ZLATA VOKAČ

Nedokončano pismo(pismo z avtobiografsko vsebino)

Gospod župnik iz Puščave me je zaprosil, naj naplsemkaj o gospodu Nadrahu. Rekla sem: »Seveda, nič lažjega.»Ko pa sem začela pisati, sem videla, da se bojujem sčasom: ne vem več, katerega leta se je zgodilo to in to,pomešala sem dneve in leta. Potem sem se odločila, dabom pisala tako, kot mi bodo vstajali spomini na otroškaleta in mladost v Puščavi. Moje otroštvo in del moje mla-dosti sta bila povezana s Puščavo in gospodomNadrahom. Rodila sem se 23. septembra 1926. leta. Bajesem prišla s starši v Puščavo 1928. ali 1929. leta. Letozatem se je rodila moja sestra Cvetka. Svojega rojstnegakraja, Murske Sobote, se ne spominjam več, zato imamPuščavo za 'Svoj rojstni kraj. Še danes se spominjam vsehoblek, ki sem jih nosila, vseh punčk, s katerimi sem seigrala, vseh dogodkov, ki so se odvili pred menoj. Kako sene bi spomnila gospoda Nadraha, ki je bil del mojegavsakdana. Z gospodom Nadrahom smo stanovali v istihiši, vsak dan je bil v naših sobah, najpogosteje v kuhinji,kot da je član naše družine. Vrata v zgornjem nadstropjuso bila povezana z župniščem in so bila vedno odprta.Gospoda Nadraha še danes vidim pred seboj: malcedebelušen in na videz pust in godrnjav, kot da je slabevolje. Toda, če si ga ogovoril ali pozdravil, je postal pri-

262

jazen in malce hudornusen sogovornik. Dopoldne je gos-pod Nadrah opravljal dornaca opravila: zvonil je v cerkvi,opoldne je delil posto in opravil marsikaj - saj v vsej farini bilo meznarja. Popoldne pa se je sprehajal po Puscaviin prebiral brevir. Vcasih je sedel tudi pri Sveti Ani aliredko na kateri od klopc za solo. Ko sem bila se zelomajhna, me je zanimalo, kaksen je videti brevir od blizu.Vendar si tega nisem upala zaupati gospodu Nadrahu.Mislim, da pray ta primer pove vse 0 mojem ydnosu donjega. Gospoda Nadraha sem se malce bala. Cutila sem,da se ne spodobi, da bi ga kaj taksnega vprasala. Pogostose je posalil z menoj. Spominjam pa se tudi, kako so meniin moji sestri grozili z njim, ces, ce ne bos tega storila,bomo povedali gospodu zupniku. Poslusala sem ga, ce jebilo treba popiti grenko zdravilo, popiti ribje olje inpodobno. Sarno enkrat tega nisem mogla storiti, to je bilo,ko bi vmorala zaradi glist popiti strt cesen, raztopljen vvodi. Se danes se spominjam tega prizora. Sedeli smo vkuhinji: gospod Nadrah, IIJama in oce ter seveda jaz zmajhnim kozarcem v roki. Slo je za pomemben dogodek,saj sicer ne bi klicali gospoda Nadraha na pornoc.Najprej, dokler ni bil stopil v kuhinjo, sem jokala in seneznansko upirala. Malo potem ko je bit gospod N adrahze v prostoru, pa sem v trenutku zlila pijaco vase. Takojko sem pozrla tisti cudezni napoj, sem v loku izbruhnilavelik del tekocine, nato pa sem dolgo in sunkovito bruha-la, tako da sem pomodrela v obraz. Spominjam se, da jegospod Nadrah grdo pogledal mamo, ne mene, in ji rekel,naj me pusti pri miru z mojimi glistami vred, saj me bo seugonobila z recrni, ki jih ne maram. Marala pa takratnisem polovico reci, ki jih ne maram se danes. Marala patakrat nisem polovico reci, ki so bile drugim normalnimotrokom vsec: cesna, cebule ter solate. Od tega dogodkadalje nisem imela doma vec tezav s prepiri zaradi hrane.Nekaj mesecev pred mamino smrtjo, ko je mama zivela

263 ,

pri meni v Mariboru, sva veckrat posedali in se pogovar-jalo 0 letih v Puscavi. Spornnili sva se tudi tega dogodka.Takrat mi je mama rekla, da je bil gospod Nadrah cutecclovek, ki je pod trdo kozo skrival toplo srce in izjemnoljubezen do otrok. Skoraj jokal je, ko sem cele dneve innoci prestokala zaradi bolecin v usesih. Zvecer je hodil,ko sva se s sestro odpravile spat, poslusat, skrit v sosednjisobi, kako sva pred spanjem glasno molili. Baje je imelmene posebno rad. Moji mami naj bi gavoril: »To bo veli-ka gospa. Skoda, da tega ne bomo vsi skupaj doziveli.«Vzgoja je bila takrat celo v nasi hisi bolj avtoritarna, kat jedanes. Vsi so gospoda Nadraha vikali, to je bilo sevedanormalno. Sarno moj oce ga je tikal. In vcasih tudi dr.Pirnat iz Lovrenca na Pohorju, ko so vsi trije igrali kartein se prepirali; takole za salo in med strasanskirn sm$-horn. Otroci nismo smeli prisostvavati tern zabavam. Cebi kdo zahajal v mojo hiso tako, kot je gospod Nadrah knam, bi mu moj sin rekel stric. Medve s sestro pa svamorali gospodu Nadrahu reci gospod zupnik. Vsakegaclaveka sva morali naslavljati gospod, na primer gospodKarnicnik, gospod Ras, gospod Maucnik ... Spomnim se,da je zahajal v naso hiso najvecji opravljivec iz okoliskegakraja. Nama s sestro je bil zelo vsec, ker se je neprestanohihital in krilil z rokami. Dokler sva bili rnanjsi, sva selahko vrteli okrog njega, pozneje sva morali na najinoveliko zalost poslusati materin odlocni ukaz: »Pojditadelat rocno delo, ucita se nernscino ali pa berita.« Torejnas obiskovalec je sedel v kuhinji, se hahljal in obiralljudi. Oce in gospod N adrah sta se veckrat spogledala.Oce je v trenutku vstal in se spomnil, da mora hKoresovim, kjer je bil z nekom zmenjen, takoj za njim jevstal gospod Nadrah, ki je sel iskat oceta, Me tri zenske pasmo poslusale in poslusale. Bila sem premajhna, da bikarkoli razumela, spominjam pa se, kako sta moj oce ingospod Nadrah govorila, da je prekleta baba in spletkar.

264

ZlATA VOKAC

Torej nista marala ogovarjanja: oba sta bila Dolenjca.Gospod Nadrah je prihajal iz Sticne, moj oce pa iz Strazepri Novem mestu. Zares sta bila prijatelja. Spomladi stahodila po bliznjih hribckih in popravljala lesene klopi termize v gozdicku za solo. V tistern gozdicku sta razsirilapotko, ki je danes le se ozka stezica. Takrat je bila siroka,sirsa kot cesta pred solo. Naredila sta se razne drugekoristne reci: rnlincke na majhnem potocku pri vrtu,lesene ladjice, gugalnice in tako naprej. Spomladi sta torejimela veliko dela. Ko smo bili med vojno v izgnanstvu vBosni, smo seveda vsem pripovedovali 0 nasern lepernzivljenju doma in 0 vzornih sosedskih odnosih z nasirnzupnikom. Okoli nas je bilo veliko zacudenih ljudi, ki sonas poslusali in nam govorili 0 zastrupljenih odnosihmed tedanjirn uciteljstvom in duhovscino naSlovenskem. Razclenjevali smo nase odnose. Lahkorecern, da nismo bili le vzorni sosedi, ternvec prijatelji. Sedanes ne morem nikomur dopovedati, kaksna strpnost jevladala med nasimi druzinami. Kar se zavedam, smo vnasi hisi brali Jutro. Pri Nadrahovih so dobivali Sloven ca.Gospod Nadrah je pogosto pri nas prelistaval Jutro in zocetorn sta veckrat rekla kaksno pikro na oltar domovine.Govorila sta tudi 0 politikih. Njuno mnenje se jevelikokrat stopnjevalo po tejle upeljani in vajeni lestvici:bik, pes, prasec ter kurba. Komu so kdaj bile te besedenamenjene, seveda ne vem vec. Vcasih sta se za hip tudisporekla. Pogosto sta zabavljala cez iste ljudi in reci.Najvecji uzitek pa je bil njun pogovor, ce sta se nasla pripijaCi in se malo okajena pogovarjala 0 moji babici zDolenjskega, ki je vsako leto poleti prihajala za nekaj casav Puscavo, Bila je naravnost ocarana, ker je bila cerkevtako blizu, »visela je yes dan v cerkvi in polizala vse oltar-je» ( besede mojega oceta ), potem pa pustila denar vcerkvi, narnesto da bi ga dala mojemu zapravljivemuocetu. Tisti njuni pogovori so bili tako cudezno vedri in

265 ,

I,

veseli, bili so v pregnanstvu edina svetla luc, ki nam jesvetila sredi vseh strahot, ki smo jih morali prenesti.Najbolj svetla luc nasega prijateljstva z gospodomNadrahom pa je bila kuharica Ivanka Seljak. Bila je domaiz Zirov. S sestro sva jo obozevali. Se danes se spomnimpovesti 0 Toncku, ki so dolga leta izhajale v Slovencu.Ivanka nama je prinasala izrezane liste vseh nadaljevanjiz casnika. Ce danes pomislim, je bila zelo dobra inpotrpezljiva zenska ter zvesta gospodinja. Skozi mojezivljenje ni sla brez sledi: veckrat mi je bila vzor, kakohoditi v lastni kozi. Ivanka in sluzkinja Zofka stojita prinama s sestro !la posvecenern prostoru, kamor ne morestopiti nihce, Se danes se s sestro pogosto spominjavaraznih dogodkov iz tega srecnega obdobja in se iskrenonasmejeva. Mogoce je najbolj srnesen iz najinih otroskihdni tale resnicen dogodek. Hodili sva v prvi razredosnovne sole. Spornladi, preden zazgejo dracje na vrtovih,sva se s sestro odpravili - to je splazili cez ograjoIvankinega vrta, ki je bil seveda zaklenjen, in s kupapapirjev ukradli cenik trgovske hise Strmecki. Krajo svanacrtovali yes teden. Takle cenik trgovske hise Strmecki jeimel na prvih straneh narisane lepo oblecerie zenske inotroke, saj je reklamiral zenske obleke. Slike narisanih inpogosto lepo pobarvanih zensk so bile zelo lepe, Medvepa sva za najine igre potrebovale veliko zensk, ki sva jihizrezovali iz modnih zurnalov in se z njimi igrali.Kasneje ze v izgnanstvu v Bosni, sem si narisala srednjeveliko lutko, ki sem ji risala obleke in jo oblacila. Nekocme je zaustavila nasa soseda gospa Lapajne in ugotovila:» Oblacis to puncko in sanjas ob njej 0 oblekah, ki bi jihrada irnela.« Verjetno so te igre iz mojih otroskih dni resvodile tja. Zelo spretno sva torej ukradli cenikStrmeckega. Previdno sva izrezali strani z babami, to je zienskimi oblekami, in cenik vrgli cez ograjo nazaj. To seje zgodilo zelo zgodaj spomladi. Po veliki noci, okrog

266

ZIATA VOI<AC

maja, nas je gospod Nadrah pripravljal na prvo svetoobhajilo. Prisli so dnevi razrnisljanja 0 grehih. Potem jeprisel dan prve spovedi. Pri spovedi sem povedala gospo-du Nadrahu svoj najvecji greh. Natanko tako sem rekla:»Zlezla sem cez ograjo vasega ~rta in ukradla vase babe,ki jih je hotela Ivanka seZgati.« Zupnik Nadrah je ostrmel- ocitno ni razumel za kaksne babe gre. Malo me jepovpraseval okoli tega, jaz pa sem planila v jok in prosilaza pokoro. Vprasal me je sarno, kaj sem naredila z nje-govimi babami, pa sem ze pomirjena pojasnila, da sva jihs sestro izrezovali in spravljali v skatlo, Drugi dan me jegospod Nadrah zasledoval. S sestro sva sedeli pri velikimizi za solo, skriti sredi gozda. Tako sva bile zatopljeni vigro, da nisva niti opazili, kdaj je pri mizi stal gospodNadrah. Glasno sva se pogovarjali, medtem ko svapotiskali najine babe po mizi. Gospod Nadrah je takojdoumel smisel igre, saj je vzel iz skatle nekega manekenain se zacel pogovarjati z babami, ces da hodijo po meso vLovrenc na Pohorju in to v tako razkosnih oblekah, kakorda so Parizu in podobno. Pri tern pa se je prisrcno smejal- se danes slisirn njegov krohot. Poznala sem vseNadrahove in Ivankine sorodnike. V mislih imam nje-govega brata [ozeta, ta je pogosto prihajal k svojemubratu v Puscavo, in to v cudoviti uniformi, bil je gardist-gojenec kraljeve garde v Beogradu. Tam se je solal za ofi-cirja. Preko poletja mi je pomagal ponavljati Iatinscino.Narnrec cez poletje smo morali na klasicni gimnazijiponoviti snov celega leta, da nismo sli prvi solski dan vsolo kot telicki, Med Ivankinimi necakinjami sem imelanajraje Marico, ki je bila pri Ivanki zaradi bolezni sarnomesec dni, pozneje se je vrnila in se nekaj let ucila sivan-ja pri Gizeli v Kurji vasi. Bila je se deklica in se je pogos-to igrala z nama s sestro. Spomnim se tudi, da sta moj ocein gospod Nadrah zelo pazila na ugled Puscave. Bilo je,kot da bi bil zaselek njuna last in kot da je ravno od njuju

267 ,

1

iI

III,n

odvisna vsa lepota kraja. Tako se se je ze pozimi govoriloo njunih spomladanskih delih: katere klopi bo potrebnopopraviti, katere veje posekati, kaj storiti z vodovodom,kako utrditi hrib ... V lepern spominu SO mi ostali vsi tipogovori in prizadevanja. Sele danes razumern, da je bilaPuscava iz moje mladosti zares raj na zemlji. Pred solo socvetele vrtnice. Sveta Ana je bila vsa v klopeh, kot da jepark. Kaj pa je bilo na hribu za solo, tega ni rnogoceopisati. Ko sem pred leti prvic ~agledala opustoseni hribza solo, sem bridko zajokala. Cisto nic vec ni ostalo zanami. Pravzaprav se je z vojno tudi vse koncalo. Ko so nasNemci klicali na rasni pregled v Lovrenc, se je nek oficirnasmehnil: » Torej vi ste iz Puscave, ampak tisto jenekaksna prelepa Puscava. Redko kje sem videl toliksnolepoto. » Bila so prelepa leta. Zato ker so bila srecna, so sibila vsa podobna in tudi srecni ljudje so si podobni.Nesrecni so nesrecni vsak po svoje. Vsak pestuje svojonesreco, ki ni podobna sosedovi. Pisalo se je leto 1941.Oce in zupnik sta ticala v casnikih, zmajevala z glavo inpricakovala najhujse. Bila je strasna zmeda in kriza vdezeli. Tisto leto je tudi zima zatajila: sneg je padel selespomladi. Stirinajst sem jih imela. Obiskovala semklasicno gimnazijo v Mariboru, kjer sem stanovala vinternatu Vesna. Aprila se je zacela vojna. Oce je moral vvojsko. Ostali sva sami z mamo. Pred nernsko vojsko smose umaknili k Brodnarjevim. Z nami so bili Bregantovi.Ivanka je sla obiskat bolno Gizelo Menhartovo. GospodNadrah je bil v cerkvi pri vecernicah. Prisli so stirjenernski orozniki in dva civilista. Iskali so gospoda zupni-ka. Povedala sem, kje je, kako se rece vecernice, teganisem znala povedati po nernsko, pa tudi je sicer bil tistipogovor tak, kakor da se nisem nikoli ucila nernskegajezika. Potem je neki civilist govoril z menoj slovensko.po tistem so odsli v cerkev, ga prijeli sredi obreda in odpeljali.Sele takrat sem se bila zavedla, da je riasega lepega

268

ZIATA VOKAC

zivljenja konec. Medtem so bile eudne skrbi: gospodNadrah in moji starsi so bili brezposelni. Vendar svamidve s sestro ziveli v svojem svetu. Zdaj je bila vsa nesrecazares otipljiva. Nekaj tednov kasneje so izselili tudi nas.Na zelezniski postaji v Slavonski Pozegi smo se srecali zdoktorjem Pirnatom, njegova hcerka Pia in soproga stabili ze v Ljubljani. Doktor nam je vesel pripovedoval, daNadrah nikoli ni prisel v konvikt v Slavonski Pozegi, kjerso bili internirani slovenski duhovniki, saj se mu je posreci-10 prebiti v Ljubljano in od tam domov v Sticno. Tudinam je odtlej stala pred ocmi taksna resitev, Ne moremopisati, kaj vse je storil oce, da bi se smeli preseliti na nje-gOY dom v Strazo pri Novem mestu. Kako si je za toprizadeval! Nikoli nam ni uspelo. Sam Bog nas jeobvaroval tega razocaranja in nesrece. Poleti 1942 smo sevrnili iz izgnanstva, iz Bugojne v Bosni. ZupnikaNadraha smo ze nasli v zares opustoseni Puscavi -opustoseni pa smo bili tudi mi sami. N e bi znala pove-dati, kako se je to opazalo. Bali smo se. Pogovarjali smo sein veckrat sredi pogovorov umolknili. Ne vem, zakaj. Kartakole smo tipali drug drugemu po dusi. Vsi nasi prijateljiso bili zivi, le v nasih dusah je bil strah. Bilo je tako cudnoin nenavadno. Najbolj parnetna od vseh je bila Ivanka -govorila je v razumljivem jeziku. Z mamo sta se pogostopogovarjali in utihnili sredi pogovora, ce sva s sestrostopili v sobo. Nekaj je bilo narobe v samem zacetku.Medve s sestro sva ostajali v Mariboru. Obe sva bili spre-jeti v solo za aktiviste, tako so imenovali gimnazijo s skra-jsanim programom - dva razreda si lahko opravil v enemletu. Torej nisva izgubili vee kot dye leti pouka. V soli svase morali trdo uciti. Stanovali sva pri sorodnikih in svazares trdo delali. V domaCi mladinski organizaciji nisvadelovali, saj sva bili prijavljeni v Mariboru. Ce gledamdanes nazaj bi rekla, da je bilo 1945 kot privid. Nestvarno.Vsa tista leta do 1947, ko sem se vpisovala na univerzo so

269 ,

jI

In

bila nekako neresnicna, potekala so v trdem delu, saj semmorala kot vsi drugi cez dan delati na raznih mladinskihdeloviscih v mestu. Ponoci sem studirala ali brala to, karsern morala. Svoje okolice nisem dojemala na pravi nacin.Nisem opazala dornisljavosti in prezira mnogih, ki sohodili mimo mene. Udobno sem zivela v svojem svetu indornisljiji. Ko sem dve leti po koncu druge svetovne vojnespregledala, kam nas je tedaj pripeljala takratna oblast, jebilo prepozno. Stiki z gospodom Nadrahom niso bili vectako prisrcni in spontani. Pa tudi kar zadeva nas: vsi smobili drugi Ijudje. Moralo je biti poleti 1946. leta. Klecalasem v cerkvi pred kipom Matere Bozje - ze od otroskih letdalje mi pomeni neizrekljivo tolazbo. Prosila sem MaterBozjo za dobro opravljeno solo. Molila sem dolgo inklece. Pred cerkvijo me je ustavil gospod Nadrah. To je biledini trenutek po vojni, ko sva govorila iskreno in odkri-to. Vprasal me je, kako zivim, kaj berem in kaj delam.Svetoval mi je, naj ne zapustim vere v Boga, tudi vprimeru, ce bi od mene to zahtevali. Iz mojih odgovorovje verjetno kmalu doumel, da sem docela zrnesana in daje moje znanje, ki sem si ga pridobila z branjem vsekakorstrahotno. Prepricevala sem ga: komunizem je raj nazemlji, ker pomeni oblast ponizanih nad nadutimi inbogatimi. Dokazovala sem mu, da je to utelesitevKristusovega nauka na zemlji, kar je zapisal ruski pisateljMaksim Gorki v noveli Idealist. Iz tega je izhajalo: Rusijaje raj na zemlji. Ko me je vprasal, ali sem srecala koga, kije ze videl ta raj, sem seveda rekla, da ne poznam niko-gar prihajajocega iz tega domnevnega raja, saj skorajnisem imela casa za spanje, kaj sele za spoznavanje Ijudi.Ta pogovor se ni nikoli ponovil. Leta 1947 sern bila vosmem razredu gimnazije. Ze vse leto sem se pripravljalana maturo. Skorajda me je matematika pozrla, zato serntisto leto prezivljala v knjigah in ucenju. Redko sem pri-hajala domov. Celo med pocitnicami sem se ucila s pri-

270

ZIATA VOKAC

jateljico v Mariboru. Neko sobotno popoldne sem prisladomov: ie na pragu hise me je spreletela tesnoba. Strasnavest: iupnika Nadraha so ubili. Baje na iupnijskempragu. Mama je vprasala, ali kaj bereva casopise. Kaksnecascpise neki, sva odvrnili s sestro Cvetko, saj ni casa zakaj takega. Drugi dan v nedeljo dopoldan je prisla k namgospa Kormanova z nekim neznanim gospodom.Pogovarjali smo se 0 tern tragicnern dogodku. Gospod jebil strasno jezen zaradi najine ravnodusnosti - moje insestrine: »Ubijajo ljudi, vi pa sarno vzdihujete. Ubijajo jihoni: divjaki in zlocinci.« Pisalo se je leto 1950. Studiralasem ie v Ljubljani. Ivanka je prisla iz Zirov urejevat grobgospoda Nadraha, skupaj sva odsli na pokopalisce - zorodjem in kosaro, Pogovor ob iupnikovem grobu me jezaznamoval za vse iivljenje. Ne spominjam se, da bi mikdo kasneje, ko sem se srecala z ucenirni glavami z vsegasveta, povedal kaj bolj modrega in razurrievajocega, kotmi je tedaj Ivanka. Govorili sva 0 povojnih casih. Ocitalasem ji neiskrenost, saj so se baje kriiarji sestajali pri njih,mi pa smo 0 tern zvedeli iz casopisov. Bilo je toliko nepo-ravnanega in nedorecenega: Maksova smrt - udbovci najbi ga pokosili z rafali na ielezniski postaji in nasilnaVerina poroka. Vse te morece dogodke sem stresala predIvanko, jokala, ces da je ona izdala mojo druzino.Odvrnila mi je: »Vas je tedanja stalinisticna oblast takojpristela med svoje irtve. Nemci so vas pregnali. Partizaniso se bojevali proti Nerncern. Pri nas na Dolenjskem nibilo cisto tako, ie na Stajerskem je bilo precej drugace. Tiosebno nisi bila koristna ne enim ne drugim. Zivela si vsvojem svetu, njihovo idejo si si prikrojila po svoje: hodi-la si med njih in v cerkev. Neopredeljeni pa begajo. Tvojamama je najbolj dojela nastalo situacijo, ce bi vedela, slu-tila vse, kar se bo zgodilo, bi jo pobralo od strahu. Oblastte ni vzela zares. Ti si ti: lebdis nekje v zraku.« Sedla semna rob sosednjega groba in se razjokala nad svojo in

271 ,

usodo nase druzine. Ivankine besede so mi sle do zivega.Ivanka me je tolazila: »Nic ne jokaj. Kdo pa ve, zakaj teje Bog ustvaril taksno, kot si. On ze ve.« Pray te njenebesede sem zapisala v svojem romanu Knjiga senc,kicaka, da bo objavljen. Ivanke ni vec. Na stare dni mi je vsebolj pred ocrni.

Kjer se priine iskanje smisla, vera v smisel - tam se splohsele pricenja fenomen biti Clovek. Odrekati se smislu [e

absurd - in ce bi ziveli resnicno v absurdu, bi 0 absurdusploh ne mogli razmisljati.

Ivan Mrak

272I,