v domači kraj. Znašla sva se v Žvabeku, kjer so se in se do danes suški rojaki in rojakinje borijo za obstoj naše materinščine, prav tako hrabro kot doma na Zilji. Do danes vozim avto, ki ga krasi ziljska tablica – sem in pač osta-jam Ziljanka.

Ko sem rodila prvo hčerko, niti sekunde nisem premišljevala, v katerem narečju, kaj šele jeziku, da se bom z njo pogovarjala. Tako sva mož in jaz z našo Ano, in potem tudi z Elo Ajdo, govorila od prvega dneva naprej vsak v svojem slovenskem narečju. Danes sta Ana in Ela Ajda v tem smislu perfektno dvojezični. Ko pogledata očeta, govorita podjunsko, če se pa obrneta v mojo smer, pa »pa našan«.

Pri Zilji so od starega očeta, do majhnega bratranca in sestrične – ki sta v tej starosti zadnja dva ziljska Mehičana – vsi veseli, da Ana in Ela Ajda govorita, kot da bi živeli v Draščah.

Ljudje se čudijo, da princip »one person – one language« tako dobro funkcionira in včasih sprašujejo, če si nista podjunščina in ziljščina le zelo prepodobni. Če izvedo, da podjunski »rdaču« po ziljsko pomeni »črneue«, je vse jasno. Pri nas doma je vedno luštno in včasih prespi cela horda lutkaric v naši majhni vili čiri čari. Upam se trditi, da je zaradi našega malega ziljskega jezikovnega biotopa v Gornji vasi ob Žvabeku v Podjuni število tistih mladih, ki vsaj pasivno obvladajo ziljščino, precej naraslo.

rov), kasneje Zdovc z mojstrsko analizo podjunskega narečja, Neweklowsky, SturmSchnabl, v Gradcu pa že trideset let teče projekt o inventarizaciji slovenskega ljudskega jezika na Koroškem. V Celovcu se z novo metodologijo uveljavlja Herta Lausegger, pa tudi tuji dialektologi se narečjem uspešno posvečajo, npr. T. Priestly v Kanadi in T. Pronk na Nizozemskem.

Katera beseda iz Vašega domačega narečja Vam je najbolj doma-ča in kakšen je Vaš odnos do narečja?Ludvik Karničar: Meni je vsaka beseda enako domača in dragocena, zanimata me le njena struktura in njeno sobesedje, več ne. Ko me je osemdesetletna teta prejšnjo soboto pozdravila s starodavnim »Boh te sprim«, sem se takoj počutil kraljevskodomače! In kakšen da je moj odnos do narečja? Ker kolikor toliko obvladam še vrsto drugih evropskih jezikov, je vprašanje enako duhovito, kot če bi me vprašali, kakšen odnos imam do svoje kože. Ugotoviti bi moral, da mi je bližja kot vse srajce, ki jih imam na izbiro.

Narečjem ste posvečali mnogo svojega časa. Najprej disertacija o obirskem narečju, nato pa desetletja dolgo sodelovanje pri tezavru slovenskega govora na Koroškem. Bo ta tezaver kdaj dokon-čan ali bo ostal nedokončan? V čem je pomen tega dela in kaj to delo pripoveduje?Ludvik Karničar: Dobrih petnajst let sem zbiral in zapisoval gradivo domačega govora in se čudil, kaj vse je v takem subsistemu mogoče! Čudil pa se je tudi ves strokovni svet, da se je v takem zakotju ohranilo tako besedno in duhovno bogastvo. Zdaj so informanti rajni, na papirju pa se je ohranil spomin na ljudi, ki so bili priča neverjetni ustni tradiciji, jezikovni izrazitosti in alpski poetiki. Bili so preprosti ljudje, ki niso videli od znotraj šolskega poslopja.

Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem je lani obtičal pri sedmem zvezku (črka Lmi), le malo še manjka, pa smo pri pomenljivi temi »mrtev«. Je to narečna konkordanca vseh koroških narečnih besed od Jarnika do 20. stoletja, semantizirana in razčlenjena po slovničnih in zemljepisnih načelih, nepogrešljiv slavistični priročnik za etimologe, dialektologe idr. Mučno delo, ki zahteva transkripcijo 500 posebnih znakov! Po skrajšanem postopku je potrebnih še 10 let, sicer pa so dialektološki projekti že po sebi dolgoročni projekti, npr. Švicarski idiotikon, ki so se ga lotili v 19. stol. in bo zaključen šele leta 2022 s predvidoma 17 zvezki. Trenutno žal ni denarja, naslednika nimam, ni pa za to nikjer tudi predvidenega delovnega mesta. Veseli me, da bo letos izšla vsaj disertacija moje sodelavke A. Žejn o poteku precejšnjega števila izoleks na južnem Koroškem s kartami in komentarji in bo to po svoje koroški lingvistični atlas, samostojno delo ob velikem Slovenskem lingvističnem atlasu, ki je izšel 2012 po osemdesetih letih zbiranja gradiva in priprav.


XIV

Milka Hartman, Zalka Kelih-Olip

ŠTIRINAJST DNI8

na svetlo dano

Šentjursko žegnajeZvoni lopu pvajeju,žegnaje v Šentjurju bo.Movžarji ži pokajuna zelienem hriberju.

Dečve krienčaju utor.Puobom pa za tua ni mor,dile zbijaju za raj,da bo špasa, bajže kaj!

Hiplahop bom rojovapa za piti dojova,ku moj puob t’k rad vinu mo,da za tua mi pušej do!

(iz rokopisa M.H.)

Jaz nič nemam, pa vse mom!Komu pa naj dom?Pred lietiku je biev drugočen sviet,v mojih licehše ta pruvi cviet –na pudstriešjegr sem zašva –dvia šajbi našva.

Joj sem sa razveselivaju kukorv svoj ramar skriva.Naj mi leape vaknu doju,ku zgradim sibajtu svoaju.

Pu nesreči burjašajbe je ubiva.Pa zatua bajtenism nič zgradiva.

Zaj skuaz tuje vaknu gvadam –pr moj miši!Tam v suseškisa kušoteta dvia hišiliepe, kekr vile,a nad manuso koj dilev rievščini čvaveški.

Pa si rjačem,naj jih moji, vile –z gnorjem sapeč koj igroju –moj kokoši!

Zaj v frtoškigvišnu su kojfeneji pa groši ...

Saj štu v bajti,ki pu lesu mo liep duhnič mi ne fali.Zasužen kruhmi muač deli.Ku sa večarv nuač zasukapa začujem v drievju čuka,mvaja rievščina sa v pesem zlije,ku deseta ura bije,pesem za manuv nuč zaspije.

Lejte, da je čvavek boagatpa čiprav jedan ves rvagat –Doara vola bogati,čiglih gnorjovvile ni!

(iz rokopisa M.H.)

Matjažavi hvačiH∂mb∂rt sta hati pa mama v C∂lovc šva,da b tu pa hu∂ni vštimava,b∂bca j‘ pa doma na vtroči hahtava.Tastariš pu∂b Matjaž,tu pa vi∂, če j vze∂v to qoraž,ji šov to∂ta v garaž,pa n∂ti v hanim hvaž,n∂šu han č∂rn maž,pa t∂q dovh se boriv,da jo hordobiv,pa qu j biv vesi∂v,da bo pu∂t h∂mb∂rt han druh farb dobiv.Pa qaj pomaha, j‘ maža hor na hvači tudi steqva,po si pa bav, qaj bota mam pa hati reqva,si pa šit∂r nav∂hu, da j qri z nu∂sa teqva.To∂ pa t∂q vsaq v∂hq vi∂,qam p∂s tac moli,če qri č∂rni bleči na hvačah nardi.

1992

Naša b∂bca j' zjutra horvstava,špi∂hli hordjavaKronen-cajtiži v ro∂či vze∂va pa brava.Qni dovh platlavase ž∂ hana dovspravlina raz t∂ št∂rt stran smejava.T∂da j‘ pa b∂bca vsa razježina djava:qaj b‘ bov, b‘ jes tejle mav narja posvava,viš∂n qnema hvanta, d∂b ha hordjava.Dedi pa hle∂da testi cajtižipa t∂q mav se smeji.To ti pa naj qn∂ sq∂rbi!Ta le za to∂ nar dobi,da qarqi hor qn∂ di∂!

1996

»Bo muca črez Drav, bo pa vse strav«N∂š Martin se na hvav postav,po j‘ pa q‘ mam p∂rletu,na vso mu∂č cvi∂lu, pa prav:mama, potro∂šti me t∂q mav!

Mama j‘ mav popihava,pa vasij pohlihavapa reqva:to∂sale q m∂ni se∂d mav,davš hvav hor na moj qri∂v djav,bo muca črez Drav,bo pa vse strav!

1992

MiLKa HaRtMaN ZaLKa KeLiH-OLiP



Mirjam Lampich ler je rojena leta 1991. Doma je na Radi-šah. Na Dunaju štu-dira umetnost no zgodovino in itali-janščino. Že ved no je rada slikala. Ob-časno dela to tudi sedaj. Želje, da bi se vpisala v kako umetnostno šolo, še ni opustila in vsako leto razmišlja o sprejemnem izpi-tu. V Muzeju mo-derne umetnosti v Celovcu vodi v slo-venskem jeziku po razstavah.

Aljaž Pestotnik obiskuje Višjo šolo

za gospodarske po-klice v Št. Petru. V zadnjih letih je po-stalo pisanje poe-zije del njegovega

živ ljenja. Dvakrat je bil tudi med zmago-

valci govorniškega natečaja ob Tisch

lerjevi nagradi.

Žvandrej suški o narečjuKu sm mihn biǝv pa u šuǝvu

hodu, smu tǝda vsi utroci svaveju med suǝbu mornvali pa sa duaru zastopili. Ku smu pa pudaji z dedejem krave bol pa ovce posli, su nam pa dedej vsokubart napuviǝdali koke storije, bol pa svaveje pesmi priǝd peli, pa jih nas naučili. Pa tuj žǝbrat, na pomet sa kaj naučt pa računat su nas učili. Tǝk, da sa je nam u šuǝli zvuǝ duaru gudivu. Mornvali smu pač u narečju, pu dumočem, pesmi bol pa pesmice smu sa u bol pismeni svavejščini učili. Vse je bouvu lǝpu pa prav.Pu šuǝlskem štrajku sa je pa čudnu vejku predevovu. Lidi su začali, kejkr su pač znoli, na svuaje utruake pa tuj na pǝse niǝmšku mornvat. U hliǝvu, kiǝr jih niša ni čuv, su pa na krave pa na drugu živod pa še pu svaveju mornvali pa učitali. Mi smu pa napre z dedejem svaveju mornvali, peli, žǝbroli pa sa na pomet napuviǝdat učili. Ni pa bouvu prav, da smu še mi noše dumoče narečje u javnem živleju zodi pustili pa misleli, da ni za na zun. Štǝk je pa svavejščine bouvu iz leta v letu mej čut. Zodne cajte pa sa zmiǝrm venč borti dugoja, da dedeji pa babice druč učiju vnuke pa vnukinje pu svaveju, čiglih, da svojih utruǝk svaveju nisu naučili. Zatuǝ sa mi pa važnu zdi, da sa zaj narečje druč puživla, pa tuj bol na svǝtvu doje.

aLJaž PeStOtNiK

Ni še slovoMeglene so že moje besedein v očeh orkester že pojema.Ne bova več dolgo stalaobjeta v sanje sanjin ne bova več obžalovala,da sva iz iste sklede pila.

Morje naju je naplavilona isto obrežje okamnelih besed.Ni še to slovo – vidiva se spet!

TišinaVetra pišin neskončnost oblakov.tihe sirenepozornih stražarjevoznanjajo nemir.Gasilski kamionigazijo skozi temačno puščavo,za seboj pa puščajosledi kapljic.Svojo zagnanostin svojo vnemoopravičujejoz gorenjem strasti,daleč, na oni strani,kjer so ptice utihnile.

že so zabrisane njihove sledi.Na žgočem soncukapljice izhlapevajo.

Nepotešen vonjam hlape.Nepotešenvdihavam prah,prah puščave,vode žejen,žejen besed.

Mirjam Lampichler. Brez naslova. akril na platnu. 2012.



Pripravila J E R N E J A J E Z E R N I K

Thomas, si nemški literarni zgodovinar in pisatelj, ki prihaja iz Madžarske, v Kočevju v Sloveniji pa ima svojo samozaložbo in družino. Kako je prišlo do te neobičajne mešanice?Thomas Schuster: Svojo ženo sem spoznal v Celovcu in po študiju z njo odšel v Slovenijo. Ker sem po več letih dela nenadoma ostal brezposeln in me nihče drug ni želel zaposliti, sem se moral odločiti: ali se prijaviti na Zavodu za zaposlovanje ali pa postati samostojni podjetnik. V nobenem primeru nisem želel ostati brezposeln in neaktiven, zato sem se odločil za podjetniško rešitev. Ta se je najprej razvijala zelo počasi in ideja o ustanovitvi založbe je bila nato zelo spontana. Kaj bi iz svoje izkušnje povedal o temi jezik in identiteta? Na Madžarskem si kot del nemške manjšine odraščal dvojezično, tvoji otroci pa zdaj v Kočevju odraščajo trijezično. Tudi kot založnik se posvečaš večjezičnim knjigam, kot avtor otroških knjig pa načrtuješ celo otroško slikanico v kar petih jezikih … Thomas Schuster: Večjezičnost me spremlja že vse življenje. Vendar pa prihaja morda prav zaradi tega do

precepov. V mojem primeru nisem ne Madžar ne Nemec – čeprav pripadam obema narodnostma –, zato raje rečem, da sem Podonavski Švab. Problem žal tiči v glavah večine ljudi; za Nemce sem Madžar in za Madžare Nemec. Zanimivo dejstvo je, da če bi bil uspešen in znan, bi me imeli vsi za svojega. Z večjezičnostjo, ki je zelo pomembna za mojo založbo, bi rad prekinil to enostransko usmerjenost in ljudem pokazal, da obstaja še kak drug način kot trmasto poveličevanje lastnega kot enega in edinega. Svet naposled ni samo siv.

V Celovcu in Kočevju si se že začel učiti tudi slovensko. Kako doživljaš ta jezik? Thomas Schuster: Kot lep jezik, ki pa se ga je zelo težko naučiti. Koroška ti ni tuja. V Celovcu si študiral, tu si spoznal svojo ženo, delaš s koroškimi avtorji, svojo dvojezično otroško knjigo »Mali Jan in njegova pošast Ham / Der kleine Jan und sein HammMonster« pa si že predstavil tudi v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu. Kakšen odnos imaš torej do Koroške?

poglejmo čez plot

Večjezične knjige so moj zaščitni znak

clas

sen

· moe

dria

ch

spra

chbr

ücke

n

classen

www.schuster-verlag.si

sprachbrücken

schustẹr

schustẹr

schu

stẹr

9 albrecht classent.h. moedriach

gedichte

»Das Gedicht ist eine Landkarte der Seele. Der Versuch, das

innere Wesen der Welt zu erfassen, gelingt den Wissenschaft-

lern auf ihre Weise, sachlich-nüchtern, während die Dichter

mit Hilfe ihrer Verse eine tiefere Topografie erforschen und

auf Erkenntnisse stoßen, die eigentlich nur musikalisch-

sprachlich zu fassen sind. Im Gedicht kommt das tiefe Wesen

des Menschen an sich zum Ausdruck, seine fundamentalen

Anliegen, Sorgen und Sehnsüchte. So abstrakt es auch sein

mag, so konkret meldet sich doch im Gedicht eine verschüt-

tete Stimme zu Wort und macht deutlich, wie sehr wir als

Kreaturen nicht nur Körper, sondern eben auch Geist sind.«

ALBRECHT CLASSEN

moedriach

3208847896199

ISBN 978-961-93208-8-47,90 €

Drei ausgefuchste Halunken mit einer bewegten Vorge-

schichte, die es aus unterschiedlichsten Gründen in die

Hitze der Sahara verschlug. Eine halbe Schatzkarte und die

Suche nach dem rätselhaften Ubu Waga führt ihre Wege zu-

sammen. Eine abenteuerliche Irrfahrt durch die Wüste be-

ginnt…

T.H. Moedriach erzählt die Geschichte der drei Gauner in

einem dynamisch, fesselnden Tempo und mit einer unge-

wöhnlichen, unerwarteten Auflösung.

moe

dria

ch

saha

ra fü

r dre

i

moedriachwww.schuster-verlag.si

sahara für drei

schustẹr

schustẹr

schu

stẹr

8 t.h. moedriach

roman

3208607896199

ISBN 978-961-93208-6-08,90 €

Eine Geschichte, die von vier Menschen erzählt, die sich im Krieg verlieren, um sich am Ende wieder zu finden. Imre Jabócza, Erich Brannen, Siegmund Staubitz und Anja Kore-nik haben eigentlich nichts gemeinsam und doch führt sie das Schicksal zusammen. Das Schicksal des Ersten Welt-krieges. In Episoden aus der Vergangenheit träumen die Fi-guren von einer friedlichen Zukunft. Dabei müssen sie die schmerzliche Erfahrung machen, dass sie selbst längst der Vergangenheit angehören. Die Technik des Krieges und die Geschwindigkeit der Welt haben sie überholt.

T.H. Moedriach beschreibt die Zeit der Grausamkeit in einer anspruchsvollen Form. Während er sich nicht so wie Ge-schichtsbücher an große Namen hält, zeichnet er vier Men-schen in ihrem Alltag. Realität und Fiktion vermischen sich dabei und zeichnen die Bitterkeit des Krieges, wie man sie nur in der Literatur zu finden vermag.

moe

dria

ch

der l

äche

lnde

krie

g

moedriachwww.schuster-verlag.si

der lächelnde krieg

schustẹr schustẹr

schu

stẹr

7t.h. moedriach

roman

3208537896199

ISBN 978-961-93208-5-38,90 €


11ŠTIRINAJST DNI XIV

Thomas Schuster: Koroška mi je zelo pri srcu, še posebej Celovec, saj spada med tista mesta v mojem življenju, s katerimi povezujem le pozitivne stvari. Kaj vse je na voljo v programu tvo-je samozaložbe Schuster? Si se kot za-ložnik na kaj še posebej osredotočil? Komu ponujaš priložnost, da pri tebi izda svojo knjigo? Thomas Schuster: Primarno bom izdajal otroško, strokovno in znanstvenofantastično književnost ter muzikalije, sekundarno seveda tudi leposlovje. Priložnost bi rad ponudil vsakomur, še posebej tistim, ki ustvarjajo večjezično. Več informacij najdete na moji spletni strani: http://schusterverlag.si.

Dvo ali večjezične knjige so torej tvo-ja prepoznavna blagovna znamka. Za-kaj je to zate tako pomembno? Thomas Schuster: Večjezične knjige so moj zaščitni znak, še posebej pri otroški in strokovni književnosti ter poeziji. Ljudem je treba pokazati, da vsebujejo večjezične knjige veliko dobrega in prispevajo k povezovanju in razumevanju različnih kultur.

Če razumemo jezik, s tem mislim tuji jezik, potem bolje razumemo tudi soljudi. Poleg tega sem trdno prepričan, da bodo takšne knjige v bližnji prihod nosti zelo popularne.

Kakšne vizije in načrte imaš za svo-jo samozaložbo? Kaj bo pri tebi izšlo v kratkem? Thomas Schuster: To ni načrt, ampak strogi cilj, ki zahteva veliko časa in potrpljenja: razmišljati želim celostno in se ne osredotočati samo na majhne stvari. Torej: ne želim se osredotočiti le na določeno regijo, temveč želim biti že od samega začetka dejaven mednarodno, globalno. Uspeti samemu in skoraj brez proračuna je zelo težko, vendar se pred tem ne smem ustaviti. Pri tem me na srečo podpira veliko ljudi. Upam pa, da mi bodo tudi v prihodnje ljudje pri tem pomagali – tako finančno kot tudi s svojim znanjem. Trenutno so v pripravi tri otroške knjige, med katere spada tudi samostojni projekt o slonu z imenom Lufi, nekaj znanstvenih del na mednarodni ravni na temo teozofije in seveda mednarodno leposlovje iz Rusije, ZDA, Avstrije, Slovenije in Madžarske.

Tudi sam si avtor. Kaj vse pišeš?Thomas Schuster: V prvi vrsti znanstveno fantastiko, v zadnjem času pa tudi otroške knjige. Poleg tega sem z drugimi avtorji že objavil tudi pesmi. Ker mi ni všeč enostranskost, se preizkušam v različnih žanrih. Mislim pa, da bom kot avtor ostal pri znanstveni fantastiki in otroški književnosti ter se osredotočil samo na to. S čim lahko avtor danes doseže bral-ce? Kaj pomeni zate ubirati nove poti v književnosti? Thomas Schuster: S kičem in dekadenco. No, to je grobo rečeno. Čisto tako tudi ni. Ljudje so na splošno nag njeni k voajerizmu in zelo radi berejo biografije zvezd in znanih oseb. Vendar pa je ljudem všeč tudi nenavadno, na primer duhovno in apokaliptično.

Osebno mi je všeč eksperimentalno. Vendar to sploh ni cenjeno, ker sploh ni ali pa je zelo slabo razumljivo. Tukaj bi se rad skliceval na svojo znanstvenofantastično serijo: Astrogacija Konkordija. Doslej so iz te sage izšla tri dela.

Večjezične knjige so moj zaščitni znak

Kdo je Thomas Schuster?Thomas Schuster, rojen leta 1980 v mestu Kaposvár na Madžarskem, zdaj živi v Kočevju. Je literarni raziskovalec, kolumnist, prevajalec in pisatelj, sam sebe pa bi označil za »novatorja in iskalca«. Poleg znanstveno-fantastičnih roma-nov se posveča tudi pisanju otroške književnosti, gledaliških iger in satir. Konec leta 2011 sta izšla prva romana znanstveno-fantastične sage »Astrogacija Kon-kordija« z naslovom Popoln sistem in Nexus, leta 2012 pa se je saga na osupljiv način razširila še za eno dramo/scenarij z naslovom Človeški ogenj. T. H. Moedriach ubira nove poti v književnosti in pri tem ohranja tradicionalne danosti. To se kaže tudi v objavljeni pesniški zbirki Ljubljena boginja Maja in v drami Ko opoldne zazvonijo zvonovi.



feinigovi moli & duri

Peti pesmi v narečju ali ne?Kdo ne pozna zbiratelja naših pes mi Franceta Cigana in njegovih nabranih pesmi, ki so pogosto uporabljale neko zmes narečja in govorjene slovenščine? Podobno sem videl tudi pri Pavlu Kernjaku, da je svoje najbolj znane pesmi napisal ali priredil kar po domače, kot mu je »žnabla šva«, pesmi s knjižno slovenščino so sicer tudi pogosto zelo lepe, jih pa morda zbori ne pojejo pogosto.

Vem, kako zelo je nekatere, ki jim je rožansko narečje drago, bolelo, kadar smo slišali Mojcej, oh Mojcej, ki jo je zapela nekdanja sestava Slovenskega okteta, in to z nam čudnim Mojcej ejem. Dolgo sem poslušal opazke zaradi tega.

Je že tako: pesem, zapeta v originalni narečni obliki, je globoka in prepričljiva, ni pa nujno dobra za eksport. Če je nekoč veljalo, da Ziljani težko razumejo Podjunčane, če vsi govorijo v narečju, velja to gotovo nekoliko še danes. Na drugi strani pa včasih tudi že sama melodija ali pa ritem prepričata, drugače ne bi slišal po cerkvah take pesmi, kot je Yakana, Yakanere. Prepričan sem, da nihče ne razume teh besed, nisem pa še slišal, da bi se kdo zaradi tega pritožil, tudi ne od takih, ki vedno trdijo, da slovenske cerkvene pesmi mnogi ne razumejo več in da naj se zato poje v drugem jeziku.

P.S.: Obdelava naših domačih koroških pesmi je gotovo rešila marsikatero pesem pred pozabo. Na dvojni zgoščenki, ki jo je izdal Slovenski komorni zbor pred desetimi leti, so zbrane morda najbolj priljubljene melodije, ki jih je zapisal Oskar Dev (18681932). Od 43 narodnih pesmi najdemo tam 23 koroških, v glavnem so iz »Ziljske doline in Podroža«.

A n d r e j Fe i n i g

»Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, od začetkov do leta 1942« pod vodstvom prof. dr. Katje SturmSchnabl je zahvaljujoč intenzivnim dialogom s 160imi mednarodnimi avtorji postala velik medkulturni in inovativni znanstvenoraziskovalni projekt. Posebno pozornost smo posvečali sami pravilni rabi pojmov oz. terminologiji, tako tudi etnološkemu pojmu Rož oz. »Osrednji južni Koroški«.Pokazalo se je namreč, da pomeni geografski pojem Rož nekaj drugega kot pojem »Rož« pri etnologiji in da bomo vsi seveda najprej mislili na čudovito dolino pod Karavankami, če mislimo na Rož. Vendar sta v slovenskem etnološkem leksikonu Slovenija in zamejstvo razdeljeni v 96 etnografskih regij, mdr. Koroška v skoraj mitično trojico »Rož, Podjuna, Zilja«. Kanalska dolina je svoja regija, Strojna, kjer govorijo podjunščino, pa pripada mežiški regiji. Zato je dobro vedeti, da zajema etnološki pojem »Rož« celotno območje, ki ga slovenski geograf Svetozar Ilešič že leta 1971 pravilno pojmuje kot »Osrednja južna Koroška«, saj zajema poleg Roža tako Gure, znameni

to Celovško polje in Osojske Ture ter v zgodovinski perspektivi tudi Možberško gričevje severno od Vrbskega jezera in Gosposvetsko polje ter Hreblje. Medtem ko bi morali pri etnološkem pojmu »Rož« tudi v slovenščini vsakič dodati še »v smislu slovenske etnološke regionalizacije«, je pojem »Osrednja južna Koroška« povsem razumljiv in uporaben za vse znanstvene stroke, za geografe, etnologe, zgodovinarje in za dialektologe. Tudi v medkulturnem dialogu je primernejši, saj sta tudi pojma »Südkärntner Zentralraum« (angleško Central South Carinthia), ki sem ju tvoril, povsem jasen. Dodatno pa sami sebe ne zreduciramo v lastnih očeh kakor v očeh drugih na pravljično dolino pod Karavankami. Naša etnološka in splošna kulturna zgodovina je še bogatejša in si zasluži primerno pravilno terminologijo: V osrčju južne Koroške je Osrednja južna Koroška, kjer govorijo t.i. »rožanščino« oz. (bolje) »osrednje južnokoroško narečje«, ki se razdeli v govore oz. podnarečja »Zgornjega Roža«, »Spodnjega Roža« in »Celovškega polja« oz. »poljanščino«.

O pojmu »Rož« in o »Osrednji južni Koroški« ter o rožanščiniNova dognanja iz »Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, od začetkov do leta 1942« pod vodstvom prof. dr. Katje Sturm-Schnabl

B o j a n - I l i j a S c h n a b l



»A sa ne boš pučesov?« me je, dijaka, večkrat opozarjala mati zjutraj, ko sem se odpravljal ves zaspan na vlak. »Pa zanuəsnce ne puzobi,« seveda iz blaga. Papirnatih robčkov pri nas doma še nismo poznali.

Koroški Slovenci smo nekoliko plašni in zadržani. Za narečja moramo skrbeti sami, na vasi in na ulicah v mestu. In z narečji delati. Najnovejši tehniki naklonjeni mladinci zatrjujejo, da si najbolj čustvene in napete smse pišejo v narečju. Zadnja leta smo se le opogumili. Odločneje govorimo materinščino v javnem prostoru, sporočila v narečju pošiljamo celo po etru. Slovenski spored ORFa obiskuje starejše ljudi, ki opisujejo življenje z narečnimi besedami. Besednjak dopolnjujemo seveda tudi z drugimi jeziki, z angleščino, nemščino, italijanščino. Da bi imeli jezik pod nadzorom, je sicer močna želja, jezika pa človek ne moreš ograditi z obzidjem. Spreminja se, pa naj so pravila še tako trda.

Yezikownokulturno wprashanye“ ne zbuja skrbi samo nam. Nemško govoreče »Denglish« močno moti. Imena podjetij, ne samo avstrijskih, tudi nemških, poimenujejo radi angleško. Ko so zamenjali lastnika, so spremenili tudi ime. Gostilna je postala »Pub«, kavarna »i fratelli« ali »pazzo«, nova podjetja seveda poimenujejo »thinking«. Nezaželeno dejstvo pa gledam bolj strpno, demokratično. Zapleten pojav je že star. Karl Kraus je že pred sto leti pisal o tej brezupni zadevi, pojave imenoval »Desperanto«.

Domovina človeku leži na jeziku. Narečno obarvana izgovarjava mu ostaja desetletja, se spreminja zelo počasi. Odkar znam misliti, je zame uganka, zakaj velja pristno dunajsko narečje, narečje gorskega kmeta iz Labotske doline ali iz Mölltala za nemščino, slovenska narečja pa nekateri Korošci poimenujejo z besedo, ki mi še vedno pusti izgubiti mirnost. Zaradi zlobne besede »windisch« moram loviti ravnotežje. Vsakemu zagovorniku »windischarske teorije« je treba samo primerjati, kako nad 90 let stare ženske molijo v narečju »Oče naš«. Nato molitev primerjati s pisno slovenščino. Praktično ni razlike.

Slovenska kulturna društva in Narodopisni inštitut Urban Jarnik so nosilci pobude za nastajanje občinskih zemljevidov. Prvi zemljevid je dosežek neutrudnega dela kotmirškega

domačina ter slovenskega prosvetaša Jozija Packa. Vzorno nam ponazarja izvirna ledinska in hišna imena v treh jezikih. Karta je jezikovna zgodovina. V narečju, zborni slovenščini in – če obstaja ustreznica – v nemščini.

Na karti občine Kotmara vas so imena s krajepisnim poreklom samo slovenska. Hurne Hnile (gornje njive), Trauvənčə, Pusovje ali Vasovje. Tudi imena vasi najprej v narečju: Zvənina/Zvonina/ Schwanein, ali Jivovje/Ilovje/Lambichl. Tiskani so tudi zemljevidi Šmarjete v Rožu ter Škofi č. Zemljevidi v merilu 1 : 5000 so na voljo za ceno enega piva, v obeh knjigarnah v Celovcu. Moje pribežališče je prostor, kjer najpogosteje sedim. Tam si lahko z užitkom ogledujem – tudi če me muči pogostno iztrebljanje (za hec »driska«) – na steni pripopane zemljevide.

Jejžəš in Mara, kako smo se doma »pr Frlinu« čudili, ko je pliberški podjetnik s priimkom Stöckl ob cerkvenih praznikih pred cerkvijo v Šmihelu prodajal sladki, okusni met. Od kod priimek Stöckl? Pride od manjševanja prvega nadstropja? Pa smo med »bajsanjem« (pleskanjem) kuhinje in dnevne sobe doma sneli vrata s štekljev – in razumeli. Naš sosed Uzimcov Anza pa je včasih prišel na obisk s palico, ki je imela železno konico, štekelj. Spretno prikrivana zloba, je tedaj brez pridržkov izrazil svoja čustva danes že rajni oče.

»Za Bvažjə deli«, bi čistə vəhkə rekli, štək pa riəsn ne gra. Letos, na slovenski kulturni praznik, nas je v Šmihelu očaral mladi Luka Stern. Bral je iz svojih del. Izidor in Franc ga pijeta kot žolni. Medtem Francu ptica žolna na hiši preluknja toplotno izolacijo iz stiroporja. S kljunom močno tolče le ponoči. Zato Franc slabo spi. Zjutraj pa, o čudo, leži na gurici (dvorišču) – sredi poletja – bel sneg.

Mene je Lukovo delo spominjalo na himno »Zdravljico«, ki jo je prilagodil zahtevam sodobnega časa. Luka ima dober pesniški izraz. Umetniški ustvarjalec pa potrebuje umetniško ime, kratek slovenski priimek – Strn, ki bode. Strn pride iz narečne besede »strniše«. To je po žetvi preostali del žitnih stebel. V nemščini priimek brez samoglasnika ne deluje. Zato pišejo Stern.

gregejevi citati

“

Domovina leži človeku na jezikuG r e g e j K r i š t o f

Karta slovenskih narečij, ki sta jo leta 1983 izdelala Tine Logar in Jakob Rigler, leta 2011 pa dopolnili Vera Smole in Jožica Škofi c.

Posebno geslo: Celovško polje

V »Enciklopediji slo-venske kulturne zgo-dovine na Koroškem« je zajeto tudi geslo Ce-lovško polje. V tem kulturnozgodovinskem geslu je mdr. opisano osrednje zgodovinsko, vendar v javnosti manj recipirano koroško na-rečje, to je poljanšči-na Celovškega polja, ki ga je v svoji disertaci-ji opisala Katja Sturm--Schnabl že leta 1973. Poljanščina velja v znanosti kot prehodno narečje med rožanšči-no in podjunščino s fo-netičnimi, morfolo-škimi in leksikalnimi lastnostmi na obeh ob-močjih.



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

»Vsaka vas ima svoj glas,« se glasi znani izrek o razno-likosti slovenskih narečij, ki so posebno bogastvo tega prostora, v katerem živimo. Narečja so definirana kot prostorsko omejene oblike jezika, ki se že v sosedni vasi spremenijo – celo do te mere, da se sosedi ne razumejo več dobro. Da pa ta definicija ne drži stoodstotno, doka-zuje izjema literarnega glasu Florjana Lipuša, dobitnika Prešernove nagrade leta 2004.

Lipuševa knjižna besedila so prispevek k ohranjanju narečnih izrazov oz. k zavedanju o narečnem bogastvu; v utemeljitvi nagrade beremo: »Zanimiva posebnost je Lipušev slog, ki pomeni opazno obogatitev slovenskega jezika. Globoko je zasajen v koroško narečje, hkrati pa osebno stiliziran po meri sodobne, moderne literature. Vsebuje dražljivo napetost med narečno arhaiko, ki jo vzdiguje v književni jezik, sodobno izražanje pa potaplja nazaj v starodavni ljudski govor. V času globalizacije, ki se dogaja na vseh območjih našega življenja in mišljenja in nam zožuje izražanje v 'neotelegrafski jezik' sodobne komunikacije, kot temu pravi Umberto Eco, je Lipušu uspelo nekaj pomembnega. Uspelo mu je oživiti zanimiv in bogat del slovenske jezikovne arhaike, ga umestiti med tokove današnjega branja in ga dati v čutenje in vedenje naši civilizaciji, ki opazno izgublja nekatere prvinske, najbolj ozemljene plasti izražanja. Pri tem je dobro vedeti, da gre v Lipuševem primeru za jezik, ki se zelo od blizu bori s svojo smrtjo in tudi zato zna biti nenavad no tvoren in zelo močan.«

Tako je bilo zapisano pred devetimi leti – in jezikovne smrti še vedno ni, nasprotno, prav akcija »Slovenščina v družini – govorim po domače« je dodala nove energije trudu za ohranjanje družinskega jezika tudi v obliki narečja. Iskanje pomena domačih izrazov po radiu je na primer lepa naloga za jezikovne ugankarje.

Taka naloga ugibanja pomena besed čaka seveda tudi bralce knjižnih del Florjana Lipuša. Pisatelj vpleta v svoja besedila izraze, ki jih ne poznamo več vsi – in šele njihovo razvozlavanje omogoča popolni literarni, bralni užitek. Priznam, v romanu Boštjanov let mi npr. ni uspelo odkriti vseh besed – v večini primerov pa sta mi pomagala slovenskonemški slovar Antona Janežiča in obširni Maks Pleteršnik; letega najdete tudi na spletni strani Inštituta za slovenski jezik Slovenske akademije znanosti in umetnosti: http://bos.zrcsazu.si/pletersnik.html.

Kar odpravite se iskat narečne besede v Boštjanovem letu: njena svita je posejana z rožkami / spustita se v hriber / pirha ne bo več popasla zare / po gruntu, na katerem je pasel svoje bravke / plot obroblja strnokoš / Do goda je Boštjan spet doma.

Pa še to: s Pleteršnikovim slovarjem zasledujete tudi pot Petra Handkeja (nazaj) k slovenskemu jeziku, kot opisuje v romanu Ponovitev.

M i h a V r b i n c

Ko narečne besede postanejo del knjižnega jezika

Lipuševe knjige – obogatitev slovenskega jezika



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecP R I L O G A

Preprosto, hitro in dobro 2 – je naslov nove kuharske knjige, ki jo je pretekli teden predstavila avtorica in

moj strica kuhanja Maria Streinbrugger. Podnaslov Kuharica za vse letne čase nam zgovorno pove, da je upokojena učiteljica kuhanja, serviranja in vede o prehrani, do leta 2003 je poučevala na višji turistični šoli v Beljaku, kjer tudi živi, pri snovanju knjige upoštevala ritem narave. Po prvi knjigi, ki je izšla leta 2006 v naši založbi – Preprosto, hitro in dobro 1 – Kuharica za vse priložnosti – se Maria Steinbrugger posebej posveča praznovanjem med letom, poleg okusnih receptov, ki so zelo raz noliki in jih odlikujejo preprostost in zdravi ter domači izdelki, posreduje tudi koristne nasvete. Vsakdo, ki prideluje zelenjavo in sadje sam, ve, kako pomemben je svež in sezonski sadež. Po tolikšnih škandalih v živilski industriji tudi vedno bolj cenimo biološko pridelane izdelke. Za pomlad avtorica posebej priporoča kolerabo,

beluše, korenček, špinačo, puranje meso s svežo zelenjavo, zavitek s polento in porom, kolač z rabarbaro ali pa tiramisu z jagodami. Vsak letni čas ima svoje praznike. Tudi za te je kuharica dobra spodbuda – po geslu skupno praznovati – skupno kuhati – skupno jesti. Posebej za otroke je zabavno, če smejo pomagati pri pripravi hrane in kuhanju. Številni nasveti odlikujejo knjigo: npr. kako se zdravo prehranjujemo ali kako zamrznemo gobe. Maria Steinbrugger svetuje za zdravo življenje: za vsak dan 5 pesti sadja, zelenjave in solate polnovredne izdelke 1,5 do 2 litra tekočine največ 3krat na teden meso ali

klobase najmanj 1krat na teden ribo visokokakovostna olja in maščobe jesti z užitkom.

O svoji knjigi pravi avtorica: Z veseljem sem po prvi kuharski knjigi napisala drugi del. Rezultat je kuharica za vse letne čase. Tudi pri teh receptih sem skrbno upoštevala sveže, sezonske in domače izdelke. Moja knjiga vsebuje naslednja težišča: točne in izčrp no opisane recepte, recepte, ki jih je mogoče variirati, dobro razpoložljivost sestavin, alternative z manjšo količino maščobe in sladkorja, način priprave, ki je blag s surovinami, uporabo polnovrednih izdelkov, opozorilo na zdravstvene vidike pri uporabi različnih vrst zelenjave in žita, vegetarijanske jedi in spodbude za raznolik jedilnik v družini.«

Kuharske knjige postajajo vedno bolj priljubljene

Preprosto ku-hanje po sezo-ni s svežimi in domačimi iz-delki. Nad 240 receptov za vsak dan poskrbi za raznolikost v prehra-ni. Vsak let-ni čas ima svoje praz-nike, tudi za te kuharska knji-ga Marie Stein-brugger posre-duje ideje in spodbude. Raz-nolike recepte, koristni nasve-ti in čudovite sli-ke za začetnike in profesionalne kuharje.

Kuharica za vse letne čase

Maria Steinbrugger

222EINFACH, SCHNELL UND GUT

Das Kochbuch für alle Jahreszeiten.

Kaj potrebuje-mo za kuhanje?

100 gramov ljubezni1 ščepec časa3 žlice časa1 lonček izostre-nega čuta3 popke okusa50 gramov po-trpežljivosti in časa



IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

Že od najzgodnejšega, še preden sem shodil in spregovoril, mi je zvenela na ušesa iz ust moje mame in mojega ati

ja domača slovenska – rožanska narečna beseda, prvo ljubkovanje (»Je pa tak posrečan puәb«), pa tudi ukazovanje (»Jozi, vstanә, krave past!«). Odraščal sem v Podjerberku, majhni vasici okoli Jerberka med Škofičami in Št. Iljem (ne »Šentiljem«, tega šenta je privlekel svojčas na Koroško bradati iz takratne zdaj rajne Jugoslavije in je na mah jezikovna stroka kar pavšalno preimenovala vse svetnike naših južnokoroških vasi v šente). Nadvse škoda se mi zdi, da z naslednjo generacijo komaj opazno izginjajo tudi avtohtona, narečno obarvana domača hišna imena, jezikovni biseri naše ljudske kulture. Okoli Jerberka so (bili) Tavčar, Čudnәk, Čižnar, Rožanc ... in pri nas Andrej. Tega Andreja so na pročelju hiše prepleskali in zdaj sem zadnji, ki se še zavedam, da sem se rodil pr Andrejә; zato ostajam ponosno »Andrejov Jozi«. Z domačim narečnim govorom so mi starši kot samoumevno položili v dušo zavest in ponos do slovenskega jezika in z njim do kulture. Nato so me poslali na šolanje, ki me je nekoliko oddaljilo od svojega domačega bisera, rožanskega narečja severno od Drave.Ko sem se vrnil kot učitelj glasbe in slovenščine nazaj na Koroško, sem izbiral ti. »zahtevnejšo« literaturo in izvajal s svojimi prvimi dijaki večidel klasič

ne skladbe, pripravil mdr. Župančičev recital blagozvočno in zborno fonetično. Šele dosti pozneje se mi je uho in srce odprlo za dotlej pokriti biser domačega narečja in ljudske pesmi. Začel sem jih zbirati med domačini; nekaj sem jih zapisal (»Zašribi jәh, da se kna bojo zhuble – pa pujte jәh, da se bojo spet šlәšale!«). Ko smo jih svojčas z »Vaščanә« prepevali z odra in sem poslušalcem marnval v domačem narečju, je nastalo posebno

ozrač je domačnosti, srčnosti in identifikacije s pesmimi in z jezikom; tudi pri teh ljudeh, ki knjižnega jezika niso vešči ali so se od slovenskega okolja iz kakršnihkoli razlogov že poslovili (»Tabe pa zastopәm ...«). Slovenska narečna beseda z odra je na začetku celo iritirala, češ da je narečje bolj »za doma, za na vәsә, pa za taberne«.Zdaj, na starejša leta, ko mi sega pogled nazaj v otroštvo, moram ugotoviti, da mi je predvsem mama (očeta sem izgubil vse prezgodaj) podarila najdražje: svojo ljubezen in z njo mojo zdajšnjo simpatijo do

domačega slovenskega narečja in do ljudske pesmi. Odprla mi je okno v svet odkrivanja in spoznavanja široko razpredenih zvrsti knjižnega jezika in bogate glasbene kulture.Študij in življenjski izzivi so me nadgradili z ljubeznijo in spoštovanjem najintimnejšega – do jezika in pesmi ter občudovanje in čutenje zanju.

JOŽKO KOVAČIČ... nekaj misli o osebnem odnosu do narečja in do ljudske pesmi

» Zašribi j h, da se kna bojo zhuble «

e


narečje - kulturna priloga nedelje - maj 2013

Documents