DNIXIVV E L I K A N O Č 1 3

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AA P R I L 1 3

ddiiddii n DD OO MM

dddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAA

dddddiiiiiiii nnnn DDDDDDDD OOOOOOOO MMMMMMMM

ČE

RTO

V H

AN

ZI

SKRIVNOST HLIPOVČNIKOVEGA BUNKERJAo b 7 0 - l e t n i c i o b g l a v i t v e ž r t e v i Z S e l i n o k o l i c e

XIV2

ŠTIRINAJST DNI

v ž a r i š č u

Vsepovsod po svetu praznuje­mo za veliko noč ta krščan­ski praznik. Zmaga Vstalega

Zveličarja tudi v nas, Sanhuščanih, vzbuja slovesno in praznično ozrač­je. V postnem času in velikem tednu se zato odvijajo lepe in bogate verske dejavnosti.Priprave na veliko noč se začenjajo z duhovno obnovo v četrtek pred veli­kim tednom. Pred cvetno nedeljo se ob popoldnevih zberejo žene in ma­tere iz okraja za pletenje butaric.Na cvetno nedeljo je sv. maša ob 8. uri v sanhuški stolnici. Pri maši poje MPZ San Justo. Proti večeru se zbe­remo v Našem domu, kjer se udeležu­jemo križevega pota v režiji sanhuške mladine. Vsako leto nas presenetijo s posebno doživetim večerom ob sli­kah, molitvi in petju. Ob vhodu zbira­jo prostovoljne prispevke za sloven­ske misijonarje ter hrano in obleke za reveže.Na veliki četrtek se udeležujemo obredov v osrednji slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Po sv. maši sledi skupni križev pot, nato pa molitvene ure.Na veliki petek mladina barva pirhe v sanhuškem domu. Pripravimo tudi oder in veliko dvorano Našega doma

za velikonočno akademijo. Ob 15. uri je skupna molitev pred kapelico Ma­rije Pomagaj, kjer se še posebej spo­minjamo Jezusovega trpljenja. Po obredih v slovenski cerkvi Marije Po­magaj naša mladina ponovi križev pot tudi za vse slovenske vernike, ki se udeležijo obredov v Slovenski hiši.Na veliko soboto dušni pastirji obis­kujejo naše domove in blagoslavlja­jo velikonočne jedi. Zadnja leta je skupna blagoslovitev pred kapeli­co Marije Pomagaj na velikem pokri­tem dvorišču Našega doma. Zvečer naš pevski zbor sodeluje pri vstajenj­ski maši v Slovenski hiši. Zbor poje večkrat tudi za veliki četrtek in veli­ki petek.V nedeljo gremo najprej k vstajenj­ski sveti maši ob 8. uri v sanhuški stolnici, kjer mašuje naš dušni pastir dr. Jure Rode, ob somaševanju p. dr. Alojzija Kukovice. Po svet daritvi si farani pred cerkvijo voščimo blago­slovljene praznike. Nato gremo v Naš dom, kjer se v veliki dvorani udeležu­jemo velikonočne akademije in skup­nega zajtrka. Dvorana je praznično okrašena, mize so belo pogrnjene, na njih pa je za vsakega rojaka krožnik z narezkom, potico in skodelico, v ka­teri nam postrežejo z belo kavo. Za

narezek poskrbi odbor doma, ki s so­delavci pripravi mize še pred jutranjo mašo. Okusne potice pa spečejo žene in matere iz okraja in jih darujejo za skupni slovenski dom.Sledi vsakoletna velikonočna akade­mija. Ko se zastor odpre, nas na odru vsako leto preseneti mojster Tone Oblak z novimi in velikonočnimi mo­tivi, s katerimi nas popelje v slavnost velikonočnega jutra. Praznično raz­položenje se pomnoži ob pozdra­vih predstavnikov vseh krajevnih domov skih organizacij; nato ob ve­likonočnih recitacijah mladih, ki jih doživeto spremljajo krajevni zbori našega doma: MPZ San Justo, Otro­ški pevski zbor Balantičeve šole ter Zbor zveze mater in žena. Tega veli­kega praznika se udeležuje od 300 do 400 rojakov iz sanhuškega okraja.Po velikonočni akademiji, še ob okus­nem »žegnu«, prijateljsko pokramlja­mo in si medsebojno želimo duhovno bogat velikonočni dan.Mnogo sodelavcev s svojim tru­dom to vse omogoča. Tako leto za le­tom doživeto obhajamo velikonočne praz nike. Zdaj že mlajši rod prevze­ma odgovornost in z veseljem ohra­nja lepe navade, ki so jih iz domovine prinesli naši starši.

Kako praznujejo na južni polobli - v domovini novega papeža - naši roja-ki največji krščan-ski praznik ?

Velika noč v Našem domu San Justo

M i c k a O p e t n i k

ŠTIRINAJST DNI

m i r j a m o b l a k

XIV 3

Sredi jeseni ...

ŠTIRINAJST DNI

Bistveno je, da s pomočjo slovenskega dušnega pas­tirja še živi slovenstvo v Mendozi, kljub oddalje­nosti in preteklemu času. Tradicija, slovenske

vrednote, posebej verskih praznikov, so še žive in jih sku­šamo obnavljati in z njimi rasti. Tako gradimo.

Pred leti smo na našem odru predstavili na veliki četr­tek krajše igre, svetopisemske zgodbe, za zadnji božič tudi igro Ivana Sivca »Luč svete noči«. Ustvariti ozračje je stalni cilj našega prispevanja pri društvu. Velikonočni prazniki so pa povezani tudi s spominom na zdaj že raj­nega strica inž. Marka Bajuka. Že v mladosti se je zani­mal za narodno umetnost. Ornamenti in velikonočni pir­hi oziroma belokranjske pisanice so ga najbolj privlekle. Stric Marko je z velikim užitkom mlade pa tudi starej­še seznanjal z vrednotami ornamentov in jih učil risati in barvati velikonočne pirhe.

Pirhe je risal skozi vse leto, posebej še ko se je v osemde­setih letih starosti upokojil. Skoraj ni v Mendozi sloven­ske družine, ki ne bi imela njegovega izdelka, najsi bodo pirhi ali stenski krožnik. V različnih okoliščinah je poši­ljal svoje izdelke kot darila mnogim po svetu. Papež Ja­nez Pavel II. in ljubljanski nadškof sta prejela njegove iz­delke.

Ko smo opazili, da mu pešajo moči, smo iskali možnost, kako ohraniti in zaščititi njegovo bogato zapuščino. Od­ločil se je za donacijo za Slovenski etnografski muzej v Ljub ljani, kjer so njegovo delo razstavili leta 2002. Vod­stvo muzeja je ob tej priložnosti zapisalo: »Pisanice go­spoda Marka Bajuka so unikatni umetniški izdelki. Mar­ko Bajuk pozna motive in ornamente, sestavlja jih v nove, njemu svojske kombinacije in pogosto uporablja nove barvne kombinacije. Njegove pisanice odsevajo člove­ka subtilnega duha in pretanjenje roke, katerega srca in um sta ostala povezana z rojstno domovino.« Tako je moj stric Marko Bajuk z ornamenti ljudske umetnosti ustvaril most med preteklostjo in sedanjostjo.

Slovenci v Argentini živimo sredi oaze, ki te napaja s sred­njeevropsko kulturo. Že kot otroci smo doživljali, da smo drugačni kot naši vrstniki, a drugačni od naših staršev.

Mami je vedno pripovedovala, kako je velika noč naznanja­la pomlad ... zvončki, kronce, podlesek ... v Argentini je namreč jesen in najbolj doživeto se mi je zdelo, če je bil veliki petek mrzel in deževen.Na veliko noč smo se že na začetku postnega časa začeli pri­pravljati, ko je po vročem pustnem torku ­ carneval ­ prišel strogi post pepelnične srede. Mi smo živeli v majhni slovenski skupnosti, eno uro oddaljeni od ostalih središč, tako da smo pe­pelnično sredo obiskali kar argentinsko mašo, včasih pa je sov­padala s slovensko mesečno spokorno pobožnostjo »sveto uro«. Še kot otrok so se mi postne pesmi zdele najlepše.Na cvetno nedeljo smo vedno šli k slovenski maši kar v sloven­sko kapelo, posvečeno Mariji Pomagaj. Argentinci imajo oljčne veje, za slovenskega otroka pa cvetna nedelja brez butarice ni cvetna nedelja. Pri nas so jih izdelovali kar stara mama. Nave­zali smo jabolko in pomarančo. Kako so bile butarice težke med procesijo! Otroci smo hodili takoj za duhovniki.Veliki teden je dišal po postnem »suku« (mlečnem močniku) in velikonočni potici, ki je mami pekla za družino, za slovenskega duhovnika, za teto redovnico, stari ata so pa orehe trli.Na veliki četrtek smo bili otroci doma, saj je bil praznik; na ve­liki petek so pa tudi starši ostali doma, da smo se lahko lepo pripravili na obrede. Mi smo hodili v argentinsko cerkev, obre­di so bili enaki: umivanje nog, Jezus se umakne na Oljsko goro – bedenje, petkov obisk cerkve, križev pot, ko smo veliko po­klekovali, in nato obred velikega petka, ko smo šli »Buhka ku­šent«. V soboto, ta se razlikuje od argentinske navade, pa je pri­šel v naš mali slovenski dom Ivana Cankarja v Berazateguiju gospod Guštin, ki je blagoslovil velikonočni zajtrk.

p a v l i n k a k o r o š e c k o c m u r

b o ž i d a r b a j u k

Spomin v ornamentihf o t o : m a r k o v o m e b e r g a r

XIV4 ŠTIRINAJST DNI

N O v a K N J i G a

Knjiga zoper plehkost v bogoslužju in vsakdanjostiVelikonočna sveča

V velikonočni vigiliji, ki je »mati vseh vigilij« (sveti Avguštin) cerkvenega leta, zažgejo na začetku bogoslužja pred cerk­vijo kup drv. Ob tem ognju prižgejo velikonočno svečo. To

svečo potem nesejo na čelu procesije v popolnoma temno cerkev. Po eni strani naj bi spominjala na ognjeni steber, v katerem je Bog kot Bog zaveze z Izraelom hodil pred ljudstvom ponoči, ko je od­hajalo iz egiptovske sužnosti. Tako mu je kazal pot v svobodo (2 Mz 13,21). Po drugi strani pa je velikonočna sveča simbol Kristusa. Nekdaj je obstajala šega, da so iskro za vžig velikonočnega ognja vkresali iz kamna. Tako je bila že ta iskra opozorilo na Kristusa, ki je iz teme skalnatega groba prišel kot Vstali. Zlasti pa je že veliko­nočna sveča sama znamenje Kristusa. Kdor ji sledi v cerkev, naj pomisli na Kristusovo besedo: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8.12)

Simboliko velikonočne sveče, ki označuje Kristusa, pa podkrepi tudi navada, da se v vosek vpraska Kristusov križ ter zraven Alfo in Omego, prvo in zadnjo črko grške abecede, v spomin na Jezuso­ve besede: »Jaz sem ... začetek in konec.« (Raz 21,6) Nazadnje se pripiše tekočo letnico in vtisne v svečo pet zrn kadila kot zname­nje petih poveličanih ran na telesu vstalega Gospoda.

Procesija z velikonočno svečo se na poti do oltarja trikrat usta­vi in trikrat zadoni klic: Lumen Christi – »Kristusova luč!« Potem svečo postavijo na visok svečnik in jo pokadijo s kadilom in konč­no zadoni čudovita velikonočna hvalnica Exultet. To je besedi­lo pesniške lepote. Ta pesem kaže globino odrešenjske zgodovi­ne. Spominja na velikonočno jagnje, katerega kri na podbojih vrat Izraelcev je odvrnila angela smrti; spominja na odhod Izraela iz tamkajšnje sužnosti. Spominja pa tudi na Kristusov izhod iz smr­ti v noči, »v kateri je Kristus strl verige smrti in kot zmagovalec vstal od mrtvih«. Govori o Adamovi srečni krivdi, ki je v Kristusu našla tako velikega odrešenika: »O nedoumljiva Očetova ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval sina.« Hvalnica Exultet se konča z željo, naj bi velikonočna sveča gorela brez pojemanja, dokler ne »vzi­de zvezda danica. Tista danica, pravim, ki nikoli ne zaide, Kristus, tvoj Sin, ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in živi in kraljuje vekomaj«.Svečnik za velikonočno svečo je bil v prvotni Cerkvi pogosto umet niško oblikovan. Lep primer tega je še danes ohranjen v bazi­liki svetega Pavla v Rimu.

Nekdaj je velikonočna sveča gorela pri bogoslužju od velike noči do vnebohoda. Potem so jo ugasnili kot znamenje, da se je Kristus vrnil domov v svoj izvor v naročju božanske Trojice in se tako odtegnil očem. Zdaj pa velikonočna sveča stoji v prezbiteriju vseh petdeset dni velikonočnega časa in jo prižiga­jo med bogoslužjem. Potem jo shranijo v krstni kapeli in prižgejo ob krščevanju. Z njeno lučjo prižgejo krstno svečo. Pri pogrebnih mašah na dan pogreba naj bi velikonočno svečo postavili na krsto v znamenje, da je smrt za kristjana njegova osebna velika noč.

V novejšem času je marsikje nastala navada, da velikonočno luč prinašajo v svetilkah domov in na grobove: lepa navada, kajti Kri­stusova luč se želi širiti kakor plameneč ogenj.

Med knjigami izpod peresa škofa dr. Egona Kapellarija je delo z naslovom SVETA ZNAME-NJA prava uspešni-ca. Že v prvem de-setletju po izidu leta 1987 je knjiži-ca Sveta znamenja doživela več ponati-sov in bila prevede-na v štiri jezike. Leta 1997 je avtor škof Kapellari Sveta zna-menja na novo iz-dal, to se pravi že objavljena besedi-la predelal in tem dodal nova, dodal tudi kratka besedila iz Svetega pisma in drugih virov ter 16 celostranskih slik. Knjiga, ki ni bila več knjižica, je dobila naslov »Sveta zna-menja v bogosluž-ju in vsakdanjosti«. Tudi ta knjiga je do-živela več naklad in prevodov v dru-ge jezike – na začet-ku letošnjega leta je izšla tudi v sloven-skem jeziku.

Pomembno delo škofa Kapellarija – SVETA ZNAMENJA – zdaj tudi v slovenskem jeziku

vijo kup drv. Ob tem ognju prižgejo velikonočno svečo. To svečo potem nesejo na čelu procesije v popolnoma temno cerkev. Po eni strani naj bi spominjala na ognjeni steber, v katerem je Bog kot Bog zaveze z Izraelom hodil pred ljudstvom ponoči, ko je od­

Mz 13,21). Po drugi strani pa je velikonočna sveča simbol Kristusa.

vkresali iz kamna. Tako je bila že ta iskra opozorilo na Kristusa, ki je iz teme skalnatega groba prišel kot Vstali. Zlasti pa je že veliko­

menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8.12)

in Omego, prvo in zadnjo črko grške abecede, v spomin na Jezuso­

vi in trikrat zadoni klic: Lumen Christi – »Kristusova luč!« Potem svečo postavijo na visok svečnik in jo pokadijo s kadilom in konč­

ne. Spominja na velikonočno jagnje, katerega kri na podbojih vrat

tamkajšnje sužnosti. Spominja pa tudi na Kristusov izhod iz smr­

vstal od mrtvih«. Govori o Adamovi srečni krivdi, ki je v Kristusu našla tako velikega odrešenika: »O nedoumljiva Očetova ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval sina.« Hvalnica Exultet se konča z željo,

de zvezda danica. Tista danica, pravim, ki nikoli ne zaide, Kristus, tvoj Sin, ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in

umet niško oblikovan. Lep primer tega je še danes ohranjen v bazi­

v prezbiteriju vseh petdeset dni velikonočnega časa in jo prižiga­jo med bogoslužjem. Potem jo shranijo v krstni kapeli in prižgejo ob krščevanju. Z njeno lučjo prižgejo krstno svečo. Pri pogrebnih mašah na dan pogreba naj bi velikonočno svečo postavili na krsto

prinašajo v svetilkah domov in na grobove: lepa navada, kajti Kri­

Med knjigami izpod peresa škofa dr. Egona Kapellarija je delo z naslovom SVETA ZNAME-NJA prava uspešni-ca. Že v prvem de-setletju po izidu leta 1987 je knjiži-ca Sveta znamenja doživela več ponati-sov in bila prevede-na v štiri jezike. Leta 1997 je avtor škof Kapellari Sveta zna-menja na novo iz-dal, to se pravi že objavljena besedi-la predelal in tem dodal nova, dodal tudi kratka besedila iz Svetega pisma in drugih virov ter 16 celostranskih slik. Knjiga, ki ni bila več knjižica, je dobila naslov »Sveta zna-menja v bogosluž-ju in vsakdanjosti«. Tudi ta knjiga je do-živela več naklad in prevodov v dru-ge jezike – na začet-ku letošnjega leta je izšla tudi v sloven-skem jeziku.

E G O N K A P E L L A R I

XIV 5

Knjiga zoper plehkost v bogoslužju in vsakdanjosti

ŠTIRINAJST DNI

Pomembno delo škofa Kapellarija – SVETA ZNAMENJA – zdaj tudi v slovenskem jeziku

Že za izdajo leta 1987 je predgovor napisal ugledni teolog Hans Urs von Balthasar. V slovenski izdaji najde­mo ta predgovor na koncu knjige – kot spremno besedo. Uvod v sloven­sko izdajo – kakor tudi italijansko – pa je napisal kardinal Kurt Koch, predsednik Papeškega sveta za po­speševanje krščanske edinosti. Kardinal Kurt Koch meni, da »kr­ščanska vera ne more živeti brez znamenj, ki opozarjajo na Božjo nav­zočnost sredi vsakdanjosti našega živ ljenja in v vsem stvarstvu«. Žal pa tudi kristjani sami ne kažejo vedno pravega odnosa do teh znamenj, ker podlegajo težnji, »da bi vero ohra­njali čim bolj nevidno«. »Dejansko si mora vsak čas prizadevati, da bi se vedno znova uvajal v globoki svet simbolov krščanske vere,« poudar­ja kardinal Koch, ki se veseli italijan­skega in slovenskega prevoda »lepe knjige škofa Egona Kapellarija«. Ta knjiga naj bi s svojo razlago svetih znamenj pri bralcu prebudila pogo­vor z Bogom, si želi kardinal.

Slovenski prevod tega odličnega dela tudi v zunanji opremi in podobi po­snema nemški original iz leta 1997. Besedila sta prevedla zdaj že pokoj­na slavistka dr. Zmaga Kumer in teo­log dr. Anton Štrukelj, izdajatelji­ci knjige v slovenskem jeziku pa sta katoliški zalobži Celjska Mohorjeva družba in Družina v Ljubljani. Knji­ga neobičajnega formata s trdimi čr­nimi platnicami stane sorazmerno malo – 24 evrov.

Večina verskih (svetih) znamenj, ki jih škof Kapel­lari razlaga v svoji knjigi, je povezanih s sakralnim pro­storom – tudi ta sodi med ver­ska znamenja – in bogosluž­

jem. Marsikatero sveto znamenje pa ni vezano le na sakralni prostor in bogoslužje, temveč je tako rekoč sprem ljevalec vernega človeka pov­sod, kjer ta dela in živi. Krščanska vera v Boga, ki je kajpada neviden in nad vsako snovjo, se ne boji sno­

vi, materije, temveč jo dviga v sim­bol (znamenje) za sveto: kamen, les, kovine, kruh, vino, vodo, olje, sol, kadilo, in celo pepel. Podobno tudi človeške kretnje in telesne drže ter dejavnosti: znamenje križa (pokriža­nje), polaganje rok, stoja, klečanje, pozdrav miru, procesija, romanje ... O vsem tem govori škof Kapellari v svoji knjigi, ki vsebuje 60 približno enako dolgih razmišljanj, razdelje­nih na šest poglavij: Sveta zname­nja, Božja in človeška hiša, Beseda in molk, Kruh in vino, Luč sveta, Telo si mi pripravil. Odlika Kapellarije­ve ga stila je, da zna na lahko ra­

zumljiv in jedrnat način povedati najgloblje

resnice.

Avtor v svojem predgovoru pove, da ima njegova knjiga SVETA ZNAME­NJA »slovstveno predzgodovino«. Navdihnila da jo je knjižica O sve­tih znamenjih, ki jo je leta 1927 ob­javil znani Romano Guardini in je dala močne pobude liturgičnemu gi­

banju v Nemčiji in drugih deželah. Tudi škof Kapellari upa – po mno­gih nakladah in več prevodih pov­sem upravičeno –, da bodo njego­va SVETA ZNAMENJA prispevala »k odpravi marsikatere plehkosti pri obhajanju bogoslužja in v kultu­ri življenja«. Gotovo bodo tudi mar­sikateremu slovensko govorečemu bralcu pomagala bolje prisluhniti go­vorici svetih znamenj. Zato smo lah­ko za takšno knjigo samo hvaležni.

L o j z e P u š e n j a k

XIVŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

katoliški zalobži Celjska Mohorjeva družba in Družina v Ljubljani. Knji­ga neobičajnega formata s trdimi čr­nimi platnicami stane sorazmerno

znamenj, ki jih škof Kapel­lari razlaga v svoji knjigi, je povezanih s sakralnim pro­storom – tudi ta sodi med ver­ska znamenja – in bogosluž­

si mi pripravil. Odlika Kapellarije­ve ga stila je, da zna na lahko ra­

zumljiv in jedrnat način povedati najgloblje

resnice.

V prostorih Celjske Mohor-jeve založbe v Ljubljani so v ponedeljek, 18. marca 2013, predstavili Kapellarijevo knji-go, ki sta jo v sozaložbi izdali Mohorjeva družba iz Celja in založba Družina. Škofa Ka-pellarija je v imenu Sloven-ske škofovske konference pozdravil in nagovoril ljub-ljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

XIV ŠTIRINAJST DNI6

v ž a r i š č u

»Vigredi lani, ko je sneg odšel, smo začeli ponovno postavlja-ti bunker,« pravi Dominik Čer-tov. Njegov oče Hanzi Čertov, p. d. Hlipovčnik, je napravil na računal-niku tridimenzionalni načrt. Šest-krat dva metra je bil velik bunker, pravi. Mere zanj je našel pri izko-pavanju, ki ga je opravil s sinovi Dominikom, Izidorjem, Tadejem in njihovimi prijatelji.

Ostanki tramov v zemlji Hlipovčni­kovega grabna so lepo pokazali ve­likost bunkerja. Dva metra dolgi so bili, en meter narazen, v dolžini še­stih metrov. Ostanke lesa z zarjave­limi žeblji hrani Hanzi Čertov v svo­jem ateljeju, ki je nastal v nekdanji Hlipovčnikovi domačiji. Ta les mu je dragocena priča preteklosti in bo našel svoje mesto v na novo postav­ljenem bunkerju samo nekaj daljših korakov stran od Hlipovčnikove do­mačije v gozdu. Tudi peč ni doce­la zarjavela. Nekaj delov je pri izko­pavanju našel in jih shranil. Našel pa je tudi žlice, nože, steklenice in dru­ge malenkosti. Tudi te hrani in bodo

svoje mesto našli v na novo postavlje­nem Hlipovčnikovem bunkerju. Vsi ti deli so postali zgodovinske drago­cenosti. Tudi opomin in spodbuda so, da je treba zgodovino upora v Selah raziskovati z vso natančnostjo. Hanzi Čertov si želi, da bi to storil nekdo, ki s to tematiko nikakor ni v kaki oseb­ni povezavi.

V tem bunkerju so se zbrali selski uporniki proti nacionalsocializmu. Bil je skrit, nepoznan, a slučaj je ho­tel, da so ga odkrili nacisti 1. 12. 1942. Slučajno, tragično. S hudimi posle­dicami, o katerih pričata spominski plošči obglavljenih Selanov na stari cerkvi v Selah.

Letos poteka 70 let od obglavljenja selskih žrtev, ki imajo svojo ploščo tudi v Sivi hiši na Dunaju, kjer so bili obglavljeni. V tej hiši visi že nekaj let plošča, ki jo je umetniško oblikoval Hanzi Čertov. Trinajst lesenih stilizi­ranih glav, ki se dvigujejo simbolično nad sekiro, na marmornati plošči je umetniško delo Hanzija Čertova. Že takrat ga je upor Selanov zaposloval,

sedaj s ponovno postavitvijo bunkerja pa je storil še en korak in ob spomin­skih ploščah v Sivi hiši na Dunaju in na stari farni cerkvi v Selah pripravil še eno spominsko obeležje. Rekon­strukcija nekdanjega Hlipovčnikove­ga bunkerja bo od 29. aprila 2013, ob 70­letnici obglavljenja selskih žrtev, nova postaja na poti spomina na upor v Selah. Kar bo potem še sledilo, je povezava med spominskima plošča­ma na stari cerkvi v Selah in Hlipovč­nikovem bunkerjem. Cerkev in bun­ker na dva kilometra dolgi poti naj bi povezovalo štirinajst umetniško obli­kovanih spominskih postaj, dodatno naj bi postavili informacijske plošče. Hanzi Čertov je Hlipovčnikovo do­mačijo podedoval od svojega strica in tete. O bunkerju je potem izvedel od svojega očeta, ki je med vojno v bli­žini domačije pri stricu pasel živino. Oče mu je tudi pokazal, kje je bil ne­kdanji bunker. »Gozd je bil takšen kot povsod, če pa si natančno pogle­dal na tla, si videl, da je moralo tukaj nekaj biti,« pravi Hanzi Čertov. Ko je začel s svojimi sinovi in pomočni­ki odkrivati zgornje plasti zemlje, so

Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

Ostanki lesa z zarjavelimi žeblji pričajo o uporu proti nacizmu v Selah od leta 1938 do leta 1945

Da spomin ni ostal samo na edini fotografiji

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Ostanki lesa z zarjavelimi žeblji pričajo o uporu proti nacizmu v Selah od leta 1938 do leta 1945

se pokazali ostanki lesenega temelja. Tudi višino bunkerja je mogel ugoto­viti z ostanki. Od tal do stropa je bun­ker meril približno dva metra.

Jeseni lani je bilo tako daleč. Iz ogrodja je nastal nov bunker. Vhod v njega je zgoraj, tako kot je to raz­vidno z edine fotografije, ki obstaja. Naredili so jo nacisti takrat, ko so od­krili bunker. Posledica odkritja bun­kerja je znana: selske žrtve. In ne­kaj je tudi znano: Tomaž Olip, ki je bil edini v bunkerju in pri katerem so našli dnevnik, ni bil noben izdaja­lec. »To ni prava interpretacija,« pra­vi Hanzi Čertov. Zato si toliko bolj želi, da bi bili raziskani vsi dokumen­ti, vsi protokoli zasliševanj in vse, kar je mogoče najti v arhivih v zvezi z de­vetimi selskimi žrtvami, ki so pove­zane s Hlipovčnikovim bunkerjem. Dokumenti so sedaj dostopni, samo obdelati jih je treba. Ponovno postav­ljeni Hlipovčnikov bunker v Selah, tako Hanzi Čertov, pomeni zanj tudi »spraviti med ljudi v Selah zgodovin­ska dejstva in najti pravi pogled na enkratno zgodovino upora v tem kra­

ju Koroške«.Letos vigredi, ko bo sneg odšel, bo odkrit pogled na ponovno postavlje­ni Hlipovčnikov bunker. »Ta bun­ker naj spravi med ljudi spomin na upor v Selah,« pravi Čertov, ki polo­ži na mizo dva sveža izvoda prevoda dnevnika Tomaža Olipa nazaj v slo­venščino. Pokaže tudi nekaj zasliše­valnih protokolov, ki naj bi bili del obsežne raziskave, pokaže pa tudi na maturitetno delo svojega sina Domi­nika, ki je raziskal zgodovino nek­danjih posestnikov pri Hlipovčniku, med katerimi je bil Franc Gregorič, eden izmed obglavljenih Selanov. Dominik, ki je pomagal zgraditi bun­ker, tudi pravi: »Ob postavljanju bun­kerja sem mogel samo malo zasluti­ti, kako so se morali počutiti ti, ki so v njem živeli med vojno. Pravzaprav mi je vse nerazumljivo. Vse to je zame nepredstav ljivo!«

Ko bo sneg odšel, bo od letos dalje v Selah pod Hlipovčnikovo domači­jo mogoče pogledati v bunker in se malo približati nerazumljivemu in nepredstavljivemu.

»Upor v Selah in okolici od 1938–1945« je naslov projekta Katoliškega prosvetnega društva Planina v Selah in Iniciative »Hli-povčnik« pod vodstvom Hanzija Čertova in v okviru Katoliške akci-je, ki si je zastavila za cilj naslednje: postavitev nekdanjega Hlipovčni-kovega bunkerja, znanstvena ob-delava zasliševalnih protokolov 35 domačinov iz Sel iz berlinskega ar-hiva in drugih dokumentov upora v Selah ter postavitev 14 spominskih postaj žrtvam nacionalsocializma v Selah, na poti od Hlipovčnikovega bunkerja do cerkve v Selah. Projekt naj bi bil zaključen do leta 2016-2018, do 75. obletnice.

Ob 70-letnici obglavljenja žrtev iz Sel in okolice bo v nedeljo, 28. aprila, spominska prireditev. Do-poldne bo 9.30 sv. maša, nato po-laganje vencev in kulturni spored, popoldne pa si bo lahko vsak ogle-dal Hlipovčnikov bunker, če bo vre-me ugodno.

Da spomin ni ostal samo na edini fotografiji

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Čut za človekaV dolino meseca, kot ime­nujejo domačini kraj, kjer se danes nahaja troj­ček – bolnišnica – zdravi­lišče in center za starejše, so že od nekdaj hodili lju­dje na zdrav ljenje. Čisti goz­dni zrak je vračal zdravje bolnikom, obolelim za tu­berkulozo iz cele nekdanje Jugoslavije. Bogata zgodo­vina zdravstva je oblikovala krajane, in v njih oblikova­la izrazit čut za sočloveka. Tako ne čudi, da v Topolši­ci skorajda ni družine, da ne bi bil kdo od članov zapo­slen v bolnišnici ali v zdra­vilišču. To pozorno skrb za sočloveka, ki se pretaka iz roda v rod, so voditelji cen­tra starejših hoteli vključi­ti v svojo fi lozofi jo vode­nja in uprav ljanja doma. Dom, katerega lastnik je Premogovnik Velenje, je zasnovan po modelu go­spodinjskih skupnosti oz. bivalnih enot.

V Zimzelenovih prostorihŽe na prvih korakih sprej­me obiskovalca neko do­mače ozračje. Kot doma so v vhodni veži pripravlje­na in razstavljena razna ze­lišča, zraven pa vabi kra­sno obnov ljena kuhinjska miza k počitku. V vitrinah in na mizah so razstavljeni ra­zni izdelki, ki pričajo, da domuje v hiši kreativ­nost. Dom, v kate­rem danes živi 150 stanovalcev in ga vodijo po sodob­nih konceptih, ima sedem bival­nih enot odpr­tega tipa, v katerih

živi po 19 stanovalcev, in dve enoti za osebe z demen­co, kjer živi 12 stanovalcev. Posamezne enote so poleg dvo­ in enoposteljnih sob s kopalnico opremljene s ku­hinjo in svetlim skupnim prostorom. Stanovalcem je na voljo tudi velika jedilnica v pritličju, kamor lahko odi­

dejo na kosilo in večerjo. Poleg stalne nasta­

nitve ponuja dom Zimzelen še dve

obliki nastani­tve – dnev­no in zača­

Tukaj rastejo taki ljudjeSredi mogočnih gozdov Šaleške doline, v zavet-ju Sv. Križa nad Belimi vodami, domuje Topol-šica, ki se pona-ša z večstolet-no zgodovino na področju hu-mane dejavno-sti. Ob bolnišni-ci in zdravilišču so pred dobrimi tremi leti odprli še center starej-ših z zvenečim imenom ZIMZELEN.

P r e d s t a v l j a m o c e n t e r s t a r e j š i h Z i m z e l e n v T o p o l š i c i Tukaj rastejo taki ljudje

v ž a r i š č uPripravila M i c k a O p e t n i k

zni izdelki, ki pričajo, da domuje v hiši kreativ­nost. Dom, v kate­rem danes živi 150 stanovalcev in ga vodijo po sodob­nih konceptih, ima sedem bival­nih enot odpr­tega tipa, v katerih

Poleg stalne nasta­nitve ponuja dom

Zimzelen še dve obliki nastani­tve – dnev­no in zača­

Direktorica doma Zimzelen Andreja Štefan-Bukovič(levo) s

svojo najstarejšo varovanko.

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9XIV

Tukaj rastejo taki ljudjesno. Pri dnevni nastanitvi preživi stanovalec določen del dneva med 7. in 17. uro v domu, po potrebi pa lah­ko tudi prespi. Nastanitev za krajše obdobje pa kori­stijo ljudje, ki potrebuje­jo oskrbo po zdravljenju v bolnišnici, ko gredo doma­či na dopust ali sami zboli­jo. V teh prime­rih se

ljudje vselijo v dom za en dan, za teden ali mesec dni. Nekaterim sta oskrba in prijetna družba tako ugaja­li, da so se naselili za stal­no. Vodstvo pa ugotavlja, da je prav ta oblika na trgu trenutno najbolj iskana in želena.

Žajbelj, kamilica ...Obisk ene izmed bivalnih enot, ki so poimenovane po domačih zeliščih, priča o prijetni domačnosti, ki vla­da po vsej hiši. Ob napisu »Imamo se fajn« so zbrane starejše gospe, ki z velikim

veseljem pletejo in ob delu klepetajo ali pa si katero zapojejo. V sredi med njimi pa je »njihova gospodinja«. Vlogo go­spodinje razloži direk­torica doma Zimzelen Andreja Štefan­Buko­vič takole: »Gospodi­nja je kot doma, tista, ki poskrbi za vse male in tihe malenkosti. Poma­ga stanovalcu pri obla­čenju in urejanju sobe, jim kaj dobrega sku­ha ali speče. Ob oseb­

nih praznikih poskrbi za prijetno praznovanje. Dela z njimi ročna dela in jih spremlja po opravkih. Go­spodinja je ključna oseba, ki združuje in komunici­ra. Ona je tista, ki kot prva opazi spremembe v stano­valčevem počutju in je po­govorna oseba za svojce in zdravstveno osebje. Gospo­dinja je tista, ki skrbi za do­bro počutje stanovalcev.« Ob gospodinji se počutijo stanovalci kot doma. Svojci v njej vidijo osebo, ki dobro skrbi za njihovega družin­skega člana. Kot doma se dan v bivalni enoti pričenja s skupnim zajtrkom, ki ga pripravi gospodinja, ob po­sebnih priložnostih pa jim postreže še kak priboljšek. Tudi za vse tiste stanoval­ce, ki so privezani na po­steljo, si vzame gospodinja čas, posedi ob njihovi po­stelji, jim prebira knjige in posreduje občutek domač­nosti.

Kot domaGospodinje, ki vodijo bi­valne enote, so same doma­

činke, ki jim je bila skrb za sočloveka položena v zi­belko. Z zvrhano mero roč­nih spretnosti bogatijo ži­vljenje stanovalcev in jim posredujejo občutek do­mačnosti. V tej domačno­sti se počuti dobro tudi naj­starejša stanovalka doma Hilda Kranjc. Rojeno Ce­lovčanko je ljubezen spr­va vodila v partizane, po vojni pa se je naselila v Šo­štanju, kjer je ostala do vi­soke starosti. Jesen življe­nja preživ lja v domu, kjer uživa ob oskrbi gospodi­nje in se vsa srečna udele­žuje številnih prireditev v hiši. Najbolj pa se razveseli pevskih zborov, ki obišče­jo stanovalce. Poleg gospe Hilde je še nekaj stanovalk, ki govorijo nemško in so se v starosti vrnile v Sloveni­jo. Tako je dom po besedah direktorice postal »Slove­nija v malem«.

Veronike so biseriŽivljenje v domu Zimzelen bogatijo tudi prostovoljci.

Tukaj rastejo taki ljudje

rih se

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Med njimi izstopajo »Veronike«, prostovoljke dekanije Šoštanj, ki šti­rinajstdnevno obiskujejo predvsem tiste stanovalce, ki so bolj osamlje­ni in jim delajo družbo s pogovorom ali skupnim sprehodom. Stanovalci se vsakič razveselijo, ko jih obišče­jo otroci in mladinci in skupaj z nji­mi preživijo nekaj kreativnih uric. Sploh posvečajo v domu posebno pozornost duhovni in kulturni oskr­bi. Kapela za stanovalce ni le kraj, kjer obiščejo sv. mašo, je tudi kraj molitvenih srečanj in pobožnosti.

Ko zadiši po kruhuPresajanje rož, peka peciva in poti­ce, izdelava okraskov, priprava do­mačih rezancev in ko po hiši zadi­ši po kruhu, se stanovalci počutijo kot doma, skupno delo pa jih osre­čuje. Ko na vrtu zadišijo zelišča in rože, stanovalci ne le uživajo ob vo­nju, temveč radi posežejo po orod­ju in oplejejo gredice ter zalijejo sadike. Med stanovalce vedno zno­va prihajajo umetniki iz okolice, da skupaj izdelujejo umetnine. Glina, volna, papir in razni drugi narav­ni materiali služijo za enkratne iz­delke. Gonilna sila tega dogajanja je Diana Janežič, strokovna sode­lavka za projekte, ki skrbi za stike z umetniki, nastopajočimi in odkri­va vedno nove projekte. »Naš kon­cept vodenja doma sloni na filozofi­ji, da se stanovalci počutijo koristne, da so zadovoljni, ker se vključuje­jo. Zato ponujamo številne delavni­ce od polstenja do izdelovanja glina­stih velikanov. Vključujemo se tudi v projekte, kot je projekt »Modni velikani«, ko bomo vigredi s »štrika­nimi« šali oblekli okoliška drevesa«.

Ob zimskih klepetih zvedo stanoval­ci marsikaj iz zgodovine kraja, ko pa prestopi prag hiše zborovodkinja, se zasliši pesem zbora zaposlenih in stanovalcev. Sad sodelovanja doma s šolami, društvi in posamezniki pa je 106 prireditev, ki so se zvrstile v lanskem letu in povezujejo stano­valce in nastopajoče igralce, glasbe­nike in plesalce. Kot ob domačem ognjišču se počutijo vsi nastopajoči in stanovalci srečni in zadovoljni.

Kultura sodelovanjaGospodinja, zdravstveno osebje, či­stilke, animatorka in delovna tera­pevtka kot tim skrbijo, da se počuti vsak posamezni stanovalec dobro in je zadovoljen. Po potrebi se njiho­vo delo prepleta in ta kultura sode­lovanja se prenaša tudi na prijetno ozrač je, ki vlada po hiši. Kadar je potrebna strokovna zdravs tvena pomoč, je v bližini bol­nišnica, zgrajena leta 1919, nje­na vrata so vedno odprta za potre­be doma. Primarij Leopold Rezar se trudi, da bo medregijska bolnišnica postala sčasoma mednarodna bolni­šnica, ki bo delovala po evropski od­redbi in bo lahko sprejemala bolnike iz sosednjih dežel.

Povezovanje čez mejeZanimiva izkušnja za dom je bil projekt Leonardo da Vinci. Tri učenke socialne šole v Št. Andražu v Labotski dolini so se udeležile tri­tedenske prakse v domu Zimzelen. Zanimive izkušnje in novi pogle­di so obogatili učenke in stanoval­ce. Vodstvo doma pa je bilo srečno, da je lahko predstavilo svoj koncept doma, ki ni enkraten v Sloveniji. Na vsak način je nekaj posebnega in iz­

Mirko Einspieler posredu-je oskrbnice in oskrbnike za ljudi, ki jih je treba oskrbova-ti 24 ur na dan. Njegova agen-cija »doma-zuhause« je začela delovati 1. januarja 2013. Toda pot do ustanovitve te agencije, ki zagotavlja starim ljudem 24-urno oskrbo na svojem domu in v domačem slovenskem je-ziku, se je začela pred dva-najstimi leti. Takrat je s svo-jo ženo, brati in sestrami začel oskrbovati svojega očeta. Pred štirimi leti pa to ni več šlo, po-trebovali so 24-urno oskrbo. Takrat so začeli iskati oskrb-nice, ki bi očeta oskrbova-le na domu v slovenskem jezi-ku in so jih tudi našli. Takrat se je Mirku Einspielerju po-rodila ideja ustanoviti agenci-jo, ki bi posredovala oskrbnice in oskrbnike ljudem na juž-nem Koroškem, ki potrebujejo 24-urno oskrbo in to v doma-čem jeziku.

Na svojem domu v domačem jezikuM i r k o E i n s p i e l e r j e u s t a n o v i l a g e n c i j o z a o s k r b o v a n j e o s t a r e l i h 2 4 u r n a d a n

Tukaj rastejo taki ljudje

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Mirko Einspieler, doma v Zgornji vesci nad Bilčov­som, s svojim delom po­nuja ljudem kakovostnej­še življenje v starosti. Kakovost pa je v tem, da ostareli človek lahko ostane na svojem domu, v svojem ljubljenem do­mačem okolju, poleg tega pa se mu ni treba odpove­dati svojemu slovenske­mu jeziku. »Prav na juž­nem Koroškem je sedaj zelo veliko takih oseb, ki potrebujejo oskrbo 24­ ur na dan, ki jim je velika vrednota tudi slovenski jezik. Prav oskrba v tem jeziku pa jim olepša živ­ljenje v starosti.« S tem da imajo ti ljudje ob sebi osebo, ki zanje skrbi 24 ur na dan in to doma, si ohranijo socialne kontak­te, imajo ob sebi osebo, ki hodi z njimi na sprehode

pa tudi na kake kulturne prireditve.

Osebe, ki oskrbujejo osta­rele doma, so visoko kva­lificirane in prihaja­jo večinoma iz Slovenije, natančneje z obrobnega pasu Kranjske Gore, Slo­venj Gradca in Dravogra­da. Za vsakega, ki potre­buje oskrbo 24 ur na dan, skrbita dve skrbnici ali skrbnika. Vsi imajo ure­jeno delovno razmerje in seveda izobrazbo in do­voljenje za to delo.

Mirko Einspieler pri svo­jem delu doživlja, kako težko si ostareli prizna­jo, da sami vsega ne zmo­rejo več in zato potrebu­jejo pomoč. »To spoznati je za vsakega posamezni­ka velik in težek korak. Po odločitvi pa vsakdo to

z zadovoljstvom sprejme, začenja se drugačno živ­ljenje.«

Kako do dvojezične 24­urne oskrbe v domačem okolju? Če potrebuje­te ljubeznivo in zaneslji­vo oskrbo, pomoč v go­spodinjstvu, pomoč pri telesni higieni, podporo pri ohranjanju telesnih in umskih sposobnostih in pomoč pri ohranjanju so­cialnih kontaktov, se obr­nite na Mirka Einspieler­ja. Morda vam bo lahko pomagal pri urejanju for­malnosti, organizaciji oskrbe …

Toda prej se z njim oseb­no pogovorite. Tel.: 0664/2279627. Informa­cije najdete tudi na splet­ni strani: www.doma­zu­hause.com.

Na svojem domu v domačem jezikuM i r k o E i n s p i e l e r j e u s t a n o v i l a g e n c i j o z a o s k r b o v a n j e o s t a r e l i h 2 4 u r n a d a n

Velikonočna nagradna križanka Nedelje

Tokrat je vsak zmagovalecToliko nagrad in toliko zmagovalcev pri kaki kri­žanki Nedelje še ni bilo. Vsak, ki bo poslal rešitev velikonočne nagradne kri­žanke na strani 16, bo pre­jel brošuro »Družina je zi­belka jezika«. Knjigo je izdala Krščanska kultur­na zveza v okviru pobude »Slovenščina v družini«.

V tej brošuri so objavljene izjave osebnosti iz znano­sti, športa, kulture, gospo­darstva, politike, Cerkve in medijev o pomenu ohra­njanja slovenske domače govorice na južnem Koro­škem. Izjave, objavljene v tej brošuri, je najprej Ne­delja objavljala dve leti na strani 16.

Brošuro »Družina je zibel­ka jezika« – izdala jo je Kr­ščanska kulturna zveza – boste prejeli kot nagra­do, če boste rešili nagradno križanko na strani 16 te ve­likonočne priloge Nedelje.

Križanko najdete na strani 16 naše priloge

XIV ŠTIRINAJST DNI12

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Hanzi Filipič,

Mohorjeva založba se od svoje ustanovitve v letu 1851 trudi, da bi lju­dem dajala »v roke dobre in koristne« knjige. Potrdilo za to priza­devanje je Mohorjeva ves čas dobivala tudi od tistih, ki so odločno

nasprotovali enakopravnemu razvoju slovenske besede in kulture v 19. in 20. stoletju ter krščanskim vodilom Celovške Mohorjeve. Med prvo svetovno voj­no, v času med obema svetovnima vojnama, v obdobju nacionalsocialistične­ga terorizma ter v štirih desetletjih po drugi svetovni vojni so ji nasprotovali nemški nacionalisti, nacionalni socialisti in komunistični režim v Sloveniji oz. Jugoslaviji. Vsi so poskušali onemogočati delovanje Mohorjeve. Kljub temu je Mohorjeva ostala zvesta svojemu osnovnemu izročilu ter je s svojimi pogum­nimi izdajami navsezadnje pripomogla k demokratizaciji slovenske družbe ter uveljavitvi samostojnosti slovenske države.

Glavna področja knjižnega programa Celovške Mohorjeve so polpre­tekla zgodovina, knjige z lokalno slovensko in zamejsko značilnostjo, mladinska literatura ter izvirna in prevodna literatura. Od osamosvo­

jitve Slovenije pa se Mohorjeva pospešeno trudi za kulturno izmenjavo med slovenskim in nemško govorečim kulturnim prostorom z izdajanjem zlasti prevajalske literature slovenskih avtoric in avtorjev v nemški jezik ter obrat­no.

Za letošnjo pomlad smo pripravili več zanimivih knjig. Otroke do osme­ga leta bo navdušila slikanica avtorice Ulrike Motschiunig Kje je sre­ča? Zgodovinsko kriminalko 88 stopnic do pekla, ki jo lahko beremo

kot roman ali pa kot izredno dobro dokumentirano zgodovinsko knjigo, je na­pisal Igor Omerza, Jože Till je z besedo in sliko ovekovečil zgodovino cerkva v fari Železna Kapla, skupno z založbo Drava in založbo Wieser smo založi­li prvih pet knjig Slovenske biblioteke/Slowenische Bibliothek. V tej seriji naj bi izšlo najmanj trideset nemških prevodov sodobnih slovenskih pisateljic in pisateljev, ki so v nemško govorečem prostoru manj znani. Pobudo za to zbir­ko je dal znani prevajalec Erwin Köstler, ki je hkrati tudi izdajatelj Sloven ske biblioteke.

V prihodnjih tednih bomo postregli še z dvema zanimivima knjigama. Maria Steinbrugger je pripravila svojo drugo kuharico v nemškem je­ziku. Druga knjiga pa je ko nalašč za pomladni čas. Strokovnjak Jože

Bavcon je za našo založbo pripravil poljudnoznanstveno knjigo Naše rastline.

»Dobre in koristne bukve«U v o d n i k N o v a k n j i g a

Jože Till je napi-sal knjigo o Žele-zni Kap li v obeh je-zikih: Spoznavanje Železne Kaple in njenih cerkva, v njej predstavlja tudi novi kapelški postni prt. Železna Kapla ima v kraju in po njenih grapah številne cerkve, ki so pravi biser in krasote kultur­ne dediščine. Župnijska cerkev slovi po svojih vitražah, ko sonč­ni žarki v različnih, stalno spre­minjajočih se barvah plavajo po cerk venem prostoru in obsijejo oltar, krstni kamen in cerkveno ladjo s posebno svetlobo. Vitraže korespondirajo z novim, mogoč­nim postnim prtom umetnika Va­lentina Omana, ki na simboličen način ponazarja kapelško zgo­dovino in ga pomembni koroški umetnik imenuje »Ex tenebris ad lucem« – »Iz teme k luči«. Osem metrov visoki in štiri metrov ši­roki postni prt popolnoma zakri­va mogočni, pozno baročni glav­ni oltar in daje župnijski cerkvi drugo občutje. S tleh, z zemeljske teme, s podzavestnega se spremi­nja postni prt v krepko rdečo bar­vo človeške postave. Njena gla­va pa se že nahaja v žareči, svetli rumeni barvi na prekladi križa, ki je upodobljena kot črka »tav«. Na križ pribiti »Ecce homo«, človek, je hkrati Vstali. V ozadju na spo­dnji strani postnega prta se kopi­či grozeča črna barva, ki preide v transcendentno modro barvo. Ve­

Dragi prijatelji Mohorjeve Celovec!

urednik Mohorjeve založbe Celovec

O kapelških cerkvah in drugih biserih

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

O kapelških cerkvah in drugih biserih

Slikanica o sreči

Ulrike Motschiunig / Nina Dulleck: Kje je sreča?»Mi pokažeš pot do sreče?« sprašuje v gozdu mali lisjak živali. Toda živali mu ne morejo pomagati, kajti lisjaček išče prav posebno srečo: srečo za svojo mamo! In ta sreča je očitno zelo dobro skrita … Mali lisjak bi rad našel srečo za svojo bolno mamo, saj jo potrebuje, da bo spet ozdravela. Napoti se globoko v gozd in sprašuje vsakogar, ki ga sreča: veverico, srako, zajca, otroka in sovo. Lisjak doživi pravo pustolovščino v gozdu, na poti se pogovarja z živalmi in počasi ugotovi, da ima vsaka žival svoj pogled na srečo. Ali bo lisjak le našel pravo srečo za svojo mamo? Ta slikanica je prisrčna knjiga z bogatimi ilustracijami. Namenjena je malim in velikim bralcem, zelo preprosto odgovarja na vprašanje, kje je prava sreča. Ulrike Motschiunig / Nina Dulleck: Kje je sreča?, 26 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec, 2013, ISBN: 978-3-7086-0731-3, 19,90 evra

Prav gotovo je zanimiva tudi naša zbir­ka Kamenčki zgodovine, katere avtor je Niko Kupper. Izbirate lahko med petimi knjigami.Kralj SamoPrimož TrubarModest GosposvetskiSkriti zaklad (Brižinski spomeniki)Zgodba o čarobni prisegi – Knežji kamen

liki postni prt se prav dobro uje­ma z vseavstrijsko cerkveno ak­cijo o veri, ki zagrinja, razgrinja in odkriva. Kapelški postni prt se ozira na eni strani po koroški tra­diciji zagrinjanja oltarjev v po­stnem času, se pa usmerja tudi v prihod nost. Pri tem delu je ume­tnik Oman napravil nekaj nove­ga in je prava alternativa do »Pi­ranskega postnega prta« v Ločah. Oman ne zahteva le gledanja in posta z očmi. Vsakdo naj se ob postnem prtu ustavi, naredi pre­mor in začne misliti, pomisliti, premisliti in gledati v prihodnost. Omanov postni prt v Železni Ka­pli gleda na eni strani nazaj v bo­lečo preteklost in na drugi strani naprej v negotovo prihodnost. Preteklost se zrcali na lepem, v večkulturnem pokopališču pri Devici Mariji, ki priča o razgibani in tragični, mirni in zmagoslav­ni zgodovini. Nad pokopališčem kraljuje božjepotna cerkev v čast Marije v Trnju, ki daje zavetišče ne le ljudem v stiski, temveč tudi mogočnemu glavnemu oltarju z Marijo in častitljivim orglam, ki sodijo med najstarejše v Avstri­ji. Nič manj lepe so podružnice v Šmarjeti in pri Št. Lenartu. Sledi preteklosti so vidne na pokopa­lišču, sence zgodovine so še nav­zoče v sedanjosti. Legendarni žu­

pnik Aleš Zechner je zapustil poročilo, dokument, v katerem ome­nja dogodke v Železni Kapli in njeni okolici v drugi svetovni voj­ni in v neposrednem povojnem času. To sporočilo naj »Angel po­zabe« ohranja v spominu poz­nejšim generacijam. Dvojezična Železna Kapla obdana s tržno ob­čino Železna Kapla­Bela je prav tako enkratna kot vsakoletna šega nošenja cerkvic po trgu. Pri mo­stu se »ante­pante­populore« ustavi. Otroci in odrasli spušča­jo razsvetljene cerkvice v mrzlo, mirno in čisto Belo, kjer nekaj časa sveče razsvetljujejo temo in sporočajo, da ljudi varujejo in ho­čejo obvarovati katastrof. V temi­no pozabe pa je padel spomin na nekdanjo pasijonsko igro. Žele­zna Kapla razpolaga ne le z okoš­jem svoje narave, temveč tudi s svojo kulturo. Za lepoto vseh cer­kva v Kapli in po grapah pa skrbi župnik Polde Zunder in cerkveno občestvo, ki ga krepko podpira.

Jože Till

Jože Till: Bad Eisenkappel und seine Kirchen entdecken / Spoznavanje Železne Kaple in njenih cerkva. 284 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec 2013, ISBN: 978-3-7086-0733-7, 22 evrov

Andersenov danZa vsakega otroka knjigoAndersenov dan po vsem svetu praznu­jemo 2. aprila. V spomin na velikega danskega pravljičarja Hansa Christia­na Andersena na njegov rojstni dan po­delijo Andersenovo nagrado, po števil­nih državah potekajo prireditve, branja, animacije in srečanja z avtorji in avtori­cami otroških knjig. Od leta 1971 naprej v Avstriji praznujemo Andersenov dan. Številne knjigarne otrokom na Ander­senov dan podarijo tudi knjige. Pridite v Mohorjevo knjigarno, široka ponudba otroških in mladinskih knjig bo zagoto­vo ustregla vsakemu okusu.

XIV ŠTIRINAJST DNI14 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI1414

N a š i P O D P O r N i K i

Začetek je polovica celote. Aristotel

www.ilab.at

Pernhartgasse 8/3 • 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0043 (0)463-516330 • Faks: -30 E-Mail: office@dr-serajnik.at

Vaš advokat, če .....

- kupite ali prodate hišo, stanovanje itd.- uredite dedovanje – testament- zahtevate odškodnino- ustanovite firmo- sklepate gospodarske posle- imate prometno nesrečo- potrebujete pravni nasvet

www.serajnik.com

AdvokatDr. Franz Serajnik

Vesele praznike!

XIV 15ŠTIRINAJST DNI XIV 1515ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.

www.grilc.at

Pischeldorfer Str. 107 | 9020 Klagenfurt/CelovecT: +43 (0)463 56 196 | E: jaklitsch.picej@aon.at

Vesele velikonočne praznike!

Vaši strokovnjaki za davčna vprašanja, podjetniško svetovanje, družbeno pravo in čezmejno sodelovanje.

ALPEN ADRIA STEUERBERATUNGMAG. JOHANN PICEJ e. U.

1. nagrada: Uro z gravuro »Nedelja« je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch.

Ko boste križanko rešili, najdete na rumenem polju naše geslo.

Rešitev križanke poš ljite najkas­neje do ponedeljka, 15. aprila 2013, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E­mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilni­mi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških me­žnarjev Flori Juch 2. Set 60 barvic s šilčkom 3. Boris Pangerc: Slovenski oktet 4. Raniero Cantalamessa: Spev Duha 5. Chino Biscontin/Roberto Laurita: Stvari govorijo. Molitev ob znamenjih Knjige od 2 do 5 je poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 6. Breda Vilhar: Dies Irae. Upodobitve poslednje sodbe na Koroškem 7. Josip Šašel: Spomini 8. Zbornik predavanj in prispevkov: Simpozij o dr. Jošku Tischlerju 9. Uši Sereinig: Križ kraž kralj Matjaž. Otroške pesmi, igre in igrače na južnem Koroškem Knjige od 6 do 9 je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik 10. Zgoščenka Pravljice v ziljskem narečju 11. Zgoščenka Basni in pesmi v rožanskem narečju 12. Pripovedke v podjunskem narečju 13. Zvezdni utrinki. Pesmi in melodije Lenčke Kupper 14. Milka Hartman (tri knjige) Zgoščenke in knjige od 10 do 14 je poklonila Krščanska kulturna zveza.

Tokrat prejme nagrado vsak! Kdor bo poslal pravilno rešitev, bo prejel brošuro »Družina je zibelka jezika«.

Velikonočna nagradna križanka

Španski ples; stavek suite

Tomaž Nose

Staro-egipčanski vladar

Zbor devetih pevcev

Duša (latinsko)

Hrast s hrapavo kožo

Grška boginja nesreče

sestavil:SIMON BIZJaK

Urejanje nohtov na nogi

andrej Hiengangleška votla mera

Voda okoli sveta v grški mitologiji

G e s l oSlovenski politik v avstriji (Nanti)

Moški potomec

Nemško mesto v Porurju

Natalija Verboten

ata

Zmožnost opraviti kako delo

Prebivalec Velikovca

Kdor nima bratov ali sester

Edvard Rusjan

Čut za zaznavo predmetov s prsti

Nadome-ščanje odsotnega učitelja

anton FoersterSol oljne kisline

anže Kopitar

Gnusnost Naslov katoliškegaredovnika

avtomob. troblja? Julij Cezar

MulovodecDoktor

Udarec z dlanjo v dlan

Madžarski šahist (Zoltan)

Del srajce ob vratu

Močen glas ob blisku

am. pred-sed. FordSava ali Donava

Morska ?,? za britje

Del pralnega stroja

Sl. pevec LeskovarJužni sadež

Lakajska uniforma

?, dva, triPaleolitska jama v s. Španiji

?, etan, propanJakob aljaž

anuiteta posojila

avstrij. dirigent (Herbert von)

Namaz, premaz

Posušena stebla omlatene-ga žita

Rado Lenček4. in 1. vokal

Perzija It. pri-staniščeOtroška zadnjica

Največji morski sesalec

Tropski sadež hruškaste oblike

Krčmar, birtD. pritok Pada

angleški dirkač HillCelje

Zakrament sprave

Gostinska delavkaPika ali klicaj

Južnoam.kukavicaPrebivalka Iga

Koščičasti sadež češplja

Neprofe-sionalnostEna od celin

Kazen za kršilca božje zapovedi

Perujski indijanecGl. mesto Jordanije

Irena ŽerjalPalec ali kazalec

TantalGorovje v jugozahod-ni Bolgariji

Olga Čehova

Pastir kozVrednostni papir

Žgalec apnaGib, migljaj

Spirala Šiitski voditeljElda Viler

Majhna ranaČrka Q

Rastlina vodna kuga, račja zel

Tuja črka, X

Del stavbe v zemlji

avstralski pop pevec (Jason)

Švicarska alpska smučarka (Lara)

Levi pritok Rena v Švici

Izdala jo je Krščanska kulturna zveza

Vsak prejme brošuro »Družina je zibelka jezika«