univerza v mariboru pravna fakulteta · univerza v mariboru pravna fakulteta Špela lah...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

ŠPELA LAH

IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ,

IZREČENIH PRAVNI OSEBI

Diplomsko delo

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ,

IZREČENIH PRAVNI OSEBI

Študentka: Špela Lah

Številka indeksa: 71116762

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Kazensko pravo

Mentor: doc. dr. Liljana Selinšek

Maribor, februar 2010

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Liljani Selinšek, za

pomoč in vodenje pri pisanju diplomske naloge.

Posebna zahvala velja staršem in bližnjim, da so mi

skozi celoten študij stali ob strani in vsem ostalim, ki

so me podpirali.

I

KAZALO VSEBINE

POVZETEK ................................................................................................................... III

SUMMARY .................................................................................................................... IV

UVOD ............................................................................................................................... 1

1 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ................................................................ 3

1.1 POJEM PRAVNE OSEBE ................................................................................... 3

1.1.1 ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KAZNIVA DEJANJA ........................... 4

1.2 OPREDELITEV POJMA KAZENSKA SANKCIJA ............................................ 4

1.2.1 DEFINICIJA KAZENSKE SANKCIJE .............................................................. 5

2 ZAKONODAJA NA PODROČJU GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA

PRAVA IN NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ ...... 7

2.1 ZAKONODAJNI PREGLED GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA PRAVA .... 7

2.2 ZAKONODAJA NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA KAZENSKIH

SANKCIJ ....................................................................................................................... 9

3 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE IN SISTEM

IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ PRI NAS ................................................... 11

3.1 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE .................................... 12

3.1.1 KAZNI ............................................................................................................ 12

3.1.1.1 DENARNA KAZEN ............................................................................... 14

3.1.1.2 ODVZEM PREMOŢENJA ..................................................................... 27

3.1.1.3 PRENEHANJE PRAVNE OSEBE .......................................................... 38

3.1.1.4 PREPOVED UDELEŢBE NA RAZPISIH NA PODROČJU JAVNEGA

NAROČANJA ...................................................................................................... 42

3.1.1.5 PREPOVED TRGOVANJA S FINANČNIMI INSTRUMENTI PRAVNE

OSEBE NA ORGANIZIRANEM TRGU .............................................................. 44

3.1.2 OPOZORILNE SANKCIJE ............................................................................. 47

3.1.2.1 POGOJNA OBSODBA ........................................................................... 47

3.1.3 VARNOSTNI UKREPI .................................................................................... 49

3.1.3.1 OBJAVA SODBE ................................................................................... 49

II

3.1.3.2 PREPOVED DOLOČENE GOSPODARSKE DEJAVNOSTI PRAVNI

OSEB….……………………………………………………………………….........50

3.1.3.3 ODVZEM PREDMETOV ....................................................................... 50

4 SKLEP ..................................................................................................................... 52

5 BIBLIOGRAFIJA .................................................................................................. 54

5.1 LITERATURA .................................................................................................. 54

5.2 PRAVNI VIRI ................................................................................................... 55

5.3 INTERNETNI VIRI ........................................................................................... 56

III

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava povezavo med gospodarskim kazenskim pravom in pravom

izvrševanja kazenskih sankcij na splošno, predvsem pa na ravni pravnih virov (Zakon o

izvrševanju kazenskih sankcij, Kazenski zakonik, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za

kazniva dejanja itd.), torej zakonodaje, saj gre za dve področji, ki sta med seboj ločeni in

hkrati tudi zelo povezani. Predstavlja osnovne pojme, kot so: pravna oseba, odgovornost

pravne osebe za kazniva dejanja, kazenska sankcija itd., orisuje pa tudi sistem izvrševanja

kazenskih sankcij za pravne osebe, pri nas.

Namen diplomskega dela je preučiti, kako sodišče postopa pri izrekanju kazenskih sankcij

pravni osebi. Preko diplomskega dela ţelimo tudi ugotoviti, ali je v Sloveniji izvrševanje

kazenskih sankcij, izrečenih pravnim osebam, dosledno izpeljano, kako se to odraţa v

praksi, ali je zakonodaja primerna in ali zadosti našim pričakovanjem.

Izvrševanje kazenskih sankcij je pomembno predvsem zaradi preprečevanja nedovoljenih

dejanj, ki imajo za posledico takšno ali drugačno obliko kršitve zakona. Pomeni konkretno

uresničitev abstraktno predpisane sankcije, ki jo sodišče izreče pravni osebi, kakor je

določena v zakonu, kar posledično pomeni neposredno realizacijo nje same. Je v

pristojnosti izvršilne veje oblasti, da pa se kazenska sankcija, izrečena pravni osebi, sploh

lahko izvrši, mora najprej biti predpisana.

Diplomsko delo se osredotoča na sistem izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe pri

nas. Predstavi izvrševanje po posameznih kazenskih sankcijah v skladu s predpisano

zakonodajo in opiše problematiko, ki se pri tem pojavlja.

KLJUČNE BESEDE: izvrševanje, kazenska sankcija, kaznivo dejanje, odgovornost,

pravna oseba, gospodarsko kazensko pravo, kazensko pravo, zakonodaja.

IV

SUMMARY

This bachelor's dissertation discusses the relation between Economic Criminal Law and

The Execution of Criminal Sanctions in general. The dissertation focuses primarily on

levels of legal resources such as: The Criminal Sanctioning Law, The Criminal Code, The

Liability of Legal Persons for Criminal Offences Act, etc., and the legislation thereof.

Economic Criminal Law and The Execution of Criminal Sanctions are separate areas and at

the same time strongly interconnected. It represents the basic terms such as: legal entities,

the liability of legal entities for criminal offences, criminal sanctions, etc. I also outline a

system of executing criminal sanctions for legal entities in Slovenia.

The purpose of this bachelor's dissertation is to study how the court will proceed in

sentencing legal entities. I will investigate how consistent sentencing legal entities in

Slovenia have been and how it has been reflected in practice. Besides that I want to

determine if the legislation is adequate and therefore fulfilling our expectations.

Execution of sentences is important primarily because of its prevention of illicit acts, which

results in law-breaking. Executing sentences is a practical realization of an abstractly set

sanction. The court sentences the legal entity, as is defined by the law, which is the

responsibility of the executive branch. Setting the sanction is prerequisite to the sentence of

the legal entity.

This bachelor's dissertation focuses on the system of execution of criminal sanctions for

legal entities in Slovenia. It presents the executing of individual criminal sanctions in

accordance with the prescribed legislation, and also describes the problems which occur

within this process.

KEY WORDS: to execute, criminal sanction, offence, liability, legal entity, economic

criminal law, criminal law, legislation.

1

UVOD

Drţava je središče političnega dogajanja1. Sankcije, ki jih drţava predpiše in posledično, v

primeru obsodbe neke pravne osebe, tudi izvrši, so navadno najbolj značilen razpoznavni

znak pravnih norm, ki dejansko pomenijo moţnost postavljanja sankcij in izvrševanja le-

teh, in hkrati postavljajo mejo nasproti drugim druţbenim pravilom. Izvrševanje kazenskih

sankcij je bilo in je še vedno odraz stopnje razvoja drţave in njene pravne ureditve2. S

sistemom izvrševanja kazenskih sankcij je drţava uresničevala svojo funkcijo prisiljevanja

k spoštovanju pravnih in drugih norm. Drţava je v okviru svoje kazenske zakonodaje vedno

določala tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij, ki so bile predpisane z drugimi zakoni.

V tem okviru pa je tudi vedno opredeljevala namen kaznovanja. Razvoj kazenskopravne

znanosti pa je v kazenski zakonodaji, kamor štejemo tudi izvrševanje kazenskih sankcij, vse

bolj uveljavljal moderne pridobitve razvoja druţbenih dejavnosti in tako tudi, kar zadeva

izvrševanje kazenskih sankcij. Na razvoj drţave in prava je skozi zgodovino tesno vezan

razvoj sistema izvrševanja kazenskih sankcij. Kaznovalna pravica drţave se uresničuje prek

sodne veje oblasti, ki svoje delo na področju kazenskega prava konča z izrekom kazenske

sankcije. Izvrševanje kazenskih sankcij pa je v pristojnosti izvršilne veje oblasti3.

Pri izvrševanju kazenskih sankcij nikakor ne moremo mimo pravnih oseb, katerih

številčnost vedno bolj narašča, sorazmerno temu pa sovpada porast kaznivih dejanj s strani

zaposlenih v neki pravni osebi. Posledično temu lahko ţe v vsakem mediju zasledimo

novice o takšnih in drugačnih kaznivih dejanjih, ki jih zagrešijo posamezniki, bodisi kot

zastopniki pravne osebe ali kot zaposleni v njej; pogosteje se kazniva dejanja pojavljajo

predvsem s strani oseb, ki so visoko na druţbeni lestvici in v druţbi uţivajo ugled. Nikakor

pa ne gre zanemariti tudi niţjih mest na omenjeni lestvici. Gre predvsem za kazniva dejanja

v obliki napačnih podatkov v finančnih poročilih korporacij, posrednega ali neposrednega

podkupovanja trgovcev, uradnikov, pranje denarja, predvsem zato, da bi se zagotovili

1 G. Kušej,M. Pavčnik,A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,

Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 29. 2 A. Carli, M. Wohinz, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij s komentarjem in podzakonskimi akti, Bonex

Zaloţba, Ljubljana 2001, str. 9. 3 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

30.

2

ugodni pogodbeni pogoji, ugodnejša zakonska ureditev itd. Lahko bi trdili, da so to tipični

primeri gospodarskega kriminala tudi v sodobnem času4.

Diplomska naloga vsebuje uvod, nadalje bodo za boljše razumevanje vsebine v drugem

poglavju predstavljeni pravni instituti, kot so pojem pravne osebe ter pojem in definicija

kazenske sankcije; v tretjem poglavju bo predstavljena zakonodaja s področja

gospodarskega kazenskega prava in zakonodaja s področja prava izvrševanja kazenskih

sankcij; v četrtem poglavju se bomo osredotočili na vrste kazenskih sankcij v slovenskem

pravnem sistemu, orisan pa bo tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij pri nas. V zadnjem

poglavju pa bosta podana sklep in ugotovitve čez celotno diplomsko delo.

4 Prim (primerjaj): L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana 2006, str. 31.

3

1 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV

Za laţje in bolj pravilno razumevanje samega instituta izvrševanja kazenskih sankcij zoper

pravne osebe, je potrebno nekaj osnovnih pojmov pojasniti ţe na začetku. Govora bo o

pravni osebi in temeljih odgovornosti le-te, ter o kazenski sankciji, kot posledici

odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje.

1.1 POJEM PRAVNE OSEBE

Pravne osebe so umetno s pravnimi akti ustvarjeni pravni subjekti. Pravni red daje to

lastnost različnim organizacijam in skupnostim, torej zdruţbam oseb ali tudi različnim

premoţenjskim enotam, ki jim je odrejen poseben namen. Na ta način usposablja pravni red

take organizacije in premoţenjske enote, da samostojno nastopajo v pravnem prometu, da

pridobivajo pravice in prevzemajo dolţnosti, skratka, da stopajo v pravna razmerja. Pogoje,

ki dajejo organizacijam, skupnostim ali premoţenjskim kompleksom pravico na lastnost

pravne osebe, določajo pravni predpisi. Če gre za organizacijo, ki ima lastnost pravne

osebe, je treba vedeti, da moramo to organizacijo kot pravno osebo razločevati od oseb, se

pravi od članov, ki jo sestavljajo. Čeprav so pravice in dolţnosti organizacije hkrati določen

izraz skupnih teţenj in koristi članov organizacije, take pravice in dolţnosti pripadajo samo

skupnosti kot takšni, torej le pravni osebi5.

Ker je pravna oseba umetno ustvarjen subjekt, ne more sama neposredno nastopati v

pravnem prometu, kakor to lahko stori poslovno sposobna fizična oseba, saj ji manjka

psihična volja in zavest6, zato pravna oseba nikakor ne more storiti kaznivega dejanja. Ena

izmed temeljnih opredelilnih lastnosti pravne osebe je, da ima svoje premoţenje, ki je

ločeno od premoţenja njenih članov, to je druţbenikov. Zato morajo v imenu pravne osebe

nastopati fizične osebe kot njeni organi. Kot umetno ustvarjen subjekt mora imeti pravna

oseba posebno pravno ogrodje, ki določa njen namen, njena sredstva, način delovanja in

5 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,

Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 163 in 164. 6 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,

Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 164.

4

njeno organizacijsko strukturo. To vsebujejo statuti ali pravila pravne osebe, ki določajo

njeno ustavo, njeno konstitucijo kot njen umetni telesni sestav. Kadar torej nastopajo organi

pravne osebe v mejah svojih organskih pristojnosti, pridobivajo torej pravice in prevzemajo

dolţnosti za pravno osebo in ne zase7.

1.1.1 ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KAZNIVA DEJANJA

Gospodarska kriminaliteta šteje ţe desetletja za eno najnevarnejših oblik kriminalitete in

hkrati za eno tistih oblik, ki jo je najlaţje odkriti, preganjati in njene storilce obsoditi. Poleg

tega gre pri tej vrsti kriminalitete za kazniva dejanja, katerih storilci povzročijo

gospodarskemu sistemu, drţavi in posameznikom izjemno veliko škodo8. Zato je na tem

mestu vredno omeniti Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja9, ki v 4. členu

opredeljuje kazensko odgovornost pravnih oseb. Za ta člen je mogoče trditi, da je v njem

izraţeno bistvo zamisli o posebni pravni podlagi za odgovornost pravne osebe za kazniva

dejanja10

. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja je pomembna z vidika dvojne

povezanosti, ki deluje v dveh smereh, pri čemer storilčevo kaznivo dejanje potrjuje

odgovornost pravne osebe kot nekakšen odgovor na njeno predhodno delovanje na

storilca11

.

1.2 OPREDELITEV POJMA KAZENSKA SANKCIJA

Večkrat je ţe bilo povedano, da so pravna pravila posebna vrsta norm, ki urejajo druţbeno

vedenje in ravnanje ljudi12

v druţbi. Zato je za kaznivo dejanje v zakonu vedno določena

kazen. Kazenska sankcija predstavlja eno izmed oblik reakcije proti kriminaliteti. Kazenske

sankcije so uporabljali v vseh razvojnih oblikah druţbe in v vseh druţbenih ureditvah. Bile

7 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje, Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 164. 8 L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambroţ, K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 531. 9 Ur.l. RS, št. 59/1999 (12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008 (v nadaljevanju: ZOPOKD). 10 Prim: I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 30. 11 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 30. 12 Prim: G. Kušej,M. Pavčnik,A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene

izdaje, Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 80.

5

so in so še dandanes sredstvo za zagotavljanje obstoja določene druţbe, za varstvo njenih

temeljnih vrednot in v skrajni posledici pomenijo zadnje sredstvo za zagotavljanje

druţbenega, ekonomskega, političnega in pravnega sistema. Sama kazenska sankcija mora

hkrati sluţiti širšim interesom druţbe in varovati tiste pravne dobrine, ki jih priznava vsa

druţba. Brez te dimenzije bi kazenska sankcija izgubila svoje opravičilo in svojo

legitimnost.

Za kazensko sankcijo lahko rečemo, da pomeni opredelilni element sodobnega kazenskega

prava13

. Zato je kazenska sankcija, poleg kaznivega dejanja in krivde, eden od osrednjih

pojmov tudi v gospodarskem kazenskem pravu14

.

1.2.1 DEFINICIJA KAZENSKE SANKCIJE

Temeljni namen kazenske sankcije je zagotovitev varstva pred kaznivimi dejanji. To

pomeni, da je njen namen zatiranje in preprečevanje takih dejavnosti, ki kršijo ali ogroţajo

pravne dobrine, zavarovane s kazensko zakonodajo. Posledično temu pa je zakonodajalec

dolţan zagotoviti take vrste kazenskih sankcij in takšen okvir zanje, da so te pravice kljub

temu spoštovane. Splošna zahteva pravne drţave , da je dopustna samo takšna sankcija, ki

je v sorazmerju s teţo kršitve, ima na področju kazenskih sankcij posebno teţo in pomen.

In prav v tem se kaţeta splošni namen in meje kazenskih sankcij. Skupna značilnost vseh

vrst kazenskih sankcij je ta, da jih lahko izreče samo sodišče15

. Ostale značilnosti pa so

razvidne iz načel, ki se tičejo izvrševanja kazenskih sankcij pravnim osebam. Na tem mestu

velja omeniti dve načeli, in sicer načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti, ki v

povezavi z izvrševanjem kazenskih sankcij pravnim osebam, pomeni predvsem pravilo, da

pravna oseba nikakor ne more storiti kaznivega dejanja in posledično tudi ne more biti

krivdno odgovorna. Lahko pa kaznivo dejanje stori nekdo v imenu, na račun ali v korist

pravne osebe. V tem primeru pa lahko govorimo o odgovornosti pravne osebe. Drugo

načelo, ki pride na tem mestu do izraza, pa je načelo individualizacije pri izrekanju

13 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

237. 14 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

239. 15 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

239.

6

kazenskih sankcij za pravne osebe, po katerem najbolj stopata v ospredje pravičnost in

smotrnost, kar se kaţe predvsem pri odmeri kazni.

7

2 ZAKONODAJA NA PODROČJU GOSPODARSKEGA

KAZENSKEGA PRAVA IN NA PODROČJU PRAVA

IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ

Gospodarsko kazensko pravo in pravo izvrševanja kazenskih sankcij sta dve področji, ki sta

med seboj strogo ločeni, kajti vsako področje ureja svoj zakon. Po drugi strani pa sta

omenjeni pravni področji tesno povezani oziroma se med seboj dopolnjujeta v tem smislu,

da če je neka pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, ji sodišče predpiše kazensko

sankcijo, ki se mora posledično tudi izvršiti, v kolikor seveda gre za tako kazensko

sankcijo, ki se po naravi lahko izvrši; torej tu lahko vidimo povezavo na relaciji

odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - izvršitev kazenske sankcije.

V Sloveniji izvrševanje kazenskih sankcij, izrečenih pravni osebi, urejajo zakoni in številni

drugi pravni predpisi. Med najpomembnejše sodita Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij16

in ZOPOKD, če izhajamo iz prej povedane predpostavke o povezanosti teh dveh področij.

Z zakoni, podzakonskimi akti, knjigami in članki je področje gospodarskega kazenskega

prava dobro in podrobno urejeno ter razumljivo napisano, a se v praksi izvrševanje

kazenskih sankcij, izrečenih pravni osebi vendarle še vedno ne izvaja tako, kot bi se

moralo, o čemer priča dejstvo, da prakse iz tega področja pri vseh večjih sodiščih v

Sloveniji ne najdemo veliko oziroma so zadeve še vedno v postopku. Ţe uvodoma je bilo

zapisano, da številčnost kaznivih dejanj storilcev v pravnih osebah ne pojenja ampak ali

stagnira ali se celo povečuje.

2.1 ZAKONODAJNI PREGLED GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA

PRAVA

Viri gospodarskega kazenskega prava so samo zakoni. Najpomembnejša pravna vira na

področju gospodarskega kazenskega prava sta Kazenski zakonik17

in ZOPOKD.

16 Ur.l. RS, št. 22/2000, 59/2002, 113/2005, 70/2006, 110/2006, 76/2008, 40/2009 (v nadaljevanju ZIKS-1). 17 Ur.l. RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.), 39/2009, 55/2009 (v nadaljevanju KZ-1).

8

ZOPOKD je poseben kazenskopravni zakon, ki vsebuje temeljne določbe, katere pa ne

vsebujejo splošnih opredelitev o uvedeni odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, saj

se šteje, da je bilo o teh vprašanjih ţe odločeno s sprejetjem Kazenskega zakonika (Ur.l.

RS, št. 63-2167/94 z dne 13. oktobra 1994)18

in novega, sedaj veljavnega KZ-1, ki prinaša

nekaj sprememb in dopolnitev, med drugim tudi za pravne osebe. Na ta način se je ţelelo

zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo zoper vse oblike zlorab in nezakonitih

okoriščanj pri gospodarskem poslovanju. Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so sicer

vpeta v celovit sistem novega Kazenskega zakonika, ki z določbami v splošnem in

posebnem delu predstavlja učinkovit okvir za boj proti kriminalu vseh oblik, tudi novih

sofisticiranih kaznivih dejanj. Omenjena kazniva dejanja so pogosto v tesni povezavi s

kaznivimi dejanji korupcije. Tako ureditev gospodarske korupcije (241. in 242. člen), kot

korupcije uradnih oseb in javnih usluţbencev ter posredovanje vplivnih oseb (261.-264.

člen), predstavljajo celovit in z mednarodnimi konvencijami ter priporočili mednarodnih

organizacij usklajen kazenskopravni okvir boja proti korupciji19

.

Nadalje se ZOPOKD deli na splošni del, posebni del in na postopkovne določbe. V

postopkovnem delu je dana še dodatna moţnost samostojnega postopka zoper pravno osebo

iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti. ZOPOKD ne določa (inkriminira) nobenega

novega kaznivega dejanja, ampak samo določa, za katera kazniva dejanja iz KZ-1 lahko

odgovarjajo tudi pravne osebe20

.

ZOPOKD v 4. členu v točkah 1 do 4 predvideva kot materialne razloge za odgovornost

pravne osebe za kazniva dejanja štiri načine prispevanja pravnih oseb k storitvi kaznivega

dejanja. Skupno vsem tem predvidenim štirim načinom prispevanja je, da imajo svoj izvor

v dejavnosti vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe21

. Nikakor pa ni mogoče

odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja povezovati s pojmom krivde. Zakon, ki ureja

odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, določa pogoje za kazensko odgovornost

18 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 11. 19 http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5859/ [30.05.2009] . 20 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

57. 21 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 12.

http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5859/

9

pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice

obsodbe za pravne osebe. Na tem mestu velja še omeniti, da temelji odgovornosti pravnih

oseb kaţejo, da ne gre za objektivno odgovornost, temveč za posebno obliko kazenske

odgovornosti, ki je prilagojena pravnim osebam22

.

2.2 ZAKONODAJA NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA

KAZENSKIH SANKCIJ

Viri prava izvrševanja kazenskih sankcij so poleg zakonov tudi podzakonski predpisi. Na

področju prava izvrševanja kazenskih sankcij je najpomembnejši pravni vir ZIKS-1. Ta

predstavlja del kaznovalnega prava, kamor spadajo še Kazenski zakonik (KZ-1), Zakon o

kazenskem postopku23

, Zakon o prekrških24

in Zakon o odgovornosti pravnih oseb za

kazniva dejanja25

.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij je vsebinsko vezan na določbe vseh navedenih

kazenskopravnih zakonov, zaradi česar je bil tudi časovno sprejet kot zadnji s predmetnega

področja. Veljavni zakon celovito ureja področje izvrševanja vseh kazenskih sankcij26

.

ZIKS-1 dopolnjujejo številni drugi pravni predpisi, ki so sicer natančno dodelani za fizične

osebe, medtem ko v primeru, ko gre za pravne osebe, tega ne moremo trditi, kar posledično

pomeni oţjo interpretacijo in argumentacijo zakonodaje za slednje. V nadaljevanju bodo

našteti le nekateri podrejeni predpisi, in sicer:

22 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 10. 23 Ur.l. RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.), 25/1996, 39/1996, 5/1998, 49/1998 (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999,

42/2000, 66/2000, 111/2001, 32/2002, 3/2003, 21/2003, 44/2003, 56/2003, 92/2003, 114/2003, 116/2003,

43/2004, 68/2004, 83/2004, 96/2004, 101/2005, 8/2006, 14/2007, 32/2007, 102/2007, 21/2008, 23/2008,

65/2008, 68/2008, 89/2008, 77/2009, 88/2009, 109/2009 (v nadaljevanju ZKP). 24 Ur.l. RS, št. 7/2003, 86/2004, 44/2005, 40/2006, 51/2006, 70/2006, 17/2008, 108/2009, 109/2009. 25 Prim: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943 [05.07.2009]. 26 Prim: Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-

rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382504 [05.07.2009].

http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943

http://www.dz-rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382504


10

Uredba o ustanovitvi zavoda za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji27

,

Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za

prestajanje kazni zapora28

,

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora29

in

Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov30

.

Organ, ki je odgovoren za pripravo tako ZIKS-1 kot njemu podrejene predpise je

Ministrstvo za pravosodje. Za izvajanje ZIKS-1 skrbi Uprava za izvrševanje kazenskih

sankcij; razen denarnih kazni, za izvedbo katerih skrbi Davčna uprava Republike

Slovenije31

, je za izvrševanje ostalih kazenskih sankcij pristojno kazensko sodišče.

27 Ur.l. RS, št. 84/2000. 28 Ur.l. RS, št. 41/1997, 22/2000, 78/2000. 29 Ur.l. RS, št. 3/1997, 22/2000, 102/2000. 30 Ur.l. RS, št. 78/2001, 85/2009. 31 Več o DURS na: http://www.durs.gov.si/ [05.04.2009].

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_NAVO438.html

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_NAVO438.html

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_PRAV3642.html

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_PRAV3983.html

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200084&stevilka=3800




http://www.durs.gov.si/

11

3 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE IN SISTEM

IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ PRI NAS

Izvrševanje kazenskih sankcij je konkretna uresničitev abstraktne predpisane sankcije zoper

pravno osebo, kakor je določena v zakonu. Izvrševanje kazenske sankcije pomeni tedaj

neposredno realizacijo nje same. V zgodovini kazenskega prava je imela največji pomen

izvršitev kazni, hkrati z uvajanjem drugih vrst kazenskih sankcij pa je postalo pomembno

tudi izvrševanje teh drugih kazenskih sankcij, predvsem z namenom, da bi se preprečevala

nedovoljena dejanja s strani zaposlenih v neki pravni osebi, ki imajo za posledico takšno ali

drugačno obliko kršitve zakona.

Izvršilno kazensko pravo določa način izvrševanja kazenskih sankcij. Da se kazenska

sankcija, izrečena pravni osebi, sploh lahko izvrši, ji mora najprej biti predpisana.

Predpisovanje kazenskih sankcij za pravne osebe temelji na 26. členu ZOPOKD, kjer je

predviden poseben način predpisovanja kazni za pravne osebe glede na kazni, predpisane

za fizične osebe. Ostale kazenske sankcije pa se za pravne osebe izrekajo po določbah

splošnega dela ZOPOKD32

.

Izvrševanje kazenskih sankcij je v domeni izvršilne veje oblasti. Vir je ZIKS-1, skupaj s

podzakonskimi akti, temelji prava izvrševanja kazenskih sankcij pa so določeni v 85.-89.

členu KZ-133

.

Vzrok kaznivega dejanja je protipravno dejanje. Nekateri zmotno menijo, da pravne osebe

ne morejo biti nosilci kazenske odgovornosti, kar je posledica dejstva, da se kazenska

odgovornost enači s krivdo. Zatorej na tem mestu velja še enkrat spomniti, da odgovornosti

pravnih oseb nikakor ne moremo enačiti s pojmom krivde.


251 in 252. 33 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

254.

12

Odgovornost pravnih oseb ima svoj izvor v odgovornosti fizičnih oseb, ker se le ta priključi

njihovi odgovornosti, iz česar sledi, da je storilec kaznivega dejanja še vedno samo fizična

oseba. To vprašanje ureja Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Pravnim

osebam se priznava tako imenovana kazenskopravna deliktna sposobnost kot posebna vrsta

pravne sposobnosti, katere pomen je v tem, da se tudi zoper pravne osebe lahko uporabijo

določbe kazenskega prava o kaznivih dejanjih in kaznih.

3.1 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE

Postopek zoper pravno osebo ni posebej zahteven, saj se prilagaja kazenskemu postopku

zoper storilca kaznivega dejanja34

. Torej se praviloma uvede in izvede skupaj s postopkom

zoper storilca kaznivega dejanja; postopek je enoten, kjer se vloţi en obtoţni akt in izda ena

sodba35

.

V nadaljevanju bomo podrobno predstavili posamezne kazenske sankcije, ki jih sodišče

lahko izreče pravni osebi, pravna pravila, ki urejajo izvršitev posamezne sankcije, skušali

najti informacije o tem, kako se ta izvršitev izvede v praksi in kako funkcionira (če

funkcionira) ter morebitna vprašanja, ki se v zvezi s tem pojavljajo.

3.1.1 KAZNI

Omeniti je potrebno, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odgovornosti

pravnih oseb za kazniva dejanja36

na novo uvedel dve stranski kazni v primerih, ko pravna

oseba s kaznivimi dejanji zlorabi poloţaj ali podkupuje uradne osebe ob pridobivanju

naročil ali pri trgovanju z delnicami in ju tudi obravnava pod naslovom »kazni«. Ti dve

stranski kazni sta prepoved udeleţbe na razpisih na področju javnega naročanja in prepoved

trgovanja s finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu. Sodišče ju lahko

34 Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-

rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382503 [04.08.2009]. 35 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.

57. 36 Ur. l. RS, št. 59/1999 (12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008 (v nadaljevanju ZOPOKD-B).



13

izreče zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in korupcijskih kaznivih dejanj napram

uradnim osebam.

Poročevalec Drţavnega zbora37

, vsebuje predlog zadnje spremembe ZOPOKD-B, kjer je

navedeno, da večji nabor sankcij izhaja tudi iz Priporočila Sveta Evrope št. 18/88 o

odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, storjena pri izvrševanju gospodarske

dejavnosti38

. Razširitev oblik sankcij z dvema stranskima kaznima pomeni večjo moţnost

prilagajanja pri kaznovanju glede na storjeno kaznivo dejanje.

Z dodatkom dveh novih stranskih kazni v ZOPOKD-B je nedvomno dana dodatna moţnost

pregona in zatiranja gospodarskega kriminala. Pomenita pa fakultativno obliko kaznovanja

pravnih oseb ob izrečenih glavnih kaznih. Za izrek stranskih kazni tudi ni pogoj nevarnost,

ki se zahteva za varnostne ukrepe. Za pravne osebe pridejo v poštev predvsem

premoţenjske kazni, torej kazni, ki nedvomno prizadenejo pravno osebo v tisti njeni sferi,

kjer je najbolj ranljiva, to je na njenem finančnem področju.

V ZOPOKD je predvidenih pet vrst kazni. Od tega so tri glavne in dve dodatni stranski

kazni. Glavne kazni so denarna kazen, odvzem premoţenja, ki sta premoţenjske narave, in

prenehanje pravne osebe, ki je po naravi statusna kazen. Prvo je mogoče po KZ-1 izreči

tudi fizični osebi, drugi dve pa po ZOPOKD samo pravni osebi. Torej iz povedanega lahko

razberemo, da za pravne osebe namreč pride v poštev le premoţenjsko kaznovanje,

omenjene tri vrste kazni pa kaţejo stopnjevanje pri posegu v premoţenje pravne osebe z

izrečenimi kaznimi39

. Dodatni stranski kazni pa sta prepoved udeleţbe na razpisih na

področju javnega naročanja in prepoved trgovanja s finančnimi instrumenti pravne osebe

na organiziranem trgu.

37 Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-

rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382503 [14.08.2009].

38 http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497 [12.08.2009]. 39 Prim:I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 52.



http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497

14

Pri odmeri kazni pravni osebi, sodišče upošteva okoliščine, kot so teţa kaznivega dejanja,

stopnja prispevka pravne osebe h kaznivemu dejanju, olajševalne in obteţevalne okoliščine

in gospodarska moč pravne osebe. ZOPOKD v 12. členu določa naslednje kazni:

3.1.1.1 DENARNA KAZEN

Denarna kazen je danes praktično ena izmed najpogosteje uporabljenih kazni, med vsemi

kazenskimi sankcijami, ki jih sodišče ima na razpolago pri svojem izreku. Verjetno temu

botruje dejstvo, da gre za najučinkovitejšo premoţenjsko kazen, hkrati pa sankcijo, ki

postane prihodek drţavnega proračuna.

Je temeljna kazenska sankcija za pravne osebe, ki je predpisana v absolutnem, torej

enkratnem znesku. Višina denarne kazni je odvisna od storjenega kaznivega dejanja.

Denarne kazni so v razponu predpisane z zakonom, sodišče pa se samo odloči, kateri

znesek, izmed moţnih, bo izbralo. Glede denarne kazni velja drugačen sistem, kot pri

fizičnih osebah. Tukaj torej ni dnevnih zneskov, ampak le določeni zneski.

13. člen ZOPOKD predpisuje denarno kazen za pravne osebe, z določenimi značilnostmi in

pravili.

Splošni razpon denarne kazni za pravne osebe je minimalno 10.000 eurov, maksimalno pa

1.000.000 eurov, oziroma 200-kratnik premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali

pridobljene s kaznivim dejanjem.

Konkretna pravila glede višine denarne kazni za pravne osebe so določena v 26. členu

ZOPOKD:

za kazniva dejanja, za katera je za fizično osebo predpisana zaporna kazen do 3 let,

je ta znesek od 10.000 eurov do 500.000 eurov ali do zneska 100-kratne

premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali pridobljene s kaznivim dejanjem.

Tukaj je moţen izrek alternativne kazni odvzema premoţenja le v primeru hujših

15

kaznivih dejanj, za katere je pri fizični osebi zagroţena kazen pet let zapora ali

hujša kazen; in

za kazniva dejanja, za katera je za fizično osebo predpisana zaporna kazen nad 3

leta, pa je ta znesek minimalno 50.000 eurov in maksimalno 1.000.000 eurov,

oziroma 200-kratnik premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali pridobljene s

kaznivim dejanjem.

Ko je denarna kazen pravni osebi enkrat izrečena, je potrebno, da se le-ta tudi izvrši. Pri

opredelitvi denarne kazni in njenem izreku, se ravnamo po ZOPOKD, ko pa preidemo na

področje izvrševanja denarne kazni za pravne osebe, pa uporabimo ZIKS-1.

Splošne določbe in pravna sredstva

140. člen ZIKS-1 določa izvrševanje denarne kazni za pravne osebe, in sicer pravi, da je

izvršitev denarne kazni enaka kot pri fizičnih osebah, s to izjemo, da sprememba denarne

kazni v nadomestni zapor pri pravni osebi po naravi stvari ne pride v poštev40

, zato uporaba

87. člena KZ-1, ki govori o načinu izvršitve denarne kazni, na tem mestu niti ne pride v

poštev. Torej se denarna kazen, izrečena pravni osebi izvrši po postopku in na način, ki je

podan v členih od 119.-123. omenjenega zakona41

, s tem, da nas ZIKS-1 napotuje na

smiselno uporabo Zakona o davčnem postopku42

, čeprav dopušča tudi moţnost uporabe

zakona, ki ureja izvršbo denarnih terjatev. Razlika med ZDavP-2 in Zakonom o izvršbi in

zavarovanju43

je v tem, da ZDavP-2 daje poudarek posebnostim napram ZIZ, čeprav so

tako temeljna kot tudi druga pravila pogosto istovetna. ZIZ se v primeru izvršbe uporablja

le pri izvršbi na nepremičnine, deleţe druţbenikov v druţbah in iz premoţenjskih pravic44

.

Ker pa gre za specifičnost pravnega razmerja med dolţnikom in upnikom v primeru terjatve


282. 41 A. Carli, M. Wohinz, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) s komentarjem in podzakonskimi

akti, Bonex Zaloţba, Ljubljana 2001, str. 243. 42 Ur.l. RS, št. 117/2006, 24/2008, 125/2008, 47/2009 (48/2009popr.), 110/2009 (1/2010 popr.) (v

nadaljevanju ZDavP-2). 43 Ur.l. RS, št. 51/1998, 72/1998, 11/1999, 89/1999, 11/2001, 75/2002, 87/2002, 70/2003 (83/2003 popr.,

91/2003 popr.), 40/2004, 132/2004, 46/2005, 96/2005, 17/2006, 30/2006, 44/2006, 69/2006, 110/2006,

115/2006, 3/2007, 93/2007, 6/2008, 37/2008, 45/2008, 113/2008, 28/2009, 47/2009 (48/2009 popr.), 57/2009

(v nadaljevanju ZIZ). 44 T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut,

Ljubljana 2008, str.352.


16

kot javne dajatve45

, se glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarne kazni smiselno

uporabljajo določbe ZDavP-2 o izvršbi.

Ko sodišče pravni osebi izreče denarno kazen, jo ta mora plačati v zakonsko določenem

roku. Rok za plačilo denarne kazni je sodišče dolţno določiti v sodbi. Ta rok je trideset dni

od dne vročitve sklepa o izvršbi. Šteje se, da denarna kazen ni plačana, če je pravna oseba

ni plačala v roku, določenem v sodbi; denarna kazen ni plačana v določenem času, če je

sodišče dovolilo obročno odplačevanje, pravna oseba pa obrokov ni plačevala redno; prav

tako pa denarna kazen ni plačana, če je sodišče po pravnomočnosti sodbe, na prošnjo

pravne osebe, odloţilo plačilo denarne kazni za določen čas, pa pravna oseba tudi v tem

času denarne kazni ni plačala.

Če torej pravna oseba ne plača denarne kazni v roku, ki je predpisan v sodbi, davčni organ

zoper njo uvede postopek prisilne izterjave, ki naj bo čim manj neugoden za pravno osebo,

tako po obsegu kakor tudi po načinu izvedbe. Za prisilno izterjavo je pristojen organ, pri

katerem je pravna oseba vpisana v davčni register, v kolikor pravna oseba ni vpisana v

davčni register, pa je pristojen davčni organ, na območju katerega ima sedeţ pravna oseba.

Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Predmet davčne izvršbe je

lahko vsako premoţenje pravne osebe ali njena premoţenjska pravica, če ni z zakonom

izvzeta iz davčne izvršbe. Za izterjavo denarne kazni pa je dovoljeno seči tudi na vse vrste

posojil in predplačil, ki jih pravna oseba morebiti prejme od tretjih46

. Vrstni red izvršbe si

sledi takole: denarni prejemki, denarna sredstva in denarne terjatve pravne osebe,

premičnine, nepremično premoţenje pravne osebe, deleţ druţbenika v druţbi,

premoţenjske pravice pravne osebe in vrednostni papirji.

Izvršba denarne kazni se pri pravni osebi izvede na podlagi izvršilnega naslova, torej sklepa

o izvršbi, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, torej davčni organ. Na tem

45 T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut,

Ljubljana 2008, str.352. 46 Več o tem glej v T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno

izobraţevalni inštitut, Ljubljana 2008, str. 355.

17

mestu je potrebno opozoriti na novost47

, in sicer, da med skupnimi določbami ni več člena,

ki bi urejal obvestilo o neplačani denarni kazni. Glede na to, bo lahko davčni organ začel

izvršbo brez poprejšnje izdaje obvestila o neplačani denarni kazni. Kljub temu, da ZDavP-2

izrecno ne ureja obvestila o neplačani denarni kazni, pa bodo davčni organi lahko to

obvestilo vseeno pošiljali, predvsem tistim pravnim osebam, ki so morebiti večkrat v

postopku in tudi tistim, ki niso redni plačniki denarnih kazni. Torej po ZDavP-2 obvestilo

ni več pogoj za izvršbo, ni pa prepovedano48

. Davčni organ pa sme zaradi potreb izvršbe

zahtevati od pravne osebe, da mu predloţi seznam premoţenja, s katerim pravna oseba

razpolaga. Kaj mora ta seznam vsebovati, določa 147. člen ZDavP-2.

Elemente, ki jih mora vsebovati sklep o prisilni izterjavi, določa 151. člen ZDavP-2, ki jih,

razumljivo, v našem primeru smiselno uporabimo za pravno osebo.

Prisilna izterjava denarne kazni se opravi na stroške pravne osebe. V okviru ureditve

stroškov izvršbe pomeni novost določba, da stroške neupravičene davčne izvršbe pravni

osebi povrne davčni organ, ki je izdal sklep o davčni izvršbi, in to v 15 dneh od dne, ko je

ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. Davčni organ mora torej tudi po uradni dolţnosti in

ne zgolj na vlogo opraviti vračilo stroškov neupravičene davčne izvršbe49

. Višino stroškov

izvršbe določi minister, ki je pristojen za finance. Kot je ţe bilo omenjeno, vsa sredstva, ki

so nastala od plačanih in prisilno izterjanih denarnih kazni, postanejo del drţavnega

proračuna.

Če je pristojen davčni organ pravni osebi pred pričetkom izvršbe dovolil plačilo denarne

kazni na obroke ali jo celo odloţil, iz upravičenih razlogov, velja, da je s tem odloţen tudi

začetek izvršbe denarne kazni za ta čas.

47 Več o tem glej na spletni strani:

http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_

in_spremembe/ [19.08.2009]. 48 Več o tem glej v T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno

izobraţevalni inštitut, Ljubljana 2008, str. 355. 49 Več o tem glej na spletni strani:


in_spremembe/ [22.08.2009].

http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_in_spremembe/




18

Lahko pa se izvršba denarne kazni tudi zadrţi, in sicer na tem mestu naj ponovno omenimo

novost, da posamezna dejanja, ki so bila izvršena pred zadrţanjem postopka izvršbe, razen

rubeţa na denarne prejemke pravne osebe in na njena denarna sredstva pri bankah in

hranilnicah, ostanejo v veljavi. V veljavi torej ostanejo tudi pridobljene zastavne pravice in

opravljeni rubeţi na premičnem premoţenju50

.

V 155. členu ZDavP-2 pa so našteti razlogi, kdaj lahko pristojen davčni organ ustavi

izvršbo denarne kazni. V tem primeru se s strani pristojnega davčnega organa s sklepom o

ustavitvi izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo ţe izvršena dejanja v postopku izvršbe.

Ustavitev izvršbe praktično pomeni način končanja izvršilnega postopka. Ponavadi se

izvršilni postopek konča, ko je upnik poplačan.

Zoper sklep o izvršbi pravna oseba lahko vloţi pritoţbo v osmih dneh od dne vročitve

sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. V zvezi s tem je pomembno

to, da pritoţba ne zadrţi začete izvršbe, saj je sklep, z izdajo katerega se v skladu z drugim

odstavkom 142. člena ZDavP-2 začne izvršba, ţe izdan. Kot posledica tega je tudi izvršba

ţe začeta. Pojem zadrţanja izvršbe je nujno povezan z ţe začetim postopkom izvršbe. Kljub

povedanemu pa pristojen davčni organ lahko zadrţi izvršbo denarne kazni, če meni, da bo

pravna oseba uspela s pritoţbo. Tako je v drugem stavku četrtega odstavka 157. člena po

novem določeno, da se za čas, ko je pravni osebi odloţena izvršba, zaračunajo obresti po

slovenski medbančni obrestni meri51

. Od 1.1. 2007 dalje pa se zaradi uvedbe evra namesto

slovenske obrestne mere uporablja EURIBOR52

. In sicer za ročnost enega leta v višini, ki je

veljala na dan izdaje sklepa. Moţnost ugovora zoper sklep o izvršbi pa ima tudi tretji, ki

zatrjuje, da ima glede predmeta izvršbe pravico, ki izključuje izvršbo. Najpogosteje je to

lastninska pravica na stvari, ki jo je pravna oseba imela v najemu ali zakupu. O tem

50


in_spremembe/ [22.08.2009]. 51 Več o SMOM na spletni strani:

http://www.gzs.si/slo/storitve/poslovne_informacije/analize_napovedi_skep/26965. 52 EURIBOR pomeni Euro Interbank Offered Rate. Več o tem na spletni strani: http://www.euribor-rates.eu/.



http://www.gzs.si/slo/storitve/poslovne_informacije/analize_napovedi_skep/26965

http://www.euribor-rates.eu/

19

ugovoru odloča organ, ki je izdal sklep o izvršbi, ki o ugovoru odloči s sklepom, zoper

katerega se ni moč več pritoţiti.

Izvršba na denarne prejemke, denarna sredstva in terjatve pravne osebe

Če po prej opisanem načinu pristojni davčni organ ne more izterjati denarne kazni od

pravne osebe, se lahko izvršba opravi tudi na morebitne denarne prejemke, denarna

sredstva in terjatve pravne osebe.

Prva je moţnost izvršbe na denarne prejemke pravne osebe. 159. člen ZDavP-2 v točkah od

ena do dvanajst predvideva denarne prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Ponovno naj

opozorimo, da jih je v našem primeru potrebno smiselno uporabiti za pravno osebo. V

kolikor pravna oseba dobiva kakšne denarne prejemke, je mogoča na njih izvršba s strani

davčnega organa, ki pravni osebi vroči sklep o izvršbi na denarne prejemke, na podlagi

katerega se na dan vročitve tega sklepa opravi rubeţ denarnih prejemkov. S sklepom o

izvršbi se pravni osebi zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovane denarne kazni,

seveda ob upoštevanju prej naštetih omejitev, hkrati pa se pravni osebi prepove njihovo

izplačilo. Te prejemke mora nakazati na predpisan račun, dokler dolg ni poravnan. Sklep o

izvršbi velja tudi za povečanje denarnih prejemkov, ki so nastali po vročitvi sklepa. V

kolikor pravna oseba denarnih prejemkov, potem, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi, ne

prejema več, mora o tem nemudoma obvestiti pristojen davčni organ.

Druga situacija predvideva moţnost izvršbe na denarna sredstva, ki jih morebiti ima pravna

oseba pri bankah ali hranilnicah. Davčni organ vroči sklep o izvršbi na ta denarna sredstva

pravni osebi in dotični banki ali hranilnici. Na ta denarna sredstva, z upoštevanjem

omejitev oziroma izvzetja iz člena 159 ZDavP-2, ni moč seči z izvršbo, če so nakazana za

tekoči mesec. Če pa pravna oseba dobiva prejemke iz kakšnega drugega naslova in jih hrani

pri banki oziroma hranilnici, pa je mogoče seči z izvršbo z upoštevanjem omejitev iz 160.

člena ZDavP-2. Na ta sredstva se izvršba opravi tako, da se s sklepom o izvršbi banki

oziroma hranilnici naloţi, da na dan prejema sklepa zarubi denarna sredstva pravne osebe

do višine denarnega zneska, navedenega v sklepu o izvršbi, in jih prenese na predpisane

račune. V kolikor so ta sredstva razdeljena pri več bankah ali hranilnicah, se sklep o izvršbi

20

pošlje vsem bankam oziroma hranilnicam, ki opravijo enak postopek, kot če bi šlo za eno

banko ali eno hranilnico. Tako v 167. členu ZDavP-2 opazimo pomembno spremembo, ki

ureja rubeţ in prenos sredstev. Po novem izvajalec plačilnega prometa ţe na dan prejema

sklepa zarubi denarna sredstva pravne osebe in prenese zarubljeni denar na predpisane

račune. Davčni organ izvajalcu plačilnega prometa ne pošilja več obvestila o vročitvi

sklepa o izvršbi denarne kazni pravni osebi. Ko banka oziroma hranilnica, ki je prva

navedena v sklepu o izvršbi, po prejemu sredstev ugotovi, da sredstva na računu pravne

osebe zadostujejo za izvršitev sklepa o izvršbi, obvesti ostale banke oziroma hranilnice, da

ustavijo nadaljnji rubeţ denarnih sredstev. O tem banka oziroma hranilnica takoj obvesti

tudi davčni organ in izvrši prenos sredstev na predpisane račune. Davčni organ pa ima tudi

opcijo, da sklep o izvršbi naslovi le na tiste banke oziroma hranilnice, pri katerih je

največja verjetnost, da bo dolg pravne osebe kar najhitreje poplačan. Če pa v času, ko

banka ali hranilnica dobi sklep o izvršbi, pravna oseba ali nima denarnih sredstev ali pa jih

nima dovolj za plačilo dolga, obdrţi banka ali hranilnica ta sklep v evidenci in opravi na

njegovi podlagi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun

pravne osebe. O tem banka ali hranilnica takoj obvesti davčni organ, ki je izdal sklep o

izvršbi. Če pa v enem letu, po tem ko je banki ali hranilnici bil vročen sklep o izvršbi, na

računih pravne osebe ni nobenega nakazila, banka oziroma hranilnica vrne sklep davčnemu

organu, ki je sklep izdal. Banka oziroma hranilnica ima pravico do ugovora zoper sklep o

izvršbi, in sicer v osmih dneh od njegovega prejema, pri davčnem organu, ki je sklep izdal.

V svojem ugovoru banka ali hranilnica lahko zatrjuje, da pravna oseba pri njej nima

odprtega računa. Če davčni organ po prejemu ugovora ugotovi, da ta ni utemeljen, odstopi

le-tega organu druge stopnje in zadrţi postopek davčne izvršbe, dokler se ugovor ne razreši.

Če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloţi ugovora v roku osmih

dni od prejema sklepa o izvršbi, davčni organ davek izterja od nje. Davčni organ o tem izda

odločbo, v kateri banki oziroma hranilnici naloţi, da v petnajstih dneh plača dolgovani

znesek na predpisane račune. Zoper to odločbo se lahko banka oziroma hranilnica pritoţi v

osmih dneh od dne vročitve odločbe. Pritoţba pa izvršitve odločbe ne zadrţi.

Tretji pa je primer izvršbe na druge denarne terjatve pravne osebe. Tu je situacija nekoliko

drugačna, saj gre za primer, ko ima pravna oseba terjatev napram nekomu tretjemu, torej

21

gre za dolţnikovega dolţnika. Postopek se tako kot v prvih dveh primerih ponovno začne z

vročitvijo sklepa o izvršbi na denarno terjatev pravne osebe, ki ga davčni organ vroči tako

pravni osebi kot njenemu dolţniku. S sklepom o izvršbi se pravni osebi zarubi terjatev, ki

jo ima do svojega dolţnika do višine njenega dolga, dolţniku pravne osebe pa naloţi, da

zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Z dnem, ko je dolţniku pravne osebe

vročen sklep o izvršbi, se opravi tudi rubeţ denarnih sredstev. Dolţnik pravne osebe lahko

ugovarja zoper sklep o izvršbi v osmih dneh od prejema sklepa, in sicer pri davčnem

organu, ki je ta sklep izdal. Ugovarja pa lahko to, da pravni osebi ničesar ne dolguje, ali da

je dolg pogojen, ali pa, da dolg še ni dospel v plačilo in tudi ne bo dospel v enem letu od

prejema sklepa. Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, postopa enako, kot v

zgornji situaciji, torej odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrţi postopek izvršbe,

dokler se ugovor ne reši. Če dolţnik pravne osebe ne ravna po sklepu o izvršbi in torej ne

vloţi ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ o tem izda

odločbo, s katero se dolţniku pravne osebe naloţi, da v petnajstih dneh plača znesek, ki je

enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane

račune. Zoper to odločbo se lahko dolţnik pravne osebe pritoţi v osmih dneh od dne, ko mu

je odločba bila vročena. Izvršitev odločbe pa pritoţba ne zadrţi.

Izvršba na premičnine

Če se od pravne osebe denarna kazen ne more izterjati iz naslova njenih financ, se lahko

opravi izvršba na premične stvari, ki so last pravne osebe. Če se premičnina ne nahaja na

območju davčnega organa, ki je izdal sklep o izvršbi, potem ta pošlje sklep o izvršbi

davčnemu organu, na območju katerega se premičnina nahaja, z namenom, da izvrši rubeţ,

cenitev in prodajo zarubljene premičnine. V 177. členu ZDavP-2 so v točkah od ena do šest

našteti predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe. Ker govorimo o pravni osebi, jih ponovno moramo

smiselno uporabiti za slednjo.178. člen ZDavP-2 govori med drugim tudi o izvršbi proti

pravni osebi in sicer pravi, da izvršbe ni moč izvršiti na stroje, orodje in druge delovne

naprave, če so le-te nujno potrebne pravni osebi za opravljanje njene dejavnosti, kakor tudi

ne na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, če ne presegajo

količine, ki je potrebna za trimesečno povprečno proizvodnjo. V kolikor pravna oseba ne

plača denarne kazni niti v šestih mesecih od dne, ko je terjatev zapadla v plačilo, davčni

22

organ pa je brez uspeha poskušal izterjati denarno kazen iz naslova financ pravne osebe, pa

se lahko opravi izvršba tudi na prej naštete predmete, ki so v osnovi izvzeti iz izvršbe

(stroji, orodje, surovine itd.).

Izvršbo na premičninah opravi davčni organ v treh ločenih fazah, in sicer z rubeţem,

cenitvijo in prodajo nepremičnine. Zadnji del pa predstavlja poplačilo upnika53

. Izvršba se

začne tako, da davčni organ vroči sklep o izvršbi pravni osebi na samem kraju pred

začetkom rubeţa, od nje pa zahteva, da plača znesek, naveden v sklepu o izvršbi. Če davčni

organ sklepa o izvršbi pravni osebi ne more vročiti zaradi neupravičenih razlogov na strani

pravne osebe, se rubeţ stvari kljub temu opravi, sklep o izvršbi pa se pravni osebi vroči, ko

je rubeţ opravljen. Če pravna oseba ni bila navzoča ob rubeţu, jo mora davčni organ

obvestiti o opravljenem rubeţu. Davčni organ je upravičen zarubiti le tiste stvari, ki so v

lasti pravne osebe. Če pravna oseba izjavi, da so zarubljene stvari last nekoga drugega in ne

nje same, a glede te trditve nima dokazov, lahko pooblaščena uradna oseba davčnega

organa zarubi tudi te stvari, a mora opozoriti tretjo osebo, da lahko v osmih dneh od

prejema opozorila predloţi dokaze, da je ta tretja oseba res lastnica oziroma, da ji na

zarubljeni stvari gre kakšna druga pravica. Tako izjavo pravne osebe o nelastništvu

zarubljene stvari kot opozorilo drugemu domnevnemu lastniku je potrebno vpisati v

zapisnik o rubeţu. Če pa pooblaščena uradna oseba davčnega organa dokaz o domnevnem

nelastništvu pravne osebe ne šteje za verodostojnega, napoti to pravno osebo, da v osmih

dneh lahko vloţi toţbo pri sodišču proti davčnemu organu, da se ugotovi lastninska pravica

zarubljene stvari. Če pravna oseba ne predloţi dokaza o vloţitvi toţbe pred sodiščem v

primernem roku, se postopek izvršbe nadaljuje. S tem, ko pravna oseba vloţi toţbo pri

sodišču, se zadrţi prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se postopek pred sodiščem ne

zaključi. Sodišče o tej toţbi odloča prednostno. Izvršbo lahko davčni organ opravi na vse

premičnine, ki so last pravne osebe, razen tistih, ki so iz izvršbe izvzete. V kolikor

vodstveni organi pravne osebe ne ţelijo sami odpreti poslovnih prostorov ali drugih

prostorov, ki sluţijo za opravljanje dejavnosti, in pokazati premične stvari, ki so v teh

prostorih, potem pooblaščena uradna oseba davčnega organa, ki mora imeti ob sebi navzoči

dve priči, odpre zaprte prostore, da lahko opravi rubeţ. V kolikor pa ta oseba sama ne more

53 Več o tem glej v D. Volk, Izvršba - izterjava denarnih terjatev, Planet GV, Ljubljana 2009, str. 188 in dalje.

23

opraviti rubeţa, ker ji je to s strani vodstvenih organov pravne osebe fizično onemogočeno

ali pa tako upiranje utemeljeno pričakuje,da ji pomaga opraviti rubeţ. Za pomoč zaprosi

tisto policijsko postajo, katera je krajevno pristojna za kraj, kjer naj se rubeţ opravi. Rubeţ

v prostorih pravne osebe se opravi v navzočnosti zastopnika pravne osebe in ene priče, če

pa pri rubeţu zastopnik pravne osebe ni navzoč, morata biti namesto njega navzoči dve

priči. Če v pravni osebi obstaja sef, potem davčni organ zahteva tudi vpogled v sef in zarubi

stvari, ki so v njem. Če davčni organ naleti na nesodelovanje pri dostopu do sefa s strani

zastopnika pravne osebe, potem davčni organ zahteva od upravljavca sefa, da mu omogoči

vpogled v sef. Glede prisotnosti prič velja enako, kot je bilo povedano zgoraj za pr imer

rubeţa premičnih stvari.

Ko so premične stvari zarubljene, se lahko shranijo v prostorih pravne osebe, vidno pa

morajo biti označene, da so zarubljene. To stori davčni organ. Na področju hrambe

zarubljenih premičnin je določena novost, da dolţnik zarubljene premičnine lahko

uporablja, vendar le z dovoljenjem davčnega organa. O tem davčni organ izda sklep, zoper

katerega ni dovoljena pritoţba. Če pa davčni organ meni, da bodo te stvari odtujene ali

poškodovane, jih odvzame in jih sam shrani, oziroma jih da v hrambo pooblaščeni osebi

davčnega organa. Stroške prevoza in hrambe odvzetih premičnin nosi pravna oseba. V

kolikor se zarubi motorno ali priklopno vozilo in je le-to shranjeno v prostorih pravne

osebe, pošlje sklep o davčni izvršbi z rubeţnim zapisnikom tistemu organu, pri katerem je

motorno ali priklopno vozilo vpisano v evidenco registriranih vozil. Poleg tega pa zahteva,

da vpiše v evidenco registriranih vozil, da je bilo vozilo zarubljeno. Za rubeţ motornega ali

priklopnega vozila je izrecno navedeno, da se takšnega vozila brez dovoljenja davčnega

organa ne sme uporabljati, registrirati ali podaljšati veljavnosti prometnega dovoljenja.

Davčni organ lahko po novem dovoli ali zavrne uporabo, registracijo ali podaljšanje

veljavnosti prometnega dovoljenja pod pogojem, da dolţnik zagotovi ustrezno zavarovanje,

s sklepom, zoper katerega ni dovoljena pritoţba. Davčni organ pošlje sklep o izvršbi in z

rubeţni zapisnik tudi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Če

pa gre za zarubljeno gotovino, vrednostne papirje oziroma dragocenosti, ti predmeti vedno

ostanejo v hrambi pri davčnemu organu oziroma osebi, ki jo za to davčni organ pooblasti.

24

Pravni osebi je prepovedano, da bi z zarubljenimi premičnimi stvarmi razpolagala. V

kolikor pa je davčnemu organu onemogočena unovčitev zarubljenih premičnin, ta zoper

pravno osebo vloţi prijavo pri drţavnem toţilcu. Da se denarna kazen res lahko izterja, se

takoj opravi nov rubeţ, ni pa potrebno izdati novega sklepa o izvršbi.

Z rubeţem premičnin davčni organ na njih pridobi zastavno pravico. Če gre za premičnino,

ki se mora vpisati v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, pa

pridobi davčni organ zastavno pravico z vpisom v ta register. V tem primeru se sklep o

izvršbi in rubeţni zapisnik skupaj pošljeta tudi v prej omenjeni register. V primeru, pa da bi

bile te stvari zarubljene ţe v kakšni drugi upravni ali sodni izvršbi, se v prvem zapisniku o

rubeţu napravi zaznamek o dodatnem rubeţu, o katerem se mora obvestiti pravno osebo

oziroma njenega zastopnika, obvesti pa se tudi register neposestnih zastavnih pravic in

zarubljenih premičnin.

189. člen ZDavP-2 določa pogoje, v katerih primerih rubeţ preneha.

Cenitev zarubljenih premičnin se opravi skupaj z rubeţem, razen če le-te zaradi posebnih

lastnosti zarubljenih premičnin ni moč opraviti skupaj. Ta postopek opravi pooblaščena

uradna oseba, razen takrat ne, ko zaradi posebnih lastnosti zarubljene stvari odloči, da naj

to opravi posebni cenilec. O rubeţu in cenitvi pooblaščena uradna oseba sestavi zapisnik, ki

ga podpišejo osebe, ki so bile navzoče pri rubeţu in ki jih rubeţ zadeva. Zastopnik pravne

osebe lahko ta podpis tudi zavrne, kar se tudi v zapisniku zabeleţi, skupaj z razlogi za

odklon podpisa. Izvod tega zapisnika se vroči zastopniku pravne osebe.

Ko sta rubeţ in cenitev premičnin opravljena, je potrebna njihova prodaja, da pravna oseba

lahko poravna terjatev, ki ji gre iz naslova predpisane denarne kazni. Prodaja se

najpogosteje opravi na javni draţbi, lahko pa se prodajo tudi po dolţniku, z zbiranjem

ponudb, z neposredno pogodbo ali s komisijsko prodajo. Način prodaje izbere davčni

organ, pri tem pa v obzir vzame dejstvo, kje bo nastal najugodnejši izid, ki bi ga lahko

pričakoval pri posamezni vrsti prodaje. Zarubljeni predmeti, ki pa imajo ceno na

organiziranem trgu, proda ministrstvo, ki je pristojno za finance oziroma pravna oseba, ki

25

jo to ministrstvo pooblasti. Prodaja zarubljenih premičnin se začne osem dni po

opravljenem rubeţu. Razumljivo, pa se zarubljene premičnine, ki so hitro pokvarljive,

lahko prodajo pred potekom omenjenega roka. Zakonodajalec je bistveno povišal vrednost

premičnin, ki se praviloma prodajajo na javni draţbi, in sicer se na javni draţbi lahko

prodajajo premičnine, katerih vrednost je v rubeţnem zapisniku ocenjena nad tri tisoč

evrov. Javno draţbo opravi pooblaščena uradna oseba davčnega organa, kateri jo odredi z

oklicem, ki ga je potrebno na primeren način tudi javno objaviti. Obvestilo o javni draţbi se

pravni osebi vroči najmanj pet dni pred začetkom javne draţbe, v kolikor pa gre za prodajo

zarubljenih hitro pokvarljivih predmetov, je ta rok lahko krajši. To obvestilo mora

vsebovati kopijo oklica, navedene pa morajo biti tudi pravice, ki jih ima pravna oseba v

zvezi z javno draţbo. Javne draţbe se lahko udeleţi vsakdo, tudi zastopnik pravne osebe, ki

je dolţnik, vendar zarubljenih premičnin pod ocenjeno vrednostjo, ki je navedena v

rubeţnem zapisniku, ne more kupiti. Tretji odstavek 196. člena ZDavP-2 našteva, kdo na

javni draţbi ne sme sodelovati. Preden se javna draţba začne, morajo ponudniki vplačati

varščino. Ta znaša deset procentov izklicne cene zarubljenih premičnih stvari, znesek pa v

nobenem primeru ne sme biti niţji od štirideset eurov. 197. člen ZDavP-2 prikaţe potek

javne draţbe. Po končani javni draţbi pa se sestavi zapisnik o poteku javne draţbe. Potem

se opravi plačilo kupnine s strani kupca in ta stvari tudi prevzame. Prodaja zarubljenih

premičnin pa je mogoča tudi neposredno po dolţniku, torej po pravni osebi, kar pomeni, da

zastopnik pravne osebe, z dovoljenjem pooblaščene uradne osebe, tudi sam proda stvari

Mogoča pa je tudi prodaja z zbiranjem ponudb, ki je nekoliko spremenjena. Zarubljene

premičnine se lahko prodajo z zbiranjem ponudb, če davčni organ oceni, da bo tako z

najmanjšimi stroški oziroma najhitreje prodal zarubljeno blago. ZDavP-2 načina prodaje z

zbiranjem ponudb torej ne pogojuje več z ocenjeno vrednostjo premičnin ali z neuspelo

prodajo na javni draţbi, kakor je to urejal ZDavP-1.

Tudi prodaja z neposredno pogodbo je v 202. členu ZDavP-2 nekoliko drugače urejena,

kakor je to določal ZDavP-1. Davčni organ lahko z neposredno pogodbo prodaja ţivali in

hitro pokvarljivo blago, če je njihova hramba povezana z velikimi stroški, in zarubljene

26

premičnine, za katere ni večjega povpraševanja. V primerih, ki jih podajata člena 201 in

202 ZDavP-2, lahko davčni organ proda omenjeno blago tudi s komisijsko prodajo.

Posebna oblika izvršbe na nepremično premoţenje pravne osebe in deleţ druţbenika

v druţbi in iz premoţenjskih pravic

Ta oblika izvršbe se pri pravni osebi lahko opravi le v primeru, če denarne kazni nikakor ni

bilo moč izterjati iz prejemkov pravne osebe, sredstev na računih, terjatev, niti iz

premičnega premoţenja pravne osebe. Ta postopek izvršbe se opravi v skladu z zakonom,

ki ureja izvršbo in zavarovanje.

V postopku izvršbe na sodišču se ponovno vzpostavlja sistem zastopanja Drţavnega

pravobranilstva RS, ki v skladu z Zakonom o drţavnem pravobranilstvu zastopa davčni

organ pred sodišči.

Izvršba na vrednostne papirje

Za rubeţ in prodajo vrednostnih papirjev, katerih lastnik je pravna oseba, se smiselno

uporabljajo določbe ZDavP-2, ki veljajo za rubeţ in prodajo premičnih stvari54

.

Problem izterjave denarne kazni od pravne osebe v tem primeru ne bi smel biti pod

vprašajem. Iz zgoraj povedanega, je moţnosti, kako izvršiti in izterjati denarno kazen od

pravne osebe na pretek. Ker pravna oseba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje, obstaja,

posluje, torej mora imeti neko svoje premoţenje, bodisi iz naslova njenih financ ali druge

lastnine, zatrjevanje neobstoja njenega premoţenja torej ne pride v poštev. Kar se tiče

prakse, ki bi nam pokazala, kakšno je dejansko stanje na tem področju, ţal podatkov za

javnost ne dajejo oziroma so mi iz Davčnega urada v Celju55

sporočili, da nimajo

pristojnosti za izdajanje tovrstnih informacij. Od vseh večjih sodišč v Sloveniji pa sem

dobila podobne odgovore, da ali še niso obravnavali nobenega takega primera ali pa je

54


in_spremembe/ [25.08.2009]. 55 Podatki so bili pridobljeni s povpraševanjem preko elektronske pošte - Davčni urad Celje.



27

zadeva še v postopku. Iz slednjega lahko sklepamo, da sicer denarna kazen v zakonu je

predpisana, v praksi pa glede na odgovor sodišč ne funkcionira.

3.1.1.2 ODVZEM PREMOŢENJA

Kazen odvzema premoţenja pravni osebi sodi, tako kot denarna kazen, v skupino

premoţenjskih sankcij in je urejena v 14. členu ZOPOKD. Ta kazen je predvidena za hujša

kazniva dejanja, za katera je odgovorna pravna oseba. Izreče se namesto denarne kazni

pravni osebi, ki je spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje, za katero je za fizično osebo

predpisana kazen zapora pet let ali več. Pri tej kazni je moţen odvzem dela premoţenja, ki

obsega več kot polovico premoţenja pravne osebe, ali pa odvzem celotnega premoţenja

pravni osebi. S kaznijo odvzema premoţenja upniki ne smejo biti prizadeti. Odvzeto

premoţenje pravne osebe postane last Republike Slovenije56

. Če se pravni osebi odvzame

premoţenje, lahko pride do likvidacijskega postopka, v katerem se upniki lahko poplačajo

ravno iz tega, torej odvzetega premoţenja.

Glede na to, da obstaja omenjena kazen, jo je potrebno po nekih pravilih tudi izvršiti. To

ureja ZIKS-1 v členu 141, ki napotuje na 77. člen KZ-1, v katerem je navedeno, da se

pravni osebi odvzame premoţenje, če je bodisi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega

pridobila premoţenjsko korist. Omenjeni zakon pa hkrati dopušča tudi moţnost, da se

pravni osebi poleg premoţenjske koristi, ki jo je pridobila s kaznivim dejanjem, odvzame

tudi legalno pridobljeno premoţenje v protivrednosti premoţenjske koristi, če ga je nanj

prenesel bodisi storilec ali drug prejemnik koristi. S tem naj bi se preprečilo, da bi se

premoţenje pravne osebe povečalo z brezplačnim razpolaganjem s sredstvi kriminalnega

izvora v njeno korist.

S premoţenjem pravne osebe je mišljeno vse tisto, na čemer ima pravna oseba lastninsko

pravico, torej področje njenih financ, premičnine in nepremičnine.

56 Glej drugi odstavek 141. člena ZIKS-1.

28

Splošne določbe

Postopek izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi se uvede tako, da sodišče, ki je pravni

osebi izreklo kazen odvzema premoţenja, skrbi po uradni dolţnosti za začetek postopka za

njeno izvršitev. To pomeni, da ko postane sodba izvršljiva, jo mora poslati pristojnemu

sodišču v izvršitev. Za pristojnost in postopek za izvršitev se uporablja zakon, ki ureja

izvršbo in zavarovanje, t.j. ZIZ. Po tem zakonu je za dovolitev izvršbe stvarno pristojno

okrajno sodišče, medtem ko neposredna dejanja izvršbe opravljajo izvršitelji, če zakon ne

določa drugače. Sodišče dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, v našem primeru

na podlagi izvršljive sodne odločbe. V primeru izvršitve kazni odvzema premoţenja ni

mogoča prostovoljna izpolnitev obveznosti s strani pravne osebe, tako da se izvršba na

premoţenje pravne osebe opravi neposredno. Pravni osebi pa je dana le moţnost, da

zakoniti zastopnik pravne osebe (v nadaljevanju zastopnik) predlaga sodišču, katero

premoţenje, ki pripada pravni osebi, naj sodišče odvzame. Če tega ne stori, potem izvršitelj

sam določi, kaj bo v izvršbi odvzeto. Sodna odločba je primerna za izvršbo, če so v njej

navedeni upnik, dolţnik ter predmet, vrsta, in obseg obveznosti; glede časa izvršbe pa je

navedeno le, v kolikem času bo sodišče začelo izvršbo na premoţenje pravne osebe. V

izvršilnem postopku sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj. Pri odvzemu

premoţenja pravni osebi sodišče dovoli prodajo nepremičnin in premičnin, prenos denarne

terjatve, unovčenje drugih premoţenjskih pravic in vrednostnih papirjev, prodajo deleţa

druţbenika in prenos sredstev, ki jih ima pravna oseba pri plačilni organizaciji57

pa tudi

izročitev in dobava premičnin, izpraznitev in izročitev nepremičnine itd.58

Zastopnik je dolţan predloţiti sodišču seznam vsega premoţenja, ki ga pravna oseba ima.

Če sodišče tako oceni, ali pa upnik za verjetno izkaţe, da ne bo mogel biti v celoti poplačan

s predlaganim premoţenjem pravne osebe, potem mora zastopnik kadarkoli med izvršilnim

postopkom predloţiti seznam premoţenja pravne osebe z dokazili o lastninski in drugih

stvarnih pravicah, ki jih pravna oseba ima na tem premoţenju in za terjatve navesti

dokazna sredstva. Sodišče o tem odloči z odredbo. Kaj mora ta seznam vsebovati, smiselno

57 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in

zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 27 in dalje. 58 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in

zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 47 in dalje.

29

za pravne osebe, določa 31. člen ZIZ. Če zastopnik seznama premoţenja pravne osebe ne

predloţi v predpisanem roku, sodišče razpiše narok, na katerem zastopnika tudi zasliši in ga

opozori na posledice krive izpovedbe. 33. člen ZIZ predvideva denarno kazen, ki se naloţi

pravni osebi, če zastopnik na naroku oziroma v seznamu premoţenja pravne osebe ne

navede popolnih in resničnih podatkov glede tega premoţenja. Kot vidimo, je

sankcionirano tudi dajanje neresničnih podatkov, saj se v praksi ponavadi zgodi, da se

navede, da nimajo nobenega premoţenja, v resnici pa ga imajo. Ista denarna kazen pa je

predvidena tudi v primeru, če zastopnik ne dovoli ali pa ovira ogled oziroma cenitev

nepremičnin. Če je med časom, ko je bil oddan seznam premoţenja oziroma je zastopnik

podal svojo izjavo, pravna oseba pridobila novo premoţenje, upnik pa to z verjetnostjo

dokaţe, sodišče naloţi zastopniku, da mora ponovno podati celoten seznam premoţenja

pravne osebe. Predmet izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi je vse, kar poseduje

pravna oseba oziroma vse, na čemer ima pravna oseba lastninsko pravico, če iz izvršbe ni

izvzeta oziroma zakonsko omejena. 32. člen ZIZ ob smiselni uporabi za pravne osebe

določa, kaj ne more biti predmet izvršbe odvzema premoţenja.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče le v primeru, če je zamujen rok za pritoţbo ali za

ugovor.

Ker je izvršba na odvzem premoţenja določena po uradni dolţnosti, se stroški izvršbe

vnaprej izplačajo v breme proračuna tistega sodišča, ki je izvršbo dovolilo. Zastopnik pa

mora izvršitelju potem te stroške povrniti iz premoţenja pravne osebe. Če je izvršitelj

zastopniku povzročil morebitne neupravičene stroške, mu jih mora povrniti. Stroški izvršbe

se povrnejo najkasneje v tridesetih dneh od dne končanja ali ustavitve izvršbe odvzema

premoţenja. Sodišče o stroških izvršbe odloči v osmih dneh od prejema zahteve. Če zakon

določa, je potrebno plačati tudi varščino za plačilo dela in stroškov izvršitelja, ki se poloţi

na račun sodišča, sodišču pa se mora predloţiti tudi dokazilo o plačilu.

Sodišče dovoli odvzem premoţenja pravni osebi na podlagi sklepa o odvzemu premoţenja,

v katerem določi tudi izvršitelja. Tak sklep se vroči zastopniku.

30

Odvzem premoţenja se opravi, ko sklep o odvzemu premoţenja še ni dosegel

pravnomočnosti. Upnik je lahko pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu premoţenja

poplačan le v primeru, ko gre za odvzem premoţenja na podlagi izvršilnega naslova,

izdanega v postopku v gospodarskih sporih, s katerim se posega na denarna sredstva, ki jih

ima pravna oseba pri plačilnih organizacijah. Navadno se odvzem premoţenja opravi

podnevi ob delavnikih. Izvršitelj je dolţan pri odvzemu predmetov opravljati neposredna

dejanja. Ko se opravlja odvzem premoţenja v prostorih pravne osebe, izvršitelj od

zastopnika zahteva, da naj določi nekoga polnoletnega, ki bo navzoč pri dejanju kot priča.

Če zastopnik v času odvzema premoţenja ni prisoten, izvršitelj odvzem vseeno izvrši ob

navzočnosti dveh polnoletnih prič. V kolikor pa je izvršitelju na kakršen koli način odvzem

premoţenja onemogočen s strani zastopnika, potem zaprosi za pomoč policijo. Stroški,

nastali v zvezi s tem, so izvršilni stroški. Če se pojavijo nepravilnosti pri odvzemu

premoţenja s strani izvršitelja, o tem sodišče obvesti ministra za pravosodje in zbornico

izvršiteljev.

Zoper sklep o odvzemu premoţenja ima zastopnik pravico do ugovora, kar pa je edino

pravno sredstvo, ki ga ima na razpolago. Mora pa biti obrazloţen in podprt z dokazi. O

ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o odvzemu premoţenja. V 55. členu ZIZ so

našteti razlogi za ugovor, ki jih smiselno uporabimo za pravno osebo. Moţen je ugovor po

izteku roka, a le v primeru, če ga dolţnik ni uspel vloţiti zaradi drugih dejavnikov in ne po

svoji krivdi. Rok za odgovor na ugovor je osem dni. Če izvršitelj v roku ne odgovori,

sodišče odloči o ugovoru, hkrati pa se šteje, da so navedbe zastopnika resnične.

Na predlog zastopnika ali izvršitelja se lahko izvrševanje odvzema premoţenja pravni osebi

odloţi. Odlog odvzema premoţenja pomeni določen zastoj v izvršilnem postopku59

. Če

odlog predlaga zastopnik, mora za verjetno dokazati, da bi z takojšnjim odvzemom

predmetov pravna oseba lahko utrpela nenadomestljivo škodo. Sodišče pa lahko le enkrat

odloţi izvrševanje odvzema premoţenja, seveda iz posebej upravičenih razlogov. Še pred

začetkom izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi, pa lahko tudi izvršitelj predlaga

59 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in

zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 137 in dalje.

31

odlog. Čas, za katerega se izvršba odvzema premoţenja odlaga, določa 74. člen ZIZ. Ko

preteče čas, za katerega je bil odvzem premoţenja odloţen, se izvrševanje odvzema

predmetov spet lahko nadaljuje. Mogoča pa je tudi ustavitev izvršbe odvzema premoţenja.

Načini odvzema premoţenja pravni osebi pa so naslednji:

Izvršba na premičnine

V tem primeru lahko izvršitelj pravni osebi odvzame premične stvari. Če je v sklepu o

odvzemu premoţenja navedeno, kje premičnina leţi, potem je krajevno pristojno tisto

sodišče, na območju katerega je premičnina. Če to ni navedeno, pa sodišče kraja, kjer ima

pravna oseba sedeţ. 79. člen ZIZ določa, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe in se smiselno

uporabi za pravne osebe. 80. člen ZIZ pa določa omejitve izvršbe za pravne osebe. Preden

izvršitelj odvzame stvari, mora obvestilo o odvzemu stvari vročiti zastopniku. Odvzem

premičnin se opravi z rubeţem60

in cenitvijo stvari ter s prodajo in nazadnje s poplačilom

upnika. Smiselno v skladu s 83. členom ZIZ se lahko odvzamejo stvari, ki jih ima v posesti

pravna oseba, kot tudi njene stvari, ki jih ima v posesti drţava. Prodaja premičnin se opravi

po pravnomočnosti sklepa o odvzemu premoţenja, razen, če zastopnik privoli, da se stvari

prej prodajo. Med dnevom odvzema in dnevom prodaje mora preteči najmanj petnajst dni,

najkasneje pa v treh mesecih po odvzemu. Stvari se prodajo na javni draţbi ali neposredno

s pogodbo med kupcem in izvršiteljem. Na prvi draţbi odvzetih stvari ni dovoljeno prodati

pod ocenjeno vrednostjo. Če pa na prvi draţbi ni doseţena cena, enaka ocenjeni vrednosti,

določi izvršitelj na predlog stranke novo draţbo, kjer se odvzete stvari ne smejo prodati pod

tretjino ocenjene vrednosti predmetov. Izkupiček gre, kot ţe omenjeno, v drţavni proračun.

Po končani draţbi mora kupec poloţiti kupnino in prevzeti stvari takoj po koncu draţbe,

izvršitelj pa je dolţan kupcu izdati dokument, iz katerega so razvidni podatki o prodaji. V

kolikor odvzetih stvari ni bilo moč prodati tudi na drugi draţbi, sodišče ustavi postopek

odvzema premoţenja. V sklepu o ustavitvi sodišče navede, da lahko pravna oseba

prevzame odvzete stvari.

60 Več o tem glej v D. Volk, Izvršba, Izterjava denarnih terjatev in vse, kar morate vedeti o sodnem postopku,

DZS, Ljubljana, 2003, str. 108.

32

Izvršba na denarno terjatev pravne osebe61

Druga moţnost odvzema premoţenja pravni osebi je izvršba na denarno terjatev pravne

osebe. Krajevno je pristojno tisto sodišče, na območju katerega ima sedeţ pravna oseba. Če

sedeţa pravne osebe ni moţno določiti, je krajevno pristojno sodišče tistega kraja, kjer je

pravna oseba vpisana v register. 101., 102. in 103. člen ZIZ določajo prejemke, davke in

prispevke, ki so iz odvzema izvzeti ter urejajo omejitve odvzema. Izvršba na denarno

terjatev pravne osebe se opravi z rubeţem in prenosom. V predlogu za odvzem denarne

terjatve lahko izvršitelj zahteva le rubeţ denarne terjatve, vendar pa mora v treh mesecih,

od dne vročitve sklepa o rubeţu, predlagati prenos terjatve v izterjavo ali namesto plačila.

Če tega ne stori, sodišče izvršbo odvzema denarne terjatve pravni osebi ustavi.

Mogoča je tudi izvršba na nematerializirane vrednostne papirje. Pristojno je isto sodišče,

kot pri izterjavi denarne terjatve pravni osebi. Sodišče vroči sklep o izvršbi, s katerim je

dovolilo izvršbo, tudi klirinško depotni druţbi. Ta v sklep o izvršbi vpiše določene podatke

in s takimi vrednostnimi papirji nadalje pravna oseba ne more več razpolagati. Prepoved

takega razpolaganja vpiše klirinško depotna druţba skupaj z vpisom sklepa o izvršbi. Za

prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev velja, da se vrednostni papirji, ki kotirajo

na borzi, prodajo prek pooblaščenega udeleţenca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi

izvršitelj. Kadar pa teče izvršba za izročitev vrednostnih papirjev upniku, prenese klirinško

depotna druţba nematerializirane vrednostne papirje z računa pravne osebe na račun upnika

na podlagi obvestila sodišča o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Pravna oseba pa lahko ima denarna sredstva tudi pri organizacijah za plačilni promet. S

sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima pravna oseba pri organizaciji za plačilni

promet, naloţi sodišče tej organizaciji, naj blokira sredstva pravne osebe v višini

obveznosti, ki je navedena v sklepu o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača

upniku. Dolţnost te organizacije pa je, da o opravljenem poplačilu upnika takoj obvesti

sodišče, ki je tako seznanjeno z uspešno opravljeno izvršbo. Seveda pa je tudi v tem

primeru potrebno upoštevati prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti oziroma je izvršba nanje

61 Glej 100.-147. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).

33

omejena. O tem govori 137. člen ZIZ v povezavi z 102. in 103. členom istega zakona.

Natančneje pa je v 139. členu urejena tudi izvršba na sredstva v tuji valuti. Vrstni red

poplačila terjatev mora upoštevati organizacija za plačilni promet, urejen pa je v 141. členu

ZIZ. V kolikor pa ima pravna oseba več računov pri različnih organizacijah za plačilni

promet, sodišče pošlje sklep o izvršbi vsem organizacijam za plačilni promet, ki morajo

sredstva pravne osebe zarubiti do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti

na račun pravne osebe pri organizaciji za plačilni promet, ki je prva navedena v sklepu o

izvršbi. Slednja po izvršenem prenosu sredstev iz drugih organizacij za plačilni promet

ohrani rubeţ denarnih sredstev do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi, o tem pa obvešča

upnika in sodišče. Ko zarubljena sredstva zadoščajo za poplačilo v sklepu navedene

obveznosti, mora ta prva navedena organizacija za plačilni promet o tem takoj obvestiti

upnika, sodišče in druge organizacije za plačilni promet naj prenehajo z rubeţi in prenosi.

Seveda pa je organizacija za plačilni promet tudi odgovorna za opravljanje svojega dela,

predvsem v primeru, če opusti rubeţ, prenos in izplačilo zapadlih zneskov; odgovorna pa je

tudi za škodo, ki jo je z nevestnim delom povzročila upniku. Da pa sodišče lahko preveri ali

in kako je organizacija za plačilni promet izvršila sklep o izvršbi in kako je upoštevala z

zakonom določen vrstni red poplačila terjatev, je na zahtevo sodišča dolţna posredovati vsa

pojasnila in potrebne listine, iz katerih je razviden potek njenega dela.

Izvršba na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premičnine ali da se izroči

nepremičnina

V tem primeru je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari oziroma

nepremičnine. Izvršba se opravi z rubeţem terjatve, prenosom terjatve na upnika in prodajo

premičnin ali nepremičnin. Iz teh izvršilnih dejanj je razvidno, da gre tukaj za kombinacijo

izvršbe na denarno terjatev z izvršbo na premičnine ali nepremičnine. Zato se na tem mestu

smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo denarne terjatve in na izvršbo

premičnin in nepremičnin62

.

62 Glej 152.-161 . člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).

34

Izvršba na druge premoţenjske in materialne pravice63

Tukaj je pristojno sodišče, na območju katerega ima pravna oseba sedeţ oziroma če tega ni,

pa sodišče kraja, kjer je pravna oseba vpisana v register. V kolikor ima pravna oseba v

posesti kakšen patent, uţitek in podobne pravice, se izvršba opravi z rubeţem te pravice in

z unovčenjem po določbah o prodaji premičnin. Sodišče v sklepu o izvršbi pravni osebi

prepove tudi razpolaganje s tako pravico. Rubeţ je opravljen z dnem, ko je sklep o izvršbi

vročen zastopniku, takrat pa tudi upnik pridobi zastavno pravico.

Izvršba na deleţ druţbenika64

Za odločitev o predlogu za izvršbo in za samo izvršbo je pristojno sodišče, na območju

katerega je sedeţ pravne osebe. Izvršba na deleţ druţbenika se opravi na več načinov, in

sicer:

z zaznambo sklepa o izvršbi, s katerim sodišče prepove druţbeniku razpolagati z

njegovim deleţem,

s prodajo deleţa, kjer se smiselno uporabijo določbe o prodaji nepremičnin,

z ugotovitvijo vrednosti deleţa, ki jo opravi izvedenec in

s poplačilom upnika, kjer se prav tako smiselno uporabijo določbe o poplačilu pri

izvršbi na nepremičnine.

Izvršba na nepremičnine65

Če ima pravna oseba v lasti kakšno nepremičnino, se lahko v postopku izvršbe odvzame

tudi ta. Pristojno je sodišče, na območju katerega je nepremičnina. Če pa so nepremičnine

na območju več sodišč, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju katerega je

nepremičnina, ki je prva navedena v predlogu za izvršbo. Izvršba na nepremičnine se

izpelje s štirimi izvršilnimi dejanji, in sicer:

zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, s katero upnik pridobi zastavno

pravico na nepremičnini z učinkom tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko

pravico na tej nepremičnini. Če pa nepremičnina, ki je predmet izvršbe, ni vpisana v

zemljiško knjigo, pa izvršitelj namesto zaznambe opravi rubeţ nepremičnine, kamor

63 Glej 162. in 163. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 64 Glej 164. in 165. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 65 Več o tem glej v trinajstem poglavju ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).

35

povabi tudi upnika in dolţnika (v našem primeru zastopnika pravne osebe).

Zapisnik o rubeţu mora biti objavljen v Uradnem listu RS. Po zaznambi sklepa o

izvršbi sodišče ne more več na isti nepremičnini opraviti posebne izvršbe zaradi

poplačila terjatve istega ali drugega upnika. Novi upnik mora stopiti v ţe začeti

postopek, sodišče pa o tem obvesti tistega upnika, v čigar korist je bila prej vpisana

zaznamba sklepa o izvršbi. Pristop k izvršbi je mogoč vse do pravnomočnosti

sklepa o odmiku nepremičnine kupcu. 177. člen ZIZ pa določa nepremičnine, ki so

izvzete iz izvršbe; smiselno ga uporabimo tudi za pravno osebo,

ugotovitev vrednosti nepremičnine66

lahko sodišče opravi še pred pravnomočnostjo

sklepa o izvršbi. Zakon predpisuje obvezno cenitev izvedenca, katerega sodišče

postavi s sklepom, zoper katerega ni pritoţbe, in mu dodeli nalogo, da izdela cenitev

nepremičnine po njeni trţni ceni na dan cenitve. Na podlagi cenitve izvedenca

sodišče izdela sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine. Zoper ta sklep se lahko

pritoţi vsak, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, zato ga mora sodišče vročiti

vsem upnikom. Če se po ugotovitvi vrednosti nepremičnine njena vrednost precej

spremeni, lahko stranka najmanj osem dni pred prodajnim narokom vloţi predlog,

naj sodišče na prodajnem naroku znova ugotovi vrednost nepremičnine. Takemu

predlogu mora stranka priloţiti mnenje sodnega cenilca o spremenjeni trţni

vrednosti. Novo vrednost nepremičnine ugotovi sodišče z odredbo, zoper katero ni

pritoţbe, zato morajo biti stranke v odredbi o prodaji opozorjene na to, da obstaja

moţnost, da bo sodišče končno vrednost nepremičnine ugotovilo na prodajnem

naroku. Če pa se pokaţe, da je s prodajo nepremičnine po delih ali po skupinah

mogoče doseči bodisi višjo ceno ali pa celo hitrejše poplačilo, se za določitev načina

prodaje upošteva najugodnejša tako ugotovljena vrednost,

prodaja nepremičnine67

se praviloma izvede na ustni javni draţbi, vendar pa se

lahko stranke kadarkoli sporazumejo, da naj bo nepremičnina prodana z neposredno

pogodbo prek pravne osebe za promet z nepremičninami ali na kakšen drugačen

način, ki mora biti sklenjena v pisni obliki. Sporazum o prodaji z neposredno

pogodbo se pošlje tudi pristojnemu davčnemu organu. Kupec nikakor ne more biti

66 Glej 178.-180. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 67 Glej 180.-194. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).

36

stranka, ki sodeluje v postopku oziroma nekdo, ki po zakonu ne more pridobiti

nepremičnine. Z odredbo o prodaji sodišče razglasi, na kakšen način, pod kakšnimi

pogoji in kdaj se bo nepremičnina prodala, katero pa mora razglasiti na sodni deski

najmanj trideset dni pred datumom prodaje, vročiti pa jo mora tudi vsem strankam v

postopku. Upniku sodišče lahko dovoli, da odredbo o prodaji nepremičnine objavi v

medijih. Stroške te objave plača upnik, lahko pa jih navede kot izvršilne stroške in

zahteva njihovo povrnitev. Sodišče pa bo povrnitev stroškov objave v medijih

naloţilo pravni osebi le v primeru, če bo ugotovilo, da so bili ti stroški potrebni za

izvršbo (na primer če se prodaja nepremičnina na tretjem naroku in se brez objave v

medijih sploh ne bi prodala). Rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši kot šest

mesecev od dne prodaje. Varščina pa znaša desetino ugotovljene vrednosti

nepremičnine. Javne draţbe se tako lahko udeleţijo le tisti, ki so prej poloţili

ustrezno varščino, oproščeni pa so je upnik, ki je predlagal izvršbo, zastavni upnik

in upnik zemljiškega dolga, če njihove terjatve dosegajo varščino,

prodajni narok se opravi na sodišču, tudi če je navzoč en sam ponudnik. Ko sodišče

razglasi začetek draţbe, lahko ponudniki prijavijo svoje ponudbe, ki morajo

ustrezati pogojem draţbe. Na prvi draţbi se nepremičnina ne sme prodati pod

ocenjeno vrednostjo. Če pa na prvi draţbi nepremičnina ni bila prodna, sodišče

narok preloţi, do drugega naroka pa mora preteči najmanj trideset dni. Na drugi

draţbi pa se nepremičnina lahko proda za polovico ocenjene vrednosti. Stranke

postopka pa se lahko vsak trenutek sporazumejo s posebno izjavo za niţjo ceno, kot

pa je bila predvidena v pogojih draţbe. Če se še na drugem prodajnem naroku

nepremičnina ne uspe prodati, sodišče na upnikov predlog dovoli še tretjo draţbo.

Upnik pa mora ta predlog vloţiti najkasneje v šestih mesecih od dne druge draţbe,

sodišče pa lahko izvršbo tudi ustavi v primeru, če nepremičnine ni bilo moč prodati

na drugem naroku, pa upnik ni predlagal še tretje draţbe pravočasno; če

nepremičnina ni bila prodana niti na tretjem prodajnem naroku; če pri prodaji z

neposredno pogodbo nepremičnine ni bilo moč prodati v roku, za katerega so se

sporazumele stranke postopka. V vseh naštetih primerih pa upnik obdrţi zastavno

pravico na nepremičnini, ki je ni bilo moč prodati,

kupnina se poloţi na račun sodnih pologov,

37

deset minut po tem, ko je dana najugodnejša ponudba, sodišče ugotovi, kateri od

ponudnikov je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena

nepremičnina. Če takoj po končani draţbi predkupni upravičenec izjavi, da bi kupil

nepremičnino pod enakimi pogoji kot najboljši ponudnik, potem sodišče

nepremičnino domakne k njemu. Pri prodaji z neposredno pogodbo pa je razlika v

tem, da sodišče predkupnega upravičenca povabi, da poda svojo izjavo pisno na

zapisnik. Če torej predkupni upravičenec izkoristi svojo pravico, potem ima

najboljši ponudnik ali pa kupec pri neposredni pogodbi pravico ponuditi višjo ceno,

vendar takoj po končani draţbi oziroma takoj po prejemu obvestila, da je predkupni

upravičenec izkoristil svojo pravico,

sklep o izročitvi nepremičnine kupcu izda sodišče, ko je sklep o domiku

pravnomočen in ko je poloţena kupnina. Nepremičnino izroči sodišče kupcu še pred

pravnomočnostjo, lastninsko pravico pa vpiše po pravnomočnosti sklepa o izročitvi

in

poplačilo upnikov68

se izvede po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine

kupcu, po opravljenem razdelitvenem naroku in po pravnomočnosti sklepa o

poplačilu. Kateri upniki se lahko poplačajo, določa 196. člen ZIZ. Pri poplačilu

obstoji vrstni red in sicer se najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka, nadalje

davek na promet nepremičnine, sledijo priviligirane terjatve. Upniki se poplačajo po

vrsti tako, kot so po vrsti pridobili zastavno pravico. O razdelitvi kupnine odloči

sodišče na razdelitvenem naroku. Ko je ta opravljen, izdela sodišče sklep o

poplačilu.

Podobno kot pri denarni kazni, se lahko tudi v tem primeru opremo na dejstvo, da pravna

oseba ima svoje premoţenje, vsaj za svoje osnovno delovanje, tako da glede odvzema le-

tega ne bi smelo biti teţav. Hkrati bi lahko tudi trdili, da premoţenjski sankciji pomenita

dokaj hud udarec za pravno osebo in njeno vodstvo ter ostale zaposlene, zato bi ta kazen

morala sluţiti bolj v preventivni smeri in tako zmanjšati število kaznivih dejanj, ki jih

zaposleni v pravni osebi storijo in posledično zmanjšati odgovornost pravne osebe za

kazniva dejanja.

68 Glej 195.-202. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).

38

3.1.1.3 PRENEHANJE PRAVNE OSEBE

Prenehanje pravne osebe pomeni samo prenehanje njene pravne sposobnosti, njeni realni

deli pa ţivijo dalje. Je najhujša kazen, ki lahko doleti pravno osebo. Sodišče lahko to kazen

izreče namesto denarne kazni. Za fizične osebe pa podobne kazni ne poznamo.

Poseben razlog za prenehanje pravne osebe je tudi, da je bila tej osebi zaradi kaznivega

dejanja izrečena kazen prenehanja pravne osebe po določilih ZOPOKD. Po 15. členu

ZOPOKD je sodišču s to kaznijo dana moţnost, da odloči o prenehanju pravne osebe, če je

bila le-ta tako imenovana »slamnata firma« za izvrševanje kaznivih dejanj, ko so npr.

pranje denarja, tihotapstvo, davčne zatajitve itd.69

torej v tistih primerih, ko se izkaţe, da je

bila pravna oseba nekakšno orodje za izvrševanje kaznivih dejanj. Ta kazen pride v poštev

le, ko je bila dejavnost pravne osebe v celoti ali v preteţni meri izrabljena za izvršitev

kaznivih dejanj. Poleg prenehanja pravne osebe lahko sodišče pravni osebi kumulativno

izreče še kazen odvzema premoţenja. Ne bi namreč imelo pomena dejstvo, če bi pravna

oseba bila v postopku likvidacije, po končanem postopku pa bi njeno premoţenje dobili

člani te iste pravne osebe.

Izvrševanje te kazni je urejeno v 142. členu ZIKS-1. Po tem zakonu se za izvršitev kazni

prenehanja pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja prenehanje pravne

osebe. Od 1. 10. 2008 dalje se v celoti začnejo uporabljati določbe Zakona o finančnem

poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju70

, ki je prinesel

pomembne novosti na tem področju. Z uveljavitvijo tega zakona sta prenehala veljati

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in Zakon o finančnem poslovanju podjetij

ter nekateri drugi predpisi. Za nas pomembna postopka, ki ju ureja Zakon o finančnem

poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju sta postopek prisilne

likvidacije in izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije.

69 Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 54. 70 Ur.l. RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009 (v nadaljevanju ZFPPIPP).


39

Postopek prisilne likvidacije71

Namen tega postopka je izbrisati obsojeno pravno osebo iz sodnega registra in s tem

posledično izvršiti sodno odločbo sodišča, ki ji je kazen prenehanja pravne osebe izreklo,

hkrati pa se v tem postopku iz premoţenja, ki je pripadalo obsojeni pravni osebi, lahko

poplačajo tudi njeni upniki.

Likvidacija pomeni postopek prenehanja druţbe zaradi razlogov, ki niso finančne narave,

kar pomeni, da pravna oseba ima dovolj finančnih sredstev za poplačilo terjatev, ko posluje

še dokaj normalno, a se za prenehanje odloči zaradi drugih razlogov, npr. nima več interesa

za opravljanje svoje dejavnosti.. Stečaj pa pomeni stanje pravne osebe, ko je pravna oseba

zelo zadolţena, ne posluje več normalno, ne plačuje obveznosti, delavci ne dobijo plače

itd., torej, ko pravna oseba nima dovolj finančnih sredstev, da bi poplačala dolgove in zato

tudi preneha.

Če zakon določi, da postopek likvidacije izvede sodišče, potem ta postopek imenujemo

postopek prisilne likvidacije. Izvede ga sodišče bodisi po uradni dolţnosti ali pa na predlog

osebe, ki je po zakonu upravičena predlagati začetek takega postopka. Pristojno je sodišče

kraja, kjer ima pravna oseba svoj sedeţ, postopek prisilne likvidacije pa se vodi smiselno

enako kot stečajni postopek. Stranke postopka so druţbeniki pravne osebe, nad katero se

vodi postopek. Upniški odbor se v postopku prisilne likvidacije ne oblikuje.

Začetek postopka prisilne likvidacije se prične z vpisom v register o njegovem začetku in

koncu. Pri firmi dolţnika pa se v register vpiše tudi dodatek »v postopku prisilne

likvidacije«. Sodišče mora izdati sklep, v katerem odloči o začetku postopka prisilne

likvidacije in sicer v treh delovnih dneh. Roki so določeni v drugem odstavku 241. člena

ZFPPIPP in jih smiselno uporabimo tudi za naš postopek. Sodišče izda sklep o začetku

postopka prisilne likvidacije in ga objavi še isti dan, ko ga je izdalo, obvesti pa tudi upnike

z oklicem. Po začetku postopka prisilne likvidacije pravna oseba lahko sklepa samo tiste

71 Več o tem v Š. Ivanjko, M. Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni poloţaj gospodarskih subjektov, GV

Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 1081 in dalje.

40

posle, ki so nujno potrebni za njeno delovanje, dovoljeno pa ji je tudi končati nujne posle, a

le tiste, ki so bili sklenjeni pred uvedbo postopka prisilne likvidacije.

Sam postopek sicer vodi sodnik, a dejanska opravila opravlja upravitelj, ki ima določene

naloge, obveznosti, pripravljati mora poročila o svojem delu, dobiva navodila sodnika, je

odškodninsko odgovoren upnikom za škodo, ki jim jo povzroči z nevestnim delom.

Upravitelj pa ima tudi pravico do nagrade, če svoje delo dobro opravlja. Ima pa tudi

pravico do povračila stroškov, ki mu nastanejo pri opravljanju nalog.

Posebna pravila tudi veljajo za primer, ko pa je pravna oseba, nad katero se vrši kazen

prenehanja pravne osebe, insolventna, torej, plačilno nesposobna v času postopka prisilne

likvidacije. Če je pravna oseba v stečaju ob zaključku kazenskega postopka, je sicer lahko

spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje, ni pa ji mogoče izreči kazni prenehanja pravne

osebe, ampak le odvzem premoţenjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov. Če

pa je pravna oseba pred zaključkom kazenskega postopka prenehala obstajati (npr. zaradi

zdruţitve, delitve, prenosa premoţenja, stečaja, likvidacije itd.) je prav tako lahko spoznana

za odgovorno, kazenske sankcije pa se izrečejo pravni osebi, ki je njen pravni naslednik, s

tem, da je v takšnem primeru potrebno na to opozoriti oziroma obvestiti vodstvene in

nadzorne organe pravne naslednice. V primeru insolventnosti mora tako upravitelj v

njenem imenu v petnajstih dneh, po dnevu ko je za njeno insolventnost izvedel oziroma bi

to moral ugotoviti, sodišču predlagati začetek stečajnega postopka. Sodišče samo ne

presoja, če je pravna oseba v resnici insolventna, na predlog upravitelja ustavi postopek

prisilne likvidacije in uvede stečajni postopek. Za postopek zaradi insolventnosti se za

vprašanja, ki z ZFPPIPP niso urejena, smiselno uporabijo pravila zakona, ki ureja pravdni

postopek. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje,

niti predlagati obnove postopka in tudi ne vloţiti revizije. V predhodnem postopku se sodna

pisanja vročijo strankam postopka, v glavnem postopku pa le, če tako določa zakon. Tukaj

sodišče odloči s sklepom ali odredbo. Tudi v tem primeru sodeluje upravitelj, kateremu

sodišče z odredbo izda navodila za njegovo delo. Pritoţba proti sklepu sodišča je dovoljena

v petnajstih dneh od objave oziroma vročitve sklepa. O pritoţbi odloča sodišče prve stopnje

in če je pritoţba utemeljena, lahko z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s

41

pritoţbo. Vsak upnik nosi sam stroške udeleţbe v postopku zaradi insolventnosti.

Upravitelj mora skrbno voditi poslovne knjige in računovodske izkaze. Davčnemu organu

mora predloţiti tudi davčni obračun na dan pred začetkom postopka prisilne likvidacije,

pripraviti pa mora tudi otvoritveno bilanco in sicer v štirih mesecih po začetku postopka

prisilne likvidacije. Osebe, ki so v obsojeni pravni osebi opravljale funkcijo poslovodstva,

morajo upravitelju ob začetku postopka prisilne likvidacije predati prostore pravne osebe,

njeno premoţenje in posle. Po tem dejanju pa mora upravitelj sodišču pripraviti otvoritveno

poročilo z računovodskimi izkazi in vse skupaj predloţiti sodišču. Sledi unovčenje stečajne

mase s prodajo premoţenja pravne osebe ali izterjavo njenih terjatev. Načrt za to določi

sodišče na predlog upravitelja. Z soglasjem sodišča lahko upravitelj s stečajno maso tudi

upravlja, tako, da premoţenje pravne osebe da v najem ali zakup. Stroški postopka prisilne

likvidacije se poravnajo iz računa obsojene pravne osebe. Upravitelj mora v enem mesecu,

po tem, ko je premoţenje pravne osebe razdeljeno, sodišču predloţiti svoje končno

poročilo. Sodišče s sklepom odloči o končanju postopka prisilne likvidacije in razreši

upravitelja. Obsojena pravna oseba pa se po uradni dolţnosti izbriše iz sodnega registra na

podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka prisilne likvidacije. Pride pa lahko tudi

do tega, da se po končanem postopku prisilne likvidacije še najde premoţenje pravne

osebe. V takem primeru se ponovno uvede postopek prisilne likvidacije nad pozneje

najdenim premoţenjem.

Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije72

Drugi način prisilnega prenehanja pravne osebe pa je njen izbris iz sodnega registra brez

postopka likvidacije. Ta postopek se ne more uporabiti, če je nad obsojeno pravno osebo

začet postopek prisilne likvidacije. Pristojno odločati v tem postopku izbrisa je sodišče, na

območju katerega ima obsojena pravna oseba svoj sedeţ in ki je pristojno za odločanje o

vpisih podatkov o tej pravni osebi v sodni register. Postopek izbrisa iz registra pa ureja

Zakon o sodnem registru73

in sicer v delu, ki ureja vpis pravne osebe v sodni register.

Sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolţnosti z izdajo odločbe v obliki sklepa. Zaradi

72 Več o tem v Š. Ivanjko, M. Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni poloţaj gospodarskih subjektov, GV

Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 1030 in dalje. 73 Ur.l. RS, št. 13/1994, 91/2005, 111/2005, 114/2005, 42/2006 (60/2006 popr.), 33/2007, 54/2007, 65/2008,

49/2009 (v nadaljevanju ZSReg).

42

pomena podatkov, ki se iz registra izbrišejo, mora biti ta postopek izbrisa hiter. Vsak, ki je

udeleţen v postopku izbrisa pravne osebe, plača svoje stroške. Sklepi, ki jih sodišče izda v

postopku izbrisa, se vročijo udeleţencem postopka in objavijo na spletnih straneh agencije,

namenjene javni objavi izbrisov iz sodnega registra. Proti sklepu, s katerim sodišče odloči o

izbrisu, je dovoljena pritoţba v dveh mesecih od vročitve sklepa. Pravico do tega imajo

pravna oseba v postopku, njen druţbenik ali upnik. Sodišče po ocenitvi razlogov izda sklep

o ustavitvi postopka, s katerim postopek izbrisa ustavi, ali pa sklep o obstoju izbrisnega

razloga, in ko postane ta pravnomočen, odloči sodišče o izbrisu pravne osebe iz sodnega

registra. Najhujša pravna posledica izbrisa je prenehanje pravne osebe. V kolikor se najde

premoţenje izbrisane pravne osebe, se nad njim opravi postopek stečaja po pravilih

ZFPPIPP, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo.

Vprašanja, ki se pojavijo pri tej kazni se odpirajo predvsem v smeri (ne)pravičnosti

izvrševanja te kazenske sankcije. Prenehanje pravne osebe in s tem nastale posledice, ţe kot

rečeno, za pravno osebo predstavljajo hud udarec. Vemo, da pravno osebo tvori

poslovodstvo (glede na različno lastniško strukturo), ki običajno sprejema poslovne

odločitve. Posledice prenehanja delovanja podjetja nosijo vsi zaposleni, nepravilno

ravnanje in odgovornost pa je običajno v nekaj predstavnikih.

Pomembno je dejstvo, da izrek kazni prenehanja pravne osebe nima takojšnjih posledic.

Premoţenje obsojene pravne osebe zaradi njene obsodbe nikakor ne more biti uporabljeno

za poplačilo njenih obveznosti. Samo premoţenje, ki ga obsojena pravna oseba ni pridobila

s kaznivim dejanjem, lahko sluţi za poplačilo upnikov obsojene pravne osebe. Premoţenje,

ki ostane po poplačilu upnikov pa se razdeli med člane obsojene pravne osebe.

3.1.1.4 PREPOVED UDELEŢBE NA RAZPISIH NA PODROČJU JAVNEGA

NAROČANJA

ZOPOKD-B v členu 15.a določa novo stransko kazen, in sicer prepoved udeleţbe na

razpisih na področju javnega naročanja, ki je povezana z različnimi zlorabami, ki se

dopolnjujejo tudi s kaznivimi dejanji v KZ-1. Taka kazniva dejanja so na primer goljufija

na škodo Evropskih skupnosti, preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, ponareditev

43

ali uničenje poslovnih listin, izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti, vdor v

poslovni informacijski sistem, zloraba trga itd. S temi kaznivimi dejanji, zlasti pa s

korupcijskimi kaznivimi dejanji uradnih oseb, se lahko pridobi javna naročila, kar se je

delno v praksi in pri nas ţe dogajalo74

. Pravna oseba s kaznivimi dejanji tako lahko zlorabi

svoj poloţaj ali pa podkupuje uradne osebe ob pridobivanju javnih naročil. Ta stranska

kazen se lahko izreče le za gospodarska kazniva dejanja in poleg denarne kazni, traja pa

lahko od 3 do 10 let.

Glede izvršitve takšne kazenske sankcije je potrebno opozoriti na vlogo naročnika pri

sprejemanju ponudb na področju javnega naročanja. Ko naročnik storitev v primeru

javnega naročanja izda neko ponudbo za opravljanje del, izvajanje storitev itd., katero

povabi vse zainteresirane ponudnike, da v skladu z zahtevami določene razpisne

dokumentacije predloţijo ponudbo, poleg katere mora biti tudi podpisan obrazec, na

katerem je navedeno, da proti pravni osebi, ki se prijavlja na razpis, ni bila izrečena

stranska kazen prepovedi udeleţbe na razpisih na področju javnega naročanja. Konkurira

lahko ponudnik, ki je pravna oseba, in ki izpolnjuje pogoje iz te razpisne dokumentacije in

je registriran za dejavnost, ki je predmet javnega naročila in ima za opravljanje te

dejavnosti, izvajanje storitev itd., vsa predpisana dovoljenja. Zato mora naročnik tukaj še

posebej paziti oziroma biti pozoren na to, da iz postopka javnega naročanja izloči vsakega

kandidata ali ponudnika, če gre za pravno osebo, ki ji je ta stranska kazen bila izrečena.

Torej, pravna oseba ne sme biti na listi tistih, ki v postopku javnega naročanja ne smejo

sodelovati. Omenimo naj še, da izjave in potrdila, ki jih naročnik zahteva od posameznega

ponudnika in niso vsebovane v razpisni dokumentaciji, je ponudnik dolţan pridobiti sam in

jih potrjene in podpisane dolţan priloţiti ponudbeni dokumentaciji. Nepopolne ponudbe pa

ima naročnik tudi pravico zavrniti.

S tem, ko sodišče izreče to stransko kazen pravni osebi, bo to zanjo pomenilo predvsem

omejitev opravljanja dejavnosti na trgu, nemoţnost kandidirati na javnih razpisih, kar bi

lahko posledično pripeljalo do omejevanja svobodnega nastopanja na trgu.

74 http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5903/ [06.09.2009].


44

Ker gre za dokaj novo stransko kazen, lahko povemo, da prakse na tem področju še ni, zna

pa ta stranska kazen dokaj pozitivno oziroma preventivno vplivati na zaposlene v pravni

osebi, kajti iz zgoraj povedanega ima izvršitev te kazni posledice na vse zaposlene, v smislu

manj dela manj plačil. Torej bi ta stranska kazen znala dobro funkcionirati v smislu

preventive.

3.1.1.5 PREPOVED TRGOVANJA S FINANČNIMI INSTRUMENTI PRAVNE OSEBE NA

ORGANIZIRANEM TRGU

15.b člen ZOPOKD-B pa določa drugo stransko kazen, to je prepoved trgovanja s

finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu. Po njem sme sodišče pravni

osebi za kazniva dejanja iz 24. poglavja in za kazniva dejanja po 260. in po 262. do 264.

členu iz 26. poglavja Kazenskega zakonika izreči kot stransko kazen prepoved trgovanja z

delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali finančnimi instrumenti pravne osebe na

organiziranem trgu za obdobje od enega leta do osem let.

Tudi glede stranske kazni prepovedi poslovanja s finančnimi instrumenti velja poudariti, da

je s to sankcijo povezana vrsta kaznivih dejanj. To so kazniva dejanja zlorabe notranje

informacije, preslepitve pri trgovanju z vrednostnimi papirji, ponarejanja in uporabe

ponarejenih vrednostnih papirjev, značilna pa so tudi v povezavi s pranjem denarja in

davčnimi zatajitvami. Tudi poslovanje s finančnimi instrumenti lahko poveţemo s

korupcijskimi kaznivimi dejanji uradnih oseb.

Prav tako se ta stranska kazen lahko izreče le za gospodarska kazniva dejanja in poleg

denarne kazni. Traja pa lahko od enega leta pa do osem let.

Za to stransko kazen ne obstajajo izrecna zakonska določila, kako naj bi se le-ta izvrševala,

kar pomeni, da izvršitev te stranske kazni ne določa noben predpis. Pa tudi v strokovni

literaturi na slovenskem področju nimamo kakršnekoli vsebinsko obširnejše polemike na to

temo. Na tem mestu se zato postavi vprašanje, kako bi se pa lahko potemtakem ta stranska

kazen izvršila?

45

Vsebina te stranske kazni je v tem, da se pravni osebi prepove trgovati s finančnimi

instrumenti, ki jih je izdal izdajatelj in s katerimi se trguje na organiziranem trgu, in dejstvo

je, da gre za povsem novo stransko kazen, in kot ţe prej omenjeno, pravila za njeno

izvršitev ne najdemo nikjer, zato je potrebno na tem mestu najti nek model, ki bi bil

primeren za izvršitev le-te.

Predpostavimo, da je pravna oseba odgovorna za eno izmed prej naštetih kaznivih dejanj in

ji sodišče izreče to stransko kazen. Dejanski izvrševalec te stranske kazni bi lahko bila

Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, ker se ukvarja s finančnimi instrumenti, nadzorni

organ pa Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki izreka nadzorne ukrepe, vrši nadzor nad

trgovanjem na borznem trgu in med drugim izreka tudi ustavitev trgovanja in umik

vrednostnih papirjev iz trgovanja na borznem trgu. Iz predpostavljenega bi lahko povzeli,

da sodišče izda ukaz s pravnomočno sodno odločbo Agenciji za trg vrednostnih papirjev,

kot nadzornemu organu, da je bila določeni pravni osebi izrečena ta stranska kazen in naj

primerno ukrepa dalje. Agencija za trg vrednostnih papirjev potem s pooblastilom

Ljubljanski borzi ukaţe, da naj podlagi Zakona o trgu finančnih instrumentov75

in v skladu

s Pravili borze76

še naprej upravlja organizirani trg in spremlja, ali njeni izdajatelji in

vrednostni papirji izpolnjujejo pogoje za trgovanje. Hkrati pa ji pošlje prepis pravnomočne

sodne odločbe, v kateri ji je dano na vpogled, da je bila določeni pravni osebi izrečena

stranska kazen prepovedi trgovanja s finančnimi instrumenti na organiziranem trgu za

določeno obdobje. Naloga Ljubljanske borze je, da v primeru, ko ugotovi, da določeni

vrednostni papirji ne izpolnjujejo pogojev za trgovanje, ustavi trgovanje ali umakne

vrednostni papir iz trgovanja na borznem trgu77

, pri čemer v skladu z 32. členom Pravil

borze78

ustavi trgovanje, če je ustavitev ali prepoved trgovanja kot nadzorni ukrep odredila

Agencija za trg vrednostnih papirjev. Torej tako tudi v našem primeru Ljubljanska borza

pravni osebi dejansko ukine trgovanje s finančnimi instrumenti na organiziranem trgu za

določeno obdobje.

75 Ur.l. RS, št. 67/2007 (100/2007 popr.), 69/2008, 40/2009 (v nadaljevanju ZTFI). 76 Ur.l. RS, št. . 85/2005, 118/2005, 39/2007, 45/2007, 67/2007, 45/2008. 77 Za delnice glej poglavje 3.5. in 3.6. Pravil borze, Ur.l. RS, št. 45/2008. 78 Ur.l. RS, št. 45/2008.

46

Kljub zgoraj navedenemu, se pravi, da je za pripravo konkretnih predpisov glede

izvrševanja kazni odgovorno Ministrstvo za pravosodje, pa lahko rečemo, da bi sodišče ob

ustrezno dopolnjeni zakonodaji lahko izreklo stransko kazen prepovedi trgovanja s

finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu za čas od enega do osmih let z

nalogom Klirinško depotni druţbi (KDD), da vpiše prepoved razpolaganja na

nematerializiranih vrednostnih papirjih. Opozoriti pa je potrebno, da gre za rešitev, ki bi

zajemala samo trg nematerializiranih vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji. V ZIKS-1

pa bi lahko vnesli tudi dodatno kazensko določbo, po kateri bi bilo pod pretnjo kazenske

sankcije z visoko zagroţeno globo moţno za kršenje izrečene stranske sankcije izreči le-to,

kar bi morda potencialnega storilca odvrnilo od dejanja.

Odprta vprašanja se pri tej stranski kazni nanašajo predvsem na ostre posledice, ki jih lahko

ima predlagana prepoved trgovanja z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali

finančnimi instrumenti za obdobje od enega leta do osmih let. Ţe morebitna prepoved

finančnega instrumenta za dobo enega leta lahko privede do prenehanja pravne osebe s

posledicami za vse zaposlene.

Prav tako je ta stranska kazen še dokaj nova in praksa na tem področju še ni poznana.

Lahko pa, podobno kot za stransko kazen prepovedi udeleţbe na področju javnega

naročanja, trdimo, da bi lahko imela preventiven vpliv na bodoče storilce kaznivih dejanj,

kajti izrek te kazni bi imel vpliv na vse zaposlene v pravni osebi. Tukaj je še potrebno

povedati, da je oziroma bo ob obstoječem sistemu izrekanje te stranske kazni pravni osebi

večinoma samo sebi namen, saj nobene od novih kazni ne bo mogoče izvršiti. Zakon o

spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij79

nima predvidenih

nobenih določb glede tako izvrševanja prepovedi udeleţbe na javnih razpisih, kot tudi

prepovedi trgovanja s finančnimi instrumenti, izrečenih pravni osebi. Obe kazni sta take

narave, da ne moreta biti izvršeni zgolj z izrekom, ampak je treba izrečene prepovedi

ustrezno formalizirati v evidencah, kjer se bodo pristojni organi lahko seznanili z njimi.

Če se nekoliko vrnemo še na prejšnjo stransko kazen prepovedi udeleţbe na javnih razpisih,

lahko rečemo, da jo je vsaj teoretično še mogoče nadzorovati, prepoved trgovanja s

79 Ur.l. RS, št. 76/2008 (ZIKS-1C).


47

finančnimi instrumenti pa je precej trši oreh. Vsekakor bi bilo treba moţnosti in načine za

učinkovito izvrševanje te kazni preveriti oziroma oblikovati s pomočjo strokovnjakov za

borzno trgovanje oziroma druge oblike trgovanja z vrednostnimi papirji in s finančnimi

instrumenti. Sicer pravnim osebam te kazni ne bo teţko obiti, kar pomeni, da ne bo dosegla

svojega namena80

.

3.1.2 OPOZORILNE SANKCIJE

Pri sankcijah opozorilne narave ima sodišče moţnost izreči le pogojno obsodbo.

3.1.2.1 POGOJNA OBSODBA

Ţe na začetku je potrebno opozoriti, da gre za edino kazensko sankcijo, ki je take narave,

da je niti ni potrebno izvršiti, če ţelimo doseči njen učinek. Njen namen je v opozorilu, ki

ga vsebuje, torej je opozorilo dano v obliki kazni. Bistvo pogojne obsodbe je v tem, da se

pravno osebo samo obsodi, kazen pa se ji ne izreče.

Po 17. členu ZOPOKD pogojno obsodbo sodišče izreče pravni osebi namesto denarne

kazni. Lahko pa prav s pogojno obsodbo sodišče izreče pravni osebi denarno kazen do

višine 500.000 EUR, hkrati pa določi, da se ta denarna kazen ne bo izvršila, če pravna

oseba v poskusni dobi, od enega leta do največ pet let, ne bo odgovorna za novo kaznivo

dejanje. V tem pa se kaţe pogojnost te opozorilne sankcije.

Izrek pogojne obsodbe fizični osebi je urejen v splošnem delu KZ-1, kjer določbe od 57.-

62. člena uporabimo smiselno tudi za pravno osebo. Sodišče sme izreči pogojno obsodbo

samo, če glede na vse okoliščine presodi, da zaposleni v pravni osebi ne bodo več

ponavljali kaznivih dejanj. Izreče pa jo lahko v primeru, če je storilcu kaznivega dejanja

določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.

80 Prim: Pravna praksa, št. 15/2008, L. Selinšek, Predvidene spremembe ZOPOKD.

48

Sodišče sme v preizkusni dobi pogojno obsodbo tudi preklicati. Razlogi za preklic so

naslednji:

novo kaznivo dejanje - če zaposleni v pravni osebi stori v preizkusni dobi eno ali

več novih kaznivih dejanj, za katere je predpisana kazen zapora treh let ali več,

sodišče pa to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, potem sodišče

pogojno obsodbo prekliče, vendar najpozneje v enem letu po njenem poteku. Po

preklicu sodišče izreče enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje

upoštevajoč, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe ţe določena. Če pa gre za

kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen do dveh let zapora ali denarna

kazen, potem sodišče glede na okoliščine primera presodi o preklicu pogojne

obsodbe. Če se sodišče ne odloči za preklic, sme za novo kaznivo dejanje izreči

pogojno obsodbo ali kazen. V kolikor se odloči za pogojno obsodbo, določi enotno

kazen za staro in novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, katere rok

začne teči od pravnomočnosti nove sodbe,

prej storjeno kaznivo dejanje - obsojeni pravni osebi se sodi v času preizkusne dobe

za kaznivo dejanje, za katerega je bila odgovorna ţe pred izrekom pogojne obsodbe,

v času sojenja pa se zanj ni vedelo. Sodišče bo preklicalo pogojno obsodbo, če po

njenem izreku ugotovi, da je pravna oseba bila odgovorna za storjeno kaznivo

dejanje, preden je bila pogojno obsojena in če hkrati presodi, da ne bi bilo pogojev

za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V tem primeru se sodišče ravna

po tretjem odstavku 59. člena KZ-1. Če pa sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, pa

se ravna po četrtem odstavku 59. člena in

neizpolnitev naloţenih obveznosti - če obsojena pravna oseba ne izpolni kakšne v

pogojni obsodbi naloţene obveznosti v roku, določenem v sodbi, ima sodišče na

voljo več moţnosti. Prva je ta, da v mejah preizkusne dobe podaljša rok, v katerem

mora pravna oseba izpolniti svoje obveznosti. Lahko pa sodišče prekliče pogojno

obsodbo, v enem letu po preteku preizkusne dobe, in izreče kazen, ki je določena v

njej. Sodišče pa lahko pravni osebi odpusti izpolnitev obveznosti, ali pa jo

nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, če uvidi, da je pravna oseba iz upravičenih

razlogov ne more izpolniti.

49

3.1.3 VARNOSTNI UKREPI

Za pravno osebo so predvideni tudi trije varnostni ukrepi, ki so našteti v 18. členu

ZOPOKD, in sicer odvzem predmetov pravni osebi, objava sodbe in prepoved določene

gospodarske dejavnosti pravni osebi.

3.1.3.1 OBJAVA SODBE

Namen izreka varnostnega ukrepa objave sodbe po 19. členu ZOPOKD je v tem, da ga

sodišče izreče v tistem primeru, ko je potrebno, da javnost izve za sodbo, predvsem pa

dejstvo, da bi se z objavo sodbe v javnih medijih lahko odvrnila nevarnost za ţivljenje ali

zdravje ljudi, da bi se zavaroval promet ali kakšna korist gospodarstva. Zato je ta ukrep

fakultativne narave.

Objava sodbe se izvrši na podlagi zahteve sodišča. Izvršitev te kazenske sankcije je urejena

v 167. členu ZIKS-1. Sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo ta varnostni ukrep, je tudi

pristojno, da pošlje prepis primerno obdelane pravnomočne sodbe v objavo medijem (radio,

časopis, televizija), pred tem pa presodi, ali naj se sodba objavi v celoti ali le v določenem

delu, kar pomeni, da mora biti v sodbi označeno, kateri deli naj se objavijo oziroma mora

biti prepis sodbe tak, da so iz njega izpuščeni deli, ki niso za objavo. Sodišče tudi določi, v

katerem mediju naj bo sodba objavljena. Glede vprašanja objave v javnih medijih sodišče

upošteva predvsem dejstvo, da bo z načinom objave sodbe omogočena obveščenost vseh

tistih, v interesu katerih je potrebno, da se sodba objavi. Medij tako sodbo objavi in sodišču

izda račun za objavo oglasa, razen če je ţe iz spremnega dopisa sodišča razvidno, komu naj

se izstavi račun. Ponavadi pa stroške za izvršitev objave plača pravna oseba, kateri je bil ta

varnostni ukrep izrečen. V primeru neplačila je ta pravnomočna sodba podlaga za izterjavo.

Sodišče je dolţno opravljati svojo funkcijo tako, da ne škoduje obsojeni pravni osebi, zato

mora oceniti glede na pomen kaznivega dejanja in potrebo, ali naj in če, v kolikšni meri naj

javnost izve za sodbo. Nepravično bi namreč bilo obsojeno pravno osebo z objavo sodbe v

medijih krivo predstaviti in okrniti njen ugled, zato je skrbna ocena sodnika v tem primeru

še kako pomembna.

50

3.1.3.2 PREPOVED DOLOČENE GOSPODARSKE DEJAVNOSTI PRAVNI OSEBI

Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti pravni osebi je soroden ukrepu

prepovedi opravljanja poklica za fizične osebe, ki je določen v 71. členu KZ-1.

Po 20. členu ZOPOKD ima sodnik moţnost, da pravni osebi prepove opravljati določeno

gospodarsko dejavnost ali se ukvarjati z njo, in sicer za dobo od šestih mesecev do petih let

od pravnomočnosti sodbe. Tudi tukaj se mora upoštevati dejstvo, da bi po storitvi

kaznivega dejanja pravna oseba z nadaljevanjem opravljanja gospodarske dejavnosti lahko

škodila ţivljenju ali zdravju ljudi, pa tudi gospodarskemu ali finančnemu poslovanju drugih

pravnih oseb ali celo gospodarstvu v celoti. Izrek tega varnostnega ukrepa pa je moţen tudi

v tistem primeru, ko je bila pravna oseba v zadnjih dveh letih ţe kaznovana bodisi za enako

ali pa podobno kaznivo dejanje.

Za izvršitev se uporabi 168. člen ZIKS-1, po katerem ima sodišče, ki je pravni osebi ta

ukrep izreklo, dolţnost, da pravnomočno sodbo o izreku tega ukrepa pošlje v izvršitev

pristojnemu sodišču, ki vodi sodni register. Registrsko sodišče pa potem ta ukrep izvrši z

vpisom v sodni register.

Vsebina tega varnostnega ukrepa je v tem, da sodišče pravni osebi prepove proizvajati

določene proizvode, prepove ji poslovati v določenih obratih, lahko ji določi prepoved

ukvarjati se z določenimi posli prometa blaga ali storitev itd., kar za pravno osebo lahko

pomeni veliko izgubo na finančnem področju in njenem ugledu.

3.1.3.3 ODVZEM PREDMETOV

V 18. členu ZOPOKD je omenjen tudi varnostni ukrep odvzema predmetov pravni osebi.

Ker pa je varnostni ukrep odvzema predmetov pravni osebi v izvrševanju identičen

varnostnemu ukrepu odvzema predmetov fizični osebi, se tukaj uporabi glede izvršitve tega

ukrepa 162. člen ZIKS-1, ki nas napotuje na uporabo 73. člena KZ-1, po katerem se smejo

predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali pa so nastali s kaznivim

dejanjem, pravni osebi odvzeti, če so njena last, sicer pa le, če to zahtevajo splošna varnost

51

ali moralni razlogi. KZ-1 še določa, da se sme odrediti obvezen odvzem predmetov, tudi če

niso storilčeva last.

Ta varnostni ukrep izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. To sodišče je po ZKP

(tretji odstavek 131. člena) pristojno, da odloči, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki

veljajo za postopek izvršbe, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu

drugemu zavodu, ali pa naj se uničijo. Prodaja se opravi v skladu z ZIZ, po katerem se

odvzeti predmeti prodajo na javni draţbi ali z neposredno pogodbo. Draţba se opravi, če so

odvzeti predmeti večje vrednosti in je moč pričakovati, da bodo prodani po višji ceni od

ocenjene vrednosti. Denar od tako prodanih odvzetih predmetov je last proračuna drţave.

52

4 SKLEP

V drţavi sta velikega pomena stopnja demokratičnosti in vladavina prava, kar se odraţa

tudi na področju prava izvrševanja kazenskih sankcij. Povedali smo ţe, da je za izvrševanje

kazenskih sankcij pristojno kazensko sodišče, kot izvršilna veja oblasti. Sodnik mora slediti

črki zakona, ne glede na to, ali gre za kazensko odgovorno fizično ali pravno osebo.

Z naraščanjem števila pravnih oseb, raste tudi gospodarska kriminaliteta. Za boj proti njej

pa je opaziti spremembe zakonodaje na področju odgovornosti pravnih oseb za kazniva

dejanja in področju prava izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe, v smislu dodanih

dveh novih stranskih kazni za pravne osebe in višjih denarnih zneskov, ki se lahko izrečejo

pravni osebi. Z razvojem tehnologije in z gospodarsko krizo, dobivajo kazniva dejanja

vedno večje razseţnosti in vedno več je t.i. teţjih kaznivih dejanj, zato je ţe preiskovanje

teh kompleksnih in strokovno zahtevnih primerov s strani kriminalistične policije

zahtevnejše in dolgotrajnejše81

.

Skozi diplomsko delo smo ţeleli prikazati sodno prakso oziroma vsaj statistiko s področja

izvrševanja kazenskih sankcij pravnim osebam. Za pomoč smo zaprosili vsa večja sodišča v

drţavi, davčne urade, različne odvetnike, pravne strokovnjake, profesorje prava, nadalje

Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, Inštitut za kriminologijo, različna ministrstva,

penološko društvo, Agencijo za trg vrednostnih papirjev, itd., a nam nikjer niso znali

konkretno svetovati oziroma nam dati konkretnih podatkov. V primerih, ko so nam znali

pribliţno svetovati za katero izmed kazenskih sankcij, smo to potem predstavili pri dotični

kazenski sankciji. Dejstvo je, da je na tem področju sodne prakse malo, prav tako se na tem

področju statistika ne vodi, poleg tega pa se veliko postavlja vprašanj, a se po drugi strani

daje malo odgovorov. Lahko bi celo rekli, da se tako glede obstoječih, kot tudi novih

kazenskih sankcij ledina še orje, hkrati pa so tudi sodniki preobremenjeni in niso

pripravljeni prevzeti novih nalog, kar se vidi v velikih sodnih zaostankih vsako leto. Uprava

za izvrševanje kazenskih sankcij z letošnjim letom celo ustanavlja posebno skupino

81 Glej: http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280 [21.01.2010].

http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280

53

sodnikov, ki se bo ukvarjala z zahtevnejšim gospodarskim kriminalom. Če bodo uspešni,

bodo pokazala leta trdega dela in praksa v naslednjih letih82

.

Na vprašanje doslednosti pri izvrševanju kazenskih sankcij pravnim osebam ne moremo

odgovoriti ne pritrdilno, niti ga zanikati, kajti prakse s tega področja praktično ne poznamo.

Če moramo podati nek odgovor, bi rekli, da bi lahko bilo dosledno, koliko pa je uspešno,

pa je drugo vprašanje.

Glede na to, da pa so premoţenjske sankcije, predvsem pa denarna kazen, najpogostejše,

zna biti izvršitev le-teh tudi v praksi mogoča in uspešna, nenazadnje, pravna oseba mora,

vsaj za svoje osnovno delovanje, imeti neko finančno zaledje, katerega je potem, v primeru

premoţenjske sankcije, mogoče tudi dejansko izterjati. Ostale kazenske sankcije pa so

zahtevnejše in ne preveč pogoste, in bi zato tudi trajalo dlje časa, da bi se lahko dejansko

realizirale.

Menimo, da bi večje učinke prej doprinesla odprava vzrokov zaradi katerih se »ustvari«

večina kaznivih dejanj, ki jih storijo zaposleni v pravni osebi oziroma vodstveni organi

pravne osebe, kar je morda edino učinkovito sredstvo, ki pa seveda ne prinaša hitrih rešitev

in učinkov. Prav tako pa storilci kaznivih dejanj še vedno »kalkulirajo«, kako storiti

kaznivo dejanje v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, da ga organi pregona ne bi

odkrili, in se ne ukvarjajo s tem, kakšno kazen bo s tem utrpela pravna oseba.

Zavedati se moramo, da se vsaka druţba s časom razvija, posledično pa se razvijajo tudi

odnosi med ljudmi. Naloga drţave je, da temu razvoju sledi ter določa pravila ravnanja

posameznikov v druţbi. Ureditev novih kaznivih dejanj je zaradi pomanjkljivosti do sedaj

veljavnega zakonika nujno potrebna83

.

82

http://www.evropavspletu.si/Z_letom_2010_nad_zahtevnejsi_gospodarski_kriminal_posebna_skupina_sodni

kov,431,3509,1.html [20.01.2010]. 83 http://www.vinkogorenak.net/2008/11/22/nasprotujem-spremembam-novega-kazenskega-zakonika/

[20.01.2010].

http://www.evropavspletu.si/Z_letom_2010_nad_zahtevnejsi_gospodarski_kriminal_posebna_skupina_sodnikov,431,3509,1.html


http://www.vinkogorenak.net/2008/11/22/nasprotujem-spremembam-novega-kazenskega-zakonika/

54

5 BIBLIOGRAFIJA

5.1 LITERATURA

Monografije

Bavcon Ljubo, Šelih Alenka, Korošec Damjan, Ambroţ Matjaţ, Filipčič Katja,

Kazensko pravo, Splošni del, 5. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana,

2009.

Bele Ivan, Deisinger Mitja, Balaţic Vlado, Jakulin Vid, Zakon o odgovornosti

pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), s komentarjem, Nova slovenska

zakonodaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000.

Carli Aldo, Wohinz Miha, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), s

komentarjem in podzakonskimi akti, Bonex, Ljubljana, 2001.

Ivanjko Šime, Kocbek Marijan, Korporacijsko pravo, pravni poloţaj gospodarskih

subjektov, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003.

Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan, Zakon o davčnem postopku, s

komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut, Ljubljana, 2008.

Kušej Gorazd, Pavčnik Marijan, Perenič Anton, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis 3.

spremenjene in dopolnjene izdaje, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

Lajevec Maja, ur., Tratar Boštjan, ur., Izvršba po novem, priročnik za uporabo

Zakona o izvršbi in zavarovanju v praksi, Legat consultor, Ljubljana, 2008.

Selinšek Liljana, Gospodarsko kazensko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006.

Selinšek Liljana, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV

Zaloţba, Ljubljana, 2007.

Volk Dida, Izvršba - izterjava denarnih terjatev, Zakon o izvršbi in zavarovanju

(neuradno prečiščeno besedilo) z navzkriţnim navajanjem zakonodaje in

podzakonskimi predpisi, Zakonodaja, Planet GV, poslovno izobraţevanje,

Ljubljana, 2009.

Volk Dida, Izvršba, izterjava denarnih terjatev in vse kar morate vedeti o sodnem

postopku, 2. izdaja, usklajena z novelo ZIZ, DZS, Ljubljana, 2003.

55

Strokovni članek

Selinšek Liljana, Predvidene spremembe ZOPOKD, Pravna praksa, št. 15, letnik

2008, GV Zaloţba, april 2008, str. 19.

5.2 PRAVNI VIRI

Kazenski zakonik , Uradni list RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.), 39/2009, 55/2009,

Ljubljana 2008.

Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za

prestajanje kazni zapora, Uradni list RS, št. 41/1997, 22/2000, 78/2000, Ljubljana

1997.

Pravila borze, Uradni list RS, št. 85/2005, 118/2005, 39/2007, 45/2007, 67/2007,

45/2008, Ljubljana 2005.

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Uradni list SRS, št. 31/1979, Ur.l. RS, št.

22/2000, 102/2000, Ljubljana 2000.

Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov, Uradni list RS, št. 78/2001, 85/2009,

Ljubljana 2001.

Uredba o ustanovitvi zavoda za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji,

Uradni list RS, št. 84/2000, Ljubljana 2000.

Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, 24/2008, 125/2008,

47/2009 (48/2009 popr.), 110/2009 (1/2010 popr.), Ljubljana 2006.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem

prenehanju, Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, Ljubljana 2007.

Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, 72/1998, 11/1999,

89/1999, 11/2001, 75/2002, 87/2002, 70/2003 (83/2003 popr., 91/2003 popr.),

40/2004, 132/2004, 46/2005, 96/2005, 17/2006, 30/2006, 44/2006, 69/2006,

110/2006, 115/2006, 3/2007, 93/2007, 6/2008, 37/2008, 45/2008, 113/2008,

28/2009, 47/2009 (48/2009 popr.), 57/2009, Ljubljana 1998.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000, 59/2002,

113/2005, 70/2006, 110/2006, 76/2008, 40/2009, Ljubljana 2000.

56

Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.), 25/1996,

39/1996, 5/1998, 49/1998 (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999, 42/2000, 66/2000,

111/2001, 32/2002, 3/2003, 21/2003, 44/2003, 56/2003, 92/2003, 114/2003,

116/2003, 43/2004, 68/2004, 83/2004, 96/2004, 101/2005, 8/2006, 14/2007,

32/2007, 102/2007, 21/2008, 23/2008, 65/2008, 68/2008, 89/2008, 77/2009,

88/2009, 109/2009 Ljubljana 1994.

Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, Uradni list RS, št. 59/1999

(12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008, Ljubljana 1999.

Zakon o prekrških, Uradni list RS, št. 70/2006, 109/2009, Ljubljana 2006.

Zakon o sodnem registru, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 13/1994,

91/2005, 111/2005, 114/2005, 42/2006 (60/2006 popr.), 33/2007, 54/2007, 65/2008,

49/2009, Ljubljana 1994.

Zakon o trgu finančnih instrumentov, Uradni list RS, št. 67/2007 (100/2007 popr.),

69/2008, 40/2009, Ljubljana 2007.

5.3 INTERNETNI VIRI

Davčna uprava Republike Slovenije, Novi Zakon o davčnem postopku - bistvene

novosti in spremembe, URL:

http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_po

stopku_bistvene_novosti_in_spremembe/ (19.08.2009).

Davčna uprava Republike Slovenije, URL: http://www.durs.gov.si/ (05.04.2009).

Drţavni zbor Republika Slovenija, Poročevalec Drţavnega zbora, URL:


(14.08.2009).

Drţavni zbor Republika Slovenija, Poročevalec Drţavnega zbora, URL:


(05.07.2009).

Euribor-rates.eu, Euribor, URL: http://www.euribor-rates.eu/ (18.07.2009).

Evropa v spletu, Z letom 2010 nad zahtevnejši gospodarski kriminal posebna

skupina sodnikov, URL:



http://www.durs.gov.si/



http://www.euribor-rates.eu/

57

http://www.evropavspletu.si/Z_letom_2010_nad_zahtevnejsi_gospodarski_kriminal

_posebna_skupina_sodnikov,431,3509,1.html (20.01.2010).

Gospodarska zbornica Slovenije, Davčni postopek - ZdavP-1, URL:


(18.07.2009).

Komisija Drţavnega sveta za drţavno ureditev, Mnenje k Predlogu zakona o

spremembah in dopolnitvah Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja

(ZOPOKD-B) - druga obravnava, URL:

http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497 (12.08.2009).

Ministrstvo za pravosodje, Nov Kazenski zakonik in kazniva dejanja zoper

gospodarski kriminal, URL:

http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5859/ (30.05.2009).

Ministrstvo za pravosodje, V Uradnem listu RS objavljena novela Zakona o

odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-B), URL:

http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5903/ (06.09.2009).

Portal druţbe IUS SOFTWARE, Izvrševanje kazenskih sankcij, URL:

http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943 (05.07.2009).

Računovodja.com, Odgovor na poslansko vprašanje v zvezi s policijsko preiskavo

kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, URL:

http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280 (21.01.2010).

Vinko Gorenak, Nasprotujem spremembam novega Kazenskega zakonika, URL:

http://www.vinkogorenak.net/2008/11/22/nasprotujem-spremembam-novega-

kazenskega-zakonika/ (20.01.2010).




http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497



http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943

http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280



univerza v mariboru pravna fakulteta · univerza v mariboru pravna fakulteta Špela lah...

Documents