univerza v mariboru fakulteta za … · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede odnos...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ODNOS ZAPOSLENIH V ZDRAVSTVENI NEGI

DO ALTERNATIVNIH IN KOMPLEMENTARNIH

METOD ZDRAVLJENJA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Darja Bauman

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Viš. Predav. mag. Mateja Lorber

Somentor: Izred. Prof. dr. Marjan Skalicky

Darja Bauman: Odnos zaposlenih v zdravstveni negi do alternativnih in komplementarnih metod zdravljenja

I

POVZETEK

V diplomski nalogi smo predstavili alternativne oblike zdravljenja in njeno zgodovino,

osredotočili smo se na metode zdravljenja z bioenergijo, radiestezijo in akupunkturo ter jih

posamezno opisali. Opisali smo kako je z alternativnim zdravljenjem pri nas v Sloveniji.

Predstavili smo tudi odnos medicinskih sester do alternativnih metod zdravljenja. Z

raziskavo smo želeli ugotoviti seznanjenost in uporabo alternativnih metod zdravljenja v

praksi zdravstvene nege.

Raziskovalne metode. Raziskava je temeljila na deskriptivni metodologiji, podatke smo

pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketo smo izvedli med patronažnimi

medicinskimi sestrami zaposlenimi v zdravstvenem domu Adolfa Drolca Maribor in

Zdravstvenem domu Lenart.

Rezultati. Ugotovili smo, da medicinske sestre, čeprav poznajo alternativne metode

zdravljenja, pacientu teh metod ne priporočajo. V raziskavi smo ugotovili, da medicinske

sestre s srednjo izobrazbo bolje poznajo in več uporabljajo alternativne metode zdravljenja,

kot medicinske sestre z visoko izobrazbo.

Sklep. Ne samo patronažne medicinske sestre tudi pri vseh ostali zdravstvenih delavcih je

priporočljivo, da se seznanijo in spoznajo z alternativnimi metodami zdravljenja. Saj je

skupni cilj vseh zdravstvenih delavcev skrbeti za kakovost zdravja in pomagati ljudem v

primeru bolezni.

Ključne besede: medicinska sestra, bioenergija, radiestezija, akupunktura, alternativno

zdravljenje, uradna medicina.


II

ABSTRACT

In the diploma thesis we presented alternative forms of healing and it's history, we focused

on the methods of healing with bioenergy, radiesthesia and acupuncture and described

them individually. We described alternative treatment in Slovenia. We also introduced the

attitude of nurses towards alternative methods of healing.

Research methodology. Research was based on descriptive methodology; information

were gathered with the questionnaire. With the research we wanted to find out the

awareness and use of alternative methods of treatment in nursing practice. The survey was

carried between home care nurses employed in Health center dr. Adolf Drolc Maribor and

in Health center Lenart.

Results. The results are showing that the nurses, although knowing alternative methods of

healing, usually do not recommend these methods. Nurses with higher level of education

and with several years of work experience, do not know nor use alternative methods of

healing more often than nurses with medium level of education and several years of work

experience.

Conclusion. Not only home care nurses also all other health professionals, must be

acquainted and learn about alternative methods. It's common goal of all health care

workers to take care of the quality of health and help ill people.

Key words: nurse, bioenergy, radiesthesia, acupuncture, alternative treatment, official

medicine.


III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

1.1 Namen in cilji diplomskega dela ............................................................................ 2

1.1.1 Namen diplomskega dela................................................................................. 2

1.1.2 Cilji diplomskega dela ..................................................................................... 2

2 ALTERNATIVNE OBLIKE ZDRAVLJENJA ............................................................. 3

2.1 Zgodovina alternativne medicine ............................................................................ 4

2.2 Bioenergija .............................................................................................................. 5

2.2.1 Življenjska energija ......................................................................................... 6

2.2.2 Delovanje bioenergije na bolezni .................................................................... 7

2.2.3 Načini prenosov energij ................................................................................... 8

2.3 Radiestezija ........................................................................................................... 11

2.3.1 Zgodovina radiestezije ........................................................................................ 11

2.3.2 Radiestezijski instrumenti ................................................................................... 13

2.3.3 Zdravilne energetske točke.................................................................................. 15

2.3.4 Etika radiestezistov ............................................................................................. 16

2.3.5 Področja uporabe radiestezije.............................................................................. 16

2.4. Akupunktura ............................................................................................................. 17

2.4.1 Akupunktura v Sloveniji ..................................................................................... 19

3 ODNOS MEDICINSKIH SESTER DO ALTERNATIVNIH METOD

ZDRAVLJENJA .................................................................................................................. 20

3.1 Poznavanje komplementarnega načina zdravljenja .............................................. 20

3.2 Zdravje odnos do zdravja ...................................................................................... 21

3.3 Razlogi in načini seznanjenja z alternativnimi načini zdravljenja ............................. 22

4 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................................... 24

4.1 Raziskovalna vprašanja .............................................................................................. 24


IV

4.2 Opis raziskovalnih metod .......................................................................................... 24

4.3 Postopek zbiranja podatkov ....................................................................................... 24

4.4 Raziskovalno okolje ................................................................................................... 25

4.5 Raziskovalni vzorec ................................................................................................... 25

4.6 Etični vidik ................................................................................................................. 25

5 REZULTATI RAZISKAVE ........................................................................................ 26

6 RAZPRAVA ................................................................................................................ 45

7 SKLEP .............................................................................................................................. 49

ZAHVALA .......................................................................................................................... 50

LITERATURA .................................................................................................................... 51

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

Priloga 1 – Anketni vprašalnik .......................................................................................... 1

Priloga 2 – Soglasje zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor za izvedbo

raziskave ............................................................................................................................ 6

Priloga 3 – Soglasje zdravstvenega doma Lenart za izvedbo raziskave ............................ 7


V

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol ......................................................................................................................... 26

Graf 2: Starost ...................................................................................................................... 26

Graf 3: Izobrazba ................................................................................................................. 27

Graf 4: Vrste metod ............................................................................................................. 29

Graf 5: Prvo seznanjanje z alternativnimi metodami .......................................................... 30

Graf 6: Povpraševanje pacientov o alternativnih metodah zdravljenja ............................... 30

Graf 7: Poznavanje bioenergije in radiestezije med pacienti .............................................. 31

Graf 8: Svetovanje patronažnih medicinskih sester o alternativnih metodah zdravljenja ... 31

Graf 9: Vrste svetovanih metod ........................................................................................... 32

Graf 10:Učinkovitost alternativnih metod zdravljenja ........................................................ 39

Graf 11 : Izobraženost zdravilcev z medicinskim znanjem ................................................. 40

Graf 12: Zdravljenje z alternativnimi metodami v primeru brez plačila ............................. 40

Graf 13: Želja po dodatnem izobraževanju na temo alternativne metode zdravljenja ........ 41

KAZALO TABEL

Tabela 1: Delovna doba ....................................................................................................... 27

Tabela 2: Poznavanje alternativnih metod zdravljenja ........................................................ 28

Tabela 3: Poznavanje metode zdravljenja z bioenergijo ..................................................... 33

Tabela 4: Zdravljenje z metodo bioenergije ........................................................................ 34

Tabela 5: Poznavanje metode zdravljenja z radiestezijo ..................................................... 35

Tabela 6: Zdravljenje z metodo radiestezije ........................................................................ 36

Tabela 7: Poznavanje metode zdravljenja z akupunkturo ................................................... 37

Tabela 8: Zdravljenje z metodo akupunkture ...................................................................... 38

Tabela 9: Trditve ................................................................................................................. 42


1

1 UVOD

Ljudje so se tisočletja sami zdravili na različne načine. V tem času so se nekatere tehnike

zdravljenja izkazale za kar učinkovite in priljubljene. Skoraj vsaka pretekla civilizacija je

imela svoj izbor zdravilnih praks. Dandanes smo lahko srečni, ker se je nekaj teh

informacij ohranilo, zato lahko s pridom uporabimo nabrano modrost mnogih generacij

talentiranih in razsvetljenih zdraviteljev (Chalko, 2000).

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta komplementarna in alternativna

medicina v glavnem predstavljali alternativo konvencionalnemu zdravljenju. Mnogi

zdravniki so takšnim disciplinam nasprotovali. V zadnjem desetletju pa so se razmere po

svetu spremenile in uporaba komplementarne ter alternativne medicine je doživela velik

razmah. V razvitem svetu je opazen celo sistematični pristop h komplementarni medicini

(Zaloker & Zaloker, 2011).

Klančnik (2000) navaja da se nahajamo v obdobju, ko znanstveni razvoj in nove

tehnologije preoblikujejo življenje in sobivanje ljudi na Zemlji s tako hitrostjo sprememb,

ki jih še pred desetletjem nismo mogli niti zamisliti. Klasična medicina in farmacija sta

postali eden največjih svetovnih poslov, katerega tržišče je vedno bolj fizično in psihično

nezdravo za človeštvo. Milijoni novih zdravil, najsodobnejših metod zdravljenja in

tehnološka opremljenost za »pomoč« človeku v globalu ne rešujejo zdravstvenega stanja

človeka in družbe kot celote. Odtujenost od narave, njenih zakonitostih in elementarnih

vrednot življenja ne morejo nadomestiti niti najsodobnejši dosežki znanosti.

Zdravilstvo je v Sloveniji dobilo veljavo in je s sprejetjem ustreznega zakona legalizirano

kot vzporedna ali dopolnilna dejavnost strokovni medicini. Zakon zavezuje zdravilce, da se

izobražujejo (Titan, 2009).


2

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

1.1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti akupunkturo, radiestezijo in bioenergijo, ter odnos

medicinskih sester do alternativnih metod zdravljenja, ter z raziskavo ugotoviti

seznanjenost in uporabo alternativnih metod zdravljenja v praksi zdravstvene nege.

1.1.2 Cilji diplomskega dela

Cilji diplomskega dela so:

Opisati zgodovino alternativnega zdravljenja,

opisati in opredeliti nekatere metode zdravljenja z bioenergijo, radiestezijo in

akupunkturo,

opisati odnos medicinskih sester do alternativnih in komplementarnih metod

zdravljenja,

raziskati seznanjenost in rabo bioenergije radiestezije in akupunkture v praksi

zdravstvene nege,

ugotoviti ali izobrazba in delovne izkušnje vplivajo na poznavanje alternativnih in

komplementarnih metod zdravljenja.


3

2 ALTERNATIVNE OBLIKE ZDRAVLJENJA

Na splošno komplementarno medicino običajno obravnavamo kot alternativno medicino,

vendar to ni pravilno. Gre za dva različna terapevtska pristopa. Alternativni terapevtski

pristopi se uporabljajo namesto konvencionalne (uradne) medicine, komplementarni

terapevtski pristopi pa skupaj z konvencionalnimi načini zdravljenja. Kratica »KAM«

pomeni skupek medicinskih in zdravstvenih sistemov, metod in izdelkov, ki niso del

konvencionalne medicine (Zaloker & Zaloker, 2011).

Pojmi alternativna medicina, alternativne metode zdravljenja in alternativne terapije ne

vsebujejo enovite medicinske smeri, temveč združujejo vse metode, katerih delovanje (še)

ni bilo znanstveno dokazano. Pri tem gre lahko za tradicionalno naravno zdravilstvo

najrazličnejših kulturnih okolij ali za bolj ezoterična izhodišča. Nekatere oblike si lastijo da

so prava alternativa uradni medicini. Komplementarnost v nasprotju s pojmom alternativa

pomeni dopolnjevanje. Pri komplementarni medicini dopolnjujemo medicinsko zdravljenje

z alternativnimi, znanstveno nedokazanimi metodami. Pri tem gre lahko za vse načine

alternativnega zdravljenja. Zaželena bi bila takšna komplementarna medicina, pri kateri bi

bili obe plati priznani kot enakovredni in druga drugi ne bi odrekali učinkov na zdravljenje

(Jänicke & Grünwald, 2009).

V svetu obstaja veliko metod alternativnega in komplementarnega zdravljenja. Za katero

vrsto pomoči se ljudje odločijo, pa velikokrat vpliva mnenja in nasveti sorodnikov,

prijateljev, znancev. Ljudje tudi verjamejo tistim metodam zdravljenja, ki so pri njih

učinkovito delovale, so jim pomagale in so se počutili tudi obravnavanega v celoti.

Zaloker & Zaloker (2011) navaja tudi, da se ljudem zdi, da zdravniki ne posvetijo dovolj

časa pogovoru o njihovi zaskrbljenosti glede zdravja, jih ne poslušajo oziroma niso deležni

dovolj obširnih razlag in informacij o zdravstvenih težavah ter možnostih zdravljenja, ki so

jim na voljo. V nasprotju s tem si izvajalci komplementarne medicine na splošno vzamejo

več časa za posvetovanje in se osredotočijo na pridobitev informacij od pacienta o

njihovem življenjskem slogu ter dejanskih simptomih.


4

2.1 Zgodovina alternativne medicine

Bolezen je stara toliko kot življenje. Prvih poskusov zdravljenja ne najdemo šele v

zgodovini človeka – tudi človeku podobne opice ob okužbah uživajo določene rastline in si

oskrbujejo rane s posebej izbranimi listi (Jänicke & Grünwald, 2009).

Danes kar vemo o komplementarni in alternativni medicini je to, da korenine segajo 5.000

let nazaj k tradicionalni kitajski medicini, indijski (ajurvedni) medicini in podobnim

zdravljenjem. Tisoče let so se te različne medicinske tradicije oklepale prepričanja v

telesno energijo in potrebo po sožitju uma, telesa in duha. Zdravnik samo olajša proces

zdravljenja z odkrivanjem in odstranjevanjem ovir (Morgan, 2005).

Singh & Ernst (2009) opisujeta, da se je navada puščanja krvi začela že v stari Grčiji. Tam

so bili prepričani, da je zdravje povezano s štirimi telesnimi tekočinami to je: kri, rumeni

žolč, črni žolč in sluz. Kri so povezovali z optimizmom, rumeni žolč s togostjo, črni žolč s

potrtostjo in sluz z ravnodušnostjo. Grki so bili tako spoštovani da se je to vrsto zdravljenja

v nekaj stoletjih razmahnilo po vsej Evropi. Leta 1163 je papež Aleksander III prepovedal

izvajanje tega postopka, saj so to izvajali menihi. Po tej prepovedi so navado puščanja krvi

izvajali brivci.

Jänicke & Grünwald (2009) opisujeta, da so v visokem srednjem veku na tedaj še mladih

univerzah ustanavljali medicinske fakultete. Nastajala je nova akademska panoga nastajali

pa so tudi izobraževalni centri za področje medicine. Paracelsus (1493 – 1541) je zavrgel

klasične nauke, kot je bila Dioskuridova in Galenova teorija o štirih sokovih. Po njegovem

mnenju naj bi nova medicina temeljila na izkustvu, poskusih in logični razlagi.

Univerzitetna medicina je svoj vodilni položaj v naslednjih stoletjih le še utrjevala,

neakademske zdravilske poklice pa skušala vse bolj izrivati na obrobje družbe.

Skozi večji del 19. stoletja so zdravniki uporabljali podobne veščine, kot jih danes

uporabljajo zeliščarji, osteopati in dietiki; pomembna je bila molitev, kot je bila

»sprememba zraka«, odvajala, krvavitve in pijavke. V začetku 20. stoletja so se pacienti

zanašali na enake metode zdravljenja kot njihovi predniki. V desetletjih po 2. svetovni

vojni je prinesla bistvene spremembe. Nova medicinska odkritja vključujejo odkritje

penicilina, kortizona (močno protivnetno zdravilo), streptomicina (močan antibiotik, ki je

učinkovit pri zdravljenju tuberkuloze), inzulina (za zdravljenje sladkorne bolezni) in


5

klorpromazina (antipsihotik, ki nadzoruje shizofrenije). Operacija na odprtem srcu,

nadomestni kolk, presaditev ledvic, intenzivna nega in uspešni programi cepljenja so rešile

in izboljšale kakovost nešteto milijon življenj (Morgan, 2005).

Telo, duša in duh so enakopravne sestavine celote. Zdravilec zagovarja stališče, da je

človeku po naravi dana energija, ki nenehno obnavlja odpornost in zdravilno moč v telesu

in duši, ter tako z lastnimi močmi premaguje težave in zdravi. Kljub političnim vihram 20.

stoletja se je poklic zdravilca ohranil do danes. Nenehno se odpirajo nove ordinacije

zdravilcev, obiskujejo pa jih zlasti ljudje, ki jih je uradna medicina razočarala (Jänicke &

Grünwald, 2009).

2.2 Bioenergija

Bioenergija ni pojav, ki bi ga odkrili šele v zadnjem času. Tako kot bajaličarstvo je znana

tisočletja in v tem času je brez dvoma doživljala svoje vzpone in padce (Rak, 1988).

Beseda bioenergija je skovanka grških besed bios (življenje) in grške besede energos

(aktiven). Bioenergija je informirana energija s številnim delovanji in sposobnostmi, ki so

potrebni za dobro počutje. Zdravje, normalno delovanje uma, duše in telesa. Pomanjkanje

bioenergije pa se pozna s simptomi, znaki bolezni in različnimi boleznimi. Simptomi in

bolezni udarijo ven tam, kjer je telo najslabše (Starc, 2012).

Bioenergija je vrsta energije, ki jo sodobna znanost ne pozna in prizna, glede na to, da jo

obstoječi inštrumenti ne morejo zaznati. Njena frekvenca znaša 10,93 Hz, hitrost pa je

nekajkrat večja od svetlobne hitrosti. Prodira skozi vsako materijo, razširi se na neomejene

razdalje, skoraj brez izgub (Stojanović, 1996).

Že izraz bioenergija nam pove, da gre za energijo, ki nastaja v živih organizmih kot

posledica dihanja celic, tkiv, organov (njihovega širjenja in krčenja), v ritmu sprememb, ki

se v njih dogajajo. V organizmu neprestano poteka izredno veliko zapletenih kemijskih

reakcij ter bioloških cepitev in spajanj, ki predstavljajo biološko življenje. Ob tem pa telo

oddaja polje bioenergije, ki ima elektromagnetne lastnosti, katerega frekvenčne značilnosti

se neprestano spreminjajo v ritmu dihanja celic. V biopolju prevladuje električno polje

napetosti 50 – 70 mV, ki ob vstopu bolezni pade na 15 – 20 mV (Pretner, 2006). Starc


6

(2012) opisuje, da pojma bioenergija, ki ga uporabljamo v zdravljenju, ne smemo mešati s

kemijsko energijo, biofotoni in obnovljivo energijo.

2.2.1 Življenjska energija

Bioenergija je osnovna substanca, energija, ki daje vsem živim bitjem (ljudem živalim in

rastlinam) življenjsko energijo. To je energija, ki omogoča življenje in daje moč za

življenje in delovanje. Imajo jo samo živa bitja, čeravno se tega ne zavedajo. Mrtva so brez

energije (Starc, 2012).

Življenjska energija je energija našega telesa, naša duša. Duša, ki vstopi v telo, sproži

življenje in prinese v telo vse kvalitetne in nekvalitetne lastnosti:

Genske zasnove, ki so lahko pozitivne ali negativne;

podobnost s telesom prejšnjega življenja,

življenjsko energijo, ki je potem odvisna od našega načina življenja,

usodo, ki kroji naše življenje in njegovo dolgost.

Življenjska energija je naša lastna energija, v naše telo pride z nastankom življenja, njena

moč pa je odvisna od številnih dejavnikov, ki jo krepijo ali slabijo. Višina življenjske

energije je zelo pomembna za naše zdravje, torej lahko bi rekli, da je življenjska energija

vir naše odpornosti, vir našega zdravja, da deluje pozitivno ali negativno na naše staranje

(Titan, 2009).

Brown (2005) pravi, da na Kitajskem življenjski energiji pravijo chi ali qi, na Japonskem

ki in v Indiji prana. Prežema vse snovi in se pretaka skozi žive stvari na poti od ene bitnosti

v drugo; pri tem prenaša informacije podobno kot kri po žilah prenaša hranilne snovi v

različne dele telesa. Človeško telo je prepleteno z nenehno gibljivo či, ki kroži po celicah,

tkivih, mišicah in notranjih organih. Po mnenju avtorja notranja in zunanja energija či

skupaj sestavljata avro. Vidimo jo kot siju podoben žar okoli telesa, ki se kaže v več

barvah. Te barve odslikavajo v notranjosti našega telesa skrite življenjske energije.

Življenjska energija ni edini faktor za nastanek fizičnih obolenj, saj lahko pride tudi do

poškodb ali drugih okvar. Znižanje življenjske energije je pomembno predvsem za

obolenja notranjih organov in endokrinih žlez. Ker pa z zmanjšanjem življenjske energije


7

oslabi tudi imunski sistem, smo toliko bolj podvrženi obolenjem, ki jih povzročajo

bakterije in virusi (Titan, 2009).

Življenjsko energijo lahko povečujemo ali zmanjšujemo. Najpogostejši vir te energije je

sonce, najpogostejši povzročitelj zmanjšanja energije pa so :

Hartmanova mreža,

Curryijeva mreža,

vodni tokovi,

tehnična sevanja,

prelomi,

rudnine (Titan, 2000).

Vzhodnjaške terapije, kot so feng šuj, reiki, taj či, šiatsu, či gong, akupresura in

moksibustija, temeljijo na posameznikovi sposobnosti, da jo zna izkoristiti. Razumevanje

bistva in ustroja či pomaga uravnavati in izkoriščati vseobsegajočo silo za doseganje

umskega, telesnega in čustvenega ravnovesja (Brown, 2005).

2.2.2 Delovanje bioenergije na bolezni

Starc (2012) opisuje, da elektromagnetni signal preko roke zdravilca z lahkoto prodre v

tkiva. Zdravilec lahko preko roke kanalizira zdravilno energijo na pacienta.

Elektromagnetno polje pod roko je tisočkrat močnejše od polja, ko zdravilca ni. Pri tem se

zrak okoli rok ne ogreje. Mikrovalovi v globini tkiv spremenijo vibracije tkiv in atomov.

Bolezni, ki so ozdravljive so: gastritis, miomi, bronhitisi, edem, cistitis, nevritis, ulkus,

fobija, benigne tvorbe, frigidnost, kronična utrujenost, nemirnost in vse bolezni, ki so

posledica padca imunskega sistema. Bioenergija je uspešna še pri zdravljenju nemira,

uhajanju vode in težav s koncentracijo. Bolezni, ki jih lahko normaliziramo, pa se s časom

lahko ponovijo so: epilepsija, enteritis, hemoroidi, osteoporoza, glivična vnetja, herpes,

hipertenzija, migrene, astma, bronhitisi, težave ali bolezni povezane s hrbtenico, ožiljem,

jetri, možgani in rodila, holesterol, embolija, arterioskleroza, dermatitis, meningitis,

hodgkinov sindrom, psoriaza in nevroza. Bolezni, ki jih lahko zavlačujemo, da se razvijajo

počasneje, vendar niso ozdravljive so: razni tumorji, ki niso rakavi, glavkom, sarkoidoza,


8

Parkinsonova bolezen, pankreatitis, hepatitis, multipla skleroza in nekatere lažje oblike

rakavih obolenj. Toda če želimo pomagati, moramo obvezno ugotoviti, v kateri fazi je

bolezen. Če je nujen kirurški poseg je potrebna takojšnja operacija. Kemoterapija ali

obsevanje se lahko opravlja v kombinaciji z bioterapijo po opravljenem obveznem

zdravljenju, po terapiji. Neozdravljiva sta metastazni rak in levkemija. Občasno lahko

vzdržujemo številne bolezni in težave, med katerimi so vse vrste okvar hrbtenice,

poškodbe, vrtoglavice, hormonske težave, bolečina v glavi, rokah, udih, aritmija, vnetja,

glivična vnetja itd. (Titan, 2009).

2.2.3 Načini prenosov energij

V literaturi Ziernfeld (2003), razlikuje dve vrsti načinov prenosov energij. Tako ločimo

način prenosa energije z polaganjem rok in način prenosa energije brez dotika.

Polaganje rok

Pri tej metodi zdravljenec sedi pred nami ali leži na terapevtski mizi. Eno ali obe roki

položimo na oboleli del telesa in prenašamo energijo, intuitivno lahko včasih dlani tudi

prekrižamo ali pa ugotovimo način posredovanja energije z nihalom. V mislih

posredujemo energijo tja, kjer smo ugotovili bolezen oziroma težavo ali pa v del telesa, na

katerega nas je opozoril zdravljenec. Pri prenosih v dlaneh čutimo različne vibracije od

zelo grobih do finih, ki jih zaznavamo kot toploto.

Prav tako Zirnfeld (2003) opisuje naslednje načine prenosov energije z polaganjem rok:

Prenos energije po metodi Zanatta: izdelal je jo je italijanski bioenergetik prof.

dr. Arnaldo Zanatta. Po tej metodi je človeško telo razdeljeno na 52 področij, ki

jih energetsko obarvamo. Posebna pozornost je posvečena roki, ki seva energijo

in roki, ki jo srka. Število terapij je odvisno od bolezni, in postopnega

izboljšanja, čas trajanja tretmaja pa je v večini primerov od tri do deset minut.

Metoda je praktično preizkušena, saj pri tem terapevt deluje na energetske

meridiane, kar privede do izboljšanja pretoka energij, s čemer vzpostavimo

boljši pretok tekočin v telesu.


9

Metoda reiki: pomeni v prevodu univerzalna energija. To metodo je ponovno

odkril budistični menih in zdravnik dr. Mikao Ušui. Za uporabo te metode je

potrebno dobiti iniciacijo reiki mojstra, ki kandidatu s pomočjo posebnih

simbolov odpre kanale za prenos kozmičnih energij. Reiki vzpostavi ravnovesje

v vseh celicah telesa in ozdravlja na vseh ravneh. S pomočjo reikija ozavestimo

težave, ki smo jih potikali v podzavest. Tretma poteka po predpisanem vrstnem

redu od glave navzdol, ker na vsakem področju držimo roko do 4 minute, traja

tretma do eno uro.

Metoda Brennan: metoda je imenovana po ameriški bioenergetičarki Barbari

Ann Brennan, ki je tudi zdraviteljica, psihoterapevtka, znanstvenica, magistra

atmosferske fizike, vrsto let pa se ukvarja s preiskavami človeškega

energetskega polja. Temelji na principu polnjenja čaker in s tem tudi avričnih

slojev. Pomembno pri tej metodi je, da najprej odstranimo vse blokade in

nepravilnosti. Zdravljenec pri tej metodi leži na terapevtski mizi. Ves čas

tretmaja pa je potrebno obdržati fizični stik z zdravilcem. Tretma začne pri

nogah. Povezuje čakre med sabo.

Prenos energije brez dotika

Ziernfeld (2003) opisuje v svoji knjigi metode prenose energije brez dotika. Te pa so

klasična metoda, dovod energije po meridianih, dovajanje energije za izboljšanje

cirkulacije krvi, zdravljenje s komplementarnim energetskim partnerjem, metoda

Lutowsky in telepatski prenos energij:

Klasična metoda: zdravljenec sedi pred nami. Uporabimo lahko dva načina. Pri

prvem načinu eno ali obe roki usmerimo v oboleli del telesa, zamislimo si

prenos energije, ki smo jo predhodno ugotovili. Usmerimo prste ali cele dlani,

lahko pa roki kot klin usmerimo v obolel del telesa. Drugi način je ta, da z eno

roko ali obema v počasnih krogih krožimo nad obolelim mestom. Prvi tretma, ki

lahko traja po nekaj minut, na vsakem mestu naredimo načrt, koliko tretmajev

bo potrebnih in v kakšnih časovnih presledkih.

Dovod energije po meridianih: to metodo je utemeljil Heinz Schiegl.

Zdravljenec pred zdravilcem sedi. Obe roki klina usmeri v šesto čakro in jo


10

razširi dva do tri centimetre in z navzdol obrnjenima dlanema potujemo vzdolž

obraza, vratu do prstov na nogi ter še malo čez. Leva roka sme potovati le nad

desno stranjo zdravljenca desna pa nad levo stranjo zdravljenca. Pri tej metodi

delujemo na vse glavne meridiane in je zato zadovoljiv način zdravljenja. Ta

način lahko uporabljamo na sebi in si s to pomočjo dovedemo energijo, zlasti

takrat, ko smo utrujeni.

Dovajanje energije za izboljšanje cirkulacije krvi: kadar ljudje tožijo, da imajo

mrzle noge, pomeni da imajo slabo cirkulacijo v nogah. S pomočjo te metode

lahko izboljšamo cirkulacijo v nogah. Zdravljenec sedi, zdravilec pa ima dlani

usmerjene v obliki klina v zdravljenčeve prste na nogah in potem z desno roko

potujemo nad zdravljenčevo levo nogo, z levo roko pa nad desno nogo in potem

vzdolž telesa navzgor, pri srčni čakri pa ju združimo, odmaknemo od telesa in v

velikem loku vrnemo v začetni položaj. Podobno izboljšujemo cirkulacijo tudi v

rokah.

Zdravljenje s komplementarnim energetskim partnerjem: ta metoda je znana iz

bioergonomije. Obstajata dva načina, pri prvem zdravljenec sedi pred

zdravilcem, drugi pa je ta da ima pred seboj sliko zdravljenca ali pa si jo

vizualizira, lahko pa tudi preko telefona.

Metoda Lutowsky: to metodo je opisal poljski bioenergetik Boris Lutowsky. Pri

tej metodi pri vsakem tretmaju najprej priporoča tretiranje desetih glavnih polj,

skozi katere tečejo vsi glavni kanali. Potem pa še energetsko obsevanje polj za

posebne težave in bolezni. Vsa polja so razporejena po glavi, vratu in trupu

spredaj in zadaj, po trije položaji pa so na rokah in nogah. Zdravljenec sedi.

Zdravilec dlani z iztegnjenimi prsti usmeri pravokotno na izbrano polje

približno 10 centimetrov od telesa zdravljenca. Vsako polje obseva tri do štiri

minute. Tretmaje delamo vsake tri do štiri dni, da organizem asimilira energijo.

Učinki so lahko takojšnji ali se pojavijo šele čez nekaj dni.


11

2.3 Radiestezija

Radiestezija kakorkoli že se je imenovala v različnih obdobjih preteklosti je človekova

prastara spremljevalka. Viri pripovedujejo, da so jo pri iskanju vode in rud in morda še

česa uporabljali že Kelti, Egipčani, stari Rimljani in Slovani (Rak, 1988).

Beseda radiestezija je latinskogrška besedna kombinacija, radius pomeni žarek, aisthesis

oziroma aisthanomai pa čutiti, zaznavati. Beseda radiestezija v dobesednem prevodu

pomeni čutiti žarek, torej čutiti žarčenje, a s tem ni dovolj povedanega, ker je radiestezija

še dosti več. Avtor opisuje najkrajšo definicijo radiestezije tako: »Radiestezija je

paranormalna sposobnost človeka priklicati iz univerzalnega energetskega polja

informacijo, ki jo zabeleži radiestezijski instrument v obliki simbola«. S pomočjo

radiestezije in instrumentov lahko iščemo izgubljene osebe in predmete, zdravimo bivalne

prostore (ugotavljamo in odstranjujemo slaba sevanja) uporabna je tudi v medicini saj bi

lahko z pomočjo radiesteziranja lažje diagnosticirali različne bolezni (Ziernfeld, 2003).

Wozniak (1995) navaja, da so vsi radiestezijski pojavi čisto fizikalni pojavi, ki se dajo

razložiti na enostaven način, in ni v njih nič paranormalnega, so samo neprepoznavni. Rak

(1988), Ziernfeld (2003), Wozniak (1995) in Pretner (2003) navajajo, da so na zemlji

prisotna dobra in slaba sevanja. Človek pa lahko s svojo senziteto to tudi občuti. Moramo

pa vedeti, da vsak tega ne more občutiti, saj so nekateri bolj senzibilni na ta sevanja kot

drugi.

Razvoj znanosti in tehnologije ima poleg dobrih tudi slabe plati, saj s svojo dejavnostjo

onesnažujemo okolje in rušimo biološko ravnovesje. Klasičnim onesnaževalcem okolja,

kakršni so odpadki, fekalije, težke kovine, radioaktivno sevanje, itd., de je pridružilo tudi

elektromagnetno sevanje, ki ga s tehnologijo ustvarjamo. Viri teh sevanj so različni

oddajniki, omrežje za prenos električne energije, gospodinjski aparati, mobiteli (Pretner,

2006) .

2.3.1 Zgodovina radiestezije

Najstarejše slike bajalic so našli v neki jami v južni Franciji in datirajo približno 15000 let

pred našim štetjem. V nekem zgodovinskem opisu so že okrog leta 13500 pred našim

štetjem v južni Afriki in Togu poleg vodnjakov iskali tudi nahajališča cinka s pomočjo


12

bajalic in nihal. Kasnejši dokazi o uporabi radiestezije so se pojavili šele v obdobju 6000

let pred našim štetjem, kar dokazujejo slike v jamah severne Sahare (Ziernfeld, 2003).

Ćosić, Titan, Trstenjak & Ziernfeld (2002) navajajo, da so v stari Kitajski leta 2590 pred

našim štetjem živeli posebej izšolani cesarski uslužbenci, ki so preiskovali ozemlja,

namenjena za gradnjo naselbin, da ne bi bila zgrajena na mestih, na katerih delujejo »zli

duhovi«, povzročitelji bolezni in nesreč. Pretner (2003) opisuje, da lahko najdemo

radiestezijski način odkritja vode tudi v biblijskem tekstu, ki govori o Mojzesu, ki je našel

vodo tako, da je s palico udaril po skali. Zelo zanesljivi podatki pa izhajajo iz Kitajske, kjer

je kitajski cesar Yu o tem pred približno 4000 let napisal knjigo, na nekem reliefu pa je

tudi upodobljen z bajanico.

Kasnejša uporaba radiestezije sega v antično Grčijo, ki je svoje znanje črpala iz bogate

staroegiptovske dediščine. V obdobju našega štetja najdemo mnogo kratkih zapisov o

uporabi bajalic, v starem in srednjem veku pa ne najdemo prav veliko zapisanega o tej

vedi, ker so jo mnogi pričeli uporabljati v škodo ljudem, kar je postopoma privedlo do tako

imenovanega čarovništva in črne magije ter sprožilo sodne procese proti ljudem, ki so se s

tem ukvarjali. Verjetno je pri tem prišlo do preplaha med dobronamernimi radiestezisti, ki

so se pritajili, znano pa je, da se je z radiestezijo ukvarjal višji sloj, zlasti duhovščina, pa

tudi kralji in cesarji. V 16. in 17. stoletju grajene cerkve in kapelice so bile praviloma

postavljene na mesta blagodejnega pozitivnega sevanja, kar je bilo kasneje radiestezijsko

potrjeno. V tistem času je zopet prišlo do javne uporabe bajalice, ki so ju uporabljali za

iskanje rude, o čemer pričajo tudi slike, ki prikazujejo bajaličarje pri iskanju. Najstarejša

slika iz tega obdobja je prikazana v knjigi G. Aricole De Re Metallica iz leta 1556. Za

velikega radiestezista velja tudi Galileo Galilei (1564 - 1642), ki je znan kot eden

najpomembnejših fizikov in matematikov svojega časa. Za radiestezijo je pomembna slika

iskalcev rude, ki je bila objavljena leta 1617 v knjigi Rudniške naprave izpod peresa

Georga Engelharda Löhneyssa. Dobrih stopetdeset let pozneje, natančneje leta 1775, je

zdravnik dr. Anton Franz Mesmer odkril tako imenovani »živalski magnetizem«. Pri svojih

radiestezijskih preiskavah je uporabljal bajalico in nihalo (Ziernfeld, 2003).

Francoski duhovnik Abbé Mermet je leta 19920 začel uporabljati radiestezijo v medicinske

namene. Njeni zagovorniki so trdili, da lahko odkrijejo, ali je podzemni tok škodljiv

oziroma ali lahko ogrozi zdravje tistih, ki živijo v njegovi bližini. Abbé Mermet je bil


13

prepričan, da lahko z nihalom odkrije škodljive vibracije v telesu (Woodham & Peters,

1998). Med prvo svetovno vojno so bili v enote avstro – ogrske vojske vključeni tako

imenovani Rutengängerji, ki so bili usposobljeni za to, da so s pomočjo bajalic na terenu

znali najti pitno vodo, nujno potrebno vojakom. Od tedaj do danes je bilo izkopanih veliko

vodnjakov v Sloveniji in severozahodni Hrvaški ravno na mestih, ki so jih določili med

vojno usposobljeni bajaličarji (Ćosić, Titan, Trstenjak, & Ziernfeld, 2002). Med drugo

svetovno vojno se je na pobudo šefa gestapa Heinricha Himmlerja k uporabi radiestezije

zatekla tudi nemška vojna mornarica. V Berlinu so zato ustanovili Inštitut za nihala.

Glavna dejavnost tega inštituta je bila odkrivanje položajev angleškega in ameriškega

ladjevja s pomočjo nihala nad zemljevidi. Na primerne lokacije so potem pošiljali svoje

podmornice, da so prestregle in napadle (Pretner, 2003).

Radiestezija se je v Sloveniji razširila zlasti po letu 1988, ko se je uveljavljal radiestezist in

bioenergetik Stane Oblak. Vzgojil je veliko radiestezistov in izdal knjigo Moja šola

radiestezije in bioenergije. V istem času je kot radiestezijski pedagog deloval tudi Milenko

Roš starejši, ki je predstavljal predvsem izsledke poljskih radiestezistov. Iz Zagreba sta v

Slovenijo v zadnjem desetletju 20. stoletja prihajala znana radiestezista dr. Boris Farkaš in

Osman Hasanpašić. Znan je tudi Matej Rak s svojo knjigo Radiestezija in bajaličarstvo na

Slovenskem. Leta 1988 so ustanavljali radiestezijska društva v vseh večjih mestih

Slovenije, njihova dejavnost je zelo različna (Ziernfeld, 2003).

2.3.2 Radiestezijski instrumenti

Pretner (2003) pravi, da je resnični instrument za zaznavanje takšnih in drugačnih sevanj

človeško telo. Ta sevanja nekateri zaznavajo bolj, drugi manj, z radiestezijskimi

pripomočki pa jih lahko pretvorimo v vidno obliko. Radiestezisti uporabljajo več vrst

nihal, kot so nevtralna nihala, egiptovska nihala in specialna nihala, biotenzorje, ki so

različnih oblik, velikosti in materialov, radiestezijske antene, ki so L-antene raznih oblik in

velikosti, rotacijske L-antene in kombinirane antene, ter bajalice, ki so lahko naravne ali

umetne.


14

Nihala

Nihalo je prav gotovo najbolj univerzalen instrument, ker z njim lahko ugotovimo

marsikaj. V radiesteziji uporabljamo nihala različnih oblik za različne namene. Ko nihalo

energetsko aktiviramo, lahko oddaja ali sprejema različne radiestezijske barve – energetske

frekvence, kar je odvisno od vrste nihala (Ziernfeld, 2003).

Ziernfeld (2003) navaja, da poznamo:

Nevtralna nihala: sevajo črno radiestezijsko barvo. Delimo jih po obliki, vrsti

materiala in uporabnosti. Oblike so lahko kapljičasta, kroglasta, stožčasta, valjasta

in specialna. Sestavljeno je iz telesa nihala in vrvice, ki je naravnega izvora po

navadi je iz bombaža ali konoplje. Težka so od 10 do 100 gramov.

Egiptovska nihala: tako se imenujejo, ker so primerke takšnih nihal našli v

izkopaninah v Egiptu. Poznamo 4 vrste egiptovskih nihal. To so: izis, karnak, oziris

in jet. Vsa egiptovska nihala razen jeta oddajajo in sprejemajo vse barve, so tudi

vsestransko uporabna. Njihova oblika je bolj zapletena kot oblika nevtralnih nihal.

Univerzalno nihalo: uporabno je za sprejem energij žive in nežive narave in z njim

lahko preiskujemo sevanja, iščemo določene barve okolja predvsem pa ga

uporabljajo v kromoterapiji. Sestavljeno je iz krogle, na kateri so vrisani ekvator in

dva meridiana, jarma ter vrvice s tremi vozli.

Orgonsko nihalo: poimenoval ga je dr. Wilhelm Reich, ker je življenjsko energijo

imenoval orgonska energija. Uporablja se za posredovanje energije direktno ali na

daljavo, za stabiliziranje energetskega sistema in za zdravljenje bolezni na fizični

ravni.

Piramidno nihalo: ime je dobilo po svoji obliki. Sestavljeno je iz tristrane piramide

in vrvice. Uporablja se ga za stabiliziranje energij, zviševanje vitalne energije in za

zdravljenje različnih bolezni.

Svetlobno nihalo: avtor tega nihala je Marjan Turnšek. Izdelano je iz različnih

materialov, podobno egiptovskemu jetu. S tem nihalom je mogoče nevtralizirati

elektrosmog električnih naprav, geopatogene motnje, škodljive kemikalije, pline in

radioaktivnost.


15

Biotenzorji

Pretner (2010) opisuje, da gre za medenininast prstan, nameščen na kovinskem držalu

ustrezne prožnosti. Uporabljamo ga za določanje ustreznosti hrane, pijač in

diagnosticiranje. Običajno se biotenzor odziva na tri tipične načine, ki zaznamujejo

energijsko nevtralna mesta, mesta, kjer je presežek energije in področja, kjer energije

primanjkuje.

Radiestezijske antene

Gre za dve zakrivljeni žici, katerih krajši del je pogosto uležajen (v ležajih). Običajno ju

uporabljamo v paru in sicer za odkrivanje elektromagnetnih sevalnih anomalij širšega in

ožjega bivalnega prostora. L – anteni držimo vzporedno, vsako v eni roki in počasi hodimo

po terenu, kjer želimo preveriti prisotnost energijskih anomalij. Na mestu, kjer naletimo na

vodni tok ali kakšno drugo sevanje, se anteni običajno spontano prekrižata, ali pa se

odzoveta s kakšno drugačno spremembo lege (Pretner, 2010).

Bajalice

Najstarejši znani pripomoček v radiesteziji je bajalica, ki so jo uporabljali za iskanje vode,

pozneje pa tudi pri iskanju mineralov, rudnin, podzemeljskih hodnikov, jam … Največkrat

je to enoletna rogovilasta leskova šiba. Najstarejšo podobo bajalic so našli v jami v južni

Franciji, saj je iz obdobja 15.000 let pr. n. š. Zgodovinski viri potrjujejo, da so bajalico

uporabljali Kelti, Egipčani, stari Rimljani in Slovani. Med prvo svetovno vojno so z

bajalicami iskali vodne vire. Zdaj bajalice uporabljajo pri iskanju nafte in tudi vode, zaradi

trajnosti pa so v rabi predvsem kovinske bajalice. Z bajalicami delajo predvsem t. i.

magnetični ljudje, ki so občutljivi na zemeljska sevanja. Ko naletijo na vodo ali rudo, jim

bajalico zasuče proti tlom (Paljevec, 2010).

2.3.3 Zdravilne energetske točke

V knjigi Zdravilne energetske točke v Pomurju smo zasledili, da je omenjenih več krajev z

zdravilnimi energetskimi točkami, ki so v Pomurju. To so Bukovniško jezero, Grad na

Goričkem in Razkriški kot. Omenili bi tudi radi zdravilne energetske točke na gradu

Vurberk, s katerimi se je avtorica seznanila in jih izkusila. Vsaka točka seva pozitivno


16

energijo za posamezni organ. Vedeti moramo glede na moč sevanja kako dolgo se po točah

zadržujemo, saj nam preveč sevanja lahko škodi. Čas kako dolgo se lahko zadržujemo na

točkah imamo predpisan iz strani radiestezistov. Med tem časom, ko smo na točkah je

pomembno, da nimamo prekrižanih rok ali nog, najbolje potuje energija skozi nas, če

stojimo. Če imamo prekrižane roke ali noge blokiramo potovanje energije skozi naše telo.

Ob tem ko energija potuje skozi telo lahko čutimo mravljince, toplo ali mrzlo. Ćosić, Titan,

Trstenjak & Ziernfeld (2002) navajajo, da energije delujejo samodejno. Moramo se samo

sprostiti in se jim prepustiti.

2.3.4 Etika radiestezistov

Zdravilec je dolžan izvajati zdravilsko dejavnost s skrbnostjo strokovnjaka. Metodo

zdravljenja izbere po lastni presoji, izvaja pa lahko le metode, za katere je usposobljen. Pri

svojem delu ne sme ogrožati sebe ter zdravja in življenja pacienta. V cilju učinkovitega

okrevanja, ko oceni, da sam pacientu ne more nuditi ustreznega celostnega zdravljenja, ali

pa ko oceni, da bolezni pacienta ni kos, mu je dolžan predlagati kombinirano zdravljenje –

da poleg metode, ki jo izvaja sam, pacient obiskuje tudi strokovnjaka katerega drugega

področja zdravilstva ali zdravnika, oziroma da zdravljenje nadaljuje pri drugem

strokovnjaku (Pretner, 2006).

Ziernfeld (2003) navaja, da je pomembno, da radiestezisti vso znanje in izkušnje

uporabljajo samo v dober namen. Radiestezisti imajo tudi omejitve glede preiskav. Za

vsako preiskavo morajo dobiti dovolenje preko nihala. Brez privolenja preiskovanih oseb

ne smejo spraševati o njihovem energetskem in zdravstvenem stanju, razen če želimo

opozoriti na škodljivo delovanje energij. Radiesteziste veže molčečnost o osebah, ki jim

ugotavljajo diagnozo. S pomočjo radiestezije lahko ugotavljamo vse dobro in slabo za

človeka, raziskujejo že prej navedena področja, nevsiljivo svetujejo in opozarjajo, ter s tem

ljudem pomagajo.

2.3.5 Področja uporabe radiestezije

V današnjem času se radiestezija uporablja na različnih področjih človekovega

udejstvovanja. Lahko bi celo rekli, da obstaja malo področij, na katerih radiestezije ne bi


17

mogli koristno uporabiti. Dve osnovni področji radiestezije pa sta detekcija oz. odkrivanje

ter določanje afinitete oz. privlačnosti (Ćosić, Titan, Trstenjak, & Ziernfeld, 2002).

Prvi način uporabe radiestezije je razširjen v geobiologiji in geologiji, uporablja pa se tudi

za odkrivanje izginulih oseb in stvari. Na področju geobiologije se radiestezija v glavnem

uporablja kot dober način odkrivanja geopatogenega sevanja, in to zaradi mikrolociranja in

drugih objektov izven območja sevanja. Prav tako pa se radiestezija v geologiji pokaže

koristna pri iskanju in lociranju podzemnih ležišč različnih rud in nafte, kot tudi tokov

podzemnih voda. V nekaterih gorskih reševalnih službah imajo dandanes celo ekipe, ki

lahko z radiestezijskimi metodami najdejo med elementarnimi nesrečami pogrešane osebe.

V alternativni medicini se radiestezija uporablja tudi kot metoda odkrivanja afinitete

pacienta do posameznega zdravila oz. terapije. Na ta način je mogoče določiti zdravilo oz.

terapijo, ki bo določenemu pacientu v danem trenutku najbolj koristila. Na področju

alternativne medicine se sicer uporablja tudi prva oblika radiestezije, detekcija oz.

odkrivanje, kot ena od pomožnih diagnostičnih metod. Na področju naravne prehrane pa se

radiestezija uporablja kot sredstvo za določanje vitalnosti in koristnosti ter na drugi strani

škodljivosti določenih jedi za točno določeno osebo (Ćosić, Titan, Trstenjak, & Ziernfeld,

2002).

2.4. Akupunktura

Akupunktura izvira iz Kitajske in obstaja že več kot 5000 let. Temelji na verovanju, da je

zdravje odvisno od uravnoteženega toka energije čhi, ki je življenjska energija v vsakem

organizmu (Trivieri, 2002).

Beseda akupunktura je sestavljena iz dveh latinskih pojmov – acus (igla) in pungere

(vbadati) in so jo skovali evropski avtorji (Osojnik & Rožman, 1993). Akupunktura ni

samo orodje za lajšanje bolečin. Ima širšo terapevtsko uporabnost za zdravljenje bolezni, ki

prizadenejo celo telo kot celovit organizem kakor tudi določene funkcije, čeprav njena moč

leži v zdravljenju funkcionalnih nepravilnosti. Lahko se uporablja za zdravljenje akutnih

ali kroničnih bolezni, vključno z okužbami, pri otrocih ali odraslih (Mills, 1997). Načelo

zdravilne tehnike akupunkture kot tudi drugih terapevtskih pristopov v tradicionalni

kitajski medicini je, da je notranja harmonija bistvena za dobro zdravje. Osnova te


18

harmonije je či, ki je energija življenjske moči in se kot plima in oseka pretaka s

spremembami v posameznikovem miselnem, telesnem in duševnem počutju (Bizjak,

Veljanovič, & Ilich, 2001).

Akupunktura temelji na teoriji meridianov, na sistemu prenašanja energije. Po meridianih

teče čhi, po njih lahko doseže vse organe in tkiva. Glavni meridiani oskrbujejo s čhijem

organe, manjši pa kožo in mišice. V telesu je 71 različnih meridianov, vsi pa se stikajo na

lobanjskem svodu. Ob glavnih meridianih je 361 akupunkturnih točk, vhodnih in izhodnih

mest za pretok čhija. Na teh točkah je mogoče s stimulacijo z akupunkturno iglo tok

energije upočasniti ali pospešiti. Če seštejemo vse akupunkturne postopke, obstaja več kot

1000 akupunkturnih točk. Pri različnih tehnikah, kot so lobanjska ali ušesna akupunktura,

uporablja terapevt različne točke. Povsem mogoče je, da vseh točk še ne poznamo, kajti

akupunktura je dinamična metoda zdravljenja, ki se nenehno razvija (Jänicke & Grünwald,

2009).

Svetovna zdravstvena organizacija je ugotovila, da je mogoče več kot 40 zdravstvenih

težav zdraviti z akupunkturo (Pretner, 2006). Običajno akupunkturist z akupunkturnimi

iglami prebada kožo v ustreznih akupunkturnih točkah, potem jih vrti in možno je, da

uporabi rahel električni tok, kar naj bi povečalo učinkovitost akupunkture. Igle predrejo v

podkožje za 3 do 4 palce. Postopek ni preveč boleč, čeprav pacienti pogosto občutijo

otrplost in mogoče mravljince na mestu, kjer akupunkturist vbode iglo (Bizjak, Veljanovič,

& Ilich, 2001).

Pretner (2006) opisuje akupunkturne igle, ki so izdelane iz nerjavečega jekla, imajo jekleno

ali bakreno konico in se razlikujejo po dolžini. Pri elektroakupunkturi so elektrode za

elektroakupunkturo povezane z iglami. Preko naprave pošiljamo za nekaj sekund v

človeško telo pulzirajoči električni tok nizke jakosti. Obstaja pa tudi laserska akupunktura,

ki pa je primerna za ljudi, ki ne marajo zabadanja igel v telo; terapevt na akupunkturne

točke usmerja nizko energetski laserski žarek. Kot dodatek ali včasih namesto vbadanja

igel se lahko akupunkturist odloči za tako imenovano moksibustjo. Ta zajema uporabo

toplote tik nad akupunkturnimi točkami v obliki majhnih zvitkov kadečih se zelišč, po

navadi vrste divjega pelina (Bizjak, Veljanovič, & Ilich, 2001).


19

2.4.1 Akupunktura v Sloveniji

V Sloveniji kot komplementarno medicino priznavamo le akupunkturo, ki ima svojo

strokovno sekcijo znotraj Slovenskega zdravniškega društva že od leta 1994. Uporablja se

večinoma kot protibolečinsko zdravljenje v kliničnih ustanovah, tu pa je priznana tudi kot

zdravstvena storitev in jo plača ZZZS. Prvi slovenski akupunkturisti so svoje strokovno

znanje pridobili na Kitajskem v centru Svetovne zdravstvene organizacije v Pekingu,

pozneje pa so terapevte začeli šolati tudi v Sloveniji znotraj Slovenskega zdravniškega

društva oziroma Sekcije za akupunkturo. Sekcija je pripravila poseben program specialnih

znanj, ki obsega 400 ur in trikratno preverjanje znanja (Turk, 2011).

Status zdravilcev pri nas se je začel urejati s sprejetjem Zakona o zdravilstvu, ki je bil

objavljen v Uradnem listu št. 94 z dne 16.10.2007 in je podlaga za nadaljnje dogovore med

zavarovanci oziroma porabniki zdravilskih storitev in slovenskimi zavarovalnicami. Zakon

med drugim urejuje položaj zdravilstva v Republiki Sloveniji, opredeljuje zdravilsko

dejavnost, vrste, izvajalce in način opravljanja zdravilstva predpisuje standarde za

pridobitev licenc, predvideva ustanovitev Zdravilske zbornice in nadzor nad izvajanjem

zdravilstva. Dodatne opredelitve v zvezi z izvajalci zdravilske dejavnosti sta prinesla

pravilnika v Uradnem listu št. 79 z dne 1.8.2008 (Jänicke & Grünwald, 2009).

Dernovšek (2011) opisuje, da kljub s sprejetjem zakona o zdravilstvu še vendar nekatere

metode in sistemi vedno niso uradno priznani. Čeprav stanje zdravilstva v Sloveniji ni

zavidljivo in bi se lahko izboljšalo, nastajajo šole, kot je Šola za bioterapevte, ki jo je

ustanovil Marjan Ogorevc. Eden izmed pomembnih ciljev šole je prizadevanje za uradno

priznanje zdravilstva.


20

3 ODNOS MEDICINSKIH SESTER DO ALTERNATIVNIH METOD

ZDRAVLJENJA

Lang (2012) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da imajo medicinske sestre pozitiven

odnos do alternativnih metod zdravljenja, saj jih v raziskavi, ki je bila narejena 90

odstotkov anketiranih sprejema alternativne metode zdravljenja. Pri tem še jih je 60

odstotkov ocenilo, da bi se morale uradne in alternativne metode dopolnjevati in

sodelovati.

3.1 Poznavanje komplementarnega načina zdravljenja

Kvas & Seljak (2004) sta na podlagi raziskave, ki sta jo opravila leta 2004 med

medicinskimi sestrami, ki so se udeležile 1. simpozija, ki je potekal v Krajnski gori leta

2002 in 2. simpozija, ki je potekal v Ljubljani 2003, na temo Spoznajmo komplementarno

in naravno zdravilstvo v zdravstveni negi, katerega organizator je bilo Društvo medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana ugotovila, da medicinske sestre poznajo, da je

komplementarno zdravljenje dopolnilno zdravljenje k medicinskemu načinu zdravljenja in

dopolnilne metode naravnega zdravljenja. Poznavanje problematike pa je bilo bolj poznano

med tistimi medicinskimi sestrami, ki so se udeležile 1. in 2. simpozija na temo Spoznajmo

komplementarno in naravno zdravilstvo v zdravstveni negi.

Samozdravljenje v zadnjih desetletjih po svetu in v Sloveniji ponovno pridobiva na

pomenu, predvsem zaradi naraščajočih stroškov zdravljenja, ki jih zdravstvene

zavarovalnice vse težje obvladujejo, kot tudi zaradi vse večjega zavedanja ljudi o nujnosti

skrbi za lastno zdravje. Samozdravljenje je lahko učinkovita metoda za obvladovanje

stroškov zdravil, ki mora biti predvsem varna. Trg z zdravili brez recepta se je od leta 2007

do leta 2009 v Sloveniji povečal z 8,2 % na 10,7 % celotne prodaje zdravil, brez porabe v

bolnišnicah. Glede na to, da je v Sloveniji manj kot 10 % vseh zdravil z režimom izdaje

brez recepta, v ZDA pa okrog petkrat več zdravil brez recepta kot na recept, lahko

sklepamo, da bo samozdravljenje z zdravili pri nas doseglo še večjo rast, če bo Slovenija

sledila trendom zahodnega sveta (Pal, Pavšar, & Pisk, 2011). Iz podanega lahko

razberemo, da ljudje poznajo pomen komplementarnega načina zdravljenja. Kot smo


21

podali rezultate raziskav pa tudi narašča odstotek samozdravljenja in s tem tudi zavedanje

za druge vrste zdravljenja, kot pa samo zdravljenje z uradno medicino.

V nekaterih azijskih in afriških državah je 80 % prebivalstva odvisna od tradicionalne

medicine za osnovno zdravstveno varstvo. V mnogih razvitih državah 70 % do 80 %

populacije uporablja neke alternativne ali komplementarne metode zdravljenja (npr.

akupunktura). Zeliščarstvo je najbolj priljubljena oblika tradicionalne medicine, in je zelo

donosno na mednarodnem trgu. Letni prihodki so v zahodni Evropi v letih 2003-2004

dosegli 5 milijard ameriških dolarjev. Na Kitajskem prodaja izdelkov znaša 14 milijard

dolarjev v letu 2005. Prihodki v Braziliji na račun zeliščarstva znašajo 160 milijonov

dolarjev v letu 2007 (WHO, 2008).

3.2 Zdravje odnos do zdravja

V različnih časovnih obdobjih je bil odnos do zdravja seveda različen. V nekem določenem

časovnem obdobju pa smo vso skrb za zdravje prenesli na ljudi, ki so se s tem poklicno

ukvarjali, zato je zavest posameznika, da mora skrbeti za lastno zdravje postopno zbledela.

Za svoje lastno telo so ljudje začeli skrbeti tako kot za stroje: ko se pokvari, zanj poskrbi

ustrezen strokovnjak – za avtomobil avtomehanik, za človeka zdravnik, medicinska sestra

in drugi zdravstveni delavci (Filej, 2002).

Ljudje danes za svoje zdravje namenijo veliko denarja. Zdravje in dobro počutje sta postali

vrednoti, za katere je potrebno skrbeti. Postavljamo ju v vrh lestvice, po kateri merimo

kakovost življenja. Medicinske sestre pa se pri svojem delu srečujejo z ljudmi, ki jim

zdravje ne služi več; porušilo se je življenjsko ravnovesje, v njihovi notranjosti in

zunanjosti, celo v njihovi okolici; so upi, želje in pričakovanja zbledeli. Srečujejo se z

hudo bolnimi in umirajočimi, ki so razočarani nad sodobno zdravstveno obravnavo in v

institucijah iščejo rešitve iz labirinta dolgih čakalnih dob, moreče tišine na jutranjih vizitah

neprijaznih pogledov ljudi v belem in modrem (Klemenc, 2002).

V raziskavi, ki sta jo opravila Kvas & Seljak (2004) po 1. in 2. simpoziju so anketiranke

svoje zdravstveno stanje ocenjevale na lestvici od 1 (zelo slabo) do 5 (odlično). Starejše

anketiranke so slabše ocenile svoje zdravstveno stanje kot mlajše, medicinske sestre s

srednjo izobrazbo pa slabše kot tiste z višjimi stopnjami izobrazbe. 45 % udeleženk


22

seminarja se je že zdravilo s komplementarnimi metodami zdravljenja. Med udeleženkami

seminarja je bilo zdravljenje s komplementarnimi metodami nedvomno pogosteje

uporabljeno. Med udeleženkami seminarjev so se pri tej skupini vprašanj pokazale razlike

tako med starostnimi, kakor tudi izobrazbenimi skupinami:

bolj izobražene manj zaupajo zdravilcu, ki se je več let strokovno izobraževal in

samouku, o katerem so se seznanile s pomočjo javnih občil, od manj izobraženih;

starejše bolj zaupajo zdravniku, ki razen medicinskega zdravljenja uporablja še eno

od komplementarnih metod zdravljenja in zdravilcu, ki se je več let strokovno

izobraževal, od mlajših.

Medicinske sestre so ocenjevale pogostost uporabe posamezne skupine virov strokovne

pomoči. V primeru bolezni medicinske sestre najpogosteje obiščejo strokovno pomoč

zdravnika ali si skušajo pomagati same. Udeleženke seminarjev pa pogosteje kombinirajo

uporabo strokovne pomoči zdravnika in zdravilca (Kvas & Seljak, 2004).

3.3 Razlogi in načini seznanjenja z alternativnimi načini zdravljenja

Razlogi za uporabo nekonvencionalnih metod so številni: slabi izidi uradnega

medicinskega zdravljenja, zaskrbljenost nad stranskimi učinki zdravil, iskanje

individualnega holističnega pristopa, slaba organiziranost zdravstvenega varstva – čakalne

dobe, depersonifikacija pacienta, medikalizacija medicine, strah pred posledicami

onkološkega zdravljenja, neustrezen odnos ležečega zdravnika do pacienta in svojcev.

Medicinske sestre so zaznavale še druge razloge za odločanje o nekonvencionalnem

zdravljenju: iskanje nadzora nad boleznijo in svojim življenjem, želja/potreba po izrabi

vseh terapevtskih možnosti, vpliv družine, znancev in javnih medijev, razočaranje

obupanost in občutek brezizhodnosti, iskanje upanja, iskanje komunikacije in razumevanja,

stranski učinki onkološkega zdravljenja (Šmitek, 2002).

Kvas & Seljak (2004) sta v raziskavi ugotovila da se je večina medicinskih sester začela

zanimati za komplementarno zdravljenje, ker jih zanimajo nova/mejna področja, v bistvu

torej zaradi poklicne radovednosti. Kot pomemben razlog so anketiranke navedle še svoje

zdravstvene težave in zdravstvene težave sorodnikov in prijateljev. Kot vire informacij

najpogosteje uporabljajo časopise, prijatelje in sodelavce ter televizijo. Med vsemi


23

anketiranimi je skoraj 80 % takšnih, ki želijo bolj natančno spoznati komplementarne

metode zdravljenja.

Kvas & Seljak (2004) navajata, da so medicinske sestre navedle 28 različnih

komplementarnih metod. Veliko jih je napisalo da se želijo seznaniti z vsemi metodami,

nekatere pa so se bolj natančno opredelile. Zanimajo jih področja refleksoterapije,

energoterapije, bioenergije, akupunkture, masaže in homeopatije. Razmeroma veliko

število navedenih metod komplementarnih metod ne preseneča, saj so raziskovalci v ZDA

pri poskusu klasificiranja komplementarnih metod zajeli več kot 1800 teh metod in terapij.

V Sloveniji je stanje nekoliko drugačno po podatkih KONAZ-a , ki je opravilo anketo med

slovenskimi zdravilci, katere metode uporabljajo pri svojem delu, so jih našteli le prek 120.

Med anketiranimi je bilo več kot polovica takšnih, ki si želijo uporabljati komplementarne

metode zdravljenja tudi poklicno. Ob relativno majhni stopnji tveganja lahko ugotovimo,

da si bolj izobražene bolj želijo komplementarne metode zdravljenja uporabljati tudi

poklicno.


24

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili 2 raziskovalni vprašanji:

Raziskovalno vprašanje 1: Ali medicinske sestre priporočajo katero alternativno metodo

zdravljenja pacientom?

Raziskovalno vprašanje 2: Ali medicinske sestre z višjo stopnjo izobrazbe in več leti

delovnih izkušenj bolje poznajo in uporabljajo alternativne metode zdravljenja?

4.2 Opis raziskovalnih metod

Za teoretična izhodišča diplomskega dela smo si pomagali s pomočjo študija domače in

tuje literature, ki je dostopna v knjižnicah in viri, ki so dostopni na spletnih mestih.

Literaturo in vire smo preučili, podatke analizirali, sistematično uredili ter predstavili

najnovejša spoznanja.

V empiričnem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela. Podatke smo zbrali s

pomočjo kvantitativne metodologije. Kot instrument raziskave smo uporabili anonimni

anketni vprašalnik, ki je vseboval 17 vprašanj. Anketiranje je bilo izvedeno med 50.

patronažnimi medicinskimi sestrami Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor in

Zdravstvenega doma Lenart.

Pridobljene podatke smo računalniško obdelali in grafično ter tablično prikazali s pomočjo

programov Microsoft Excel in Microsoft Word.

4.3 Postopek zbiranja podatkov

Da smo lahko odgovorili na raziskovalni vprašanji smo anketirali 44 patronažnih

medicinskih sester, ki so zaposlene v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor in 6

patronažnih medicinskih sester, ki so zaposlene v zdravstvenemu domu Lenart. Anketa je

bila sestavljena iz šestnajstih vprašanj zaprtega tipa in enega vprašanja odprtega tipa.


25

4.4 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo opravili med patronažnimi medicinskimi sestrami, ki so zaposlene v

Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor in Zdravstvenem domu Lenart. Za

izvajanje ankete smo si pridobili vsa dovoljenja od navedenih institucij. Anketiranje smo

opravili v mesecu decembru leta 2012.

4.5 Raziskovalni vzorec

V anketi je sodelovalo 50 patronažnih medicinskih sester, ki so zaposlene v Zdravstvenem

domu dr. Adolfa Drolca Maribor in Zdravstvenem domu Lenart.

4.6 Etični vidik

Vse udeležence smo seznanili z namenom in cilji raziskave. Sodelujočim je bila

zagotovljena popolna anonimnost, imeli so možnost odklonitve sodelovanja. Seznanjeni so

bili, da bodo podatki uporabljeni za izdelavo diplomskega dela. Pri izvedbi raziskave smo

upoštevali vsa načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


26

5 REZULTATI RAZISKAVE

Analiza zbranih podatkov raziskave nam je dala nekaj zanimivih odgovorov. Razdeljenih

in vrnjenih je bilo 50 anket, ki so jih izpolnile patronažne sestre Zdravstvenega doma dr.

Adolfa Drolca Maribor in Zdravstvenega doma Lenart.

Graf 1: Spol

V raziskavi je sodelovalo 98 % anketiranih ženskega spola in 2 % moškega spola.

Graf 2: Starost

Starost anketirancev se razprostira od 25 let do 55 let in več. Največ 38 % jih je v starosti

od 36 – 45 let. 32 % jih je v starosti od 46 – 55 let, 20 % jih je v starosti 25 – 35 let in

najmanj 10 % jih je v starosti 55 let in več.

98%

2%

Ženski

Moški

20%

38%

32%

10%

25 - 35 let

36 - 45 let

46 - 55 let

Nad 55 let


27

Graf 3: Izobrazba

V raziskavi so sodelovale patronažne medicinske sestre, ki imajo srednjo šolo teh je 10 %.

8 % vprašanih ima višjo šolo. Visoko šolo jih ima preostalih 82 % anketiranih. V anketi pa

ni bilo medicinskih sester z magistrsko ali doktorsko izobrazbo.

Tabela 1: Delovna doba

Delovna doba Od 0 do 20 let Od 21 do 30 let in več

Srednja izobrazba 0 5

Višja ali visoka izobrazba 24 21

Pri analizi rezultatov smo zaradi lažje obdelave anketirane razdelili v dve skupini:

zaposleni z do 20 leti delovnih izkušenj in zaposleni z nad 20 leti delovnih izkušenj.

Anketiranih s srednjo izobrazbo do 20 let ni bilo, z več kot 20 leti delovne dobe je bilo 5

anketirancev. Tistih z višjo in visoko izobrazbo do 20 let je v raziskavi sodelovalo 24, z

več kot 20 leti delovnih izkušenj jih je sodelovalo 21.

10% 8%

82%

0% 0%

Srednja šola

Višja šola

Visoka šola

Magisterij

Doktorat


28

Tabela 2: Poznavanje alternativnih metod zdravljenja

Poznavanje alternativnih

metod

Da Ne

Srednja izobrazba z več

kot 20 let delovnih

izkušenj

5 (100 %) 0

Višja ali visoka izobrazba

z do 20 let delovnih

izkušenj

24 (100 %) 0


z več kot 20 let delovnih

izkušenj

19 (90,5 %) 2 (9,5%)

Med anketiranci s srednjo izobrazbo in več kot 20 leti izkušenj jih 5 pozna alternativne

metode. Med tistimi, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo z do 20 leti delovnih izkušenj jih

24 pozna in zna našteti vsaj eno alternativno metodo zdravljenja. 2 anketiranca z višjo ali

visoko izobrazbo in več kot 20 leti delovnih izkušenj ne poznata nobene alternativne

metode medtem ko jih 19 pozna ali zna našteti vsaj eno alternativno metodo zdravljenja.


29

Graf 4: Vrste metod

Izmed vseh 96 %, ki poznajo vsaj eno alternativno metodo zdravljenja je bilo naštetih 16

metod zdravljenja. Najpogosteje je bila omenjena akupunktura, omenilo jo je 30 %

anketiranih. Takoj za akupunkturo so omenili tudi bioenergijo, pozna jo 26 % vseh

vprašanih. Nato se nadaljuje homeopatija, ki jo omenja 12 % vseh anketiranih nato

kiropraktika 6 %, radiestezija 5 %, akupresura 5 %, Bownova terapija 3 %, 2 % jih pozna

bioresonanco, 2 % aromaterapijo, 2 % refleksoterapijo, 2 % reiki, 2 % tuino masažo in 2 %

zeliščarstvo. Omenili pa so tudi apipunkturo, nutricistiko in zdravljenje z barvami.

30%

26% 12%

6%

5%

5%

3% 2%

2%

2%

2%

2%

2%

1%

1%

1%

Akupunktura

Bioenergija

Homeopatija

Kiropraktika

Radiestezija

Akupresura

Bownova terapija

Bioresonanca

Aromaterapija

Refleksoterapija

Reiki

Tuina masaža

Zeliščarstvo

Apipunktura

Nutricistika

Zdravljenje z barvami


30

Graf 5: Prvo seznanjanje z alternativnimi metodami

31 % anketirancev se je prvič seznanilo z alternativnimi metodami zdravljenja s pomočjo

časopisov, revij in ostalih častnikov. 20 % so se seznanili preko televizije ali radia. Tistih,

ki so se prvič seznanili z alternativnimi metodami zdravljenja iz knjig jih je bilo 16 %. 15

% je prvič slišalo za alternativne metode zdravljenja od prijateljev in 14 % od sodelavcev.

Samo 4 % so se prvič seznanili z alternativnimi metodami preko sorodnikov.

Graf 6: Povpraševanje pacientov o alternativnih metodah zdravljenja

Kar 90 % vseh vprašanih je že bilo v situaciji, ko so pacienti omenjali katero od oblik

alternativnega zdravljenja, medtem ko 10 % anketiranih niso še nikoli bili v tej situaciji.

31%

20% 16%

15%

14%

4%

Časopisi,revije,…

Mediji (TV,radio,…)

Knjige

Prijatelji

Sodelavci

Sorodniki

90%

10%

Da

Ne


31

Graf 7: Poznavanje bioenergije in radiestezije med pacienti

Kar 69 % anketiranih je navedlo, da so pacienti omenjali bioenergijo kot eno izmed metod

zdravljenja. 22 % je bilo takšnih, pri katerih so pacienti omenjali bioenergijo in

radiestezijo. Pri 5 % anketiranih pacienti niso nikoli omenjali katero od alternativnih metod

zdravljenja in pri 4 % anketiranih so pacienti omenjali druge metode. Samo radiestezije ni

omenjal noben od pacientov.

Graf 8: Svetovanje patronažnih medicinskih sester o alternativnih metodah

zdravljenja

Samo 22 % patronažnih medicinskih sester je kdaj v svojem poklicu svetovalo pacientu naj

poskusijo izboljšat zdravje z alternativnimi metodami zdravljenja. Ostalih 78 % pa ni še

nikoli svetovalo alternativnih metod zdravljenja.

69%

0%

22%

5% 4%

Da, bioenergijo

Da, radiestezijo

Da, oboje

Ne, nobeno od teh metod

Da, druge metode

22%

78%

Da

Ne


32

Graf 9: Vrste svetovanih metod

Izmed 22 % patronažnih medicinskih sester, ki so kdaj v svojem poklicu svetovale

alternativne metode zdravljenja jih je 57 % svetovalo naj poskusijo z bioenergijo in 15 %

jih je svetovalo akupunkturo. Svetovale so še jim tudi metode zdravljenja z 7 %

homeopatijo, 7 % bioresonanco, 7 % radiestezijo in 7 % kiropraktiko.

57%

7%

7%

15%

7% 7%

Bioenergija

Homeopatija

Bioresonanca

Akupunktura

Radiestezija

Kiropraktika


33

Tabela 3: Poznavanje metode zdravljenja z bioenergijo

Poznavanje bioenergije Da Ne


kot 20 let delovnih

izkušenj

5 (100 %) 0



izkušenj

22 (91,7 %) 2 (8,3 %)



izkušenj

17 (81%) 4 (19%)

5 anketitrank s srednjo izobrazbo in več kot 20 leti delovnimi izkušenj jih pozna metodo

zdravljenja z bioenergijo. Z višjo ali visoko izobrazbo in do 20 let delovnih izkušenj jih

metodo zdravljenja z bioenergijo pozna 22 anketiranih. 17 anketirank z višjo ali visoko

izobrazbo in več kot 20 leti delovnih izkušenj pozna metodo bioenergije, 4 pa ne poznajo

te metode.


34

Tabela 4: Zdravljenje z metodo bioenergije

Zdravljenje z

bioenergijo

Da, enkrat sem

poskusil/-a

Da, redno uporabljam

zdravljenje z

bioenergijo

Ne, nikoli nisem

poskusil/-a

Srednja izobrazba z

več kot 20 let

delovnih izkušenj

1 (20 %) 0 4 (80 %)

Višja ali visoka

izobrazba z do 20 let

delovnih izkušenj

6 (27,3 %) 1 (4,5 %) 15 (68,2 %)

Višja ali visoka

izobrazba z več kot

20 let delovnih

izkušenj

3 (17,6 %) 0 14 (82,4 %)

Štirje anketirani z srednjo izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj nikoli niso

poskusili metode zdravljenja z bioenergijo, 1 anketiranec v tej skupini je enkrat poskusil.

Izmed vseh, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo in do 20 let delovnih izkušenj je 1

anketiranec, ki se redno zdravi z metodo bioenergije, 6 jih je poskusilo to metodo

zdravljena in 15 anketirancev ni nikoli poskusilo zdracvljenja z metodo bioenergije. Z

višjo ali visoko izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj so 3 anketirani, ki so enkrat

poskusili metodo zdravljenja z bioenergijo in nikoli ni metode zdravljenja z bioenergijo

poskusilo 14 anketiranih.


35

Tabela 5: Poznavanje metode zdravljenja z radiestezijo

Poznavanje radiestezije Da Ne


kot 20 let delovnih

izkušenj

4 (80 %) 1 (20 %)



izkušenj

10 (41,7 %) 14 (58,3 %)



izkušenj

5 (23,8 %) 16 (76,2 %)

Štirje anketitranci z srednjo izobrazbo in z več kot 20 leti delovnimi izkušenj poznajo

metodo zdravljenja z radiestezijo, 1 pa ne. Z višjo in visoko izobrazbo in do 20 let delovnih

izkušenj jih 10 pozna metodo zdravljenja z radiestezijo 14 pa ne. 5 anketirancev z višjo ali

visoko izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj pozna metodo zdravljenja z

radiestezijo, 16 pa jih te metode ne pozna.


36

Tabela 6: Zdravljenje z metodo radiestezije

Zdravljenje z

radiestezijo

Da, enkrat sem

poskusil/-a


zdravljenje z

radiestezijo

Ne, nikoli nisem

poskusil/-a

Srednja izobrazba z

več kot 20 let

delovnih izkušenj

0 0 4 (100 %)

Višja ali visoka


delovnih izkušenj

1 (10 %) 0 9 (90 %)

Višja ali visoka


20 let delovnih

izkušenj

0 0 5 (100 %)

Tisti anketirani z srednjo izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj štirje nikoli niso

poskusili metode zdravljenja z radiestezijo. Izmed vseh, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo

in do 20 let delovnih izkušenj je eden poskusil metodo zdravljena z radiestezijo in 9 jih ni

nikoli poskusilo te metode. Z višjo ali visoko izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj

je 5 anketirancev, ki ni nikoli poskusilo metode zdravljenja z radiestezijo.


37

Tabela 7: Poznavanje metode zdravljenja z akupunkturo

Poznavanje Akupunkture Da Ne


kot 20 let delovnih

izkušenj

5 (100 %) 0



izkušenj

24 (100 %) 0



izkušenj

20 (95,2 %) 1 (4,8 %)

5 anketirancev z srednjo izobrazbo in več kot 20 leti delovnih izkušenj pozna metodo

zdravljenja z akupunkturo. Z višjo ali visoko izobrazbo in do 20 let delovnih izkušenj jih

24 pozna metodo zdravljenja z akupunkturo. 20 anketirancev z višjo ali visoko izobrazbo

in več kot 20 let delovnih izkušenj pozna metodo akupunkture in 1 anketirani ne pozna

metode zdravljenja z akupunkturo.


38

Tabela 8: Zdravljenje z metodo akupunkture

Zdravljenje z

akupunkturo

Da, enkrat sem

poskusil/-a


zdravljenje z

akupunkturo

Ne, nikoli nisem

poskusil/-a

Srednja izobrazba z

več kot 20 let

delovnih izkušenj

1 (20 %) 0 4 (80 %)

Višja ali visoka


delovnih izkušenj

1 (4,2 %) 1 (4,2 %) 22 (91,6%)

Višja ali visoka


20 let delovnih

izkušenj

0 0 20 (100 %)

Izmed vseh, ki poznajo metodo zdravljenja z akupunkturo en anketiranec z srednjo

izobrazbo in več kot 20 let delovnih izkušenj je poskusil metodo zdravljenja z akupunkturo

in 4 niso nikoli poskusili. Anketirani, ki imajo višjo ali visoko izobrazbo in do 20 let

delovnih izkušenj je 1 anketiranec poskusil metodo zdravljena z akupunkturo, 1 redno

uporablja metodo zdravljenja z akupunkturo in 22 anketiranih ni nikoli poskusilo, čeprav

poznajo metodo zdravljenja z akupunkturo. Z višjo ali visoko izobrazbo in več kot 20 let

delovnih izkušenj 20 anketirancev ni nikoli poskusilo zdravljenja s pomočjo akupunkture.


39

Graf 10:Učinkovitost alternativnih metod zdravljenja

Pri dvanajstem vprašanju smo spraševali, kakšno mnenje imajo anketiranci o učinkovitosti

delovanja alternativnih metod zdravljenja, nanašajo se na metodo zdravljenja z bioenergijo,

radiestezijo in akupunkturo. 56 % vseh vprašanih se ni moglo odločiti, ker nobene od teh

metod niso nikoli poskusili. Zanimiv podatek je ta, da samo 4 % vseh vprašanih ne

verjame nobeni od teh metod. 18 % jih je mnenja, da te metode zelo učinkujejo na

izboljšanje zdravja, 22 % anketiranih verjamejo v alternativne oblike zdravljenja, vendar

ne v navedene metode.

18%

22% 56%

4%

Da, zelo učinkuje

Da, vendar ne verjamem

v te oblike zdravljenja

Ne vem, nisem nikoli

poskusil/-a

Ne, ne učinkuje


40

Graf 11 : Izobraženost zdravilcev z medicinskim znanjem

Graf prikazuje, da bi se 56 % anketirancev odločilo za alternativne metode zdravljenja, če

bi bili zdravilci medicinsko izobraženi. 14 % se ne bi odločili za to vrsto zdravljenja, kljub

medicinski izobrazbi zdravilca. 28 % se niso opredelili, če bi se lahko odločili za to vrsto

zdravljenja in 2 % anketiranih sploh ne zanima.

Graf 12: Zdravljenje z alternativnimi metodami v primeru brez plačila

Vemo, da v današnjem času zdravstvo ni več poceni in če zdravilci ne bi zaračunali svojih

storitev bi se 48 % vprašanih odločilo za zdravljenje po alternativnih metodah zdravljenja.

8 % vprašanih se tudi v tem primeru ne bi odločilo za to vrsto zdravljenja. 44 %

anketiranih je neopredeljenih in ne vedo ali bi se kljub temu, da ni treba plačati odločili za

zdravljenje z alternativnimi metodami.

56%

14%

28%

2%

Da

Ne

Ne vem

Sploh me ne zanima

48%

8%

44%

0%

Da

Ne

Ne vem

Sploh me ne zanima


41

Graf 13: Želja po dodatnem izobraževanju na temo alternativne metode zdravljenja

Anketiranci kažejo zanimanje po dodatnem izobraževanju na temo alternativne metode

zdravljenja. Če bi organizirali kakšno predavanje na to temo bi se 80 % vseh vprašanih

želelo udeležiti in se dodatno izobraziti, medtem ko se 20 % anketirancev ne bi udeležilo

takšnega predavanja.

80%

20%

0%

Da

Ne

Sploh me ne zanima


42

Tabela 9: Trditve

Trditve Sploh se

ne

strinjam

(1)

Delno se

ne

strinjam

(2)

Sem

neodločen

(3)

Delno se

strinjam

(4)

Močno

se

strinjam

(5)

Povprečna

ocena

Zaupam samo v

alternativne

metode zdravljenja

25 8 9 7 1 2,02

Zaupam samo v

uradno medicino

6 5 5 26 8 3,5

Uporabljam

kombinacijo

uradne medicine in

alternativne

metode zdravljenja

16 4 12 13 5 2,74

Alternativne

metode zdravljenja

priporočam tudi

drugim

19 6 12 12 1 2,4

Hočem se seznaniti

z alternativnimi

metodami

zdravljenja

3 1 10 23 13 3,84

Poznam nekoga, ki

uporablja

alternativne

metode zdravljenja

10 2 0 16 22 3,76

Iz tabele lahko razberemo kako anketiranci ocenjujejo različne trditve. Imeli so možnost

trditev oceniti z sploh se ne strinjam (1), delno se ne strinjam (2), sem neodločen (3), delno

se strinjam (4), močno se strinjam (5). Na trditev: »Zaupam samo v alternativne metode


43

zdravljenja«, so anketiranci ocenili s povprečno oceno 2,02. Trditev: »Zaupam samo v

uradno medicino« so ocenili s povprečno oceno 3,5. »Uporabljam kombinacijo uradne

medicine in alternativne metode zdravljenja« je ocenjena s povprečno oceno 2,74. Trditev:

»Alternativne metode zdravljenja priporočam tudi drugim« , je ocenjena s povprečno

oceno 2,4. S povprečno oceno 3,84 je ocenjena trditev: »Hočem se seznaniti z

alternativnimi metodami zdravljenja. Na trditev: » Poznam nekoga, ki uporablja

alternativne metode zdravljenja« so anketiranci ocenili s povprečno oceno 3,76.

Anketiranci so imeli možnost na 17. vprašanje podati svoje mnenje o alternativnih in

komplementarnih metodah zdravljenja. Podajali so tako odobravanja kot tudi

neodobravanja za uporabo teh metod.

Odobravanja:

Pozitivni učinek na zdravje v psihičnem pomenu.

Mislim, da bi se morale uporabiti vzporedno z uradno medicino, ter možnost

zdravljenja preko zavarovalnice.

Da, če bodo izvajalci izobraženi, postopki regulirani, nadzorovani.

Ker nisem še nikoli poskusila katere od alternativnih metod zdravljenja, ne vem ali

res pozitivno učinkuje, bi pa poskusila, ker sem slišala marsikatero pozitivno

izkušnjo.

V kombinaciji z uradno medicino, da.

Če so dobro izvedene, mislim da lahko pripomorejo pri ozdravljenju.

Menim, da lahko alternativne metode zdravljenja koristno prispevajo in uspešno

dopolnjujejo zdravljenje z uradno medicino. Mnenja sem edino, da bi jih morali

izvajati zdravniki (npr. bioenergijo, homeopatijo, akupunkturo ipd.).

Menim, da alternativne metode zdravljenja vzpostavijo ravnovesje v telesu.

Mislim, da se bo v prihodnosti vse več ljudi posluževalo alternativne metode

zdravljenja. Želela bi, da se tudi zdravstvena nega seznanila z nekaterimi

alternativnimi metodami npr. akupresura.

Kot dodatek k uradni medicini je popolnoma sprejemljiva metoda.

Kombinacija uradne in alternativne medicine bi dala boljše rezultate.


44

Pomembno bi bilo sodelovanje uradne in alternativne oblike zdravljenja.

Delno se strinjam tudi z alternativnimi metodami zdravljenja.

Se strinjam s to metodo zdravljenja, ker si vzamejo za tebe več časa, so umirjeni,

razložijo stvari brez tujk, niso arogantni.

Sem za sodelovanje uradne in alternativne medicine, ker opažam, da so boljši

rezultati zdravljenja.

Neodobravanja:

Pomembna je volja in zaupanje v zdravilca, če pa zaupa in verjame v metodo je že

to del poti k ozdravitvi.

Alternativne metode so med nami prisotne že toliko časa, da menim, da imajo

določen pozitiven učinek, vendar se zaradi neprimerne izobrazbe izvajalcev nanje

meče negativna luč.

Alternativne metode so zaradi nepoznavanja tako nesprejemljive. Pomembno bi

bilo več predavanj s katerimi bi seznanili zdravstvene delavce s temi metodami

zdravljenja.

Alternativne metode zdravljenja delujejo, če človek verjame, da mu te metode tudi

dejansko pomagajo.

Nič ni znanstveno dokazano, ni dokazov vse je v glavi.


45

6 RAZPRAVA

Alternativne in komplementarne metode zdravljenja so že od nekdaj prisotne in imajo

bogato zgodovino. Vplivajo pa tudi na uradno medicino in osveščenost zaposlenih, zato je

potrebno vedeti, kakšen odnos imajo zaposleni v zdravstveni negi do alternativnih in

komplementarnih metod zdravljenja, saj imajo le ti največ stikov z njimi. Za svojo osebno

rast v poklicu je potrebno, da nismo samo naučeni to kaj nas učijo v šoli, potrebno je tudi

širiti obzorja. V šoli nismo veliko omenjali alternativnih in komplementarnih metod

zdravljenja, mi je pa to diplomsko delo prineslo dodatna znanja, ki jih bom lahko uporabila

v svojem poklicu, priporočala bom lahko kakšen nasvet družini, prijateljem in nazadnje

sem osveščena tudi kako lahko z alternativnimi in komplementarnimi metodami pomagam

sebi ali drugim.

Raziskavo smo opravljali med patronažnimi medicinskimi sestrami, saj so le te največ v

stiku s pacienti in okoljem v katerem živijo. V anketi je sodelovalo 49 žensk in 1 moški

zaposlen v patronažni službi. Največ anketiranih je bilo starih 36 do 55 let. To je tudi doba,

kjer imajo patronažne sestre že nekaj izkušenj iz svojega poklica. Iz rezultatov je razvidno,

da se je malo več kot polovica prvič srečalo z alternativnimi metodami zdravljenja iz

časopisov in revij, ter medijev kot so televizija in radio. Iz tega posledično predvidevamo,

da se današnja populacija že zelo zanima za te vrste metod. Ob pomanjkanju denarja v

zdravstveni blagajni ljudje iščejo druge možnosti zdravljenja ali vsaj, da pridobijo na

kakovosti življenja, zato nas ne čudi podatek, da se je 90 % anketiranih že srečalo z

vprašanji od pacientov o možnosti alternativnega zdravljenja in zanimanja katere metode

so najprimernejše in najbolj učinkovite.

Večni problem večine zdravilcev je, da nimajo medicinske izobrazbe in ljudje takim

zdravilcem ne morejo oziroma jim težko zaupajo. Podatek, ki potrjuje to je ta, da bi se več

kot polovica anketiranih odločilo za alternativne in komplementarne metode zdravljenja,

če bi bili zdravilci medicinsko izobraženi. Po našem mnenju bi morali biti zdravniki

zdravilci in ne zdravilci zdravniki. Ni boljšega načina da lahko zdravnik, ki zdravi pomaga

pacientu po naravni poti. Glede na to, da pa imajo tudi medicinske sestre zdravstveno

izobrazbo, bi bile zelo primerne za to vrsto zdravljenja. V Sloveniji bi morali omogočiti, da

bi vsak lahko poskusil različne alternativne metode zdravljenja saj jih v raziskavi več kot


46

polovica ni nikoli niti poskusilo. Tisti, ki pa so že kdaj poskusili pa verjamejo, da

alternativne in komplementarne metode učinkujejo, od tega jih petina verjame metodam

kot so bioenergija, radiestezija in akupunktura.

Zakaj se ljudje vseeno odločajo za te vrste zdravljenja je verjetno predvsem zato, ker je

boljši odnos zdravilca do pacienta kot zdravnika do pacienta. Zdravilec si v svoji ordinaciji

vedno vzame čas za pacienta, da ga spozna osebno in se seznani z njegovim življenjskim

stilom. Zdravniki v današnjem času pa imajo določeno koliko časa lahko namenijo

pacientu v ordinaciji. Tudi Zaloker & Zaloker (2011) ugotavljata, da se ljudem zdi, da

zdravniki ne posvetijo dovolj časa pogovoru o njihovi zaskrbljenosti glede zdravja, jih ne

poslušajo oziroma niso deležni dovolj obširnih razlag in informacij o zdravstvenih težavah

ter možnostih zdravljenja, ki so jim na voljo. V nasprotju s tem si izvajalci

komplementarne medicine na splošno vzamejo več časa za svetovanje in se osredotočijo na

pridobitev informacij od pacienta o njihovem življenjskem slogu in dejanskih simptomih.

V raziskavi smo ugotovili, da bi skoraj polovica anketirancev poskusilo alternativne

metode zdravljenja, če bi bile brezplačne. Prav tako smo ugotovili, da se jih več kot

polovica želi seznaniti z alternativnimi metodami zdravljenja, tudi več kot polovica jih

pozna nekoga, ki uporablja alternativne metode zdravljenja. Jih pa še vedno več zaupa

samo v uradno medicino kot samo v alternativne metode.

V diplomskem delu smo našli odgovor na raziskovalni vprašanji:

Ali medicinske sestre priporočajo alternativne metode zdravljenja?

Odgovor, ki smo ga pridobili iz ankete, da je samo 22 % patronažnih medicinskih sester

kdaj svetovalo pacientom. To je manj kot četrtina, čeprav jih 96 % zna našteti vsaj eno

metodo. Vsi skupaj pa so našteli 16 metod, ki se uporabljajo v alternativni medicini. Tisti,

ki svetujejo pa najpogosteje svetujejo bioenergijo 57 %, nato sledi akupunktura 15% in

navzdol sledijo po 7 % homeopatija, bioresonanca, radiestezija in kiropraktika. Buchan,

Shakeel, Trinidade, Buchan, & Ah – See (2012) so ugotovili, da skoraj tričetrtine

medicinskih sester na severovzhodu Škotske (74 %) priporoča komplementarne in

alternativne metode zdravljenja in 93 % le teh ni imelo formalnega izobraževanja le tega.

Medtem smo tudi ugotovili, da bi se večina patronažnih medicinskih sester (71 %) odločilo

za izobraževanje glede komplementarnih in alternativnih metod za svetovanje pacientom.


47

Uporaba komplementarnih in alternativnih metodah zdravljenja med pacienti je pogosta.

Veliko pacientov vpraša medicinsko osebje za nasvet in mnenje o komplementarnih in

alternativnih metodah zdravljenja, zato je pomembno da imajo medicinske sestre znanje o

vrstah, ki so pogosto uporabljene. Komplementarne in alternativne metode zdravljenja

postajajo vsako leto vedno bolj popularne. S primernim nasvetom in odprtim pristopom o

uporabi, komplementarnih in alternativnih metod zdravljenja lahko varno in učinkovito

dopolnjujemo tradicionalno medicino.

Ali medicinske sestre z višjo stopnjo izobrazbe in več leti delovnih izkušenj bolje

poznajo in uporabljajo alternativne metode zdravljenja?

Za lažje pridobitev rezultatov smo razdelili medicinske sestre v 3 skupine: medicinske

sestre s srednjo stopnjo izobrazbe in več kot 20 let delovnimi izkušnjami, na medicinske

sestre s višjo ali visoko stopnjo izobrazbe z do 20 let in več kot 20 let delovnih izkušenj. V

raziskavi smo ugotovili, da medicinske sestre s srednjo stopnjo izobrazbe in več kot 20 leti

delovnih izkušenj in medicinske sestre z višjo ali visoko stopnjo izobrazbe z do 20 let

delovnih izkušenj100 odstotno poznajo alternativne metode in znajo naštet vsaj eno

alternativno metodo zdravljenja. Medtem, ko medicinske sestre s višjo ali visoko stopnjo

izobrazbe in več kot 20 let delovnih izkušenj 90,5 % pozna alternativne metode. Kadar pa

nas je zanimalo za poznavanje posameznih metod alternativnega zdravljenja, kot je

bioenergija, radiestezija in akupunktura pa medicinske sestre s srednjo stopnjo izobrazbe in

več kot 20 let delovnih izkušenj bolje poznajo posamezne metode kot medicinske sestre s

višjo ali visoko stopnjo izobrazbe. Najslabše poznajo te metode medicinske sestre s višjo

ali visoko stopnjo izobrazbe in več kot 20 let delovnih izkušenj, kar pomeni, da so starejše

in se niso seznanjale z temi metodami zdravljenja, ter so bolj zveste uradni medicini. Pri

omenjenih metodah zdravljenja jih najmanj uporablja ali so poskusile medicinske sestre s

višjo ali visoko stopnjo izobrazbe in več kot 20 let delovnih izkušenj. Medicinske sestre s

srednjo stopnjo izobrazbe in več kot 20 leti delovnih izkušenj redno ne uporablja nobeno

od omenjenih metod, jih pa je procentualno več takih, ki so vsaj poskusili s temi metodami,

kot pa medicinske sestre s višjo ali visoko stopnjo izobrazbe in več kot 20 let delovnih

izkušenj. V raziskavi Kvas & Seljak (2004) 88,7 % medicinskih sester pozna, da je

komplementarno zdravljenje dopolnilno zdravljenje k medicinskemu načinu zdravljenja in

dopolnilne metode naravnega zdravljenja.


48

Snyder & Lindquist (2001) navajata, da je dolžnost medicinske sestre povečati svoje

znanje o različnih komplementarnih metodah zdravljenja. To ne zahteva, da medicinska

sestra postaja pripravljena za opravljanje številnih terapij, temveč da ima široko znanje, da

razume terapije pacientov, ki so bile uporabljene ali pa le razmišlja o uporabi le teh.


49

7 SKLEP

Alternativne in komplementarne metode zdravljenja segajo že globoko v preteklost in

obstajajo že tisočletja, saj so se prenašale iz roda v rod in se tako ohranile do danes.

Patronažne medicinske sestre največ sodelujejo z pacienti in pomagajo k izboljšanju

zdravja ali popolni ozdravitvi in so ene izmed tistih, ki lahko najlažje svetujejo s pomočjo

uradne in alternativne medicine. Glas o alternativnih metodah zdravljenja se vedno bolj

povečuje in posledično temu se vsako leto tudi povečuje zanimanje za alternativne metode

zdravljenja, saj so ljudje postali nezaupljivi do uradne medicine, čeprav brez nje tudi ne

gre. Za človekovo kakovostno življenje se ne smemo osredotočiti samo za eno obliko

zdravljenja ampak skušati kombinirati uradno in alternativno metodo zdravljenja.

V bodoče, bi bilo potrebno narediti večji poudarek na dodatnem izobraževanju na področju

alternativnega zdravljenja. Razmišljati bi morali, da bi se že zdravstveni delavci v šoli

seznanili in poskusili nekatere metode alternativnega zdravljenja. Nekateri zdravilci, lahko

alternativno zdravljenje vidijo kot vir zaslužka in s tem mečejo slabo luč na temo

alternativne in komplementarne metode zdravljenja. Poznamo pa tudi primere, ki mečejo

slabo luč tudi na uradno medicino, zato se vsak sam pri sebi odloča kateri način zdravljenja

mu ustreza, vendar bi pa morali prav zdravstveni delavci posredovati informacije pacientu.

Glede na rezultate, bi bilo smiselno raziskati še zakaj, kljub temu, da medicinske sestre

poznajo alternativne metode ne predajajo informacij naprej do pacientov


50

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici viš. predav. mag. Mateji Lorber za pomoč pri izdelavi diplomske

naloge, prijaznost, trud in za pravilno usmerjanje. Prav tako gre zahvala tudi somentorju

izred. prof. dr. Marjanu Skalicky.

Zahvaljujem se tudi zdravstvenemu domu dr. Adolfa Drolca Maribor in zdravstvenemu

domu Lenart, za dovoljenje za izvedbo raziskave in vsem patronažnim medicinskim

sestram, ki so si vzele čas in izpolnile anketni vprašalnik.

Nazadnje pa se zahvaljujem vsem in vsakemu posebej, ki so me kakorkoli podprli pri

študiju in nudili pomoč pri izdelavi te diplomske naloge.

Hvala!


51

LITERATURA

Bizjak, A., Veljanovič, L., & Ilich, I. (2001). Alterntivna družinska enciklopedija.

Ljubljana: Sanjska knjiga .

Brown, S. (2005). Spodbudimo življenjsko energijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Buchan, S., Shakeel, M., Trinidade, A., Buchan, D., & Ah - See, K. (2012). The use of

complementary and alternative medicine by nurses. British Journal of Nursing, 21,

(11).

Chalko, T. J. (2000). Kako povečamo samozdravilne sposobnosti. Ljubljana: Ara.

Ćosić, I., Titan, R. F., Trstenjak, M., & Ziernfeld, I. (2002). Zdravilne točke v Pomurju.

Murska Sobota: Franc-Franc d.o.o.

Dernovšek, M. (2011). Analiza alternativnega zdravljenja v Sloveniji. Koper: Fakulteta za

management, Univerza na Primorskem, Diplomsko delo.

Filej, B. (2002). Pogled medicinske sestre na komplementarno in naravno zdravilstvo. V

D. Klemenc, & K. Urbančič (ur.), Spoznajmo komplementarno in naravno

zdravilstvo tudi v zdravstveni negi (str. 31 - 33). Krajnska gora: Društvo

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.

Jänicke, C., & Grünwald, J. (2009). Alternativna medicina. Ljubljana: Modrijan.

Klančnik, B. (2000). Alternativno zdravilstvo v Sloveniji. V B. Lovrečič (ur.), Zbornik

komplementarnega in naravnega zdravilstva Slovenije (str. 16). Ljubljana:

Slovensko ekološko gibanje: sekcija za komplementarno in naravno zdravilstvo.

Klemenc, D. (2002). Srečno pot, komplementarne in naravne metode zdravilstva, tudi v

zdravstveni negi. V D. Klemenc, & K. Urbančič (ur.), Spoznajmo komplementarno

in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi (str. 11 - 15). Kranjska gora: Društvo

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.

Kvas, A., & Seljak, J. (2004). Vpliv postmoderne družbe na odnos medicinskih sester do

komplementarnih metod zdravljenja. Obzornik zdravstvene nege, 38, str. 173-179.


52

Lang, U. (2012). Medicinske sestre in alternativne metode zdravljenja. Maribor: Fakulteta

za zdravstvene vede, Diplomsko delo.

Mills, S. (1997). Velika knjiga o metodah zdravljenja - primerjava alternativnih praks in

uradne medicine. Ljubljana: Orbis.

Morgan, E. (2. Juni 2005). History of Alternative Medicine, Ezine articles. Prevzeto 13.

Februar 2013 iz http://ezinearticles.com/?History-of-Alternative-

Medicine&id=275778

Osojnik, J., & Rožman, P. (1993). Tradicionalna kitajska medicina in akupunktura I. del.

Ljubljana: Slovensko društvo za orientalno medicino.

Pal, M., Pavšar, H., & Pisk, N. (2011). raziskava javnega mnenja prebivalcev Slovenije o

izdelkih za samozdravljenje ter načinu informiranja glede njihove uporabe.

Farmacevtcki vestnik, 62, (4), str. 184 - 190.

Paljevec, A. (26. Maj 2010). Radiestezija, Viva. Prevzeto 2. September 2013 iz

http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-

pomo%C4%8D/1982/Radiestezija?index=1

Pretner, T. (2003). Holistična Radiestezija I. Litija: Samozaložba.

Pretner, T. (2006). Bioenergoterapija. Litija: Samozaložba.

Pretner, T. (2010). Celostna bioterapija. Litija: Samozaložba.

Rak, P. M. (1988). Radiestezija in bajaličarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Samozaložba.

Singh, S., & Ernst, E. (2009). Zdravilo ali slepilo? Tržič: Učila International.

Snyder, M., & Lindquist, R. (Maj 2001). Issues in Complementary Therapies: How we got

to where we are, Nursing world. Prevzeto 16. September 2013 iz

http://nursingworld.org/MainMenuCategories/ANAMarketplace/ANAPeriodicals/

OJIN/TableofContents/Volume62001/No2May01/ComplementaryTherapiesIssues.

aspx


53

Starc, R. (2012). Zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića. Ljubljana:

SIRIUS AP.

Stojanović, L. (1996). Zakoni bioenergije. Novi Sad: Alternativno društvo Aladin.

Šmitek, J. (2002). Odnos izvajalcev zdravstvene nege do komplementarnega in

alternativnega zdravilstva. V D. Klemenc, & K. Urbančič (ur.), Spoznajmo

komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi (str. 111 - 124).

Kranjska gora: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Ljubljana.Titan, Š. (2000). Bioenergija in drugačnost življenja. Murska Sobota:

Samozaložba.

Titan, Š. (2009). Bioenergija in radiestezija v službi zdravja. Maribor: Založba Pivec.

Trivieri, L. (2002). Alternative medicine - The definitive Guide. Berkeley: Celestial arts.

Turk, Z. (januar 2011). Integrativna medicina da ali ne. Zdravniški vestnik, 80, (1), str. 3.

WHO. (December 2008). Traditional medicine, WHO. Prevzeto 2. September 2013 iz

http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs134/en/

Woodham, A., & Peters, D. (1998). Enciklopedija komplementarne medicine. Ljubljana:

DZS.

Wozniak, J. (1995). Sodobna radiestezija. Ljubljana: DZS.

Zaloker, A., & Zaloker, U. (januar 2011). Komplementarna in integrativna medicina.

Zdravniški vestnik, 80, (1), str. 33.

Ziernfeld, I. (2003). Osnove radiestezije in bioenergije. Ljubljana: Ara.


1

PRILOGE

Priloga 1 – Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem Darja Bauman, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko delo z naslovom »Odnos zaposlenih v zdravstveni negi do

alternativnih in komplementarnih metod zdravljenja«.

Z diplomskim delom želimo raziskati rabo in poznavanje alternativnih metod zdravljenja v

praksi zdravstvene nege. Vljudno Vas prosimo za sodelovanje v anketi, ki nam bo v pomoč

pri pripravi diplomskega dela. Sodelovanje je anonimno, podatki pa bodo uporabljeni

izključno za pripravo diplomskega dela.

Na vprašanja odgovorite tako, da obkrožite črko/črke pred ustreznim odgovorom ali

podatek vpišete na črto. Prosim da obkrožite samo en odgovor, razen tam kjer je navedeno

drugače.

Za sodelovanje se Vam vnaprej iskreno zahvaljujem!

Darja Bauman

1. Spol:

a) Ženski

b) Moški

2. Starost:

a) 25-35let

b) 36-45 let

c) 46-55let

d) Nad 55let


2

3. Izobrazba:

a) Srednja šola

b) Višja šola

c) Visoka šola

d) Magisterij

e) Doktorat

4. Koliko let delovne dobe imate?

a) 0 – 5 let

b) 6 – 10 let

c) 11 – 15 let

d) 16 – 20 let

e) 21 – 25 let

f) 26 – 30 let

g) Nad 30 let

5. Ali poznate vsaj eno od alternativnih metod zdravljenja?

a) Da

b) Ne

Če da katere?

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

6. Kje ste se prvič seznanili z alternativnimi metodami zdravljenja?

a) Časopisi, revije, obzornik zdravstvene nege, utrip,…

b) Mediji ( TV, radio,…)

c) Knjige

d) Sodelavci

e) Prijatelji

f) Sorodniki


3

7. Ali so vam kdaj pacienti omenili katero od oblik alternativnega zdravljenja?

a) Da

b) Ne

Če da, ali so omenili kdaj metodo zdravljenja z bioenergijo ali radiestezijo?

a) Da, bioenergijo

b) Da, radiestezijo

c) Da, oboje

d) Ne, nobeno od teh metod

e) Da, druge metode

8. Ste kdaj v svojem poklicu svetovali pacientu naj poskusi uporabiti zdravljenje

z alternativnimi metodami?

a) Da

b) Ne

Če da katere metode:

________________________________________________________________________

9. Ali poznate metodo zdravljenja z bioenergijo?

a) Da

b) Ne

Če da ali ste se že kdaj zdravili z metodo bioenergije?

a) Da, enkrat sem poskusil/-a

b) Da, redno uporabljam zdravljenje z bioenergijo

c) Ne, nikoli nisem poskusil/-a

10. Ali poznate metodo zdravljenja z radiestezijo?

a) Da

b) Ne

Če da ali ste se že kdaj zdravili z metodo radiestezije?


b) Da, redno uporabljam zdravljenje z radiestezije



4

11. Ali poznate metodo zdravljenja z akupunkturo?

a) Da

b) Ne

Če da ali ste se že kdaj zdravili z metodo akupunkture?


b) Da, redno uporabljam zdravljenje z akupunkturo


12. Če ste na 9. ali 10. ali 11. vprašanje vsaj 1x odgovorili z da, ali menite da je

lahko zdravljenje z katero od teh metod učinkovito?

a) Da, zelo učinkuje

b) Da, vendar ne verjamem v te oblike zdravljenja

c) Ne vem, nisem nikoli poskusil/-a

d) Ne, ne učinkuje

13. Ali bi vas lahko bolj prepričali če bi bili zdravilci medicinsko izobraženi?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Sploh me ne zanima

14. Bi se sami odločili za alternativne metode zdravljenja, če bi bile brezplačne?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

d) Sploh me ne zanima


5

15. Če bi bilo organizirano izobraževanje na temo alternativne metode

zdravljenja, ali bi se želeli dodatno izobraziti?

a) Da

b) Ne

c) Sploh me ne zanima

16. Prosim, ovrednotite naslednje trditve:

sploh se ne

strinjam

1

delno se ne

strinjam

2

sem

neodločen

3

delno se

strinjam

4

močno se

strinjam

5

Zaupam samo v alternativne metode

zdravljenja

Zaupam samo v uradno medicino.

Uporabljam kombinacijo uradne medicine in

alternativne metode zdravljenja.

Alternativne metode zdravljenja priporočam

tudi drugim.

Hočem se seznaniti z alternativnimi metodami

zdravljenja

Poznam nekoga, ki uporablja alternativne

metode zdravljenja.

17. Vaše mnenje o alternativnih metodah zdravljenja.

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

Hvala!


6

Priloga 2 – Soglasje zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor za izvedbo

raziskave


7

Priloga 3 – Soglasje zdravstvenega doma Lenart za izvedbo raziskave

univerza v mariboru fakulteta za … · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede odnos...

Documents