družinska priloga - civilni pogum

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AŽ E N E • O T R O C I

Dvigniti glasc i v i l n i p o G u m

O K T 1 1

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetnik [email protected]

U V o D N I K

Nagrada za tri pogumne ženske

V dneh, ko sem načrtovala pričujočo številko družinske priloge, so na Norveškem razglasili letošnje dobitnice Nobelove nagrade za mir. Da, prav ste brali – dobitnice, in to kar tri. V 110letni zgodovini te ugledne nagrade je bilo le 11 žensk nagrajenih. Veselje nad imenovanjem je posebej med ženskami upravičeno veliko. Saj so se vse tri z nenasilnim delovanjem zavzemale za varnost in pravice žensk, in to v državah, kjer te pravice teptajo z nogami. Nagrado si delijo liberijska predsednica Ellen Johnson Sirleaf, aktivistka za mir Leymah Gbowee, prav tako iz Liberije, in Tawakkul Karman, urednica in aktivistka za človekove pravice v Jemenu. Ellen Johnson Sirleaf je bila leta 2005 izvoljena za predsednico države Liberija. Uspelo ji je, da se je v državo, kjer je 14 let divjala državljanska vojna, polagoma vrnil mir in se je utrdila socialna in gospodarska moč države. Pri tem delu za mir je imela pomemben delež mirovna aktivistka Leymah Gbowee. Organizirala je nenasilne protestne akcije žensk in mater proti takratnemu liberijskemu predsedniku. V znak čistosti in želje po miru so vse udeleženke protestnih akcij nosile bele obleke. Začetki dela za mir so bili za 32letno Tawakkul Karman iz Jemena, ko je doživela, kako je šejk pregnal družino z njenega posestva in se ga polastil. Od takrat velja jemenitska žena Tawakkul Karman za razpoznavni obraz demonstracij v glavnem mestu Sanaa.Tri ženske, ki kažejo s svojimi dejanji, kaj vse je mogoče spremeniti, če se kdo pogumno postavi po robu nasilju in za to svoje delo pridobi še druge. Ne vem, ali bi sama zmogla tako velika in korajžna dejanja, saj se žene s svojo aktivnostjo ustavljajo režimu, ki ni nič mil v svojih grožnjah in nasilju. In vendar imamo vsi v vsakdanjosti dosti priložnosti in izzivov, ko lahko povzdignemo svoj glas: ko se širijo laži, se godi krivica, se obrekujejo in zapostavljajo soljudje, ko se teptajo državljanske pravice. Letošnje Nobelove nagrajenke so nam lahko v zgled.

Slika na naslovnici: Nekdo mora začeti in navdušiti druge.

p o r t r e t

Razgled jima je bil pomem-ben. Glede kraja pa je bila izbira kar hitro določena.

»Drava se mora videti,« je rekla Tatjana. Za Matija pa je bilo ja-sno: »Če že hiša, potem ne v me-stu, ampak na podeželju, kjer je mir.« – To imata Tatjana in Mati-ja Kampuš sedaj že pet let v Dov-či vasi nad Žihpoljami z razgle-dom na Karavanke in na delček Drave. Pred to kuliso dorašča-ta tudi njuni hčerki Ana (2 leti in pol) in Lea (šest mesecev).

Tatjana je doraščala na Žih-poljah, Matija v Celovcu. Tatjanina družina ni bila

muzikalična, Matijeva že. Ko se je rodila Ana, je bilo jasno: Tatja-na, do takrat zdravnica na Klini-kumu v Celovcu, bo ostala doma pri hčerki. Tako je tudi še da-nes, ko se je pred šestimi mese-ci družini Kampuš pridružila še Lea. »Da sem lahko doma, to je poseben luksuz, ki ga lahko da-rujem hčerkama,« pravi Tatjana. Svojo dobro stran ima tudi to, da sta hčerki narazen samo 24 me-secev. Tako se skupaj igrata in »imata druga drugo«. Doma pri hčerkah želi ostati Tatjana »kla-sično konzervativno« tako dolgo, dokler bo le mogoče. Ta čas pri otrocih opiše Tatjana takole: »To je za zdaj najlepši čas mojega ži-vljenja in ga doživljam kot veliko darilo. Hvaležna sem, da lahko dan za dnem vidim, kako hčer-ki doraščata.« Ko Tatjana sku-ša opisati, kako zelo jo osrečuje sedanje življenje kot mamico, si pomaga z rekom, ki ga je večkrat slišala od svoje stare mame Ljud-mile Sienčnik: »Pogled v otroško oko je paradiž!« Matija, ki je medijski strokovnjak v Celovcu, se zaveda, da je vse premalo časa pri svojih dorašča-jočih hčerkah. Zato je zanj čas posebna tema. Besedo čas doje-ma predvsem kot nekaj, kar mu v zvezi z njegovo družino dela sla-bo vest. Ker je premalo časa pri njej. Zato so mu konci tedna sve-

Nabiranje jabolk je poseben projekt

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Družina Kampuš

p o r t r e t

D o v č a v a s

Nabiranje jabolk je poseben projekt

ti. V teh dveh dneh dobiva pojem čas pri Kampuševih v Dovči vasi poseb-no definicijo. Čas pomeni dopustiti, da se stvari dogodijo. Čas se ne meri več v minutah, čas je enota za drago-cenost skupaj preživetih trenutkov. Matija: »Zame je pomembno, da ob koncih tedna otroka spremljam pri njunem razvoju. Otroci morajo do-živeti, kaj je samozavest, kaj zaupa-nje in videti in čutiti morajo, da ima-jo tudi atija.«

Veliki projekti Nabiranje paradižni-kov ali jabolk se lahko razvije v veli-ki družinski projekt. »Smo pač dve uri na vrtu, da naberemo nekaj para-dižnikov. Pa sta prav ti dve uri zelo dragoceni. Tudi vse okrog nabiranja pradižnikov je zelo pomembno. Če gremo pobirat jabolka k naši mali ja-blani, je to projekt. Nazadnje imamo v rokah štiri jabolka. Več jih drevo še

ni rodilo. Doma v dnevni sobi pa še enkrat podoživijo, kaj vse so doževe-li ob nabiranju jabolk. Spominjajo se tudi hrušk, ki so jih nabrali ob poti in jih potem ponudili ovcam. Ali spre-hoda s hčerko po vasi, ki sosedi izva-bi stavek kakor: »Ta drugi jezik tudi znam!« in potem pogovor z Ano na-daljuje v »ta drugem jeziku«, ki je na vasi v spominu mnogih še živ. Za še več takih doživetij bi bilo treba še več časa. Tatjana: »Neverjetno, kako čas sedaj, ko otroka doraščata, hi-tro mine. V tem primeru bi lahko bil neskončen.« In Matija: »V bistvu je vsak dan prekratek, pa čeprav se nam nič ne mudi.«

Posebej dragoceni trenutki pri Kampuševih so skupni obedi. Tatjana: »Vsaka jed je pri nas

nekaj posebnega. Včasih sedimo tudi več kot eno uro.« Ob nedeljah pride

na mizo posebna specialiteteta: ajdo-vi žganci. Matija: »Teh sem bil nava-jen od svojega otroštva. Jedel sem jih pri svoji stari mami. Potem pa 20 let ne več.«

Dan zaznamuje tudi nekaj stal-nic. Jutro se začne s pesmijo. Dobro jutro sonce, dobro ju-

tro dan ... Zvečer je kratka molitev ali pesem. Ana jo zapoje: »Angelček, va-ruh moj ...« Zapoje še »Moja glavca je zaspana, moja posteljca je postlana ...« Toda Ana dobro ve, da še ni pravi čas. Zapela je samo gostu. »Ne, zdaj še ne grem spat,« je odločna. Vza-me knjigo in jo nese mami. Lea priko-baca k ateju. Tudi ta večer bo Tatja-ni in Matiju ostalo dosti časa za Ano in Leo. Televizije v dnevni sobi ni. V središču so otroci.

V i n c e n c G o t t h a r d t


V Ž A r I Š C U

Kaj je to državljanski pogum? Lansko leto smo občudovali ljudi, ki so šli reše-vat rudarje, zaprte v rov. Najprej so morali stro-kovnjaki sami v globino, da so potem pripeljali ven tudi rudarje. V Auschwitzu je stopil iz vr-ste Maksimilijan Kolbe in dal svoje življenje za družinskega očeta. Občudujemo tudi zavzetost in pogum matere Terezije in njenih sester. Tudi danes in med nami srečujemo pogumne ljudi: skočijo v vodo, da rešijo življenje, zavzamejo se za napadene ali trpinčene, zastavijo besedo, pripravljeni so javno nastopiti, se izpostaviti, se upreti krivicam in nasilju. Ponavadi imamo pogum za grško borilno in splošno vojaško krepost ali vrlino, ki pome-ni usposobljenost za boj. Grške junake slikajo v borilnih držah, tudi rimska družba se je nasla-jala ob borilnih veščinah gladiatorjev-sužnjev. Srednji vek v viteštvu ni več videl le borbe-nosti, marveč tudi krščanske ideale zaščite rev-nih, prizadetih šibkejših članov družbe: žen-sk in otrok. Krščanstvo je kritično prevzelo prvine grškega borilnega duha in telesa. Mo-derna doba je tudi borilne veščine preložila na moč strojev za obvladovanje in ubijanje člove-

Dr. Janez Juhant je redni profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in spada med najvidnejše slovenske filozofe in teologe. S svojim znanstvenoraziskovalnim, organizacijskim in pedagoškim delom je močno zaznamoval humanistično misel v Sloveniji, pri čemer pa je njegovo delo odmevno tudi v tujini, kjer je veliko predaval na raznih univerzah ter organiziral pomembne mednarodne konference in simpozije.

Za človeka gre

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

ka. Sodobne vojne in uničevalni pomori naro-dov, pa tudi civilno življenje, so vedno bolj od-visni od tehničnih pridobitev, ki izključujejo človekovo občutljivost. Poveljnik soške fron-te Svetozar Borojević je dajal ukaze iz Celov-ca in ko so prihajali k njemu oficirji s fronte in mu govorili o grozi na fronti, o mrtvih in ran-jenih, je odgovarjal: »Če sam pridem na fron-to, smo že izgubili bitko.« Človek je v stroju sis-temov in tehnike postal le še sredstvo, slabitev osebne odgovornosti in prepuščanje pokoršči-ni ter tehniki je povzročilo pomore na desetine milijonov. Kljub temu ostaja in izstopa pogum osebnosti, ki so se uprle.

Ranljivi človek – resnica in pravičnost Krščanski pogum temelji na resnici človeka in sveta, zavzemanju za pravičnost v družbi. To je potrebno zaradi ranljivosti oziroma grešno-sti človeka. Sliši se presenetljivo, a je pogum potreben ravno zaradi človeškega nepopolne-ga položaja. Če bi bilo na tem svetu vse lepo in urejeno, potem si ne bi bilo treba prizadevati za dobro. Kristjani verujemo in tudi življenje člo-veka potrjuje, da smo pomanjkljivi, grešni in nepopolni. Samovoljnost raste, če se ne upira-mo in ne postavljamo po robu zlu v sebi in dru-gih ali celo sodelujemo v krivicah; zato prihaja do napetosti in žrtve so večina nedolžni. Pogum je zavzetost za resnico in pravičnost. To pa ni preprosto. Gandi je naslovil svoj življenjepis Zgodba mojih preizkusov iskanja resnice. Vsak trenutek moramo imeti pogum priznati sebi in drugim resnico. To zahteva prečiščene misli, prisebne besede in stalno delo. Niso zaman du-hovni pisatelji poudarjali, da se je treba očiš-čevati in prehajati »od lupine k jedru«. Ljudje smo zelo vpeti v različne lupine svojih in dru-gih sebičnih namenov, želja in hotenj, vsakda-njega trgovanja in manipuliranja: Jezus pa pra-vi: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32) Šele osvobojeni, pristni

človek je lahko pogumen, ker ve, za kaj si pri-zadeva. Postaja neodvisen od svojih ali drugih ozirov, njegovi temelji so globlji, zato si priza-deva za Božjo pravičnost.

Novo nebo in nova zemljaMoč sistemov, medijskih, finančnih in drugih lobijev skuša vladati človeku in obvladuje tudi politiko ter javno življenje. Krize, ki smo jim priča, niso zgolj finančno-gospodarske, mar-več so krize vrednot. Ljudje imamo vedno manj razčiščeno, kaj je zares prav, resnično in dobro za človeka. Pozunanjena orodja so slepila zla, ki usužnjujejo človeka in ga prepuščajo sponam zla, ta mrtvi tek pa povzroča vedno večjo kri-zo ljudem in okolju ter proizvaja moderne suž-nje in reveže. Danes je nas svetu 10 milijonov milijonarjev, ki imajo v lasti 39 bilijonov dolar-jev, medtem ko mora 2,6 milijarde ljudi shaja-ti s komaj 1,4 bilijona dolarjev. Človeštvo po-staja množica revežev in krivice naraščajo med nami. Civilni pogum združuje vse, ki se zaveda-jo resnosti položaja in se upirajo mrtvemu toku. Pogum nas združuje v dialogu in solidarnosti za spoštovanje vseh kot enakopravnih partner-jev. Dialog z Bogom in med seboj nas dela ob-čutljive za ranljivost človeka in pripravljene nastaviti tudi svoje prsi poti resnice. Spremem-be se torej začenjajo pri nas in med nami. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem ime-nu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Nove zemlje ne morejo graditi zagledani le vase, temveč ranljivi in odprti za človeško bedo. V priznanju svoje nemoči upajo v Gospoda in za-upajo drugemu. V dialogu (molitvi) očiščeni in v veri utrjeni imajo dovolj razloga za pogum navkljub razočaranjem in oviram; v svoji ranlji-vosti postajajo »luč sveta« in »sol zemlje« (Mt 5,13-14), saj so zaradi nje odprti tudi za ranlji-vost drugih. V Gospodovem imenu se tako po-raja »novo nebo in nova zemlja«. (Iz 66,22)

Za človeka gre P i š e J a n e z J u h a n t


V Ž A r I Š C U

Klic po večjem civil-nem pogumu odmeva ta čas ob najrazličnej-

ših prilož nostih. Začenši pri za-strašujoči ravnodušnosti mimo vozečih soobčanov pri domnev-ni žrtvi nesreče do boja pro-ti korupciji in prijateljskemu

gospodarstvu na vseh ravneh politike. Pogu-mne občanke in obča-ni veljajo kot recept proti megatrendom naše družbe, v kateri ima posameznik obču-tek, da poplava infor-macij presega njegove moči, se čuti izročene-ga mogočnim na mi-lost in nemilost in so lastne vrednote in so-cialna pripadnost ved-no znova postavljene pod vprašaj. Pogosto sledi temu resignati-ven umik v zasebnost. To pa nikakor ni dobra podlaga za civilni po-gum, kajti ta je mogoč

samo v javnosti in v medčlove-škem ravnanju. Nam torej gro-zi družba, v kateri se nihče ne zmeni več za nemočne? V ka-

teri privolimo v krivice – bodisi proti posameznim ljudem, pro-ti skupinam ali celo proti same-mu sebi –, namesto da bi izzvali ogorčenje in solidarnost v prid šibkejših? In ali smemo ravna-nje, izhajajoče iz civilnega po-guma, vedno izenačiti s politič-nim ravnanjem?

Pogumni občani niso takšni že po rojstvu. Prav tako jim niso demokratične vrednote avto-matično položene v zibelko. Demokracije se je treba (na)učiti, od generacije do genera-cije vedno znova. Za aktivno ci-vilno družbo je potreben civilni pogum, a tudi razločno več kot samo to. Brez védenja za pove-zave (soodvisnosti), brez oseb-nih sposobnosti, da se izrazimo, ter pripravljenosti, da smo ak-tivni in da vplivamo na politič-ne odločitve, civilni pogum de-generira v sporadičen pogum pomagača. Seveda zaznamuje-jo (oblikujejo) osebnostne zna-čilnosti nagnjenje, da v kritič-nih položajih ne gledamo proč. Samozavestnost in sposobnost vživljanja, zaupanje in čustve-na senzibilnost so potrebni,

da se kot zaščitniki postavimo pred šibkejše. Vrh tega pa po-goje za civilni pogum obliku-je družba. Na primer z jasnimi kategorijami pravice in krivi-ce, s kritičnim odnosom do av-toritet, z občutkom odgovor-nosti ali zavestjo učinkovitosti lastnega ravnanja. To so vse z vzgojo pridobljene vrednostne drže. Vrh tega pa igra tudi poli-tično in ekonomsko okolje ve-liko vlogo, ali se občani vedejo pogumno. Tako je načelno mo-goče, da civilno družbo politič-na kultura in javna morala odo-brava ali ne. Javne diskusije se lahko vodijo transparentno in ob upoštevanju poštenih pravil. Za pogum pa je tudi važno neko minimalno gospodarsko kritje, na primer s pomočjo delovnega mesta z zadostnim dohodkom in samo zmernim pritiskom efi-cience in prilagoditve.

Politično izobraževanje je v Av-striji od leta 1978 učni princip, ki vse učiteljice in učitelje ne glede na učni predmet, tip šole in starost učenk in učencev za-vezuje k temu, da mlade ljudi pripravijo na njihovo vlogo kot

Več civilnega poguma pa je potrebno tudi v politiki sami. Na pri-mer ko gre za to, da ljudstvu povemo resni-co in se lotimo velikih reform, namesto da s populističnimi obljuba-mi upamo, da bomo v naslednji nedeljski an-keti za nekaj odstotkov boljši.

”

”

Demokracija potrebuje pogumne ljudi

K a t h r i n S t a i n e r - H ä m m e r l e

ˇ

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

polnoletnih občanov. Raziska-ve pa dokazujejo, da se sicer v političnem šolskem pouku po-učujeta zavest dolžnosti in pa-triotizem, manj pa sposobnost za (politično) lastno aktivnost. Pouk je preobložen z znanostjo o institucijah in posredovanjem faktografskega znanja, v veli-ki meri pa manjka orientaci-ja za delovanje in kompetenca za metode. Če pa se otroci tega učijo, se učijo tudi samostojno presojati in v nadaljnji posledi-ci ugovarjati. Polnoletni občani so neprijetni, predvsem za mo-gočne. Imajo višje zahteve in so bolj kritični. Njim ne zado-stuje, da vsakih pet let pri volit-vah naredijo križec in potem počakajo in akceptirajo. Hoče-jo soodločati in se vmešavati, hočejo biti informirani in kon-trolirati. Ta čas se zdi, da poli-tični besni občan v Avstriji pest stiska še v žepu, skrito pred drugimi, vsak sam zase. Če bo pri tem ostalo, bo naša demo-kracija degenerirala v prazno lupino. Namesto civilnega po-guma in protesta vodi nemoč v politično apatijo in ta je v teh časih gotovo največji savražnik

naše demokracije.Več civilnega poguma pa je po-trebno tudi v politiki sami. Na primer ko gre za to, da ljud-stvu povemo resnico in se lo-timo velikih reform, namesto da s populističnimi obljuba-mi upamo, da bomo v naslednji nedeljski anketi za nekaj od-stotkov boljši. Ali ko gre za to, da iz prepričanja zapustimo li-nijo stranke in uporabimo mo-žnosti prostega mandata v par-lamentarni razpravi. Ali pa da se kratko malo iz prepričanja kdaj postavimo proti domnev-nemu večinskemu mnenju med ljudstvom.

Demokracija in s tem tudi ci-vilni pogum se začenja na ma-lih področjih našega življenja, v družini, v šoli, v podjetju ali v sosedstvu. Tam nastaja poli-tično ozračje, ki civilni pogum pospešuje ali ovira, in od tam se nadaljuje drža vse do poli-tičnih elit, od koder spet kot politična kultura sooblikuje naše življenje. Predvsem dru-žina in šola morata biti kraja, v katerih mladi ljudje doživlja-jo priznanje in se učijo social-

nih kompetenc. Sposobnosti, ki jim omogočajo, da znajo rav-nati s konfliktnimi situacijami, da znajo izraziti svoje interese, a da tudi znajo živeti z ugovo-rom in potrebnimi kompromi-si. To je za nas vse vsakdanji iz-ziv in pomeni družbeni pogum onkraj medialne pozornosti. Da bi v prihodnje ljudje pogosteje ukrepali, se branili ali se zavze-li za humane in demokratične vrednote.

Mmag. dr. Kathrin Stain-er-Hämmerle je politologinja in profesorica na strokovni visoki šoli (FH Kärnten)


»Talitha« (v hebrejščini pomeni de-klica) je oddelek, ki obstaja šele dve leti. Povod za to so dali študentje strokovne višje šole (FH) v Beljaku, ki so se dve leti ukvarjali s to temati-ko in odkrili, da imamo tudi na Ko-roškem trgovino z ljudmi in da ti lju-dje, ki pridejo sem, predvsem ženske, ki so potem primorane delati v pro-stituciji, potrebujejo pomoč. Direk-tor Caritas dr. Viktor Omelko je bil nad tem projektom tako navdušen, da je poklical za voditeljico sestro Sil-ke Mallmann iz samostana v Wern-bergu, ki je šele kratko poprej prišla iz Južne Afrike, kjer je sedem let po-magala predvsem inficiranim s HIV in obolelim za aidsom. Študij peda-gogike in psihologije in njeno inten-zivno sodelovanje pri društvu ASPIS sta bila dobra priprava na njeno se-danje vodenje tega oddelka. »Zače-li smo s tiskovno konferenco, da so ljudje zvedeli, da sem tu, že dan na-vrh so me obiskali zastopniki polici-je, češ da bomo lahko sodelovali, in še v isti noči je zazvonil zvonec in mi je policija pripeljala prvo ženo, ki je po-trebovala pomoč. Tako je tudi osta-lo. Jaz sama ne hodim po bordelih in ne iščem ne prostitutk in ne zvodni-kov in tudi ne trgovcev. Žene pride-jo k meni ali pa kličejo – bodisi preko moje handy-številke ali pa preko tele-

fonskega dušnega pastirstva pod šte-vilko 142. To je mnogokrat tudi po-noči, ko moram potem ponuditi prvo hitro pomoč, prenočišče, nato pa gre-mo korak za korakom naprej. Zgodi-lo se je tudi že, da je prišla kaka žena sem z vsem, kar je imela, da izstopi iz prostitucije in začne na novo ali da se z begom reši suženjstva in s tem neiz-merno krutega pritiska in odvisnosti. Mlada dekleta in ženske, stare med 17 in 30 let, prihajajo večinoma iz vzho-dne Evrope, a tudi iz Koroške. Tu jim nudimo, povsem individualno, v iz-redno veliki mreži raznih sodelav-cev znotraj Caritas vso potrebno po-moč, od prve najnujnejše oskrbe do socialne pomoči glede na morebitne dolgove, poskrbimo za obleko, novo delovno mesto, pomagamo v vseh za-konskih vprašanjih in pri procesih in ponujamo tudi terapije za predela-vo morebitne travme. Včasih je kaka žena tako zapletena in resnično ži-vljenjsko ogrožena, da ji omogoči-mo nov začetek nekje v Avstriji ali pa celo v Nemčiji. Zelo dobro smo pove-zani z drugimi organizacijami in ima-mo tesno omrežje.«

Kakšno sliko imate, ko pomislite na prostitutko? Morda samozavestno žensko, ki privablja moške? Ali pa mlado boječe dekle, ki je primora-

z a v e s t n o ž i v e t iPripravil P A V E L Z A B L A T N I K

Ž e N e S p e C I A LPripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

Za vsakim obrazom se skriva dolga zgodbaS. Silke Mallmann, redovnica v Wernbergu, voditeljica projekta »Talitha« pri koroški Caritas, kjer svetujejo in pomagajo žrtvam trgovine z ljudmi in predvsem ženskam, ki delajo kot prostitutke.

Ob tej temi ne moremo slikati črno na belo. V teh primerih je vse sivo in raznoliko in za vsakim obrazom se skriva dol-ga zgodba. Večinoma so ta dekleta prevarana od medtem že pravih agencij, ki na najrazličnejše načine zvabljajo ženske k temu delu.

S. Mallmann o prostituciji

»


Talitha je svetovalnica za prostitutke in žrtve trgovine z ljudmi pri koroški Caritas. Svetovalnica je namenjena dekletom in ženam, ki delajo kot prostitutke, so bile prisiljene v prostitucijo, so žrtve tr-govine z ljudmi in trgovine s poroko (Heiratshandel). V svetovalnici prejmejo prizadete osebe sprem-stvo, varstvo in potrebno podporo. Voditeljica svetovalnice je s. Silke Mallmann. Brezplačno svetovanje poteka zaupno in anonimno. Svetovalnica Talitha posreduje tudi predavatelje, ki spregovorijo o nelju-bi tematiki “Trgovina z ženami in ljudmi”. Več informacij na: www.caritas-kaernten.at ali po telefonu: 0463-55560-54.

no, da dela vse to, kar moški nareku-jejo? Sestra Silke dobro pojasni, da ob tej temi ne moremo slikati črno na belo. »V teh primerih je vse sivo in raznoliko in za vsakim obrazom se skriva dolga zgodba. Večinoma so ta dekleta prevarana od medtem že pra-vih agencij, ki na najrazličnejše nači-ne zvabljajo ženske k temu delu. Kla-sičen primer je, da se žene javijo kot plesalke in pridejo v tujo deželo kot prostitutke ter živijo pod močnim pritiskom. Novejša metoda pa je tako imenovani »loverboy«, ki se »zaljubi« v mlado dekle, jo povabi na potova-nje na Dunaj, kjer obiščeta prijatelje. On mora nujno v Nemčijo na delo in dekle pusti samo tam. Novi prijatelji jo polagoma zvabijo na delo, jo vple-tejo v krog prostitucije. Loverboya pa nikdar ni več nazaj. Za temi obra-zi se skriva tudi skrb za domače, ka-terim te žene pošiljajo del prislužka in jih prehranjujejo. Za temi ženami se skriva želja po sreči in svobodi.« V novo neodvisno življenje, v svobo-do, je s. Silke, skupaj z vsemi pomoč-niki na raznih mestih znotraj in zunaj Caritas, letos pomagala 12 ženam. So pa tudi take, ki se odločijo, da ostane-jo v tem »poklicu«, ker s prisluženim denarjem prehranjujejo starše, brate in sestre ali pa tudi svoje otroke. Te

dobijo spremstvo, da s to odločitvijo lahko živijo.

Menim, da ima s. Silke ogromno po-guma in korajže. »O ne, nimam se za posebno korajžno. Svoje delo vidim kot socialni angažma, kot vrednoto. In dobim ogromno nazaj, kot na pri-mer vabilo na krst otroka neke take žene, ki je izstopila iz tega kroga. Vi-dim žareče, srečne oči teh žena. Sem na mestu, kjer lahko izredno veliko spremenim. Ne bom odpravila pro-stitucije na Koroškem, ne bom uje-mala tistih, ki trgujejo z ljudmi. Pač pa sem prepričana, da v malem, vsak tam, kjer je, lahko ogromno spreme-ni in plete kroge ljubezni. Še in še je mladih, ki so pripravljeni živeti svo-je vrednote in mi odrasli jim moramo biti resnični in iskreni, ljubeči zgled. Pa ni treba spreminjati celega sveta. Saj tudi Jezus ni ozdravil vseh bol-nih, pa je vendar vztrajno širil svoj nauk in ljubezen. Živeti evangelij po-meni odkriti to čudovito skrivnost, da si ob tem, ko daješ, pomnoženo ob-darjen!«

Za vse tiste, ki bi radi sestro Silke osebno spoznali in jo povabili v šolo ali v faro, so na voljo infomacije na spletni strani koroške Caritas!

Za vsakim obrazom se skriva dolga zgodba

Ob tej temi ne moremo slikati črno na belo. V teh primerih je vse sivo in raznoliko in za vsakim obrazom se skriva dol-ga zgodba. Večinoma so ta dekleta prevarana od medtem že pravih agencij, ki na najrazličnejše načine zvabljajo ženske k temu delu.

S. Mallmann o prostituciji

»



o S r e D K IPripravila M i c k a O p e t n i k

Krivico je treba videtiMajhni koraki namesto junaških dejanj. Tako je poimenoval Michael Wrentschur delavnico, ki jo bo vodil v okviru tečaja »Civilni pogum« v izobraževalnem domu v Št. Juriju ob Dolgem jezeru. Z njim se je pogovarjala Micka Opetnik.

Ste sociolog, gledališki pedagog, vodja InterAct v Gradcu. Kako bi opisali civilni pogum?

Michael Wrentschur: Civilni po-gum pomeni zavzemati se za dru-ge. Včasih je za tako dejanje po-trebna hitra odločitev, npr. če koga fizično napadejo, ga zmerjajo. Ci-vilni pogum lahko pomeni tudi za-vzemati se za vrednote, za pravice, za interese, tudi interese drugih. Civilni pogum je potreben ob oči-tnih krivicah, napadih, izsiljevanju ali ko je potrebno zagovarjati stali-šča. Praviloma je civilni pogum jav-no dejanje in se dogaja na neki na-čin v javnem prostoru. Potreben pa

je povsod tam, kjer so razlike v oblasti (Machtun-terschiede).

Kaj podpira človeka, da korajžno in pogumno deluje?Michael Wrentschur: Ob tem vprašanju razmi-šljam, kaj me je osebno vodilo k takemu pogumu. Pa se spomnim filma o Gandhiju, ki sem ga gledal kot mladenič. Ta je bil zame nekaj izrednega. Gre za vprašanje, kako se zavzemam za neko stvar. Ali film »Bela vrtnica«, kjer se mladi ljudje odločijo za upor nacističnemu režimu. Iz zgodovine pozna-mo ljudi, ki so pogumno povzdignili glas in pokaza-li civilni pogum. Lahko so nam v zgled. Ob dejanjih civilnega poguma se postavlja vprašanje samoza-vesti. Samozavest je važen osnovni pogoj za civil-ni pogum.

Kateri so zadržki, ovire, da se ljudje ne upajo nasto-piti pogumno?Michael Wrentschur: Civilni pogum je državljan-ski pogum. Pred izzivom civilnega poguma stojijo ljudje, ki so ujeti v strahu, ki niso pripravljeni spre-jeti spremembe ali zagovarjati svojih stališč. Av-strijsko državo zaznamuje zelo avtoritarna in bi-rokratična zgodovina. Hoteli so imeti poslušne in

ubogljive državljane in ne takih, ki nastopajo s ci-vilnim pogum.

Koliko civilnega poguma zmoremo Avstrijci danes?Michael Wrentschur: Imam vtis, da so postala družbena gibanja in družbeno pogumna dejanja v zadnjih letih pomembnejša. Tudi zaradi razočaranj in naveličanosti. Kljub temu se zdi, da je civilni po-gum še vedno manjšinski program. Tu je še veliko možnosti.

Kateri so vzroki, ki ovirajo posameznika, da bi pogu-mno nastopil in se javno zavzel za stvar?Michael Wrentschur: Najprej je važno, da spo-znamo krivico. Da je ne spoznamo, za to smo raz-vili nekaj mehanizmov: pogledamo stran, se dela-mo, kakor da nič ne vidimo, izpodrivamo krivico, zatiskamo oči pred njo. Videti krivico je velik iz-ziv. Potem pa se je treba odločiti, v kolikšni meri se hočem angažirati. Kje so nevarnosti. Kje lahko po-seganje ogroža drugega ali tistega, ki se za to odlo-či. Leta 2010 sem bil v Iranu in srečal ljudi, ki delu-jejo v opoziciji. Tam se borijo ljudje z vsem svojim življenjem samo za to, da bi bile možne volitve. Pri nas pa polovica prebivalcev ne šteje volitev za svojo državljansko dolžnost.

Se civilnega poguma lahko naučimo?Michael Wrentschur: Nekateri zastopajo mnenje, da to znaš ali pa ne. Sam sem prepričan, da je za ne-katere civilni pogum dejanje, katero lahko naredi-jo. Če to ni tako, se lahko vadimo. Lahko ustvarja-mo prostore, kjer se lahko učimo civilnega poguma. Predvsem pa je treba odkriti, kaj so moji notranji in zunanji glasovi, ki me ovirajo pri civilnem pogumu. Veliko se odigrava v človekovi notranjosti. Obliku-je nas vzgoja, doživetja v vsakdanjosti. Žal se pri odločitvi za civilni pogum vedno znova spomnimo drže in besed, ki smo jih kdaj slišali: bodi tiho, ne vmešavaj se, saj veš, kaj vse se lahko zgodi.

Kdaj je potrebno, da povzdignemo svoj glas?Michael Wrentschur: Včasih je potrebno, da se za kako stvar kar večkrat oglasimo. Opogumiti se, pre-stopiti prag notranjih zadržkov, zavzeti se za kako stvar, povzdigniti svoj glas, vse to je dobra izkušnja za naslednje korake civilnega poguma. Ta izkušnja vliva samozavest. V drugo gre potem že lažje. Pri-ložnosti za povzdig glasu je dovolj – v družinskem krogu in v javnem prostoru. Lahko se zavzamem za sočloveka, ki doživlja krivico, ali sodelujem v ka-kšnem gibanju, saj obstajajo najrazličnejša družbe-na in politična gibanja. Možnosti in priložnosti je za to dovolj.

Foto: Furgler


Če nihče ne poroča, nihče ne zveRomi, Sinti, Jeniši – manjšine, za katere so se življenjske razmere v za-dnjih leti v Evropi drastično poslab-šale. Dogodki v Sloveniji, Italiji, Fran-ciji in Romuniji kažejo zapostavljanje in teptanje državljanskih pravic. Na družabnem omrežju »Facebook« pi-šejo mladi vse drugače kot spoštlji-vo o Romih. To zatiranje manjšine je bilo za nekatere koroške Sloven-ce vzrok, da nekaj ukrenejo proti ta-kemu ravnanju in pokažejo med-manjšinsko solidarnost. S pomočjo Krščanske kulturne zveze, Sloven-ske prosvetne zveze, izobraževalne ustanove Zelenih in številnih spon-zorjev pripravljajo »Dan Romov«, ki bo 3. novembra. »V pripravah na ta dan smo se osredotočili na mladi-no, ki bi jo radi senzibilizirali za to temo in jih povabili, da bi postali so-lidarni z manjšino, ki živi tudi pri nas na Koroškem,« pravi soorganizator-ka Alina Zeichen. Prvi korak na poti spoznavanja so storili dijaki in dijaki-nje Slovenske gimnazije, ko so konec septembra cel dan prepevali z glasbe-nikom Harijem Stojko in pevko Jele-no Krstic. Projekt se bo nadaljeval 3. novembra, ko bodo zastopniki in za-stopnice avstrijskih in slovenskih Ro-mov na Slovenski gimnaziji v delav-nicah predstavili življenje, mišljenje in položaj Romov. Po dopoldanski delavnici se bo »Dan Romov« nadal-jeval v Kulturnem domu v Pliberku. Ob 18. uri bo na sporedu podijska dis-kusija, kjer bodo sodelovali poleg za-stopnikov avstrijskih in slovenskih Romov člani Amnesty International in zastopniki medijev. Ob 20. uri pa bo sledil koncert Harija Stojke v go-stišču Breznik.

Projekt »Dan Romov« je za Alino Ze-ichen srčna zadeva. Ob študiju »kul-turnega menedžmenta« je prepotova-la, predvsem pa delovala v Nikaragvi, v Mehiki, Sarajevu in Španiji. »V tre-nutku, ko se odpraviš na pot, se ti spremeni pogled na svet. Začneš se ukvarjati s stvarmi, s katerimi bi se doma ne. Postaneš pozoren do so-človeka,« pravi in vsa gori za člove-kove pravice. Pri tem pa jo vodi izo-stren posluh za krivice, ki se dogajajo v družbi. »Hudo je, da civilna družba ne reagira na nasilje in zapostavlja-nje. Posameznik ne vidi ob sebi člo-veka, ne krivice, ki se dogaja. V druž-bi je največji problem ignoranca. V trenutku, ko pa začnemo govoriti o stvari, se že začne spreminjati pogled in drža. Posameznik s svojo držo lah-ko vpliva na družbo in tako se spre-minja krivica in zapostavljanje. Od-ločilno vlogo pri tem igrajo mediji. Odvisno je, kako poročajo o stva-reh ali pa jih zamolčijo. Tako nastane

vtis: »Če nihče ne poroča, nihče ne zve.« Proti takemu ravnanju nasto-pa Alina Zeichen in je obenem vese-la, da v raznih skupnostih najde ljudi, ki enako razmišljajo kakor ona. »Ci-vilni pogum prihaja iz družin, okolja, izobrazbe in kulture. Da smo koro-ški Slovenci močno vključeni v kul-turna društva in cerkvene ustanove, nam odpira pogled in podpira civil-ni pogum.«

Kot sodelavka društva Vobis pa se zavzema za tečaje nemščine, ki jih ponujajo prosilcem za azil. »Društvo je v lanskem letu prejelo deželno na-grado za človekove pravice. V istem letu pa nam je dežela Koroška odte-gnila dovoljenje za poučevanje nem-ščine v hišah, kjer živijo ti ljudje. Do-voljenje so odtegnili, ne morejo pa nam prepovedati tega dela. Zato išče-mo v bližnji okolici, kjer živijo azilan-ti, prostore, da bi lahko to delo nadal-jevali.«


o S r e D K IPripravila M i c k a O p e t n i k

Harri Stojka je z zborom Slovenske gimnazije vadil romsko himno. Dan Romov bo 3. novembra.


z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

pripravil pavel zablatnik

Spodbujanje verske radosti in verskega življenja z otrokiPo izredno prijetnih tednih skupnega letova-

nja družin v slovenskem Prekmurju in v se-verni Dalmaciji načrtuje Referat za družino

pri Katoliški akciji v sodelovanju s Katoliško otro-ško mladino in Referatom za družinsko pastora-lo v novem delovnem letu obširni projekt pod ge-slom »Bog pri nas doma – možnosti in oblike za spodbujanje verske radosti in verskega življenja z otroki«. Prireditelji so prepričani, da ima prav družina odločilno vlogo pri posredovanju in po-glabljanju temeljnih vsebin krščanskega življenja. Ob tem je priporočljivo dobro sodelovanje staršev z odgovornimi sodelavkami in sodelavci v župniji ter vzgojiteljicami in vzgojitelji v otroškem vrtcu in osnovni šoli. To je krog, kjer je zanimivo odkri-vati in doživljati razsežnosti verske radosti, iska-ti možnosti in oblike za krepitev vere otrok, spod-bujati s pomočjo simbolov in obredov poglobitev verskega življenja v družini, pospeševati oseb-ne ustvarjalne sposobnosti pri odkrivanju božje navzočnosti in spodbujati izmenjavo izkušenj ter uporabo pripomočkov pri obhajanju prazničnega cerkvenega leta.

Vrsta zanimivih nastavkov naj bi se s tem odprla predvsem za družine z otroki do 10. leta starosti. Posebno mesto pa bo ob tem odmerjeno t. i. »mo-litveni deščici«, pripomočku, ki je nastal v okviru Referata za družino. Preprosta in praktična upo-raba vabi in spodbuja vse člane družine k odkri-vanju neposredne navzočnosti Boga doma v kro-gu družine. Nekoliko šaljivo bi izumitev lahko imenovali tudi »božji i-pad«, neke vrste neizčrpni pripomoček ustvarjalnih božjih otrok.

Glede na izzive današnjega časa naj bi ponud-ba bila primeren odgovor na hrepenenje člove-ka po Bogu. To je izziv za vse generacije, zato je pomembno vprašanje, kje in kako pripravlja vsak posameznik in pripravlja družinska sku-pnost prostor Bogu, ki je izvir, sedanjost in pri-hodnost vsega stvarstva. Zanesljivo spremstvo in primerno pomoč ob tem vsekakor obljublja bo-gata ponudba krščanske kulture praznovanja, ki je pripravljena, da na poti do zadovoljnega, osre-čujočega in izpolnjenega življenja iz nje zajema-jo otroci, starši in stari starši ter vsi ljudje dobre volje.

Več informacij pri Referatu za družino, Vik-tringer Ring 26, 9020 Celovec, 0676 8772 3400


p r a v n i k o t i c e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e -z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j -s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Nekaj o davčni stopnji pri dohodnini ter davku od dohodka pravnih oseb

Dohodnina (Einkommensteuer)Že nekaj časa poteka v Evropi diskusija o davčnih stopnjah pri dohodnini. Sistemi obdavčitve v državah članicah EU so različni. Medtem ko poznajo vzhodne države EU (npr. Češka, Madžarska, Slovaška) tako imenovani sistem enotne davčne stopnje (Flat Tax), je v zahodnih ter severnih državah EU (tako tudi v Avstriji) uveljavljen sistem tako imenovane progresivne obdavčitve dohodka. To pomeni, da z večjim dohodkom raste tudi stopnja obdavčitve. Najvišje dohodninske davčne stopnje najdemo na Švedskem (56,5 %), v Belgiji (53,7 %) ter na Nizozemskem (52,0 %).

Najnižje dohodninske davčne stopnje poznajo Bolgarija (10,0 %), Češka ter Litva (po 15%).

Davek od dohodka pravnih oseb (Körperschaftsteuer)Pri obdavčitvi pravnih oseb poznamo že v vseh državah članicah EU sistem enotne davčne stopnje (Flat Tax) ali drugače povedano: pri obdavčitvi pravnih oseb ni progresivne tarife. Najvišje davčne stopnje poznajo na Malti (35 %), v Franciji (34,4 %) ter Belgiji (34 %). Najnižje v Bolgariji in na Cipru (po 10%) ter na Irskem (12,5 %).

Povzetek:20 % avstrijskega prebivalstva plačuje približno 70 % vseh avstrijskih davkov. 2,6 milijona Avstrijcev sploh ne plačuje dohodnine. Lahko rečemo, da je v prvi vrsti srednji sloj (letni dohodek med 25.000 – 100.000 evrov) obremenjen s plačevanjem davkov. Pri letnem dohodku nad 60.000 evrov se mora za vsak dodatni evro zaslužka plačati 50 % dohodnine. Država pobere letno približno 60 milijard evrov davkov, dodatno plačajo Avstrijci še nad 40 milijard evrov socialnih prispevkov. Avstrija – brez dvoma in polemike – spada med države z visoko obdavčitvijo.

i G r aMiška gre na pot

Navodilo za igroPotrebujete kocko in figurice v štirih barvah

Na rdečih poljih se soigralcane sme poslati nazaj na štart.Na črnih poljih se sme nadaljevati igro samo, če pade številka 1.Na rumenih in modrih poljih lahko soigralca pošlješ nazaj na štart. Igralci lahko s svojo figurico hodijo naprej, nazaj, na stran. Zmaga tisti igralec, ki s primernim številom pik na kocki pride na vrh mišje hiške.

Igrico je za otroke otroškega vrtca »Naš otrok« sestavila Martina Gotthardt. Veliko veselja pri igranju!


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N a m e s t o u v o d n i k a

Mohorjeva na Frankfurtskem knjižnem sejmu Helmut Teissl: Julijske Alpe so moja domovina

Častna gostja Islandija z 203 knjižnimi novostmi, okrog 7.500 razstavljavci iz 110 držav, med njimi pa Mohorjeva založba na skupnem slovenskem in avstrijskem stojišču.

63. knjižni sejem je potekal od 12. do 16. oktobra, z več kot 3.000 do-godki, predstavilo se je okrog 1.000 avtorjev, ki jim je prisluhnilo oko-li 280.000 obiskovalcev. Knjižni se-jem v Frankfurtu je največje svetov-no srečanje založnikov, knjigotržcev in bralcev. Letos je direktor sejma Jürgen Boos povedal, da je potrebno spodbujati tisk, digitaliczacijo, dru-žabne medije in omrežja, stara veri-ga v proizvodnji knjige – od avtorja prek založnika in trgovca do bralca – je baje preteklost.Frankfurtski knjižni sejem je tudi ved no pomembnejše stičišče za kon-grese. Že več dni pred začetkom sej-ma so se zbrali strokovnjaki z vseh koncev sveta in razpravljali o no-vostih s področja digitalizacije. Po-membna tema srečevanj je tudi vse-življenjsko učenje. Sejem ima letos na koledarju kar 1100 strokovnih sre-

čanj. Bralci so lahko uživali ob obi-sku Maria Vargasa Llosa, Umberta Eca, Martina Walserja ali Charlotte Roche. Islandija kot častna gostja je v Frankfurt pripeljala 38 literatov in 203 knjižne novosti. Islandija je do-slej najmanjša država, ki se je na sej-mu predstavila s svojo literaturo in kulturo. Malo kje pa tako veliko be-rejo kot prav tam in kjer imajo – so-razmerno s 320.000 prebivalci – tako veliko pisateljev.

Mohorjeva je bila na Frankfurtskem knjižnem sejmu prisotna na dveh sto-jiščih. Naše knjige smo lahko našli na skupni stojnici Zveze avstrijskih knjigotržcev in na skupinski stojnici iz Slovenije. V Frankfurtu je bil pri-soten vodja založbe Franc Kelih, ki je navezoval stike in predstavljal pred-vsem knjige, ki so po tematiki zani-mive za mednarodno publiko.

Helmut Teissl, rojen leta 1947 v Beljaku, je Julijske Alpe spoznal in vzljubil že v svoji mladosti. Obenem pa se je vedno bolj navduševal nad fotografiranjem, zlasti nad fotografiranjem narave. Odločilna za njegovo alpinistično in umetniško usmeritev je bila knjiga Juliusa Kugyja, turističnega odkritelja Julijskih Alp: »Julijske Alpe v podobi« so Helmuta Teissla tako prižele nase, da je začel – vedno s fotoaparatom v nahrbtniku – strastno obiskovati gore in pokrajine, opisane in upodobljene na črnobelih fotografijah v Kugyjevi knjigi s slikami.


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Beljaški gornik in fotograf HEl-MuT TEiSSl je že od svoje mladosti s pešačenjem odkrival ta del Alp, se vzpenjal na njegove vrhove, raz-iskoval in fotografiral. Ta očarljiva knjiga s slikami je mojstrsko delo s področja planinske fotografije – povsem v tradiciji Juliusa Kugya in njegovega standardnega dela.

Od kod izhaja vaša ljubezen do Julij-skih Alp, do Slovenije?Helmut Teissl: Ko sem bil star sedem, osem let, so me starši sredi septem-bra peljali na Kravji bal in na Bohinj-sko jezero. Že moj ded je baje ho-dil tja, tako da je to bila v naši družini prava tradicija. Tam so igrali Avse-niki in ta glasba me je takoj prevzela. Do danes je to edina glasba, ki jo ma-ram, ker ni umetna in prihaja iz srca. Prevzelo Vas je torej Bohinjsko jezero z gorami naokoli?Teissl: Ja, točno, Bohinjsko jezero, ki je na treh straneh obdano z gorami, jezero leži kot v postelji. Isto občutim tudi v Kranjski Gori. Že v rani mlado-sti me je ded vozil tja. Če me danes kdo vpraša, kje je moja domovina, moram reči, da je prav tu. Če se lah-ko peljem od Kranjske Gore čez Vr-šič, tam se najbolje počutim, gore so mi tako znane in domače in zaupne.

Tam sem doma. Se-veda sem tudi na Baškem jezeru in v Beljaku doma, am-pak pod Julijci je moja domovina.

To tudi opisujete v knjigi? Kdo Vam je Vaš zgled?Teissl: Knjiga se je rojevala 25 let, res lahko rečem, da je moj otrok. Pred tremi leti mi je prijatelj rekel, zakaj ne napišem knjige in v njej zberem vse svoje fotografije in misli. In res, napisal sem besedila, gospod Maršič je vse lepo prevedel, izbral sem sli-ke in naredil tudi ves layout za knji-go. Moj zgled pa je seveda Julius Kugy. Knjiga je tudi narejena po nje-govem konceptu. Julius Kugy, veli-ki turistični odkritelj tega gorskega sveta, je vedel, kaj je zapisal v uvodu svoje knjige »Julijske Alpe v podobi«: »Spoznajte jih in jih vzljubite. Z vro-čim srcem, s hvaležnostjo, z radostjo in hrepenenjem boste spet in spet mi-slili nanje.« In podobno sem zapisal tudi jaz to, kar vedno znova občutim na gori: »Kako lepo se je tukaj v Julij-cih, ki so morali prestati toliko opu-stošenja, srečati tudi z ljudmi druge-ga jezika in drugega porekla! Vse nas povezuje nekaj velikega in dobrega: Ljubezen do gora!«Opisujete v knjigi to, kar občutite na gorskih turah?Teissl: Zbral sem svoje misli in ob-čutke z raznih pohodov. Ob pohodu vse rezultira. V gorah se srečajo vse narodnosti, vzpostavljaš stike, social-ni stiki nastajajo v gorah. Žal ne znam

toliko slovensko, ampak vedno se znam pogovoriti z vsakim. To so sre-čanja brez besed, tako gorce prevza-mejo gore. Kaj so v Vas zapustili Julijci?Teissl: V Julijcih ima vsaka gora svoj značaj, že Kugy je to tako opisal, in res je. Do vsake gore imam spoštova-nje. V vsakem letnem času grem na goro, vendar pozimi, če grozijo pla-zovi, se seveda ne povzpnem na vrh. V gorah se počutim svobodno. Ste opisali tudi kako posebnost?Teissl: Nekoč sem prenočeval v koči in zvečer opazoval zvezde, v kamero sem ujel celo zvezdni utrinek. V da-ljavi sem videl, da je šel po neki poti parček, lučki na čeladi sta izginili. Ko sta se vrnila, sem ju vprašal, kje sta bila. Povedala sta mi, da sta bila pri poljubljajočih se kamnih, in tam je fant zasnubil dekle. In ravno v tem trenutku je dekle videlo tisti zvezdni utrinek, ki sem ga jaz slikal. To sem jima povedal in obljubil, da jima bom poslal to sliko, ki je zanju tako po-membna. Čez nekaj časa sem dobil vabilo na poroko, ki je bila ravno pri teh poljubljajočih se kamnih. Seveda sem slikal poroko in bila je to ena iz-med najlepših porok, ki sem jih kdaj-koli videl v mojem življenju. Najlepše presenečenje pa je bilo, ko je ta par-ček prišel na mojo predstavitev knji-ge.Zame je to vse mogoče le v Julij-cih, kjer je svetloba edinstvena za-radi sonca z Jadrana, zaradi medna-rodnih ljubiteljev gora, zaradi rož, zaradi glasbe.

Helmut Teissl: Julijske Alpe v podobiTa knjiga, opremljena s slikami, prikazuje Julijske Alpe v vsem njihovem barvitem sijaju in približa posebno ozračje gorskega sveta na sončni južni strani strehe Alp. Več kot 300 barvnih, večinoma velikoploskovnih fotografij na 264 straneh bralca spremeni v odvisnika od Julijcev. Trda vezava s ščitnim ovitkom, 330 fotografij, ISBN: 9783708606323, 42 evrov

O Julijskih Alpah Na jugovzhodnem robu in v srcu Evrope pokaže raznolika alpska pokrajina svojo veliko in hkrati najljubkejšo podobo: Julijske Alpe se raztezajo po delu Slovenije in italijanske pokrajine Furlanije. Te gore ponujajo vse, kar razveseli srce obiskovalca: drzne apneniške vrhove, ki segajo v nebo tudi več kot 2800 m, kar je prava obljubljena dežela za športne plezalce in veliko občestvo gornikov, ki hodijo po zavarovanih plezalnih poteh; mile planine s sanjskimi panoramskimi razgledi in pravim rajem rož za pohodnike, ki iščejo mir v naravi; tiha romantična gorska jezera, v katerih se zrcalijo sapo jemajoči vrhovi in stene; navdušenci nad vodnimi športi najdejo tu najčistejše reke v Evropi in ljudje, ki jih zanima zgodovina, stopijo v Julijcih na del Evrope, na katerem se je pisala zgodovina.

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev.

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICA

Naročam Nedeljo za letno naročnino 35 EUR študentski abo za 17,50 EUR

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

+ D A R I L O z a n o ve ga n a ro č n i k a

Na izbiro so tale darila (vse v vrednosti okrog 40 evrov):

50x NEDElJA in

priloge

Dragocen kuli

Sveto pismoNova zaveza in psalmi

ikona

družinska priloga - civilni pogum

Documents