UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Endogene teorije rasti in vloga države pri pospeševanju rasti Endogenous Growth Theory and the Role of State in Accelerating Growth

Kandidatka: Anja Čobec Študentka rednega študija Številka indeksa: 81626409 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: doc. dr. Darja Boršič

Maribor, november 2009

2

PREDGOVOR Diplomsko delo je sestavljeno iz šestih poglavij. Prvo poglavje predstavlja uvod. Drugo poglavje se nanaša na neoklasično teorijo rasti, ki je predhodna teorija enodogene teorije rasti. Le ta predstavlja tretje poglavje. Endogene teorije rasti so aktualne teorije rasti, ki so sposobne razložiti opazovanja, ki so bila videna kot nasprotje neoklasične teorije. V neoklasičnih teorijah rasti je tehnološki napredek eksogena spremenljivka, katerega skušajo nove teorije rasti endogenizirati s pomočjo učenja skozi delo ter z raziskavami in razvojem. Prav tako zagovarjajo dolgoročno rast gospodarstva medtem, ko je dolgoročna rast v neoklasičnih teorijah rasti enaka nič. Pomembno vlogo igra tudi človeški kapital, ki je vir novih idej, ki imajo to sposobnost, da postanejo del novega inovativnega proizvoda. Osrednji model je Uzawa-Lucas model, kjer je govora o dveh ekonomskih sektorjih. AK model je model, katerega glavna značilnost je odsotnost padajočih donosov. Zelo pomembno vlogo igra človeški kapital, katerega ne moremo izraziti numerično in je posebna spremenljivka, ki kakovostno oplemeniti spremenljivko, ki meri obseg delovne sile. Predvsem od zaloge človeškega kapitala in manj od obsega efektivnega dela je odvisno število novih idej, ki nastanejo v nekem narodnem gospodarstvu. Četrto poglavje opisuje vlogo države pri pospeševanju rasti. Endogene teorije rasti zagovarjajo aktivno vlogo države v gospodarstvu, kjer ima država tri funkcije, s pomočjo katerih skuša spodbuditi gospodarsko rast in ohraniti ravnotežje v družbi. S pomočjo finančnih sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada skuša pomagati različnim prizadetim ali pomoči potrebnim območjem. Pomembno je vključevanje v podjetniški sektor in ne v »rent-seeking« sektor, saj so »rent-seeking« dejavnosti, ki jih povzroča ekonomska neučinkovitost. Te dejavnosti živijo od prerazdelitve dohodka in ne od ustvarjanja novega. Države, ki so v tranziciji, prehajajo iz centralno planskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. Glavni cilji tranzicije so prestrukturiranje, makroekonomska stabilizacija, privatizacija in institucionalne spremembe. Analiza konkurenčnega položaja Slovenije in drugih držav je zajeta v petem poglavju. Merimo ga lahko po metodologiji IMD ali WEF. Konkurenčnost je povezana z visokim življenjskim standardom, ki se lahko odraža tudi z rastočimi zaposlitvenimi možnostmi in razpoložljivostjo (dosegljivostjo) socialnih dobrin. Vsaka metodologija meri konkurenčni položaj posamezne države po globalnih indeksih konkurenčnosti in delnih indeksih. Šesto poglavje predstavlja sklep.

3

KAZALO VSEBINE PREDGOVOR ............................................................................................................................. 2

1 UVOD ....................................................................................................................................... 6

1.1 Opredelitev problema ........................................................................................................ 6

1.2. Namen in cilji dela ........................................................................................................... 7

1.2.1 Cilji ............................................................................................................................. 7

1.2.2 Teze ............................................................................................................................ 7

1.3. Omejitve ........................................................................................................................... 8

1.4 Metodologija raziskovanja ................................................................................................ 8

2 NEOKLASIČNA TEORIJA RASTI ........................................................................................ 9

2.1 Predpostavke delovanja neoklasičnega modela ............................................................... 10

2.2 Solow-Swan model .......................................................................................................... 10

2.2.1 Model ........................................................................................................................ 10

2.2.2 Ustaljeno stanje ........................................................................................................ 12

2.2.3 Zlato pravilo akumulacije kapitala ........................................................................... 14

2.3 Tehnološki napredek........................................................................................................ 15

2.4 Rast populacije ................................................................................................................ 17

3 ENDOGENE TEORIJE RASTI ............................................................................................. 19

3.1 Tehnološki napredek........................................................................................................ 20

3.1.1 Učenje skozi delo (»Learning-by-doing«) ................................................................ 20

3.1.2 Raziskave in razvoj (R&R) ...................................................................................... 21

3.2 AK model ........................................................................................................................ 23

3.3 Človeški kapital ............................................................................................................... 25

3.4 Uzawa-Lucas model ........................................................................................................ 26

4 VLOGA DRŽAVE PRI POSPEŠEVANJU RASTI .............................................................. 29

4.1 Funkcija države v tržnem gospodarstvu .......................................................................... 29

4.1.1 Izboljšanje učinkovitosti ........................................................................................... 29

4.1.2 Spodbujanje pravičnosti ........................................................................................... 31

4.1.3 Ohranjanje makroekonomske stabilnosti in rasti...................................................... 32

4.2 Optimalno razmerje med državo in gospodarsko rastjo .................................................. 37

4.3 »Rent-seeking« in državna korupcija .............................................................................. 37

4.4 Strukturna politika ........................................................................................................... 39

4.4.1 Evropski strukturni skladi ......................................................................................... 41

4.4.1.1 Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) ..................................................... 41

4.4.1.2 Evropski socialni sklad (ESS) ........................................................................... 42

4.4.1.3 Finančni instrument za spodbujanje ribištva (FIUR) ........................................ 43

4.4.1.4 Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS) ......................... 44

4.4.2 Kohezijski sklad ....................................................................................................... 45

4.5 Države v tranziciji ........................................................................................................... 47

5 KONKURENČNOST SLOVENIJE IN EVROPSKIH DRŽAV ........................................... 51

5.1 Opredelitev konkurenčnosti in ciljev držav ..................................................................... 51

5.2 Merjenje konkurenčnosti po metodologiji IMD .............................................................. 53

5.2.1 Konkurenčni položaj držav po globalnih pokazateljih konkurenčnosti ................... 56

5.2.2 Konkurenčni položaj držav po posameznih skupinah .............................................. 60

4

5.2.2.1 Delovanje vlade in javne uprave ....................................................................... 60

5.2.2.2 Učinkovitost finančnega sistema ....................................................................... 61

5.2.2.3 Konkurenčnost infrastrukture ............................................................................ 62

5.2.2.4 Znanost in tehnologija ....................................................................................... 63

4.2.2.5 Človeški kapital ................................................................................................. 64

5.2.2.6 Menedžment ...................................................................................................... 65

5.3 Merjenje konkurenčnosti po metodologiji WEF ............................................................. 66

5.3.1 Konkurenčni položaj držav po globalnih pokazateljih konkurenčnosti ................... 69

5.3.2 Konkurenčni položaj držav po delnih indeksih konkurenčnosti .............................. 71

6 SKLEP .................................................................................................................................... 78

7 POVZETEK ........................................................................................................................... 80

8 LITERATURA ....................................................................................................................... 81

9 VIRI ........................................................................................................................................ 84

KAZALO SLIK Slika 1: Solow-Swan model ...................................................................................................... 12

Slika 2: Stopnja rasti k ............................................................................................................... 13

Slika 3: Sprememba agregatne stopnje varčevanja v ustaljenem stanju ................................... 14

Slika 4: Tehnološki napredek v neoklasičnem modelu rasti ..................................................... 16

Slika 5: Romerjev diagram ........................................................................................................ 23

Slika 6: AK model ..................................................................................................................... 24

KAZALO TABEL Tabela 1: Prispevek rasti............................................................................................................ 26

Tabela 2: Globalni indeksi konkurenčnosti (indeksi IMD) in delni indeksi ............................. 54

Tabela 3: Uvrščenost držav po metodologiji IMD v obdobju 2007-2009 ................................. 55

Tabela 4: Indikatorji o učinkovitosti delovanja vlade in javne uprave v letu 2006 in 2008 ..... 60

Tabela 5: Izbrani indikatorji o učinkovitosti finančnega sistema v letu 2006 in 2008 .............. 61

Tabela 6: Izbrani indikatorji konkurenčnosti infrastrukture v letu 2006 in 2008 ...................... 63

Tabela 7: Indikatorji znanosti in tehnologije v letu 2006 in 2008 ............................................. 64

Tabela 8: Izbrani indikatorji človeških virov v letu 2006 in 2008 ............................................ 65

Tabela 9: Izbrani indikatorji konkurenčnosti menedžmenta v letu 2006 in 2008 ..................... 66

Tabela 10: Globalni indeksi konkurenčnosti (indeksi WEF) in delni indeksi ........................... 67

Tabela 11: Uvrščenost izbranih držav po metodologiji WEF v obdobju 2006/2007-2008/2009 ................................................................................................................................................... 68

KAZALO GRAFIKONOV Grafikon 1: Delež glede na pravice porabe finančnih sredstev v obdobju 2007-2008.............. 40

Grafikon 2: Pravice porabe finančnih sredstev v obdobju 2007-2008 v mio. evrov ................. 41

Grafikon 3: Indeks gospodarskega uspeha v obdobju 2005-2009 ............................................. 56

Grafikon 4: Indeks vladne učinkovitosti v obdobju 2005-2009 ................................................ 57

Grafikon 5: Indeks poslovne učinkovitosti v obdobju 2005-2009 ............................................ 58

5

Grafikon 6: Indeks infrastrukture v obdobju 2005-2009 ........................................................... 59

Grafikon 7: Indeks osnovnih zahtev v obdobju 2007/2008-2008/2009 .................................... 69

Grafikon 8: Indeks spodbujanja učinkovitosti v obdobju 2007/2008-2008/2009 ..................... 70

Grafikon 9: Indeks inovacij in razvojnih dejavnikov v obdobju 2007/2008-2008/2009 .......... 71

Grafikon 10: Indeks infrastrukture v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 .................................... 72

Grafikon 11: Indeks inštitucij v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 ............................................ 73

Grafikon 12: Indeks razvitosti finančnega trga v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 ................. 74

Grafikon 13: Indeks tehnološke pripravljenosti v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 ................ 75

Grafikon 14: Indeks poslovne razvitosti v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 ........................... 76

Grafikon 15: Indeks inovacij v obdobju 2007/2008 – 2008/2009 ............................................. 77

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema Osnovni model neoklasične teorije rasti je Solow-Swan model, ki pojasnjuje vpliv tehnoloških sprememb na rast in proces rasti z akumulacijo kapitala, ki se prilagaja eksogeno dani rasti prebivalstva (n). Model ne pojasnjuje vzroka in temeljnega vira ekonomske rasti. Vlada v neoklasični teoriji rasti ne more vplivati na stopnjo gospodarske moči, vendar je njeno vlogo mogoče videti v zagotavljanju funkcije tržnega sistema in fleksibilnosti cen. Dolgoročno je rast celotnega produkta določena eksogeno s stopnjo populacije in eksogenim tehnološkim napredkom. Ko določimo stopnjo varčevanja, določimo tudi ustaljeno stanje ekonomije. Izberemo ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo, saj je cilj maksimirati potrošnjo ljudi. Ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo imenujemo zlato pravilo akumulacije. Endogene ali nove teorije rasti so se razvile zaradi pomanjkljivosti v neoklasični teoriji v 80. letih 20. stoletja. Skušajo endogenizirati to, kar je v neoklasični teoriji eksogeno dano in poskušajo endogeno pojasniti rast dohodka na delavca (Y/L). Prav tako zavračajo zakon padajočih donosov, poudarjajo pomen pozitivnih eksternalij, aktivno vlogo države v vzpodbujanju dolgoročne ekonomske rasti in so bolj konsistentne z nepopolno kot popolno konkurenco. Tehnološki napredek pojmujemo kot novo znanje, ki omogoča produktivnejšo proizvodnjo. Dosežemo ga lahko na več načinov, kot je učenje skozi delo (»learning-by-doing«), učenje skozi opazovanje (»learning-by-watching«) ter z raziskavami in razvojem (R&R). Koncept učenja skozi delo je prvi vpeljal Arrow, ki se raje nanaša na proces investiranja kot na proces proizvodnje produktov. Z uporabo novih strojev se ljudje učijo izkoriščanja novih proizvodnih tehnik in prihajajo do idej kako izboljšati proizvodne tehnike. Romer delovno silo razdeli na kvalificirano in nekvalificirano ter predpostavi, da v ekonomiji obstajajo trije sektorji: sektor končnih dobrin, sektor raziskav in razvoja ter sektor kapitalnih dobrin. Prav tako je mogoče priti do novih znanj z opazovanjem, in sicer tako, da nekdo drug izumi novi proizvod, katerega lahko ostali patentirajo. Alternativa predpostavljanja tehnoloških sprememb je AK model, ki je linearni, enosektorski model ekonomske rasti, kjer velja AK=Y. V tem modelu je kapital mišljen kot kombinacija človeškega in fizičnega kapitala. Ključna lastnost tega modela je odsotnost padajočih donosov kapitala. Država ima v tržnem gospodarstvu tri glavne funkcije: izboljšanje učinkovitosti, spodbujanje socialne pravičnosti in ohranjanje makroekonomske stabilnosti in rasti. Med neučinkovitost štejemo monopol, katerega skuša vlada izničiti s spodbujanjem konkurence oziroma s protimonopolno zakonodajo in deregulacijo, zunanje učinke, zaradi katerih vlada posreduje na trgih z okoljevarstveno zakonodajo in ukrepi proti kajenju in javne dobrine, zaradi katerih vlada spodbuja koristne dejavnosti, kot so gradnja svetilnikov in subvencioniranje znanstvenih raziskav. Vlada skuša neenakosti v dohodku in premoženju rešiti s prerazdelitvijo dohodka in sicer s progresivnim obdavčevanjem dohodka in premoženja ter s programi socialne podpore. V primeru visoke inflacije in brezposelnosti vlada posreduje s stabiliziranjem oziroma denarno in fiskalno politiko, počasno rast pa rešuje s spodbujanjem rasti oz. naložbami v izobraževanje in povečanjem narodne stopnje varčevanja z zmanjšanjem proračunskih primanjkljajev. Pomembno je, da se talentirani ljudje vključujejo v podjetniške dejavnosti, saj

7

to pozitivno vpliva na tehnološki napredek, povečuje produktivnost in gospodarsko rast. Če tem ljudem »rent-seeking« dejavnosti predstavljajo višji dobiček, bosta narodni dohodek in gospodarska rast nižja od potencialno možnega. Alokacija v »rent-seeking« je za gospodarsko rast zavirajoča. Država iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada črpa finančna sredstva za razvoj tistih regij, ki zaradi različnih vzrokov zaostajajo v razvoju. Cilj teh skladov je zmanjšati razlike in ustvariti okolje za enakomeren in uravnotežen razvoj vseh držav in regij Evropske unije. Ali ima država konkurenčne prednosti, je odvisno od njenega razvoja in gospodarskega poslovanja. Konkurenčni položaj držav ekonomisti merijo po metodologiji IMD (World Competitiveness Yearbook) in WEF (World Economic Forum), in sicer po globalnih ter delnih indeksih. Konkurenčnost je povezana z visokimi življenjskimi standardi, to pomeni povezanost z rastočimi zaposlitvenimi možnostmi in dosegljivostjo socialnih dobrin.

1.2. Namen in cilji dela

1.2.1 Cilji Cilj diplomske naloge je spoznati endogeno teorijo rasti in vlogo države pri pospeševanju rasti. Obravnava bo temeljila predvsem na spletu teh ciljev: - Ugotoviti razlike med neoklasično in endogeno teorijo rasti. - Ugotoviti vzroke za nastanek endogene teorije rasti. - Spoznati vlogo tehnološkega napredka in človeškega kapitala v gospodarstvu. - Ugotoviti kakšne so funkcije države v tržnem gospodarstvu. - Analizirati konkurenčni položaj izbranih držav.

1.2.2 Teze Teze diplomskega dela so naslednje: - Z boljšim poslovanjem je država konkurenčnejša. - Država z večjo zalogo človeškega kapitala bo več vlagala v raziskave in razvoj ter bo

postala tehnološki voditelj. - Država, ki bo izboljšala svojo učinkovitost, bo zagotovila pravično prerazdelitev in

ohranjala makroekonomsko stabilnost in rast, bo imela višji nivo človeškega kapitala in bo dosegala višjo stopnjo gospodarske rasti.

- Z uspešnim prestrukturiranjem, uspešno privatizacijo, makroekonomsko stabilnostjo in institucionalnimi spremembami se izboljša gospodarska učinkovitost, zagotovi se pravičnost pri prerazdelitvi bogastva in blaginje.

- Razvite države so konkurenčnejše.

8

1.3. Omejitve Omejitev, s katero smo se srečali pri analiziranju konkurenčnega položaja izbranih držav, je nerazpoložljivost vseh podatkov in informacij s strani inštitucij, ki izposojajo gradivo. Zaradi omejenosti podatkov in obsega diplomskega dela, smo analizo strukturne politike omejili na Slovenijo, analizo konkurenčnega položaja držav pa predvsem na Slovenijo in nekatere druge izbrane države Evropske unije. 1.4 Metodologija raziskovanja Pri diplomski nalogi bo uporabljen deskriptivni pristop k raziskovanju, ki daje prednost opisu strukture ali delovanja ali razvoja določenega gospodarskega pojava ali procesa. V okviru tega pristopa bomo uporabili metodo deskripcije, komparativno metodo in metodo kompilacije. Prav tako bo uporabljen analitični pristop k raziskovanju, ki poudarja raziskovanje vzrokov ekonomskih pojavov ali procesov in ugotavlja njihove medsebojne odvisnosti. V okviru tega pristopa bo uporabljeno deduktivno sklepanje.

9

2 NEOKLASIČNA TEORIJA RASTI Neoklasični teoretični sistem, utemeljen na predpostavki Sayevega zakona trga, simbolizira popolno nevtralizacijo teorije efektivnega povpraševanja, s katero so keynesianske ekonomsko teoretične inovacije iz prve polovice dvajsetega stoletja opozorile na odtujenost klasične teorije od ekonomske realnosti. Neoklasiki se vračajo v predkeynesianski svet in v skladu s Sayevim zakonom trga predpostavljajo, da se v vsakem obdobju delež polno zaposlenega proizvoda privarčuje in samodejno prelije v investicije (Knez 2006, 95). Najpomembnejši model neoklasične teorije je Solow-Swan model, ki je začetna točka za vse analize rasti. Celo modeli, ki se fundamentalno oddaljujejo od Solowega modela, so velikokrat bolje razumljeni, če jih primerjamo s Solowim modelom, zaradi česar je razumevanje modela osnova za razumevanje teorij rasti (Romer 2001, 6). Solow model se osredotoči na štiri spremenljivke: output (Y), kapital (K), delo (L) in znanje ali efektivnost dela (A). V neoklasičnem modelu rasti, v nasprotju z Harrod-Domar, je lahko dan output Y proizveden z različnimi kombinacijami proizvodnih dejavnikov dela in kapitala ob predpostavki polne zaposlenosti obeh dejavnikov (Bretschger 1999, 42). Temeljna pomanjkljivost koncepta agregatne proizvodne funkcije je ta, da omogoča zgolj statično analizo, tako da je obseg proizvodnih dejavnikov dan in se ne odziva na spremembe v obsegu povpraševanja. Takšen koncept ne podaja razlage kaj sproža rast obsega dejavnikov rasti. Vendar neoklasična teorija ne išče odgovora na ključno vprašanje, kateri so dejavniki, ki sprožijo investicije in zaposljivost razpoložljivega dela, kar ima za posledico višjo stopnjo gospodarske rasti. Solow-Swan model je tipičen model zaprtega gospodarstva, ki rast pojasnjuje vzdolž proizvodne funkcije in ne s premikanjem le-te kot posledice tehnološkega razvoja. Solow ni definiral rasti tehnološkega napredka kot posledico rasti kapitala. Neoklasiki prav tako ne upoštevajo dejstva, da je povpraševanje po proizvodnih dejavnikih pravzaprav izvedeno povpraševanje. Neoklasična teorija ne razlikuje med sektorji v gospodarstvu, temveč predpostavlja, da med njimi ni razlik (Knez 2006, 96-97). Iz neoklasične teorije ekonomske rasti so izpeljane nekatere pomembne posledice (Munday 1996, 256-257):

1. Če raste razmerje kapital-output nekega naroda, bo njihova stopnja rasti padala. To je tudi primer, ki predstavlja padajoče marginalne donose. Če uporaba kapitala narašča v proizvodnem procesu brez naraščanja uporabe dela, gre za primer razvitega naroda. Če le ti želijo, da njihova ekonomija raste na stopnji, ki ni v celoti zadržana s strani njihove delovne sile, bodo padajoči donosi kapitala povzročili padec stopnje rasti. Posledica tega je, da investicije niso pomembne za dolgoročno rast.

2. Manj razviti narodi bi morali biti sposobni rasti po hitrejši stopnji kot bolj razviti narodi. Povedano z drugimi besedami, obstajala bo napetost v deželah z nižjimi per capita prihodki. Manj razviti narodi delajo z nižjim kapitalom kot bolj razviti narodi, zaradi česar povečane investicije, ki povzročajo rast v razmerju kapital-output, ne bodo trpele zaradi padajočih donosov na enaki stopnji kot kakršnekoli investicije v bolj razvitih deželah.

10

3. Ekonomije naj bi rasle v ustaljenem stanju. Predlagano bi lahko bilo, da se lahko pričakuje ustaljenost stopnje rasti skozi dolgoročno obdobje, če se lahko razmerje kapital-output spreminja in če se bo upravičena stopnja rasti nagibala k enakosti z naravno stopnjo.

2.1 Predpostavke delovanja neoklasičnega modela Predpostavke modela odražajo teorijo, iz katere so izpeljane, so zelo bistvene za model in jih je treba izrecno zapisati (Senjur 2002, 152).

1. Agregatno ravnotežje, kjer je agregatna ponudba enaka agregatnemu povpraševanju: I=S. Model se ukvarja le z delnimi neravnotežji na delnih trgih. V tem se bistveno razlikuje od keynesianske teorije razvoja.

2. Logika ekonomske racionalnosti temelji na profitnem motivu. Maksimiranje profita je

gibalo ekonomske aktivnosti in kriterij ekonomske racionalnosti.

3. Obstaja popolna tržna konkurenca, ki zagotavlja minimaliziranje stroškov in temelji na motivu podjetnikov po maksimiranju profitov.

4. Cene produkcijskih faktorjev so fleksibilne. Cene delovne sile in kapitala se odzivajo

na stanje ponudbe in povpraševanja in se ustrezno prilagodijo. Če je na trgu delovne sile presežna ponudba, bo cena delovne sile padla. Ta predpostavka vsebuje še predpostavko o popolni mobilnosti produkcijskih faktorjev, ker slednja omogoča, da se predpostavka o fleksibilnosti cen lahko uresniči.

5. Delo in kapital sta zamenljiva. Enak produkt je mogoče proizvesti z različnimi kombinacijami dela in kapitala, odvisno pač od razmerja cen dela in kapitala. Če poraste relativna cena delovne sile, se bo uporabljala bolj kapitalno intenzivna tehnika. In obratno.

2.2 Solow-Swan model 2.2.1 Model Solow-Swan model je osrednji model neoklasične teorije, ki se uporablja za preučevanje gospodarske rasti. Njegova utemeljitelja sta R. M. Solow (1956) in T. W. Swan (1956). Ta model izhaja iz proizvodne funkcije: Y = f(K,L,T) (1). Agregatni proizvod (Y) je funkcija treh proizvodnih faktorjev: fizičnega kapitala (K), delovne sile (L) in razpoložljive tehnologije (T). Tehnološki napredek je eksogena spremenljivka, ki povečuje produktivnost dela:

11

Y = f(k,AL)

(2).

Faktor A predstavlja indeks tehnološkega napredka, produkt AL pa efektivno delo. A in L vstopata v funkcijo multiplikativno. Takšen način upoštevanja tehnološkega napredka v proizvodno funkcijo je znan kot Harrodov nevtralni napredek. Proizvodna tehnologija je samo ena, output pa je homogena dobrina, ki jo lahko potrošimo (C) ali investiramo (I) in tako ustvarimo dodatne enote fizičnega kapitala (K) (Gramc 2006, 77). Če gornjo enačbo delimo z AL, dobimo: Y/AL = f(K/AL,1) (3), kar lahko zapišemo kot: y = f(k) (4), kjer je y proizvod na enoto učinkovitega dela (Y/AL) in k kapital na enoto učinkovitega dela (K/AL) (Sušjan 2002a, 6). Proizvod na enoto učinkovitega dela je mogoče opisati kot funkcijo kapitala na enoto učinkovitega dela, pri čemer f(k) zadošča pogojem f(0) = 0, f`(0) > 0 in f``(0) < 0. To pomeni, da je mejni proizvod kapitala pozitiven, vendar padajoč. Stopnja rasti, n, in tehnološki napredek, g, sta v delu dana eksogeno in sta konstantna, količina dela in tehnologije pa zato rasteta eksponentno (Gramc 2006, 78). Doslej zapisane enačbe označujejo ponudbeno stran ekonomije. Za povpraševalno stran ekonomije velja: Y = C + I = (Y – S) + I = Y – sY + 1 (5), od koder dobimo: I = sY (6). Zaradi skladnosti mora biti tudi povpraševalna stran izražena na enoto učinkovitega dela: i = sy (7) oziroma, če upoštevamo y = f(k) i = sf(k) (8). Dve glavni sestavini Solow-Swan modela sta torej proizvodna funkcija y = f(k) in potrošna (investicijska) funkcija i = sf(k). Prva nam pove, kolikšen je pri vsaki vrednosti k obseg agregatnega per capita proizvoda, druga pa, kako se ta proizvod glede na agregatno stopnjo

12

prihrankov (s) deli na investicije in končno potrošnjo. Padajoči naklon proizvodne funkcije y = f(k) je posledica padajoče mejne produktivnosti kapitala. Enako obliko kot proizvodna funkcija ima tudi funkcija i = sf(k), le da je njena lega določena z agregatno nagnjenostjo k varčevanju (s). Razlika med y in i je c = C/AL, torej potrošnja na enoto učinkovitega dela (Sušjan 2002b, 7), kar lahko vidimo na sliki 1. 2.2.2 Ustaljeno stanje Za rast ekonomije je ključnega pomena povečanje kapitala. Sprememba v zalogi kapitala je podana z: k = sf(k) – δk (9). Dinamična enačba neoklasičnega modela je naslednja: dk/dt = sf(k) – (a + n + g)k (10), pri čemer dk/dt predstavlja povečanje kapitala na enoto učinkovitega dela, i investicije, ak amortizacijo, nk je kapital za opremljanje dodatnih enot dela, ki so posledica rasti prebivalstva in gk je kapital za opremljanje dodatnih enot dela, ki so posledica tehnološkega napredka. Obseg investicij, ki je potreben, da se kapitalna opremljenost učinkovitega dela kljub amortizaciji, rasti prebivalstva in tehnološkemu napredku ne spreminja, predstavlja (a+n+g)k (Sušjan 2002b, 8). Akumulacija kapitala in rast produkta se ustavita, če velja i = (a+n+g)k. V takšnem stanju so sile, ki spreminjajo zalogo kapitala, v ravnovesju. Govorimo o dolgoročnem ravnovesnem nivoju kapitala ali ustaljenem nivoju kapitala. Ali se bo ta pogoj pojavil, je odvisno od funkcijske oblike f(k). V razponu zaloge kapitala K>0, so neto investicije pozitivne. Vendar, ko k raste, nastanejo padajoči donosi in nagib krivulje celotnih investicij, sf(k), postane

f(k)

sf(k)

k k*

i

δk

c

k(0)

Slika 1: Solow-Swan model

Vir: Barro in Sala-i-Martin 2004

13

namišljen. Čez čas postane krivulja dovolj ploska, da obkroži linijo amortizacije, δk. Na tej točki celotne investicije pokrivajo amortizacijo in sprememba zaloge kapitala je enaka nič, kar prikazuje slika 1 (Barro in Sala-i-Martin 1994, 280). Iz slike 2 je razvidno, da se pri k<k* krivulja dejanskih investicij, ki ima zaradi lastnosti proizvodne funkcije f(k) konkavno obliko, nahaja nad premico nadomestitvenih investicij z naklonom (n+g+a); k* je pri tem kapital na enoto efektivnega dela v točki, kjer so dejanske investicije enake nadomestitvenim. Če velja k = sf(k) – (a+n+g)k, vrednost k v tem območju narašča (k>0). Pri k>k* se zgodi ravno nasprotno, saj dejanske investicije niso zadostne za ohranitev ravni k(k<0). Sistem tako teži k vrednosti k*, to je vrednosti, kjer je sistem v ustaljenem stanju, saj se vrednost kapitala na efektivno delo ne spreminja (Gramc 2006, 78). Vir: Barro in Sala-i-Martin, 2004 Do neravnovesnega položaja lahko pride tudi, če pride do sprememb na trgu kapitala, na primer, da se poveča varčevalna stopnja s na s1. To ima za posledico povečanje ponudbe kapitala, kar zmanjša ceno kapitala. To nadalje spodbudi večje angažiranje kapitala v proizvodnji glede na delovno silo. Uporabljajo se bolj kapitalno intenzivne tehnike. Kapitalna opremljenost se povečuje, dokler se ne ustali v novem ravnovesju ob višji kapitalni opremljenosti dela. Ravnovesna stopnja rasti je enaka stopnji rasti prebivalstva, in torej ni odvisna od stopnje varčevanja (Senjur 2002, 154). Slika 3 prikazuje, da se višja stopnja varčevanja premika navzgor ob krivulji sf(k) in zato narašča tudi k*. Sorazmerno premikanje navzgor v proizvodni funkciji bi premaknilo krivuljo sf(k) navzgor na enak način kot narašča s. Zaradi tega bi narasel k* in ekonomija se giblje proti novemu ustaljenemu stanju (k*1, y*1). Če je stopnja varčevanja, s, enaka nič, bo kapital na osebo delno padal zaradi amortizacije kapitala na stopnji δ in delno naraščal v številu oseb na stopnji n (Barro, Sala-i-Martin 2004). Nižja stopnja rasti, ki premika linijo δk navzdol, vodi k naraščanju k*. Zaradi tega ima ekonomija več kapitala in produkta, gledano dolgoročno, če prihrani višje deleže proizvoda in če ima boljšo tehnologijo (višjo F(K,L) in nižjo δ).

k k*

st. rasti > 0

st. rasti < 0 n+g+a

k'/k Slika 2: Stopnja rasti k

14

Vir: Sušjan 2002b, 10 Naslednjo enačbo lahko uporabimo za izračun učinka naraščanja k* na ravni populacije: sf(k*) = (n+δ)k* (11). Odkar je k konstanta v ustaljenem stanju, sta y in c prav tako konstantna pri y* = f(k*) in c* = (1-s)f(k*). Zato v neoklasičnem modelu per capita količine k, y in c ne rastejo v ustaljenem stanju. Stalnost pri per capita velikosti pomeni, da vrednost spremenljivk – K,Y in C – raste v ustaljenem stanju na stopnji rasti populacije, n (Barro in Sala-i-Martin 2004, 34). 2.2.3 Zlato pravilo akumulacije kapitala Ko politiki določijo stopnjo varčevanja (s), določijo tudi ustaljeno stanje ekonomije. Izberemo ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo, saj je cilj maksimizirati potrošnjo ljudi. Ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo imenujemo zlato pravilo akumulacije. Kako vemo, ali je neka ekonomija akumulirala optimalno ali ne? Osnovna enačba neoklasičnega modela je: k = sf(k) – δk (12), k = f(k) – c – δk (13). Najprej moramo določiti ustaljeni nivo potrošnje na delavca (c*). V ustaljenem položaju je potrošnja na delavca enaka: (C/L)* = c* (14), C* = f(k*) – δk* (15).

Slika 3: Sprememba agregatne stopnje varčevanja v ustaljenem stanju

f(k)

s1f(k)

k k*

δk

k1*

s0f(k)

y* y1*

y

15

Katera velikost k* ustreza maksimalni c*, ugotovimo z odvajanjem izraza za c* glede na k* in izenačimo odvod z nič ter dobimo: (c*/k*) = f`(k*) – δ = 0 (16), f`(k*) = δ (17). Izbrana naj bo takšna stopnja investiranja, ki postavi kapitalno opremljenost, k*, na raven, kjer je profitna mera enaka akumulaciji. To je tako imenovano zlato pravilo akumulacije kapitala v neoklasičnem modelu (Senjur 2002, 179). Nato primerjamo ravnovesna stanja in ugotovimo, da višji nivo kapitala vpliva na output in na amortizacijo. Če je kapital (k) pod zlatim k*, povečanje zaloge kapitala povečuje output bolj kot amortizacijo in tako potrošnja raste. Če je kapital (k) nad zlatim k*, povečanje kapitala reducira potrošnjo, ker je povečanje outputa manjše kot povečanje amortizacije. Če zaloga kapitala ustreza nivoju zlatega k*, imata proizvodna funkcija in krivulja amortizacije isti naklon, potrošnja pa je največja. Vrzel med krivuljo proizvodnje in krivuljo amortizacije se povečuje, če je proizvodna funkcija bolj strma kot krivulja amortizacije. 2.3 Tehnološki napredek Proizvodna funkcija predstavlja zbirko znanja, ki dovoljuje kombinacijo vsake količine kapitala z vsako količino dela za proizvodnjo produkta. Ta domneva pomeni, da dodajanje kapitala podjetju ne predstavlja problema: njihovo znanje o proizvodni funkciji jim omogoča delati. Znanje vključeno v kombiniranje inputov je zato nepomembno. O takšni proizvodni funkciji lahko ustvarimo sliko podjetja z enim tipom strojev in fiksnim številom zaposlenih. Podjetje, ki se zaveda, da lahko z več stroji poveča proizvodnjo, ni sposobno takoj akumulirati stroje. Namesto tega morajo uporabljati obdržane zaslužke, da upočasnijo rast svoje zaloge kapitala. Vsaka dodana naprava je natančno enaka prejšnji in ne zahteva novega znanja za proizvodnjo ali delo. Takšen tip razmišljanja je prezrcaljen v enačbo akumulacije kapitala, kjer je kapital neposredno akumuliran iz produkta, brez inputa novega znanja ali stroškov razvoja. Dejstvo, da mora enako število zaposlenih delati na povečanem številu naprav, je mišljeno kot nepomembno ravnanje, ki ne zahteva glavnih investicij v sistemu organizacije podjetja. V takšnem svetu bi pričakovali, da se bodo podjetja soočila s padajočimi donosi kapitala zaradi fiksnega števila zaposlenih in fiksnega tipa strojev. Z novimi stroji poosebljajo novo tehnološko znanje. To pomeni, da je predpostavka o padajočih donosih kapitala prav tako nerealistična, ko se pojavi tehnološki napredek. Vključevanje delovnega povečanja tehnoloških sprememb pomeni, da je proizvodna funkcija lahko zapisana kot Y=f(K,AL), kjer je A raven tehnološkega znanja. Če tehnološko znanje raste s sorazmerno konstantno stopnjo a, takšna proizvodna funkcija ne rabi pokazati padajočih donosov kapitala. Veliko neekonomistov bi se strinjalo, da je tehnologija vir dolgoročne rasti. Dolgoročna rast v neoklasičnem modelu je enaka nič. Glavni problem za neoklasične modele je, da pustijo tehnološko rast kot eksogeno spremenljivko, ki je določena nekje zunaj modela in zunaj sistema ekonomije (Rogers 2003, 15).

16

Tehnološki napredek učinkuje tako, da je vsaka naslednja generacija opreme produktivnejša od prejšnje. Če je temu tako, potem bo vsako novo angažiranje kapitala omogočilo proizvodnjo na višji ravni od prejšnje, čeprav bo tudi ta potekala po krivulji, pri kateri bo njen drugi odvod po kapitalu negativen. Na sliki 4 lahko to ponazorimo tako: v izhodiščni točki (A) se zmanjšajo davki (hkrati pa se ne poveča izrivanje privatnih naložb). S tem se varčevanje na delavca poveča na (S/N)`. Nova raven proizvodnje zaradi tehnološkega napredka ni več na krivulji (Y/N), temveč na krivulji (Y/N)`. S tem pa smo dobili tudi višjo raven dohodka, kar seveda pri nespremenjeni davčni obremenitvi pomeni višji razpoložljivi dohodek in s tem spet višje varčevanje (S/N)``. Od tu naprej (v naslednjem obdobju) lahko spet pričakujemo delovanje tehnološkega napredka in zato premik proizvodnje na delavca na krivuljo (Y/N)``. Vidimo, da smo dobili novo krivuljo, ki ponazarja mejno produktivnost kapitala in pomeni povezavo najvišjih točk na kratkoročno stagnirajočih krivuljah proizvodnje. Neoklasični model nas uči, da nobena intervencija ekonomske politike ne more nadomestiti pomena podjetnosti ekonomskih subjektov za ekonomsko rast in opozarja na naloge ekonomske politike, da vzdržuje take razmere gospodarjenja, v katerih bo lahko tehnološki napredek najučinkoviteje prišel do izraza. Zato je smiselna le kratkoročna intervencija fiskalne politike za spodbujanje povpraševanja (Ovin in Šlebinger 2003, 181-182). Slika 4: Tehnološki napredek v neoklasičnem modelu rasti Vir: Ovin in Šlebinger 2003, 181 Senhadji (2000) v svojem delu govori o neoklasičnem modelu rasti z glavno predpostavko padajočih donosov v fizičnem kapitalu, ki ponuja odgovor na vprašanje zakaj so viri rasti pomembni. Če je predpostavka veljavna, akumulacija kapitala ne more nadomestiti dolgoročne rasti, medtem ko TEP (celoten faktor produktivnosti) lahko. Tako je vir rasti odločilen za dolgoročno perspektivo države. Prispevek TEP k rasti outputa je odločilno odvisen od deleža fizičnega kapitala v realnem outputu (α). Večji kot je α, manjši je prispevek

(Y/N)t

)

(Y/N)

(Y/N)``

(Y/N)`

(S/N)``

(S/N)`(S/N)

A B D K/N

Y/N

17

TEP, ker zmanjševanje α zmanjšuje prispevek dela (L). Ta rezultat, združen z dejstvom, da kapital v splošnem raste hitreje kot delo, vodi do negativne soodvisnosti med prispevkom TEP in ravnijo α. Ocene rezultatov zbirke nazadovanja, kjer je raven TEP vsake države sorodna z ravnijo TEP ZDA, so razdeljene na pet zbirk pojasnjevalnih spremenljivk (začetni pogoji, zunanji šoki, makroekonomsko okolje, trgovinska vladavina in politična stabilnost) in prinesejo naslednje rezultate: prvič, obstajajo statistični dokazi za pogojne in nepogojne konvergence TEP ravni, drugič, začetni pogoji pojasnijo velik delež razlik v TEP med državami. Bolj kot so ugodni začetni pogoji, višja je TEP izvedba. Začetni obseg človeškega kapitala igra odločilno vlogo v določanju prihodnje ravni TEP za določeno državo. Ugodno zunanje okolje in dober makroekonomski menedžment, to je nizka inflacija, nizki realni menjalni tečaj, nizka vladna poraba, visoko razmerje rezerv za uvoz in nizek zunanji dolg, socialna harmonija in politična stabilnost so povezane z višjo ravnijo TEP. Če pogledamo splošno občutljivost TEP analize, ko gre za izbiro α, je koristno identificirati tiste rezultate TEP analize, ki so relativno občutljivi do α in tiste, ki niso. Rezultati, ki so robustni, z upoštevanjem večjih odstopanj α, so relativna razvrstitev TEP ravni in TEP stopenj rasti med državami, determinante razlik med državami v TEP ravneh, konvergenca TEP ravni, visoka hlapljivost TEP stopnje rasti razvijajočih se držav in nizka TEP predstavitev Afrike. Med rezultati, ki niso robustni, so raven in stopnja rasti TEP ter relativen prispevek TEP k BDP rasti. Odgovor na vprašanje ali TEP igra pomembno vlogo v izjemni rasti vzhodne Azije je odvisen od deležev fizičnega kapitala. Prikazano je, da za nizek delež fizičnega kapitala vzhodna Azija uživa trdno TEP rast, medtem ko višji delež fizičnega kapitala nakazuje na skromno TEP rast. 2.4 Rast populacije V neoklasičnem modelu predpostavljamo, da prebivalstvo raste eksogeno s stopnjo rasti prebivalstva: gL = (dL/st)/L = n

(18).

Če ne obstajajo investicije, bo k=K/L padal, ko bo prebivalstvo naraščalo. Da bi bil k konstanten, morajo obstajati investicije na ravni n: gK

r = (dK/dt)/K = n (19), kjer imamo »r« za indikacijo, da je to zahtevana stopnja rasti kapitala, da se obdrži razmerje kapital-delo, k. Investicije so definirane kot I = dK/dt, zato lahko ponovno zapišemo to kot: Ir = Nk (20), kjer so Ir zahtevane investicije. Če to delimo z delom, L, dobimo Ir/L = nK/L ali ir = nk (21), ki je zahtevana investicija na osebo, da se obdrži ustaljeni k.

18

Vemo, da rast populacije, ki vodi do rasti celotnega delovnega vložka, L, povzroča, da vrednosti ustaljenega stanja, k* in y* rastejo v istem razmerju kot L. Nadaljnja rast populacije in delovne sile vodi v nadaljnjo širjenje L in zato v nadaljnje širjenje k* in y*. Vzemimo primer, da L raste z eno odstotno stopnjo na leto, prav tako k* in y*. Odkar k in y dolgoročno rasteta skupaj z k* in y*, lahko rast populacije podpre dolgoročno rast k in y, zaradi česar se ekonomija ne nagiba več h konstantni ravni kapitala in produkta, če se populacija nenehno razširja. Rast populacije lahko podpira dolgoročno rast ravni kapitala in produkta, vendar ne more podpirati dolgoročne razširitve kapitala na delavca, K/L, ali produkta na delavca, Y/L. Če je stopnja rasti populacije pozitivna in če vse razlagamo v obliki količin na delavca (na osebo), obstajajo prejšnji rezultati veljavni, vendar moramo k in y nadomestiti z K/L in Y/L. Namesto ravni ustaljenega stanja spremenljivk k* in y*, moramo misliti na vrednosti ustaljenega stanja količin na delavca (K/L)* in (Y/L)*. Države z nižjo ravnijo per capita kapitala in produkta se nagibajo k višji per capita stopnji rasti. Per capita stopnja rasti za neko državo se nagiba k padanju skozi čas, ko količine per capita kapitala in produkta naraščajo. Razprava v tem modelu dovoljuje pozitivno stopnjo rasti populacije, vendar ne govori o tem, kako je ta stopnja rasti določena (Barro in Sala-i-Martin 1994, 295). Če se poveča rast delovno sposobnega prebivalstva, se bo povečala ponudba delovne sile. V novih razmerah bo ponudba delovne sile večja od povpraševanja (kar se morda kaže v povečani nezaposlenosti) in cena delovne sile bo padla. Delo postane relativno cenejše, kapital dražji. Ob predpostavki, da sta kapital in delo substituta, bodo podjetniki začeli zamenjevati kapital za delovno silo. Zaposlovali bodo več delovne sile in manj kapitala. To bo imelo za posledico znižanje kapitalne opremljenosti dela. Model se približuje in se končno ustavi v novem ravnovesju ob nižji ravnovesni opremljenosti dela (Senjur 2002, 152).

19

3 ENDOGENE TEORIJE RASTI V 80. letih 20. stoletja so se razvile nove teorije rasti ali endogene teorije rasti. Večino teh teorij lahko razumemo kot nadaljnji razvoj neoklasičnega modela. Izhodišče endogenih teorij so dela Romerja (1986), Lucasa (1988) in Rebela (1991). Skupni imenovalci, sicer različnih teorij, so:

• Vse teorije skušajo pojasniti rast Y/L endogeno. • Zavračajo zakon padajočih donosov ob naraščanju zaloge kapitala na delavca (K/L). • Širše pojmujejo kapital (človeški kapital). • Poudarjajo pomen eksternalij. • So bolj konsistentne z nepopolno kot s popolno konkurenco. • V nasprotju z neoklasično teorijo te teorije poudarjajo aktivno vlogo države v

spodbujanju dolgoročne ekonomske rasti. Nove teorije rasti lahko razdelimo na dva dela. V prvem delu Romer (1986) predpostavlja, da obstajajo konstantni donosi obsega, vendar obstajajo tudi pozitivne eksternalije, ki so vključene v model rasti. Ključna točka je, da vloga akumuliranega kapitala povzroča pozitivne eksternalije znanja. Obstajajo pa tudi druga prizadevanja, ki lahko dvignejo produktivnost dela (»learning-by-doing«). Alternativna verzija »learning-by-doing« je »learning-by-watching«. Ni nujno, da je proizvajalec aktivno vpleten v določeno okolje akumulacije kapitala, da pridobi z eksternalijami učenja. Drugi del poudarja vlogo specifičnega faktorja rasti v naraščanju produktivnosti vseh faktorjev proizvodnje. Možno je pomisliti na različne primere takšnega faktorja rasti. En primer je človeški kapital. Izobrazba posameznika dvigne produktivnost z naraščanjem sposobnosti in generiranjem novih idej. Drugi primer je znanje pridobljeno s procesom raziskav in razvoja (R&R). Naslednji primer so javne investicije, najverjetneje v transportnem sistemu. To pomaga dvigniti produktivnost vseh faktorjev proizvodnje in vodi k pozitivnim koristim (Munday 1996, 258). Nove teorije rasti imajo različne pomembne posledice. Sposobne so razložiti empirična opazovanja, ki so bila videna kot nasprotje standardni neoklasični teoriji. Pozitivne eksternalije povezane s procesom rasti pojasnjujejo, zakaj ni upočasnitve v stopnji rasti razvitih držav. Prav tako onemogočijo rast razmerja kapital-output, da investicije v bogatih državah ne vodijo v počasnejšo rast. Zato je predlog, da investicije niso pomembne za stopnje ekonomske rasti, kar je v nasprotju s Solowim modelom. Nove teorije rasti prav tako pomagajo razložiti opazovano pospeševanje in pojemanje stopnje rasti. Nove teorije rasti so bolj konsistentne z nepopolno konkurenco kot popolno. Vedno imamo primer, da bo obstajal tržni neuspeh ob navzočnosti eksternalij. Standardna situacija s pozitivnimi eksternalijami je, da bo proizvodnja pod svojo ravnijo optimuma. Najbolj poznan primer pozitivnih eksternalij so raziskave in razvoj (R&R). Problem je, da si R&R s podjetji delijo nekatere karakteristike javnih dobrin. Ko je bila raziskava opravljena, je težko druge ustaviti pred koristenjem, celo z obstojem patentov. Nadaljnji problem je, da nekateri počakajo na nekoga drugega, da naredi predor in nato kopirajo brez, da si nakopljejo stroške. Temu pravimo »learning-by-watching«.

20

Problem nastane, če se vsa podjetja obnašajo v tej smeri, saj nastanejo nezadostne R&R v primerjavi s tem, kar bi bila optimalna raven (prav tam, 259-260). 3.1 Tehnološki napredek Tehnološki napredek lahko opredelimo kot novo znanje, ki omogoča učinkovitejšo proizvodnjo. Sem sodijo večja in manjša znanstvena in tehnična odkritja in sposobnost ta odkritja uporabljati v proizvodnji. Najsodobnejši stroji, ki nadomestijo staro opremo v nekem podjetju, še niso tehnološki napredek dokler jih delavci ne znajo uporabljati. Med uporabo opreme prihaja do novih zamisli, izboljšav in odkritij (Sušjan 2002a, 297). Ena izmed pomanjkljivosti neoklasičnega modela rasti je, da je tehnološki napredek dan eksogeno, kar pomeni, da tehnološki napredek nastaja zunaj modela. Na podlagi te pomanjkljivosti poskušajo endogene teorije rasti endogenizirati tehnološki napredek. To storijo na dva načina: preko koncepta »learning-by-doing« in preko upoštevanja človeškega kapitala ter dejavnosti raziskav in razvoja (R&R). 3.1.1 Učenje skozi delo (»Learning-by-doing«) Learning-by-doing je eden izmed načinov endogeniziranja tehnološkega napredka. Romer je uporabil Arrowov (1962) koncept za izločitev nagnjenja k padajočim donosom akumulacije kapitala s predpostavljanjem, da je bilo oblikovanje znanja stranski produkt investicij. Podjetje, ki poveča svoj fizični kapital, se hkrati uči kako proizvajati bolj učinkovito. Pozitivni učinki izkušenj v produktivnosti se imenujejo »learning-by-doing« (Barro in Sala-i-Martin 2004, 121). V slovenščini learning-by doing pomeni učenje skozi delo. V nadaljevanju bo predstavljen ta model, povzet po Sušjanu (2002a, 297-299). Rast znanja i-tega podjetja (Ai) oziroma njegov tehnološki napredek lahko zapišemo kot Ai=f(Ki) ali v splošni agregatni obliki A=f(K). Romer predpostavlja, da v podjetniškem sektorju obstajajo »knowledge spillovers«, kar pomeni, da se novo tehnološko znanje, ki nastane v procesu učenja skozi delo, brezplačno prelije k ostalim podjetjem v ekonomiji. Če sledimo Arrowu (1962), Sheshinskemu (1967) in Romerju (1986), predpostavljamo dvoje: prvič, learning-by-doing deluje skozi vsako investiranje podjetja. Povečanje zaloge kapitala podjetja vodi v vzporedno povečanje njegove zaloge znanja, Ai. Ta proces odbije Arrowo idejo, da dobiček znanja in produktivnosti pride iz investicij in proizvodnje, torej formulacijo, ki je bila navdihnjena z empiričnim opazovanjem pozitivnega učinka izkušenj v produktivnosti. Drugič, znanje vsakega podjetja je javna dobrina, do katere ima vsako podjetje dostop brez stroškov. Ta predpostavka nakazuje, da se sprememba v tehnologiji vsakega podjetja, Ai, odzove na ekonomsko učenje vsega in je zato proporcionalna spremembi v agregatni zalogi kapitala (Barro in Sala-i-Martin 2004, 212). Za ponazoritev endogene rasti kot rezultata povečanja fizičnega kapitala se pogosto uporablja agregatna proizvodna funkcija v obliki: Y = αk (22),

21

kjer je Y agregatni proizvod, α je konstanta, ki kaže prispevek dodatne enote kapitala. Enačba nam pove, kar je že trdil Smith, da je raven agregatnega proizvoda proporcionalna kapitalu. Kapital v ekonomiji se povečuje (dK/dt), če so v ekonomiji prihranki in investicije del proizvodnje (sY), pri čemer morajo biti investicije večje od amortizacije (sY>δK): dK/dt=sY-δK. Od tod s substitucijo Y=αK in po preureditvi dobimo (dK/dt)/K=sα-δ. Ker velja (dK/dt)/K=Kr=Yr, lahko zapišemo: Yr = sα – δ (23). Rast agregatnega proizvoda (Yr) je naraščajoča funkcija investicij (sα; s je agregatna nagnjenost k varčevanju, δ je amortizacijska stopnja in r označuje, da gre za stopnjo rasti spremenljivke). 3.1.2 Raziskave in razvoj (R&R) Nove teorije rasti implicirajo, da je tehnološki napredek rezultat raziskav in razvoja dejavnosti podjetja. To zahteva upoštevanje človeškega kapitala. V nadaljevanju bo predstavljen Romerjev model, povzet po Sušjanu (2002b, 19-21). Romer (1990) je izhodiščno funkcijo neoklasičnega modela rasti, Y= f(K,L,T), spremenil v dveh pogledih: Delovno silo (L) je razdelil na kvalificirano (H) in nekvalificirano (Ly): L = H + Ly (24), kjer ima H vlogo človeškega kapitala. Del človeškega kapitala je angažiran v raziskavah in razvoju (HA), drugi del pa v proizvodnjo (Hy): H = HA + Hy (25). V povezavi s to enačbo, lahko vsaka oseba posveti človeški kapital ali sektorju končnih dobrin ali sektorju raziskav. Implicitno ta formulacija zanemarja dejstvo, da sta L in H priskrbljena istočasno (Romer 1990, S85). Kapital (K) je opredeljen z naborom kapitalnih dobrin (x`) in tehnološkim znanjem (A): K = Ax` (26). Romer predpostavi, da v ekonomiji obstajajo trije sektorji: sektor raziskav uporablja človeški kapital in obstoječi nabor znanja za proizvodnjo novega znanja. Proizvaja vzorce za novo proizvodno blago. Sektor vmesnih dobrin uporablja vzorce iz sektorja raziskav in razvoja skupaj z odpovedanim proizvodom za proizvodnjo velikega števila blaga, ki je na voljo za uporabo v sektorju končnih dobrin. Sektor končnih dobrin uporablja delo, človeški kapital in

22

zbirko proizvodnega blaga, ki je na voljo za proizvodnjo končnega proizvoda. Proizvod je lahko porabljen ali shranjen kot novi kapital (Romer 1990, S79). Človeški kapital in obstoječi nabor znanja, ki se uporabljata v sektorju raziskav in razvoja, sta glavna faktorja v funkciji povečanja znanja v ekonomiji v času (dA/dt): dA/dt = f(HA, A) (27), ki jo Romer zapiše kot: dA/dt = δHAA (28), kjer je HA očitna interpretacija človeškega kapitala, zaposlenega v raziskavah, δ pa označuje stopnjo, po kateri raziskovalci (človeški kapital) prihajajo do novih znanj. Ta stopnja je konstantna. Ta enačba je sestavljena iz dveh substantivnih predpostavk in dveh funkcijskih predpostavk. Prva substantivna predpostavka je, da dovajanje več človeškega kapitala v raziskave vodi k višji stopnji proizvodnje novih vzorcev. Druga je, da večja kot je zaloga vzorcev in znanja, višja bo produktivnost delovnega inženirja v raziskavah. Dve funkcijski predpostavki sta, da je output vzorcev linearen v vsakem HA in A, ki je drug obdržan konstantno. Te predpostavke so narejene za analitično prikladnost. Linearnost v HA ni pomembna za dinamične lastnosti modela, vendar bi oslabljenje te predpostavke zahtevalo bolj podrobno specifikacijo, kako je prihodek v sektorju raziskav razdeljen med udeležence (Romer 1990, S83-S84). Linearnost v A omogoča neomejeno rast in v tem primeru je neomejena rast bolj podobna predpostavki kot rezultatu tega modela (Rogers 2003, 31). Proizvedeno znanje prodajajo podjetjem v sektorju kapitalnih dobrin, ta pa s tem in delovno silo proizvajajo proizvodno opremo (Ax`), Ax` = f(Hy, Ly, A, x`) (29). Proizvedeno blago prodajajo ali dajejo v najem sektorju končnih dobrin. Sektor končnih dobrin uporablja kvalificirano in nekvalificirano delovno silo in proizvodno opremo: Y = f(Hy, Ly, Ax`) (30). Ob predpostavki konstantnega prebivalstva mora tudi v tem modelu v ustaljenem stanju agregatni proizvod rasti (Yr) po stopnji tehnološkega napredka (Ar = (dA/dt)/A). Iz Romerjeve enačbe povečanja znanja v času dobimo: (dA/dt)/A = δHA (31). Stopnja tehnološkega napredka je odvisna od HA. Ta nam pove, da bodo hitreje rastle tiste države, ki imajo večji delež človeškega kapitala angažiranega v raziskavah in razvoju. Ker velja Yr = Ar = (dA/dt)/A in HA = H – Hy, Romer to zapiše kot:

23

Yr = δ(H – Hy) = δH – b (32), kar lahko prikažemo tudi grafično (slika 5). Naraščanje obsega, izmerjenega s celotnim človeškim kapitalom H, ima učinek širjenja stopnje rasti navzgor. Ta učinek, prikazan na sliki 5, prikazuje stopnjo rasti in količino človeškega kapitala, uporabljenega v raziskavah, kot funkcijo celotnega človeškega kapitala (Romer 1990, S95). Dokler količina človeškega kapitala v ekonomiji ne preseže določenega praga (b/δ), ni raziskav in razvoja in posledično ni tehnološkega napredka ter gospodarske rasti. Šele, ko je izpolnjen pogoj H > b/δ, se bo človeški kapital angažiral v raziskave in razvoj, v ekonomiji bo prišlo do tehnološkega napredka in ekonomija bo začela rasti.

Vir: Romer 1990, S95 3.2 AK model Ključna lastnost tega modela je odsotnost padajočih donosov kapitala. Najpogostejša različica proizvodne funkcije brez padajočih donosov je AK funkcija: y = AK (33), kjer je A pozitivna konstanta, ki odraža raven tehnologije. Svetovna odsotnost padajočih donosov je nerealistična, vendar ideja postane bolj verjetna, če gledamo na K v širšem pomenu za vključitev človeškega kapitala. Output per capita je y=AK, povprečni in marginalni produkt K pa sta konstantna na ravni A>0. Če v enačbo γk = sf(k) – (n+δ)k vnesemo f(k)/k=A, dobimo: γk = sA – (n+δ) (34).

H

g, HA

b/δ

Slika 5: Romerjev diagram

H

24

Če se vrnemo na primer ničelnega tehnološkega napredka, x=0, lahko pokažemo, da je dolgoročna rast per capita možna tudi v primeru, ko ni tehnološkega napredka. Za grafično ponazoritev (slika 6), je glavna razlika v tem, da je navzdol poševna krivulja varčevanja sf(k)/k na sliki 6 prikazana z ravno linijo sA. Amortizacijska funkcija je še vedno n+δ. Stopnja rasti (γk) je vertikalna razdalja med dvema premicama, sA in n+δ. Opisujemo primer, v katerem velja sA>(n+δ), zato tudi velja γk>0. Glede na to, da sta premici vzporedni, je stopnja γk konstantna in je neodvisna od k. Zato k vedno raste po stopnji v ustaljenem stanju, γk*=sA – (n+δ). Glede na to, da je y=AK, velja dy/dt=dk/dt v vsakem trenutku časa (Barro in Sala-i-Martin 2004, 63-68). Od kar velja c=(1-s)y, velja dc/dt=dk/dt, zaradi česar vse per capita spremenljivke v modelu vedno rastejo po enaki konstantni stopnji, ki je dana z y*=sA-(n+δ). Ekonomija opisana z AK tehnologijo lahko izključi dolgoročno per capita rast brez tehnološkega napredka. Stopnja per capita rasti je odvisna od vedenjskih dejavnikov modela, vključno z s, A in n. V nasprotju z neoklasično teorijo rasti, višja stopnja varčevanja vodi k višji stopnji dolgoročne per capita rasti, y*. Podobno temu je, če se raven tehnologije (A) izboljša enkrat za vselej. Tudi v tem primeru je stopnja dolgoročne rasti višja. Spremembe v stopnji amortizacije, δ, in rasti populacije, n, imajo prav tako trajne učinke na stopnjo per capita rasti (Barro in Sala-i-Martin 2004, 63-68). V nasprotju z neoklasično teorijo, AK formulacija ne napove absolutne ali pogojne konvergence. δ(dy/dt)/δy=0 se pojavi na vseh ravneh y. Pomislimo na skupino ekonomij, ki so si strukturno podobne v tem, da imajo enake spremenljivke a, A, n in δ. Ekonomije se razlikujejo samo v oblikah njihove začetne zaloge kapitala na osebo, k(0), zaradi česar tudi velja y(0) in c(0). Model pravi, da vsaka ekonomija raste po enaki stopnji per capita, kar kaže na odsotnost padajočih donosov. Slika 6: AK model Vir: Barro in Sala-i-Martin 2004, 64

k

sA

γk > 0 za vse k

n + δ

25

3.3 Človeški kapital Schultz je pojem »človeškega kapitala« razvil pri analizi raznih vprašanj v zvezi z gospodarsko rastjo v ameriškem gospodarstvu. Problem »reziduala« pri računanju gospodarske rasti je rešil z vpeljavo novega samostojnega proizvodnega dejavnika v proizvodno funkcijo – kakovost delovne sile – ki ga je poimenoval človeški kapital, izdatke za povečanje zaloge tega dejavnika pa naložbe v človeški kapital kot alternativo naložbam v materialne proizvodne dejavnike oziroma v fizični kapital. Pojem človeški kapital je Schultz razvil na osnovi kritike klasičnega pojmovanja posameznih oblik kapitala. Iz njegovih ugotovitev izhaja, da bi se teorija človeškega kapitala lahko razvila mnogo prej, če bi ekonomisti namesto Marshallovega ozkega sprejeli Fisherjev pojem kapitala. A. Marshall pravi, da je od vseh vrst kapitala največ vreden tisti, ki je vložen v človeška bitja, vendar pa ovrže misel, da bi se pridobljena znanja in sposobnosti ljudi vključila v merjenje bogastva oziroma kapitala nekega gospodarstva. Fisher pa vključuje človeški kapital tako v definiranje kapitala kot tudi v merjenje bogastva neke države (Bevc 1991, 23-24). Človeški kapital je v teoriji definiran kot vsota znanja, veščin in sposobnosti, ki so del vsakega posameznika. Človeški kapital je v resnici imaginarna spremenljivka, ki je ne moremo numerično izraziti. Zato uporabljamo nekatere približke kot so leta šolanja, višina plače (osebnega dohodka), število let zaposlitve. Človeški kapital je torej posebna spremenljivka, ki kakovostno oplemeniti spremenljivko, ki meri obseg delovne sile. V ekonomski analizi tako pogosto govorimo o tako imenovanem efektivnem delu, ki je neke vrste kompozitna spremenljivka – zmnožek števila delavcev in njihovega človeškega kapitala. Človeški kapital je vir proizvodnje novih idej, ki imajo to sposobnost, da postanejo del novega inovativnega proizvoda. Koliko novih idej nastane v nekem narodnem gospodarstvu, je odvisno predvsem od zaloge človeškega kapitala v določenem gospodarstvu in manj od obsega efektivnega dela. Načeloma lahko obstajata dve gospodarstvi, ki imata enak obseg efektivnega dela, vendar nimata enake zaloge človeškega kapitala. Prvo gospodarstvo ima večjo zalogo človeškega kapitala in manj delovne sile. Nasprotno ima drugo gospodarstvo več delovne sile, vendar je obseg človeškega kapitala na zaposlenega manjši. Na temelju primerjave lahko sklepamo, da bo gospodarstvo z večjo zalogo kapitala kljub enaki zalogi efektivnega dela glede na drugo gospodarstvo proizvedlo več inovativnih idej ter preko tega doseglo večji tehnološki napredek in končno višjo stopnjo rasti produktivnosti dela. Vendar opisani sklep ne drži v celoti. Napovemo lahko zgolj, da bo ekonomija z večjo zalogo človeškega kapitala postala tehnološki voditelj, ne bo pa nujno dosegla višje stopnje rasti produktivnosti. Druga ekonomija morda res nima dovolj zaledja za primerljiv obseg proizvodnje novih idej, ima pa dovolj zaloge efektivnega dela, ki je sposobno učinkovito pridobiti razvito tehnološko znanje iz države, ki je tehnološki voditelj. Govorimo o tako imenovani absorbcijski sposobnosti človeškega kapitala oziroma efektivnega dela. Če je zaloga efektivnega dela dovolj velika, lahko taka ekonomija kljub relativno manjši zalogi človeškega kapitala učinkovito kopira najsodobnejše tehnološke rešitve države inovatorke (Novak in Spaija 2008, 154-155). Današnji ekonomski uspeh podjetja ni samo rezultat obstoječega človeškega kapitala, s katerim podjetje razpolaga, ampak tudi rezultat dosežkov iz preteklosti (prav tam, 156). Če človeški kapital pozitivno vpliva na gospodarsko rast, potem bi morala empirična analiza potrditi divergenco in ne konvergence v rasti produktivnosti med sektorji narodnega gospodarstva. Če empirična analiza divergence ne

26

potrdi, lahko utemeljeno sklepamo, da v narodnem gospodarstvu obstaja problem neučinkovite zaposlenosti človeškega kapitala in problem neučinkovite porazdelitve investicij med posamezne gospodarske dejavnosti (prav tam, 159-160). Investicije v človeški kapital bodo donosnejše, in s tem večje, v naslednjih primerih (Senjur 2002, 301):

1. Mlajši ljudje bodo več investirali v človeški kapital, ker imajo daljšo življenjsko dobo, v kateri bodo pobirali sadove investicij.

2. V družbah z nižjo stopnjo smrtnosti bodo ljudje več vlagali v človeški kapital, ker je večja verjetnost preživetja in s tem višja pričakovana vrednost dohodka v obdobju n-g let.

3. Čim večja je stopnja zaposlenosti prebivalstva, torej čim večja je verjetnost vstopa ali obstanka v delovni sili, tem večje bodo investicije v človeški kapital. Zaposlitev namreč omogoča, da človeški kapital prinaša posamezniku večji dohodek.

4. Investicije v človeški kapital bodo seveda tem večje, čim nižji so neposredni in oportunitetni stroški investiranja v človeški kapital.

Tabela 1 prikazuje, da lahko z rastjo porabe fizičnega kapitala pojasnimo 56 odstotkov trendne stopnje rasti realnega četrtletnega slovenskega bruto domačega proizvoda, z rastjo porabe človeških virov 29 odstotkov in z rastjo skupne faktorske učinkovitosti 15 odstotkov rasti slovenskega bruto domačega proizvoda na četrtletni ravni. Z rastjo porabe razpoložljivih virov lahko pojasnimo 85 odstotkov gospodarske rasti – gospodarska rast je torej bila v letih 1992-2001 pretežno ekstenzivna. Tabela 1: Prispevek rasti Prispevek rasti fizičnega kapitala ≈ 56,04% Prispevek rasti človeškega kapitala ≈ 28,87% Prispevek rasti skupne faktorkse učinkovitosti ≈ 15,09%

Vir: Novak 2002 3.4 Uzawa-Lucas model Moro (2002) v svojem delu opisuje Uzawa-Lucas model, kjer je govora o dveh ekonomskih sektorjih: v prvem sektorju je output proizveden s sredstvi fizičnega kapitala in človeškega kapitala, medtem ko je v drugem sektorju človeški kapital proizveden s sredstvi človeškega kapitala. To pomeni, da proizvodnja človeškega kapitala ne vključuje fizični kapital. Model ohranja predpostavko, da je izobraževanje relativno intenzivno v človeškem kapitalu. Za pridobitev endogene rasti, v tem modelu ni potrebno, da je predstavljena kakršnakoli eksternalnost. Endogena rast je zajamčena z dejstvom, da ima človeški kapital konstantno marginalno produktivnost. V vsakem sektorju se uporabi drugačna proizvodna funkcija, ki v obeh sektorjih prikaže konstantne donose obsega, zaradi česar v ustaljenem stanju stopnje donosov ostanejo konstantne in ekonomija lahko raste s konstantno stopnjo.

27

Proizvodno funkcijo v fizičnem sektorju definiramo kot: Y = AKα(uhL)1-α (35), kjer je Y raven outputa, A je konstantna raven tehnologije, K je fizični kapital, L je delo, ki je konstantno, u (0<u<1) je frakcija delovnega časa, ki je posvečen proizvodnji. Izraz (1-u) je frakcija delovnega časa, ki je posvečen akumulaciji človeškega kapitala, h je indeks povprečne kakovosti dela, t.j. raven šolanja delavcev, zaradi česar je hL količina dela, merjena v enotah učinkovitosti in uhL je količina dela, merjena v enotah učinkovitosti zaposlitve za proizvodnjo outputa. Četudi bi lahko model prikazal endogeno rast brez pomoči kakršnekoli eksternalnosti, Lucas (1988) predstavi to v obliki povprečnega človeškega kapitala delovne sile. Povedano z drugimi besedami, takšna eksternalnost je lahko definirana kot povprečna raven šolanja delavcev. Zato je proizvodna funkcija v prvem sektorju popolna, ko velja naslednji zapis: Y = AKα(uhL)1-αha

β (36), kjer je ha

β merilo eksternalnosti. Če enačbo 36 delimo z L, dobimo: y = Akα(uh)1-αha

β (37). Funkcija akumulacije fizičnega kapitala definira neto investicije, ki so dane, če ne upoštevamo amortizacije, z razliko med proizvodnjo in porabo, to je: K = AKα(uhL)1-αha

β - C (38) ali, če vzamemo, da je L konstanten, lahko enačbo 38 zapišemo v per capita obliki: k = Akα(uh)1-αha

β – c (39), kjer razumljivost modela zahteva ha = h. V drugem sektorju je funkcija akumuliranega človeškega kapitala naslednja (Bretshger 1999, 108): Y = AKα(uH)1-α (40). Oblika uH je lahko interpretirana kot efektivna oskrba z delom, katera vsebuje kvalitativno komponento (H) in kvantitativno komponento (u). Spremenljivka L je tukaj izpuščena, kar je lahko upravičeno z dejstvom, da je produktiven prispevek samo dela zanemarljiv ali da sta H in L popolna substituta. V primeru popolnih substitutov, H obsega spremenljivko, katera je večkratnik L in tako poveča delovno silo, to je, da jo naredi bolj produktivno. Če je človeški

28

kapital v katerikoli obliki prenosljiv, ne obstaja zgornja meja za akumulacijo človeškega kapitala (prav tam, 108). Proizvodnja novega človeškega kapitala ima naslednje značilnosti: proizvodnja je odvisna od parametra tehnologije, B, ki vpliva na uspešnost proizvodnje novega človeškega kapitala, ki je zaposlen v sektorju vmesne proizvodnje, (1-u)H. Model človeškega kapitala vključuje tudi amortizacijo človeškega kapitala po stopnji dH. Dinamična oblika enačbe človeškega kapitala je naslednja: H = B(1-u)H – dHH (41). Model predpostavi, da več človeškega kapitala generira nov človeški kapital, kar bi lahko definirali kot proces izobraževanja in učenja. Gospodarstvo v per capita procesu nenehno raste in gonilna sila stabilne rasti je akumulacija človeškega kapitala. Večji kot je človeški kapital v nekem gospodarstvu, več kot je znanja, lažji je napredek oziroma lažje je še dodatno povečati človeški kapital. Model predpostavlja, da si bo ekonomija opomogla hitreje po vojni, ki je uničila večino fizičnega kapitala kot po epidemiji, ki je uničila večino človeškega kapitala (Barro in Sala-i-Martin 2004, 263).

29

4 VLOGA DRŽAVE PRI POSPEŠEVANJU RASTI Solow model gospodarske rasti ne pove veliko o vlogi države pri pospeševanju razvoja. Država mora le nadzorovati alokacijo dohodka med porabo in investicijami ter ustvarjati pogoje za pravilno delovanje tržnega mehanizma. Le-ta pa je najboljši mehanizem za optimalno alokacijo proizvodnih virov in za določanje njihovih »pravih« cen. Endogene teorije rasti, v nasprotju z neoklasično teorijo, dajejo znaten pomen vlogi države v gospodarstvu. Mnogi elementi te vloge temeljijo predvsem na koncepciji, ki jo v ekonomski teoriji imenujemo ekonomika ponudbe (supply-side ekonomika): povečanje privatnih investicij, deregulacija gospodarstva, povečanje infrastrukturnih investicij in spodbujevalna fiskalna politika na področju raziskav in razvoja ter zagotavljanje politične stabilnosti. Empirične raziskave potrjujejo, da imajo tiste države, ki vodijo svobodno tržno politiko, liberalizacijo trgovine, podpirajo zaščito lastninskih pravic, višji nivo človeškega kapitala in dosegajo višjo stopnjo gospodarske rasti. Tudi manjši obseg državne porabe lahko ima pozitiven učinek (Rihtarič 2001, 478). 4.1 Funkcija države v tržnem gospodarstvu 4.1.1 Izboljšanje učinkovitosti Že Adam Smith je spoznal, da je mogoče odlike tržnega mehanizma povsem izkoristiti le, ko imamo opraviti s popolno konkurenco (Samuelson 2002, 35). Popolna konkurenca bi veljala na trgu, če bi bili izpolnjeni štirje pogoji (Žižmond 2000, 221):

1. Na trgu je veliko število kupcev in prodajalcev, od katerih je vsak tako majhen, da ne more vplivati na ceno tega blaga s spremembo količine nabave ali prodaje.

2. Proizvodi so homogeni in jih kupci ne razlikujejo. 3. Obstaja popolna mobilnost vseh proizvodnih dejavnikov. 4. Porabniki, proizvajalci in lastniki proizvodnih dejavnikov so popolnoma informirani o

sedanjih in bodočih cenah dobrin in proizvodnih dejavnikov. Konkurenca na trgih je zaradi mnogo razlogov lahko neučinkovita. Trije najpomembnejši razlogi so nepopolna konkurenca, negativni zunanji učinki in javne dobrine. Nepopolna konkurenca se pojavi, ko lahko prodajalec ali kupec vpliva na ceno. Nepopolna konkurenca vodi v cene, ki zrastejo nad stroške in znižajo nakupe pod učinkovite ravni. Vzorec previsokih cen in prenizkih outputov je prepoznavni znak neučinkovitosti, povezanih z nepopolno konkurenco (Samuelson 2002, 35). Pogoji v določeni državi za nepopolno konkurenco in nastajanje monopolov pa so tem večji, čim bolj je gospodarstvo zaprto in čim manjše je. O monopolu govorimo, kadar zavzema en sam ponudnik dovolj velik delež v celotni prodaji, da lahko samostojno vpliva na pogoje trgovanja. Slabosti monopolov so naslednje (Kenda 2001, 34):

1. Ekstraprofit povzroča nadaljnje omejevanje ponudbe in manjšo zaposlenost od objektivno možne.

2. Znižuje družbeni standard.

30

3. Proizvodne zmogljivosti ostanejo neizrabljene, fiksni stroški so tako višji od objektivno potrebnih.

4. Monopoliziranje tehničnih iznajdb zavira njihovo prenašanje na druga področja, s tem se zavira tehnični in splošni družbeni napredek.

Zaradi teh lastnosti skuša država spodbujati konkurenco s protimonopolno zakonodajo in deregulacijo. Protimonopolno zakonodajo obravnava Zakon o varstvu konkurence, ki prepoveduje sporazume, katerih cilj je določanje cen, omejitev proizvodnje ali prodaje, razdelitev trga ali virov nabave. Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetji in špekulacije. Ukrepi za spodbujanje konkurence so lahko:

1. Razvoj fizične infrastrukture. 2. Izobraževanje in usposabljanje. 3. Raziskave in tehnični razvoj. 4. Prenos informacij in dostop do podjetja. 5. Ukrepi za pomoč pri zaposlovanju. 6. Ukrep za spodbujanje internacionalizacije. 7. Ukrep za kakovosten razvoj podjetij. 8. Ukrep za spodbujanje nastanka novih podjetij.

Druga oblika neučinkovitosti izhaja iz zunanjih učinkov. Pri negativih zunanjih učinkih je proizvodnja (ali potrošnja) določene dobrine višja od družbeno zaželene, ker tržni mehanizem ne more upoštevati dejstva, da potrošnja ali proizvodnja povečujeta stroške ali zmanjšata raven koristnosti drugim subjektom (Stanovnik 2004, 3). Državo pogosto bolj skrbijo negativni zunanji učinki. Država oblikuje predpise za nadzor zunanjih učinkov kot onesnaževanje zraka in vode, nevarnih odpadkov, škodljivih drog in hrane, radioaktivnih materialov in škode zaradi dnevnega kopa (Samuelson 2002, 36). Možnosti za delovanje proti negativnim zunanjim učinkom so naslednje (Ovin in Šlebinger 2003, 198-201):

1. Trg: s stališča ekonomistov bi bilo idealno, če bi lahko od točke v proizvodnji, ko se pojavijo negativni zunanji učinki, dalje potekala proizvodnja, ki bi uporabila škodljive snovi kot svoj input za proizvodnjo brez škodljivih stranskih učinkov. To je možno, a le v redkih primerih. Koristni so postopki, ko z reciklažo škodljive snovi ponovno vrnemo v uporabo.

2. Ocena obsega škodljive proizvodnje in odškodnina: za to izdamo posebne vavčerje, ki dajejo onesnaževalne pravice. Podjetja znotraj teh pravic uravnavajo svoje poslovanje in jih med seboj lahko tudi zamenjujejo, prodajajo in kupujejo.

3. Dogovor med onesnaževalci in oškodovanci: možno je, da obe strani dovolj simetrično zanima odprava negativnih učinkov, da se dogovorita za porazdelitev stroškov za zmanjšanje onesnaževanja.

Če delovanje gornjih mehanizmov ni mogoče, se vključi ekonomska politika. Ekonomska vsebina preprečevanja škod je ponotranjenje vseh stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji neke dobrine ali storitve. To pomeni, da podjetju odmerimo davek v višini stroškov, ki jih povzroča okolju ali družbi. Ta davek imenujemo Pigoujev davek.

31

4. Tehnološki standardi: z njimi predpišemo dovoljene količine onesnaževanja, oskrbo škodljivih snovi, uporabo škodljivih proizvodov. Kombinacija instrumentov fiskalne in monetarne politike za spodbujanje naložb:

• Investicije za zaokroževanje proizvodnega procesa (recikliranje). • Investicije za povečanje absorbcijske sposobnosti okolja (čistilne naprave za zrak…). • Investicije za spremembo modela potrošnje.

Tretja oblika neučinkovitosti so javne dobrine, ki so skrajni primer pozitivnih zunanjih učinkov. Javne dobrine so izdelki ali storitve, za katere so stroški uporabe za dodatno osebo nič in posameznikov ni mogoče izločiti iz njihove uporabe. Primeri javnih dobrin so svetilniki, izgradnja avtocest, delovanje zvezne meteorološke službe, narodna obramba in podobo (Samuelson 2002, 36). Mejni stroški oskrbe dodatnega posameznika so enaki nič. Kot torej velja MC=0, je optimalno cenovno pravilo P=MC=0 (Stanovnik 2004, 2). Vlada v povezavi s tem skuša spodbujati koristne dejavnosti. 4.1.2 Spodbujanje pravičnosti Argument za takšno obravnavanje je dejstvo, da posamezniki nimajo enakih pogojev na trgu dela. Znano je, da si nekateri poklici z različnimi prijemi zagotavljajo oziroma prejemajo nepravično visoke dohodke; nadalje, nekateri posamezniki si želijo zaposlitve, a je ne najdejo; nekateri posamezniki imajo prirojene ali pridobljene hendikepe. To je le nekaj razlogov zakaj je razdelitev dohodka potrebna (Stanovnik 2004, 226). Kakšno orodje lahko vlada uporabi za zmanjšanje neenakosti v dohodku? Prvič, vpelje progresivne davke, ki tiste z velikim dohodkom obdavčijo po višjih davčnih stopnjah kot tiste z majhnim. Lastnikom lahko naloži večje davke na premoženje ali na dediščino. Zvezni davek na dohodek (dohodnina) in davki na dediščino so zgledi takega prerazdelitvenega napredujočega obdavčevanja. Drugič, ker nizke davčne stopnje tistim, ki sploh nimajo dohodka, nič ne koristijo, lahko vlade uvedejo transferna plačila, ki so denarna izplačila. Danes takšna plačila vključujejo pomoč ostarelim, slepim, invalidom. Vlade včasih subvencionirajo potrošnjo nizkih dohodkovnih skupin z boni za hrano, cenenimi stanovanji in subvencionirano medicinsko oskrbo (Samuelson 2002, 37-38). Vsi dohodkovni viri, ki so predmet davčne obravnave, to je obdavčljivi z dohodnino, so v Sloveniji naslednji: osebni prejemki, dohodki iz kmetijstva, dohodki iz zasebne dejavnosti, kapitalski dobički, dohodki od premoženja in dohodki od premoženjskih pravic. Skupino osebni prejemki sestavljajo plače, različna nadomestila plač, pokojnine, nagrade, prejemki na podlagi pogodbe o delu. Pri vsakem od teh virov se posebej in natančno navede kateri znesek predstavlja dohodek, ki je predmet davčne obravnave. Med dohodke, ki so predmet davčne obravnave, se v večini držav ne prištevajo različni socialni transferi, zlasti socialne pomoči, v našem sistemu dohodnine tudi obrestni na bančne vloge. Za dohodkovne vire, ki so izpuščeni, uporabljamo izraz izvzeti dohodek oziroma oprostitve (Stanovnik 2004, 87-88).

32

V Sloveniji je stopnja davka od prometa nepremičnin dva procenta prodajne cene, stopnja davka od prometa vrednostnih papirjev pa 0,1 odstotek. Slovenija nima letnega davka na neto premoženje, vendar ima redni letni davek na nepremičnine. Obdavčene so stavbe, ki imajo površino nad 160 m2, vikendi in plovila nad 8 metrov dolžine. Učinki premoženjskih davkov naj bi bili skromni na bodoče varčevanje, saj je osnova za letni davek na premoženje kumulirano varčevanje iz preteklosti. Premoženje daje varnost, možnost sposojanja, moč. Vendar dve osebi z enakim dohodkom, vendar različnim premoženjem, nimata enake sposobnosti obdavčitve. 4.1.3 Ohranjanje makroekonomske stabilnosti in rasti Visoka inflacija in brezposelnost ter počasna ekonomska rast so makroekonomski problemi, ki jih država skuša reševati s stabilizacijo in spodbujanjem rasti. Država lahko nastalo stanje stabilizira z monetarno in fiskalno politiko, rast pa lahko spodbuja z naložbami v izobraževanje in povečanjem narodne stopnje varčevanja z zmanjšanjem proračunskih primanjkljajev. Fiskalna politika predstavlja vpliv države (vlade) na agregatno povpraševanje. Vlada določa in spreminja agregatno potrošnjo. Direktno je to moč storiti s spreminjanjem državnih izdatkov za proizvode in storitve. Indirekten način pa je, da spreminjamo razpoložljivi dohodek ekonomskih subjektov s spreminjanjem višine davkov ali pa transferjev. Osrednji makroekonomski agregat fiskalne politike je dohodek (Kračun 1998, 167). Pri svojem ukrepanju vlada uporablja instrumente fiskalne politike, ki jih delimo na instrumente proračunskih prihodkov in instrumente proračunskih izdatkov. Instrumente proračunskih prihodkov sestavljajo davki, carine, prispevki in transferji iz tujine. Davke lahko razdelimo na direktne, ki jih pobirajo od dohodkov gospodinjstev in podjetji ter jih imenujemo tudi dohodnine, in indirektne davke, ki so povezani s proizvodnjo, nakupom ali uporabo proizvodnih storitev. Najbolj znan je prometni davek. Transferji iz tujine predstavljajo dobljeno mednarodno pomoč, ki se razporeja iz proračuna, to je državne blagajne (Ovin in Šlebinger 2003, 120). Instrumenti proračunskih izdatkov so instrumenti, s katerimi urejamo trošenje proračunskih sredstev. Te instrumente sestavljajo izdatki za nakup proizvodov in storitev, državne investicije, transferji prebivalstvu in podjetjem, državne rezerve in transferji tujini. Državne investicije so namenjene predvsem gospodarski in prometni infrastrukturi. Transferji pomenijo solidarnostno pomoč prebivalstvu z nizkimi dohodki in podjetjem za premostitev finančnih težav pri strukturiranju in pri poslovanju ter pomoč slabše razvitim državam. Izdatki za državne rezerve so namenjeni financiranju strateških in tržnih rezerv najpomembnejših proizvodov. Transferji v tujino pomenijo proračunsko pomoč drugim državam. K instrumentom fiskalne politike prištevamo tudi saldo državnega proračuna, ki pa ni nujno zmeraj izenačen (Kračun 1998, 159). Instrumente monetarne politike uporabljajo pri svojem ukrepanju centralne banke in poslovne banke. Slednje poslujejo s prebivalstvom in gospodarstvom po komercialnih načelih in to v okvirjih, ki jih določa in spreminja centralna banka. Instrumente monetarne politike sestavljajo krediti, operacije na trgu vrednostnih papirjev, obrestna mera in kontrola finančnega poslovanja. Banke kredite dajejo ali pa jih najemajo pri prebivalstvu, podjetjih in v tujini.

33

Operacije na trgu vrednostnih papirjev sestavljata prodaja in nakup dolgoročnih in kratkoročnih obveznic države. S tem spreminja centralna banka obseg kreditiranja države in količino denarja v obtoku. Kontrola finančnega poslovanja obsega kontrolo izdajanja vrednostnih papirjev, kontrolo zadolževanja lokalnih oblasti in državnih podjetji in kontrolo drugih finančnih institucij (Kračun 1998, 159). Kot je že omenjeno, sta visoka inflacija in brezposelnost makroekonomska problema, ki ju država skuša reševati s stabilizacijsko makroekonomsko politiko. Stopnja inflacije je definirana kot stopnja rasti ravni cen. Obraten pojav od inflacije je deflacija, ki pomeni znižanje ravni cen. Dezinflacija pa pomeni znižanje stopnje inflacije. Vzroki za nastanek inflacije so inflacijska inercija, inflacija povpraševanja in stroškovna inflacija. Če je inflacija inercijska, to pomeni, da obstaja na svoji dotedanji ravni, dokler je ne spremeni neki ekonomski šok. Če agregatno povpraševanje hitro raste in preseže produktivni potencial gospodarstva, bodo cene pričele naraščati, vrednost denarja pa padati. Preveč denarja išče torej premajhno količino blaga. Govorimo o inflaciji povpraševanja. O stroškovni inflaciji govorimo, ko stroški povzročajo rast cen ob visoki brezposelnosti in slabi izkoriščenosti kapacitet. Nominalni stroški lahko naraščajo zaradi povečanja cen proizvodnih faktorjev in/ali zaradi povečanja uvoznih cen. Če je povišanje cen enakih faktorjev kompenzirano s povišanjem cen drugih, ne pride do stroškovne inflacije. Eden najpomembnejših vzrokov stroškovne inflacije je naraščanje plač. Kjer so sindikati močni, utegnejo izsiliti naraščanje plač, četudi za to ni pogojev. Povišanje plač uspevajo posledično doseči tudi delavci v sindikalno neorganiziranih sektorjih. To pomeni, da pride do inflacije zaradi pritiskov delavcev na povišanje plač (prav tam, 129-133). Stopnja brezposelnosti je merilo uspeha makroekonomske politike. Brezposelnost je opredeljena kot število ljudi nad določeno starostjo, ki so brez dela, so tekoče na razpolago za delo in iščejo delo v proučevanem razdobju. Da se oseba šteje kot brezposelna, morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji (Senjur 2001, 143). Ločimo tri vrste brezposelnosti. Frikcijska brezposelnost nastaja zaradi stalnega gibanja prebivalstva med posameznimi regijami in/ali iskanja nove zaposlitve. Frikcijska brezposelnost se lahko obravnava kot začasna ali prostovoljna brezposelnost. Strukturna brezposelnost se pojavi ob neskladjih med ponudbo in povpraševanjem po delavcih. Do njih pride, kadar se povpraševanje po neki vrsti povečuje, po drugi pa zmanjšuje, ponudba pa se ne more hitro prilagoditi. To je posledica različnih stopenj rasti posameznih sektorjev. Ciklična brezposelnost se pojavi, ko je celotno povpraševanje po delu nizko. To se dogaja v času gospodarskih recesij, ko družbeni produkt in celotno trošenje upadata. Tudi ta brezposelnost je neprostovoljna (Kračun 1998, 113) Naravna stopnja brezposelnosti je povezana z inflacijo. Zelo nizka stopnja brezposelnosti namreč povzroča pospešitev inflacije. Če je dejanska stopnja brezposelnosti nižja od naravne, povzroči pritiske na trgu dela in blaga z naraščanjem plač in cen, torej z inflacijo. Naravna stopnja brezposelnosti ni enaka nič. Država lahko prispeva k zmanjšanju naravne stopnje brezposelnosti z organizacijo javnih del, ki jih financira vlada, z zmanjšano socialno podporo, z zmanjšanjem davkov, z organizirano boljšo informiranostjo in da omogoči prekvalifikacijo delovne sile.

34

Zvezo med inflacijo in brezposelnostjo lahko pojasnimo s Phillipsovo krivuljo. Kot smo že prej zapisali, se inflacija zmanjša na račun večje brezposelnosti, kar pomeni, da sta v inverzni obliki. To tudi prikazuje kratkoročna Phillipsova krivulja. Ko se stopnja rasti količine denarja poveča (monetarna ekspanzija), se zniža obrestna mera, kar prispeva k višanju investicij in porabe. Večja proizvodnja zahteva večanje zaposlenosti. Na kratek rok delavci niso popolnoma informirani, zato dojemajo rast nominalnih plač kot rast realnih, zaradi česar so pripravljeni več delati. Proizvajalci dobrin pa dojemajo rast cen dobrin kot rast realnih cen, zato so pripravljeni več proizvajati. Na dolgi rok se ekonomski subjekti pravilno informirajo in ugotovijo, da je presežna denarna masa absorbirala v rast nominalnih cen in nominalnih plač. Če želimo znižati stopnjo inflacije, mora priti do monetarne restrikcije, kar pomeni, da se stopnja rasti količine denarja v obtoku zmanjša. Pride do pritiska na prodajne cene in na kratek rok dojemajo delavci zniževanje nominalnih plač kot zniževanje realih, zaradi česar se zmanjša njihova pripravljenost do dela. Proizvajalci dobrin dojemajo znižanje nominalnih cen kot znižanje realnih, zaradi česar proizvajajo in zaposlujejo manj. Ekonomske politiki ni mogoče voditi samo na podlagi Phillipsove krivulje, ker se je pokazalo, da je zveza med inflacijo in brezposelnostjo nestabilna (Samuelson 2002, str. 590). Manj denarja bo odpravilo inflacijo, ne da bi se zato dolgoročno povečala brezposelnost. Več denarja bo inflacijo povečalo, ne da bi se dolgoročno brezposelnost zmanjšala (Kračun 1998, 140). Ključno vprašanje vsake države, ki se spopada z zniževanjem inflacije, je, kako znižati inflacijo čim ceneje. Razprava o stroških dezinflacije uporablja koncept stopnje žrtvovanja. Stopnja žrtvovanja je razmerje med kumulativo odstotnih izgub družbenega proizvoda in zmanjšanja inflacijske stopnje (Senjur 2001, 396). Država lahko prav tako inflacijo zniža s strogim nadzorom cen in plač, vendar je problem nadzora cen ta, da mora nujno biti povezan z ukrepi za zniževanje stroškov v nadzorovanih sektorjih. V nasprotnem primeru se v teh dejavnostih pojavijo izgube, ki jih je treba financirati iz proračuna ali pa z velikim porastom cen, kar je lahko nenehna grožnja inflaciji. Za zbijanje inflacijskih pričakovanj obstajata dve temeljni strategiji: gradualizem in šok terapija. V obeh pristopih se vlada odloči postopno zmanjševati povpraševanje. S tem doseže zmanjšanje inflacije ob zmanjšanju cen in zmanjšanju proizvoda v najbolj kritičnem obdobju stabilizacije. Razlika med obema strategijama je v prvi vrsti v zmanjšanju proizvodnje. Pri strategiji gradualizma imamo opraviti z manjšo izgubo proizvodnje, pri strategiji šoka pa je ta bistveno večja. Obstaja še ena razlika med tema dvema strategijama, ki govori v prid strategiji šoka, saj le ta ne omogoča, da se ekonomski subjekti prilagajajo ekonomski politiki tako, da prenašajo stroške stabilizacije na druge udeležence (Ovin in Šlebinger 2003, 80-81). Če izhajajmo iz tega, da je inflacija vedno monetarni fenomen, pridemo do zaključka, da zanjo ne more nositi odgovornosti nihče drug razen ECB (Evropska centralna banka). Prednostni cilj ECB je zagotavljati stabilnost cen. Stabilnost cen je ena izmed Maastrichtskih kriterijev, ki pravi, da stopnja inflacije ne sme za več kot 1,5 odstotne točke presegati povprečja stopnje inflacije tretjih držav članic Evropske unije z najboljšo stabilnostjo cen. Cilj stabilnosti cen je usmerjen v generalno raven cen v ekonomiji, ki nakazuje na izogibanje dolgotrajni inflaciji in deflaciji. Stabilnost cen prispeva k doseganju visoke ravni gospodarstva in zaposlenosti z (ECB 2009):

35

1. Izpopolnjevanjem preglednosti cenovnih mehanizmov. Ljudje lahko prepoznajo spremembe v relativnih cenah (to je cenah med različnimi dobrinami), brez da bi bili zmedeni s cenami na celotni cenovni ravni. To jim omogoči dobro informirano porabo in odločitve o investiranju in bolj učinkovito dodeljevanje virov.

2. Zmanjšanjem inflacijsko tvegane premije v obrestnih merah. To zmanjšuje dejanske obrestne mere in poveča spodbude za investiranje.

3. Izogibanjem neuspešne dejavnosti zoper odklonilnega vpliva inflacije in deflacije, 4. Zmanjševanjem inflacije in deflacije, kateri lahko razburita vpliv na gospodarsko

obnašanje davkov in socialno varstvenega sistema. 5. Onemogočanjem samovoljne prerazdelitve bogastva in dohodka kot rezultat

nepričakovane inflacije ali deflacije. Dolgoročno centralna banka lahko prispeva k naraščanju potencialne rasti z ohranitvijo okolja stabilnosti cen, vendar ne more izboljšati gospodarske rasti z razširitvijo dobave denarja ali da kratkoročno obdrži obrestno mero na ravni neskladnosti s stabilnostjo cen. Vpliva lahko na generalno raven cen. Dolgotrajna obdobja visoke inflacije so tipično združena z visoko denarno rastjo. Medtem, ko drugi faktorji lahko vplivajo na razvoj cen čez krajša obdobja, so lahko skozi čas njihovi vplivi odmaknjeni s spremembami v denarni politiki. Država želi počasno rast gospodarstva pospešiti z naložbami v izobraževanje ali povečati varčevanje z zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja. Proračunski primanjkljaj nastane, ko so javni izdatki večji od javnih prihodkov. Za razumevanje kako proračunski primanjkljaj vpliva na dohodek, bomo najprej predstavili razmerja med posameznimi agregati, ki sestavljajo dohodek, kar bomo povzeli po Kračunu (1998, 166-167). Razpoložljivi dohodek (Yd) dobimo, ko od celotnega dohodka (Y) odštejemo davke (T). Torej velja: Yd = Y – T (42). Razpoložljivi dohodek razpade na osebno porabo (C) in varčevanje (S), zaradi česar velja: Yd = C + S (43). Če združimo obe enačbi, dobimo naslednjo sestavo celotnega dohodka Y = C + S + T (44). Strukturo dohodka lahko prikažemo s stališča potrošnje. Upoštevajmo, da je varčevanje namenjeno investicijski potrošnji (I), zato velja S=I. Davki (T) kot odhodki proračuna omogočajo proračunske izdatke (G), zaradi česar velja G=T. Enačbo dohodka glede na strukturo potrošnje torej zapišemo: Y = C + I + G (45).

36

Izenačimo desne strani enačb in dobimo: C + I + G = C + S + T (46). Iz česar dobimo: I + G = S + T (47). V tem primeru govorimo o ravnovesju med neporabniškimi komponentami planiranih izdatkov (I + G) in med neporabljenim delom dohodka (S + T). Kadar vlada vpliva na povečanje levega dela enačbe, govorimo o »injekcijah«, ko povečuje desni del enačbe pa o restrikcijah. Pomembna je tudi inačica enačbe: G – T = S – I (48). Na levi strani enačbe imamo saldo proračuna. Kadar bodo davki presegali proračunske izdatke (G<T), bomo govorili o proračunskem presežku. Kadar imamo obratno situacijo, torej da proračunski izdatki presegajo davke (G>T), bomo govorili o proračunskem primanjkljaju. Če se želimo izogniti deficitu, bomo morali povečati domače varčevanje ali zmanjšati investicije. Če država poveča davke, se zmanjša razpoložljivi dohodek in s tem potrošnja. Ljudje zaradi tega več varčujejo, vendar se v tem primeru zmanjša tudi varčevanje. Država pa lahko financira svoj proračunski primanjkljaj na več načinov. Državna zakladnica je agencija države, ki zbira državne prihodke in opravlja plačila za državo. Država ima odprt račun pri centralni banki in z njim upravlja zakladnica. Za financiranje proračunskega primanjkljaja državna zakladnica zagotovi denar za plačilo javnih izdatkov z izdajo obveznic. Potencialni kupci le teh so tujci, domača gospodinjstva in podjetja, domači bančni sektor in centralna banka. Ko zakladnica financira svoj deficit s sposojanjem od javnosti, se ukvarja z dolžniškim financiranjem. Kadar si zakladnica sposoja od centralne banke, da bi financirala deficit, se ukvarja z denarnim financiranjem (Senjur 2001, 215). Pri državah na prehodu moramo ločiti še eno, prav posebno obliko zadolževanja. To je prisilno posojanje prebivalstva javnemu sektorju. Osnovna oblika takšnega prisilnega posojanja so zaostanki pri izplačilih (Stanovnik 2004, 263). Kratkoročno primeren način financiranja, a breme za bodoče generacije, je zadolževanje države v tujini. Pri tej obliki financiranja proračunskega primanjkljaja lahko država zaide v resne težave in nezmožnost plačevanja dolga. Država lahko pospešuje gospodarsko rast tudi z naložbami v izobraževanje. Iz proračuna Republike Slovenije se za izvajanje izobraževanja v letu 2009 zagotovi 42.152.645 evrov, od tega pri proračunskem porabniku Ministrstvu za šolstvo in šport 16.680.250 evrov, pri proračunskem porabniku Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pa 25.472.395 evrov. V primerjavi s preteklim letom je Ministrstvo za šolstvo in šport svoj delež sredstev povečalo za 19,7 procenta, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa za 15,5%, zlasti za splošno izobraževanje odraslih oziroma pripravljanje brezposelnih na zaposlitev. Trendi

37

gibanja brezposelnih se po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ponovno zvišujejo, kar se odraža na namenskih sredstvih, namenjenih za pospeševanje vključevanja v programe informiranja, svetovanja, usposabljanja in izobraževanja za zaposljivost in zaposlitev brezposelnih oseb ter usposabljanju in izobraževanju zaposlenih oseb. 4.2 Optimalno razmerje med državo in gospodarsko rastjo Optimalno razmerje med državo in gospodarsko rastjo je poskušal opredeliti R. J. Barro (1995). Povečanje državne porabe povečuje gospodarsko rast na prebivalca, dokler ne dosežemo optimalnega obsega državne porabe, nato pa to povečanje gospodarsko rast zmanjšuje, saj je učinek obdavčenja in neučinkovitosti državnega poseganja v gospodarstvo močnejši od produktivnega učinka državnih investicij. Ko namreč državni vpliv preseže določeni delež skupne končne porabe v narodnem gospodarstvu, zavre podjetniško iniciativo ter zmanjša fleksibilnost gospodarskih osebkov. Oboje pa je v sodobnih razmerah najpomembnejši vir gospodarske rasti in blaginje. Z rastjo deleža porabe se najprej gospodarska rast povečuje, doseže maksimum in nato upada. Učinek povečanja javnih investicij na gospodarsko rast je odvisen od relativne mejne produktivnosti privatnega kapitala v primerjavi z javnim kapitalom. Povečanje javnih investicij bo vplivalo na povečanje stopnje gospodarske rasti, če bo mejna produktivnost javnega kapitala presegla mejno produktivnost privatnega kapitala, in obratno. Nekatere analize dokazujejo, da povečanje davčnih stopenj zmanjšuje gospodarsko rast. To pomeni, da bo povečanje javnega kapitala, ki je običajno financirano s povečanjem davčnih stopenj, stimuliralo gospodarsko rast le v primeru, če bo produktivni vpliv javnega kapitala presegal negativni vpliv obdavčenja. Med javnim kapitalom in gospodarsko rastjo namreč ne obstaja linearna zveza (Rihtarič 2001, 482-483). 4.3 »Rent-seeking« in državna korupcija »Rent-seeking« dejavnosti so dejavnosti, ki jih povzroča ekonomska neučinkovitost. Te dejavnosti živijo od prerazdelitve bogastva in ne od ustvarjanja novega. Podjetja tekmujejo med seboj, da bi pri oblasteh dosegla posebne ugodnosti. Talentirani ljudje se zaposlijo v tistih dejavnostih, ki jim prinaša najvišji donos. Če je ta višji v »rent-seeking« dejavnostih (državna uprava, vojska, cerkev), se bo človeški kapital prelil v »rent-seeking« sektor namesto v produktivnega. Determinanti atraktivnosti posameznih dejavnosti za talentirane ljudi sta velikost trga in intenzivnost zmanjšujočih se donosov. Čim hitreje le ti upadajo, tem manj so dejavnosti zanimive za talente. Če je trg v državi velik in če ljudje brez problemov organizirajo podjetja ter obdržijo zaslužen dobiček, tem več talentov se bo vključilo v podjetništvo in obratno. Ljudje se bodo pridružili »rent-seeking« dejavnostim, če jim te dejavnosti ponujajo višje nagrade. Če talentirani ljudje postanejo podjetniki, bo to pozitivno vplivalo na tehnološki napredek, povečanje produktivnosti in gospodarsko rast. Če pa postanejo »rent-seeking« prejemniki dohodkov, prihaja večina njihovih privatnih donosov iz naslova prerazdelitve dohodka in ne iz novo ustvarjenega. Če »rent-seeking« sektor ponuja spodobnim ljudem višje donose kakor produktivni, bosta nacionalni dohodek in gospodarska rast manjša od potencialno možnega (Rihtarič 2001, 481). Vidimo, da so »rent-seeking« dejavnosti za gospodarsko rast, nivo dohodka, stopnjo inovacij, tehnološki napredek zavirajoče, medtem ko je alokacija talentov v podjetništvo dobra za gospodarsko rast.

38

»Rent-seeking« lahko razdelimo na privatni, ki ima obliko kraje, nezakonitega posnemanja in ostalih oblik transferjev med privatnimi osebki in na javni, ki ga predstavlja redistribucija dohodka in premoženja iz privatnega v državni sektor, kot so davki, državna birokracija, korupcija, politični lobiji in podobno. Javni »rent-seeking« je še posebej škodljiv za inovativnost gospodarstva, saj inovatorji potrebujejo državne dobrine, kot so dovoljenja, licence, uvozne kvote veliko bolj, kot že uveljavljeni proizvajalci (Rihtarič 2001, 482). Novi proizvajalci so bolj občutljivi na javni »rent-seeking« iz naslednjih razlogov (Schleifer 1998):

1. Inovatorji še nimajo lobijev in niso del državnih elit, medtem ko so že uveljavljeni proizvajalci pogosto del strukturne oblasti.

2. Inovatorji so pogosto v likvidnostnih težavah in imajo težji dostop do finančnih sredstev kot že uveljavljeni proizvajalci.

3. Inovativni projekti so dolgoročne narave in zato povezani s tveganjem. Če projekt uspe, si del donosa prilasti »rent-seeking«, če projekt propade, nosi stroške inovator oziroma investitor.

Problem predstavlja tudi korupcija. Korupcija se lahko izvaja v državnem in privatnem sektorju, v politiki, v gospodarstvu, torej povsod, kjer dejanje korupcije prinaša korist obema udeležencema. Državna korupcija pomeni, da državni uradniki prodajajo državne dobrine za svojo osebno korist. Države z velikim javnim sektorjem naj bi dosegale višji nivo korupcije, vendar pa ni velikost javnega sektorja faktor, ki bi povzročal večjo stopnjo korupcije. Razlogi za nastanek korupcije so naslednji (Sullivan 2004, 6):

1. Nejasni, kompleksni, spreminjajoči se zakoni in predpisi. 2. Pomanjkanje transparentnosti in odgovornosti. 3. Politični prispevki. 4. Nizke plače javnih uslužbencev. 5. Neustrezno, nezadostno in nepravično uveljavljanje zakonov in predpisov. 6. Prešibko kaznovanje prekrškov. 7. Nepravilno razporejanje resursov. 8. Pospeševanje napačne usmeritve, pasivne politike in pravil. 9. Zniževanje konkurence in učinkovitosti. 10. Nižje investicijske ravni. 11. Zniževanje proračunskih prihodkov za osnovne storitve in dobrine. 12. Zniževanje stopnje rasti. 13. Zniževanje produktivnosti in odvračanje inovacij. 14. Povečanje stroškov poslovanja. 15. Zniževanje števila zaposlenih v privatnem sektorju. 16. Zniževanje pomena pravnega sistema. 17. Povečanje revščine in neenakosti. 18. Oviranje demokratičnih, tržno orientiranih reform. 19. Povečanje politične nestabilnosti.

39

Samo ekonomska in politična konkurenca lahko zmanjša nivo korupcije. Če različne ustanove tekmujejo med seboj v ponudbi istih storitev, se bo korupcija zmanjšala. Podobno politična konkurenca zmanjšuje tajnost korupcije in poskrbi za decentralizacijo politične moči. 4.4 Strukturna politika Izobraževanje, zdravstvo, energetika, demografsko ogrožene regije niso področja, kjer bi veljali tako imenovani globalni ukrepi ekonomske politike. Ker z ukrepi v teh dejavnostih posegamo v strukturo gospodarstva, imenujemo tako ukrepanje s skupnim imenom strukturna politika. Pri strukturni politiki prevladujejo vnaprejšnji ukrepi (ex ante) (Ovin in Šlebinger 2003, 184). Strukturna politika se izvaja na področju celotne Evropske unije. Namen obstoja te politike je zmanjševanje razlik v gospodarski razvitosti med regijami Evropske unije oziroma omogočanje enakih možnosti razvoja. Glavna pokazatelja stopnje razvitosti sta višina bruto družbenega proizvoda (BDP) in stopnja brezposelnosti. Pri izvajanju regionalne politike na evropski ravni sodelujejo tako institucije Evropske unije, kot tudi nacionalne, regionalne in lokalne oblasti. S tem je zagotovljeno sodelovanje na vseh ravneh, predvsem tistih, ki se neposredno spopadajo s težavami. Vloga Evropske unije pri regionalni politiki ni omejena zgolj na posredovanje finančnih sredstev; Evropska komisija v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi partnerji opredeljuje posamezne razvojne cilje, ki se nato upoštevajo pri prijavi projektov oziroma pisanju programskih dokumentov (GZS 2009). Tretjina sredstev iz evropskega proračuna je namenjenih za izvajanje in uresničevanje kohezijskih ciljev Evropske unije. Strukturno politiko sestavljajo štirje skladi (prav tam 2009):

1. Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR). 2. Evropski socialni sklad (ESS). 3. Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR). 4. Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS).

K navedenim skladom spadajo še štiri pobude, ki delujejo na področjih, ki so posebej opredeljeni kot problem, ki zadeva celotno Unijo. Vsaka pobuda deluje v okviru enega od zgoraj navedenih skladov (prav tam 2009).

• Interreg III • Equal • Leader + • Urban II

Dokument, ki opredeljuje porabo strukturnih sredstev v Republiki Sloveniji, je Enotni programski dokument.

Posebni sklad, ki deluje v okviru regionalne politikeustanovljen za pomoč regijam oziroinfrastrukture. Sredstva tega sklada se namenjajo sofinanciranju projektov s podrotransporta. Z novo finančno perspektivo 2007sklad preoblikoval v Evropski kmetijski sklad za razvoj podežestrukturnih skladov za obdobje 2007izpod okrilja Strukturnih skladov prenesla pod okrilje skupne kmetijske politike in skupne ribiške politike. Grafikon 1: Delež glede na pravice porabe finan

Vir: Služba vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko Iz grafikona 1 je razvidno, da je bilo najveOperativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, najmanj oziroma niOperativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Vidimo, da sredstva, ki bi morala biti povrnjena pri vseh treh Operativnih programih, dosegajo nizek desredstev je bilo dodeljenih Operativnemu programu razvoja

0

20

40

60

80

100

120

OP krepitve

regionalnih

razvojnih

potencialov

OP razvoja

človveških virov

104,6

54,2

86,1 83,077,9

25,0

2,2

40

Posebni sklad, ki deluje v okviru regionalne politike, je tudi Kohezijski sklad, ki je bil regijam oziroma državam, ki morajo nameniti velik del sredstev razvoju

astrukture. Sredstva tega sklada se namenjajo sofinanciranju projektov s podro

no perspektivo 2007-2013 se je Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad preoblikoval v Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP). Reforma strukturnih skladov za obdobje 2007-2013 je EKUJS IN FIUR ne samo preoblikovala, ampak izpod okrilja Strukturnih skladov prenesla pod okrilje skupne kmetijske politike in skupne

glede na pravice porabe finančnih sredstev v obdobju 2007

Vir: Služba vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko

Iz grafikona 1 je razvidno, da je bilo največ sredstev v obdobju 2007-2008 razpisanih za Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, najmanj oziroma niOperativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Vidimo, da sredstva, ki bi morala biti povrnjena pri vseh treh Operativnih programih, dosegajo nizek desredstev je bilo dodeljenih Operativnemu programu razvoja človeških virov.

OP razvoja

človveških virov

OP razvoja

okoljske in

prometne

infrastrukture

0,0

83,0 82,772,8

28,4

3,3

14,3

1,3

13,7

Razpisana sredstva

Dodeljena sredstva

Podpisane pogodbe

Izplačana sredstva

Povrnjena sredstva

je tudi Kohezijski sklad, ki je bil velik del sredstev razvoju

astrukture. Sredstva tega sklada se namenjajo sofinanciranju projektov s področja okolja in

2013 se je Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni lja (EKSRP). Reforma

2013 je EKUJS IN FIUR ne samo preoblikovala, ampak izpod okrilja Strukturnih skladov prenesla pod okrilje skupne kmetijske politike in skupne

nih sredstev v obdobju 2007-2008

Vir: Služba vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko 2009

2008 razpisanih za Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, najmanj oziroma nič pa za Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Vidimo, da sredstva, ki bi morala biti povrnjena pri vseh treh Operativnih programih, dosegajo nizek delež. Največ

Razpisana sredstva

Dodeljena sredstva

Podpisane pogodbe

Izplačana sredstva

Povrnjena sredstva

Grafikon 2: Pravice porabe finan

Vir: Služba vlade Republike Slovenije za lokalno Grafikon 2 nam prikazuje, da ima pravico najveOperativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialovevrov. Operativni program razvoja 290,6 milijonov evrov, Operativni program okoljske in prometne infrastrukture pa 290,4 milijonov evrov. 4.4.1 Evropski strukturni skladi 4.4.1.1 Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) Evropski sklad za regionalni razvoj je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije ter pomoči pri opravljanju največjih razvojnih neravnovesji v regijah Skupnosti. ESRR prispeva k zmanjševanju vrzeli med stopnjami razvitosti razlimožnostmi, vključno s podeželskimi in mestnimi obmoobmočja z geografskimi in naravnimi ovirami, kot so otoki, gorska obmoobmočja in mejne regije. ESRR je bil ustanovljen leta 1975samoupravo in regionalno politiko 2009) Slovenija je za obdobje 2007-2013 pripravila dva operativna programa:

• Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov (OP RR) in• Operativni program razvoja okoljske in prometne

V OP RR je določen razvojni naiz ESRR. Iz samega naslova operativnega programa je razvidno, da je prvovrstno usmerjen v krepitev razvojnih možnosti, s ciljem spodbujanzmanjševanja razvojnih razlik med slovenskimi regijami. Razvojne spodbude so namenjene za projekte splošne infrastrukture, inovacij in investicij, s poudarkom na konkuren

290,6

290,4

41

: Pravice porabe finančnih sredstev v obdobju 2007-2008 v mio

Vir: Služba vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko

Grafikon 2 nam prikazuje, da ima pravico največ sredstev v obdobju 2007Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, in sicer kar 708,2 milijona evrov. Operativni program razvoja človeških virov ima v obdobju 2007-2008 pravico porabiti 290,6 milijonov evrov, Operativni program okoljske in prometne infrastrukture pa 290,4

Evropski strukturni skladi

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR)

ad za regionalni razvoj je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije ter i pri opravljanju največjih razvojnih neravnovesji v regijah Skupnosti. ESRR prispeva k

zmanjševanju vrzeli med stopnjami razvitosti različnih regij. Gre za regije z najbono s podeželskimi in mestnimi območji, nazadujoče industrijske regije,

ja z geografskimi in naravnimi ovirami, kot so otoki, gorska območja, redko poseljena ja in mejne regije. ESRR je bil ustanovljen leta 1975 (Služba vlade RS za lokalno

samoupravo in regionalno politiko 2009).

2013 pripravila dva operativna programa:

Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov (OP RR) inOperativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI).

en razvojni načrt Slovenije. OP RR predstavlja podlago za čiz ESRR. Iz samega naslova operativnega programa je razvidno, da je prvovrstno usmerjen v krepitev razvojnih možnosti, s ciljem spodbujanja konkurenčnosti celotnega gospodarstva in zmanjševanja razvojnih razlik med slovenskimi regijami. Razvojne spodbude so namenjene za projekte splošne infrastrukture, inovacij in investicij, s poudarkom na konkuren

708,2

OP krepitve regionalnih

razvojnih potencialov

OP razvoja človveških virov

OP razvoja okoljske in

prometne infrastrukture

2008 v mio. evrov

samoupravo in regionalno politiko 2009

sredstev v obdobju 2007-2008 porabiti in sicer kar 708,2 milijona

2008 pravico porabiti 290,6 milijonov evrov, Operativni program okoljske in prometne infrastrukture pa 290,4

ad za regionalni razvoj je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije ter jih razvojnih neravnovesji v regijah Skupnosti. ESRR prispeva k

nih regij. Gre za regije z najbolj omejenimi e industrijske regije, čja, redko poseljena

ba vlade RS za lokalno

Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov (OP RR) in infrastrukture (OP ROPI).

rt Slovenije. OP RR predstavlja podlago za črpanje sredstev iz ESRR. Iz samega naslova operativnega programa je razvidno, da je prvovrstno usmerjen v

nosti celotnega gospodarstva in zmanjševanja razvojnih razlik med slovenskimi regijami. Razvojne spodbude so namenjene za projekte splošne infrastrukture, inovacij in investicij, s poudarkom na konkurenčnosti,

OP krepitve regionalnih

OP razvoja človveških virov

prometne infrastrukture

42

ustvarjanju in ohranjanju trajnih delovnih mest ter zagotavljanju trajnostnega razvoja. Sloveniji je v okviru OP RR na razpolago 1,7 milijarde evrov iz ESRR, kar predstavlja dobrih 40 procentov vseh sredstev, ki so na razpolago v obdobju 2007-2013 za izvajanje kohezijske politike. Največ sredstev, in sicer slabih 260 milijonov evrov, je namenjenih infrastrukturnim projektom regionalnega oziroma lokalnega pomena. Dobrih 400 milijonov evrov je namenjenih razvojno-investicijskim projektom. Za vzpostavitev gospodarske, informacijske, raziskovalne in izobraževalne infrastrukture nacionalnega pomena pa je namenjenih slabih 400 milijonov evrov. Preostanek, torej dobrih 260 milijonov evrov je na razpolago za investicijske projekte turistične infrastrukture in promocijo turizma, javno kulturno infrastrukturo in objekte kulturne dediščine ter športno-rekreacijsko infrastrukturo (Evropa 2009). OP ROPI predstavlja podlago za črpanje sredstev zlasti iz Kohezijskega sklada, v manjši meri pa tudi iz ESRR. Osnovni namen je usmerjen v izboljšanje infrastrukturne politike v Sloveniji. V okviru omenjenega operativnega programa si je Slovenija izpogajala 1,6 milijarde evrov. Z omenjenimi sredstvi bodo financirani okoljski in prometni objekti ter projekti s področja trajnostne rabe energije. Med okoljskimi projekti bodo financirani projekti s področji ravnanja s komunalnimi odpadki, odvajanja in čiščenja odpadnih voda, oskrbe s pitno vodo in zagotavljanje poplavne varnosti. Med projekte prometne infrastrukture pa bodo sredstva namenjena gradnji in razvoju prometne infrastrukture – torej tako železniške in cestne infrastrukture kot tudi pomorske in letališke infrastrukture. Največ sredstev in sicer 449 milijonov evrov je predvideno za posodobitev železniške infrastrukture. Dobrih 325 milijonov evrov bo namenjeno za varstvo okolja. V okviru slednje prednostne usmeritve bodo sredstva namenjena tako za nadgradnjo sistema za spremljanje in analiziranje stanja vodnega okolja v Sloveniji kot tudi za zagotovitev poplavne varnosti Drave in Dravinje, ter na posočju Savinje, Ljubljanice in Save. Načrtovana je tudi rekonstrukcija visokovodnih nasipov ob Muri. Za cestno in pomorsko infrastrukturo je zagotovljenih dobrih 241 milijonov evrov. Za prometno infrastrukturo, ki zajema področja cest, javnega potniškega prometa ter letalske in letališke infrastrukture, je namenjeno 224 milijonov evrov ter za ravnanje s komunalnimi odpadki 205 milijonov evrov (prav tam 2009). 4.4.1.2 Evropski socialni sklad (ESS) Evropski socialni sklad je najpomembnejši finančni instrument za podporo izvajanja evropske strategije zaposlovanja. Ustanovljen je bil leta 1958 in ima najdaljšo tradicijo med strukturnimi skladi Evropske unije. Sredstva ESS so usmerjena v zmanjševanje socialno ekonomskih razlik med regijami in posamezniki. Financiranje s sredstvi ESS spodbuja tudi lokalne rešitve za lokalne primere. Ekonomski razlogi za strukturno politiko na področju faktorja delo, se nam kot prvi cilj pokaže mobilnost dela. Mobilnost dela je lastnost, ko se delojemalci lahko prilagajajo tehnološko (nova tehnologija) in prostorsko (ugašanje enih podjetji in nastajanje drugih) spremenjenim razmeram na trgu dela. Prvi pogoj za mobilnost v tržnem gospodarstvu je znanje. Visoko in široko izobražen iskalec zaposlitve bo lažje našel delo od nizko izobraženega in ozko usmerjenega iskalca. Slednji bo imel velike težave že pri zbiranju informacij o razpoložljivih delovnih mestih, o pogojih, ki jih mora izpolnjevati, o možnostih,

43

da svojo kvalifikacijo prilagodi povpraševanju na trgu dela. Ekonomska politika lahko ukrepa na dva načina: posredno z izobraževanjem, raziskavami in znanostjo, kulturo, zdravstveno zaščito in neposredno z uvajanjem programov dokvalifikacije in prekvalifikacije in z reorganiziranjem informacijskih virov. Vidimo, da so ukrepi strukturne politike na področju dela naravnani na povečevanje mobilnosti dela in transparentnosti trga dela (Ovin in Šlebinger 2003, 185-186). V skladu z evropskimi uredbami sta temeljna podlaga za črpanje sredstev ESS v Sloveniji za obdobje 2007-2013:

• Nacionalni strateški referenčni okvir (NSRO) in • Operativni program razvoja človeških virov (OP ESS).

OP ESS opredeljuje šest razvojnih prednosti, ki so razdeljene na razvoje usmeritve (Evropska komisija 2009):

1. Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti: vzpostavljanje prilagodljivega in konkurenčnega gospodarstva z vlaganji v razvoj človeških virov za pridobitev znanj in spretnosti, z usposabljanjem, izobraževanjem, štipendiranjem ter povezovanjem gospodarske, izobraževalne, razvojno-raziskovalne in zaposlovalne sfere.

2. Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih: Tem osebam bodo na voljo informacije, spodbude in strategije za razvoj kariere, prilagojene njihovim potrebam, vključno z dostopom do programov usposabljanja in izobraževanja. Spodbujanje zaposlovanja v manj razvitih območjih bo zmanjšalo regionalne razlike v brezposelnosti.

3. Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje: tukaj bo poudarek na posodobitvi sistemov izobraževanja in usposabljanja ter na spodbujanju in izboljševanju dostopnosti vseživljenjskega učenja za posameznike. Poklicne kvalifikacije bodo usmerjene v potrebe gospodarstva in trga dela. Podprli bodo širšo dostopnost informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa tudi dejavnost za zmanjševanje števila tistih, ki zgodaj zapustijo izobraževanje, ter tistih, ki ne končajo šole.

4. Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti: Boju proti diskriminaciji na trgu dela, v sistemu izobraževanja in v družbi bodo namenjena tri področja delovanja. Prvič, podprte bodo socialne in druge inovativne oblike podjetništva, ki bodo ustvarjale nova delovna mesta in širile socialne storitve za ogrožene skupine prebivalstva. Drugič, med mladimi bodo spodbujane enake možnosti in socialna vključenost. Tretjič, inovativni ukrepi bodo povečali zavedanje javnosti o enakih možnostih kot pozitivnih vrednotah in spodbudili delodajalce k opuščanju diskriminacijskih postopkov pri zaposlovanju.

4.4.1.3 Finančni instrument za spodbujanje ribištva (FIUR) V preteklosti je bila glavnina ukrepov ribiške politike Evropske unije usmerjena predvsem v modernizacijo proizvodnih zmogljivosti (obnova in menjava plovil, razvoj sladkovodnega in

44

morskega ribogojstva). Na eni strani pretirano zmogljive ribiške flote, na drugi strani pa omejitve ribolova z namenom ohranjanja ribolovskih virov so v Evropi privedle do slabšanja ekonomskega položaja ribolovne dejavnosti. Negativne posledice tovrstne politike so občutila predvsem nekatera obalna območja, ki so bila odvisna od ribolova. Zato je Evropska unija leta 1993 ustvarila nov strukturni sklad, Finančni instrument za usmerjanje ribištva, ki se je leta 2006 preimenoval v Evropski sklad za ribištvo. Glavni cilji so predvsem doseganje trajnostnega ravnovesja med ribolovnimi viri in njihovim izkoriščanjem, krepitev konkurenčnosti gospodarskih subjektov v ribiški panogi, povečanje dodane vrednosti izdelkov ribištva in ribogojstva ter izboljšanje učinkovitosti trženjskega spleta. Z ukrepi in naložbami, ki jih sklad podpira, želimo prispevati k učinkovitemu prilagajanju ribištva in ribogojstva na omejene ribolovne vire in spreminjajoče se zahteve trga. Operativni program za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007-2013 vsebuje pet prednostnih osi (MKGP 2009):

• Prilagoditev flote. • Ribogojstvo, ribolov v celinskih vodah, predelava in trženje proizvodov ribištva in

ribogojstva. • Ukrepi v skupnem interesu. • Trajnostni razvoj ribiških območij. • Tehnična pomoč.

V zvezi s posodobitvijo obstoječih plovil in z malim priobalnim ribolovom je glavni namen ukrepa izboljšati varnost in življenjske pogoje ribičev, izboljšanje konkurenčnosti, zagotovitev trajnostne rabe ribolovnih virov v Jadranskem morju in preprečevanje upada števila delovnih mest v panogi. Glavni namen ukrepa v povezavi z ribogojstvom, predelavo in trženjem je izboljšanje konkurenčnosti sektorja predelave rib in izboljšanje kakovosti proizvodov. Cilj ukrepa so tako uvedbe okolju prijazne tehnologije za gojenje rib, povečanje proizvodne s posodobitvijo obstoječih zmogljivosti, uveljavitev na trgu sektorja predelave rib, izboljšanje trženja rib in ribiških proizvodov, spodbujanje večje ponudbe in porabe rib ter doseganje skladnosti predelave rib s standardi živil Evropske unije. 4.4.1.4 Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS) Glavne naloge sklada so podpiranje povezanosti kmetijstva in podeželja, izboljševanje konkurenčnosti kmetijstva, gospodarsko prestrukturiranje in ohranjanje poseljenosti podeželskih območij, ustvarjanje pogojev za doseganje enakovredne ravni dohodka kmetijskega prebivalstva, varovanje okolja in ohranjanje naravne ter kulturne dediščine podeželja. V okviru tretje prednostne naloge Enotnega programskega dokumenta Republike Slovenije 2004-2006 se je izvajalo pet ukrepov (Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja 2009):

45

1. Izboljšanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov. 2. Naložbe v kmetijska gospodarstva. 3. Diverzifikacija kmetijskih dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu. 4. Investicije v gozdove za izboljšanje gospodarske in ekološke vrednosti gozdov. 5. Trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov. 6. Čebelarstvo.

Z novo finančno perspektivo 2007-2013 se je Evropski kmetijski in usmerjevalni jamstveni sklad (EKUJS) preoblikoval v Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP). Reforma se je izpod okrilja kohezijske politike prenesla pod okrilje skupne kmetijske politike in skupne ribiške politike. EKSRP prispeva k pospeševanju trajnostnega razvoja podeželja. Namen pomoči sklada naložbam v kmetijstvu je povečanje gospodarske učinkovitosti kmetijstva s pomočjo boljše uporabe proizvodnih dejavnikov, vključno z uvajanjem novih tehnologij in inovacij, usmerjanjem v kakovost, ekološko pridelavo ter diverzifikacijo kmetijskih in nekmetijskih dejavnosti, tudi v neživilskih sektorjih in z energetskimi pridelki, kot tudi izboljšanje varovanja okolja, varstva pri delu ter higiene in dobrega počutja živali na kmetijskih gospodarstvih ob poenostavitvi pogojev za podporo naložbam (Evropa 2009).

4.4.2 Kohezijski sklad Evropska kohezijska politika usmerja kohezijska sredstva (iz naslova obeh strukturnih skladov, Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad, ter Kohezijskega sklada) predvsem za ukrepe, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast, konkurenčnost gospodarstva in zaposlovanje, kot je predvideno v novi Lizbonski strategiji. Do sredstev Kohezijskega sklada so upravičene najmanj razvite države članice Evropske unije, katerih bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca znaša manj kot 90 procentov povprečja Evropske unije. Da projekt dobi podporo Kohezijskega sklada, se mora uvrstiti v eno izmed dveh kategorij:

• Okoljski projekti. • Projekti prometne infrastrukture.

Razlika med Kohezijskim skladom in strukturnimi skladi je v tem, da za Kohezijski sklad velja, da je teritorialna osnova država članica Evropske unije in ne regija, kot to velja pri strukturnih skladih. Kohezijski sklad je poseben sklad Evropske unije, ki je prav tako eden od finančnih instrumentov kohezijske politike, ki pa podpira izključno velike projekte s področja okolja, prometa, trajnostne rabe energije, ki znatno vplivajo na razvoj držav članic in so nacionalnega pomena (Ministrstvo za okolje in prostor 2009). V okviru Operacijskega programa »Razvoj okoljske in prometne infrastrukture 2007-2013«, ki ga je Evropska komisija sprejela konec leta 2007, so iz Kohezijskega sklada predvidevana sredstva za naslednje prioritetne projekte (DARS 2009):

46

1. Avtocesta A2; Bič-Hrastje; etapa Pluska-Ponikve. 2. Avtocesta A2; Bič-Hrastje; etapa Ponikve-Hrastje. 3. Avtocesta A5; Beltinci-Pince: Beltinci-Lendava. 4. Avtocesta A4; Slivnica-Gruškovje: Slivnica-Draženci.

Potrjeni projekti 2007-2013 s področja okolja (Ministrstvo za okolje in prostor 2009): Ravnanje s komunalnimi odpadki:

1. Regijski center za ravnanje z odpadki Koroške (24,98 mio. EUR) . 2. Regijski center za ravnanje z odpadki Štajerske regije - Izgradnja centra za ravnanje z

odpadki II. reda Slovenska Bistrica (14,37 mio. EUR). 3. Nadgradnja regionalnega centra za ravnanje z odpadki v Ljubljani (143,9 mio. EUR). 4. Regijski center za ravnanje z odpadki v Zasavju - CEROZ - II. faza (14,99 mio. EUR).

Varstvo okolja-področje voda: Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda

1. Celovito urejanje porečja Dravinje - izgradnja komunalne infrastrukture za

zagotavljanje odvajanja in čiščenja odpadne vode - Občina Slovenska Bistrica (11,08 mio. EUR).

2. Celostno urejanje odvodajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in varovanje vodnih virov na povodju Savinje (30,10 mio. EUR).

3. Celostno urejanje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in varovanje vodnih virov na spodnjem povodju reke Mure - Dolinska kanalizacija (27,57 mio. EUR).

4. Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Krke - Hidravlične izboljšave kanalizacijskega sistema in centralna čistilna naprava Novo mesto (18,07 mio. EUR).

Oskrba s pitno vodo

1. Varovanje vodnega vira Mrzlek in celovita oskrba prebivalstva s pitno vodo na

območju Trnovsko-Banjiške planote, Goriških Brd in Vipavske doline (37,35 mio. EUR).

2. Trajnostna oskrba prebivalcev s pitno vodo in varovanje vodnih virov Bele Krajine (35,05 mio. EUR).

3. Oskrba s pitno vodo v porečju Dravinje - Občina Slovenska Bistrica (8,17 mio. EUR), 4. Oskrba s pitno vodo na območju Haloz (3,81 mio. EUR).

Cilji Kohezijske politike v novi finančni perspektivi 2007-2013:

1. Cilj Konvergenca (81,54% vseh Kohezijskih sredstev – 251,163 mrd. evrov). 2. Cilj Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje (15,95% vseh Kohezijskih sredstev –

49,128 mrd. evrov).

47

3. Cilj Evropsko teritorialno sodelovanje (2,5% vseh Kohezijskih sredstev – 7,75 mrd. evrov).

4.5 Države v tranziciji Tranzicija je pojem, ki označuje prehod iz centralnoplanskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. Značilnosti , ki so opisovale gospodarstva srednje in vzhodne Evrope še v času komunizma, so (Jazbec et al. 1999, 22):

1. Makroekonomsko ravnotežje kot posledica neposredne kontrole. Financiranje podjetij je bilo določeno s kreditnim načrtom ter financirano preko monobančnega sistema.

2. Planska koordinacija. Ekonomska aktivnost je temeljila na ekonomskem načrtu centralnega plana in je imela tržišče na težki industriji.

3. Nizka raven zasebnega lastništva. Pomanjkanje zasebne iniciative je omejilo učinkovitost gospodarjenja in produktivnost. Poleg tega je bila propulzivnost komunističnih gospodarstev in absorpcijska sposobnost notranjih in zunanjih šokov omejena zaradi pomanjkanja malih podjetji.

4. Distorzija relativnih cen. Cene so bile določene v skladu s centralnim planom (nizke cene energentov, najemnin, transporta, izobraževanja in zdravstvenih storitev).

S takšno gospodarsko strukturo so centralno planske države srednje in vzhodne Evrope pričakale proces tranzicije. Glavni cilji tranzicije so bili: prestrukturiranje, makroekonomska stabilizacija, privatizacija in institucionalne spremembe. Privatizacija naj bi bila urejen in zakonit prenos lastninskih upravičenj od »ljudstva« - države in drugih javnih institucij na osebe civilnega prava – posameznike in družbe. Privatna lastnina naj bi izboljšala gospodarsko učinkovitost, zagotovila pravičnost pri razdelitvi bogastva in blaginje ter služila za odpravo enopartijskega sistema. Da je privatna lastnina pogoj za učinkovitost, je samoumevno, saj so privatna lastninska upravičenja temelj za varčevanje, investiranje, iskanje novih produktov, optimalno izrabo kapacitet in tveganje. Vendar pravih lastnikov, ki bi zagotavljali učinkovito porabo sredstev, ni mogoče ustvariti z dekreti in administrativnim prenosom lastninskih upravičenj. Prav zato je bilo mogoče pričakovati, da bodo učinki privatizacije na učinkovitost gospodarstev majhni in predvsem časovno oddaljeni. Privatna lastnina je le potreben, ne pa zadosten pogoj za dosego teh ciljev. Nova politična gospodarska elita je privatizacijo razumela predvsem kot priložnost za hitro povečanje svoje politične legitimnosti in bogastva. Tako je bila »prva« privatizacija le takšna privatizacija, katere rezultat je bil njim ustrezna prerazdelitev bogastva in moči, podobno kot je za tuje investitorje »prva« privatizacija še zdaj le privatizacija, ki jim omogoča poceni nakupe podjetji in velike dobičke. Hitrost privatizacije in prerazdelitveni rezultati , ne pa povečana učinkovitost gospodarstva, so postali kriteriji za presojo uspešnosti privatizacije, privatizacijski modeli oziroma načini izvedbe pa so v veliki meri odražali specifično porazdelitev politične moči in naključno izbranih privatizacijskih ekspertov (Mencinger 2000, 29-30).

48

Makroekonomska stabilizacija je drugi steber tranzicije. Tako imenovan »monetary overhang« (presežek denarja) oziroma presežno povpraševanje, ki naj bi bila značilna sestavina socialističnega gospodarstva in ki se je kazalo v vrstah pred trgovinami in dolgih spiskih kupcev za posamezne produkte ter v slabih produktih, je izginilo preko noči s pospešeno inflacijo ali hiperinflacijo, ki sta izničili kupno moč privarčevanega denarja in s tem povpraševanje. Ob tem pa so osnovne ideje makroekonomske stabilizacije združene pod imenom »Washingtonski dogovor« (dogovor med Svetovno banko, Mednarodnim denarnim fondom in ameriško vlado) temeljile na predpostavki, po kateri agregatno povpraševanje presega agregatno ponudbo. Iz tega je izhajalo, da je presežno povpraševanje treba zmanjšati s povečanjem ponudbe preko liberalizacije trgovinske menjave in z zmanjšanjem povpraševanja z denarno in fiskalno politiko, liberalizacijo cen, fiksnim tečajem, zamrznitvijo plač in državnih izdatkov. Nerazumevanje dejanskega stanja in delovanja gospodarstev na prehodu se je kazalo tudi v nerazumevanju inflacijskih procesov, denarno politiko in inflacijo ali proračunskim primanjkljajem in inflacijo (prav tam, 30-31). Tretji cilj tranzicije predstavlja prestrukturiranje. Landesman (2000) definira prestrukturiranje kot spremembe v sestavi produkta, zaposlenosti, trgovinske menjave in kot spremembe v povezanosti ekonomskih agregatov, ki jih odražajo produkcijska in zaposlitvena funkcija. Prestrukturiranje nasploh ni mogoče ločiti od procesov privatizacije in še manj od procesov makroekonomske stabilizacije, ki sta posredno vplivali tako na strukturo gospodarstva kot tudi na spreminjanje povezav med ekonomskimi agregati. Nedvomno pa je bil velik del hitrih strukturnih sprememb bolj vsiljen kot nujen za dano stopnjo razvitosti in je v manj razvitih socialističnih gospodarstvih ustvarjal nepotrebne oziroma celo škodljive institucije ter ni prispeval k spreminjanju gospodarstev v sodobna tržna gospodarstva. Prestrukturiranje se je tako dosti krat spremenilo v področja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finančnimi institucijami na eni strani in z usodami zaposlenih na drugi (prav tam, 31). Institucionalne spremembe se pojavijo kot nujni sestavni del tranzicije in kot njen problem iz preprostega razloga, ker se s tranzicijo opušča model družbenih in gospodarskih odnosov, ki smo ga uveljavljali po revoluciji 1945. To pomeni, da moramo namesto institucij enega sistema (socializma) uveljavljati institucije drugega sistema (kapitalizma). V času spreminjanja institucij gospodarstvo ne miruje, temveč ekonomski subjekti nenehno iščejo svoj optimum. To pomeni, da se ne bodo ravnali le po tistih novih institucijah, ki jih bodo imeli na voljo, temveč bodo iskali svoj interes znotraj vseh obstoječih institucij. Institucije delimo na formalne in neformalne. Prve pomenijo institucionalno okolje za ekonomske subjekte ter predstavljajo javno dobrino. Druge pomenijo institucionalne dogovore med ekonomskimi subjekti, ki se uveljavljajo glede na njihove izkušnje v realnem svetu. Povezovanje vloge države z v gospodarstvu z institucionalnimi spremembami pomeni, da nas zanimajo spremembe institucionalnega okolja, to je formalnih institucij. Kot javno dobrino jih lahko zagotavlja le država, ki edina razpolaga z mehanizmi prisile, s katerimi lahko uveljavi in ščiti institucije. V procesu institucionalnih sprememb moramo v tranzicijskih državah upoštevati druge dejavnike sprememb kot v razvitem tržnem gospodarstvu. V primerjavi s tistimi v razvitem tržnem gospodarstvu jih lahko opredelimo tako (Ovin in Smeets 1999, 90):

49

• Za razliko od razvitega tržnega gospodarstva poteka v tranzicijski državi institucionalna sprememba v revolucionarnih razmerah.

• Prejšnji sistem v naprednih tranzicijskih državah in s tem v Sloveniji, ni nastajal po nobenih znanih pravilih ekonomske racionalnosti. Ni nastal v nobenem postopku pogajanja ali na trgu institucij. Vsilila ga je politična opcija, ki je izkoristila evropsko dezorientacijo ter sovjetsko vlogo v protinacistični koaliciji.

• Posledica prejšnjega sistema je, da individualni subjekti ne razumejo popolnoma vseh obstoječih strategij in stimulansov, ki veljajo v tržnem gospodarstvu. Zato je njihovo ravnanje lahko tudi v nasprotju z njihovim izvirnim ekonomskih interesom. To pomeni, da bo njihov izbor drugačen v razmerah verodostojne politike institucionalnih sprememb in drugačen v razmerah spontanega spreminjanja institucij.

Institucionalne spremembe bodo verjetno v tranzicijskih državah potekale po modelu, ki je sestavljen iz razvijanja trga institucij doma ter iz tako imenovanih tranzicijskih dejavnikov institucionalnih sprememb. Prvi proces je spontan in bo potekal v smislu interakcijske hipoteze. Proces učenja ponudnikov (parlament, vlada) in povpraševalcev po institucijah (ekonomskih subjektih) bo vodil v institucionalne dogovore, ki jih bo moč oblikovati v predloge za formalno institucionalno rešitev. Pri tem bo hitrost razvoja trga institucij odvisna od hitrosti in verodostojnosti vzpostavitve minimalnega okvira. Drugi proces , ki poteka in bo še nekaj časa potekal, pa opredeljujejo dejavniki, ki jih v tržnem gospodarstvu ne srečamo. Imenovali jih bomo tranzicijski dejavniki. Njihovo učinkovanje na tranzicijske spremembe poteka hkrati z razvijanjem trga institucij v Sloveniji, njihovo življenjsko obdobje pa je odvisno od hitrosti institucionalnega razvoja oziroma tranzicije v Sloveniji. Nahajamo se v obdobju, ko imajo tranzicijski dejavniki močnejši vpliv od dejavnikov spontanega razvoja institucij. Tranzicijske dejavnike institucionalnih sprememb delimo na notranje in zunanje. Notranja dejavnika sta institucionalni vakuum, ki zahteva hitro vzpostavitev minimalnega institucionalnega ovira, in vladna politika, v okviru katere bo do sprememb institucij prihajalo zaradi političnih in ekonomskih ciljev. Pri zunanjih dejavnikih upoštevamo tiste, ki so postali dejavni z začetkom procesa tranzicije: z uvajanjem tehnoloških in okoljskih standardov imamo razmere neposrednega uvoza institucij, prilagajanje relativnim cenam bo poleg institucionalnih dogovorov sprožalo tudi spreminjanje institucionalnega okvira in posebej omenjamo procese spreminjanja institucij, ki imajo svoj izvor v Asociacijskem sporazumu (prav tam, 90-91). Slovenija je na področju poslovnega okolja in konkurenčnosti naredila v zadnjih letih nekaj pomembnih izboljšav. Vlada je znižala čas in procese, potrebne za začetek poslovanja, napredovala je v zaščiti manjšinskih investitorjev in olajšala težave v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V letu 2007 je vlada poskušala povečati udeležbo trga dela, predvsem z obdavčitvijo plačilnih listin, s spremembo brezposelnih koristi in z združenjem indeksacije vseh socialnih transferjev raje k inflaciji kot plačam. Pogajanja med vlado, zaposlenimi in unijo so pripeljala do sporazuma o politiki plač v letu 2007. Junija 2008 je prišlo do kupčije, da se plače javnega sektorja v povprečju v naslednjih dveh letih dvignejo za 13 odstotkov. Na področju infrastrukture je v marcu 2008 slovenski privatizacijski odbor odpoklical prodajo 49 odstotnega deleža v podjetju Telekom Slovenije. Vlada in njeni naložbeni skladi imajo v lasti 74 odstotni delež podjetja. Vlada je nameravala obdržati 25 odstotni delež, da obdrži besedo v

50

ključnih odločitvah poslovanja. Kljub pomanjkanju napredka s privatizacijo, se Telekom Slovenije sooča s konkurenco v vseh segmentih sektorja, še posebej na področju mobilnih in internetnih dejavnosti. V jeseni 2007 je na trg vstopil še tretji operator mobilnega omrežja, ki je še dodatno povečal konkurenco. Država še vedno ima kontrolo nad večinskim delom finančnega sektorja. Kljub temu je vlada prodala 49 odstotni delež druge največje banke, NKBM. Še vedno ni načrtov za privatizacijo največje banke, NLB. Belgijska KBC Skupina je zanikala dovoljenje za povečanje svojega 34 odstotnega deleža v NLB k večinskemu deležu. V maju 2008 se je KBC odločila, da ne bo sodelovala v takrat nedavnem porastu kapitala banke. Odločila se je, da bo svoj delež prodala (EBRD 2008, 184). Tudi Albanija je v letih 2007-2008 povečala svojo privatizacijo in uvedla bančne reforme ter liberalizacijo obrestne mere. Belorusija je prodala nekatera pomembna državna podjetja in prestrukturirala vlado ter podjetja. Bosna in Hercegovina je naredila močan napredek v kvaliteti bančnega sektorja in povečala bančno posredništvo, predvsem na področju lizinga. Makedonija je realizirala novi bančni zakonik in univerzalne izboljšave v finančni praksi bančnega sistema. V Črni Gori je bilo opaziti porast kreditov in regulacijo zvočno-nadzornih mer, ki lahko olajšajo upočasnitev v rasti kreditov (prav tam 2008, 5).

51

5 KONKURENČNOST SLOVENIJE IN EVROPSKIH DRŽAV 5.1 Opredelitev konkurenčnosti in ciljev držav Konkurenčnost lahko v ekonomiji proučujemo iz različnih vzornih kotov, in sicer iz vidika proizvodov, podjetij, panog ali držav. To lahko storimo bodisi v kratkoročnem bodisi v dolgoročnem obdobju. Med najbolj kompleksnimi opredelitvami konkurenčnosti je koncept konkurenčnosti narodnega gospodarstva, pri katerem avtorja Krugman in Porter ugotavljata, da je proučevanje konkurenčnosti na ravni države najbolj smiselno s pomočjo merjenja nacionalne produktivnosti (Kovačič 2000, 521). Med znanimi opredelitvami konkurenčnosti lahko izpostavimo definicijo Laure D. A. Tayson (1992), ki je konkurenčnost definirala kot sposobnost proizvodnje mednarodno konkurenčnih proizvodov in storitev ter sposobnost, da se državljanom zagotovi naraščajoč in zadovoljiv življenjski standard. Konkurenčnost je torej povezana z visokim življenjskim standardom, ki se lahko odraža tudi z rastočimi zaposlitvenimi možnostmi in razpoložljivostjo (dosegljivostjo) socialnih dobrin (prav tam, 522). Balassa Bela (1979) meni, da postane država bolj ali manj konkurenčna, če se izboljša ali poslabša njena sposobnost prodaje na domačem ali tujem trgu kot posledica sprememb v stroških, cenah in drugih dejavnikih. Čeprav je globalna konkurenčnost splošno sprejet pojem, se mnenja razlikujejo predvsem v podrobnostih in dajanju prednosti posameznim usmeritvam gospodarske politike (Kovačič in Stanovnik 2005, 42). V preteklosti so ekonomisti merili nacionalno konkurenčnost na podlagi statičnih dejavnikov, kot so zemlja, kapital, naravni viri in delovna sila. Adam Smith trdi, da trgovinska menjava med dvema državama koristi obema, če imata obe državi absolutno prednost pri proizvodnji vsaj enega blaga v primerjavi z drugo državo. David Ricardo trdi, da ta pogoj sploh ni potreben. Tudi če država nima absolutnih prednosti v primerjavi z drugo, ima koristi od mednarodne menjave in od specializacije proizvodnje. Heckscher in Ohlin sta v tridesetih letih dvajsetega stoletja naredila še korak dalje. Ker Smithova in Ricardova teorija temelji na delu, sta dodala še dejavnik kapital (prav tam, 32). Klasične in neoklasične teorije rasti, ki so gradile na znani metafori nevidne roke Adama Smitha, so predpostavljale, da se trgi lahko učinkovito alocirajo in koordinirajo uporabo ekonomskih virov. Te teorije so tudi predpostavljale, da vse organizacije uporabljajo svoje vire na tehnično učinkovit način. Razen pri Marshallu je predpostavka o učinkovitih trgih dovoljevala ekonomistom klasične in neoklasične teorije rasti, da so se osredotočili izključno na učinek akumulacije virov pri gospodarski rasti. Endogene teorije rasti priznavajo klasično in neoklasično domnevo o učinkovitih trgih z obstojem pomanjkljivosti trgov in s tem z možnostjo alokacijske in dinamične neučinkovitosti. Zato te teorije predvidevajo večjo potencialno vlogo vlad pri zmanjševanju pomanjkljivosti trga. Na žalost pa so vlogo vlade analizirale zelo površno in so zato te domneve bolj splošne. Še posebno teorije endogene rasti so se osredotočile na razkorak med trgom in vlado, ne da bi prepoznale stroške in ugodnosti alternativnih rešitev, ki sta jih proti padcem trgov ponujala zasebni in tretji sektor. Te teorije tudi niso prepoznale možnosti pomanjkljivosti vlad. Drugi problem z endogenimi teorijami je njihov ozek pogled na organizacijsko učinkovitost. Njihov precej tradicionalen pristop do pomanjkljivosti trgov, kot so javne dobrine in učeča se

52

gospodarstva, sicer upošteva, da so ekonomije lahko alokacijsko in dinamično neučinkovite, vendar zanemarja enako pomembno možnost tehnične in koordinacijske neučinkovitosti. Neoklasične in endogene raziskave rasti lahko kritiziramo tudi zato, ker premalo upoštevajo družbeno-kulturne in institucionalne spremenljivke, ki so vključene v raziskavah klasičnih teoretikov. Institucionalno okolje močno vpliva na konkurenčnost in gospodarsko rast z brušenjem individualnih in organizacijskih iniciativ. Ta proces izboljševanja procesov zajema akumulacijo virov in nadgradnjo, tehnološki razvoj in aplikacijo inovacij, realokacijo virov in koordinacijo, interakcijo med kupci in prodajalci na trgu blaga in storitev in internacionalizacijo poslovnih dejavnosti. Preučevanje konkurenčnosti se s časom spreminja (Kovačič 2008, 130). Države imajo različne cilje glede na raven bogastva, glede na obstoječo vladno garnituro ter glede na sposobnost menedžmenta v podjetjih. Vsaka država mora analizirati in krepiti svojo konkurenčno okolje. Ocena konkurenčnega okolja pomaga oblikovalcem politike, da oblikujejo gospodarske strategije, ki vsebujejo dvig konkurenčnosti. Ocenitev notranjega okolja omogoča sliko o nacionalnih konkurenčnih prednostih in slabostih, medtem ko analiza zunanjega okolja omogoča sliko o možnostih države in o nevarnostih na globalni ravni (Kotler et al. 1999, 99). Kako države izboljšajo svoj konkurenčni položaj? Ugleden strokovnjak za konkurenčnost, profesor Stephane Garelli (IMD), priporoča vzpostavitev stabilnega razmerja med več ukrepi (Kovačič 2007, 99):

1. Oblikovanjem predvidljivega in stabilnega pravnega in zakonodajnega okolja. 2. Oblikovanjem fleksibilne in vzdržne ekonomske strukture. 3. Vlaganjem v tradicionalno in tehnološko infrastrukturo. 4. Spodbujanjem domačega varčevanja in vlaganjem domačih podjetjih. 5. Spodbujanjem proaktivnega vedenja podjetji na mednarodnih trgih kot tudi razvoja

privlačnega domačega okolja za neposredna tuja vlaganja. 6. Spodbujanjem vlade in administracije, da delujeta hitro, pregledno in kakovostno. 7. Ohranjanjem zdravega ravnotežja med ravnijo plač, produktivnostjo in obdavčitvijo. 8. Ščitenjem podjetij socialne narave pred neenakostmi, pri tem pa okrepiti srednji

razred. 9. Vlaganjem v izobraževanje, še posebno v srednješolsko, in v dolgoročno

usposabljanje delovne sile. 10. Ohranjanjem ravnotežja med lokalnim in izvoznim gospodarstvom s ciljem

ustvarjanja bogastva ob zaščiti vrednot. Koncept konkurenčnosti pooblašča vlade, da se dejavno vključujejo v razvoj gospodarstva. Pomembno je, da vlade skrbe za čim boljšo poslovno okolje v državah in podpirajo raziskave in razvoj ter izobraževanje. Potreba po dvigu konkurenčnosti ni zahtevana s strani vlad, ampak s strani spreminjajoče se svetovne ekonomije. Izboljševanje konkurenčnosti pomeni

53

ustvarjanje visokih znanj, visoke produktivnosti in s tem gospodarstvo visokih plač, kjer se samoumevno poudarjajo gospodarske panoge, ki dosegajo visoko dodano vrednost (Kovačič in Stanovnik 2005, 35-36). Z vidika konkurenčnosti so vlade odgovorne za (Kovačič 2007, 100):

1. Okrepitev izobraževalnega sistema in programov usposabljanja z namenom povečati učenje, kreativnost in spodbujati razvoj novega znanja.

2. Pospeševanje večjega dostopa do tehnologij, na primer izboljšanje dostopa malih in srednje velikih podjetji ter širitev menedžerskega in organizacijskega znanja z vidika uporabe nove tehnologije.

3. Izpeljavo regulacijskih reform z namenom izboljšati delovanje trga. 4. Sprejetje politik, ki dopuščajo rast tveganega trga kapitala, ki podpira uspešna nova

podjetja. 5. Postavitev ključnih smernic za izboljšanje vodenja podjetji in zajamčenje odgovornosti

menedžmenta v primerjavi z interesi delničarjev in drugih interesnih skupin. Države morajo strmeti k posameznim ciljem, od višjih proti nižjim. Države si postavijo cilje po prioritetah. V manj razvitih državah so gospodarski cilji močno v ospredju, medtem ko ima v razvitih državah dober socialni sistem precej večjo težo. Danes je koncept konkurenčnosti legitimna osnova za postavljanje vladnih politik. Bogate države so zaskrbljene zaradi možnosti izgube gospodarskega vodstva, ne le v primerjavi z drugimi bogatimi državami, ampak tudi v primerjavi z novimi industrializiranimi konkurenti, ki imajo nižje cene. Po drugi strani se srednje razvite države ukvarjajo z možnostmi dohitevanja naprednih gospodarstev na področju novih tehnologij in znanj (Lall 2001, 1). Tako vlade kot podjetja so prisiljena intenzivno iskati nove vire konkurenčnosti in gospodarske rasti na makroinstitucionalni in mikopodjetniški ravni. Podjetništvo postane pomemben dejavnik socialnoekonomskega razvoja in rasti, saj ponuja številne nove možnosti za delo, ponuja večjo diferenciacijo blaga in storitev ter v splošnem povečuje nacionalni napredek in konkurenčnost (Lee in Peterson 2000, 401). 5.2 Merjenje konkurenčnosti po metodologiji IMD Poudarek letopisa IMD (The World Competitiveness Yearbook) je na merjenju sposobnosti nacionalnega gospodarstva pri pridobivanju novih ter ohranjanju starih vlagateljev z ohranjanjem konkurenčnega poslovnega okolja (Kovačič 2007, 100). V poročilu IMD so vključeni podatki 60 ekonomij, ki se nahajajo na različnih stopnjah gospodarske razvitosti: OECD države, hitro rastoče države Azije, vodilne države Latinske Amerike, nekatere tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope ter Južnoafriška republika. Indeks konkurenčnosti je po metodologiji IMD sestavljen iz 323 pokazateljev. V Sloveniji sta partnerski organizaciji IMD-ja, odgovorni za zbiranje podatkov, Ekonomska fakulteta in Inštitut za ekonomska raziskovanja (Kovačič in Stanovnik 2005, 131). Metodologija IMD upošteva predvsem štiri skupine dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost posameznih držav oziroma njihovih podjetij (Kovačič 2007, 101):

54

1. Privlačnost posameznih držav na domačem trgu v primerjavi s prodornostjo njihovih podjetji na tujih trgih. Nekatere države gospodarsko uspevajo s stalno in intenzivno prisotnostjo na tujih trgih z izvozom ali z neposrednimi tujimi vlaganji. Tipičen primer takšnih držav so Nemčija, Južna Koreja in Japonska. Po drugi strani pa uspevajo tudi države, ki ustvarjajo na notranjem domačem trgu privlačno okolje za tuje vlagatelje in za domača podjetja. Primeri takih držav so Irska, Tajvan in Velika Britanija.

2. Pomen domačega trga v primerjavi z globalizacijo. Tu gre za upoštevanje razlik in (ne)ravnotežij, pri katerih nekatere države vodijo navznoter naravnano ekonomsko politiko (proizvajalci blaga ali storitev so blizu končnemu kupcu, kot so to primeri storitev državnih uprav, obrtnih storitev na domačem trgu ali ponudnikov socialnih storitev) ali navzven usmerjeno globalno ekonomijo, kjer se uveljavlja menedžment na področju mednarodne delitve dela in svetovne dodane vrednosti (tipični primeri so na področju telekomunikacijske industrije, računalništva in avtomobilske industrije).

3. Dejansko premoženje v primerjavi s predelovalnimi oziroma inovacijskimi potenciali. S skupino se proučujejo razmerja posameznih kazalcev med državami, ki se predvsem naslanjajo na domače surovinske vire (na primer Brazilija), in državami, ki dajejo večjo težo predelovalnim oziroma informacijskim procesom s ciljem ustvarjanja visoke dodane vrednosti (ZDA, Japonska).

4. Individualna podjetniška tveganja v primerjavi s socialno kohezivnostjo. S to skupino se ovrednoti obseg konkurenčnosti, pri katerem posamezne države spodbujajo predvsem individualna podjetniška tveganja, deregulacijo in privatizacijo v primerjavi z družbeno kohezivnostjo.

Tabela 2: Globalni indeksi konkurenčnosti (indeksi IMD) in delni indeksi 1. Indeks gospodarske uspešnosti meri

uspeh na področju: • domačega gospodarstva, • mednarodne menjave, • mednarodnih naložb, • zaposlenosti, • cen.

2. Indeks vladne učinkovitosti meri uspeh na področju:

• javnih financ, • fiskalne politike, • institucionalnega okvirja, • poslovne zakonodaje, • socialnega modela.

3. Indeks učinkovitosti menedžmenta meri:

• produktivnost, • trg dela, • finance, • menedžerske prakse, • sistem vrednot.

4. Indeks infrastrukture meri uspeh na področju:

• osnovne infrastrukture • tehnološke infrastrukture, • znanstvene infrastrukture, • zdravja in okolja, • izobraževalnega sistema.

Vir: Kovačič in Stanovnik 2005, 132

55

Tabela 2 prikazuje globalne indekse konkurenčnosti (indeks IMD) in delne indekse, s katerimi pri IMD merijo konkurenčnost posameznih držav. Tabela 3: Uvrščenost držav po metodologiji IMD v obdobju 2007-2009 2009 2008 2007 ZDA 1 1 1 Hong Kong 2 3 3 Singapur 3 2 2 Švica 4 4 6 Danska 5 6 5 Švedska 6 9 9 Avstralija 7 7 12 Kanada 8 8 10 Finska 9 15 17 Nizozemska 10 10 8 Norveška 11 11 13 Luksemburg 12 5 4 Nemčija 13 16 16 Quatar 14 / / Nova Zelandija 15 18 19 Avstrija 16 14 11 Japonska 17 22 24 Malezija 18 19 23 Irska 19 12 14 Kitajska Mainland 20 17 15 Velika Britanija 21 21 20 Belgija 22 24 25 Tajvan 23 13 18 Izrael 24 20 21 Čile 25 26 26 Tajska 26 27 33 Koreja 27 31 29 Francija 28 25 28 Češka 29 28 32 Indija 30 29 27 Litva 31 36 31 Slovenija 32 32 40 Slovaška 33 37 39 Portugalska 34 30 34 Estonija 35 23 22 Kazahstan 36 / / Peru 37 35 / Bolgarija 38 39 41 Španija 39 33 30 Brazilija 40 43 49 Jordanija 41 34 37 Indonezija 42 51 54 Filipini 43 40 45 Poljska 44 44 52 Madžarska 45 38 35 Mehika 46 50 47 Turčija 47 48 48 Južna Afrika 48 53 50 Rusija 49 47 43 Italija 50 46 42 Kolumbija 51 41 38 Grčija 52 42 36 Hrvaška 53 49 53 Romunija 54 45 44 Argentina 55 52 51 Ukrajina 56 54 46 Venezuela 57 55 55

Vir: IMD 2009

V tabeli 3 so države razvrščene gledekonkurenčnim položajem se uvršpoložajem pa na 57. mesto. Slovenija se v letu 2009 uvršna leto 2008 dosegla nekaj izboljšav in se tudi sooIzboljšave je dosegla predvsem na podrovladnih subvencij, izvoza komercialnih storitev, izobražene delovne sile, kvalificiranih inženirjev, birokracije, zakona priseljevanja, socialne kohezije in BDPlahko zasledimo na področju proramenedžerjev v družbi, borze, prilagajanja podjetij v tveganja v finančnem sistemu, banpotrošniških cen. ZDA, ki je najboljpodročju domače ekonomije, mednarodnega investiranja, financ, tehnološkznanstvene infrastrukture. Najslabši položaj dosega z javnimi financami (41. mesto). 5.2.1 Konkurenčni položaj držav po globalnih pokazateljih konkuren Za čim bolj nadzoren prikaz položaja Slovenije, smo naredili primerjavo nasdržav: Slovenija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska Portugalska in Slovaška. Evropske države smo primerjali po štirih globalnih indeksih: indeks makroekonomske učinkovitosti, indeks vladne uindeks infrastrukture. Poljska, Madžarska, tranzicijske probleme kot Slovenija. Danska, Finska in Nizozemska dosegajo, glede na druge analizirane države, visok konkurenstopnjo gospodarskega razvoja, Slovenija in Irska pa podobno število prebivalstva, ki ne presega pet milijonov. Grafikon 3: Indeks gospodarskega uspeha v obdobju 2005

Vir: IMD 2009

56

čene glede na konkurenčni položaj v letu 2009. Država z najboljšim nim položajem se uvršča na prvo mesto, država z najslabšim konkuren

Slovenija se v letu 2009 uvršča na 32. mesto. V tem letu je glede j izboljšav in se tudi soočila s padci na določ

Izboljšave je dosegla predvsem na področju kapitalizacije borze, zakonodaje konkurence, vladnih subvencij, izvoza komercialnih storitev, izobražene delovne sile, kvalificiranih

kracije, zakona priseljevanja, socialne kohezije in BDP-ja per capita. Upadanje čju proračunskega deficita/suficita vlade, kreditov, kredibilnosti

menedžerjev v družbi, borze, prilagajanja podjetij v času sprememb na trgu, dejavnikanem sistemu, bančnih in finančnih storitev, rasti realnega BDP, inflacije ZDA, ki je najbolj konkurenčna država na svetu, se uvršča na prvo mesto na

e ekonomije, mednarodnega investiranja, financ, tehnološke infrastrukture in znanstvene infrastrukture. Najslabši položaj dosega z javnimi financami (41. mesto).

ni položaj držav po globalnih pokazateljih konkurenčnosti

im bolj nadzoren prikaz položaja Slovenije, smo naredili primerjavo naslednjih evropskih eška, Danska, Estonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska

Portugalska in Slovaška. Evropske države smo primerjali po štirih globalnih indeksih: indeks inkovitosti, indeks vladne učinkovitosti, indeks poslovne u

Poljska, Madžarska, Češka, Estonija in Slovaška imajo podobne post tranzicijske probleme kot Slovenija. Danska, Finska in Nizozemska dosegajo, glede na druge analizirane države, visok konkurenčni položaj. Slovenija in Portugalska imata podobno stopnjo gospodarskega razvoja, Slovenija in Irska pa podobno število prebivalstva, ki ne

: Indeks gospodarskega uspeha v obdobju 2005-2009

Država z najboljšim a na prvo mesto, država z najslabšim konkurenčnim

a na 32. mesto. V tem letu je glede ila s padci na določenih področjih.

borze, zakonodaje konkurence, vladnih subvencij, izvoza komercialnih storitev, izobražene delovne sile, kvalificiranih

ja per capita. Upadanje unskega deficita/suficita vlade, kreditov, kredibilnosti

asu sprememb na trgu, dejavnika nih storitev, rasti realnega BDP, inflacije

ča na prvo mesto na e infrastrukture in

znanstvene infrastrukture. Najslabši položaj dosega z javnimi financami (41. mesto).

lednjih evropskih eška, Danska, Estonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska

Portugalska in Slovaška. Evropske države smo primerjali po štirih globalnih indeksih: indeks i, indeks poslovne učinkovitosti in

eška, Estonija in Slovaška imajo podobne post tranzicijske probleme kot Slovenija. Danska, Finska in Nizozemska dosegajo, glede na druge

oložaj. Slovenija in Portugalska imata podobno stopnjo gospodarskega razvoja, Slovenija in Irska pa podobno število prebivalstva, ki ne

Grafikon 3 prikazuje, da najboljšo gospodarsko uspešnost Nizozemska (7. mesto). Največmesto, leta 2009 pa zaseda 48. mesto. je iz 6. mesta spustila na 37. mpovzpela na 34. mesto. Grafikon 4: Indeks vladne uč

Vir: IMD 2009 Grafikon 4 prikazuje, da v letu 2009 najbolj uDanskem (4. mesto1). Največpredpisi ne ovirajo poslovnih aktivnosti, birokracija ne ovira poslovnih aktivnovlade so učinkovito opravljene, družbeno varna stopnja prispevka zaposlenih je visoka, obstaja fleksibilnost trga dela. Slabosti Danske v letu 2009pobranih dohodkov, nizka učdavek zavira željo ljudi po deluprivatnih k javnim podjetjem kot mesto. Od leta 2007 pa do danes je Fiin javne uprave, kar tudi prikazuje skok iz 17. mesta na 6. mesto. Izmed izbranih analiziranih držav si zadnje mesto v letu 2009 delita Madžarska in Poljska (50. mesto). Problemi Poljske na tem področju se kažejo predvsem v tem, da oblikovanje podjetji ni podprto z zakonodajo, zaradi česar se Poljska na tem podros predpisi, glede proračunskega primanjkljaja/presežka vlade se Poljska uvršPrav tako ima neučinkovito dav

1 Uvrstitev na lestvici 60 ekonomij.

57

ajboljšo gospodarsko uspešnost v obdobju 2007Nizozemska (7. mesto). Največji razpon lahko opazimo pri Estoniji, ki je leta 2007 zasedala 9. mesto, leta 2009 pa zaseda 48. mesto. Tudi Irska je od leta 2005 do danes zelo zaostala, saj se

mesto. Napredovala je Slovaška, ki se je iz 47. mesta v letu 2005

: Indeks vladne učinkovitosti v obdobju 2005-2009

, da v letu 2009 najbolj učinkovito delujeta vlada in javna uprava na ). Največje prednosti Danske na tem področju v letu 2009 so: delovni

predpisi ne ovirajo poslovnih aktivnosti, birokracija ne ovira poslovnih aktivnoinkovito opravljene, družbeno varna stopnja prispevka zaposlenih je visoka, obstaja

fleksibilnost trga dela. Slabosti Danske v letu 2009 je predvsem visoka stopnjaka učinkovita davčna stopnja osebnih prihodkov, dejanski osebni

davek zavira željo ljudi po delu, stopnja davka porabe je visoka, nizka vladna subvencija od privatnih k javnim podjetjem kot delež BDP. Danski sledi Finska, ki v letu 2009 zasede 6. mesto. Od leta 2007 pa do danes je Finska zelo izboljšala svojo učinkovitost delovanja vlade in javne uprave, kar tudi prikazuje skok iz 17. mesta na 6. mesto. Izmed izbranih analiziranih držav si zadnje mesto v letu 2009 delita Madžarska in Poljska (50. mesto). Problemi Poljske

ju se kažejo predvsem v tem, da oblikovanje podjetji ni podprto z zakonodajo, esar se Poljska na tem področju uvršča na 56. mesto, poslovanje bi moralo biti podprto

unskega primanjkljaja/presežka vlade se Poljska uvrščinkovito davčno stopnjo osebnih prihodkov in visoko dav

v obdobju 2007-2009 dosega ji razpon lahko opazimo pri Estoniji, ki je leta 2007 zasedala 9.

danes zelo zaostala, saj se . Napredovala je Slovaška, ki se je iz 47. mesta v letu 2005

inkovito delujeta vlada in javna uprava na ju v letu 2009 so: delovni

predpisi ne ovirajo poslovnih aktivnosti, birokracija ne ovira poslovnih aktivnosti, odločitve inkovito opravljene, družbeno varna stopnja prispevka zaposlenih je visoka, obstaja

stopnja davka skupnih osebnih prihodkov, dejanski osebni

, stopnja davka porabe je visoka, nizka vladna subvencija od . Danski sledi Finska, ki v letu 2009 zasede 6.

inkovitost delovanja vlade in javne uprave, kar tudi prikazuje skok iz 17. mesta na 6. mesto. Izmed izbranih analiziranih držav si zadnje mesto v letu 2009 delita Madžarska in Poljska (50. mesto). Problemi Poljske

ju se kažejo predvsem v tem, da oblikovanje podjetji ni podprto z zakonodajo, a na 56. mesto, poslovanje bi moralo biti podprto

unskega primanjkljaja/presežka vlade se Poljska uvršča na 48. mesto. no stopnjo osebnih prihodkov in visoko davčno stopnjo

porabe. Slovenija je v letu 2009 glede na leto 2008 izboljšala ujavne uprave. Prednosti Slovenije na tem podrodeviznega tečaja, število postopkov glede ustvarjanja podjetji je visoko, celoten splošen proračun vlade kot delež BDP znaša 23,22%, zaradi Skupna stopnja davka na dobiizpostavimo, so slaba fleksibilnost trga dela, zakonodaja o nezaposlenosti ne nudi zadostne spodbude za iskanje dela, dejanski osebni davki spodbujajo ljudi za nedelo, visoka je tudi stopnja osebnega dohodka. Grafikon 5: Indeks poslovne u

Vir: IMD 2009 Iz grafikona 5 je razvidno, da v2005 je Danska zasedla 7. mesto, v letu 2006 se je njena poslovna umesto) in se poslabšala šele v letu 2008 (5. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske na lestvici poslovne učinkovitosti v letu 2009 so predvsem v motivaciji za delavce, ki je v podjetjih visoka, v podjetjih namenjajo veliko pozornosti za usposabljanje zaposlenih, odgovornost vodilnih v podjetju do družbe je velika, delovni odnosi so produktivniinvesticijsko tveganje. V letu 2009 Danski sledi Finska (5. zabeležila porast učinkovitosti delovanja vlade in javne uprave. Sledijo Nizozemska (8. mesto), Irska (17. mesto), Slovaška (26. mesto), Estonija (41. mesto), ki je zabeležila padec Poljska (50. mesto) in Madžarska (52. mesto). Razlogi za tako nizko uvrstitev Madžarske so v tem, da majhna in srednje velika podjetja na dovolj učinkovita, obnašanje do globalizacije ni pozitivno, ljudje niso dovolj prilagodljivi in fleksibilni pri soočanju z novimi izzivi.družbe, menedžerji nimajo ob

58

porabe. Slovenija je v letu 2009 glede na leto 2008 izboljšala učinkovitost delovanja vlade in javne uprave. Prednosti Slovenije na tem področju so tarifne ovire – tarife za uvoz, stabilnost

aja, število postopkov glede ustvarjanja podjetji je visoko, celoten splošen BDP znaša 23,22%, zaradi česar se Slovenija uvršč

Skupna stopnja davka na dobiček je nizka in znaša 22%. Slabosti Slovenije, ki jih lahko izpostavimo, so slaba fleksibilnost trga dela, zakonodaja o nezaposlenosti ne nudi zadostne spodbude za iskanje dela, dejanski osebni davki spodbujajo ljudi za nedelo, visoka je tudi

: Indeks poslovne učinkovitosti v obdobju 2005-2009

, da v letu 2009 najbolj učinkovito posluje Danska (2. mesto). V letu 2005 je Danska zasedla 7. mesto, v letu 2006 se je njena poslovna učinkovitost izboljšala (3. mesto) in se poslabšala šele v letu 2008 (5. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske na

inkovitosti v letu 2009 so predvsem v motivaciji za delavce, ki je v podjetjih visoka, v podjetjih namenjajo veliko pozornosti za usposabljanje zaposlenih, odgovornost vodilnih v podjetju do družbe je velika, delovni odnosi so produktivniinvesticijsko tveganje. V letu 2009 Danski sledi Finska (5. mesto), ki je v zadnjih letih

inkovitosti delovanja vlade in javne uprave. Sledijo Nizozemska (8. mesto), Irska (17. mesto), Slovaška (26. mesto), Češka (36. mesto), Slovenija (39. mesto), Estonija (41. mesto), ki je zabeležila padec poslovne učinkovitosti, Portugalska (43. mesto), Poljska (50. mesto) in Madžarska (52. mesto). Razlogi za tako nizko uvrstitev Madžarske so v tem, da majhna in srednje velika podjetja na Madžarskem po mednarodnih standardih niso

inkovita, obnašanje do globalizacije ni pozitivno, ljudje niso dovolj prilagodljivi in anju z novimi izzivi. Prav tako je nizka družbena odgovornost vodilnih do

o občutka za podjetništvo. Prednosti Slovenije (39.

inkovitost delovanja vlade in tarife za uvoz, stabilnost

aja, število postopkov glede ustvarjanja podjetji je visoko, celoten splošen esar se Slovenija uvršča na 14. mesto.

znaša 22%. Slabosti Slovenije, ki jih lahko izpostavimo, so slaba fleksibilnost trga dela, zakonodaja o nezaposlenosti ne nudi zadostne spodbude za iskanje dela, dejanski osebni davki spodbujajo ljudi za nedelo, visoka je tudi

inkovito posluje Danska (2. mesto). V letu inkovitost izboljšala (3.

mesto) in se poslabšala šele v letu 2008 (5. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske na inkovitosti v letu 2009 so predvsem v motivaciji za delavce, ki je v

podjetjih visoka, v podjetjih namenjajo veliko pozornosti za usposabljanje zaposlenih, odgovornost vodilnih v podjetju do družbe je velika, delovni odnosi so produktivni, nizko je

esto), ki je v zadnjih letih inkovitosti delovanja vlade in javne uprave. Sledijo Nizozemska (8.

Slovenija (39. mesto), , Portugalska (43. mesto),

Poljska (50. mesto) in Madžarska (52. mesto). Razlogi za tako nizko uvrstitev Madžarske so v Madžarskem po mednarodnih standardih niso

inkovita, obnašanje do globalizacije ni pozitivno, ljudje niso dovolj prilagodljivi in Prav tako je nizka družbena odgovornost vodilnih do

utka za podjetništvo. Prednosti Slovenije (39. mesto) so

predvsem v občutku menedžerjev za podjetništvo, stroški na enoto dela v sektorju proizvodnje so nizki, visoke so plače menedžerjev, nizko je investicijsko tveganje, visoka je raven nadomestil. Omeniti je treba še slabosti Slovenije: korporativni krovi nmenedžmenta podjetij dovolj uniso dovolj prilagodljivi in fleksibilni, ko gre za soone privlači visoko izobraženih ljudi, velike korporacije po mednarodnih standardih niso dovolj učinkovite. Grafikon 6 prikazuje, da ima npadec indeksa infrastrukture Slovenija občutila padec, so predvsem uporaba tehnologije nista bili dovolj podprti s strani zakonitega okolja, delež uporabnikov računalnikov je bil nizek, financiranje tehnološkega razvoja ni bilo zlahka na voljo, tehnološki predpisi niso dovolj podpirali poslovnega razvoja in inovacij. Prednosti, ki jih je Slovenija dosegla v letu 2009, so visok koeficient odvisnosti, visok procent investicij v telekomunikacijo, visoko je razmerje med uuporabnikov interneta in zvišal se je zabeležila porast v infrastrukturivisok procent izvoza visoke tehnologije, visok procent celotnih javnih izdatkov za izobraževanje in dokaj učinkovito zdravniško pomo Grafikon 6: Indeks infrastrukture v obdobju 2005

Vir: IMD 2009

59

utku menedžerjev za podjetništvo, stroški na enoto dela v sektorju proizvodnje če menedžerjev, nizko je investicijsko tveganje, visoka je raven

Omeniti je treba še slabosti Slovenije: korporativni krovi ndovolj učinkovito, nacionalna kultura ni dovolj odprta za tujce, ljudje

niso dovolj prilagodljivi in fleksibilni, ko gre za soočanje z novimi izzivi. Podjetniško oi visoko izobraženih ljudi, velike korporacije po mednarodnih standardih niso dovolj

Grafikon 6 prikazuje, da ima najbolj učinkovito infrastrukturo Finska, sledi ji Danska. Velik v letu 2008 je zabeležila Slovenija. Slabosti, zaradi katerih je

utila padec, so predvsem pomanjkanje kvalificiranih inženirjevuporaba tehnologije nista bili dovolj podprti s strani zakonitega okolja, delež uporabnikov

anciranje tehnološkega razvoja ni bilo zlahka na voljo, tehnološki predpisi niso dovolj podpirali poslovnega razvoja in inovacij. Prednosti, ki jih je Slovenija dosegla v letu 2009, so visok koeficient odvisnosti, visok procent investicij v

o, visoko je razmerje med učitelji in študenti, povečalo se je tudi število uporabnikov interneta in zvišal se je indeks človeškega razvoja. Madžarska je v letu 2009

eležila porast v infrastrukturi, saj ima v tem letu visoko razmerje med učvisok procent izvoza visoke tehnologije, visok procent celotnih javnih izdatkov za

inkovito zdravniško pomoč.

: Indeks infrastrukture v obdobju 2005-2009

utku menedžerjev za podjetništvo, stroški na enoto dela v sektorju proizvodnje e menedžerjev, nizko je investicijsko tveganje, visoka je raven

Omeniti je treba še slabosti Slovenije: korporativni krovi ne nadzirajo inkovito, nacionalna kultura ni dovolj odprta za tujce, ljudje

anje z novimi izzivi. Podjetniško okolje i visoko izobraženih ljudi, velike korporacije po mednarodnih standardih niso dovolj

Finska, sledi ji Danska. Velik eležila Slovenija. Slabosti, zaradi katerih je

kvalificiranih inženirjev. Razvoj in uporaba tehnologije nista bili dovolj podprti s strani zakonitega okolja, delež uporabnikov

anciranje tehnološkega razvoja ni bilo zlahka na voljo, tehnološki predpisi niso dovolj podpirali poslovnega razvoja in inovacij. Prednosti, ki jih je Slovenija dosegla v letu 2009, so visok koeficient odvisnosti, visok procent investicij v

alo se je tudi število Madžarska je v letu 2009

o razmerje med učitelji in študenti, visok procent izvoza visoke tehnologije, visok procent celotnih javnih izdatkov za

60

5.2.2 Konkurenčni položaj držav po posameznih skupinah V nadaljevanju bomo predstavili konkurenčni položaj Danske, Slovenije, Portugalske in Poljske po posameznih skupinah. Te skupine so: delovanje vlade in javne uprave, učinkovitost finančnega sistema, konkurenčnost infrastrukture, znanost in tehnologija ter človeški kapital. Danska ima v primerjavi z ostalimi analiziranimi državami visok konkurenčen položaj, Portugalska ima v primerjavi s Slovenijo podobno stopnjo gospodarskega razvoja, Poljska pa podobne post tranzicijske probleme. 5.2.2.1 Delovanje vlade in javne uprave Pri vladni učinkovitosti se visoko uvrščajo tiste države, pri katerih je intervencija v gospodarstvo nizka in ne škoduje konkurenčnemu okolju. Vlade držav so dolžne zagotavljati stabilno makroekonomsko okolje in primerno socialno kohezijo, s čimer se znižujejo zunanja tveganja podjetji. Prednosti Slovenije na tem področju so nizek davek na dobiček, nizka zadolženost, stabilnost menjalnega tečaja in obrestni razmik. Pomanjkljivost je vidna pri višini dohodnine, pri nizkih naložbenih spodbudah, pri neugodnih pogojih za odpiranje novih podjetji ter pri nizki prilagodljivosti vlade na gospodarske izzive (Kovačič in Stanovnik 2005, 51). Višji indeks pomeni bolj učinkovito delovanje vlade in javne uprave, nižji pa manj učinkovito delovanje vlade in javne uprave. Tabela 4: Indikatorji o učinkovitosti delovanja vlade in javne uprave v letu 2006 in 2008

Danska Slovenija Portugalska Poljska 2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008

Upravljanje javnih finance

7,14 5,24 5,01 5,22 6,11 6,31 3,00 5,35

Sistem dohodnine spodbuja delo

3,71 2,37 2,42 2,82 3,78 3,72 2,64 3,09

Davčne utaje niso pogoste

5,44 5,81 4,23 3,95 2,55 3,14 3,53 4,00

Birokracija ne zavira razvoja poslovanja

6,54 6,47 2,17 2,35 1,78 2,59 0,91 1,39

Transfer tehnologije in znanja med podjetji in univerzo

/ 6,00 3,05 3,66 3,70 3,84 3,57 4,52

Podkupovanje in korupcija

9,32 8,65 3,95 3,79 3,75 3,65 1,44 2,35

Konsenz vlade glede gospodarske politike

8,51 6,91 4,21 3,74 4,87 5,37 1,84 3,74

Prilagojenost političnega sistema gospodarskim izzivom

6,80 6,58 3,43 3,29 3,89 3,88 2,08 3,30

Pravni sitem ni škodljiv za konkurenčnost podjetji 6,89 6,74 3,39 3,98 3,31 3,65 2,29 2,83 Konkurenčna zakonodaja odstranjuje nelojalno konkurenco

7,67 7,81 3,56 3,11 5,64 5,41 4,00 4,31

Vir: IMD 2006, 2008 Na Danskem zasledimo najbolj učinkovito upravljanje javnih financ (tabela 4), kjer tudi opazimo upad na tem področju v letu 2008, glede na leto 2006. V Sloveniji, na Portugalskem in na Poljskem se je učinkovitost upravljanja javnih financ izboljšala. Birokracija najbolj zavira razvoj poslovanja na Poljskem, kjer je tudi veliko podkupovanja in korupcije. Prav tako

61

je na Poljskem slaba prilagojenost političnega sistema gospodarskim izzivom. Davčne utaje so najbolj pogoste na Portugalskem, čeprav so v letu 2008 manj pogoste kot v letu 2006. Tudi pravni sistem na Portugalskem je manj škodljiv za konkurenčnost podjetij kot v preteklih letih. 5.2.2.2 Učinkovitost finančnega sistema Finančni sistem je mehanizem, ki omogoča pretok sredstev znotraj gospodarstva in med gospodarstvi. Maastrichtski kriteriji, ki so jih članice lovile za vstop v evroobmočje, pozitivno vplivajo na zmanjševanje proračunskih primanjkljajev. Evro pomeni povečano likvidnost in večje število finančnih instrumentov, kar s seboj prinaša tudi nižje stroške financiranja podjetja. Enotna valuta odpravlja tečajna tveganja znotraj držav članic. Podjetjem je veliko lažje poslovati v eni sami valuti po vsej EU, kot pa poslovati s pogostim pretvarjanjem valut iz ene v drugo. To dejstvo je še posebej dobrodošlo pri multinacionalnih podjetjih, ki imajo svoje podružnice po vsej Evropi in so bile prisiljene voditi poslovne knjige tako, da so morale zneske pretvarjati v eno izmed evropskih valut, pri tem pa so se soočale s številnimi problemi, ki jih prinaša devizno tveganje. Evropski kapitalski trg se spreminja še hitreje. Število podjetniških prevzemov med državami se je v zadnjih letih povečalo. Precejšnje število bank in zavarovalnic je sedaj prisiljeno, da razširja svoje poslovanje po vsej Evropi, saj je samo lokalnih poslovnih priložnosti vse manj (Kovačič in Stanovnik 2005, 51). Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se konkurenca med bankami povečuje. Zato bodo slovenske banke in druge finančne ustanove prisiljene slediti novim trendom v evropskem bančništvu, kot so združevanje bank, racionalizacija stroškov, uvajanje informacijske tehnologije in vse večji pomen sodobnih načinov poslovanja. Zaradi vse večje potrebe po informacijski tehnologiji in večjim zahtevam porabnikov se bančni prostori spreminjajo. Slovenske banke bodo morale postati večje kot so sedaj, saj premajhne ne morejo učinkovito servisirati slovenskega gospodarstva doma in v poslih s tujino, prav tako pa ne vzdržijo konkurence tujih bank (Kovačič 2009, 11).

Tabela 5: Izbrani indikatorji o učinkovitosti finančnega sistema v letu 2006 in 2008 Danska Slovenija Portugalska Poljska 2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008 Cena kapitala omogoča razvoj gospodarstva

8,04 6,40 4,36 4,35 6,11 5,20 3,32 4,04

Borza omogoča financiranje podjetji

7,07 6,98 4,05 4,47 4,69 5,22 5,49 4,93

Pravice in odgovornosti delničarjev

8,62 7,98 4,28 5,15 6,62 6,04 5,28 6,13

Politika centralne banke

8,21 8,00 6,40 5,69 5,75 5,24 6,35 5,61

Izobraževanje o financah

8,04 7,85 4,65 5,14 4,33 5,10 4,19 5,04

Bančni predpisi

9,00 8,41 5,65 5,55 6,36 6,12 4,24 4,44

Tuje finančne ustanove imajo dostop na domači trg

9,00 8,67 5,54 6,19 7,09 6,90 5,25 6,22

Vir: IMD 2006, 2008

62

Izmed izbranih analiziranih držav najbolj uspešno politiko centralne banke vodi Danska (tabela 5). Sledijo ji Portugalska, Poljska in Slovenija. Slovenija ima visok položaj glede dostopa tujih finančnih ustanov na domači trg. Ta dostop je od leta 2006 še povečala. Znižala se je cena kapitala, ki omogoča razvoj gospodarstva. Prav tako so se znižale pravice in odgovornosti delničarjev ter izobraževanje o financah. Največje izboljšanje na področju učinkovitosti finančnega sistema beleži Poljska, ki je poveča ceno kapitala, zvišale so se pravice in odgovornosti delničarjev, povečalo se je izobraževanje o financah. Prav tako so se izboljšali bančni predpisi in tuje finančne ustanove imajo večji dostop na domači trg. 5.2.2.3 Konkurenčnost infrastrukture Pri razvoju infrastrukture se visoko uvrščajo tiste države, pri katerih razvita infrastruktura uspešno podpira gospodarske aktivnosti (Kovačič in Stanovnik 2005, 48). Slaba infrastruktura povečuje stroške transporta tako kot blaga in ljudi. Slaba infrastruktura zmanjšuje kakovost življenja, kar ovira rast ponudbe delovne sile. Ljudje ne želijo migrirati na območja s slabo infrastrukturo, kar na koncu zmanjšuje BDP in njegovo rast. Osnovna infrastruktura omogoča gibanje ljudi znotraj države ter v tujino. Urbanizacija pogojuje razvojni nivo države (Kovačič 2009, 15). Dandanes, v obdobju prenosa telefonije, telefonski priključek ne predstavlja konkurenčno prednost. Prednosti Slovenije na tem področju so velik obseg javnih izdatkov za izobraževanje, vključenost prebivalstva v izobraževalni sistem, patentna produktivnost in cena električne energije za industrijo. Pomanjkljivosti so v nizki razpoložljivosti kvalificiranih inženirjev na trgu dela, univerzitetni sistem ne zadovoljuje potreb konkurenčne ekonomije, nizek transfer znanja med akademsko in poslovno sfero, razvoj in uporaba nove tehnologije je slabo podprta z zakonodajo, financiranje tehnološkega razvoja ni zadostno, okoljska zakonodaja pa otežuje konkurenčnost podjetji (Kovačič in Stanovnik 2005, 48). Danska na področju infrastrukture (tabela 6), v opazovanem obdobju, prednjači pred Slovenijo, Portugalsko in Poljsko. Portugalska je v obdobju 2006-2008 izboljšala infrastrukturo za pomorski in rečni promet, medtem ko je Danska zabeležila upad na tem področju. Zdravstvena infrastruktura se je izboljšala na Danskem in Portugalskem, v Sloveniji in na Poljskem se je poslabšala. Infrastruktura za distribucijo blaga in storitev je najbolj učinkovita na Danskem, v Sloveniji, na Portugalskem in Poljskem pa se je izboljšala.

63

Tabela 6: Izbrani indikatorji konkurenčnosti infrastrukture v letu 2006 in 2008 Danska Slovenija Portugalska Poljska

2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008

Urbanizacija izčrpa ekonomske vire

8,29 8,47 5,15 6,36 4,58 6,08 4,85 5,16

Infrastruktura za pomorski in rečni promet

9,00 8,84 6,07 6,95 6,30 7,02 3,81 4,14

Komunikacijska tehnologija

9,54 8,76 6,89 7,17 7,93 7,92 5,07 5,69

Zdravstvena infrastruktura

7,61 7,53 4,66 4,45 4,33 4,59 2,00 1,91

Trajnostni razvoj kot prioriteta

7,96 7,67 5,73 6,05 4,95 5,18 6,24 5,73

Okoljska zakonodaja ne otežuje poslovanja

7,39 8,00 5,19 5,50 6,04 5,96 4,89 4,35

Infrastruktura za distribucijo blaga in storitev je v glavnem učinkovita

9,32 9,18 6,40 7,07 6,29 7,49 5,17 5,68

Vzdrževanje in razvoj infrastrukture sta ustrezno načrtovana in financirana

7,78 6,95 4,50 4,69 5,75 6,12 2,48 3,20

Vir: IMD 2006, 2008 5.2.2.4 Znanost in tehnologija Višina sredstev, ki ga države namenjajo za raziskovalno dejavnost skozi investicije v raziskovalne centre, univerze ter podjetja močno vpliva na razvoj gospodarstva. Digitalne tehnologije so ključni steber konkurenčnosti evropskega trga. Naložbe v elektronske komunikacije so ključno orodje, ki bi lahko znatno pospešile izhod iz gospodarske krize. Podjetja, ki želijo ohraniti konkurenčnost na svetovnem trgu, morajo ponuditi inovativne in visoko kakovostne storitve. Konkurenčnost znanosti in tehnologije običajno ocenjujemo z višino izdatkov za raziskave in razvoj, z obsegom osebja v raziskavah in razvoju, s tehnološkim menedžmentom, z znanstvenim okoljem ter z zaščito intelektualne lastnine (Kovačič 2009, 16). Osnovne raziskave najbolj spodbujajo tehnološki razvoj na Danskem (tabela 7). V Sloveniji je najbolj kritično financiranje tehnološkega razvoja (2006 - 3,13, 2008 - 3,88) in ustrezno poučevanje znanstvenih ved v šolah (2006 - 3,66, 2008 - 4,56). Porast lahko zasledimo na področju tehnološkega sodelovanja med podjetji (2006 - 4,29, 2008 - 5,34), pravno podprtega razvoja in aplikacij tehnologije (2006 - 4,77, 2008 - 4,99) ter učinkovitosti zaščite patentov in avtorskih pravic (2006 - 4,37, 2008 - 4,64). Tudi osnovne raziskave vedno bolj spodbujajo tehnološki razvoj.

64

Tabela 7: Indikatorji znanosti in tehnologije v letu 2006 in 2008 Danska Slovenija Portugalska Poljska 2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008 Osnovne raziskave spodbujajo tehnološki razvoj

6,61 6,58 3,92 4,99 3,82 5,10 4,27 4,57

Znanstvene vede se poučujejo v šolah ustrezno

4,69 5,56 3,66 4,56 3,74 3,92 4,19 4,87

Znanost in tehnologija vzpodbujata zanimanje mladih

4,64 5,27 3,89 4,21 3,60 3,88 5,20 4,87

Zaščita patentov in avtorskih pravic je učinkovita

8,14 8,15 4,37 4,64 5,45 5,73 3,16 5,09

Razvoj in aplikacija tehnologije sta pravno podprta

7,93 7,81 4,77 4,99 6,00 6,80 3,60 4,73

Financiranje tehnološkega razvoja

6,86 6,96 3,13 3,88 5,02 5,44 2,67 3,96

Usposobljeni inženirji na trgu dela

6,80 6,41 4,06 3,83 6,15 6,31 4,69 4,74

Tehnološko sodelovanje med podjetji

7,46 7,42 4,29 5,34 4,55 4,90 4,51 4,93

Vir: IMD 2006, 2008 4.2.2.5 Človeški kapital Podjetja so se v preteklosti preveč ukvarjala z izboljševanjem že obstoječih znanj. V prihodnosti bodo podjetja bolj podobna univerzam. Podjetja bodo morala vzpostaviti inovativno okolje, kjer bo človeški kapital s svojo inovativnostjo in idejami kanibaliziral starejše izdelke podjetja, še preden jih bo konkurenca izrinila iz tržišča. Cilj družbenega razvoja ni samo maksimiranje nacionalnega bogastva, temveč optimiziranje kakovosti človeškega življenja, kjer se poleg ekonomske uspešnosti upoštevajo tudi drugi dejavniki: zdravje, izobrazba in znanje, kultura in vrednote. Vse pomembnejše postaja sposobnost človeškega kapitala, da sprejme nove izzive, ki jih omogoča razvoj informatike in telekomunikacij. Multiplikativen učinek na produktivnost je dosežen le, če je človeški kapital dovolj usposobljen, da sprejme nove organizacijske možnosti, ki jih omogoča razvoj interneta in telekomunikacijskih tehnologij (Kovačič 2009, 18). Beg možganov v tujino je najbolj prisoten na Poljskem, najmanj pa na Danskem (tabela 8). To pomeni, da na Poljskem veliko poljskih strokovnjakov išče zaposlitev in nove izzive v tujini in ne doma. Tudi v Sloveniji ni dovolj razvojnih možnosti, zato se veliko ljudi odloča oditi v tujino. V Sloveniji imamo višjo kakovost življenja kot na Portugalskem in na Poljskem. Izmed vseh izbranih opazovanih držav, smo ljudje v Sloveniji najmanj prilagodljivi za nove izzive. V Sloveniji se je v letu 2008, glede na leto 2006, ekonomska pismenost med prebivalci povečala, na Danskem pa zmanjšala. Izobraževalni sistem na Portugalskem najmanj zadovoljuje potrebe konkurenčnega gospodarstva, med tem ko na Danskem, v Sloveniji in na Poljskem vedno bolj.

65

Tabela 8: Izbrani indikatorji človeških virov v letu 2006 in 2008 Danska Slovenija Portugalska Poljska 2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008 Beg možganov v tujino ni prisoten

7,00 5,56 3,95 3,48 4,76 4,43 3,92 2,61

Kakovost življenja je visoka

9,36 8,98 6,50 6,81 6,72 6,12 3,17 4,26

Prilagodljivost ljudi za nove izzive

7,93 7,49 4,37 4,67 6,15 6,20 5,17 5,33

Vrednote družbe podpirajo konkurenčnost

6,71 / 4,87 5,29 4,80 4,59 4,08 4,80

Ekonomska pismenost je v splošnem visoka med prebivalstvom

7,36 6,96 3,74 4,24 3,16 3,57 3,57 3,83

Izobraževalni sistem zadovoljuje potrebe konkurenčnega gospodarstva

6,75 7,15 3,60 4,67 3,60 3,24 3,47 4,49

Vir: IMD 2006, 2008 5.2.2.6 Menedžment Naloge menedžmenta so načrtovanje, organiziranje, vodenje in nadzorovanje, da se dosežejo zastavljeni cilji v podjetju. Pri menedžerski učinkovitosti se visoko uvrščajo tiste države, pri katerih v prihodnost usmerjen menedžment dviguje konkurenčnost na dolgi rok. Ugodna razmerja med ceno in kakovostjo pri izdelkih odsevajo menedžerske sposobnosti. Koncept konkurenčnosti poudarja, da sta gospodarska uspešnost in sposobnost prilagajanja spremembam pri konkurenčnem okolju rezultat menedžerskih sposobnosti, ki so ključne za razvoj podjetij. Prednosti Slovenije na tem področju so vključenost ženske delovne sile, občutek menedžerjev za podjetništvo, razpoložljivost kreditov za podjetja ter uspešnost vodenja delniške vrednosti. Do danes se je razpoložljivost kreditov za podjetja zmanjšala in sicer zaradi svetovne krize, ki je obšla svet. Pomanjkljivosti Slovenije so zaprtost nacionalne kulture za tuje ideje, nadzorni sveti ne nadzirajo delovanja menedžmenta učinkovito, motivacije delavcev so nizke, beg možganov otežuje konkurenčnost ter fleksibilnost in prilagodljivost ljudi je nizka pri soočenju z novimi izzivi (Kovačič in Stanovnik 2005, 48). Iz tabele 9 je razvidno, da so odnosi med menedžmentom in delavci najbolj produktivni na Danskem. Prav tako je na Danskem najbolj usposobljena delovna sila, ki je prisotna na trgu dela, njihov menedžment ima tudi najboljše mednarodne izkušnje. Na Poljskem javnost menedžerjem bolj zaupa kot v prejšnjih letih, menedžerji imajo večji občutek za podjetništvo, zaposleni se vedno bolj poistovetijo s cilji podjetja. Prav tako menedžment sprejema večjo socialno odgovornost družbe. Na Portugalskem je v letu 2008, glede na leto 2006, vedno manj sposobnih starejših menedžerjev na trgu dela, menedžment sprejema manjšo socialno odgovornost družbe in ima slabše mednarodne izkušnje. Prav tako menedžerjem javnost manj zaupa. Štirje ključni dejavniki, ki motivirajo lastnike in menedžerje, da izboljšajo konkurenčnost so: delniške in lastniške reference ter vladanje podjetjem, ustrezna politika varstva konkurence, urejen finančni sektor in stečajna zakonodaja ter režim najemanja posojil (Kovačič in Stanovnik 2005, 47).

66

Tabela 9: Izbrani indikatorji konkurenčnosti menedžmenta v letu 2006 in 2008 Danska Slovenija Portugalska Poljska 2006 2008 2006 2008 2006 2008 2006 2008 Odnosi med menedžmentom in delavci so produktivni

8,68 8,18 5,95 5,69 5,74 5,06 5,19 5,09

Zaposleni se poistovetijo s cilji podjetja

8,57 8,00 4,69 5,08 4,37 4,43 3,79 5,00

Usposobljena delovna sila je prisotna na trgu dela

6,51 5,31 4,55 3,98 4,63 4,78 4,29 3,35

Sposobni starejši menedžerji so na trgu dela

6,93 6,25 4,42 4,50 4,65 4,35 3,63 3,43

Menedžment ima mednarodne izkušnje

6,75 5,69 5,06 5,20 4,22 3,92 4,51 4,13

Menedžerjem javnost zaupa

8,07 6,98 5,66 6,79 5,42 5,25 4,24 5,74

Menedžerji ravnajo v skladu z interesi delničarjev

7,53 7,85 6,27 5,52 5,78 5,88 4,89 4,57

Menedžerji imajo občutek za podjetništvo

6,64 6,29 6,11 6,74 4,22 4,39 5,52 5,57

Menedžment sprejema socialno odgovornost družbe

7,75 7,35 5,13 5,60 4,59 4,16 3,97 4,70

Vir: IMD 2006, 2008 5.3 Merjenje konkurenčnosti po metodologiji WEF Poročilo o globalni konkurenčnosti (The Global Competitiveness Report) analizira sposobnost držav za doseganje ustrezne gospodarske rasti, merjene z BDP na prebivalca v srednjeročnem obdobju. Poročilo pripravlja Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum – WEF), ki uvršča več kot 100 držav, glede na njihove gospodarske razvitosti (Kovačič 2007, 101-102). Blaginja je določena s produktivnostjo ekonomije, ki je merjena z vrednostjo dobrin in storitev, proizvedenih na enoto narodnega človeškega kapitala in naravnih virov. Produktivnost je odvisna od vrednosti narodnih proizvodov in storitev, merjenih s cenami, nad katerimi lahko imajo nadzor na odprtem trgu in od učinkovitosti, s katero so lahko ti proizvodi proizvedeni. Produktivnost podpira visoke plače, močno valuto in privlačne donose kapitala. Konkurenčnost je merjena s produktivnostjo. Veliko narodov lahko izboljša svojo blaginjo, če izboljša produktivnost. Izboljšanje produktivnosti bo dvignilo vrednost dobrin in izboljšalo lokalne prihodke. Globalizacija je povečala donose produktivnosti z odpiranjem novih velikih trgov za konkurenčne države. Z znižanjem zmožnosti podpiranja nizko produktivnih podjetji ali znižanjem preskrbljenosti visoko plačanih služb za nizko usposobljene zaposlene, je globalizacija prav tako povečala stroške nizke produktivnosti. Glaven izziv ekonomije je oblikovati pogoje, v katerih lahko podjetja in zaposleni izboljšajo svojo produktivnost (WEF 2008, 44). Tabela 10 prikazuje globalne indekse konkurenčnosti (indeksi WEF) in delne indekse, s katerimi na Svetovnem ekonomskem forumu merijo konkurenčnost posameznih držav. Cilj globalnega indeksa konkurenčnosti (GCI) je razkriti vzroke produktivnosti.

67

Tabela 10: Globalni indeksi konkurenčnosti (indeksi WEF) in delni indeksi 1. Indeks osnovnih pogojev meri uspeh

na področju: • institucij, • infrastrukture, • makroekonomske stabilnosti, • zdravja in osnovnega izobraževanja.

2. Indeks spodbujanja učinkovitosti meri uspeh na področju:

• višjega izobraževanja, • trga dobrin, • trga dela, • razvitosti finančnega trga, • tehnološke pripravljenosti, • velikosti trga.

3. Indeks inovacij in razvojnih dejavnikov meri uspeh na področju:

• poslovne razvitosti, • inovacij.

Vir: WEF 2008 Iz tabele 11 je razvidno, da so ZDA najbolj konkurenčna ekonomija na svetu. Razlog za tako visoko uvrstitev je v obdarjenosti z veliko strukturnimi značilnostmi, ki naredijo ekonomijo ekstremno produktivno. ZDA imajo doma visoko razvita in inovativna podjetja, ki poslujejo na zelo učinkovitem tržišču. Država je prav tako obdarjena z odličnim univerzitetnim sistemom, ki močno sodeluje s poslovnim sektorjem v raziskavah in razvoju (WEF 2008, 8). Slovenija se v letu 2008/2009 uvršča na 42. mesto. Glede na prejšnja leta se je njen konkurenčni položaj poslabšal, saj je v letu 2006/2007 zasedla 40. mesto in v letu 2007/2008 39. mesto.

68

Tabela 11: Uvrščenost izbranih držav po metodologiji WEF v obdobju 2006/2007-2008/2009

2006/2007 2007/2008 2008/2009 ZDA 1 1 1 Hong Kong 10 12 11 Singapur 8 7 5 Švica 4 2 2 Danska 3 3 3 Švedska 9 4 4 Avstralija 16 19 18 Kanada 12 13 10 Finska 6 6 6 Nizozemska 11 10 8 Norveška 17 16 15 Luksemburg 25 25 25 Nemčija 7 5 7 Quatar 32 31 26 Nova Zelandija 21 24 24 Avstrija 18 15 14 Japonska 5 8 9 Malezija 19 21 21 Irska 22 22 22 Kitajska Mainland2 / / / Velika Britanija 2 9 13 Belgija 24 20 19 Tajvan 13 14 17 Izrael 14 17 23 Čile 27 26 28 Tajska 28 28 34 Koreja 23 11 13 Francija 15 18 16 Češka 31 33 33 Indija 42 48 50 Litva 39 38 44 Slovenija 40 39 42 Slovaška 36 41 46 Portugalska 43 40 43 Estonija 26 27 32 Kazahstan 50 61 66 Peru 78 86 83 Bolgarija 74 79 76 Španija 29 29 29 Brazilija 66 72 64 Jordanija 46 49 48 Indonezija 54 54 55 Filipini 75 71 71 Poljska 45 51 53 Madžarska 38 47 62 Mehika 52 52 60 Turčija 58 53 63 Južna Afrika 35 44 45 Rusija 59 58 51 Italija 47 46 49 Kolumbija 63 69 74 Grčija 61 65 67 Hrvaška 56 57 61 Romunija 73 74 68 Argentina 70 85 88 Ukrajina 69 73 72 Venezuela 85 98 105

Vir: WEF 2008

2 Ni podatkov za opazovana leta.

5.3.1 Konkurenčni položaj držav po globalnih pokazateljih konkuren Za čim bolj nadzoren prikaz položaja Slovenije, smo tudi tukaj naredili primerjavo naslednjih evropskih držav po globalnih pokazateljih konkurenEstonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska Portugalska in Slovaška. Indeks nacionalne konkurenčnosti po metodologiji WEF ima teoretipo kateri se družbe razvijajo od nizkih stopenj razvoja in dohodka (gospodarski razvoj na temelju lastnih proizvodnih faktorjev) preko srednjih (na podlagi vlaganj in tujih tehnolodo visokih razvoj na podlagi lastnih inovacij). Celotna konkurenrezultatov po delnih indeksih, to je mikroekonomskih, makroekonomskih, tehnološkega, pravnega sistema in korupcije (Kova Grafikon 7: Indeks osnovnih zahtev v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2008 Najboljši položaj, glede na gibanje indeksa osnovnih zahtev2008/2009 Finska, katere položaj se je glede na prejšnje leto izboljšal (2007/2008 2008/2009 – 1. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Finske so v dobrem delovanju inštitucij (2. mesto), dobro razviti infrastrukturi (9. mesto), makroekonomski stabilnosti (8. mesto) ter v učinkovitem zdravstvu in osnovnem izobraževanju (1. mDanska, ki je v letu 2008/2009 dosega slabši položaj kot v letu 2007/2008, kar je posledica slabšega delovanja inštitucij, slabše razvitosti infrastrukture, zmanjšanje makroekonomske stabilnosti in poslabšanje zdravstva ter osnovnega iz2008/2009 uvršča na 38. mesto, prednjaopazovanih letih, se je delovanje slovenskih inštitucij poslabšalo (2007/2008

69

ni položaj držav po globalnih pokazateljih konkurenčnosti

položaja Slovenije, smo tudi tukaj naredili primerjavo naslednjih evropskih držav po globalnih pokazateljih konkurenčnosti: Slovenija, ČEstonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska Portugalska in Slovaška. Indeks

nosti po metodologiji WEF ima teoretična izhodišča v novi teoriji rasti, po kateri se družbe razvijajo od nizkih stopenj razvoja in dohodka (gospodarski razvoj na temelju lastnih proizvodnih faktorjev) preko srednjih (na podlagi vlaganj in tujih tehnolodo visokih razvoj na podlagi lastnih inovacij). Celotna konkurenčnost države je odvisna od rezultatov po delnih indeksih, to je mikroekonomskih, makroekonomskih, tehnološkega, pravnega sistema in korupcije (Kovačič 2005, 133).

: Indeks osnovnih zahtev v obdobju 2007/2008-2008/2009

Najboljši položaj, glede na gibanje indeksa osnovnih zahtev (grafikon 7)2008/2009 Finska, katere položaj se je glede na prejšnje leto izboljšal (2007/2008

1. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Finske so v dobrem delovanju inštitucij (2. mesto), dobro razviti infrastrukturi (9. mesto), makroekonomski stabilnosti (8.

inkovitem zdravstvu in osnovnem izobraževanju (1. mesto). Finski sledi Danska, ki je v letu 2008/2009 dosega slabši položaj kot v letu 2007/2008, kar je posledica slabšega delovanja inštitucij, slabše razvitosti infrastrukture, zmanjšanje makroekonomske stabilnosti in poslabšanje zdravstva ter osnovnega izobraževanja. Slovenija, ki se v letu

a na 38. mesto, prednjači pred Češko, Slovaško, Madžarsko in Poljsko. V opazovanih letih, se je delovanje slovenskih inštitucij poslabšalo (2007/2008

položaja Slovenije, smo tudi tukaj naredili primerjavo naslednjih nosti: Slovenija, Češka, Danska,

Estonija, Finska, Irska, Madžarska, Nizozemska, Poljska Portugalska in Slovaška. Indeks ča v novi teoriji rasti,

po kateri se družbe razvijajo od nizkih stopenj razvoja in dohodka (gospodarski razvoj na temelju lastnih proizvodnih faktorjev) preko srednjih (na podlagi vlaganj in tujih tehnologij)

nost države je odvisna od rezultatov po delnih indeksih, to je mikroekonomskih, makroekonomskih, tehnološkega,

(grafikon 7), ima v letu 2008/2009 Finska, katere položaj se je glede na prejšnje leto izboljšal (2007/2008 – 2. mesto,

1. mesto). Razlogi za tako visoko uvrstitev Finske so v dobrem delovanju inštitucij (2. mesto), dobro razviti infrastrukturi (9. mesto), makroekonomski stabilnosti (8.

esto). Finski sledi Danska, ki je v letu 2008/2009 dosega slabši položaj kot v letu 2007/2008, kar je posledica slabšega delovanja inštitucij, slabše razvitosti infrastrukture, zmanjšanje makroekonomske

obraževanja. Slovenija, ki se v letu eško, Slovaško, Madžarsko in Poljsko. V

opazovanih letih, se je delovanje slovenskih inštitucij poslabšalo (2007/2008 – 44. mesto,

2008/2009 – 49. mesto). Prav tako se je p29. mesto, 2008/2009 – 33. mesto). Opazimo lahko tudi nekaj napredkainfrastrukture (2007/2008 – izobraževanja (2007/2008 – 22. mesto, 2008/2009 analiziranih držav se uvršča Poljska. Grafikon 8: Indeks spodbujanja u

Vir: WEF 2008 Glede na gibanje indeksa spodbujanjaizbranih analiziranih držav uvrštako visoko uvrstitev Danske so v visoki stopnji višjega izobraževanja in usposabljanja (2007/2008 – 3. mesto, 2008/2009 – 3. mesto, 2008/2009 – 4. mesto), u2008/2009 – 5. mesto), razvitem finanmesto) in v dobri tehnološki pripravljenosti (2007/2008 Slabše se uvršča obseg njenega trga (2007/2008 Spodbujanje učinkovitosti se je v Sloveniji v letu 2008/2009, v primerjavi s prejšnjim letom,izboljšalo. Na tem področju se je izboljšala stopnja višjega izobraževanja in usposabljanja, povečal se je obseg trga. Prav tako se je povetrga dela ostaja enaka. Kljub izboljšanemu položaju Slovenije, lahko učinkovitosti zasledimo padec na nekaterih podropripravljenost. Madžarska, ki se v letu 2008/2009 uvršdržav, je v letu 2007/2008 dosegala ve

70

49. mesto). Prav tako se je poslabšala makroekonomska stabilnost (2007/2008 33. mesto). Opazimo lahko tudi nekaj napredka, in sicer na podro

37. mesto, 2008/2009 – 36. mesto) ter zdravstva in osnovnega 22. mesto, 2008/2009 – 21. mesto). Na zadnje mesto izbranih

ča Poljska.

: Indeks spodbujanja učinkovitosti v obdobju 2007/2008-2008/2009

Glede na gibanje indeksa spodbujanja učinkovitosti (grafikon 8), se na prvo mesto izmed izbranih analiziranih držav uvršča Danska. Sledjo ji Nizozemska, Finska in Irska. Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske so v visoki stopnji višjega izobraževanja in usposabljanja

2008/2009 – 2. mesto), učinkovitem delovanju trga dobrin (2007/2008 4. mesto), učinkovitem delovanju trga dela (2007/2008

5. mesto), razvitem finančnem trgu (2007/2008 – 6. mesto, 2008/2009 dobri tehnološki pripravljenosti (2007/2008 – 5. mesto, 2008/2009

a obseg njenega trga (2007/2008 – 45. mesto, 2008/2009 inkovitosti se je v Sloveniji v letu 2008/2009, v primerjavi s prejšnjim letom,

čju se je izboljšala stopnja višjega izobraževanja in usposabljanja, al se je obseg trga. Prav tako se je povečala razvitost na finančnem trgu. U

trga dela ostaja enaka. Kljub izboljšanemu položaju Slovenije, lahko inkovitosti zasledimo padec na nekaterih področjih, kot sta trg dobrin in tehnološka

pripravljenost. Madžarska, ki se v letu 2008/2009 uvršča na zadnje mesto izbranih analiziranih držav, je v letu 2007/2008 dosegala večje spodbujanje učinkovitosti. Poljska, ki je v letu

oslabšala makroekonomska stabilnost (2007/2008 – in sicer na področju

36. mesto) ter zdravstva in osnovnega 21. mesto). Na zadnje mesto izbranih

2008/2009

, se na prvo mesto izmed a Danska. Sledjo ji Nizozemska, Finska in Irska. Razlogi za

tako visoko uvrstitev Danske so v visoki stopnji višjega izobraževanja in usposabljanja inkovitem delovanju trga dobrin (2007/2008

inkovitem delovanju trga dela (2007/2008 – 5. mesto, 6. mesto, 2008/2009 – 4.

5. mesto, 2008/2009 – 3. mesto). 45. mesto, 2008/2009 – 46. mesto).

inkovitosti se je v Sloveniji v letu 2008/2009, v primerjavi s prejšnjim letom, ju se je izboljšala stopnja višjega izobraževanja in usposabljanja,

nem trgu. Učinkovitost trga dela ostaja enaka. Kljub izboljšanemu položaju Slovenije, lahko v spodbujanju

jih, kot sta trg dobrin in tehnološka a na zadnje mesto izbranih analiziranih

vitosti. Poljska, ki je v letu

2007/2008 zaostajala za Madžarsko in se uvrstila na zadnje mesto, v letu 2008/2009 prednjapred Madžarsko. Grafikon 9: Indeks inovacij in razvojnih dejavnikov v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2008 Iz grafikona 9 je razvidno, da je v opazovanem obdobju(2007/2008 – 6. mesto, 2008/2009 5.3.2 Konkurenčni položaj držav po delnih indeksih konkuren Obširna in učinkovita infrastrukturkritična do zagotovitve učinkovitega delovanja ekonomije. Prav tako je pomemben dejavnik določitve kraja gospodarske dejavnosti in vrste dejavnosti ali sektorja, ki se lahko razvije v določeno gospodarstvo. Dobro razvita ekonomija lahko zmanjša uz rezultatom integriranega narodnega tržišV povezavi s tem, kakovost in obsežnost infrastrukturnega omrežja pomembno vpliva na gospodarsko rast in na različne narazvito informacijsko in telekomunikacijsko omrežje je prvi pogoj za sposobnost manj razvitih skupnosti, da se povežejo v osrednje gospodarske dejavnosti in šole. Utransporta dobrin, ljudi in storitev, kot na primer kvalitetne ceste, pristaništransport, omogočajo podjetnikom varno in pravotako olajšano gibanje delavcev na najprimernejša delovnaelektrike. Zanesljivo in obširno telekomunikacijo omrežje omogo

71

2007/2008 zaostajala za Madžarsko in se uvrstila na zadnje mesto, v letu 2008/2009 prednja

: Indeks inovacij in razvojnih dejavnikov v obdobju 2007/2008

Iz grafikona 9 je razvidno, da je v opazovanem obdobju najbolj inovativna in razvita Danska . mesto, 2008/2009 – 4. mesto). .

ni položaj držav po delnih indeksih konkurenčnosti

inkovita infrastruktura je pomembno gonilo konkurenčnosti. Infrastruktura je činkovitega delovanja ekonomije. Prav tako je pomemben dejavnik

itve kraja gospodarske dejavnosti in vrste dejavnosti ali sektorja, ki se lahko razvije v stvo. Dobro razvita ekonomija lahko zmanjša učinek razdalje med regijami

z rezultatom integriranega narodnega tržišča in jih poveže s trgi v drugih državah ali regijah. V povezavi s tem, kakovost in obsežnost infrastrukturnega omrežja pomembno vpliva na ospodarsko rast in na različne načine zmanjšuje dohodkovne neenakosti ter revš

razvito informacijsko in telekomunikacijsko omrežje je prvi pogoj za sposobnost manj razvitih skupnosti, da se povežejo v osrednje gospodarske dejavnosti in šole. Učtransporta dobrin, ljudi in storitev, kot na primer kvalitetne ceste, pristaniš

ajo podjetnikom varno in pravočasno dostavo dobrin. S transportom je prav tako olajšano gibanje delavcev na najprimernejša delovna mesta. Ekonomija je tudi odvisna od elektrike. Zanesljivo in obširno telekomunikacijo omrežje omogoči hiter in svoboden tok

2007/2008 zaostajala za Madžarsko in se uvrstila na zadnje mesto, v letu 2008/2009 prednjači

: Indeks inovacij in razvojnih dejavnikov v obdobju 2007/2008-2008/2009

najbolj inovativna in razvita Danska

nosti. Infrastruktura je inkovitega delovanja ekonomije. Prav tako je pomemben dejavnik

itve kraja gospodarske dejavnosti in vrste dejavnosti ali sektorja, ki se lahko razvije v inek razdalje med regijami

a in jih poveže s trgi v drugih državah ali regijah. V povezavi s tem, kakovost in obsežnost infrastrukturnega omrežja pomembno vpliva na

ine zmanjšuje dohodkovne neenakosti ter revščino. Dobro razvito informacijsko in telekomunikacijsko omrežje je prvi pogoj za sposobnost manj razvitih skupnosti, da se povežejo v osrednje gospodarske dejavnosti in šole. Učinkoviti modeli transporta dobrin, ljudi in storitev, kot na primer kvalitetne ceste, pristanišča in letalski

asno dostavo dobrin. S transportom je prav mesta. Ekonomija je tudi odvisna od

i hiter in svoboden tok

podatkov, kateri povečajo učinkovitost celotne ekonomije. Prav tako pomaga zagotoviti, da odločitve ekonomistov upoštevajo vse prim Grafikon 10: Indeks infrastrukture v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2007, 2008 Izmed vseh izbranih analiziranih držav, na podromesto zaseda Danska. Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske so predvsem v dobri kvaliteti cest, železniške infrastrukture, letališke infrastrukture in elektrista Finska in Slovenija, glede na prejšnje leto, izboljšali kvaliteto izboljšanju kvalitete cest (2007/2008 infrastrukture (2007/2008 – (2007/2008 – 33. mesto, 2008/2009 področju kvalitete železniške infrastrukture (2007/2008 Poljska v opazovanih obdobjih zaseda zadnje mesto izmed vseh izbranih opazovanih držav. Institucionalno okolje oblikuje ogrodje, v sporazumevajo o generiranju dohodka in bogastva v ekonomiji. Institucionalno ogrodje ima močan ležaj v tekmovanju in rasti ter odigra glavno vlogo na nakoristi in nosi stroške strategorganiziranje proizvodnje. Čintelektualne lastnine negotove, le ti nimajo želje po vlaganju v napredek in povelastnine. Če lastnine ne morejo biti kupljene ali prodane z zaupanjem, bo trg sam zagenerirati dinamično rast. Pomembnost inštitucij ni omejena s pravnim ogrodjem. Obnašanje vlade do tržišč in svobode ter učezmerna birokracija, čezmerna regulacija, korupcija, nepoštenost v poslovanju z javnimi naročili, pomanjkanje preglednosti in zanesljivosti ali politi

72

ajo učinkovitost celotne ekonomije. Prav tako pomaga zagotoviti, da itve ekonomistov upoštevajo vse primerne podatke, ki so na voljo (WEF 2007, 4).

: Indeks infrastrukture v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

Izmed vseh izbranih analiziranih držav, na področju infrastrukture (grafikon 10)to zaseda Danska. Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske so predvsem v dobri kvaliteti

cest, železniške infrastrukture, letališke infrastrukture in električne dobave. V letu 2008/2009 sta Finska in Slovenija, glede na prejšnje leto, izboljšali kvaliteto svoje infrastrukture. Kljub izboljšanju kvalitete cest (2007/2008 – 42. mesto, 2008/2009 – 41. mesto), letalske

64. mesto, 2008/2009 – 63. mesto) in elektri33. mesto, 2008/2009 – 32. mesto) v Sloveniji, je Slovenija nazadovala na

ju kvalitete železniške infrastrukture (2007/2008 – 40. mesto, 2008/2009 Poljska v opazovanih obdobjih zaseda zadnje mesto izmed vseh izbranih opazovanih držav.

Institucionalno okolje oblikuje ogrodje, v katerem se posamezniki, podjetja in vlada sporazumevajo o generiranju dohodka in bogastva v ekonomiji. Institucionalno ogrodje ima

an ležaj v tekmovanju in rasti ter odigra glavno vlogo na načine, v katerih družba razdeli koristi in nosi stroške strategij ter politik. Prav tako vpliva na odločitve investiranja in organiziranje proizvodnje. Če so pravice lastnikov zemljišč, korporativnih deležev in intelektualne lastnine negotove, le ti nimajo želje po vlaganju v napredek in pove

lastnine ne morejo biti kupljene ali prodane z zaupanjem, bo trg sam zano rast. Pomembnost inštitucij ni omejena s pravnim ogrodjem. Obnašanje

in svobode ter učinkovitost njenega poslovanja je prav tako pomembna: ezmerna regulacija, korupcija, nepoštenost v poslovanju z javnimi

ili, pomanjkanje preglednosti in zanesljivosti ali politična odvisnost od sodnega procesa,

inkovitost celotne ekonomije. Prav tako pomaga zagotoviti, da erne podatke, ki so na voljo (WEF 2007, 4).

(grafikon 10) najboljše to zaseda Danska. Razlogi za tako visoko uvrstitev Danske so predvsem v dobri kvaliteti

ne dobave. V letu 2008/2009 svoje infrastrukture. Kljub

41. mesto), letalske 63. mesto) in električne dobave

e Slovenija nazadovala na 40. mesto, 2008/2009 – 43. mesto).

Poljska v opazovanih obdobjih zaseda zadnje mesto izmed vseh izbranih opazovanih držav.

katerem se posamezniki, podjetja in vlada sporazumevajo o generiranju dohodka in bogastva v ekonomiji. Institucionalno ogrodje ima

ne, v katerih družba razdeli čitve investiranja in

, korporativnih deležev in intelektualne lastnine negotove, le ti nimajo želje po vlaganju v napredek in povečanju svoje

lastnine ne morejo biti kupljene ali prodane z zaupanjem, bo trg sam začel no rast. Pomembnost inštitucij ni omejena s pravnim ogrodjem. Obnašanje

inkovitost njenega poslovanja je prav tako pomembna: ezmerna regulacija, korupcija, nepoštenost v poslovanju z javnimi

na odvisnost od sodnega procesa,

povzroči visoke ekonomske stroške poslovanja in upoEkonomska literatura se je osredotopomemben element v procesu oblikovanja bogastva (WEF 2007, 4). Grafikon 11: Indeks inštitucij v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2007, 2008 V letu 2007/2008 najslabši položaj na podronaslednjem letu še poslabša svoj institucionalni položaj (2007/2008 72. mesto). Kljub poslabšanju položaja, politiko kot Poljska. Razlogi za tako slab položaj ogrodju, nezaupanju ljudi do politikov, slabem etiintelektualne lastnine, nezanesljivih storitvah policije, visokih poslovnih stroških kriminala in nasilja. V obeh opazovanih Nizozemska, Irska in Estonija. Slovenija je imela v letu 2007/2008 boljši institucionalni položaj kot v letu 2008/2009. Izboljšanje lahko opazimo samo na podropredpisov. Navzočnost globalne finančne krize je poudarila kritidelovanje nacionalnih ekonomij. Uki so shranjeni pri prebivalcih in tistih virov, ki vstopajo v ekonomijo od zunaj.usmerijo vire k podjetniškim in finanpovrnitve. Pri tem je ocena tveganja kljuproduktivnosti, zaradi česar ekonomije potrebujejo razvit finaninvestiranje privatnega sektorja. Uinovatorji z dobrimi idejami finan

73

i visoke ekonomske stroške poslovanja in upočasni proces ekonomskega Ekonomska literatura se je osredotočila na javne inštitucije, vendar so privatne prav tako pomemben element v procesu oblikovanja bogastva (WEF 2007, 4).

: Indeks inštitucij v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

V letu 2007/2008 najslabši položaj na področju inštitucij (grafikon 11) pripada naslednjem letu še poslabša svoj institucionalni položaj (2007/2008 – 69. mesto, 2008/2009 72. mesto). Kljub poslabšanju položaja, Češka v letu 2008/2009 vodi boljšo institucionalno politiko kot Poljska. Razlogi za tako slab položaj obeh držav so v neučinkovitem pravnem ogrodju, nezaupanju ljudi do politikov, slabem etičnem obnašanju podjetji, nezadostni zašintelektualne lastnine, nezanesljivih storitvah policije, visokih poslovnih stroških kriminala in

obdobjih najboljši položaj zasede Finska. Sledijo ji Danska, Nizozemska, Irska in Estonija. Slovenija je imela v letu 2007/2008 boljši institucionalni položaj kot v letu 2008/2009. Izboljšanje lahko opazimo samo na področju bremen vladnih

čne krize je poudarila kritično pomembnost finandelovanje nacionalnih ekonomij. Učinkovit finančni sektor je pomemben za alociranje virov, ki so shranjeni pri prebivalcih in tistih virov, ki vstopajo v ekonomijo od zunaj.usmerijo vire k podjetniškim in finančnim projektom z najvišjimi pričakovanimi razmerijpovrnitve. Pri tem je ocena tveganja ključna. Poslovno investiranje je kriti

esar ekonomije potrebujejo razvit finančni trg, ki nudi kapital za investiranje privatnega sektorja. Učinkovit finančni sektor prav tako zagotovi, da imajo inovatorji z dobrimi idejami finančne vire za preobrazbo teh idej v komercialno izvedljive

asni proces ekonomskega razvoja. ila na javne inštitucije, vendar so privatne prav tako

pripada Češki, ki v 69. mesto, 2008/2009 –

eška v letu 2008/2009 vodi boljšo institucionalno činkovitem pravnem

nem obnašanju podjetji, nezadostni zaščiti intelektualne lastnine, nezanesljivih storitvah policije, visokih poslovnih stroških kriminala in

obdobjih najboljši položaj zasede Finska. Sledijo ji Danska, Nizozemska, Irska in Estonija. Slovenija je imela v letu 2007/2008 boljši institucionalni

čju bremen vladnih

no pomembnost finančnih trgov za ni sektor je pomemben za alociranje virov,

ki so shranjeni pri prebivalcih in tistih virov, ki vstopajo v ekonomijo od zunaj. Finančni trgi čakovanimi razmerij

na. Poslovno investiranje je kritično do , ki nudi kapital za

ni sektor prav tako zagotovi, da imajo ne vire za preobrazbo teh idej v komercialno izvedljive

proizvode in dobrine. V povezavi z izpolnitvijo vseh tezanesljiv in pozoren (WEF 2007 Grafikon 12: Indeks razvitosti finan

Vir: WEF 2007, 2008 Slovenija na področju razvitosti finanmesto. Glede na prejšnje opazovano obdobje je izboljšala svoj položaj. Razvitost finantrga se kaže v dostopnosti do posojil, mostanju bank, omejitvah kapitalskih tokov, razpoložljivosti tveganega kapitala in v uravnavanju varnostnih menjav. Slovenija na teh podroNajbolj razvit finančni trg ima Danska. Sledijo ji Irska, Nizozemska, Finska, Estonija, Slovaška in Portugalska. Steber tehnološke pripravljenosti meri elastitehnologije, da izboljša produktivnost svojih industrij. V današnjem globaliziranem svetu je tehnologija postala pomemben element za podjetja, da tekmujtelekomunikacijska tehnologija (ICT) se je razvila v »glavni namen tehnologije« našega Dostop in poraba ICT-ja je vkljutehnološke pripravljenosti. Raven tesposobnosti države za inovacije. Prav tako mora razširiti meje znanja (WEF 2007, 5).

74

proizvode in dobrine. V povezavi z izpolnitvijo vseh teh preobrazb, mora biti finanzanesljiv in pozoren (WEF 2007, 5).

: Indeks razvitosti finančnega trga v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

ju razvitosti finančnih trgov (grafikon 12) v letu 2008/2009 zaseda 46. mesto. Glede na prejšnje opazovano obdobje je izboljšala svoj položaj. Razvitost finantrga se kaže v dostopnosti do posojil, moči zaščite investitorjev, pravnih pravicah, zdravem

alskih tokov, razpoložljivosti tveganega kapitala in v uravnavanju varnostnih menjav. Slovenija na teh področjih prednjači pred Češko, Madžarsko in Poljsko.

ni trg ima Danska. Sledijo ji Irska, Nizozemska, Finska, Estonija,

Steber tehnološke pripravljenosti meri elastičnost, s kateri ekonomija posvoji obstojetehnologije, da izboljša produktivnost svojih industrij. V današnjem globaliziranem svetu je tehnologija postala pomemben element za podjetja, da tekmujejo in uspevajo. Informacijska in telekomunikacijska tehnologija (ICT) se je razvila v »glavni namen tehnologije« našega

ja je vključena v steber kot bistvena sestavina celotne ekonomske ravni tehnološke pripravljenosti. Raven tehnologije, ki je na voljo za podjetja, se mora razlikovati od sposobnosti države za inovacije. Prav tako mora razširiti meje znanja (WEF 2007, 5).

h preobrazb, mora biti finančni sektor

2008/2009

v letu 2008/2009 zaseda 46. mesto. Glede na prejšnje opazovano obdobje je izboljšala svoj položaj. Razvitost finančnega

ite investitorjev, pravnih pravicah, zdravem alskih tokov, razpoložljivosti tveganega kapitala in v uravnavanju

eško, Madžarsko in Poljsko. ni trg ima Danska. Sledijo ji Irska, Nizozemska, Finska, Estonija,

nost, s kateri ekonomija posvoji obstoječe tehnologije, da izboljša produktivnost svojih industrij. V današnjem globaliziranem svetu je

ejo in uspevajo. Informacijska in telekomunikacijska tehnologija (ICT) se je razvila v »glavni namen tehnologije« našega časa.

ena v steber kot bistvena sestavina celotne ekonomske ravni hnologije, ki je na voljo za podjetja, se mora razlikovati od

sposobnosti države za inovacije. Prav tako mora razširiti meje znanja (WEF 2007, 5).

Grafikon 13: Indeks tehnološke pripravljenosti v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2007, 2008 Najboljšo tehnološko pripravljenost(2007/2008 – 4. mesto, 2008/2009 2007/2008, je Nizozemska svojo raven tehnološke pripravlještevilo internetnih uporabnikov, število osebnih ranaročnikov. Upad lahko zasledimo v številu narorazpoložljivosti najpoznejše tehnologije. opazovanih letih enaka. Slovenija ima v letu 2008/2009, glede na prejšnje leto, poslabšano tehnološko pripravljenost (2007/2008 poslabšanje je predvsem v velikem upadu števila nainternetnih uporabnikov in število osebnih raIzboljšala se je razpoložljivost nin število internetnih naročnikpripravljenosti najbolj zaostaja Poljska (2007/2008 Poslovna razvitost mora biti oblikovana v boljšo uTo vodi do povečanja produktivnosti, zaradi Poslovna razvitost skrbi za kvaliteto celotnega poslovnega omrežja dolokvaliteto operacij in strategij podjetja vsakega posameznika. To je zlasti pomembno za drna napredni stopnji razvoja, ko so osnovni viri produktivnih napredkov izobsegu. Kvaliteta poslovnega omrežja držav in podprte industrije je pomembna iz verazlogov. Ko so podjetja in dobavitelji iz doloneposredne geografske skupine, se uinovacije. Ovire za vstop v novo podjetje so zmanjšane. Operacije in strategije

75

: Indeks tehnološke pripravljenosti v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

Najboljšo tehnološko pripravljenost (grafikon 13) v opazovanih letih ima Nizozemska 4. mesto, 2008/2009 – 1. mesto). Kljub visoki uvrstitvi na tem podro

2007/2008, je Nizozemska svojo raven tehnološke pripravljenosti še povečala. Poveštevilo internetnih uporabnikov, število osebnih računalnikov in število internetnih

nikov. Upad lahko zasledimo v številu naročnikov mobilne telefonije in v razpoložljivosti najpoznejše tehnologije. Absorpcija ravni tehnologije podjetijopazovanih letih enaka. Slovenija ima v letu 2008/2009, glede na prejšnje leto, poslabšano tehnološko pripravljenost (2007/2008 – 29. mesto, 2008/2009 – 30. mesto). Razlog za poslabšanje je predvsem v velikem upadu števila naročnikov mobilne telefonije. Število internetnih uporabnikov in število osebnih računalnikov je v obeh opazovanih letih enako. Izboljšala se je razpoložljivost najsodobnejše tehnologije, absorpcija ravni tehnologije podjetij

čnikov. Izmed vseh izbranih analiziranih držav, v tehnološki pripravljenosti najbolj zaostaja Poljska (2007/2008 – 51. mesto, 2008/2009 –

Poslovna razvitost mora biti oblikovana v boljšo učinkovitost v proizvodnji dobrin in storitev. anja produktivnosti, zaradi česar se izboljša nacionalna konkuren

kvaliteto celotnega poslovnega omrežja določene države kot kvaliteto operacij in strategij podjetja vsakega posameznika. To je zlasti pomembno za drna napredni stopnji razvoja, ko so osnovni viri produktivnih napredkov izčobsegu. Kvaliteta poslovnega omrežja držav in podprte industrije je pomembna iz verazlogov. Ko so podjetja in dobavitelji iz določenega sektorja med seboj poveneposredne geografske skupine, se učinkovitost dvigne in oblikujejo se večinovacije. Ovire za vstop v novo podjetje so zmanjšane. Operacije in strategije

2008/2009

v opazovanih letih ima Nizozemska 1. mesto). Kljub visoki uvrstitvi na tem področju v letu

čala. Povečalo se je unalnikov in število internetnih nikov mobilne telefonije in v

tehnologije podjetij je v obeh opazovanih letih enaka. Slovenija ima v letu 2008/2009, glede na prejšnje leto, poslabšano

30. mesto). Razlog za nikov mobilne telefonije. Število

unalnikov je v obeh opazovanih letih enako. ravni tehnologije podjetij

ov. Izmed vseh izbranih analiziranih držav, v tehnološki 46. mesto).

inkovitost v proizvodnji dobrin in storitev. esar se izboljša nacionalna konkurenčnost.

čene države kot tudi kvaliteto operacij in strategij podjetja vsakega posameznika. To je zlasti pomembno za države na napredni stopnji razvoja, ko so osnovni viri produktivnih napredkov izčrpani v velikem obsegu. Kvaliteta poslovnega omrežja držav in podprte industrije je pomembna iz več

enega sektorja med seboj povezani v inkovitost dvigne in oblikujejo se večje priložnosti za

inovacije. Ovire za vstop v novo podjetje so zmanjšane. Operacije in strategije

posameznikovega podjetja vodijo do razvitega in modernega poslovnega procesa 6) .

Grafikon 14: Indeks poslovne razvitosti v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2007, 2008 Poljska, ki je bila v letu 2007/2008 najmanj poslovno razvita2008/2009 izboljšala svojo količine lokalnih dobaviteljev, s poverazvitosti proizvodnih procesov, z izboljšanjem kvalitete lokalnih dobaviteljev in z izboljšanjem stanja skupnega razvoja. Na Madžarskem, kjer se je poslovna razvitost v letu 2008/2009 zelo poslabšala, se je najbolj drasti(2007/2008 – 6. mesto, 2008/2009 položaja poslovne razvitosti. Poslabšalo se je stanje skupnega razvoja, razvitost proizvodnih procesov in kontrola mednarodne razdelitve. Koliopazovanih obdobjih enaka. Kljub poslabšanju poslovne razvitosti v Sloveniji, pa se jeizboljšala kvaliteta lokalnih dobaviteljev in pove Trdni cilji so lahko doseženi z institucionalnim izpopolnjevanjem, gradnjo infrastrukture, zmanjšanjem makroekonomske nestabilnosti ali z izpopolnjevanjem populacije. Vsi ti dejavniki sčdelo, finančno učinkovitost in trg dobrin. Dolgorosamo s pomočjo tehnoloških inovacij. Inovatorstvo je posebno pomembno zadosežejo meje znanja in možnost napredne ekonomije lahko še vedno izboljšajo svojo produktivnost s posvojitvijo obstojetehnologije ali s progresivnim napredkom na drugih podrinovativno raven razvoja, morajo oblikovati in razviti najnovejše proizvode in procese za ohranitev konkurenčne ostrine. To zahteva okolje, ki je primerno za inovativne dejavnosti,

76

posameznikovega podjetja vodijo do razvitega in modernega poslovnega procesa

: Indeks poslovne razvitosti v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

Poljska, ki je bila v letu 2007/2008 najmanj poslovno razvita (grafikon 14)2008/2009 izboljšala svojo poslovno raven s povečanjem obsega trženja, s pove

ine lokalnih dobaviteljev, s povečanjem kontrole mednarodne razdelitve, z izboljšanjem razvitosti proizvodnih procesov, z izboljšanjem kvalitete lokalnih dobaviteljev in z

upnega razvoja. Na Madžarskem, kjer se je poslovna razvitost v letu 2008/2009 zelo poslabšala, se je najbolj drastično poslabšalo stanje skupnega razvoja

6. mesto, 2008/2009 – 51. mesto). Tudi v Sloveniji lahko zasledimo poslabšanje poslovne razvitosti. Poslabšalo se je stanje skupnega razvoja, razvitost proizvodnih

procesov in kontrola mednarodne razdelitve. Količina lokalnih dobaviteljev je v obeh opazovanih obdobjih enaka. Kljub poslabšanju poslovne razvitosti v Sloveniji, pa se jeizboljšala kvaliteta lokalnih dobaviteljev in povečal se je obseg trženja.

Trdni cilji so lahko doseženi z institucionalnim izpopolnjevanjem, gradnjo infrastrukture, zmanjšanjem makroekonomske nestabilnosti ali z izpopolnjevanjem človeškega kapitala

lacije. Vsi ti dejavniki sčasoma vodijo do padajočih donosov. Enako velja za uinkovitost in trg dobrin. Dolgoročno so lahko življenjski standardi razširjeni

jo tehnoloških inovacij. Inovatorstvo je posebno pomembno zadosežejo meje znanja in možnost integriranja ter prilastitve, eksogena tehnologija izgine. Manj napredne ekonomije lahko še vedno izboljšajo svojo produktivnost s posvojitvijo obstojetehnologije ali s progresivnim napredkom na drugih področjih. Države, ki so že dosegle inovativno raven razvoja, morajo oblikovati in razviti najnovejše proizvode in procese za

ne ostrine. To zahteva okolje, ki je primerno za inovativne dejavnosti,

posameznikovega podjetja vodijo do razvitega in modernega poslovnega procesa (WEF 2007,

2008/2009

(grafikon 14), je v letu anjem obsega trženja, s povečanjem

anjem kontrole mednarodne razdelitve, z izboljšanjem razvitosti proizvodnih procesov, z izboljšanjem kvalitete lokalnih dobaviteljev in z

upnega razvoja. Na Madžarskem, kjer se je poslovna razvitost v letu no poslabšalo stanje skupnega razvoja

51. mesto). Tudi v Sloveniji lahko zasledimo poslabšanje poslovne razvitosti. Poslabšalo se je stanje skupnega razvoja, razvitost proizvodnih

ina lokalnih dobaviteljev je v obeh opazovanih obdobjih enaka. Kljub poslabšanju poslovne razvitosti v Sloveniji, pa se je

Trdni cilji so lahko doseženi z institucionalnim izpopolnjevanjem, gradnjo infrastrukture, človeškega kapitala

ih donosov. Enako velja za učinkovito no so lahko življenjski standardi razširjeni

jo tehnoloških inovacij. Inovatorstvo je posebno pomembno za ekonomije, ko ter prilastitve, eksogena tehnologija izgine. Manj

napredne ekonomije lahko še vedno izboljšajo svojo produktivnost s posvojitvijo obstoječe jih. Države, ki so že dosegle

inovativno raven razvoja, morajo oblikovati in razviti najnovejše proizvode in procese za ne ostrine. To zahteva okolje, ki je primerno za inovativne dejavnosti,

podprte s strani javnih in privatnih sektorrazvoj (R&R), še posebej s strani privatnega sektorja, navzoznanstveno raziskovalnih inštitucij, obširno sodelovanje v raziskovanju med univerzami in industrijo ter zaščito intelektualne lastnine (WEF 2007, 6). Grafikon 15: Indeks inovacij v obdobju 2007/2008

Vir: WEF 2007, 2008 Iz grafikona 15 lahko razberemo, da se nrazpoložljivih znanstvenikov in inženirjev (1. mesto). Visoko se uvrškvalitete znanstveno raziskovalnih inštitucij, raziskovalnega sodelovanja med univerzami in industrijo, uporabnosti patentov in na podrokapacitete inovacij. Slovenija, ki se v letu 2008/2009 uvršopazovano leto izboljšala kvaliteto znanstveno raziskovalnih inštitucij, raziskovalno sodelovanje med univerzami in industrijo, poveinženirjev. Prav tako se je poveizdatkov podjetij za raziskave in razvoj ter v kapaciteti inovacij. Zadnje mesto izmed izbranih analiziranih držav pripada Poljski, ki se v letu 2008/2009 uvršČeška sta v letu 2008/2009 glede na leto 2007/2008 izboljšali svojo raven inovacij, Danska in Estonija pa sta ohranili enako raven.

77

podprte s strani javnih in privatnih sektorjev. To pomeni zadostno investiranje v raziskave in razvoj (R&R), še posebej s strani privatnega sektorja, navzočnost visoko kvalificiranih znanstveno raziskovalnih inštitucij, obširno sodelovanje v raziskovanju med univerzami in

elektualne lastnine (WEF 2007, 6).

: Indeks inovacij v obdobju 2007/2008 – 2008/2009

Iz grafikona 15 lahko razberemo, da se na prvo mesto uvršča Finska, ki ima najvev in inženirjev (1. mesto). Visoko se uvršča tudi na podro

kvalitete znanstveno raziskovalnih inštitucij, izdatkov podjetij za raziskave in razvoj, raziskovalnega sodelovanja med univerzami in industrijo, uporabnosti patentov in na podro

novacij. Slovenija, ki se v letu 2008/2009 uvršča na 33. mesto, je glede na prejšnje opazovano leto izboljšala kvaliteto znanstveno raziskovalnih inštitucij, raziskovalno sodelovanje med univerzami in industrijo, povečala je razpoložljivost znanstvenikov iinženirjev. Prav tako se je povečala uporabnost patentov. Upad lahko zasledimo na podro

za raziskave in razvoj ter v kapaciteti inovacij. Zadnje mesto izmed izbranih analiziranih držav pripada Poljski, ki se v letu 2008/2009 uvršča na 64. mesto. Le Finska in

eška sta v letu 2008/2009 glede na leto 2007/2008 izboljšali svojo raven inovacij, Danska in Estonija pa sta ohranili enako raven.

jev. To pomeni zadostno investiranje v raziskave in nost visoko kvalificiranih

znanstveno raziskovalnih inštitucij, obširno sodelovanje v raziskovanju med univerzami in

a Finska, ki ima največ ča tudi na področju

za raziskave in razvoj, raziskovalnega sodelovanja med univerzami in industrijo, uporabnosti patentov in na področju

a na 33. mesto, je glede na prejšnje opazovano leto izboljšala kvaliteto znanstveno raziskovalnih inštitucij, raziskovalno

ala je razpoložljivost znanstvenikov in dimo na področju

za raziskave in razvoj ter v kapaciteti inovacij. Zadnje mesto izmed izbranih a 64. mesto. Le Finska in

eška sta v letu 2008/2009 glede na leto 2007/2008 izboljšali svojo raven inovacij, Danska in

78

6 SKLEP Neoklasična teorija rasti je predhodna teorija rasti endogenim teorijam rasti. Najpomembnejši model v neoklasični teoriji rasti je Solow-Swan model, ki je tudi osnova za razumevanje teorij rasti. Izhaja iz proizvodne funkcije Y = f(K,L,T) in upošteva eksogeno dan tehnološki napredek, kar pomeni, da prihaja od zunaj. Kadar so investicije izenačene amortizaciji kapitala, govorimo o ravnovesnem položaju, ustaljenem stanju ekonomije. Do neravnovesnega položaja lahko pride, če pride do sprememb na trgu kapitala, na primer, da se poveča stopnja varčevanja. Ko politiki določijo stopnjo varčevanja, določijo tudi ustaljeno stanje ekonomije. Izberemo ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo, saj je cilj maksimiziranje potrošnje ljudi. Ustaljeno stanje z maksimalno potrošnjo imenujemo zlato pravilo akumulacije. Neoklasiki dajejo prednost delovni sili in ne človeškemu kapitalu. Prav tako je dolgoročna rast enaka nič. Na podlagi pomanjkljivosti neoklasične teorije rasti so se razvile endogene teorije rasti, ki poskušajo endogenizirati to, kar je v neoklasični teoriji rasti dano eksogeno. To poskušajo storiti s pomočjo koncepta »learning-by-doing« in raziskavami ter razvojem. Vir tehnološkega napredka je človeški kapital. Pomembno je vlaganje v znanje, saj se s tem razvijejo nove ideje, ki se pretvorijo v nove produkte in s tem povečujejo produktivnost. Endogene teorije rasti prav tako poudarjajo pomen pozitivnih eksternalij, so bolj konsistentne z nepopolno kot popolno konkurenco, zavračajo zakon padajočih donosov in zagovarjajo aktivno vlogo države. Tudi dolgoročna rast je mogoča. Ključna lastnost AK modela je odsotnost padajočih donosov kapitala. Spremenljivka A odraža raven tehnološkega napredka, medtem ko moramo na spremenljivko K gledati v širšem pomenu za vključitev človeškega kapitala. V Uzawa-Lucas modelu govorimo o dveh ekonomskih sektorjih: v prvem sektorju je output proizveden s človeškim in fizičnim kapitalom, v drugem pa samo s sredstvi človeškega kapitala. V vsakem sektorju se uporabi drugačna proizvodna funkcija, ki v obeh sektorjih prikaže konstantne donose obsega, zaradi česar v ustaljenem stanju stopnje donosov ostanejo konstantne in ekonomija lahko raste s konstantno stopnjo rasti. V nasprotju z neoklasično teorijo rasti, kjer vlada ne more vplivati na stopnjo gospodarske moči, vendar je njena vloga v zagotavljanju funkcije tržnega sistema in fleksibilnosti cen, endogene teorije rasti zagovarjajo znaten pomen vloge države v gospodarstvu. Država skuša spodbujati konkurenco s pomočjo protimonopolne zakonodaje in regulacijo. Prav tako skuša na različne načine delovati proti negativnim zunanjim učinkom. Z vpeljavo progresivnih davkov in dohodnino želi spodbuditi pravičnost. Inflacija in brezposelnost, ki predstavljata osnovni gospodarski problem, vplivata na makroekonomsko stabilizacijo in rast. Zagotavljanje makroekonomske stabilnosti in rasti je tudi ena izmed funkcij države. Cilj vlade je v primeru inflacije in brezposelnosti, doseči čim nižjo stopnjo brezposelnosti in čim nižjo stopnjo inflacije. A. W. Phillips pa je ugotovil, da med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti obstaja inverzno razmerje. Torej se lahko vlada odloča med nižjo stopnjo inflacije in visoko stopnjo brezposelnosti ali obratno. Vendar so kasneje ugotovili, da takšno razmerje na dolgi rok ni stabilno. Ekonomska neučinkovitost povzroča »rent-seeking« dejavnosti, zato je pomembno, da se talentirani ljudje vključujejo v podjetniške dejavnosti, saj bo to pozitivno vplivalo na tehnološki napredek, povečala se bo produktivnost in gospodarski razvoj. Država iz različnih strukturnih skladov in kohezijskega sklada črpa finančna sredstva za regionalni

79

razvoj, za razvoj na področju kmetijstva in ribištva ter s temi finančnimi sredstvi nudi podporo za izvajanje evropske strategije zaposlovanja. Države, ki so v tranziciji, skušajo iz centralnoplanskega sistema preiti v tržni sistem gospodarstva. To jim lahko uspe s privatizacijo, institucionalnimi spremembami, prestrukturiranjem in makroekonomsko stabilizacijo. Konkurenčnost je povezana z visokim življenjskim standardom, ki se lahko odraža z rastočimi zaposlitvenimi možnostmi in razpoložljivostjo socialnih dobrin. Po metodologiji IMD, ki analizira 60. držav po štirih globalnih indeksih in delnih indeksih, se Slovenija v letu 2009 uvršča na 32. mesto. V letu 2008 se je prav tako uvrstila na 32. mesto, medtem ko je v letu 2007 zasedala 40. mesto. Slovenija je v letu 2009 dosegla izboljšave predvsem na področju kapitalizaciji borze, zakonodaje konkurence, vladnih subvencij, izvoza komercialnih storitev, izobražene delovne sile, kvalificiranih inženirjev, birokracije, zakona priseljevanja, socialne kohezije in BDP-ja per capita. Upadanje lahko zasledimo na področju proračunskega deficita/suficita vlade, kreditov, kredibilnosti menedžerjev v družbi, borze, prilagajanja podjetij v času sprememb na trgu, dejavnika tveganja v finančnem sistemu, bančnih in finančnih storitev, rasti realnega BDP, inflacije potrošniških cen. Po metodologiji WEF, ki analizira 130 držav, je Slovenija v letu 2008/2009 zasedla 42. mesto, v letu 2007/2008 39. mesto in v letu 2006/2007 40. Mesto. Po obeh metodologijah prvo mesto pripada ZDA, ki imajo visoko razvita in inovativna podjetja. Le-ta poslujejo na zelo učinkovitem tržišču. ZDA so prav tako obdarjene z odličnim univerzitetnim sistemom, ki močno sodeluje s poslovnim sektorjem v raziskavah in razvoju.

80

7 POVZETEK Gospodarska rast je eden izmed procesov v ekonomiji, katero lahko spodbujamo z ukrepi tehnološkega razvoja, izobraževanja in usposabljanja. Dejavniki gospodarske rasti so predvsem delovna sila, človeški kapital, kapital in investicije ter tehnološki napredek. Endogene teorije rasti dajejo prednost predvsem tehnološkemu napredku, katerega lahko dosežemo z učenjem skozi delo ter raziskavami in razvojem, in človeškemu kapitalu. Endogene teorije rasti so se razvile iz neoklasičnih teorij rasti, katerih osnovni model je Solow-Swan model. V Solow-Swan modelu je agregatni proizvod funkcija treh proizvodnih faktorjev: fizičnega kapitala, delovne sile in razpoložljive tehnologije. Tehnološki napredek je v neoklasični teoriji rasti eksogena spremenljivka. Poglavitni model endogene teorije rasti je Uzawa-Lucas model. H gospodarski rasti lahko prispeva tudi država, predvsem z izboljšanjem učinkovitosti, spodbujanjem pravičnosti in z ohranjanjem makroekonomske stabilnosti in rasti. Poglavitne slabosti slovenske konkurenčnosti so predvsem nizek priliv tujih investicij, tehnološko sodelovanje med podjetji, nizek delež visokotehnološkega izvoza in nezadostno financiranje tehnološkega razvoja. Da bi izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, je treba oblikovati spodbudno inovacijsko okolje. Prav tako je treba spodbujati raziskave in razvoj ter tehnološki razvoj. KLJUČNE BESEDE: tehnološki napredek, človeški kapital, raziskave in razvoj, učenje skozi delo, gospodarska rast, tranzicija, konkurenčnost, vloga države. ABSTRACT Economic growth is a process which can be stimulated by means of technological development, education and training. The key factors of economic growth are the work force, human capital, physical capital, investments and technological inovations. Endogenous growth theories focus mainly on technological development, which is achievable by gaining practical knowledge, and on research and development as well as on human capital. Endogenous growth theories are developed from neoclassical growth theory for which the basic model is Solow-Swan model. Solow-Swan model is a function of three production factors: physical capital, work force and available technology. Technological progress in the neoclassical growth theory is an exogenous variable. The state can also contribute economic growth, most of all by increasing efficiency, encouraging justice and preserving macro economical stability and growth. Key weaknesses of Slovene competitiveness are low income of foreign investments, technological cooperation among companies, small portion of high tech exports and insufficient financing. In order to improve competitiveness of the Slovene economy, an encouraging environment for innovations needs to be established. Encouraging research and development, as well as technological development is also necessary. KEY WORLDS: technological progress, human capital, research and development, learning by doing, economic growth, transition, competitiveness, the role of state.

81

8 LITERATURA

1. Arrow, K.J.. 1962. The Economic Implications of Learning by Doing. The Review of

Economic Studies 29(3), 155-173. 2. Barro, Robert. 1994. European Macreconomics. Houndmills, Basingstoke, London:

McMillan. 3. Barro, Robert in Sala-i-Martin. 2004. Economic Growth. New York: Mcgraw-Hill. 4. Bevc, Milena. 2001. Ekonomski pomen izobraževanja. Ljubljana: Inštitut za

ekonomska raziskovanja. 5. Bretschger, Lucas. 1999. Growth Theory and Sustainable Development. Cheltenham

(UK), Northampton: E. Elgar. 6. EBRD. 2008. Transition Report 2008: Growth and Transition. European Bank for

Reconstruction and Development. 7. Gramc, Boris. 2006. Teorija in empirija realne konvergence. Naše gospodarstvo

52(1/2), 77-85. 8. IMD. 2006. World Competitiveness Yearbook 2006. Lausanne: International Institute

for Management Development. 9. IMD. 2008. World Competitiveness Yearbook. 2008. Lausanne: International Institute

for Management Development. 10. IMD. 2009. World Competitiveness Yearbook. 2009. Lausanne: International Institute

for Management Development. 11. Jazbec, B., Podobnik, M., Strašek, S., Hartman, R., Borak, N., Štiblar, F.. 1999.

Sedanjost in prihodnost tranzicije v Sloveniji. 3. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slovenije, Bled, 11.12.1998. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

12. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta.

13. Knez, Leo. 2006. Postkeynesianska teorija endogene rasti: vzpostavljanje alternative neoklasični makroekonomski analizi rasti. Naše gospodarstvo 5-6, 94-108.

14. Kotler, P., Armstrong, G., Saunders, J.A., Wong, V.. 1999. Principles of Marketing. London: Prentice Hall Europe.

15. Kovačič, Art. 2000. Globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva v povezavi s tokovi neposrednih investicij. Naše gospodarstvo 46(4), 521-538.

16. Kovačič, Art, Stanovnik, Peter. 2005. Konkurenčnost slovenskega gospodarstva in

dolgoročni razvojni dejavniki. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. 17. Kovačič, Art. 2007. Merjenje sistemske konkurenčnosti po metodologijah IMD in

WEF. Naše gospodarstvo 53(1/2), 98-107. 18. Kovačič, Art. 2008. Spremenjen model konkurenčne rasti. Naše gospodarstvo 54(1/2),

129-136.

82

19. Kovačič, Art. 2009. Zmanjševanje konkurenčnega zaostanka Slovenije za Evropsko

unijo. Rokopis. 20. Kračun, Davorin.1998. Uvod v ekonomijo-makroekonomija. Maribor: Studio Linea. 21. Lall, S. 2001. Comparing Nationl Competitive Preformance: An Economic Analysis of

World Economic Forum`s Competitiveness Index. QEH Working Paper Nr. 61. 22. Landesman, M.A. in Pichelmann, K.. 2000. Unemployment in Europe. McMillan

Press, London. 23. Lee, S.M., Peterson, S.J.. 2000. Culture, Enterpreneurial Orientation and Global

Competitiveness. Journal of World Business 35(4), 401-416. 24. Lucas, R.E.. 1988. On the Mechanics of Economic Development. Journal of Monetary

Economics 22, 3-42. 25. Mencinger, Jože. 2000. Deset let pozneje tranzicija-uspeh, polom ali nekaj vmes.

Gospodarska gibanja, 317,25-42. 26. Munday, Stephen C.R.. 1996. Current Developments in Economics. Houndmills,

Basingstoke, London: MacMillan, New York: St. Martin`s Press. 27. Novak, Matjaž. 2002. Analiza narave rasti slovenskega gospodarstva. Bilten EDP

XXV(1-3), 75-104. 28. Novak, Matjaž in Spaija, Taja. 2008. Človeški kapital, raziskave in razvoj ter rast

produktivnosti: empirična analiza za Slovenijo. Management 3(2), 153-164. 29. Ovin, Rasto in Smeets, Heinz-Dieter. 1999. Vloga države in oblikovanje institucij za

vodenje ekonomske politike po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo. IB revija 33(4), 87-107.

30. Ovin, R. in Šlebinger, M.. 2003. Makroekonomska politika. Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta.

31. Rebelo, S.. 1991. Long-run Policy Analysis and Long-run Growth. Journal of Political

Economy 99(3), 500-521. 32. Rihtarič, Mira. 2001. Vloga države pri pospeševanju razvoja. Naše gospodarstvo 47

(5-6), 478-485. 33. Rogers, Mark. 2003. Knowledge, Technological Catch-up and Economics Growth.

Cheltenham (UK), Northampton. 34. Romer, D.. 2001. Advanced Macroeconomics. Boston: McGraw-Hill. 35. Romer, P.M.. 1986. Increasing Returns and Long-Run Growth. Journal of Political

Economy 95(5), 1002-1036. 36. Romer, P.M.. 1990. Endogenous Technological Change. Journal of Political

Economy 98(5), S71-S102. 37. Samuelson, Paul Anthony. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV založba. 38. Schleifer, A. in Vishny, R.W.. 1998. The Grabbing Hand. Government Pathologies

and Their Cures. London: Harvard University Press..

83

39. Senhadji, A. 2000. Sources of Economic Growth: An Extensive Growth Accounting Exercie. IMF Staff Papers 47(1), 129-158.

40. Senjur, Marjan. 2001. Makroekonomija-makroekonomija majhnega odprtega

gospodarstva. Maribor: Založba MER. 41. Senjur, Marjan. 2002. Razvojna ekonomika: teorije in politike gospodarske rasti in

razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 42. Solow, R.M.. 1956. A Contribution of the Theory of Economic Growth. Quarterly

Journal of Economics 70, 65-94. 43. Stanovnik, Tine. 2004. Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 44. Sullivan, D.P. in Radebaugh, L.H.. 2004. International Business: Enviroments and

Operations. Upper Side River (N.J.): Prentice Hall. 45. Sušjan, Andrej. 2002a. Razvoj endogene teorije rasti. Naše gospodarstvo 3-4, 296-304 46. Sušjan, Andrej. 2002b. Teorije ekonomske rasti: klasična, neoklasična, keynesianska.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 47. Swan, T.V.. 1956. Economic growth and Capital Accomulation. The Economic Record

32(63), 34-61. 48. Žižmond, Egon. 2000. Mikroekonomika: zapiski predavanj za podiplomski študij.

Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta.

84

9 VIRI

1. ARSKTRP – Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. 2009 Nepovratna sredstva sklada EKUJS [online]. Dostopno na: [http://www.arsktrp.gov.si/si/delovna_podrocja/nepovratna_sredstva_sklada_ekujs/]. [18.7.2009].

2. DARS. 2009. Kohezijski sklad [online]. Dostopno na: [http://www.dars.si/Dokumenti/O_avtocestah/EU_sofinancira/Kohezijski_sklad_EU/Obdobje_2007-2013_211.aspx]. [24.10.2009].

3. ECB-Evropska Centralna banka. 2009. Koristi in cenovna stabilnost [online]. Dostopno na: [http://www.ecb.europa.eu/mopo/intro/benefits/html/index.en.html]. [15.8.2009].

4. Evropa. 2009. Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013 (OP RR) [online]. Dostopno na: [http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novice/aktualne-teme/2009/evropska-kohezijska-sredstva-za-razvoj-slovenije/operativni-program-krepitve-regionalnih-razvojnih-potencialov-za-obdobje-2007-2013-op-rr/] [21.10.2009].

5. Evropa. 2009. Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 (OP ROPI) [online]. Dostopno na: [http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novice/aktualne-teme/2009/evropska-kohezijska-sredstva-za-razvoj-slovenije/operativni-program-razvoja-okoljske-in-prometne-infrastrukture-za-obdobje-2007-2013-op-ropi/]. [21.10.2009].

6. Evropska komisija. 2009. Evropski socialni sklad [online]. Dostopno na: [http://ec.europa.eu/employment_social/esf/members/sl_sl.htm]. [18.7.2009].

7. GZS-Gospodarska zbornica Slovenije.2009. Strukturna politika EU [online]. Dostopno na: [http://www.gzs.si/slo/15321]. [18.7.2009].

8. Ministrstvo za okolje in prostor. 2009. Potrjeni projekti [online]. Dostopno na: [http://www.koh-s.mop.gov.si/index.php?id=60]. [24.10.2009].

9. MKGP-Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo. 2009. Skupna ribiška politika [online]. Dostopno na: [http://www.mkgp.gov.si/si/o_ministrstvu/direktorati/direktorat_za_gozdarstvo_lovstvo_in_ribistvo/sektor_za_lovstvo_in_ribistvo/sektor_za_lovstvo_in_ribistvo/ribistvo/skupna_ribiska_politika/]. [18.7.2009].

10. Moro, A. The Centralised Solution of the Uzawa-Lucas Model with Externalities. 2002. [online] Dostopno na: [http://www.eco.uc3m.es/temp/Uzawa-LucasModel.pdf] [13.10.2009].

11. Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. 2009. Cilji Kohezije 2007-2013 [online]. Dostopno na: [http://www.svlr.gov.si/si/delovna_podrocja/podrocje_evropske_kohezijske_politike/kohezijska_politika_v_obdobju_2007_2013/cilji_kohezije_2007_2013/]. [24.10.2009].

12. Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. 2009. Evropski skladi [online]. Dostopno na: [http://www.euskladi.si/]. [18.7.2009].

85

13. WEF-World Economic Forum. 2007. The Global Competitiveness Report 2007-2008 [online]. [15.8.2009]. Dostopno na: [http://www.weforum.org/en/initiatives/gcp/Global%20Competitiveness%20Report/PastReports/index.htm].

14. WEF-World Economic Forum. 2008. The Global Competitiveness Report 2008-2009 [online]. Dostopno na: [http://www.weforum.org/en/initiatives/gcp/Global%20Competitiveness%20Report/index.htm]. [15.8.2009].