s l i k a : J a k o b W ü s t e r

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Af e b r u a r 0 9 8

Naša beseda

P R I L O G A K U L T U R A

seže do srca

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Slovenci smo Sloven-ci po naši kulturi in ne po čem drugemV vrvežu vseh mogočih in nemogočih političnih, gospodarskih, strateških, jurističnih in mnogih drugih resnih in manj resnih problemov se komajda še kdo med nami spomni tistega, kar smo še do tako rekoč predvče-rajšnjim domala vsi jasno vedeli in iz te védnosti tudi živeli:

Da je namreč kultura značaj naro-da, značaj naroda pa je njegova identiteta, njegova oseb-na izkaznica, njegovo „obratovalno spričevalo“, njegov „raison d'être«, ki se kaže v izvirnem, neposnemljivem — zato pa vsekakor z vsemi drugimi primerljivem — na-činu in oblikah njegovega dojemanja, mišljenja, čustvo­avnja in ustvarjanja.

Da je torej kultura — in ne karkoli drugega — tisto, po čemer in zaradi česar smo Slovenci Slovenci — tako kot so tudi vsi drugi po njej in zaradi nje (vsakdo kajpada po svoji in zaradi svoje) to, kar pač so —, ne pa kaka brezo-blična masa anonimnih individuov, registriranih enako-pravnih (in „enakomernih“) državljanov, proizvajalcev in porabnikov.

Da bi bili Slovenci lahko že zdavnaj postali ne samó dr-žavljani in konzumenti Združene Evrope, ampak tudi državljani Združenega svetá ali katere koli velike, prak-tične in ekonomične „uníje“, ko nam ne bi bilo šlo vse-skozi prav za našo identiteto, se pravi za lastno, sloven-sko kulturo.

Včasih smo še vedeli, na kar danes večinoma menda niti pomislimo ne več, da je slovenska kultura (v najširšem smislu te besede) — ki je za nas, če hočemo biti in osta-ti Slovenci, eksistencialno najbolj pomembno področje vsega našega pluralnega življenjskega udejstvovanja — zaradi naše številčne majhnosti v nenehnem „izrednem stanju“. Vitalne funkcije naše kulture so namreč enako obsežne in zahtevne kot pri kulturah velikih narodov, le da se pri nas zaradi majhnega „tržišča“ kratko malo ne morejo vzdrževati same iz lastnega ekonomsko­tržnega funkcioniranja. To je pač značilnost in riziko vseh kul-tur številčno majhnih narodov, zato pa je nedopustno nategovati obstoj, funkcioniranje in smiselnost teh kul-tur in njihovih posameznih panog na Prokrustovo po-steljo „ekonomske rentabilnosti“.

Zaradi naštetega in še marsičesa podobnega ima naša kultura, njen obstoj, način njenega omogočanja in de-lovanja velik, osrednji pomen za vsakogar med nami, ki (še) zna živeti zavestno in odgovorno.

uvodnik drobci

Slika na na-slovnici je delo Jako-ba Wüstra iz Breznice pri Št. Jakobu v Rožu. Naslikal jo je še pred možgansko krvavitvijo. Sedaj ko okre-va, piše in sli-ka. Preberite nekaj njegovih pesmi na stra-neh 8 in 9.

K n a s l o v n i c i

Dr. France Vrbinc o Francetu Balantiču, (pre)dolgo zamolčanem slovenskem pesniškem klasiku

Pri Knjižnih presojah na Novoletnem srečanju v Tinjah je France Vrbinc s sol-zami v očeh povedal, da je osebno po­znal velikega pesnika Balantiča. Zdel se mu je zelo skromen fant, malo od-maknjen, bujnih svetlih las. Bila sta sošolca na klasični gimnaziji v Ljublja-ni in srečevala sta se na kosilih v Ljud­ski kuhinji. Vsi sovrstniki so že takrat vedeli, da piše dobre pesmi, in so ga

spoštovali. Njuno drugo srečanje je bilo v taborišču v Gonarsu, ka-

mor je Balantič prišel dan pred Vrbincem. Tretje srečanje pa

je sledilo že po Balantičevi smrti, ko je bil Vrbinc v taborišču v Gradcu in mu je prijatelj begu-nec pokazal Balantičevo pesniško zbirko. Skrival jo je v podplatu svoje-ga vojaškega škornja, za

vsak primer pa se je vse pesmi naučil tudi na pa-met. Pozneje je pesniško zbirko vzel s seboj v Ame-riko in tam so se njegovi

otroci učili slovenščine iz Balantičevih pesmi.

7dr. Marko Dvořák

Prešernove Poezije za novo mašoLetošnji Tischlerjev nagrajenec Poldej Zunder zna ceniti vre-dnoto materine besede. Nešte-te knjige slovenskih besednih ustvarjalcev je dobesedno preo-ral in v njih odkril stavke in ver-ze, ki jih kot dragulje poklanja svojim faranom in poslušalcem prazničnih radijskih oddaj. Naj-večkrat pa je listal po pesnitvah Franceta Prešerna. Knjigo Pre-šernove Poezije z obširno razla-go mu je za njegovo novo mašo poklonil eden najodličnejših narodnjakov sloven-ske narodne skupnosti Joško Tischler. V njegovi delovni sobi, ki je tudi hram slovenske literature, imajo te Prešerno-ve Poezije svoje častno in hitro doseglji-vo mesto.

XIV �ŠTIRINAJST DNI

Vstal sem in šel. Boril sem se s samim seboj. A nisem mogel drugače. Bil sem na literarnem večeru slovenske pisateljice Maruše Krese v Musilovi

hiši. In sem čakal na slovensko besedo. A je ni bilo, ne pri pozdravu ob začetku in ne, ko je brala iz svojih del (prevode Fabjana Hafnerja). »Naenkrat se je znočilo« v moji notranjosti in nisem več mogel slediti branju. Vem, da pozna Koroško, vsaj njenega dolgoletnega prevajalca Fabjana Hafnerja in založbo Drava, ki je izdala že nekaj njenih knjig. Živi v Berlinu, Ljubljani in Gradcu, kjer se je lani z drugimi ukvarjala z daljšim projektom kulturnega, socialnega in družinskega povezovanja med Turčijo in Avstrijo. Na kulturno povezavo med Slovenci sme pozabiti, saj jo je nemški predsednik odlikoval s častnim zlatim križem (Deutsches Verdienstkreuz). Neka ženska organizacija pa jo je pred dobrim letom uvrstila med sto najbolj vplivnih žensk v Evropi. Meni pa je ta večer nemo izpovedala, kar na Koroškem že tako vsi trobijo: vplivni so le tisti, ki govorijo samo nemško.

Vse to se je dogajalo 9. decembra na eni od redkih proslav na Koroškem ob 60­letnici deklaracije človekovih pravic. »Danes sem na razprodaji ...,« je nekoč zapisala. »Danes se prav vse lahko dobi/Kri in posušeno srce/Danes sem tako poceni/ ..... Nikoli več me ne dobi.«

Naša koroška slovenska pesnica in nagrajenka Prešernovega sklada Maja Haderlap je konec lanskega leta mariborskemu Večeru povedala, da se

je naš koroško slovenski prostor tako zmanjšal, da je težko, da bi v njem našli perspektive za prihodnost. Slovenščina je le za tistega, ki ne išče potrditve v družbi. V začetku je pisala

izključno slovensko in ugotovila, da pri nas nima resničnih bralcev. Celo njeni prijatelji so ji namignili, da tako zahtevne slovenščine ne razumejo in da čakajo na nemški prevod. Zdaj piše v nemščini »zelo slovenski roman«. Ali se bo našel kdo, ki bi to želel brati v neposrednem domačem jeziku, v občutenem jeziku otroštva?

Kot duhovnik se marsikdaj sprašujem: Čemu braniti in ohranjevati slovensko besedo?Ko sem prišel kot župnik v Št. Peter na Vašinjah, se je večkrat zgodilo, da so mi ljudje povedali svoje želje v lepi slovenščini: »Gospod, saj tako veste, da želimo, da naredite vse nemško.« In nekateri so še dodali: »Potem vas bomo imeli pa radi in boste postali bolj in bolj priljubljeni.«Mnogo laže bi bilo, če bi jim bil ustregel. Deležen bi bil do vrha nakopičene pohvale. Kdo si je ne želi? Držal pa sem se nasveta svojega očeta, ki mi je ob novi maši povedal: »Varuj se tistih, ki so sedemkrat sladkobni; med, ki se cedi iz njihovih ust, te lahko prilepi na njihovo klop.«

V pomoč mi je prišel tudi lani umrli vovbrski župnik Jožef Škof. Z najboljšimi nameni je poslušal želje nemščine želečih faranov. In jim ugodil. Meni pa je rekel: »Ne misli, da jih boš s tem pridobil za evangelij. Ostani trden. Ti pridejo k maši samo prvič ali drugič, potem jih ni več, slovenščina pa ostane odpravljena.«

Va BESEDO sem bil rojen, je zapisal naš pesnik in umetnik Gustav Januš. »Zapuščena vrzel me pa vedno bolj sili k vrnitvi.« Da se v teh dneh, ko obhajamo

Prešernov dan in slovenski kulturni praznik, ne bo zgodilo, da bomo zapeli »Žive naj vsi narodi« in ob tem pozabili gojiti svojo materinščino.

kratki val

Posušeno srceJože Valeško

Čakajoč na slovensko besedo

XIV ŠTIRINAJST DNI�

pogovor Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Če spremljamo tvoje literarno ustvar-janje in zavzemanje ne le za koroško slovensko literaturo vsaj v preteklem desetletju, se postavlja eno vprašanje: Kako to zmorete ob svojem sodniškem poklicu?Janko Ferk: Kot sodniški priprav-nik sem imel na deželnem sodišču v Gradcu zelo intenziven tečaj časov-nega menedžmenta. Vseh teh navodil se držim. Vse je stvar razdelitve časa. Preprosto delam – in če delaš konti-nuirano, se naberejo tudi rezultati.

Günther Nenning je o vas napisal: »Piše v nemškem jeziku, piše v sloven-ščini, je pravi Korošec.« Kakšen je po tvojem Korošec in kakšen naj bi bil?Ferk: Ta pravi Korošec je vsekakor takšen, kakršen sem jaz. Pravi Koro-šec bi pravzaprav moral biti vsaj dvo­ ali trojezičen. Na Koroškem ima vsak možnost, da se poleg nemščine nau-či še slovenščine in italijanščine. Vsi tisti, ki imajo vsaj malo pameti, se ne naučijo samo enega dodatnega jezi-ka, temveč več jezikov. Toda Koro-ška je zelo bojazljiva, da, do jezikov pravzaprav celo sovražna. V Piranu lahko govoriš z vsakim natakarjem v petih ali šestih jezikih – in to bolj ali manj perfektno. Pri nas pa se bojijo,

da bi se kar tako mimogrede in brez-plačno naučili še drugega deželnega jezika. Zato pa pošiljajo svoje otroke na intenzivne tečaje za učenje doda-tnega jezika, ki pa so samo stroškov-no intenzivni.

Če pogledate na slovensko narodno skupnost in na slovenski narod, kaj od njega pričakujete in kaj narod lahko pričakuje od vas?Ferk: V starem Kennedyjevem smi-slu lahko rečem, da sam od sloven-skega naroda ne pričakujem nič. Slo-venski narod mi je veliko dal, in sicer drug jezik in drugo kulturo. Več od naroda ne pričakujem, vendar bom po svojih možnostih in zmožnostih slovenskemu narodu dal v zvezi s slo-vensko koroško literaturo še to ali ono.

Nekdo je rekel, da sta slovenska na-rodna skupnost in Slovenci v Sloveni-ji dva različna naroda? Kako vi gleda-te na to izjavo?Ferk: To sta tako različna naroda, ka-kor so Avstrijci in Nemci ali Avstrij-ci in Švicarji. Ravno toliko razlike je med nami, kar pomeni, da ne zelo ve-liko. Odkar je Slovenija v Evropski skupnosti in so padle meje, nas ne

loči več tako znatna politična razli-ka, kakor je to bilo še pred približno 25­imi leti. Evropa se zrašča – in raz-like med Slovenci na Koroškem in centralni Sloveniji so iz dneva v dan manjše.

Pred dvajsetimi leti ste vse svoje knji-ge, ki ste jih izdali v nemščini, sloven-ščini in še kakem drugem jeziku, še lahko vzeli v svoje roke. Kaj pa danes?Ferk: Pred dvajsetimi leti sem jih še lahko vzel v roke. Danes bi vzel v roke samo tehtne knjige. Te pa bi lah-ko vzel v eno samo roko.

Usmerite pogled na svoje literarno ustvarjanje. Kakšna je bila ta pot in kdaj ste se znašli na križišču, na kate-rem se je bilo treba odločati v zvezi z literaturo?Ferk: Največje križišče, ki sem ga moral prečkati, je bilo križišče ob za-četku mojega študija. Takrat sem imel navidezno kar dobre možno-sti v literaturi. Marsikaj se mi je od-prlo. Imel sem literarna branja, prvi roman sem izdal pri zelo vidni za-ložbi, objavljal sem v različnih lite-rarnih revijah in razmišljal, ali bi se odločil samo za literaturo. V ozad-ju pa sem vedno imel svarilo naše-

Če je sodnik literat, je to proces, ki se nikoli ne konča

Janko Ferk, pisatelj in sodnik, je ob-

hajal svojo 50-letnico. Če bi bil res politik, pravi, bi

verjetno ravnal tako kakor vsi politiki. Literatura bi

bila zanj ena zadnjih brig. Če bi se znašel na samot-

nem kraju brez komunikacijskih možnosti, bi za-

čel razmišljati o novem sistemu pravičnosti. Ker pa

upa, da v takšen položaj nikdar ne bo prišel, je nje-

govo zanimanje osredotočeno na literaturo.

Pri PravilVincenc Got thardt

XIV �ŠTIRINAJST DNI

ga profesorja za nemščino Antona Feiniga, ki nam je vedno pridigal, da naj najprej zaključimo svojo poklic-no pot in si izberemo civilni poklic, šele nato se pa naj odločamo za dru-ge stvari v življenju, kakor so to ume-tnost, literatura in druge stvari. Zelo pomembno mi je bilo, da sem našel svoj poklic in da sem ob poklicu po-tem lahko tudi literarno ustvarjal. V tem smislu se držim navodila pesni-ka in založnika Hansa Kitzmüllerja, ki mi je enkrat dejal: »Midva ne živi-va od literature, ampak živiva za lite-raturo.« Mislim, da je to bolj osreču-joče, kot da bi se moral boriti za kruh z literaturo. To bi bilo zelo težko, če pomislimo, da mogoče v Avstriji od literature spodobno živi deset pisate-ljev. Danes sem srečen, da sem bil kot dvajsetletnil toliko pameten, da se ni-sem šel poklicnega pisatelja, ker bi se to verjetno končalo v kakšni srednji katastrofi.

Nekaj let ste bili tudi urednik Mohor-jeve založbe. Na Koroškem nekateri tarnajo, da ni mladih, ki bi pisali. Ali lahko založbe kaj pripomorejo k pisa-nju? Kaj bi morale storiti?Ferk: Založbe kot take k pisanju ne

morejo veliko prispevati, edino, kar bi založbe lahko naredile, je to, da bi razpisale redno literarno nagrado, ki bi bila tudi pametno dotirana in mor-da povezana celo z izdajo knjige. Če bi to storile, bi se kdo morda vendar usedel za prenosni računalnik in na-pisal pesniško zbirko ali roman. Ker pa tega ni, tudi ni nekega dražljaja, ki bi lahko koga privedel v svet literatu-re. Na drugi strani pa že petnajst let pridigam, da nam manjka resna ko-roška literarna revija. Če te ne bomo imeli, ne bomo imeli literarnega pod-mladka.

Vaši senzorji pa so uprti tudi v likov-no umetnost. Kako se literat približuje likovni umetnosti in likovnim ustvar-jalcem?Ferk: Mene likovna umetnost nago-vori, če vidim za to umetnostjo neko filozofijo ali pa filozofski refleks. Ta refleks vidim med koroškimi Slo-venci predvsem pri Valentinu Oma-nu. Pri njem je tako, da se je vse svoje umetniško življenje ukvarjal z vpra-šanjem človeka, z vprašanjem biti in tudi z vprašanjem transcendence. Se-veda so tudi drugi umetniki zame zelo zanimivi, ker lahko rečem – to

je umetnost, ki me nagovarja. Je pa tako, da ne znam argumentirati, zakaj mi je v umetnosti nekaj všeč in za-kaj ne. Pri Omanu to lahko naredim, ker sem se z njim ukvarjal desetletja in ker so že njegovi naslovi slik zelo programatični.

50-letnica življenja je zareza. Kakšni so načrti za v prihodnje?Ferk: Počutim se, kakor da bi bil star 40 let. To je zame datum, je stvarnost in je 50. rojstni dan in je zame sko-raj nekaj takega kot 49 ali 51. rojstni dan. Nisem naredil nobene posebne življenjske bilance, ker vem, da sem dejaven, da pravzaprav nisem lena-ril, da ni treba, da bi si očital, da sem Bogu kradel čas. Kar si pa ob 50­le-tnici želim, je to, da bi ostal še dol-go zdrav in da bi bil kolikor se da tudi srečen. Prej sem imel to za pra-zne fraze, ampak čim starejši si, tem bolj vidiš, da sta v življenju pomemb-ni samo dve stvari. To sta zdravje in sreča. Če imaš eno, boš imel mogo-če tudi drugo – in to je edino, česar si želim ob svoji 50­letnici.

Če je sodnik literat, je to proces, ki se nikoli ne konča

Jank Ferk:

»Nisem tisti, ki bi vsak dan govoril o kra-jevnih napisih. Tudi o kulturi ne smeš govo-riti, kulturo mo-raš živeti in za kulturo moraš ustvarjati.«

XIV ŠTIRINAJST DNI�

osredki

Dr. Miha Vrbinc, ravnatelj Sloven-ske gimnazije v Ce-lovcu, je ob svojem predavanju na No-voletnem srečanju v Katoliškem domu prosvete v Tinjah strnil svoje misli o medkulturnem dia-logu tudi za Nedeljo.

Evropska unija je bila razglasila leto 2008 za leto medkulturnega dialoga, zato je potekala tudi pri nas vrsta prireditev na to temo.

Kot izobraževalna ustanova se je tudi ZG in ZRG za Slovence posvečala medkultur-nemu dialogu. Načelo tega dialoga je vodi-lo te šole pravzaprav že od njenih začetkov v letu 1957, v aktualnem vodilu pa je zapi-sano pod naslovom Odprtost in mednaro-dnost šole: »ZG/ZRG za Slovence obisku-jejo mlade koroške Slovenke in Slovenci in tudi dijakinje in dijaki nemško govoreče-ga prebivalstva v deželi, dijakinje in dijaki iz sosednih regij Furlanije­Julijske krajine in Slovenije in otroci drugih državljanov, ki živijo na Koroškem – kot izraz regije, v kateri živimo.« Iz tega seveda sledi, da se mora šola odzvati na različnost njej zaupa-nih dijakinj in dijakov in pripraviti didak-tične in pedagoške koncepte, ki upoštevajo raznolikost jezika, vere in socialnega okolja vsake učenke, vsakega učenca. To zahteva skupno delo celotne šolske skupnosti in je izziv, za katerega so tematska letna težišča možnost za poglobljeno ukvarjanje. Tako je ZG in ZRG za Slovence sodelovala pri akciji Tura dialoga (v organizaciji ministrstva za pouk in ORF­a), šolska akademija je bila ob 30­letnici Glasbene šole posvečena glasbi, ki nas povezuje, na dan jezikov 26. 9. 2008 so učenke in učenci raziskovali in predsta-vili jezike, ki so doma v njihovih razredih, v začetku oktobra je bil v Celovcu in Pliberku slovenski slavistični kongres „Slovenščina med kulturami“, gimnazija se je predstavila konec oktobra na Dunaju na mednarodnem kongresu „Poskusni oder prihodnosti – šole v medkulturnem dialogu“, z razstavo na dan staršev pa smo začeli jubilejno, 10. leto štirijezičnih Kugyjevih razredov.

Medkulturnost je del naše družbeDejstvo je, da je medkulturnost del naše-ga vsakdanjika. Med kulturami živi vsak iz-med nas, če razumemo pojem kultura kot izraz raznolikosti v oblikovanju načina ži-vljenja. Raznolikost med kulturo staršev in kulturo otrok je doživel vsak izmed nas v obdobju odraščanja, ko smo otroci vča-sih osupli stali pred svetom odraslih; pisa-telj Gregor von Rezzori pravi, da se mu je kot otroku zdelo, da je ena izmed nejevoljo vzbujajočih pravic, ki si jih jemljejo odrasli, tudi ta, da trdovratno zastopajo svoje pred-

sodke. V književnosti najdemo veliko pri-merov te med­kulturnosti, naj spomnim le na Ivana Cankarja in njegovo spopadanje s svetom odraslih v šoli ali na roman Otroške stvari Lojzeta Kovačiča. Različne kultu-re, ki jih živimo, so tudi različnost mesta in dežele, izobraževalnih karier, poklicev itd. Naša naloga je, da omogočamo dialog med temi kulturami, saj moramo konec koncev živeti z njimi. To pa je proces, ki traja svoj čas in potrebuje tudi izkušnje, učenje.

Medkulturnost in mladinaŠola je prostor izobraževanja in vzgoje. Kot pedagog imam za svojo poklicno nalo-go spremljati mlade ljudi tudi k medkultur-nemu dialogu. Pomislimo, med koliko kul-turami se morajo znajti današnji otroci in mladinci, npr. med (družinsko) zgodovino in lastno prihodnostjo, nadaljnjim izobra-ževanjem in neposrednim vstopom v de-lovni svet, hitrostjo (tehničnega) razvoja in željo po miru, med mladimi – kot posame-znica/posameznik in v skupini, med želja-mi in (finančnimi) možnostmi, med vero in nevero, med zahtevami do njih in resnič-nim svetom odraslih, in ne nazadnje med slovenščino in nemščino in ... Kako jih pod-piramo pri tem iskanju poti, pri odloča-nju za to ali drugo vrednoto? Kakšni zgle-di smo jim?

Dialog med jezikiMedkulturni dialog živimo tudi medjezi-kovno, kot dvojezični celo v nas samih. To je poseben položaj, ki vsebuje dobre pri-ložnosti pri soočenju z izzivi časa. Kot go-vorec dveh jezikov sem sam po sebi od-prt v dva svetova, z učenjem drugih jezikov se moj pogled na svet še bolj širi – obe-nem pa se tudi globlje zavedam, kje sem „doma“, dobivam močno regionalno iden-titeto. Kdor kaj zna, ta ima več možnosti – in s slovenščino smo specialisti na delov-nem trgu, v nadaljnjem izobraževanju, v jezikovni spretnosti. Z znanjem dveh in še več jezikov vsekakor uresničujemo zamisel Evropske unije o večjezičnosti njenih drža-vljank in državljanov.

Osnova dialoga – jasen odnos do samega sebeKakšen je naš odnos do slovenščine? »Če vidiš v svojem jeziku kakršnokoli vrednoto, potem ne boš iskal izgovorov, da ne boš sto-

Med kulturami z dialogom tudi v družbi mladihza razpravo

XIV �ŠTIRINAJST DNI

Med kulturami z dialogom tudi v družbi mladihril vsega, da boš ta jezik čim bolje obvladal in se v njem tudi sporazumeval,« pravi sloven-ski literarni zgodovinar Matjaž Kmecl. Kdor je sam pripravljen učiti se, ta bo doživljal lepe uspehe. Rektor tinjskega doma Jože Kopeinig pravi: »Ne smemo pričakovati re-šitev samo od zunaj, temveč moramo sami imeti dovolj ponosa in veselja, da bomo v raz­voj jezika vlagali več energije.« In dodati je treba, da je odločitev – o tem, da bom živel z več energije za „šibkejši“ jezik – prav v smi-slu medkulturnosti, ki naj varuje posamezne kulture pred utapljanjem v enolončnici ene vodilne kulture in naj jim da možnost, da so začimba v družbenem vsakdanjiku.

Primeri medkulturnostiŽiveti v dveh in več jezikih – to velja zara-di socialnega okolja in razvoja družbe v glo-baliziranem svetu za veliko ljudi. Ta proces ima občasno različne oblike in obraze. Nek-daj je bil v našem prostoru geografsko bolj omejen – Primož Trubar je npr. živel od Lju-bljane prek Trsta do Derendingena, Urban Jarnik je s svojimi prispevki sodeloval v re-viji Carinthia, France Prešeren je iz domače Vrbe šel v Ljubljano, na Dunaj, v Kranj, Ivan Cankar je mnogo ustvarjal v Ottakringu, Ju-lius Kugy je hodil po gorah z nemškimi, slo-venskimi in italijanskimi vodniki, Lojze Ko-vačič je iz Basla prišel v Ljubljano, Maja Haderlap je ob doživetju domače vasi in tu-jega mesta svoje ustvarjanje usmerila v svet med jeziki in z njimi, tudi kot ambasadorka evropskega leta medkulturnega dialoga itd. – nastal je neke vrste dialog med (srednje) evropskimi kulturami. Že z gospodarsko emigracijo ob koncu 19. in v začetku 20. sto-letja so nastali migracijski tokovi, ki so zaje-li večje dele Evrope in tudi sveta, danes pa smo v času splošnega pretakanja ljudi in se-veda tudi njihovih jezikov in kultur. Global-ni in globalizirani svet je medkulturen – z vsemi prednostmi in velikimi izzivi sožitja.

Medkulturnost živi v spoštovanju drugihIz predavanja prof. Leuprechta na dunaj-skem kongresu o interkulturnosti omenjam nekaj zanimivih misli:Pogoja za interkulturnost sta jasnost jezika in priznavanje raznolikosti. Pri prvem pomi-slimo na to, kako zveni, če je govoril pred-sednik Bush o pojmu svoboda in če to zdaj dela predsednik Obama, pri drugem pa se je treba zavedati, da potrebuje sozvočje (kul-

tur, jezikov) več kot en glas. Vsaka kultu-ra, ki je pripravljena za dialog, dokazuje svo-jo živost.Identiteta ni samo ena, prav njena mnogo-plastnost in stalno spreminjanje sta značil-na.Prof. Leuprecht je kritično ocenil pogosto rabljeni izraz toleranca/strpnost v smislu nekaj/nekoga trpeti ob sebi in opozoril na-mesto tega na pojem respekt, torej spošto-vanje, ki živi tudi v solidarnosti do drugih. Ob tem je ob dogodkih preteklih petdeset let pokazal, kako je Avstrija živela solidarnost do beguncev po letu 1945, v letih 1956 (Ma-džarska) in 1968 (Češkoslovaška) in kako v devetdesetih letih (Jugoslavija) in danes. V katero smer se je zasukal interkulturni dia-log?

Medkulturnost in veraMedkulturnost je tudi del (katoliške) vere. Cerkveno leto se začenja z adventom in bo-žičnim časom, ko je v središču družina. A že naslednji praznik, trije kralji, razglašenje Gospodovo, postavlja v središče svet in so-lidarnost do drugega, binkoštni praznik pa je sploh praznik jezikov, ki spregovorijo v enem duhu – človečnosti, bi lahko rekli.

Dialog oblikujeta vedno dvaOb evropskem letu medkulturnega dialoga velja kritično pripomniti, da je razprava o tej tako pomembni tematiki velikokrat poteka-la v krogu enako mislečih. Tudi to je pomem­bno, saj je priznavanje drugemu, da je njego-vo prizadevanje pozitivno, odlična podpora za nadaljevanje dela in vztrajanje, kajti vsak-danjik v svetu – pomislimo na Bližnji vzhod, v Evropi pomislimo na begunce na otoku Lampedusa, v naši bližini pomislimo na vo-livni boj na račun najšibkejših v družbi – do-kazuje, da je pot interkulturnega dialoga pot z mnogimi ovirami. Predvsem pa velja, kar se je pokazalo tudi pri inavguraciji nove-ga ameriškega predsednika: za dialog sta po-trebna dva. Barack Obama je sprožil roko so-delovanja, sprave z (islamskim) svetom, ki jo sprejme prav tako z odprto dlanjo in ne s pe-stjo. Želja, da bomo našli moč zavedati se sa-mega sebe in se obenem odpreti sosedu, je še posebej močna po izkušnjah v letu interkul-turnega dialoga. Ta starodavna želja – ljube-zen do bližnjega in do sebe – je hkrati prepo-trebna želja za prihodnost.

XIV ŠTIRINAJST DNI�

na svetlo dano

PesmiNekaj se izliva v resnicospet drugo se pričenjatiho zlasti se prikazujev trenutku čistost globoko rastejodivje borovnice v svoji zemljistvarstvo samoteži iznad temo duše

odmev našega glasurogovili v hitrih mislihv skopem jutrutiho gori hrepenenje

vitke veje sanjarijospet mine nekaj letzdaj govori jasni glasprvi jesenski dnevi v somraku poletjav zlatu spodnesejo svoje ime.

Ko bi pest polno solz posadil v ta svetdoneče se smejalzunaj pred čebelamikjer so tudi mravlje bilele ljudstvecezeleni zveniz vedrega srcatu je bila boliz dneva v dan zgubljenaki jo morem zgolj udušiti.

nikako mirovanjevse naokrog čredese ne pridružujenikako dihanjeokoli listnega upadanjaa iz pogovora v somrakupotegne dolga senca.

Kdaj si videl smrt v mojih očeh

dneve in dneve si motril mojo mrežnicoa jaz sem zrl s tihom molkom v tla

od zdaj naprej bo napočil novi časbolezen moja je iz dneva v dan otrdela

utrudile so se moje očiod udarca trepalnic

zjasnili so se glasovinoč je mrzlejša od dneva

hortenzije vse propadajo

Pred praznimoknom brez besed stojim

in opazujemznamenje sreče

kakor daljno pokrajinopolno javorov

oko ne pozna čistostinenajglobljega molčanja

prvi dneviprinašajo srečo in poletne vrtnice

nikoli ne bostemogli sanjati o pisanju

Jakob Wüster je bil ro-jen leta 1950 na Breznici pri Št. Jakobu v Rožu. Po poklicu je bil glavnošolski učitelj. Pred dve-ma letoma ga je prizadela mo-žganska krvavitev. Od tedaj znova intenzivno slika in piše. Objavljamo nekaj njegovih naj-novejših pesmi in slik. Jakob Wüster se je javnosti predsta-vil že z več likovnimi razsta-vami.

J a k o b W ü s t e r ( p e s m i )

XIV �ŠTIRINAJST DNI

J a k o b W ü s t e r ( p e s m i ) Jakob Wüster je še enkrat začel pisati pesmi in risati slike

Pred pesmimi so bile slikeUčitelju Jakobu Wüstru je novembra 2006 na dnevu staršev počila žila v možganih. Zdravni-ki v bolnišnici so ugo-tovili, da je imel močno možgansko krvavitev. Desna polovica tele-sa je ohromela. Spomin ni bil prizadet. »Vse-mu sem mogel slediti,« pravi Jakob Wüster. »V bolnišnici sem z zdravni-ki govoril v več jezikih. Ta del možganov ni bil prizadet.«

Že po nekaj mesecih se je porodila velika želja po besednem in likovnem ustvarjanju. Kot da se ne bi nič zgodilo. Želja po pisanju in likovnem ustvarjanju je postajala vedno močnejša. Ven-dar je to za nekaj časa ostala samo želja, ki jo je bilo treba premostiti s pomočjo hčere Patrici­je in sina Tima in z lit-erarnim besedilom »Die morawische Nacht« pi­satelja Petra Handkeja. Hči in sin sta mu vsak dan prebirala odlomke iz tega literarnega dela. Ko je začel brati sam, je začel sam tudi pisati. Najprej je pesmi pisal na prenosni računalnik, že nekaj časa pa jih piše s svojo levo roko. Vsak dan eno pesem, ki je nova slika, zgoščena v poezijo. Da, slika. Pred pesmi-mi so bile pri Jakobu Wüstru slike. Vsak dan je naslikal eno sliko. Začeti je moral popol-noma znova. Risal je in riše z barvicami, pred nesrečo so to bile akrilne barve. Podobe so se ne-koliko spremenile. Raz-lika je tudi v moči barv.

Medtem ko so bile slike, ki jih je slikal in razstav-ljal Jakob Wüster pred desetletjem, krepke, so sedaj blede. Kot da si mora barva na novo uti-rati pot v javnost! Jakob Wüster stopa v svojem življenju s svo-jim literarnim in likov­nim ustvarjanjem zno-va v javnost. Sicer še tiho, toda njegova lit-erarna beseda in likov-ni izraz sta dovolj glas-na, da je že slišen klic po razstavi ali celo po izda-ji pesniške zbirke. Ustvarjalnost, ki močno zaznamuje življenje Ja-koba Wüstra, je troj-na. Slikanju in pisanju se pridružuje še petje. Ko dva meseca po možganski krvavitvi Jakob Wüster še ni znal govoriti, je prepeval pe-smi z besedilom. Enkrat tedensko z njim poje pevski pedagog Janez Kampuš. Trenutno va-dita in pojeta Schuber-tovo »Winterreise«. »Imam tri talente,« pravi. »Močno v meni sta slikanje in pisan-je. Predvsem pa petje«. Na vprašanje, kaj je lažje, slikanje ali pisan-je, odgovarja: »Ni lažje ne eno ne drugo. Ves čas imam v mislih, kaj moram napisati, kaj na­slikati. Mora biti tako, to sam hočem.«

Ko Jakob Wüster s svojo levo roko lista po svojih pesmih, se ta kot nalašč spočije pod nasled­njim verzom: »Nisem bil slikar določenega načina.« Določen pa je način njegovega ustvar-jalnega dela: pesem za pesmijo, slika za sliko.

»Moram,« pravi Jakob Wüster. Njegova leva roka seže po beležnici. Lista počasi, stran za stranjo. Napisane so na roko. »Moram,« ponovi. In doda: »Preprosto pišem in pišem.« Piše z levo roko. »Desna roka zaenkrat še ne dela, kot bi hotel,« pravi in tako mimogrede spomni na možgansko krvavitev, ki ga je zadela pred dvema letoma.

Jakob Wüster September 08 - papir (barvice)

v i n c e n c G o t t h a r d t

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Raziskovalka na Univerzi Tokio in strokovnjakinja za kulturno antropo-logijo v svojih predavanjih v japonski prestolnici večkrat predava o manj-šinah v Evropi. »V stik s tako imeno-vanimi etničnimi manjšinami v Evro-pi sem prvič prišla pred nekaj leti, ko sem se strokovno izpopolnjevala v Freiburgu. Tam sem se na konkre-tnih primerih podrobno seznanila z dvojezičnim in dvoetničnim položa-jem v bližnji Alzaciji.« Živahna me-šanica francoskega šarma in nemške urejenosti pa je vzbudila njeno zani-manje tudi za druga etnično meša-na področja v Evropi. »Veste, Japon-ska je otoška država, vse njene meje potekajo po morju, zato si povprečni Japonec zelo težko predstavlja, kaj je prečkanje meje po kopnem. Da se na takšni kopenski meji stikata, preple-tata in skupaj živita celo dva naroda,

pa je za večino skoraj nepredstavlji-vo. Tako so bila zame vsa doživetja dvojezičnosti in dvoetničnosti sredi Evrope sicer precej nenavadna, hkra-ti pa zelo zanimiva izkušnja.« Japon-ska manjšina, domorodno in z naravo povezano ljudstvo Ainu (,ainu’ po-meni ,človek’), namreč živi ločeno od večinskega japonskega prebivalstva. V preteklosti so jih večinski osvajal-ci odrivali čedalje dlje na sever de-žele vzhajajočega sonca, tako da da-nes Ainuji živijo le še v najhladnejših predelih najsevernejšega otoka Ho-kaido. Medsebojnega stikanja z ve-čino je malo, prepletanja pa še manj. Tako malo, da je njihov zelo zanimi-vi izum – Ainuji namreč uporabljajo posebno držalo za brke, ki ga položi-jo na rob posode, tako da preprečuje namakanje brkov v juho ali druge po-

dobne tekočine – drugim sodržavlja-nom – kljub praktičnosti! – še skoraj popolna neznanka ...

Med koroškimi Slovenci Ko je dr. Hi-roe Shimauchi nazadnje poleti 2007 obiskala Avstrijo, je zajetno malho svojih radovednih vprašanj o Sloven-cih na dvojezičnem ozemlju južne Koroške raztresla tudi med uredni-ke Nedelje. »Številni novi znanci na Koroškem so mi pomagali zbrati zelo zanimive in koristne izkušnje. Šele z njihovo pomočjo sem spoznala, kako velikega pomena so za manjšine dol-goročne perspektive. Pomembno je zlasti delo v javnosti in v šolah, zibel-kah novih generacij, ki bodo aktivno govorile slovensko in s tem poskrbele za trajnost in stabilnost slovenske na-rodne skupnosti.«

Domo arrigato de gozaimas,* Korošci!

»Tale koroški dialekt je pa res prav nena-vaden! Čeprav sem v Nemčiji pridno študi-rala nemščino, ga či-sto nič ne razumem,« so bile prve misli sim-patične Japonke dr. Hiroe Shimauchi, ko je prišla na kratek obisk na Koroško. Ja-sno, da ga ni mogla ra-zumeti: domačini, ki jim je prisluhnila z zvr-hano mero raziskoval-ne vneme, so namreč med seboj govorili – slovensko!

T o k i o • j a p o n s k adr. Hiroe Shimauchi

* » N a j l e p š a v a m h v a l a . «

poglejmo čez plot

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Špela Mulič

pokaži jez ik Pri Pravila Jerne Ja Jezernik

Za objavo pa je bila predlagana sicer nenagrajena pesem »Darila« KATJE KOREN s Slovenske gimnazije v Celovcu.

DarilaVsako leto se ti zdi,da leto hitro odhiti.Za božič, rojstni dan in goddobiš darila vsepovsod.

Otroci se vsakega darila veselijo,po enem letu se ga več ne spomnijo.

Starši pa pravijo:»To je preveč!«,tete pa odkimajo:»Ni taka reč,saj jim je všeč!«

»Ne bomo rekli, da se je vse posrečilo že kar perfektno. Marsikaj bo treba še izboljšati, od razpisa do priprav in uresničitve. Pomembno pa se mi zdi, da dobi literarna ustvarjalnost nove impulze in da imajo mladi pisci možnost, da preizkusijo svoj talent.«Janko ZerZer iz govora ob podelitvi nagrad mladim koroškim ustvarjalcem

Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta ob podelitvi letošnje jubilejne Tischlerjeve nagrade v petek, 23. januarja 2009, nagradila tudi najboljša in najbolj prepričljiva dela udeležencev prvega literarnega natečaja za najmlajše ustvar-jalce na Koroškem. Nedelja ob tej priložnosti objavlja nagrajene ustvarjanke!

* » N a j l e p š a v a m h v a l a . «

Se opravičujemo, zmagali smo!

Drugo nagrado literarnega natečaja je prejela ŠPELA MULIČ (4. letnik Višje šole za gospodarske po-klice v Št. Petru) za pesem »Moj oče«.

Moj očeMoje otroštvo ni bilo z rožicami postlanoin ni mi bilo vse dano.Brigalo bi me za vse to,če imela bi ljubezenin če moj oče bil bi trezen.Potrebovala sem ljubezen njegovo,če bi jo imela, bi bolje bilo – zagotovo:trpela sem jaz, trpeli smo vsi,kako lahko kaj takega človek sploh stori –ljudem, ki smo ga ljubili,sedaj smo nanj že pozabili.Zame ne obstaja več,ker smo mu bili odveč!

Žirija je podelila tudi dve tretji nagradi.Pravljico »Svetlolaska in črno-laska« avtorice Kaje Štros je Nedelja že objavila, v tokratni kulturni prilogi pa vam predsta-vljamo tretjenagrajeno pesem »On«, ki jo je napisala VERENA GOTTHARDT (3. razred Slovenske gimnazije v Celovcu).

On

Zaradi njega hodimo v šolo,zaradi njega se lišpamo.Zaradi njega gledamo v ogledalo,zaradi njega se v šoli učimo!

Ni dneva, da ne bi mislile nanj.Ni noči,da ne bi sanjale o njem.

Rišemo le še srčkein vanje svoje ime,ko pa smo mu blizu,nas zapusti zaradi – nje!

Verena Gotthardt

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

feinigovi moli & duri

Sveti Nepomuk, ki je zavetnik varne poti ob tisočerih mosto-vih po vsej Srednji Evropi, bo mirne duše prenesel tudi to koroško burko ob poimeno-vanju dravskega mostu med Rudo in Pliberkom po dežel-nem glavarju, ki se je, hudo al-koholiziran, z noro visoko hi-trostjo smrtno ponesrečil lani v noči na 11. oktober.

Poimenovanje mostu je samo-voljno določil vodilni politični funkcionar, ki vlogi, katero naj bi imel deželni glavar, ni-kakor ni kos. Ni čudno, da ga imajo zunaj koroških plotov že za pustnega norca poseb-ne sorte. To ni noben VIC, po-glejte samo malo v nadregio­nalne medije. Koroška ne bi bila Koroška, če bi njenim vi-dnim predstavnikom vzeli ve-selje do slabih, da, podlih pu-stnih ŠAL, če bi jih kdo oropal nagona po PUSTNIH norijah.

Ker smo sredi volivne kampa-nje, se želi očitno tudi celov-ški župan izkazati za pravega PUSTA. Nikakor si ne more-mo drugače razlagati njego-vega predloga, da bi park pred Koroško deželno hišo, kjer

stoji lepa fontana pliberške umetnice Kiki Kogelnik, pre-krstili v čast smrtno ponesre-čenemu nekdanjemu bivše-mu deželnemu glavarju, ki je kot vodilni mož deželne vlade – EKSEKUTIVE – v hiši za-konodajalca, deželnega par-lamenta – LEGISLATIVE, med drugim svojčas sanjaril o zgledni zaposlitveni politiki zloglasnega »tretjega rajha«.

Kaj pa bi bilo narobe, če bi ta park pred Deželno hišo po-imenovali po poetu Gertu Jonkeju? Umrl je za rakom 3. januarja na Dunaju, ne da bi bil dočakal 63. rojstni dan, ki bi ga slavil 8. februarja, na dan slovenskega kulturnega praznika, na smrtni dan iko-ne slovenske poezije France-ta Prešerna.Ob pisateljici Ingeborg Ba-chmann je Gert Jonke nedvo-mno najpomembnejši pisa-teljski genij 20. stoletja, ki se je rodil v Celovcu, kjer je bil – za razliko od Roberta Musi-la, ki je tako rekoč po sili raz-mer skoraj po naključju pri-letel na svet v Celovcu – tudi pravi domačin.

piše Horst Ogris

2 x žlahtna domača slovenska cerkvena glasbaFrančiškanska cerkev pri Tromostovju v Ljubljani je imela že lepo število pa-trov glasbenikov, ki so v njej delovali za dvig slovenske cerkvene glasbe. Naj tu-kaj omenim dva: patra Ačka in patra Aloj­zija Mava. Vrsti patrov glasbenikov se je ob obeh imenovanih že pred leti pridružil tudi p. Vid Lisjak. Doma je iz Vipavske doline. Odlikujeta ga njegov lepi in kul-tivirani glas ter poseben odnos do glas-bene dediščine. Leta 1981 je vstopil v frančiškanski red in bil leta 1984 posvečen v duhovnika. Sicer pa je tudi nadškof Aloj­zij Uran strasten pevec, in tudi nekateri drugi slovenski škofje so vsaj nekaj let pre-pevali v zborih.Pater Vid živi in prepeva za Boga, in to se čuti na obeh zgoščenkah plemenite domače slovenske cerkvene glasbe. Glas-bene linije oživlja suvereno, brez stresa in drugih živčnosti. Zgoščenka z naslovom »Dajte mi zlatih strun« se končuje z zna-no istoimensko pesmijo nemškega skla-datelja F. X. Engelharda, vse druge pesmi in psalmske obdelave pa so iz slovenskih virov (npr. »Mirno nam plovi«). Zbor, ki spremlja patra Vida, je župnijski pe-vski zbor Hugolin Sattner, ki ga vodi muzi­kolog Matjaž Barbo.Drugi zgoščenki – na njej je največ Mari­jinih pesmi – so dali naslov »Pred tabo klečim«, in to očitno v zvezi z istoimen-sko skladbo, ki jo je napisal Anton Nage-le in ki je po moji vednosti posneta prvič. Na zgoščenki sta navzoči še dve njegovi skladbi: »Jezus, hrana naše duše« in »Marija, tvoji smo otroci«. Na tej dru-gi zgoščenki preseneča tudi izvrstni glas in jasna dikcija zborovodkinje Damijane Božič­Močnik v skladbi »Dete je mati v jasli dala« (Stanko Premrl).Obe zgoščenki sta bili posneti v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani in vese­li me, da so orgle na vseh posnetkih bar-vito navzoče. Pravzaprav sem se čudil, da te izredno kvalitetne orgle na zgoščenkah skoraj niso bile opazne. Je pa tudi res, da so te orgle dan za dnem duša več različnim bogoslužjem. Ali ni to že samo po sebi dovolj?Morda pa bodo sledile še druge zgoščenke p. Vida Lisjaka s podobno visoko kakovo­stjo. Lahko samo upamo!

ogrizkiA n d r e j Fe i n i g

Pust! Pust! Pust! ali »Vsakemu pijanemu šoferju svoj most!«

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

„Ker je leto še mlado in se bodo pri marsikom zaradi fi-nančne krize spremenile želje – marsikdo bo manj mislil na denar, ki so mu ga pobrali drugi –, bodo morda vsaj nekateri več razmišljali o življenju. Vsi skupaj bomo ime-li več časa za družino, za branje večernic in Nedelje ter za gibanje v naravi. Zato sem tokrat zbral nekaj pametnih stavkov, s katerimi sem si tapeciral stranišče.

»Dobro premislite, kaj si želite. Lahko se zgodi, da se vam želje izpolnijo!«, »Ideali so kot zvezde. Ne moremo jih doseči. Lahko pa se po zvezdah orientiramo.«, »Moder človek vseh napak ne naredi sam. To omogoči tudi sočlo-veku.«, Alfred Polgar pa trdi: »Človek brez napak je nepo-poln.« Prav ima.

Albert Camus je v knjigi »Der Fall« o neumnosti zapisal takole: »Da se razumemo. Ne mislim s tem na lastno pre-pričanje, da sem bolj pameten kot vsi drugi. Mimogrede povedano, je moje prepričanje brez vsakega pomena, ker je vse preveč neumnežev enakega mnenja.«

Raziskovalec genov Craig Venter, ki je meseca rožnika leta 2000 v Frankfurter Allgemeine Zeitung objavil celo stran s črkami A, C, G in T, ki sestavljajo sekvenco člove-škega genoma, pravi, da so to k tej tematiki njegove »prve besede«. Vsak od nas naj bi imel 23.000 genov, bakterij pa samo 500. Ventru očitajo, da »rad igra Boga«. Ustva-riti hoče namreč mikrobe, ki bodo škodljivi dioksid, ki se nahaja v atmosferi, pretvorili v koristen kurilni material, kot to delajo tudi rastline. Toda umetni organizmi bodo tisočkrat bolj učinkoviti. Mikrobi bodo brez ovinkov pro-izvajali gorivo za avtomobile in elektrarne. Poleg tega pa še surovine za kemično industrijo. Za rock zvezdo zna-nosti Craiga Ventra to niso neutemeljene vizije. Tako bo človeštvo po času neizmernega razdejanja dobilo mo-žnost ustvariti ravnotežje eksistenčne osnove na našem planetu.

Mirne duše lahko pričnemo iskati idealni položaj na do-mačem kavču. Nenapisano pravilo dokazuje, da na svetu napredujejo zgolj pridni, vestni in delavni. To pravilo pa so si izmislili prav tisti, ki to niso, in to zato, da bi lenarili še naprej. V času upadanja gospodarske aktivnosti, naza-dovanja rasti in s tem zmanjšanja zapravljanja denarja je morda blagodejno vestno vrtnarjenje. Saj bo kmalu spet mogoče tudi lenobno valjanje v senci! Sploh pa, ker borza ni nič več zanimiva, tudi „menedžerjev Hedgefonds“ ni več videti v nobeni kavarni. Kratko malo so izginili brez sledu. A ne pozabite na svoje telo! Sprehajajte se in gibaj-te se na svežem zraku.

gregejevi citati

“

Ne delajmo napak

G r e g e j K r i š t o f

Dunaj, kjer je Jonke zadnja desetletja razdajal svoj ne-usahljivi, vrtoglavi in fan-tastično­očarljivi kozmos romanov in dram, se je za-vedal, kakšnega sijajne-ga prišleka je imel v me-stu. Dunajska občina mu je v čast in zahvalo namenila spoštljivo poslovitveno slo-vesnost in častni grob. Po-čiva v drugi vrsti – soseda sta mu imenitni glasbenik Joe Zawinul in nepozabna igralka Burgtheatra Gu-sti Wolf –, neposredno za grobnico župana Helmu-ta Zilka.

Ne celovški mestni upra-vi z županom na čelu se niti deželnemu referentu za kulturo ni zdelo potreb-no, da bi se vidno in fizično – se pravi osebno – poslo-vili od kulturnega velikana, katerega dela bodo živa še dolgo, še dolgo potem, ko se – denimo – imen Scheu­cher ali Dobernig nihče več ne bo spominjal.

Koroška norí, norí! Obrni-ti bi jo bilo treba, pa če se tudi Veliki Klek stali in od-

kaplja v nirvano, niso pre-pričani samo satirično nadarjeni sodelavci univer-zitetnega kulturnega cen-tra »UNIKUM«. S plaka-tom – na glavo obrnjenim obrisom dežele, iz kate-re odteka oranžna tekočina – so inteligentno posegli v puščavo volivnih lepakov, ki so brez vsake domišlji-je zasuli deželo kot grozljiv plaz banalnosti.

Koroška sredi PUSTA 2009 – skoraj se bojim, da sredi večnega PUSTA, če vse to, kar uganjajo, ne bi bilo tako skrajno provin-cialno.

Ne vem, ali bo kaj pomaga-lo, da so volitve na 1. PO-STNO nedeljo. Nemški rek pravi: »Ich lass mir kein X für ein U vormachen!« Bomo videli, kdo bo vladal tej deželi po 1. marcu – U ali O – PUST ali POST!

Post scriptum: Sveti Ne-pomuk naj mi odpusti ge-slo, ki se mi je vsililo kot naslov.

piše Horst Ogris

Pust! Pust! Pust! ali »Vsakemu pijanemu šoferju svoj most!«

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

O b s l o ve n s ke m K U LT U R N E M P R A Z N I K U

Vse se vrti okoli Prešerna mohorjeve družbe celovec

p r i l o g aU r e d n i c a : G a b i F r a n k

France Prešeren velja za prvega in vodil-nega klasika slovenske poezije, za klasi-ka ne samo v nacionalnem ali regional-nem smislu, temveč po merilih razvitih evropskih literatov, je v spremni bese-di za knjigo France Prešeren – Pesmi za-pisal prešernoslovec Boris Paternu. Mo-horjeva založba je v Prešernovem letu 2000 izdala knjigo, ki vsebuje pesmi ve-likega pesnika. Kmalu so izšli prevodi te knjige v nemščino, angleščino, rušči-no, španščino, italijanščino, francoščino, madžarščino in slovaščino.

Že sam Prešeren je v pismu leta 1873 svojemu pri-jatelju Stanku Vrazu napisal: »Namen naših pes­mi in siceršnje literarne dejavnosti ni nič drugega kot kultivirati naš materin jezik.« Josip Stritar je leta 1866 Prešerna označil takole: »Kar je Angle-žem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren.« Zato vzemite v roke knjigo in preberite kako Prešerno-vo pesem. Morda boste segli tudi po majhni knji-žici Sonetni venec, ki je izšla v številnih jezikih (v nemščini, angleščini, francoščini in kitajščini in v esperantu), ilustriral pa jo je Valentin Oman.

»Odobrava se OOUR ADIT – Državna založba Slovenije« iz Ljubljane unošenje i rasturanje u 100 primeraka na slove-načko­nemačkom izdanju, a 50 primerka na slovenačko­eks-perantskom izdanju knjige Franca Prešerna »Sonetni venac«, koju je izdala i štampala Moharjeva založba, Celovec, Kla-genfurt. Austrija,« je bil odgovor na našo prošnjo dovoljenja uvoza prvih dvojezičnih knjižic Prešernovega Sonetnega venca, ki smo jih izdali leta 1986 z nemškim in esperantskim prevodom in ilustracijami Valen-tina Omana ter spremnima besedama univerzitetnih profe-sorjev Naceta Šumija (o Omanu) in Borisa Paternuja (o Pre-šernu). To je bil naš prvi poskus uradnega uvoza naših knjig v Jugoslavijo, v katere Republiki Sloveniji je bil pač glavni knjižni trg naših slovenskih knjig. To dovoljenje »Saveznega sekretarijata za unutrašnje poslo-ve« v Beogradu za uvoz 100 (v besedah: stotih) izvodov Pre-šernovega »Sonetnega venca« nam ni dal miru. Hotel sem spoznati Srba, ki ocenjuje slovenske knjige in jim daje dovo-ljenje. Na dovoljenju je bil naveden Stanko Trajkovski ... na navedenem naslovu v Beogradu ga nisem našel – nihče ga tam tudi ni poznal. Sumim, da so ta dovoljenja (»Rešenja«) pisali kar slovenski politiki v Ljubljani, ki jim je Partija pač zaupala. »Knjige so orožje« – je citiral miličnik na Ljubelju nemškega pisatelja Berta Brechta, ko naju je zasačil s paketi revije »Ce-lovški zvon« v prtljažniku, ki sva jih z Vinkom Ošlakom pač peljala v »matico« slovenskega kulturnega prostora, izvo-de »Sonetnega venca« za predstavitev v Prešernovi domačiji v Vrbi pa nama je pustil. Čeprav sva upala, da nama jih bodo tudi vzeli in bi bil ta poseg gotovo prišel v slovensko televizi-jo, ki je na široko poročala v o tej predstavitvi. Spoznaj se! Nato smo izdali »Sonetni venec« tudi s francoskim, italijan-skim, kitajskim in angleškim prevodom in Omanovimi slika-mi ter izbor Prešernove »Poezije« v več dvojezičnih izdajah (nemška, angleška, francoska, italijanska, španska, ruska, ma-džarska in slovaška izdaja mi pridejo takoj na misel) s tehtni-mi spremnimi besedami in jih slavnostno predstavili v zna-menitem gradu Kiselstein v Prešernovem Kranju. To je bil utrinek začetka »Prešernove poti v svet«, ki se je do-godil pred več ko 20 leti prav v Mohorjevi v Celovcu, in utrl pot knjig zamejskih in zdomskih založb v vse knjigarne in knjižnice samostojne Republike Slovenije.

Začelo se je s Prešernom

U v o d n i k

Franc Kattnig, vodja Mohorjeve založbe v Celovcu

1981­2007

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

O b s l o ve n s ke m K U LT U R N E M P R A Z N I K U

Vse se vrti okoli Prešerna

Sonetni venec – m i s l i p r e v a j a l c aPričujoči nemški prevod Sonetne-ga venca Franceta Prešerna (1800­1849), ki sem ga tvegal, je bolj ali manj sad pozne ljubezni, za kar je mogoče najti dva razloga. Če se mi je kot hamburškemu študentu ob začet­nih korakih v svet slovanskih knji-ževnosti kazal vzpon na slovenski Parnas komaj kaj obetaven – kljub dotedanjim bidermajerskim prevo-dom v nemščino, ali pa ravno zaradi njih – potem sem po prihodu na Ko-roško, ki sem jo izbral za svojo novo domovino, zaradi nezadostnega zna-nja drugega deželnega jezika našel vedno dovolj razlogov, da sem se iz-ogibal osebnemu soočenju z obču-dovano in mnogopomensko umetni-no. Ravno za 150­letnico prve objave Sonetnega venca – v posebni prilogi Ilirskega lista 22. februarja 1834 – pa se je tleče nezadovoljstvo nad dejan-skim stanjem spremenilo v kljuboval-no »zdaj ali nikoli!« Sledilo je nekaj noči brez spanja, ki jih je povzroči-la ravno tista dama, ki tudi pesniku ni dala spati: Julija.Julija. Njej, katere zemeljsko sled ohranja akrostih magistrala, je kazalo posvetiti tudi prevod Sonetnega ven-

ca, ženskemu liku, katerega nedoseg­ljivost se nam današnjim zdi pravza-prav komajda še dojemljiva prvina idealnega in katerega čar je mogoče samo zaslutiti iz oddaljene, skorajda ikonične nadresničnosti, s kakršno je Prešernov sodobnik in prijatelj slikar Langus opremil portret ljubljanske meščanske hčere. Ne, Julijini podobi, kakršna se steka iz projekcijskih črt eksistencialne problematike same-ga pesnika – iz njegove brezpogojne zahteve po nedeljeni naklonjenosti, ki bi edina lahko preorala ledino nje-govega pesniškega navdiha: njen naj-plemenitejši sad bi dozorel v nacio-nalno poezijo, s katero bi bilo mogoče pesnikov narod popeljati iz duhovne odvisnosti in kulturnega zamudni-štva v svetlejšo prihodnost. Tako vsaj bi lahko sledili njegovi najznačilnej-ši miselni liniji, ki kot rdeči trak pre-pleta vse podobe in motive Sonetnega venca, ideje evropske visoke romanti-ke, kot sta jih oblikovala brata Schle-gel: narod se konstituira v svojem je-ziku, v svoji duhovni kulturi, v s svoji umetnosti – najbolj zahtevna in hkra-ti najbolj univerzalna umetniška obli-ka, ki naj bi jo zmogel narod z razvi-tim jezikom in kulturno zavestjo, je sonet. Mogoče je ironija romantike v tem, da je Prešernov Sonetni venec prerasel v slovensko nacionalno kon-stituanto, da pa pesnikov brezpogojni

nagovor njej ni bil uslišan.Ali je bila uslišana pozna ljubezen prevajalca? V ogledalu spomina se vpreženi Pegaz še vedno vzpenja pod utesnjujočo uzdo akrostiha, ki ne le da določa potek vsakega verza v ma-gistralu, pač pa z neizprosnim nasi-ljem rim začetnih in končnih verzov opredeljuje tudi prevajalsko usodo vsakega posameznega soneta. Toda kolikor bolj neizprosno ritem in rima zožujeta prevajalčev prostor, toliko jasneje prihajajo na dan stroge struk-ture pesniške idejne zgradbe, s sklad­nostjo in čvrstostjo zgrajene rene-sančne galerije, ki vabi k zbranemu, slovesnemu sprehodu mimo subli-mirane samoupodobitve zadržane, a vendar osupljive strasti, tudi mimo zavesti o lastni tragiki, ki se skriva za rahlim nasmehom upanja. Razstav-ni prostori prehajajo neopazno drug v drugega, toda imaginarni prag, v katerega je vklesano skrivno zname-nje, vedno znova in znova vabi k pre-dahu, k pogledu nazaj in spet naprej, saj intimne miniature, podobe cvetic in pokrajin, mitske alegorije in juna-ška dejanja ravno ob njem zažarijo v pomensko polni in stopnjevani osvet­litvi. Skrivna znamenja pa se spoji-jo v njeno ime, nad osebno izkušnjo, onstran vsakršne geografske danosti, zunaj vseh časov: Julija.

Klaus Detlef Olof

France Prešeren: So-netni venec, prevodi v nemščino, angleščino, francoščino, in kitajšči-no, ISBN 3-85013-045-2

France Prešeren: Pe-smi, prevodi v nemšči-no, angleščino, ruščino, španščino, italijanščino in francoščino ISBN: 3-85013-580-2

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

Ni draga, je pa dragocena.b r a l c i p r i d o b i v a j o b r a l c e !

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letnoredna naročnina

samo 32,- EUR letno

+ D A R I L O > za vsakega, ki pridobi novega naročnika> in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Prva slovenska in-

teraktivna slikanica

Maček Muri.

Obsega nekaj več kot 40.000

gesel ­ 22.000 nemških in ne-

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Naša najbolj priljubljena rubrika v

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

Dvojezična pesmarica

in molitvenik za vsako

družino.

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NOVI NAROČNIK

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR študentski abo za 16,- EUR

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČALNovega naročnika je priporočal oz. pridobil

Ime in priimek

Poštna štev. Kraj

Telefon E-mail