Univerza na PrimorskemFakulteta za humanistične študije KoperOddelek za dediščino Koper, 15. 3. 2010

SEMINARSKO DELO PRI PREDMETU Svetovne vojne in evropska družba 20. stoletja

LIKOVNA UMETNOST NOB

Avtor: Kot Marko 3. DESIzvajalec predmeta: prof. dr. Jože PirjevecAsistent: doc. dr. Gorazd Bajc

Kazalo

1.0 Uvod ……………………………………………………………………………...……str. 3

2.0 Likovna Umetnost NOB na podlagi 50 grafičnih del………………………………….str. 4

3.0 Pričanje Likovne umetnosti NOB v izpovednosti ostalih avtorjev…………………….str. 8

4.0 Zaključek ………………………………………………………………………………str. 9

5.0 Viri in Literatura……………………………………………..……………………….str. 10

6.0 Slikovna priloga………………………………………………………………………str. 11

2

1.0 UVOD

V seminarski nalogi nameravam predstaviti medvojno ustvarjanje slovenskih likovnih

umetnikov ter okoliščine, ki so vplivale na njihov povojni umetniški opus. Likovna umetnost

NOB je nastala v letih od 1941 do 1945. Veliko umetnikov je sodelovalo v odporu in ga

hkrati podpiralo z ustvarjanjem v ilegali, zaporih, taboriščih ali izgnanstvu. Umetnost je

posegla v življenje in delo umetnikov ter spodbudila razvoj partizanske grafike. Umetniki so

opremljali in ilustrirali ilegalne tiske v Ljubljani, na bojiščih v partizanih, v zaporih in

taboriščih. Najvidnejša predstavnika te smeri sta Božidar Jakac, ki je utrl pot tej zvrsti z

realističnimi portreti in France Mihelič, ki je kar trikrat dobil Prešernovo nagrado in štirikrat

Levstikovo nagrado za ilustracije knjižnih del, kot so Prežihove Solzice, Levstikova

Najdihojca, Bevkova Pesterna in druge. Dobil je tudi več nagrad v tujini, predvsem za

grafiko. V partizanih je zrasel novi rod grafikov in likovnih umetnikov, čigar opusi so tako

našli svoje mesto v stalnih zbirkah mnogih galerij in muzejev, med njimi Alenka Gerlovič,

Ive Šubic, France Slana, Ivan Seljak, Vito Globočnik, Ivan Vidic, Vlado Jordan, Janez

Lajevic, Lojze Lavrič in drugi. Glavne grafične tehnike v partizanih so linorez1, lesorez2,

jedkanica3 in monotipija4. . Partizanstvo je bilo torej že na začetku nosilec kulturne revolucije,

ki je mobilizirala kreativnost ljudskih množic, kot je v partizanskem dnevniku razmišljal tudi

pesnik Edvard Kocbek. Mnogi likovni kritiki trdijo, da šele perspektiva revolucije omogoči

neverjeten izbruh kreativnosti med ljudmi, to kreativnost v tistem času vidimo kot proces

radikalne družbene preobrazbe, ne pa zgolj nekakšno folkloristiko. Partizanska umetnost nam

še posebno jasno kaže na nevzdržnost pristopanja k partizanstvu. Refleksijo te umetnosti kot

take, moramo razumeti kot razmerje med umetnostjo in političnimi dejavniki, oziroma, da je

tako beseda kot grafika močno orožje proti okupatorju. Vsi likovniki, ki so ustvarjali v tem

obdobju so morali večinoma pretrgati vezi s svojim preteklim ustvarjanjem in se posvetiti

samo upodabljanju grozot, ki jih je prinesla 2. svetovna vojna. Dejansko v tej veji slovenske

umetnosti lahko vlečemo vzporednice z ekspresionizmom predvsem v grafičnih delih, ker

opazovalcu, dajejo občutek groze, smrti, socialne stiske, okupatorjeve premoči, ter zatiranje

svobode. Vsekakor pa likovna umetnost NOB posebej poudarja propad globalnega

1 Linorez, -a m (e e ) um. grafična tehnika, pri kateri se z žlebičastimi peresi reže v linolej: ustvarjati grafike v linorezu in lesorezu // odtis v tej tehniki: razstava umetnikovih linorezov2 Lesorez tudi ksilografija (iz grščine ξύλον, "les"), je ena od vej likovne umetnosti, pri kateri se z žlebičastimi dleti in raznimi noži reže v leseno ploščo.3 jédkanica -e ž (e ) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo: tehnični problemi jedkanice / visoka jedkanica pri kateri se uporablja visoki tisk // odtis v tej tehniki: večbarvne jedkanice; mapa z jedkanicami holandskih mojstrov / razstavljene so bile visoke jedkanice in monotipije4 Monotipija je edina grafična tehnika, pri kateri je možen en sam odtis. To tehniko se lahko izvede na več načinov. Najpogostejši je postopek z odtisom iz več plošč.

3

kapitalizma, ki jasno kaže na brutalna protislovja takšnega družbenega sistema, hkrati pa

pokaže tudi na aktualnost tega, za kar so se borili partizani. (Kalan, PDF, str, 888)

2.0 Likovna Umetnost NOB na podlagi 50 grafičnih del

Likovna umetnost NOB, je bila za marsikaterega preučevalca zelo trd oreh, likovniki so

ustvarjali na samem bojišču, nekateri v zaporih ter izgnanstvu spet drugi pa v taboriščih. Vsak

opazovalec lahko takoj opazi, da so grafične mape, usedline vojnega nemira, dela neurejenih

razmer, pričevanja velikega časa, kronološko minulega in psihološko neminulega.

Najpomembnejše so izpovedi štirih slovenskih umetnikov, zelo raznorodnih po osebnem

temperamentu in življenjski izkušnji, po umetniškem poreklu in izrazni sili svojega daru, po

pravi in izvirni, po psihični zbranosti vojnega doživetja. V celoto, v dokumentarno in

artistično celoto jih druži samo skupna usoda, dejavna udeležba v revoluciji, življenjsko

občutje uporniške gverile, velikopotezna in porazna motivika vstaje, minule in ne minule

ljudske vstaje. Vsi ti objavljeni listi so nastali še sredi bojev, v partizanskih razmerah, na

premičnih štabnih bazah, na konspirativnih točkah, v pol legalnih tiskarnah: v propagandnem

oddelku glavnega štaba, v primitivnem ateljeju centralne tehnike, na premikih devetega

korpusa. Kronološki nastanek teh listov velja zapisati v zadnje vojno leto, nekako med februar

ali marec 1944 in februar in marec 1945. V ta Kronološki okvir spadajo Pirnatovi in

Miheličevi partizanski motivi, Klemenčičeve proti belogardistične groteske5 ter Globočnikovi

napadi na sadizem tretjega Rajha. Kot so časovno pogojeni motivi in stil izdelave tako

časovno pogojena je pri teh listih tudi tehnična osnova: linolej, ta primitivni in konservativni,

po tradicionalni sodbi tako netrpežni in ne dragoceni delovni material. Spodbujevalci in

poznavalci slovenske vojne grafike vedo, kakšne artistične motnje so premagovali slikarji

med vojno, preden so se tega materiala lotili. In vendar: marsikateri list, odtisnjen s takšne

nezaželene matrice, priča o tem, da vendarle ni samo minljivi signum temporis6, pač pa tudi

odraz in izraz nečesa manj minljivega in bolj dragocenega, odraz in izraz značaja in

domišljije, izkušnje in nazora, odraz in izraz tistega človeka, ki si je ta list zamislil in to svojo

zamisel vrezal v vojno minljivost linolejske matrice. Marsikateri linorez med temi petdesetimi

grafičnimi listi, ki je res da v polni meri documentum temporis7, razodeva v prav tako polni

meri tudi artistično fakturo avtorjeve osebnosti. Med avtorji teh petdesetih listov je Vito

Globočnik najmlajši po letih, po osebni in umetniški izkušnji, prestal je vse strahote vojne ter

5 Groteska je mešanica nenavadnih, grobo komičnih, ironičnih, popačenih podob z globljim smislom. Pojavlja se v likovni umetnosti in v književnosti.6 Signum Temporis, likovno teoretski termin za risbe časa.7 Documentum Temporis, termin za izpovedne listine.

4

napore preganjanega slovenskega intelektualca, najprej je bil zaprt v taborišču Gonars in nato

v Padovi. Vendar ga to ni prav nič oviralo pri ustvarjanju grafičnih listov. Njegovo najbolj

moreče in strahotno ekspresionistično delo je zagotovo grafika z naslovom ŽIVE BAKLE, ki

je bila izdana v mapi Herrnvolk leta 1945. Res, da se

mladi samouk ponekod še bori s tako preprostim

elementom, kakršnega izkušen grafik obvlada tako

rekoč mimo svoje ustvarjalne sile že s samim

dekorativnim okusom: bori se še za izrez

kompozicijske ploskve. Takšne in sorodne teze

pričajo, da je izvor kompozicijske ohlapnosti globlji.

Kar je veliko bolj razvidno iz Globočnikovega

skromnega opusa, je to: da nacistično zverinstvo ni

pretreslo mladega slikarja tako zelo, kakor ga je

intimno ganila misel na vojne žrtve. In morda je prav

ta poteza Globočnikovega značaja tista poteza, ki mu

bo ohranila gledalčevo naklonjenost mimo očitne

dokumentarnosti: ljubezen je temu mlademu človeku

bližja kakor sovraštvo. O avtorju propagandne zbirke »V imenu Kristusovih ran« velja

zapisati, da njegova vojna usoda znatno presega navadno mero romantike v biografiji

slovenskega partizana: Dore Klemenčič, s partizanskim imenom Maj, je po rodu s Štajerske.

Iz Hrvaške je pobegnil k partizanom v Kozaro, kjer je dokončal njegovo mapo, ki je izšla pri

propagandnem odseku 9. korpusa v visoki nakladi 450 izvodov. Po kompozicijskem prijemu,

po vsebinski in oblikovni raznolikosti, po priljudno spretni linorezni tehniki in naposled tudi

po propagandni udarnosti prekaša Klemenčičev ciklus nedvomno Globočnikove poizkuse.

Zakaj zbirka »V imenu Kristusovih ran« je v polnem pomenu te besede grafična pesem za

vojno, za revolucijsko rabo: obtožba par exellence, obtožba okupatorjevih sodelavcev,

obtožba proti ljudske duhovščine, obtožba roparjev, posiljevalcev, ubijalcev, obtožba

orgijastičnih izgredov bele garde, resda romantično pripovedovana in romantično

faktografirana, ponekod na robu senzacionalnosti. Vendar izpovedana s tako neposrednim

napadalnim zanosom, da ta zanos razveljavlja propagandno minljivost ter nasprotnikovo

napadalnost spreminja v moralno kvaliteto humanističnega ogorčenja. Vendar Klemenčič ne

more povsem zatajiti svojega umetniškega, ali če hočete, svojega stilnega izvora: v

stopnjevani, ponekod teatralično pretirani izraznosti belogardističnih in nacističnih

5

Slika 1; Žive Bakle; vir: http://www.google.com/search?hl=sl&rlz=1G1GGLQ_ENSI310&q=petdeset+vojnih+linorezov&lr=&aq=f&aqi=&aql=&oq=&gs_rfai.

obrazov, ki prehaja včasih celo na gestikulacijo posameznih figur, straši še neokretni,

nenaravni, neočarljivi, neprepričljivi duh slovenskega slikarskega ekspresionizma. Te spake,

ki niso niti po anatomskem poudarku niti po karikaturi strasti, niti po propagandistični

karakteristiki sorodni človeškim obrazom, ponarejajo

pravi izraz: temperamentni izraz Klemenčičevega

grotesknega cikla o beli gardi. Zakrijte si na primer

obraze belogardistov na tistem listu, ki je na njem

pripovedovano, kako okupatorjevi hlapci kradejo in

koljejo živino iz kmečkih hlevov: vsa figuralika tega

lista razodeva videz romantičnega in skoraj da

veselega realizma. Lahko rečemo, da zbuja ves ta

prizor vtis idilično razgibanega podeželskega

življenja. Klemenčičev temperament pa je anarhičen,

erotičen, Lirično razgiban. Iz Klemenčičeve

naklonjenosti do oblih in prijetnih telesnih oblik, iz

njegove lahkotnosti pri ponazarjanju živahnih telesnih

pregibov, iz njegove romantično mehke, tekoče

risarske linije ni mogoče sklepati drugega, kakor da je

ta slikar še vse drugače kakor Globočnik nagnjen k liričnemu doživljanju življenja, morda

celo tako, da bo slej ko prej v svojih povojnih grafikah pripovedoval na moč vesele in prijazne

zgodbe o svojih partizanskih doživljajih in o zabavnih prigodah v mirnih dneh. V Miheličevi

grafični biografiji, pa je zagotovo več umetniške svobode, kot pa same propagandne

spodbudnosti. Vendar se Miheličevo vojno delo začenja razmeroma zgodaj, sredi

okupacijskih tegob v zamreženi in zastraženi Ljubljani, in začenja se z nedvoumno

propagandistično ostrino kar je edina napadalna ostrina, ki je vredna umetnikove družbene

dejavnosti v vojnih razmerah. Ne humor ampak satira je Miheličevo orožje. In kakor vsak

pravi satirik je tudi Mihelič moralist. Od jeseni 1943 je bil v partizanih. Tam je delal v

propagandnem oddelku in v grafični bazi. Izdal je dve grafični mapi: Naša borba in Krvava

bratovščina. Ti linorezi, poleg nekaterih Pirnatovih karikatur nesporno tvorijo najvišji

satirični dosežek v vsej jugoslovanski vojni grafiki. V Miheličevi vojni grafiki so povsem

zakonito- sodelovale različne stvaritvene komponente. Slikar je bil že v svojem predvojnem

delu izrazit figuralik z močnim grafičnim poudarkom v kompoziciji. Poglavitna snov tega

Miheličevega obdobja je življenje kmečkega človeka, prepleteno z izvirno, s pravo ljudsko

6

Slika 2, List iz Klemenčičeve mape V imenu Kristusovih ran; Vir: http://www.google.com/search?hl=sl&rlz=1G1GGLQ_ENSI310&q=petdeset+vojnih+linorezov&lr=&aq=f&aqi=&aql=&oq=&gs_rfai.

fantastiko. Takšna, slikarjeva domišljija se med vojno pogrezne v pošastno mračnost, dviga se

tegobna liričnost, ki pregoreva v mrzlem žaru napadalne satire. Slikarski svet tega povsem

ljudskega odnosa do življenja razodeva čudovito sožitje romantične fantastike in treznega

realizma: narava, človek, mrtvi predmeti, vse to

zaživi pod Miheličevim grafičnim rezilom v

organsko celoto. Grafični vzorniki ali vsaj daljni

sorodniki, ki bi jih lahko pripisali tej vojni

grafiki, so srednjeveški mojstri, prvi izumitelji

črno-bele tehnike v lesorezu, prvi izvedenci v

množičnem tisku. Tako je Miheličev linorez

nemara zelo »konservativen« po tehnični

strukturi, vendar zelo ustreza široki črno – beli

ploskvi pravega linoreza. Iz tako zelo različnih,

in vendar tako sorodnih virov se poraja

Miheličeva grafika v svojo motivno dvojnost, v

zamišljeno kroniko partizanske dejavnosti in

fantastično satiro vojnega zločina. Miheličeve

podobe partizanskega življenja pripovedujejo o

brigadah brez vsakršnega uradnega optimizma:

kolona v snegu, prezebli in utrujeni borci ob

tabornem ognju, kurir na poti v požgano vas,

podrti mostovi in zasilne lesene brvi, razvaline

med suhimi drevesi, vsakdanji opravki v

partizanskem taborišču. Ti Miheličevi partizani

so kmečki ljudje, težki, počasni, togi: zamišljeno

se grejejo ob ognju, se krepčajo iz čutaric. Za

deli kolona v snegu in vaška ječa pa je France

Mihelič leta 1949 prejel Prešernovo nagrado.

Kronika vojnega zločina pa je bila stopnjevana

v apokaliptično fantastiko, tako je to satiro

izoblikoval Mihelič v grafičnem zvezku

»Krvava bratovščina«. Hitler in Gobbels, Franco

in Rupnik, škofa Rozman in Margotti — vse te

osebe niso slikarju zgolj zadeva javne razprave, politične zgovornosti, dnevnega boja,

7

Slika 3, Lev Rupnik, mapa krvava bratovščina, 1945, Vir; http://www.google.com/search?hl=sl&rlz=1G1GGLQ_ENSI310&q=petdeset+vojnih+linorezov&lr=&aq=f&aqi=&aql=&oq=&gs_rfai.

http://www.gpn.kranj.si/nagrade/dela/00060mm.jpg

družbene škodljivosti ali neškodljivosti: zanj so to neizogibne prvine osebnega obstoja,

življenjski pojavi, ki mu branijo prostor pod soncem in mu polnijo spomin s srditimi

spoznanji o nerazsodnosti človeškega rodu. Ta Miheličev privid poslednje sodbe zaključuje

linorezni opus slovenske vojne grafike v revolucionarni višek, to je privid upornega gverilca

sredi velikega časa, davno minulega in nikoli minulega, privid zamišljenega gverilca, ki ni

zapiral oči pred hladnim dihom smrti, privid pogumnega gverilca, ki je vedel, da bo premagal

smrt samo v imenu življenja, vedel, da je vse, kar se bori zoper življenje, obsodbe vredno

oziroma poslednje obsodbe vojnega nesmisla. (Kalan, PDF, str. 889 – 903)

3.0 Pričanje Likovne umetnosti NOB v izpovednosti ostalih avtorjev

Trezna likovna analiza ilustracij ter grafik Iva Šubica je pokazala, da je Šubičeva ilustracija

zrasla v prvih mesecih narodnoosvobodilnega boja in se vključila pozneje v slovensko vojno

grafiko je pa to tista umetniška nota, ki bi jo pa vendarle težko izolirali v samem okviru

petdesetih vojnih mesecev. Zakaj, prava

vsebina slovenske vojne ilustracije, sredi

katere raste in se razvija Ivo Šubic, se

poraja že davno pred ljudsko vstajo in se

prav s prispevki na področju grafike in

ilustracije v vseh tridesetih letih

ustvarjanja, še danes ni izčrpala. Močna

lesorezna poteza njegovih črno-belih risb

je prav tako značilna za Šubičevo

ilustracijo, kot je značilna poteza

magičnega in liričnega kubizma, v

katerem še vedno čutimo prisotnost

ljudske umetnosti, razpoloženje votivnih podob in težo ter voluminoznost slovenskega baroka

in v barvnih ilustracijah približevanje sodobnemu likovnemu svetu. Leta 1941 je odšel v

partizane, kjer je bil tudi likovno dejaven. Njegova najpomembnejša dela so namreč nastala v

partizanih in jih uvrščamo med propagandno grafiko. Ive Šubic je najpomembnejši slovenski

avtor del s tematiko NOB. Sicer pa imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz

kmečkega življenja. Poleg krajinskih je upodabljal tudi figurativne motive. Ozek izsek iz

likovnega ustvarjanja Iva Šubica je seveda res preozek, da bi mogli spoznati posebno

dragocenost njegove umetnosti. Toda če smo samo po tem opisanem koščku lahko dojeli

umetnost, polno življenjske sile, izvirajoče iz domače zemlje, smo spoznali tudi Iva Šubica in

8

Slika 5, Ivo Šubic, Pohod; Vir: http://www.spletna-galerija.net/images/lmsk/5469/428014f736f9407eada8a021b25a68d6.jpg

njegov klic, ki nas vabi, da občudujemo vso preprostost današnjega dne, kar mnogim nič več

ne pomeni. Pregleda likovne umetnosti NOB pa zagotovo ne moremo napisati brez Božidarja

Jakca, ki se je v svoji likovni umetnosti sprehodil od realizma, prek impresionizma in

simbolizma k ekspresionizmu in je v svoji umetnosti težil k harmoničnemu izražanju

celovitosti življenja. Velik del Jakčevega opusa tvorijo skice in risbe oziroma tako imenovani

Jakčevi likovni dnevniki, ki so nekakšne osnove za njegova poznejša dela. Stilno dela

izžarevajo ekspresionistično razpoloženje s secesijsko ekspresivno linijo. Po letu 1923 je v

njegovih delih čutiti ponoven zasuk v realizem. Tudi po drugi svetovni vojni slika v duhu

realizma. Drugi vrh doživi njegova grafika v sredi petdesetih let. Že na zasedanju Avnoja v

Jajcu nariše maršala. Da je narisal še druge prejšnje in kasnejše veljake, se razume samo po

sebi. Do smrti je bil cenjen ustvarjalec. Dobil je, med drugim, kar štiri Prešernove nagrade.

Zaradi lojalnosti oblastem je bil lahko do režimov zmerno kritičen. In z Božidarjem Jakcem,

bi nekako zaključil pregled likovne umetnosti NOB, seveda so tu še drugi avtorji tako

medvojne kot povojne generacije, ki pa sem jih zaradi omejene dolžine seminarskega dela

zgolj omenil v slikovni prilogi. (Pavlovec, PDF, str. 427 – 429)

4.0 Zaključek

V novem svetu je bila potrebna tudi nova umetnost, prava in najvišja oblika umetnosti -

socialistični realizem. Vsakršna umetnina mora biti zaključena, smisel mora biti jasno

razviden, možna mora biti samo ena interpretacija. Vsebina in pomen morata ustrezati

realnosti, ki v svoji propagirani popolnosti ponuja dovolj motivov za umetniško ustvarjanje.

Da pa se partizanski umetnik nebi zmotil pri izbiri motiva, mu je vojni čas ponudil vrsto

ustreznih, pogum partizanov in trpljenje od okupatorja in notranjih izdajalcev ter trpečih in

ogroženih ljudi.

9

5.0 Viri in Literatura

- Bassin, A. Revolucija in umetnost : izbor slovenske partizanske grafike in risbe,Nova

Gorica : Soča, 1966.

-Kalan. F. .Petdeset vojnih linorezov, PDF, http://www.google.com/search?

hl=sl&rlz=1G1GGLQ_ENSI310&q=petdeset+vojnih+linorezov&lr=&aq=f&aqi=&aql=f&oq

=&gs_rfai= (11. 3. 2010)

-Pavlovec. A. Prešernovi nagrajenci –Ive Šubic, PDF, www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?

URN=URN:NBN:SI:doc...id (12. 3. 2010)

-Komelj. M. O slikarstvu Alenke Gerlović, PDF, http://www.google.com/search?

hl=sl&rlz=1G1GGLQ_ENSI310&q=alenka+gerlovi

%C4%87+pdf&lr=&aq=f&aqi=&aql=f&oq=&gs_rfai= (12. 3. 2010)

- http://www.sloart.si/default.aspx (11. 3. 2010)

- http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike.html (11. 3. 2010)

- http://www.galerija-bj.si/ (12. 3. 2010)

10

6.0 Slikovna priloga

Slika 6: Alenka Gerlovič: Partizanska ljubezen, b.d. (1944), linorez; Vir: http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike_05.html

Slika 7: Nikolaj Pirnat: … ter jih požigali (iz grafične mape Domovi, ječe, gozdovi), 1944, linorez; Vir: http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike_03.html

11

Slika 8: Drago Vidmar: Fašisti streljajo talce, b.d. (1944–1945), monotipija; Vir: http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike_02.html

Slika 9: Ivan Seljak: Bežeča mati, b.d., linorez; Vir: http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike_01.html

12

Slika 10: Božidar Jakac: Tihožitje (tudi Porušen otovški most v Beli Krajini), b.d., linorez; Vir: http://www.muzej-nz.si/slo/likovna_zbirka_grafike_04.html

Slika 11: Alenka Gerlovič: Bolničarka, linorez; Vir: http://vestnik.szd.si/st4-4/imigi/331-335-6.jpg

Slika 12: Nikolaj Pirnat: Partizanska bolnica Zgornji Hrastnik, svinčnik, 13. 8. 1944; Vir: http://vestnik.szd.si/st4-4/imigi/331-335-2.jpg

13

Slika 13: Nande Vidmar Lobanje ne molčijo; Vir: http://www.cd-cc.si/pic/galerija/303/zgodovina-in-soc-vpr-nande-vidmar-lobanje-ne-molcijo-g.jpg

14

Slika 14: Stane Kumar, Otroci taborišča; Vir: http://www.sloart.si/popup.aspx?src=images/Product/large/679.jpg

15

Slika 15: Božo Pengov: Žrtve Dachauva, 25. maj 1945, kreda; Vir: http://castni.kamnik-perovo.si/repansek/images/vr210.jpg

Slika 16: Vlasto Kopač: Pogled iz knjigoveznice, 14. april 1944, perorisba s tušem; Vir: http://www.muzej-nz.si/images/zbirke/likovna_zbirka/likovna%20zbirka%20splosno%2001.jpg

Slika 17: Boris Kobe: Taboriščni tarok: V, maj 1945, barvni svinčniki; Vir: http://www.monoscope.com/quickimagepost/2007/11/www.chgs.umn.edu_museum_responses_kobe_thumbnails_IMG_1129t.jpg

Slika 18: Božidar Jakac portret Maršala; Vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/c/c0/Tito-portret-Jakac.jpg

16

Slika 19: Ivan Vavpotič Dachau; Vir: http://img.bolha.com/images/thumb2/29134/29970/DACHAU---SKICE-IZ-TABORISCA--B--Vaupotic--1946_4b2b33caab8de.jpg

Slika 20: Zoran Mušič grafika; Vir: http://www.sloart.si/m-44-music-zoran.aspx

Slika 21: Božidar Jakac ranjenci; Vir: http://www.sloart.si/p-429-bozidar-jakac-ranjenci.aspx

Slika 22: Na naslovni strani, Božidar Jakac; SLOVENSKI IN HRVAŠKI AVNOJSKI DELEGATI 1945; Vir: http://shrani.si/f/2d/QZ/1rV8zOkP/1/xiv-divizija.jpg

17