Univerza v Ljubljani
Fakulteta za pomorstvo in promet
dr. Evelin VATOVEC KRMAC
INFORMACIJSKA PODPORA
LOGISTIČNIH PROCESOV
oz.
INFORMACIJSKA PODPORA LOGISTIKI
- DELOVNO GRADIVO –
Portorož, oktober 2010
2
UVOD
V poslovnem svetu je naraščanje globalne konkurence stalnica, katera sili podjetja k
učinkovitejšemu poslovanju. Transport in logistika sta tipični veji v gospodarstvu, kjer je
sodelovanje med organizacijami ključno za učinkovito delovanje. Zmanjševanje stroškov,
izboljšanje procesov in postopkov ter boljši odnosi s strankami, dobavitelji in poslovnimi
partnerji, so glavni razlogi za uvajanje novih tehnologij. Največje prednosti vključevanja
informacijsko komunikacijske tehnologije ter vlaganj vanjo, kar se odraža tudi na povečani
učinkovitosti poslovanja, se kažejo v upravljanju oskrbnih verig. Upravljanje oskrbnih verig
se nanaša na upravljanje blagovnih in informacijskih tokov med neodvisnimi organizacijami
(kot so dobavitelji surovin, industrija in proizvodnja ter trgovci na debelo in na drobno) ter na
integracijo ključnih poslovnih procesov od končnih porabnikov preko dobaviteljev izdelkov,
storitev in informacij do dodajanja vrednosti tretjih strank. Učinkovito upravljanje oskrbnih
verig je naravnano predvsem k izboljšanju storitev za kupce ter zmanjšanju celotnih stroških,
kar vodi k pomembni povezanosti med ponudniki logistike, dobavitelji in kupci, saj se med
njimi izmenjava informacij in koordinacija poslovnih aktivnosti v precejšnji meri povečata.
To pa je ključna prednost integrirane oskrbne verige. Če torej želimo doseči koordinacijo v
upravljanju procesov in aktivnosti v oskrbni verigi, je učinkovita izmenjava informacij
med organizacijami nujna. Slednja pa je možna le z učinkovito uporabo in izrabo
informacijsko komunikacijske tehnologije.
Oskrbne verige in upravljanje oskrbnih verig
Sodobna poslovna okolja in tehnologije doživljajo stalne spremembe, zato je hitro ter
učinkovito prilagajanje organizacij nujno za vzdrževanje njihove konkurenčnosti ali celo
njihovo preživetje. V praksi se je izkazalo, da so najuspešnejša sodobna podjetja procesno
naravnana. Za njih je tudi značilno, da poslovne procese integrirajo v celovite poslovne
procese. Ta integracija pa se izvaja s pomočjo informacijsko komunikacijske tehnologije.
Oskrbna ali oskrbovalna veriga (angl. Supply Chain) je temeljni poslovni proces
organizacije, katerega naloga je ustvariti in dostaviti produkt ali storitev od zasnove in
izdelave do trga končne potrošnje. Nanaša se na pretok materiala, informacij, plačil in storitev
od dobaviteljev surovin prek tovarn in skladišč do končnih kupcev. Vključuje tudi
3
organizacije in procese, ki ustvarjajo in dostavljajo izdelke, storitve in informacije končnim
porabnikom ter različna opravila kot so nakupovanje, pretok plačil, ravnanje z materiali,
načrtovanje in nadzor proizvodnje, logistiko, skladiščenje, distribucijo in dostavo.
Upravljanje oskrbne verige (angl. Supply Chain Management, SCM) tako obsega upravljanje
aktivnosti in procsov, ki omogočajo zagotovitev produkta ali storitve končnemu uporabniku.
Vključuje torej metode, sisteme in ljudi, ki stalno izboljšujejo integrirane procese organizacije
- načrtovanje povpraševanja, načrtovanje proizvodnje, načrtovanje in zagotavljanje dobav,
načrtovanje in izvajanje logistike (skladiščenje in transport). Upravljanje oskrbne verige
pomeni izvajanje in optimizacijo vseh teh aktivnosti skozi celotno oskrbovalno verigo. Ta
miselnost zahteva tako medsebojno povezanost notranjih enot organizacije (oddelek za
oblikovanje izdelkov ali storitev, nabava, vodenje zalog, logistika, distribucija in skrb za
zadovoljstvo stranke), kakor povezavo z ostalimi udeleženci oskrbne verige. Takim oskrbnim
verigam pravimo integrirane oskrbne verige. Implementacija integriranih oskrbnih verig je
finančno in časovno zelo obsežna, kar predstavlja velik izziv za vse udeležene. Podjetja
morajo najprej postaviti skupno strategijo, med njimi pa mora najprej obstajati velika mera
zaupanja. Ključ za uspešno medsebojno sodelovanje je pravočasna in kakovostna izmenjava
poslovnih informacij, ta pa zahteva učinkovito upravljanje strateških povezav, sposobnost
obdelave velikih količin podatkov ter uporabo naprednih informacijsko komunikacijskih
sistemov.
4
Slika 1: Oskrbna veriga.
Z oskrbno verigo razumemo vse aktivnosti, ki omogočajo oskrbo proizvodnje z materialnimi
viri in pretok izdelkov do končnega porabnika ter s tem povezan tok informacij. Materialni
tok in tok informacij tečeta v obe smeri oskrbne verige, po verigi navzdol in navzgor. Oskrbna
veriga obsega upravljanje informacijskih sistemov, nabavo materialov, upravljanje
proizvodnje, upravljanje z zalogami, skladiščenje, embaliranje izdelkov in druge aktivnosti.
V poslovnem svetu se za izboljšanje pretokov znotraj oskrbnih verig uporabljajo orodja ali
sistemi informacijsko komunikacijske tehnologije. Pomemben mejnik v razvoju oskrbnih
verig predstavlja pojav koncepta masovno prilagojene proizvodnje produktov (angl. Mass
customization) po kupčevi meri, ki se je pojavil v času komercializacije interneta ob koncu
dvajsetega stoletja. V tem času je pomembno vlogo v poslovanju podjetij dobilo tudi
elektronsko poslovanje ali e-poslovanje (angl. e-business).
5
Slika 2: Pretok informacij znotraj oskrbne verige.
Slika 2: E-poslovanje oskrbne verige.
E-poslovanje omogoča upravljanje materialnih, storitvenih, finančnih in informacijskih tokov
tako znotraj podjetja kot tudi med podjetji oziroma organizacijami, in sicer na enem mestu in
v realnem času. Z uvajanjem e-poslovanja v oskrbno verigo so podjetja začela učinkoviteje
uporabljati nekatere bistvene koncepte in načela te verige. Ti koncepti vključujejo hitrejši in
cenejši pretok informacij, medsebojno sodelovanje, avtomatizacijo in integracijo poslovnih
procesov, preoblikovanje oskrbne verige, sklepanje partnerskih pogodb itd. Lahko torej
zatrdimo, da je inovativen pristop k urejanju bistvenih konceptov oskrbne verige omogočil
ravno internet.
E-poslovanje med ostalim pomembno vpliva tudi na odnos podjetja do dobaviteljev in strank.
Prednosti prinaša tako strankam kot dobaviteljem. Za stranke pomeni hitrejšo in zanesljivejšo
dostavo s krajšimi proizvodnimi in dostavnimi cikli, saj se naročila lahko hitreje izvedejo in
spreminjajo, pošiljke pa je mogoče spremljati skozi ves proces. Teoretično naj bi bil kupec
deležen tudi znižanja stroškov, ki ga omogoča njegov nakup preko spletne strani dobavitelja.
E-poslovanje med podjetji ponuja dobaviteljem priložnost, da preuredijo poslovanje in ga
prilagodijo novim zahtevam, elektronska oblika komunikacije s kupcem pa je učinkovitejša,
posebno v primerih, ko sta v različnih državah, različnih časovnih območjih in morda
uporabljata različen jezik.
Vsako podjetje lahko predstavimo kot zbirko ali zaporedje aktivnosti, namenjenih snovanju,
razvijanju, proizvajanju, nudenju, prodajanju, dostavljanju in vzdrževanju njegovih izdelkov
6
ali storitev. Vse aktivnosti, ki potekajo znotraj podjetja, lahko predstavimo z vrednostno
verigo. Aktivnosti se v splošnem delijo na temeljne in podporne. Cilj temeljnih aktivnosti je
zadovoljen kupec oziroma uporabnik izdelkov ali storitev in te v zasnovi s svojim izvajanjem
neposredno vplivajo na povečevanje dodane vrednosti. Posamezne aktivnosti se povezujejo je
v poslovne procese, delimo pa jih na:
- aktivnosti vhodne logistike (pridobivanje in skladiščenje virov, ki so potrebni za
poslovne operacije, sodelovanje s podizvajalci),
- aktivnosti proizvodnje oz. poslovne operacije (preoblikovanje virov v izdelke in
storitve, sestavljanje, izdelovanje in procesne dejavnosti, ki so usmerjene v
zadovoljevanje povpraševanja),
- aktivnosti izhodne logistike (distribucija izdelkov in storitev na prodajna mesta ali
neposredno h kupcem),
- aktivnosti prodaje in trženja (seznanjanje kupcev in potrošnikov z izdelki in
storitvami, promocija izdelkov in storitev na način, ki kupcu olajša odločitev o
nakupu),
- ter aktivnosti vzdrževanja in poprodajne aktivnosti (servisiranje izdelkov ob
reklamacijah, ponujanje dodatne vrednosti z različnimi storitvami).
Podporne aktivnosti zagotavljajo optimalni razvoj, pa tudi nadzor delovanja temeljnih
aktivnosti. Odvisne so od organiziranosti in jih delimo na zagotavljanje poslovne
infrastrukture, obvladovanje kadrovskih virov, razvijanje proizvodov in tehnologije,
raziskave, nabavljanje vseh potrebnih virov, informacijsko komunikacijski sistem ter upravne
aktivnosti (stroški uprave, finance, računovodstvo). Rezultat aktivnosti vrednostne verige je
dobiček, ki v tem primeru kaže razliko med dodano vrednostjo in stroški poslovanja.
Vrednostna veriga je bistvenega pomena pri razvijanju konkurenčnih prednosti podjetja. Če
povežemo konkurenčno prednost z vrednostno verigo lahko rečemo, da ima podjetje
konkurenčno prednost, če izvaja aktivnosti vrednostne verige z nižjimi stroški kot konkurenti
ali pa bolje od njih.
Materialni, finančni in informacijski tokovi v tradicionalnem podjetju niso povezani. Potekajo
skozi različna funkcijska področja, organizacijske enote in območja upravljanj. Pri prehodu iz
enega območja v drugo je njihov tok oviran in upočasnjen. Na stičnih področjih se
zamenjujejo pristojnosti, sistemi nadzora in upravljanja, zamenja se tudi odgovornost za potek
dela. Z neučinkovitimi in nepreglednimi poslovnimi procesi, nepoznavanjem trga in
7
konkurence, ohlapnimi stiki s poslovnimi partnerji ter nestabilnim poslovnim sistemom
nepredvidljivih reakcij podjetje ne more slediti visokemu ritmu elektronskega poslovanja.
V tradicionalnih organizacijah so bili informacijski sistemi zasnovani tako, da so pokrivali
posamezna funkcijska ali funkcionalna področja. Vsak oddelek je imel svojo informacijsko
podporo, lastne aplikacije in podatkovne baze, ki so bile slabo povezane (ali sploh niso bile) z
ostalimi organizacijskimi enotami v podjetju. Materialni in finančni tokovi so bili zaradi slabe
informacijske povezanosti neučinkoviti. Notranja razcepljenost je porazno vplivala na
usklajenost poslovnih aktivnosti, kar se je kazalo v slabem izkoristku virov in slabi
obvladljivosti in stabilnosti celotnega poslovnega sistema. Zaradi nepreglednosti in
nepovezanosti ter ob nejasni odgovornosti za delovanje sistema kot celote se je poslovna
arhitektura spremenila v togo, monolitno strukturo, ki je bila nesposobna prilagajati se hitro
spreminjajočim se pogojem digitalne ekonomije. Zato so se razvili celoviti poslovni
informacijski sistemi, ki podpirajo in povezujejo vsa funkcionalna področja ter iz
podatkov, ki so shranjeni v skupni, integrirani podatkovni bazi, proizvajajo informacije,
ki jih vodstvo uporablja pri sprejemanju odločitev.
LOGISTIKA IN LOGISTIČNI PROCESI
Upravljanje oskrbne verige je torej integrativna funkcija, ki povezuje glavne poslovne procese
in funkcije tako znotraj podjetja kot tudi medorganizacijsko v visoko zmogljiv poslovni
model. Upravlja z logistiko in proizvodnjo, uravnava koordinacijo tako med procesi in
aktivnostmi marketinga, prodaje, načrtovanja proizvodov, financ in informacijske tehnologije
kot znotraj njih. Logistika načrtuje in upravlja učinkovite tokove surovin in blaga, storitev in
informacij od izvorne točke do točke potrošnje, da bi tako zadovoljila kupčeve potrebe.
Aktivnosti logistike vključujejo oskrbovanje s surovinami, transport blaga, skladiščenje,
blagovne manipulacije, upravljanje zalog, izpolnjevanje naročil, načrtovanje proizvodnje,
načrtovanje logistične mreže in nenazadnje poprodajne storitve za kupca. Logistika je
integrativna funkcija, katera koordinira in optimizira vse logistične aktivnosti in je tako
vključena v vse nivoje strateškega, operativnega in taktičnega načrtovanja ter izvedbe.
8
Potreba po celostni zasnovi izhaja iz problemov, ki v podjetju pogosto ostajajo nerešeni in
vodijo v vse večjo, komaj obvladljivo kompleksnost in informacijske pomanjkljivosti.
Logistična miselnost si zato prizadeva spodbuditi zaposlene in vodstvo h kooperativnemu,
interdisciplinarnemu delovanju.
Logistične funkcije srečamo v vsakem podjetju. V nelogističnih podjetjih jih obravnavamo
kot infrastrukturne funkcije, ki zadevajo fizične tokove stvari, informacij in energije. V
logističnih podjetjih pa predstavljajo osnovno dejavnost. Ciljna funkcija logistike je za
vsako podjetje enaka: pravo blago dostaviti v pravilni količini na pravo mesto ob
dogovorjenem (pravem) času za pravega odjemalca ob primernih stroških. Kot miselnost
upošteva celostnost in se osredotoča na storitev oziroma kupca. Kot institucija opisuje
organizacijske enote in vzajemne učinke. Vedo o logistiki v proizvodnem podjetju bi lahko
definirali kot vedo, katere predmet je ugotavljanje, načrtovanje, krmiljenje in nadzor nad
materialnimi in informacijskimi tokovi od dobavitelja preko proizvodnje, do končnega
porabnika ter nasprotno. Njen namen je zagotoviti ustrezno raven servisiranja odjemalcev ob
sprejemljivih stroških.
Upravljanje oskrbnih verig se pojavi kot nadgradnja upravljanja logistike. Logistika je
namreč osredotočena na procese znotraj meja podjetja in na njihovo optimizacijo.
Upravljanje oskrbnih verig pa mora obvladovati vrednostne tokove, ki jih predstavlja
omrežje proizvajalcev, njihovih dobaviteljev, kupcev in drugih organizacij. Logistika v
osnovi obvladuje tokove znotraj podjetja, celovito (ang. end to end) obvladovanje procesov
pa zahteva razširjen pristop k upravljanju tokov omrežja oskrbnih verig.
9
Metrike učinkovitosti
Dobavitelj 1 Dobavitelj 2 Naročanje Upravljanje z materiali
Proizvodnja Fizična distribucija
Trženje in prodaja
Stranka 1 Stranka 2
Tok izdelkov
Tok informacij
UPRAVLJANJE LOGISTIKE
JITRIP RIP
Hitri odziv
Upravljanje odnosa s strankami
Upravljanje storitev za stranke
Upravljanje zahtev
Naročanje
Upravljanje proizvodnega toka
Nabava
Razvoj in komercializacija izdelka
Povratni kanal
KLJU
ČNI
POSL
OVN
I PR
OCE
SI
Slika 3: Upravljanje logistike.
Logistika ali upravljanje logistike je pogosto definirano kot proces načrtovanja,
implementacije in nadzora učinkovitega in zmogljivega toka blaga, storitev in z njimi
povezanih informacij na poti od izvora do ponora z namenom zadovoljevanja zahtev strank ali
potrošnikov, torej vzdolž oskrbne verige.
V teoriji in praksi se za logistiko oziroma upravljanje logistike uporabljajo številne
sopomenke kot npr.: poslovna logistika, upravljanje kanalov, distribucija, industrijska
logistika, upravljanje surovin, fizična distribucija, sistemi s hitrimi odzivi, upravljanje
oskrbnih verig, upravljanje oskrbe idr.
Komponente logistike oziroma upravljanja logistike prikazuje spodnja slika.
10
SurovineZaloge v delovnem procesu
Končni izdelki
Upravljanje logistike
Dobavitelji Stranke/ Kupci
Naravni viri (zemljišče, orodja
in oprema)
Človeški viri
Finančni viri
Informacijski viri
VHODI v logistiko
Usmeritve trženja (kompetitivne
prednosti)
Časovne in prostorske
prednosti/koristi
Učinkovito približevanje
kupcem
Dobiček/obogatitev
IZHODI logistike
načrtovanje izvedba nadzor
Upravljavske aktivnosti
Logistične aktivnosti
Storitve za strankeNapovedovanje potrebDistribucijske komunikacijeNadzor nad zalogamiRokovanje z materialiProcesiranje naročilPodpora rezervnim delom in storitvamIzbira skladiščne lokacijeNabavaPakiranjeRokovanje z reklamacijamiTransport in prometSkladiščenje
Slika 4: Logistični procesi [po Lambert, str. 5].
Logistični procesi
V logističnem sistemu ločimo glede na vrsto procesnih tokov naslednje logistične procese:
• temeljne (bazične logistične procese),
• upravljavske procese,
• informacijske procese.
Tipični temeljni logistični procesi so:
• transportni procesi,
• skladiščni procesi,
• manipulacijski procesi in
• drugi procesi
11
Glavni cilji dobrega upravljanja logističnih procesov so:
• znižanje stroškov logistike, kar je možno doseči s krajšanjem poti, s primernim
znižanjem zalog, z naročanjem primernih količin blaga, s koncentracijo tovorov, s
pravilnim pakiranjem, z uvedbo ustrezne mehanizacije, s sodobno informacijsko
tehnologijo itd.
• izboljšanje kakovosti oz. izboljšanje storitev logistike pri kupcih, kar je možno doseči
z večjo hitrostjo in točnostjo dobav, z opravljanjem logističnih storitev od vrat do vrat,
z dostavo nepoškodovanega blaga v zahtevani obliki, s primerno ceno itd.
• varstvo okolja, na katerega najbolj vplivajo pakiranje (embalaža), transport
(onesnaževanje zraka in vode, hrup) ter skladiščenje (izraba prostora).
• humanizacija dela - pri organiziranju in izvajanju logističnih dejavnosti morajo biti
pozorni na ergonomijo dela ter preprečevanje poklicnih bolezni.
VPLIV IT NA KLJUČNA PODROČJA LOGISTIKE Ključne logistične aktivnosti lajšajo pretok izdelkov od kraja nastanka do kraja njihove
uporabe. Med te aktivnosti sodijo: storitve za stranke, napovedovanje in načrtovanje
povpraševanja, upravljanje zalog, logistične komunikacije, rokovanje z materiali, procesiranje
naročil, pakiranje, podpora sestavnim delom in storitvam, izbira lokacije proizvodnje in
skladiščenja, nabava, rokovanje z vrnjenim blagom (reklamacije), povratna logistika,
transport, skladiščenje. Naštete aktivnosti predstavljajo temeljne sestavne dele logističnega
procesa. V nadaljevanju je za nekatere najpomembnejše od njih predstavljen vpliv
informacijske tehnologije na izvedbo teh aktivnosti.
Upravljanje zalog in toka materialov
Zaloge so obsežne in drage investicije. Z izboljšanjem upravljanja zalog uspemo izboljšati
denarni tok in dobičkonosnost vložka (angl. ROI – Return On Investment).
12
SKLADIŠČE
PLANIRANJE ZALOG
TRGOVINA
DISTRIBUCIJA
RAČUNALNIŠKI CENTER
Slika 5: Upravljanje zalog.
Slika 6: Logistični tok zalog.
Vpliv IT na upravljanje zalog
Vpeljava IT v proces upravljanja zalog lahko pozitivno vpliva na: čas dobavnega cikla,
potreben skladiščni prostor, potrebne skupne zaloge, čas za dostavo materiala na produkcijsko
linijo, čas ponovne vzpostavitve zalog materiala.
Transport
Naloga transporta je fizični premik izdelka iz mesta, kjer se nahaja, na mesto, kjer ga
potrebujemo. Izbrati je treba vrsto prevoza (letalski, cestni, železniški, ladijski, cevovodni ali
kombiniran), določiti prevozno pot, izbrati prevoznika.
13
Vloga IT pri transportu
Slika 7: Uporaba IT na področju transporta.
Transportne aktivnosti, kjer je uporaba računalnikov in informacijske tehnologije še posebno
izrazita, je mogoče razdeliti v štiri skupine:
• Analiza transporta:
nadzor in prikaz stroškov in storitev z beleženjem ključnih indikatorjev zmogljivosti.
Izvaja se:
- V nacionalnih centrih za nadzor prometa – premikanje vozil (število vozil, hitrosti)
na področju, analiza obnašanja posameznih skupin uporabnikov (vozniki,
kolesarji, pešci), vplivi na okolje (onesnaževanje, hrup), varnost v prometu, nivo
dostopnosti in mobilnosti na določenem področju v izbranem časovnem obdobju.
- Znotraj podjetja – beleženje porabljenega časa, vrednotenje različnih transportnih
poti, spremljanje obremenjenosti transportnih poti.
IT na področju transporta
Analiza transporta Planiranje prevoznih poti
Izdelava terminskega plana prevozov
Vzdrževanje in nadzor tovora
Vzdrževanje vozil
14
• Planiranje prevoznih poti in izdelava terminskega plana:
planiranje zaporedja in časa dostav, iskanje optimalne poti, dokumenti odpreme,
upravljanje virov (vozil, osebja).
Sem sodijo programi za izbiranje optimalne poti za posamezno dostavo, optimizacijo
števila potrebnih vozil, zmanjšanje prekoračitve časa dostave, lažje upravljanje
voznikov, lažji odziv na spremembe, obvladovanje stroškov, vpliv na CRM – odnose s
strankami (imamo natančne informacije).
Glavne funkcionalnosti sistema: navigacija v vozilu, spremljanje vozil v nadzornem
centru, nadzor uporabe virov (goriva, hitrosti vožnje, načini vožnje, ipd.), obveščanje v
primeru odstopanj od planiranega, lažje obvladovanje sprememb.
• Vzdrževanje in nadzor tovora:
programska oprema beleži količine in stroške tovora in omogoča določanje stroškov
naročil ali nadzor plačil za opravljanje storitve.
• Vzdrževanje vozil:
planiranje in razporejanje vzdrževanja vozil in izdelava poročil.
Programska oprema omogoča: hranjenje podatkov o vozilih (model, tip, registrska
tablica idr.), hranjenje uporabniških podatkov v zvezi z vozilom (npr. tip olja),
razvrščanje vozil po lokaciji, oddelku, tipu, ipd., spremljanje preventivnih pregledov
in popravil na vozilih, izračun in obveščanje o naslednjem pregledu, spremljanje
popravil po datumu, vozilu, kilometrih, uri, stroških, ipd., vodenje evidence o
registraciji vozil in tehničnih pregledih ter drugih potrebnih plačilih, hranjenje
podatkov o voznikih, licencah ipd., spremljanje nakupa in porabe goriva.
Skladiščenje
Hitrost in natančnost prenosa informacij sta za delovanje skladišča vitalnega pomena.
Dogajata se vzporedno s premikanjem in shranjevanjem elementov v skladišču. Pozitivni
učinki računalniške podpore skladišča pa se, poleg učinkovitejšega delovanja skladišča,
kažejo tudi v večjem zadovoljstvu strank, znižanju stroškov, zmanjšanju zalog, izboljšani
izrabi transportnih sredstev. Omenjene izboljšave pa so predvsem posledica povečane
učinkovitosti opreme za rokovanje z materiali, boljšo izrabo skladiščnega prostora in
zmanjšanjem delovne sile.
15
Vloga IT pri skladiščenju
Tehnologije kot so sistemi RIP, črtne kode, RFID v veliki meri pripomorejo k
učinkovitejšemu delovanju skladišč, saj pohitrijo prenos nujnih informacij. Te pa se nanašajo
na: nivoje zalog, količino izdelkov, ki se premika skozi skladišče, lokacije zalog, prispele in
oddane pošiljke, podatke o strankah, stopnji uporabe pripomočkov in osebja. Za to je potrebna
natančna in ažurna podatkovna baza, ki je temelj nadzora vseh aktivnosti sistema.
Nabava
Vloga funkcije nabave je v obdobju povečanega in naraščajočega zunanjega izvajanja (angl.
outsourcing) za izdelke in storitve postala še večja in zelo pomembna, saj sodobne industrije
vlagajo veliko sredstev ravno v materiale in storitve, ki jih pridobijo od zunaj (po navedbah v
[Lambert] celo od 40 do 60%). Nabava se nanaša na pridobivanje materialov in storitev (od
zunanjih dobaviteljev oziroma izvajalcev, potrebnih za podporo svojih aktivnosti, od
proizvodnje, trženja, prodaje do logistike. Nabava vključuje izbiro dobavitelja, pogajanje za
ceno, določitev pogojev in količine ter oceno dobaviteljeve kakovosti.
Vloga IT v procesu nabave
Številne aktivnosti v procesu nabave temeljijo na sprejemu odločitev. Zato je ustrezna
programska oprema, ki to podpira, nujna za učinkovitost nabave. Med aktivnostjo nabave in
ostalimi poslovnimi aktivnostmi potekajo številni informacijski tokovi, ki močno vplivajo na
odločitve, sprejete v procesu nabave, zato mora biti informacijski sistem ustrezno integriran.
Za izboljšanje procesa nabave se vpeljujejo razne metodologije ali filozofije kot npr. JIT, JIT
II (angl. Just In Time), upravljanje kakovosti (angl. TQM – Total Quality Management) in
druge, ki pa zahtevajo zelo dobro komunikacijo med dobavitelji in kupci. Slednja pa je
podprta z ustreznimi informacijskimi sistemi in komunikacijskimi orodji.
16
SODOBNE IKT V LOGISTIKI
ali
INFORMACIJSKA PODPORA TRANSPORTNO
LOGISTIČNIH SISTEMOV
V srednjih 70-ih letih je bil v povezavo z blagom poudarek na premikanju in skladiščenju
blaga, t.j. opravljanju fizične distribucije blaga. Danes se glavni poudarek namenja tokovom
in skladiščenju blaga, storitvam in z njimi povezanih informacij, t.j. logistiko in njeno vlogo
znotraj upravljanja oskrbne verige.
Računalniška in informacijska tehnologija predstavlja temelj učinkovitega logističnega
managementa oziroma upravljanja logistike, saj se že vrsto let uspešno uporabljata v podporo
logistiki. Raba vedno bolj narašča in ustalilo se je vedenje, da je in bo informacijska
tehnologija ključna za rast in razvoj logistike tudi v bodoče.
Osrednji del (nekateri temu pravijo »živčni center«) logističnega sistema predstavlja sistem za
vnos in obdelavo naročil, saj ravno naročilo stranke sproži izvajanje preostalih logističnih
procesov.
Hitrost in kakovost pretoka informacij neposredno vplivata na ceno in učinkovitost celotne
operacije. V nasprotnem primeru pa počasna in nezanesljiva, ali celo napačna, informacija
vodita v izgubljanje strank, pretirano prevažanje tovora, zaloge, visoke stroške skladiščenja,
pa tudi neučinkovitost proizvodnje kot posledice prepogostih sprememb v proizvodnih linijah.
Sistem za obdelavo naročil in informacijski sistem predstavljata torej temelj logističnega in
poslovnega informacijskega sistema in močno vplivata tudi na učinkovitost izvedbe logistike
v podjetju. Sodobnejše študije svetovno uspešnih logističnih primerov s prakse kažejo, da je
logistični informacijski sistem ključ za kompetitivnost podjetja.
Vodilna podjetja na področju logistike so dejansko vsa zelo dobro računalniško opremljena in
imajo informacijsko podprte številne logistične aktivnosti kot so vnos in obdelava naročil,
17
nadzor nad končnimi izdelki, spremljanje proizvodnih zmogljivosti, zaračunavanje in
plačevanje prevozov ali blaga, skladiščenje.
Izhodišča informatizacije logističnih procesov so:
• enkraten zajem podatkov in sočasen, sproten nadzor podatkov v procesu;
• uporabnik, ki vsebinsko v celoti obvladuje obravnavano problematiko, prevzame zajem in
kontrolo podatkov v posameznem delu procesa;
• večina podatkov o določeni zadevi se mora zajeti in preveriti že na začetku procesa;
uporabniki, ki sodelujejo v kasnejših aktivnostih procesa, te podatke le dopolnjujejo;
• zagotoviti je treba avtomatizacijo pretoka in izvajanje posameznih aktivnosti poslovnega
procesa ter sprotni nadzor izvajanja.
Na informatizacijo ali informacijsko podporo logističnih procesov ima poleg napredka
informacijske tehnologije velik vpliv tudi napredek telekomunikacijske tehnologije, saj
omogoča sprotni prenos podatkov iz mesta izvora do centralnega sistema ter naprej do vseh
uporabnikov v podjetju, elektronsko izmenjavo podatkov s poslovnimi partnerji in cenovno
dostopen samodejni zajem podatkov.
Prednosti/pridobitve učinkovite in uspešne uporabe informacij v logistiki in upravljanju
oskrbnih verig se kažejo v sočasnem znižanju stroškov in povečanju zadovoljstva kupcev, kar
je posledica:
• večjega poznavanja oskrbne verige in izboljšane vidljivosti vzdolž oskrbne verige, ki
omogočata zmanjšanje zalog, saj zaloge »nadomestimo« z informacijami (organizacije
skladiščijo tisto, po čemer bodo njihove stranke povpraševale, zato se zmanjšajo
stroški, zadovoljstvo strank pa je večje, saj se čakalne dobe zmanjšajo ali izničijo);
• izboljšanega planiranja in zmanjšanje spremenljivosti v oskrbni verigi, saj zahteve in
potrebe svojih strank bolje poznamo;
• uporabe ERP orodij, ki omogočajo boljšo koordinacijo oziroma usklajevanje
proizvodnih, tržnih in distribucijskih aktivnosti;
• izboljšana obdelava naročil in skrajšanje čakalnih dob, ki ju omogoča koordinacija
logističnih informacijskih sistemov.
18
Povzamemo lahko, da je bistvo sistemov, ki se uporabljajo v podporo logističnim procesom,
predvsem zmanjšanje cikla naročanja, povečanje hitrosti odziva in znižanje zalog. V ta namen
se uporabljajo številni sistemi, ki združujejo različne informacijske tehnologije in so
namenjeni tudi lajšanju sprejemanja odločitev. Primeri sistemov: sistemi za načrtovanje virov
organizacije (ERP - Enterprise Resource Planning), načrtovanje distribucije (DPR –
Distribution Resource Planning), načrtovanje materialnih potreb (MRP – Materials
Requirement Planning), sistemi dobave v pravem času (JIT – Just in time), RIP sistemi in
sistemi e-poslovanja, sistemi za podporo odločanju (DSS – Decision Support Systems), sistemi
za hiter odziv (QR – Quick Response), sistemi za učinkovit odziv potrošniku (ECR – Efficient
Consumer Response), sistemi umetne inteligence, ekspertni sistemi, sistemi znanja in številni
drugi, ki bodo v nadaljevanju podrobneje predstavljeni.
Novodobna strojna, programska in komunikacijska oprema omogočajo logistom in
upravljavcem oskrbnih verig dostop do ogromnih količin podatkov v relativno kratkem času.
Naloga logistov in upravljavcev pa je, da v čim krajšem času opredelijo, kateri podatki so
pomembni in ustrezni, jih ustrezno organizirajo in analizirajo ter sprejmejo neko
odločitev.
Osnovna orodja, ki so jim pri tem v pomoč, so informacijski sistemi.
INFORMACIJSKI SISTEMI
IS je poslovni (pod)sistem, ki uporablja informacijsko tehnologijo za zajem, prenos,
hranjenje, obdelavo, prikaz itd. podatkov, ki jih poslovni sistem pri izvajanju poslovnih
procesov potrebuje.
Razlika med podjetjem oziroma organizacijo, poslovnim sistemom in informacijskim
sistemom je v njihovem različnem namenu, sicer pa so vsi informacijski sistemi. Med njimi
obstajajo pomembne razlike, vendar tudi pomembne povezave, ki določajo njihovo
medsebojno hierarhijo.
19
Slika 8: Informacijski sistem znotraj poslovnega sistema.
Informacijska tehnologija označuje programsko (angl. software) in strojno (angl. hardware)
opremo, ki se uporabljata za podporo delovanju informacijskega sistema. Strojna oprema se
nanaša na naprave in drugo fizično opremo (na primer delovne postaje, tiskalniki, omrežje,
UPS ipd). Programska oprema pa so računalniški programi, ki sprejemajo vhodne podatke in
vodijo delo strojne opreme. Programsko opremo lahko delimo na: sistemsko programsko
opremo (na primer operacijski sistem) ter uporabniško opremo (na primer urejevalnik besedil,
preglednice itd.). Med uporabniško programsko opremo štejemo tudi specializirano opremo,
ki je namenjena podpori določeni poslovni funkciji (na primer sistem za obravnavo
reklamacij). Med informacijsko tehnologijo štejemo tudi t.i. tehnologijo »papir in pisalo«, ki
je v uporabi v računalniško nepodprtih informacijskih sistemih. Iz vidika naše obravnave taki
sistemi niso zanimivi, zato jih bomo zanemarili.
Informacijski sistem lahko opredelimo kot množico medsebojno odvisnih komponent
(strojna oprema, programska oprema, ljudje), ki zbirajo, procesirajo, hranijo in porazdeljujejo
podatke in s tem podpirajo delovne procese v organizaciji.
S poslovnim sistemom označujemo sisteme, kjer človek s pomočjo informacijske tehnologije
ter drugih sredstev in virov izvaja oziroma sodeluje pri izvajanju poslovnih procesov ter tako
zadovoljuje potrebe notranjih ali zunanjih uporabnikov (stranke). Poslovni sistem modeliramo
s poslovnim modelom, ki prikazuje različne vidike poslovnega sistema. Med najpomembnejše
štejemo opis poslovnih procesov, njihovih korakov ter virov.
20
V organizaciji je lahko več poslovnih ali delovnih sistemov, ti pa imajo vsak svoj IS. Ti
sistemi pa morajo biti med seboj povezani (integrirani) v en poslovni informacijski sistem,
zgrajen na temelju enega poslovnega sistema. Torej, poslovni sistem pokriva različna
(funkcionalna) področja ali poslovne podsisteme (na primer, prodaja, nabava, proizvodnja
itd.), ki so lahko podprti z informacijskimi podsistemi.
Razdelitev podjetja na poslovne funkcije
Spodnja slika prikazuje temeljne poslovne funkcije, ki jih lahko srečamo v vsakem podjetju
ali organizaciji.
PRODUKC
IJA
FINANCE IN
RAČUNOVODSTVO
KADROVANJE PRODAJA IN
TRŽEN
JE
Slika 9: Temeljne poslovne funkcije.
Te poslovne funkcije so (morajo biti !) med seboj povezane in odvisne, kar se kaže skozi
poslovne procese. Poslovni proces je skupek medsebojno povezanih in odvisnih opravil, ki jih
je potrebno izvesti za dosego določenega poslovnega cilja. Soodvisnost poslovnih funkcij
prikazuje tudi spodnja slika.
21
Sprejem naročila dostava
Izdaja delovnega naloga
Preverjanje zalog Izdelava Izvedba plačila
PRODAJA
PRODUKCIJA
FRS
Slika 10: Soodvisnost poslovnih funkcij.
Podjetja so organizacijsko razdeljena na različne nivoje, ki jih prikazuje spodnja piramida.
PROIZVODNJA PRODAJA IN TRŽENJE FRS
ČLOV. VIRI
STRATEŠKO ODLOČANJE
TAKTIČNO ODLOČANJE
ZNANJE
IZVEDBA
uprava
vodstvo podjetja
intelektualni delavci
izvajalci del
Slika 11: Organizacijska piramida.
Glede na to, kateri nivo oziroma katere nivoje pokriva nek IS, IS-e delimo na sisteme
strateškega nivoja, sisteme taktičnega nivoja, sisteme znanja in razvoja ter izvedbene sisteme.
22
Produkcijski sistemi
VHODNA LOGISTIKA IZVEDBA/PRODUKCIJA IZHODNA LOGISTIKA
Nabava materiala
Dostava naročil
Upravljanje z materialom
Razvoj in vzdrževanje
Planiranje izvedbe
Izvedba izdelka
Obdelava naročil
Upravljanje odprem
Distribucija izdelkov
Sestavljanje delov
Vzdrževanje zalog
P R O D U K C I J A
Slika 12: Podpodročja produkcije.
Vhodna logistika zajema nabavo materiala, dostava naročil in upravljanje z materialom.
Izvedba/produkcija zajema razvoj in vzdrževanje ter planiranje izvedbe, izvedbo izdelka,
sestavljanje delov in vzdrževanje zalog.
Izhodna logistika pa obsega obdelavo naročil, upravljanje odprav in distribucijo izdelkov.
Naloge produkcijskega sistema:
• Strateški nivo: spremljanje razvoja proizvodnih tehnologij in odločanje o
posodobitvah, planiranje novih lokacij, spremljanje konkurence.
• Taktični nivo: planiranje virov v proizvodnji, računalniško integrirana proizvodnja,
sistem skladiščnega poslovanja, sistem spremljanja stroškov, planiranje obsega
proizvodnje, upravljanje stroškov dela, planiranje proizvodnje.
• Sistemi znanja in razvoja (operativni nivo): računalniško podprto načrtovanje (angl.
CAD – Computer Aided Design), računalniško podprta proizvodnja (angl. CAM –
Computer Aided Manufacturing), računalniško podprt razvoj, robotika, računalniško
krmiljena strojna orodja.
• Izvedbeni sistemi (transakcijski nivo): sistemi nabave/odprave, sistem pošiljanja,
podpora materialnega poslovanja, sistem vzdrževanja opreme, sistem za nadzor
kakovosti.
23
Slika 13: Primer izdelave dokumenta.
Produkcijski sistemi JIT
So sistemi, ki samodejno pošljejo naročila direktno dobaviteljem, zato je potrebna povezava
med sistemi v proizvodnji. Podatki iz enega sistema morajo biti v istem trenutku na voljo tudi
drugim sistemom. Sodobni sistemi JIT omogočajo tudi podrobno simulacijo celotnega
poslovnega procesa ter napovedujejo morebitna ozka grla v proizvodnji ter najugodnejše
načine ukrepanja.
Prodaja in marketing (PMIS)
Iskanje tržišč obsega: iskanje novih produktov in storitev, iskanje strank, razumevanje potreb
trga in izdelavo napovedi gibanja trga.
24
ISKANJE TRŽIŠČ RAZVOJ TRŽIŠČA VZDRŽEVANJE TRŽIŠČ
Iskanje novih izdelkov in storitev
Iskanje strank
Razumevanje potreb trga
Razvoj distribucijskih kanalov in poslovne mreže
Razvoj cenovne strategije
Izvedba oglaševanja
Izvajanje cenovne in distribucijske strategije
Vrednotenje alternativnih strategij
Nadzor konkurence
Vrednotenje rezultatov
P R O D A J A in M A R K E T I N G
Izdelava napovedi gibanja trga Zagotavljanje prepoznavnosti izdelkov in storitev
Slika 14: Podpodročja prodaje in marketinga.
Razvoj tržišča obsega: razvoj distribucijskih kanalov in poslovne mreže, razvoj cenovne
strategije, izvedbo oglaševalske akcije in vrednotenje rezultatov.
Vzdrževanje tržišč obsega: izvajanje cenovne in distribucijske strategije, vrednotenje
alternativnih strategij, nadzor konkurence in zagotavljanje prepoznavnosti produktov in
storitev.
Naloge sistemov v prodaji in marketingu
• Strateški nivo: sistem za demografsko raziskavo trga, sistem za ekonomsko planiranje,
sistem za spremljanje konkurence.
• Taktični nivo: sistem za upravljanje prodaje, sistem za podpro odločanju pri
vzpostavljanju strategije cen, sistem za upravljanje komercialistov, sistem za analizo
tržnih podatkov.
• Sistemi znanja in razvoja: podpora razvoju marketinga
• Izvedbeni nivo: sistemi za podporo (terenski) prodaji, sistem nabave, prodajne točke
POS, sistemi za telemarketing, sistemi za obročno odplačevanje.
25
Slika 15: Primer prodaje.
Finančno računovodski sistemi
Finance obsegajo: upravljanje finančnih virov, ustvarjanje dobička in upravljanje vlaganj.
Računovodstvo obsega: upravljanje finančnih knjig, spremljanje denarnega toka in izdelavo
poročil o poslovanju.
Slika 16: Podpodročja financ in računovodstva.
Naloge finančno računovodskih sistemov
• Strateški nivo: analiza finančnega trga, sistemi za finančno in demografsko
napovedovanje, napovedovanje porabe sredstev.
26
• Taktični nivo: računovodstvo stalnih sredstev, sistem stroškovnega računovodstva,
sistemi planiranja.
• Sistemi znanja in razvoja: upravljanje finančnih virov, sistemi za potfolijsko analizo,
sistemi za analizo varnosti, sistemi menjav.
• Izvedbeni nivo: Vodenje plačil in izdatkov, glavna knjiga, programi za plače in
vodenje potnih stroškov.
Slika 17: Primer knjigovodstva.
Kadrovski informacijski sistem
Slika 18: Kadrovska podpodročja .
27
Pridobivanje kadrov obsega: napovedovanje kadrovskih potreb, iskanje potencialnih kadrov,
analizo delovnih mest in zaposlovanje.
Razvoj kadrov obsega: napovedovanje potreb po delavcih, ocenjevanje delovne učinkovitosti,
planiranje razvoja kariere zaposlenih, upravljanje odnosov z zaposlenimi in usposabljanje.
Ohranjanje kadrov vključuje: zagotovitev konkurenčnega nagrajevanja, vodenje kadrovske
evidence ter zadovoljevanje pravnih in varnostnih predpisov o delu.
VNOS OSEBNIH PODATKOV
VNOS PODATKOVo zaposlenih
PODATKOVNA BAZAOSEBNI PODATKI
KADROVSKA POROČILA
Profil delavcaPoročilo o novo
zaposlenihIzpis rojenih v nekem obdobju
Izpis delovne dobe...
PODATKIIme in priimekNaslovDatum rojstvaSpolDosežena izobrazbaPlačaDelovno mestoDatum zaposlitveOddelek / katedraDržavljanstvo
ISKANJE ZAPOSLENEGA
VNOS ISKALNIH KRITERIJEV
Slika 19: Kadrovski primer.
Naloge kadrovskega informacijskega sistema
• Strateški nivo: sistem za planiranje človeških virov, sistem za napovedovanje potreb
po delovni sili, sistem za demografske analize.
• Taktični nivo: sistem za planiranje stroškov delovne sile, sistem za evidenco delovnih
mest, sistem za analizo delovnih mest in denarnih nadomestil.
• Sistemi znanja in razvoja: sistem za planiranje in spremljanje napredovanj, sistem za
usposabljanje, sistem za upravljanje s človeškimi viri.
• Izvedbeni nivo: sistem kadrovske evidence, evidenca prosilcev zaposlitve, sistem za
vodenje bonitet, sistem za vodenje izobraževanj in evidenca znanj, sistem za
spremljanje napredovanj.
28
TIPI INFORMACIJSKIH SISTEMOV
Po Alter-ju obstaja šest različnih tipov informacijskih sistemov, ki jih lahko apliciramo na
vsako poslovno področje, torej tudi na področje logistike. Spodnja tabela podaja opis
posameznega tipa IS ter primere takih IS-ov v logistiki.
Tabela 1: Tipi IS-ov.
Tip IS Primeri v logistiki
Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega
poslovanja
Zagotavljajo učinkovit način obdelave osebnih in
poslovnih podatkov za namene izračunov in
izdelave dokumentov.
Preglednice za izračun optimalnih količin
naročil, ugodnih lokacij, minimizacija
transportnih stroškov, idr.
Komunikacijski sistemi
Pomagajo zaposlenim pri medsebojni
komunikaciji in skupnem delu, saj omogočajo
izmenjavo in delitev informacij na številne
različne načine.
Virtualna srečanja preko računalniške
tehnologije, glasovno naročanje.
Transakcijski sistemi
Zbirajo in shranjujejo informacije o transakcijah
ter nadzirajo nekatere vidike transakcij.
Računalniška izmenjava podatkov,
tehnologije za samodejno identifikacijo
(črtna koda, RFID oznake), sistemi »point-
of-sale«.
Upravljavski ali izvršni IS
Pretvarja transakcijske informacije v obliko,
primerno za spremljanje učinka in upravljanje
organizacije.
Logistični IS.
Odločitveni sistemi
Pomagajo pri sprejemanju odločitev –
zagotavljajo informacije, modele in analitična
orodja.
Simulacije. Aplikacijska PO, npr. sistemi za
upravljanje skladišč. Podatkovno rudarjenje.
Poslovni ali organizacijski sistemi
Ustvarjajo in vzdržujejo konsistentnost metod
obdelave podatkov in integrirano podatkovno
bazo, ki pokrivajo različna poslovna oziroma
funkcionalna področja.
Logistični moduli sistemov za planiranje
virov organizacije.
29
1 - Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja
Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja (angl. OAS – Office Automation Systems)
so namenjeni dvigovanju produktivnosti delavcev, katerih naloga je obvladovanje in
strukturiranje podatkov v podjetju. V to skupino delavcev spada osebje zaposleno v tajništvih,
računovodje, referenti in določeni nivoji vodstvenih delavcev. Ti sistemi predstavljajo
učinkovit način za obdelavo osebnih in poslovnih podatkov, za izvedbo kalkulacij ali
izračunov in ustvarjanje dokumentov.
Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja vsebujejo orodja za podporo osnovnemu
pisarniškim aktivnostim kot so: izdelava raznih izračunov, urejanje dokumentov, digitalno
shranjevanje dokumentov, sestavljanje urnikov, organizacija sestankov, nadzor nad
pisarniškim poslovanjem, načrtovanje projektov s pomočjo elektronskih koledarjev ter
komunikacija z uporabo elektronske pošte, video konferenc in glasovne pošte. Naštete
tehnologije omogočajo boljšo koordinacijo znotraj podjetja in hitrejši pretok podatkov. Poleg
boljše koordinacije znotraj podjetja se z uporabo teh tehnologij dvigne tudi nivo komunikacije
podjetja s kupci, dobavitelji in drugimi podjetji. Tehnologije v uporabi sistemov za
avtomatizacijo pisarniškega poslovanja tako služijo kot posrednik za tokove informacij in
znanja znotraj in zunaj podjetja.
Sistemi za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja zajemajo širok spekter orodij, med katere
sodijo preglednice, urejevalniki besedil, orodja za pripravo predstavitev, sistemi za
upravljanje podatkovnih baz, komunikacijski sistemi, telekonferenčni sistemi (angl.
Teleconferencing Systems), sporočilni sistemi (angl. Messaging Systems), sistemi za podporo
skupinskemu delu (angl. Groupware Systems), sistemi za upravljanje z znanjem (angl.
Knowledge Management Systems) ter elektronski sistemi za upravljanje z dokumenti (angl.
EDMS - Electronic Document Management Systems).
Med najpomembnejše programske pakete za logiste sodijo preglednice, saj omogočajo hitro
in poceni reševanje najrazličnejših poslovnih problemov z uporabo številnih vgrajenih
funkcij. Med najpomembnejše gotovo sodi reševanje problema minimalnih transportnih
stroškov – transport izdelkov iz različnih izvorov do različnih ponorov z najmanjšimi stroški.
30
Preglednice se danes uporabljajo tudi za določanje optimalnega števila skladiščnih lokacij za
ključne stranke.
2 - Komunikacijski sistemi
Komunikacijski sistemi pomagajo pri komunikaciji različnih udeležencev oskrbne verige –
zaposlenih, dobaviteljev, strank, saj omogočajo medsebojno izmenjavo in delitev informacij.
V logistiki je pomen komunikacijskih sistemov izjemen, pomembno pa je, da so ti sistemi
zelo dobro definirani in kakovostno izvedeni.
Učinkovitost in pomen logističnih komunikacij se povečujeta z napredkom
telekomunikacijske tehnologije. Faksi, mobilni telefoni, elektronska pošta so že ustaljene
tehnologije, danes so na voljo videokonference preko interneta, prebiranje elektronske pošte z
mobilnimi telefoni, idr. Ena od tehnologij, ki se je v zadnjem času zelo izboljšala, je tudi
glasovno oddajanje in sprejemanje naročil.
Videokonferenca
Videokonference sodijo med atraktivnejše komunikacijske tehnologije tudi na področju
logistike. Gre za prenos slik (videa), govora (avdia) in podatkov med ločenimi lokacijami.
Videokonference izpeljemo z uporabo kamer (zajem in pošiljanje videa v končne točke),
video predvajalnikov (predvajanje dospelega videa), mikrofonov (zajem in pošiljanje zvoka v
končne točke) in zvočnikov (predvajanje dospelega zvoka). Video klic je zelo podoben
telefonskemu klicu: ob priklopu vzpostavimo vizualen stik z ostalimi, poleg tega lahko
prenašamo datoteke, uporabljamo skupno tablo, delimo dokumente. Kot interaktiven
komunikacijski medij nam daje občutek prisotnosti, vizualna povezava in interakcija med
udeleženci zvišujeta stopnjo razumevanja in zbližujeta udeležence, česar nam e-pošta, telefon
in drugi pogovorni sistemi ne omogočajo. Bogata komunikacijska tehnologija ponuja razcvet
šolam in fakultetam (učenje na daljavo), sklepanje novih poslov na
daljavo, medorganizacijske sestanke idr.
31
Slika 20: Vzpostavitev videokonferenčne zveze.
Raziskave kažejo, da ta način komunikacije učinkuje pozitivno iz več razlogov, saj zvišuje
motivacijo in dovzetnost (nov način sodelovanja je zanimiv in pritegne pozornost), izboljšuje
odnose ter predstavitev in poudarja sposobnost (nastopajoči sebe vidijo na zaslonu in dobijo
vtis, kako jih vidijo drugi; posledica tega je samoizboljševanje), množenje povezav z
zunanjim svetom (obiski so pogosto časovno nesprejemljivi). Ker komunikacijo lahko zelo
hitro vzpostavimo, je lahko le ta pogostejša, kar nam prihrani veliko časa in drugih virov.
3 - Transakcijski informacijski sistemi
Transakcijski IS (TPS – Transaction Processing Sysstems) so namenjeni zajemu in hranjenju
podatkov o dnevnih operacijah, imenovanih tudi transakcije. Transakcija je poslovni
dogodek, ki generira (ustvari) ali spremeni podatke v podatkovni bazi informacijskega
sistema. Obdelava transakcij mora biti čim bolj učinkovita. Organizacija se mora odločiti
bodisi za obdelavo transakcij v realnem času ali interaktivno procesiranje transakcij (angl.
on-line processing), kar pomeni, da je transakcija obdelana takoj, ko prispe, ali za paketno
obdelavo oziroma paketno procesiranje (angl. batch processing), pri kateri se podatki zbirajo
za kasnejšo obdelavo, ki je planirana glede na čas ali na število zbranih transakcij. Obdelava
transakcij v realnem času ni vedno nujno potrebna. Takrat se paketna obdelava izkaže za
cenejšo in za delavce enostavnejšo obliko procesiranja transakcij.
32
Konkretni primeri TPS: sistem za rezervacijo kart, sistem za zajem naročil, sistem za
računanje plač, sistem za vodenje računov, sistem za vodenje evidence gradiva v knjižnici itd.
TPS so v pomoč pri izvajanju in sledenju vsakodnevnih operacij v poslovnem sistemu, včasih
pa nudijo podporo tudi pri odločanju v sklopu izvajanja transakcij (primer: iskanje
najprimernejšega leta za izbrano destinacijo).
So najstarejši informacijski sistemi. Prvi so obstajali že v petdesetih letih, predvsem v
računskih centrih večjih podjetij.
TPS gradimo na osnovi podrobnih specifikacij o tem, kako naj se transakcije izvajajo
(postopek), kakšne podatke zajemamo o transakcijah, v kakšni obliki naj bodo zajeti ter
katerim pravilom, predpisom in ciljem organizacije morajo ustrezati (struktura).
TPS navadno podpirajo visoko strukturirane procese. Večinoma vključujejo uporabnika,
obstajajo pa tudi popolnoma avtomatizirani sistemi (npr. ATM). Nekateri avtomatizirajo celo
odločitvene procese v zvezi s transakcijami (npr. iskanje najboljše letalske karte glede na
določene predpogoje). Dober TPS preveri vsako transakcijo glede na možne predvidene
napake (npr. napačen vnos ipd.).
TPS so za organizacije ključnega pomena. Izpad TPS lahko pomeni hude težave. Varnost TPS
zagotavljamo z ustreznimi backup & recovery postopki – izdelava varnostnih kopij in
vzpostavljanje stanja pred nesrečo.
Sistemi za vnos in obdelavo naročil
So primer transakcijskega informacijskega sistema, predstavljajo pa osrednji del logističnega
informacijskega sistema, saj je vnos naročila in njegovo nadaljnje procesiranja tudi prožilec
številnih logističnih aktivnosti.
Časovni cikel naročila zajema pripravo in prenos naročila, sprejem naročila in vnos v sistem,
obdelavo naročila, izdelavo in pakiranje, čas dostave ter naročnikov prevzem in dostavo v
skladišče. Aktivnosti, ki nastanejo v logistiki kot posledica naročila, pa so določitev načina
33
transporta, izbira transportne službe in zaporedja nalaganja, priprava zalog in odpremnih
dokumentov, prevzem v skladišču, pakiranje, posodobitev stanja zalog, tiskanje seznama
izdelkov, ki jih je potrebno izdelati, priprava dobavnice in računa ter dostava produkta.
Slika 21: Informacijski tok, ki se sproži z oddajo strankinega naročila [po Lambert].
Stranka lahko naročilo posreduje na številne načine:
- ročno izpolnjeno naročilo, poslano na papirju;
- naročilo poslano po elektronski pošti ali posredovano po telefonu;
- neposredno pošiljanje naročila s pomočjo sistema RIP ali
- naročanje preko spletne strani.
Vsi načini naročanja, pri katerih lahko kupec ali njegov zastopnik neposredno iz podatkovne
baze že ob samem podajanju naročila ugotovi ali izve, da je oziroma ni izdelek na voljo ali ga
na tak način v primeru velikega povpraševanja rezervira zase, skrajša časovni cikel naročanja.
Vsaka tehnologija, ki pospeši naročanje in s tem skrajša cikel dobave izdelka ali storitve,
zahteva neka začetna vlaganja v naprave, infrastrukturo in programe. Na drugi strani pa take
tehnologije omogočajo prihranke na času, zalogah in optimalnejši organizaciji prevozov.
Ob tem, ko stranka zazna potrebo po določenem izdelku, pošlje naročilu dobavitelju. Ko je
naročilo sprejeto, sistem opravi različne kontrole: razpoložljivost izdelka v zahtevanih
količinah, dobro ime stranke, naročilo za izdelavo izdelka, v kolikor ga ni na zalogi. Ročna
izvedba naštetih kontrol zahteva ogromno časa, kar podaljša cikel naročanja, medtem ko je z
34
računalnikom možno te aktivnosti izvesti skorajda hipoma, torej vzporedno z ostalimi
aktivnostmi naročanja. Nato se osveži oziroma posodobi zapis o stanju zalog. Če je potrebno,
se pošlje povratno naročilo.
Informacije o naročilu (dnevni prodaji) so lahko vhodni podatek za predvidevanja nadaljnje
prodaje, izdajo računov, potrditev prejema naročila stranki, navodila za pakiranje izdelka in za
izdelavo odpremne oziroma prevozne dokumentacije. Ko se izdelek izda iz skladišča in se
organizira prevoz, steče proces izdaje računa.
Temeljna naloga sistema za obdelavo naročil je zagotavljanje komunikacijskega omrežja, ki
povezuje stranke in proizvajalce. Pošiljanje oziroma potovanje naročila mora biti čim bolj
neposredno, saj se tako izognemo morebitnim napakam, ki bi nastale ob ročnem
posredovanju.
Izhodi iz sistema za obdelavo naročil se posredujejo marketingu za analize in napovedovanja,
financam za načrtovanje prilivov ter logistiki in proizvodnji.
Slika 22: Sistem za obdelavo naročil.
Integracija obdelave naročil z upravljavskim logističnim informacijskim sistemom podjetja je
nujna, saj zahteva obdelava naročila prenos informacij med različnimi oddelki podjetja, hkrati
pa zahteva dostop do številnih podatkovnih baz oziroma zapisov o npr. dobrem imenu
stranke, razpoložljivosti izdelka na zalogi, urnikih prevozov ipd., ki niso neposredno sestavni
del sistema za sprejem in obdelavo naročil oziroma so skupne več oddelkom podjetja.
35
Sistemi RIP
Zelo pomemben primer transakcijskih sistemov na področju logistike in upravljanja oskrbnih
verig, posebno pa še v povezavi s sistemi naročanja, so sistemi EDI ali RIP, pri katerih gre
za medračunalniško izmenjavo poslovne dokumentacije – poslovnih podatkov, ki so na
poseben način strukturirani. Gre za medorganizacijsko obliko izmenjave, zato je to ena od
tehnologij, ki omogoča sodelovanje oziroma integracijo udeležencev oskrbne verige.
Vzpostavitev sistemov RIP tako na strani dobaviteljev kakor na strani odjemalcev predstavlja
za organizacije veliko prednost. Najpogostejše uporabe sistemov RIP so tako fakturiranje,
naročanje, cenitve, napredna obvestila o vkrcanju, elektronski prenos denarja, elektronsko
plačevanje računov.
Slika 23: Zgodovinski razvoj sistemov RIP.
KLASIČNI PRETOK
DOKUMENTOV
RIP PRETOK DOKUMENTOV
(preko VAN omrežja)
RIP PRETOK DOKUMENTOV(preko interneta)
PARTNER 1 (prodajalec)
PARTNER 2 (kupec)
VAN
internet
36
Z uporabo sistemov RIP je mogoče doseči številne prednosti, med njimi zmanjšanje stroškov
nastajanja in časa obdelave dokumentov, zmanjšanje stroškov prevoza, zalog, stroškov osebja,
kroženja informacij, napak pri vkrcavanju, zmanjšanje zakasnitev, vrnjenih izdelkov,
časovnih ciklov naročanja in stroškov naročanja. Med pridobitve lahko prištevamo tudi
povečan priliv denarja, točnost zaračunavanja, povečanje produktivnosti in kupčevega
zadovoljstva.
Možne slabosti teh sistemov pa se še najbolj kažejo v nezavedanju in nepoznavanju njihovih
prednosti, visokih začetnih stroških, pomanjkanju standardov in nekompatibilnosti
programske in strojne opreme.
Hiter razvoj interneta je botroval špekulacijam, da je RIP zastarela tehnologija, ki se v
prihodnosti ne bo več uporabljala. Nasprotno pa številni strokovnjaki logistike in upravljanja
oskrbnih verig menijo, da bodo sistemi RIP še dolgo ključnega pomena v njihovi dejavnosti, v
veliki meri zaradi tega, ker zmanjšujejo stroške, povezane z zalogami, upravljanjem naročil in
transportom. Internet kvečjemu lahko predstavlja dopolnitev sistemov RIP (v kombinaciji s
tradicionalnimi VAN omrežji), ne pa njihov nadomestek.
Vendar pa obstajajo še vedno številni razlogi, ki omejujejo možnost globalne uporabe
sistemov RIP v bližnji prihodnosti. Mednje gotovo sodi dejstvo, da velik del svetovnega
prebivalstva (skoraj 2/3) še vedno ne uporablja telefona, kar pomeni, da bo uporaba sistemov
RIP omejena zgolj na razvite države. Naslednji problem je v tem, da standardi RIP različnih
držav niso poenoteni, internet in XML pa sta stvari v zadnjih letih samo še otežila. Gotovo pa
je pomembno dejstvo, da sta vodilna standarda EDI oz. RIP, to sta ANSI in EDIFACT, pred
nekaj leti sklenila sodelovanje z iniciativo Elektronskega poslovanja XML z namenom, da bi
določili množico osrednjih komponent za globalno integracijo poslovnih procesov. V
Sloveniji so z namenom rešitve omenjenih problemov zagnali projekt e-SLOG (elektronsko
poslovanje slovenskega gospodarstva). Eden od rezultatov tega projekta, katerega cilji naj bi
bili priprava in uveljavitev enotnih elektronskih dokumentov za poslovanje podjetij z drugimi
podjetji, finančnimi institucijami in javno upravo ter varno elektronsko poslovanje z uporabo
tehnologije elektronskega podpisa, je istoimenski standard e-SLOG. V okviru tega standarda
so od leta 2003 nastali elektronska naročilnica, dobavnica in račun, več tehnoloških priporočil
in priporočila za uporabo elektronskega podpisa ter arhiviranje elektronskih dokumentov, ki
izhajajo iz mednarodnih standardov.
37
Sistem RIP mora predstavljati nadgradnjo poslovnega informacijskega sistema podjetja in
povezavo slednjega s sistemi partnerskih podjetij in organizacij. Zato načrtovanje takih
sistemov zahteva sodelovanje partnerjev, ki ga bodo pri komunikaciji in pošiljanju poslovne
dokumentacije uporabljali. Zgraditi je treba sistem, v katerega bo nek podatek vnesen samo
enkrat, bo pa na voljo vsem partnerjem oskrbne verige ves čas. V ta namen je treba izbrati
VAN omrežje, varnost podatkov, rešiti vprašanja pravne narave ter vladnih ureditev, ki so
povezana s pretokom podatkov, osnovo pa seveda predstavlja dogovor o standardih in
metodah prenosa podatkov.
Slika 24: Komponente sistema RIP.
Tehnologije za samodejno identifikacijo ali sledenje
Naslednji tip transakcijskih logističnih sistemov predstavljajo tehnologije za samodejno
identifikacijo ali sledenje proizvodov in storitev, kamor sodijo optično prepoznavanje
znakov (branje črk, besed in števil), strojni vid (skeniranje, pregledovanje in interpretiranje
prikazanega), glasovni vnos podatkov (zapisovanje in prepoznavanje človeškega govora),
radiofrekvenčna identifikacija (ni neposredne povezave med čitalcem in oznako) in magnetni
trakovi. Danes sledenje izdelkom pomeni obvladovanje proizvodnih in logističnih funkcij, ki
Partner z RIP sistemom
Aplikacija 1
Aplikacija 2
prev
ajal
na P
O
lastniške datotekeRIP dokumenti
VAN Partner z RIP sistemom
RIP dokumenti
Komponente sistema RIP
komunikacijski medij
programska oprema
standardi in listine
38
so pomembni za vsako panogo. Razloge za vpeljavo sistemov za sledenje lahko najdemo v
nadzorovanju stroškov, poznavanju zgodovine vsake enote izdelkov, večji konkurenčnosti v
smislu hitrejše odzivnosti, manjšemu številu napak in večjemu zaupanju kupcev pri odnosu
prodajalec/kupec.
Sledenje je zmožnost spremljanja poti določene enote na njeni poti med partnerji oskrbne
verige. Enotam od izvora do točke uporabe sledimo rutinsko zaradi razpoložljivosti zalog in
drugih logističnih potreb. Izsledovanje pa je zmožnost identifikacije izvora določene enote na
poljubni točki oskrbne verige na temelju dokumentov, ki se hranijo na predhodnih točkah
poti. Enote je potrebno izslediti, ko jih je treba umakniti iz prometa v primeru odkritih napak.
Podjetja, ki se ukvarjajo z nakupom ali prodajo izdelkov, potrebujejo za učinkovit logistični
sistem avtomatski zajem podatkov za nadzor nad vhodnim in izhodnim tokom materiala in/ali
izdelkov. Dnevno lahko namreč neko podjetje kupi in proda na milijone izdelkov, ki se
transportirajo na različne načine (kot posamezni kosi, v kartonih, na paletah, v kontejnerjih
itn.), vsaka transportna enota je lahko sestavljena iz ene ali več različnih vrst izdelkov in
transportirana z različnimi transportnimi sredstvi. Vzdolž oskrbne verige udeleženci zahtevajo
in potrebujejo na različnih točkah informacije, ki so nujne za izvedbo njihovih poslovnih
funkcij (sprejem, uskladiščenje, komisioniranje, pakiranje, sledenje izdelkom).
Črtna koda
Zaenkrat še vedno sodi med najpogosteje uporabljene sisteme za samodejno identifikacijo. Ta
vrsta nosilca podatkov omogoča strojno odčitavanje identifikacijskih številk za avtomatski
zajem in elektronsko obdelavo podatkov. Vloga črtne kode je povezovanje dobaviteljev in
strank vzdolž oskrbne verige, saj vsi akterji berejo isto nalepko, poleg tega pa se prenos blaga
med dvema akterjema zazna in shrani s pomočjo elektronskih sredstev. Tehnologija črtne
kode omogoča in pomeni učinkovit sistem sledenja znotraj oskrbne verige, ki lahko točno
pokaže izvor problema. Izdelku lahko torej v vsakem trenutku določimo lokacijo, izvor in cilj.
Črtna koda je zaporedje vzporednih črt različne debeline, ki so med seboj ločene z različno
velikimi presledki. Glede na vzorec črt in prostora med njimi se te črtne kode prevedejo v
črke, številke in posebne znake. Črtne kode so različnih velikosti – slednja mora biti odvisna
od kakovosti tiska črtne kode in okolja, v katerem bo potekalo odčitavanje.
39
Za izdelavo črtnih kod se uporabljajo različne simbologije, npr. UPC, ITF-14, EAN 13, UPC-
A, UPC-EAN-128. Slednja je tudi edina, ki poleg identifikacije omogoča tudi kodiranje
dodatnih informacij. Tem podatkom se reče atributivni podatki.
Slika 25: Simbologije za izdelavo črtnih kod.
Pri izvajanju sledenja moramo obravnavati štiri temeljne gradnike:
Gradniki sledljivosti Podporne tehnologije Sistemska orodja EAN.UCC
Identifikacija Avtomatska identifikacija GTIN, SSCC, GLN, AI
Zajem in hranjenje podatkov Avtomatski zajem podatkov EAN/UPC, UCC/EAN-128
Upravljanje povezav Računalniška obdelava Programske rešitve
Komunikacija RIP EANCOM/XML
Slika 26: Temeljni gradniki sledljivosti.
Identifikacija: izvaja se preko identifikacijske številke, ki je edinstvena in ni omejena z
državnimi mejami, ne nosi pa neposredno nobene dodatne informacije o enoti, ima stalno
dolžino in vključuje kontrolno cifro, kar zagotavlja varnost in točnost postopkov. Sledenje in
izsledovanje se najpogosteje izvajata za skupino artiklov – serijo ali partijo (nastali znotraj
istega procesa) ali za logistično enoto (enaki pogoji transporta). Zato mora pri vsakem
40
preoblikovanju ali obdelavi dobiti logistična enota nov identifikator. Da bi bila sledljivost
zagotovljena, je treba dosledno in na vsakem koraku v oskrbni verigi zagotoviti
identifikacijske podatke lokacij, procesov in materiala.
Identifikacija lokacije – lokacijska številka je referenčni ključ do informacij v podatkovni
bazi (poštni naslov, tip lokacije, regija, telefonske in telefaks številke, kontaktne osebe, bančni
računi, zahteve ali omejitve dostave), saj poslovni partnerji v podatkovni bazi opišejo vse
lokacije in funkcije, ki so bistvene za medsebojni odnos.
Slika 27: Lokacijska številka.
Identifikacija lokacije je potrebna za zagotovitev učinkovitega pretoka blaga in informacij
med poslovnimi partnerji, zato se uporablja pri sporočilih RIP, oznakah fizičnih lokacij ter
usmerjevalnih informacijah za logistične enote.
Lokacijske številke so ključni koncept znotraj RIP. Ponujajo enotno, nedvoumno in
učinkovito identifikacijo vseh lokacij, ki nastopajo v transakcijah RIP. So predpogoj za
elektronsko trgovanje, pri katerem je zaželeno, da vsi udeleženci uporabljajo isti standard
kodiranja lokacij. Omrežjem je s tem omogočeno zanesljivo usmerjanje sporočil RIP do
elektronskih poštnih naslovov, delovnih postaj ali računalniških aplikacij.
Imen, naslovov in informacij o posameznih lokacijah ni potrebno navajati vedno znova in z
vsako novo transakcijo. Obvezne informacije se sporoči samo enkrat, nakar se zapišejo v
ustrezne datoteke na računalniku. V nadaljnjih procesih izmenjave sporočil jih je mogoče
ponovno priklicati s pomočjo enotne, standardne številčne kode lokacije. Celo v sistemih, ki
temeljijo na delu s papirnatimi dokumenti, lahko uporaba lokacijskih številk občutno zmanjša
stroške zaradi manjše porabe papirja, manjše možnosti pojavljanja napak in občutnega
prihranka časa.
41
Lokacijske številke se lahko prikazujejo v formatu črtne kode in so fizično nameščene na
prodajnih enotah za identifikacijo udeležencev v transakciji (kupec, dobavitelj), enotah
transporta (dobavitelj, naslovnik) in fizičnih lokacijah (mesto dobave, mesto odpreme).
Slika 28: Primer transakcije RIP.
Identifikacija prodajne enote – identifikacijska številka GTIN (angl. Global Trade
Identification Number) je globalna trgovinska identifikacijska številka za edinstveno
identifikacijo trgovskih artiklov po vsem svetu. Določi jo lastnik blagovne znamke, dodana pa
mora biti še serijska številka, ki omogoča sledenje in izsledljivost posamezne enote.
Identifikacijske številke prodajnih artiklov so po sistemu EAN predstavljene s simboli črtne
kode.
Identifikacija niza in serije – omogoča identifikacijo vseh enot, izdelanih v isti seriji.
Identifikacija logističnih enot – gre za skupino izdelkov, ki je pripravljena za transport ali
skladiščenje.
Zajem in hranjenje podatkov: upravljanje sledljivosti vključuje določene informacije, ki se
hranijo prek celotne oskrbne verige. Informacija je lahko neposredno povezana s serijo
polizdelkov, številom naročila, časom ali kako drugo informacijo, ki lahko zagotovi povezavo
s proizvodno serijo končnega izdelka. Podatke je treba hraniti in arhivirati tako, da so
dostopni na zahtevo. Bistveni podatki so predstavljeni v obliki črtne kode ali zapisani na
oznaki RFID v obliki identifikacijske številke EPC.
Upravljanje povezav: sledljivost vključuje upravljanje zaporednih povezav med proizvodnimi
serijami in logističnimi enotami prek celotne oskrbne verige.
42
Slika 29: Upravljanje povezav v proizvodnem okolju.
Slika 30: Upravljanje povezav v distribucijskem okolju.
Komunikacija: upravljanje sledljivosti vključuje povezavo med podatkovnim tokom in tokom
fizičnih dobrin. Da se zagotovi nepretrgan informacijski tok, mora vsak od partnerjev predati
naslednjemu v verigi identifikatorje serije ali logistične enote, ki jih je sam pridobil s
procesom sledenja. To naslednjemu v verigi omogoči, da tudi sam izvaja načelo sledljivosti.
43
Povezava med informacijo in fizičnimi dobrinami temelji na referenci, ki je v obeh
izmenjavah enaka.
Sledljivost od točke do točke je najpreprostejši način zagotavljanja sledljivosti. Takšna
sledljivost zahteva, da vsak partner hrani informacijo, ki se navezuje na njegovo fazo
obdelave ali procesiranja. Za komunikacijo potrebuje najmanj številko serije in/ali logistične
enote. Če je potrebno, partner n poišče potrebno informacijo pri partnerju n-1 ali n+1 v verigi.
Da bi partnerji v verigi zagotovili sledljivost, so med seboj odvisni. Pri tem sta raven in
zanesljivost odvisni od najšibkejšega člena v celotni verigi, bistvena za sistem sledljivosti pa
je zmožnost izmenjave podatkov.
Slika 31: Sledljivost znotraj oskrbne verige.
Za komunikacijo morajo biti zagotovljene jasne definicije in razlage, tako da je izmenjava
podatkov med partnerji preprosta, zanesljiva in učinkovita. Uporaba enotnega jezika in
enotnih identifikatorjev je pri tem ključnega pomena, saj vzpostavlja povezavo med tokom
informacij in tokom podatkov.
44
Slika 32: Izmenjava podatkov med partnerji.
Slika 33: Koda SSCC.
45
Logistična nalepka
Da so cilji učinkovitega sledenja doseženi, je nujno potrebno pri označevanju izdelkov s črtno
kodo slediti globalnim standardom. Na področju logistike so to standardi organizacij EAN
(angl. European Article Numbering) in UCC (angl. Uniform Code Council). Ti dve
organizaciji sta izdali standard za označevanje logističnih enot, imenovan SSCC (angl. Serial
Shippment Container Code), ki ga lahko uporabijo vsi udeleženci oskrbne verige
(proizvajalec, prevoznik, distributer, kupec). Logistična enota je definirana kot transportno-
logistična enota (TSE), ki jo je treba transportirati, skladiščiti in slediti od njenega izvora do
njenega ponora. Standard podpira tudi aplikacije kot so sprejem/odprema, spremljanje zalog,
naročanje, sledenje pošiljkam. Vsaka transportno logistična enota je označena z logistično
nalepko (izdela jo proizvajalec), ki vsebuje SSCC črtno kodo (zaporedna koda zabojnika).
Namen logistične nalepke je zagotoviti jasno in jedrnato informacijo o enoti, h kateri je
pripeta, saj na edinstven način identificira logistično enoto za administrativne in logistične
namene ter zagotavlja identifikacijo artiklov za enoto in njeno vsebino, skupaj z dodatnimi
informacijami proizvajalca in kupca v strojno berljivi obliki.
Slika 34: Vsebina logistične nalepke.
46
Informacije, ki so na voljo na logistični nalepki, se nanašajo na:
- informacije o enoti (obvezni del je SSCC identifikacijska številka, identifikacijska
številka prodajne enote GTIN in dodatne informacije o proizvodnji)
- transportne informacije (številka pošiljke, lokacijska številka, idr.)
- informacije o kupcu oziroma naročilu.
Logistična nalepka zagotavlja vez med fizičnim tokom blaga (z uporabo črtne kode) in tokom
elektronskih informacij (z uporabo RIP). EANCOM je mednarodni standard za sporočila
RIP, ki ga predpisuje EAN International. To je implementacijska smernica za standardna
sporočila UN/EDIFACT (angl. United Nations/Electronic Data Interchange for
Administration, Commerce and Transport) oziroma so to podrobna navodila za uporabo
standardnih sporočil UN/EDIFACT. Standardi podjetjem omogočajo, da se ne glede na
različnosti njihovih računalniških in informacijskih sistemov podatki posredujejo hitro,
učinkovito in točno.
EANCOM prinaša logično zaporedje sporočil, prilagojenih naravi podjetij. Osnovne
kategorije standardnih sporočil, ki so prikazane na sliki___, so:
Sporočila z osnovnimi podatki: ta sporočila vsebujejo podatke, ki se redko spreminjajo (mere
proizvodov, imena, naslovi,...). Sem sodijo sporočila s podatki o partnerju (se uporabljajo za
identifikacijo vseh lokacij - lokacijske številke EAN (ime, naslov, kontaktne osebe, finančni
računi...), ki se pojavljajo v komercialnih transakcijah, ter za identifikacijo z njimi povezanih
operativnih informacij) in sporočila z informacijami o proizvodih (se uporabljajo za
obveščanje udeležencev z informacijami o opisnih, logističnih in finančnih podrobnostih
nekega proizvoda ali storitve.
Sporočila poslovnih transakcij: Ta sporočila pokrivajo celoten proces od povpraševanja do
plačila:
- sporočila o ponudbah vsebujejo vse podrobnosti, ki se nanašajo na pogoje dobave blaga
ali storitve (roki dobave, plačilni pogoji, cene, popusti, takse,...),
- nabor sporočil o naročilih se nanaša na proces naročanja od zahteve za predračun preko
naknadnih sprememb do končne potrditve naročila (ustrezne količine, datumi, kraj
dostave,...).
- logistična in transportna sporočila posredujejo informacije o dostavi in prevzemu
47
predhodno naročenih proizvodov.
- sporočila o računih in nakazilih se nanašajo na plačilo blaga. Kupec lahko avtomatsko
poravna dobaviteljev račun, pri tem pa uporabi informacije, pridobljene v predhodnih
sporočilih.
Poročila in planiranje: Ta sporočila vsebujejo splošna poslovna poročila, ki omogočajo
partnerjem načrtovanje njihovega sodelovanja v prihodnosti.
Partnerja si izmenjujeta dragocene informacije, ki jima pomagajo razumeti njune potrebe in
zahteve. Izmenjujejo se lahko veljavna, sveža poročila in predvidevanja o dostavi, prodaji in
zalogah, ki sodelujočemu partnerju omogočajo aktivno udeležbo v načrtovanju in izvajanju
marketinške strategije. Poročilo o zgradbi in načinu obdelave sporočila lahko odpošlje
prejemnik kateregakoli sporočila EDIFACT in s tem potrdi ali zavrne izmenjavo,
funkcionalno skupino sporočil ali posamezno sporočilo.
Splošno sporočilo: Splošno sporočilo se lahko uporablja za podatke, za katere ni
predvidenega posebnega standardnega sporočila.
Slika 35: Shema splošnih sporočil pri izmenjavi RIP.
48
Slika 36: Uporaba sporočil EANCOM.
Primer scenarija pošiljanja EANCOM sporočil med ponudnikom logističnih storitev (LSP) in
prevoznikom / špediterjem:
Slika 37: Pošiljanje sporočil med ponudnikom logističnih storitev in prevoznikom / špediterjem.
49
Logistična nalepka oz. črtna koda SSCC uporabljata simbologijo EAN-128 oz. EAN.UCC-
128 ali UCC/EAN-128. Ta simbologija z uporabo dodatnih aplikacijskih identifikatorjev (AI)
omogoča, da poleg globalne trgovske identifikacijske številke (GTIN), ki predstavlja globalno
enopomensko številko prodajne enote in ključ za dostop podatkov o izdelku v podatkovni
bazi, na nalepko zapišemo različne kombinacije opisnih podatkov v človeku berljivi obliki
(npr. informacija o artiklu, številka šarže, datum proizvodnje, rok uporabnosti, teža, število
enot v logistični enoti, logistične mere ipd.). Aplikacijski identifikator (AI) je predpona, s
katero se identificira pomen in format informacije, ki sledi v podatkovnem polju.
Slika 38: Aplikacijski identifikator.
SSCC je torej enotna referenčna številka (namenjena samo identifikaciji, saj ne vsebuje
nobene dodatne informacije) v obliki črtne kode in predstavlja ključ za dostop do podatkov v
podatkovni bazi (tu so shranjene vse informacije, ki opisujejo proizvod ali storitev in njegove
lastnosti). Skeniranje SSCC na vmesnih točkah zagotavlja hitrost, točnost in varnost na vseh
točkah transportnega procesa. Informacije o izdelku oziroma pošiljki so dostopne v realnem
času, vsem udeležencem oskrbne verige. Z ustreznimi sistemi RIP lahko poslovanje poteka
brezpapirno. Črtne kode predstavljajo logično razširitev poslovnega informacijskega sistema
in povezavo s sistemom RIP.
50
Slika 39: Prenos SSCCja s pomočjo sporočil EANCOM.
Slika 40: Identifikacija palete z logistično nalepko.
51
Najbolj klasični način branja nalepk je z uporabo laserskih čitalcev ali skenerjev. Čitalnik ali
čitalec je lahko neposredno povezan z računalnikom, ki prebrane podatke uporabi pri vodenju
zalog in spremljanju premika izdelka ali pa se prebrani podatki iz čitalnika prenesejo v
računalniški sistem kasneje, v paketu.
Slika 41: Čitalniki znakov OCR.
V zadnjih letih je tudi tehnologija črtnih kod močno napredovala. Standardno UPC (angl.
Universal Product Code) kodo, ki je primernejša za pakirane izdelke, ne pa za izdelke, ki se
prodajajo glede na maso, sta zamenjali oznaka oziroma skrčena simbologija RSS (angl.
Reduced Space Symbology), ki omogoča shranitev oziroma zapis večjega števila podatkov v
črtno kodoin sestavljena simbologija CS. Za branje vseh vrst nalepk, torej tistih s
tradicionalnimi in tistih z dvodimenzionalnimi črtnimi kodami, se danes uporabljajo t.i.
pametne kamere (laserski čitalci tega niso zmožni).
Sistemi za samodejno identifikacijo so pomemben sestavni del sistemov prodaje POS (angl.
POS – Point of Sale) ali najnovejše generacije sistemov EPOS (angl. Electronic POS) . POS
sistemi so odličen primer sistemov za zbiranje podatkov. Vključujejo skeniranje UPC nalepk
– bodisi s premikom izdelka preko optičnega skenerja ali z ročnim skenerjem. Podatki,
prebrani iz UPC nalepke, so zapisani v podatkovni bazi. Po isto oznako pa so v bazi zbrani še
drugi podatki, povezani z izdelkom, npr. opis izdelka, cena, davek, zaloga, itn. Zaloge izdelka
se v podatkovni bazi ustrezno zmanjšajo. Cena in opis izdelka se izpišeta na zaslonu. Na
52
koncu skeniranja se izpiše seznam vseh poskeniranih izdelkov, posamezne cene izdelkov ter
skupni znesek nakupa.
Slika 42: Oprema POS sistemov prodaje.
POS sistemi so danes uspešno uporabljeni tudi za namene rezervacij (npr. rezerviranje miz v
restavracijah). POS terminal je posebne vrste blagajna, namenjena elektronskemu prenosu
podatkov med prodajnim mestom in banko pri plačevanju s plačilnimi karticami. Omogoča
direktno povezavo prodaje z ostalimi funkcijami (marketing, proizvodnja, skladišče, logistika)
ter povezuje različne sisteme (prodaja, zaloge, plačila).
Radiofrekvenčna identifikacija (RFID)
RFID identifikacija sodi danes med najobetavnejše tehnologije za označevanje in avtomatsko
identifikacijo. RFID sistem sestavljata čitalnik in oznaka ali priponka RFID. Slednja se nahaja
na objektu, ki ga označuje, ali je celo sestavni del objekta samega. RFID oznake so
popolnoma nemoteče, lahko so skrite pod nekovinsko površino, vdelane v ohišje ali prekrite z
barvo.
Slika 43: Različne izvedbe RFID oznak.
53
Slika 44: Različni čitalniki RFID oznak.
Pri identifikaciji z RFID tehnologijo gre za izmenjavo radijskih signalov nizke moči med
čitalnikom in oznako. Prenosni medij so torej radijski valovi. Čitalnik ustvarja v svoji okolici
šibko radiofrekvenčno magnetno polje. Ko se oznaka približa čitalniku in vstopi v njegovo
polje, se elektronsko vezje v oznaki zbudi in odda svoj podatek (lastno identifikacijsko kodo,
podatke) v obliki radijskega signala. Čitalnik ta signal sprejme in ga v primerni obliki
posreduje računalniku. Če gre za bralno-pisalne oznake, lahko čitalnik v notranji pomnilnik
(EEPROM) oznake tudi zapiše nove podatke.
Slika 45: Oznake RFID.
Oznake so torej lahko samo bralne ali bralno pisalne. Poleg tega pa se oznake delijo še na
pasivne, polpasivne in aktivne.
54
Pasivna oznaka RFID nima lastnega napajanja. Potrebno energijo za delovanje dobi takoj, ko
jo približamo elektromagnetnemu polju čitalnika, preko lastne antene, v kateri se inducira
napetost. Pasivna oznaka ob aktiviranju čitalniku posreduje sporočilo, ki je najpogosteje 32 do
128-bitno število. Največji domet pasivnih oznak je 4-5 metrov na UVF frekvenčnem
območju (860-930 MHz).
Pri polpasivnih oznakah skrbi vgrajena baterija samo za napajanje čipa, energijo za
komunikacijo pa črpajo od čitalnika. Ker skrbi za napajanje čipa baterija, je za njihovo
delovanje dovolj tudi šibkejši signal čitalnika, kar praktično pomeni njen večji domet, celo do
100 m.
Aktivne oznake imajo lastno napajanje, uporabljajo pa se predvsem tam, kjer je potrebna
dvosmerna komunikacija ali pa komuniciranje na daljše razdalje. Takšne oznake so dražje in
niso namenjene enkratni uporabi. Njihova uporaba je omejena na zaključena okolja, kot so
skladišča, kjer blago dobi oznako ob prihodu v skladišče, ko ga zapusti, pa jo odstranijo. Z
uporabo aktivnih oznak in sistema več čitalnikov lahko sistem prepoznava točno lokacijo
posamezne enote skladišču. Aktivna oznaka lahko hrani tudi do 1Mb podatkov, kar omogoča
hranjenje celotne zgodovine dogodkov in drugih vsebin, ki so odvisne od posamezne rešitve
ali potreb uporabnika. Življenjska doba aktivnih oznak je približno deset let, medtem ko ima
pasivna oznaka praktično neomejeno življenjsko dobo.
Slika 46: Potek komunikacije med čitalcem in oznako RFID.
55
Podatki tehnologije RFID so v obliki kode EPC (angl. Electronic Product Code), ki je plod
teženj po poenotenju in standardizaciji sistemov RFID. Koda EPC je podobna kodi UPC
(angl. Universal Product Code), ki se uporablja pri črtni kodi. Za razliko od črtne kode pa
EPC omogoča označevanje vsakega predmeta z lastno serijsko številko. Zapis informacije,
velikosti od 64 do 256 bitov, je razdeljen v štiri polja, kot to prikazuje slika.
Slika 47: Koda EPC.
Glava je osembitna in določa dolžino kode. Dolžina EPC kode je med 64 in 256 biti. EPC
upravnik vsebuje podatka o proizvajalcu izdelka in proizvajalcu oznake RFID. Predmet
natančno opisuje predmet označevanja (podobno kot carinska tarifa za predmete carinjenja).
Serijska številka omogoča unikatno označevanje za več kot 296 proizvodov.
ONS (angl. Object Naming Service) je baza podatkov, ki hrani analogne nazive za ustrezna
EPC števila in je dostopna po posebni mrežni arhitekturi. V oznakah RFID je shranjena
informacija samo v obliki EPC. Naloga aplikacije ONS je, da pove računalniškim sistemom,
kje najti informacije o kateremkoli predmetu, ki je označen z oznako RFID.
Koda EPC predstavlja točno določen predmet, vendar so vse uporabne informacije o njem
napisane v standardnem računalniškem jeziku, imenovanem PML (angl. Phisycal Markup
Language), kateremu je osnova industrijski jezik XML (angl. Extensible Markup Language).
V internetnem omrežju je poleg osnovnega jezika HTML (angl. HyperText Markup
Language) oz. XHTML (angl. Extensible HyperText Markup Language), v katerem je
narejena večina spletnih strani, PML postal nov in osnovni standard za opisovanje predmetov,
ki so označeni z oznako RFID.
Savant (beseda v francoščini pomeni »idiot«) predstavlja aplikacijo vmesnega strežnika med
čitalnikom in bazami podatkov medmrežja.
56
V okolju, kjer je vsak predmet označen z RFID oznako, bodo čitalniki nenehno sprejemali
velike količine EPC. Savanti naj bi kot aplikacije strežnikov postali hrbtenica globalnega
omrežja RFID, ker bodo s svojo razvejano arhitekturo omogočali nadzor in vodenje pretoka
podatkov. Povezani s čitalniki RFID bodo z uporabo algoritmov analizirali sprejete podatke,
popravljali napake in brisali podvojene kode. Odločali bodo tudi o prioriteti informacij v
določenih aplikacijah. Prav tako bodo skrbeli za ažurnost baz podatkov in jih delili z drugimi
sistemi. Savanti bodo vodili tako pretok blaga, kot tudi vrednostnih sporočil v trgovinah,
distribucijskih centrih, tovarnah in drugod.
Slika 48: Infrastruktura sistema EPC.
57
Tehnologija RFID v oskrbnih verigah
Tehnologija RFID zahteva tudi nov pristop k načrtovanju programskih orodij za njeno
povezovanje s poslovno informacijskimi sistemi (PIS). Pomembno vlogo pri tem ima
standardizacija, ki mora biti podlaga za zagotavljanje kompatibilnosti s PIS.
Oracle je svoj modul za skladiščno poslovanje, ki je sestavni del poslovnega informacijskega
sistema E-Business Suite, nadgradil z vmesniki za povezavo s sistemi RFID, ker pri Oraclu
menijo, da obstoječi PIS za spremljanje skladiščnega poslovanja niso dovolj zmogljivi, da bi
lahko sledili milijardam izdelkov v logističnih procesih v realnem času, kar bo potrebno
zaradi tehnologije RFID. Upoštevati je potrebno dejstvo, da bodo skoraj vsi podatki o
označenih predmetih s tehnologijo RFID hranjeni na strežnikih medmrežja, kar bo omogočalo
njihovo hitro in enostavno povezovanje tudi s PIS.
Slika 49: Elementi tehnologije RFID in njihova medsebojna povezava.
Tehnologija RFID naj bi v oskrbni verigi dopolnila sistem črtnih kod, s tem pa bi bilo mogoče
v upravljanje oskrbne verige vnesti večjo učinkovitost ter spremljanje proizvodov skozi vse
stopnje, pri tem pa zagotoviti samodejno obdelavo podatkov o proizvodih.
Spodnja slika prikazuje del avtomatizirane RFID oskrbne verige. Blago je v skladišču
razvrščeno na palete in večje pakete, ki so opremljeni z oznakami RFID in črtno kodo.
Zaposleni te podatke vnesejo v podatkovno bazo preko poslovno informacijskega RFID
sistema, ki je povezan s trgovino. Naročilo blaga iz trgovine se izvede avtomatsko, ko zaloga
proizvodov pade pod določeno mejo. Na izhodu skladišča vgrajeni čitalniki RFID odčitajo
naročeno blago, ki ga delavci naložijo na tovornjake. To blago dobi v poslovno
58
informacijskem sistemu status » na poti v trgovino«. Na vhodu v skladišče trgovine, torej ob
sprejemu blaga, se status tega blaga v sistemu spremeni v »sprejeto v skladišče trgovine«.
Sistem primerja naročeno in dobavljeno blago in morebitna odstopanja nemudoma sporoči v
skladišče. Ko se blago vnese v prodajni del trgovine, čitalniki RFID blagu dodajo status
»blago na policah trgovine«. Preden trgovci vrnejo prazne ovojnice v skladišče, v trgovini iz
njih odstranijo ali deaktivirajo oznake RFID.
Uporaba tehnologije RFID v trgovini predstavlja tudi kupcu številne prednosti in bolj
učinkovito nakupovanje. Kupec pri nakupovanja uporablja majhen ročni računalnik, s
pomočjo katerega lahko pregleda svoje nakupe zadnjih nekaj tednov, prav tako pa mu pomaga
najti polico, na kateri se nahaja želeni proizvod. Čitalniki RFID lahko spremljajo roke trajanja
proizvodov, ki se nahajajo na policah trgovine, nakupovalni vozički, opremljeni s čitalniki
RFID, sprotno prikazujejo stanje nakupa, na blagajni pa blaga ni treba zložiti iz vozička,
ampak se jih samo zapelje skozi vrata z vgrajenim čitalnikom RFID.
Slika 50: Primer uporabe tehnologije RFID v trgovini.
59
Zgornja in spodnja slika prikazujeta del avtomatizirane RFID oskrbne verige (METRO Group
Future Store Initiative, Rheinberg, ZR Nemčija).
Slika 51: Primer avtomatizirane RFID v trgovini.
RFID lahko razliko v kakovosti naredi tudi na področju transporta, ki predstavlja pomemben
del logistične verige in na katerem vlada v svetovnem merilu vedno večja konkurenca. Tako
poskušajo transportna podjetja zmanjšati stroške delovanja s povečanjem svoje učinkovitosti,
z uvajanjem informacijsko komunikacijske tehnologije in zmanjševanjem stroškov dela. Pri
tem jim je na voljo tudi tehnologija RFID, ki v primerjavi s črtno kodo predstavlja
zanesljivejši in hitrejši način označevanja in identifikacije. Uvajanje tehnologije RFID v
prometu in transportu se odraža predvsem v zmanjšanju mrtvega časa, ko vozilo stoji zaradi
60
carinjenja, nakladanja, razkladanja, urejanja dokumentacije in drugih formalnosti, plačevanja
cestnine ipd. Če je na vozilo (običajno pritrjena na podvozje) nameščena oznaka RFID, je
možno to vozilo identificirati že na daljavo in tako ni potrebno ustavljanje (čitalnik je lahko
nameščen v tla vozišča ali na stebričku ob vozišču). Oznaka RFID lahko nosi podatke o
vozilu, vozniku in tovoru, ki se ob prihodu na mejo samodejno odčitajo, po obdelavi pa jih
carinski organ v elektronski obliki pošlje na naslov prevoznika ali prejemnika blaga, kar
drastično zmanjša postanke. Podobno velja tudi za transportne manipulacije (nakladanje in
razkladanje tovornjaka), pa tudi v drugih vejah transporta. V železniškem prometu se z
oznakami RFID označujejo vagoni, kar omogoča natančen nadzor, zagotavlja večjo varnost in
večjo fleksibilnost pri rokovanju z nepredvidenimi dogodki. V letalskem prometu so
prednosti, ki jih prinaša tehnologija RFID še pomembnejše, saj je cena postankov in zamud
največja. Z oznakami RFID v obliki nalepk je označena potniška prtljaga, kar pripomore k
zmanjšanju izgub in napak pri rokovanju z njo.
Slika 52: Čitalniki RFID za kontrolo dostopa vozil.
Tehnologija RFID se zelo dobro obnese tudi pri sledenju embalaži in transportnim sredstvom.
Embalaža in transportna sredstva z omejenim časom uporabe zahtevajo posebno skrb in
nadzor. To prispeva k večji varnosti, racionalizaciji poslovanja in varovanju okolja. Embalaža
iz obstojnih materialov je draga, zato z natančnim sledenjem lahko zagotovimo maksimalno
izkoriščanje razpoložljivih kapacitet. Prav tako lahko embalažo in transportna sredstva
pravočasno odstranimo iz obtoka, ko jim poteče življenjska doba, kar je še posebej
pomembno pri transportu nevarnih snovi. Embalažo in transportna sredstva običajno
identificiramo s pomočjo čitalnika na ročnem terminalu. Uporaba RFID je nadvse primerna za
61
spremljanje kontejnerjev, palet in drugih vsebnikov v velikih distribucijskih centrih. Za
potrebe komunalnih podjetij je bil razvit sistem za identifikacijo in sledenje procesu odvoza
smeti in odpadkov. Sistem omogoča spremljanje količine vsebine in pogostosti izpraznitev,
kar predstavlja svojevrsten nadzor zaposlenih.
Slika 53: Euro paleta z vgrajeno oznako RFID.
Tudi pri identifikaciji izdelkov se vedno pogosteje srečujemo s primeri, kjer klasično črtno
kodo mnogo uspešneje nadomesti RFID oznaka. Predvsem velja to za dražje izdelke, kjer
obstaja nevarnost zlorabe identitete izdelka ali poneverbe. Identifikacija izdelkov je najbolj
široko področje avtomatske identifikacije, saj zajema vsa področja industrije, trgovine,
storitev in logistike.
Slika 54: Avtomatizirano skladišče s tehnologijo RFID.
Poleg navedenih primerov uporabe, ki so posebno pomembni pri upravljanju oskrbne verige,
pa lahko uporabo tehnologije RFID srečamo tudi pri nadzoru nevarnih snovi, knjižnicah,
62
sledenju orodju in delovni opremi, identifikaciji oseb in živali, označevanju objektov,
evidenci delovnega časa, brezgotovinskemu plačevanju, kontroli pristopa in drugje.
4 - Upravljavski in izvršni informacijski sistemi
Kot pove že ime samo, se upravljavski ali izvršni informacijski sistemi uporabljajo predvsem
na višjih nivojih vodenja v podjetju. Njihov namen je zagotavljanje poročil o stanju v podjetju
in s tem pomoč pri usmerjanju tekočega poslovanja podjetja. Pri tem se naslanjajo na
obstoječe podatke znotraj podjetja, največkrat pridobivajo podatke iz transakcijskih
informacijskih sistemov, jih prečistijo in podajo v zgoščeni obliki. Zagotavljajo torej
informacije, ki jih upravljavci pri sprejemanju odločitev nujno potrebujejo. Zaradi uporabe
standardiziranih in dobro definiranih poročil ti sistemi za delovanje ne potrebujejo dosti
analitičnih zmožnosti, temveč se naslanjajo na preproste operacije kot so seštevanje in
primerjanje. Posledica tega je precejšnja nefleksibilnost in nezmožnost napovedovanja
prihodnjih gibanj znotraj podjetja. Poročila in odločitve, ki se sprejemajo na temelju poročil,
nastalih s pomočjo upravljavskih informacijskih sistemov, niso primerne za napovedi v
nestabilnih okoljih, kjer se dogajajo nenadne in nepričakovane spremembe.
Logistični informacijski sistem (LIS)
Logistični informacijski sistem (LIS - angl. Logistics Information System) je primer
upravljavskega informacijskega sistema. Definiramo ga lahko kot skupek ljudi, opreme in
postopkov za zbiranje, razvrščanje, analizo, vrednotenje in distribucijo potrebnih,
pravočasnih in natančnih informacij za sprejemanje logističnih odločitev. Vodstvu naj bi
zagotavljal pomoč pri sprejemanju strateških odločitev o npr. prodiranju na nove trge,
spreminjanju načina in oblike pakiranja, izbiranju vrste prevoza, povečanju ali zmanjšanju
zalog, določanju dobičkonosnosti strank, izbiri načina skladiščenja, določitvi nivoja
avtomatizacije procesa sprejema in obdelave naročil.
LIS se vedno začne s povpraševanjem logističnega upravitelja po informacijah in zaključi, ko
upravitelj dobi natančna in prilagojena poročila. Če hoče priti do informacij, ki jih potrebuje,
potem mora tudi sistemu dovolj kakovostno posredovati zahtevo.
63
Pravočasnost informacije je za učinkovitost in zmogljivost nekega LIS obvezujoča, pomeni pa
lahko različne stvari. Pravočasnost se lahko nanaša na
- ažurnost, ki je odvisna od postopkov zbiranja in analize podatkov. Zbiranje informacij
mora potekati iz notranjih in zunanjih virov. Pri tem se zunanji viri nanašajo na
informacije iz okolja organizacije kot so informacije o strankah, konkurenci,
dobaviteljih, poleg tega pa tudi informacije o ekonomskih, tehnoloških, političnih,
pravnih in sociokulturalnih okoljih organizacije. Notranje informacije navadno niso
tako obilne, kakor bi morda človek pričakoval in kakor bi bilo v resnici potrebno.
- na čas, v katerem upravljavci pridejo do zahtevane informacije. Slednje je odvisno od
postopkov iskanja in razširjanja informacij v organizaciji. Ta čas je v veliki meri lahko
odvisen od strojne in programske opreme. Zmanjšamo ga lahko z uporabo
zmogljivejših vezij, osebnih digitalnih pomoči, mobilnih telefonov idr.
Natančnost informacije se ravno tako lahko odraža na učinkovitosti in zmogljivosti LIS
organizacije. LIS mora delati z relevantnimi podatki, ki ne smejo vzbujati dvoma in
nezaupanja.
Gonilo logističnega informacijskega sistema (LIS) so podatki. Upravljanje operacij globalne
oskrbne verige zahteva standardizirane podatke, ki so organizirani in uporabljeni kot osnova
za sprejem odločitev in izvedbo aktivnosti. Proces vključuje dobavitelje, procesiranje
proizvodnje, sestavljanje oziroma pakiranje, transport in distribucijo. Izvor podatkov
predstavljajo tokovi transakcij ali opravil, ki jih prožijo naročila strank. Gre za tok transakcij,
ki se zgodijo znotraj oskrbne verige in se zaključijo z oskrbo strank z naročenimi izdelki,
vključujejo pa nabavo, proizvodnjo in transport. Te transakcije so osnova koordinacije med
udeleženci oskrbne verige, predstavljajo pa tudi temelj napovedovanju in planiranju kapacitet,
identifikaciji trendov in projektiranju aktivnosti za prihodnost. Ravno zato so ti podatki
vstopni podatki v analitične modele za izdelavo strategije.
LIS za oskrbno verigo predstavlja torej piramido, ki temelji na transakcijah. Transakcijski
podatki se zberejo, uporabijo in shranijo v podatkovno bazo, kjer so na voljo za nadaljnje
(kasnejše) uporabe. Aktivnosti nižjih plasti ali nivojev LIS-a so naravnane k rutinskim
aplikacijam, ki obdelujejo standardizirane podatke in programiranju, ki ga je mogoče v veliki
meri avtomatizirati. Torej gre za izogibanje ročnemu delu oziroma posredovanju. Nasprotje
rutinskim aplikacijam in transakcijam so upravljavski odločitveni sistemi, ki vključujejo
64
podatkovne datoteke, analitična orodja in tehnike, namenjene lajšanju sprejemanja odločitev
ter izvajanja analiz, saj upravljavcem nudijo dostop do teh podatkov ter omogočajo njihovo
obdelavo za specifične analize, interpretacije in odločitve.
Funkcionalni sistemi, s katerimi upravljamo posamezne faze toka materialov in izdelkov, ne
zadoščajo za upravljanje celotne oskrbne verige. Informacija se vzdolž oskrbne verige lahko
izkrivi ali postane celo neustrezna.
Informacijo si izmenjujejo in delijo različne strani, z različnimi potrebami. Informacija lahko
zakasni zaradi paketne obdelave, zatorej so potrebni formalni postopki, ki bodo nadomestili
neformalno komunikacijo. Potreba po upravljanju toka informacij od logista ali upravljavca
oskrbne verige zahteva načrtovanje oziroma planiranje informacij in sprejemanje odločitev.
Med številne ovire, ki preprečujejo ali otežujejo izvedbo upravljanja oskrbne verige na
temelju informacij, sodijo:
• vodstveni delavci odklanjajo formalni IS kot temelj njihovega planiranja,
• planiranje dejavnosti je pogosto izven interesov udeleženih strank, celo takrat, ko
koristi in podpira cilje cele oskrbne verige,
• strategije niso neposredno finančno podprte,
• trenutni organizacijski in informacijski sistem ne ustrezata novim strategijam in jih
lahko celo zavirata ali onemogočata.
O uspešnem upravljanju oskrbne verige govorimo, ko le to postane globalno in je razvojno
naravnano. To pa zahteva učinkovito organizacijsko podporo, ki lahko kaj hitro postane težko
izvedljiva.
Načrtovanje sistema
Načrtovanje informacijskega omrežja, ki bo ustrezalo oskrbni verigi in njenim usmeritvam, je
zahtevno. Največji premik je premik iz samostojnega, zaprtega organizacijskega sistema v
odprtega oziroma v odprto omrežje. Za izvedbo premika je nujna računalniška tehnologija,
potrebne pa so tri faze:
65
1. prehod iz samostojnih obdelav na skupinske – individualni IS se spremenijo v
skupinske, organizacijske, kar omogoča hitrejšo, prožnejšo komunikacijo, delitve
podatkovnih baz, lažje ustvarjanje dokumentov ter računalniško podporo odločanju;
2. prehod od skupinskih ali področnih sistemov v integriran poslovni sistem, ki povezuje
vse enote organizacije v celoto;
3. vpeljati IS za oskrbno verigo, kar pomeni zgraditi vrednostno omrežje, znotraj
katerega so ločene organizacije povezane preko dela skupnega informacijskega
omrežja in tako tvorijo neko nad-organizacijo, bodisi dolgoročno ali prehodno. Namen
takih IS je izboljšana koordinacija in učinkovitost v izvajanju operacij, vključuje pa
tako dobavitelje kakor stranke.
Vsako načrtovanje LIS pa se mora začeti pri pregledu zahtev obeh strank ter določitvi
standardov izvedbe, s katerimi bo mogoče te zahteve doseči. Potrebe in zahteve je treba
primerjati s trenutnimi sposobnostmi podjetja, nato pa ugotoviti, katera področja zahtevajo
spremembe in izboljšanja. Vodstvo mora najprej opredeliti strateške in operativne cilje, vrste
in format informacij, ki so potrebne v postopku sprejemanja odločitev. Potrebno je izdelati
načrt skupne podatkovne baze ter poročil, za katere je treba ovrednotiti stroške in pridobitve.
Podatki lahko vstopajo v LIS iz različnih virov: iz sistema obdelave naročil, zapisov podjetja,
zunanjih podatkov iz branže, vodstvenih podatkov in operativnih podatkov. Tipe informacij,
ki jih najpogosteje pridobivamo iz naštetih virov, prikazuje spodnja slika.
66
Logistična podatkovna
baza
Izdelava poročil
Učinkovitost naročanja Učinkovitost dostave Poškodbe in vrnitve Sledenje izdelkom in napovediStroški logistike
OPERATIVNI PODATKI
plačilo prevozovzgodovina prevozazalogegibanje izdelka
PODATKI O OBDELAVI NAROČIL
lociranje strankezgodovina naročilaprodajalecprihodkistatus naročila
UPRAVLJANJE
kompetitivne reakcijenapovedi prodajeprihodnji trendiponudba v bodočenova tržišča
ZUNANJI PODATKI (INDUSTRIJA)
Delitev tržiščTrenutne ponudbe izdelkovDemografska gibanjaEkonomska gibanja
INTERNI ZAPISI
Stanje oz. strošek kapitalaStrošek logističnih aktivnostiStrošek standardizacije
Slika 55: Ključni viri informacij za logistično podatkovno bazo [po Lambert].
Običajni zapisi, ki se nahajajo v skupni podatkovni bazi, se nanašajo na sisteme plačila tovora
in/ali voznine, zgodovino prevozov, stanje zalog, odprta naročila, brisana ali preklicana
naročila, standardne stroške različnih logističnih, marketinških in proizvodnih aktivnosti.
Informacijski sistem mora zagotavljati:
1. iskanje podatkov – nanaša se na takojšen priklic shranjenih podatkov
2. obdelavo podatkov – nanaša se na preoblikovanje podatkov v uporabnejšo obliko
(priprava navodil za prevzem v skladišču, priprava nakladnice, izpis naročila ipd.)
3. analizo podatkov – nanaša se pridobivanje informacij iz podatkov o naročilih.
Informacije uporabi vodstvo pri sprejemanju odločitev. Za analiziranje se uporabljajo
številne matematične in statistične metode, npr. linearno programiranje (najpogosteje
uporabljeno orodje za strateško in operativno planiranje pri upravljanju logistike – je
optimizacijska tehnika, ki preučuje različne možne rešitve glede na dane omejitve) in
simulacijski modeli (nastanejo kot rezultat simulacije, prikazujejo pa delovanje sistema
po vnosu določenih sprememb; vodstvo lahko s pomočjo teh modelov izmed več
možnih alternativ izbere zadovoljive rešitve)
67
4. izdelavo poročil – gre za izdelavo tipičnih poročil kot so poročilo o učinkovitosti
naročil, upravljanju zalog, učinkovitosti nakladanja in pošiljanja, poročilo o okvarah in
škodah, poročilo o administraciji prevozov, obnašanju sistema, stroških logistike idr.
Med načrtovanjem LIS je treba posebno pozornost posvetiti tudi načrtovanju
komunikacijskega medija oziroma omrežja. Omrežje je kombinacija telekomunikacijske in
računalniške obdelave. Geografsko ureditev računalniškega omrežja in njegovih komponent
oziroma topologijo omrežja narekujejo »vsebina« oziroma fizična oddaljenost ter medsebojna
komunikacija med posameznimi udeleženci oskrbne verige, prav tako pa tudi ekonomski,
organizacijski in politični faktorji. Posamezne topologije ustrezajo različnim organizacijam
dela. Tako npr. zvezdna topologija zahteva centralni nadzor iz velikega mainframe
računalnika. Pri drevesni topologiji se specifične operacije izvajajo lokalno, podatki pa se
prenesejo na gostujoči (centralni) računalnik za nadaljnjo obdelavo in distribucijo. Primer
takih sistemov so sistemi za nadzor zalog: lokalni distribucijski centri sproti obdelajo podatke,
ki se nato prenesejo v centralno bazo in posodobijo. Topologiji obroča (vsi so med seboj
povezani, vendar indirektno) in direktne povezave vsakega z vsakim sta posebej primerni za
komunikacijo in prenos podatkov. Moč odločanja se v takih topologijah razprši na lokalne
organizacijske enote.
Ključni element pri ocenjevanju omrežij za oskrbno verigo sta povezljivost in čas.
Povezljivost se nanaša na direktno povezavo in izmenjavo podatkov med organizacijskimi
enotami brez upravljanja posredovanj. Eden od ciljev omrežja je ustvariti vidljivost za
proizvodnjo, dobavo in stranke. Čas pa se nanaša na čas, ko je podatek, ki je posledica nekega
dogodka, na voljo. Zakasnitve pomenijo počasnejši odziv in razlike v podatkih med
organizacijskimi enotami, možno pa je tudi, da zaradi tega nastanejo nepotrebni stroški in
zaloge.
Povezana organizacija je interaktivna. Na prenos in zakasnitve zelo vpliva način, kako se
zazna neko zahtevo in kako je ta prenesena med posameznimi fazami. Zahteva mora biti
sprejeta čim prej in mora biti takoj prenesena v vse faze oskrbne verige. Najpomembnejši
ukrepi, ki nam to omogočijo, so:
• odstranitev vmesnih distributerjev iz kanala,
• integriranje toka informacij skozi oskrbno verigo,
• zmanjšanje časovnih zakasnitev z uvajanjem instrumentov kot so JIT,
68
• izboljšanje politike cevovoda in sprememba modelov naročanja,
• uskladitev oziroma naravnava parametrov obstoječih modelov naročanja.
Globalni logistični IS
Globalne potrebe postavljajo specifične zahteve tudi za IS. Mednje sodijo:
• kompleksnost omrežja, v katerega je vključeno veliko število proizvodnih in tržnih
lokacij,
• množica kulturnih razlik, vključno z razlikami v poslovnih navadah, jezikih, zahtevah
za obliko in vsebino dokumentacije,
• potreba in sposobnost za zagotavljanje enotnega upravljanja sistema in podpore.
Posebnosti globalnega LIS lahko strnemo v naslednje alineje:
• geografski faktorji, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju sistema (številne lokacije,
24-urni »delavnik«)
• komunikacijske zahteve po lokacijah (različne zahteve po vsebini in razlika v
količinah zahtev po lokacijah)
• asimetričnost sistemskih zahtev (asimetrija nastopi, ko zahteve in rešitve ne
sovpadajo)
• različne pravne ureditve in tržna okolja (vezana na posamezne države in pokrajine)
• distribuirano oziroma porazdeljeno procesiranje in podatkovne baze (zahteve za
določen tip sistema se razlikujejo – lokalne zahteve vs. globalna komunikacija in
dostop do podatkov).
Pred začetkom gradnje globalnega LIS je treba najprej uskladiti specifične globalne
probleme/cilje upravljanja, šele nato so na vrsti tehnični problemi/cilji.
Struktura LIS
Osnovni elementi ali moduli LIS so:
• obdelava naročil,
• proizvodnja in nadzor nad zalogami,
• dobava in pridobivanje,
• planiranje distribucije.
69
Pomemben vidik predstavlja globalnost sistema, saj mora sistem enako dobro procesirati
naročila ne glede ali so lokalna in bodo procesirana lokalno ali bodo procesirana globalno
(potrebna koordinacija). Proizvodnja in nadzor zalog odražata strukturo oskrbne verige –
alokacija (razporejanje) proizvodov se lahko izvaja centralno, lahko lokalno, lahko s
sodelovanjem lokalnih »pomočnikov« ali posrednikov. Tudi pridobivanje oziroma nabava je
lahko lokalna ali centralna. Koordinacija med udeleženimi se izvaja preko skupnih
podatkovnih baz, zato morajo biti podatki in njihovo kodiranje enotni za vse uporabnike.
Podatki morajo biti vneseni v sistem samo enkrat, vidni pa vsem, ki jih potrebujejo.
Globalni sistemi so podvrženi stalno spreminjajočim se zahtevam, hitro pa postanejo zelo
veliki in robustni in je prilagoditve spremembam težko izvesti, posebno če so te radikalne.
Skladiščni upravljavski informacijski sistem (angl. WMS – Warehouse Management
System)
Prvi skladiščni informacijski sistemi so bili namenjeni izboljšanju aktivnosti znotraj podjetja,
Naprednejši izmed teh sistemov uporabljajo naprave za avtomatizirano zajemanje podatkov z
namenom, da bi zmanjšali stroške delovne sile in da bi zmanjšali ali celo odpravili napake.
Komunikacijo v realnem času podpirajo tehnologiji črtne kode in RFID in tako omogočajo
zajem in obdelavo primernejših podatkov. Vse bolj se pojavlja trend združevanja
funkcionalnih orodij v integrirano informacijsko rešitev, kakršen je sodoben skladiščni
upravljavski sistem. Uporaba te rešitve omogoča znižanje stroškov, omogoča večjo vidnost in
nadzor poslovnih procesov, ki postanejo učinkovitejši. Temeljne funkcije skladiščnega
informacijskega sistema so vodenje zalog, upravljanje delovnega toka, obračunavanje in
optimizacija skladiščnih operacij.
Sistemi za upravljanje skladišč skrbijo za samo tehnologijo skladiščenja, za izvajanje
tehnoloških procesov in podporo skladiščni opremi. Ukvarjajo se s kosi in različnimi
logističnimi enotami, ne ukvarjajo pa se s cenami. Pri upravljanju skladišč želimo poleg
osnovne tehnologije obvladovati vse mogoče organizacije skladiščenja in vse mogoče delovne
postopke v skladiščih. Moderna skladiščna in logistična oprema zagotavlja visok nivo
avtomatizacije skladiščnih postopkov, ki pa so vedno optimizirani za določen profil uporabe.
Sistemi za upravljanje skladišč omogočajo na osnovi natančnih podatkov o opravljenih
70
transakcijah optimizacijo postopkov na različne načine. Običajno ti sistemi omogočijo
zagotavljanje sledljivosti blaga, kar je v današnjem času zelo pomembno, še posebno pri
prehrambenih izdelkih, pri industrijskih komponentah pa služijo zagotavljanju kakovosti.
Sistemi za upravljanje voznih parkov ali Sistemi za navigacijo in sledenje vozil (angl.
TMS – Transportation Management System, Tracking and Navigation Systems, TRP –
Transportation Resource Planning)
Upravljanje voznega parka je zaradi visoke vrednosti vozil, zahtevnega in dragega
vzdrževanja vozil ter potrebe po zanesljivem voznem parku zelo kompleksno in zahteva tudi
zelo sistematičen pristop. V podporo tem opravilom so bili razviti sistemi za upravljanje
voznega parka (angl. Fleet Management System). Osnovne funkcije sistema za upravljanje
voznega parka so določanje položaja vozil in tovora, sledenje in spremljanje oziroma nadzor
nad vozilom, opravljeno potjo, ki se izrisuje na digitalnem vektorskem zemljevidu, navigacija
ter komunikacija z voznikom. Vse te funkcije se izvajajo s pomočjo sodobnih telemetričnih
sistemov.
Vzpostavitev sistema za upravljanje voznega parka zahteva določeno programsko in strojno
opremo, s katero opremimo vozilo na eni strani ter nadzorni center na drugi strani. V vozilo je
treba namestiti osrednjo mobilno enoto, ki je povezana z glavnim računalnikom v vozilu,
anteno, senzorje, ki zaznajo gibanje vozila in ročni terminal, ki omogoča tudi telefoniranje.
Drugi del sistema za upravljanje voznega parka pa predstavlja oprema v nadzornem centru,
kjer se podatki o vozilih zbirajo, obdelujejo in shranjujejo.
Sistem upravljanja voznega parka omogoča raznim organizacijam in podjetjem, da v vsakem
trenutku izvedo, kje se njihova vozila in pošiljke nahajajo (zemljepisni položaj vozila), kakšna
je njihova hitrost, kakšno nalogo trenutno opravljajo, kaj se z njimi dogaja na cesti itd.
Obenem lahko s pomočjo takega sistema vozniku in vozilu odredijo novo nalogo, opozorijo
na nevarnosti na cesti, v primeru zastojev odredijo novo pot in podobno. Za pošiljanje in
sprejem teh podatkov je zadolžen nadzorni ali dispečerski center. Do njega je možno
dostopati prek spletne strani ali mobilnega telefona. Informacije o položaju vozila se
osvežujejo na vnaprej določen interval.
71
Krog uporabnikov sistemov za navigacijo in sledenje vozil se hitro širi. Začetne težave so bile
odpravljene in danes je upravljanje preprosto in predvsem učinkovito. Na tržišču so tudi
podjetja, ki nudijo kompletne storitve sledenja, kar je predvsem za manjša in srednje velika
podjetja najprimernejša rešitev.
Prvotni visoki stroški nabave in vgradnje takega sistema so se precej zmanjšali, poleg tega pa
posebni interni informacijski oddelki za nadzor, posodabljanje in vzdrževanje niso potrebni.
Vse našteto lahko opravi najeto podjetje, ki nam dostavlja le potrebne in izbrane podatke. Naš
nadzorni center bo tako le osebni računalnik z internetno povezavo na internet, v tem primeru
do ponudnika storitev. Vso GPS/GSM opremo in programske pakete dobavi izbrano podjetje,
naš strošek je pogodbena mesečna ali letna najemnina.
Tudi v Sloveniji že obstaja vrsta ponudnikov sistemov satelitskega spremljanja vozil, kot npr.
RAPAL d.o.o. s sistemom TrackNav, ULTRA d.o.o. s TalkTrack, MONOLIT Informacijski
sistemi d.o.o. s Sledenje.com, EMA d.o.o., Skupina Viator-Vector s sistemom Via-Vec. Vsi
nudijo podobne pakete storitev, od najosnovnejših, ki dosegajo le sledenje vozil, do izredno
dodelanih, prirejenih željam uporabnika.
Aplikacija satelitskega sledenja vozil v podjetjih z velikim voznim parkom lahko močno
pripomore k splošni optimizaciji procesov, poleg tega pa znižuje stroške in je v pomoč pri
načrtovanju in strateških odločitvah. Nekateri podatki kažejo na do 50% nižje stroške za
uporabo mobilnih telefonskih zvez. Končni pozitivni učinki so v vsakem podjetju razvidni
predvsem iz letnih računovodskih bilanc, bolje izrabljenih in vzdrževanih vozil, učinkovitejše
administracije in konkurenčnejšega nastopa na trgu.
Izvedba in vzpostavitev sistema za upravljanje voznega parka pomeni zahtevno naložbo tako
s tehničnega kot s finančnega vidika. Sistemi za spremljanje oziroma navigacijo in sledenje
vozil morajo poleg določanja položaja vozila omogočati tudi dodatne storitve kot so:
določitev prevozne poti pred ali med potovanjem, vodenje po poti, pošiljanje delovnega
naloga naravnost v vozilo, možnost sprožitve alarma v primeru ogroženosti, blokado motorja
na daljavo v primeru kraje vozila, javljanje odklopa priklopnika, kontrolo tovora itd. Možno
je tudi obveščanje uporabnikov transportne storitve o položaju in stanju njihovega tovora. V
osnovi je torej namen teh sistemov boljša izkoriščenosti voznega parka, zmanjšanje stroškov,
večja varnost ter boljša obveščenost voznikov, špediterjev ter uporabnikov storitev. Med
72
prednosti sistemov za upravljanje voznega parka pa gotovo sodijo tudi možnost hranjenja
zgodovine prevozov, prevoznega sredstva, voznika, prejetih in poslanih sporočil, opozoril,
stroškov, izvedba analize poti in vožnje.
Začetek modernih sistemov za navigacijo in sledenje vozil sega v osemdeseta leta, ko je
ameriško ministrstvo za obrambo poslalo prve GPS satelite v vesolje. Tako se je ponudila
možnost natančnega določanja položaja vozil, ki so imela vgrajen GPS. Mobilne
telekomunikacije so bile takrat še drage in namenjene le izbranim uporabnikom. Njihov
najbolj viden predstavnik je bilo omrežje InMarSat, ki pa je bilo sprva namenjeno le
pomorskemu prometu. Bistven dejavnik, ki je narekoval uporabo sistemov za sledenje vozil je
bila cena mobilnih storitev in telekomunikacijskih naprav, zato so bili taki sistemi relativno
nedostopni vse do druge polovice devetdesetih let, ko smo bili priča razmahu digitalnih
mobilnih omrežij. Drugi dejavnik, ki je močno vplival na razvoj sistemov za sledenje vozil je
natančnost sistema GPS. Ta je znašala v povprečju 100 m za civilno rabo in 20 m za vojaško
rabo (odvisno od trenutnega stanja satelitov). Tako je avtonomno določanje položaja sistema
GPS postalo natančno tudi za bolj zahtevne uporabnike. Bistvenega pomena so pa tudi nove
storitve digitalnih mobilnih omrežij kot so kratka sporočila (SMS), pri katerih gre za
nepovezan paketni prenos sporočila med dvema točkama. Zelo zanimiva storitev, ki je
naredila pravo cenovno revolucijo. Na področju sistemov za sledenje vozil pa je svojevrstno
revolucijo povzročila storitev določanja položaja mobilnega telefona (angl. GSM Positioning
Service).
Sisteme za upravljanje voznega parka danes uporabljajo številna transportna podjetja. Ti
sistemi temeljijo na uporabi dvosmernih satelitskih povezav, GPS sistema in omrežja GSM
(preko SMS sporočil) ter GPRS prenosa podatkov (omenjene in še druge tehnologije so
podrobneje opisane v Dodatku A). Poleg prenosa sporočil med vozilom in nadzornim centrom
transportnega podjetja omogočajo tudi samo tiskanje sporočil na periodičnem tiskalniku v
vozilu, obojesmerno pošiljanje predefiniranih kratkih sporočil, t.i. transportnih sporočil, ki so
povezana s tovorom ali vozilom (razkladanje, nakladanje, vožnja, dolg počitek ipd.), blokado
motorja na daljavo, nadzor tovora, opozarjanje voznikov na redne servise, izteke prometnih in
vozniških dovoljenj, beleženje stroškov (stroški goriva, cestnin, vinjet, servisov, kazni,
zavarovanj, registracij, nakupa vozila, idr.). Tako omogočajo izdelavo najrazličnejših poročil
v določenem časovnem obdobju – o delovanju celotnega voznega parka, o posameznem
vozilu, posameznem vozniku ipd.
73
Slika 56: Grafični prikaz izmenjave sporočil.
Z naglim razvojem in dostopnostjo telekomunikacijskih in informacijskih tehnologij,
predvsem pa s konvergenco le-teh, se je pojavila možnost realizacije sistemov, ki omogočajo
neprestan nadzor nad voznim parkom transportnega podjetja. Bistven dejavnik, ki je vplival
na razvoj takih sistemov, so torej mobilna omrežja (GSM, Inmarsat, Globalstar itd.) ter
možnost določanja geografskega položaja vozila s satelitsko navigacijo (GPS).
GPS IN GSM TEHNOLOGIJI V CESTNEM PROMETU
GPS in GSM tehnologiji se danes združeni najpogosteje pojavljata v transportnih panogah. Če
odmislimo zgolj vojaške namene, je GPS pripomogel k vidnejšemu kakovostnemu preskoku v
logističnih storitvah. Prav v cestnem transportu, kjer sta prostorska in količinska omejenost
očitni, so se GPS naprave skozi razvoj prilagajale zahtevam in tako postale priročen in zelo
zmogljiv pripomoček. Sistem je ohranil svoj prvotni namen in se več kot uspešno vključil v
vse veje prometa. S hitrim razvojem ostale informacijske tehnologije je postal GPS tudi
navadnemu uporabniku prijazen in v celoti nezahteven za uporabo. Preprosta vgradnja,
uporaba in vzdrževanje v povezavi s povečano učinkovitostjo so pripomogle, da se mnogo
srednje velikih in velikih prevozniških podjetij odloča za nabavo GPS naprav.
V nasprotju z GPS-om sistem mobilnih komunikacij GSM ne nudi toliko za transport
specifičnih funkcij. Prav tako pa je že zaradi svoje mobilnosti pripomogel k boljši
74
organiziranosti in preglednosti. Z uvedbo mobilnih terminalov (mobitelov) se je namreč
povečala možnost neprestane komunikacije med samim voznikom in nadzornikom prevoza
(dispečerjem). To omogoča določeno stopnjo nadzora in razne spremembe med samim
prevozom. Vendar je uporaba GSM-a (osnovne funkcije pogovora) v te namene neracionalna,
saj prinaša visoke stroške. Stroški pa še naraščajo v mednarodnih prevozih, kjer so cene GSM
storitev različne in za funkcije gostovanja (roamig) v povprečju zelo visoke. Z drugo
generacijo mobilnih komunikacij in možnostjo prenosa podatkov pa se je precej povečala
uporabnost. Storitev kratkih sporočil SMS in paketni prenos podatkov GPRS sta vodilni opciji
v uporabi s satelitsko navigacijo. Ker sam GPS ni imel tako uporabnih možnosti za prenos
podatkov (informacij o legi, hitrosti), je bil sistem GSM v tistem času dobrodošla nadgradnja.
V cestnem transportu sta sistema združena in ju v splošnem razumemo pod pojmom
navigacijski sistemi ali sistemi za navigacijo in sledenje vozil. Namenjeni so vsem, ki želijo v
vsakem trenutku natančno vedeti, kje se nahajajo njihova vozila in kaj se z njimi dogaja. S
pomočjo interneta, kot še enega prenosnega medija, predstavljajo optimalno rešitev za nadzor
in upravljanje z voznim parkom. Trend v logistiki kaže na to, da bodo navigacijski sistemi
postali standard v transportu.
75
SESTAVA SISTEMA ZA NAVIGACIJO IN SLEDENJE
V splošnem lahko sistem razdelimo na dva dela, mobilno enoto in nadzorni sistem. Mobilna
enota je lahko tudi samostojna naprava, ki omogoča le lociranje ali v obliki dlančnika kot
preprost, a zmogljiv terminal za navigacijo s pomočjo zemljevidov. Uporabnik ima tako s
pomočjo različnih aplikacij, ki so vezane na zmogljivost in različico navigacijske naprave,
možnost uporabe več funkcij, med katere sodijo:
- spremljanje trenutne pozicije vozila in zgodovine poti,
- izdelava voznih in transportnih planov,
- analize posameznih voženj,
- pošiljanje sporočil med vozilom in nadzornim centrom,
- optimizacija poti in dinamično planiranje distribucije tovora,
- formiranje zbirnikov oziroma poročil,
- izdelava prostorskih analiz z dodatnimi GIS sloji.
Poleg osnovnih funkcij je možno dodajanje različnih senzorjev, ki omogočajo še nadzor nad
porabo goriva, tlaka v pnevmatikah, delovanjem motorja, zaprtostjo vrat, delovanjem
rotacijske luči ter ostalih dodatno priključenih naprav, kot so hidravlična dvigala, plugi,
posipala ipd. Število senzorjev na digitalnih vhodih/izhodih je možno na zahtevo uporabnika
nadgraditi.
76
Vir: http://www.rapal.si/en/sledenje_opis.htm
Slika 57: Shema zaključenega GPS/GSM sledenja.
MOBILNA ENOTA
Mobilna enota je nameščena v vozilu. Vanjo je vgrajen sprejemnik GPS, ki skrbi za
neprestano spremljanje vozila, in GSM naprava, ki omogoča povezavo med mobilno enoto in
komunikacijskim centrom. Del mobilne enote so še GPS antena, uporabniški vmesnik,
različno priključeni senzorji in CAN (angl. Control Area Network) moduli ter morebitne
dodatne naprave za komunikacijo. Mobilna enota spremlja parametre, kot so lokacija, stanje
vozila in podatki o ostalih priključenih naprav. Vsi podatki se zapisujejo v spomin mobilne
enote in se na določen časovni interval prenašajo preko GSM povezave v nadzorni center.
Najpogosteje je uporabljana GPRS povezava, kot stroškovno najugodnejša. V tujih državah,
ki pa še ne omogočajo GPRS-a, pa SMS tehnologija. V sklop mobilnih enot največkrat
spadajo prenosljivi ročni GPS terminali. V vozilu so lahko senzorji pritrjeni na mesta, ki jih
določi oziroma izbere uporabnik. S pomočjo zvočnika in mikrofona ter uporabniškega
terminala v vozilu je mogoča komunikacija preko GSM-a z nadzornim centrom. Za takojšen
vpogled in obdelavo nekaterih podatkov lahko uporabimo dlančnik z vgrajeno ustrezno
programsko opremo. Dlančnik je lahko v povezavi z GPS anteno in prilagojeno programsko
opremo tudi samostojen navigacijski pripomoček. Naloženi digitalni vektorski zemljevidi
omogočajo načrtovanje in spremljanje premikov vozila. Velikost zemljevidov in njihova
natančnost je odvisna od velikosti ozemlja, ki ga pokrivajo in popolnosti oziroma dodanih
77
vpisov. Mogoč je tudi prenos zemljevidov, ki niso vektorsko digitalizirani, a je v tem primeru
možno le ugotavljanje lokacije s pomočjo zemljepisne širine in dolžine. Dlančniki so
popolnoma prenosni, z anteno so lahko povezani preko klasičnih električnih žic ali sodobnega
bluetootha (modri zob – brezžična radijska povezava). Poleg prenosnosti je glavna in velika
prednost dejstvo, da so dlančniki uporabni tudi za druge stvari, saj spadajo v koncept naprav
»vse v enem«. Nalaganje programske opreme in njeno posodabljanje je prav tako precej lažje
kakor pri klasičnih navigacijskih napravah. Poleg tega je možno v dlančnike prenesti še
navtične karte in so tako uporabni tudi v pomorskem prometu. Večja težava je le v
akumulatorjih, ki ob zmogljivi in potratni GPS anteni ne omogočajo daljše uporabe. Obvezna
je priključitev na napetost v avtomobilu ali drugem prevoznemu sredstvu. Klasične vgrajene
navigacijske naprave so še vedno bolj izpopolnjene in natančnejše, voznik pa lahko podatke
prebira tudi med merilniki, kar pripomore k večji varnosti.
S pomočjo dlančnikov in vgrajenih GSM anten potekajo tudi raziskave v smeri navigacije s
pomočjo GSM signala. Prav tako je na osnovi trilateracije, pridobljenih signalov iz več anten
ali celic, mogoč izračun lokacije. Zaenkrat je ta način v razvojni fazi, natančnost izračunov
zelo niha, saj je odvisna od gostote anten na nekem območju in drugih motenj GSM signala.
Glede natančnosti je uporaben le na urbanem, mestnem območju. Na razprostrtih območjih je
anten zelo malo in tako ni presekov med celicami, kar onemogoča izračun.
Vgrajene GPS naprave je danes že mogoče dobiti serijsko ob nakupu vozila. Prikaz je mogoč
na centralni konzoli armaturne plošče ali med merilniki. GPS navigacija precej zviša končno
ceno vozila in je dražja od opcije z dlančnikom. Vendar se velika transportna podjetja vseeno
odločajo za vgrajene sisteme, saj omogočajo še množico drugih funkcij, ki pripomorejo k
učinkovitejši izrabi in nadzoru vozila. V manjših in srednje velikih podjetjih si pogosto
pomagajo z vključitvijo tretje strani, to je ponudnika storitev, ki ponuja sprejem in
shranjevanje podatkov, pridobljenih iz mobilnih enot, vgrajenih v vozila, ter dostop do teh
podatkov preko interneta.
NADZORNI CENTER
Nadzorni center sprejema in obdeluje podatke, ki jih zajame mobilna enota. V njem se
nahajata zmogljiva strojna in programska oprema, s katero je možen optimalen izkoristek
vseh funkcij.
78
Strojna oprema je lahko že dovolj zmogljiv osebni računalnik, ki omogoča povezavo z
mobilnim terminalom - lahko neposredno preko mobilne telefonske zveze ali preko interneta.
Programska oprema obsega osnovni operacijski sistem (Windows, Linux, MacOS) ter
ustrezno programsko opremo (Microsoft Autoroute, Microsoft MapPoint ipd.), ustvarjeno za
namene obdelovanja pridobljenih podatkov z mobilne enote.
Uporabniški vmesnik za upravljanje je prilagojen potrebam uporabnika in lahko deluje kot
spletni portal ali samostojna aplikacija v podjetju. To sta osebni računalnik in strežnik, na
katerih urejamo in hranimo vse pridobljene podatke. Preko njega lahko sledimo potovanju
vozila na naloženih digitaliziranih vektorskih zemljevidih in določamo pot. Senzorji sporočajo
podatke o količini goriva, stanju in temperaturi motorja, številu obratov, hitrosti ipd. V
nadzornem centru so shranjeni vsi podatki o prevoženih kilometrih, urah vožnje in mirovanja,
povprečni in maksimalni hitrosti, količini porabljenega goriva, številu nakladanj in razkladanj
ter množica ostalih podatkov po uporabnikovih potrebah. Vsako vozilo v voznem parku ima
tako pravo osebno izkaznico, ki obsega podatke tudi za več mesecev ali celo let nazaj. S tem
je mogoč tudi učinkovit nadzor nad izrabo vozila, obveznih servisnih terminih ali tehničnih
pregledih.
V sodobnih sistemih je mogoč tudi prikaz nekaterih podatkov na mobilnih telefonih, ki so
opremljeni z WAP protokolom in dovolj velikim zaslonom za prikazovanje slik. Vendar je to
le dodatna možnost, ki pa nima večje uporabne vrednosti. Lahko je le pomoč pri iskanju
ukradenega vozila ali podobno. Uporaba se bo širila vzporedno z tehnologijo UMTS, ki
omogoča mnogo hitrejši prenos večje količine podatkov.
Na sliki je prikazano delovanje sistema za sledenje vozil transportnega podjetja. Nadzorni
center, ki je osrednji del sistema za sledenje vozil, nadzira vozila s pomočjo mobilnega
omrežja preko predefiniranih sporočil. Na tak način določa pogostost javljanja voznikov,
pošilja opozorila, delovne naloge ter izvede po potrebi blokado motorja na daljavo. Mobilni
terminal v vozilu avtomatsko pošilja vozilu podatke o lokaciji vozila, času pošiljanja, statusu
tovora, hitrosti vozila itd. Voznik pa lahko v primeru ogroženosti v vsakem trenutku sproži
klic v sili, na podlagi katerega lažje izsledijo vozilo.
Sistem za sledenje vozil je koristen tudi za uporabnike, saj lahko tako lažje (če imajo seveda
pravice za to) odredijo vozilu novo smer vožnje in določajo pogostost prejemanja poročil o
79
statusu položaja njihovega tovora. Pri tem pa prejemajo številne podatke, kot so status tovora,
geografski položaj, predviden čas prihoda itd.
Slika 58: Sistem za navigacijo in sledenje vozil transportnega podjetja
Jedro sistema za sledenje vozil je informacijski sistem, ki ga uporablja nadzorni center
transportnega podjetja. Ta mora uporabnikom posredovati prave informacije ob pravem času,
skrbeti mora tudi za nemoteno delovanje sistema za sledenje vozil in posledično tudi voznega
parka.
Glavni sestavni deli sistema za navigacijo in sledenje vozil so:
modul za lociranje vozila,
komunikacijski modul in
modul za nadzorovanje in upravljanje voznega parka.
80
Slika 59: Sestavni deli sistema za sledenje vozil.
Modul za lociranje vozila
Lociranje vozila lahko izvedemo na več načinov:
z uporabo GPS ali podobnega sistema,
s storitvijo lociranja mobilnega terminala znotraj mobilnega omrežja.
V prvem primeru lociramo vozilo s pomočjo satelitskega sistema, ki pa jih le-ti na podlagi
signala satelitov pošiljajo GPS sprejemniku. Tako s pomočjo GPS sprejemnika povezanega na
terminal pošiljamo v vozilo nadzornemu centru podatke o geografskem položaju, statusu in
stanju. Dobra stran GPS-a je, da je storitev na razpolago po celem svetu. Zavedati pa se je
potrebno, da lahko ameriška vojska signal namenoma moti kjerkoli na svetu, kar pa je lahko
zelo neprijetno tudi za transportna podjetja.
Storitev lociranja v mobilnem omrežju pa srečamo v omrežju GSM. Pogoj za delovanje take
storitve je, da je mobilno omrežje v dosegu vsaj treh baznih postaj, tako da lahko na podlagi
treh meritev časa potovanja signala med mobilnim telefonom in bazno postajo na 15 m
natančno določimo geografski položaj telefona (natančnost je odvisna od namena uporabe in
kakovosti storitve – angl. Quality of Service mobilnega operaterja). Dobra stran te storitve je,
81
da GPS sprejemnik za določitev položaja vozil ni več potreben. Slabost storitve pa je v
pokritosti ozemlja s storitvijo lociranja, ki je v Evropi in drugod po svetu še relativno
neznana.
Slika 60: Sistem za sledenje vozil, ki uporablja storitev lociranja v omrežju GSM.
Vir: Viator Vector
82
Vir: Ultra – TalkTrack
Slika 61: Sistema za sledenje vozil, ki uporabljata GPS.
Komunikacijski modul
Komunikacijski modul lahko realiziramo s pomočjo:
zemeljskih mobilnih omrežij,
satelitskih mobilnih omrežij.
Zemeljska mobilna omrežja omogočajo poceni storitev prenosa sporočil med voznikom in
nadzornim centrom. Primer zemeljskih mobilnih omrežij sta omrežje GSM in radioamatersko
omrežje. Storitve, ki jih ponujajo, so zanesljive, težava pa je v pokritosti ozemlja z omrežjem,
še posebno v državah vzhodne Evrope in zahodne Azije, kjer v bistvu poteka ogromno
prometa in je pokritost s signalom mobilnih omrežij relativno slaba.
Slabo pokritost zemeljskih mobilnih omrežij pa odpravljajo satelitska omrežja, ki so na žalost
dražja.
Za realizacijo sistema za sledenje vozil je zelo uporabna storitev kratkih sporočil (SMS), kjer
gre za nepovezan prenos podatkov. Omogočata jo npr. omrežji GSM in Globalstar. Odlikujeta
jo relativno nizka cena ter velika razširjenost.
83
Modul za nadzorovanje in upravljanje voznega parka
Osrednji del sistema za sledenje vozil je nadzorni center transportnega podjetja. V njem se
odvija večina poslovnih procesov namenjenih nemotenemu delovanju voznega parka.
Nadzorni center skrbi za izmenjavo podatkov z mobilnimi enotami, shranjevanje in analizo
podatkov, prikaz poti in položajev na digitalnih zemljevidih, izpis trenutnih in preteklih
podatkov o vozilih in voznikih ter upravlja z ostalimi podatki, pomembnimi za vodenje
voznega parka. Hkrati poskrbi za obveščanje o alarmih ob nepredvidenih dogodkih in
nevarnih situacijah. Omogoča tudi enostavno vključevanje v obstoječe uporabnikove
informacijske sisteme. Osnovna funkcija nadzornega centra je izmenjava podatkov z
mobilnimi enotami. Iz pridobljenih podatkov center prikaže trenutni položaj vozil in
opravljenih poti na digitalnih zemljevidih. Za nazaj se lahko opravijo podrobne analize vožnje
in poti. Z vozili in vozniki omogoča lažje komuniciranje. Vnos stroškov omogoča pregled le-
teh po vozilu, vozniku ali po skupini vozil. Stroške je mogoče spremljati tudi za vozila brez
mobilnih enot. Vsi podatki so varno shranjeni ter so podlaga za izdelavo poročil. Sam
nadzorni center je mogoče tudi integrirati v obstoječi informacijski sistem.
Naloge, ki jih opravlja nadzorni center s pomočjo tega modula za nadzorovanje in upravljanje
voznega parka, so:
nadzorovanje in vodenje voznega parka,
sledenje, pregled poti in dogodkov,
dinamično dodeljevanje delovnih nalog vozilom,
ukrepanje v primeru ogroženosti in opozarjanje na nevarne situacije,
spremljanje obvestil o stanju na cestah,
analiza voženj,
obveščanje naročnikov o poteku izvajanja storitev.
84
Oprema in delovanje nadzornega centra
Vir: Opis sistema Talktrack, Ultra d.o.o.
Slika 62: Oprema in delovanje nadzornega centra.
Zbiranje podatkov
Pri prenosu podatkov iz mobilne enote do nadzornega centra se uporabljajo različne
tehnologije: tehnologija GPRS ali UMTS prenosa podatkov preko obstoječega omrežja
mobilne telefonije GSM ali drugo.
UporabniškiterminalTalkTrack
Mobilna enotaTalkTrack
UporabniškiterminalTalkTrack
Linux/Windows CE
VOZILO
OBD II(On - Board Diagnostics II)
CAN(Controller Area Network)
temperatura, odprta vrata, ...
Nadzorni centerTalkTrack
WEBstrežnik
WEB services(aplikacijski strežnik)
Microsoft Mappoint.NET
Porocila
Orodja za vnosstroškov
Lastna orodja in programi(logistika, optimizacija poti,napovedovanje prihodov)
WEB DOSTOP
WAP DOSTOP
http://center.talktrack.com
http://center.talktrack.com/wap
Mobilnioperater
VARNE POVEZAVE
VARNA POVEZAVA
GPRS, UMTS I P
Vir: Opis sistema Talktrack, Ultra d.o.o.
Slika 63: Shema prenosov podatkov v sistemu Talktrack.
85
GPRS uporabnikom omogoča varen mobilni dostop do zasebnega internetnega računalniškega
IP omrežja (intraneta). Do omrežja je zagotovljen dostop le registriranim SIM številkam, ki se
še dodatno prijavijo na VPN (angl. Virtual Private Network) s svojimi gesli.
Hranjenje podatkov
Varnost podatkov, ki se hranijo v nadzornem centru, je pomembna, nanaša pa se na:
- varovanje zaupnosti,
- varovanje neokrnjenosti,
- varovanje uporabne vrednosti.
Strežniki nadzornega centra so zato običajno locirani v posebej za to opremljenih prostorih in
so pod 24-urnim nadzorstvom. Dostop do njih je strogo omejen, tako fizično kot tudi prek
telekomunikacijskih povezav.
Podatki se hranijo na strežniku. Pooblaščenim uporabnikom podjetja so lahko na voljo prek
spleta, pri tem pa je sistem dostopov nadzorovan (uporabniško ime in geslo). Za vsakega
uporabnika znotraj podjetja se lahko posebej določijo vozila ali skupine vozil, do katerih
podatkov uporabnik lahko dostopa.
Dostop do podatkov
Za dostop do podatkov na spletnem portalu se uporablja protokol HTTP (angl. HyperText
Transport Protocol), ki omogoča dostop do podatkov z ustreznim uporabniškim imenom in
geslom kjerkoli iz interneta. Dostop do podatkov na strežniku z namenom analize podatkov je
mogoč le z ustreznim certifikatom oziroma digitalnim potrdilom. Certifikat je elektronska
izkaznica, ki omogoči varno identifikacijo uporabnika za varne transakcije prek interneta.
86
KONCEPT DELOVANJA SISTEMA
Sistem za sledenje vozil sestavljata strojna in programska oprema. Strojno opremo sestavljajo
terminali v vozilih, strežnik in delovne postaje v nadzornem centru, kjer je posebna
komponenta strežnik mobilnih storitev, ki pa se lahko nahaja tako v nadzornem centru kot v
centrali mobilnih operaterjev. Podobno kot strojno opremo pa delimo programsko opremo na
programsko opremo nadzornega centra in programsko opremo terminalov v vozilih.
Koncept delovanja sistema je zasnovan tako, da se v vozilih nahajajo preprosti terminali, ki
opravljajo funkcije sprejema in pošiljanja sporočil, tiskanja delovnih nalogov itd. V
računalniškem sistemu nadzornega centra pa potekajo vsi ostali procesi kot so obdelava
naročil, določanje delovnih nalogov, obveščanje voznikov idr.
Glavna dela se opravijo v nadzornem centru. Razlogov za minimizacijo komunikacije med
vozili in nadzornim centrom je več:
znižanje stroškov mobilnih storitev,
stalna prisotnost možnosti prestrezanja informacij nepooblaščenih oseb,
manjše obremenitve strežnika mobilnih storitev,
lažji nadzora voznega parka.
87
Naročnik
Naročilo
Fizična oseba
Pravna oseba ima
Tovor
1
0..*
1
0..*
Vožnja
0..*
0..*
Vozilo0..*1
Špediter10..*Razsuti
Živalski
Sporočilo0..*1
Sporočilo NC->voziloSporočilo vozilo->NC
Kontejnerski
Tekoči
Del. nalog
1
0..1
Voznik1..*
0..*
1..* 0..*
1
0..*
vsebuje
izda
1
1
ima
je določena z
obdela
je namenjen
se nanaša na
ima
Sistem za sled. vozil
ima
1
nadzoruje*
obvešča*
1
*
upravlja z1
*
pošilja
1
1
1
nadzoruje
*
0..*
1..*
0..*
Transportno podjetje
1
*
Transportne storitve1 *
1..*
0..*
Vir: Interno gradivo Intereurope d.d.
Slika 64: Konceptualni sistem.
88
UPRAVLJANJE VOZNEGA PARKA S SISTEMOM ZA SLEDENJE VOZIL
Sistem za sledenje vozil omogoča enostaven in pregleden nadzor voznega parka. Delovanje
takega sistema lahko enostavno prikažemo z diagramom primerov uporabe, ki je standardni
diagram UML notacije.
Neposredno s sistemom sodelujejo:
• naročnik,
• špediter,
• nadzorni center,
• voznik,
• informacijski sistem transportnega podjetja.
Na spodnjem diagramu lahko opazimo njihovo interakcijo s sistemom.
Primeri uporabe sistema za sledenje vozil so:
• prejemanje obvestil o tovoru,
• obdelovanje naročil in priprava delovnih nalogov,
• nadzorovanje tovora in vozil,
• pošiljanje opozoril,
• pošiljanje podatkov o položaju in statusu.
89
Prejemanje obvestil o tovoru
Naročnik
Nadzorovanje tovora in vozil
Pošiljanje opozoril
Nadzorni center
Prenašanje podatkov med vozilom in nadz. centrom
Izpad mob. om režja
<<extend>>
Pripravljanje poročil
<<include>>
Obdelovanje sporočil in del. nalogov
<<include>>
Informacijski sistem
Sprožitev alarma
<<include>>
<<include>>
Obdelovanje naročil in priprava del. nalogov
<<include>>
<<include>>
Ukrepanje v primeru izjem
Špediter
<<extend>>
Tiskanje del. nalogov
Sprejem del. nalogov
<<include>>
<<extend>>
Pošiljanje podatkov o položaju in statusu
<<include>>
<<extend>>
Voznik
Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov
Slika 65: Primeri uporabe sistema za sledenje vozil.
V primeru uporabe prejemanje obvestil o tovoru naročnik prejema obvestila o položaju in
stanju tovora ter predvidenem času prihoda. Ko naročnik preda naročilo špediterju, specificira
pogostost prejemanja poročil in na podlagi tega sistem pripravlja poročila naročniku.
Primer uporabe obdelovanja naročil in priprave delovnih nalogov vključuje
• prejem naročil (vnos naročil v sistem – vnesena naročila služijo kot evidenca o
potrebah uporabnikov);
• obravnavo naročil, kjer pregledamo možnost realizacije (z obravnavo naročila
pregledamo možnost realizacije naročil glede na zahteve naročnikov);
90
• določitev podatkov delovnih nalogov (kjer določimo vozilo, voznike, vožnje in ostale
podatke potrebne za kreiranje delovnega naloga);
• kreiranje delovnih nalogov (pomeni postavitev delovnih nalogov v fazo čakanja na
izvajanje – ob pravem trenutku ga sistem pošlje naravnost v vozilo).
Nadzorovanje tovora in vozil deluje podobno kot prejemanje obvestil o tovoru, le da je
prejemnik poročil nadzorni center. Poročila morajo biti tako ustrezno prilagojena potrebam
nadzornega centra, ki nadzira vozni park transportnega podjetja. Podatki, ki jih prejema
nadzorni center služijo kot podpora za odločanje špediterjem pri dodeljevanju delovnih
nalogov.
Poseben primer uporabe pošiljanje opozoril voznikom je sestavljen iz:
• zbiranja informacij v nadzornem centru (v nadzornem centru transportnega podjetja
poteka nepretrgan proces zbiranja podatkov kot so stanje na cestah, vremenske
napovedi, poročilo policije itd.);
• analize stanja vozil voznega parka (pregled voženj, pregled tovorov na vožnjah,
pregled sporočil voznikov);
• pošiljanja sporočila.
Pošiljanje podatkov o položaju in statusu pomeni, da voznik javi terminalu svoj status, ta pa
poleg podatkov o statusu avtomatsko pošlje nadzornemu centru še podatke o geografskem
položaju vozila, podatke o stanju tovora itd. Poseben primer uporabe pošiljanja podatkov o
položaju in statusu je sprožitev alarma v primeru ogroženosti, torej pošlje nadzornemu centru
posebno sporočilo z najvišjo prioriteto prenosa.
OBNAŠANJE SISTEMA Obnašanje sistema za sledenje vozil lahko po standardih UML prikažemo z naslednjimi
diagrami:
• diagram prehajanja stanj, kjer je opisano obnašanje objekta pri prehodu iz enega
stanja v drugo in kateri dogodki sprožijo ta prehod;
• diagram aktivnosti ki opisuje poteka dela, aktivnosti in akcije, ki potekajo v sistemu
ter njihovo zaporedje izvajanja;
• diagram zaporedja, kjer so prikazana zaporedja sodelovanja med objekti: pri
diagramu zaporedja je poudarek na tem, kaj sistem dela in ne, kako to dela.
91
Diagrami prehajanja stanj
Diagram prehajanja stanj naročila Prva faza je sprejem naročila, ko v papirnati ali elektronski obliki prispe naročilo v
transportno podjetje. Takrat dobi status naročilo prejeto. Po obravnavi naročila pa preide
status naročila v naročilo obravnavano. Glede na dane zmogljivosti špediter, ob pomoči
sistema za sledenje vozil, ugotovi ali je naročilo možno izvesti ali ne. Če ga ni možno izvesti,
preide v status naročilo zavrnjeno.
Naroč ilo prejeto
prejem naročila Naročilo obravanavano
obravnava naročila
Naročilo odobreno
Naroči lo zavrnjeno
[je možno izvesti] [ni možno izvesti]
Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov
Slika 66: Diagram prehajanja stanj naročil.
Diagram prehajanja stanj delovnega naloga Delovni nalog nastane na podlagi naročil, ki so vnesena v sistem. Sistem za slednje vozil
poskrbi, da se odobrena naročila realizirajo ob čim nižjih stroških. To lahko doseže z
optimalno obremenitvijo voznega parka in optimalnim razporedom tovorov.
Naročila, ki so odobrena, in njihove pripadajoče tovore je potrebno realizirati z delovnim
nalogom. V transportnem podjetju periodično poteka proces izdelave delovnih nalogov na
podlagi odobrenih naročil.
Ko je naročilo odobreno, nastopi njegova predelava oziroma vključitev v delovni nalog. Če
delovni nalog ne obstaja, sledi njegovo kreiranje. Prvo stanje je delovni nalog kreiran, po
določitvi delovnega naloga pa sledi prehod v podatki določeni. Po določitvi podatkov
92
delovnega naloga sledi izdaja delovnega naloga in prehod v stanje delovni nalog izdan in je
tako na čakanju do časa realizacije. Po tem pa sledi pošiljanje delovnega naloga vozniku (to
se izvede na dan pošiljanja) in s tem delovni nalog preide v stanje delovni nalog poslan. Sledi
izvajanje delovnega naloga. Po končanem izvajanju delovni nalog preide v stanje delovni
nalog izveden. Če pa je bil uspešno izveden, preide v stanje delovni nalog uspešno izveden, v
nasprotnem primeru pa v stanje delovni nalog neuspešno izveden.
Del. nalog kreiran
kreiranje del. naloga
Podatki določeni
določitev podatkov del. naloga
Del. nalog izdan
izdaja del. naloga
Del. nalog poslan
pošiljanje del. naloga
Del. nalog izveden
izvajanje del. naloga
Del. nalog neuspešno izveden
Del. nalog zavrnjen
ponovna realizacija
zavrnitev ponovne realizacije
Del. nalog uspešno izveden
[neuspešno][uspešno]
Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov
Slika 67: Diagram prehajanja stanj delovnega naloga.
93
Diagram prehajanja stanj sporočila Sporočila služijo obojesmerni komunikaciji med vozili in nadzornim centrom transportnega
podjetja.
Sporoč ilo vnešeno
vnos parametrov sporoč ila v s is tem
Sporoč ilo pos lano
pošiljanje sporoč ila
Sporoč i lo uspešno po s lano
Sporoč i lo neusp ešno pos lano
[uspešno] [neuspešno]
Sp oroč i lo nedospelo
ni ponovnega poš iljanja
ponovno poš iljanje
št. ponovnih poš iljanj < =3
Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov
Slika 68: Diagram prehajanja stanj razreda sporočila.
Kadar voznik, operater ali sam proces obdelave sporočil in delovnih nalogov zaznajo potrebe
po pošiljanju sporočil, najprej vnesejo parametre sporočila v sistem. Stanje sporočila preide v
sporočilo vneseno. Sledi pošiljanje sporočila in s tem prehod v stanje sporočilo poslano.
Glede na povratno informacijo nasprotne strani lahko ugotovimo ali je uspešno ali neuspešno.
V prvem primeru preide v stanje sporočilo uspešno poslano, v nasprotnem pa sporočilo
neuspešno poslano. Sistem, če je le možno, znova poskusi s pošiljanjem, kar pomeni vrnitev v
stanje sporočilo poslano, če pa zaradi posebnih razmer ni ponovnega pošiljanja sporočila,
preide v stanje sporočilo nedospelo.
Obdelovanje naročil in priprava delovnih nalogov
Prva aktivnost je obravnavanje naročila, sledi pa ji pregled razpoložljivih zmogljivosti, na
podlagi katerih se izvede odločanje o možnostih izvedbe. Če naročila ni možno izvesti, sledi
zavrnitev naročila. Če pa je naročilo možno izvesti, sledi aktivnost pregledovanje obstoja
ustreznih nezapolnjenih voženj, kjer se z ustrezno poizvedbo poišče vožnjo, ki ustreza
94
tovorom naročila. Če ustrezne nezapolnjene vožnje še ne obstajajo, sledi kreiranje novega
delovnega naloga in pripadajoče vožnje. Za tem sledijo tri vzporedne aktivnosti, kjer se
določijo podatki delovnega naloga. Te aktivnosti so: določevanje voznikov, določevanja
vozila in dodeljevanje tovorov. Ko pa so podatki delovnega naloga določeni, sledi izdajanje
delovnega naloga.
Obravnavanje naročila
Odločanje o možnosti izvedbe
Zavrnitev naročila
[ ni možno ]
Pregledovanje obstoja nezapolnjenih voženj
[je možno]
Dodajanje tovora vožnji
[nezapolnjene vožnje že obstajajo]
Kreranje vožnje
[nezapolnjene vožnje še ne obstajajo]
Dodajanje tovora del. nalogu
Kreiranje del. naloga
Določevanje voznikov
Določevanje vozila
Dodeljevanje tovorov
Izdajajnje novega del. naloga
: Delovni nalog : Vožnja : Naročilo
Vir: EMRIS – Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov
Slika 69: Diagram aktivnosti obdelovanje naročil in priprava delovnega naloga.
95
CILJI, KI JIH ŽELIMO DOSEČI S SISTEMI ZA NAVIGACIJO IN SLEDENJE
VOZIL
V večini podjetij je glavni cilj ustvariti čim večji dobiček, kar je možno z zmanjšanjem
stroškov poslovanja, povečanjem storilnosti, torej z zvečanjem števila naročil in povečanjem
učinkovitosti oziroma produktivnosti.
Znižanje stroškov po vpeljavi sistema za navigacijo in sledenje vozil lahko opredelimo kot
razliko med stroški pred vpeljavo in stroški po vpeljavi sistema. Stroške poslovanja lahko
znižamo z zmanjšanjem števila zaposlenih, z zmanjšanjem števila praznih voženj ter
povečanjem varnosti.
Število naročil je mogoče povečati s ponujanjem učinkovitejših in cenejših storitev, v veliki
meri pa nam k temu pripomore tudi poznavanje položaja tovora.
Večja produktivnost se kaže v dinamičnem dodeljevanju nalog, zadovoljstvu zaposlenih ter
boljši izkoriščenosti vozil.
Običajno je, da pri vpeljavi takega sistema v transportno podjetje naletimo na nezadovoljstvo
zaposlenih voznikov, saj tak sistem omogoča neprestani nadzor nad njimi. Ena od bistvenih
prednosti za voznike pa je povečanje varnosti njihovega dela.
V prihodnosti je torej pričakovati take sisteme za navigacijo in sledenje vozil, ki bodo
temeljili izključno na storitvi lociranja brez uporabe sistema GPS, čeprav so slednji šele v
polnem razmahu. Ta možnost bi zelo pocenila stroške izgradnje sistema, saj vozila ne bi
potrebovala več GPS sprejemnikov, bila bi pa odvisna predvsem od ponudnikov storitev
mobilnega omrežja.
96
MOBILNI SISTEMI ZA PODPORO V LOGISTIKI
Skladišče, proizvodnja in teren – dostava pošiljk, ambulantna prodaja, zbiranje naročil in
pospeševanje prodaje na terenu so tipična področja, kjer se srečamo s tako imenovanimi
mobilnimi uporabniki. Da njihove aktivnosti in procese, ki jih izvajajo, informacijsko
podpremo, jih moramo opremiti z ustrezno strojno opremo ter mobilnim informacijskim
sistemom. Mobilna oprema in mobilni IS omogočajo, da vozniki/kolporterji s pomočjo
prenosnih terminalov prek brezžične komunikacije ter WWAN (GSM ali GPRS)
komunikacije pošljejo informacije s terena takoj, ko pride do spremembe. V podjetju
informacije analizirajo in takoj (še isti dan) pripravijo zahteve za proizvodnjo. Proizvodnja je
tako lahko bolj prožna in se sproti prilagaja trenutnim tržnim razmeram. Ambulantna prodaja
je še posebno priljubljena v distribuciji hitro pokvarljivih izdelkov.
Dobro zasnovan informacijski sistem ambulantne prodaje omogoča, da se ogromna količina
podatkov, zbranih pri izvoru, takoj predela v relevantne informacije, ki omogočajo zanesljivo
načrtovanje tudi na področjih z izrazitim nihanjem povpraševanja.
Glavne zahteve, ki so postavljene pred informacijsko opremo za ambulantno prodajo, so:
kompatibilnost, mobilnost, vzdržljivost, enostavna uporaba in tiskanje dokumentov. Tem
zahtevam najbolj ustrezajo ročni terminali, ki so vgrajeni v ohišje prenosnih matričnih
tiskalnikov. Opremi za ambulantno prodajo se reče tudi prenosna pisarna (angl. front office).
Slika 70: Mobilni ročni terminali s tiskalniki.
Oprema prenosne pisarne podpira vitalne funkcije, ki so sicer na voljo na namiznem
računalniku, prilagojene terenskemu delu. Osnovni namen prenosne pisarne je nemoteno
97
nadaljevanje dela izven pisarne ob dostopnosti do vseh potrebnih podatkov. Zato je seveda
nujna povezava s centralnim računalnikom, ki je mogoča prek številnih tehnologij za prenos
podatkov na daljavo (mobilna telefonija, satelitske komunikacije, internet, radio frekvenčna
komunikacija). Drugi , pomemben del prenosne pisarne pa je seveda programska oprema, ki
skrbi za komunikacijo oziroma primarno obdelavo podatkov.
Vir: http://www.identicus.si/mobilna-ambulantna-prodaja.html
Slika 71: Shema ambulantne prodaje.
Vir: http://www.identicus.si/mobilna-ambulantna-prodaja.html
Slika 72: Potek komunikacije pri mobilni ali ambulantni prodaji.
98
Glavne prednosti, ki jih ponuja ambulantna prodaja, so:
• podatkov ni več potrebno vnašati, kar pomeni precejšnjo razbremenitev računovodstva, • voznik je razbremenjen ročnega izpolnjevanja obrazcev, kar pomeni, da so zapisi čitljivi
in enoumni, • administracija dela pri prodaji je hitrejša, zato se prodajalec lahko ves čas kakovostneje
posveča kupcu, • vnos šifer poteka izključno preko črtne kode, zato je možnost vnosa napačnih podatkov
minimalna, • natančna evidenca embalaže zniža stroške, • natančna evidenca vrnjenega blaga omogoča manj manipulacije z blagom, • natančni podatki o poti in času omogočajo optimiziranje prodajnih poti, • natančni podatki o dnevni prodaji stimulirajo voznika za čim večjo prodajo, • stanje zaloge na vozilu je ves čas dostopno, kar omogoča enostavno upravljanje z
razpoložljivimi zalogami, • tiskanje dokumentov kot so prevzemni listi, ceniki kar na terenu, • zbiranje naročil in tržnih informacij omogoča lažje načrtovanje proizvodnje in tržnega
nastopa, vodenje prodajnih akcij omogoča širitev asortimana in geografsko širitev.
99
5 - Odločitveni sistemi
Prav tako kot upravljavski informacijski sistemi so tudi interaktivni sistemi za podporo
odločanja ali odločitveni sistemi DSS (angl. Decision Support Systems) namenjeni
upravljavcem v pomoč pri odločanju. Razlika v delovanju obeh sistemov je v stopnji
analitične moči sistema, njegovi fleksibilnosti in zmožnosti napovedovanja dogajanja v
prihodnosti. Sistemi za podporo odločanja so namenjeni za pomoč pri reševanju problemov,
ki so unikatni, se hitro spreminjajo ter niso dobro strukturirani, torej so nepredvideni in
neformalizirani. Velikokrat tudi rečemo, da podpirajo sprejemanje strateških odločitev. Za
učinkovito reševanje takih problemov uporabljajo v svojem delovanju zapletene matematične
modele in analitična orodja, podatke iz transakcijskih ter upravljavskih informacijskih
sistemov in pogosto tudi podatke iz zunanjih virov, kot na primer trenutne cene delnic. Poleg
zahteve po vgrajeni fleksibilnosti morajo biti taki sistemi sposobni delovati tudi večkrat na
dan kot odziv na spreminjajoče se dejavnike v okolju, ob tem pa potrebovati malo ali nič
pomoči s strani programerjev. Sistemi za podporo odločanja omogočajo upravljavcem, da
svoje odločitve ne opirajo samo na pretekle in sedanje podatke, temveč da svoje odločitve
utemeljijo na kompleksnih analizah stanja podjetja.
100
Uporabniške podatkovne
baze
Javne podatkovne
bazePridobivanje podatkov
Predprocesiranje podatkov
Operacijski modeli
Analitični in načrtovalski
modeli
Uporabniški podatki
Rezultati -informacije
Obdelava podatkov
Predstavitev podatkov
Slika 73: Odločitveni sistemi [Lambert].
Med najbolj kritične elemente odločitvenega sistema zagotovo sodi kakovost vhodnih
podatkov. Odločitveni sistemi zahtevajo informacije, ki pa so lahko notranjega ali zunanjega
izvora. Torej je pri načrtovanju in implementaciji odločitvenega sistema potrebno najprej
poskrbeti za dobre in kakovostne zunanje informacije. Nato so potrebni ustrezni analitični
modeli.
Modeliranje je proces razvoja simbolične predstavitve celotnega sistema (izdelava vzorca ali
modela sistema). Pri tem mora model dosledno odražati realno stanje in biti uporaben. Na
temelju modelov lahko ugotavljamo, kako bi se sistem odzival, če bi vanj vnašali določene
spremembe (»kaj – če« analiza). To nam lahko pomaga pri sprejemu odločitve, ali pri
odločitvi o vnosu neke spremembe v sistem. Prednost modelov je predvsem v tem, da lahko v
zelo kratkem času preizkusimo številne možnosti oziroma spremembe.
Primeri odločitvenih sistemov: sistem za pomoč zavarovalniškemu agentu pri sklepanju
zavarovanj (del odločitvene situacije, ki je strukturiran, rešuje sistem, nestrukturiran del
zahteva odločevalca), pomoč pri trženju – sistem uporabniku daje na voljo razne interne
podatke in podatke, pridobljene iz raznih zunanjih virov. Na voljo ima modele, ki se nanašajo
101
na zadeve, kot so: učinkovitost trženja, strategije konkurence, uporabniško dojemanje
izdelkov ipd. Uporabnik lahko s spreminjanjem parametrov v modelih analizira različne
alternativne možnosti.
Odločitveni sistemi so nastali kot posledica pomanjkljivosti transakcijskih in upravljavskih
sistemov na področju reševanja neformaliziranih odločitvenih situacij. DSS sistemi zajemajo
širok spekter sistemov, od navadnih preglednic (npr. Excel) pa do posebej razvitih sistemov
za reševanje določenih poslovnih situacij. Novejši pristopi k reševanju odločitvenih situacij
zajemajo mehanizme, kot so: OLAP (angl. On-line Analitical Processing), podatkovno
rudarjenje (angl. Data Minning) in skupinsko odločanje.
Specifičen tip odločitvenih sistemov bi lahko poimenovali aplikacijska programska
oprema, specifična za posamezno poslovno področje ali kar poslovno odločanje, saj je
razvita za podporo upravljavcem pri izvedbi specifičnih logističnih funkcij in aktivnosti. Ta
programska oprema se lahko osredotoča bodisi na načrtovanje ali izvedbo
sposobnosti/storitve in vsebuje programsko opremo za upravljanje oskrbne verige, transportni
upravljavski sistem, skladiščni upravljavski sistem, lahko pa še druge. V zadnjih letih je
uporaba takih sistemov v logistiki zelo skokovito narasla. Med bolj znane (ameriške)
proizvajalce takih sistemov sodijo i2 Technologies, SAP, Manugistics, Manhattan Associates.
Med najpomembnejše odločitvene tehnike, ki se uporabljajo na področju logistike, sodijo
simulacije, umetna inteligenca, nevronske mreže in podatkovno rudarjenje.
RAČUNALNIŠKA SIMULACIJA
Je računalniška tehnika, pri kateri s pomočjo računalniškega programa/modela dinamično
predstavimo situacijo iz resničnega sveta. Zelo pogosto se uporablja za načrtovanje logističnih
sistemov in v prometnem inženirstvu. Vključuje računalniški model, ki je zaporedje
matematičnih relacij, navadno izraženih kot zaporedje linearnih enačb. Zanesljivost simulacije
je dosežena s tem, da model v čim večji meri odraža stanje v realnemu svetu. Iz modela
morajo biti jasno in natančno razvidni faktorji kot so razpoložljivi načini transporta,
transportni stroški, lokacije prodajalcev, lokacije skladišč, lokacije strank, zahteve strank po
storitvah, lokacija tovarne.
102
Slika 74: Primer simulacije prometa v krožišču.
Primarna prednost simulacije je v tem, da omogoča podjetju preskušanje izvedljivosti
predlaganih sprememb za relativno nizko ceno. Poleg tega se lahko podjetja izognejo
nepreizkušenim drastičnim spremembam, ki bi morebiti povzročile nazadovanje v opravljanju
storitev in zadovoljstvu strank ter povečale celotne stroške.
Obstajajo številni simulacijski modeli logističnih sistemov, razlikujejo pa se glede na
uporabljen matematični pristop, zahtevane računalniške kapacitete in količino vhodnih
podatkov. Tako lahko simulacijski modeli vključujejo statistične analize, odločanje na osnovi
pravil (hevristično odločanje), nelinearno modeliranje, minimizacijo, maksimizacijo,
optimizacijo.
Veliko programov se prvotno osredotoča na izboljšanje storitev strankam. Naslednji poudarek
leži na integraciji prihodnih in odhodnih logističnih funkcij.
Simulacija je lahko izredno močno analitično orodje. Predpogoj za to pa so dobri podatki in
natančna predvidevanja o medsebojnih odnosih med različnimi spremenljivkami, kajti v
nasprotnem primeru lahko te simulacije ponudijo nedelujoče in neoptimalne rešitve
logističnih problemov.
Izogibati se je treba:
• Izvedbi simulacij brez predhodne jasne definicije ciljev.
• Prepričanju, da bo model sam nadomestil pravo zbiranje podatkov.
103
• Nerazumevanju statističnih procesov.
• Neuspehu pri oblikovanju profila naročil.
• Ignoriranju učinkom naključnosti.
• Vgraditvi naključnosti na nepravi način.
• Delanju nelogičnih predpostavk.
• Neuspehu pri pregledu pravilnosti rezultatov.
• Neuspehu v razumevanju, da je simulacija orodje za učenje.
Ker je mogoče simulirati večino poslovnega obnašanja, je simulacija zelo pomembno in
uporabno orodje.
UMETNA INTELIGENCA (UI) (angl. AI – Artificial Intelligence)
Je veja računalništva, ki preučuje izračunljive zahteve za opravila kot so zaznavanje,
sklepanje in učenje in razvija sisteme za izvedbo teh opravil. Predstavlja uporabo računalnika
na zelo visokem nivoju, ko ga je mogoče programirati tako, da razmišlja kakor izvedenec na
določenem področju. Umetna inteligenca vključuje ekspertne sisteme, mehko logiko,
prepoznavanje in sintezo govora, sisteme igranja iger, robotiko in nevronske mreže. Za
logistiko so izmed naštetih posebno pomembni ekspertni sistemi, prepoznavanje govora in
nevronske mreže.
Če želimo, da bo računalnik sposoben odgovoriti na neko vprašanje, moramo najprej vedeti,
kaj se ga lahko vpraša, kdaj in kako, poznati pa moramo tudi povezave med različnimi
odgovori.
Preučevanje uporabe UI v logistiki se je pričelo z razvojem sistemov UI za upravljanje
določenih delov skladišč ameriškega vojnega letalstva (ekspertni sistem, ki vsebuje približno
450 ločenih odločitvenih pravil). Sodobni primeri uporabe UI v logistiki so izbira poti v
avtocestnem prometu, predvidevanja mestnih prometnih tokov, modeliranje stroškov in časa
prevoza glede na različne načine prevoza, lokacije in prevozne poti, določitev najustreznejše
lokacije skladišča glede na vrsto skladišča in vrsto izdelka ter upravljanje prometnih zastojev.
104
Ekspertni sistemi (angl. ES – Expert Systems)
ES je sistem oziroma program, ki se v določenih situacijah obnaša kot strokovnjak ali
izvedenec. Sposoben je reševati probleme, ki sicer zahtevajo ekspertno znanje z nekega
področja in pri tem uporablja tehnike, ki ustrezajo človekovemu razmišljanju in sklepanju.
Zna obravnavati nepopolne in nezanesljive podatke. Deluje na osnovi baze znanja, ki vsebuje
znanje, specifično za problemsko domeno. Z obravnavo vhodnih podatkov glede na znanje,
zajeto v bazi znanja, predlaga rešitev oziroma poda diagnozo problema. Svoje predloge in
diagnoze zna tudi razložiti.
ES sestavljajo trije pomembni moduli:
• baza znanja (angl. Knowledge Base),
• mehanizem sklepanja (angl. Inference Engine) in
• uporabniški vmesnik (angl. User Interface).
Baza znanja vsebuje znanje, ki je specifično za problemsko domeno. Običajno vsebuje
preprosta dejstva ter pravila, ki določajo oziroma opisujejo relacije v domeni, metode in
različne ideje ter hevristiko za reševanje problemov v domeni. Znanje je podano v obliki
miselnih vzorcev, s produkcijskimi pravili (if – then pravila).
Mehanizem sklepanja je vmesnik, ki zna uporabljati bazo znanja s pomočjo logičnega
sklepanja.
Uporabniški vmesnik omogoča preprosto komunikacijo med uporabnikom in sistemom.
Mehanizem sklepanja in uporabniški vmesnik tvorita lupino ES, ki je lahko splošna za več ES
(bazo znanja ES poljubno zamenjamo, lupina pa ostaja ista).
Na področju logistike in trženja je možno ES uporabiti tudi za interpretacije ali razlage,
napovedovanja, analiziranja, diagnosticiranja, nadzorovanje (monitoring), odkrivanje in
popravljanje napak.
Po mnenju nekaterih strokovnjakov [Lambert] obstaja pet kriterijev, po katerih lahko
presodimo, ali je smiselno pri reševanju nekega logističnega problema uporabiti ekspertni
sistem ali ne. Ti kriteriji so:
1. Naloga ali problem mora zahtevati človeško presojo, znanje in izkušnje.
2. Naloga zahteva uporabo heuristike (»ocene čez palec«) ali odločitve na temelju
nepopolnih in negotovih informacij.
105
3. Naloga zahteva pretežno simbolično razmišljanje in ne numerične izračune.
4. Naloga ne sme biti ne prelahka (zahteva manj kot nekaj minut človeškega dela) ne
prezahtevna (zahteva več kot nekaj ur človeškega dela).
5. Obstajajo precejšnje razlike v načinu reševanja naloge med različnimi ljudmi.
O ustreznosti ekspertnega sistema pri reševanju logistične naloge ali problema je odločilna
tudi cenovna upravičenost in dejstvo, ali se da sistem RIP povezati s sistemom umetne
inteligence.
UMETNE NEVRONSKE MREŽE (angl. artificial neural networks)
Umetne nevronske mreže ali krajše kar nevronske mreže so tehnologija v polnem razmahu
razvoja. Lahko bi jih označili kot sisteme, izpeljane iz ekspertnih sistemov, saj za sprejemanje
odločitev ravno tako uporabljajo pravila in logično sklepanje. Bistvena razlika med njima pa
je v tem, da nevronske mreže same proizvajajo svoja nova pravila na temelju predhodnih
odločitev in rezultatov in se ne zanašajo v taki meri na »eksperta«. Nevronske mreže so
predvsem učinkovite v primeru analiziranja zelo velikega števila podatkov, česar človek ni
zmožen izvesti na zelo učinkovit način. Lahko bi se torej uporabile npr. za opozarjanje
vodstva na potencialne probleme, ki izhajajo iz vzorcev obnašanja dobavitelja, kakovosti,
dostave, zaračunavanja in podobnih problemov.
Nevronske mreže sodijo med posebne tehnike obdelovanja podatkov, ki posnemajo delovanje
človeških možganov. Med učenjem nevronske mreže same ugotovijo pravilo, ki povezuje
vhodne podatke z izhodnimi. Naučena nevronska mreža tako deluje tudi v situacijah, s
katerimi se v procesu učenja še ni srečala, torej je sposobna reševati tudi naloge, za katere ne
obstaja rešitev v obliki zaporedja ukazov.
Zgradba nevronske mreže
Osnovni element nevronskih mrež predstavlja nevron. Nevrone lahko razdelimo na tri
različne vrste, imenovane tudi sloji. Nevroni, ki sprejemajo zunanje informacije, se imenujejo
vhodni nevroni, nevroni ki pošiljajo vrednosti v zunanje okolje, pa se imenujejo izhodni
nevroni. Poznamo pa tudi skrite nevrone, ki komunicirajo z drugimi nevroni znotraj
nevronske mreže.
106
Vir: www.gamedev.net/.../features/vehiclenn/
Slika: Nevronska mreža
Učenje nevronskih mrež
Privlačnost nevronskih mrež je v njihovi preprosti in veliki sposobnosti učenja. Obstajajo trije
načini učenja nevronskih mrež:
• nadzorovano učenje,
• nenadzorovano učenje in
• vzpodbujevalno učenje.
Nadzorovano učenje = nadzorovano učenje iz urejenih primerov iz okolja, ki so sestavljeni
iz vhodnih spremenljivk, skupaj z želenim izhodom. Na podlagi vhodnih podatkov nevronska
mreža izračuna izhodne rezultate in jih primerja z želenim izhodom. Če želeni in izračunani
rezultat ne sovpadata, nevronska mreža z majhnimi koraki prilagaja svoj izračun, dokler ne
pride do sprejemljive razlike med izračunanim izhodnim rezultatom in želenim izhodnim
rezultatom.
Nenadzorovano učenje = samostojno učenje nevronske mreže. Pri tem učenju podamo le
vhodne podatke, pri čemer ni potrebno podati želenega izhoda oziroma niti ocene izhoda iz
mreže. Pri učenju ni potrebno določati preslikave, saj jo določi kar nevronska mreža sama, kar
imenujemo samoorganizacija mreže. Takšno učenje je primerno predvsem na področju
razpoznavanja vzorcev.
107
Vzpodbujevalno učenje = učenje, ki ne zahteva poznavanja nobenega pravilnega izhoda. V
tem primeru preslikave ne določimo natančno, ampak le približno. Mrežo usmerjamo s
pomočjo naših ocen. Pri tem načinu učenja lahko ocenjujemo vsak izhod mreže, lahko
podamo oceno za skupino izhodov ali celo ocenjujemo neuspehe mreže.
Perceptron
Najbolj razširjena nevronska mreža je perceptron. To je enonivojska oziroma večnivojska
odprtozančna mreža z enosmernimi nepristranskimi povezavami. Pri perceptronu so vse
povezave med nevroni usmerjene naprej. Vhodne in izhodne vrednosti so lahko poljubne
zvezne spremenljivke. Učenje poteka postopoma in traja, dokler ni napaka dovolj majhna.
Vir: http://www.cs.nott.ac.uk/~gxk/courses/g5aiai/006neuralnetworks/neural-networks.htm
Slika: Enonivojski in večnivojski perceptron
Enonivojski perrceptron je sposoben rešiti 80% vseh problemov, vendar je njegova slabost v
tem, da za rešitev problema porabi zelo veliko časa. Z večanjem števila nevronskih mrež se
poveča tudi hitrost reševanja problemov.
108
Vir: http://www.ro.feri.uni-mb.si/predmeti/krmilna/predavanja/krtn.html
Slika: Enonevronski perceptron
Večnivojski perceptron je sestavljen iz večjega števila nevronov, ki so medsebojno povezani
in razdeljeni na več nivojev. Vsebuje nivoje za vhodne, izhodne in skrite nevrone. Omrežje
ima lahko več skritih nivojev in več izhodnih nevronov. Vsak nevron v skritem ali izhodnem
nivoju je povezan z vsemi nevroni v nižjih nivojih.
Vir: http://dms.irb.hr/tutorial/tut_nnets_short.php
Slika: Večnivojski perceptron
Večnivojski perceptron uporablja nadzorovano učenje. Največkrat uporabljen algoritem
učenja se imenuje pravilo vzvratnega širjenja napake (angl. »backpropagation«).
Uporaba nevronskih mrež
Nevronske mreže se v praksi uporabljajo povsod tam, kjer je potrebno odločanje (bančništvo,
zavarovalništvo, ekonomija, promet, logistika, itd.), modeliranje in predvidevanje. Vse troje
(odločanje, modeliranje in predvidevanje) pa uporabljamo tudi pri vodenju procesov.
109
Primer uporabe nevronskih mrež za avtomatsko prepoznavanje registerskih tablic vozil
Nevronsko mrežo lahko uporabimo tudi pri prepoznavanju registrskih tablic vozil pri
vstopanju na parkirišče. Takšen sistem prepoznavanja registrskih tablic je primeren za
upravljanja hotelskih parkiriščih ali garaž, nadzor vozil na mejnih prehodih, hitro in
enostavno zaračunavanje cestnine, preprečevanje pobegov na bencinskih servisih, kontrolo
tekočega in mirujočega prometa, na letaliških parkiriščih za kontrolo parkirnih listkov inza
vstop na tovarniška dvorišča.
Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt
Slika: Zajem registerske tablice pri vstopu na parkirišče
Delovanje sistema
Ko vozilo prevozi kontrolno točko, opremljeno z video kamero (slika --), ki vozilo posname,
se slika digitalizira, posebna programska oprema pa na sliki določi mesto registrske tablice. Iz
prepoznane registrske tablice vozila se z uporabo nevronske mreže razpozna niz znakov, ki se
vnesejo v podatkovno bazo. Sistem najprej preveri, če se prebrana tablica nahaja v podatkovni
bazi. Če se, sistem omogoči vstop ali izstop vozila v ali iz parkirišča.
110
Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt
Slika: Shema delovanja sistema.
Funkcija nevronskih mrež v sistemu
Nevronske mreže je potrebno najprej naučiti prepoznave vseh črk in številk, različnih oblik in
velikosti pisave. Programska oprema na digitalizirani sliki določi mesto registrske tablice, iz
katerega naučena nevronska mreža lahko prepozna pravilno zaporedje črk in številk. Iz
zaporedja črk in številk nevronska mreža sestavi niz znakov, ki ga posreduje podatkovni bazi.
Učenje nevronske mreže prepoznavanja črk in številk : L L L L 1 1 1 Uporaba nevronskih mrež:
Vir: http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/Materjali/SORT.ppt
Slika: Registrska tablica
Prepoznan niz znakov: MB4243L
111
Tovrsten sistem za prepoznavanje registrskih tablic vozil ima številne prednosti uporabe:
• omogoča zelo zanesljiv sistem nadzora vstopa in izstopa vozil na parkirišče,
• omogoča hiter pretok vozil na parkirišče,
• stroški uporabe sistema so nizki,
• parkirni listki niso več potrebni in s tem se tudi reši problem ukradenih ali izgubljenih
parkirnih listkov,
• preprečuje kraje in poškodovanje vozil,
• centralna podatkovna baza za vse vhode na parkirna mesta,
• enostavna postavitev in upravljanje sistema,
• varnostniki niso več potrebni.
PODATKOVNO RUDARJENJE (angl. Data Mining)
Definirano je kot uporaba matematičnih in statističnih orodij na zelo velikem korpusu
podatkov, da bi iz njih izluščili »skrite« povezave, vzorce, trende in pravila. Sodi med tiste
tehnike za pomoč v odločanju (predvsem na strateškem nivoju), ki postajajo v zadnjem času
vse bolj popularne. Ker morajo biti najdene povezave smiselne tudi vsebinsko, mora
podatkovno rudarjenje slediti natančno in dobro definirani metodologiji. Zelo široko je
podatkovno rudarjenje uporabljeno na področju ugotavljanja zadovoljstva strank in
upravljanja odnosa s strankami, analizi poslovanja in proizvodnje, detekciji in predvidevanju
zlorab, trženju, znanstvenih raziskavah ipd. Logistična vrednost podatkovnega rudarjenja se
še poveča, če se skupaj (ne ločeno) analizirajo tako podatki na strani dobave kakor na strani
povpraševanja.
Podatkovno rudarjenje je ena od faz v procesu odkrivanja znanja iz podatkov (angl. KDD –
Knowledge Discovery from Data) - na podlagi preteklih podatkov naj bi se naučili marsikaj,
kar nam lahko v prihodnjem poslovanju prinaša konkurenčne prednosti - uporabljamo pa jih
za zaznavanje pomembnih ciljnih skupin na podlagi zgodovinskih podatkov, ki so shranjeni v
podatkovnem skladišču.
112
Slika 75: Faze procesa odkrivanja znanja iz podatkov.
Največja slabost orodij za odkrivanje znanja iz podatkov pa je dejstvo, da orodja ne poznajo
izkušenj in intuicije pri odkrivanju pomembnih in nepomembnih povezav, torej je prisotnost
človeka še vedno nujna.
Podatkovno rudarjenje se izvaja nad podatki, zbranimi v podatkovnem skladišču (angl. Data
Warehouse). Podatkovno skladišče je koncept, ki zajema skupek programske in strojne
opreme, namenjen pa je analizi velike količine podatkov, ki nastajajo v različnih
organizacijah in služijo za podporo odločanju. V bistvu gre za zbirke podatkov oziroma
podatkovnih baz, torej se podatki v podatkovno skladišče prepisujejo iz vseh operativnih in
aplikacijskih sistemov podjetja in zunanjih virov, kot so splošne informacije z interneta,
javnih glasil in podobno. Podatke torej pridobivamo iz različnih virov in jih integriramo v
podatkovno skladišče. Zelo pomembno je, da izberemo prave in zanesljive vire. Te podatki se
nato prečistijo - nenormalne, nepomembne, zastarele podatke zbrišemo. Preden se podatki
prenesejo iz podatkovnih baz v podatkovno skladišče, se še preoblikujejo in poenotijo.
113
Pod. skladišče
1a. Čiščenje
PPrriipprraavvaa ppooddaattkkoovv
Baze podatkov Datoteke Zun. viri
1b. Integracija
1c. Selekcija
1d. Transformacija
Slika 76: Postopek priprave podatkov.
Razlika med podatkovno bazo in podatkovnim skladiščem je prikazana na spodnji sliki: PODATKOVNA BAZA
• podpira delo s podatki
• vnos in branje podatkov
• dinamično spreminjanje vsebine
• struktura se redko spreminja
• veliko uporabnikov
• transakcijske obdelave
• vnaprej določeni izpisi ali poizvedovanja s SQL
PODATKOVNO SKLADIŠČE
• podpira analizo podatkov
• branje podatkov
• podatki so statični, le občasno ažuriranje
• strukturo prilagajamo potrebam
• malo uporabnikov
• analitične in sintetične obdelave
• ad-hoc analize, korelacije, Slika 77: Primerjava podatkovne baze s podatkovnim skladiščem.
114
Podatkovno skladišče torej vključuje podatke iz različnih virov, namenjeno je podrobni
analizi velike količine podatkov, ki so urejeni po predmetu obravnave (kupec, dobavitelj,
proizvod, prodaja) in po času nastanka, podatki pa so v glavnem namenjeni poizvedovanju,
posodabljajo se le občasno.
Ogromne količine podatkov, shranjene v podatkovnem skladišču, so osnova za izvajanje
vnaprej pripravljenih poizvedb, za sprotne analize, za odkrivanje vzorcev, iskanje trendov na
napovedovanje dogodkov v prihodnosti.
Najpogosteje uporabljene tehnike podatkovnega rudarjenja v praksi so tehnika najbližjega
soseda, tehnika razvrščanja v skupine, tehnika induciranih pravil, tehnika odločitvenih dreves
in tehnika nevronskih mrež (slednji sodita na področje strojnega učenja) idr.
SISTEMI ZA PREPOZNAVANJE IN SINTEZO GOVORA
Skladišča in distribucijski centri so vezni člen med dobavitelji, proizvodnjo in kupci.
Predvsem od uspešnosti njihovega poslovanja je odvisna uspešnost celotne preskrbovalne
verige in verige vrednosti, zato podjetja nenehno iščejo nove načine za povečanje kakovosti in
učinkovitosti skladiščnega poslovanja.
Govorno vodenje je tehnologija nove generacije, s katero lahko izboljšamo natančnost in
hitrost dela v skladišču ali distribucijskem centru. Sestavljajo jo ergonomski prenosni
(mobilni) terminal s programsko opremo za tvorjenje in prepoznavanje govora ter slušalke in
mikrofon, ki delavcu omogočajo, da ima med sprejemanjem in potrjevanjem navodil za delo z
blagom v skladišču proste roke in pogled. Tehnologija je izpopolnjena in preverjena v praksi
ter splošno dosegljiva na trgu. Lahko jo združimo z obstoječim sistemom za vodenje
skladišča, kar je še dodatna spodbuda za njeno uporabo.
TEHNOLOGIJA GOVORNEGA VODENJA Tehnologija govornega vodenja (angl. Voice Technology in warehousing and logistics)
postaja vedno pomembnejša v skladiščnem poslovanju in logistiki. Je tehnologija nove
generacije, ki omogoča izboljšanje operativnega delovanja skladišča, še posebno v segmentu
tvorjenja odpreme z nabiranjem (komisioniranja). Uporabna je tudi na drugih področjih v
proizvodnji in logistiki, kjer delavec med delom nenehno komunicira z računalniško podprtim
sistemom za vodenje in kjer gre pravzaprav za enostavne postopke.
115
Vir: http://www.irt3000.si/P/PDF/AI-sklopIRT3000-17.pdf Slika 78: Prenosni terminal za govorno vodenje in običajen prenosni terminal z nadgradnjo
za govorno vodenje
Njeni sestavni deli so:
• računalniški program za pretvorbo ukazov v govorne ukaze, ki jih v realnem času tvori
sistem za vodenje skladišča,
• računalniški program za prepoznavanje govora, ki omogoča pretvorbo potrditev in
odgovorov operaterja v podatke, ki se jih pošlje v realnem času sistemu za vodenje
skladišča,
• komunikacija med prenosnim terminalom delavca in sistemom za vodenje skladišča,
• terminalska oprema za procesiranje govora (slušalke, mikrofon in prenosni terminal).
Osnova sistema govornega vodenja je prenosni terminal, ki po komunikacijskem strežniku
izmenjuje podatke s sistemom za vodenje skladišča. Na prenosnem terminalu sta računalniška
programa za pretvorbo podatkov v govor in govor delavca v podatke.
116
Vir: http://www.irt3000.si/P/PDF/AI-sklopIRT3000-17.pdf
Slika 79: Delovanje sistema za govorno vodenje
Pretvorba podatkov iz sistema za vodenje skladišča v govor je lahko izvedena na dva načina.
Preprostejši način je, da z ukazom priredi posnete govorne ukaze, ki se delavcu predvajajo po
slušalkah. Naprednejši način pa podatke pretvori v govor. Analiza odgovorov delavca poteka
z algoritmi za prepoznavanje govora glede na ujemanje vzorcev.
Prenosni terminal je lahko izveden tako, da omogoča samo govorno vodenje, ali pa je običajni
prenosni terminal dopolnjen oziroma nadgrajen z govornim vodenjem. Običajna funkcija
prenosnega terminala vključuje prikaz ukazov in podatkov, ki vodijo delavca pri delu, ter
potrjevanje ukazov in vnos podatkov s tipkovnico, zaslonom, občutljivim na dotik, ali z
branje črtne kode (skeniranje). Pri govornem vodenju sprejema delavec ukaze in podatke v
govorni obliki in z govorom potrjuje izpolnitev ukaza ter sporoča stanja.
Z govornim vodenjem lahko nadgradimo tudi nekatere terminale, ki so že v uporabi.
Prenosnih terminalov za izključno govorno vodenje pa ne moremo nadgraditi s funkcijami
običajnega terminala.
DELOVANJE TEHNOLOGIJE GOVORNEGA VODENJA Ne glede na izvedbo prenosnega terminala, je jedro vodenja in upravljanja skladišča še vedno
sistem za vodenje skladišča - SVS (angl. WMS - Warehouse Management System). SVS mora
podpirati vse skladiščne procese, kot so prevzem blaga v skladišče, uskladiščenje,
preskladiščenje, priprava odpreme z nabiranjem blaga (komisioniranje) in izskladiščenje,
117
poleg tega pa mora nuditi tudi ustrezen vmesnik za komunikacijo s prenosnimi terminali in
uporabniki prek ekranskih slika in tipk. Podatkovna komunikacija je običajno izvedena prek
strežnika in brezžičnega lokalnega računalniškega omrežja (WLAN). Ko uporabnik izbere
govorni način dela, se SVS poveže z govornim strežnikom in mu pošlje nalog za izvedbo.
Nato komunikacija poteka s terminalom (in uporabnikom) po govornem strežniku, ki po
vnaprej opredeljenih protokolih od delavca zahteva izvajanje ukazov in potrditev izvedbe. Na
koncu govorni strežnik sporoči rezultat operacije v SVS.
Vir: http://www.lucasware.com/solution/
Slika 80: Shema delovanja pri glasovnem izbiranju.
UPORABA GOVORNEGA VODENJA Ko prenosni terminal prejme podatke (ukaze), jih pretvori v govor in ga po slušalkah
posreduje delavcu. Tako SVS posreduje delavcu podatek, na katero lokacijo naj gre in kaj naj
tam naredi. V izvedbi programa za pretvorbo podatkov v govor z vnaprej posnetimi sporočili
je treba vnaprej posneti ukaze oziroma oznake lokacij, ki povedo, kam naj delavec gre.
Oznaka neke lokacije je navadno sestavljena iz oznake hodnika, stolpca in etaže. Tako so
posnete besede in zveze, kot so »vrsta«, »stolpec«, »etaža«, »A1«, »A2«, »B1«, »1«, »2«, »3«
do zadnje možne oznake hodnikov, stolpcev in etaž v nekem skladišču. Program na
prenosnem terminalu jih potem združi v govor, na primer »vrsta B1« in »stolpec 3, etaža 1«.
Za delo na lokaciji pa so posnete besede »vzemi«, »paketov«, »po« in »kosov«. Poleg tega so
118
posnete tudi besede, s katerimi se sestavljajo števila, s katerimi program oblikuje ukaz, kot je
na primer »Vzemi 5 paketov po 6 kosov« ali pa »Vzemi 3 kose«.
Delavec potrjuje in odgovarja sistemu za govorno vodenje z nekaj besedami, kot so na primer
»V redu« in »Ponovi«, ter seveda z besedami za številke. Zato mora vsak delavec pred prvo
uporabo sistema za govorno vodenje izgovoriti v mikrofon nekaj značilnih besed, ki jih sistem
posname in na podlagi katerih lahko zanesljivo pretvori govor delavca v podatke. Posneti t. i.
govorni profil delavca se shrani na strežniku in se ob prijavi delavca na prenosni terminal, ki
ga delavec uporablja, tudi naloži.
Vir: http://www.milestechinc.com/images/woman_voice_headset.jpg
Slika 81: Uporaba tehnologije govora pri skladiščenju
PREDNOSTI TEHNOLOGIJE GOVORNEGA VODENJA Prva prednost te tehnologije je povečanje učinkovitosti. Na spodnji sliki je grafično prikazano
zaporedje in časovno razmerje aktivnosti nabiranja blaga v odpremo s prenosnim terminalom
in čitalnikom črtne kode, ki je ravno tako učinkovita in razširjena tehnologija v skladiščnem
poslovanju, ter govornim vodenjem. Z metodo vnaprej določenih standardnih časov (kratki
postopek po metodi Work-Factor) so bili določeni časi aktivnosti, narejena pa je bila tudi
analiza obeh tehnologij. Primerjava pokaže, da sta bistveni razliki vnosa podatkov z
govorjenjem in tipkovnico v pripravi prenosnega (ročnega) terminala ter v dejstvu, da se
lahko vnos z govorjenjem izvede sočasno z drugimi gibi, vnos s tipkovnico pa običajno ne.
Časa vnosa z govorjenjem in tipkovnico (pritisk na tipke) pa nista bistveno različna. Enako je
119
tudi pri branju črtne kode s čitalnikom in govorjenjem kontrolne številke pri potrjevanju
prihoda na lokacijo. Največja razlika je tako prav ravnanje z ročnim terminalom oziroma
čitalnikom črtne kode, ki pri potrjevanju in vnosu podatkov z govorom ni potrebno.
Vir: http://www.red-tree.ru/www/voice/pick-by-voice_eng.xml
Slika 82: Časovna primerjava med govornim vodenjem, čitalnikom črtne kode in iskanjem ter vnašanjem podatkov na papir.
Razlika v trajanju nabiranja blaga v odpremo, pri katerem je treba blago tudi potrjevati, je še
bolj očitna. V tem primeru je treba pri jemanju blaga z lokacije javiti SVS tudi kodo blaga z
osnovnega pakiranja ali transportnega kartona (običajno je koda EAN zapisana na nalepki s
števkami in črtno kodo). Pri uporabi tehnologije s prenosnim terminalom in čitalnikom črtne
kode je treba tako prebrati črtno kodo, pri govornem vodenju pa izgovoriti zadnje tri števke
kode.
V primerjalni analizi ciklusa obeh tehnologij je bil upoštevan še čas hoje do naslednje
lokacije, pri čemer je bila upoštevana ocena dolžine poti 5 m. Tako je čas ciklusa pri
nabiranju blaga v odpremo brez potrjevanja blaga z govornim vodenjem za približno 12
odstotkov krajši od tehnologije s prenosnim terminalom in črtno kodo, v primeru s
potrjevanjem blaga pa za dobrih 22 odstotkov. V obeh primerih je bilo v analizi upoštevano
samo eno prenašanje blaga z lokacije na transportno enoto (toliko kosov blaga v osnovnem
pakiranju ali transportnem kartonu, kolikor lahko delavec naenkrat prenese). Če mora delavec
dvakrat prenašati blago (samo en vnos za potrjevanje blaga), potem je čas tehnologije
govornega vodenja približno 17 odstotkov boljši. Za dolžino poti enega metra in eno
120
prenašanje pa je govorno vodenje učinkovitejše od tehnologij s prenosnim terminalom in
branjem črtne kode za skoraj 30 odstotkov.
Na podlagi analize lahko sklenemo, da je skrajšanje časa ciklusa z govornim vodenjem očitno,
njegova velikost pa odvisna tudi od dolžine poti med lokacijami in od količine blaga, ki ga je
treba vzeti. Slednje je odvisno od strukture naročil, na kar pri skladiščnem poslovanju
nimamo vpliva. Vsekakor je treba podatke o naročilih upoštevati pri analizi in organizaciji
skladišča. Na dolžino poti lahko vplivamo s prostorsko razmestitvijo lokacij (tloris skladišča)
in z razporeditvijo blaga na lokacije (tudi glede na etažo). Ne nazadnje na dolžino poti vpliva
poleg tehnologije tudi sistem za vodenje skladišča, ki naj bi delavca vodil po najkrajši poti
nabiranja blaga. Natančnejšo oceno prednosti govornega vodenja glede na skrajšanje časa
dela lahko naredimo le za vsak primer posebej.
Govorno vodenje ima kot tehnologija še nekatere druge pomembne značilnosti in prednosti.
Glavni sta, da ima delavec med komunikacijo s SVS proste roke in pogled ter lahko medtem
opravlja tudi druga dela. To omogoča hitrejše in varnejše delo ter večjo točnost izvajanja
operacij. Zaradi prostega pogleda se poveča tudi varnost pri delu.
Oprema za govorno vodenje, ki jo nosi delavec, je ergonomska in lahka, komunikacija s SVS
pa človeku naravna, zato se poleg varnosti poveča tudi udobje pri delu. Učenje uporabe
glasovnega vodenja je hitro in enostavno, kar je tudi pomembna prednost v okolju, kjer je
ohranjanje stroškov dela bistvena konkurenčna prednost.
Vir: http://www.google.com/imghp?hl=sl
Slika 83: Primer prostih rok pri uporabi govornega vodenja
121
Tehnologijo govornega vodenja lahko uporabljamo tudi na drugih področjih. Na primer v
zdravstvu za usmerjanje medicinskih sester k bolnikom, dajanje navodil za nekega bolnika in
opozarjanje, na kaj moramo biti pri nekom še posebno pozorni. Sistem glasovnega vodenja se
lahko uporablja v vojski za vodenje letal in helikopterjev ter usmerjanje vojakov med bojnim
in drugim delovanjem. Uporablja se tudi že v domačem okolju, na primer za upravljanje
gospodinjskih naprav.
Vir: http://support.logicpd.com/system/files/voco2.jpg
Slika 84: Uporaba prepoznavanje govora za domačo uporabo
Vir: http://c0378172.cdn.cloudfiles.rackspacecloud.com/7484_22060724220.jpg
Slika 85: Uporaba prepoznavanja govora v vojaške namene
Tehnologija govornega vodenja bo v prihodnje našla svoje mesto povsod tam, kjer je treba
pogosto vnašati in sprejemati podatke, navodila ter ukaze, pa to lahko naredimo tudi z
govorom. Tak primer so tudi manjši skladiščni sistemi in logistika v proizvodnih podjetjih.
Tehnologija govornega vodenja je nedvomno robustna in zrela za uporabo, saj je bila
preverjena v številnih uporabah. Na odločitev za vpeljavo in uspešnost uporabe tehnologije
122
govornega vodenja v nekem konkretnem primeru pomembno vpliva poznavanje njenih
lastnosti in prednosti. Po drugi strani pa zahteve procesov in obstoječe stanje organiziranosti,
tehnološke opremljenosti ter informacijske podprtosti bistveno vplivajo na stopnjo izboljšave,
ki jo z uvedbo tehnologije govornega vodenja lahko dosežemo. S tem je povezan tudi čas
povrnitve investicije, zato je pomembno, da si na podlagi poznavanja delovanja tehnologije
govornega vodenja že na začetku postavimo prava pričakovanja. Seveda je treba pred uvedbo
narediti podrobnejšo analizo tudi z analitičnimi metodami, kar lahko pomembno prispeva h
končnemu zadovoljstvu tako ponudnika kot uporabnika tehnologije govornega vodenja.
MEHKI SISTEMI IN MEHKA LOGIKA
Mehka logika (angl. Fuzzy Logic) je mehanizen sklepanja, ki se kar najbolje približa
človeškemu sklepanju. Najpomembnejše pri tem je to, da operira z več vrednostmi na nekem
intervalu in ne le z mejnima vrednostima (0 in 1), kot to počne navadno (Boolova) logika. S
tem nam je omogočeno, da nek program, ki deluje na mehanizmu mehkega sklepanja, zajame
takorekoč vse dejavnike, ki vplivajo na delovanje nekega sistema, ter po nekih v naprej
določenih pravilih sklepanja pripelje do želenega rezultata.
Pri navadni logiki gre za ukvarjanje z izjavami, ki so lahko pravilne ali nepravilne, njihova
zaloga vrednosti zasede vrednosti 1 ali 0. Človek je z njeno pomočjo zgradil mehanizme
sklepanja, ki delujejo po principu IF-THEN. Torej, z vnosom nekih podatkov, nam ti
mehanizmi, podprti z računalniškim vezjem, hitro podajo rešitev, ki nas zanima.
Ti mehanizmi oz. sistemi logičnega sklepanja so se zelo hitro uveljavljali v gospodarstvu, saj
omogočajo hitro in zanesljivo sklepanje po nekih vnaprej določenih pravilih. Problem pa se je
pojavil pri tej togosti logike, ki operira le z vrednostmi 0 in 1, kar pa ni običajno v realnem
svetu. Zaradi te togosti, se je potem začela razvijati t.i. mehka logika, ki operira z neštetimi
vrednostmi na nekem intervalu. Pri običajni logiki so prehodi med pripadnostjo in
nepripadnostjo neki množici ostri, diskretni, pri mehki logiki pa so ti prehodi počasni, zvezni.
Sistemi mehkega sklepanja so danes že zelo uveljavljeni na vseh gospodarskih področjih, še
posebej so pomembni pri doseganju nekih optimalnih rešitev v različnih sistemih.
Za predstavitve oz. obdelave netočnih in nenatančnih podatkov in znanja so pravila mehke
logike veliko primernejša od pravil navadne logike, ki operira samo z vrednostmi 0 in 1 (da,
ne). Mehka logika se veliko bolj približa človeškemu dojemanju okolja, kjer je le malo stvari
lahko popisati le za da oz. ne.
123
Mehki sistemi so ekspertni sistemi, ki temeljijo na mehkih pravilih in mehkem sklepanju.
Mehka pravila se kažejo kot enostaven način običajnega razmišljanja (znanja in spretnosti) oz.
znanje, ki je subjektivno, dvoumno, nejasno ali kontradiktorno. To znanje pa lahko izhaja iz
veliko različnih virov, pridobljeno pa na podlagi dolgoletnih izkušenj različnih ljudi.
Danes na trgu obstaja že zelo veliko aplikacij mehke logike. Vključujejo kontrolo avtomatskih
pralnih avtomatov, avtomatsko fokusiranje kamer, kontrolo menjalnih sistemov v sodobnih
modelih avtomobilov, avtomatske pristajalne sisteme v letalih, avtomatsko helikoptersko
kontrolo, avtomatske klima naprave, avtomatsko kontrolo cementnih peči, avtomatsko
kontrolo metrojev, mehko odločanje, mehke podatkovne baze itd. Te in še mnoge druge
aplikacije mehke logike v gospodarstvu so bile pretežno razvite na Japonskem, v ZDA,
Nemčiji in Franciji. Do danes pa so se in se še vedno razširjajo po vsem svetu. Razvija pa se
še veliko drugih aplikacij na področju odločanja in napovedovanja, interakcij med človekom
in računalnikom, medicini, agrikulturi, onesnaževanja okolja, kooperativnih roboto idr.
Lastnost, ki mehko logiko najbolj loči od navadne je ta, da operira z mehkimi predlogi, torej
predlogi, ki vsebujejo mehke spremenljivke in mehke vrednosti (intervalno). Na primer:
»temperatura je visoka«, »višina je nizka«. Resnične vrednosti pri mehkih predlogih niso le
pravilni/nepravilno, kot je to poznano v Boolovi logiki, ampak zajemajo še vse možnosti med
tema dvema ekstremoma.
Mehki sistem je definiran s tremi glavnimi komponentami: mehke vhodne in izhodne
spremenljivke, definirane s svojimi mehkimi vrednostmi, množica mehkih pravil in mehki
mehanizmi sklepanja.
Mehka pravila operirajo z mehkimi vrednostmi kot npr. »visoko«, »mrzlo«, »zelo nizko«… Ti
mehki koncepti so navadno predstavljeni s svojimi pripadnostnimi funkcijami. Funkcija
pripadnosti kaže razpon, ko je neka vrednost iz univerzuma (populacije) vključena v mehki
koncept.
Prednosti mehke logike: • Namesto z diferencialnimi in integralnimi enačbami imamo opraviti z lingvističnimi
spremenljivkami in postopki mehke logike.
• Z mehko logiko se da najti dovolj preproste rešitve tudi za komplekse in slabo
definirane sisteme, torej sisteme, za katere ne poznamo modela.
124
• Vhodne podatke spremeni v izhodne, ne da bi bilo potrebno poznavanje vseh
spremenljivk, obenem pa sistemu dopušča, da je natančnejši in bolj stabilen od
konvencionalnih sistemov.
• Snovanje in načrtovanje sistemov mehke logike je lahko enostavno, saj je načrtovanje
preprostih sistemov možno z že izdelanimi računalniškimi metodami, za kar zadostuje
le osnovno znanje.
• Enostavnost omogoča reševanje problemov, ki so bili še do pred kratkim nerešljivi.
• Če je sistem slabo določen, pogosto mehka logika ponuja enostavno rešitev. Na
primer, če človek nek sistem upravlja brez težav, se izkaže, da se pojavijo velike
težave, če ga zamenjamo z avtomatom, robotom. Mehka logika omogoča zapis in
uporabo njegovega znanja.
• V mehko logiko je možno vključiti tudi procese učenja, ki so podobni tistim pri
nevronskih mrežah. S tem se učinkovitost mehke logike še poveča.
Slabosti mehke logike: • Ni predpisanega postopka za načrtovanje mehkih sistemov za uporabo v sistemih
vodenja.
• Obstaja samo nekaj splošnih napotkov, načrtovanje pa poteka od primera do primera
drugače.
• Ni formalnega načina za dokazovanje stabilnosti mehkih sistemov vodenja.
• Pri uporabi mehkega sistema za opis dinamike sistema baza pravil pogosto preraste
vse razumne meje (nekaj 100 pravil).
• Izvedba večine mehkih sistemov vodenja, še posebej adaptivnih, je računsko zahtevna.
Zato za izvedbo v realnem času potrebujemo visoko zmogljive krmilnike.
UPORABA MEHKE LOGIKE
Mehka logika je prisotna že v izredno širokem spektru gospodarskih dejavnosti, kjer se tudi s
pridom izkorišča. Prisotna je skoraj na vseh področjih človekove dejavnosti: v avtomobilski
industriji (zavore, menjalniki, motorji), transportu (železnice, dvigala, helikopterji, nadzor
prometa), gospodinjski elektroniki, robotiki, medicini, menedžmentu in drugje, pa tudi promet
in logistika nista izjemi.
125
Najbolj znan primer uporabe mehke logike v prometu je urejanje prometne signalizacije z
mehko logiko. V današnjih časih, ko je promet po cestah zelo gost in so križišča zelo
obremenjena, se pojavi vprašanje, kako učinkovito krmiliti svetlobno prometno signalizacijo,
da bi bil pretok prometa čim hitrejši in bi se s tem zmanjšalo čakanje, skrajšalo pot in
nenazadnje tudi zmanjšalo emisije škodljivih plinov v okolje. Z mehko logiko stremimo k
temu, da bi z upravljanjem prometne signalizacije čim bolj optimizirali pretok križišč.
Zamisel je, da se »razmišljanje« mehke logike približa razmišljanju policista, ki upravlja s
prometom v križišču. Za to je potrebno veliko število raznih senzorjev in krmilna enota, ki
obdeluje mehke podatke. V takem sistemu nastopa veliko število spremenljivk. Upoštevati je
treba število vozil, ki čakajo na rdeči luči, koliko časa že čakajo, koliko vozil je prevozilo
križišče. Vključiti je treba tudi pešce in kolesarje, prav tako pa tudi prednost javnega prevoza.
Krmilnik se nato na podlagi vseh teh podatkov odloča, katero luč bo prižgal na kateri
prometni smeri. Za razliko od trde logike, ki bi nam sporočila samo, ali avti so ali jih ni, nam
lahko s pomočjo mehke logike senzorji posredujejo podatke, kot so: malo vozil, srednje,
veliko, zelo veliko in podobno. Krmilnik mora seveda upoštevati vse zbrane podatke, ko se
odloča katero luč prižgati. Pri dvofaznemu sistemu urejanja prometne signalizacije se
ugotavljata dva podatka in sicer število vozil, ki se v nekem trenutku približuje zeleni luči in
število vozil, ki v tem trenutku čaka na rdeči luči. Določi se interval, ki se nato po potrebi
prilagaja (daljša in krajša) glede na prejšnja dva parametra.
Pri večfaznem upravljanju imamo v prvi fazi oceno razmer na cesti, ki nam pove gostoto
prometa. Ta je lahko redek, zmeren ali gost. Druga faza določi sekvenco prižiganja luči, tretja
faza pa glede na zbrane podatke podaljšuje in zmanjšuje trajanje zelene luči.
Zelo pomembna je odločitev, kdaj prekiniti zeleno luč. Ideja je v tem, da se vsako vozilo
ustavi na enem semaforju samo enkrat, kar pomeni, da se zelene luči ne bi smelo prekiniti
med sproščanjem kolone.
Razvoj avtomatizacije prometne signalizacije s pomočjo mehke logike gre v smeri
povezovanja več križišč med seboj v linijsko ali mrežno krmiljenje. To je zelo uporabno v
mestnih središčih. S povezovanjem lahko promet skozi mesto še bolj optimiziramo. Seveda pa
pri tem potrebujemo še zmogljivejše krmilne sisteme za ugotavljanje in upravljanje s
prometnim tokom.
Mehka logika se pogosto uporablja tudi v ekspertnih sistemih optimiziranja logističnih
procesov. Primer je optimiziranje feeder sistemov. Tak sistem z mehkim sklepanjem nam na
podlagi več dejavnikov, ki vplivajo na pretovor in transport praznih in polnih kontejnerjev v
126
nekem feeder sistemu, poda optimalno varianto natovora na različne ladje, optimalno število
ladij, njihovo razporeditev itn. Pri tem se seveda zasleduje minimalne stroške.
Mehka logika se ugrajuje tudi v vozila, ki ne potrebujejo več voznika. Znano je, da pri vožnji
voznik iz okolja sprejema veliko podatkov, ki se nanašajo lahko na same karakteristike
avtomobila, vremenske karakteristike, vožnjo, okolico... Če želimo sprocesirati vse te možne
kombinacije podatkov, s tem pa prilagoditi samo vožnjo avtomobila na dano situacijo, je
odlična izbira sistem mehkega sklepanja, ki to zmore. Uporaba mehke logike v take namene
je bila izbrana, ker je to že dostikrat testirana metoda za delovanje v zakompliciranem okolju
in ponuja dobre rezultate, ker lahko pretvori človeško znanje v kontrolne algoritme, pri tem pa
ne potrebuje matematičnega modela procesa. Povezava med vnesenimi in izhodnimi
spremenljivkami je izražena v stavkih, ki zelo posnemajo človeško mišljenje. Prvi korak k
posnemanju človeške vožnje je ta, da se uporabi voznikove predhodne navade. V drugem
koraku se napravijo fine nastavitve kontrol, ki se dosežejo z opazovanjem. Tretji korak pa je
ta, da se avtomatizira vse avtomobile za množično proizvodnjo, tako da bodo imeli
nadzorovano zavijanje in pedala za plin ter zavoro s pomočjo mehke logike. Mehke kontrole
so obdelane v ORBEX (eksperimentalni mehki procesor), kjer so lahko mehka pravila
napisana skoraj v naravnem jeziku. Za avtomatsko kontrolo avtomobila sta bila razvita dva
različna upravljalnika, eden za zavijanje in drugi za kontrolo hitrosti.
Uporabo mehkih sistemov pa najdemo še na številnih drugih področjih, npr.:
• mehko krmiljenje moderne podzemne železnice (Japonska), kjer mehka logika
optimira pospeševanje in zaviranje. Na osnovi mehke logike dosežejo večjo
maksimalno hitrost med dvema postajama, vožnja je bolj tekoča, točnosti prihodov na
postaje so večje;
• upravljanje zavornega sistema z mehkim krmilnikom (ABS za tovorna vozila, Nissan);
• simulacijski poskusi letenja v vesolji (NASA) so pokazali, da mehka logika omogoča
hitrejše in mehkejše letenje, potrebno je manjše število popravkov kot sicer in tudi
količina goriva se lahko z mehko logiko zmanjša;
• v Subaruju mehko logiko uporabljajo za krmiljenje brezstopenjskega menjanja
hitrosti, kot bi to delo opravljal šofer, kar nakazuje, da bo naslednja generacija
menjalnikov zanesljivo mehka;
• mehka logika omogoča velike hitrosti in preciznost pri obdelavi slik (Fujitsu, robotske
oči);
127
• pri sesalniku za prah Fuzzy-310, Hitachi, mehka logika optimira sesalno moč glede na
vrsto tal in količino umazanije;
• Pralni stroj Aisago Day Fuzzy, Panasonic, je mehki stroj, ki izbere optimalni program
izmed 600 različnih možnosti. Senzorji ugotavljajo količino perila, vrsto in stopnjo
umazanosti, tip pralnega sredstva (prašek, tekočina).
6 - Poslovni (organizacijski) informacijski sistem
Gre za skupino informacijskih sistemov, ki so visoko integrirani in pokrivajo vse temeljne
procese v podjetju, vsa funkcionalna področja in celotno organizacijsko strukturo, od
transakcijske ravni pa vse do strateškega upravljanja podjetja. To so kompleksni in dragi
sistemi, katerih postavitev zahteva zelo veliko časa, zgrajeni pa morajo biti tako, da prožno
sprejemajo spremembe in prilagoditve zahtevam in spremembam v poslovnem okolju.
ERP sistem (angl. EIS - Enterprise Information Systems, ERP – Enterprise Resource
Planning)
ERP ali sistem za načrtovanje virov organizacije je primer upravljavskega informacijskega
sistema, ki ustvarja in vzdržuje konsistentne metode obdelave podatkov in integrirano
podatkovno bazo, iz katere lahko pooblaščeni uporabniki pridobijo katerekoli podatke, ki so
jim v pomoč pri odločanju znotraj organizacije. Združujejo procesiranje transakcij z različnih
funkcionalnih področij.
Med proizvajalce najboljših ERP sistemov gotovo sodijo Baan, J.D. Edwards, Oracle,
PeopleSoft, SAP (R/3), Microsoft (Navision). Ti sistemi so zanimivi predvsem zaradi tega,
ker omogočajo dolgoročno znižanje stroškov, povečanje produktivnosti in povečanje
zadovoljstva strank. Bistvo sodobnih ERP sistemov je v tem, da vsem oziroma različnim
poslovnim področjem nekega podjetja omogočajo dostop do podatkov in analizo podatkov iz
skupne integrirane podatkovne baze. Teoretično je cilj ERP sistemov koordinacija relevantnih
poslovnih procesov celotnega podjetja. Večinoma je to res samo teoretično izvedljivo, zato v
praksi največkrat zasledimo povezave finančnega področja, standardiziranih procesov
proizvodnje in standardiziranih podatkov o človeških virih.
128
Med največje slabosti teh sistemov sodijo zelo težko uvajanje teh sistemov, povezano z
visokimi začetnimi stroški. Podjetja ERP sistemov navadno ne gradijo sama, temveč jih
kupijo. Ti sistemi so zelo dragi, stroški uvajanja sistemov so zelo visoki (dragi svetovalci),
vpeljana funkcionalnost je nizka, zahtevajo veliko prilagajanja (prenovitev poslovnih
procesov). Navadno implementacija takega sistema poleg programske opreme zahteva tudi
prenovo računalniške strojne opreme, izobraževanje zaposlenih, konverzijo podatkov ter
integracijo in preskušanje novega sistema. Težavno uvajanje takega sistema lahko torej
povzroči določene logistične težave.
Sodobni ERP sistemi ponujajo tudi logistične module (npr. SAP R/3), ki se jih da prilagoditi
konkretnim potrebam podjetja. Možno je tudi povezati nov ERP z obstoječimi skladiščnimi
in/ali transportnimi sistemi, vendar je to pogosto zelo naporno in dolgotrajno delo in je
kakovost končnega rezultata zelo vprašljiva.
Sistemi za upravljanje odnosov s strankami ali kupci CRM (ang. Customer Relationship
Management) so lahko zelo kakovostna nadgradnja poslovnih sistemov. Razumevanje
kupčevih potreb je prvi korak k ustvarjanju dodane vrednosti v podjetju. Z analiza obstoječih
podatkov lahko pridobimo informacije o segmentaciji trga, o vedenjskih značilnostih ter o
stopnji dobička, z namenom, da bi bolje razumeli naše stranke. Poznavanje in izpolnjevanje
pričakovanj kupcev pomaga h krepitvi dobrih in dolgotrajnih odnosov. Integrira procese,
dobavitelje storitev, poslovno infrastrukturo in tehnologijo.
Značilnosti informacijske rešitve CRM: uporaba temelji na scenarijih, na spletnih storitvah,
omogočen je dostop preko portala, dostop za več kanalov, sodelovanje, poslovno obveščanje,
upravljanje z znanjem, integracija z ERP, integracija z aplikacijami za podporo delu skupin,
upravljanje s poslovnimi procesi, …
V zvezi s CRM govorimo predvsem o tem, kako bomo upravljali relacije s strankami, kako
bomo usmerjeni k strankam, kako bomo učinkovito izpolnjevali njihove zahteve in želje, kar
so navadno osnove naših poslovnih ciljev. Jasno je, da iz relacij s strankami izvira tudi
uporaba virov ter tudi relacije z dobavitelji, organizacija poslovanja in podobne aktivnosti, ki
jih opisujemo z ERP in SCM.
Upravljanje odnosov z dobavitelji (sistemi SRM – angl. Supplier Relationship Management))
in tehnološka podpora zahtevata tesno sodelovanje med členi oskrbne verige oziroma
129
poslovnimi partnerji. Funkcionalnosti tega orodja sežejo dlje od strateškega oskrbovanja, e-
nabave in naprednih nabavnih tehnik. Bistvo je v sodelovanju in ne v tehnologiji.
Organizacija Gartner Consulting podaja model SRM kot zbirko metod in praks, potrebnih za
povezovanje z dobavitelji izdelkov in storitev različnih težavnostnih stopenj. Cilj je oblikovati
tesnejše odnose, izboljševati procese na ravni omrežnega okolja in doseči dobiček verige
sodelujočih podjetij. Iniciative podjetij se osredotočajo na tehnologijo, poslovno ekspertizo,
procese in organizacijo. Povezovalna vloga tega orodja sega na nivo podjetja in na nivo
omrežja. Podporo oskrbnim in transakcijskim fazam zagotavljajo orodja kot so upravljanje
procesa e-oskrbovanja (ang. E-procurement Process Management), portali, ki povezujejo
verigo podjetje – dobavitelj in druga orodja.
Sistemi za upravljanje oskrbne verige ali SCM (angl. Supply Chain Management): ti
sistemi podjetje ali organizacijo obravnavajo dejansko kot sistem, ki ima svoje vhode (npr.
dobavitelje), svoje izhode (npr. stranke) in svoje procese. Podjetje obravnavajo kot člen v
oskrbni verigi, ki je na obeh straneh povezan z drugimi (podobnimi) členi. Kontekst sistemov
SCM se nanaša na to, kako so postopki v podjetju vpeti v omenjeno oskrbo verigo, kako te
postopke izvajamo, da so čimbolj optimalni, kako jih logistično organiziramo in seveda kako
ti postopki vplivajo na izrabo virov, relacije s strankami in podobno.
Sistemi poslovne inteligence (angl. Business Intelligence) ...
130
ELEKTRONSKO POSLOVANJE IN LOGISTIKA
ELEKTRONSKO POSLOVANJE
Pri elektronskem poslovanju gre za uporabo vseh oblik napredne IKT pri izmenjavi poslovne
dokumentacije med poslovnimi partnerji oziroma v poslovnih procesih med trgovskimi,
proizvodnimi in storitvenimi organizacijami, ponudniki podatkov, državno upravo in
potrošniki. Izmenjava poteka preko zasebnega omrežja, interneta, intraneta ali ekstraneta.
Tako dokumentacija kakor način prenosa te dokumentacije sta standardizirana.
Elektronsko poslovanje je danes sestavni del poslovanja, ki se vedno bolj širi in razvija.
Vsebinsko bi ga lahko predstavili kot skupek več tehnologij:
• elektronskega trgovanja (angl. e-commerce),
• elektronske izmenjave podatkov (sistemi RIP ali angl. EDI)
• poslovanja preko interneta.
Opis najpogostejših oblik elektronskega poslovanja:
• elektronsko trgovanje
(trgovina na veliko ali na drobno; za vse vrste blaga (in storitev); posamična naročila
ali zaporedne dobave; vse oblike trgovanja: avtomatizirana prodaja (RIP), borzna
blagovna trgovanja, samodejno trgovanje;)
Prednosti globalnega elektronskega trgovanja: povečan trg, nižji zagonski in
obratovalni stroški, trgovanje na neomejenem trgu brez fizične prisotnosti, poceni
distribucija, obsežne dobave ob nižjih stroških, učinkovitejši prijemi trženja.
• logistično obvladovanje tokov
S pomočjo elektronskega poslovanja lahko pohitrimo pretok blaga in informacij, kar
poveča učinkovitost poslovanja; pri tem gre tako za notranje tokove v podjetju
(skladiščenje, odprema), tokove med podjetji ali na nivoju nacionalnega gospodarstva.
Pomembni tehnologiji: tehnologija sledenja blaga in identifikacijske tehnike.
• storitve na daljavo
Gre za trgovanje storitev v digitalni obliki, informacije ali pravice (licenca za
uporabo). Primeri: ponudbe na področju posamičnega komuniciranja, izmenjave
podatkov, podatkovne storitve (npr. prometni in vremenski podatki, podatki o okolju,
131
borzni podatki, razširjanje informacij o ponudbi blaga in storitev), ponudbe za rabo
interneta in drugih omrežij, za rabo elektronskih iger, ponudbe blaga in storitev v
elektronskih podatkovnih zbirkah z neposrednim dostopom oziroma neposredno
možnostjo naročanja.
• pred in poprodajne dejavnosti
Sem sodijo posebne priložnosti za odpiranje novih trgov s pomočjo interneta, izražanje
mnenja o izdelkih in storitvah, oddaja reklamacij, ipd.
• elektronsko bančništvo
Vključuje izvedbo bančnih storitev preko interneta. Vse storitve morajo biti posebno
varovane.
• finančni prenosi, plačilni promet
Elektronski finančni prenosi se nanašajo na medbančne elektronske prenose, finančni
RIP pa na izmenjavo finančnih podatkov med podjetjem in njegovo banko. Plačilni
prenosi so navadno opremljeni z digitalnimi podpisi, ki sodijo med varnostne
mehanizme elektronskega poslovanja.
• potrošniško plačevanje
Sem sodijo elektronska nakazila (angl. electronic payments), kreditne kartice (angl.
digital/electronic cash), ki so namenjeni nekomercialnemu ali potrošniškemu
plačevanju.
• elektronsko borzništvo
Nudi možnost sprotnega vpogleda vlagateljev v položaj njihovih naložb, sprotne
izčrpne informacije o stanju na borzi, neposredno poslovanje malih delničarjev z
borznimi posredniki, posamezne družbe lahko svoja poročila borzni hiši pošljejo
neposredno po elektronski poti, kar omogoča tudi samodejno obdelavo poslanih
podatkov. Gre za zaprte sisteme, ki morajo zagotavljati visok nivo varnosti.
• storitve na zahtevo (angl. conditional access services)
Gre za priklic storitve iz oddaljenega mesta. Plačilo storitve se izvede glede na čas,
vrsto porabe, količino. Primeri tovrstnih storitev so ogledi filmov in videa, TV na
zahtevo.
• elektronsko poslovanje na domu
Sem sodijo vse storitve, ki jih je mogoče izvesti od doma.
• informacijski avtomati – kioski
132
Zaenkrat so te naprave predvsem informativnega značaja, v razvoju pa so že take, ki
bodo uporabniku delno lahko tudi svetovale ali ponujale standardizirane pisne izdelke
(razne vloge in obrazce).
• elektronsko založništvo
Gre za izdajo del v digitalni obliki. Dela so lahko izvirna ali pa predstavljajo zgolj
vzporedno izdajo tiskani obliki dela. V povezavi z elektronskim založništvom se
pojavi problem varovanja avtorskih pravic.
• elektronsko zavarovalništvo
Glede na to, da se zavarovalne pogodbe sklepajo večinoma na temelju v naprej
pripravljenih obrazcev, je prenos te storitve v elektronsko okolje dokaj enostaven.
• komunikacijsko – informacijske storitve
Sem sodijo storitve za zagotavljanje nemotenega elektronskega poslovanja
(zagotavljanje komunikacij, povezljivosti, pomožne storitve za rabo omrežij, storitve v
zvezi z digitalnim podpisovanjem, časovnim žigosanjem, hrambo in upravljanjem s
podatki ipd.).
• delo/študij na daljavo
Gre za posebno obliko poslovanja, po drugi strani pa za poseben način dela, ki izrablja
še druge vrste elektronskega poslovanja.
• elektronsko poslovanje državnih in javnih služb
Poleg komercialnih uslužbencev in potrošnikov sodi javni sektor (uprava, sodstvo,
zakonodajalec, zdravstvo, socialne in druge službe) v skupino v največji meri
udeleženih v elektronsko poslovanje.
• sestavljene oblike elektronskega poslovanja
Večina elektronskih poslovanj je sestavljenih. Tako srečujemo kombinacije:
naročilo – dobava – plačilo, nakup – svetovanje – vzdrževanje, trženje – oglaševanje –
naročilo, poraba zalog – naročilo – dobava – fakturiranje – plačilo – knjigovodske
vknjižbe, naročilo - nalog v skladišče – komisioniranje – odprema – ugotavljanje
optimalnih dostavnih poti – dostava, javni razpis – ponudba – objava izbire –
elektronska sklenitev pogodbe – dobava – vzdrževanje – svetovanje - ...
• splošne oblike elektronskega poslovanja
Gre za tiste oblike elektronskega poslovanja, ki so uporabne na kateremkoli področju,
ne glede, ali gre za gospodarstvo ali negospodarstvo, npr. sistemi RIP, avtomati,
informacijski kioski, storitve na zahtevo, sestavljene oblike poslovanj idr.
133
Pri B2B ali hiter odziv (angl. QR – quick response) obliki elektronskega poslovanja gre za
trgovanje med dvema poslovnima partnerjema ali strankama v poslu, torej za integracijo
informacije med poslovnimi partnerji v celotni oskrbni verigi. V bistvu je B2B vrsta sistema
ali principa JIT, pri katerem gre za skrbno načrtovano kupovanje za nadaljnjo prodajo. Sistem
QR proučuje odzivnost tržišča in tako omogoča optimizacijo zalog v skladiščih in zniževanje
stroškov poslovanja.
Vir: Klavdij Logožar, Mednarodno logistično poslovanje,2002
Slika 86: Struktura elektronskega poslovanja z ustreznimi materialnimi in informacijskimi tokovi
Hiter odziv pa je mogoč predvsem s hitro izmenjavo informacij in dokumentov.
134
Vir: Klavdij Logožar, Mednarodno logistično poslovanje, 2002
Slika 87: Poenostavljen informacijski tok v elektronskem poslovanju
Elektronsko poslovanje je definirano kot katerakoli oblika izvajanja ekonomskih aktivnosti
preko elektronskih povezav. Pri tem se elektronske povezave nanašajo na medračunalniške
povezave, kot sta RIP in internet, ki drastično spreminjata logistične strategije in taktike tako
pri poslovanju med podjetji kakor pri poslovanju podjetja s strankami. Internetne tehnologije
omogočajo znižanje stroškov in izboljšanje storitev tako znotraj neke logistične funkcije
kakor med različnimi logističnimi funkcijami.
Ker pa so oskrbne verige globalnega značaja, torej v njih sodelujejo partnerji z različnih delov
sveta, se je pojavila potreba po standardizaciji sistema, ki bi omogočil elektronsko poslovanje
ne glede na računalniško infrastrukturo in fizično oddaljenost. Primer takega standarda je
XML (angl. Extensible Markup Language). To je opisni programski jezik, ki predstavlja
temelj sodobnega e-poslovanja. Je orodje za pisanje aplikacij za elektronsko pošiljanje
strukturiranih dokumentov. Omogoča prenos podatkov med podjetji v obliki, ki jo lahko
enostavno obdelamo (račun, plačila, naročila, ipd.) in s tem omogoči znižanje stroškov
elektronskega poslovanja. Osnovni namen jezika XML je uporabiti zgradbo in lastnosti
interneta in omogočiti razpoznavanje dokumenta spletnim pregledovalnikom. Iz XML-ja pa
so razviti še številni standardi, npr. ebXML, BPML, eSlog.
135
Internet omogoča podjetjem odpreti še en distribucijski kanal, ki je v veliko primerih
neposreden (ni posrednikov med kupcem in proizvajalcem).
Logistični posredniki
Četudi je povezava med proizvajalci in potrošniki preko interneta direktna in torej posredniki
niso potrebni, je vključitev interneta v logistiko povzročila nastanek novih tipov posrednikov.
Slednji prevladujejo v medpodjetniškem e-poslovanju. Primera sta logistični izmenjevalci in
ponudniki aplikacijskih storitev.
Logistični izmenjevalec je portal, ki ponuja vsaj eno od štirih naštetih storitev: povečanje
prodajnih storitev preko pošiljanja pošte in razširjanja splošnih informacij, povezovanje
špediterjev in prevoznikov, izvedba ustreznih transakcij, pomoč podjetjem pri sodelovanju s
partnerji. Primeri logističnih izmenjevalcev: NTE (angl. National Transportation Exchange),
Celarix, Logistics.com, Nistevo.
Posredniki aplikacijskih storitev so podjetja, ki posameznikom ali drugim podjetjem
ponujajo dostop preko interneta do aplikacij ali drugih storitev, ki bi jih sicer morali imeti
nameščene v svojih lastnih računalnikih. Posameznik ali podjetje najame določeno aplikacijo
za določen čas in se s tem izogne nakupu potrebne strojne in programske opreme. Posredniki
aplikacijskih storitev ponujajo številne prednosti svojim strankam, med katere gotovo sodi
možnost, da se stranke tako izognejo finančnim investicijam v opremo, ne rabijo skrbeti za
programske nadgradnje, ampak dostopajo do najnovejše programske opreme za nizke stroške.
Obstajajo pa tudi slabosti: poslovni podatki, ki so zelo občutljivi, gotovo niso tako varni pri
potovanju preko interneta kakor bi bili pri posredovanju preko drugih medijev. Tudi odzivni
čas je lahko večji, če je obremenjenost interneta visoka. Tako kot velja za programsko opremo
je tudi posrednika aplikacijskih storitev potrebno izbrati tako, da bo v čim večji meri stregel
našim zahtevam.
136
E-NAROČANJE
To je še en mnogih konceptov, ki so se rodili z uporabo interneta v logistiki. Gre za
koordinacijo prihodnih in odhodnih logističnih funkcij, ki lajšajo upravljanje in dostavo
naročil, izvedenih online.
Med ključne odločitve ali probleme, povezane z e-naročanjem, sodi način integracije
aktivnosti e-naročanja z aktivnostmi klasičnega naročanja: ali obstoječe postopke spremeniti
ali jih nadgraditi z novimi, ali imeti rešitev e-naročanja ločeno od ostalih oblik, ali za e-
naročanje najeti zunanjega specialista. Pred odločitvijo je treba natančno pretehtati vse
prednosti in slabosti vsake možnosti in se odločiti za najugodnejšo obliko, saj splošnega
recepta ni.
Logistika elektronskega in tradicionalnega naročanja sta si podobni. Pri obeh se pojavljajo
aktivnosti kot so transport, skladiščenje, rokovanje s surovinami, upravljanje naročil. V obeh
primerih lahko tudi uporabljamo isto vrsto opreme in tehnologije kot npr. črtno kodo in
skladiščni upravljavski sistem. Po drugi strani pa med obema načinoma obstajajo zelo velike
razlike. Pri e-naročanju je število naročil veliko večje, gre pa za manjša naročila kakor pri
tradicionalnem naročanju. Sistem za upravljanje naročil mora biti v primeru e-naročanja
sposoben rokovanja z velikim številom naročil, upravljavski IS mora znati vsem tem
naročilom postreči v ustreznem časovnem obdobju (v realnem času).
Logistične aktivnosti e-naročanja
Nekateri strokovnjaki so mnenja, da sta dva primarna logistična vpliva e-naročanja sortiranje
naročil in pakiranje. Zaradi manjših količin naročenega je za e-naročanje značilno odprto
(angl. open-case), ne pa popolno (angl. full case) sortiranje. Pri odprtem se uporablja oprema
za ročno manipulacijo z materiali (vozički). Izdelki morajo biti tudi ustrezno zloženi, da je
pakiranje učinkovito. Za pakiranje so potrebni kontejnerji – kartonske škatle, ovojnice,
vrečke, ki so primerne za manjše količine izdelkov.
Naslednji dve pomembni logistični aktivnosti pri e-naročanju sta transport naročil in
vrnjena naročila. Pri e-naročanju so zahteve po široki dostavni mreži in paketni distribuciji
in torej tudi manjših transportnih sredstvih (kombiji ali manjši tovornjaki).
Vračanje naročenega blaga je problem pri vsaki vrsti prodaje, še posebno velik odstotek
vrnjenih pošiljk pa je tipičen za e-naročanje. Večina vrnjenih pošiljk je od individualnih
137
kupcev, manj od podjetij in organizacij. Zato mora biti postopek povratnega sprejema pošiljk
izpeljan čim bolj neboleče, saj večina strank ne pozna koncepta povratne logistike. Zato lahko
skupaj s pošiljko naročniku posredujemo tudi informacije o pravilnem načinu vračila,
označitvi in najustreznejšem pakiranju vrnjene pošiljke.
Upravljanje naročil
V sodobnih poslovnih razmerah je učinkovito upravljanje naročil zelo bistveno. Če hočemo
doseči ustrezno stopnjo učinkovitosti upravljanja naročil, moramo stroškovno učinkovito
izločiti vse vzroke in napake, ki otežujejo natančno in pravočasno naročanje. To vključuje vse
procese, ki vsebujejo planiranje, predvidevanje, pridobivanje in ustvarjanje natančnih naročil
in pogodb, rokovanje s spremembami naročil, reševanje problema izpolnjevanja naročil ter
problemov po dostavi. Rešitev je v postavitvi strategije upravljanja z naročili, procesov in
informacijskih sistemov, ki bodo usmerjeni k strankam, ne k izdelkom. To pomeni, da je treba
preučiti zahteve in potrebe strank ter ugotoviti, katerim lahko zadostimo in v katera področja
je treba vnesti spremembe, da bomo izboljšali naše storitve in povečali število strank.
Za izboljšanje upravljanja naročil je treba med seboj povezati vse procese v organizaciji:
prodajo in trženje, proizvodnjo, logistiko in finance. Ravno tako je treba vzpostaviti
integracijo procesov in sodelovanje s strankami, distributerji in dobavitelji, vključno s
pogodbenimi proizvajalci, prevozniki in distribucijskimi centri. Tehnološko to pomeni
integracijo vzdolž vseh aplikacij, vgrajenih v rešitve za upravljanje odnosa s strankami (angl.
CRM), planiranje organizacijskih virov (angl. ERP) in upravljanje oskrbne verige (angl.
SCM).
Pri gradnji prilagodljivega in prožnega procesa upravljanja naročil je treba:
• izločiti nepovezanosti (ročno delo, vnos redundantnih podatkov), ki povzročajo
zamude in napake (to dosežemo preko integracije in izboljšanja ter ponovnega
načrtovanja procesov),
• ustvariti enkratne (enolične) zapise o strankah, naročilih in izdelkih (preko
centralizirane podatkovne baze),
• omogočiti osebju dostop do realnih informacij, analitiko in avtomatizacijo delovnih
tokov, ki se nanašajo na njihove pristojnosti,
138
• prilagoditi se spremembam v zahtevah in novim funkcionalnostim (spremembe v
enem delu /segmentu procesa naročanja ne smejo vplivati na druge funkcije) ter
• znižati skupne stroške lastništva z zmožnostjo integriranja sistema z rešitvami CRM,
SCM in ERP.
E-OSKRBNE VERIGE
Zaradi potreb po stalnem zniževanju stroškov, povečevanju učinkovitosti in s tem hitremu
pretoku natančnih informacij, so podjetja svoje poslovanje prenesla na internet. Odziv v
realnem času jim tako omogočajo spletne ali elektronske oskrbne verige.
E-oskrbna veriga je torej veriga organizacij ali podjetij, virov in dejavnosti, ki za medsebojno
povezovanje uporablja internetno tehnologijo. Za sestavo e-oskrbne verige je potrebno
vzpostaviti:
- Obnavljanje oskrbne verige: obsega integracijo procesov proizvodnje in distribucije. Z
uporabo informacij, dostopnih v realnem času, omogočajo sklepanje strateških
partnerstev in s tem skrajšajo odzivni čas na zahteve kupcev. Obnavljanje oskrbne
verige torej predstavlja nek podaljšek spletnega ali e-naročanja, s katerim podjetja
zmanjšajo zaloge in potrebe po skladiščnih prostorih in vsemi s tem povezanimi
operacijami.
- E-nabavo: vključuje uporabo spletne tehnologije za procese nabave (povpraševanje,
oddaja ponudb, zbiranje dobrin, sklepanje pogodb, naročanje in plačevanje, obveščanje
o pošiljkah).
- Planiranje sodelovanja in povezovanja: sodelovanje poteka v obliki B2B. Tako
prodajalci kakor kupci morajo slediti planu oskrbe, v katerega so zajeta predvidevanja
zahtev trga, ažurne informacije o ponudbi, povpraševanju ali prodaji pa so na voljo v
realnem času preko interneta vsem hkrati. S planiranjem sodelovanja naj bi se uskladila
tokova proizvodnje in dobrin, optimiziralo naj bi se upravljanje zalog, presežki bi se
zmanjšali ter odzivni čas bi se skrajšal.
- Sodelovanje pri razvoju in izboljšavi proizvodov: vključuje sodelovanje več podjetij, ki
za izvedbo sodelovanja uporabljajo elektronsko poslovanje, saj lahko na tak način
izdelek hitreje lansirajo. Z integracijo komunikacijskih poti in uporabo oblikovalskih
standardov je mogoče znižati stroške in skrajšati čase, potrebne za načrtovanje in razvoj
139
izdelka. Na voljo so tudi aplikacije za skupinsko delo, ki omogočajo online sodelovanje
pri načrtovanju.
- E-logistiko: vključuje uporabo spletnih tehnologij pri organizaciji transporta in
skladiščenja.
- Oskrbne spletne mreže: v bodoče bodo nadomestile klasične oskrbne verige, prek
spletnih portalov pa bodo povezovale in združevale različne kupce in prodajalce v
logističnem sistemu.
V oskrbni verigi sodelujejo torej različna podjetja, ki imajo različne zahteve, poleg tega pa
imajo že izoblikovane komponente oskrbnega sistema. Zahtevani standardni postopki pri
medsebojnem povezovanju kaj hitro torej ne ustrezajo vsem udeleženim. Podjetja, ki se
odločajo za prehod na e-oskrbovanje morajo torej podrobno analizirati svoje postopke
avtomatizacije procesov, preučiti vse možnosti ter jasno začrtati svoje želje , cilje in
pričakovanja. Zadovoljivi učinki pri sodelovanju več partnerjev so možni le, če gre med njimi
za usklajeno delovanje in sodelovanje. Slednje pa lahko najlažje dosežemo z
medorganizacijskim informacijskim sistemom, podprtim s sodobno tehnologijo.
Medorganizacijski informacijski sistem
Današnji meodrganizacijski informacijski sistemi imajo svoje predhodnike najprej v množici
kopij papirnatih dokumentov (računi, ponudbe), do katerih je bil dostop omejen, pa v sistemih
RIP, ki so imeli močan vpliv na avtomatizacijo informacijskih tokov, so pa zahtevali
standardno obliko dokumentov in številne dogovore med partnerji vnaprej ter visoke
vzpostavitvene stroške, nato pa še v integriranih poslovnih sistemov (ERP), ki temeljijo na
integriranih podatkovnih bazah, vendar so po naravi in zasnovi organizacijski sistem.
Osnovna predpostavka teh sistemov je strateško partnerstvo udeležencev oskrbne verige z
obsežnim dvosmernim tokom informacij. Integracijo informacijskih virov omogoča uporaba
spletne tehnologije (XML; Java, ColdFusion idr.), ki zagotavlja platformo za hitro in varno
izmenjavo informacij med vsemi poslovnimi partnerji ne glede na njihovo medsebojno fizično
oddaljenost. Vse informacije so dostopne vsem članom verige hkrati, kar pa zahteva razvoj
drugačnih uporabniških vmesnikov, preko katerih lahko partnerji dostopajo do podatkovne
baze. Tak vmesnik so portali ali dveri.
140
E - PORTALI
Portal je posebna spletna stran, ki pomeni vstopno točko do informacij in storitev na spletu,
torej nudi dostop do drugih spletnih strani. Portal na enem mestu združuje informacije iz
različnih virov, jih prilagodi in ponudi različnim skupinam uporabnikov.
Poznamo več vrst portalov, delitev na različne tipe pa je pogojena z vsebino in
funkcionalnostmi, ki jih ponujajo ter tehnološko osnovo, na kateri so izdelani. Tako srečamo
različne delitve:
• na horizontalne in vertikalne
• na informacijske in storitvene,
• na portale podjetij (intranet portali), poslovne portale (ekstranet), osebne portale in javne
(internet) portale,
• vertikalne industrijske, horizontalne industrijske, informacijske portale podjetij, portale
za e-trgovanje,
• glede na omrežni dostop, vrsto podatkovnega skladišča in vrsto možnih tehnologij na
strani odjemalca.
141
datoteke elektronska pošta
internet inintraneti poslovni IS podatkovne baze in
skladišča
INTEGRACIJA PODATKOV
Sodelovanje, pošiljanje sporočil, dogodki
Upravljanje znanja
Dokumenti in upravljanje vsebin Portal
Poslovna inteligenca
prijava v portal prek spletnega strežnika
kupec poslovni partner dobavitelj
Slika 88:
Namen informacijskih portalov je omogočiti čim lažji dostop do podatkov. Komunikacija
poteka enosmerno od spletnega strežnika k spletnemu odjemalcu. Storitveni portali pa poleg
dostopa do podatkov omogočajo tudi opravljanje posameznih storitev. Izvedbo različnih
storitev portala omogočajo aplikacije, ki se izvajajo na aplikacijskem strežniku. Do storitev
portala dostopamo preko odjemalca ali spletnega pregledovalnika. Aplikacijski strežnik
142
obdeluje in shranjuje podatke iz podatkovne baze. Ker lahko uporabnik podatke tudi dodaja,
ureja in briše, je komunikacija dvosmerna. Namen javnih ali mega portalov pa je nudenje
čim večjega števila hiperpovezav na druge strani in tako predstavljati vstopno točko v internet
za čim večje število uporabnikov. Med storitvami, ki jih ponujajo, so predvsem storitve
elektronske pošte, članstva v virtualnih združenjih, klepetalnice, forumi ipd. Med javne
portale sodijo tudi portali podjetij, ki ponujajo pregled elektronskih katalogov in so namenjeni
potrošnikom. Informacijski portali podjetij najpogosteje predstavljajo vstopno točko do
intraneta podjetja, kjer se nahajajo vse informacije, ki so pomembne za poslovanje podjetja in
so namenjene uporabi znotraj podjetja, ne pa splošnemu dostopu. Sodobni informacijski
portali podjetja vključujejo inteligentni poslovni portal, ki deluje kot prehod do procesov
odločitvenih sistemov, ki podpirajo določene poslovne procese, npr. organizacija oskrbne
verige, napovedovanje prodaje. Portali za e-trgovanje so nekakšna nadgradnja portalov
podjetja, saj ponujajo dostop do svojih strani zunanjim partnerjem. Zelo uporabni so pri
medpodjetniškem (B2B) elektronskem poslovanju npr. za oddajo naročil in ponudb ter
dobavo. Portali e-trgovanja pa so namenjeni tudi poslovanju podjetja s strankami (B2C).
Poudarek pri poslovnih portalih je predvsem na poenostavljenem dostopu do vseh virov in
aplikacij podjetja ter na integraciji podatkov, ki so dostopni zaposlenim, poslovnim
partnerjem in kupcem na varnem, centraliziranem okolju, prilagojenim skupinam
uporabnikov, ki med seboj sodelujejo. Poslovni portali so torej prilagojeni potrebam podjetij,
organizacij in ustanov in niso namenjeni splošni uporabi.
Portal je zbirka tehnologij (HTML, XML, spletne aplikacije, podatkovne baze, direktorij
LDAP), ki skupaj delujejo kot predstavitveno orodje za varno prikazovanje podatkov podjetja,
posredovanih preko interneta in prilagodijo ter poenostavijo dostop do informacij. Preko
varne prijave ponuja omejen dostop do vsebin glede na skupino, ki ji uporabnik pripada (npr.
zaposleni, poslovni partner, kupec). Posameznim skupinam uporabnikov so dodeljene različne
pravice in privilegiji, ki dovoljujejo ali onemogočajo dostop do spletnih aplikacij in podatkov.
143
Internet/intranet
strežnik portala
direktorij LDAP
podatkovna baza
spletni strežnik
dokumenti in upravljanje vsebin
Slika 89: Okolje splošnega portala.
Osnovna zgradba portala se spreminja, glede na to, s katerimi napravami se uporabniki
priključijo v omrežje. Portal je v bistvu sestavljeno okolje, ki mora za delovanje izpolnjevati
določene tehnične zahteve, med katere sodijo:
• osnovno infrastrukturo portala predstavlja strežnik aplikacij
• okolje za sprejemanje zahtev uporabnikov predstavlja združitev spletnega strežnika in
strežnika aplikacij (ko se uporabnik poveže na spletno stran portala, spletni
pregledovalnik pošlje zahtevo spletnemu strežniku, ta pa naprej strežniku aplikacij)
• večina portalov je podprtih s podatkovno bazo, ki omogoča izpis podatkov, poizvedbe
sql, sledenje zahtevanih informacij idr.
• podatki so urejeni v skupine, kar omogoča lažje pregledovanje, izbiranje in sortiranje
vsebin
• branje, označevanje in razvrščanje dokumentov je avtomatično
• v repozitoriju metapodatkov so shranjeni podatki v zvezi z vsebino in strukturo vsebine
portala
• portal vsebuje tudi uporabniški vmesnik za predstavitev in uporabo različnih aplikacij na
spletni strani
• spletna stran sprejema zahteve, poslane preko interneta, ki so običajno v obliki XML
144
• vsak portal vsebuje za vsakega uporabnika opisno datoteko (profil), ki omogoča
prilagoditev vsebin za tega uporabnika
• sistem za upravljanje vsebin omogoča določenim skupinam uporabnikov, da na portal
uvrščajo vsebine idr.
Oskrbovalni portali
Namenjeni so upravljanju logističnih procesov, ki vključujejo tudi finančne transakcije,
nabavo, logistiko in upravljanje zalog. Funkcionalnost portala torej lahko izboljšamo z
vključitvijo upravljanja dokumentov in informacijskih tokov med poslovnimi partnerji. V
splošnem lahko oskrbovalne portale delimo na tiste, ki so namenjeni nabavi in združujejo
veliko število podjetij ter portale za izboljšanje upravljanja oskrbnih verig, ki združujejo
dobavitelje in kupce.
Nabavni portali so namenjeni B2B poslovanju, posamezno podjetje pa je lahko vključeno v
več portalov. V bistvu predstavlja tak portal virtualno trgovino, kjer dobavitelji ponujajo
dogovorjeno blago. S kupovanjem preko nabavnih portalov lahko kupci znižujejo svoje
nabavne stroške, prodajalcem pa omogočajo povečanje prodaje in poenostavitev postopkov
naročanja.
Portali oskrbnih verig niso tipični portali, do katerih lahko dostopa vsak uporabnik interneta
prek naslova URL, pač pa je dostop omejen izbranim poslovnim partnerjem. Od ostalih
portalov se razlikujejo tudi po stopnji integracije portala in aplikacij v omrežju podjetja, ki se
s portalom povezuje. Omogočajo namreč tudi oddajanje in sprejemanje naročil, pošiljanje
računov in upravljanje procesov. Namen takega portala je povečanje učinkovitosti oskrbne
verige, znižanje nabavnih stroškov, stroškov poslovanja in zalog ter izboljšanje sodelovanja
med poslovnimi partnerji. Z zmanjševanjem dobavnega roka se tako zmanjšajo zaloge,
posledično se zniža potreba po skladiščnih prostorih in manipulacijah. Ena od pomembnih
funkcij, ki jih tak portal omogoča pa je sledenje pošiljkam.
Portali imajo pred klasičnimi aplikacijami številne prednosti:
• portal omogoča razvrščanje uporabnikov v skupine, katerim je prilagojen vpogled v
posamezne vsebine – portal prikaže le podatke, ki so dovoljeni za to skupino
145
• omogočajo enostavne osebne prilagoditve prikazov, kar je pri klasičnih aplikacijah
nemogoče
• dostop je mogoč 24 ur na dan, za dostop pa potrebujemo le spletni pregledovalnik
• nadzor do portala je centraliziran
• osvežene informacijo so na voljo takoj po spremembi
• aplikacij, ki jih uporabljamo preko uporabniškega vmesnika portala, ni potrebno
nameščati na osebni računalnik idr.
146
VAROVANJE PODATKOV
Nevarnosti, ki pri prenosu pretijo podatkom, lahko razvrstimo v štiri skupine:
• prekinitev ali onemogočanje prenosa
• prestrezanje ali kraja podatkov
• spreminjanje podatkov
• ponarejanje podatkov.
Pri zagotavljanju varnosti poskušamo vzpostaviti zaupnost, integriteto in dostopnost.
Napadalci so lahko amaterji, hekerji ali profesionalni vlomilci. Proti vsem vrstam napadov na
podatke se borimo z vzpostavljanjem varnostnih mehanizmov in implementacijo obrambnih
metod kot so: enkripcija ali kodiranje, ustrezna programska oprema, ustrezna strojna oprema,
namenjena zaščiti, varnostna politika in varnostna določila ter fizična zaščita.
Slika 90: .
KODIRANJE ali KRIPTOGRAFIJA
Kriptografija ali kodiranje je veda, ki proučuje šifriranje in dešifriranje podatkov. Omogoča
nam, da sporočilo – podatke s pomočjo matematičnih operacij tako preoblikujemo, da postane
nepoklicanim oziroma napadalcem nerazumljivo. Sporočilo bo lahko prebral le tisti, ki mu je
namenjeno.
147
Šifriranemu sporočilu pravimo kriptogram ali tajnopis.
Razvrstimo ga lahko v tri skupine: simetrično kodiranje, kodiranje s privatnim in javnim
ključem ter digitalno podpisovanje.
Simetrično kodiranje
Pri tej vrsti kodiranja se uporablja samo en ključ (za šifriranje in dešifriranje isti ključ), ki
mora biti tajen. Za ključ se dogovorita pošiljatelj in naslovnik. Izmenjati pa si ga morata tako,
da za ključ ne bo izvedel kdo nepooblaščen. Algoritmi so enostavni, zato pa tudi hitrejši.
Navadno se simetrično kodiranje uporablja za kodiranje velike količine podatkov.
ključ : k=3č : k=3
algoritemalgoritemalgoritemkodirnik de - kodirnik
čistopis čistopis
šifrirano sporočilo
ali tajnopis
Slika 91: .
Skica : Pošiljatelj ključ pred pošiljanjem razstavi, po prenosu skozi komunikacijski kanal pa
prejemnik ključ sestavi. Zato sta potrebna kodirnik in dekodirnik.
DES je standard za simetrično kodiranje (uporablja se na dva načina in sicer z zamenjavo in s
permutacijo). Ključ je praviloma 64 biten (56 bitov je v uporabi). Od leta 1999 je postal za
praktično uporabo nezanimiv. Danes se uporabljajo: trojni DES, IDEA, Blowfish, RC2, RC5,
CAST, Skipjack, MISTY, AES (standard).
Kodiranje s privatnim in javnim ključem ali asimetrična kriptografija
Asimetrična kriptografija, pri kateri se uporablja par ključev, torej enkripcijski ključ za
šifriranje in dekripcijski ključ za dešifriranje, predstavlja rešitev problema varne izmenjave
ključa. Enkripcijski ključ je javen, saj z njim ni mogoče sporočila dešifrirati. Vsakdo, ki
pozna naš javni ključ, nam lahko pošlje šifrirano sporočilo. Ključ, s katerim besedilo
148
dešifriramo, pa je zasebni in mora ostati tajen ter ga ni treba z nikomer izmenjevati.
Asimetrični algoritmi so v primerjavi s simetričnimi počasnejši, zato so primernejši za
digitalno podpisovanje kakor za pošiljanje velike količine podatkov.
Spodnja slika prikazuje potek asimetričnega šifriranja: pošiljatelj šifrira sporočilo s
prejemnikovim javnim ključem, naslovnik pa ga dešifrira s svojim zasebnim ključem.
Slika 92: Asimetrično šifriranje.
RSA (iz priimkov avtorjev Rivest, Shamir, Adleman) kodiranje in ECC (angl. Elliptic Curve
Cryptosystems) - eliptične krivulje sta sodobna primera kriptosistemov z asimetričnimi
algoritmi.
Digitalni podpis
Digitalni podpis uporablja princip javnega ključa. Pri digitalnem podpisu se uporablja par
ključev - s svojim zasebnim ključem sporočilo digitalno podpišemo, naslovniku pa naš javni
ključ omogoči avtentifikacijo ali verodostojnosti oziroma preverjanje podpisa.
149
čistopis
javni imenik ključev
pošiljateljev zasebni ključ
generator podpisa
podpisan čistopis
pošiljateljev javni ključ
preverjanje podpisa
Slika 93: Digitalno podpisovanje sporočila.
Digitalni podpis naslovniku omogoča, da preveri verodostojnost prejete informacije, nadalje
da je pošiljatelj zagotovo pravi in da sporočilo med transportom ni bilo spremenjeno.
Zgostitveni ali zgoščevalni algoritmi
Če želimo podatke obvarovati pred morebitnimi spremembami, uporabimo zgostitvene
algoritme (angl. hash algoritms), ki izvajajo zgostitvene funkcije (angl. hash functions). Ti
delujejo tako, da iz čistopisa naredijo izvleček (angl. digest), ki se spremeni ob spremembi
osnovne vsebine čistopisa.
Zgostitvena funkcija je matematični postopek, ki s pomočjo posebnega algoritma ustvari
zgoščeno obliko sporočila – povzetek ali zgostitvena vrednost. Pri tem dolžino sporočila zelo
zmanjša. Vsaka najmanjša sprememba v sporočilu povzroči spremembo zgostitvene
vrednosti, saj zgostitveni algoritem isto sporočilo vedno preslika v enako zgostitveno
vrednost.
150
Slika 94: Digitalni podpis z uporabo zgostitvene funkcije.
čistopis zgostitvena vrednost
1010011100
zgostitvena funkcija
1. korak:
2. korak:
1010011100
šifrirana zgoščena vsebina
+javni imenik
ključev
pošiljateljev javni ključ
dešifriranje
zgostitvena vrednost
(pripravil pošiljatelj)
1010011100
(pripravil naslovnik)
3. korak:
zgostitvena vrednost
(pripravil pošiljatelj)
1010011100 =?
zgostitvena vrednost
(pripravil naslovnik)
1010011100
DA digitalni podpis je uspešno overjen
Slika 95: Overjanje digitalnega podpisa pošiljatelja.
151
Primeri zgostitvenih algoritmov: SHA (varen zgoščevalni algoritem, ki ima 160 bitni izvleček), MD4 in MD5
(predhodnika SHA, ki imata 128 bitni izvleček in sta že bila ogrožena).
Povzetek oblik šifriranja prikazuje spodnja slika:
Slika 96: Povzetek metod šifriranja.
Overitelji podpisov in digitalna potrdila
Organizacije, katerih namen je izdajanje digitalnih potrdil, so nastale zato, da bi zagotavljale
verodostojnost osebe in njenega objavljenega javnega ključa, s katerim bomo šifrirali
sporočilo, ki ga mislimo tej osebi poslati ali preverili digitalni podpis osebe, od katere smo
prejeli digitalno podpisan dokument.
Potrdilo ali certifikat je vrsta poverilnice ali pisno dokazilo, da izpolnjujemo določene pogoje.
Digitalno potrdilo je izdano v elektronski obliki in vsebuje osebne podatke o imetniku in
njegov javni ključ ter digitalne podpise ene ali več oseb in institucij, ki so digitalni podpis
preverile.
152
DN: cn= EvelinVatovec =CVI, c=siSerial #: 8391037Start: 30/6/2000 14:20End: 30/6/2003 14:50CRL: cn =CRL2,o=sigov-caKey:
CA DN: ou= SIGOV-CA, c=SI
Slika 97: .
Digitalna potrdila morajo biti objavljena v javno dostopnem registru digitalnih podpisov.
Agencije za certificiranje javnih ključev (angl. Certificate Authority ali CA) oziroma
overitelji so nastale z namen zagotavljanja pravne veljavnosti teh javno dostopnih digitalnih
podpisov. Ta agencija hrani javne ključe in izdaja potrdila. V Sloveniji je taka agencija
SIGOV-CA.
zaup
anje
zaupanje
Slika 98: .
153
DIGITALNI PODPIS V LOGISTIČNI VERIGI
Bistvo združevanja izvajalcev logističnih storitev v logistične verige je uresničitev temeljnega
cilja logistike, to je kar najhitreje, najvarneje in najbolj gospodarno premestiti blago od
proizvajalca do kupca. V procesu sodelovanja se izmenjujejo pomembni poslovni dokumenti,
med njimi tudi pogodbe. Vedno pogosteje se za izmenjavo dokumentov med poslovnimi
partnerji uporabljajo sodobne elektronske komunikacijske poti in tehnologije. Ti dokumenti
pa med pošiljanjem ne smejo biti ukradeni, uničeni, spremenjeni ali celo videni. Zato je treba
poskrbeti za ustrezno šifriranje dokumentov in izvajanje digitalnega podpisovanja teh
dokumentov.
Včasih pa se celo zgodi, da mora isti dokument podpisati celo več pogodbenih strank. Pri tem
gre lahko za vzporedno večkratno podpisovanje, ko partnerji ločeno podpisujejo vsak svoj
izvod pogodbe, ali pa zaporedno večkratno podpisovanje, ko gre za niz podpisov digitalno že
podpisanega dokumenta. V tem primeru torej pošiljatelju pogodbe ni treba preveriti
integriteto vseh sodelujočih v logistični verigi, ampak samo zadnjega podpisanega.
154
DODATEK A - GSM
Tehnologija GSM (angl. Global System for Mobile Communication) se je razvila iz rastoče potrebe po mobilnosti subjektov, ki so želeli
ostati konstantno dosegljivi. GSM, ki je v osnovi mobilno telefonsko omrežje, vključuje danes še številne dodatne funkcije.
Prvi poizkusi segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v ZDA pričeli razvijati sistem AMPS - Advanced Mobile Phone Services. Izpeljanke
so se kmalu razvile po vsem svetu. V Evropi so leta 1982 združili razdrobljeno množico mobilnih sistemov in ustanovili Groupe Special
Mobile ali takratni GSM. V dobrem desetletju, januarja 1992, je v Evropi začel delovati prvi operater mobilnih komunikacij. Leto prej so
članice združenja CEPTA sprejele GSM kot standard in ga preimenovale v današnji Global System for Mobile Communications.
Zaradi možnosti, ki jih GSM ponuja, se krog uporabnikov bliskovito širi, vzporedni mobilni sistemi dobivajo nove in napredne funkcije,
povečuje pa se tudi globalna pokritost ozemlja.
InMArSat
Pogovori oziroma komunikacija, kamor sodi tudi prenos podatkov, so možni tudi preko satelitskih postaj ali satelitskih sistemov, kamor sodi
tudi Inmarsat (sistem 9 satelitov) – pionir globalnih mobilnih satelitskih komunikacij. Komunikacija preko satelitov je mogoča le v pasu, ki
ga satelitski sistem pokriva. Tako na primer sistem Inmarsat pokriva območje med 70° severne geografske širine do 70° južne geografske
širine, kar je praktično celotno območje, kjer poteka plovba ladij in ostalih plovil. Kakovost pogovora preko satelita je zelo dobra, vendar pa
zelo draga, kar je posledica drage opreme, potrebne za delovanje sistema. Prvotno se je komunikacijski sistem Inmarsat uporabljal zgolj v
pomorstvu, kasneje pa tudi v letalskem in cestnem prometu. Inmarsat je sicer mednarodna pomorska organizacija, ki omogoča govorne,
podatkovne, faks in teleks storitve, elektronsko pošto, videokonference ter prenos video slik preko satelita.
Globalstar
To je satelitski sistem mobilne komunikacije, ki ponuja govorne, podatkovne, faksimilne in klicne storitve ter določanje položaja oziroma
lokacij. Sestavlja ga 48 satelitov.
GPS
Še ne dolgo tega je navigacija slonela na zvezdah in orientacijskih značilnostih terena. Te tehnike so bile dokaj natančne, vendar so problemi
z vremenom in zahtevne veščine botrovali k izgradnji boljšega sistema. Eden izmed bolj pomembnih zgodnjih dosežkov na področju
navigacijskih sistemov je bil LORAN (angl. LOng RAnge Navigation). Slonel je na oddajnikih na Zemlji in je omogočal ladjam ter letalom,
da so določili svoj položaj v dveh dimenzijah - zemljepisni dolžini in širini. Natančnost je bila 1,5 km, za potrebe merjenja torej popolnoma
neprimerna. Poleg LORAN-a so bili razviti še drugi sistemi: Transit, Timation, Decca idr.
V začetku 70. let pa je bil v ZDA predlagan projekt GPS. Njegov koncept je ustrezal vsem zahtevam ameriške vlade - da torej lahko v
vsakem trenutku, na katerem koli koncu Zemlje in v vsakem vremenu določiš svoj položaj. Ameriško Ministrstvo za obrambo (angl.
Department of Defense, DOD) je sprva zasnovalo mrežo satelitov za nadzor medcelinskih balističnih izstrelkov, vendar je kmalu postalo
jasno, da lahko njihove dosežke uporabljajo tudi civilisti.
Poleg tega pa ima GPS še eno dobro lastnost, točnost določanja pozicije je namreč lahko takšna, kot jo potrebujemo. Za popotnika ali vojaka
"točno" pomeni 20 m, za ladje v ob obalnih vodah 5 m, za geodeta pa je to 1 cm. Ustrezno točnost dosežemo z izbiro sprejemnika in
uporabljene merilne tehnike (avtonomno/diferencialno merjenje, eno-/dvofrekvenčni sprejemnik, različni merilni učinki, večkanalni
sprejemnik za hkratno sledenje več satelitov ...).
GPS segmenti
Sistem GPS je sestavljen iz treh glavnih segmentov: vesoljski segment, kontrolni segment in uporabniški segment.
155
Vir: www.navigator.geoservis.si
Slika: Segmenti GPS sistema
Vesoljski segment je bil načrtovan za uporabo 24 satelitov (v času pisanja obkroža Zemljo 26 operativnih satelitov), ki se nahajajo 20.200
km visoko, tako da Zemlja s svojo atmosfero ne vpliva na njihov položaj. Položaj satelitov je matematično enostavno določljiv (t.i.
efemeride).
Sateliti so razvrščeni v 6-ih orbitalnih ravninah s 55o naklonom proti ekvatorju. Orbite so znane vnaprej in boljši sprejemniki GPS imajo v
svoj spomin naložen kar ves almanah GPS, ki za vsak trenutek kadar koli napove položaje posameznih satelitov na nebu. Sateliti obkrožijo
zemljo v 12 urah. Na vsaki točki na Zemlji so nad obzorjem (vsaj 15o nad njim) vedno vidni vsaj 4 sateliti, v praksi pa pogosto celo 6 ali 7.
Vir: www.drustvo-viharnik.si/gps.htm
Slika: Razvrstitev satelitov okrog Zemlje
Osnovni način delovanja sistema GPS je v merjenju razdalj do sprejemnika. Ob poznavanju pozicije posameznih satelitov je nato možno
določiti položaj sprejemnika. Potrebno je torej zelo natančno merjenje časa, ki ga signal (sateliti ves čas oddajajo 2 signala) potrebuje za
potovanje od satelita do sprejemnika. V ta namen ima vsak satelit vgrajene 4 atomske ure, ki so sinhronizirane in kontrolirane na Zemlji.
Kontrolni segment, ki ga sestavljajo glavna kontrola v Colorado Springsu (ZDA) in štiri opazovalne kontrole, razporejene v bližini
ekvatorja, ves čas spremlja delovanje satelitov, popravlja njihove orbite ter skrbi za sinhronizacijo njihovih ur. GPS omogoča dva nivoja
uslug:
Standard Positioning Service (SPS) je dostopen vsem uporabnikom brezplačno, njegova točnost je 100 m horizontalno (navadno 30 do 50
m) in 156 m vertikalno, je pa občasno namenoma zmanjšana s strani DOD;
Precise Positioning Service (PPS)je dostopen le pooblaščenim uporabnikom (vojska in zavezniki ZDA), dosega pa točnosti do 22 m
horizontalno (navadno 5 do 15 m) in 28 m vertikalno.
Ker so tudi za civilno rabo potrebne večje natančnosti, je bila razvita posebna metoda merjenja z GPS-om - diferencialni GPS, ki se izogne
mnogim napakam v Standard Positioning Service (SPS). Osnova diferencialnega GPS-a je dokaj preprosta. Uporabljan je dodaten
sprejemnik, ki primerja pozicijo, dobljeno iz razdalj do satelitov, s svojo natančno znano pozicijo. Izračunane korekcijske podatke nato
pošlje drugemu sprejemniku. Tako je dosežena točnost celo pod centimeter.
Osnove določanja pozicije
Obstajajo različne metode določanja pozicije z GPS-om. Izbira metode je odvisna od želene natančnosti in od vrste uporabljenega
sprejemnika. Ločimo dve glavni tehniki določanja položaja:
156
avtonomno določanje pozicije, pri katerem uporabljamo en sam sprejemnik, za točnosti pod 100 m (civilna raba) oziroma pod 20 m (vojaška
raba), in diferencialno merjenje (z diferencialnim GPS), znano tudi kot DGPS, za točnosti od 0,5 do 5 m, primeren za GIS, pomorsko
navigacijo, precizno kmetijstvo ipd.
Avtonomno merjenje je najenostavnejša tehnika, s katero uporabnik določi pozicijo, višino in/ali točen čas. Določanje položaja temelji na
merjenju razdalj do vsaj treh satelitov. Razdalje se enostavno izračunajo iz hitrosti (elektromagnetno valovanje se v vakuumu giblje s
hitrostjo svetlobe, ki znaša približno 300.000 km/s) in časa potovanja signala od satelita do sprejemnika. Ker pa imamo v sprejemniku na
razpolago le t.i. pseudo razdalje ter čas, ob katerem je signal prispel do sprejemnika, je potrebno določiti 4 neznanke (X, Y, Z in čas
potovanja signala). Tukaj se pojavi zahteva po opazovanju še četrtega satelita. Za GPS navigacijo torej potrebujemo vsaj 4 satelite.
Vir: www.navigator.geoservis.si
Slika: Za določitev položaja je potrebno določiti 4 neznanke
Diferencialno merjenje faze, s katerim lahko dosežemo najvišje točnosti od 0,5 do 20 m, primerno za geodetske meritve, nadzor strojev ipd.
Vir: www.navigator.geoservis.si
Slika: Diferencialno merjenje
Pozicija je tako določena iz izmerjenih pseudo razdalj, popravka ure in podatkov o položajih satelitov. Sprejemnik lahko kartezijske
koordinate X, Y, Z s pomočjo ustreznih transformacij pretvori v WGS-84 (zemljepisna dolžina, zemljepisna širina in višina) ali lokalne
koordinate.
Signali
Vsak satelit ima več (navadno 4) izjemno natančnih atomskih ur. Ure delujejo z osnovno frekvenco 10,23 MHz. Ta frekvenca je osnova za
signale, ki jih sateliti ves čas oddajajo. Nosilni signal za L1 ima frekvenco 154 x 10,23 MHz, nosilni signal za L2 pa 120 x 10,23 MHz.
157
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Delovanje atomske ure na satelitu
Vrste signalov
Sateliti oddajajo dva signala (t.i. L1 in L2 signal). L1 signal modulirata C/A (Coarse/Acquisition) koda, ki se ponavlja vsakih 1023 bitov (1
ms) in je lastna vsakemu satelitu ter predstavlja osnovo za civilni GPS, ter P (Precision) koda, ki se ponovi na 267 dni (vsak enotedenski
segment te kode je lasten satelitu, vsak teden se ponastavi) in predstavlja osnovo vojaškemu GPS-u. L2 signal modulira samo P koda. Oba
signala nosita tudi navigacijska sporočila z informacijami o orbiti satelita, korekcijah ure in druga sistemska sporočila.
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Signali, ki jih oddaja satelit
Merjenje s pomočjo kode
GPS sprejemnik generira enako pseudo naključno C/A in/ali P kodo kot satelit ob nominalno istem času. Sprejemnik to generirano kodo
toliko časa premika po časovni osi, da pride do korelacije s kodo, ki jo je sprejel od satelita. Čas se v trenutku, ko je korelacija največja,
imenujemo "čas prihoda" (angl. Time of Arrival, TOA). Sprejemnik torej ugotovi, kdaj je satelit oddal isti vzorec kot on sam.
Ta časovni zamik (delta t) je posledica potovanja signala od satelita do sprejemnika. Ker vemo, da je hitrost potovanja elektromagnetnega
valovanja c = 300.000 km/s (svetlobna hitrost), na ta način dobimo razdaljo, ki jo je signal prepotoval od satelita do sprejemnika - pseudo
razdaljo. Pseudo razdalja se imenuje zato, ker je vgrajena ura v GPS sprejemniku (navadno cenena digitalna ura) mnogo manj natančna kot
ura v satelitu.
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Časovni zamik signala
Ob znanih podatkih pridemo do zaključka, da je meritev tem bolj natančna, čim več satelitov opazujemo, saj nam to ponuja več možnosti za
korekcijo posameznih pseudo razdalj.
158
Razdalja se izračuna po preprostem obrazcu: s = vt oziroma pot = hitrost x čas => razdalja = 300.000 km/s x delta t.
V načinu merjenja faze nosilnega signala sta uporabljana nosilna signala L1 in/ali L2. Z merjenjem faze teh signalov lahko dosežemo
milimetrsko natančnost. Merilni postopek je drugačen od prej opisanega, saj merjenje faznega zamika ne vsebuje nobenega podatka o času
oddaje signala s satelita. Merilna metoda temelji na štetju period nosilnega signala preko časa. Vedno sta potrebna dva sprejemnika, ki hkrati
sledita nosilnim signalom istih satelitov.
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Merjenje faze nosilnega signala
Spremembe v razlikah faz obeh sprejetih signalov se nato pretvorijo v razdaljo (vektor) med referenčnim in mobilnim sprejemnikom.
Sprejemnika sta lahko oddaljena največ 30 km, tako da je vpliv ionosfere na oba signala še enak.
Med merjenjem lahko pride do napak. Vire napak lahko razdelimo v pet skupin:
Vpliv ionosfere in atmosfere: ob satelitovem prečkanju ionosfere, se signal iz satelita zakasni. Pojav je podoben lomu svetlobe na steklu. V
ionosferi se torej razširjanje signala upočasni, saj ima svetloba konstantno hitrost le v vakuumu. Vpliv ionosfere na signal pa ni konstanten,
zato ga je zelo zahtevno upoštevati v merilnem rezultatu. Vpliv ionosfere je mnogo večji za satelite z nizko elevacijo, saj je njihova pot v
ionosferi daljša. Napako prispeva tudi vodna para v atmosferi.
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Vpliv ionosfere na signal
Te napake lahko ublažimo z dvofrekvenčnimi sprejemniki. Le-ti merijo tako signal L1 kot L2. Znano je, da je upočasnitev signala pri
potovanju skozi ionosfero obratno sorazmerna frekvenci signala. Če torej primerjamo časa prihoda (TOA) obeh signalov, lahko zelo točno
določimo zakasnitev.
Napake ure satelita: čeprav so ure v satelitih zelo natančne (3 ns), včasih pride do lezenja (angl. drift), kar privede do majhnih napak.
Ameriško obrambno ministrstvo ves čas nadzoruje ure v satelitih in jim po potrebi pošilja popravke.
Odboji signalov: napake zaradi odbojev se pojavijo, ko se sprejemnik nahaja v bližini večjih objektov z odbojno površino (jezero, velike
zgradbe ...). Signal iz satelita ne potuje direktno do antene sprejemnika, ampak se odbije od bližnjih objektov. Te napake lahko zmanjšamo z
uporabo posebnih anten, s t.i. ground-plane antenami (ravna antena v obliki žice, uporabljena v avtomobilih) ali z uporabo t.i. choke-ring
anten (antena v obliki kroga, prstana), ki prestrežejo indirektne signale ter signale z nizko elevacijo.
Položaj satelitov: Merilo vpliva geometrije satelitov na nebu na natančnost določanja položaja je dano s faktorji DOP (angl. Dilution of
Precision) - VDOP, HDOP, PDOP in GDOP. Če so sateliti blizu skupaj, je možno področje, kjer se nahaja sprejemnik, bistveno večje kot če
so bolj razkropljeni po nebu. Rešitev je v opazovanju čim več satelitov (tistih, ki so vsaj 15o nad horizontom).
159
(Vir: www.drustvo-viharnik.si)
Slika: Vpliv položaja satelitov
Najboljši rezultati so doseženi z nizkim GDOP (Geodetic DOP), navadno pod 8.
Namerne motnje: Ameriško obrambno ministrstvo tudi namerno zmanjšuje točnost GPS-a. Pri postopku S/A (angl. Selective Availability) gre
za namerno spreminjanje ure satelita (angl. dithering), dodatno pa sateliti oddajajo še efemertide, ki so rahlo drugačni od dejanskih. A-S
(angl. Anti Spoofing) pa je postopek, s katerim P kodo zakodirajo v Y kodo, ki jo lahko dekodirajo le vojaški sprejemniki (ZDA in
zavezniki).
P kodo iz Y kode lahko rekonstruira večina geodetskih GPS-ov, v izogib motnjam S/A pa je bila razvita učinkovita tehnika diferencialnega
GPS-a.
Diferencialni GPS
Diferencialni GPS je način merjenja, ki izloči velik del naravnih in umetnih napak. Nenatančnost izmerjenih razdalj izvira iz nenatančnih ur
v sprejemnikih, nenatančnih orbit ter vplivov, ki delujejo na signal, ko potuje skozi ionosfero in atmosfero, od umetnih napak pa je
najpomembnejše namerno degradiranje točnosti z vnašanjem šuma v signale satelita (S/A).
Te nenatančnosti so spremenljive in jih je potrebno vrednotiti tisti hip, ko jih potrebujemo. Rešitev je v uporabi dodatnega - referenčnega
sprejemnika, ki stoji na natančno znani poziciji. Programska oprema v referenčnem sprejemniku iz pseudo razdalj in svojih koordinat določi
korekcije za vsak satelit posebej. Sprejemnik zaradi svoje znane pozicije namreč natančno ve, kakšne so pravilne razdalje do satelitov.
Razlike med pravilnimi in dejanskimi razdaljami so znane kot popravki. Le-te nato pošilja mobilnim sprejemnikom po radijski zvezi ali pa
jih shrani za kasnejšo obdelavo (post procesiranje). Vrsto komunikacije med tema dvema sprejemnikoma določa standard RTCM SC-104.
Vir: www.drustvo-viharnik.si
Slika: Diferencialno merjenje
Diferencialne popravke lahko mobilni sprejemniki uporabijo za določanje svoje pozicije. Pri merjenju s pomočjo C/A kode dosežejo točnosti
od 0,5 do 5 m, najtočnejša metoda pa je diferencialno merjenje faze nosilnega signala (5 mm). Ta metoda je ustrezna tudi za številna
geodetska merjenja.
GALILEO
Galileo je evropski satelitski navigacijski sistem za civilno uporabo, ki sta ga razvili Evropska komisija in Evropska vesoljska agencija.
Glavni namen tega sistema je upravljanje evropske prometne infrastrukture - železnic, cestnih in morskih poti. Zagovorniki Galilea trdijo, da
je te povezave mogoče učinkoviteje upravljati z uporabo satelitske tehnologije.
160
Program GALILEO temelji na vrhunski tehnologiji, ki uporabniku sprejemnika omogoča ujeti signale, ki jih oddaja več satelitov, in s tem v
vsakem trenutku zelo natančno določiti njegov položaj v času in prostoru. Da bi lahko te službe in naprave delovale, bodo uporabljale sistem
tridesetih satelitov, ki se bodo na treh različnih krožnih orbitah vrteli okoli Zemlje. Vsak satelit bo opremljen z atomskimi urami, ki bodo
omogočale izjemno natančno branje časa. Tehnično upravljanje sistema bo zagotovljeno na zemeljskih postajah.
Prvi satelit je bil v orbito poslan 28. decembra 2005, drugi pa naj bi bil konec leta 2007. Ta dva satelita bosta namenjena preizkušanju
odločilne tehnologije in zaščiti frekvenc, ki so bile dodeljene Galileu. Tej fazi potrditve veljavnosti bo sledila izdelava in izstrelitev drugih
satelitov ter dokončanje zemeljskih postaj. Namen slednjih je nadzorovanje satelitov in kakovosti njihovih signalov. Galileo bo zgrajen in se
bo uporabljal v sodelovanju z zasebnim koncesionarjem – konzorcijem, ki ga bo sestavljalo osem partnerjev, predstavnikov celotne evropske
vesoljske industrije.
Sistem Galileo bo ponujal izjemno natančnost in zagotavljal kontinuiteto izvajanja storitve, zaradi česar je posebej ustvarjen za vedno
številnejše potrebe civilnih uporabnikov. Satelitski navigacijski sistem se lahko uporablja v vsakdanjem življenju v različne namene, od
usmerjanja vozil do prometne varnosti ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih (bančništvo, geologija, javna dela, energetika itd.).
Nekaj primerov uporabe: elektronsko cestninjenje oziroma satelitsko pobiranje cestnine, lažja orientacija v velikih stavbah, natančno
kmetijsko gospodarjenje, nadzor nad prevozom živali, pristanek letala z odmikom največ dveh metrov od sredinske črte na pristajalni stezi,
vodenje slepih z razlago poti v realnem času, vožnja s primerno hitrostjo glede na ovire na cesti in potek prometa.
Galileo bo po uvajalni fazi v letih 2009 in 2010 v primerjavi s sedanjim, ameriškim sistemom GPS, ponujal dve prednosti. V prvi vrsti bo to
kontinuiran in zagotovljen signal. Omogočal pa bo tudi določitev lokacije na dva metra natančno, za razliko od desetih metrov pri GPS. Ta
stopnja natančnosti bo pomagala izboljšati obstoječe storitve in predvsem razviti nove aplikacije.
GPRS
GPRS (angl. General Packet Radio Service - paketno komutirana podatkovna zveza) je paketni brezžični protokol, ki omogoča stalno
povezavo v omrežje in hiter prenos podatkov.
Zasnovan je na osnovi GSM omrežja in omogoča stalno podatkovno povezavo v omrežje. Omogoča prenos podatkov s hitrostjo do 115 kbps.
To hitrost omogoča prenos podatkov v več razredih – pasovih. V enem razredu je mogoč prenos od 14 – 64 kbps. Več razredov skupaj
omogoča večjo hitrost. Maksimalna hitrost prenosa podatkov je odvisna od terminala in oddaljenosti od bazne postaje.
Glavna prednost GPRS-a je v tem, da omogoča stalno povezavo med mobilnim terminalom in omrežjem, ki pa zaseda omrežje le takrat, ko
se prenašajo podatki. Podobno kot v internet omrežju tudi v mobilnem omrežju vsak terminal dobi svojo IP številko. Za pogovor ali prenos
podatkov ni več potrebno vzpostaviti zveze, ampak se iz terminala v omrežje prenese samo določeno število podatkovnih paketkov. Tako je
omrežje dejansko zasedeno samo takrat, ko se prenašajo paketi. Dosedanji načini so omogočali prenos podatkov le ob stalni povezavi, kar je
povzročalo zasedenost omrežja od vzpostavitve do prekinitve povezave.
Spremenjen je tudi način zaračunavanja mobilnih storitev. Pri dosedanjih načinih se je zaračunaval čas, ki se je porabil za prenos podatkov.
V GPRS sistemu se zaračuna le količina prenesenih podatkov, ne glede na čas trajanje povezave. S tem so stroški komunikacije nižji.