Univerza v Ljubljani

Fakulteta za pomorstvo in promet

dr. Evelin VATOVEC KRMAC

INFORMACIJSKA PODPORA

LOGISTIČNIH PROCESOV

oz.

INFORMACIJSKA PODPORA LOGISTIKI

- DELOVNO GRADIVO –

Portorož, oktober 2010

2

UVOD

V poslovnem svetu je naraščanje globalne konkurence stalnica, katera sili podjetja k

učinkovitejšemu poslovanju. Transport in logistika sta tipični veji v gospodarstvu, kjer je

sodelovanje med organizacijami ključno za učinkovito delovanje. Zmanjševanje stroškov,

izboljšanje procesov in postopkov ter boljši odnosi s strankami, dobavitelji in poslovnimi

partnerji, so glavni razlogi za uvajanje novih tehnologij. Največje prednosti vključevanja

informacijsko komunikacijske tehnologije ter vlaganj vanjo, kar se odraža tudi na povečani

učinkovitosti poslovanja, se kažejo v upravljanju oskrbnih verig. Upravljanje oskrbnih verig

se nanaša na upravljanje blagovnih in informacijskih tokov med neodvisnimi organizacijami

(kot so dobavitelji surovin, industrija in proizvodnja ter trgovci na debelo in na drobno) ter na

integracijo ključnih poslovnih procesov od končnih porabnikov preko dobaviteljev izdelkov,

storitev in informacij do dodajanja vrednosti tretjih strank. Učinkovito upravljanje oskrbnih

verig je naravnano predvsem k izboljšanju storitev za kupce ter zmanjšanju celotnih stroških,

kar vodi k pomembni povezanosti med ponudniki logistike, dobavitelji in kupci, saj se med

njimi izmenjava informacij in koordinacija poslovnih aktivnosti v precejšnji meri povečata.

To pa je ključna prednost integrirane oskrbne verige. Če torej želimo doseči koordinacijo v

upravljanju procesov in aktivnosti v oskrbni verigi, je učinkovita izmenjava informacij

med organizacijami nujna. Slednja pa je možna le z učinkovito uporabo in izrabo

informacijsko komunikacijske tehnologije.

Oskrbne verige in upravljanje oskrbnih verig

Sodobna poslovna okolja in tehnologije doživljajo stalne spremembe, zato je hitro ter

učinkovito prilagajanje organizacij nujno za vzdrževanje njihove konkurenčnosti ali celo

njihovo preživetje. V praksi se je izkazalo, da so najuspešnejša sodobna podjetja procesno

naravnana. Za njih je tudi značilno, da poslovne procese integrirajo v celovite poslovne

procese. Ta integracija pa se izvaja s pomočjo informacijsko komunikacijske tehnologije.

Oskrbna ali oskrbovalna veriga (angl. Supply Chain) je temeljni poslovni proces

organizacije, katerega naloga je ustvariti in dostaviti produkt ali storitev od zasnove in

izdelave do trga končne potrošnje. Nanaša se na pretok materiala, informacij, plačil in storitev

od dobaviteljev surovin prek tovarn in skladišč do končnih kupcev. Vključuje tudi

3

organizacije in procese, ki ustvarjajo in dostavljajo izdelke, storitve in informacije končnim

porabnikom ter različna opravila kot so nakupovanje, pretok plačil, ravnanje z materiali,

načrtovanje in nadzor proizvodnje, logistiko, skladiščenje, distribucijo in dostavo.

Upravljanje oskrbne verige (angl. Supply Chain Management, SCM) tako obsega upravljanje

aktivnosti in procsov, ki omogočajo zagotovitev produkta ali storitve končnemu uporabniku.

Vključuje torej metode, sisteme in ljudi, ki stalno izboljšujejo integrirane procese organizacije

- načrtovanje povpraševanja, načrtovanje proizvodnje, načrtovanje in zagotavljanje dobav,

načrtovanje in izvajanje logistike (skladiščenje in transport). Upravljanje oskrbne verige

pomeni izvajanje in optimizacijo vseh teh aktivnosti skozi celotno oskrbovalno verigo. Ta

miselnost zahteva tako medsebojno povezanost notranjih enot organizacije (oddelek za

oblikovanje izdelkov ali storitev, nabava, vodenje zalog, logistika, distribucija in skrb za

zadovoljstvo stranke), kakor povezavo z ostalimi udeleženci oskrbne verige. Takim oskrbnim

verigam pravimo integrirane oskrbne verige. Implementacija integriranih oskrbnih verig je

finančno in časovno zelo obsežna, kar predstavlja velik izziv za vse udeležene. Podjetja

morajo najprej postaviti skupno strategijo, med njimi pa mora najprej obstajati velika mera

zaupanja. Ključ za uspešno medsebojno sodelovanje je pravočasna in kakovostna izmenjava

poslovnih informacij, ta pa zahteva učinkovito upravljanje strateških povezav, sposobnost

obdelave velikih količin podatkov ter uporabo naprednih informacijsko komunikacijskih

sistemov.

4

Slika 1: Oskrbna veriga.

Z oskrbno verigo razumemo vse aktivnosti, ki omogočajo oskrbo proizvodnje z materialnimi

viri in pretok izdelkov do končnega porabnika ter s tem povezan tok informacij. Materialni

tok in tok informacij tečeta v obe smeri oskrbne verige, po verigi navzdol in navzgor. Oskrbna

veriga obsega upravljanje informacijskih sistemov, nabavo materialov, upravljanje

proizvodnje, upravljanje z zalogami, skladiščenje, embaliranje izdelkov in druge aktivnosti.

V poslovnem svetu se za izboljšanje pretokov znotraj oskrbnih verig uporabljajo orodja ali

sistemi informacijsko komunikacijske tehnologije. Pomemben mejnik v razvoju oskrbnih

verig predstavlja pojav koncepta masovno prilagojene proizvodnje produktov (angl. Mass

customization) po kupčevi meri, ki se je pojavil v času komercializacije interneta ob koncu

dvajsetega stoletja. V tem času je pomembno vlogo v poslovanju podjetij dobilo tudi

elektronsko poslovanje ali e-poslovanje (angl. e-business).

5

Slika 2: Pretok informacij znotraj oskrbne verige.

Slika 2: E-poslovanje oskrbne verige.

E-poslovanje omogoča upravljanje materialnih, storitvenih, finančnih in informacijskih tokov

tako znotraj podjetja kot tudi med podjetji oziroma organizacijami, in sicer na enem mestu in

v realnem času. Z uvajanjem e-poslovanja v oskrbno verigo so podjetja začela učinkoviteje

uporabljati nekatere bistvene koncepte in načela te verige. Ti koncepti vključujejo hitrejši in

cenejši pretok informacij, medsebojno sodelovanje, avtomatizacijo in integracijo poslovnih

procesov, preoblikovanje oskrbne verige, sklepanje partnerskih pogodb itd. Lahko torej

zatrdimo, da je inovativen pristop k urejanju bistvenih konceptov oskrbne verige omogočil

ravno internet.

E-poslovanje med ostalim pomembno vpliva tudi na odnos podjetja do dobaviteljev in strank.

Prednosti prinaša tako strankam kot dobaviteljem. Za stranke pomeni hitrejšo in zanesljivejšo

dostavo s krajšimi proizvodnimi in dostavnimi cikli, saj se naročila lahko hitreje izvedejo in

spreminjajo, pošiljke pa je mogoče spremljati skozi ves proces. Teoretično naj bi bil kupec

deležen tudi znižanja stroškov, ki ga omogoča njegov nakup preko spletne strani dobavitelja.

E-poslovanje med podjetji ponuja dobaviteljem priložnost, da preuredijo poslovanje in ga

prilagodijo novim zahtevam, elektronska oblika komunikacije s kupcem pa je učinkovitejša,

posebno v primerih, ko sta v različnih državah, različnih časovnih območjih in morda

uporabljata različen jezik.

Vsako podjetje lahko predstavimo kot zbirko ali zaporedje aktivnosti, namenjenih snovanju,

razvijanju, proizvajanju, nudenju, prodajanju, dostavljanju in vzdrževanju njegovih izdelkov

6

ali storitev. Vse aktivnosti, ki potekajo znotraj podjetja, lahko predstavimo z vrednostno

verigo. Aktivnosti se v splošnem delijo na temeljne in podporne. Cilj temeljnih aktivnosti je

zadovoljen kupec oziroma uporabnik izdelkov ali storitev in te v zasnovi s svojim izvajanjem

neposredno vplivajo na povečevanje dodane vrednosti. Posamezne aktivnosti se povezujejo je

v poslovne procese, delimo pa jih na:

- aktivnosti vhodne logistike (pridobivanje in skladiščenje virov, ki so potrebni za

poslovne operacije, sodelovanje s podizvajalci),

- aktivnosti proizvodnje oz. poslovne operacije (preoblikovanje virov v izdelke in

storitve, sestavljanje, izdelovanje in procesne dejavnosti, ki so usmerjene v

zadovoljevanje povpraševanja),

- aktivnosti izhodne logistike (distribucija izdelkov in storitev na prodajna mesta ali

neposredno h kupcem),

- aktivnosti prodaje in trženja (seznanjanje kupcev in potrošnikov z izdelki in

storitvami, promocija izdelkov in storitev na način, ki kupcu olajša odločitev o

nakupu),

- ter aktivnosti vzdrževanja in poprodajne aktivnosti (servisiranje izdelkov ob

reklamacijah, ponujanje dodatne vrednosti z različnimi storitvami).

Podporne aktivnosti zagotavljajo optimalni razvoj, pa tudi nadzor delovanja temeljnih

aktivnosti. Odvisne so od organiziranosti in jih delimo na zagotavljanje poslovne

infrastrukture, obvladovanje kadrovskih virov, razvijanje proizvodov in tehnologije,

raziskave, nabavljanje vseh potrebnih virov, informacijsko komunikacijski sistem ter upravne

aktivnosti (stroški uprave, finance, računovodstvo). Rezultat aktivnosti vrednostne verige je

dobiček, ki v tem primeru kaže razliko med dodano vrednostjo in stroški poslovanja.

Vrednostna veriga je bistvenega pomena pri razvijanju konkurenčnih prednosti podjetja. Če

povežemo konkurenčno prednost z vrednostno verigo lahko rečemo, da ima podjetje

konkurenčno prednost, če izvaja aktivnosti vrednostne verige z nižjimi stroški kot konkurenti

ali pa bolje od njih.

Materialni, finančni in informacijski tokovi v tradicionalnem podjetju niso povezani. Potekajo

skozi različna funkcijska področja, organizacijske enote in območja upravljanj. Pri prehodu iz

enega območja v drugo je njihov tok oviran in upočasnjen. Na stičnih področjih se

zamenjujejo pristojnosti, sistemi nadzora in upravljanja, zamenja se tudi odgovornost za potek

dela. Z neučinkovitimi in nepreglednimi poslovnimi procesi, nepoznavanjem trga in

7

konkurence, ohlapnimi stiki s poslovnimi partnerji ter nestabilnim poslovnim sistemom

nepredvidljivih reakcij podjetje ne more slediti visokemu ritmu elektronskega poslovanja.

V tradicionalnih organizacijah so bili informacijski sistemi zasnovani tako, da so pokrivali

posamezna funkcijska ali funkcionalna področja. Vsak oddelek je imel svojo informacijsko

podporo, lastne aplikacije in podatkovne baze, ki so bile slabo povezane (ali sploh niso bile) z

ostalimi organizacijskimi enotami v podjetju. Materialni in finančni tokovi so bili zaradi slabe

informacijske povezanosti neučinkoviti. Notranja razcepljenost je porazno vplivala na

usklajenost poslovnih aktivnosti, kar se je kazalo v slabem izkoristku virov in slabi

obvladljivosti in stabilnosti celotnega poslovnega sistema. Zaradi nepreglednosti in

nepovezanosti ter ob nejasni odgovornosti za delovanje sistema kot celote se je poslovna

arhitektura spremenila v togo, monolitno strukturo, ki je bila nesposobna prilagajati se hitro

spreminjajočim se pogojem digitalne ekonomije. Zato so se razvili celoviti poslovni

informacijski sistemi, ki podpirajo in povezujejo vsa funkcionalna področja ter iz

podatkov, ki so shranjeni v skupni, integrirani podatkovni bazi, proizvajajo informacije,

ki jih vodstvo uporablja pri sprejemanju odločitev.

LOGISTIKA IN LOGISTIČNI PROCESI

Upravljanje oskrbne verige je torej integrativna funkcija, ki povezuje glavne poslovne procese

in funkcije tako znotraj podjetja kot tudi medorganizacijsko v visoko zmogljiv poslovni

model. Upravlja z logistiko in proizvodnjo, uravnava koordinacijo tako med procesi in

aktivnostmi marketinga, prodaje, načrtovanja proizvodov, financ in informacijske tehnologije

kot znotraj njih. Logistika načrtuje in upravlja učinkovite tokove surovin in blaga, storitev in

informacij od izvorne točke do točke potrošnje, da bi tako zadovoljila kupčeve potrebe.

Aktivnosti logistike vključujejo oskrbovanje s surovinami, transport blaga, skladiščenje,

blagovne manipulacije, upravljanje zalog, izpolnjevanje naročil, načrtovanje proizvodnje,

načrtovanje logistične mreže in nenazadnje poprodajne storitve za kupca. Logistika je

integrativna funkcija, katera koordinira in optimizira vse logistične aktivnosti in je tako

vključena v vse nivoje strateškega, operativnega in taktičnega načrtovanja ter izvedbe.

8

Potreba po celostni zasnovi izhaja iz problemov, ki v podjetju pogosto ostajajo nerešeni in

vodijo v vse večjo, komaj obvladljivo kompleksnost in informacijske pomanjkljivosti.

Logistična miselnost si zato prizadeva spodbuditi zaposlene in vodstvo h kooperativnemu,

interdisciplinarnemu delovanju.

Logistične funkcije srečamo v vsakem podjetju. V nelogističnih podjetjih jih obravnavamo

kot infrastrukturne funkcije, ki zadevajo fizične tokove stvari, informacij in energije. V

logističnih podjetjih pa predstavljajo osnovno dejavnost. Ciljna funkcija logistike je za

vsako podjetje enaka: pravo blago dostaviti v pravilni količini na pravo mesto ob

dogovorjenem (pravem) času za pravega odjemalca ob primernih stroških. Kot miselnost

upošteva celostnost in se osredotoča na storitev oziroma kupca. Kot institucija opisuje

organizacijske enote in vzajemne učinke. Vedo o logistiki v proizvodnem podjetju bi lahko

definirali kot vedo, katere predmet je ugotavljanje, načrtovanje, krmiljenje in nadzor nad

materialnimi in informacijskimi tokovi od dobavitelja preko proizvodnje, do končnega

porabnika ter nasprotno. Njen namen je zagotoviti ustrezno raven servisiranja odjemalcev ob

sprejemljivih stroških.

Upravljanje oskrbnih verig se pojavi kot nadgradnja upravljanja logistike. Logistika je

namreč osredotočena na procese znotraj meja podjetja in na njihovo optimizacijo.

Upravljanje oskrbnih verig pa mora obvladovati vrednostne tokove, ki jih predstavlja

omrežje proizvajalcev, njihovih dobaviteljev, kupcev in drugih organizacij. Logistika v

osnovi obvladuje tokove znotraj podjetja, celovito (ang. end to end) obvladovanje procesov

pa zahteva razširjen pristop k upravljanju tokov omrežja oskrbnih verig.

9

Metrike učinkovitosti

Dobavitelj 1 Dobavitelj 2 Naročanje Upravljanje z materiali

Proizvodnja Fizična distribucija

Trženje in prodaja

Stranka 1 Stranka 2

Tok izdelkov

Tok informacij

UPRAVLJANJE LOGISTIKE

JITRIP RIP

Hitri odziv

Upravljanje odnosa s strankami

Upravljanje storitev za stranke

Upravljanje zahtev

Naročanje

Upravljanje proizvodnega toka

Nabava

Razvoj in komercializacija izdelka

Povratni kanal

KLJU

ČNI

POSL

OVN

I PR

OCE

SI

Slika 3: Upravljanje logistike.

Logistika ali upravljanje logistike je pogosto definirano kot proces načrtovanja,

implementacije in nadzora učinkovitega in zmogljivega toka blaga, storitev in z njimi

povezanih informacij na poti od izvora do ponora z namenom zadovoljevanja zahtev strank ali

potrošnikov, torej vzdolž oskrbne verige.

V teoriji in praksi se za logistiko oziroma upravljanje logistike uporabljajo številne

sopomenke kot npr.: poslovna logistika, upravljanje kanalov, distribucija, industrijska

logistika, upravljanje surovin, fizična distribucija, sistemi s hitrimi odzivi, upravljanje

oskrbnih verig, upravljanje oskrbe idr.

Komponente logistike oziroma upravljanja logistike prikazuje spodnja slika.

10

SurovineZaloge v delovnem procesu

Končni izdelki

Upravljanje logistike

Dobavitelji Stranke/ Kupci

Naravni viri (zemljišče, orodja

in oprema)

Človeški viri

Finančni viri

Informacijski viri

VHODI v logistiko

Usmeritve trženja (kompetitivne

prednosti)

Časovne in prostorske

prednosti/koristi

Učinkovito približevanje

kupcem

Dobiček/obogatitev

IZHODI logistike

načrtovanje izvedba nadzor

Upravljavske aktivnosti

Logistične aktivnosti

Storitve za strankeNapovedovanje potrebDistribucijske komunikacijeNadzor nad zalogamiRokovanje z materialiProcesiranje naročilPodpora rezervnim delom in storitvamIzbira skladiščne lokacijeNabavaPakiranjeRokovanje z reklamacijamiTransport in prometSkladiščenje

Slika 4: Logistični procesi [po Lambert, str. 5].

Logistični procesi

V logističnem sistemu ločimo glede na vrsto procesnih tokov naslednje logistične procese:

• temeljne (bazične logistične procese),

• upravljavske procese,

• informacijske procese.

Tipični temeljni logistični procesi so:

• transportni procesi,

• skladiščni procesi,

• manipulacijski procesi in

• drugi procesi

11

Glavni cilji dobrega upravljanja logističnih procesov so:

• znižanje stroškov logistike, kar je možno doseči s krajšanjem poti, s primernim

znižanjem zalog, z naročanjem primernih količin blaga, s koncentracijo tovorov, s

pravilnim pakiranjem, z uvedbo ustrezne mehanizacije, s sodobno informacijsko

tehnologijo itd.

• izboljšanje kakovosti oz. izboljšanje storitev logistike pri kupcih, kar je možno doseči

z večjo hitrostjo in točnostjo dobav, z opravljanjem logističnih storitev od vrat do vrat,

z dostavo nepoškodovanega blaga v zahtevani obliki, s primerno ceno itd.

• varstvo okolja, na katerega najbolj vplivajo pakiranje (embalaža), transport

(onesnaževanje zraka in vode, hrup) ter skladiščenje (izraba prostora).

• humanizacija dela - pri organiziranju in izvajanju logističnih dejavnosti morajo biti

pozorni na ergonomijo dela ter preprečevanje poklicnih bolezni.

VPLIV IT NA KLJUČNA PODROČJA LOGISTIKE Ključne logistične aktivnosti lajšajo pretok izdelkov od kraja nastanka do kraja njihove

uporabe. Med te aktivnosti sodijo: storitve za stranke, napovedovanje in načrtovanje

povpraševanja, upravljanje zalog, logistične komunikacije, rokovanje z materiali, procesiranje

naročil, pakiranje, podpora sestavnim delom in storitvam, izbira lokacije proizvodnje in

skladiščenja, nabava, rokovanje z vrnjenim blagom (reklamacije), povratna logistika,

transport, skladiščenje. Naštete aktivnosti predstavljajo temeljne sestavne dele logističnega

procesa. V nadaljevanju je za nekatere najpomembnejše od njih predstavljen vpliv

informacijske tehnologije na izvedbo teh aktivnosti.

Upravljanje zalog in toka materialov

Zaloge so obsežne in drage investicije. Z izboljšanjem upravljanja zalog uspemo izboljšati

denarni tok in dobičkonosnost vložka (angl. ROI – Return On Investment).

12

SKLADIŠČE

PLANIRANJE ZALOG

TRGOVINA

DISTRIBUCIJA

RAČUNALNIŠKI CENTER

Slika 5: Upravljanje zalog.

Slika 6: Logistični tok zalog.

Vpliv IT na upravljanje zalog

Vpeljava IT v proces upravljanja zalog lahko pozitivno vpliva na: čas dobavnega cikla,

potreben skladiščni prostor, potrebne skupne zaloge, čas za dostavo materiala na produkcijsko

linijo, čas ponovne vzpostavitve zalog materiala.

Transport

Naloga transporta je fizični premik izdelka iz mesta, kjer se nahaja, na mesto, kjer ga

potrebujemo. Izbrati je treba vrsto prevoza (letalski, cestni, železniški, ladijski, cevovodni ali

kombiniran), določiti prevozno pot, izbrati prevoznika.

13

Vloga IT pri transportu

Slika 7: Uporaba IT na področju transporta.

Transportne aktivnosti, kjer je uporaba računalnikov in informacijske tehnologije še posebno

izrazita, je mogoče razdeliti v štiri skupine:

• Analiza transporta:

nadzor in prikaz stroškov in storitev z beleženjem ključnih indikatorjev zmogljivosti.

Izvaja se:

- V nacionalnih centrih za nadzor prometa – premikanje vozil (število vozil, hitrosti)

na področju, analiza obnašanja posameznih skupin uporabnikov (vozniki,

kolesarji, pešci), vplivi na okolje (onesnaževanje, hrup), varnost v prometu, nivo

dostopnosti in mobilnosti na določenem področju v izbranem časovnem obdobju.

- Znotraj podjetja – beleženje porabljenega časa, vrednotenje različnih transportnih

poti, spremljanje obremenjenosti transportnih poti.

IT na področju transporta

Analiza transporta Planiranje prevoznih poti

Izdelava terminskega plana prevozov

Vzdrževanje in nadzor tovora

Vzdrževanje vozil

14

• Planiranje prevoznih poti in izdelava terminskega plana:

planiranje zaporedja in časa dostav, iskanje optimalne poti, dokumenti odpreme,

upravljanje virov (vozil, osebja).

Sem sodijo programi za izbiranje optimalne poti za posamezno dostavo, optimizacijo

števila potrebnih vozil, zmanjšanje prekoračitve časa dostave, lažje upravljanje

voznikov, lažji odziv na spremembe, obvladovanje stroškov, vpliv na CRM – odnose s

strankami (imamo natančne informacije).

Glavne funkcionalnosti sistema: navigacija v vozilu, spremljanje vozil v nadzornem

centru, nadzor uporabe virov (goriva, hitrosti vožnje, načini vožnje, ipd.), obveščanje v

primeru odstopanj od planiranega, lažje obvladovanje sprememb.

• Vzdrževanje in nadzor tovora:

programska oprema beleži količine in stroške tovora in omogoča določanje stroškov

naročil ali nadzor plačil za opravljanje storitve.

• Vzdrževanje vozil:

planiranje in razporejanje vzdrževanja vozil in izdelava poročil.

Programska oprema omogoča: hranjenje podatkov o vozilih (model, tip, registrska

tablica idr.), hranjenje uporabniških podatkov v zvezi z vozilom (npr. tip olja),

razvrščanje vozil po lokaciji, oddelku, tipu, ipd., spremljanje preventivnih pregledov

in popravil na vozilih, izračun in obveščanje o naslednjem pregledu, spremljanje

popravil po datumu, vozilu, kilometrih, uri, stroških, ipd., vodenje evidence o

registraciji vozil in tehničnih pregledih ter drugih potrebnih plačilih, hranjenje

podatkov o voznikih, licencah ipd., spremljanje nakupa in porabe goriva.

Skladiščenje

Hitrost in natančnost prenosa informacij sta za delovanje skladišča vitalnega pomena.

Dogajata se vzporedno s premikanjem in shranjevanjem elementov v skladišču. Pozitivni

učinki računalniške podpore skladišča pa se, poleg učinkovitejšega delovanja skladišča,

kažejo tudi v večjem zadovoljstvu strank, znižanju stroškov, zmanjšanju zalog, izboljšani

izrabi transportnih sredstev. Omenjene izboljšave pa so predvsem posledica povečane

učinkovitosti opreme za rokovanje z materiali, boljšo izrabo skladiščnega prostora in

zmanjšanjem delovne sile.

15

Vloga IT pri skladiščenju

Tehnologije kot so sistemi RIP, črtne kode, RFID v veliki meri pripomorejo k

učinkovitejšemu delovanju skladišč, saj pohitrijo prenos nujnih informacij. Te pa se nanašajo

na: nivoje zalog, količino izdelkov, ki se premika skozi skladišče, lokacije zalog, prispele in

oddane pošiljke, podatke o strankah, stopnji uporabe pripomočkov in osebja. Za to je potrebna

natančna in ažurna podatkovna baza, ki je temelj nadzora vseh aktivnosti sistema.

Nabava

Vloga funkcije nabave je v obdobju povečanega in naraščajočega zunanjega izvajanja (angl.

outsourcing) za izdelke in storitve postala še večja in zelo pomembna, saj sodobne industrije

vlagajo veliko sredstev ravno v materiale in storitve, ki jih pridobijo od zunaj (po navedbah v

[Lambert] celo od 40 do 60%). Nabava se nanaša na pridobivanje materialov in storitev (od

zunanjih dobaviteljev oziroma izvajalcev, potrebnih za podporo svojih aktivnosti, od

proizvodnje, trženja, prodaje do logistike. Nabava vključuje izbiro dobavitelja, pogajanje za

ceno, določitev pogojev in količine ter oceno dobaviteljeve kakovosti.

Vloga IT v procesu nabave

Številne aktivnosti v procesu nabave temeljijo na sprejemu odločitev. Zato je ustrezna

programska oprema, ki to podpira, nujna za učinkovitost nabave. Med aktivnostjo nabave in

ostalimi poslovnimi aktivnostmi potekajo številni informacijski tokovi, ki močno vplivajo na

odločitve, sprejete v procesu nabave, zato mora biti informacijski sistem ustrezno integriran.

Za izboljšanje procesa nabave se vpeljujejo razne metodologije ali filozofije kot npr. JIT, JIT

II (angl. Just In Time), upravljanje kakovosti (angl. TQM – Total Quality Management) in

druge, ki pa zahtevajo zelo dobro komunikacijo med dobavitelji in kupci. Slednja pa je

podprta z ustreznimi informacijskimi sistemi in komunikacijskimi orodji.

16

SODOBNE IKT V LOGISTIKI

ali

INFORMACIJSKA PODPORA TRANSPORTNO

LOGISTIČNIH SISTEMOV

V srednjih 70-ih letih je bil v povezavo z blagom poudarek na premikanju in skladiščenju

blaga, t.j. opravljanju fizične distribucije blaga. Danes se glavni poudarek namenja tokovom

in skladiščenju blaga, storitvam in z njimi povezanih informacij, t.j. logistiko in njeno vlogo

znotraj upravljanja oskrbne verige.

Računalniška in informacijska tehnologija predstavlja temelj učinkovitega logističnega

managementa oziroma upravljanja logistike, saj se že vrsto let uspešno uporabljata v podporo

logistiki. Raba vedno bolj narašča in ustalilo se je vedenje, da je in bo informacijska

tehnologija ključna za rast in razvoj logistike tudi v bodoče.

Osrednji del (nekateri temu pravijo »živčni center«) logističnega sistema predstavlja sistem za

vnos in obdelavo naročil, saj ravno naročilo stranke sproži izvajanje preostalih logističnih

procesov.

Hitrost in kakovost pretoka informacij neposredno vplivata na ceno in učinkovitost celotne

operacije. V nasprotnem primeru pa počasna in nezanesljiva, ali celo napačna, informacija

vodita v izgubljanje strank, pretirano prevažanje tovora, zaloge, visoke stroške skladiščenja,

pa tudi neučinkovitost proizvodnje kot posledice prepogostih sprememb v proizvodnih linijah.

Sistem za obdelavo naročil in informacijski sistem predstavljata torej temelj logističnega in

poslovnega informacijskega sistema in močno vplivata tudi na učinkovitost izvedbe logistike

v podjetju. Sodobnejše študije svetovno uspešnih logističnih primerov s prakse kažejo, da je

logistični informacijski sistem ključ za kompetitivnost podjetja.

Vodilna podjetja na področju logistike so dejansko vsa zelo dobro računalniško opremljena in

imajo informacijsko podprte številne logistične aktivnosti kot so vnos in obdelava naročil,

17

nadzor nad končnimi izdelki, spremljanje proizvodnih zmogljivosti, zaračunavanje in

plačevanje prevozov ali blaga, skladiščenje.

Izhodišča informatizacije logističnih procesov so:

• enkraten zajem podatkov in sočasen, sproten nadzor podatkov v procesu;

• uporabnik, ki vsebinsko v celoti obvladuje obravnavano problematiko, prevzame zajem in

kontrolo podatkov v posameznem delu procesa;

• večina podatkov o določeni zadevi se mora zajeti in preveriti že na začetku procesa;

uporabniki, ki sodelujejo v kasnejših aktivnostih procesa, te podatke le dopolnjujejo;

• zagotoviti je treba avtomatizacijo pretoka in izvajanje posameznih aktivnosti poslovnega

procesa ter sprotni nadzor izvajanja.

Na informatizacijo ali informacijsko podporo logističnih procesov ima poleg napredka

informacijske tehnologije velik vpliv tudi napredek telekomunikacijske tehnologije, saj

omogoča sprotni prenos podatkov iz mesta izvora do centralnega sistema ter naprej do vseh

uporabnikov v podjetju, elektronsko izmenjavo podatkov s poslovnimi partnerji in cenovno

dostopen samodejni zajem podatkov.

Prednosti/pridobitve učinkovite in uspešne uporabe informacij v logistiki in upravljanju

oskrbnih verig se kažejo v sočasnem znižanju stroškov in povečanju zadovoljstva kupcev, kar

je posledica:

• večjega poznavanja oskrbne verige in izboljšane vidljivosti vzdolž oskrbne verige, ki

omogočata zmanjšanje zalog, saj zaloge »nadomestimo« z informacijami (organizacije

skladiščijo tisto, po čemer bodo njihove stranke povpraševale, zato se zmanjšajo

stroški, zadovoljstvo strank pa je večje, saj se čakalne dobe zmanjšajo ali izničijo);

• izboljšanega planiranja in zmanjšanje spremenljivosti v oskrbni verigi, saj zahteve in

potrebe svojih strank bolje poznamo;

• uporabe ERP orodij, ki omogočajo boljšo koordinacijo oziroma usklajevanje

proizvodnih, tržnih in distribucijskih aktivnosti;

• izboljšana obdelava naročil in skrajšanje čakalnih dob, ki ju omogoča koordinacija

logističnih informacijskih sistemov.

18

Povzamemo lahko, da je bistvo sistemov, ki se uporabljajo v podporo logističnim procesom,

predvsem zmanjšanje cikla naročanja, povečanje hitrosti odziva in znižanje zalog. V ta namen

se uporabljajo številni sistemi, ki združujejo različne informacijske tehnologije in so

namenjeni tudi lajšanju sprejemanja odločitev. Primeri sistemov: sistemi za načrtovanje virov

organizacije (ERP - Enterprise Resource Planning), načrtovanje distribucije (DPR –

Distribution Resource Planning), načrtovanje materialnih potreb (MRP – Materials

Requirement Planning), sistemi dobave v pravem času (JIT – Just in time), RIP sistemi in

sistemi e-poslovanja, sistemi za podporo odločanju (DSS – Decision Support Systems), sistemi

za hiter odziv (QR – Quick Response), sistemi za učinkovit odziv potrošniku (ECR – Efficient

Consumer Response), sistemi umetne inteligence, ekspertni sistemi, sistemi znanja in številni

drugi, ki bodo v nadaljevanju podrobneje predstavljeni.

Novodobna strojna, programska in komunikacijska oprema omogočajo logistom in

upravljavcem oskrbnih verig dostop do ogromnih količin podatkov v relativno kratkem času.

Naloga logistov in upravljavcev pa je, da v čim krajšem času opredelijo, kateri podatki so

pomembni in ustrezni, jih ustrezno organizirajo in analizirajo ter sprejmejo neko

odločitev.

Osnovna orodja, ki so jim pri tem v pomoč, so informacijski sistemi.

INFORMACIJSKI SISTEMI

IS je poslovni (pod)sistem, ki uporablja informacijsko tehnologijo za zajem, prenos,

hranjenje, obdelavo, prikaz itd. podatkov, ki jih poslovni sistem pri izvajanju poslovnih

procesov potrebuje.

Razlika med podjetjem oziroma organizacijo, poslovnim sistemom in informacijskim

sistemom je v njihovem različnem namenu, sicer pa so vsi informacijski sistemi. Med njimi

obstajajo pomembne razlike, vendar tudi pomembne povezave, ki določajo njihovo

medsebojno hierarhijo.

19

Slika 8: Informacijski sistem znotraj poslovnega sistema.

Informacijska tehnologija označuje programsko (angl. software) in strojno (angl. hardware)

opremo, ki se uporabljata za podporo delovanju informacijskega sistema. Strojna oprema se

nanaša na naprave in drugo fizično opremo (na primer delovne postaje, tiskalniki, omrežje,

UPS ipd). Programska oprema pa so računalniški programi, ki sprejemajo vhodne podatke in

vodijo delo strojne opreme. Programsko opremo lahko delimo na: sistemsko programsko

opremo (na primer operacijski sistem) ter uporabniško opremo (na primer urejevalnik besedil,

preglednice itd.). Med uporabniško programsko opremo štejemo tudi specializirano opremo,

ki je namenjena podpori določeni poslovni funkciji (na primer sistem za obravnavo

reklamacij). Med informacijsko tehnologijo štejemo tudi t.i. tehnologijo »papir in pisalo«, ki

je v uporabi v računalniško nepodprtih informacijskih sistemih. Iz vidika naše obravnave taki

sistemi niso zanimivi, zato jih bomo zanemarili.

Informacijski sistem lahko opredelimo kot množico medsebojno odvisnih komponent

(strojna oprema, programska oprema, ljudje), ki zbirajo, procesirajo, hranijo in porazdeljujejo

podatke in s tem podpirajo delovne procese v organizaciji.

S poslovnim sistemom označujemo sisteme, kjer človek s pomočjo informacijske tehnologije

ter drugih sredstev in virov izvaja oziroma sodeluje pri izvajanju poslovnih procesov ter tako

zadovoljuje potrebe notranjih ali zunanjih uporabnikov (stranke). Poslovni sistem modeliramo

s poslovnim modelom, ki prikazuje različne vidike poslovnega sistema. Med najpomembnejše

štejemo opis poslovnih procesov, njihovih korakov ter virov.

20

V organizaciji je lahko več poslovnih ali delovnih sistemov, ti pa imajo vsak svoj IS. Ti

sistemi pa morajo biti med seboj povezani (integrirani) v en poslovni informacijski sistem,

zgrajen na temelju enega poslovnega sistema. Torej, poslovni sistem pokriva različna

(funkcionalna) področja ali poslovne podsisteme (na primer, prodaja, nabava, proizvodnja

itd.), ki so lahko podprti z informacijskimi podsistemi.

Razdelitev podjetja na poslovne funkcije

Spodnja slika prikazuje temeljne poslovne funkcije, ki jih lahko srečamo v vsakem podjetju

ali organizaciji.

PRODUKC

IJA

FINANCE IN

RAČUNOVODSTVO

KADROVANJE PRODAJA IN

TRŽEN

JE

Slika 9: Temeljne poslovne funkcije.

Te poslovne funkcije so (morajo biti !) med seboj povezane in odvisne, kar se kaže skozi

poslovne procese. Poslovni proces je skupek medsebojno povezanih in odvisnih opravil, ki jih

je potrebno izvesti za dosego določenega poslovnega cilja. Soodvisnost poslovnih funkcij

prikazuje tudi spodnja slika.

21

Sprejem naročila dostava

Izdaja delovnega naloga

Preverjanje zalog Izdelava Izvedba plačila

PRODAJA

PRODUKCIJA

FRS

Slika 10: Soodvisnost poslovnih funkcij.

Podjetja so organizacijsko razdeljena na različne nivoje, ki jih prikazuje spodnja piramida.

PROIZVODNJA PRODAJA IN TRŽENJE FRS

ČLOV. VIRI

STRATEŠKO ODLOČANJE

TAKTIČNO ODLOČANJE

ZNANJE

IZVEDBA

uprava

vodstvo podjetja

intelektualni delavci

izvajalci del

Slika 11: Organizacijska piramida.

Glede na to, kateri nivo oziroma katere nivoje pokriva nek IS, IS-e delimo na sisteme

strateškega nivoja, sisteme taktičnega nivoja, sisteme znanja in razvoja ter izvedbene sisteme.

22

Produkcijski sistemi

VHODNA LOGISTIKA IZVEDBA/PRODUKCIJA IZHODNA LOGISTIKA

Nabava materiala

Dostava naročil

Upravljanje z materialom

Razvoj in vzdrževanje

Planiranje izvedbe

Izvedba izdelka

Obdelava naročil

Upravljanje odprem

Distribucija izdelkov

Sestavljanje delov

Vzdrževanje zalog

P R O D U K C I J A

Slika 12: Podpodročja produkcije.

Vhodna logistika zajema nabavo materiala, dostava naročil in upravljanje z materialom.

Izvedba/produkcija zajema razvoj in vzdrževanje ter planiranje izvedbe, izvedbo izdelka,

sestavljanje delov in vzdrževanje zalog.

Izhodna logistika pa obsega obdelavo naročil, upravljanje odprav in distribucijo izdelkov.

Naloge produkcijskega sistema:

• Strateški nivo: spremljanje razvoja proizvodnih tehnologij in odločanje o

posodobitvah, planiranje novih lokacij, spremljanje konkurence.

• Taktični nivo: planiranje virov v proizvodnji, računalniško integrirana proizvodnja,

sistem skladiščnega poslovanja, sistem spremljanja stroškov, planiranje obsega

proizvodnje, upravljanje stroškov dela, planiranje proizvodnje.

• Sistemi znanja in razvoja (operativni nivo): računalniško podprto načrtovanje (angl.

CAD – Computer Aided Design), računalniško podprta proizvodnja (angl. CAM –

Computer Aided Manufacturing), računalniško podprt razvoj, robotika, računalniško

krmiljena strojna orodja.

• Izvedbeni sistemi (transakcijski nivo): sistemi nabave/odprave, sistem pošiljanja,

podpora materialnega poslovanja, sistem vzdrževanja opreme, sistem za nadzor

kakovosti.

23

Slika 13: Primer izdelave dokumenta.

Produkcijski sistemi JIT

So sistemi, ki samodejno pošljejo naročila direktno dobaviteljem, zato je potrebna povezava

med sistemi v proizvodnji. Podatki iz enega sistema morajo biti v istem trenutku na voljo tudi

drugim sistemom. Sodobni sistemi JIT omogočajo tudi podrobno simulacijo celotnega

poslovnega procesa ter napovedujejo morebitna ozka grla v proizvodnji ter najugodnejše

načine ukrepanja.

Prodaja in marketing (PMIS)

Iskanje tržišč obsega: iskanje novih produktov in storitev, iskanje strank, razumevanje potreb

trga in izdelavo napovedi gibanja trga.

24

ISKANJE TRŽIŠČ RAZVOJ TRŽIŠČA VZDRŽEVANJE TRŽIŠČ

Iskanje novih izdelkov in storitev

Iskanje strank

Razumevanje potreb trga

Razvoj distribucijskih kanalov in poslovne mreže

Razvoj cenovne strategije

Izvedba oglaševanja

Izvajanje cenovne in distribucijske strategije

Vrednotenje alternativnih strategij

Nadzor konkurence

Vrednotenje rezultatov

P R O D A J A in M A R K E T I N G

Izdelava napovedi gibanja trga Zagotavljanje prepoznavnosti izdelkov in storitev

Slika 14: Podpodročja prodaje in marketinga.

Razvoj tržišča obsega: razvoj distribucijskih kanalov in poslovne mreže, razvoj cenovne

strategije, izvedbo oglaševalske akcije in vrednotenje rezultatov.

Vzdrževanje tržišč obsega: izvajanje cenovne in distribucijske strategije, vrednotenje

alternativnih strategij, nadzor konkurence in zagotavljanje prepoznavnosti produktov in

storitev.

Naloge sistemov v prodaji in marketingu

• Strateški nivo: sistem za demografsko raziskavo trga, sistem za ekonomsko planiranje,

sistem za spremljanje konkurence.

• Taktični nivo: sistem za upravljanje prodaje, sistem za podpro odločanju pri

vzpostavljanju strategije cen, sistem za upravljanje komercialistov, sistem za analizo

tržnih podatkov.

• Sistemi znanja in razvoja: podpora razvoju marketinga

• Izvedbeni nivo: sistemi za podporo (terenski) prodaji, sistem nabave, prodajne točke

POS, sistemi za telemarketing, sistemi za obročno odplačevanje.

25

Slika 15: Primer prodaje.

Finančno računovodski sistemi

Finance obsegajo: upravljanje finančnih virov, ustvarjanje dobička in upravljanje vlaganj.

Računovodstvo obsega: upravljanje finančnih knjig, spremljanje denarnega toka in izdelavo

poročil o poslovanju.

Slika 16: Podpodročja financ in računovodstva.

Naloge finančno računovodskih sistemov

• Strateški nivo: analiza finančnega trga, sistemi za finančno in demografsko

napovedovanje, napovedovanje porabe sredstev.

26

• Taktični nivo: računovodstvo stalnih sredstev, sistem stroškovnega računovodstva,

sistemi planiranja.

• Sistemi znanja in razvoja: upravljanje finančnih virov, sistemi za potfolijsko analizo,

sistemi za analizo varnosti, sistemi menjav.

• Izvedbeni nivo: Vodenje plačil in izdatkov, glavna knjiga, programi za plače in

vodenje potnih stroškov.

Slika 17: Primer knjigovodstva.

Kadrovski informacijski sistem

Slika 18: Kadrovska podpodročja .

27

Pridobivanje kadrov obsega: napovedovanje kadrovskih potreb, iskanje potencialnih kadrov,

analizo delovnih mest in zaposlovanje.

Razvoj kadrov obsega: napovedovanje potreb po delavcih, ocenjevanje delovne učinkovitosti,

planiranje razvoja kariere zaposlenih, upravljanje odnosov z zaposlenimi in usposabljanje.

Ohranjanje kadrov vključuje: zagotovitev konkurenčnega nagrajevanja, vodenje kadrovske

evidence ter zadovoljevanje pravnih in varnostnih predpisov o delu.

VNOS OSEBNIH PODATKOV

VNOS PODATKOVo zaposlenih

PODATKOVNA BAZAOSEBNI PODATKI

KADROVSKA POROČILA

Profil delavcaPoročilo o novo

zaposlenihIzpis rojenih v nekem obdobju

Izpis delovne dobe...

PODATKIIme in priimekNaslovDatum rojstvaSpolDosežena izobrazbaPlačaDelovno mestoDatum zaposlitveOddelek / katedraDržavljanstvo

ISKANJE ZAPOSLENEGA

VNOS ISKALNIH KRITERIJEV

Slika 19: Kadrovski primer.

Naloge kadrovskega informacijskega sistema

• Strateški nivo: sistem za planiranje človeških virov, sistem za napovedovanje potreb

po delovni sili, sistem za demografske analize.

• Taktični nivo: sistem za planiranje stroškov delovne sile, sistem za evidenco delovnih

mest, sistem za analizo delovnih mest in denarnih nadomestil.

• Sistemi znanja in razvoja: sistem za planiranje in spremljanje napredovanj, sistem za

usposabljanje, sistem za upravljanje s človeškimi viri.

• Izvedbeni nivo: sistem kadrovske evidence, evidenca prosilcev zaposlitve, sistem za

vodenje bonitet, sistem za vodenje izobraževanj in evidenca znanj, sistem za

spremljanje napredovanj.

28

TIPI INFORMACIJSKIH SISTEMOV

Po Alter-ju obstaja šest različnih tipov informacijskih sistemov, ki jih lahko apliciramo na

vsako poslovno področje, torej tudi na področje logistike. Spodnja tabela podaja opis

posameznega tipa IS ter primere takih IS-ov v logistiki.

Tabela 1: Tipi IS-ov.

Tip IS Primeri v logistiki

Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega

poslovanja

Zagotavljajo učinkovit način obdelave osebnih in

poslovnih podatkov za namene izračunov in

izdelave dokumentov.

Preglednice za izračun optimalnih količin

naročil, ugodnih lokacij, minimizacija

transportnih stroškov, idr.

Komunikacijski sistemi

Pomagajo zaposlenim pri medsebojni

komunikaciji in skupnem delu, saj omogočajo

izmenjavo in delitev informacij na številne

različne načine.

Virtualna srečanja preko računalniške

tehnologije, glasovno naročanje.

Transakcijski sistemi

Zbirajo in shranjujejo informacije o transakcijah

ter nadzirajo nekatere vidike transakcij.

Računalniška izmenjava podatkov,

tehnologije za samodejno identifikacijo

(črtna koda, RFID oznake), sistemi »point-

of-sale«.

Upravljavski ali izvršni IS

Pretvarja transakcijske informacije v obliko,

primerno za spremljanje učinka in upravljanje

organizacije.

Logistični IS.

Odločitveni sistemi

Pomagajo pri sprejemanju odločitev –

zagotavljajo informacije, modele in analitična

orodja.

Simulacije. Aplikacijska PO, npr. sistemi za

upravljanje skladišč. Podatkovno rudarjenje.

Poslovni ali organizacijski sistemi

Ustvarjajo in vzdržujejo konsistentnost metod

obdelave podatkov in integrirano podatkovno

bazo, ki pokrivajo različna poslovna oziroma

funkcionalna področja.

Logistični moduli sistemov za planiranje

virov organizacije.

29

1 - Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja

Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja (angl. OAS – Office Automation Systems)

so namenjeni dvigovanju produktivnosti delavcev, katerih naloga je obvladovanje in

strukturiranje podatkov v podjetju. V to skupino delavcev spada osebje zaposleno v tajništvih,

računovodje, referenti in določeni nivoji vodstvenih delavcev. Ti sistemi predstavljajo

učinkovit način za obdelavo osebnih in poslovnih podatkov, za izvedbo kalkulacij ali

izračunov in ustvarjanje dokumentov.

Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja vsebujejo orodja za podporo osnovnemu

pisarniškim aktivnostim kot so: izdelava raznih izračunov, urejanje dokumentov, digitalno

shranjevanje dokumentov, sestavljanje urnikov, organizacija sestankov, nadzor nad

pisarniškim poslovanjem, načrtovanje projektov s pomočjo elektronskih koledarjev ter

komunikacija z uporabo elektronske pošte, video konferenc in glasovne pošte. Naštete

tehnologije omogočajo boljšo koordinacijo znotraj podjetja in hitrejši pretok podatkov. Poleg

boljše koordinacije znotraj podjetja se z uporabo teh tehnologij dvigne tudi nivo komunikacije

podjetja s kupci, dobavitelji in drugimi podjetji. Tehnologije v uporabi sistemov za

avtomatizacijo pisarniškega poslovanja tako služijo kot posrednik za tokove informacij in

znanja znotraj in zunaj podjetja.

Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja zajemajo širok spekter orodij, med katere

sodijo preglednice, urejevalniki besedil, orodja za pripravo predstavitev, sistemi za

upravljanje podatkovnih baz, komunikacijski sistemi, telekonferenčni sistemi (angl.

Teleconferencing Systems), sporočilni sistemi (angl. Messaging Systems), sistemi za podporo

skupinskemu delu (angl. Groupware Systems), sistemi za upravljanje z znanjem (angl.

Knowledge Management Systems) ter elektronski sistemi za upravljanje z dokumenti (angl.

EDMS - Electronic Document Management Systems).

Med najpomembnejše programske pakete za logiste sodijo preglednice, saj omogočajo hitro

in poceni reševanje najrazličnejših poslovnih problemov z uporabo številnih vgrajenih

funkcij. Med najpomembnejše gotovo sodi reševanje problema minimalnih transportnih

stroškov – transport izdelkov iz različnih izvorov do različnih ponorov z najmanjšimi stroški.

30

Preglednice se danes uporabljajo tudi za določanje optimalnega števila skladiščnih lokacij za

ključne stranke.

2 - Komunikacijski sistemi

Komunikacijski sistemi pomagajo pri komunikaciji različnih udeležencev oskrbne verige –

zaposlenih, dobaviteljev, strank, saj omogočajo medsebojno izmenjavo in delitev informacij.

V logistiki je pomen komunikacijskih sistemov izjemen, pomembno pa je, da so ti sistemi

zelo dobro definirani in kakovostno izvedeni.

Učinkovitost in pomen logističnih komunikacij se povečujeta z napredkom

telekomunikacijske tehnologije. Faksi, mobilni telefoni, elektronska pošta so že ustaljene

tehnologije, danes so na voljo videokonference preko interneta, prebiranje elektronske pošte z

mobilnimi telefoni, idr. Ena od tehnologij, ki se je v zadnjem času zelo izboljšala, je tudi

glasovno oddajanje in sprejemanje naročil.

Videokonferenca

Videokonference sodijo med atraktivnejše komunikacijske tehnologije tudi na področju

logistike. Gre za prenos slik (videa), govora (avdia) in podatkov med ločenimi lokacijami.

Videokonference izpeljemo z uporabo kamer (zajem in pošiljanje videa v končne točke),

video predvajalnikov (predvajanje dospelega videa), mikrofonov (zajem in pošiljanje zvoka v

končne točke) in zvočnikov (predvajanje dospelega zvoka). Video klic je zelo podoben

telefonskemu klicu: ob priklopu vzpostavimo vizualen stik z ostalimi, poleg tega lahko

prenašamo datoteke, uporabljamo skupno tablo, delimo dokumente. Kot interaktiven

komunikacijski medij nam daje občutek prisotnosti, vizualna povezava in interakcija med

udeleženci zvišujeta stopnjo razumevanja in zbližujeta udeležence, česar nam e-pošta, telefon

in drugi pogovorni sistemi ne omogočajo. Bogata komunikacijska tehnologija ponuja razcvet

šolam in fakultetam (učenje na daljavo), sklepanje novih poslov na

daljavo, medorganizacijske sestanke idr.

31

Slika 20: Vzpostavitev videokonferenčne zveze.

Raziskave kažejo, da ta način komunikacije učinkuje pozitivno iz več razlogov, saj zvišuje

motivacijo in dovzetnost (nov način sodelovanja je zanimiv in pritegne pozornost), izboljšuje

odnose ter predstavitev in poudarja sposobnost (nastopajoči sebe vidijo na zaslonu in dobijo

vtis, kako jih vidijo drugi; posledica tega je samoizboljševanje), množenje povezav z

zunanjim svetom (obiski so pogosto časovno nesprejemljivi). Ker komunikacijo lahko zelo

hitro vzpostavimo, je lahko le ta pogostejša, kar nam prihrani veliko časa in drugih virov.

3 - Transakcijski informacijski sistemi

Transakcijski IS (TPS – Transaction Processing Sysstems) so namenjeni zajemu in hranjenju

podatkov o dnevnih operacijah, imenovanih tudi transakcije. Transakcija je poslovni

dogodek, ki generira (ustvari) ali spremeni podatke v podatkovni bazi informacijskega

sistema. Obdelava transakcij mora biti čim bolj učinkovita. Organizacija se mora odločiti

bodisi za obdelavo transakcij v realnem času ali interaktivno procesiranje transakcij (angl.

on-line processing), kar pomeni, da je transakcija obdelana takoj, ko prispe, ali za paketno

obdelavo oziroma paketno procesiranje (angl. batch processing), pri kateri se podatki zbirajo

za kasnejšo obdelavo, ki je planirana glede na čas ali na število zbranih transakcij. Obdelava

transakcij v realnem času ni vedno nujno potrebna. Takrat se paketna obdelava izkaže za

cenejšo in za delavce enostavnejšo obliko procesiranja transakcij.

32

Konkretni primeri TPS: sistem za rezervacijo kart, sistem za zajem naročil, sistem za

računanje plač, sistem za vodenje računov, sistem za vodenje evidence gradiva v knjižnici itd.

TPS so v pomoč pri izvajanju in sledenju vsakodnevnih operacij v poslovnem sistemu, včasih

pa nudijo podporo tudi pri odločanju v sklopu izvajanja transakcij (primer: iskanje

najprimernejšega leta za izbrano destinacijo).

So najstarejši informacijski sistemi. Prvi so obstajali že v petdesetih letih, predvsem v

računskih centrih večjih podjetij.

TPS gradimo na osnovi podrobnih specifikacij o tem, kako naj se transakcije izvajajo

(postopek), kakšne podatke zajemamo o transakcijah, v kakšni obliki naj bodo zajeti ter

katerim pravilom, predpisom in ciljem organizacije morajo ustrezati (struktura).

TPS navadno podpirajo visoko strukturirane procese. Večinoma vključujejo uporabnika,

obstajajo pa tudi popolnoma avtomatizirani sistemi (npr. ATM). Nekateri avtomatizirajo celo

odločitvene procese v zvezi s transakcijami (npr. iskanje najboljše letalske karte glede na

določene predpogoje). Dober TPS preveri vsako transakcijo glede na možne predvidene

napake (npr. napačen vnos ipd.).

TPS so za organizacije ključnega pomena. Izpad TPS lahko pomeni hude težave. Varnost TPS

zagotavljamo z ustreznimi backup & recovery postopki – izdelava varnostnih kopij in

vzpostavljanje stanja pred nesrečo.

Sistemi za vnos in obdelavo naročil

So primer transakcijskega informacijskega sistema, predstavljajo pa osrednji del logističnega

informacijskega sistema, saj je vnos naročila in njegovo nadaljnje procesiranja tudi prožilec

številnih logističnih aktivnosti.

Časovni cikel naročila zajema pripravo in prenos naročila, sprejem naročila in vnos v sistem,

obdelavo naročila, izdelavo in pakiranje, čas dostave ter naročnikov prevzem in dostavo v

skladišče. Aktivnosti, ki nastanejo v logistiki kot posledica naročila, pa so določitev načina

33

transporta, izbira transportne službe in zaporedja nalaganja, priprava zalog in odpremnih

dokumentov, prevzem v skladišču, pakiranje, posodobitev stanja zalog, tiskanje seznama

izdelkov, ki jih je potrebno izdelati, priprava dobavnice in računa ter dostava produkta.

Slika 21: Informacijski tok, ki se sproži z oddajo strankinega naročila [po Lambert].

Stranka lahko naročilo posreduje na številne načine:

- ročno izpolnjeno naročilo, poslano na papirju;

- naročilo poslano po elektronski pošti ali posredovano po telefonu;

- neposredno pošiljanje naročila s pomočjo sistema RIP ali

- naročanje preko spletne strani.

Vsi načini naročanja, pri katerih lahko kupec ali njegov zastopnik neposredno iz podatkovne

baze že ob samem podajanju naročila ugotovi ali izve, da je oziroma ni izdelek na voljo ali ga

na tak način v primeru velikega povpraševanja rezervira zase, skrajša časovni cikel naročanja.

Vsaka tehnologija, ki pospeši naročanje in s tem skrajša cikel dobave izdelka ali storitve,

zahteva neka začetna vlaganja v naprave, infrastrukturo in programe. Na drugi strani pa take

tehnologije omogočajo prihranke na času, zalogah in optimalnejši organizaciji prevozov.

Ob tem, ko stranka zazna potrebo po določenem izdelku, pošlje naročilu dobavitelju. Ko je

naročilo sprejeto, sistem opravi različne kontrole: razpoložljivost izdelka v zahtevanih

količinah, dobro ime stranke, naročilo za izdelavo izdelka, v kolikor ga ni na zalogi. Ročna

izvedba naštetih kontrol zahteva ogromno časa, kar podaljša cikel naročanja, medtem ko je z

34

računalnikom možno te aktivnosti izvesti skorajda hipoma, torej vzporedno z ostalimi

aktivnostmi naročanja. Nato se osveži oziroma posodobi zapis o stanju zalog. Če je potrebno,

se pošlje povratno naročilo.

Informacije o naročilu (dnevni prodaji) so lahko vhodni podatek za predvidevanja nadaljnje

prodaje, izdajo računov, potrditev prejema naročila stranki, navodila za pakiranje izdelka in za

izdelavo odpremne oziroma prevozne dokumentacije. Ko se izdelek izda iz skladišča in se

organizira prevoz, steče proces izdaje računa.

Temeljna naloga sistema za obdelavo naročil je zagotavljanje komunikacijskega omrežja, ki

povezuje stranke in proizvajalce. Pošiljanje oziroma potovanje naročila mora biti čim bolj

neposredno, saj se tako izognemo morebitnim napakam, ki bi nastale ob ročnem

posredovanju.

Izhodi iz sistema za obdelavo naročil se posredujejo marketingu za analize in napovedovanja,

financam za načrtovanje prilivov ter logistiki in proizvodnji.

Slika 22: Sistem za obdelavo naročil.

Integracija obdelave naročil z upravljavskim logističnim informacijskim sistemom podjetja je

nujna, saj zahteva obdelava naročila prenos informacij med različnimi oddelki podjetja, hkrati

pa zahteva dostop do številnih podatkovnih baz oziroma zapisov o npr. dobrem imenu

stranke, razpoložljivosti izdelka na zalogi, urnikih prevozov ipd., ki niso neposredno sestavni

del sistema za sprejem in obdelavo naročil oziroma so skupne več oddelkom podjetja.

35

Sistemi RIP

Zelo pomemben primer transakcijskih sistemov na področju logistike in upravljanja oskrbnih

verig, posebno pa še v povezavi s sistemi naročanja, so sistemi EDI ali RIP, pri katerih gre

za medračunalniško izmenjavo poslovne dokumentacije – poslovnih podatkov, ki so na

poseben način strukturirani. Gre za medorganizacijsko obliko izmenjave, zato je to ena od

tehnologij, ki omogoča sodelovanje oziroma integracijo udeležencev oskrbne verige.

Vzpostavitev sistemov RIP tako na strani dobaviteljev kakor na strani odjemalcev predstavlja

za organizacije veliko prednost. Najpogostejše uporabe sistemov RIP so tako fakturiranje,

naročanje, cenitve, napredna obvestila o vkrcanju, elektronski prenos denarja, elektronsko

plačevanje računov.

Slika 23: Zgodovinski razvoj sistemov RIP.

KLASIČNI PRETOK

DOKUMENTOV

RIP PRETOK DOKUMENTOV

(preko VAN omrežja)

RIP PRETOK DOKUMENTOV(preko interneta)

PARTNER 1 (prodajalec)

PARTNER 2 (kupec)

VAN

internet

36

Z uporabo sistemov RIP je mogoče doseči številne prednosti, med njimi zmanjšanje stroškov

nastajanja in časa obdelave dokumentov, zmanjšanje stroškov prevoza, zalog, stroškov osebja,

kroženja informacij, napak pri vkrcavanju, zmanjšanje zakasnitev, vrnjenih izdelkov,

časovnih ciklov naročanja in stroškov naročanja. Med pridobitve lahko prištevamo tudi

povečan priliv denarja, točnost zaračunavanja, povečanje produktivnosti in kupčevega

zadovoljstva.

Možne slabosti teh sistemov pa se še najbolj kažejo v nezavedanju in nepoznavanju njihovih

prednosti, visokih začetnih stroških, pomanjkanju standardov in nekompatibilnosti

programske in strojne opreme.

Hiter razvoj interneta je botroval špekulacijam, da je RIP zastarela tehnologija, ki se v

prihodnosti ne bo več uporabljala. Nasprotno pa številni strokovnjaki logistike in upravljanja

oskrbnih verig menijo, da bodo sistemi RIP še dolgo ključnega pomena v njihovi dejavnosti, v

veliki meri zaradi tega, ker zmanjšujejo stroške, povezane z zalogami, upravljanjem naročil in

transportom. Internet kvečjemu lahko predstavlja dopolnitev sistemov RIP (v kombinaciji s

tradicionalnimi VAN omrežji), ne pa njihov nadomestek.

Vendar pa obstajajo še vedno številni razlogi, ki omejujejo možnost globalne uporabe

sistemov RIP v bližnji prihodnosti. Mednje gotovo sodi dejstvo, da velik del svetovnega

prebivalstva (skoraj 2/3) še vedno ne uporablja telefona, kar pomeni, da bo uporaba sistemov

RIP omejena zgolj na razvite države. Naslednji problem je v tem, da standardi RIP različnih

držav niso poenoteni, internet in XML pa sta stvari v zadnjih letih samo še otežila. Gotovo pa

je pomembno dejstvo, da sta vodilna standarda EDI oz. RIP, to sta ANSI in EDIFACT, pred

nekaj leti sklenila sodelovanje z iniciativo Elektronskega poslovanja XML z namenom, da bi

določili množico osrednjih komponent za globalno integracijo poslovnih procesov. V

Sloveniji so z namenom rešitve omenjenih problemov zagnali projekt e-SLOG (elektronsko

poslovanje slovenskega gospodarstva). Eden od rezultatov tega projekta, katerega cilji naj bi

bili priprava in uveljavitev enotnih elektronskih dokumentov za poslovanje podjetij z drugimi

podjetji, finančnimi institucijami in javno upravo ter varno elektronsko poslovanje z uporabo

tehnologije elektronskega podpisa, je istoimenski standard e-SLOG. V okviru tega standarda

so od leta 2003 nastali elektronska naročilnica, dobavnica in račun, več tehnoloških priporočil

in priporočila za uporabo elektronskega podpisa ter arhiviranje elektronskih dokumentov, ki

izhajajo iz mednarodnih standardov.

37

Sistem RIP mora predstavljati nadgradnjo poslovnega informacijskega sistema podjetja in

povezavo slednjega s sistemi partnerskih podjetij in organizacij. Zato načrtovanje takih

sistemov zahteva sodelovanje partnerjev, ki ga bodo pri komunikaciji in pošiljanju poslovne

dokumentacije uporabljali. Zgraditi je treba sistem, v katerega bo nek podatek vnesen samo

enkrat, bo pa na voljo vsem partnerjem oskrbne verige ves čas. V ta namen je treba izbrati

VAN omrežje, varnost podatkov, rešiti vprašanja pravne narave ter vladnih ureditev, ki so

povezana s pretokom podatkov, osnovo pa seveda predstavlja dogovor o standardih in

metodah prenosa podatkov.

Slika 24: Komponente sistema RIP.

Tehnologije za samodejno identifikacijo ali sledenje

Naslednji tip transakcijskih logističnih sistemov predstavljajo tehnologije za samodejno

identifikacijo ali sledenje proizvodov in storitev, kamor sodijo optično prepoznavanje

znakov (branje črk, besed in števil), strojni vid (skeniranje, pregledovanje in interpretiranje

prikazanega), glasovni vnos podatkov (zapisovanje in prepoznavanje človeškega govora),

radiofrekvenčna identifikacija (ni neposredne povezave med čitalcem in oznako) in magnetni

trakovi. Danes sledenje izdelkom pomeni obvladovanje proizvodnih in logističnih funkcij, ki

Partner z RIP sistemom

Aplikacija 1

Aplikacija 2

prev

ajal

na P

O

lastniške datotekeRIP dokumenti

VAN Partner z RIP sistemom

RIP dokumenti

Komponente sistema RIP

komunikacijski medij

programska oprema

standardi in listine

38

so pomembni za vsako panogo. Razloge za vpeljavo sistemov za sledenje lahko najdemo v

nadzorovanju stroškov, poznavanju zgodovine vsake enote izdelkov, večji konkurenčnosti v

smislu hitrejše odzivnosti, manjšemu številu napak in večjemu zaupanju kupcev pri odnosu

prodajalec/kupec.

Sledenje je zmožnost spremljanja poti določene enote na njeni poti med partnerji oskrbne

verige. Enotam od izvora do točke uporabe sledimo rutinsko zaradi razpoložljivosti zalog in

drugih logističnih potreb. Izsledovanje pa je zmožnost identifikacije izvora določene enote na

poljubni točki oskrbne verige na temelju dokumentov, ki se hranijo na predhodnih točkah

poti. Enote je potrebno izslediti, ko jih je treba umakniti iz prometa v primeru odkritih napak.

Podjetja, ki se ukvarjajo z nakupom ali prodajo izdelkov, potrebujejo za učinkovit logistični

sistem avtomatski zajem podatkov za nadzor nad vhodnim in izhodnim tokom materiala in/ali

izdelkov. Dnevno lahko namreč neko podjetje kupi in proda na milijone izdelkov, ki se

transportirajo na različne načine (kot posamezni kosi, v kartonih, na paletah, v kontejnerjih

itn.), vsaka transportna enota je lahko sestavljena iz ene ali več različnih vrst izdelkov in

transportirana z različnimi transportnimi sredstvi. Vzdolž oskrbne verige udeleženci zahtevajo

in potrebujejo na različnih točkah informacije, ki so nujne za izvedbo njihovih poslovnih

funkcij (sprejem, uskladiščenje, komisioniranje, pakiranje, sledenje izdelkom).

Črtna koda

Zaenkrat še vedno sodi med najpogosteje uporabljene sisteme za samodejno identifikacijo. Ta

vrsta nosilca podatkov omogoča strojno odčitavanje identifikacijskih številk za avtomatski

zajem in elektronsko obdelavo podatkov. Vloga črtne kode je povezovanje dobaviteljev in

strank vzdolž oskrbne verige, saj vsi akterji berejo isto nalepko, poleg tega pa se prenos blaga

med dvema akterjema zazna in shrani s pomočjo elektronskih sredstev. Tehnologija črtne

kode omogoča in pomeni učinkovit sistem sledenja znotraj oskrbne verige, ki lahko točno

pokaže izvor problema. Izdelku lahko torej v vsakem trenutku določimo lokacijo, izvor in cilj.

Črtna koda je zaporedje vzporednih črt različne debeline, ki so med seboj ločene z različno

velikimi presledki. Glede na vzorec črt in prostora med njimi se te črtne kode prevedejo v

črke, številke in posebne znake. Črtne kode so različnih velikosti – slednja mora biti odvisna

od kakovosti tiska črtne kode in okolja, v katerem bo potekalo odčitavanje.

39

Za izdelavo črtnih kod se uporabljajo različne simbologije, npr. UPC, ITF-14, EAN 13, UPC-

A, UPC-EAN-128. Slednja je tudi edina, ki poleg identifikacije omogoča tudi kodiranje

dodatnih informacij. Tem podatkom se reče atributivni podatki.

Slika 25: Simbologije za izdelavo črtnih kod.

Pri izvajanju sledenja moramo obravnavati štiri temeljne gradnike:

Gradniki sledljivosti Podporne tehnologije Sistemska orodja EAN.UCC

Identifikacija Avtomatska identifikacija GTIN, SSCC, GLN, AI

Zajem in hranjenje podatkov Avtomatski zajem podatkov EAN/UPC, UCC/EAN-128

Upravljanje povezav Računalniška obdelava Programske rešitve

Komunikacija RIP EANCOM/XML

Slika 26: Temeljni gradniki sledljivosti.

Identifikacija: izvaja se preko identifikacijske številke, ki je edinstvena in ni omejena z

državnimi mejami, ne nosi pa neposredno nobene dodatne informacije o enoti, ima stalno

dolžino in vključuje kontrolno cifro, kar zagotavlja varnost in točnost postopkov. Sledenje in

izsledovanje se najpogosteje izvajata za skupino artiklov – serijo ali partijo (nastali znotraj

istega procesa) ali za logistično enoto (enaki pogoji transporta). Zato mora pri vsakem

40

preoblikovanju ali obdelavi dobiti logistična enota nov identifikator. Da bi bila sledljivost

zagotovljena, je treba dosledno in na vsakem koraku v oskrbni verigi zagotoviti

identifikacijske podatke lokacij, procesov in materiala.

Identifikacija lokacije – lokacijska številka je referenčni ključ do informacij v podatkovni

bazi (poštni naslov, tip lokacije, regija, telefonske in telefaks številke, kontaktne osebe, bančni

računi, zahteve ali omejitve dostave), saj poslovni partnerji v podatkovni bazi opišejo vse

lokacije in funkcije, ki so bistvene za medsebojni odnos.

Slika 27: Lokacijska številka.

Identifikacija lokacije je potrebna za zagotovitev učinkovitega pretoka blaga in informacij

med poslovnimi partnerji, zato se uporablja pri sporočilih RIP, oznakah fizičnih lokacij ter

usmerjevalnih informacijah za logistične enote.

Lokacijske številke so ključni koncept znotraj RIP. Ponujajo enotno, nedvoumno in

učinkovito identifikacijo vseh lokacij, ki nastopajo v transakcijah RIP. So predpogoj za

elektronsko trgovanje, pri katerem je zaželeno, da vsi udeleženci uporabljajo isti standard

kodiranja lokacij. Omrežjem je s tem omogočeno zanesljivo usmerjanje sporočil RIP do

elektronskih poštnih naslovov, delovnih postaj ali računalniških aplikacij.

Imen, naslovov in informacij o posameznih lokacijah ni potrebno navajati vedno znova in z

vsako novo transakcijo. Obvezne informacije se sporoči samo enkrat, nakar se zapišejo v

ustrezne datoteke na računalniku. V nadaljnjih procesih izmenjave sporočil jih je mogoče

ponovno priklicati s pomočjo enotne, standardne številčne kode lokacije. Celo v sistemih, ki

temeljijo na delu s papirnatimi dokumenti, lahko uporaba lokacijskih številk občutno zmanjša

stroške zaradi manjše porabe papirja, manjše možnosti pojavljanja napak in občutnega

prihranka časa.

41

Lokacijske številke se lahko prikazujejo v formatu črtne kode in so fizično nameščene na

prodajnih enotah za identifikacijo udeležencev v transakciji (kupec, dobavitelj), enotah

transporta (dobavitelj, naslovnik) in fizičnih lokacijah (mesto dobave, mesto odpreme).

Slika 28: Primer transakcije RIP.

Identifikacija prodajne enote – identifikacijska številka GTIN (angl. Global Trade

Identification Number) je globalna trgovinska identifikacijska številka za edinstveno

identifikacijo trgovskih artiklov po vsem svetu. Določi jo lastnik blagovne znamke, dodana pa

mora biti še serijska številka, ki omogoča sledenje in izsledljivost posamezne enote.

Identifikacijske številke prodajnih artiklov so po sistemu EAN predstavljene s simboli črtne

kode.

Identifikacija niza in serije – omogoča identifikacijo vseh enot, izdelanih v isti seriji.

Identifikacija logističnih enot – gre za skupino izdelkov, ki je pripravljena za transport ali

skladiščenje.

Zajem in hranjenje podatkov: upravljanje sledljivosti vključuje določene informacije, ki se

hranijo prek celotne oskrbne verige. Informacija je lahko neposredno povezana s serijo

polizdelkov, številom naročila, časom ali kako drugo informacijo, ki lahko zagotovi povezavo

s proizvodno serijo končnega izdelka. Podatke je treba hraniti in arhivirati tako, da so

dostopni na zahtevo. Bistveni podatki so predstavljeni v obliki črtne kode ali zapisani na

oznaki RFID v obliki identifikacijske številke EPC.

Upravljanje povezav: sledljivost vključuje upravljanje zaporednih povezav med proizvodnimi

serijami in logističnimi enotami prek celotne oskrbne verige.

42

Slika 29: Upravljanje povezav v proizvodnem okolju.

Slika 30: Upravljanje povezav v distribucijskem okolju.

Komunikacija: upravljanje sledljivosti vključuje povezavo med podatkovnim tokom in tokom

fizičnih dobrin. Da se zagotovi nepretrgan informacijski tok, mora vsak od partnerjev predati

naslednjemu v verigi identifikatorje serije ali logistične enote, ki jih je sam pridobil s

procesom sledenja. To naslednjemu v verigi omogoči, da tudi sam izvaja načelo sledljivosti.

43

Povezava med informacijo in fizičnimi dobrinami temelji na referenci, ki je v obeh

izmenjavah enaka.

Sledljivost od točke do točke je najpreprostejši način zagotavljanja sledljivosti. Takšna

sledljivost zahteva, da vsak partner hrani informacijo, ki se navezuje na njegovo fazo

obdelave ali procesiranja. Za komunikacijo potrebuje najmanj številko serije in/ali logistične

enote. Če je potrebno, partner n poišče potrebno informacijo pri partnerju n-1 ali n+1 v verigi.

Da bi partnerji v verigi zagotovili sledljivost, so med seboj odvisni. Pri tem sta raven in

zanesljivost odvisni od najšibkejšega člena v celotni verigi, bistvena za sistem sledljivosti pa

je zmožnost izmenjave podatkov.

Slika 31: Sledljivost znotraj oskrbne verige.

Za komunikacijo morajo biti zagotovljene jasne definicije in razlage, tako da je izmenjava

podatkov med partnerji preprosta, zanesljiva in učinkovita. Uporaba enotnega jezika in

enotnih identifikatorjev je pri tem ključnega pomena, saj vzpostavlja povezavo med tokom

informacij in tokom podatkov.

44

Slika 32: Izmenjava podatkov med partnerji.

Slika 33: Koda SSCC.

45

Logistična nalepka

Da so cilji učinkovitega sledenja doseženi, je nujno potrebno pri označevanju izdelkov s črtno

kodo slediti globalnim standardom. Na področju logistike so to standardi organizacij EAN

(angl. European Article Numbering) in UCC (angl. Uniform Code Council). Ti dve

organizaciji sta izdali standard za označevanje logističnih enot, imenovan SSCC (angl. Serial

Shippment Container Code), ki ga lahko uporabijo vsi udeleženci oskrbne verige

(proizvajalec, prevoznik, distributer, kupec). Logistična enota je definirana kot transportno-

logistična enota (TSE), ki jo je treba transportirati, skladiščiti in slediti od njenega izvora do

njenega ponora. Standard podpira tudi aplikacije kot so sprejem/odprema, spremljanje zalog,

naročanje, sledenje pošiljkam. Vsaka transportno logistična enota je označena z logistično

nalepko (izdela jo proizvajalec), ki vsebuje SSCC črtno kodo (zaporedna koda zabojnika).

Namen logistične nalepke je zagotoviti jasno in jedrnato informacijo o enoti, h kateri je

pripeta, saj na edinstven način identificira logistično enoto za administrativne in logistične

namene ter zagotavlja identifikacijo artiklov za enoto in njeno vsebino, skupaj z dodatnimi

informacijami proizvajalca in kupca v strojno berljivi obliki.

Slika 34: Vsebina logistične nalepke.

46

Informacije, ki so na voljo na logistični nalepki, se nanašajo na:

- informacije o enoti (obvezni del je SSCC identifikacijska številka, identifikacijska

številka prodajne enote GTIN in dodatne informacije o proizvodnji)

- transportne informacije (številka pošiljke, lokacijska številka, idr.)

- informacije o kupcu oziroma naročilu.

Logistična nalepka zagotavlja vez med fizičnim tokom blaga (z uporabo črtne kode) in tokom

elektronskih informacij (z uporabo RIP). EANCOM je mednarodni standard za sporočila

RIP, ki ga predpisuje EAN International. To je implementacijska smernica za standardna

sporočila UN/EDIFACT (angl. United Nations/Electronic Data Interchange for

Administration, Commerce and Transport) oziroma so to podrobna navodila za uporabo

standardnih sporočil UN/EDIFACT. Standardi podjetjem omogočajo, da se ne glede na

različnosti njihovih računalniških in informacijskih sistemov podatki posredujejo hitro,

učinkovito in točno.

EANCOM prinaša logično zaporedje sporočil, prilagojenih naravi podjetij. Osnovne

kategorije standardnih sporočil, ki so prikazane na sliki___, so:

Sporočila z osnovnimi podatki: ta sporočila vsebujejo podatke, ki se redko spreminjajo (mere

proizvodov, imena, naslovi,...). Sem sodijo sporočila s podatki o partnerju (se uporabljajo za

identifikacijo vseh lokacij - lokacijske številke EAN (ime, naslov, kontaktne osebe, finančni

računi...), ki se pojavljajo v komercialnih transakcijah, ter za identifikacijo z njimi povezanih

operativnih informacij) in sporočila z informacijami o proizvodih (se uporabljajo za

obveščanje udeležencev z informacijami o opisnih, logističnih in finančnih podrobnostih

nekega proizvoda ali storitve.

Sporočila poslovnih transakcij: Ta sporočila pokrivajo celoten proces od povpraševanja do

plačila:

- sporočila o ponudbah vsebujejo vse podrobnosti, ki se nanašajo na pogoje dobave blaga

ali storitve (roki dobave, plačilni pogoji, cene, popusti, takse,...),

- nabor sporočil o naročilih se nanaša na proces naročanja od zahteve za predračun preko

naknadnih sprememb do končne potrditve naročila (ustrezne količine, datumi, kraj

dostave,...).

- logistična in transportna sporočila posredujejo informacije o dostavi in prevzemu

47

predhodno naročenih proizvodov.

- sporočila o računih in nakazilih se nanašajo na plačilo blaga. Kupec lahko avtomatsko

poravna dobaviteljev račun, pri tem pa uporabi informacije, pridobljene v predhodnih

sporočilih.

Poročila in planiranje: Ta sporočila vsebujejo splošna poslovna poročila, ki omogočajo

partnerjem načrtovanje njihovega sodelovanja v prihodnosti.

Partnerja si izmenjujeta dragocene informacije, ki jima pomagajo razumeti njune potrebe in

zahteve. Izmenjujejo se lahko veljavna, sveža poročila in predvidevanja o dostavi, prodaji in

zalogah, ki sodelujočemu partnerju omogočajo aktivno udeležbo v načrtovanju in izvajanju

marketinške strategije. Poročilo o zgradbi in načinu obdelave sporočila lahko odpošlje

prejemnik kateregakoli sporočila EDIFACT in s tem potrdi ali zavrne izmenjavo,

funkcionalno skupino sporočil ali posamezno sporočilo.

Splošno sporočilo: Splošno sporočilo se lahko uporablja za podatke, za katere ni

predvidenega posebnega standardnega sporočila.

Slika 35: Shema splošnih sporočil pri izmenjavi RIP.

48

Slika 36: Uporaba sporočil EANCOM.

Primer scenarija pošiljanja EANCOM sporočil med ponudnikom logističnih storitev (LSP) in

prevoznikom / špediterjem:

Slika 37: Pošiljanje sporočil med ponudnikom logističnih storitev in prevoznikom / špediterjem.

49

Logistična nalepka oz. črtna koda SSCC uporabljata simbologijo EAN-128 oz. EAN.UCC-

128 ali UCC/EAN-128. Ta simbologija z uporabo dodatnih aplikacijskih identifikatorjev (AI)

omogoča, da poleg globalne trgovske identifikacijske številke (GTIN), ki predstavlja globalno

enopomensko številko prodajne enote in ključ za dostop podatkov o izdelku v podatkovni

bazi, na nalepko zapišemo različne kombinacije opisnih podatkov v človeku berljivi obliki

(npr. informacija o artiklu, številka šarže, datum proizvodnje, rok uporabnosti, teža, število

enot v logistični enoti, logistične mere ipd.). Aplikacijski identifikator (AI) je predpona, s

katero se identificira pomen in format informacije, ki sledi v podatkovnem polju.

Slika 38: Aplikacijski identifikator.

SSCC je torej enotna referenčna številka (namenjena samo identifikaciji, saj ne vsebuje

nobene dodatne informacije) v obliki črtne kode in predstavlja ključ za dostop do podatkov v

podatkovni bazi (tu so shranjene vse informacije, ki opisujejo proizvod ali storitev in njegove

lastnosti). Skeniranje SSCC na vmesnih točkah zagotavlja hitrost, točnost in varnost na vseh

točkah transportnega procesa. Informacije o izdelku oziroma pošiljki so dostopne v realnem

času, vsem udeležencem oskrbne verige. Z ustreznimi sistemi RIP lahko poslovanje poteka

brezpapirno. Črtne kode predstavljajo logično razširitev poslovnega informacijskega sistema

in povezavo s sistemom RIP.

50

Slika 39: Prenos SSCCja s pomočjo sporočil EANCOM.

Slika 40: Identifikacija palete z logistično nalepko.

51

Najbolj klasični način branja nalepk je z uporabo laserskih čitalcev ali skenerjev. Čitalnik ali

čitalec je lahko neposredno povezan z računalnikom, ki prebrane podatke uporabi pri vodenju

zalog in spremljanju premika izdelka ali pa se prebrani podatki iz čitalnika prenesejo v

računalniški sistem kasneje, v paketu.

Slika 41: Čitalniki znakov OCR.

V zadnjih letih je tudi tehnologija črtnih kod močno napredovala. Standardno UPC (angl.

Universal Product Code) kodo, ki je primernejša za pakirane izdelke, ne pa za izdelke, ki se

prodajajo glede na maso, sta zamenjali oznaka oziroma skrčena simbologija RSS (angl.

Reduced Space Symbology), ki omogoča shranitev oziroma zapis večjega števila podatkov v

črtno kodoin sestavljena simbologija CS. Za branje vseh vrst nalepk, torej tistih s

tradicionalnimi in tistih z dvodimenzionalnimi črtnimi kodami, se danes uporabljajo t.i.

pametne kamere (laserski čitalci tega niso zmožni).

Sistemi za samodejno identifikacijo so pomemben sestavni del sistemov prodaje POS (angl.

POS – Point of Sale) ali najnovejše generacije sistemov EPOS (angl. Electronic POS) . POS

sistemi so odličen primer sistemov za zbiranje podatkov. Vključujejo skeniranje UPC nalepk

– bodisi s premikom izdelka preko optičnega skenerja ali z ročnim skenerjem. Podatki,

prebrani iz UPC nalepke, so zapisani v podatkovni bazi. Po isto oznako pa so v bazi zbrani še

drugi podatki, povezani z izdelkom, npr. opis izdelka, cena, davek, zaloga, itn. Zaloge izdelka

se v podatkovni bazi ustrezno zmanjšajo. Cena in opis izdelka se izpišeta na zaslonu. Na

52

koncu skeniranja se izpiše seznam vseh poskeniranih izdelkov, posamezne cene izdelkov ter

skupni znesek nakupa.

Slika 42: Oprema POS sistemov prodaje.

POS sistemi so danes uspešno uporabljeni tudi za namene rezervacij (npr. rezerviranje miz v

restavracijah). POS terminal je posebne vrste blagajna, namenjena elektronskemu prenosu

podatkov med prodajnim mestom in banko pri plačevanju s plačilnimi karticami. Omogoča

direktno povezavo prodaje z ostalimi funkcijami (marketing, proizvodnja, skladišče, logistika)

ter povezuje različne sisteme (prodaja, zaloge, plačila).

Radiofrekvenčna identifikacija (RFID)

RFID identifikacija sodi danes med najobetavnejše tehnologije za označevanje in avtomatsko

identifikacijo. RFID sistem sestavljata čitalnik in oznaka ali priponka RFID. Slednja se nahaja

na objektu, ki ga označuje, ali je celo sestavni del objekta samega. RFID oznake so

popolnoma nemoteče, lahko so skrite pod nekovinsko površino, vdelane v ohišje ali prekrite z

barvo.

Slika 43: Različne izvedbe RFID oznak.

53

Slika 44: Različni čitalniki RFID oznak.

Pri identifikaciji z RFID tehnologijo gre za izmenjavo radijskih signalov nizke moči med

čitalnikom in oznako. Prenosni medij so torej radijski valovi. Čitalnik ustvarja v svoji okolici

šibko radiofrekvenčno magnetno polje. Ko se oznaka približa čitalniku in vstopi v njegovo

polje, se elektronsko vezje v oznaki zbudi in odda svoj podatek (lastno identifikacijsko kodo,

podatke) v obliki radijskega signala. Čitalnik ta signal sprejme in ga v primerni obliki

posreduje računalniku. Če gre za bralno-pisalne oznake, lahko čitalnik v notranji pomnilnik

(EEPROM) oznake tudi zapiše nove podatke.

Slika 45: Oznake RFID.

Oznake so torej lahko samo bralne ali bralno pisalne. Poleg tega pa se oznake delijo še na

pasivne, polpasivne in aktivne.

54

Pasivna oznaka RFID nima lastnega napajanja. Potrebno energijo za delovanje dobi takoj, ko

jo približamo elektromagnetnemu polju čitalnika, preko lastne antene, v kateri se inducira

napetost. Pasivna oznaka ob aktiviranju čitalniku posreduje sporočilo, ki je najpogosteje 32 do

128-bitno število. Največji domet pasivnih oznak je 4-5 metrov na UVF frekvenčnem

območju (860-930 MHz).

Pri polpasivnih oznakah skrbi vgrajena baterija samo za napajanje čipa, energijo za

komunikacijo pa črpajo od čitalnika. Ker skrbi za napajanje čipa baterija, je za njihovo

delovanje dovolj tudi šibkejši signal čitalnika, kar praktično pomeni njen večji domet, celo do

100 m.

Aktivne oznake imajo lastno napajanje, uporabljajo pa se predvsem tam, kjer je potrebna

dvosmerna komunikacija ali pa komuniciranje na daljše razdalje. Takšne oznake so dražje in

niso namenjene enkratni uporabi. Njihova uporaba je omejena na zaključena okolja, kot so

skladišča, kjer blago dobi oznako ob prihodu v skladišče, ko ga zapusti, pa jo odstranijo. Z

uporabo aktivnih oznak in sistema več čitalnikov lahko sistem prepoznava točno lokacijo

posamezne enote skladišču. Aktivna oznaka lahko hrani tudi do 1Mb podatkov, kar omogoča

hranjenje celotne zgodovine dogodkov in drugih vsebin, ki so odvisne od posamezne rešitve

ali potreb uporabnika. Življenjska doba aktivnih oznak je približno deset let, medtem ko ima

pasivna oznaka praktično neomejeno življenjsko dobo.

Slika 46: Potek komunikacije med čitalcem in oznako RFID.

55

Podatki tehnologije RFID so v obliki kode EPC (angl. Electronic Product Code), ki je plod

teženj po poenotenju in standardizaciji sistemov RFID. Koda EPC je podobna kodi UPC

(angl. Universal Product Code), ki se uporablja pri črtni kodi. Za razliko od črtne kode pa

EPC omogoča označevanje vsakega predmeta z lastno serijsko številko. Zapis informacije,

velikosti od 64 do 256 bitov, je razdeljen v štiri polja, kot to prikazuje slika.

Slika 47: Koda EPC.

Glava je osembitna in določa dolžino kode. Dolžina EPC kode je med 64 in 256 biti. EPC

upravnik vsebuje podatka o proizvajalcu izdelka in proizvajalcu oznake RFID. Predmet

natančno opisuje predmet označevanja (podobno kot carinska tarifa za predmete carinjenja).

Serijska številka omogoča unikatno označevanje za več kot 296 proizvodov.

ONS (angl. Object Naming Service) je baza podatkov, ki hrani analogne nazive za ustrezna

EPC števila in je dostopna po posebni mrežni arhitekturi. V oznakah RFID je shranjena

informacija samo v obliki EPC. Naloga aplikacije ONS je, da pove računalniškim sistemom,

kje najti informacije o kateremkoli predmetu, ki je označen z oznako RFID.

Koda EPC predstavlja točno določen predmet, vendar so vse uporabne informacije o njem

napisane v standardnem računalniškem jeziku, imenovanem PML (angl. Phisycal Markup

Language), kateremu je osnova industrijski jezik XML (angl. Extensible Markup Language).

V internetnem omrežju je poleg osnovnega jezika HTML (angl. HyperText Markup

Language) oz. XHTML (angl. Extensible HyperText Markup Language), v katerem je

narejena večina spletnih strani, PML postal nov in osnovni standard za opisovanje predmetov,

ki so označeni z oznako RFID.

Savant (beseda v francoščini pomeni »idiot«) predstavlja aplikacijo vmesnega strežnika med

čitalnikom in bazami podatkov medmrežja.

56

V okolju, kjer je vsak predmet označen z RFID oznako, bodo čitalniki nenehno sprejemali

velike količine EPC. Savanti naj bi kot aplikacije strežnikov postali hrbtenica globalnega

omrežja RFID, ker bodo s svojo razvejano arhitekturo omogočali nadzor in vodenje pretoka

podatkov. Povezani s čitalniki RFID bodo z uporabo algoritmov analizirali sprejete podatke,

popravljali napake in brisali podvojene kode. Odločali bodo tudi o prioriteti informacij v

določenih aplikacijah. Prav tako bodo skrbeli za ažurnost baz podatkov in jih delili z drugimi

sistemi. Savanti bodo vodili tako pretok blaga, kot tudi vrednostnih sporočil v trgovinah,

distribucijskih centrih, tovarnah in drugod.

Slika 48: Infrastruktura sistema EPC.

57

Tehnologija RFID v oskrbnih verigah

Tehnologija RFID zahteva tudi nov pristop k načrtovanju programskih orodij za njeno

povezovanje s poslovno informacijskimi sistemi (PIS). Pomembno vlogo pri tem ima

standardizacija, ki mora biti podlaga za zagotavljanje kompatibilnosti s PIS.

Oracle je svoj modul za skladiščno poslovanje, ki je sestavni del poslovnega informacijskega

sistema E-Business Suite, nadgradil z vmesniki za povezavo s sistemi RFID, ker pri Oraclu

menijo, da obstoječi PIS za spremljanje skladiščnega poslovanja niso dovolj zmogljivi, da bi

lahko sledili milijardam izdelkov v logističnih procesih v realnem času, kar bo potrebno

zaradi tehnologije RFID. Upoštevati je potrebno dejstvo, da bodo skoraj vsi podatki o

označenih predmetih s tehnologijo RFID hranjeni na strežnikih medmrežja, kar bo omogočalo

njihovo hitro in enostavno povezovanje tudi s PIS.

Slika 49: Elementi tehnologije RFID in njihova medsebojna povezava.

Tehnologija RFID naj bi v oskrbni verigi dopolnila sistem črtnih kod, s tem pa bi bilo mogoče

v upravljanje oskrbne verige vnesti večjo učinkovitost ter spremljanje proizvodov skozi vse

stopnje, pri tem pa zagotoviti samodejno obdelavo podatkov o proizvodih.

Spodnja slika prikazuje del avtomatizirane RFID oskrbne verige. Blago je v skladišču

razvrščeno na palete in večje pakete, ki so opremljeni z oznakami RFID in črtno kodo.

Zaposleni te podatke vnesejo v podatkovno bazo preko poslovno informacijskega RFID

sistema, ki je povezan s trgovino. Naročilo blaga iz trgovine se izvede avtomatsko, ko zaloga

proizvodov pade pod določeno mejo. Na izhodu skladišča vgrajeni čitalniki RFID odčitajo

naročeno blago, ki ga delavci naložijo na tovornjake. To blago dobi v poslovno

58

informacijskem sistemu status » na poti v trgovino«. Na vhodu v skladišče trgovine, torej ob

sprejemu blaga, se status tega blaga v sistemu spremeni v »sprejeto v skladišče trgovine«.

Sistem primerja naročeno in dobavljeno blago in morebitna odstopanja nemudoma sporoči v

skladišče. Ko se blago vnese v prodajni del trgovine, čitalniki RFID blagu dodajo status

»blago na policah trgovine«. Preden trgovci vrnejo prazne ovojnice v skladišče, v trgovini iz

njih odstranijo ali deaktivirajo oznake RFID.

Uporaba tehnologije RFID v trgovini predstavlja tudi kupcu številne prednosti in bolj

učinkovito nakupovanje. Kupec pri nakupovanja uporablja majhen ročni računalnik, s

pomočjo katerega lahko pregleda svoje nakupe zadnjih nekaj tednov, prav tako pa mu pomaga

najti polico, na kateri se nahaja želeni proizvod. Čitalniki RFID lahko spremljajo roke trajanja

proizvodov, ki se nahajajo na policah trgovine, nakupovalni vozički, opremljeni s čitalniki

RFID, sprotno prikazujejo stanje nakupa, na blagajni pa blaga ni treba zložiti iz vozička,

ampak se jih samo zapelje skozi vrata z vgrajenim čitalnikom RFID.

Slika 50: Primer uporabe tehnologije RFID v trgovini.

59

Zgornja in spodnja slika prikazujeta del avtomatizirane RFID oskrbne verige (METRO Group

Future Store Initiative, Rheinberg, ZR Nemčija).

Slika 51: Primer avtomatizirane RFID v trgovini.

RFID lahko razliko v kakovosti naredi tudi na področju transporta, ki predstavlja pomemben

del logistične verige in na katerem vlada v svetovnem merilu vedno večja konkurenca. Tako

poskušajo transportna podjetja zmanjšati stroške delovanja s povečanjem svoje učinkovitosti,

z uvajanjem informacijsko komunikacijske tehnologije in zmanjševanjem stroškov dela. Pri

tem jim je na voljo tudi tehnologija RFID, ki v primerjavi s črtno kodo predstavlja

zanesljivejši in hitrejši način označevanja in identifikacije. Uvajanje tehnologije RFID v

prometu in transportu se odraža predvsem v zmanjšanju mrtvega časa, ko vozilo stoji zaradi

60

carinjenja, nakladanja, razkladanja, urejanja dokumentacije in drugih formalnosti, plačevanja

cestnine ipd. Če je na vozilo (običajno pritrjena na podvozje) nameščena oznaka RFID, je

možno to vozilo identificirati že na daljavo in tako ni potrebno ustavljanje (čitalnik je lahko

nameščen v tla vozišča ali na stebričku ob vozišču). Oznaka RFID lahko nosi podatke o

vozilu, vozniku in tovoru, ki se ob prihodu na mejo samodejno odčitajo, po obdelavi pa jih

carinski organ v elektronski obliki pošlje na naslov prevoznika ali prejemnika blaga, kar

drastično zmanjša postanke. Podobno velja tudi za transportne manipulacije (nakladanje in

razkladanje tovornjaka), pa tudi v drugih vejah transporta. V železniškem prometu se z

oznakami RFID označujejo vagoni, kar omogoča natančen nadzor, zagotavlja večjo varnost in

večjo fleksibilnost pri rokovanju z nepredvidenimi dogodki. V letalskem prometu so

prednosti, ki jih prinaša tehnologija RFID še pomembnejše, saj je cena postankov in zamud

največja. Z oznakami RFID v obliki nalepk je označena potniška prtljaga, kar pripomore k

zmanjšanju izgub in napak pri rokovanju z njo.

Slika 52: Čitalniki RFID za kontrolo dostopa vozil.

Tehnologija RFID se zelo dobro obnese tudi pri sledenju embalaži in transportnim sredstvom.

Embalaža in transportna sredstva z omejenim časom uporabe zahtevajo posebno skrb in

nadzor. To prispeva k večji varnosti, racionalizaciji poslovanja in varovanju okolja. Embalaža

iz obstojnih materialov je draga, zato z natančnim sledenjem lahko zagotovimo maksimalno

izkoriščanje razpoložljivih kapacitet. Prav tako lahko embalažo in transportna sredstva

pravočasno odstranimo iz obtoka, ko jim poteče življenjska doba, kar je še posebej

pomembno pri transportu nevarnih snovi. Embalažo in transportna sredstva običajno

identificiramo s pomočjo čitalnika na ročnem terminalu. Uporaba RFID je nadvse primerna za

61

spremljanje kontejnerjev, palet in drugih vsebnikov v velikih distribucijskih centrih. Za

potrebe komunalnih podjetij je bil razvit sistem za identifikacijo in sledenje procesu odvoza

smeti in odpadkov. Sistem omogoča spremljanje količine vsebine in pogostosti izpraznitev,

kar predstavlja svojevrsten nadzor zaposlenih.

Slika 53: Euro paleta z vgrajeno oznako RFID.

Tudi pri identifikaciji izdelkov se vedno pogosteje srečujemo s primeri, kjer klasično črtno

kodo mnogo uspešneje nadomesti RFID oznaka. Predvsem velja to za dražje izdelke, kjer

obstaja nevarnost zlorabe identitete izdelka ali poneverbe. Identifikacija izdelkov je najbolj

široko področje avtomatske identifikacije, saj zajema vsa področja industrije, trgovine,

storitev in logistike.

Slika 54: Avtomatizirano skladišče s tehnologijo RFID.

Poleg navedenih primerov uporabe, ki so posebno pomembni pri upravljanju oskrbne verige,

pa lahko uporabo tehnologije RFID srečamo tudi pri nadzoru nevarnih snovi, knjižnicah,

62

sledenju orodju in delovni opremi, identifikaciji oseb in živali, označevanju objektov,

evidenci delovnega časa, brezgotovinskemu plačevanju, kontroli pristopa in drugje.

4 - Upravljavski in izvršni informacijski sistemi

Kot pove že ime samo, se upravljavski ali izvršni informacijski sistemi uporabljajo predvsem

na višjih nivojih vodenja v podjetju. Njihov namen je zagotavljanje poročil o stanju v podjetju

in s tem pomoč pri usmerjanju tekočega poslovanja podjetja. Pri tem se naslanjajo na

obstoječe podatke znotraj podjetja, največkrat pridobivajo podatke iz transakcijskih

informacijskih sistemov, jih prečistijo in podajo v zgoščeni obliki. Zagotavljajo torej

informacije, ki jih upravljavci pri sprejemanju odločitev nujno potrebujejo. Zaradi uporabe

standardiziranih in dobro definiranih poročil ti sistemi za delovanje ne potrebujejo dosti

analitičnih zmožnosti, temveč se naslanjajo na preproste operacije kot so seštevanje in

primerjanje. Posledica tega je precejšnja nefleksibilnost in nezmožnost napovedovanja

prihodnjih gibanj znotraj podjetja. Poročila in odločitve, ki se sprejemajo na temelju poročil,

nastalih s pomočjo upravljavskih informacijskih sistemov, niso primerne za napovedi v

nestabilnih okoljih, kjer se dogajajo nenadne in nepričakovane spremembe.

Logistični informacijski sistem (LIS)

Logistični informacijski sistem (LIS - angl. Logistics Information System) je primer

upravljavskega informacijskega sistema. Definiramo ga lahko kot skupek ljudi, opreme in

postopkov za zbiranje, razvrščanje, analizo, vrednotenje in distribucijo potrebnih,

pravočasnih in natančnih informacij za sprejemanje logističnih odločitev. Vodstvu naj bi

zagotavljal pomoč pri sprejemanju strateških odločitev o npr. prodiranju na nove trge,

spreminjanju načina in oblike pakiranja, izbiranju vrste prevoza, povečanju ali zmanjšanju

zalog, določanju dobičkonosnosti strank, izbiri načina skladiščenja, določitvi nivoja

avtomatizacije procesa sprejema in obdelave naročil.

LIS se vedno začne s povpraševanjem logističnega upravitelja po informacijah in zaključi, ko

upravitelj dobi natančna in prilagojena poročila. Če hoče priti do informacij, ki jih potrebuje,

potem mora tudi sistemu dovolj kakovostno posredovati zahtevo.

63

Pravočasnost informacije je za učinkovitost in zmogljivost nekega LIS obvezujoča, pomeni pa

lahko različne stvari. Pravočasnost se lahko nanaša na

- ažurnost, ki je odvisna od postopkov zbiranja in analize podatkov. Zbiranje informacij

mora potekati iz notranjih in zunanjih virov. Pri tem se zunanji viri nanašajo na

informacije iz okolja organizacije kot so informacije o strankah, konkurenci,

dobaviteljih, poleg tega pa tudi informacije o ekonomskih, tehnoloških, političnih,

pravnih in sociokulturalnih okoljih organizacije. Notranje informacije navadno niso

tako obilne, kakor bi morda človek pričakoval in kakor bi bilo v resnici potrebno.

- na čas, v katerem upravljavci pridejo do zahtevane informacije. Slednje je odvisno od

postopkov iskanja in razširjanja informacij v organizaciji. Ta čas je v veliki meri lahko

odvisen od strojne in programske opreme. Zmanjšamo ga lahko z uporabo

zmogljivejših vezij, osebnih digitalnih pomoči, mobilnih telefonov idr.

Natančnost informacije se ravno tako lahko odraža na učinkovitosti in zmogljivosti LIS

organizacije. LIS mora delati z relevantnimi podatki, ki ne smejo vzbujati dvoma in

nezaupanja.

Gonilo logističnega informacijskega sistema (LIS) so podatki. Upravljanje operacij globalne

oskrbne verige zahteva standardizirane podatke, ki so organizirani in uporabljeni kot osnova

za sprejem odločitev in izvedbo aktivnosti. Proces vključuje dobavitelje, procesiranje

proizvodnje, sestavljanje oziroma pakiranje, transport in distribucijo. Izvor podatkov

predstavljajo tokovi transakcij ali opravil, ki jih prožijo naročila strank. Gre za tok transakcij,

ki se zgodijo znotraj oskrbne verige in se zaključijo z oskrbo strank z naročenimi izdelki,

vključujejo pa nabavo, proizvodnjo in transport. Te transakcije so osnova koordinacije med

udeleženci oskrbne verige, predstavljajo pa tudi temelj napovedovanju in planiranju kapacitet,

identifikaciji trendov in projektiranju aktivnosti za prihodnost. Ravno zato so ti podatki

vstopni podatki v analitične modele za izdelavo strategije.

LIS za oskrbno verigo predstavlja torej piramido, ki temelji na transakcijah. Transakcijski

podatki se zberejo, uporabijo in shranijo v podatkovno bazo, kjer so na voljo za nadaljnje

(kasnejše) uporabe. Aktivnosti nižjih plasti ali nivojev LIS-a so naravnane k rutinskim

aplikacijam, ki obdelujejo standardizirane podatke in programiranju, ki ga je mogoče v veliki

meri avtomatizirati. Torej gre za izogibanje ročnemu delu oziroma posredovanju. Nasprotje

rutinskim aplikacijam in transakcijam so upravljavski odločitveni sistemi, ki vključujejo

64

podatkovne datoteke, analitična orodja in tehnike, namenjene lajšanju sprejemanja odločitev

ter izvajanja analiz, saj upravljavcem nudijo dostop do teh podatkov ter omogočajo njihovo

obdelavo za specifične analize, interpretacije in odločitve.

Funkcionalni sistemi, s katerimi upravljamo posamezne faze toka materialov in izdelkov, ne

zadoščajo za upravljanje celotne oskrbne verige. Informacija se vzdolž oskrbne verige lahko

izkrivi ali postane celo neustrezna.

Informacijo si izmenjujejo in delijo različne strani, z različnimi potrebami. Informacija lahko

zakasni zaradi paketne obdelave, zatorej so potrebni formalni postopki, ki bodo nadomestili

neformalno komunikacijo. Potreba po upravljanju toka informacij od logista ali upravljavca

oskrbne verige zahteva načrtovanje oziroma planiranje informacij in sprejemanje odločitev.

Med številne ovire, ki preprečujejo ali otežujejo izvedbo upravljanja oskrbne verige na

temelju informacij, sodijo:

• vodstveni delavci odklanjajo formalni IS kot temelj njihovega planiranja,

• planiranje dejavnosti je pogosto izven interesov udeleženih strank, celo takrat, ko

koristi in podpira cilje cele oskrbne verige,

• strategije niso neposredno finančno podprte,

• trenutni organizacijski in informacijski sistem ne ustrezata novim strategijam in jih

lahko celo zavirata ali onemogočata.

O uspešnem upravljanju oskrbne verige govorimo, ko le to postane globalno in je razvojno

naravnano. To pa zahteva učinkovito organizacijsko podporo, ki lahko kaj hitro postane težko

izvedljiva.

Načrtovanje sistema

Načrtovanje informacijskega omrežja, ki bo ustrezalo oskrbni verigi in njenim usmeritvam, je

zahtevno. Največji premik je premik iz samostojnega, zaprtega organizacijskega sistema v

odprtega oziroma v odprto omrežje. Za izvedbo premika je nujna računalniška tehnologija,

potrebne pa so tri faze:

65

1. prehod iz samostojnih obdelav na skupinske – individualni IS se spremenijo v

skupinske, organizacijske, kar omogoča hitrejšo, prožnejšo komunikacijo, delitve

podatkovnih baz, lažje ustvarjanje dokumentov ter računalniško podporo odločanju;

2. prehod od skupinskih ali področnih sistemov v integriran poslovni sistem, ki povezuje

vse enote organizacije v celoto;

3. vpeljati IS za oskrbno verigo, kar pomeni zgraditi vrednostno omrežje, znotraj

katerega so ločene organizacije povezane preko dela skupnega informacijskega

omrežja in tako tvorijo neko nad-organizacijo, bodisi dolgoročno ali prehodno. Namen

takih IS je izboljšana koordinacija in učinkovitost v izvajanju operacij, vključuje pa

tako dobavitelje kakor stranke.

Vsako načrtovanje LIS pa se mora začeti pri pregledu zahtev obeh strank ter določitvi

standardov izvedbe, s katerimi bo mogoče te zahteve doseči. Potrebe in zahteve je treba

primerjati s trenutnimi sposobnostmi podjetja, nato pa ugotoviti, katera področja zahtevajo

spremembe in izboljšanja. Vodstvo mora najprej opredeliti strateške in operativne cilje, vrste

in format informacij, ki so potrebne v postopku sprejemanja odločitev. Potrebno je izdelati

načrt skupne podatkovne baze ter poročil, za katere je treba ovrednotiti stroške in pridobitve.

Podatki lahko vstopajo v LIS iz različnih virov: iz sistema obdelave naročil, zapisov podjetja,

zunanjih podatkov iz branže, vodstvenih podatkov in operativnih podatkov. Tipe informacij,

ki jih najpogosteje pridobivamo iz naštetih virov, prikazuje spodnja slika.

66

Logistična podatkovna

baza

Izdelava poročil

Učinkovitost naročanja Učinkovitost dostave Poškodbe in vrnitve Sledenje izdelkom in napovediStroški logistike

OPERATIVNI PODATKI

plačilo prevozovzgodovina prevozazalogegibanje izdelka

PODATKI O OBDELAVI NAROČIL

lociranje strankezgodovina naročilaprodajalecprihodkistatus naročila

UPRAVLJANJE

kompetitivne reakcijenapovedi prodajeprihodnji trendiponudba v bodočenova tržišča

ZUNANJI PODATKI (INDUSTRIJA)

Delitev tržiščTrenutne ponudbe izdelkovDemografska gibanjaEkonomska gibanja

INTERNI ZAPISI

Stanje oz. strošek kapitalaStrošek logističnih aktivnostiStrošek standardizacije

Slika 55: Ključni viri informacij za logistično podatkovno bazo [po Lambert].

Običajni zapisi, ki se nahajajo v skupni podatkovni bazi, se nanašajo na sisteme plačila tovora

in/ali voznine, zgodovino prevozov, stanje zalog, odprta naročila, brisana ali preklicana

naročila, standardne stroške različnih logističnih, marketinških in proizvodnih aktivnosti.

Informacijski sistem mora zagotavljati:

1. iskanje podatkov – nanaša se na takojšen priklic shranjenih podatkov

2. obdelavo podatkov – nanaša se na preoblikovanje podatkov v uporabnejšo obliko

(priprava navodil za prevzem v skladišču, priprava nakladnice, izpis naročila ipd.)

3. analizo podatkov – nanaša se pridobivanje informacij iz podatkov o naročilih.

Informacije uporabi vodstvo pri sprejemanju odločitev. Za analiziranje se uporabljajo

številne matematične in statistične metode, npr. linearno programiranje (najpogosteje

uporabljeno orodje za strateško in operativno planiranje pri upravljanju logistike – je

optimizacijska tehnika, ki preučuje različne možne rešitve glede na dane omejitve) in

simulacijski modeli (nastanejo kot rezultat simulacije, prikazujejo pa delovanje sistema

po vnosu določenih sprememb; vodstvo lahko s pomočjo teh modelov izmed več

možnih alternativ izbere zadovoljive rešitve)

67

4. izdelavo poročil – gre za izdelavo tipičnih poročil kot so poročilo o učinkovitosti

naročil, upravljanju zalog, učinkovitosti nakladanja in pošiljanja, poročilo o okvarah in

škodah, poročilo o administraciji prevozov, obnašanju sistema, stroških logistike idr.

Med načrtovanjem LIS je treba posebno pozornost posvetiti tudi načrtovanju

komunikacijskega medija oziroma omrežja. Omrežje je kombinacija telekomunikacijske in

računalniške obdelave. Geografsko ureditev računalniškega omrežja in njegovih komponent

oziroma topologijo omrežja narekujejo »vsebina« oziroma fizična oddaljenost ter medsebojna

komunikacija med posameznimi udeleženci oskrbne verige, prav tako pa tudi ekonomski,

organizacijski in politični faktorji. Posamezne topologije ustrezajo različnim organizacijam

dela. Tako npr. zvezdna topologija zahteva centralni nadzor iz velikega mainframe

računalnika. Pri drevesni topologiji se specifične operacije izvajajo lokalno, podatki pa se

prenesejo na gostujoči (centralni) računalnik za nadaljnjo obdelavo in distribucijo. Primer

takih sistemov so sistemi za nadzor zalog: lokalni distribucijski centri sproti obdelajo podatke,

ki se nato prenesejo v centralno bazo in posodobijo. Topologiji obroča (vsi so med seboj

povezani, vendar indirektno) in direktne povezave vsakega z vsakim sta posebej primerni za

komunikacijo in prenos podatkov. Moč odločanja se v takih topologijah razprši na lokalne

organizacijske enote.

Ključni element pri ocenjevanju omrežij za oskrbno verigo sta povezljivost in čas.

Povezljivost se nanaša na direktno povezavo in izmenjavo podatkov med organizacijskimi

enotami brez upravljanja posredovanj. Eden od ciljev omrežja je ustvariti vidljivost za

proizvodnjo, dobavo in stranke. Čas pa se nanaša na čas, ko je podatek, ki je posledica nekega

dogodka, na voljo. Zakasnitve pomenijo počasnejši odziv in razlike v podatkih med

organizacijskimi enotami, možno pa je tudi, da zaradi tega nastanejo nepotrebni stroški in

zaloge.

Povezana organizacija je interaktivna. Na prenos in zakasnitve zelo vpliva način, kako se

zazna neko zahtevo in kako je ta prenesena med posameznimi fazami. Zahteva mora biti

sprejeta čim prej in mora biti takoj prenesena v vse faze oskrbne verige. Najpomembnejši

ukrepi, ki nam to omogočijo, so:

• odstranitev vmesnih distributerjev iz kanala,

• integriranje toka informacij skozi oskrbno verigo,

• zmanjšanje časovnih zakasnitev z uvajanjem instrumentov kot so JIT,

68

• izboljšanje politike cevovoda in sprememba modelov naročanja,

• uskladitev oziroma naravnava parametrov obstoječih modelov naročanja.

Globalni logistični IS

Globalne potrebe postavljajo specifične zahteve tudi za IS. Mednje sodijo:

• kompleksnost omrežja, v katerega je vključeno veliko število proizvodnih in tržnih

lokacij,

• množica kulturnih razlik, vključno z razlikami v poslovnih navadah, jezikih, zahtevah

za obliko in vsebino dokumentacije,

• potreba in sposobnost za zagotavljanje enotnega upravljanja sistema in podpore.

Posebnosti globalnega LIS lahko strnemo v naslednje alineje:

• geografski faktorji, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju sistema (številne lokacije,

24-urni »delavnik«)

• komunikacijske zahteve po lokacijah (različne zahteve po vsebini in razlika v

količinah zahtev po lokacijah)

• asimetričnost sistemskih zahtev (asimetrija nastopi, ko zahteve in rešitve ne

sovpadajo)

• različne pravne ureditve in tržna okolja (vezana na posamezne države in pokrajine)

• distribuirano oziroma porazdeljeno procesiranje in podatkovne baze (zahteve za

določen tip sistema se razlikujejo – lokalne zahteve vs. globalna komunikacija in

dostop do podatkov).

Pred začetkom gradnje globalnega LIS je treba najprej uskladiti specifične globalne

probleme/cilje upravljanja, šele nato so na vrsti tehnični problemi/cilji.

Struktura LIS

Osnovni elementi ali moduli LIS so:

• obdelava naročil,

• proizvodnja in nadzor nad zalogami,

• dobava in pridobivanje,

• planiranje distribucije.

69

Pomemben vidik predstavlja globalnost sistema, saj mora sistem enako dobro procesirati

naročila ne glede ali so lokalna in bodo procesirana lokalno ali bodo procesirana globalno

(potrebna koordinacija). Proizvodnja in nadzor zalog odražata strukturo oskrbne verige –

alokacija (razporejanje) proizvodov se lahko izvaja centralno, lahko lokalno, lahko s

sodelovanjem lokalnih »pomočnikov« ali posrednikov. Tudi pridobivanje oziroma nabava je

lahko lokalna ali centralna. Koordinacija med udeleženimi se izvaja preko skupnih

podatkovnih baz, zato morajo biti podatki in njihovo kodiranje enotni za vse uporabnike.

Podatki morajo biti vneseni v sistem samo enkrat, vidni pa vsem, ki jih potrebujejo.

Globalni sistemi so podvrženi stalno spreminjajočim se zahtevam, hitro pa postanejo zelo

veliki in robustni in je prilagoditve spremembam težko izvesti, posebno če so te radikalne.

Skladiščni upravljavski informacijski sistem (angl. WMS – Warehouse Management

System)

Prvi skladiščni informacijski sistemi so bili namenjeni izboljšanju aktivnosti znotraj podjetja,

Naprednejši izmed teh sistemov uporabljajo naprave za avtomatizirano zajemanje podatkov z

namenom, da bi zmanjšali stroške delovne sile in da bi zmanjšali ali celo odpravili napake.

Komunikacijo v realnem času podpirajo tehnologiji črtne kode in RFID in tako omogočajo

zajem in obdelavo primernejših podatkov. Vse bolj se pojavlja trend združevanja

funkcionalnih orodij v integrirano informacijsko rešitev, kakršen je sodoben skladiščni

upravljavski sistem. Uporaba te rešitve omogoča znižanje stroškov, omogoča večjo vidnost in

nadzor poslovnih procesov, ki postanejo učinkovitejši. Temeljne funkcije skladiščnega

informacijskega sistema so vodenje zalog, upravljanje delovnega toka, obračunavanje in

optimizacija skladiščnih operacij.

Sistemi za upravljanje skladišč skrbijo za samo tehnologijo skladiščenja, za izvajanje

tehnoloških procesov in podporo skladiščni opremi. Ukvarjajo se s kosi in različnimi

logističnimi enotami, ne ukvarjajo pa se s cenami. Pri upravljanju skladišč želimo poleg

osnovne tehnologije obvladovati vse mogoče organizacije skladiščenja in vse mogoče delovne

postopke v skladiščih. Moderna skladiščna in logistična oprema zagotavlja visok nivo

avtomatizacije skladiščnih postopkov, ki pa so vedno optimizirani za določen profil uporabe.

Sistemi za upravljanje skladišč omogočajo na osnovi natančnih podatkov o opravljenih

70

transakcijah optimizacijo postopkov na različne načine. Običajno ti sistemi omogočijo

zagotavljanje sledljivosti blaga, kar je v današnjem času zelo pomembno, še posebno pri

prehrambenih izdelkih, pri industrijskih komponentah pa služijo zagotavljanju kakovosti.

Sistemi za upravljanje voznih parkov ali Sistemi za navigacijo in sledenje vozil (angl.

TMS – Transportation Management System, Tracking and Navigation Systems, TRP –

Transportation Resource Planning)

Upravljanje voznega parka je zaradi visoke vrednosti vozil, zahtevnega in dragega

vzdrževanja vozil ter potrebe po zanesljivem voznem parku zelo kompleksno in zahteva tudi

zelo sistematičen pristop. V podporo tem opravilom so bili razviti sistemi za upravljanje

voznega parka (angl. Fleet Management System). Osnovne funkcije sistema za upravljanje

voznega parka so določanje položaja vozil in tovora, sledenje in spremljanje oziroma nadzor

nad vozilom, opravljeno potjo, ki se izrisuje na digitalnem vektorskem zemljevidu, navigacija

ter komunikacija z voznikom. Vse te funkcije se izvajajo s pomočjo sodobnih telemetričnih

sistemov.

Vzpostavitev sistema za upravljanje voznega parka zahteva določeno programsko in strojno

opremo, s katero opremimo vozilo na eni strani ter nadzorni center na drugi strani. V vozilo je

treba namestiti osrednjo mobilno enoto, ki je povezana z glavnim računalnikom v vozilu,

anteno, senzorje, ki zaznajo gibanje vozila in ročni terminal, ki omogoča tudi telefoniranje.

Drugi del sistema za upravljanje voznega parka pa predstavlja oprema v nadzornem centru,

kjer se podatki o vozilih zbirajo, obdelujejo in shranjujejo.

Sistem upravljanja voznega parka omogoča raznim organizacijam in podjetjem, da v vsakem

trenutku izvedo, kje se njihova vozila in pošiljke nahajajo (zemljepisni položaj vozila), kakšna

je njihova hitrost, kakšno nalogo trenutno opravljajo, kaj se z njimi dogaja na cesti itd.

Obenem lahko s pomočjo takega sistema vozniku in vozilu odredijo novo nalogo, opozorijo

na nevarnosti na cesti, v primeru zastojev odredijo novo pot in podobno. Za pošiljanje in

sprejem teh podatkov je zadolžen nadzorni ali dispečerski center. Do njega je možno

dostopati prek spletne strani ali mobilnega telefona. Informacije o položaju vozila se

osvežujejo na vnaprej določen interval.

71

Krog uporabnikov sistemov za navigacijo in sledenje vozil se hitro širi. Začetne težave so bile

odpravljene in danes je upravljanje preprosto in predvsem učinkovito. Na tržišču so tudi

podjetja, ki nudijo kompletne storitve sledenja, kar je predvsem za manjša in srednje velika

podjetja najprimernejša rešitev.

Prvotni visoki stroški nabave in vgradnje takega sistema so se precej zmanjšali, poleg tega pa

posebni interni informacijski oddelki za nadzor, posodabljanje in vzdrževanje niso potrebni.

Vse našteto lahko opravi najeto podjetje, ki nam dostavlja le potrebne in izbrane podatke. Naš

nadzorni center bo tako le osebni računalnik z internetno povezavo na internet, v tem primeru

do ponudnika storitev. Vso GPS/GSM opremo in programske pakete dobavi izbrano podjetje,

naš strošek je pogodbena mesečna ali letna najemnina.

Tudi v Sloveniji že obstaja vrsta ponudnikov sistemov satelitskega spremljanja vozil, kot npr.

RAPAL d.o.o. s sistemom TrackNav, ULTRA d.o.o. s TalkTrack, MONOLIT Informacijski

sistemi d.o.o. s Sledenje.com, EMA d.o.o., Skupina Viator-Vector s sistemom Via-Vec. Vsi

nudijo podobne pakete storitev, od najosnovnejših, ki dosegajo le sledenje vozil, do izredno

dodelanih, prirejenih željam uporabnika.

Aplikacija satelitskega sledenja vozil v podjetjih z velikim voznim parkom lahko močno

pripomore k splošni optimizaciji procesov, poleg tega pa znižuje stroške in je v pomoč pri

načrtovanju in strateških odločitvah. Nekateri podatki kažejo na do 50% nižje stroške za

uporabo mobilnih telefonskih zvez. Končni pozitivni učinki so v vsakem podjetju razvidni

predvsem iz letnih računovodskih bilanc, bolje izrabljenih in vzdrževanih vozil, učinkovitejše

administracije in konkurenčnejšega nastopa na trgu.

Izvedba in vzpostavitev sistema za upravljanje voznega parka pomeni zahtevno naložbo tako

s tehničnega kot s finančnega vidika. Sistemi za spremljanje oziroma navigacijo in sledenje

vozil morajo poleg določanja položaja vozila omogočati tudi dodatne storitve kot so:

določitev prevozne poti pred ali med potovanjem, vodenje po poti, pošiljanje delovnega

naloga naravnost v vozilo, možnost sprožitve alarma v primeru ogroženosti, blokado motorja

na daljavo v primeru kraje vozila, javljanje odklopa priklopnika, kontrolo tovora itd. Možno

je tudi obveščanje uporabnikov transportne storitve o položaju in stanju njihovega tovora. V

osnovi je torej namen teh sistemov boljša izkoriščenosti voznega parka, zmanjšanje stroškov,

večja varnost ter boljša obveščenost voznikov, špediterjev ter uporabnikov storitev. Med

72

prednosti sistemov za upravljanje voznega parka pa gotovo sodijo tudi možnost hranjenja

zgodovine prevozov, prevoznega sredstva, voznika, prejetih in poslanih sporočil, opozoril,

stroškov, izvedba analize poti in vožnje.

Začetek modernih sistemov za navigacijo in sledenje vozil sega v osemdeseta leta, ko je

ameriško ministrstvo za obrambo poslalo prve GPS satelite v vesolje. Tako se je ponudila

možnost natančnega določanja položaja vozil, ki so imela vgrajen GPS. Mobilne

telekomunikacije so bile takrat še drage in namenjene le izbranim uporabnikom. Njihov

najbolj viden predstavnik je bilo omrežje InMarSat, ki pa je bilo sprva namenjeno le

pomorskemu prometu. Bistven dejavnik, ki je narekoval uporabo sistemov za sledenje vozil je

bila cena mobilnih storitev in telekomunikacijskih naprav, zato so bili taki sistemi relativno

nedostopni vse do druge polovice devetdesetih let, ko smo bili priča razmahu digitalnih

mobilnih omrežij. Drugi dejavnik, ki je močno vplival na razvoj sistemov za sledenje vozil je

natančnost sistema GPS. Ta je znašala v povprečju 100 m za civilno rabo in 20 m za vojaško

rabo (odvisno od trenutnega stanja satelitov). Tako je avtonomno določanje položaja sistema

GPS postalo natančno tudi za bolj zahtevne uporabnike. Bistvenega pomena so pa tudi nove

storitve digitalnih mobilnih omrežij kot so kratka sporočila (SMS), pri katerih gre za

nepovezan paketni prenos sporočila med dvema točkama. Zelo zanimiva storitev, ki je

naredila pravo cenovno revolucijo. Na področju sistemov za sledenje vozil pa je svojevrstno

revolucijo povzročila storitev določanja položaja mobilnega telefona (angl. GSM Positioning

Service).

Sisteme za upravljanje voznega parka danes uporabljajo številna transportna podjetja. Ti

sistemi temeljijo na uporabi dvosmernih satelitskih povezav, GPS sistema in omrežja GSM

(preko SMS sporočil) ter GPRS prenosa podatkov (omenjene in še druge tehnologije so

podrobneje opisane v Dodatku A). Poleg prenosa sporočil med vozilom in nadzornim centrom

transportnega podjetja omogočajo tudi samo tiskanje sporočil na periodičnem tiskalniku v

vozilu, obojesmerno pošiljanje predefiniranih kratkih sporočil, t.i. transportnih sporočil, ki so

povezana s tovorom ali vozilom (razkladanje, nakladanje, vožnja, dolg počitek ipd.), blokado

motorja na daljavo, nadzor tovora, opozarjanje voznikov na redne servise, izteke prometnih in

vozniških dovoljenj, beleženje stroškov (stroški goriva, cestnin, vinjet, servisov, kazni,

zavarovanj, registracij, nakupa vozila, idr.). Tako omogočajo izdelavo najrazličnejših poročil

v določenem časovnem obdobju – o delovanju celotnega voznega parka, o posameznem

vozilu, posameznem vozniku ipd.

73

Slika 56: Grafični prikaz izmenjave sporočil.

Z naglim razvojem in dostopnostjo telekomunikacijskih in informacijskih tehnologij,

predvsem pa s konvergenco le-teh, se je pojavila možnost realizacije sistemov, ki omogočajo

neprestan nadzor nad voznim parkom transportnega podjetja. Bistven dejavnik, ki je vplival

na razvoj takih sistemov, so torej mobilna omrežja (GSM, Inmarsat, Globalstar itd.) ter

možnost določanja geografskega položaja vozila s satelitsko navigacijo (GPS).

GPS IN GSM TEHNOLOGIJI V CESTNEM PROMETU

GPS in GSM tehnologiji se danes združeni najpogosteje pojavljata v transportnih panogah. Če

odmislimo zgolj vojaške namene, je GPS pripomogel k vidnejšemu kakovostnemu preskoku v

logističnih storitvah. Prav v cestnem transportu, kjer sta prostorska in količinska omejenost

očitni, so se GPS naprave skozi razvoj prilagajale zahtevam in tako postale priročen in zelo

zmogljiv pripomoček. Sistem je ohranil svoj prvotni namen in se več kot uspešno vključil v

vse veje prometa. S hitrim razvojem ostale informacijske tehnologije je postal GPS tudi

navadnemu uporabniku prijazen in v celoti nezahteven za uporabo. Preprosta vgradnja,

uporaba in vzdrževanje v povezavi s povečano učinkovitostjo so pripomogle, da se mnogo

srednje velikih in velikih prevozniških podjetij odloča za nabavo GPS naprav.

V nasprotju z GPS-om sistem mobilnih komunikacij GSM ne nudi toliko za transport

specifičnih funkcij. Prav tako pa je že zaradi svoje mobilnosti pripomogel k boljši

74

organiziranosti in preglednosti. Z uvedbo mobilnih terminalov (mobitelov) se je namreč

povečala možnost neprestane komunikacije med samim voznikom in nadzornikom prevoza

(dispečerjem). To omogoča določeno stopnjo nadzora in razne spremembe med samim

prevozom. Vendar je uporaba GSM-a (osnovne funkcije pogovora) v te namene neracionalna,

saj prinaša visoke stroške. Stroški pa še naraščajo v mednarodnih prevozih, kjer so cene GSM

storitev različne in za funkcije gostovanja (roamig) v povprečju zelo visoke. Z drugo

generacijo mobilnih komunikacij in možnostjo prenosa podatkov pa se je precej povečala

uporabnost. Storitev kratkih sporočil SMS in paketni prenos podatkov GPRS sta vodilni opciji

v uporabi s satelitsko navigacijo. Ker sam GPS ni imel tako uporabnih možnosti za prenos

podatkov (informacij o legi, hitrosti), je bil sistem GSM v tistem času dobrodošla nadgradnja.

V cestnem transportu sta sistema združena in ju v splošnem razumemo pod pojmom

navigacijski sistemi ali sistemi za navigacijo in sledenje vozil. Namenjeni so vsem, ki želijo v

vsakem trenutku natančno vedeti, kje se nahajajo njihova vozila in kaj se z njimi dogaja. S

pomočjo interneta, kot še enega prenosnega medija, predstavljajo optimalno rešitev za nadzor

in upravljanje z voznim parkom. Trend v logistiki kaže na to, da bodo navigacijski sistemi

postali standard v transportu.

75

SESTAVA SISTEMA ZA NAVIGACIJO IN SLEDENJE

V splošnem lahko sistem razdelimo na dva dela, mobilno enoto in nadzorni sistem. Mobilna

enota je lahko tudi samostojna naprava, ki omogoča le lociranje ali v obliki dlančnika kot

preprost, a zmogljiv terminal za navigacijo s pomočjo zemljevidov. Uporabnik ima tako s

pomočjo različnih aplikacij, ki so vezane na zmogljivost in različico navigacijske naprave,

možnost uporabe več funkcij, med katere sodijo:

- spremljanje trenutne pozicije vozila in zgodovine poti,

- izdelava voznih in transportnih planov,

- analize posameznih voženj,

- pošiljanje sporočil med vozilom in nadzornim centrom,

- optimizacija poti in dinamično planiranje distribucije tovora,

- formiranje zbirnikov oziroma poročil,

- izdelava prostorskih analiz z dodatnimi GIS sloji.

Poleg osnovnih funkcij je možno dodajanje različnih senzorjev, ki omogočajo še nadzor nad

porabo goriva, tlaka v pnevmatikah, delovanjem motorja, zaprtostjo vrat, delovanjem

rotacijske luči ter ostalih dodatno priključenih naprav, kot so hidravlična dvigala, plugi,

posipala ipd. Število senzorjev na digitalnih vhodih/izhodih je možno na zahtevo uporabnika

nadgraditi.

76

Vir: http://www.rapal.si/en/sledenje_opis.htm

Slika 57: Shema zaključenega GPS/GSM sledenja.

MOBILNA ENOTA

Mobilna enota je nameščena v vozilu. Vanjo je vgrajen sprejemnik GPS, ki skrbi za

neprestano spremljanje vozila, in GSM naprava, ki omogoča povezavo med mobilno enoto in

komunikacijskim centrom. Del mobilne enote so še GPS antena, uporabniški vmesnik,

različno priključeni senzorji in CAN (angl. Control Area Network) moduli ter morebitne

dodatne naprave za komunikacijo. Mobilna enota spremlja parametre, kot so lokacija, stanje

vozila in podatki o ostalih priključenih naprav. Vsi podatki se zapisujejo v spomin mobilne

enote in se na določen časovni interval prenašajo preko GSM povezave v nadzorni center.

Najpogosteje je uporabljana GPRS povezava, kot stroškovno najugodnejša. V tujih državah,

ki pa še ne omogočajo GPRS-a, pa SMS tehnologija. V sklop mobilnih enot največkrat

spadajo prenosljivi ročni GPS terminali. V vozilu so lahko senzorji pritrjeni na mesta, ki jih

določi oziroma izbere uporabnik. S pomočjo zvočnika in mikrofona ter uporabniškega

terminala v vozilu je mogoča komunikacija preko GSM-a z nadzornim centrom. Za takojšen

vpogled in obdelavo nekaterih podatkov lahko uporabimo dlančnik z vgrajeno ustrezno

programsko opremo. Dlančnik je lahko v povezavi z GPS anteno in prilagojeno programsko

opremo tudi samostojen navigacijski pripomoček. Naloženi digitalni vektorski zemljevidi

omogočajo načrtovanje in spremljanje premikov vozila. Velikost zemljevidov in njihova

natančnost je odvisna od velikosti ozemlja, ki ga pokrivajo in popolnosti oziroma dodanih

77

vpisov. Mogoč je tudi prenos zemljevidov, ki niso vektorsko digitalizirani, a je v tem primeru

možno le ugotavljanje lokacije s pomočjo zemljepisne širine in dolžine. Dlančniki so

popolnoma prenosni, z anteno so lahko povezani preko klasičnih električnih žic ali sodobnega

bluetootha (modri zob – brezžična radijska povezava). Poleg prenosnosti je glavna in velika

prednost dejstvo, da so dlančniki uporabni tudi za druge stvari, saj spadajo v koncept naprav

»vse v enem«. Nalaganje programske opreme in njeno posodabljanje je prav tako precej lažje

kakor pri klasičnih navigacijskih napravah. Poleg tega je možno v dlančnike prenesti še

navtične karte in so tako uporabni tudi v pomorskem prometu. Večja težava je le v

akumulatorjih, ki ob zmogljivi in potratni GPS anteni ne omogočajo daljše uporabe. Obvezna

je priključitev na napetost v avtomobilu ali drugem prevoznemu sredstvu. Klasične vgrajene

navigacijske naprave so še vedno bolj izpopolnjene in natančnejše, voznik pa lahko podatke

prebira tudi med merilniki, kar pripomore k večji varnosti.

S pomočjo dlančnikov in vgrajenih GSM anten potekajo tudi raziskave v smeri navigacije s

pomočjo GSM signala. Prav tako je na osnovi trilateracije, pridobljenih signalov iz več anten

ali celic, mogoč izračun lokacije. Zaenkrat je ta način v razvojni fazi, natančnost izračunov

zelo niha, saj je odvisna od gostote anten na nekem območju in drugih motenj GSM signala.

Glede natančnosti je uporaben le na urbanem, mestnem območju. Na razprostrtih območjih je

anten zelo malo in tako ni presekov med celicami, kar onemogoča izračun.

Vgrajene GPS naprave je danes že mogoče dobiti serijsko ob nakupu vozila. Prikaz je mogoč

na centralni konzoli armaturne plošče ali med merilniki. GPS navigacija precej zviša končno

ceno vozila in je dražja od opcije z dlančnikom. Vendar se velika transportna podjetja vseeno

odločajo za vgrajene sisteme, saj omogočajo še množico drugih funkcij, ki pripomorejo k

učinkovitejši izrabi in nadzoru vozila. V manjših in srednje velikih podjetjih si pogosto

pomagajo z vključitvijo tretje strani, to je ponudnika storitev, ki ponuja sprejem in

shranjevanje podatkov, pridobljenih iz mobilnih enot, vgrajenih v vozila, ter dostop do teh

podatkov preko interneta.

NADZORNI CENTER

Nadzorni center sprejema in obdeluje podatke, ki jih zajame mobilna enota. V njem se

nahajata zmogljiva strojna in programska oprema, s katero je možen optimalen izkoristek

vseh funkcij.

78

Strojna oprema je lahko že dovolj zmogljiv osebni računalnik, ki omogoča povezavo z

mobilnim terminalom - lahko neposredno preko mobilne telefonske zveze ali preko interneta.

Programska oprema obsega osnovni operacijski sistem (Windows, Linux, MacOS) ter

ustrezno programsko opremo (Microsoft Autoroute, Microsoft MapPoint ipd.), ustvarjeno za

namene obdelovanja pridobljenih podatkov z mobilne enote.

Uporabniški vmesnik za upravljanje je prilagojen potrebam uporabnika in lahko deluje kot

spletni portal ali samostojna aplikacija v podjetju. To sta osebni računalnik in strežnik, na

katerih urejamo in hranimo vse pridobljene podatke. Preko njega lahko sledimo potovanju

vozila na naloženih digitaliziranih vektorskih zemljevidih in določamo pot. Senzorji sporočajo

podatke o količini goriva, stanju in temperaturi motorja, številu obratov, hitrosti ipd. V

nadzornem centru so shranjeni vsi podatki o prevoženih kilometrih, urah vožnje in mirovanja,

povprečni in maksimalni hitrosti, količini porabljenega goriva, številu nakladanj in razkladanj

ter množica ostalih podatkov po uporabnikovih potrebah. Vsako vozilo v voznem parku ima

tako pravo osebno izkaznico, ki obsega podatke tudi za več mesecev ali celo let nazaj. S tem

je mogoč tudi učinkovit nadzor nad izrabo vozila, obveznih servisnih terminih ali tehničnih

pregledih.

V sodobnih sistemih je mogoč tudi prikaz nekaterih podatkov na mobilnih telefonih, ki so

opremljeni z WAP protokolom in dovolj velikim zaslonom za prikazovanje slik. Vendar je to

le dodatna možnost, ki pa nima večje uporabne vrednosti. Lahko je le pomoč pri iskanju

ukradenega vozila ali podobno. Uporaba se bo širila vzporedno z tehnologijo UMTS, ki

omogoča mnogo hitrejši prenos večje količine podatkov.

Na sliki je prikazano delovanje sistema za sledenje vozil transportnega podjetja. Nadzorni

center, ki je osrednji del sistema za sledenje vozil, nadzira vozila s pomočjo mobilnega

omrežja preko predefiniranih sporočil. Na tak način določa pogostost javljanja voznikov,

pošilja opozorila, delovne naloge ter izvede po potrebi blokado motorja na daljavo. Mobilni

terminal v vozilu avtomatsko pošilja vozilu podatke o lokaciji vozila, času pošiljanja, statusu

tovora, hitrosti vozila itd. Voznik pa lahko v primeru ogroženosti v vsakem trenutku sproži

klic v sili, na podlagi katerega lažje izsledijo vozilo.

Sistem za sledenje vozil je koristen tudi za uporabnike, saj lahko tako lažje (če imajo seveda

pravice za to) odredijo vozilu novo smer vožnje in določajo pogostost prejemanja poročil o

79

statusu položaja njihovega tovora. Pri tem pa prejemajo številne podatke, kot so status tovora,

geografski položaj, predviden čas prihoda itd.

Slika 58: Sistem za navigacijo in sledenje vozil transportnega podjetja

Jedro sistema za sledenje vozil je informacijski sistem, ki ga uporablja nadzorni center

transportnega podjetja. Ta mora uporabnikom posredovati prave informacije ob pravem času,

skrbeti mora tudi za nemoteno delovanje sistema za sledenje vozil in posledično tudi voznega

parka.

Glavni sestavni deli sistema za navigacijo in sledenje vozil so:

modul za lociranje vozila,

komunikacijski modul in

modul za nadzorovanje in upravljanje voznega parka.

80

Slika 59: Sestavni deli sistema za sledenje vozil.

Modul za lociranje vozila

Lociranje vozila lahko izvedemo na več načinov:

z uporabo GPS ali podobnega sistema,

s storitvijo lociranja mobilnega terminala znotraj mobilnega omrežja.

V prvem primeru lociramo vozilo s pomočjo satelitskega sistema, ki pa jih le-ti na podlagi

signala satelitov pošiljajo GPS sprejemniku. Tako s pomočjo GPS sprejemnika povezanega na

terminal pošiljamo v vozilo nadzornemu centru podatke o geografskem položaju, statusu in

stanju. Dobra stran GPS-a je, da je storitev na razpolago po celem svetu. Zavedati pa se je

potrebno, da lahko ameriška vojska signal namenoma moti kjerkoli na svetu, kar pa je lahko

zelo neprijetno tudi za transportna podjetja.

Storitev lociranja v mobilnem omrežju pa srečamo v omrežju GSM. Pogoj za delovanje take

storitve je, da je mobilno omrežje v dosegu vsaj treh baznih postaj, tako da lahko na podlagi

treh meritev časa potovanja signala med mobilnim telefonom in bazno postajo na 15 m

natančno določimo geografski položaj telefona (natančnost je odvisna od namena uporabe in

kakovosti storitve – angl. Quality of Service mobilnega operaterja). Dobra stran te storitve je,

81

da GPS sprejemnik za določitev položaja vozil ni več potreben. Slabost storitve pa je v

pokritosti ozemlja s storitvijo lociranja, ki je v Evropi in drugod po svetu še relativno

neznana.

Slika 60: Sistem za sledenje vozil, ki uporablja storitev lociranja v omrežju GSM.

Vir: Viator Vector

82

Vir: Ultra – TalkTrack

Slika 61: Sistema za sledenje vozil, ki uporabljata GPS.

Komunikacijski modul

Komunikacijski modul lahko realiziramo s pomočjo:

zemeljskih mobilnih omrežij,

satelitskih mobilnih omrežij.

Zemeljska mobilna omrežja omogočajo poceni storitev prenosa sporočil med voznikom in

nadzornim centrom. Primer zemeljskih mobilnih omrežij sta omrežje GSM in radioamatersko

omrežje. Storitve, ki jih ponujajo, so zanesljive, težava pa je v pokritosti ozemlja z omrežjem,

še posebno v državah vzhodne Evrope in zahodne Azije, kjer v bistvu poteka ogromno

prometa in je pokritost s signalom mobilnih omrežij relativno slaba.

Slabo pokritost zemeljskih mobilnih omrežij pa odpravljajo satelitska omrežja, ki so na žalost

dražja.

Za realizacijo sistema za sledenje vozil je zelo uporabna storitev kratkih sporočil (SMS), kjer

gre za nepovezan prenos podatkov. Omogočata jo npr. omrežji GSM in Globalstar. Odlikujeta

jo relativno nizka cena ter velika razširjenost.

83

Modul za nadzorovanje in upravljanje voznega parka

Osrednji del sistema za sledenje vozil je nadzorni center transportnega podjetja. V njem se

odvija večina poslovnih procesov namenjenih nemotenemu delovanju voznega parka.

Nadzorni center skrbi za izmenjavo podatkov z mobilnimi enotami, shranjevanje in analizo

podatkov, prikaz poti in položajev na digitalnih zemljevidih, izpis trenutnih in preteklih

podatkov o vozilih in voznikih ter upravlja z ostalimi podatki, pomembnimi za vodenje

voznega parka. Hkrati poskrbi za obveščanje o alarmih ob nepredvidenih dogodkih in

nevarnih situacijah. Omogoča tudi enostavno vključevanje v obstoječe uporabnikove

informacijske sisteme. Osnovna funkcija nadzornega centra je izmenjava podatkov z

mobilnimi enotami. Iz pridobljenih podatkov center prikaže trenutni položaj vozil in

opravljenih poti na digitalnih zemljevidih. Za nazaj se lahko opravijo podrobne analize vožnje

in poti. Z vozili in vozniki omogoča lažje komuniciranje. Vnos stroškov omogoča pregled le-

teh po vozilu, vozniku ali po skupini vozil. Stroške je mogoče spremljati tudi za vozila brez

mobilnih enot. Vsi podatki so varno shranjeni ter so podlaga za izdelavo poročil. Sam

nadzorni center je mogoče tudi integrirati v obstoječi informacijski sistem.

Naloge, ki jih opravlja nadzorni center s pomočjo tega modula za nadzorovanje in upravljanje

voznega parka, so:

nadzorovanje in vodenje voznega parka,

sledenje, pregled poti in dogodkov,

dinamično dodeljevanje delovnih nalog vozilom,

ukrepanje v primeru ogroženosti in opozarjanje na nevarne situacije,

spremljanje obvestil o stanju na cestah,

analiza voženj,

obveščanje naročnikov o poteku izvajanja storitev.

84

Oprema in delovanje nadzornega centra

Vir: Opis sistema Talktrack, Ultra d.o.o.

Slika 62: Oprema in delovanje nadzornega centra.

Zbiranje podatkov

Pri prenosu podatkov iz mobilne enote do nadzornega centra se uporabljajo različne

tehnologije: tehnologija GPRS ali UMTS prenosa podatkov preko obstoječega omrežja

mobilne telefonije GSM ali drugo.

UporabniškiterminalTalkTrack

Mobilna enotaTalkTrack

UporabniškiterminalTalkTrack

Linux/Windows CE

VOZILO

OBD II(On - Board Diagnostics II)

CAN(Controller Area Network)

temperatura, odprta vrata, ...

Nadzorni centerTalkTrack

WEBstrežnik

WEB services(aplikacijski strežnik)

Microsoft Mappoint.NET

Porocila

Orodja za vnosstroškov

Lastna orodja in programi(logistika, optimizacija poti,napovedovanje prihodov)

WEB DOSTOP

WAP DOSTOP

http://center.talktrack.com

http://center.talktrack.com/wap

Mobilnioperater

VARNE POVEZAVE

VARNA POVEZAVA

GPRS, UMTS I P

Vir: Opis sistema Talktrack, Ultra d.o.o.

Slika 63: Shema prenosov podatkov v sistemu Talktrack.

85

GPRS uporabnikom omogoča varen mobilni dostop do zasebnega internetnega računalniškega

IP omrežja (intraneta). Do omrežja je zagotovljen dostop le registriranim SIM številkam, ki se

še dodatno prijavijo na VPN (angl. Virtual Private Network) s svojimi gesli.

Hranjenje podatkov

Varnost podatkov, ki se hranijo v nadzornem centru, je pomembna, nanaša pa se na:

- varovanje zaupnosti,

- varovanje neokrnjenosti,

- varovanje uporabne vrednosti.

Strežniki nadzornega centra so zato običajno locirani v posebej za to opremljenih prostorih in

so pod 24-urnim nadzorstvom. Dostop do njih je strogo omejen, tako fizično kot tudi prek

telekomunikacijskih povezav.

Podatki se hranijo na strežniku. Pooblaščenim uporabnikom podjetja so lahko na voljo prek

spleta, pri tem pa je sistem dostopov nadzorovan (uporabniško ime in geslo). Za vsakega

uporabnika znotraj podjetja se lahko posebej določijo vozila ali skupine vozil, do katerih

podatkov uporabnik lahko dostopa.

Dostop do podatkov

Za dostop do podatkov na spletnem portalu se uporablja protokol HTTP (angl. HyperText

Transport Protocol), ki omogoča dostop do podatkov z ustreznim uporabniškim imenom in

geslom kjerkoli iz interneta. Dostop do podatkov na strežniku z namenom analize podatkov je

mogoč le z ustreznim certifikatom oziroma digitalnim potrdilom. Certifikat je elektronska

izkaznica, ki omogoči varno identifikacijo uporabnika za varne transakcije prek interneta.

86

KONCEPT DELOVANJA SISTEMA

Sistem za sledenje vozil sestavljata strojna in programska oprema. Strojno opremo sestavljajo

terminali v vozilih, strežnik in delovne postaje v nadzornem centru, kjer je posebna

komponenta strežnik mobilnih storitev, ki pa se lahko nahaja tako v nadzornem centru kot v

centrali mobilnih operaterjev. Podobno kot strojno opremo pa delimo programsko opremo na

programsko opremo nadzornega centra in programsko opremo terminalov v vozilih.

Koncept delovanja sistema je zasnovan tako, da se v vozilih nahajajo preprosti terminali, ki

opravljajo funkcije sprejema in pošiljanja sporočil, tiskanja delovnih nalogov itd. V

računalniškem sistemu nadzornega centra pa potekajo vsi ostali procesi kot so obdelava

naročil, določanje delovnih nalogov, obveščanje voznikov idr.

Glavna dela se opravijo v nadzornem centru. Razlogov za minimizacijo komunikacije med

vozili in nadzornim centrom je več:

znižanje stroškov mobilnih storitev,

stalna prisotnost možnosti prestrezanja informacij nepooblaščenih oseb,

manjše obremenitve strežnika mobilnih storitev,

lažji nadzora voznega parka.

87

Naročnik

Naročilo

Fizična oseba

Pravna oseba ima

Tovor

1

0..*

1

0..*

Vožnja

0..*

0..*

Vozilo0..*1

Špediter10..*Razsuti

Živalski

Sporočilo0..*1

Sporočilo NC->voziloSporočilo vozilo->NC

Kontejnerski

Tekoči

Del. nalog

1

0..1

Voznik1..*

0..*

1..* 0..*

1

0..*

vsebuje

izda

1

1

ima

je določena z

obdela

je namenjen

se nanaša na

ima

Sistem za sled. vozil

ima

1

nadzoruje*

obvešča*

1

*

upravlja z1

*

pošilja

1

1

1

nadzoruje

*

0..*

1..*

0..*

Transportno podjetje

1

*

Transportne storitve1 *

1..*

0..*

Vir: Interno gradivo Intereurope d.d.

Slika 64: Konceptualni sistem.

88

UPRAVLJANJE VOZNEGA PARKA S SISTEMOM ZA SLEDENJE VOZIL

Sistem za sledenje vozil omogoča enostaven in pregleden nadzor voznega parka. Delovanje

takega sistema lahko enostavno prikažemo z diagramom primerov uporabe, ki je standardni

diagram UML notacije.

Neposredno s sistemom sodelujejo:

• naročnik,

• špediter,

• nadzorni center,

• voznik,

• informacijski sistem transportnega podjetja.

Na spodnjem diagramu lahko opazimo njihovo interakcijo s sistemom.

Primeri uporabe sistema za sledenje vozil so:

• prejemanje obvestil o tovoru,

• obdelovanje naročil in priprava delovnih nalogov,

• nadzorovanje tovora in vozil,

• pošiljanje opozoril,

• pošiljanje podatkov o položaju in statusu.

89

Prejemanje obvestil o tovoru

Naročnik

Nadzorovanje tovora in vozil

Pošiljanje opozoril

Nadzorni center

Prenašanje podatkov med vozilom in nadz. centrom

Izpad mob. om režja

<<extend>>

Pripravljanje poročil

<<include>>

Obdelovanje sporočil in del. nalogov

<<include>>

Informacijski sistem

Sprožitev alarma

<<include>>

<<include>>

Obdelovanje naročil in priprava del. nalogov

<<include>>

<<include>>

Ukrepanje v primeru izjem

Špediter

<<extend>>

Tiskanje del. nalogov

Sprejem del. nalogov

<<include>>

<<extend>>

Pošiljanje podatkov o položaju in statusu

<<include>>

<<extend>>

Voznik

Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov

Slika 65: Primeri uporabe sistema za sledenje vozil.

V primeru uporabe prejemanje obvestil o tovoru naročnik prejema obvestila o položaju in

stanju tovora ter predvidenem času prihoda. Ko naročnik preda naročilo špediterju, specificira

pogostost prejemanja poročil in na podlagi tega sistem pripravlja poročila naročniku.

Primer uporabe obdelovanja naročil in priprave delovnih nalogov vključuje

• prejem naročil (vnos naročil v sistem – vnesena naročila služijo kot evidenca o

potrebah uporabnikov);

• obravnavo naročil, kjer pregledamo možnost realizacije (z obravnavo naročila

pregledamo možnost realizacije naročil glede na zahteve naročnikov);

90

• določitev podatkov delovnih nalogov (kjer določimo vozilo, voznike, vožnje in ostale

podatke potrebne za kreiranje delovnega naloga);

• kreiranje delovnih nalogov (pomeni postavitev delovnih nalogov v fazo čakanja na

izvajanje – ob pravem trenutku ga sistem pošlje naravnost v vozilo).

Nadzorovanje tovora in vozil deluje podobno kot prejemanje obvestil o tovoru, le da je

prejemnik poročil nadzorni center. Poročila morajo biti tako ustrezno prilagojena potrebam

nadzornega centra, ki nadzira vozni park transportnega podjetja. Podatki, ki jih prejema

nadzorni center služijo kot podpora za odločanje špediterjem pri dodeljevanju delovnih

nalogov.

Poseben primer uporabe pošiljanje opozoril voznikom je sestavljen iz:

• zbiranja informacij v nadzornem centru (v nadzornem centru transportnega podjetja

poteka nepretrgan proces zbiranja podatkov kot so stanje na cestah, vremenske

napovedi, poročilo policije itd.);

• analize stanja vozil voznega parka (pregled voženj, pregled tovorov na vožnjah,

pregled sporočil voznikov);

• pošiljanja sporočila.

Pošiljanje podatkov o položaju in statusu pomeni, da voznik javi terminalu svoj status, ta pa

poleg podatkov o statusu avtomatsko pošlje nadzornemu centru še podatke o geografskem

položaju vozila, podatke o stanju tovora itd. Poseben primer uporabe pošiljanja podatkov o

položaju in statusu je sprožitev alarma v primeru ogroženosti, torej pošlje nadzornemu centru

posebno sporočilo z najvišjo prioriteto prenosa.

OBNAŠANJE SISTEMA Obnašanje sistema za sledenje vozil lahko po standardih UML prikažemo z naslednjimi

diagrami:

• diagram prehajanja stanj, kjer je opisano obnašanje objekta pri prehodu iz enega

stanja v drugo in kateri dogodki sprožijo ta prehod;

• diagram aktivnosti ki opisuje poteka dela, aktivnosti in akcije, ki potekajo v sistemu

ter njihovo zaporedje izvajanja;

• diagram zaporedja, kjer so prikazana zaporedja sodelovanja med objekti: pri

diagramu zaporedja je poudarek na tem, kaj sistem dela in ne, kako to dela.

91

Diagrami prehajanja stanj

Diagram prehajanja stanj naročila Prva faza je sprejem naročila, ko v papirnati ali elektronski obliki prispe naročilo v

transportno podjetje. Takrat dobi status naročilo prejeto. Po obravnavi naročila pa preide

status naročila v naročilo obravnavano. Glede na dane zmogljivosti špediter, ob pomoči

sistema za sledenje vozil, ugotovi ali je naročilo možno izvesti ali ne. Če ga ni možno izvesti,

preide v status naročilo zavrnjeno.

Naroč ilo prejeto

prejem naročila Naročilo obravanavano

obravnava naročila

Naročilo odobreno

Naroči lo zavrnjeno

[je možno izvesti] [ni možno izvesti]

Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov

Slika 66: Diagram prehajanja stanj naročil.

Diagram prehajanja stanj delovnega naloga Delovni nalog nastane na podlagi naročil, ki so vnesena v sistem. Sistem za slednje vozil

poskrbi, da se odobrena naročila realizirajo ob čim nižjih stroških. To lahko doseže z

optimalno obremenitvijo voznega parka in optimalnim razporedom tovorov.

Naročila, ki so odobrena, in njihove pripadajoče tovore je potrebno realizirati z delovnim

nalogom. V transportnem podjetju periodično poteka proces izdelave delovnih nalogov na

podlagi odobrenih naročil.

Ko je naročilo odobreno, nastopi njegova predelava oziroma vključitev v delovni nalog. Če

delovni nalog ne obstaja, sledi njegovo kreiranje. Prvo stanje je delovni nalog kreiran, po

določitvi delovnega naloga pa sledi prehod v podatki določeni. Po določitvi podatkov

92

delovnega naloga sledi izdaja delovnega naloga in prehod v stanje delovni nalog izdan in je

tako na čakanju do časa realizacije. Po tem pa sledi pošiljanje delovnega naloga vozniku (to

se izvede na dan pošiljanja) in s tem delovni nalog preide v stanje delovni nalog poslan. Sledi

izvajanje delovnega naloga. Po končanem izvajanju delovni nalog preide v stanje delovni

nalog izveden. Če pa je bil uspešno izveden, preide v stanje delovni nalog uspešno izveden, v

nasprotnem primeru pa v stanje delovni nalog neuspešno izveden.

Del. nalog kreiran

kreiranje del. naloga

Podatki določeni

določitev podatkov del. naloga

Del. nalog izdan

izdaja del. naloga

Del. nalog poslan

pošiljanje del. naloga

Del. nalog izveden

izvajanje del. naloga

Del. nalog neuspešno izveden

Del. nalog zavrnjen

ponovna realizacija

zavrnitev ponovne realizacije

Del. nalog uspešno izveden

[neuspešno][uspešno]

Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov

Slika 67: Diagram prehajanja stanj delovnega naloga.

93

Diagram prehajanja stanj sporočila Sporočila služijo obojesmerni komunikaciji med vozili in nadzornim centrom transportnega

podjetja.

Sporoč ilo vnešeno

vnos parametrov sporoč ila v s is tem

Sporoč ilo pos lano

pošiljanje sporoč ila

Sporoč i lo uspešno po s lano

Sporoč i lo neusp ešno pos lano

[uspešno] [neuspešno]

Sp oroč i lo nedospelo

ni ponovnega poš iljanja

ponovno poš iljanje

št. ponovnih poš iljanj < =3

Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov

Slika 68: Diagram prehajanja stanj razreda sporočila.

Kadar voznik, operater ali sam proces obdelave sporočil in delovnih nalogov zaznajo potrebe

po pošiljanju sporočil, najprej vnesejo parametre sporočila v sistem. Stanje sporočila preide v

sporočilo vneseno. Sledi pošiljanje sporočila in s tem prehod v stanje sporočilo poslano.

Glede na povratno informacijo nasprotne strani lahko ugotovimo ali je uspešno ali neuspešno.

V prvem primeru preide v stanje sporočilo uspešno poslano, v nasprotnem pa sporočilo

neuspešno poslano. Sistem, če je le možno, znova poskusi s pošiljanjem, kar pomeni vrnitev v

stanje sporočilo poslano, če pa zaradi posebnih razmer ni ponovnega pošiljanja sporočila,

preide v stanje sporočilo nedospelo.

Obdelovanje naročil in priprava delovnih nalogov

Prva aktivnost je obravnavanje naročila, sledi pa ji pregled razpoložljivih zmogljivosti, na

podlagi katerih se izvede odločanje o možnostih izvedbe. Če naročila ni možno izvesti, sledi

zavrnitev naročila. Če pa je naročilo možno izvesti, sledi aktivnost pregledovanje obstoja

ustreznih nezapolnjenih voženj, kjer se z ustrezno poizvedbo poišče vožnjo, ki ustreza

94

tovorom naročila. Če ustrezne nezapolnjene vožnje še ne obstajajo, sledi kreiranje novega

delovnega naloga in pripadajoče vožnje. Za tem sledijo tri vzporedne aktivnosti, kjer se

določijo podatki delovnega naloga. Te aktivnosti so: določevanje voznikov, določevanja

vozila in dodeljevanje tovorov. Ko pa so podatki delovnega naloga določeni, sledi izdajanje

delovnega naloga.

Obravnavanje naročila

Odločanje o možnosti izvedbe

Zavrnitev naročila

[ ni možno ]

Pregledovanje obstoja nezapolnjenih voženj

[je možno]

Dodajanje tovora vožnji

[nezapolnjene vožnje že obstajajo]

Kreranje vožnje

[nezapolnjene vožnje še ne obstajajo]

Dodajanje tovora del. nalogu

Kreiranje del. naloga

Določevanje voznikov

Določevanje vozila

Dodeljevanje tovorov

Izdajajnje novega del. naloga

: Delovni nalog : Vožnja : Naročilo

Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov

Slika 69: Diagram aktivnosti obdelovanje naročil in priprava delovnega naloga.

95

CILJI, KI JIH ŽELIMO DOSEČI S SISTEMI ZA NAVIGACIJO IN SLEDENJE

VOZIL

V večini podjetij je glavni cilj ustvariti čim večji dobiček, kar je možno z zmanjšanjem

stroškov poslovanja, povečanjem storilnosti, torej z zvečanjem števila naročil in povečanjem

učinkovitosti oziroma produktivnosti.

Znižanje stroškov po vpeljavi sistema za navigacijo in sledenje vozil lahko opredelimo kot

razliko med stroški pred vpeljavo in stroški po vpeljavi sistema. Stroške poslovanja lahko

znižamo z zmanjšanjem števila zaposlenih, z zmanjšanjem števila praznih voženj ter

povečanjem varnosti.

Število naročil je mogoče povečati s ponujanjem učinkovitejših in cenejših storitev, v veliki

meri pa nam k temu pripomore tudi poznavanje položaja tovora.

Večja produktivnost se kaže v dinamičnem dodeljevanju nalog, zadovoljstvu zaposlenih ter

boljši izkoriščenosti vozil.

Običajno je, da pri vpeljavi takega sistema v transportno podjetje naletimo na nezadovoljstvo

zaposlenih voznikov, saj tak sistem omogoča neprestani nadzor nad njimi. Ena od bistvenih

prednosti za voznike pa je povečanje varnosti njihovega dela.

V prihodnosti je torej pričakovati take sisteme za navigacijo in sledenje vozil, ki bodo

temeljili izključno na storitvi lociranja brez uporabe sistema GPS, čeprav so slednji šele v

polnem razmahu. Ta možnost bi zelo pocenila stroške izgradnje sistema, saj vozila ne bi

potrebovala več GPS sprejemnikov, bila bi pa odvisna predvsem od ponudnikov storitev

mobilnega omrežja.

96

MOBILNI SISTEMI ZA PODPORO V LOGISTIKI

Skladišče, proizvodnja in teren – dostava pošiljk, ambulantna prodaja, zbiranje naročil in

pospeševanje prodaje na terenu so tipična področja, kjer se srečamo s tako imenovanimi

mobilnimi uporabniki. Da njihove aktivnosti in procese, ki jih izvajajo, informacijsko

podpremo, jih moramo opremiti z ustrezno strojno opremo ter mobilnim informacijskim

sistemom. Mobilna oprema in mobilni IS omogočajo, da vozniki/kolporterji s pomočjo

prenosnih terminalov prek brezžične komunikacije ter WWAN (GSM ali GPRS)

komunikacije pošljejo informacije s terena takoj, ko pride do spremembe. V podjetju

informacije analizirajo in takoj (še isti dan) pripravijo zahteve za proizvodnjo. Proizvodnja je

tako lahko bolj prožna in se sproti prilagaja trenutnim tržnim razmeram. Ambulantna prodaja

je še posebno priljubljena v distribuciji hitro pokvarljivih izdelkov.

Dobro zasnovan informacijski sistem ambulantne prodaje omogoča, da se ogromna količina

podatkov, zbranih pri izvoru, takoj predela v relevantne informacije, ki omogočajo zanesljivo

načrtovanje tudi na področjih z izrazitim nihanjem povpraševanja.

Glavne zahteve, ki so postavljene pred informacijsko opremo za ambulantno prodajo, so:

kompatibilnost, mobilnost, vzdržljivost, enostavna uporaba in tiskanje dokumentov. Tem

zahtevam najbolj ustrezajo ročni terminali, ki so vgrajeni v ohišje prenosnih matričnih

tiskalnikov. Opremi za ambulantno prodajo se reče tudi prenosna pisarna (angl. front office).

Slika 70: Mobilni ročni terminali s tiskalniki.

Oprema prenosne pisarne podpira vitalne funkcije, ki so sicer na voljo na namiznem

računalniku, prilagojene terenskemu delu. Osnovni namen prenosne pisarne je nemoteno

97

nadaljevanje dela izven pisarne ob dostopnosti do vseh potrebnih podatkov. Zato je seveda

nujna povezava s centralnim računalnikom, ki je mogoča prek številnih tehnologij za prenos

podatkov na daljavo (mobilna telefonija, satelitske komunikacije, internet, radio frekvenčna

komunikacija). Drugi , pomemben del prenosne pisarne pa je seveda programska oprema, ki

skrbi za komunikacijo oziroma primarno obdelavo podatkov.

Vir: http://www.identicus.si/mobilna-ambulantna-prodaja.html

Slika 71: Shema ambulantne prodaje.

Vir: http://www.identicus.si/mobilna-ambulantna-prodaja.html

Slika 72: Potek komunikacije pri mobilni ali ambulantni prodaji.

98

Glavne prednosti, ki jih ponuja ambulantna prodaja, so:

• podatkov ni več potrebno vnašati, kar pomeni precejšnjo razbremenitev računovodstva, • voznik je razbremenjen ročnega izpolnjevanja obrazcev, kar pomeni, da so zapisi čitljivi

in enoumni, • administracija dela pri prodaji je hitrejša, zato se prodajalec lahko ves čas kakovostneje

posveča kupcu, • vnos šifer poteka izključno preko črtne kode, zato je možnost vnosa napačnih podatkov

minimalna, • natančna evidenca embalaže zniža stroške, • natančna evidenca vrnjenega blaga omogoča manj manipulacije z blagom, • natančni podatki o poti in času omogočajo optimiziranje prodajnih poti, • natančni podatki o dnevni prodaji stimulirajo voznika za čim večjo prodajo, • stanje zaloge na vozilu je ves čas dostopno, kar omogoča enostavno upravljanje z

razpoložljivimi zalogami, • tiskanje dokumentov kot so prevzemni listi, ceniki kar na terenu, • zbiranje naročil in tržnih informacij omogoča lažje načrtovanje proizvodnje in tržnega

nastopa, vodenje prodajnih akcij omogoča širitev asortimana in geografsko širitev.

99

5 - Odločitveni sistemi

Prav tako kot upravljavski informacijski sistemi so tudi interaktivni sistemi za podporo

odločanja ali odločitveni sistemi DSS (angl. Decision Support Systems) namenjeni

upravljavcem v pomoč pri odločanju. Razlika v delovanju obeh sistemov je v stopnji

analitične moči sistema, njegovi fleksibilnosti in zmožnosti napovedovanja dogajanja v

prihodnosti. Sistemi za podporo odločanja so namenjeni za pomoč pri reševanju problemov,

ki so unikatni, se hitro spreminjajo ter niso dobro strukturirani, torej so nepredvideni in

neformalizirani. Velikokrat tudi rečemo, da podpirajo sprejemanje strateških odločitev. Za

učinkovito reševanje takih problemov uporabljajo v svojem delovanju zapletene matematične

modele in analitična orodja, podatke iz transakcijskih ter upravljavskih informacijskih

sistemov in pogosto tudi podatke iz zunanjih virov, kot na primer trenutne cene delnic. Poleg

zahteve po vgrajeni fleksibilnosti morajo biti taki sistemi sposobni delovati tudi večkrat na

dan kot odziv na spreminjajoče se dejavnike v okolju, ob tem pa potrebovati malo ali nič

pomoči s strani programerjev. Sistemi za podporo odločanja omogočajo upravljavcem, da

svoje odločitve ne opirajo samo na pretekle in sedanje podatke, temveč da svoje odločitve

utemeljijo na kompleksnih analizah stanja podjetja.

100

Uporabniške podatkovne

baze

Javne podatkovne

bazePridobivanje podatkov

Predprocesiranje podatkov

Operacijski modeli

Analitični in načrtovalski

modeli

Uporabniški podatki

Rezultati -informacije

Obdelava podatkov

Predstavitev podatkov

Slika 73: Odločitveni sistemi [Lambert].

Med najbolj kritične elemente odločitvenega sistema zagotovo sodi kakovost vhodnih

podatkov. Odločitveni sistemi zahtevajo informacije, ki pa so lahko notranjega ali zunanjega

izvora. Torej je pri načrtovanju in implementaciji odločitvenega sistema potrebno najprej

poskrbeti za dobre in kakovostne zunanje informacije. Nato so potrebni ustrezni analitični

modeli.

Modeliranje je proces razvoja simbolične predstavitve celotnega sistema (izdelava vzorca ali

modela sistema). Pri tem mora model dosledno odražati realno stanje in biti uporaben. Na

temelju modelov lahko ugotavljamo, kako bi se sistem odzival, če bi vanj vnašali določene

spremembe (»kaj – če« analiza). To nam lahko pomaga pri sprejemu odločitve, ali pri

odločitvi o vnosu neke spremembe v sistem. Prednost modelov je predvsem v tem, da lahko v

zelo kratkem času preizkusimo številne možnosti oziroma spremembe.

Primeri odločitvenih sistemov: sistem za pomoč zavarovalniškemu agentu pri sklepanju

zavarovanj (del odločitvene situacije, ki je strukturiran, rešuje sistem, nestrukturiran del

zahteva odločevalca), pomoč pri trženju – sistem uporabniku daje na voljo razne interne

podatke in podatke, pridobljene iz raznih zunanjih virov. Na voljo ima modele, ki se nanašajo

101

na zadeve, kot so: učinkovitost trženja, strategije konkurence, uporabniško dojemanje

izdelkov ipd. Uporabnik lahko s spreminjanjem parametrov v modelih analizira različne

alternativne možnosti.

Odločitveni sistemi so nastali kot posledica pomanjkljivosti transakcijskih in upravljavskih

sistemov na področju reševanja neformaliziranih odločitvenih situacij. DSS sistemi zajemajo

širok spekter sistemov, od navadnih preglednic (npr. Excel) pa do posebej razvitih sistemov

za reševanje določenih poslovnih situacij. Novejši pristopi k reševanju odločitvenih situacij

zajemajo mehanizme, kot so: OLAP (angl. On-line Analitical Processing), podatkovno

rudarjenje (angl. Data Minning) in skupinsko odločanje.

Specifičen tip odločitvenih sistemov bi lahko poimenovali aplikacijska programska

oprema, specifična za posamezno poslovno področje ali kar poslovno odločanje, saj je

razvita za podporo upravljavcem pri izvedbi specifičnih logističnih funkcij in aktivnosti. Ta

programska oprema se lahko osredotoča bodisi na načrtovanje ali izvedbo

sposobnosti/storitve in vsebuje programsko opremo za upravljanje oskrbne verige, transportni

upravljavski sistem, skladiščni upravljavski sistem, lahko pa še druge. V zadnjih letih je

uporaba takih sistemov v logistiki zelo skokovito narasla. Med bolj znane (ameriške)

proizvajalce takih sistemov sodijo i2 Technologies, SAP, Manugistics, Manhattan Associates.

Med najpomembnejše odločitvene tehnike, ki se uporabljajo na področju logistike, sodijo

simulacije, umetna inteligenca, nevronske mreže in podatkovno rudarjenje.

RAČUNALNIŠKA SIMULACIJA

Je računalniška tehnika, pri kateri s pomočjo računalniškega programa/modela dinamično

predstavimo situacijo iz resničnega sveta. Zelo pogosto se uporablja za načrtovanje logističnih

sistemov in v prometnem inženirstvu. Vključuje računalniški model, ki je zaporedje

matematičnih relacij, navadno izraženih kot zaporedje linearnih enačb. Zanesljivost simulacije

je dosežena s tem, da model v čim večji meri odraža stanje v realnemu svetu. Iz modela

morajo biti jasno in natančno razvidni faktorji kot so razpoložljivi načini transporta,

transportni stroški, lokacije prodajalcev, lokacije skladišč, lokacije strank, zahteve strank po

storitvah, lokacija tovarne.

102

Slika 74: Primer simulacije prometa v krožišču.

Primarna prednost simulacije je v tem, da omogoča podjetju preskušanje izvedljivosti

predlaganih sprememb za relativno nizko ceno. Poleg tega se lahko podjetja izognejo

nepreizkušenim drastičnim spremembam, ki bi morebiti povzročile nazadovanje v opravljanju

storitev in zadovoljstvu strank ter povečale celotne stroške.

Obstajajo številni simulacijski modeli logističnih sistemov, razlikujejo pa se glede na

uporabljen matematični pristop, zahtevane računalniške kapacitete in količino vhodnih

podatkov. Tako lahko simulacijski modeli vključujejo statistične analize, odločanje na osnovi

pravil (hevristično odločanje), nelinearno modeliranje, minimizacijo, maksimizacijo,

optimizacijo.

Veliko programov se prvotno osredotoča na izboljšanje storitev strankam. Naslednji poudarek

leži na integraciji prihodnih in odhodnih logističnih funkcij.

Simulacija je lahko izredno močno analitično orodje. Predpogoj za to pa so dobri podatki in

natančna predvidevanja o medsebojnih odnosih med različnimi spremenljivkami, kajti v

nasprotnem primeru lahko te simulacije ponudijo nedelujoče in neoptimalne rešitve

logističnih problemov.

Izogibati se je treba:

• Izvedbi simulacij brez predhodne jasne definicije ciljev.

• Prepričanju, da bo model sam nadomestil pravo zbiranje podatkov.

103

• Nerazumevanju statističnih procesov.

• Neuspehu pri oblikovanju profila naročil.

• Ignoriranju učinkom naključnosti.

• Vgraditvi naključnosti na nepravi način.

• Delanju nelogičnih predpostavk.

• Neuspehu pri pregledu pravilnosti rezultatov.

• Neuspehu v razumevanju, da je simulacija orodje za učenje.

Ker je mogoče simulirati večino poslovnega obnašanja, je simulacija zelo pomembno in

uporabno orodje.

UMETNA INTELIGENCA (UI) (angl. AI – Artificial Intelligence)

Je veja računalništva, ki preučuje izračunljive zahteve za opravila kot so zaznavanje,

sklepanje in učenje in razvija sisteme za izvedbo teh opravil. Predstavlja uporabo računalnika

na zelo visokem nivoju, ko ga je mogoče programirati tako, da razmišlja kakor izvedenec na

določenem področju. Umetna inteligenca vključuje ekspertne sisteme, mehko logiko,

prepoznavanje in sintezo govora, sisteme igranja iger, robotiko in nevronske mreže. Za

logistiko so izmed naštetih posebno pomembni ekspertni sistemi, prepoznavanje govora in

nevronske mreže.

Če želimo, da bo računalnik sposoben odgovoriti na neko vprašanje, moramo najprej vedeti,

kaj se ga lahko vpraša, kdaj in kako, poznati pa moramo tudi povezave med različnimi

odgovori.

Preučevanje uporabe UI v logistiki se je pričelo z razvojem sistemov UI za upravljanje

določenih delov skladišč ameriškega vojnega letalstva (ekspertni sistem, ki vsebuje približno

450 ločenih odločitvenih pravil). Sodobni primeri uporabe UI v logistiki so izbira poti v

avtocestnem prometu, predvidevanja mestnih prometnih tokov, modeliranje stroškov in časa

prevoza glede na različne načine prevoza, lokacije in prevozne poti, določitev najustreznejše

lokacije skladišča glede na vrsto skladišča in vrsto izdelka ter upravljanje prometnih zastojev.

104

Ekspertni sistemi (angl. ES – Expert Systems)

ES je sistem oziroma program, ki se v določenih situacijah obnaša kot strokovnjak ali

izvedenec. Sposoben je reševati probleme, ki sicer zahtevajo ekspertno znanje z nekega

področja in pri tem uporablja tehnike, ki ustrezajo človekovemu razmišljanju in sklepanju.

Zna obravnavati nepopolne in nezanesljive podatke. Deluje na osnovi baze znanja, ki vsebuje

znanje, specifično za problemsko domeno. Z obravnavo vhodnih podatkov glede na znanje,

zajeto v bazi znanja, predlaga rešitev oziroma poda diagnozo problema. Svoje predloge in

diagnoze zna tudi razložiti.

ES sestavljajo trije pomembni moduli:

• baza znanja (angl. Knowledge Base),

• mehanizem sklepanja (angl. Inference Engine) in

• uporabniški vmesnik (angl. User Interface).

Baza znanja vsebuje znanje, ki je specifično za problemsko domeno. Običajno vsebuje

preprosta dejstva ter pravila, ki določajo oziroma opisujejo relacije v domeni, metode in

različne ideje ter hevristiko za reševanje problemov v domeni. Znanje je podano v obliki

miselnih vzorcev, s produkcijskimi pravili (if – then pravila).

Mehanizem sklepanja je vmesnik, ki zna uporabljati bazo znanja s pomočjo logičnega

sklepanja.

Uporabniški vmesnik omogoča preprosto komunikacijo med uporabnikom in sistemom.

Mehanizem sklepanja in uporabniški vmesnik tvorita lupino ES, ki je lahko splošna za več ES

(bazo znanja ES poljubno zamenjamo, lupina pa ostaja ista).

Na področju logistike in trženja je možno ES uporabiti tudi za interpretacije ali razlage,

napovedovanja, analiziranja, diagnosticiranja, nadzorovanje (monitoring), odkrivanje in

popravljanje napak.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov [Lambert] obstaja pet kriterijev, po katerih lahko

presodimo, ali je smiselno pri reševanju nekega logističnega problema uporabiti ekspertni

sistem ali ne. Ti kriteriji so:

1. Naloga ali problem mora zahtevati človeško presojo, znanje in izkušnje.

2. Naloga zahteva uporabo heuristike (»ocene čez palec«) ali odločitve na temelju

nepopolnih in negotovih informacij.

105

3. Naloga zahteva pretežno simbolično razmišljanje in ne numerične izračune.

4. Naloga ne sme biti ne prelahka (zahteva manj kot nekaj minut človeškega dela) ne

prezahtevna (zahteva več kot nekaj ur človeškega dela).

5. Obstajajo precejšnje razlike v načinu reševanja naloge med različnimi ljudmi.

O ustreznosti ekspertnega sistema pri reševanju logistične naloge ali problema je odločilna

tudi cenovna upravičenost in dejstvo, ali se da sistem RIP povezati s sistemom umetne

inteligence.

UMETNE NEVRONSKE MREŽE (angl. artificial neural networks)

Umetne nevronske mreže ali krajše kar nevronske mreže so tehnologija v polnem razmahu

razvoja. Lahko bi jih označili kot sisteme, izpeljane iz ekspertnih sistemov, saj za sprejemanje

odločitev ravno tako uporabljajo pravila in logično sklepanje. Bistvena razlika med njima pa

je v tem, da nevronske mreže same proizvajajo svoja nova pravila na temelju predhodnih

odločitev in rezultatov in se ne zanašajo v taki meri na »eksperta«. Nevronske mreže so

predvsem učinkovite v primeru analiziranja zelo velikega števila podatkov, česar človek ni

zmožen izvesti na zelo učinkovit način. Lahko bi se torej uporabile npr. za opozarjanje

vodstva na potencialne probleme, ki izhajajo iz vzorcev obnašanja dobavitelja, kakovosti,

dostave, zaračunavanja in podobnih problemov.

Nevronske mreže sodijo med posebne tehnike obdelovanja podatkov, ki posnemajo delovanje

človeških možganov. Med učenjem nevronske mreže same ugotovijo pravilo, ki povezuje

vhodne podatke z izhodnimi. Naučena nevronska mreža tako deluje tudi v situacijah, s

katerimi se v procesu učenja še ni srečala, torej je sposobna reševati tudi naloge, za katere ne

obstaja rešitev v obliki zaporedja ukazov.

Zgradba nevronske mreže

Osnovni element nevronskih mrež predstavlja nevron. Nevrone lahko razdelimo na tri

različne vrste, imenovane tudi sloji. Nevroni, ki sprejemajo zunanje informacije, se imenujejo

vhodni nevroni, nevroni ki pošiljajo vrednosti v zunanje okolje, pa se imenujejo izhodni

nevroni. Poznamo pa tudi skrite nevrone, ki komunicirajo z drugimi nevroni znotraj

nevronske mreže.

106

Vir: www.gamedev.net/.../features/vehiclenn/

Slika: Nevronska mreža

Učenje nevronskih mrež

Privlačnost nevronskih mrež je v njihovi preprosti in veliki sposobnosti učenja. Obstajajo trije

načini učenja nevronskih mrež:

• nadzorovano učenje,

• nenadzorovano učenje in

• vzpodbujevalno učenje.

Nadzorovano učenje = nadzorovano učenje iz urejenih primerov iz okolja, ki so sestavljeni

iz vhodnih spremenljivk, skupaj z želenim izhodom. Na podlagi vhodnih podatkov nevronska

mreža izračuna izhodne rezultate in jih primerja z želenim izhodom. Če želeni in izračunani

rezultat ne sovpadata, nevronska mreža z majhnimi koraki prilagaja svoj izračun, dokler ne

pride do sprejemljive razlike med izračunanim izhodnim rezultatom in želenim izhodnim

rezultatom.

Nenadzorovano učenje = samostojno učenje nevronske mreže. Pri tem učenju podamo le

vhodne podatke, pri čemer ni potrebno podati želenega izhoda oziroma niti ocene izhoda iz

mreže. Pri učenju ni potrebno določati preslikave, saj jo določi kar nevronska mreža sama, kar

imenujemo samoorganizacija mreže. Takšno učenje je primerno predvsem na področju

razpoznavanja vzorcev.

107

Vzpodbujevalno učenje = učenje, ki ne zahteva poznavanja nobenega pravilnega izhoda. V

tem primeru preslikave ne določimo natančno, ampak le približno. Mrežo usmerjamo s

pomočjo naših ocen. Pri tem načinu učenja lahko ocenjujemo vsak izhod mreže, lahko

podamo oceno za skupino izhodov ali celo ocenjujemo neuspehe mreže.

Perceptron

Najbolj razširjena nevronska mreža je perceptron. To je enonivojska oziroma večnivojska

odprtozančna mreža z enosmernimi nepristranskimi povezavami. Pri perceptronu so vse

povezave med nevroni usmerjene naprej. Vhodne in izhodne vrednosti so lahko poljubne

zvezne spremenljivke. Učenje poteka postopoma in traja, dokler ni napaka dovolj majhna.

Vir: http://www.cs.nott.ac.uk/~gxk/courses/g5aiai/006neuralnetworks/neural-networks.htm

Slika: Enonivojski in večnivojski perceptron

Enonivojski perrceptron je sposoben rešiti 80% vseh problemov, vendar je njegova slabost v

tem, da za rešitev problema porabi zelo veliko časa. Z večanjem števila nevronskih mrež se

poveča tudi hitrost reševanja problemov.

108

Vir: http://www.ro.feri.uni-mb.si/predmeti/krmilna/predavanja/krtn.html

Slika: Enonevronski perceptron

Večnivojski perceptron je sestavljen iz večjega števila nevronov, ki so medsebojno povezani

in razdeljeni na več nivojev. Vsebuje nivoje za vhodne, izhodne in skrite nevrone. Omrežje

ima lahko več skritih nivojev in več izhodnih nevronov. Vsak nevron v skritem ali izhodnem

nivoju je povezan z vsemi nevroni v nižjih nivojih.

Vir: http://dms.irb.hr/tutorial/tut_nnets_short.php

Slika: Večnivojski perceptron

Večnivojski perceptron uporablja nadzorovano učenje. Največkrat uporabljen algoritem

učenja se imenuje pravilo vzvratnega širjenja napake (angl. »backpropagation«).

Uporaba nevronskih mrež

Nevronske mreže se v praksi uporabljajo povsod tam, kjer je potrebno odločanje (bančništvo,

zavarovalništvo, ekonomija, promet, logistika, itd.), modeliranje in predvidevanje. Vse troje

(odločanje, modeliranje in predvidevanje) pa uporabljamo tudi pri vodenju procesov.

109

Primer uporabe nevronskih mrež za avtomatsko prepoznavanje registerskih tablic vozil

Nevronsko mrežo lahko uporabimo tudi pri prepoznavanju registrskih tablic vozil pri

vstopanju na parkirišče. Takšen sistem prepoznavanja registrskih tablic je primeren za

upravljanja hotelskih parkiriščih ali garaž, nadzor vozil na mejnih prehodih, hitro in

enostavno zaračunavanje cestnine, preprečevanje pobegov na bencinskih servisih, kontrolo

tekočega in mirujočega prometa, na letaliških parkiriščih za kontrolo parkirnih listkov inza

vstop na tovarniška dvorišča.

Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt

Slika: Zajem registerske tablice pri vstopu na parkirišče

Delovanje sistema

Ko vozilo prevozi kontrolno točko, opremljeno z video kamero (slika --), ki vozilo posname,

se slika digitalizira, posebna programska oprema pa na sliki določi mesto registrske tablice. Iz

prepoznane registrske tablice vozila se z uporabo nevronske mreže razpozna niz znakov, ki se

vnesejo v podatkovno bazo. Sistem najprej preveri, če se prebrana tablica nahaja v podatkovni

bazi. Če se, sistem omogoči vstop ali izstop vozila v ali iz parkirišča.

110

Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt

Slika: Shema delovanja sistema.

Funkcija nevronskih mrež v sistemu

Nevronske mreže je potrebno najprej naučiti prepoznave vseh črk in številk, različnih oblik in

velikosti pisave. Programska oprema na digitalizirani sliki določi mesto registrske tablice, iz

katerega naučena nevronska mreža lahko prepozna pravilno zaporedje črk in številk. Iz

zaporedja črk in številk nevronska mreža sestavi niz znakov, ki ga posreduje podatkovni bazi.

Učenje nevronske mreže prepoznavanja črk in številk : L L L L 1 1 1 Uporaba nevronskih mrež:

Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt

Slika: Registrska tablica

Prepoznan niz znakov: MB4243L

111

Tovrsten sistem za prepoznavanje registrskih tablic vozil ima številne prednosti uporabe:

• omogoča zelo zanesljiv sistem nadzora vstopa in izstopa vozil na parkirišče,

• omogoča hiter pretok vozil na parkirišče,

• stroški uporabe sistema so nizki,

• parkirni listki niso več potrebni in s tem se tudi reši problem ukradenih ali izgubljenih

parkirnih listkov,

• preprečuje kraje in poškodovanje vozil,

• centralna podatkovna baza za vse vhode na parkirna mesta,

• enostavna postavitev in upravljanje sistema,

• varnostniki niso več potrebni.

PODATKOVNO RUDARJENJE (angl. Data Mining)

Definirano je kot uporaba matematičnih in statističnih orodij na zelo velikem korpusu

podatkov, da bi iz njih izluščili »skrite« povezave, vzorce, trende in pravila. Sodi med tiste

tehnike za pomoč v odločanju (predvsem na strateškem nivoju), ki postajajo v zadnjem času

vse bolj popularne. Ker morajo biti najdene povezave smiselne tudi vsebinsko, mora

podatkovno rudarjenje slediti natančno in dobro definirani metodologiji. Zelo široko je

podatkovno rudarjenje uporabljeno na področju ugotavljanja zadovoljstva strank in

upravljanja odnosa s strankami, analizi poslovanja in proizvodnje, detekciji in predvidevanju

zlorab, trženju, znanstvenih raziskavah ipd. Logistična vrednost podatkovnega rudarjenja se

še poveča, če se skupaj (ne ločeno) analizirajo tako podatki na strani dobave kakor na strani

povpraševanja.

Podatkovno rudarjenje je ena od faz v procesu odkrivanja znanja iz podatkov (angl. KDD –

Knowledge Discovery from Data) - na podlagi preteklih podatkov naj bi se naučili marsikaj,

kar nam lahko v prihodnjem poslovanju prinaša konkurenčne prednosti - uporabljamo pa jih

za zaznavanje pomembnih ciljnih skupin na podlagi zgodovinskih podatkov, ki so shranjeni v

podatkovnem skladišču.

112

Slika 75: Faze procesa odkrivanja znanja iz podatkov.

Največja slabost orodij za odkrivanje znanja iz podatkov pa je dejstvo, da orodja ne poznajo

izkušenj in intuicije pri odkrivanju pomembnih in nepomembnih povezav, torej je prisotnost

človeka še vedno nujna.

Podatkovno rudarjenje se izvaja nad podatki, zbranimi v podatkovnem skladišču (angl. Data

Warehouse). Podatkovno skladišče je koncept, ki zajema skupek programske in strojne

opreme, namenjen pa je analizi velike količine podatkov, ki nastajajo v različnih

organizacijah in služijo za podporo odločanju. V bistvu gre za zbirke podatkov oziroma

podatkovnih baz, torej se podatki v podatkovno skladišče prepisujejo iz vseh operativnih in

aplikacijskih sistemov podjetja in zunanjih virov, kot so splošne informacije z interneta,

javnih glasil in podobno. Podatke torej pridobivamo iz različnih virov in jih integriramo v

podatkovno skladišče. Zelo pomembno je, da izberemo prave in zanesljive vire. Te podatki se

nato prečistijo - nenormalne, nepomembne, zastarele podatke zbrišemo. Preden se podatki

prenesejo iz podatkovnih baz v podatkovno skladišče, se še preoblikujejo in poenotijo.

113

Pod. skladišče

1a. Čiščenje

PPrriipprraavvaa ppooddaattkkoovv

Baze podatkov Datoteke Zun. viri

1b. Integracija

1c. Selekcija

1d. Transformacija

Slika 76: Postopek priprave podatkov.

Razlika med podatkovno bazo in podatkovnim skladiščem je prikazana na spodnji sliki: PODATKOVNA BAZA

• podpira delo s podatki

• vnos in branje podatkov

• dinamično spreminjanje vsebine

• struktura se redko spreminja

• veliko uporabnikov

• transakcijske obdelave

• vnaprej določeni izpisi ali poizvedovanja s SQL

PODATKOVNO SKLADIŠČE

• podpira analizo podatkov

• branje podatkov

• podatki so statični, le občasno ažuriranje

• strukturo prilagajamo potrebam

• malo uporabnikov

• analitične in sintetične obdelave

• ad-hoc analize, korelacije, Slika 77: Primerjava podatkovne baze s podatkovnim skladiščem.

114

Podatkovno skladišče torej vključuje podatke iz različnih virov, namenjeno je podrobni

analizi velike količine podatkov, ki so urejeni po predmetu obravnave (kupec, dobavitelj,

proizvod, prodaja) in po času nastanka, podatki pa so v glavnem namenjeni poizvedovanju,

posodabljajo se le občasno.

Ogromne količine podatkov, shranjene v podatkovnem skladišču, so osnova za izvajanje

vnaprej pripravljenih poizvedb, za sprotne analize, za odkrivanje vzorcev, iskanje trendov na

napovedovanje dogodkov v prihodnosti.

Najpogosteje uporabljene tehnike podatkovnega rudarjenja v praksi so tehnika najbližjega

soseda, tehnika razvrščanja v skupine, tehnika induciranih pravil, tehnika odločitvenih dreves

in tehnika nevronskih mrež (slednji sodita na področje strojnega učenja) idr.

SISTEMI ZA PREPOZNAVANJE IN SINTEZO GOVORA

Skladišča in distribucijski centri so vezni člen med dobavitelji, proizvodnjo in kupci.

Predvsem od uspešnosti njihovega poslovanja je odvisna uspešnost celotne preskrbovalne

verige in verige vrednosti, zato podjetja nenehno iščejo nove načine za povečanje kakovosti in

učinkovitosti skladiščnega poslovanja.

Govorno vodenje je tehnologija nove generacije, s katero lahko izboljšamo natančnost in

hitrost dela v skladišču ali distribucijskem centru. Sestavljajo jo ergonomski prenosni

(mobilni) terminal s programsko opremo za tvorjenje in prepoznavanje govora ter slušalke in

mikrofon, ki delavcu omogočajo, da ima med sprejemanjem in potrjevanjem navodil za delo z

blagom v skladišču proste roke in pogled. Tehnologija je izpopolnjena in preverjena v praksi

ter splošno dosegljiva na trgu. Lahko jo združimo z obstoječim sistemom za vodenje

skladišča, kar je še dodatna spodbuda za njeno uporabo.

TEHNOLOGIJA GOVORNEGA VODENJA Tehnologija govornega vodenja (angl. Voice Technology in warehousing and logistics)

postaja vedno pomembnejša v skladiščnem poslovanju in logistiki. Je tehnologija nove

generacije, ki omogoča izboljšanje operativnega delovanja skladišča, še posebno v segmentu

tvorjenja odpreme z nabiranjem (komisioniranja). Uporabna je tudi na drugih področjih v

proizvodnji in logistiki, kjer delavec med delom nenehno komunicira z računalniško podprtim

sistemom za vodenje in kjer gre pravzaprav za enostavne postopke.

115

Vir: http://www.irt3000.si/P/PDF/AI-sklopIRT3000-17.pdf Slika 78: Prenosni terminal za govorno vodenje in običajen prenosni terminal z nadgradnjo

za govorno vodenje

Njeni sestavni deli so:

• računalniški program za pretvorbo ukazov v govorne ukaze, ki jih v realnem času tvori

sistem za vodenje skladišča,

• računalniški program za prepoznavanje govora, ki omogoča pretvorbo potrditev in

odgovorov operaterja v podatke, ki se jih pošlje v realnem času sistemu za vodenje

skladišča,

• komunikacija med prenosnim terminalom delavca in sistemom za vodenje skladišča,

• terminalska oprema za procesiranje govora (slušalke, mikrofon in prenosni terminal).

Osnova sistema govornega vodenja je prenosni terminal, ki po komunikacijskem strežniku

izmenjuje podatke s sistemom za vodenje skladišča. Na prenosnem terminalu sta računalniška

programa za pretvorbo podatkov v govor in govor delavca v podatke.

116

Vir: http://www.irt3000.si/P/PDF/AI-sklopIRT3000-17.pdf

Slika 79: Delovanje sistema za govorno vodenje

Pretvorba podatkov iz sistema za vodenje skladišča v govor je lahko izvedena na dva načina.

Preprostejši način je, da z ukazom priredi posnete govorne ukaze, ki se delavcu predvajajo po

slušalkah. Naprednejši način pa podatke pretvori v govor. Analiza odgovorov delavca poteka

z algoritmi za prepoznavanje govora glede na ujemanje vzorcev.

Prenosni terminal je lahko izveden tako, da omogoča samo govorno vodenje, ali pa je običajni

prenosni terminal dopolnjen oziroma nadgrajen z govornim vodenjem. Običajna funkcija

prenosnega terminala vključuje prikaz ukazov in podatkov, ki vodijo delavca pri delu, ter

potrjevanje ukazov in vnos podatkov s tipkovnico, zaslonom, občutljivim na dotik, ali z

branje črtne kode (skeniranje). Pri govornem vodenju sprejema delavec ukaze in podatke v

govorni obliki in z govorom potrjuje izpolnitev ukaza ter sporoča stanja.

Z govornim vodenjem lahko nadgradimo tudi nekatere terminale, ki so že v uporabi.

Prenosnih terminalov za izključno govorno vodenje pa ne moremo nadgraditi s funkcijami

običajnega terminala.

DELOVANJE TEHNOLOGIJE GOVORNEGA VODENJA Ne glede na izvedbo prenosnega terminala, je jedro vodenja in upravljanja skladišča še vedno

sistem za vodenje skladišča - SVS (angl. WMS - Warehouse Management System). SVS mora

podpirati vse skladiščne procese, kot so prevzem blaga v skladišče, uskladiščenje,

preskladiščenje, priprava odpreme z nabiranjem blaga (komisioniranje) in izskladiščenje,

117

poleg tega pa mora nuditi tudi ustrezen vmesnik za komunikacijo s prenosnimi terminali in

uporabniki prek ekranskih slika in tipk. Podatkovna komunikacija je običajno izvedena prek

strežnika in brezžičnega lokalnega računalniškega omrežja (WLAN). Ko uporabnik izbere

govorni način dela, se SVS poveže z govornim strežnikom in mu pošlje nalog za izvedbo.

Nato komunikacija poteka s terminalom (in uporabnikom) po govornem strežniku, ki po

vnaprej opredeljenih protokolih od delavca zahteva izvajanje ukazov in potrditev izvedbe. Na

koncu govorni strežnik sporoči rezultat operacije v SVS.

Vir: http://www.lucasware.com/solution/

Slika 80: Shema delovanja pri glasovnem izbiranju.

UPORABA GOVORNEGA VODENJA Ko prenosni terminal prejme podatke (ukaze), jih pretvori v govor in ga po slušalkah

posreduje delavcu. Tako SVS posreduje delavcu podatek, na katero lokacijo naj gre in kaj naj

tam naredi. V izvedbi programa za pretvorbo podatkov v govor z vnaprej posnetimi sporočili

je treba vnaprej posneti ukaze oziroma oznake lokacij, ki povedo, kam naj delavec gre.

Oznaka neke lokacije je navadno sestavljena iz oznake hodnika, stolpca in etaže. Tako so

posnete besede in zveze, kot so »vrsta«, »stolpec«, »etaža«, »A1«, »A2«, »B1«, »1«, »2«, »3«

do zadnje možne oznake hodnikov, stolpcev in etaž v nekem skladišču. Program na

prenosnem terminalu jih potem združi v govor, na primer »vrsta B1« in »stolpec 3, etaža 1«.

Za delo na lokaciji pa so posnete besede »vzemi«, »paketov«, »po« in »kosov«. Poleg tega so

118

posnete tudi besede, s katerimi se sestavljajo števila, s katerimi program oblikuje ukaz, kot je

na primer »Vzemi 5 paketov po 6 kosov« ali pa »Vzemi 3 kose«.

Delavec potrjuje in odgovarja sistemu za govorno vodenje z nekaj besedami, kot so na primer

»V redu« in »Ponovi«, ter seveda z besedami za številke. Zato mora vsak delavec pred prvo

uporabo sistema za govorno vodenje izgovoriti v mikrofon nekaj značilnih besed, ki jih sistem

posname in na podlagi katerih lahko zanesljivo pretvori govor delavca v podatke. Posneti t. i.

govorni profil delavca se shrani na strežniku in se ob prijavi delavca na prenosni terminal, ki

ga delavec uporablja, tudi naloži.

Vir: http://www.milestechinc.com/images/woman_voice_headset.jpg

Slika 81: Uporaba tehnologije govora pri skladiščenju

PREDNOSTI TEHNOLOGIJE GOVORNEGA VODENJA Prva prednost te tehnologije je povečanje učinkovitosti. Na spodnji sliki je grafično prikazano

zaporedje in časovno razmerje aktivnosti nabiranja blaga v odpremo s prenosnim terminalom

in čitalnikom črtne kode, ki je ravno tako učinkovita in razširjena tehnologija v skladiščnem

poslovanju, ter govornim vodenjem. Z metodo vnaprej določenih standardnih časov (kratki

postopek po metodi Work-Factor) so bili določeni časi aktivnosti, narejena pa je bila tudi

analiza obeh tehnologij. Primerjava pokaže, da sta bistveni razliki vnosa podatkov z

govorjenjem in tipkovnico v pripravi prenosnega (ročnega) terminala ter v dejstvu, da se

lahko vnos z govorjenjem izvede sočasno z drugimi gibi, vnos s tipkovnico pa običajno ne.

Časa vnosa z govorjenjem in tipkovnico (pritisk na tipke) pa nista bistveno različna. Enako je

119

tudi pri branju črtne kode s čitalnikom in govorjenjem kontrolne številke pri potrjevanju

prihoda na lokacijo. Največja razlika je tako prav ravnanje z ročnim terminalom oziroma

čitalnikom črtne kode, ki pri potrjevanju in vnosu podatkov z govorom ni potrebno.

Vir: http://www.red-tree.ru/www/voice/pick-by-voice_eng.xml

Slika 82: Časovna primerjava med govornim vodenjem, čitalnikom črtne kode in iskanjem ter vnašanjem podatkov na papir.

Razlika v trajanju nabiranja blaga v odpremo, pri katerem je treba blago tudi potrjevati, je še

bolj očitna. V tem primeru je treba pri jemanju blaga z lokacije javiti SVS tudi kodo blaga z

osnovnega pakiranja ali transportnega kartona (običajno je koda EAN zapisana na nalepki s

števkami in črtno kodo). Pri uporabi tehnologije s prenosnim terminalom in čitalnikom črtne

kode je treba tako prebrati črtno kodo, pri govornem vodenju pa izgovoriti zadnje tri števke

kode.

V primerjalni analizi ciklusa obeh tehnologij je bil upoštevan še čas hoje do naslednje

lokacije, pri čemer je bila upoštevana ocena dolžine poti 5 m. Tako je čas ciklusa pri

nabiranju blaga v odpremo brez potrjevanja blaga z govornim vodenjem za približno 12

odstotkov krajši od tehnologije s prenosnim terminalom in črtno kodo, v primeru s

potrjevanjem blaga pa za dobrih 22 odstotkov. V obeh primerih je bilo v analizi upoštevano

samo eno prenašanje blaga z lokacije na transportno enoto (toliko kosov blaga v osnovnem

pakiranju ali transportnem kartonu, kolikor lahko delavec naenkrat prenese). Če mora delavec

dvakrat prenašati blago (samo en vnos za potrjevanje blaga), potem je čas tehnologije

govornega vodenja približno 17 odstotkov boljši. Za dolžino poti enega metra in eno

120

prenašanje pa je govorno vodenje učinkovitejše od tehnologij s prenosnim terminalom in

branjem črtne kode za skoraj 30 odstotkov.

Na podlagi analize lahko sklenemo, da je skrajšanje časa ciklusa z govornim vodenjem očitno,

njegova velikost pa odvisna tudi od dolžine poti med lokacijami in od količine blaga, ki ga je

treba vzeti. Slednje je odvisno od strukture naročil, na kar pri skladiščnem poslovanju

nimamo vpliva. Vsekakor je treba podatke o naročilih upoštevati pri analizi in organizaciji

skladišča. Na dolžino poti lahko vplivamo s prostorsko razmestitvijo lokacij (tloris skladišča)

in z razporeditvijo blaga na lokacije (tudi glede na etažo). Ne nazadnje na dolžino poti vpliva

poleg tehnologije tudi sistem za vodenje skladišča, ki naj bi delavca vodil po najkrajši poti

nabiranja blaga. Natančnejšo oceno prednosti govornega vodenja glede na skrajšanje časa

dela lahko naredimo le za vsak primer posebej.

Govorno vodenje ima kot tehnologija še nekatere druge pomembne značilnosti in prednosti.

Glavni sta, da ima delavec med komunikacijo s SVS proste roke in pogled ter lahko medtem

opravlja tudi druga dela. To omogoča hitrejše in varnejše delo ter večjo točnost izvajanja

operacij. Zaradi prostega pogleda se poveča tudi varnost pri delu.

Oprema za govorno vodenje, ki jo nosi delavec, je ergonomska in lahka, komunikacija s SVS

pa človeku naravna, zato se poleg varnosti poveča tudi udobje pri delu. Učenje uporabe

glasovnega vodenja je hitro in enostavno, kar je tudi pomembna prednost v okolju, kjer je

ohranjanje stroškov dela bistvena konkurenčna prednost.

Vir: http://www.google.com/imghp?hl=sl

Slika 83: Primer prostih rok pri uporabi govornega vodenja

121

Tehnologijo govornega vodenja lahko uporabljamo tudi na drugih področjih. Na primer v

zdravstvu za usmerjanje medicinskih sester k bolnikom, dajanje navodil za nekega bolnika in

opozarjanje, na kaj moramo biti pri nekom še posebno pozorni. Sistem glasovnega vodenja se

lahko uporablja v vojski za vodenje letal in helikopterjev ter usmerjanje vojakov med bojnim

in drugim delovanjem. Uporablja se tudi že v domačem okolju, na primer za upravljanje

gospodinjskih naprav.

Vir: http://support.logicpd.com/system/files/voco2.jpg

Slika 84: Uporaba prepoznavanje govora za domačo uporabo

Vir: http://c0378172.cdn.cloudfiles.rackspacecloud.com/7484_22060724220.jpg

Slika 85: Uporaba prepoznavanja govora v vojaške namene

Tehnologija govornega vodenja bo v prihodnje našla svoje mesto povsod tam, kjer je treba

pogosto vnašati in sprejemati podatke, navodila ter ukaze, pa to lahko naredimo tudi z

govorom. Tak primer so tudi manjši skladiščni sistemi in logistika v proizvodnih podjetjih.

Tehnologija govornega vodenja je nedvomno robustna in zrela za uporabo, saj je bila

preverjena v številnih uporabah. Na odločitev za vpeljavo in uspešnost uporabe tehnologije

122

govornega vodenja v nekem konkretnem primeru pomembno vpliva poznavanje njenih

lastnosti in prednosti. Po drugi strani pa zahteve procesov in obstoječe stanje organiziranosti,

tehnološke opremljenosti ter informacijske podprtosti bistveno vplivajo na stopnjo izboljšave,

ki jo z uvedbo tehnologije govornega vodenja lahko dosežemo. S tem je povezan tudi čas

povrnitve investicije, zato je pomembno, da si na podlagi poznavanja delovanja tehnologije

govornega vodenja že na začetku postavimo prava pričakovanja. Seveda je treba pred uvedbo

narediti podrobnejšo analizo tudi z analitičnimi metodami, kar lahko pomembno prispeva h

končnemu zadovoljstvu tako ponudnika kot uporabnika tehnologije govornega vodenja.

MEHKI SISTEMI IN MEHKA LOGIKA

Mehka logika (angl. Fuzzy Logic) je mehanizen sklepanja, ki se kar najbolje približa

človeškemu sklepanju. Najpomembnejše pri tem je to, da operira z več vrednostmi na nekem

intervalu in ne le z mejnima vrednostima (0 in 1), kot to počne navadno (Boolova) logika. S

tem nam je omogočeno, da nek program, ki deluje na mehanizmu mehkega sklepanja, zajame

takorekoč vse dejavnike, ki vplivajo na delovanje nekega sistema, ter po nekih v naprej

določenih pravilih sklepanja pripelje do želenega rezultata.

Pri navadni logiki gre za ukvarjanje z izjavami, ki so lahko pravilne ali nepravilne, njihova

zaloga vrednosti zasede vrednosti 1 ali 0. Človek je z njeno pomočjo zgradil mehanizme

sklepanja, ki delujejo po principu IF-THEN. Torej, z vnosom nekih podatkov, nam ti

mehanizmi, podprti z računalniškim vezjem, hitro podajo rešitev, ki nas zanima.

Ti mehanizmi oz. sistemi logičnega sklepanja so se zelo hitro uveljavljali v gospodarstvu, saj

omogočajo hitro in zanesljivo sklepanje po nekih vnaprej določenih pravilih. Problem pa se je

pojavil pri tej togosti logike, ki operira le z vrednostmi 0 in 1, kar pa ni običajno v realnem

svetu. Zaradi te togosti, se je potem začela razvijati t.i. mehka logika, ki operira z neštetimi

vrednostmi na nekem intervalu. Pri običajni logiki so prehodi med pripadnostjo in

nepripadnostjo neki množici ostri, diskretni, pri mehki logiki pa so ti prehodi počasni, zvezni.

Sistemi mehkega sklepanja so danes že zelo uveljavljeni na vseh gospodarskih področjih, še

posebej so pomembni pri doseganju nekih optimalnih rešitev v različnih sistemih.

Za predstavitve oz. obdelave netočnih in nenatančnih podatkov in znanja so pravila mehke

logike veliko primernejša od pravil navadne logike, ki operira samo z vrednostmi 0 in 1 (da,

ne). Mehka logika se veliko bolj približa človeškemu dojemanju okolja, kjer je le malo stvari

lahko popisati le za da oz. ne.

123

Mehki sistemi so ekspertni sistemi, ki temeljijo na mehkih pravilih in mehkem sklepanju.

Mehka pravila se kažejo kot enostaven način običajnega razmišljanja (znanja in spretnosti) oz.

znanje, ki je subjektivno, dvoumno, nejasno ali kontradiktorno. To znanje pa lahko izhaja iz

veliko različnih virov, pridobljeno pa na podlagi dolgoletnih izkušenj različnih ljudi.

Danes na trgu obstaja že zelo veliko aplikacij mehke logike. Vključujejo kontrolo avtomatskih

pralnih avtomatov, avtomatsko fokusiranje kamer, kontrolo menjalnih sistemov v sodobnih

modelih avtomobilov, avtomatske pristajalne sisteme v letalih, avtomatsko helikoptersko

kontrolo, avtomatske klima naprave, avtomatsko kontrolo cementnih peči, avtomatsko

kontrolo metrojev, mehko odločanje, mehke podatkovne baze itd. Te in še mnoge druge

aplikacije mehke logike v gospodarstvu so bile pretežno razvite na Japonskem, v ZDA,

Nemčiji in Franciji. Do danes pa so se in se še vedno razširjajo po vsem svetu. Razvija pa se

še veliko drugih aplikacij na področju odločanja in napovedovanja, interakcij med človekom

in računalnikom, medicini, agrikulturi, onesnaževanja okolja, kooperativnih roboto idr.

Lastnost, ki mehko logiko najbolj loči od navadne je ta, da operira z mehkimi predlogi, torej

predlogi, ki vsebujejo mehke spremenljivke in mehke vrednosti (intervalno). Na primer:

»temperatura je visoka«, »višina je nizka«. Resnične vrednosti pri mehkih predlogih niso le

pravilni/nepravilno, kot je to poznano v Boolovi logiki, ampak zajemajo še vse možnosti med

tema dvema ekstremoma.

Mehki sistem je definiran s tremi glavnimi komponentami: mehke vhodne in izhodne

spremenljivke, definirane s svojimi mehkimi vrednostmi, množica mehkih pravil in mehki

mehanizmi sklepanja.

Mehka pravila operirajo z mehkimi vrednostmi kot npr. »visoko«, »mrzlo«, »zelo nizko«… Ti

mehki koncepti so navadno predstavljeni s svojimi pripadnostnimi funkcijami. Funkcija

pripadnosti kaže razpon, ko je neka vrednost iz univerzuma (populacije) vključena v mehki

koncept.

Prednosti mehke logike: • Namesto z diferencialnimi in integralnimi enačbami imamo opraviti z lingvističnimi

spremenljivkami in postopki mehke logike.

• Z mehko logiko se da najti dovolj preproste rešitve tudi za komplekse in slabo

definirane sisteme, torej sisteme, za katere ne poznamo modela.

124

• Vhodne podatke spremeni v izhodne, ne da bi bilo potrebno poznavanje vseh

spremenljivk, obenem pa sistemu dopušča, da je natančnejši in bolj stabilen od

konvencionalnih sistemov.

• Snovanje in načrtovanje sistemov mehke logike je lahko enostavno, saj je načrtovanje

preprostih sistemov možno z že izdelanimi računalniškimi metodami, za kar zadostuje

le osnovno znanje.

• Enostavnost omogoča reševanje problemov, ki so bili še do pred kratkim nerešljivi.

• Če je sistem slabo določen, pogosto mehka logika ponuja enostavno rešitev. Na

primer, če človek nek sistem upravlja brez težav, se izkaže, da se pojavijo velike

težave, če ga zamenjamo z avtomatom, robotom. Mehka logika omogoča zapis in

uporabo njegovega znanja.

• V mehko logiko je možno vključiti tudi procese učenja, ki so podobni tistim pri

nevronskih mrežah. S tem se učinkovitost mehke logike še poveča.

Slabosti mehke logike: • Ni predpisanega postopka za načrtovanje mehkih sistemov za uporabo v sistemih

vodenja.

• Obstaja samo nekaj splošnih napotkov, načrtovanje pa poteka od primera do primera

drugače.

• Ni formalnega načina za dokazovanje stabilnosti mehkih sistemov vodenja.

• Pri uporabi mehkega sistema za opis dinamike sistema baza pravil pogosto preraste

vse razumne meje (nekaj 100 pravil).

• Izvedba večine mehkih sistemov vodenja, še posebej adaptivnih, je računsko zahtevna.

Zato za izvedbo v realnem času potrebujemo visoko zmogljive krmilnike.

UPORABA MEHKE LOGIKE

Mehka logika je prisotna že v izredno širokem spektru gospodarskih dejavnosti, kjer se tudi s

pridom izkorišča. Prisotna je skoraj na vseh področjih človekove dejavnosti: v avtomobilski

industriji (zavore, menjalniki, motorji), transportu (železnice, dvigala, helikopterji, nadzor

prometa), gospodinjski elektroniki, robotiki, medicini, menedžmentu in drugje, pa tudi promet

in logistika nista izjemi.

125

Najbolj znan primer uporabe mehke logike v prometu je urejanje prometne signalizacije z

mehko logiko. V današnjih časih, ko je promet po cestah zelo gost in so križišča zelo

obremenjena, se pojavi vprašanje, kako učinkovito krmiliti svetlobno prometno signalizacijo,

da bi bil pretok prometa čim hitrejši in bi se s tem zmanjšalo čakanje, skrajšalo pot in

nenazadnje tudi zmanjšalo emisije škodljivih plinov v okolje. Z mehko logiko stremimo k

temu, da bi z upravljanjem prometne signalizacije čim bolj optimizirali pretok križišč.

Zamisel je, da se »razmišljanje« mehke logike približa razmišljanju policista, ki upravlja s

prometom v križišču. Za to je potrebno veliko število raznih senzorjev in krmilna enota, ki

obdeluje mehke podatke. V takem sistemu nastopa veliko število spremenljivk. Upoštevati je

treba število vozil, ki čakajo na rdeči luči, koliko časa že čakajo, koliko vozil je prevozilo

križišče. Vključiti je treba tudi pešce in kolesarje, prav tako pa tudi prednost javnega prevoza.

Krmilnik se nato na podlagi vseh teh podatkov odloča, katero luč bo prižgal na kateri

prometni smeri. Za razliko od trde logike, ki bi nam sporočila samo, ali avti so ali jih ni, nam

lahko s pomočjo mehke logike senzorji posredujejo podatke, kot so: malo vozil, srednje,

veliko, zelo veliko in podobno. Krmilnik mora seveda upoštevati vse zbrane podatke, ko se

odloča katero luč prižgati. Pri dvofaznemu sistemu urejanja prometne signalizacije se

ugotavljata dva podatka in sicer število vozil, ki se v nekem trenutku približuje zeleni luči in

število vozil, ki v tem trenutku čaka na rdeči luči. Določi se interval, ki se nato po potrebi

prilagaja (daljša in krajša) glede na prejšnja dva parametra.

Pri večfaznem upravljanju imamo v prvi fazi oceno razmer na cesti, ki nam pove gostoto

prometa. Ta je lahko redek, zmeren ali gost. Druga faza določi sekvenco prižiganja luči, tretja

faza pa glede na zbrane podatke podaljšuje in zmanjšuje trajanje zelene luči.

Zelo pomembna je odločitev, kdaj prekiniti zeleno luč. Ideja je v tem, da se vsako vozilo

ustavi na enem semaforju samo enkrat, kar pomeni, da se zelene luči ne bi smelo prekiniti

med sproščanjem kolone.

Razvoj avtomatizacije prometne signalizacije s pomočjo mehke logike gre v smeri

povezovanja več križišč med seboj v linijsko ali mrežno krmiljenje. To je zelo uporabno v

mestnih središčih. S povezovanjem lahko promet skozi mesto še bolj optimiziramo. Seveda pa

pri tem potrebujemo še zmogljivejše krmilne sisteme za ugotavljanje in upravljanje s

prometnim tokom.

Mehka logika se pogosto uporablja tudi v ekspertnih sistemih optimiziranja logističnih

procesov. Primer je optimiziranje feeder sistemov. Tak sistem z mehkim sklepanjem nam na

podlagi več dejavnikov, ki vplivajo na pretovor in transport praznih in polnih kontejnerjev v

126

nekem feeder sistemu, poda optimalno varianto natovora na različne ladje, optimalno število

ladij, njihovo razporeditev itn. Pri tem se seveda zasleduje minimalne stroške.

Mehka logika se ugrajuje tudi v vozila, ki ne potrebujejo več voznika. Znano je, da pri vožnji

voznik iz okolja sprejema veliko podatkov, ki se nanašajo lahko na same karakteristike

avtomobila, vremenske karakteristike, vožnjo, okolico... Če želimo sprocesirati vse te možne

kombinacije podatkov, s tem pa prilagoditi samo vožnjo avtomobila na dano situacijo, je

odlična izbira sistem mehkega sklepanja, ki to zmore. Uporaba mehke logike v take namene

je bila izbrana, ker je to že dostikrat testirana metoda za delovanje v zakompliciranem okolju

in ponuja dobre rezultate, ker lahko pretvori človeško znanje v kontrolne algoritme, pri tem pa

ne potrebuje matematičnega modela procesa. Povezava med vnesenimi in izhodnimi

spremenljivkami je izražena v stavkih, ki zelo posnemajo človeško mišljenje. Prvi korak k

posnemanju človeške vožnje je ta, da se uporabi voznikove predhodne navade. V drugem

koraku se napravijo fine nastavitve kontrol, ki se dosežejo z opazovanjem. Tretji korak pa je

ta, da se avtomatizira vse avtomobile za množično proizvodnjo, tako da bodo imeli

nadzorovano zavijanje in pedala za plin ter zavoro s pomočjo mehke logike. Mehke kontrole

so obdelane v ORBEX (eksperimentalni mehki procesor), kjer so lahko mehka pravila

napisana skoraj v naravnem jeziku. Za avtomatsko kontrolo avtomobila sta bila razvita dva

različna upravljalnika, eden za zavijanje in drugi za kontrolo hitrosti.

Uporabo mehkih sistemov pa najdemo še na številnih drugih področjih, npr.:

• mehko krmiljenje moderne podzemne železnice (Japonska), kjer mehka logika

optimira pospeševanje in zaviranje. Na osnovi mehke logike dosežejo večjo

maksimalno hitrost med dvema postajama, vožnja je bolj tekoča, točnosti prihodov na

postaje so večje;

• upravljanje zavornega sistema z mehkim krmilnikom (ABS za tovorna vozila, Nissan);

• simulacijski poskusi letenja v vesolji (NASA) so pokazali, da mehka logika omogoča

hitrejše in mehkejše letenje, potrebno je manjše število popravkov kot sicer in tudi

količina goriva se lahko z mehko logiko zmanjša;

• v Subaruju mehko logiko uporabljajo za krmiljenje brezstopenjskega menjanja

hitrosti, kot bi to delo opravljal šofer, kar nakazuje, da bo naslednja generacija

menjalnikov zanesljivo mehka;

• mehka logika omogoča velike hitrosti in preciznost pri obdelavi slik (Fujitsu, robotske

oči);

127

• pri sesalniku za prah Fuzzy-310, Hitachi, mehka logika optimira sesalno moč glede na

vrsto tal in količino umazanije;

• Pralni stroj Aisago Day Fuzzy, Panasonic, je mehki stroj, ki izbere optimalni program

izmed 600 različnih možnosti. Senzorji ugotavljajo količino perila, vrsto in stopnjo

umazanosti, tip pralnega sredstva (prašek, tekočina).

6 - Poslovni (organizacijski) informacijski sistem

Gre za skupino informacijskih sistemov, ki so visoko integrirani in pokrivajo vse temeljne

procese v podjetju, vsa funkcionalna področja in celotno organizacijsko strukturo, od

transakcijske ravni pa vse do strateškega upravljanja podjetja. To so kompleksni in dragi

sistemi, katerih postavitev zahteva zelo veliko časa, zgrajeni pa morajo biti tako, da prožno

sprejemajo spremembe in prilagoditve zahtevam in spremembam v poslovnem okolju.

ERP sistem (angl. EIS - Enterprise Information Systems, ERP – Enterprise Resource

Planning)

ERP ali sistem za načrtovanje virov organizacije je primer upravljavskega informacijskega

sistema, ki ustvarja in vzdržuje konsistentne metode obdelave podatkov in integrirano

podatkovno bazo, iz katere lahko pooblaščeni uporabniki pridobijo katerekoli podatke, ki so

jim v pomoč pri odločanju znotraj organizacije. Združujejo procesiranje transakcij z različnih

funkcionalnih področij.

Med proizvajalce najboljših ERP sistemov gotovo sodijo Baan, J.D. Edwards, Oracle,

PeopleSoft, SAP (R/3), Microsoft (Navision). Ti sistemi so zanimivi predvsem zaradi tega,

ker omogočajo dolgoročno znižanje stroškov, povečanje produktivnosti in povečanje

zadovoljstva strank. Bistvo sodobnih ERP sistemov je v tem, da vsem oziroma različnim

poslovnim področjem nekega podjetja omogočajo dostop do podatkov in analizo podatkov iz

skupne integrirane podatkovne baze. Teoretično je cilj ERP sistemov koordinacija relevantnih

poslovnih procesov celotnega podjetja. Večinoma je to res samo teoretično izvedljivo, zato v

praksi največkrat zasledimo povezave finančnega področja, standardiziranih procesov

proizvodnje in standardiziranih podatkov o človeških virih.

128

Med največje slabosti teh sistemov sodijo zelo težko uvajanje teh sistemov, povezano z

visokimi začetnimi stroški. Podjetja ERP sistemov navadno ne gradijo sama, temveč jih

kupijo. Ti sistemi so zelo dragi, stroški uvajanja sistemov so zelo visoki (dragi svetovalci),

vpeljana funkcionalnost je nizka, zahtevajo veliko prilagajanja (prenovitev poslovnih

procesov). Navadno implementacija takega sistema poleg programske opreme zahteva tudi

prenovo računalniške strojne opreme, izobraževanje zaposlenih, konverzijo podatkov ter

integracijo in preskušanje novega sistema. Težavno uvajanje takega sistema lahko torej

povzroči določene logistične težave.

Sodobni ERP sistemi ponujajo tudi logistične module (npr. SAP R/3), ki se jih da prilagoditi

konkretnim potrebam podjetja. Možno je tudi povezati nov ERP z obstoječimi skladiščnimi

in/ali transportnimi sistemi, vendar je to pogosto zelo naporno in dolgotrajno delo in je

kakovost končnega rezultata zelo vprašljiva.

Sistemi za upravljanje odnosov s strankami ali kupci CRM (ang. Customer Relationship

Management) so lahko zelo kakovostna nadgradnja poslovnih sistemov. Razumevanje

kupčevih potreb je prvi korak k ustvarjanju dodane vrednosti v podjetju. Z analiza obstoječih

podatkov lahko pridobimo informacije o segmentaciji trga, o vedenjskih značilnostih ter o

stopnji dobička, z namenom, da bi bolje razumeli naše stranke. Poznavanje in izpolnjevanje

pričakovanj kupcev pomaga h krepitvi dobrih in dolgotrajnih odnosov. Integrira procese,

dobavitelje storitev, poslovno infrastrukturo in tehnologijo.

Značilnosti informacijske rešitve CRM: uporaba temelji na scenarijih, na spletnih storitvah,

omogočen je dostop preko portala, dostop za več kanalov, sodelovanje, poslovno obveščanje,

upravljanje z znanjem, integracija z ERP, integracija z aplikacijami za podporo delu skupin,

upravljanje s poslovnimi procesi, …

V zvezi s CRM govorimo predvsem o tem, kako bomo upravljali relacije s strankami, kako

bomo usmerjeni k strankam, kako bomo učinkovito izpolnjevali njihove zahteve in želje, kar

so navadno osnove naših poslovnih ciljev. Jasno je, da iz relacij s strankami izvira tudi

uporaba virov ter tudi relacije z dobavitelji, organizacija poslovanja in podobne aktivnosti, ki

jih opisujemo z ERP in SCM.

Upravljanje odnosov z dobavitelji (sistemi SRM – angl. Supplier Relationship Management))

in tehnološka podpora zahtevata tesno sodelovanje med členi oskrbne verige oziroma

129

poslovnimi partnerji. Funkcionalnosti tega orodja sežejo dlje od strateškega oskrbovanja, e-

nabave in naprednih nabavnih tehnik. Bistvo je v sodelovanju in ne v tehnologiji.

Organizacija Gartner Consulting podaja model SRM kot zbirko metod in praks, potrebnih za

povezovanje z dobavitelji izdelkov in storitev različnih težavnostnih stopenj. Cilj je oblikovati

tesnejše odnose, izboljševati procese na ravni omrežnega okolja in doseči dobiček verige

sodelujočih podjetij. Iniciative podjetij se osredotočajo na tehnologijo, poslovno ekspertizo,

procese in organizacijo. Povezovalna vloga tega orodja sega na nivo podjetja in na nivo

omrežja. Podporo oskrbnim in transakcijskim fazam zagotavljajo orodja kot so upravljanje

procesa e-oskrbovanja (ang. E-procurement Process Management), portali, ki povezujejo

verigo podjetje – dobavitelj in druga orodja.

Sistemi za upravljanje oskrbne verige ali SCM (angl. Supply Chain Management): ti

sistemi podjetje ali organizacijo obravnavajo dejansko kot sistem, ki ima svoje vhode (npr.

dobavitelje), svoje izhode (npr. stranke) in svoje procese. Podjetje obravnavajo kot člen v

oskrbni verigi, ki je na obeh straneh povezan z drugimi (podobnimi) členi. Kontekst sistemov

SCM se nanaša na to, kako so postopki v podjetju vpeti v omenjeno oskrbo verigo, kako te

postopke izvajamo, da so čimbolj optimalni, kako jih logistično organiziramo in seveda kako

ti postopki vplivajo na izrabo virov, relacije s strankami in podobno.

Sistemi poslovne inteligence (angl. Business Intelligence) ...

130

ELEKTRONSKO POSLOVANJE IN LOGISTIKA

ELEKTRONSKO POSLOVANJE

Pri elektronskem poslovanju gre za uporabo vseh oblik napredne IKT pri izmenjavi poslovne

dokumentacije med poslovnimi partnerji oziroma v poslovnih procesih med trgovskimi,

proizvodnimi in storitvenimi organizacijami, ponudniki podatkov, državno upravo in

potrošniki. Izmenjava poteka preko zasebnega omrežja, interneta, intraneta ali ekstraneta.

Tako dokumentacija kakor način prenosa te dokumentacije sta standardizirana.

Elektronsko poslovanje je danes sestavni del poslovanja, ki se vedno bolj širi in razvija.

Vsebinsko bi ga lahko predstavili kot skupek več tehnologij:

• elektronskega trgovanja (angl. e-commerce),

• elektronske izmenjave podatkov (sistemi RIP ali angl. EDI)

• poslovanja preko interneta.

Opis najpogostejših oblik elektronskega poslovanja:

• elektronsko trgovanje

(trgovina na veliko ali na drobno; za vse vrste blaga (in storitev); posamična naročila

ali zaporedne dobave; vse oblike trgovanja: avtomatizirana prodaja (RIP), borzna

blagovna trgovanja, samodejno trgovanje;)

Prednosti globalnega elektronskega trgovanja: povečan trg, nižji zagonski in

obratovalni stroški, trgovanje na neomejenem trgu brez fizične prisotnosti, poceni

distribucija, obsežne dobave ob nižjih stroških, učinkovitejši prijemi trženja.

• logistično obvladovanje tokov

S pomočjo elektronskega poslovanja lahko pohitrimo pretok blaga in informacij, kar

poveča učinkovitost poslovanja; pri tem gre tako za notranje tokove v podjetju

(skladiščenje, odprema), tokove med podjetji ali na nivoju nacionalnega gospodarstva.

Pomembni tehnologiji: tehnologija sledenja blaga in identifikacijske tehnike.

• storitve na daljavo

Gre za trgovanje storitev v digitalni obliki, informacije ali pravice (licenca za

uporabo). Primeri: ponudbe na področju posamičnega komuniciranja, izmenjave

podatkov, podatkovne storitve (npr. prometni in vremenski podatki, podatki o okolju,

131

borzni podatki, razširjanje informacij o ponudbi blaga in storitev), ponudbe za rabo

interneta in drugih omrežij, za rabo elektronskih iger, ponudbe blaga in storitev v

elektronskih podatkovnih zbirkah z neposrednim dostopom oziroma neposredno

možnostjo naročanja.

• pred in poprodajne dejavnosti

Sem sodijo posebne priložnosti za odpiranje novih trgov s pomočjo interneta, izražanje

mnenja o izdelkih in storitvah, oddaja reklamacij, ipd.

• elektronsko bančništvo

Vključuje izvedbo bančnih storitev preko interneta. Vse storitve morajo biti posebno

varovane.

• finančni prenosi, plačilni promet

Elektronski finančni prenosi se nanašajo na medbančne elektronske prenose, finančni

RIP pa na izmenjavo finančnih podatkov med podjetjem in njegovo banko. Plačilni

prenosi so navadno opremljeni z digitalnimi podpisi, ki sodijo med varnostne

mehanizme elektronskega poslovanja.

• potrošniško plačevanje

Sem sodijo elektronska nakazila (angl. electronic payments), kreditne kartice (angl.

digital/electronic cash), ki so namenjeni nekomercialnemu ali potrošniškemu

plačevanju.

• elektronsko borzništvo

Nudi možnost sprotnega vpogleda vlagateljev v položaj njihovih naložb, sprotne

izčrpne informacije o stanju na borzi, neposredno poslovanje malih delničarjev z

borznimi posredniki, posamezne družbe lahko svoja poročila borzni hiši pošljejo

neposredno po elektronski poti, kar omogoča tudi samodejno obdelavo poslanih

podatkov. Gre za zaprte sisteme, ki morajo zagotavljati visok nivo varnosti.

• storitve na zahtevo (angl. conditional access services)

Gre za priklic storitve iz oddaljenega mesta. Plačilo storitve se izvede glede na čas,

vrsto porabe, količino. Primeri tovrstnih storitev so ogledi filmov in videa, TV na

zahtevo.

• elektronsko poslovanje na domu

Sem sodijo vse storitve, ki jih je mogoče izvesti od doma.

• informacijski avtomati – kioski

132

Zaenkrat so te naprave predvsem informativnega značaja, v razvoju pa so že take, ki

bodo uporabniku delno lahko tudi svetovale ali ponujale standardizirane pisne izdelke

(razne vloge in obrazce).

• elektronsko založništvo

Gre za izdajo del v digitalni obliki. Dela so lahko izvirna ali pa predstavljajo zgolj

vzporedno izdajo tiskani obliki dela. V povezavi z elektronskim založništvom se

pojavi problem varovanja avtorskih pravic.

• elektronsko zavarovalništvo

Glede na to, da se zavarovalne pogodbe sklepajo večinoma na temelju v naprej

pripravljenih obrazcev, je prenos te storitve v elektronsko okolje dokaj enostaven.

• komunikacijsko – informacijske storitve

Sem sodijo storitve za zagotavljanje nemotenega elektronskega poslovanja

(zagotavljanje komunikacij, povezljivosti, pomožne storitve za rabo omrežij, storitve v

zvezi z digitalnim podpisovanjem, časovnim žigosanjem, hrambo in upravljanjem s

podatki ipd.).

• delo/študij na daljavo

Gre za posebno obliko poslovanja, po drugi strani pa za poseben način dela, ki izrablja

še druge vrste elektronskega poslovanja.

• elektronsko poslovanje državnih in javnih služb

Poleg komercialnih uslužbencev in potrošnikov sodi javni sektor (uprava, sodstvo,

zakonodajalec, zdravstvo, socialne in druge službe) v skupino v največji meri

udeleženih v elektronsko poslovanje.

• sestavljene oblike elektronskega poslovanja

Večina elektronskih poslovanj je sestavljenih. Tako srečujemo kombinacije:

naročilo – dobava – plačilo, nakup – svetovanje – vzdrževanje, trženje – oglaševanje –

naročilo, poraba zalog – naročilo – dobava – fakturiranje – plačilo – knjigovodske

vknjižbe, naročilo - nalog v skladišče – komisioniranje – odprema – ugotavljanje

optimalnih dostavnih poti – dostava, javni razpis – ponudba – objava izbire –

elektronska sklenitev pogodbe – dobava – vzdrževanje – svetovanje - ...

• splošne oblike elektronskega poslovanja

Gre za tiste oblike elektronskega poslovanja, ki so uporabne na kateremkoli področju,

ne glede, ali gre za gospodarstvo ali negospodarstvo, npr. sistemi RIP, avtomati,

informacijski kioski, storitve na zahtevo, sestavljene oblike poslovanj idr.

133

Pri B2B ali hiter odziv (angl. QR – quick response) obliki elektronskega poslovanja gre za

trgovanje med dvema poslovnima partnerjema ali strankama v poslu, torej za integracijo

informacije med poslovnimi partnerji v celotni oskrbni verigi. V bistvu je B2B vrsta sistema

ali principa JIT, pri katerem gre za skrbno načrtovano kupovanje za nadaljnjo prodajo. Sistem

QR proučuje odzivnost tržišča in tako omogoča optimizacijo zalog v skladiščih in zniževanje

stroškov poslovanja.

Vir: Klavdij Logožar, Mednarodno logistično poslovanje,2002

Slika 86: Struktura elektronskega poslovanja z ustreznimi materialnimi in informacijskimi tokovi

Hiter odziv pa je mogoč predvsem s hitro izmenjavo informacij in dokumentov.

134

Vir: Klavdij Logožar, Mednarodno logistično poslovanje, 2002

Slika 87: Poenostavljen informacijski tok v elektronskem poslovanju

Elektronsko poslovanje je definirano kot katerakoli oblika izvajanja ekonomskih aktivnosti

preko elektronskih povezav. Pri tem se elektronske povezave nanašajo na medračunalniške

povezave, kot sta RIP in internet, ki drastično spreminjata logistične strategije in taktike tako

pri poslovanju med podjetji kakor pri poslovanju podjetja s strankami. Internetne tehnologije

omogočajo znižanje stroškov in izboljšanje storitev tako znotraj neke logistične funkcije

kakor med različnimi logističnimi funkcijami.

Ker pa so oskrbne verige globalnega značaja, torej v njih sodelujejo partnerji z različnih delov

sveta, se je pojavila potreba po standardizaciji sistema, ki bi omogočil elektronsko poslovanje

ne glede na računalniško infrastrukturo in fizično oddaljenost. Primer takega standarda je

XML (angl. Extensible Markup Language). To je opisni programski jezik, ki predstavlja

temelj sodobnega e-poslovanja. Je orodje za pisanje aplikacij za elektronsko pošiljanje

strukturiranih dokumentov. Omogoča prenos podatkov med podjetji v obliki, ki jo lahko

enostavno obdelamo (račun, plačila, naročila, ipd.) in s tem omogoči znižanje stroškov

elektronskega poslovanja. Osnovni namen jezika XML je uporabiti zgradbo in lastnosti

interneta in omogočiti razpoznavanje dokumenta spletnim pregledovalnikom. Iz XML-ja pa

so razviti še številni standardi, npr. ebXML, BPML, eSlog.

135

Internet omogoča podjetjem odpreti še en distribucijski kanal, ki je v veliko primerih

neposreden (ni posrednikov med kupcem in proizvajalcem).

Logistični posredniki

Četudi je povezava med proizvajalci in potrošniki preko interneta direktna in torej posredniki

niso potrebni, je vključitev interneta v logistiko povzročila nastanek novih tipov posrednikov.

Slednji prevladujejo v medpodjetniškem e-poslovanju. Primera sta logistični izmenjevalci in

ponudniki aplikacijskih storitev.

Logistični izmenjevalec je portal, ki ponuja vsaj eno od štirih naštetih storitev: povečanje

prodajnih storitev preko pošiljanja pošte in razširjanja splošnih informacij, povezovanje

špediterjev in prevoznikov, izvedba ustreznih transakcij, pomoč podjetjem pri sodelovanju s

partnerji. Primeri logističnih izmenjevalcev: NTE (angl. National Transportation Exchange),

Celarix, Logistics.com, Nistevo.

Posredniki aplikacijskih storitev so podjetja, ki posameznikom ali drugim podjetjem

ponujajo dostop preko interneta do aplikacij ali drugih storitev, ki bi jih sicer morali imeti

nameščene v svojih lastnih računalnikih. Posameznik ali podjetje najame določeno aplikacijo

za določen čas in se s tem izogne nakupu potrebne strojne in programske opreme. Posredniki

aplikacijskih storitev ponujajo številne prednosti svojim strankam, med katere gotovo sodi

možnost, da se stranke tako izognejo finančnim investicijam v opremo, ne rabijo skrbeti za

programske nadgradnje, ampak dostopajo do najnovejše programske opreme za nizke stroške.

Obstajajo pa tudi slabosti: poslovni podatki, ki so zelo občutljivi, gotovo niso tako varni pri

potovanju preko interneta kakor bi bili pri posredovanju preko drugih medijev. Tudi odzivni

čas je lahko večji, če je obremenjenost interneta visoka. Tako kot velja za programsko opremo

je tudi posrednika aplikacijskih storitev potrebno izbrati tako, da bo v čim večji meri stregel

našim zahtevam.

136

E-NAROČANJE

To je še en mnogih konceptov, ki so se rodili z uporabo interneta v logistiki. Gre za

koordinacijo prihodnih in odhodnih logističnih funkcij, ki lajšajo upravljanje in dostavo

naročil, izvedenih online.

Med ključne odločitve ali probleme, povezane z e-naročanjem, sodi način integracije

aktivnosti e-naročanja z aktivnostmi klasičnega naročanja: ali obstoječe postopke spremeniti

ali jih nadgraditi z novimi, ali imeti rešitev e-naročanja ločeno od ostalih oblik, ali za e-

naročanje najeti zunanjega specialista. Pred odločitvijo je treba natančno pretehtati vse

prednosti in slabosti vsake možnosti in se odločiti za najugodnejšo obliko, saj splošnega

recepta ni.

Logistika elektronskega in tradicionalnega naročanja sta si podobni. Pri obeh se pojavljajo

aktivnosti kot so transport, skladiščenje, rokovanje s surovinami, upravljanje naročil. V obeh

primerih lahko tudi uporabljamo isto vrsto opreme in tehnologije kot npr. črtno kodo in

skladiščni upravljavski sistem. Po drugi strani pa med obema načinoma obstajajo zelo velike

razlike. Pri e-naročanju je število naročil veliko večje, gre pa za manjša naročila kakor pri

tradicionalnem naročanju. Sistem za upravljanje naročil mora biti v primeru e-naročanja

sposoben rokovanja z velikim številom naročil, upravljavski IS mora znati vsem tem

naročilom postreči v ustreznem časovnem obdobju (v realnem času).

Logistične aktivnosti e-naročanja

Nekateri strokovnjaki so mnenja, da sta dva primarna logistična vpliva e-naročanja sortiranje

naročil in pakiranje. Zaradi manjših količin naročenega je za e-naročanje značilno odprto

(angl. open-case), ne pa popolno (angl. full case) sortiranje. Pri odprtem se uporablja oprema

za ročno manipulacijo z materiali (vozički). Izdelki morajo biti tudi ustrezno zloženi, da je

pakiranje učinkovito. Za pakiranje so potrebni kontejnerji – kartonske škatle, ovojnice,

vrečke, ki so primerne za manjše količine izdelkov.

Naslednji dve pomembni logistični aktivnosti pri e-naročanju sta transport naročil in

vrnjena naročila. Pri e-naročanju so zahteve po široki dostavni mreži in paketni distribuciji

in torej tudi manjših transportnih sredstvih (kombiji ali manjši tovornjaki).

Vračanje naročenega blaga je problem pri vsaki vrsti prodaje, še posebno velik odstotek

vrnjenih pošiljk pa je tipičen za e-naročanje. Večina vrnjenih pošiljk je od individualnih

137

kupcev, manj od podjetij in organizacij. Zato mora biti postopek povratnega sprejema pošiljk

izpeljan čim bolj neboleče, saj večina strank ne pozna koncepta povratne logistike. Zato lahko

skupaj s pošiljko naročniku posredujemo tudi informacije o pravilnem načinu vračila,

označitvi in najustreznejšem pakiranju vrnjene pošiljke.

Upravljanje naročil

V sodobnih poslovnih razmerah je učinkovito upravljanje naročil zelo bistveno. Če hočemo

doseči ustrezno stopnjo učinkovitosti upravljanja naročil, moramo stroškovno učinkovito

izločiti vse vzroke in napake, ki otežujejo natančno in pravočasno naročanje. To vključuje vse

procese, ki vsebujejo planiranje, predvidevanje, pridobivanje in ustvarjanje natančnih naročil

in pogodb, rokovanje s spremembami naročil, reševanje problema izpolnjevanja naročil ter

problemov po dostavi. Rešitev je v postavitvi strategije upravljanja z naročili, procesov in

informacijskih sistemov, ki bodo usmerjeni k strankam, ne k izdelkom. To pomeni, da je treba

preučiti zahteve in potrebe strank ter ugotoviti, katerim lahko zadostimo in v katera področja

je treba vnesti spremembe, da bomo izboljšali naše storitve in povečali število strank.

Za izboljšanje upravljanja naročil je treba med seboj povezati vse procese v organizaciji:

prodajo in trženje, proizvodnjo, logistiko in finance. Ravno tako je treba vzpostaviti

integracijo procesov in sodelovanje s strankami, distributerji in dobavitelji, vključno s

pogodbenimi proizvajalci, prevozniki in distribucijskimi centri. Tehnološko to pomeni

integracijo vzdolž vseh aplikacij, vgrajenih v rešitve za upravljanje odnosa s strankami (angl.

CRM), planiranje organizacijskih virov (angl. ERP) in upravljanje oskrbne verige (angl.

SCM).

Pri gradnji prilagodljivega in prožnega procesa upravljanja naročil je treba:

• izločiti nepovezanosti (ročno delo, vnos redundantnih podatkov), ki povzročajo

zamude in napake (to dosežemo preko integracije in izboljšanja ter ponovnega

načrtovanja procesov),

• ustvariti enkratne (enolične) zapise o strankah, naročilih in izdelkih (preko

centralizirane podatkovne baze),

• omogočiti osebju dostop do realnih informacij, analitiko in avtomatizacijo delovnih

tokov, ki se nanašajo na njihove pristojnosti,

138

• prilagoditi se spremembam v zahtevah in novim funkcionalnostim (spremembe v

enem delu /segmentu procesa naročanja ne smejo vplivati na druge funkcije) ter

• znižati skupne stroške lastništva z zmožnostjo integriranja sistema z rešitvami CRM,

SCM in ERP.

E-OSKRBNE VERIGE

Zaradi potreb po stalnem zniževanju stroškov, povečevanju učinkovitosti in s tem hitremu

pretoku natančnih informacij, so podjetja svoje poslovanje prenesla na internet. Odziv v

realnem času jim tako omogočajo spletne ali elektronske oskrbne verige.

E-oskrbna veriga je torej veriga organizacij ali podjetij, virov in dejavnosti, ki za medsebojno

povezovanje uporablja internetno tehnologijo. Za sestavo e-oskrbne verige je potrebno

vzpostaviti:

- Obnavljanje oskrbne verige: obsega integracijo procesov proizvodnje in distribucije. Z

uporabo informacij, dostopnih v realnem času, omogočajo sklepanje strateških

partnerstev in s tem skrajšajo odzivni čas na zahteve kupcev. Obnavljanje oskrbne

verige torej predstavlja nek podaljšek spletnega ali e-naročanja, s katerim podjetja

zmanjšajo zaloge in potrebe po skladiščnih prostorih in vsemi s tem povezanimi

operacijami.

- E-nabavo: vključuje uporabo spletne tehnologije za procese nabave (povpraševanje,

oddaja ponudb, zbiranje dobrin, sklepanje pogodb, naročanje in plačevanje, obveščanje

o pošiljkah).

- Planiranje sodelovanja in povezovanja: sodelovanje poteka v obliki B2B. Tako

prodajalci kakor kupci morajo slediti planu oskrbe, v katerega so zajeta predvidevanja

zahtev trga, ažurne informacije o ponudbi, povpraševanju ali prodaji pa so na voljo v

realnem času preko interneta vsem hkrati. S planiranjem sodelovanja naj bi se uskladila

tokova proizvodnje in dobrin, optimiziralo naj bi se upravljanje zalog, presežki bi se

zmanjšali ter odzivni čas bi se skrajšal.

- Sodelovanje pri razvoju in izboljšavi proizvodov: vključuje sodelovanje več podjetij, ki

za izvedbo sodelovanja uporabljajo elektronsko poslovanje, saj lahko na tak način

izdelek hitreje lansirajo. Z integracijo komunikacijskih poti in uporabo oblikovalskih

standardov je mogoče znižati stroške in skrajšati čase, potrebne za načrtovanje in razvoj

139

izdelka. Na voljo so tudi aplikacije za skupinsko delo, ki omogočajo online sodelovanje

pri načrtovanju.

- E-logistiko: vključuje uporabo spletnih tehnologij pri organizaciji transporta in

skladiščenja.

- Oskrbne spletne mreže: v bodoče bodo nadomestile klasične oskrbne verige, prek

spletnih portalov pa bodo povezovale in združevale različne kupce in prodajalce v

logističnem sistemu.

V oskrbni verigi sodelujejo torej različna podjetja, ki imajo različne zahteve, poleg tega pa

imajo že izoblikovane komponente oskrbnega sistema. Zahtevani standardni postopki pri

medsebojnem povezovanju kaj hitro torej ne ustrezajo vsem udeleženim. Podjetja, ki se

odločajo za prehod na e-oskrbovanje morajo torej podrobno analizirati svoje postopke

avtomatizacije procesov, preučiti vse možnosti ter jasno začrtati svoje želje , cilje in

pričakovanja. Zadovoljivi učinki pri sodelovanju več partnerjev so možni le, če gre med njimi

za usklajeno delovanje in sodelovanje. Slednje pa lahko najlažje dosežemo z

medorganizacijskim informacijskim sistemom, podprtim s sodobno tehnologijo.

Medorganizacijski informacijski sistem

Današnji meodrganizacijski informacijski sistemi imajo svoje predhodnike najprej v množici

kopij papirnatih dokumentov (računi, ponudbe), do katerih je bil dostop omejen, pa v sistemih

RIP, ki so imeli močan vpliv na avtomatizacijo informacijskih tokov, so pa zahtevali

standardno obliko dokumentov in številne dogovore med partnerji vnaprej ter visoke

vzpostavitvene stroške, nato pa še v integriranih poslovnih sistemov (ERP), ki temeljijo na

integriranih podatkovnih bazah, vendar so po naravi in zasnovi organizacijski sistem.

Osnovna predpostavka teh sistemov je strateško partnerstvo udeležencev oskrbne verige z

obsežnim dvosmernim tokom informacij. Integracijo informacijskih virov omogoča uporaba

spletne tehnologije (XML; Java, ColdFusion idr.), ki zagotavlja platformo za hitro in varno

izmenjavo informacij med vsemi poslovnimi partnerji ne glede na njihovo medsebojno fizično

oddaljenost. Vse informacije so dostopne vsem članom verige hkrati, kar pa zahteva razvoj

drugačnih uporabniških vmesnikov, preko katerih lahko partnerji dostopajo do podatkovne

baze. Tak vmesnik so portali ali dveri.

140

E - PORTALI

Portal je posebna spletna stran, ki pomeni vstopno točko do informacij in storitev na spletu,

torej nudi dostop do drugih spletnih strani. Portal na enem mestu združuje informacije iz

različnih virov, jih prilagodi in ponudi različnim skupinam uporabnikov.

Poznamo več vrst portalov, delitev na različne tipe pa je pogojena z vsebino in

funkcionalnostmi, ki jih ponujajo ter tehnološko osnovo, na kateri so izdelani. Tako srečamo

različne delitve:

• na horizontalne in vertikalne

• na informacijske in storitvene,

• na portale podjetij (intranet portali), poslovne portale (ekstranet), osebne portale in javne

(internet) portale,

• vertikalne industrijske, horizontalne industrijske, informacijske portale podjetij, portale

za e-trgovanje,

• glede na omrežni dostop, vrsto podatkovnega skladišča in vrsto možnih tehnologij na

strani odjemalca.

141

datoteke elektronska pošta

internet inintraneti poslovni IS podatkovne baze in

skladišča

INTEGRACIJA PODATKOV

Sodelovanje, pošiljanje sporočil, dogodki

Upravljanje znanja

Dokumenti in upravljanje vsebin Portal

Poslovna inteligenca

prijava v portal prek spletnega strežnika

kupec poslovni partner dobavitelj

Slika 88:

Namen informacijskih portalov je omogočiti čim lažji dostop do podatkov. Komunikacija

poteka enosmerno od spletnega strežnika k spletnemu odjemalcu. Storitveni portali pa poleg

dostopa do podatkov omogočajo tudi opravljanje posameznih storitev. Izvedbo različnih

storitev portala omogočajo aplikacije, ki se izvajajo na aplikacijskem strežniku. Do storitev

portala dostopamo preko odjemalca ali spletnega pregledovalnika. Aplikacijski strežnik

142

obdeluje in shranjuje podatke iz podatkovne baze. Ker lahko uporabnik podatke tudi dodaja,

ureja in briše, je komunikacija dvosmerna. Namen javnih ali mega portalov pa je nudenje

čim večjega števila hiperpovezav na druge strani in tako predstavljati vstopno točko v internet

za čim večje število uporabnikov. Med storitvami, ki jih ponujajo, so predvsem storitve

elektronske pošte, članstva v virtualnih združenjih, klepetalnice, forumi ipd. Med javne

portale sodijo tudi portali podjetij, ki ponujajo pregled elektronskih katalogov in so namenjeni

potrošnikom. Informacijski portali podjetij najpogosteje predstavljajo vstopno točko do

intraneta podjetja, kjer se nahajajo vse informacije, ki so pomembne za poslovanje podjetja in

so namenjene uporabi znotraj podjetja, ne pa splošnemu dostopu. Sodobni informacijski

portali podjetja vključujejo inteligentni poslovni portal, ki deluje kot prehod do procesov

odločitvenih sistemov, ki podpirajo določene poslovne procese, npr. organizacija oskrbne

verige, napovedovanje prodaje. Portali za e-trgovanje so nekakšna nadgradnja portalov

podjetja, saj ponujajo dostop do svojih strani zunanjim partnerjem. Zelo uporabni so pri

medpodjetniškem (B2B) elektronskem poslovanju npr. za oddajo naročil in ponudb ter

dobavo. Portali e-trgovanja pa so namenjeni tudi poslovanju podjetja s strankami (B2C).

Poudarek pri poslovnih portalih je predvsem na poenostavljenem dostopu do vseh virov in

aplikacij podjetja ter na integraciji podatkov, ki so dostopni zaposlenim, poslovnim

partnerjem in kupcem na varnem, centraliziranem okolju, prilagojenim skupinam

uporabnikov, ki med seboj sodelujejo. Poslovni portali so torej prilagojeni potrebam podjetij,

organizacij in ustanov in niso namenjeni splošni uporabi.

Portal je zbirka tehnologij (HTML, XML, spletne aplikacije, podatkovne baze, direktorij

LDAP), ki skupaj delujejo kot predstavitveno orodje za varno prikazovanje podatkov podjetja,

posredovanih preko interneta in prilagodijo ter poenostavijo dostop do informacij. Preko

varne prijave ponuja omejen dostop do vsebin glede na skupino, ki ji uporabnik pripada (npr.

zaposleni, poslovni partner, kupec). Posameznim skupinam uporabnikov so dodeljene različne

pravice in privilegiji, ki dovoljujejo ali onemogočajo dostop do spletnih aplikacij in podatkov.

143

Internet/intranet

strežnik portala

direktorij LDAP

podatkovna baza

spletni strežnik

dokumenti in upravljanje vsebin

Slika 89: Okolje splošnega portala.

Osnovna zgradba portala se spreminja, glede na to, s katerimi napravami se uporabniki

priključijo v omrežje. Portal je v bistvu sestavljeno okolje, ki mora za delovanje izpolnjevati

določene tehnične zahteve, med katere sodijo:

• osnovno infrastrukturo portala predstavlja strežnik aplikacij

• okolje za sprejemanje zahtev uporabnikov predstavlja združitev spletnega strežnika in

strežnika aplikacij (ko se uporabnik poveže na spletno stran portala, spletni

pregledovalnik pošlje zahtevo spletnemu strežniku, ta pa naprej strežniku aplikacij)

• večina portalov je podprtih s podatkovno bazo, ki omogoča izpis podatkov, poizvedbe

sql, sledenje zahtevanih informacij idr.

• podatki so urejeni v skupine, kar omogoča lažje pregledovanje, izbiranje in sortiranje

vsebin

• branje, označevanje in razvrščanje dokumentov je avtomatično

• v repozitoriju metapodatkov so shranjeni podatki v zvezi z vsebino in strukturo vsebine

portala

• portal vsebuje tudi uporabniški vmesnik za predstavitev in uporabo različnih aplikacij na

spletni strani

• spletna stran sprejema zahteve, poslane preko interneta, ki so običajno v obliki XML

144

• vsak portal vsebuje za vsakega uporabnika opisno datoteko (profil), ki omogoča

prilagoditev vsebin za tega uporabnika

• sistem za upravljanje vsebin omogoča določenim skupinam uporabnikov, da na portal

uvrščajo vsebine idr.

Oskrbovalni portali

Namenjeni so upravljanju logističnih procesov, ki vključujejo tudi finančne transakcije,

nabavo, logistiko in upravljanje zalog. Funkcionalnost portala torej lahko izboljšamo z

vključitvijo upravljanja dokumentov in informacijskih tokov med poslovnimi partnerji. V

splošnem lahko oskrbovalne portale delimo na tiste, ki so namenjeni nabavi in združujejo

veliko število podjetij ter portale za izboljšanje upravljanja oskrbnih verig, ki združujejo

dobavitelje in kupce.

Nabavni portali so namenjeni B2B poslovanju, posamezno podjetje pa je lahko vključeno v

več portalov. V bistvu predstavlja tak portal virtualno trgovino, kjer dobavitelji ponujajo

dogovorjeno blago. S kupovanjem preko nabavnih portalov lahko kupci znižujejo svoje

nabavne stroške, prodajalcem pa omogočajo povečanje prodaje in poenostavitev postopkov

naročanja.

Portali oskrbnih verig niso tipični portali, do katerih lahko dostopa vsak uporabnik interneta

prek naslova URL, pač pa je dostop omejen izbranim poslovnim partnerjem. Od ostalih

portalov se razlikujejo tudi po stopnji integracije portala in aplikacij v omrežju podjetja, ki se

s portalom povezuje. Omogočajo namreč tudi oddajanje in sprejemanje naročil, pošiljanje

računov in upravljanje procesov. Namen takega portala je povečanje učinkovitosti oskrbne

verige, znižanje nabavnih stroškov, stroškov poslovanja in zalog ter izboljšanje sodelovanja

med poslovnimi partnerji. Z zmanjševanjem dobavnega roka se tako zmanjšajo zaloge,

posledično se zniža potreba po skladiščnih prostorih in manipulacijah. Ena od pomembnih

funkcij, ki jih tak portal omogoča pa je sledenje pošiljkam.

Portali imajo pred klasičnimi aplikacijami številne prednosti:

• portal omogoča razvrščanje uporabnikov v skupine, katerim je prilagojen vpogled v

posamezne vsebine – portal prikaže le podatke, ki so dovoljeni za to skupino

145

• omogočajo enostavne osebne prilagoditve prikazov, kar je pri klasičnih aplikacijah

nemogoče

• dostop je mogoč 24 ur na dan, za dostop pa potrebujemo le spletni pregledovalnik

• nadzor do portala je centraliziran

• osvežene informacijo so na voljo takoj po spremembi

• aplikacij, ki jih uporabljamo preko uporabniškega vmesnika portala, ni potrebno

nameščati na osebni računalnik idr.

146

VAROVANJE PODATKOV

Nevarnosti, ki pri prenosu pretijo podatkom, lahko razvrstimo v štiri skupine:

• prekinitev ali onemogočanje prenosa

• prestrezanje ali kraja podatkov

• spreminjanje podatkov

• ponarejanje podatkov.

Pri zagotavljanju varnosti poskušamo vzpostaviti zaupnost, integriteto in dostopnost.

Napadalci so lahko amaterji, hekerji ali profesionalni vlomilci. Proti vsem vrstam napadov na

podatke se borimo z vzpostavljanjem varnostnih mehanizmov in implementacijo obrambnih

metod kot so: enkripcija ali kodiranje, ustrezna programska oprema, ustrezna strojna oprema,

namenjena zaščiti, varnostna politika in varnostna določila ter fizična zaščita.

Slika 90: .

KODIRANJE ali KRIPTOGRAFIJA

Kriptografija ali kodiranje je veda, ki proučuje šifriranje in dešifriranje podatkov. Omogoča

nam, da sporočilo – podatke s pomočjo matematičnih operacij tako preoblikujemo, da postane

nepoklicanim oziroma napadalcem nerazumljivo. Sporočilo bo lahko prebral le tisti, ki mu je

namenjeno.

147

Šifriranemu sporočilu pravimo kriptogram ali tajnopis.

Razvrstimo ga lahko v tri skupine: simetrično kodiranje, kodiranje s privatnim in javnim

ključem ter digitalno podpisovanje.

Simetrično kodiranje

Pri tej vrsti kodiranja se uporablja samo en ključ (za šifriranje in dešifriranje isti ključ), ki

mora biti tajen. Za ključ se dogovorita pošiljatelj in naslovnik. Izmenjati pa si ga morata tako,

da za ključ ne bo izvedel kdo nepooblaščen. Algoritmi so enostavni, zato pa tudi hitrejši.

Navadno se simetrično kodiranje uporablja za kodiranje velike količine podatkov.

ključ : k=3č : k=3

algoritemalgoritemalgoritemkodirnik de - kodirnik

čistopis čistopis

šifrirano sporočilo

ali tajnopis

Slika 91: .

Skica : Pošiljatelj ključ pred pošiljanjem razstavi, po prenosu skozi komunikacijski kanal pa

prejemnik ključ sestavi. Zato sta potrebna kodirnik in dekodirnik.

DES je standard za simetrično kodiranje (uporablja se na dva načina in sicer z zamenjavo in s

permutacijo). Ključ je praviloma 64 biten (56 bitov je v uporabi). Od leta 1999 je postal za

praktično uporabo nezanimiv. Danes se uporabljajo: trojni DES, IDEA, Blowfish, RC2, RC5,

CAST, Skipjack, MISTY, AES (standard).

Kodiranje s privatnim in javnim ključem ali asimetrična kriptografija

Asimetrična kriptografija, pri kateri se uporablja par ključev, torej enkripcijski ključ za

šifriranje in dekripcijski ključ za dešifriranje, predstavlja rešitev problema varne izmenjave

ključa. Enkripcijski ključ je javen, saj z njim ni mogoče sporočila dešifrirati. Vsakdo, ki

pozna naš javni ključ, nam lahko pošlje šifrirano sporočilo. Ključ, s katerim besedilo

148

dešifriramo, pa je zasebni in mora ostati tajen ter ga ni treba z nikomer izmenjevati.

Asimetrični algoritmi so v primerjavi s simetričnimi počasnejši, zato so primernejši za

digitalno podpisovanje kakor za pošiljanje velike količine podatkov.

Spodnja slika prikazuje potek asimetričnega šifriranja: pošiljatelj šifrira sporočilo s

prejemnikovim javnim ključem, naslovnik pa ga dešifrira s svojim zasebnim ključem.

Slika 92: Asimetrično šifriranje.

RSA (iz priimkov avtorjev Rivest, Shamir, Adleman) kodiranje in ECC (angl. Elliptic Curve

Cryptosystems) - eliptične krivulje sta sodobna primera kriptosistemov z asimetričnimi

algoritmi.

Digitalni podpis

Digitalni podpis uporablja princip javnega ključa. Pri digitalnem podpisu se uporablja par

ključev - s svojim zasebnim ključem sporočilo digitalno podpišemo, naslovniku pa naš javni

ključ omogoči avtentifikacijo ali verodostojnosti oziroma preverjanje podpisa.

149

čistopis

javni imenik ključev

pošiljateljev zasebni ključ

generator podpisa

podpisan čistopis

pošiljateljev javni ključ

preverjanje podpisa

Slika 93: Digitalno podpisovanje sporočila.

Digitalni podpis naslovniku omogoča, da preveri verodostojnost prejete informacije, nadalje

da je pošiljatelj zagotovo pravi in da sporočilo med transportom ni bilo spremenjeno.

Zgostitveni ali zgoščevalni algoritmi

Če želimo podatke obvarovati pred morebitnimi spremembami, uporabimo zgostitvene

algoritme (angl. hash algoritms), ki izvajajo zgostitvene funkcije (angl. hash functions). Ti

delujejo tako, da iz čistopisa naredijo izvleček (angl. digest), ki se spremeni ob spremembi

osnovne vsebine čistopisa.

Zgostitvena funkcija je matematični postopek, ki s pomočjo posebnega algoritma ustvari

zgoščeno obliko sporočila – povzetek ali zgostitvena vrednost. Pri tem dolžino sporočila zelo

zmanjša. Vsaka najmanjša sprememba v sporočilu povzroči spremembo zgostitvene

vrednosti, saj zgostitveni algoritem isto sporočilo vedno preslika v enako zgostitveno

vrednost.

150

Slika 94: Digitalni podpis z uporabo zgostitvene funkcije.

čistopis zgostitvena vrednost

1010011100

zgostitvena funkcija

1. korak:

2. korak:

1010011100

šifrirana zgoščena vsebina

+javni imenik

ključev

pošiljateljev javni ključ

dešifriranje

zgostitvena vrednost

(pripravil pošiljatelj)

1010011100

(pripravil naslovnik)

3. korak:

zgostitvena vrednost

(pripravil pošiljatelj)

1010011100 =?

zgostitvena vrednost

(pripravil naslovnik)

1010011100

DA digitalni podpis je uspešno overjen

Slika 95: Overjanje digitalnega podpisa pošiljatelja.

151

Primeri zgostitvenih algoritmov: SHA (varen zgoščevalni algoritem, ki ima 160 bitni izvleček), MD4 in MD5

(predhodnika SHA, ki imata 128 bitni izvleček in sta že bila ogrožena).

Povzetek oblik šifriranja prikazuje spodnja slika:

Slika 96: Povzetek metod šifriranja.

Overitelji podpisov in digitalna potrdila

Organizacije, katerih namen je izdajanje digitalnih potrdil, so nastale zato, da bi zagotavljale

verodostojnost osebe in njenega objavljenega javnega ključa, s katerim bomo šifrirali

sporočilo, ki ga mislimo tej osebi poslati ali preverili digitalni podpis osebe, od katere smo

prejeli digitalno podpisan dokument.

Potrdilo ali certifikat je vrsta poverilnice ali pisno dokazilo, da izpolnjujemo določene pogoje.

Digitalno potrdilo je izdano v elektronski obliki in vsebuje osebne podatke o imetniku in

njegov javni ključ ter digitalne podpise ene ali več oseb in institucij, ki so digitalni podpis

preverile.

152

DN: cn= EvelinVatovec =CVI, c=siSerial #: 8391037Start: 30/6/2000 14:20End: 30/6/2003 14:50CRL: cn =CRL2,o=sigov-caKey:

CA DN: ou= SIGOV-CA, c=SI

Slika 97: .

Digitalna potrdila morajo biti objavljena v javno dostopnem registru digitalnih podpisov.

Agencije za certificiranje javnih ključev (angl. Certificate Authority ali CA) oziroma

overitelji so nastale z namen zagotavljanja pravne veljavnosti teh javno dostopnih digitalnih

podpisov. Ta agencija hrani javne ključe in izdaja potrdila. V Sloveniji je taka agencija

SIGOV-CA.

zaup

anje

zaupanje

Slika 98: .

153

DIGITALNI PODPIS V LOGISTIČNI VERIGI

Bistvo združevanja izvajalcev logističnih storitev v logistične verige je uresničitev temeljnega

cilja logistike, to je kar najhitreje, najvarneje in najbolj gospodarno premestiti blago od

proizvajalca do kupca. V procesu sodelovanja se izmenjujejo pomembni poslovni dokumenti,

med njimi tudi pogodbe. Vedno pogosteje se za izmenjavo dokumentov med poslovnimi

partnerji uporabljajo sodobne elektronske komunikacijske poti in tehnologije. Ti dokumenti

pa med pošiljanjem ne smejo biti ukradeni, uničeni, spremenjeni ali celo videni. Zato je treba

poskrbeti za ustrezno šifriranje dokumentov in izvajanje digitalnega podpisovanja teh

dokumentov.

Včasih pa se celo zgodi, da mora isti dokument podpisati celo več pogodbenih strank. Pri tem

gre lahko za vzporedno večkratno podpisovanje, ko partnerji ločeno podpisujejo vsak svoj

izvod pogodbe, ali pa zaporedno večkratno podpisovanje, ko gre za niz podpisov digitalno že

podpisanega dokumenta. V tem primeru torej pošiljatelju pogodbe ni treba preveriti

integriteto vseh sodelujočih v logistični verigi, ampak samo zadnjega podpisanega.

154

DODATEK A - GSM

Tehnologija GSM (angl. Global System for Mobile Communication) se je razvila iz rastoče potrebe po mobilnosti subjektov, ki so želeli

ostati konstantno dosegljivi. GSM, ki je v osnovi mobilno telefonsko omrežje, vključuje danes še številne dodatne funkcije.

Prvi poizkusi segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v ZDA pričeli razvijati sistem AMPS - Advanced Mobile Phone Services. Izpeljanke

so se kmalu razvile po vsem svetu. V Evropi so leta 1982 združili razdrobljeno množico mobilnih sistemov in ustanovili Groupe Special

Mobile ali takratni GSM. V dobrem desetletju, januarja 1992, je v Evropi začel delovati prvi operater mobilnih komunikacij. Leto prej so

članice združenja CEPTA sprejele GSM kot standard in ga preimenovale v današnji Global System for Mobile Communications.

Zaradi možnosti, ki jih GSM ponuja, se krog uporabnikov bliskovito širi, vzporedni mobilni sistemi dobivajo nove in napredne funkcije,

povečuje pa se tudi globalna pokritost ozemlja.

InMArSat

Pogovori oziroma komunikacija, kamor sodi tudi prenos podatkov, so možni tudi preko satelitskih postaj ali satelitskih sistemov, kamor sodi

tudi Inmarsat (sistem 9 satelitov) – pionir globalnih mobilnih satelitskih komunikacij. Komunikacija preko satelitov je mogoča le v pasu, ki

ga satelitski sistem pokriva. Tako na primer sistem Inmarsat pokriva območje med 70° severne geografske širine do 70° južne geografske

širine, kar je praktično celotno območje, kjer poteka plovba ladij in ostalih plovil. Kakovost pogovora preko satelita je zelo dobra, vendar pa

zelo draga, kar je posledica drage opreme, potrebne za delovanje sistema. Prvotno se je komunikacijski sistem Inmarsat uporabljal zgolj v

pomorstvu, kasneje pa tudi v letalskem in cestnem prometu. Inmarsat je sicer mednarodna pomorska organizacija, ki omogoča govorne,

podatkovne, faks in teleks storitve, elektronsko pošto, videokonference ter prenos video slik preko satelita.

Globalstar

To je satelitski sistem mobilne komunikacije, ki ponuja govorne, podatkovne, faksimilne in klicne storitve ter določanje položaja oziroma

lokacij. Sestavlja ga 48 satelitov.

GPS

Še ne dolgo tega je navigacija slonela na zvezdah in orientacijskih značilnostih terena. Te tehnike so bile dokaj natančne, vendar so problemi

z vremenom in zahtevne veščine botrovali k izgradnji boljšega sistema. Eden izmed bolj pomembnih zgodnjih dosežkov na področju

navigacijskih sistemov je bil LORAN (angl. LOng RAnge Navigation). Slonel je na oddajnikih na Zemlji in je omogočal ladjam ter letalom,

da so določili svoj položaj v dveh dimenzijah - zemljepisni dolžini in širini. Natančnost je bila 1,5 km, za potrebe merjenja torej popolnoma

neprimerna. Poleg LORAN-a so bili razviti še drugi sistemi: Transit, Timation, Decca idr.

V začetku 70. let pa je bil v ZDA predlagan projekt GPS. Njegov koncept je ustrezal vsem zahtevam ameriške vlade - da torej lahko v

vsakem trenutku, na katerem koli koncu Zemlje in v vsakem vremenu določiš svoj položaj. Ameriško Ministrstvo za obrambo (angl.

Department of Defense, DOD) je sprva zasnovalo mrežo satelitov za nadzor medcelinskih balističnih izstrelkov, vendar je kmalu postalo

jasno, da lahko njihove dosežke uporabljajo tudi civilisti.

Poleg tega pa ima GPS še eno dobro lastnost, točnost določanja pozicije je namreč lahko takšna, kot jo potrebujemo. Za popotnika ali vojaka

"točno" pomeni 20 m, za ladje v ob obalnih vodah 5 m, za geodeta pa je to 1 cm. Ustrezno točnost dosežemo z izbiro sprejemnika in

uporabljene merilne tehnike (avtonomno/diferencialno merjenje, eno-/dvofrekvenčni sprejemnik, različni merilni učinki, večkanalni

sprejemnik za hkratno sledenje več satelitov ...).

GPS segmenti

Sistem GPS je sestavljen iz treh glavnih segmentov: vesoljski segment, kontrolni segment in uporabniški segment.

155

Vir: www.navigator.geoservis.si

Slika: Segmenti GPS sistema

Vesoljski segment je bil načrtovan za uporabo 24 satelitov (v času pisanja obkroža Zemljo 26 operativnih satelitov), ki se nahajajo 20.200

km visoko, tako da Zemlja s svojo atmosfero ne vpliva na njihov položaj. Položaj satelitov je matematično enostavno določljiv (t.i.

efemeride).

Sateliti so razvrščeni v 6-ih orbitalnih ravninah s 55o naklonom proti ekvatorju. Orbite so znane vnaprej in boljši sprejemniki GPS imajo v

svoj spomin naložen kar ves almanah GPS, ki za vsak trenutek kadar koli napove položaje posameznih satelitov na nebu. Sateliti obkrožijo

zemljo v 12 urah. Na vsaki točki na Zemlji so nad obzorjem (vsaj 15o nad njim) vedno vidni vsaj 4 sateliti, v praksi pa pogosto celo 6 ali 7.

Vir: www.drustvo-viharnik.si/gps.htm

Slika: Razvrstitev satelitov okrog Zemlje

Osnovni način delovanja sistema GPS je v merjenju razdalj do sprejemnika. Ob poznavanju pozicije posameznih satelitov je nato možno

določiti položaj sprejemnika. Potrebno je torej zelo natančno merjenje časa, ki ga signal (sateliti ves čas oddajajo 2 signala) potrebuje za

potovanje od satelita do sprejemnika. V ta namen ima vsak satelit vgrajene 4 atomske ure, ki so sinhronizirane in kontrolirane na Zemlji.

Kontrolni segment, ki ga sestavljajo glavna kontrola v Colorado Springsu (ZDA) in štiri opazovalne kontrole, razporejene v bližini

ekvatorja, ves čas spremlja delovanje satelitov, popravlja njihove orbite ter skrbi za sinhronizacijo njihovih ur. GPS omogoča dva nivoja

uslug:

Standard Positioning Service (SPS) je dostopen vsem uporabnikom brezplačno, njegova točnost je 100 m horizontalno (navadno 30 do 50

m) in 156 m vertikalno, je pa občasno namenoma zmanjšana s strani DOD;

Precise Positioning Service (PPS)je dostopen le pooblaščenim uporabnikom (vojska in zavezniki ZDA), dosega pa točnosti do 22 m

horizontalno (navadno 5 do 15 m) in 28 m vertikalno.

Ker so tudi za civilno rabo potrebne večje natančnosti, je bila razvita posebna metoda merjenja z GPS-om - diferencialni GPS, ki se izogne

mnogim napakam v Standard Positioning Service (SPS). Osnova diferencialnega GPS-a je dokaj preprosta. Uporabljan je dodaten

sprejemnik, ki primerja pozicijo, dobljeno iz razdalj do satelitov, s svojo natančno znano pozicijo. Izračunane korekcijske podatke nato

pošlje drugemu sprejemniku. Tako je dosežena točnost celo pod centimeter.

Osnove določanja pozicije

Obstajajo različne metode določanja pozicije z GPS-om. Izbira metode je odvisna od želene natančnosti in od vrste uporabljenega

sprejemnika. Ločimo dve glavni tehniki določanja položaja:

156

avtonomno določanje pozicije, pri katerem uporabljamo en sam sprejemnik, za točnosti pod 100 m (civilna raba) oziroma pod 20 m (vojaška

raba), in diferencialno merjenje (z diferencialnim GPS), znano tudi kot DGPS, za točnosti od 0,5 do 5 m, primeren za GIS, pomorsko

navigacijo, precizno kmetijstvo ipd.

Avtonomno merjenje je najenostavnejša tehnika, s katero uporabnik določi pozicijo, višino in/ali točen čas. Določanje položaja temelji na

merjenju razdalj do vsaj treh satelitov. Razdalje se enostavno izračunajo iz hitrosti (elektromagnetno valovanje se v vakuumu giblje s

hitrostjo svetlobe, ki znaša približno 300.000 km/s) in časa potovanja signala od satelita do sprejemnika. Ker pa imamo v sprejemniku na

razpolago le t.i. pseudo razdalje ter čas, ob katerem je signal prispel do sprejemnika, je potrebno določiti 4 neznanke (X, Y, Z in čas

potovanja signala). Tukaj se pojavi zahteva po opazovanju še četrtega satelita. Za GPS navigacijo torej potrebujemo vsaj 4 satelite.

Vir: www.navigator.geoservis.si

Slika: Za določitev položaja je potrebno določiti 4 neznanke

Diferencialno merjenje faze, s katerim lahko dosežemo najvišje točnosti od 0,5 do 20 m, primerno za geodetske meritve, nadzor strojev ipd.

Vir: www.navigator.geoservis.si

Slika: Diferencialno merjenje

Pozicija je tako določena iz izmerjenih pseudo razdalj, popravka ure in podatkov o položajih satelitov. Sprejemnik lahko kartezijske

koordinate X, Y, Z s pomočjo ustreznih transformacij pretvori v WGS-84 (zemljepisna dolžina, zemljepisna širina in višina) ali lokalne

koordinate.

Signali

Vsak satelit ima več (navadno 4) izjemno natančnih atomskih ur. Ure delujejo z osnovno frekvenco 10,23 MHz. Ta frekvenca je osnova za

signale, ki jih sateliti ves čas oddajajo. Nosilni signal za L1 ima frekvenco 154 x 10,23 MHz, nosilni signal za L2 pa 120 x 10,23 MHz.

157

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Delovanje atomske ure na satelitu

Vrste signalov

Sateliti oddajajo dva signala (t.i. L1 in L2 signal). L1 signal modulirata C/A (Coarse/Acquisition) koda, ki se ponavlja vsakih 1023 bitov (1

ms) in je lastna vsakemu satelitu ter predstavlja osnovo za civilni GPS, ter P (Precision) koda, ki se ponovi na 267 dni (vsak enotedenski

segment te kode je lasten satelitu, vsak teden se ponastavi) in predstavlja osnovo vojaškemu GPS-u. L2 signal modulira samo P koda. Oba

signala nosita tudi navigacijska sporočila z informacijami o orbiti satelita, korekcijah ure in druga sistemska sporočila.

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Signali, ki jih oddaja satelit

Merjenje s pomočjo kode

GPS sprejemnik generira enako pseudo naključno C/A in/ali P kodo kot satelit ob nominalno istem času. Sprejemnik to generirano kodo

toliko časa premika po časovni osi, da pride do korelacije s kodo, ki jo je sprejel od satelita. Čas se v trenutku, ko je korelacija največja,

imenujemo "čas prihoda" (angl. Time of Arrival, TOA). Sprejemnik torej ugotovi, kdaj je satelit oddal isti vzorec kot on sam.

Ta časovni zamik (delta t) je posledica potovanja signala od satelita do sprejemnika. Ker vemo, da je hitrost potovanja elektromagnetnega

valovanja c = 300.000 km/s (svetlobna hitrost), na ta način dobimo razdaljo, ki jo je signal prepotoval od satelita do sprejemnika - pseudo

razdaljo. Pseudo razdalja se imenuje zato, ker je vgrajena ura v GPS sprejemniku (navadno cenena digitalna ura) mnogo manj natančna kot

ura v satelitu.

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Časovni zamik signala

Ob znanih podatkih pridemo do zaključka, da je meritev tem bolj natančna, čim več satelitov opazujemo, saj nam to ponuja več možnosti za

korekcijo posameznih pseudo razdalj.

158

Razdalja se izračuna po preprostem obrazcu: s = vt oziroma pot = hitrost x čas => razdalja = 300.000 km/s x delta t.

V načinu merjenja faze nosilnega signala sta uporabljana nosilna signala L1 in/ali L2. Z merjenjem faze teh signalov lahko dosežemo

milimetrsko natančnost. Merilni postopek je drugačen od prej opisanega, saj merjenje faznega zamika ne vsebuje nobenega podatka o času

oddaje signala s satelita. Merilna metoda temelji na štetju period nosilnega signala preko časa. Vedno sta potrebna dva sprejemnika, ki hkrati

sledita nosilnim signalom istih satelitov.

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Merjenje faze nosilnega signala

Spremembe v razlikah faz obeh sprejetih signalov se nato pretvorijo v razdaljo (vektor) med referenčnim in mobilnim sprejemnikom.

Sprejemnika sta lahko oddaljena največ 30 km, tako da je vpliv ionosfere na oba signala še enak.

Med merjenjem lahko pride do napak. Vire napak lahko razdelimo v pet skupin:

Vpliv ionosfere in atmosfere: ob satelitovem prečkanju ionosfere, se signal iz satelita zakasni. Pojav je podoben lomu svetlobe na steklu. V

ionosferi se torej razširjanje signala upočasni, saj ima svetloba konstantno hitrost le v vakuumu. Vpliv ionosfere na signal pa ni konstanten,

zato ga je zelo zahtevno upoštevati v merilnem rezultatu. Vpliv ionosfere je mnogo večji za satelite z nizko elevacijo, saj je njihova pot v

ionosferi daljša. Napako prispeva tudi vodna para v atmosferi.

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Vpliv ionosfere na signal

Te napake lahko ublažimo z dvofrekvenčnimi sprejemniki. Le-ti merijo tako signal L1 kot L2. Znano je, da je upočasnitev signala pri

potovanju skozi ionosfero obratno sorazmerna frekvenci signala. Če torej primerjamo časa prihoda (TOA) obeh signalov, lahko zelo točno

določimo zakasnitev.

Napake ure satelita: čeprav so ure v satelitih zelo natančne (3 ns), včasih pride do lezenja (angl. drift), kar privede do majhnih napak.

Ameriško obrambno ministrstvo ves čas nadzoruje ure v satelitih in jim po potrebi pošilja popravke.

Odboji signalov: napake zaradi odbojev se pojavijo, ko se sprejemnik nahaja v bližini večjih objektov z odbojno površino (jezero, velike

zgradbe ...). Signal iz satelita ne potuje direktno do antene sprejemnika, ampak se odbije od bližnjih objektov. Te napake lahko zmanjšamo z

uporabo posebnih anten, s t.i. ground-plane antenami (ravna antena v obliki žice, uporabljena v avtomobilih) ali z uporabo t.i. choke-ring

anten (antena v obliki kroga, prstana), ki prestrežejo indirektne signale ter signale z nizko elevacijo.

Položaj satelitov: Merilo vpliva geometrije satelitov na nebu na natančnost določanja položaja je dano s faktorji DOP (angl. Dilution of

Precision) - VDOP, HDOP, PDOP in GDOP. Če so sateliti blizu skupaj, je možno področje, kjer se nahaja sprejemnik, bistveno večje kot če

so bolj razkropljeni po nebu. Rešitev je v opazovanju čim več satelitov (tistih, ki so vsaj 15o nad horizontom).

159

(Vir: www.drustvo-viharnik.si)

Slika: Vpliv položaja satelitov

Najboljši rezultati so doseženi z nizkim GDOP (Geodetic DOP), navadno pod 8.

Namerne motnje: Ameriško obrambno ministrstvo tudi namerno zmanjšuje točnost GPS-a. Pri postopku S/A (angl. Selective Availability) gre

za namerno spreminjanje ure satelita (angl. dithering), dodatno pa sateliti oddajajo še efemertide, ki so rahlo drugačni od dejanskih. A-S

(angl. Anti Spoofing) pa je postopek, s katerim P kodo zakodirajo v Y kodo, ki jo lahko dekodirajo le vojaški sprejemniki (ZDA in

zavezniki).

P kodo iz Y kode lahko rekonstruira večina geodetskih GPS-ov, v izogib motnjam S/A pa je bila razvita učinkovita tehnika diferencialnega

GPS-a.

Diferencialni GPS

Diferencialni GPS je način merjenja, ki izloči velik del naravnih in umetnih napak. Nenatančnost izmerjenih razdalj izvira iz nenatančnih ur

v sprejemnikih, nenatančnih orbit ter vplivov, ki delujejo na signal, ko potuje skozi ionosfero in atmosfero, od umetnih napak pa je

najpomembnejše namerno degradiranje točnosti z vnašanjem šuma v signale satelita (S/A).

Te nenatančnosti so spremenljive in jih je potrebno vrednotiti tisti hip, ko jih potrebujemo. Rešitev je v uporabi dodatnega - referenčnega

sprejemnika, ki stoji na natančno znani poziciji. Programska oprema v referenčnem sprejemniku iz pseudo razdalj in svojih koordinat določi

korekcije za vsak satelit posebej. Sprejemnik zaradi svoje znane pozicije namreč natančno ve, kakšne so pravilne razdalje do satelitov.

Razlike med pravilnimi in dejanskimi razdaljami so znane kot popravki. Le-te nato pošilja mobilnim sprejemnikom po radijski zvezi ali pa

jih shrani za kasnejšo obdelavo (post procesiranje). Vrsto komunikacije med tema dvema sprejemnikoma določa standard RTCM SC-104.

Vir: www.drustvo-viharnik.si

Slika: Diferencialno merjenje

Diferencialne popravke lahko mobilni sprejemniki uporabijo za določanje svoje pozicije. Pri merjenju s pomočjo C/A kode dosežejo točnosti

od 0,5 do 5 m, najtočnejša metoda pa je diferencialno merjenje faze nosilnega signala (5 mm). Ta metoda je ustrezna tudi za številna

geodetska merjenja.

GALILEO

Galileo je evropski satelitski navigacijski sistem za civilno uporabo, ki sta ga razvili Evropska komisija in Evropska vesoljska agencija.

Glavni namen tega sistema je upravljanje evropske prometne infrastrukture - železnic, cestnih in morskih poti. Zagovorniki Galilea trdijo, da

je te povezave mogoče učinkoviteje upravljati z uporabo satelitske tehnologije.

160

Program GALILEO temelji na vrhunski tehnologiji, ki uporabniku sprejemnika omogoča ujeti signale, ki jih oddaja več satelitov, in s tem v

vsakem trenutku zelo natančno določiti njegov položaj v času in prostoru. Da bi lahko te službe in naprave delovale, bodo uporabljale sistem

tridesetih satelitov, ki se bodo na treh različnih krožnih orbitah vrteli okoli Zemlje. Vsak satelit bo opremljen z atomskimi urami, ki bodo

omogočale izjemno natančno branje časa. Tehnično upravljanje sistema bo zagotovljeno na zemeljskih postajah.

Prvi satelit je bil v orbito poslan 28. decembra 2005, drugi pa naj bi bil konec leta 2007. Ta dva satelita bosta namenjena preizkušanju

odločilne tehnologije in zaščiti frekvenc, ki so bile dodeljene Galileu. Tej fazi potrditve veljavnosti bo sledila izdelava in izstrelitev drugih

satelitov ter dokončanje zemeljskih postaj. Namen slednjih je nadzorovanje satelitov in kakovosti njihovih signalov. Galileo bo zgrajen in se

bo uporabljal v sodelovanju z zasebnim koncesionarjem – konzorcijem, ki ga bo sestavljalo osem partnerjev, predstavnikov celotne evropske

vesoljske industrije.

Sistem Galileo bo ponujal izjemno natančnost in zagotavljal kontinuiteto izvajanja storitve, zaradi česar je posebej ustvarjen za vedno

številnejše potrebe civilnih uporabnikov. Satelitski navigacijski sistem se lahko uporablja v vsakdanjem življenju v različne namene, od

usmerjanja vozil do prometne varnosti ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih (bančništvo, geologija, javna dela, energetika itd.).

Nekaj primerov uporabe: elektronsko cestninjenje oziroma satelitsko pobiranje cestnine, lažja orientacija v velikih stavbah, natančno

kmetijsko gospodarjenje, nadzor nad prevozom živali, pristanek letala z odmikom največ dveh metrov od sredinske črte na pristajalni stezi,

vodenje slepih z razlago poti v realnem času, vožnja s primerno hitrostjo glede na ovire na cesti in potek prometa.

Galileo bo po uvajalni fazi v letih 2009 in 2010 v primerjavi s sedanjim, ameriškim sistemom GPS, ponujal dve prednosti. V prvi vrsti bo to

kontinuiran in zagotovljen signal. Omogočal pa bo tudi določitev lokacije na dva metra natančno, za razliko od desetih metrov pri GPS. Ta

stopnja natančnosti bo pomagala izboljšati obstoječe storitve in predvsem razviti nove aplikacije.

GPRS

GPRS (angl. General Packet Radio Service - paketno komutirana podatkovna zveza) je paketni brezžični protokol, ki omogoča stalno

povezavo v omrežje in hiter prenos podatkov.

Zasnovan je na osnovi GSM omrežja in omogoča stalno podatkovno povezavo v omrežje. Omogoča prenos podatkov s hitrostjo do 115 kbps.

To hitrost omogoča prenos podatkov v več razredih – pasovih. V enem razredu je mogoč prenos od 14 – 64 kbps. Več razredov skupaj

omogoča večjo hitrost. Maksimalna hitrost prenosa podatkov je odvisna od terminala in oddaljenosti od bazne postaje.

Glavna prednost GPRS-a je v tem, da omogoča stalno povezavo med mobilnim terminalom in omrežjem, ki pa zaseda omrežje le takrat, ko

se prenašajo podatki. Podobno kot v internet omrežju tudi v mobilnem omrežju vsak terminal dobi svojo IP številko. Za pogovor ali prenos

podatkov ni več potrebno vzpostaviti zveze, ampak se iz terminala v omrežje prenese samo določeno število podatkovnih paketkov. Tako je

omrežje dejansko zasedeno samo takrat, ko se prenašajo paketi. Dosedanji načini so omogočali prenos podatkov le ob stalni povezavi, kar je

povzročalo zasedenost omrežja od vzpostavitve do prekinitve povezave.

Spremenjen je tudi način zaračunavanja mobilnih storitev. Pri dosedanjih načinih se je zaračunaval čas, ki se je porabil za prenos podatkov.

V GPRS sistemu se zaračuna le količina prenesenih podatkov, ne glede na čas trajanje povezave. S tem so stroški komunikacije nižji.