Univerza v Ljubljani

Filozofska fakulteta

Oddelek za arheologijo

Fašistična kolonizacija Istre: historična

arheologija Raše

Magistrska naloga

Ljubljana, september 2016 Črtomir Lorber

Univerza v Ljubljani

Filozofska fakulteta

Oddelek za arheologijo

Fašistična kolonizacija Istre: historična

arheologija Raše

Magistrska naloga

Ljubljana, september 2016 Črtomir Lorber

Univerza v Ljubljani

Filozofska fakulteta

Oddelek za arheologijo

Magistrska naloga

Fašistična kolonizacija Istre: historična

arheologija Raše

Arheologija 2 – E

Avtor: Črtomir Lorber

Mentorica: izr. prof. dr. Katarina Katja Predovnik

Somentor: red. prof. dr. Predrag Novaković

Ljubljana, september 2016

I

ZAHVALA

Izdelava te magistrske naloge ne bi bila mogoča brez pomoči, potrpljenja in podpore številnih

ustanov, institucij in posameznikov. Za pomoč in podporo se zahvaljujem italijanskima

knjižnicama: Biblioteca Statale Isontina di Gorizia in Knjižnica univerze v Trstu (goriška

izpostava). Ti knjižnici sta mi prijazno omogočili dostop do italijanskega sistema

medknjižnične izposoje, s tem pa tudi do večine literature, ki sem jo uporabil v nalogi.

Zahvalil bi se tudi knjižnici INDOK Centra ZVKDS, katera mi je omogočila dostop do

najnovejših številk strokovnih revij s področja historične in industrijske arheologije,

varovanja industrijske dediščine in dediščinske prakse. Zahvaljujem se Državnemu arhivu v

Pazinu, ki hrani večji del arhivskega gradiva o Raši, in Državnemu arhivu v Trstu, ki hrani

večino katastrskega in zgodovinskega gradiva o italijanski upravi regije Venezia Giulia med

obema svetovnima vojnama. Zelo sem hvaležen tudi lokalni skupnosti Raša, še posebej

organizaciji Udruga »Istarski ugljenkopi Raša«, ki mi je omogočila dostop do arhitekturnih

spomenikov v kraju in tudi voden ogled kraja.

Zahvaljujem se svoji mentorici, izr. prof. dr. Katarini Katji Predovnik, nosilki predmeta

arheologija mlajših obdobij, ki je sprejela mojo idejo o arheološki obravnavi tako modernega

spomenika in mi je nudila veliko strokovne pomoči. Zahvaljujem se tudi somentorju, red.

prof. dr. Predragu Novakoviću, ki mi je s svojim teoretskim znanjem in razumevanjem

problematike fenomena fascismo del confine zelo pomagal in me usmerjal.

Na koncu bi se rad zahvalil tudi staršem za vso njihovo podporo in pomoč ter vsem kolegom

in prijateljem, ki so me pri mojem delu podpirali.

Črtomir Lorber

II

Kazalo vsebine 1 Uvod ..................................................................................................................................................... 1

2 Zgodovinski kontekst italijanskega kolonializma .................................................................................. 5

3 Zgodovina raziskav in teoretski nastavki ............................................................................................ 11

3.1 Razkol med teorijo in prakso fašistične kolonizacije ................................................................... 16

4 Istra pod italijansko oblastjo – prostorski in lokalno-zgodovinski kontekst raziskave ....................... 23

4.1 Rudarstvo v Istri – Labin in Raša .................................................................................................. 30

5 Raša v prostorskem kontekstu ........................................................................................................... 33

6 Fašistična arhitektura in urbanizem v Istri ......................................................................................... 38

6.1 Predhodniki Raše ......................................................................................................................... 41

6.2 Raša ............................................................................................................................................. 44

7 Stavbe v Raši ....................................................................................................................................... 50

7.1 Javne stavbe v koloniji Raša ........................................................................................................ 51

7.1.1 Cerkev sv. Barbare v Raši ...................................................................................................... 53

7.1.2 Casa del fascio in stavba Opera Nazionale Dopolavoro ....................................................... 55

7.1.3 Okrasna fontana ................................................................................................................... 61

7.1.4 Hotel ..................................................................................................................................... 61

7.1.5 Šola, vrtec in Casa del Balila ................................................................................................. 64

7.1.6 Termoelektrarna ................................................................................................................... 67

7.1.7 Športni park in olimpijski bazen ........................................................................................... 69

7.2 Bivalne stavbe v Raši ................................................................................................................... 70

7.2.1 Zgradbe tipa A ...................................................................................................................... 71

7.2.2 Zgradbe tipov B in B1............................................................................................................ 74

7.2.3 Zgradbe tipov C in C1 ............................................................................................................ 74

7.2.4 Zgradbe tipa D ...................................................................................................................... 75

7.2.5 Zgradba tipa E ....................................................................................................................... 75

7.2.6 Zgradba tipa F ....................................................................................................................... 76

7.2.7 Stavbni razvoj Raše po letu 1938.......................................................................................... 77

8 Kolonija Raša – interpretativni problemi ............................................................................................ 80

8.1 Prebivalstvo kolonije ................................................................................................................... 80

8.2 Problem prostorske interpretacije Raše ...................................................................................... 83

8.2.1 Lefebvre in interpretacija prostora ...................................................................................... 85

8.2.2 Raša kot industrijska kolonija ............................................................................................... 88

9 Dediščinska vrednost Raše ................................................................................................................. 95

III

10 Zaključek ......................................................................................................................................... 102

11 Povzetek ......................................................................................................................................... 104

12 Summary......................................................................................................................................... 107

13 Literatura in viri .............................................................................................................................. 110

13.1 Arhivski viri .............................................................................................................................. 115

13.2 Internetni vir ............................................................................................................................ 115

14 Priloge .................................................................................................................................................. i

IV

Kazalo slik

SLIKA 1: LEGA KOLONIJE RAŠA (RDEČE) V ISTRI ................................................................................................................. 32

SLIKA 2: POGLED NA LOKACIJO KOLONIJE RAŠA PRED ZAČETKOM MELIORACIJSKIH DEL .............................................................. 35

SLIKA 3: MELIORACIJSKA DELA NA POTOKU KRAPAN .......................................................................................................... 36

SLIKA 4: IZSUŠEVANJE MOČVIRNATE STRUGE REKE RAŠA LETA 1935 ..................................................................................... 38

SLIKA 5: PANORAMSKI POGLED NA KOLONIJO KRAPAN LETA 1936 ....................................................................................... 43

SLIKA 6: PANORAMSKI POGLED NA RAŠO MED IZGRADNJO KOLONIJE .................................................................................... 46

SLIKA 7: BENITO MUSSOLINI NA OBISKU MED GRADNJO KOLONIJE RAŠA ............................................................................... 48

SLIKA 8: KONČNI TEHNIČNI NAČRT KOLONIJE RAŠA (IZVEDEN LE DELNO, SAJ SO ŠPORTNI KOMPLEKS PRESTAVILI NA DRUGI BREG POTOKA

KRAPAN) ......................................................................................................................................................... 50

SLIKA 9: TEHNIČNI NAČRT GLAVNEGA TRGA V RAŠI ............................................................................................................ 52

SLIKA 10: POGLED NA CERKEV SV. BARBARE NEPOSREDNO PO IZGRADNJI .............................................................................. 54

SLIKA 11: NOTRANJOST CERKVE SV. BARBARE DANES ........................................................................................................ 55

SLIKA 12: VHODNI PORTAL NA TRG V ČASU FAŠIZMA ......................................................................................................... 56

SLIKA 13: CASA DEL FASCIO DANES ................................................................................................................................ 57

SLIKA 14: POGLED NA STAVBO OND DANES .................................................................................................................... 58

SLIKA 15: KIP RUDARJA-VOJAKA V RAŠI .......................................................................................................................... 59

SLIKA 16: OSTANKI KIPA RUDARJA-VOJAKA ...................................................................................................................... 60

SLIKA 17: SPOMINSKA PLOŠČA NA CASA DEL FASCIO Z ODBRUŠENIM NAPISOM ....................................................................... 60

SLIKA 18: OKRASNA FONTANA NA GLAVNEM TRGU ........................................................................................................... 61

SLIKA 19: TEHNIČNA SLIKA HOTELA V RAŠI ...................................................................................................................... 62

SLIKA 20: HOTEL IN RESTAVRACIJA DANES ....................................................................................................................... 64

SLIKA 21: VRTEC LETA 1948 ........................................................................................................................................ 65

SLIKA 22: OSNOVNA ŠOLA TAKOJ PO IZGRADNJI ............................................................................................................... 66

SLIKA 23: NEREALIZIRAN KOMPLEKS CASA BALILA ............................................................................................................ 67

SLIKA 24: MESTNA TOPLARNA, DEL ENERGETSKEGA KOMPLEKSA TERMOELEKTRARNE V RAŠI ..................................................... 68

SLIKA 25: TERMOELEKTRARNA VLAŠKA (RAŠA) PO ZAVEZNIŠKEM BOMBARDIRANJU ................................................................. 69

SLIKA 26: OPUŠČEN OLIMPIJSKI BAZEN V RAŠI.................................................................................................................. 70

SLIKA 27: POGLED NA ULICO V RAŠI LETA 1937 ............................................................................................................... 71

SLIKA 28: RISBA PREDNJE FASADE HIŠE TIPA A ................................................................................................................. 72

SLIKA 29: TLORIS STANOVANJ V HIŠAH TIPA A .................................................................................................................. 73

SLIKA 30: POGLED NA VHOD V HIŠO TIPA F DANES ............................................................................................................ 77

SLIKA 31: POGLED NA TOPLARNO IN DIREKTORAT RUDNIKA LETA 1938 ................................................................................. 78

SLIKA 32: PO ZAPRTJU RUDNIKA V DIREKTORAT RUDNIKA NASELIJO TOVARNO KVARNERPLASTIKE ............................................... 79

SLIKA 33: NOTRANJOST DIREKTORATA RUDNIKA DANES ..................................................................................................... 79

SLIKA 34: POGLED NA PRAZNINO IN MONUMENTALNOST GLAVNEGA TRGA V RAŠI ................................................................... 84

SLIKA 35: POGLED NA GLAVNO ULICO Z UREJENIMI JAVNIMI SANITARIJAMI IZ ČASA FAŠIZMA ..................................................... 85

SLIKA 36: POGLED NA SKORAJDA TOVARNIŠKO PANORAMO KOLONIJE RAŠA ........................................................................... 89

SLIKA 37: PRIMER OGREVANJA STAVB V RAŠI - NA SLIKI PRIMER IZ UPRAVE RUDNIKA RAŠA ....................................................... 91

SLIKA 38: RAŠKA LUKA PO ZAVEZNIŠKEM ZRAČNEM NAPADU V DRUGI SVETOVNI VOJNI ............................................................ 94

SLIKA 39: NOTRANJOST KINODVORANE V OND PO POŽIGU .............................................................................................. 101

Kazalo tabel

TABELA 1: STATISTIČNI PRIKAZ RAZDELITVE PREBIVALSTVA PO STANOVANJSKIH ENOTAH V RAŠI .................................................. 81

TABELA 2: SOCIALNA STRUKTURA PREBIVALSTVA V RAŠI ..................................................................................................... 82

V

IZVLEČEK

V magistrski nalogi je obravnavana italijanska fašistična kolonizacija Istre na primeru

rudarske kolonije Raša. Cilj naloge je bil utemeljiti arheološko komponento raziskav dokaj

modernega kolonizacijskega procesa, ki so ga raziskovali predvsem arhitekti, urbanisti in

zgodovinarji. Kolonija Raša je obravnavana kot primer fašistične ekonomske in ideološke

kolonizacije, pri čemer se predpostavlja, da njena izgradnja ni bila le stvar praktičnih

namenov razširitve labinskih rudnikov premoga, ampak jasno definiran ideološki projekt.

Kolonija Raša je obravnavana z več vidikov. Predstavljen je njen zgodovinski in

umetnostnozgodovinski kontekst, pri interpretaciji sporočilnosti samega naselja pa naloga

izhaja iz tristopenjske interpretativne sheme francoskega filozofa Henrija Lefebvra. Slednji

poudarja, da vsak samostojen družbeni ustroj formira lasten družbeni prostor, ki ga lahko

interpretiramo prek matrike zaznan-mišljen-doživet prostor. Ta matrika nam omogoča

interpretacijo prostora v kontekstu vprašanja, ali je bil fašizem revolucija, saj vsaka revolucija

zahteva lasten družbeni prostor.

V prvem delu naloge predstavljam zgodovinski in umetnostnozgodovinski (arhitekturni ter

urbanistični) kontekst raziskav fašistične kolonizacije in kolonij. Sledi mu zgodovinska

kontekstualizacija kolonije Raša v Istri ter arhitekturno-urbanistična predstavitev kolonije

Raša, povzeta po trenutnem stanju raziskav. V drugem delu teksta so predstavljeni trije

poskusi, da bi Rašo obravnavali kot arheološki kontekst. Predstavljena je demografska slika

Raše, ki izhaja iz urbanističnih in arhitekturnih značilnosti kolonije. Nato je Raša

obravnavana po Lefebvrovi interpretativni shemi, sledi pa ji ovrednotenje Raše v

dediščinskem kontekstu.

Zadnji del naloge se dotakne vprašanja izvirnosti fašizma. Predstavljena je ideja, da fašistični

urbanizem in kolonizacija nista edinstvena, saj v grobem sledita smernicam, ki so bile

prepoznane tudi drugod po svetu, ne glede na ideološki sistem. Fašistična kolonialna praksa je

primerljiva z drugimi kolonialnimi praksami, predvsem korporacijskimi kolonialnimi

praksami v zahodnem svetu.

Ključne besede: fašizem, kolonializem, imperializem, prostorska interpretacija, rudarsko

naselje Raša.

VI

ABSTRACT

My master thesis deals with the Italian fascist colonization of Istria, especially with the

example of the Raša mining colony. The main goal of this thesis was to recognize the

archaeological component in the phenomenon that is currently studied mainly by the

architects, urbanists and historians. Raša colony is observed mainly as an example of fascist

economic and ideological colonization, whilst it is presumed that its construction served not

only practical reasons, as to expand the Labin coal mines, but also ideological reasons.

Raša colony is considered from a few standpoints. It’s historical and art history context are

presented, whilst the interpretation is conducted according to the three-staged interpretation

scheme of the French philosopher Henri Lefebvre. The later stated that any independent social

order builds its own social space. The later can be interpreted through the sensed-thought-felt

space matrix. This matrix allows us to interpret Raša colony in the context of the question

whether fascism was actually a revolution, due to the premise that every revolution demands

the construction of its own social space.

The thesis is divided into several parts. The first part deals with historical and art-history

(urbanism and architecture) context of the fascist colonization and colonies. This is followed

by the historical contextualization of Raša in Istria region and the architectural as well as

urbanistic presentation of Raša based on the current research. The second part of my thesis

deals with three attempts to understand Raša as an archaeological context. The first deals with

the demography of Raša inferred mainly from the architecture and urbanism. This is followed

by the interpretation of Raša using the Lefebvre matrix and the evaluation of Raša through

heritological eyes.

The conclusion of my thesis deals with the originality of fascist colonization and urbanism.

An idea that fascist colonization is not unique is presented as it follows the same guidelines as

colonizing practices elsewhere, regardless of the prevailing ideological system. It is very

similar to other colonizing practices in the western world, especially corporate colonizing

practices.

Key words: fascism, colonialism, imperialism, spatial interpretation, Raša mining settlement.

1

1 Uvod

Rudarska kolonija Raša je ena izmed najpomembnejših delavskih kolonij v Istri. Pomembna

je zaradi svojega urbanističnega načrta in izrazite modernistične arhitekture arhitekta Gustava

Pulitzer Finalija. V dosedanjih raziskavah je bila obravnavana predvsem kot arhitekturni

spomenik v specifičnem zgodovinskem kontekstu. Predlagam, da jo obravnavamo celostno,

saj ni le arhitekturni spomenik, ampak jo lahko obravnavamo kot arheološki kontekst s štirimi

specifičnimi lastnostmi, ki ga uokvirjajo v širšem prostoru moderne evropske družbe. Ti

konteksti so: ideologija, arhitektura (umetnost), kolonizacija in industrializacija. Le z

razumevanjem vseh štirih kontekstov lahko podamo oceno o pomenu kolonije Raša, ki bo

presegla razumevanje kolonije kot dela enega moža in bo omogočila, da Raša postane

argument pri razpravi o vlogi fašizma v socialni zgodovini Evrope in v razvoju ekonomskega

sistema, kot ga poznamo danes.

Ideologija, prvi kontekst kolonije Raša, oblikuje številne vidike našega življenja v privatni in

javni sferi. Lažje je slediti vplivom ideologije v javni sferi, saj ideologije opredeljuje

delovanje javnih subjektov, kot so državne inštitucije, politični in kulturni subjekti. Za

potrebe pričujočega teksta lahko ideologijo označim kot prevladujoči javni diskurz. Če je

danes prevladujoči javni diskurz, ki oblikuje naše politično, socialno in ekonomsko delovanje,

neoliberalizem, je bil tako pred drugo svetovno vojno sprejemljiv tudi fašizem, ki je bil v

nekaterih država celo prevladujoča režimska ideologija. Problematika fašizma je večplastna in

precej kompleksna. Številni antropologi, zgodovinarji in filozofi se sprašujejo, ali je bil

fašizem sploh koherentna ideologija, saj fašistični režimi niso razvili enotne ekonomske,

zunanje in kulturne politike, ravno tako pa ne obstaja enotna fašistična kulturna in umetniška

produkcija. Za potrebe te naloge bom sprejel tezo, da fašizem ni bil koherentna ideologija,

nekonsistentnost ideologije pa bom izpostavil tudi v nalogi, kot enega izmed dejavnikov, ki

otežujejo razmislek o fašističnem družbenem prostoru. Poleg Italije je bil fašistični diskurz

zelo razvit tudi na Portugalskem, v Španiji, Avstriji, Nemčiji, Belgiji, Grčiji, na Nizozemskem

in v baltskih državah. V večini teh držav je fašistična politična opcija tudi prišla na oblast. Za

nas je najpomembnejši italijanski fašizem, ki ga bom v nalogi tudi bolj natančno

kontekstualiziral. Trenutno bi rad izpostavil, da je imel italijanski fašizem do preteklosti

dvojen odnos. Po eni strani je preteklost zavračal, saj je nastopil proti kapitalizmu in

industrializaciji, ki ju je želel zavreči. Fašizem je tako kritika prevladujočega liberalno-

demokratičnega političnega sistema in kapitalizma. Zanimivo je, da fašistična kritika ne

2

temelji na nasprotovanju politični in ekonomski neenakosti, imperializmu in zasebni lastnini.

Fašizem je prevladujoči industrijski kapitalizem napadel kot sistem, ki zavrača naravno stanje

človeškega bivanja. Kapitalizem naj bi pripeljal do velike proletarizacije in izkoreninjenosti

ljudi iz dežele, v kateri so se rodili. Tako pridemo do drugega dela fašističnega odnosa do

preteklosti. Fašizem idealizira ruralno, nacionalno in pred-industrijsko preteklost, ki jo želi

povrniti v obstoj. Dejstvo, da ta preteklost nikoli ni obstajala, ni pomembno, ravno tako ni

pomembno, da je taka vizija družbe nezdružljiva s strukturo modernega bivanja. Tako je

fašizem skrajno konservativna kritika družbe. Iz tega sledi kontekstualizacija fašizma v

arhitekturno-urbanističnem mišljenju. Fašizem je omenjeni dvojni odnos do preteklosti in

kapitalizma prenesel v arhitekturo in urbanizem. Tu se je močno oprl predvsem na italijanski

modernizem. Italijanski modernisti (predvsem racionalisti, funkcionalisti in futuristi) so

fašistične ideje o razvoju družbe prenesli na polje urbanizma in arhitekture. Fašistični

urbanizem in arhitektura temeljita na treh glavnih predpostavkah – ruralizmu, anti-urbanizmu

in ideji moralne prenove; skratka razvili so osnovne doktrinarne točke stvarjenja in

upravljanja fašističnega družbenega prostora. Nastanek le-tega je bil potreben, ker je fašizem

želel ustvariti fašističnega nadčloveka. Pri konceptualizaciji slednjega se je oprl na teorijo

cezarizma Oswalda Sprenglerja in na ideje pisateljev, kot sta bila Gabrielle d'Annunzio in

Paul de Man. Ti kritiki – politična in socialna – sta se združili v fašistični notranji in zunanji

politiki. Fašizem je nadgradil italijansko kolonialno politiko, v katero je vpeljal lastno

ideologijo. Ta kolonialna politika je tretji kontekst, ki si ga velja pogledati, saj se na podlagi

tega spoja oblikujeta fašistični ideji civiltà in razza. Prva v grobem prevodu pomeni

civilizacijo, v kontekstu fašizma pa je nadgradnja ideje, da imajo višje razvite družbe naravno

pravico do imperialne pokoritve manj razvitih ljudstev. Drugi izraz pa označuje italijansko

nacionalno bit oz. smisel. Soroden je izrazu volkisch iz nemške ideologije Blut und Boden,

vendar o tem več v nadaljevanju. Četrti kontekst obravnave je industrializacija Italije. Raša je

rudarska kolonija, torej je po definiciji industrijsko naselje. Industrializacija Italije je

povezana predvsem z združitvijo Italije in njeno vojaško ekspanzijo v poznem 19. stoletju, ko

je želela postati pomembna evropska država. Da bi dosegla ta cilj, je gradila kolonialni

imperij in vstopila v prvo svetovno vojno. Po vojni so socialne in politične okoliščine

pripeljale do vzpona fašizma in drugega vala industrializacije, ki je povezan s fašistično

zunanjo in notranjo politiko, ki sta razvili koncept avtarkije (samozadostnosti) in poudarjali

razvoj vojaške industrije.

3

Raša obstaja v vseh teh kontekstih. V nalogi jih bom podrobneje predstavil, pri čemer se bom

osredotočil na najbolj relevantne poteze razvoja. Vsi omenjeni konteksti so vredni lastne

obravnave, ki so jo tudi doživeli v številnih monografijah in znanstvenih člankih, na katere se

bom tudi oprl. Obseg problematike vsakega izmed omenjenih kontekstov pomeni, da bodo v

moji nalogi orisani do te mere, kolikor so relevantni za obravnavo kolonije Raša.

Naloga je razdeljena na tri obsežnejše dele. Prvi predstavlja zgodovinski in teoretski kontekst

italijanskega kolonializma in urbanizma v medvojnih letih. Ta kontekstualizacija služi

predvsem razumevanju drugega dela, ki predstavlja lokalni zgodovinski, gospodarski in

urbanistični razvoj v Istri pod fašistično oblastjo. Temu sledi arhitekturna in urbanistična

predstavitev Raše, povzeta po obstoječih arhitekturnih in urbanističnih raziskavah, ki pa so

redke. Zadnji del naloge ponuja poskus, kako bi bilo mogoče Rašo razumeti kot arheološki

kontekst. Ponuja tri samostojne interpretacije, ki pa jih je mogoče razumeti kot del širše

celote. Prva se dotakne problematike strukture prebivalstva v Raši. V tem delu je po

arhitekturnih podatkih podana ocena števila prebivalcev in njihove starostne in spolne

strukture, katero sem primerjal s podatki v pisnih virih. Drug del je poskus interpretacije Raše

kot prostorske celote po interpretacijski shemi francoskega filozofa Henrija Lefebvra, ki je

postavil tezo, da mora vsaka revolucija vzpostaviti sebi lasten družbeni prostor, da bi sploh

bila revolucija. Raša je v tem delu interpretirana po predlagani shemi, podana pa je tudi

ocena, ali je fašizem res tako drugačen od svojega predhodnika – liberalno-demokratičnega

kapitalizma, da bi ga lahko razumeli kot originalen družbeni sistem s sebi lastnim družbenim

prostorom. Zadnji razlagalni kontekst, povezan z arheologijo, pa je vprašanje kulturnega in

heritološkega pomena Raše. V tem delu je izpostavljena podobnost Raše z drugimi

delavskimi kolonijami, ne le fašističnimi, ter izpostavljeno dejstvo, da je Raša prostor, v

katerem lahko prepoznamo širšo zgodbo socialnega razvoja italijanskega in jugoslovanskega

delavskega razreda, vezanega na rudarstvo in pomembne zgodovinske dogodke. Iz tega sledi

kritika prakse, da se delavske kolonije prevečkrat razumejo kot delo posameznega arhitekta

(in se tako tudi zavarujejo), ne pa kot kompleksni družbeni prostori, kar tudi so.

V nalogi tako trdim, da je Raša fašistična kolonija, ki nosi vse znake fašistične kolonizacije.

Trdim pa, da ni originalen družbeni prostor, kot bi ga definiral Lefebvre. Menim, da je

fašistična kolonizacija le en aspekt širše evropske kolonizacije, fašizem pa je le notranja

kritika industrijskega kapitalizma. Tako je Raša primarno delavska kolonija, šele sekundarno

pa fašistična kolonija. Svojo tezo utemeljujem na podlagi urbane strukture kolonije Raša, s

primerjavo z njej sorodnimi delavskimi kolonijami in interpretacijo predstavljenih kontekstov

4

njenega obstoja. Ravno tako na podlagi te teze v zaključku podajam utemeljeno oceno

dediščinske vrednosti kolonije. Slednjo utemeljujem na kriterijih, ki so v veljavi v slovenskem

sistemu varstva kulturne dediščine.

5

2 Zgodovinski kontekst italijanskega kolonializma

Kontekst italijanskega kolonializma je, predvsem zaradi pozne združitve Italije v politično

celoto, zelo dinamičen (Wesseling 2004, 180). Kraljevina Italija je državnost dosegla

prepozno, da bi bila pomemben igralec v transatlantskem kolonializmu obeh Amerik in v

kolonialnih igrah v Aziji, čeprav je po boksarskih vstajah na Kitajskem pridobila določene

ozemeljske koncesije. Za nas je manj relevantna dinamika političnega in imperialnega

dogajanja v poznem 19. stoletju in pred prvo svetovno vojno. To dinamiko tu lahko orišem le

v najbolj grobih potezah, za bolj obsežno razpravo pa predlagam delo Zgodovina Italije

(Milza 2012). Italija je po združitvi postala parlamentarna monarhija, v kateri je imelo volilno

pravico le okoli 2 % moških državljanov (Milza 2012, 647). Te pravice so sicer postopoma

širili, vendar je to pomenilo, da je državi večji del njenega obstoja vladala manjša politična in

ekonomska elita. To obdobje so zgodovinarji, arhitekti, urbanisti in antropologi označili kot

liberalno-demokratično obdobje italijanske zgodovine. Italija se je v tem času poskusila

uveljaviti kot pomembna gospodarska in imperialna sila, vendar se je soočala z močno

konkurenco. Na industrijskem in gospodarskem področju ni mogla konkurirati državam, kot

sta bili Velika Britanija in Francija, ravno tako ne na zunanje političnem.

Politična združitev Italije je sovpadala z demografsko eksplozijo v Italiji. Oblast je kolonialna

osvajanja dojemala kot socialni ventil, s katerim bi lahko omejila emigracijo in razširila svojo

gospodarsko bazo. Italija je od svoje združitve dalje vodila dokaj agresivno kolonialno in

zunanjo politiko. Sprva je država doživljala emigracijo kot odliv odvečnega prebivalstva, ki bi

lahko zanetilo socialne nemire. Razumela jo je kot varnostni ventil (Milza 2012, 686) za svoje

socialne nemire. Kolonialna politika pa je bila povod za utemeljitev drugačne emigracijske

politike. Emigracijska politika, ki jo je kasneje Benito Mussolini označil kot nujno, se je

osredotočila na zajezitev izgube žive substance in preusmeritev le-te v imperialistične težnje

države. Socialno vprašanje je še vedno igralo pomembno vlogo v italijanski zunanji politiki.

Predvsem na področju italijanskega kolonializma se je v italijanski politiki postopoma zgodil

prehod iz kolonializma kot vprašanja prestiža v vprašanje kolonializma kot socialnega ventila.

Italija si je sprva poskusila priključiti Tunizijo. Tam je živelo veliko Italijanov in Tunizijo so,

kakor tudi Libijo, v Italiji prikazovali kot ključen del bodočega obnovljenega rimskega

cesarstva. Interesi Italije so trčili v interese Francije in Italija je iz diplomatskega spora izšla

kot poraženka – Tunizija je postala francoski protektorat, kasneje pa kolonija. Italija se je nato

usmerila v kolonizacijo vzhodne Afrike. Njena ekspanzija v vzhodni Afriki je najverjetneje

prišla prezgodaj, saj država ni imela dovolj finančnih in vojaških sredstev za njen uspeh.

6

Najboljša ozemlja so že bila v rokah drugih velesil. Italijanski kolonializem je bil tako

specifičen zaradi poznega nastanka in zaradi dejstva, da je bil bolj plod ideološkega

premisleka notranje politike, kot pa strateškega premisleka zunanje politike. Posledica tega je

bila serija bolečih italijanskih porazov proti Etiopiji in počasno širjenje italijanskega vpliva.

Dandanes si pogosto predstavljamo, da je italijanski kolonializem fašistični projekt, pa ni. Res

je, da je največji dosežek italijanske ekspanzije – priključitev Etiopije – dosežek fašizma,

vendar je fašizem gradil na idejah in infrastrukturi predhodnega obdobja (Fuller 2010, 24).

Italijanski kolonializem je šel skozi več faz. Prva so bile privatne investicije, ki jim je sledila

pokoritev Somalije, kjer se je Italija osredotočila na koncept posredne vladavine prek

protektoratov, kolonija pa naj bi služila predvsem nadaljnji vojaški in gospodarski ekspanziji.

Eritreja je postala prvi primer kolonialnega socialnega ventila, značilnega za Italijo, saj je

vlada na to območje nameravala naseliti ogromno število italijanskih naseljencev prek

»demografske kolonizacije« (Fuller 2010, 29). Italija se je nato agresivno poskusila razširiti

na suverena ozemlja Etiopije in je poskušala kolonijo še povečati, kar je pripeljalo do bitke za

Adwo, kjer je leta 1896 utrpela ponižujoč poraz.

Poraz pri Adwi ni omejil italijanskih imperialnih teženj. Sledilo je dolgotrajno osvajanje

Libije in Dodekaneškega otočja, kar predstavlja nov, pomemben mejnik v italijanskem

imperializmu in kolonializmu. Italija je ta ozemlja pridobila po kratki vojni leta 1912 proti

Osmanskemu cesarstvu (Fuller 2010, 30), katera pa se je razvlekla v dolgotrajno gverilsko

vojno z lokalno populacijo ter se je vlekla še v čas prve svetovne vojne. Šele v času fašizma

se je pričela dejanska civilna uprava območja, sama kolonija pa je bila politično dokaj

nestabilna (Fuller 2010, 31). Vprašanje je, kaj je italijanska kraljevina sploh želela doseči z

zasedbo Libije. Razen mest in ideološke zmage je bil velik del kolonije puščava, kar je

občutno zmanjšalo njen ekonomski pomen (Wesseling 2004, 182). Razlog je bil najverjetneje

ideološki.

Na predvečer prve svetovne vojne je bila Italija vsekakor imperij – bila je majhen imperij, pa

vendar imperij. Nobena izmed njenih kolonij ni bila niti približno tako razvita kot kolonije

njenih rivalov in Italija se je s prvo svetovno vojno soočila nepripravljena. Kljub temu da je

bila članica trojnega zavezništva centralnih sil, je razglasila nevtralnost. Ko je Avstro-Ogrska

zavrnila prepustitev mejnih dežel svoji »zaveznici«, se je Italija pridružila silam antante

(Milza 2012, 701). Bilo ji je vsekakor obljubljeno veliko, a njeni zavezniki obljub niso držali.

Italija nikoli ni dobila vsega, kar si je želela, čeprav so jo poskusili nagraditi drugače – s

7

kolonijami. Londonski sporazum je Italiji poleg evropske iredente obljubil tudi enakovreden

delež pri delitvi nemških kolonij. Vsekakor je izrazila interes po razširitvi svojega ozemlja v

Somaliji in Eritreji, po vplivni coni v Angoli in razširitvi Libije (Wesseling 2004, 239).

Nobenega izmed teh interesov ni dosegla, deloma zato, ker sploh ni zahtevala nemškega

ozemlja, sploh ne v primeru kolonij (vse naštete kolonije pripadajo njenim zaveznicam:

Veliki Britaniji, Franciji in Portugalski), pa tudi zato, ker se je na pogajanjih občutno bolj

zavzela za koncesije v Evropi kot pa v Afriki (Wesseling 2004, 239).

Italija je tako iz prve svetovne vojne izšla kot diplomatska poraženka. Njeno gospodarstvo je

bilo uničeno, družba pa v globoki socialni in politični krizi (Milza 2012, 705). Gospodarsko

sta trpela predvsem finančni in industrijski sektor, pri čemer so težave finančnega sektorja

potencirale težave industrije in kmetijstva. Predvsem so se poglobile socialne neenakosti in v

tem času se v uradnih političnih programih prvič pojavi ideja stopnjevanja emigracije v

kolonije, pri čemer je to očiten socialni ventil (Fuller 2010, 32).

Gospodarska kriza je pripeljala do zaporedja šibkih vlad, v Italiji pa se je pojavil mit, da so jo

zavezniki zabodli v hrbet. Italijanski zavezniki so trpeli podobno usodo – prebivalstvo je bilo

nezadovoljno z vojno in rezultati le-te, v Veliki Britaniji in Franciji pa so se razširili socialni

nemiri. V tem političnem ozračju sta se občutno okrepili skrajna levica in desnica. Ko je

liberalna politika zašla v slepo ulico, iz katere se ni znala izviti, je izbruhnilo nasilje, kjer

velja omeniti skvadristične akcije italijanskih fašistov. Le-ti so postajali vse močnejši in so

svojo moč pokazali in utrdili s pohodom na Rim leta 1922 (Milza 2012, 721). Prav ta dogodek

označuje začetek fašistične oblasti v Italiji.

Vprašanja, ki jih odpira fašistična vladavina v Italiji, so kompleksna in preobsežna, da bi tu

začeli razširjeno razpravo. Svoj zgodovinski pogled utemeljujem predvsem na delih Stanleyja

G. Payna A History of Fascism 1914˗1945 in Emilia Gentila Fašizem: Zgodovina in

interpretacije. Vzpon fašizma v Italiji lahko povežemo z več dejavniki: od politične

destabilizacije liberalno-demokratičnega sistema do socialnih trenj po opustošenju, ki ga je za

seboj pustila prva svetovna vojna. Povojno razočaranje v Italiji in socialni nemiri so vodili do

vzpona radikalnih sil. Na politični levici so prednjačili komunisti, na politični desnici pa je

nastopila nova stranka pod vodstvom Benita Mussolinija – Partito Nazionale Fascista (PNF).

Fašistična stranka v Italiji je ena izmed prvih skrajno desnih strank, ki so stopile na politični

oder v medvojnih letih. Sledile so ji številne druge, kot sta gibanji na Portugalskem (António

8

de Oliveira Salazar, vodja režima Estado Novo) in v Avstriji (Kurt Alois Josef Johann

Schuschnigg po puču leta 1934).

Fašističnemu gibanju in njegovemu predhodniku – skvadrizmu – morda lahko najdemo

nemški ekvivalent v gibanju Freikorps. Skvadrizem najbolje opiše ideologija pesnika

Gabriela D'Annunzia, fašistična stranka pa je od skvadrizma prevzela organizacijo svoje

milice, ideologijo, miselnost ter slog političnega delovanja, tako boja kot tudi splošnega

političnega obnašanja (Gentile 2010, 26). Politična kultura fašistične stranke je odklanjala

racionalizem in se je utemeljila na militantnosti, ki jo je oblikovala prek popolne predanosti

kultu domovine, mladosti in moči. Poudarjala je etiko boja in skorajda vojaško hierarhijo, ki

pa je ni izražala prek napisanih teoretskih spisov, temveč na podlagi estetsko dodelanih

obredov, paravojaških manifestacij in sugestivnih lastnosti laične religije, pri čemer je

prevzela tudi vse atribute religije – simbole, obrede in dogmatično predanost ideologiji. Kljub

neposredni kritiki buržoazne družbe, ki so jo fašisti kritizirali kot pretirano individualistično,

je fašistična stranka zagovarjala koncept zasebne lastnine, povzdigovala vodilno vlogo

meščanstva in poudarjala družbeno ter zgodovinsko funkcijo kapitalizma – na podlagi teh

lastnosti je utemeljila ideologijo korporativizma (nujnost sodelovanja med družbenimi

razredi) in produktivizma (Gentile 2010, 27).

Fašistična diktatura se je oblikovala po političnih atentatih in nemirih leta 1925. Uradno so po

odstranitvi političnih nasprotnikov ostale v veljavi vse institucije liberalne demokracije (Milza

2012, 725). Te institucije medlo izražajo konsenz fašističnim »reformam« italijanske družbe,

Mussolini pa dejansko izvaja osebno diktaturo, kar mu omogoča t. i. božični zakon, s katerim

je dobil pooblastila vodje vlade, prvega ministra in državnega sekretarja. Podrejen naj bi bil le

kralju, ki pa le potrjuje imenovanja in odločitve (Milza 2012, 726). S tem se rodi funkcija

vodje (Duce), ki mu pri delu pomaga Veliki fašistični svet. Po tem zakonu je fašistična oblast

tudi odločno preoblikovala zunanjo politiko države, ki jo je usmerila v ekspanzijo, ravno tako

pa je začela s »fašizacijo« države – izgradnjo nove družbe.

Italijanski fašizem je bil neposredno povezan z imperializmom in vojno – utemeljen je bil na

kaosu povojnih let in je pridobival pristaše iz vrst nekdanjih vojakov, tako kot nacizem, hranil

se je z junaštvi in idejo žrtve, kar kažejo predvsem konstantne proslave in spominske

slovesnosti na krajih, kot je Redipuglia. Fašizem deluje prek parad, struktur, liturgije in

razmišljanja, ki je povzeto po vojaškem stroju (prav tam). Največje vrednote posameznika so

vojaške, oz. morda bolje rečeno borčevske vrednote – tovarištvo, telesna moč, agresivnost in

9

kult vodje. Temu lahko dodamo še spiritualno dimenzijo, ki jo zasledimo v umetniških delih

fašističnih simpatizerjev, kot so bili pesniki Ezra Pound, Gabriele d'Annunzio in Robert

Brasillach, ki poudarjajo iracionalizem, nezaupanje v naravno dobroto človeka,

povzdigovanje nagona in čustva kot avtentičnih virov osebnosti, preziranje moralizma in

utilitarizma, odpor do urbanizacije in industrializacije, idejo življenja kot boja, kult moči,

idejo delovanja (akcije), moralni relativizem, patriotizem in rasizem (Gentile 2010, 88˗89). Te

ideje so bile sicer vseprisotne na desni politični opciji – tudi številni nacionalisti so zavračali

ideje starega sveta, dejstvo pa je, da jih je fašizem najbolje opredelil in jih je oblikoval v

zaokroženo celoto, na kateri je utemeljil svojo imperialno politiko.

Na omenjenih ideoloških nastavkih je fašizem želel preoblikovati celotno italijansko družbo.

Laboratorij, v katerem je zgradil svoj inventar orodij, pa so bile kolonije. Fašistični režim je

od svojih predhodnikov podedoval nekakšen imperij. Kljub vsemu pa je to bil kolonialni

imperij, ki so ga sestavljale Eritreja, Somalija, Libija in Dodekaneško otočje (Fuller 2010,

34). Fašizem je ta imperij razvil in razširil. V tem procesu gre poudariti predvsem dve imeni.

Industrialec Giuseppe Volpi in general Rodolfo Graziani sta nasilno zaključila osvajanje

Libije ter postavila temelje za politiko priseljevanja kolonov, ki naj bi rešila italijanske

socialne probleme (Fuller 2010, 32). Podobno je tudi Somalija doživela številne upravne in

politične spremembe z nastopom fašističnega režima. Te je vodil Cesare Maria de Vecchi,

prvi pomembnejši fašist, ki je vodil kakšno izmed kolonij. Aktivno je posegel v tedanjo

politiko pasivnega nadzora ozemlja in razširil neposredno italijansko oblast s tretjine na

celotno ozemlje Somalije (Fuller 2010, 33). S tem je pripravil teren za italijansko vojno z

Etiopijo, edino vzhodnoafriško državo, ki nikoli ni bila kolonizirana.

Etiopija je nesporno največja pridobitev Italije v času fašizma. Kljub politični reorganizaciji

kolonij fašistična oblast ni prinesla bistvene razširitve cesarstva. Vse ostale kolonije so bile

dediščina prejšnjega sistema oblasti. Tudi v Etiopiji je fašizem le nadaljeval razvoj

kolonialnega cesarstva, kot mu je sledila Italija pred nastopom fašizma. Vojna se je pričela

leta 1935, nasprotovalo pa ji je celotno Društvo narodov, ki je Italijo podvrglo sankcijam.

Uspeh v Etiopiji je bil glavni argument za nadaljevanje italijanske kolonialne ekspanzije.

Italija je, po francoskem vzoru iz Alžirije, Libijo vključila v italijansko matico januarja 1939.

Drugi pomemben dogodek je bil napad na Albanijo. Italija je že leta 1914 vdrla v to državo,

od koder pa se je morala leta 1920 umakniti. Leta 1937 se je italijanska oblast odločila, da bo

agresivno pristopila k vključitvi Albanije v kolonialno cesarstvo. Poudarili so dva razloga.

10

Albanija je bila za režim pomembna kot še ena naseljenska kolonija, hkrati pa je predstavljala

odskočno desko za nadaljnje agresivne poteze na Balkanu (Fuller 2010, 35–36). Ravno od tod

je kasneje italijanska vojska napadla Grčijo in sodelovala pri napadu na Jugoslavijo.

Ta zadnji dosežek pred drugo svetovno vojno je Italiji prinesel še sedmo kolonijo – Eritreja,

Somalija, Etiopija, Libija, Dodekaneško otočje, Albanija in Tianjin na Kitajskem. Kolonialno

cesarstvo, ki ga je zaokrožil fašizem, ni bilo fašistični projekt. Bilo je nadaljevanje projekta,

katerega življenjska doba pa je bila kratka. Kljub „dosežkom“ v vojni, kjer je Italija pridobila

dele Jugoslavije in Grčije, je bila druga svetovna vojna za Italijo katastrofa. Rekli bi lahko, da

je bila cena imperija prevelika, saj je italijansko vojsko in administracijo raztegnila do točke,

ko je vse postalo nevzdržno. Hiter vojaški poraz v Etiopiji, katastrofalno vojskovanje v

severni Afriki in dokončni poraz fašističnega režima leta 1943 so končali sanje o italijanskem

kolonialnem cesarstvu. Kljub lobiranju so na pariški mirovni konferenci Italiji odvzeli vse

kolonije, odvzeli pa so ji tudi velik del ozemlja, ki ga je pridobila po prvi svetovni vojni

(Fuller 2010, 36).

Kolonije so pomembne še zaradi enega razloga, ne le političnega – predstavljajo neposreden

vzor za družbeni inženiring v matici. Vsa načela urbanizma, oblasti in represije, ki jih je režim

uporabljal v kolonijah interne kolonizacije, so utemeljili v kolonijah. Najpomembnejši

dosežek tega procesa je utemeljitev mitske povezave med Italijo in antičnim Rimom ter

konceptov kolonialnega imaginarija. Vsak kolonialni imperij je imel svoj kolonialni

imaginarij. Ta predstavlja ideološko obarvan pogled na svet in utemeljuje imperializem in

ekspanzijo. Za vsak tovrsten imaginarij so najbolj pomembne predstave o drugem, deluje pa

po načelih binarnega ločevanja med družbenimi skupinami. Najpomembnejše so abstraktne

ideje, ki so jih o svetu prinašale zgodovina, arheologija in geografija. Interpretacija spoznanj

teh ved je vzpostavila hierarhično lestvico družbenih skupin, v kateri je imperialna sila vedno

superiorna v odnosu do koloniziranih populacij (Atkinson 2008, 15). V vsakem primeru je ta

imaginarij rasističen in socialno občutljiv. Segregacija je vključena v samo delovanje tega

imaginarija, ki utemeljuje odnose med različnimi družbenimi skupinami. Kompleksnost

fašističnega kolonializma, tako kot tudi imaginarija, vezanega na ta kolonializem, pa je

predmet obsežnih znanstvenih razprav.

11

3 Zgodovina raziskav in teoretski nastavki

Italijanski kolonializem, še posebej pa fašistični kolonializem, je večplasten, saj je hkrati

zgodovinski, socialni in politični fenomen. Čeprav bi slednje nakazovalo, da je fašistični

kolonializem predmet raziskovanja številnih ved, od zgodovine do antropologije, so raziskave

redke. Predvsem ga raziskujejo arhitekti, urbanisti in zgodovinarji, ki pa svoje raziskave

utemeljujejo kot del širših zgodovinskih vprašanj o fašizmu oz. kot del nečesa, kar bi lahko

označili za fašistično umetnost, v kateri kot zvrst izražanja prevladuje arhitekturno izražanje.

Tako naj bi fašistično kolonizacijo razumeli kot orodje utemeljevanja diktature (MacGregor

1984), kjer do izraza pride predvsem dejstvo, da fašističnega preoblikovanja družbe nikakor

ne gre enačiti z nacističnim. Predvsem gre tu za strukturno dejstvo italijanske državnosti.

Mussolini je velik del svoje oblasti utemeljil na tradicijah pred-fašistične oblasti, v

totalitarnem delovanju pa ga je ravno ta državna struktura podpirala ter tudi, morda

paradoksalno, omejevala (Levy 2000, 169). Fašistični kolonializem je v tem kontekstu moč

razumeti predvsem kot orodje resocializacije državljanov, ki naj bi jih nova bivanjska

izkušnja odmaknila od starih struktur razmišljanja in jih spremenila v verujoče fašiste.

Drug pomemben tok zgodovinskih raziskav se je usmeril v raziskavo modernizacije

italijanske ekonomije in družbe. Tu je dolgo časa dominiral argument, sploh v italijanski

historiografiji, da je Mussolinijev režim zavestno vzpostavil eno prvih stabilnih modernih

ekonomij ter utemeljil socialne reforme, ki jih načeloma povezujemo s socialdemokratskimi

vladami na zahodu po letu 1945 (Levy 2000, 170). Ta argument so moderne zgodovinske

raziskave do neke mere ovrgle, ko so poudarile, da je bil predvsem namen reform drugačen od

tistih po drugi svetovni vojni. Največji zagovornik te teze je bil zgodovinar A. J. Gregor

(Levy 2000, 170), ki je fašistično Italijo primerjal z socialdemokratskimi vladami v Evropi in

diktaturami v državah v razvoju. Svojo tezo je utemeljil predvsem na predpostavki, da je

fašistična »bitka za žito« vzpostavila moderno kmetijstvo Italiji, ki je bilo primerljivo s

kmetijstvom Nemčije ali Velike Britanije. To tezo so kasneje ovrgli, saj so ekonomisti

pokazali, da je ta politika resno škodovala izvoznim delom kmetijstva, sploh izvozu agrumov

(Maier 1987, 92). V tem kontekstu je moč tudi razumeti fašistični kolonializem kot

nadaljevanje ekonomske politike. Večina kolonialnih naselij je bila res kmetijske narave,

poudarjali pa so proizvodnjo žita, tudi v regijah, kjer so naravne danosti zelo omejujoče. Ta

ekonomski pogled na razvoj kolonialnih naselij so poudarjali tudi fašisti sami, saj je nastanek

večine fašističnih kolonialnih naselij vezan na politično-ideološki koncept ekonomske

avtarkije oz. samozadostnosti.

12

Je pa zgodovinski tok, ki poudarja ekonomijo kot motor fašističnih reform družbe, najbolj

jasno povezan s trendom raziskav v arhitekturi in urbanizmu. Zgodovinarji sicer poudarjajo,

da sta šoli ruralizma in anti-urbanizma škodovali italijanski ekonomiji in politiki (Levy 2000,

172). Škodo naj bi povzročili predvsem na področjih konceptualizacije modernizacije

italijanske družbe. Država je pod vplivom teh teoretskih utemeljitev družbene organizacije

zakonsko regulirala demografijo v državi. Predvsem je prepovedovala notranje migracije iz

ruralnih področij v večje urbane centre, s čimer je poskusila rešiti problem umiranja podeželja

in ekstenzivne emigracije. Ta problema je fašistični režim podedoval od predhodne oblasti.

Arhitekturne študije so, poleg zgodovinopisja, najbolj jasno utemeljile in razvile svoj

raziskovalni okvir fašističnega kolonializma. V arhitekturi naj bi dandanes prevladoval

konsenz, da je fašistični kolonializem del širšega italijanskega kolonializma, ravno tako pa je

italijanska fašistična arhitektura del širšega modernističnega arhitekturnega trenda (Fuller

2010, 40). Italija je svoj kolonialni projekt (tako v Evropi, kot tudi v Afriki) utemeljila na

ideji, da obstaja neposredna kontinuiteta med antično rimsko civilizacijo in moderno

italijansko državo. To trditev so raziskovalci opredelili kot koncept mediterraneità. Ta

koncept je del širšega koncepta civiltà, ki označuje naravno pravico Italije, da nastopi kot

nosilec superiorne civilizacije, ki ji daje pravico do ozemeljske širitve in do širjenja te

civilizacije med »barbarskimi« ljudstvi. Ta koncepta sta zelo sorodna konceptom drugih

evropskih imperialnih sil. Arhitekti poudarjajo, da naj bi ti koncepti prevladovali v

ikonografiji kolonialne arhitekture, ki ima sama po sebi sporočilno vlogo. Fašizem

sporočilnost arhitekture potencira.

Fašistična doktrina in odnos do socialnih in etničnih problemov sta večplastna in

večdimenzionalna. Njeno težnjo, da bi preoblikovala družbo, lahko zasledimo na številnih

ravneh družbenega življenja: od literature (kjer velja omeniti predvsem pisatelje in pesnike,

kot sta Gabriele d'Annunzio in Ezra Pound), do šol, politike ... Eno izmed najpomembnejših

orodij izkazovanja fašističnega odnosa do sveta pa je prostor. Fašisti so sami sebe in svojo

ideologijo razumeli kot skrajno revolucionarno. Svoje razmišljanje so utemeljili na delih

različnih filozofov, kot so Spengler, Korherr in La Bon (Mariani 1976, 44). Najpomembnejši

avtor, ki je vplival na doktrino italijanskega fašizma bolj kot kdorkoli, je nemški zgodovinar

in filozof Oswald Spengler s svojim delom Zaton zahoda (Der Untergang des Abendlandes).

V njem je utemeljil svoj pogled na razvoj zahodne družbe, ki naj bi prehajala v čas vladanja t.

i. močnih posameznikov (teorija cezarizma). Njegove teze o dekadentnosti družb ter o

njihovem propadu in prenovi predstavljajo osnovo fašistične teze o transformaciji italijanske

13

civiltà v nekaj novega, reformiranega pod vodstvom močnega voditelja za nov čas. Ta

koncept reformirane družbe so fašisti označili za nuova civiltà (Mariani 1976, 44).

Ta nova družba naj bi bila potrebna zaradi dekadence takratne italijanske družbe, kot jo je

razumel Mussolini. Svoj programski izraz je dobila v govoru Discorso dell'Ascensione (26.

maj 1927), v katerem je Duce definiral osnovne programske usmeritve fašističnega internega

kolonializma. Cilj tega kolonializma je bil najti in utemeljiti nov fizični in estetski izraz

družbe, lasten izključno novi italijanski družbi (Mariani 1976, 41). Režim je dekadenco

takratne družbe pripisal tedanjemu bivanjskemu in ekonomskemu stanju družbe in v reformi

tega stanja je tudi iskal primarne rešitve problema.

Tako ni nič nenavadnega, da nam ravno arhitektura lahko ponudi najbolj podroben vpogled v

fašistično razmišljanje. Fašizem se je v svojem arhitekturnem in urbanističnem izrazu, ki naj

bi postal temelj novih kolonij, želel umakniti od dotedanjega urbanizma industrijske družbe,

ki jo je okrivil za dekadenco italijanske družbe. Dekadenca naj bi bila naravna posledica

življenja v velikih industrijskih mestih (Mariani 1976, 42). Danes med raziskovalci obstaja

konsenz, da je fašizem kategorično zavrgel urbanizem velikih industrijskih središč (npr.

London, New York) ter se obrnil k dokaj konservativnim in malomeščanskim idealom

bivanja, na katerih je želel utemeljiti svoj lasten urbanistični izraz (Mioni 1986, 25).

V Evropi se je med prvo in drugo svetovno vojno resno spremenil pogled na arhitekturo in

urbanizem. Vse to je bilo sicer le del širšega umetniškega toka razmišljanja – gibanja

moderne. Umetnost je v moderni prevzela zelo aktivno vlogo moralnega prenovitelja družbe.

Ta aktivnost je sovpadla z dejstvom, da se je svet spremenil. Socialna vprašanja

industrijskega sveta, demografska eksplozija, gospodarska kriza in prva svetovna vojna so

delu umetnikov, arhitektov dala podoben podton, kot ga je imelo delo političnih reformatorjev

(Mioni 1986, 24). Fašizem oz. fašistični umetniški ter arhitekturni izraz je svoj odgovor na

»apokaliptično« stanje tedanje družbe našel v nekaj doktrinarnih točkah. Prva doktrina je bila

doktrina ruralizma. Fašizem je nastopil proti urbanizmu kot takemu – contro l'urbanesimo

(Mioni 1984, 25). Zagovorniki ruralizma so zagovarjali minimalističen urbanizem sub-

urbanih naselij. Glavni kriterij, po katerem so sodili primernost naselja, je bila velikost.

Predvsem so zagovarjali gradnjo manjših delavskih kolonij in kmetijskih kolonij. Ruralizem

je bil temeljna doktrina fašističnega urbanizma in arhitekture (Mariani 1976, 52). Fašisti so

pozicijo ruralizma oz. ruralità dojemali kot zelo avantgardno pozicijo v razpravi s svojimi

nasprotniki. Glavna značilnost te doktrine je težnja, da bi bivanjsko izkušnjo posameznika

14

približali avtentični izkušnji bivanja, kot naj bi bila lastna fašističnemu človeku. Slednji naj

bi izšel iz domačega prostora in bil z njim večno povezan (s krvjo). Tako je doktrina

ruralizma zelo podobna nemškemu konceptu Blut und Boden. Ruralità je kot ideal

nedosegljiva in je del ideje permanentne revolucije, ki jo je zagovarjal fašizem (Mariani

1976, 53).

Druga pomembna točka fašistične arhitekturne doktrine je specifična fašistična modernost

(Nicolosso 1988, 34). Pomemben pojem v fašistični modernosti je bil pojem moralità.

Arhitektura je bila del gibanja za moderno moralno prenovo družbe, katere cilj je stvarjenje

fašistične utopije. To razumevanje modernizma je bilo zelo značilno za fašistično gibanje.

Neposredno je bilo povezano z idejo permanentne revolucije, ki je utemeljevala delovanje

fašistične stranke – milice. Fašistična modernost je od vseh vpletenih terjala, da so popolnoma

predani prenovi družbe, ki naj bi jo po vzoru stranke – milice, preoblikovali v družbo – milico

(Mariani 1976, 54). Arhitektura naj bi svoj modernizem oblikovala tako, da bi z moralno

prenovo bivanjske izkušnje družbe moralno nadvladala dekadentno družbo velikih mest.

V tem so prepoznali tretjo doktrinarno točko fašizma oz. fašistične arhitekture. Anti-

urbanizem je predstavljal aktivno zavračanje sodobne industrijske bivanjske urbane izkušnje.

Fašistična družba naj bi bila ruralna, moderna in proti-urbana. Italija naj bi postala ruralna in

proti-urbana – »per una societa rurale e antiurbana« (Mariani 1976, 57). Fašizem je proti

industrijskemu urbanizmu tako ostro nastopil, ker ga je razumel kot stranski pojav

negativnega trenda družbenega razvoja. Urbanizacijo, industrializacijo in širitev proletariata je

dojemal kot ključne probleme takratne družbe (Memo 1988, 248). Problem so predstavljali

predvsem socialni procesi emigracije, kar arhitekturne raziskave poveže z zgodovinskimi.

Večina sodobnikov fašizma je procese emigracije razlagala evolucionistično – od števila

prebivalcev je soodvisna usoda naroda. Le močni narodi naj bi preživeli apokaliptično

sedanjost, v kateri je obstajal fašizem (Memo 1988, 251). Kritiki so poudarili, da je ta pogled

preveč socialno statičen in rasističen. Proletariat je resda internacionalen in bolj nagnjen k

izseljevanju, vendar to ne pomeni, da mesta ne predstavljajo centrov inovativnosti ter

napredka v družbi. S stališča fašizma so večja mesta problem kot prostori družbenega nadzora

(slednji je otežen tako v fizičnem kot tudi ideološkem smislu) ter kot prostor, v katerem je

praktično nemogoče uresničiti fašistično idejo ruralne in proti-urbane družbe.

Četrta doktrinarna točka fašistične arhitekture in urbanizma, s tem pa tudi širše fašistične

ideologije, je koncept anima. Fašizem je razumel anima ali dušo kot ekvivalent narodne biti.

15

Italija je bila v fašističnem ideološkem sistemu razumljena kot materinska krajina (paesaggio

materno) vseh Italijanov. Ta prostor je bil utelešenje narodne biti Italijanov. Arhitekti in

režimski ideologi so želeli, da bi italijanske kolonije s svojo sporočilnostjo to anima utelesile

tudi drugod. V grobem bi to pomenilo, da bi sama prisotnost italijanske kolonije v prostor

sevala kulturni vpliv, ki bi okoliški prostor spremenil po meri italijanske civiltà. Anima je bila

tudi kriterij za fašistično konceptualno ločevanje med città in villaggio (Mariani 1976, 77).

Kriterij za ločevanje med temi naselji tako ni bila velikost, kar bi načeloma pričakovali, saj

città v prevodu pomeni mesto, temveč prisotnost narodne biti. Fašistični città naj bi deloval

kot nekakšen svetilnik civilizacije, ne glede na to, kako velik je. Deloval naj bi kot orodje

proti nomadstvu intelektualcev in proletariata, ki naj bi jih ponovno vpel v resnično

narodnostno bit.

Ta doktrinarna točka tudi jasno nakaže, da naj bi kolonije v fašističnem pomenu besede

delovale kot orodje minimizacije družbenega konflikta. Večina družbenih napetosti, za katere

je fašistični oblastni in ideološki aparat krivil obstoj industrijske družbe, naj bi v teh kolonijah

izginila. Fašistična ruralnost naj bi utelesila italijansko anima, ki naj bi zavrnila

degeneriranost večjih kozmopolitskih metropol (Mariani 1976, 81). To dejanje je bilo za

fašistično ideologijo ključno, saj naj bi s tako akcijo fašistična revolucija dobila smisel.

Zavrglo bi preteklost ter (pri naslednji interpretaciji se fašistična doktrina sklicuje na delo

nacističnega rasnega teoretika Richarda Korherrja) služilo rasni obrambi zahodne civilizacije.

S tega gledišča je moč fašistična kolonialna naselja razumeti kot obliko demografske in rasne

kontrole prebivalstva. Fašizem je ta tok misli nadgradil tudi z načrtnim poudarjanjem

kontradikcije med urbanizmom (aktom načrtnega urejanja prostora) ter organskim razvojem

velemest. Urbanizem je bil v režimski ideologiji poudarjen s pozitivnega stališča, saj je

omogočal načrten poseg v družbeno življenje (Mariani 1976, 81).

Peta doktrinarna točka fašistične arhitekture in urbanizma pa je korporativizem.

Korporativizem načeloma označuje način vladanja fašistične stranke oz. gibanja.

Korporativistična oblast zahteva, da je država urejena kot korporacija. Temelji na soobstoju

dveh oblastnih struktur – stranke in korporativne gospodarske organizacije. Korporativizem je

v najširšem pomenu besede socio-politična organizacija družbe, v kateri prednjačijo interesi

večjih družbenih skupin – korporativnih skupin. Temelji na predpostavki, da je družba

organizem oz. organski sklop sistemov, posamezna korporacija pa je del širšega organizma.

Fašizem je to idejo, ki se pojavljala tudi v 19. stoletju, nadgradil z idejo harmonije v družbi,

predvsem harmonijo med posameznimi družbenimi razredi. Ta harmonija naj bi omogočala

16

tudi povečan družbeni nadzor in omogočala bolj totalno preoblikovanje družbe. Arhitektura in

urbanizem sta koncept korporativizma – posamezni deli so del širšega telesa (lat: sg. corpus,

pl. corpora) – prenesli v organizacijo prostora in arhitekturo. V širši konceptualizaciji

popolnega fašističnega naselja tako obstaja teza, da so posamezni deli naselja sicer ostro

ločeni, npr. po socialnem statusu, vendar so del širše celote. S tem sta arhitektura in

urbanizem posnemala sam koncept fašističnega človeka. Fašistični človek je individuum, ki

še vedno živi razdeljen v razrede, ločene po fašističnih sindikatih, poklicih, socialnem statusu,

vendar je del širše fašistične družbe. Vsak posameznik je sicer fašistični človek, nima pa vsak

fašistični človek enake življenjske izkušnje oz. fašistična družba ne stremi k totalni

egalitarnosti. V namen uresničitve vizije družbe kot telesa sestavljenega iz enako potrebnih,

vendar ne enakovrednih delov, so arhitekti in urbanisti v kolonijah (predvsem v italijanskih

afriških kolonijah) razvili poseben tip naselja – borgho (Mioni 1986, 27).

3.1 Razkol med teorijo in prakso fašistične kolonizacije

Fašizem lahko označimo tako za ideologijo kot tudi za politično-ekonomski sistem. Slednji je

utemeljen na fašistični ideologiji, ki je dokaj konsistentna. Politična in ozemeljska ekspanzija,

rasna superiornost, totalitarna oblast in korporativistična ekonomija so temeljne točke, v

katerih je fašistična oblast poskusila teorijo prenesti v prakso. V zgodovinskem pregledu sem

že pokazal, da je bila pri ozemeljskih težnjah dokaj neučinkovita. Nič kaj bližje ni prišla

totalni oblasti v politiki doma. Kljub temu, da je Mussolini leta 1926 ukinil parlamentarni

sistem, je bil njegov režim v večji meri kot njegov sodobnik v Nemčiji odvisen od dobre volje

vojske, kralja in kontinuitete starejših represivnih struktur v državi (Levy 2000, 169). Ravno

tako ekonomske težnje po popolnem nadzoru niso bile kaj prida uresničene. Poudaril sem že,

da je eden izmed glavnih protiargumentov trditvi, da je fašistična Italija prototip moderne

mešane ekonomije, ta, da je s svojimi politikami škodovala lastni ekonomiji. Drug problem s

to tezo pa je, da je Italija že pred letom 1914 svoje strateške gospodarske interese varovala z

neposrednim ali posrednim vmešavanjem v gospodarstvo. Sredi tridesetih let prejšnjega

stoletja je imela fašistična Italija najvišji odstotek državnega lastništva v gospodarstvu v

Evropi z izjemo Sovjetske zveze (Romeo 1963, 171). Kljub temu pa so, za razliko od

Sovjetske zveze, vodjem podjetij dovoljevali, da so delovala, kot da se ni nič spremenilo. To

je pomenilo neposredno rivalstvo med državnimi podjetji. Na kratko, fašistična Italija je imela

kolektivno lastništvo nad večjim delom gospodarstva, ni pa imela enotnega upravljanja tega

gospodarstva.

17

Še en problem je bila trgovina. Omenil sem, da je Društvo narodov uvedlo sankcije po

italijanskem napadu na Etiopijo. Odrezana od svetovne trgovine se je Italija povezala z

Nemčijo in začela številne drage eksperimente z avtarkijo. Kakor je avtarkija pomembna za

fašistični kolonializem, ostaja dejstvo, da v svetu trgovinskih blokov, ki so med seboj

tekmovali v protekcionizmu, trgovina z nemškim, izvozno naravnanim gospodarstvom ni

mogla nadomestiti trgovine z velikima uvoznicama Veliko Britanijo in Francijo (Levy 2000,

173). Ravno tako se je treba zavedati, da je bila Italija pretežno ruralna država. Kot taka je

imela majhno kupno moč in sama po sebi ni mogla poganjati industrijskega gospodarstva, ki

bi vzdržalo dolgotrajno vojno, kot si jo je zamislil Mussolini. Ekonomske raziskave so

pokazale, da je fašistična oblast, kljub svoji deklarativni odmaknjenosti od preteklosti,

nadaljevala ekonomsko politiko Italije izpred prve svetovne vojne. Tu so raziskovalci

izpostavili, da je predvsem finančna politika Q-90 (umetni menjalni tečaj 90 lir za en funt)

nadaljevanje devalvacijske politike predhodnic fašizma (Levy 2000, 172). Edina razlika pri

tem je, da je Mussolini umetni tečaj razglasil za vprašanje narodnega ponosa, njegovi

predhodniki pa za nujno rešitev finančnih težav države.

Tako ekonomija kot tudi zunanja politika fašistične Italije kažeta na velik razkorak med

deklarativno ideologijo in realnostjo. Enake nekonsistentnosti zasledimo v arhitekturi in

urbanizmu. Velik del arhitekturnih in urbanističnih projektov v času fašizma so izvedli

arhitekti, ki jih je režim aktivno spodbujal in nagrajeval za dobro opravljeno delo. V tedanjem

družbenem ozračju so italijanski modernistični in racionalistični arhitekti agresivno povezali

modernistično težnjo po moralni prenovi s fašistično ideologijo in režimom. Kljub temu pa ni

enotne arhitekturne šole, ki bi ustvarila nek kanon. Nova naselja so pogosto zmes sočasnih

arhitekturnih šol – mediteranske, modernistične, racionalistične in funkcionalistične (Nutti

1988, 234). Pogosto jih v koherentno celoto združuje samo teorija korporativnih mest, ki naj

bi pomenila popoln prelom s starim svetom, tako ekonomski kot tudi socio-politični. Izražala

naj bi korporativno bit fašizma, ki naj bi lovila ravnotežje med »anarhizmom« liberalizma in

»kolektivizacijo« socializma (Nutti 1988, 234). V teoriji naj bi bila gradnja novih naselij in

reorganizacija starih podobna korporativni strukturi, uniformna in racionalna, vendar je bila v

resnici dokaj nekonsistentna, saj je potekala vzporedno z notranjimi boji v arhitekturnih šolah

in režimu (Nutti 1988, 238), kar je pripeljalo do številnih lokalnih variacij v gradnji in stanja,

v katerem je vsak arhitekt sam interpretiral ideologijo in jo prenesel v prostor.

Ravno tako je bil fašistični režim nekonsistenten pri omejevanju rasti in urejanja večjih

industrijskih mest. Po svoji ideološki doktrini bi jim moral biti nenaklonjen, vendar ostaja

18

dejstvo, da je večina večjih industrijskih mest (Milano, Torino ...) v času fašističnega režima

zrasla (Treves 1986, 323). Slednje jasno kaže, da imata ruralizem in antiurbanizem v moderni

industrijski družbi svoje omejitve. Premagovanju teh omejitev ravno tako ni pripomogla

ekspanzionistična zunanja politika države, ki se je jasno zavedala, da živi v svetu industrijske

vojne. Tako kljub jasno začrtani režimski ideološki, propagandni in zakonski podlagi za

preprečevanje priseljevanja v večja mesta in vse večje proletarizacije državna administracija

pogosto ni ukrenila nič – antiurbanizem in ruralizem sta pogosto ostala le propagandni notici

v različnih govorih članov PNF (Treves 1986, 323).

Kljub očitnemu razkoraku med realnostjo in ideologijo pa ostaja dejstvo, da sta bila

arhitektura in urbanizem del širše programske politike. Ta politika je bila usmerjena v

preseganje omejitev Italije kot države in v izgradnjo moderne države. Dejstvo je, da je bila

večina arhitekturnih, infrastrukturnih in urbanističnih projektov osredotočena na periferijo

italijanske države. Ta periferija so otoki (Sardinija, Sicilija in jadranski otoki), afriške

kolonije in druge zapostavljene regije, predvsem Kalabrija (Mioni 1986, 27). Nove kolonije,

ogromni infrastrukturni projekti (predvsem avtoceste), melioracijski projekti (izsuševanja,

izgradnja kanalov in vodovodov) in upravne reforme predstavljajo poskus države, da bi

modernizirala pretežno ruralno gospodarstvo in družbo. Ta sklop reform in projektov

označujemo z izrazom bonifikacija. To je širši družbeni proces, ki se ne omejuje le na

omenjene gradbene projekte (Mariani 1976, 68). Bonifikacija vključuje tudi šolsko, upravno,

vojaško in davčno reformo države, del procesa bonifikacije pa je tudi »integracija« perifernih

območij v Italijo. Ta integracija pomeni predvsem nasilno poitalijančevanje kolonij in regij,

kjer živijo različne narodnostne manjšine. Bonifikacija je predstavljala najbolj koherenten

poskus fašizma, da bi izpostavil in oblikoval italijansko narodno »bit« v skladu z fašistično

ideologijo, kljub številnim neuspehom pa predstavlja tudi programsko realizacijo fašističnih

idej na vseh področjih družbenega življenja.

Del tega je bila tudi kolonizacija. Kolonizacija (tako v Afriki kot tudi doma) je za fašistični

režim predstavljala pomemben korak k uresničitvi ideala ruralne pol-urbane družbe. Prvi velik

projekt je predstavljala bonifikacija in kolonizacija močvirnate regije Agro Pontino. V tem

procesu je sodelovalo okoli 20.000 delavcev, uspeh projekta pa je bil ključen za utrditev

fašističnega mita o reformi družbe ter modernističnega prepričanja, da lahko arhitektura ter

urbanizem rešita demografske probleme družbe (Nicolosso 2012, 15). Tak projekt ni unikatno

italijanski, saj so podobne izvajali tudi v Veliki Britaniji, ZDA in Sovjetski zvezi. Projekt ni

bil pomemben, ker bi bil tako originalen, temveč zato, ker je koncept naselitvenega

19

kolonializma prestavil iz afriških kolonij v italijansko matico. Italija je vedno spodbujala

agrarni naselitveni kolonializem, s katerim je poskusila rešiti lastne demografske probleme.

Ta tip kolonializma je dražji in bolj arhaičen od trgovinskega modela, ki sta ga uveljavili

predvsem Nizozemska in Velika Britanija. Stalna naselitev je bolj obsežen projekt kot

vzpostavitev trgovinske prevlade, vendar je ideološko bolj uporaben. Italijanska družba je

svoj agrarni kolonializem opravičevala s »historično« povezavo z rimskim cesarstvom, ki je

ravno tako izvajalo naselitveni kolonializem. Za režim niti ni pomembno, da sta historična

konteksta popolnoma drugačna. Pomembna je bila interpretacija, ki je prevzela obliko zgodbe

velike civilizacije, ki ukroti divjino v Afriki. Uspeh projekta bonifikacije Agro Pontino, sploh

medijski uspeh projekta (Nicolosso 2012, 16), je pokazal, da je to zgodbo mogoče prenesti

tudi v Evropo.

V bonifikaciji je sodelovalo veliko število ljudi, kar je zmanjšalo brezposelnost v državi. To je

propaganda s pridom izkoristila, vendar to ni bil njen primarni namen. Italijanski

kolonializem, sploh fašistični kolonializem, ima dvojni namen. Prvi je delovanje v obliki

socialnega ventila, drugi, še pomembnejši, pa je stvarjenje novega Italijana – fašističnega

človeka. Za izgradnjo tega novega človeka pa je bil potreben mit. Omenil sem že, da je bila

kolonizacija usmerjena v periferijo države in v t. i. divjino v državi. Agro Pontino je bil

močvirnat prostor, poln komarjev – prenašalcev malarije, divjina, ki bi lahko v italijanski

domišljiji imela podobno mesto, kot jo ima »divji zahod« v ameriški kolektivni zavesti.

Koncept Manifest Destiny v ZDA in fašistični koncept kolonizacije, predstavljen v Discorso

dell'Ascensione, imata kar nekaj skupnih točk. V grobem Manifest Destiny predstavlja

prepričanje, da imajo naseljenci ZDA naravno pravico do osvojitve, pokoritve in kolonizacije

Severne Amerike. Ideja izpostavlja posebne »vrline« ameriškega ljudstva in države, »misijo«

ZDA, da zahod Severne Amerike uredijo po svoji podobi, ter nezmožnost kogarkoli, da bi se

tej usodi uprl. Ime Manifest Destiny je oblikoval časopisni urednik John O'Sullivan leta 1845.

Koncept Manifest Destiny je zaelo podoben italijanskemu oz. fašističnemu v vseh treh glavnih

točkah. Tudi Italijani poudarjajo svojo »misijo«, da civilizirajo barbare, posebne »vrline«

Italijanov (te ne temeljijo na posebnosti politično-administrativne ureditve, kot v ZDA, ampak

na »historični« povezavi z Rimom) ter usodo Italije, da ji to brezpogojno uspe. Ravno tako pa

sta si koncepta podobna v praktičnem cilju združitve države – ameriški koncept stremi k

združitvi pred in po krvavi državljanski vojni, italijanski pa k združitvi politično in

demografsko razklane družbe. Tako lahko italijanska kolonialna naselja v njihovi

sporočilnosti primerjamo z naselji na »divjem Zahodu«.

20

Bonifikacija Agro Pontino je bila pomemben temeljni kamen tega mita. Drugi temeljni kamen

je bila kolonija Littoria, ki je bila sprva mišljena za 20.000 prebivalcev, čeprav tega števila ni

nikoli dosegla. V najboljših časih je v naselju živelo le 5.000 ljudi (Nicolosso 2012, 16).

Izgradnja te kolonije je zaključila pomemben projekt melioracijskih in infrastrukturnih del v

srednji Italiji. Littoriji je sledila izgradnja Sabaudie (1934) in Pontinie (1933). Nove kolonije

so predstavljale pomemben konceptualni preskok v italijanskem urbanizmu. Modernizem je

zavrgel koncept città murata, ki ga je razumel kot tradicionalni in zaostal koncept,

neprimeren za novo dobo. V fašističnih kolonijah se je pojavil koncept odprtega mesta (città

aperta e decentrata), ki naj bi izžareval moč družbe in novih načel. Vsekakor je bila pri tem

ključna povezava z rimsko tradicijo, saj se pojavijo poskusi, da bi nova naselja neposredno

povezali z rimsko urbanistično tradicijo. Pri tem izstopa Sabaudia, ki prevzame koncept

oktogonalnega načrta okoli cest cardo in decumanus (Nicolosso 2012, 15). Slednje se, kljub

konceptualni navezavi režima na antični Rim, ni obdržalo, saj so arhitekti in urbanisti že pri

gradnji kolonije Pontinia odstopili od načrtovanega posnemanja rimskega urbanizma. Njena

negeometrična zasnova (vsaj ne oktogonalna) in urbana odprtost je bila v propagandi in

uradnih depešah (pre)hvaljena kot vrhunski izraz ruralizma in uspešni gradnji sta sledili še

gradnji kolonij Aprilie (1937) in Pomenzie (1939). Gradnja Aprilie sovpada z napadom na

Etiopijo, obe koloniji (Aprilia in Pomenzia) pa sta bili inavgurirani oktobra 1937 (Nicolosso

2012, 17), čeprav se je gradnja Pomenzie končala šele na predvečer druge svetovne vojne.

Omenjene kolonije so bile ruralne kolonije, katerih gospodarski namen je bil pridelava žita.

Vse so ležale v prostorskih in podnebnih kontekstih, kjer je bila industrijska pridelava žita

otežena. Omenil sem, da so ekonomisti pokazali, kako so te kolonije škodovale ekonomiji

manjših, starejših naselij, predvsem na področju kmetijske pridelave. Tako so deloma

spodbujale priseljevanje v mesta. Ironično je, da so kolonije, katerih namen je bil povečati

kmetijsko konkurenčnost in proizvodnjo, temu pravzaprav škodovale in pripomogle k še

večjim demografskim problemom. Kmetje, ki so ostali brez živeža, so se selili v večja mesta,

kjer so postali del proletariata; postali so del fenomena, ki ga je država s kolonijami želela

zatreti. Kljub temu pa kolonije predstavljajo največji korak k doseganju t. i. bonifica

integrale, ki predstavlja praktičen ekonomski poskus uveljavitve ideologije ruralizma. V

grobem prevodu bi to pomenilo celovito »osvoboditev« zemlje (Caprotti 2007, 657). Ravno

tako je to pomenilo, da je bila bonifikacija v svoji osnovi zasnovana v smeri reševanja

demografskih problemov, ki pa jih preprosto ni mogla rešiti sama po sebi. Že lokacija

bonifikacije pove veliko, saj je predstavljala umik od večjih urbanih središč in preseljevanje

21

prebivalstva v periferijo države oz. v manj razvite regije. Omenjena gospodarska škoda je

režim prisilila, da je kolonije umaknil iz kmetijsko razvitih regij v manj razvita periferna

območja. Ravno tako kolonizacija Pontinskih močvirij sovpada s časom, ko režim želi doseči

liberalizacijo trga nepremičnin in ustaviti trend priseljevanja v večja severna mesta, kot je

Milan (Caprotti 2007, 657).

Seveda je smotrno vprašanje, kako to izvesti. Proletariat pogosto ni imel interesa, da bi se

priselil v agrarno naselje, ne glede na materialni standard, ki naj bi ga to ponujalo. Resda je

kolonizacija ključen temelj fašistične ideologije (ruralizem, antiurbanizem), vendar interna

kolonizacija, kljub bombastičnosti propagande ni bila ne priljubljena ne uspešna. Arsia,

Carbonia, Guidonia in Torviscosa so v tem primeru sicer konceptualne nadgradnje,

predstavljajo namreč ideološki prehod iz 'bitke za žito' v ideologijo popolne avtarkije države,

ki se je razvila po uveljavitvi sankcij Društva narodov po vojni v Etiopiji, vendar tudi tu

vidimo, da koncept kolonizacije ni bil ravno uspešen. Naštete kolonije so lep primer tega.

Guidonia je prva izmed kolonij, katerih gradnja se je začela v letu 1936, Mussolini pa jo je

inavguriral naslednje leto. Utemeljena je bila na letalski industriji (Nicoloso 2012, 17) in je

prvo naselje, ki kljub svoji navidezni ruralnosti predstavlja industrijski center, vezan na

ekspanzionistično politiko režima. Sledila je gradnja kolonije Torviscosa, med Trstom in

Vidmom, ki so jo v propagandi najbolj očitno predstavili kot upor proti sankcijam Velike

Britanije in Francije. Predstavljena je bila kot città del celulosa, predstavljala pa je poskus

avtarkičnosti na področju papirne in lesne industrije – industrije, kjer sta prednjačili Velika

Britanija in Francija.

Torviscosa in Guidonia sta predstavljali prvi večji premik iz kmetijstva v industrijo. Sta pa

ohranili urbanistično konceptualno zasnovo zgodnejših kolonij in predstavljata spoj

konceptov ruralizma in anti-urbanizma z industrijsko avtarkijo. Ta spoj se je prenesel tudi v

kolonije, vezane na »bitko za premog«. Premog je predstavljal ključno energetsko in vojaško

surovino. Na temeljih premogovništva je delovala celotna državna industrija. Italija je bila tu

v velikem zaostanku. Primerjalne študije, v katerih je bila referenčna točka industrijski

potencial Velike Britanije, so pokazale, da je bilo kar 85 % italijanskega premoga uvoženega,

celoten industrijski potencial Italije pa je znašal vsega 46 % britanskega – samo kot oris,

nemški industrijski potencial je znašal 214 % britanskega, nemška produkcija jekla in

premoga pa je bila desetkratnik italijanske (MacGregor 2000, 118). Tako je fašistična oblast

nujno morala povečati proizvodne zmogljivosti Italije. Arsia (Raša v Istri) in Carbonia na

22

Sardiniji predstavljata glavni poskus povečanja proizvodnje premoga v Italiji in poskus

konkuriranja tekmicam in partnericam Italije.

Vse kolonije, ne glede na njihovo gospodarsko namembnost, so bile zamišljene kot del

širšega posega v gospodarstvo, družbo in krajino. Pogosto so bile neuspešen poskus. To

najlepše pokaže demografska slika kolonialne populacije. Zasnovane so bila kot naselja za

5.000–12.000 prebivalcev. Večina naselij teh številk ni nikoli dosegla, ravno tako niso

dosegla predvidenih gospodarskih učinkov. Večja naselja (Littoria) so pomembna predvsem

zaradi modernistične arhitekture, naselbinsko pa so dokaj skromna, saj niso dosegla

demografskih ciljev. Podatki o številu prebivalcev so zelo nazorni: Sabaudia (5.000),

Pomenzia (3.000), Aprilia (3.000), Guidonia (2.500-5.000), Torviscosa (5.000), Arsia (3.000)

(Nicoloso 2012, 18). Edina izjema je bila Carbonia, ki se je, po načrtu, razvila v večje naselje,

ki ima danes okoli 50.000 prebivalcev. Nove industrijske kolonije pa tudi kot celota niso

dosegle zastavljenih ciljev – gospodarska rast, ki je bila posledica bonifikacije, dolgotrajno ni

obstala, saj ni preživela druge svetovne vojne. Ravno tako so nove kolonije predstavljale dom

bornemu 1,85 % delavske populacije Italije (Nicolosso 2012, 18).

Kljub tem očitnim neuspehom pa industrijske in kmetijske kolonije pomenijo za režim velik

uspeh. Slednje se morda zdi paradoksalno, vendar je fašizem sam po sebi mit o duhovni

revoluciji družbe (Ben-Ghiat 1996, 239). Propaganda novih kolonij je sledila lepemu

mitskemu zaporedju. Temelj mita je bila dekadenca stare družbe, pri čemer se je fašizem

predstavil kot ponujena tretja pot, kot ravnotežje med institucionalnim nasiljem kapitalizma in

kolektivizacijo komunizma. Po mnenju fašistov so tako kapitalistične demokracije kot tudi

komunisti srečo in smoter razumeli izključno v materialnem smislu, medtem ko naj bi bil

fašizem celostna revolucija, ki bo spremenila celotno družbo in osebo kot celoto. Ko je

fašizem prišel na oblast, je nemudoma zagnal duhovno revolucijo, spremembe političnega

sistema in kolonizacijo. Kolonizacija je v fašističnem mitu tako fizična manifestacija

narodnega duhovnega smotra (glej Oswald Sprengler). Vsak duhovni smoter, kot tudi junaki

mitov, s katerimi je Sprengler primerjal narodne smotre, naleti na ovire, ki imajo mitsko nrav.

Te mitske ovire (lep primer predstavlja sfinga, ki v Ojdipovem mitu postavi uganko), ki

omejujejo narodni smoter in vodjo naroda, v fašističnih predstavah o razvoju družbe

predstavlja narava – močvirja, reke in divjina, ki jih je bilo treba ukrotiti. Konec mita je nujno

uspešen – pokoritev narave in barbarskega nasprotnika ter združitev naroda v enotno in

homogeno družbo.

23

Pri tem sploh ni nujno, da je uspeh res uspeh. Propaganda predstavlja italijanska nova naselja

kot uspešna že zaradi njihovega obstoja, ne pa zaradi dosege objektivnih ciljev (Nicoloso

2012, 18). Verjetno ni naključje, da kolonizacija sovpada z začetkom fašistične

ekspanzionistične politike in je bila predstavljena kot upor proti drugim velesilam, ki želijo

zatreti italijanski narodni smoter. Fašistična kolonizacija je fizična manifestacija te ideologije.

Istra predstavlja pomemben praktičen primer. Je periferna, manj razvita regija v takratni

državi, ki pa je imela ogromen ideološki pomen za fašistični režim. Njena zgodovina in

pomen kolonije Arsia (v nadaljevanju Raša) je specifično poglavje v širši zgodbi, katere

splošne obrise sem predstavil do sedaj.

4 Istra pod italijansko oblastjo – prostorski in lokalno-zgodovinski

kontekst raziskave

Italija je po prvi svetovni vojni pridobljena ozemlja organizirala v Julijsko krajino (Štih in

ostali 2009, 378), ki je obsegala nekdanje avstrijske Goriško z Gradiščansko, Trst, Istro, dele

Kranjske (postojnski in idrijski okraj) ter del Koroške (trbiški okraj). Po vojni je omenjena

ozemlja prizadela resna gospodarska kriza. Vzrok za krizo je bila predvsem sprememba

uprave in priključitev k državi, s katero omenjena ozemlja niso imela ne prometnih ne

gospodarskih povezav. Za nas je najbolj relevantno dogajanje v Istri. Medvojno stanje in

razvoj dogodkov opisuje kar nekaj obsežnih študij. Študija, na katero bom se bom najbolj

oprl, je Fašizam u Istri 1918˗1943 (Dukovski 1998).

Življenje v Istri je po vojni potekalo v oteženih okoliščinah. Pred-fašistično obdobje med leti

1918 in 1922 označuje nastanek moderne politične scene s klasičnimi političnimi strankami

(Dukovski 1998, 263). V tem času še vedno prevladujejo avtonomistične ideje predvojne

istrske politike, ki so prisotne pri vseh političnih akterjih. Fašistično gibanje v Istri je bilo v

tem pogledu izjemno. Bilo je eno redkih političnih gibanj, ki je zavračalo istrski

avtonomizem. Člani fašističnega gibanja so bili v Istri v povprečju mlajši od tridesetih let in

so bili še posebej dovzetni za militantnost fašizma. Istrski fašizem je bil poseben še v eni

lastnosti. Nemogoče ga je razumeti, ne da bi razumeli idejo iredentizma. Iredentistično

gibanje ima svoje korenine v italijanski politiki 19. stoletja in v istrski politiki v letih

1905˗1915 (Dukovski 1998, 26). Istrska politika je vodila v vse večji razmah avtonomizma v

regiji, italijanska politika pa je plasirala t. i. jadransko vprašanje, ki označuje politično

vprašanje dominacije na Jadranu.

24

Italija je v prvo svetovno vojno vstopila z namenom, da razreši jadransko vprašanje ter z

namenom odrešitve italijanske manjšine v nekdanji Avstro-Ogrski. Izraz iredentizem

označuje ravno ta fenomen – težnje po ozemlju druge države na podlagi etnične oz. kulturne

pripadnosti prebivalcev spornega ozemlja. Izraz italijanski iredentizem je prvi definiral

italijanski politik Matteo Imbriani leta 1877. S tem izrazom je specifično označil ozemlja

Avstro-Ogrske monarhije, na katerih so živeli Italijani. Istrski fašizem se je razvil kot proti-

stranka (antipartito) s poudarjenim iredentističnim čutom (Dukovski 1998, 41). Istrski

fašizem ni bil razredno gibanje – v njem so delovali pripadniki vseh slojev; njegova

pomembna značilnost je, da so bile to večinoma mlajše generacije, ki so imele okrnjene

izkušnje z Avstro-Ogrsko monarhijo. Razvil se je pod tremi pomembnimi pogoji. Prvi pogoj

je kriza predvojnih in povojnih političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij. Te

organizacije se iz internacionalnih spremenijo v nacionalno in razredno zavedne družbene

organizacije. Temu je sledilo zaostrovanje nacionalnih in razrednih nasprotij po prvi svetovni

vojni, ki je pripeljala do novega geopolitičnega in socialnega stanja v Istri. Omenjene

napetosti so se nato stopnjevale in se ciklično obnavljale. Slednje je vezano predvsem na

dejstvo, da so bili problemi medsebojno povezani. Etnična problematika je bila povezana z

gospodarsko in politično. Ko je država poskusila rešiti gospodarske probleme, jih je rešila

tako, da je še poglobila etnične spore in izpostavila neustreznost dotedanje politične ureditve

v regiji za delovanje v novem državnem okviru. Sploh politične in etnične spore je

podpihovalo dejstvo, da se zaključek vojne, sploh povojna politična ureditev Evrope, ni

skladala s predstavami nobene izmed etnij, ki so v regiji živele. Italijani niso dobili vsega, kar

so želeli, Nemci in Madžari so bili poraženci, Slovenci in Hrvatje pa so bili odrezani od nove

države Kraljevine SHS. Dejstvo, da je bila Istra eno izmed spornih področij, je pripeljalo do

spremembe politične slike v regiji. Politika se bolj usmeri v nacionalna vprašanja, manj v

gospodarska (Dukovski 1998, 43).

V razvoju istrskega fašizma so zgodovinarji prepoznali tri razvojne faze. Prvo obdobje je

obdobje nastanka in razvoj do konca utrditve režima. To desetletno obdobje ima svoje vzpone

in padce, predstavlja pa ključni del razvoja gibanja v Istri. V tem času se oblikuje večina

fašističnih para-državnih inštitucij in državne organizacije (Dukovski 1998, 263). Drugo

obdobje je obdobje med letoma 1930 in 1940, obdobje »fašističnega čudeža«, v katerem je

režim dosegel največ. Kljub zlati fasadi pa to obdobje nakazuje tudi probleme. Okostenela

javna uprava in nezmožnost doseči popolno oblast sta bila najbolj izrazita. Številni procesi

razvoja fašističnega gibanja v Istri se niso nikoli končali in predstavljajo stalnico v vseh fazah

25

razvoja fašizma v Istri. Izpostaviti velja predvsem neprekinjeno regionalno opozicijo režimu,

ki je fašizem ni mogel izkoreniniti, in pomanjkanje notranje enotnosti v istrskem fašističnem

gibanju, kar se kaže v pojavu številnih frakcij v istrskem PNF ter v sporih s centralo v Rimu.

Ta procesa so sicer poskusili omejiti, vendar je bila opozicija režimu pogosto povezana s

slovensko in hrvaško narodnostno skupnostjo (ti sta bili do fašizma dokaj sovražni zaradi

etnične politike fašističnih oblasti), neenotnost stranke pa je bila povezana z

nekonsistentnostjo fašistične ideologije, česar brez prave reforme stranke ni bilo mogoče

odpraviti. Kakor so bile v umetniški in arhitekturni struji fašističnega gibanja prisotne različne

interpretacije in šole, so se tudi v razvoju fašističnega gibanja v Istri kazali nastavki za

notranje disidentstvo v PNF. To obdobje označuje tudi neuspeh prizadevanj za gospodarsko

okrevanje regije. Zadnja faza istrskega fašizma je čas od leta 1940 do 1943. Označujejo jo

propad fašizma in vojni neuspehi. Fašizem je v tem času v Istri razpadel kot sistem politične

organizacije, pa tudi v svojih idejnih temeljih. Fašistični sistem je propadel leta 1943, ko so v

Italiji odstavili Mussolinija in je država zamenjala stran v vojni. Dokončno je fašistična

organizacija propadla leta 1945, ko je padla Savojska republika, marionetna država nacistične

Nemčije. Dokončni propad istrskega fašizma (politično) je neposredno povezan s padcem

nacizma.

Bolj kot politični razvoj fašistične oblasti pa je za nas relevanten ekonomski razvoj v Istri. To

mnenje zagovarjam, ker je Istra, poleg iredentističnega vprašanja, za Italijo pomenila tudi

odgovor na nekaj drugih vprašanj. Najpomembnejše je bilo vprašanje ekspanzije na Balkanu.

Italija je po prvi svetovni vojni resda dobila ozemlja, določena z rapalsko pogodbo, vendar je

imela občutno večje ambicije. Te ambicije so sicer dediščina vprašanja o italijanski identiteti

– fašistična oblast je napovedala agresivno uresničitev ideje o Italiji kot edini dedinji

antičnega Rima na Sredozemlju (Nećak in Repe 2008, 38). Italijanski zunanji politiki so bile

naklonjena Madžarska, Avstrija, Nemčija in Bolgarija, Romunija in Kraljevina SHS pa sta

bili povezani s Francijo. Istra je v tem kontekstu igrala dvojno vlogo. Predstavljala je ozemlje,

ki ga je Italija po prvi svetovni vojni že »odrešila«, po drugi strani pa predstavlja pomembno

odskočno desko za nadaljnjo ekspanzijo na Balkanu.

Odrešitev Istre in priprava regije, da bi podprla fašistično notranjo in zunanjo politiko, pa je

bil ogromen projekt. Pred prvo svetovno vojno je gospodarstvo Istre temeljilo predvsem na

kmetijstvu. Edino pomembno industrijsko središče je bil Pulj, s pomembnim vojaškim

pristaniščem in ladjedelnico avstro-ogrske mornarice, v katerem je delalo okoli 6.000

delavcev (Millo 1985, 81). Razpad Avstro-Ogrske je pomenil, da je večji del kmečkega

26

prebivalstva izgubil trg, na katerega je bila vezana prodaja njihovih izdelkov, v večji meri pa

je propadlo tudi vojaško ladjedelništvo v Pulju. Ravno tako je velik problem predstavljala

prometna infrastruktura, ki je bila v celoti vezana na ustroj Avstro-Ogrske. Po vojni tako Istra

ni postala raj, v katerem bi odrešeni Italijani hvalili novo domovino, ampak je utrpela resno

gospodarsko krizo.

Istrsko gospodarstvo je bilo po vojni uničeno, država pa ni bila sposobna ustaviti ne

kratkoročnih ne dolgoročnih posledic te krize (Dukovski 1998, 139). Razlogov za klavrn

odziv države je bilo več. Prvi in najpomembnejši razlog je bil, da je bilo tudi gospodarstvo

italijanske matice v krizi. Po vojni je zastala orožarska industrija, država pa je imela ogromen

proračunski deficit. Socialni in ekonomski problemi so se v Istri namnožili in ravno v tem

katastrofalnem ekonomskem stanju lahko iščemo vzroke za tako nagel vzpon fašizma

(Dukovski 1998, 139). V istrski provinci je bilo gospodarsko stanje najhujše v celotni državi.

Konec leta 1923 je bilo v regiji okoli 22.000 nezaposlenih, okoli 35.000 prebivalcev Pulja pa

se je komaj preživljalo (Dukovski 1998, 139). Posledica katastrofalnih ekonomskih razmer je

bila emigracijska kriza, ki se je umirila šele leta 1924. Samo iz Pulja se je iz političnih in

ekonomskih razlogov izselilo okoli 20.000 ljudi; oblast je sicer upala, da se bo stanje

popravilo, vendar zapisi iz let 1931 in 1936 kažejo, da se je število delovno aktivnih

prebivalcev Istre zmanjšalo za 5,1 % v intervalu petih let (Dukovski 1998, 140). Slednje kaže,

da se je gospodarska kriza, do katere je pripeljala vojna in se je komajda umirila do konca

dvajsetih let prejšnjega stoletja, po letu 1929 nadaljevala globoko v čas fašistične vlade.

Večji del istrskega gospodarstva je bil kmetijsko naravnan. 85 % zemljišča je bilo v zasebnih

rokah, okoli 14 % v občinski lasti, rimskokatoliška cerkev je posedovala okoli 0,73 %

zemljišč, država pa le 0,23 % (Dukovski 1998, 141). V kmetijstvu je prevladovala pridelava

ekstenzivnih kultur, večji del javnih zemljišč pa so predstavljali gozdovi. V tridesetih letih

prejšnjega stoletja so večji del občinskih zemljišč (predvsem gozdove in pašnike) podržavili

in jih preuredili. Del so dodatno pogozdili, večji del pa spremenili v kmetijske površine.

Zapisi iz tridesetih let kažejo, da je bilo javnih zemljišč v občinski lasti okoli 55.000 ha, od

tega je bilo 33.993 ha pašnikov, 13.702 ha je bilo gozdnih površin, le 1.129 ha so izkoriščali v

kmetijske namene (Dukovski 1998, 141). To so bili porazni rezultati, saj je politika večji del

zemljišč želela spremeniti v kmetijske površine, da bi omogočila imigracijo v Istro. Slednja je

potekala skorajda na kolonialni način, kar pa ni nič nenavadnega, saj se je italijanska oblast

do Istre in njenega gospodarstva obnašala skorajda kolonialno. Zato nekateri raziskovalci

27

istrsko gospodarstvo tega časa, predvsem kmetijstvo, označujejo za polkolonialno (Dukovski

1998, 141).

Ta kolonialni odnos se kaže predvsem v gospodarjenju z gozdovi. Italijanske oblasti so v času

bonifikacije Istre zelo skrčile istrske gozdne površine. Nominalno, da bi uredili krajino za

naselitev, v večji meri, da bi istrski les oskrboval italijansko lesno industrijo. Lokalne

skupnosti in občine niso za les dobile nikakršnih nadomestil. Drug pomemben problem

krčenja gozdov in širitve istrskega kmetijstva je bilo neenako lastništvo privatnih zemljišč.

Ogromen del zemljišč (15,87 %) so posedovali veleposestniki, dokaj velik del tudi srednje

veliki posestniki. Daleč največ pa je bilo malih posestnikov (od 1˗10 ha) (Dukovski 1998,

142). Zemljiška razdelitev se je preslikala tudi v socialne odnose, saj je večina Istranov živela

od zemlje. Večinoma so bili koloni oz. najemniki na zemlji veleposestnikov, socialni odnosi

pa so bili zelo podobni tistim v 18. in 19. stoletju. Ta ekonomski model je bil zastarel že v

Avstro-Ogrski, ko se je že kazala recesija v regionalnem kmetijstvu, v Kraljevini Italiji pa je

začel razpadati še hitreje. Istra je izgubila status južne, rodovitne pokrajine z vojaškim

pomenom in je postala najbolj vzhodna, izolirana pokrajina. V času italijanske oblasti so bili

tako kmetje (veleposestniki in mali kmetje) med najrevnejšimi v državi (Dukovski 1998,

143). Kmetijstvo je v Istri doživelo še številne druge probleme. Nov davčni sistem je uničil

finančne temelje večine malih in srednjih kmetov, majhnost kmetij in revščina pa sta

preprečevali mehanizacijo kmetijstva ter nakup naprednih kultur in gnojil.

Drugi del gospodarstva, ki je trpel, so bile finančne ustanove. Fašistična oblast je uničila oz.

prevzela slovenske, nemške in hrvaške hranilnice v regiji in jih združila v eno krovno

organizacijo. Ta organizacija je bila Osrednja hranilnica istrskih poljedelskih hranilnic (Cassa

Centrale delle Casse Rurali Istriane). Cilj te ustanove je bil vodenje kreditne politike, ki bi

vsaj olajšala naštete probleme kmetov. Kreditna politika te ustanove in njenih izpostav pa ni

rešila socialnih problemov v regiji. Kredite so dobili le tisti, ki bi jih zagotovo vrnili

(veleposestniki in srednje veliki posestniki), tisti, ki so jih nujno potrebovali, pa jih niso mogli

dobiti (Dukovski 1998, 146). S tem je oblast utrjevala moč višjih slojev, kakršnokoli možnost,

da bi manjši kmetje in dninarji ohranili svoj socialni status na primerljivi ravni z Avstro-

Ogrsko pa je uničila z demontažo lokalnih kmetijskih zadrug. To je seveda izvedla v skladu s

politiko korporativizma; zadruge so nadomestili fašistični sindikati, ki pa so bili v Istri še

manj uspešni kot drugod (Dukovski 1998, 147). Politika uničevanja zadrug in uvedbe

fašističnih sindikatov je bila značilna tudi za ribištvo in gozdarstvo.

28

Problematične politike v kmetijstvu so vodile do poglabljanja socialnih problemov v Istri.

Regija je bila že tako revna, velik del južne Istre pa se je soočal tudi s pomanjkanjem

eksistencialnih dobrin, kot je npr. pitna voda. Ta problem je globoko zaznamoval zgodovino

Istre. Istra je bila regija, v kateri ni bilo vodovoda. Problem je bil tako aktualen, da je bil

vključen v program fašistične in drugih strank v času volitev v dvajsetih letih 20. stoletja, pa

tudi kasneje se je PNF zavzemala za urgentno izgradnjo vodovoda v Istri (Dukovski 1998,

152). Drugo področje, kjer je bil dostop do pitne vode aktualen, je bil problem nalezljivih

bolezni. V Istri je bilo ogromno stoječih vod in močvirnatih področij. Tako je bila velik

problem malarija, sploh v južni Istri. Že v 19. stoletju so zdravniki opozorili na neposredno

povezavo med malarijo, pomanjkanjem pitne vode ter stoječimi vodami (Matijašić 2010, 96).

Že Avstro-Ogrska je načrtovala večje melioracijske projekte, da bi se soočila s problemom

malarije, vendar jo je prehitela prva svetovna vojna. V času italijanske oblasti sta bila projekta

melioracije močvirnatih ustij rek in izsuševanja najbolj pogosta tipa infrastrukturnih

projektov. Nadgradila pa ju je izgradnja istrskega vodovoda v tridesetih letih 20. stoletja.

Poleg kmetijstva in socialnega položaja Istranov je trpela tudi industrija. Regija že tako ni bila

preveč industrijsko naravnana, v času Italije pa so v Istri ukinili večji del načrtovanih

infrastrukturnih projektov iz časa Avstro-Ogrske. Večinoma sploh ne zaradi ideoloških

razlogov, glavni problem so predstavljale javne finance. Najpomembnejši industrijski

kompleks pred vojno je bil mornariški arzenal v Pulju, ki pa je bil po prvi svetovni vojni

uničen (Dukovski 1998, 158). Večina delavcev je odšla, glavna industrijska panoga v Istri pa

je postalo rudarstvo. To sicer ne pomeni, da Italijani niso poskusili obnoviti ladjedelniške

industrije. Poskus pretvorbe arzenala v privatno podjetje je v zgodnjih dvajsetih letih 20.

stoletja klavrno propadel (Dukovski 1998, 159). Šele v času druge svetovne vojne se je

ladjedelništvo vrnilo v Pulj, vendar v strukturi, kot so si jo zamislili Italijani, ni preživelo

padca fašizma v Italiji.

Istra je tako postala slepa ulica italijanskega gospodarstva, vendar to fašističnega režima ni

ustavilo, da ne bi poskusil stanja spremeniti. Istra je bila ravno zaradi svoje periferne lege v

državi primerna za bonifikacijo. Krizo sta preživeli rudarska in ribiška industrija, do neke

mere tudi kmetijstvo. Vsi ti sektorji so bili sicer zelo ranljivi, vendar so Italijani ravno na njih

poskusili obnoviti lokalno gospodarstvo in utemeljiti novo socialno strukturo. Omenimo

lahko nekaj politik, ki so bile usmerjene v bonifikacijo regije. Prva, socialno in zdravstveno

najpomembnejša politika, je politika obširne bonifikacije. Infrastrukturni projekti, kot je

asfaltiranje cest, so občutno olajšali komunikacijo v Istri. Istra je imela ob začetku fašistične

29

oblasti le 10 km asfaltiranih cest, šest let kasneje že 150 km (Dukovski 1998, 166). To so

predvsem ceste med večjimi kraji in rudarskim območjem Raše in Labina. Kljub temu

napredku pa je bila večina manjših zaselkov v času večjih nalivov, ko so se kolovozi

spremenili v blato, še vedno odrezana od prometne mreže. Drug pomemben bonifikacijski

proces je melioracija. Ta je bila sicer predstavljena kot del fašistične ideje racionalizacije in

modernizacije (Millo 1985, 111), v resnici pa je bila nujno potrebna, da bi se uprli malariji,

tuberkulozi in koleri. Projekt melioracije v Istri je bil ogromen, predstavljen pa je bil kot

največji dosežek na socialnem in higienskem področju, kar ga je dosegel režim v Istri (Millo

1985, 112). Vsaj deloma je razširil kmetijske površine v regiji, kasnejša gradnja istrskega

vodovoda pa je v delu Istre omogočila lažjo preskrbo z vodo in boljše higienske razmere.

Opozoriti pa velja, da istrski vodovod ni dosegel odročnih vasi, kjer je oskrba z vodo še danes

problem.

Še en pomemben projekt je bila krepitev ribiške industrije. V njej je bilo v času fašizma

zaposlenih okoli 2.000 delavcev (Millo 1985, 121). Čeprav je napredek te industrije stagniral,

sploh v primerjavi z razvojem pod Avstro-Ogrsko, je ribiška industrija predstavljala

pomemben gospodarski ventil, sploh v obmorskih naseljih. Oblasti je omogočila, da je

usmerila razvoj v dejavnost, ki bi zelo težko propadla v času krize. Ravno tako je omogočila

napredek pomorskega prometa v regiji (na kratke razdalje) in dala propadajoči ladjedelniški

industriji vsaj toliko dela, da je preživela v okrnjeni obliki do vojnega obdobja. Pomembnejša

je bila rudarska industrija, ki je v času italijanske oblasti v Istri postala najpomembnejša

industrijska panoga. O njej več v nadaljevanju, tu velja omeniti predvsem to, da je rudarstvo

izviralo iz daljše tradicije v regiji. Omeniti velja predvsem okolico Labina in Raše, kjer se je

razvil pomemben center rudarjenja boksita (Millo 1985, 107). Ravno rudarstvo je poganjalo

gospodarsko rast Istre v medvojnih letih. Ne gre zanikati, da je fašistična politika regijo

pripeljala do velikega razvoja, vendar je nujno poudariti, da je velik del tega razvoja vezan na

krepitev rudarstva in ladjedelništva, slednjega predvsem v vojnih letih. Ostale ekonomske

politike so pripeljale do katastrofalnih posledic. V obdobju med 1933 in 1939 je število

delavcev, zaposlenih v istrskem industrijskem sektorju zraslo z 13.965 na 27.003 (Dukovski

1998, 166). Večina teh delavcev je bila lokalnega porekla, kar kaže na to, da so kmetijske

politike in kolonizacija pripeljale do nasprotnega rezultata, kot si ga je želel režim.

Avtarkičnost in maksimiranje kmetijske proizvodnje v regiji sta vodila do proletarizacije

malih kmetov, do procesa, ki si ga je fašistični režim želel ustaviti. Tega se je lotil predvsem s

kolonizacijskimi projekti (Raša) in spremembo urbanističnih teženj (Pulj). Pri tem se je

30

seveda lotil odprave posledic, ne pa vzrokov, Istra pa je tako postala pomemben opomin o

omejitvah avtarkične gospodarske politike, ki je negativno vplivala na tradicionalne agrarne

regije v Italiji (Dukovski 1998, 167).

4.1 Rudarstvo v Istri – Labin in Raša

Rudarstvo je bilo v času fašizma, pa tudi prej, najpomembnejša industrijska panoga v Istri.

Posebno omembo si zgodovina rudarstva v moji nalogi zasluži, ker je Raša naselje za rudarje,

ki so ga postavili v eno pomembnejših evropskih rudarskih območij – labinski rudarski revir,

v katerem ležijo pomembni rudniki boksita. Prvi začetki premogovništva v okolici Labina

segajo v 17. stoletje, medtem ko je prvi pisni vir, ki opisuje izvoz premoga v industrijske

namene francoski dokument iz leta 1807, t. j. časa Ilirskih provinc. V tem dokumentu je

navedeno, da je labinski rudnik Raša deloval že leta 1785 (Radović Mahečić 2000, 116). V

okolici rudnika Raša in v neposredni bližini Labina je delovalo še več drugih rudnikov, ki so

po porazu napoleonske Francije ponovno prišli pod avstrijsko upravo. Ti rudniki so leta 1835

postali last avstrijske delničarske družbe, ki je, prek priseljevanja rudarjev iz drugih provinc

Habsburške monarhije v Labin, znatno povečala proizvodnjo premoga v vzhodni Istri.

Največje povečanje proizvodnje je zabeleženo leta 1881 (Radović Mahečić 2000, 116), konec

19. stoletja pa so omenjene tudi prve stavke rudarjev.

Po padcu Avstro-Ogrske je rudnike prevzela Italija. Ta je lastniško strukturo organizirala v

korporativnem konzorciju Società Anonima Carbonifera Arsa (Radović Mahečić 2000, 116),

s sedežem v Trstu. Kljub temu da je rudarstvo postala primarna panoga istrske industrije, pa

to ne pomeni, da so rudarji živeli kaj bolje kot drugi Istrani. To najbolj nazorno dokazujeta

dva dogodka, ki sta neposredno vezana na socialni in ekonomski status rudarjev. Prvi

dogodek je ustanovitev Labinske republike. Labinska republika je ime za največji upor

rudarjev v labinskem rudarskem okvirju (Matošević 2011, 50). Upor je trajal 36 dni, začel pa

se je 2. 3. 1921. Rudarji so zasedli upravo rudnika ter rudnik in začeli s proizvodnjo rude in

prodajo za svoj račun, mimo oblasti in konzorcija ARSA. Rudarji so protestirali proti vse

nižjim življenjskim standardom, deregulaciji delovnih razmer (avstrijska uprava je bila zelo

regulirana) ter proti vplivu fašistov v upravi rudnika in istrski družbi (Matošević 2011, 53).

Okoli tisoč rudarjev je sodelovalo v stavki, organizirali pa so celo oborožen upor. Glavni

moto rudarjev je bil »Kova je naša!« (Matošević 2011, 54). V lokalnem narečju je kova izraz

za rudnik, rudarji pa so celo uspeli izvoziti eno ladjo premoga v Trst. Rudarji so dokaj mirno

zasedli rudnik, da pa jih ne bi napadli, so ga tudi minirali. Kljub temu je oblastem uspelo, da

so s pomočjo sicilskih rudarjev (Matošević 2011, 54) pred napadom na rudnik onesposobile

31

eksploziv. Italija je proti rudarjem poslala vojsko. Rudarji v rovih Krapan in Vinež so pod

grožnjo vojaškega napada kapitulirali, medtem ko so se rudarji v Štrmacu odločili za boj. V

spopadu z vojsko je umrl en rudar, dva pa sta bila ranjena (Matoševič 2011, 54). Vojska je

upor dokončno zatrla in aretirala okoli 40 rudarjev. Te so zaprli v zaporu v Rovinju, sodili pa

so jim v Pulju. Zanimivo je, da so jim sodili po avstrijskem kazenskem zakoniku, ne pa po

italijanskem, porota pa je vse obdolžene oprostila (Matošević 2011, 56).

Rudarski upor je pokazal, da je fašizem pripeljal do globokih socialnih in ekonomskih

napetosti. Fašistična uprava je uvedla večje spremembe v organizaciji rudarstva v labinskem

rudarskem revirju. Kot v kmetijstvu in industriji tudi tu gradila na dosežkih preteklosti,

vendar jih v rudarstvu ni uničila z napačnimi politikami, temveč je maksimirala proizvodnjo.

Rudniki so doživeli pravi razcvet, ko jih je v duhu politike avtarkije leta 1934 prevzel državni

korporativni konzorcij za rudarjenje in premogovništvo A.Ca.I. (Remšak 2015, 40).

Proizvodnja se je v nekaj letih potrojila, drastično pa se je povečalo tudi število rudarjev, ki so

delali v labinskih rudnikih. Družba ARSA je bila tretji največji gospodarski subjekt v Istri.

Kar tretjina vseh industrijskih delavcev v Istri (bilo jih je okoli 27.000) je delala v raških in

labinskih rudnikih (Remšak 2015, 40).

Istrsko premogovništvo je bilo za Italijo zelo pomembno. Vsekakor je poudarek na

premogovništvu kot primarni gospodarski dejavnosti istrske province presegal le lokalni

razmislek. Boksit je bil pomembna energetska surovina, labinski revir pa je bil z njim izredno

bogat. Labinski revir je pomemben paleocenski premogovniški bazen (Cvetićanin 1982, 48).

Bazen sploh ni zelo velik, vendar je pomembno to, da predstavlja veliko koncentracijo rude

na majhnem prostoru (Matošević 2011, 34). To pomeni, da je zelo primeren za intenzivno

rudarstvo, kakršnega potrebuje vojna industrija, v tem primeru enote Regio Marina oz.

italijanske vojne mornarice. Že v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, pred napadom na

Etiopijo, so Italijani začeli načrtovati razširitev rudarske industrije na področju Labina.

Proizvodnja premoga je, sicer postopoma, rasla med leti 1920 in 1938 (Dukovski 1998, 161).

Ta rast je dosegla vrhunec, ko je na čelo konzorcija ARSA stopil Guido Segre. Pod njegovim

vodstvom je po letu 1930 proizvodnja eksponentno rasla, raslo pa je tudi število zaposlenih.

Večina jih je bila nastanjenih v Labinu, kjer pa se je zaradi prenaseljenosti pojavila

stanovanjska stiska. Da bi omilili prenaseljenost so že leta 1935 začeli načrtovati manjše

rudarsko naselje brez javnih stavb (Remšak 2015, 42). Te načrte lahko označimo za

predhodnike načrtovanja kolonije Raša.

32

Slika 1: Lega kolonije Raša (rdeče) v Istri

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Iz potrebe po nastanitvi delavcev so nastale prve kolonije konzorcija ARSA v vzhodni Istri –

Vines, Stermazio in Panzano (Krecic 2012, 53-54). O teh naseljih več v nadaljevanju.

Najpomembnejša kolonija pa je bila kolonija Raša (Arsia). Fašistična politika ni bila

zadovoljna z majhnimi delavskimi kolonijami, ki so bile namenjene izključno nastanitvi

33

delavcev, ti načrti so bili premalo ambiciozni. Pod pritiskom politike je kmalu nastal načrt za

naselje za okoli 2.000 rudarjev, ki je bilo v propagandi imenovano »la prima città

dell'autarchia« oz. »prvo mesto avtarkije«. Mesto je bilo zgrajeno s fašistično hitrostjo in

učinkovitostjo. Ravno tako učinkovitost je režim terjal od rudarjev, ki naj bi v tem mestu

bivali. Raša je po izgradnji postala pomembno rudarsko naselje, kar kaže tudi vse večja

učinkovitost rudnika Raša in vse večje število zaposlenih. Navidezno je nova kolonija rešila

problem upadajočega življenjskega standarda rudarjev in problem nadzora nad njimi, vendar

različne stavke in policijska poročila nakazujejo, da je socialna napetost še vedno obstajala.

Maksimiranje proizvodnje je leta 1940 pripeljalo do največje rudarske nesreče v zgodovini

Italije – napaka pri miniranju je povzročila eksplozijo in umrlo je 190 rudarjev, velik del jih je

živel v Raši (Remšak 2015, 64). Kljub nesreči pa je rudnik nadaljeval z maksimiranjem

proizvodnje in je leta 1942 dosegel višek (Remšak 2015, 64).

Rudniki Raša (ime, ki se je tudi v SFRJ uporabljalo za eno rudarsko podjetje, ki pa je rudarilo

v več rovih) so bili tako edini večji uspeh italijanske gospodarske politike v regiji. Po

italijanski kapitulaciji leta 1943 so obratovali v manjšem obsegu. Če so nekoč oskrbovali

italijansko mornarico in vojsko po celotnem Balkanu, je imel nemški Wehrmacht (oborožene

sile nacistične Nemčije) lastne vire (omenil sem že statistično razliko v proizvodnji premoga

med Italijo in Nemčijo). Rudnik so večkrat napadli jugoslovanski partizani in diverzanti.

Večina italijanskih kolonov/rudarjev je območje zapustila v času nemške okupacije, preostali

pa po vojni. Jugoslavija je po vojni sicer nadaljevala z rudarjenjem, nekaj let po vojni je

delovala tudi termoelektrarna v Raši. Raški rudnik je bil dokončno zaprt leta 1966 (Remšak

2015, 65), danes pa je Raša manjši kraj z okoli 1.800 prebivalci.

5 Raša v prostorskem kontekstu

Kolonijo Raša so postavili v vzhodno Istro, v labinski rudarski revir. Leži jugozahodno od

Labina, v dolini potoka Krapan, enega izmed dotokov reke Raše. Reka Raša in potok Krapan

sta imela zelo močvirno strugo, v njuni neposredni bližini pa je bilo večje število manjših

stoječih voda. Raša in Labin ležita v severozahodnem delu nekdanjega območja razširjenosti

malarije v Istri. Tako lahko postavitev kolonije Raša razumemo kot del širšega projekta

bonifikacije.

Prvi del projekta je bila melioracija potoka Krapan in reke Raša ter izsušitev stoječih voda.

Ureditev vodotoka reke Raša je pripeljala do ureditve Raškega kanala, sistema melioracijskih

kanalov, ki regulirajo spodnji tok reke Raše in njenih dotokov. Proces bonifikacije v Istri

34

predstavlja nadaljevanje melioracijskih in infrastrukturnih projektov v regiji. Že Avstro-

Ogrska monarhija je s številnimi projekti posegla v prostor, s čimer je nadaljevala projekte

Beneške republike (Felcher 2008, 60). Za časa Avstro-Ogrske so bila pomembna predvsem

infrastrukturna in melioracijska dela v dolini reke Raša, s čimer je avstro-ogrska oblast,

skupaj s privatnimi vlagatelji, poskušala razširiti proizvodnjo v labinskih rudnikih. V tem času

se pojavijo tudi prvi načrti za izsušitev Čepičkega jezera, ki pa jih v času Avstro-Ogrske niso

izvedli (Felcher 2008, 61). Po prvi svetovni vojni je italijanska oblast takoj prepoznala

nujnost infrastrukturnih in melioracijskih projektov v Istri. Organizacijsko je nastopila prek

konzorcijev, od katerih so najpomembnejši trije: Konzorcij za melioracijo Mirne, Konzorcij

za melioracijo Raše in Krapana ter Konzorcij za melioracijo nekdanjih koprskih solin (Felcher

2008, 64). Ti konzorciji so bili nosilci pomembnih projektov izsuševanja močvirnatih

področij, utrjevanja rečnih bregov in splošne bonifikacije ozemlja, pri čemer gre izpostaviti

predvsem poudarek na kmetijstvu. Najpomembnejši projekt istrskih konzorcijev je bila

izgradnja istrskega vodovoda, ki pa je bil le orodje splošne bonifikacije Istre. Cilji izgradnje

vodovoda so bili oskrba regije s pitno vodo, izgradnja sodobnega vodovoda med večjimi

populacijskimi centri, povečanje pretoka pitne vode v regiji z namenom nadaljnje agrarne in

demografske širitve v Istri, zniževanje operativnih stroškov bonifikacije s pilotno uvedbo

samoprispevkov prebivalcev Istre in načrtna širitev vodovodnega omrežja v prostore, ki so

bili najbolj primerni za agrarno širitev (Felcher 2008, 74).

35

Slika 2: Pogled na lokacijo kolonije Raša pred začetkom melioracijskih del

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

V kontekst melioracijske in infrastrukturne bonifikacije spada tudi Raški kanal. Raški kanal je

zaliv, ki je nastal, ko je nekdanjo rečno dolino zalilo morje. V času Avstro-Ogrske sta se tako

reka Raša kot tudi potok Krapan izlivala neposredno v kanal, Italijani pa so z melioracijskimi

posegi dosegli, da se je morje umaknilo. Danes se potok Krapan izliva neposredno v reko

Rašo, ki se šele okoli dva kilometra južneje izliva v kanal. To je italijanski administraciji

omogočilo izgradnjo manjšega rudarskega pristanišča ob Raškem kanalu, novonastalo

kolonijo Raša in pristanišče pa povezujeta cesta in meliorirana reka. Raški kanal je imel v

času obratovanja rudnika Raša podobno vlogo, kot so jo imeli številni drugi kanali v

industrializirani Evropi. Od večine se razlikuje v tem, da je naravnega nastanka, kar pa ne

zmanjšuje njegove komunikacijske vloge. Morda velja za primerjavo omeniti le enega izmed

najstarejših industrijskih kanalov v Evropi, kanal Bridgewater pri Manchesteru. Kot Raški

kanal je neposredno povezan s premogovništvom, tu pa ga omenjam predvsem zato, ker je

bila v raziskavah izpostavljena predvsem njegova vloga prometnice v krajini (Nevell 2013,

17). Industrijski arheologi so poudarili, da so industrijski kanali pomembna tehnološka

inovacija in prometna povezava. Ravno tako imajo velik vpliv na gospodarstvo in krajino.

36

Ravno slednje je za nas najpomembnejše. Raša je postavljena v dolino, ki nima neposredne

povezave z morjem. Labin leži skorajda ob morju in ima neposredno povezavo s plovno potjo

Reka˗Pulj. Raša te povezave ni imela. Projekt melioracije Raše in Krapana je tako

pomemben, ker je krajino spremenil iz močvirnatega območja, kjer je bilo nemogoče graditi,

v dokaj suho krajino. Po drugi strani pa je omogočil stabilno pot od naselja Raša, prek

Raškega kanala do morja, kar je omogočilo obstoj Raše kot take. Ob melioraciji reke Raše so

v dolini vzpostavili lokalne kamnolome. Ti kamnolomi so dali kamen za utrditev bregov reke

in dotokov, ravno tako pa je bil kamen iz teh kamnolomov pomemben pri gradnji kolonije

Raša.

Slika 3: Melioracijska dela na potoku Krapan

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Naslednji projekt bonifikacije, ki je omogočil obstoj Raše ter nam ponuja razlago, zakaj

območje, kjer je bila prisotna malarija, ni bilo problem, je že omenjeni projekt izgradnje

istrskega vodovoda. Istrski vodovodni sistem, kot ga je postavila fašistična oblast, kaže, kako

problematična je bila oskrba z vodo v regiji. Ravno tako opazimo, da to ni bil enoten sistem,

saj je bil razdeljen v tri krake, ki se ujemajo s področji delovanja zgoraj omenjenih

konzorcijev. Severni krak istrskega vodovoda je povezoval današnja slovenska obmorska

37

mesta Koper, Piran, Izolo in Portorož z vodnimi viri v zaledju. Centralni krak je z vodo

oskrbel dokaj omejeno območje med Pazinom in morjem med rekami Dragonja in Mirna.

Nato opazimo veliko praznino, saj številna večja mesta, med njimi Poreč, Rovinj in Pulj, niso

vključeni v nov vodovodni sistem. V vzhodni Istri je nato zgrajen manjši, vzhodni krak

istrskega vodovoda. Pomenljivo je, da z vodo oskrbuje ožjo okolico Labina in Raše, vendar je

občutno krajši od preostalih dveh krakov. To ureditev lahko neposredno pojasnimo z

gospodarsko situacijo v Istri. Provincialna oblast je bila obubožana, gospodarska situacija

katastrofalna. Nič nenavadnega ni, da so z vodovodom oskrbeli severno Istro, ki je bila

neposredno povezana s Trstom, in območja, ki so bila gospodarsko najpomembnejša,

predvsem okolico Labina. Vodovod je omogočil, da so na to ozemlje naselili večje število

rudarjev ter se izognili epidemijam malarije. Kljub temu pa velja omeniti, da je bil projekt le

deloma uspešen. Fašistična oblast je tako v Italiji kot tudi v Istri drastično znižala število

smrtnih primerov malarije, tuberkuloze in kolere, vendar je Istra še vedno ostala problem.

Raziskave so pokazale konsistenten trend, da je imela Istra v času, ko je z njo upravljala

Italija, več smrtnih primerov tuberkuloze kot drugi deli Italije (Radošević 2010, 134). Samo

za primerjavo – primerljivi projekti melioracije na ozemlju Agro Pontino so smrtnost zaradi

nalezljivih bolezni zbili na nacionalno povprečje.

Raša je tako vzrok za oba velika projekta kot tudi njuna posledica. Ponovno velja omeniti, da

sta bili melioracija in izgradnja vodovoda načrtno usmerjeni v širitev demografske in agrarne

moči Istre. V tem primeru je Raša, kot rudarsko naselje, nadgradnja celotnega koncepta.

Maksimiranje proizvodnje v labinskih rudnikih je že v času gradnje enega izmed

predhodnikov Raše – Pozzo Littorio (Vinež/Vines) – v dvajsetih letih pripeljalo do tega, da so

južni krak vodovodnega omrežja občutno razširili (Felcher 2008, 83). Strateški razmislek

oblasti in provincialne uprave o vlogi istrskega rudarstva in težnje po njegovi širitvi so

spremenile pomen bonifikacijskih del v Istri. Nova kolonialna naselja niso smela biti le

kmetijske narave, saj je demografska širitev v kategoriji agrarnih delavcev potekala počasi,

število rudarjev pa je raslo z eksponentno hitrostjo. Raša in manjše kolonije, ki so jih v Istri

zgradili pred njo, so fokus bonifikacije Istre usmerili v vzhodno Istro. Da bi lahko vzhodno

Istro pospešeno kolonizirali, so morali pospešiti infrastrukturne projekte, ki bi sicer prišli na

vrsto za tistimi v zahodni Istri. Ne more biti naključje, da je bila prav cesta Pulj˗Raša˗Reka

ena redkih cest, ki so bile asfaltirane (Dukovski 1998, 166), s čimer so načrtno pospešili tako

imigracijo v ta del Istre kot tudi projekte, ki so se tu izvajali. Pred postavitvijo Raše so v

dolini reke Raše in na območju izsušenega Čepičkega jezera postavili oz. razširili naslednja

38

naselja: Mossila, Stremazio, Santa Domenica, Vines, Albona (Labin so v času fašistične Italije

občutno razširili) in Carpano (Felcher 2008, 84). Od fašističnih kolonij v Istri je

najpomembnejša Raša. Za njeno izgradnjo je bila potrebna temeljita preureditev prostora, ki

so jo izvedli prek velikih projektov melioracije reke Raše, obnove lokalnih cest in postavitve

vodovoda. Vse ostale fašistične kolonije v Istri bi lahko obstajale brez takih posegov v

prostor, Raša pa leži na območju, ki je bilo pred bonifikacijo neprimerno za bivanje. Pred

procesom bonifikacije je bilo tam močvirje z visoko prisotnostjo komarjev, prenašalcev

malarije. Tako je Raša edina kolonija v Istri, ki je po svojem nastanku sorodna prekomorskim

kolonijam in kolonijam v drugih perifernih regijah fašistične Italije. Je edina kolonija v Istri,

ki je nastala kot del širšega procesa bonifikacije prostora, ne le kot rešitev problema naselitve

priseljencev – tako kot kolonije v močvirjih Agro Pontino je ideološki projekt.

Slika 4: Izsuševanje močvirnate struge reke Raša leta 1935

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

6 Fašistična arhitektura in urbanizem v Istri

Arhitektura in urbanizem Raše sta del širšega italijanskega arhitekturnega razvoja. Omenil

sem že, da so raziskave različnih arhitektov pokazale načela, po katerih se je ta razvoj ravnal.

Tu naj omenim nekaj lokalnih posebnosti Istre. Tako kot drugod po Italiji, je tudi v Istri

39

arhitektura predstavljala orodje za dosego družbenih sprememb. Med letoma 1924 in 1934 se

je arhitektura (še bolj pa urbanizem) profilirala kot socialna znanost (Canali 2002, 346).

Arhitektura in urbanizem sta bila najpomembnejša izraza italijanskega modernizma, za Istro

pa je najbolj pomemben razvoj, kot si ga je med letoma 1924 in 1931 zamislila skupina

G.U.R. oz. Gruppo Urbanisti Romani (Canali 2002, 347). Z omenjenim imenom se je

identificirala skupina arhitektov in urbanistov z rimske univerze. S svojim delom so postavili

temeljne principe italijanske racionalistične arhitekture.

G.U.R. je deloval kot eden najpomembnejših akterjev italijanske medvojne arhitekture.

Predvsem je zaslovel z načrtom obnove Rima (Piano per le Grande Roma) v letu 1924˗1925

(Canali 2002, 349). Ta urbanistični načrt je pomemben, ker je arhitekturo neposredno povezal

s fašističnim gibanjem. S tem načrtom se je formalizirala povezava med idejo prenove družbe

v italijanskem modernizmu in idejo fašistične revolucije. Veliko arhitektov G.U.R. je postalo

pomembnih akterjev v fašističnem režimu. Formulirali so nove trende v arhitekturi, sodelovali

pa so tudi z režimskimi ideologi. Načrt obnove Rima se je kasneje spremenil v Urbanistični

program za Rim (Programma Urbanistico di Roma) (Canali 2002, 350), ki je bil za režim

izrednega pomena. Arhitekti omenjene strokovne skupine so nadzirali tudi nastanek

urbanističnih načrtov obnove za mesti Brescia in Milan.

Urbanistična načela, ki jih je utemeljila skupina G.U.R., so postala institucionalne norme

(Canali 2002, 357). Predvsem so jih upoštevali arhitekti Nacionalnega urbanističnega inštituta

(Instituto Nazionale di Urbanistica), ki so bdeli nad urbanističnimi projekti v medvojni Italiji.

V Istri je bil eden najpomembnejših projekt obnove Pulja. Urbanistična stroka ga oblikovala

po načelih funkcionalizma in racionalizma. Najpomembneje je, da predstavlja prvi

sistematični urbanistični projekt, v katerem so uporabili koncept sistematičnega znanstvenega

ločevanja med predeli mesta (Canali 2002, 360). Arhitekt Luigi Lenzi je predstavil načrt, v

katerem so raziskovalci prepoznali tako ideje vračanja k rimski preteklosti kot tudi ideje

modernega urbanizma, ki so terjale, da se mesto ne razvija organsko, temveč je členjeno po

funkcionalnih delih, oz. koncept notranje stratifikacije (Canali 2002, 363).

Ta načela so se v Pulju pokazala pri reševanju dveh urbanističnih vprašanj, ki sta zelo

pomembni za funkcionalistično arhitekturo. Prvo je vprašanje notranje komunikacije.

Funkcionalisti so prometnice razumeli kot žilni sistem mesta (Canali 2002, 383). To načelo je

pripeljalo do prve načrtne sistematizacije prometnic v Pulju. Rešitev je bila, da je center mesta

postal fokus celotne prometne mreže, saj naj bi bil najpomembnejši. Preostali deli mesta naj

40

bi bili ločeni z glavnimi prometnicami, njihovo notranjo strukturo pa naj bi določale manjše

ceste. Predvsem pa je bila zaželena krožna struktura prometa, ki naj bi preprečevala, da bi

prišlo do prometnih zamaškov. Funkcionalistična prometna načela so v času fašizma ostala le

del teoretičnega načrta, del obnove prometne mreže je nato izvedla jugoslovanska oblast v

mestu po drugi svetovni vojni (Canali 2002, 385).

Morda pomembnejše načelo, ki so ga arhitekti skupine G.U.R. uvedli v istrsko arhitekturo, je

načelo coniranja (ang. zoning). To je princip racionalistične arhitekture, ki poudarja, da je

mesto telo, v katerem naj bi bile različne funkcije ločene v različnih conah (Canali 2002,

387). Načelo velja za vse člene mestnega življenja. Ločeni naj bi bili prebivalci (rasno,

poklicno ali statusno), javne službe, javne in gospodarske stavbe. Ta princip ni unikatno

princip italijanskega funkcionalizma in racionalizma. Podobna urbanistična načela so

prepoznali tudi drugod po Evropi in v ZDA. Ideja, da bi moralo biti mesto razdeljeno v cone,

je bila zelo dobro sprejeta v režimskih krogih (Canali 2002, 388). Omenil sem že, da se je

lepo ujela s korporativistično idejo o strukturni diferenciaciji družbe in oblasti, v regionalnem

istrskem kontekstu pa je pomenila tudi vključevanje konceptov nacionalne segregacije.

Mesto so delili po več kriterijih coniranja. Prvi nivo coniranja je bilo coniranje po

infrastrukurni strukturi mesta. Mesto so razdelili v parkovna območja, športna območja in

industrijska območja (Canali 2002, 389). Pri tem so parki in športna območja delovali kot

orodje ločevanja različnih skupin prebivalcev med seboj, ravno tako pa so, skupaj z lokalnimi

prometnicami, ločili industrijska območja od bivanjskih prostorov. Ločili so tudi turistični del

mesta (bivališča za turiste) od centra mesta. Turistični del mesta je bil umaknjen v predmestje,

kjer so načrtovali razvoj hotelskega kompleksa, ki bi z mestom imel tako pomorsko kot tudi

kopensko prometno povezavo (Canali 2002, 391). Temu je sledilo načrtovano posebno

coniranje – slednje se je osredotočilo na zgodovino mesta, predvsem na obnovo rimske

dediščine v njem, in predstavlja specifično italijanski moment v coniranju (Canali 2002, 396).

Poudarjanje rimske zgodovine je značilno italijanski moment v modernistični arhitekturi in

služi predvsem političnim in identitetnim namenom. Fokus obnove v Pulju sta predstavljala

predvsem spomenika Porta Aurea in rimska arena. Mestno območje, ki naj bi s tem nastalo, je

tako imenovana spomeniška cona (zona monumentale attorno all'Arena) (Canali 2002, 399).

Omenjenega načrta obnove niso nikoli v celoti uresničili, saj je predstavljal dolgotrajen

projekt. Kljub temu pa je vredno opozoriti, da se je puljska uprava odločila strogo slediti

nasvetom arhitektov in urbanistov. Poleg osnovnih konceptov coniranja, racionalistične

41

arhitekture in funkcionalizma pa je načrt obnove Pulja v Istro pripeljal tudi nove koncepte

gradnje javnih stavb. Verjetno tu velja omeniti predvsem načrt in gradnjo pošte v Pulju. Ta ni

racionalistična in funkcionalistična, temveč sledi načelom futurizma (Canali 2001, 306). S

tem je bil v regijo vpeljan tip arhitekture, ki poudarja modernost in prihodnost, danes pa je

pošta v Pulju eden pomembnejših spomenikov arhitekture obdobja Novecento (Canali 2001,

327).

Čeprav obnova Pulja in arhitekturni spomeniki v njem niso neposredno vezani na Rašo, je

pomemben poudarek dosedanjega izvajanja ta, da je bila Istra neposredno vpeta v razvoj

italijanske arhitekture. Zelo zgodaj v medvojnih letih se je soočila z racionalizmom,

funkcionalizmom in futurizmom – arhitekturnimi in urbanističnimi šolami, ki so bile najbolj

neposredno povezane s fašističnim režimom. Četudi primerov gradnje in urbanizma, kakor so

bili izvedeni v Pulju, ne moremo neposredno povezati z arhitekturnimi in urbanističnimi

rešitvami v Raši, je vredno poudariti, da so bili splošni arhitekturni koncepti, ki so jih arhitekti

in urbanisti G.U.R. uvedli v istrsko arhitekturo na pionirskem primeru Pulja (coniranje,

segregacija, racionalno-funkcionalna ureditev naselja), uporabljeni tudi v Raši in njej

predhodnih rudarskih kolonijah.

6.1 Predhodniki Raše

Omenil sem, da Raša ni prvo kolonialno naselje v Istri, niti ni prvo kolonialno naselje v

vzhodni Istri in celo ni prvo kolonialno naselje v dolini reke Raše. Kljub temu pa niso vsa

naselja relevantna kot arhitekturni predhodniki Raše. Sam nisem arhitekt, zato bom

arhitekturno analizo Raše povzel po delih hrvaških in italijanskih arhitektov, ki so se z

naseljem soočili z arhitekturnega gledišča. Pri tem moram poudariti najbolj obsežno

arhitekturno in urbanistično analizo Raše, po kateri se bom ravnal tudi sam. To je monografija

Francesca Krecica, Arsia, la bianca città del carbone: Storia della fondazione di un centro

minerario in Istria tra le due guerre (2012). Omenjena monografska publikacija je

najobsežnejša analiza Raše do sedaj, pri čemer velja izpostaviti, da se osredotoča predvsem na

postopek gradnje kolonije, njene predhodnice, same stavbe in le deloma na urbanizem. Tako

bo predstavljala predvsem orodje za prikaz arhitekturnih in urbanističnih značilnosti, manj pa

se bom nanjo oprl pri svoji interpretaciji kolonije Raša.

Omenjena monografija pa nam omogoča, da predstavimo tudi relevantne predhodnike Raše.

Ker je italijanska medvojna arhitektura izrazito modernistična, racionalistična in

funkcionalistična, nam same stavbe tu povedo bolj malo. Arhitekturne raziskave so zato

42

izpostavile pomemben kriterij sorodnosti – funkcijo naselja. Raša je bila kolonija rudarskega

konzorcija ARSA. Konzorcij je že pred Rašo gradil rudarske kolonije v Istri, pri čemer so

dosedanje raziskave izpostavile štiri pomembne predhodnice: Stremazio, Vines, Carlotta in

Panzano (Krecic 2012, 55). Carlotta je izmed naštetih najmanj relevantna in sorodna Raši.

Zgrajena je bila leta 1922 v dolini potoka Krapan. Bila je najmanjša izmed omenjenih kolonij,

njena gradnja pa je bila že od začetka finančno omejena. Pomembnejši je Vines, ki je bil

realiziran v celoti, medtem ko Carlotta ni bila. Vines je grajen kot tipična moderna rudarska

kolonija v modernističnem slogu. Poudariti velja, da ga ne moremo šteti za samostojen kraj,

saj nima javnih stavb (Krecic 2012, 58). Grajen je iz serije dvonadstropnih hiš s štirimi

stanovanji. Je prva prava rudarska kolonija konzorcija ARSA. Konec leta 1924 so kolonijo

Carlotta razširili s prvimi gradnjami v naselju Krapan (Krecic 2012, 58). Danes je Krapan v

neposredni bližini Raše, gradnja naselja pa je predstavljala prvi obsežnejši projekt na

območju, kjer je bila kasneje zgrajena kolonija Raša. Pri Krapanu je pomembno to, da so

bivalne stavbe drugačne kot v kraju Vines. To so večnadstropne stavbe z bolje opremljenimi

stanovanji za nadzornike. Na podlagi teh stavb bodo kasneje zgradili hiše za nadzornike v

Raši. Vines, Carlotta in Krapan so pomembni predvsem zato, ker predstavljajo razvojno linijo

delavskih kolonije konzorcija ARSA, konzorcija, ki pred tem takih kolonij ni postavljal.

43

Slika 5: Panoramski pogled na kolonijo Krapan leta 1936

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Relevantnejša predhodnika sta Stremazio in Panzano. Stremazio predstavlja nadgradnjo

kolonij Vines, Carlotta in Krapan. V naselju Vines so predvsem delavske hiše, v kolonijah

Carlotta in Krapan pa najdemo hiše za nadzornike. V koloniji Stremazio so postavljene hiše

za uslužbence korporacije (Krecic 2012, 59). Ta kolonija je izmed vseh najbolj podobna

tistim v predmestjih Trsta in predstavlja najbolj očitno povezavo z arhitekturno šolo v Trstu,

iz katere je izšel tudi arhitekt Raše, Gustavo Pulitzer Finali. Stavbe v koloniji so večinoma

enonadstropne in večsobne z manjšim vrtom na strani, ki ni obrnjena na cesto. V vsaki stavbi

sta dve večsobni stanovanji, ki sta dobro osvetljeni s številnimi okni. Stremazio se je je

zgledoval po naselju Panzano, večji delavski koloniji v zaledju Trsta in Tržiča (Monfalcone)

(Krecic 2012, 63). Predhodniki Raše so pomembni, ker predstavljajo prve poskuse konzorcija

ARSA, da bi postavil lastne delavske kolonije. Te kolonije so se zgledovale po podobnih

kolonijah v Italiji. Arhitekturno so tipične modernistične kolonije, druži jih predvsem funkcija

44

naselja. Ravno tako pa jih druži še ena posebnost. Kakor so fašistične kolonije zamišljene in

zgrajene po diktatu Rima (to velja tudi za istrske kmetijske kolonije), so rudarske kolonije le

posredno vezane na fašistični režim, saj so jih gradili v režiji konzorcija ARSA (Krecic 2012,

63). To seveda ne pomeni, da to niso fašistične kolonije – konzorcij ARSA je posredno v lasti

države, vendar imajo kolonije tega konzorcija to posebnost, da so idejno in praktično izšle iz

tega gospodarskega subjekta, ne pa iz državnega aparata. Sorodnost konzorcija ARSA in

države te kolonije umešča v širši okvir bonifikacije, predstavljajo pa arhitekturno in

urbanistično osnovo za koloniji Raša v Istri ter Carbonia na Sardiniji. Raša (Arsia) je bila,

tako kot predhodnice, realizirana v režiji konzorcija ARSA (s finančno pomočjo države),

medtem ko je gradnjo kolonije Carbonia prevzela država (Krecic 2012, 63). Raša je od svojih

predhodnic tako podedovala koncept para-državnega načrtovanja in financiranja, tipologijo

stavb in urbanistična načela, od njih se je razlikovala predvsem v velikosti in pomenu, ki ga je

imela za Istro.

6.2 Raša

Rašo je načrtoval tržaški arhitekt Gustavo Pulitzer Finali. Avtor naselja je bil eden izmed

najpomembnejših arhitektov tržaške regije, katerega delo je imelo vedno neko jasno temeljno

rdečo nit – povezavo mestnega življenja in morja (Radović Mahečić 2000, 113). Kljub temu,

da je bil zelo pomemben arhitekt, ga redko najdemo v širših pregledih arhitekturne umetnosti.

Njegovo delo je bilo vedno povezano razvojem tržaške regije, v kateri je živel, v Trstu pa se

je tudi rodil. Študiral je na Dunaju, kasneje pa se je vrnil v Trst, kjer je delal v lastnem

arhitekturnem studiu S.T.U.A.R.D (Studio d'architettura e decorazione). Že v dvajsetih letih

se njegovo delo pojavlja v pomembnejših strokovnih revijah, kot je revija Domus. Proslavil se

je predvsem s svojim okusom za interjer stanovanj visoke tržaške buržoazije, urejanje hotelov

in oblikovanje notranjosti ladij. Z načrtovanjem ladij je neposredno povezana tudi njegova

najpomembnejša monografija Navi e case. Architetture interne 1930˗1935 (Finali 1935).

Oblikovanje ladijskih notranjščin je najverjetneje zanj najpomembnejše, saj so potniške ladje

v tistem času postale pomemben laboratorij izražanja modernističnih arhitektov, na podlagi

svojih izkušenj načrtovanja ladij pa je oblikoval tudi svoj pogled na urbanizem in arhitekturo.

V Trstu je bil Pulitzer Finali sodobnik nekaterih najvidnejših predstavnikov tega gibanja, kot

sta bila Arduino Berlam in Umberto Nordio (Radović Mahečić 2000, 114). Pulitzer Finali je

vsekakor eden najpomembnejših ladijskih arhitektov. Njegovo delo vključuje številne

čezoceanske ladje, kot so bile Oceania (1933), Calitea (1933), Conte Rosso (1935), Vega

(1938), in bojno ladjo Andrea Doria (1938˗1940) (Radović Mahečić 2000, 116). Pri vseh teh

45

projektih je sodeloval s številnimi drugimi arhitekti in oblikovalci, verjetno pa je njegov

najpomembnejši arhitekturni dosežek ravno rudarska kolonija Raša, vizijo katere je ustvaril v

letih 1936˗1937. Rašo si je predstavljal kot idealno rudarsko naselje, katero so fašisti v

takratnem političnem in ideološkem vzdušju oklicali za šampiona italijanskega mladega

racionalizma (Radović Mahečić 2000, 116).

Kolonija Raša je bila zgrajena kot odziv na širši družbeni kontekst časa. Italija je načrtovala

počasno širitev rudarske proizvodnje v Istri. Rudarstvo naj bi bilo sekundarna gospodarska

panoga province, primarna bi morala biti kmetijstvo. Tako so bile kolonije predhodnice Raše

majhne, brez večjih javnih površin in so delovale bolj kot dodatek k mestu Labin, v katerem

je bila koncentrirana rudarska populacija. Po letu 1935 pa se je vse spremenilo. Italija se je

zapletla v vojno z Etiopijo in je uvedla vojno ekonomijo. Vojska in oblast, predvsem pa njuni

ekspanzionistični načrti, so zahtevali drastično maksimiranje proizvodnje ter širitev

italijanskih rudarskih kapacitet. Slednje je pripeljalo do skoraj popolnega podržavljenja

rudarske industrije v Istri. Fašistična oblast se je v istrsko rudarstvo vmešala že pred letom

1935, vendar to leto predstavlja najbolj oster poseg v samostojnost industrije kot take. 28.

julija 1935 je oblast ustanovila l'Azienda Carboni Italiani (ACaI) (Krecic 2012, 31). Ta

organizacija naj bi nadzorovala razvoj rudarstva in vključevanje rudarstva v širši italijanski

industrijski potencial.

46

Slika 6: Panoramski pogled na Rašo med izgradnjo kolonije

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

V omenjeni organizaciji je bil eden pomembnejših akterjev Guido Segre. Bil je visoko

izobražen fašistični funkcionar, ki je kot vojak v prvi svetovni vojni služil na soški fronti. Po

vojni je postal funkcionar vojaške uprave, zadolžen predvsem za gospodarski razvoj novo

pridobljene province Venezia Giulia (Krecic 2012, 32). Ko se je leta 1922 vojaška uprava

končala, se je iz Torina preselil v Trst, kjer je že leta 1922 vstopil v fašistično stranko. Kot

strankarski funkcionar je pokazal veliko zanimanja za paradržavni rudarski konzorcij ARSA,

prek svoje pozicije v stranki pa je nudil podporo rudarski industriji ter podajal politične

usmeritve. Že leta 1933 je obiskal Sardinijo, ki je bila takrat najpomembnejša rudarska regija

v fašistični državi. Tam je nadzoroval ustanovitev sardinskega rudarskega konzorcija Società

Mineraria Carbonifera Sarda (Krecic 2012, 33). Ko je Društvo narodov proti Italiji uvedlo

gospodarske sankcije, se je je Segre odločno zavzel za širitev rudarske proizvodnje v Istri.

Segre se je leta 1935 srečal z Mussolinijem na Sardiniji, kasneje pa sta prek pisemske

korespondence formulirala koncept avtarkije na področju premogovništva (Krecic 2012, 35).

Poudarila sta predvsem pomen premoga kot vojaške surovine. Sardinija naj bi omogočila

dostop do premoga na Tirenskem morju, Istra pa na Jadranskem morju – ti dve regiji

47

sovpadata z glavnima operativnima območjema Regio Marina (italijanske vojne mornarice) v

medvojnih letih (Krecic 2012, 36).

Koncept premogovniške avtarkije oz. »bitka za premog« je pomenil idejno zasnovo za širitev

koncepta bonifikacije iz agrarnega sektorja gospodarstva v rudarski sektor. Nov koncept

bonifikacije je predvideval tudi nastanek novih kolonij in v tem okviru sta nastali koloniji

Carbonia in Raša. Segre je poleg Mussolinijeve pridobil tudi podporo Federazione Nazionale

Fascista, ki jo je vodil Guido Donegani. Ta je bil dolgoletni fašist in vojni veteran, ki je

razumel nujo po širitvi rudarstva v Italiji. Skupaj s Segrejem sta vzpostavila povezavo med

korporativnim sedežem ARSA v Trstu in državnimi inštitucijami v Rimu. Ta odnos je postal

pilotni primer korporativističnega upravljanja energetike in vojnega gospodarstva v fašistični

Italiji (Krecic 2012, 36).

Segre pa je pomemben tudi zato, ker je vztrajal, da se bonifikacija rudarstva v Istri izvede z

enim večjim projektom, ne pa z več manjšimi. Če ne bi bilo njega, bi konzorcij ARSA

nadaljeval z gradnjo manjših delavskih kolonij, ki jih ne moremo označiti za samostojna

naselja. Segre je angažiral Gustava Pulitzer Finalija (tako v Istri kot tudi na Sardiniji), da bi

zgradil večjo rudarsko kolonijo. Segre in Pulitzer Finali sta projekt začela 11. oktobra 1935.

Arhitekt je predstavil prvotni načrt, ki je predvideval rudarsko kolonijo na cesti Reka–Pulj, ki

bi ležala na izsušenem območju potoka Krapan v neposredni bližini večjega središča Labin

(Krecic 2012, 75). Kraj naj bi bil postavljen na severni (levi) breg potoka Krapan, gradnja pa

naj bi se začela neposredno za melioracijskimi procesi. Prvotni načrt je predvideval naselje, ki

bi bilo urejeno po racionalističnih načelih. Sestavljeno naj bi bilo iz treh bivalnih delov

naselja ter trga, ki bi jih medsebojno ločeval. Vse stavbe so bile tipološko označene.

Tipologija stavb je opredeljena prek standarda življenja, ki ga posamezen tip bivališča nudi,

in tega, komu je namenjeno. Tipološke oznake stavb v Raši osvetljujejo dejstvo, da je bila

socialna segregacija med zaposlenimi v konzorciju rudniki Raša (ARSA) upoštevana že pri

načrtovanju kolonije Raša in ni nastala organsko v koloniji. Tako so bile hiše tipa A

namenjene delavcem, hiše tipa B so bile namenjene nadzornikom, hiše tipa C so bile

namenjene zaposlenim v upravi, hiše tipa D so bile namenjene vodstvu rudnika, hiše tipa F pa

so bile samski domovi za delavce. Prvotni načrt so pod Segrejevim pritiskom razširili in

predstavili načrt, po katerem bi zgradili 90 hiš tipa A, 4 hiše tipa B, 6 hiš tipa C, 4 hiše tipa D

ter 3 hiše tipa F. Ta načrt zaradi neupoštevanja strukture zaposlenih ni bil sprejet. Pulitzer ga

je modificiral in uvedel še dva nova tipa stavb. Hiše tipa B1 so bile namenjene tako delavcem

kot nižjim nadzornikom, hiša tipa E pa je bila hotel za začasne zaposlene. Po novem načrtu

48

naj bi zgradili 77 hiš tipa A, 4 hiše tipa B, 4 hiše tipa B1, 16 hiš tipa C, 4 hiše tipa D, 1 hišo

tipa E in 1 hišo tipa F. Tudi tega načrta niso v celoti realizirali, saj so postavili 77 hiš tipa A, 4

hiše tipa B, 4 hiše tipa B1, 4 hiše tipa C, 2 hiši tipa C1, 2 hiši tipa D, 1 hišo tipa D1, 1 stavbo

tipa E in eno stavbo tipa F. Tipa C1 in D1 predstavljata manjši variaciji tipov C in D in nimata

posebne socialne vrednosti (Krecic 2012, 76˗77).

Slika 7: Benito Mussolini na obisku med gradnjo kolonije Raša

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

49

Končna struktura naselja je torej taka. Naselje leži na severnem bregu potoka Krapan, ki teče

proti jugozahodu. Najobširnejši je jugozahodni del naselja, v katerem stojijo hiše za delavce

in nadzornike (tip A in B). V tem delu naselja stoji tudi stavba tipa F (samski dom). Ta del

naselja omejuje na južnem delu potok, na zahodnem delu konec kolonije, na vzhodu pa trg. Iz

trga vodita dve vzporedni cesti. Ti sta povezani s štirimi perpendikularnimi cestami, ki

delavski del kolonije delijo na tri otoke. Na nasprotni strani trga, proti izviru potoka Krapan,

stojijo hiše za zaposlene v upravi rudnika. Te so postavljene v nekaj deset metrskem

zaporedju po toku navzgor, pri njihovi postavitvi pa je upoštevan tok potoka in potek ceste

Reka˗Pulj. Severno od trga, na dvignjenem delu doline potoka Krapan, so postavili tri vile za

upravo rudnika. To so največje bivalne stavbe v kraju, ki so obdane z velikimi vrtovi,

skorajda parki. Vrtovi so značilnost vseh bivalnih stavb v kraju, izjema je le samski dom.

Trije bivanjski deli naselja so bili zgrajeni med 1936 in 1937. V tem času so postavili tudi

naslednje javne stavbe: cerkev, župnijo, stavbo organizacije OND (Opera Nazionale

Dopolavoro), kmetijsko trgovino, pošto, karabinjersko postajo, občinsko stavbo, šolo, vrtec in

termoelektrarno. Mesto so razširili med leti 1938 in 1940. V tem času so postavili tri hiše tipa

C1, razširili pa so tudi vzhodni del kraja, kjer so živeli nadzorniki in tam postavili 20 hiš tipa

K (za delavce). Leta 1939 so kraj razširili še na južni breg potoka Krapan, kjer so postavili še

11 hiš tipa K in več javnih stavb in površin. Tako so kraj razširili z odprtim bazenom in

garderobo, stadionom, ambulanto s posebno sobo za nujno pomoč, industrijskimi kopalnicami

za zaposlene, novo upravno stavbo rudnika ter trgovskim kompleksom (Krecic 2012, 28˗29).

50

Slika 8: Končni Tehnični načrt kolonije Raša (izveden le delno, saj so športni kompleks prestavili na drugi breg potoka Krapan)

(Prirejeno po Radović Mahećić 2000, 115)

7 Stavbe v Raši

Arhitekturna realizacija kolonije Raša je skorajda identična z načrti, ki jih je predstavil

Pulitzer Finali. Stavbe v Raši lahko v grobem razdelimo na dve kategoriji. Prva kategorija so

javne stavbe. Sem sodijo stavbe vseh javnih ustanov, strankarskih organizacij, upravni objekti

konzorcija ARSA, javni kraji (trgovine, športni objekti …) in skupni bivalni objekti

(predvsem hotel). Arhitekti v svojih raziskavah niso obravnavali vseh stavb. Želel bi si, da bi

bil njihovo delo sposoben dopolniti, vendar nisem arhitekt, kar pomeni, da bom njihove

raziskave v tem segmentu le povzel. Arhitekti so svoje raziskave usmerili predvsem na stilno

sporočilnost, manj na socialno sporočilnost, na katero se bom osredotočil sam. Tako mi bodo

arhitekturne raziskave predstavljale vir primarnih podatkov za lastno interpretacijo. S

podobno dilemo se soočam tudi pri »privatnih« bivalnih objektih. Ti so v arhitekturnih

raziskavah bolje predstavljeni, saj arhitekti v svoji interpretaciji sledijo tipologiji, ki jo je

predstavil že Pulitzer Finali. Tako bo pregled relevantnih stavb/spomenikov v Raši razdeljen

na dva širša segmenta. Prvi se bo osredotočil na javne stavbe v najširšem smislu, drugi pa na

posamezne tipe bivalnih objektov v koloniji. Poudariti moram, da se zgradbe med seboj ne

51

ločujejo po uporabljenem gradbenem materialu, saj so vse grajene iz kombinacije lokalnega

kamna in armiranega betona.

7.1 Javne stavbe v koloniji Raša

Javne stavbe so v koloniji Raša skoncentrirane na glavnem trgu Piazza Impero. Glavni trg je

prostor, ki mu je bilo v arhitekturnih načrtih Pulitzer Finalija namenjenega daleč največ

prostora (Radović Mahečić 2000, 115). Trg deluje kot ločnica med tremi bivalnimi četrtmi v

koloniji, hkrati pa predstavlja vezni člen med njimi. Arhitekt si ga je zamislil kot simbol

identitete kolonije, ki naj bi jo izkazoval s svojo obliko (javne stavbe okoli praznega

prostora), ki je omogočala, da se je na njem zbralo veliko ljudi. Trg je zaradi svoje

povezovalne funkcije v koloniji najbolj kompleksna urbanistična struktura v koloniji Raša

(Krecic 2012, 115). Neposredno na glavnem trgu stojijo naslednje zgradbe: cerkev sv.

Barbare, Casa del fascio (center fašistične stranke v kraju), stavba OND, pokrita tržnica,

pošta s telegrafsko postajo in hotel, namenjen strankarskim funkcionarjem in uradnikom

(Krecic 2012, 116). Ko je Raša leta 1938 postala samostojna občina, so trg dopolnili še z

občinsko stavbo. V zaledju glavnega trga stojita še vrtec in šola, prek mosta na južni strani

trga pa pridemo neposredno do uprave rudnika in krajevne ambulante.

Pulitzer Finali je trg načrtoval v mediteranskem modernističnem slogu. Da bi dosegel ruralni

videz, je zgradbe postavil posamično, ne pa v zaključen kompleks (Krecic 2012, 115). V

svojem načrtovanju je vestno sledil načelom italijanskega modernizma, kot so bila zapisana v

programu italijanskih modernističnih arhitektov L'arte di costruire le città (Krecic 2012, 115).

Po teh naj bi bil center mesta (beri trg) enoten javni prostor, grajen iz posameznih stavb, ne pa

iz širših stavbnih kompleksov. Naloga centralnega odprtega prostora je predvsem

povezovalna. Primarne fasade javnih stavb (t. j. fasade z vhodom v stavbo) naj bi vse svoje

centralne linije združile v eni točki na trgu. Trg v Raši je umaknjen z glavne prometnice

Reka˗Pulj (ta ne poteka neposredno skozenj), s čimer je Pulitzer Finali problem prometa po

trgu umaknil v sekundarni arhitekturni plan. Do te točke je Pulitzer Finali popolnoma sledil

italijanskemu urbanizmu, nato pa je uvedel neko posebnost. Trg v Raši je specifičen

predvsem zaradi svoje funkcionalistične strukture – vse stavbe so po trgu razporejene po

funkcionalnih skupinah. Casa di fascio, OND in cerkev kot simbolne stavbe tvorijo en del

trga; občina in pokrita tržnica oblikujeta drugega; tretjega ustvarjata hotel in pošta. Ta ločitev

je pogojena predvsem z idejo, da so na vsakem delu trga različne stavbe, ki so si funkcionalno

sorodne ter dominirajo različnim delom trga (Krecic 2012, 116).

52

Slika 9: Tehnični načrt glavnega trga v Raši

(Prirejeno po Radović Mahećić 2000, 116)

Na zahodni strani ceste (trasa sever˗jug) stoji manjši trg Piazza del mercato. Ta je z nekaj

stopnicami dvignjen nad nivo ceste. Poudariti moram, da ta manjši trg ni bil namenjen dovozu

dobrin, ki naj bi jih na tržnici prodajali, ampak je imel predvsem estetsko in družbeno vlogo

(Krecic 2012, 116). Tu naj bi se ljudje družili, kupovali stvari in živeli vsakdanje življenje.

Temu delu trga oz. manjšemu trgu dominira trgovski kompleks, ki so mu kasneje dodali še

občinsko stavbo. Na vzhodni strani omenjene ceste stoji glavni del trga Piazza Impero. Temu

delu trga dominirata dve stavbi – stavba hotela in kompleks dveh stavb, Dopolavoro in Casa

del fascio (Krecic 2012, 116). Slednja ima izpostavljen balkon za govorce na javnih

zborovanjih. Med njima je trg, ki naj bi prevzel vlogo foruma, na katerem stojita tudi

spominski vodnjak in kip rudarja˗vojaka. Na severnem delu trga pa je še en manjši prostor,

skorajda manjši trg, kjer sta postavljena župnijski kompleks in cerkev z zvonikom (Krecic

2012, 116).

53

Pulitzer Finali je pri načrtovanju trga ubral mehko modernistično razmišljanje (Krecic 2012,

117). Ni poudarjal ikonografije, temveč je poskušal doseči enotnost sloga in kakovosti bivanja

v novi koloniji. Predvsem je poskušal doseči navidezno spokojnost kraja, kar naj bi ga

umestilo v tradicionalno okolje v Istri. Ikonografijo je poudaril le pri nekaterih stavbah – pri

Casa del fascio in vodnjaku – ter pri monumentalnih dodatkih na trgu. Pri tem gre izpostaviti

predvsem kip rudarja˗vojaka in portal, ki centralni del trga povezuje s cesto Reka˗Pulj. Da bi

dosegel videz lokalnega izvora svoje arhitekture, se je Pulitzer Finali osredotočil na različne

gradbene elemente. Prevladovale so lože in arkade. Arkade so italijanski arhitekti dojemali

kot mediteransko značilnost v evropski arhitekturi, kar je Pulitzer Finali upošteval. Na

glavnem trgu v Raši ni zgradbe, ki ne bi imela arkad. Drug pomemben element gradnje Raše

je uporaba lokalnih materialov (Krecic 2012, 118). Namesto da bi monumentalne stavbe

zgradili v marmorju, so jih gradili v lokalnem kamnu, ki so ga pridobili med melioracijskimi

deli na potoku Krapan in v kamnolomih ob reki Raši. Pulitzer Finali se je pri svojem delu

zgledoval po obnovi Pulja ter po delu Theodorja Fischerja v Trstu (Krecic 2012, 118). Želel

je, da v Raši sodobniki ne bi prepoznali modernega industrijskega naselja, zgrajenega po

funkcionalističnih načelih, temveč da bi prepoznali istrsko italijansko kolonijo, polno

tradicionalnih mediteranskih motivov. Morda najpomembnejši vpliv je predstavljal

mediteranski modernizem, ki se je razvil v italijanskih kolonijah. Kot pomemben vpliv so

arhitekti izpostavili predvsem kolonije v Libiji (Krecic 2012, 119).

7.1.1 Cerkev sv. Barbare v Raši

Cerkev sv. Barbare je sicer le del širšega kompleksa, ki vključuje še župnišče in zvonik.

Grajena je iz armiranega betona in je eden izmed najpomembnejših arhitekturnih spomenikov

v Raši (Radović Mahečić 2000, 121). Vera je ena izmed osnovnih povezovalnih lastnosti

prebivalcev Raše. Kljub različnim socialnim statusom in političnim prepričanjem, so vsi

kristjani, najverjetneje vsi katoliki. Pomen cerkve je prepoznal tudi Pulitzer Finali in ji je

namenil ogromno časa. Zgrajena je izrazito modernistično iz paraboličnih lokov (Krecic

2012, 123). Stavba je enoladijska cerkev z dokaj preprosto strukturo. Z arhitekturnega

gledišča je pomembna predvsem igra svetlobe. Cerkev je v celoti osvetljena skozi okna za

oltarjem, drugih oken nima (Krecic 2012, 123). Svetloba se enakomerno širi od oltarja proti

zadnjim sedežem, kar omogoča, da naravna svetloba osredotoči pogled na oltar in na prižnico.

Pulitzer Finali je cerkev postavil na umetnem platoju, ki je zravnal naravno dokaj razgiban

teren. Celotno cerkev je zasnoval z zniževanjem stroškov v mislih, saj je izravnava zemljišča

in ureditev prostora, na katerem danes stoji cerkev, požrla večino njegovih sredstev za to

54

stavbo (Krecic 2012, 124). Oblast je sicer cerkev dojemala kot zgradbo sekundarnega

pomena, zato so arhitekta med izvedbo gradnje priganjali. Sploh Segre je želel, da bi Pulitzer

Finali z gradnjo pohitel, in ga je motilo, da je cerkev bolj monumentalna kot Casa del Fascio,

predvsem so ga motili cerkveni kipi. Tako kot pri kipu rudarja˗vojaka je tudi cerkvene

skulpture izdelal tržaški kipar Ugo Cara. Izpostaviti moramo predvsem kip sv. Barbare pri

vhodu v cerkev (Krecic 2012, 126). Kljub pritiskom oblasti pa je cerkev postala eden

pomembnejših dosežkov arhitekture v Raši. S svojo specifično zunanjostjo in strukturo se je

približala očitnim arhitekturnim zgledom, kot sta modernistična katoliška cerkev v kraju

Ickern (1922-1925), ki jo je načrtoval Alfred Fischer, ter cerkev sv. Engelberta v koloniji

Riehl (1930-1932), ki jo je načrtoval Dominikus Böhm (Krecic 2012, 127).

Slika 10: Pogled na cerkev sv. Barbare neposredno po izgradnji

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Cerkev je v Italiji vsekakor nekaj posebnega. Omenjeni sorodnici izhajata iz Nemčije, kjer so

številni arhitekti poudarjali vlogo paraboličnih lokov v modernistični gradnji. S to tehniko se

je Pulitzer srečal v Trstu, ko se je šolal pri Theodorju Fischerju (Krecic 2012, 129). Med

prebivalci in nekaterimi lokalnimi arhitekti pa se je pojavila še ena interpretacija oblike

cerkve. To interpretacijo lahko označimo kot simbolno interpretacijo, saj obliko cerkve

razlaga po funkciji naselja, v katerem cerkev stoji. Ta interpretacija je bila ovržena, vendar si

55

zasluži omembo, ker je bila dolgo časa prisotna tudi v strokovni literaturi o koloniji Raša.

Obliko cerkve so nekateri arhitekturni krogi, sploh jugoslovanski, sprva razlagali kot posnetek

oblike obrnjenega rudarskega vagona, obliko zvonika (ostrega, modernega in neokrašenega)

pa kot posnetek oblike rudarske svetilke (Radović Mahećić 2000, 121). Sodobne raziskave

arhivskega gradiva so pokazale, da ta interpretacija nima osnove v arhitektovih načrtih in

razmišljanjih. Danes je cerkev sv. Barbare kar dobro ohranjena. Omeniti pa moram, da so

različni duhovniki spremenili podobo cerkve in župnije. Pomembno je predvsem to, da so

zazidali okna med betonskimi loki, kar pomeni, da je danes osvetlitev cerkve drugačna, kot je

bila včasih.

Slika 11: Notranjost cerkve sv. Barbare danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

7.1.2 Casa del fascio in stavba Opera Nazionale Dopolavoro

Naslednji pomemben arhitekturni kompleks na glavnem trgu v Raši je stavbni kompleks Casa

del fascio in stavba OND (Opera Nazionale Dopolavoro je bila režimska organizacija, ki so

jo ustanovili leta 1925, da bi organizirala preživljanje prostega časa in posledično širila

fašistično ideologijo). Casa del fascio je lokalni dom fašistične stranke in je ena

56

najpomembnejših stavb v katerikoli fašistični koloniji. V Raši stoji večji stavbni kompleks, v

katerem sta bila, kar je neobičajno, združena dom fašistične stranke in dom OND. Slednji je

usmerjen proti cerkvi, medtem ko je Casa del fascio usmerjena v prosti prostor na trgu

(Krecic 2012, 129). Prva značilnost, ki pade v oči, je skorajda popolna anonimnost

fašističnega doma v Raši. Običajno je, da je Casa del fascio najbolj monumentalna stavba v

fašističnih kolonijah, pravilo, ki ga Pulitzer Finali v Raši ni upošteval. Zgradba je manjša, kot

je običajno, manj je tudi okrašena, zunanjost krasijo predvsem arkade in lože. Najbolj očiten

je majhen polkrožni balkon, ki je namenjen govorcu na fašističnih zborovanjih. Majhnost

balkona je zmotila številne fašistične funkcionarje, med drugim tudi Benita Mussolinija

(Krecic 2012, 129). Casa del fascio v Raši nima običajnega liktorskega stolpa – zvoniku

podobnega stolpa, ki v drugih naseljih konkurira cerkvenim zvonikom, ravno tako ni pretirano

monumentalna. Vtis so poskusili popraviti s portalom, ki vodi na trg iz glavne cerkve. Slednji

je bil posvečen Mussoliniju, vendar ni dosegel želenega učinka, saj je doprinesel k

monumentalnosti trga, ne pa Case del fascio kot take.

Slika 12: Vhodni portal na trg v času fašizma

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Kljub majhnosti doma fašistične stranke v Raši pa velja poudariti, da to ne pomeni, da stavba

ni dobro opravljala svoje funkcije. Govorniški balkon je bil resda majhen, vendar je govornik

57

z njega brez kakršnihkoli problemov obvladoval trg. Majhnost ni onemogočala retorike, ki je

po Mayerjevi Psihologiji množic ključ do obvladovanja večjih skupin v fašističnem javnem

življenju. Ravno tako je celoten kompleks (Casa del fascio in OND) zasnovan tako, da je

omogočal izvajanje večjih javnih prireditev na trgu. Čeprav Casa del fascio nima stopnišča,

na katerem bi se lahko postavil zbor, pa to vlogo opravijo tri ogromne stopnice, ki

predstavljajo vhod v kino dvorano v OND. Tako je Casa del fascio v Raši resda majhna,

manjša, kot so si želeli fašistični funkcionarji, vendar opravlja svojo funkcijo.

Slika 13: Casa del fascio danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

Drug del kompleksa predstavlja dom OND oziroma Opera Nazionale Dopolavoro. To je bila

režimska organizacija, ki so jo ustanovili leta 1925, da bi organizirala preživljanje prostega

časa in posledično širila fašistično ideologijo. V Raši je dom OND dokaj velik, sploh če ga

primerjamo s Casa del fascio. Bil je luksuzno opremljen; večino prostora zasedata kino

dvorana s 400 sedeži in bar, zunaj pa je bilo postavljeno balinišče (Remšak 2015, 46).

Poudariti moram posebno vlogo kinematografov v času fašističnega režima. Bili so glavni

propagandni aparat režima, ki je dvorane postavljal tudi v čezmorskih kolonijah. Fašistični

58

režim je poleg arhitekture poudarjal predvsem teater in film kot orodji, s katerima bo dosegel

enotnost italijanske družbe. Raški OND arhitekturno sledi preostalim stavbam v Raši.

Odlikuje ga mediteranski modernizem, okrašen je s številnimi ložami, izstopa pa predvsem

pokrit arkadni hodnik (Krecic 2012, 130).

Slika 14: Pogled na stavbo OND danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

Ravno pri OND pa je stal tudi ikonografsko najbolj poveden arhitektonski element v Raši.

Kip rudarja˗vojaka je izdelal kipar Marcelo Mascherini v sodelovanju s kiparjem Ugom

Caràjem (Krecic 2012, 130˗132). Kiparja sta kip izdelala iz lokalnega istrskega belega kamna

v Trstu, pred kompleks Casa del fascio in OND pa so ga postavili ob inavguraciji kolonije.

Izklesan je bil v telesnih proporcih tedanjega kulta utrjene moškosti (Remšak 2015, 48), pri

čemer sta kiparja poudarila dvojno identiteto, ki jo ima rudar v fašistični družbi. Gol rudar je

bil ovenčan s svojim orodjem (rudarskim krampom in rudarsko svetilko) ob nogah pa je imel

tudi kratko bodalo. To bodalo je bilo zelo podobno tistim, ki so jih uporabljali pripadniki

prostovoljne fašistične milice MSVN. Dolgo časa so verjeli, da kip ni ohranjen, saj so ga po

vojni uničili jugoslovanski partizani (Remšak 2012, 50), vendar so ostanki kipa danes na

59

ogled v nekdanji kino dvorani OND. Ostanke kipa so našli ob vzdrževalnih delih za upravno

stavbo rudnika. Kip ni ohranjen v celoti (pravzaprav je v kosih), rekonstrukcija pa je trenutno

nemogoča.

Slika 15: Kip rudarja-vojaka v Raši

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Ob rudarju˗vojaku so v steno stavbe OND vzidali še spominsko ploščo, ki jo obdaja motiv

liktorskih snopičev. Napis na plošči se je navezal na določene zgodovinske dogodke

(mednarodne sankcije) in na italijanski sen o imperiju. Glasil se je: »Duce Benito Mussolini,

to mesto dela je nastalo v dneh nepravičnega obleganja, dokončano ob zori Imperija, zato da

bi naredili fašistično Italijo čedalje večjo gospodarico svoje usode« (Remšak 2015, 52). Tudi

ta napis je danes uničen – za njim je ostala le spominska plošča, s katere pa so reliefni napis

odbrusili.

60

Slika 16: Ostanki kipa rudarja-vojaka

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

Slika 17: Spominska plošča na Casa del fascio z odbrušenim napisom

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

61

7.1.3 Okrasna fontana

Na trgu v Raši je postavljen še en spomenik, ki ga je kot pomembno kiparsko delo izpostavil

že Pulitzer Finali osebno(Krecic 2012, 132). Postavljen je neposredno pred OND, pomemben

pa je predvsem zaradi simbolne povezave projekta izgradnje kolonija Raša s projektom

gradnje istrskega vodovoda. Fontano je naredil kipar Ugo Carà (Krecic 2012, 133), narejena

je iz enega bloka lokalnega kamna, postavljena pa je bila 4. novembra 1937.

Slika 18: Okrasna fontana na glavnem trgu

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

7.1.4 Hotel

Gustavo Pulitzer Finali je bil primarno ladijski arhitekt. Specializiral se je za ladijski interjer

in je bil zelo znan po svojih salonih, jedilnicah in luksuznih kabinah na čezoceanskih ladjah.

Principe, ki jih je osvojil pri načrtovanju ladij, je prenesel tudi v svoje delo na kopnem. V tem

segmentu njegovega dela bolj kot urbanizem in javne zgradbe izstopajo hoteli (Ricessi 1987,

158). Arhitektove stvaritve najdemo od ZDA do Italije. Pulitzer Finali je bil med sodobniki

zelo znan po svojem mednarodnem ustvarjanju, kar se kaže predvsem v tem, da svojih najbolj

znanih stavb ni zgradil v Italiji, temveč v tujini. V Italiji je med najvidnejšimi stavba borze v

62

Trstu, vendar so za nas najpomembnejše stavbe, ki jih je zgradil v Veliki Britaniji. Izpostaviti

velja predvsem dve, ki ju arhitektura razume kot bolj luksuzni varianti arhitekture Pulitzer

Finalija. To sta stavbi pisarne italijanske turistične zbornice v Londonu in hotel Grosvenor v

Londonu (Ricessi 1987, 162). Pisarna turistične zbornice je pomembna, ker je prva stavba, v

kateri je Pulitzer Finali združil klasicizem s funkcionalizmom, pomembna pa je tudi zaradi

svoje ikonografije. V notranjščini izstopa kip rimske volkulje, ki doji Romula in Rema. S tem

je Pulitzer Finali neposredno povezal svoje načrtovanje ladij italijanske potniške, trgovske in

vojaške mornarice z načrtovanjem stavb, saj je tudi na ladjah pogosto izpostavljal antične kipe

in ikonografijo. To idejo modernističnega načrtovanja notranjosti stavb in povezave z antiko

je prenesel tudi v načrtovanje hotela Grosvenor v Londonu. Ta stoji ob slavnem Hyde Parku

in ima zelo specifično monumentalno atmosfero – veliki stebri, antična ikonografija, kupole

in pilastri. Poudarjena je bela barva, še pomembneje pa je, da je v hotel vnesel notranje

socialno ločevanje, značilno za ladje. Kakor so bile v ladjah ločene jedilnice in saloni

različnih razredov potnikov, je tudi v svojih hotelih Pulitzer Finali ločeval skupne prostore po

socialnih statusih uporabnikov (Ricessi 1987, 163).

Slika 19: Tehnična slika hotela v Raši

(Radović Mahečić 2000, 118)

63

Hotel Grosvenor arhitekti izpostavljajo kot enega ključnih projektov, v katerem je Pulitzer

Finali vzpostavil svoj način načrtovanja takega tipa stavb. Morda se gre vprašati, ali je hotel

javna stavba sama po sebi. Menim, da jo lahko pogojno označimo za javen tip stavbe. Resda v

njej ljudje spijo in jedo, vendar to ni njihov dom. V hotelih so pogoste konferenčne dvorane,

saloni v hotelih pa so bili pogosto center javnega življenja (Ricessi 1987, 162). Hotel v Raši

po velikosti sicer ni primerljiv z drugimi hoteli, ki jih je načrtoval Pulitzer Finali. Pomembno

je, da je imel bar in jedilnico, ki sta bila namenjena izključno višjim strukturam v rudarski

hierarhiji (Krecic 2012, 133). Bar je bil za navadne delavce zaprt, jedilnica pa je bila

namenjena nadzornikom. Hotel je bil zgrajen v slogu preostalih stavb na glavnem trgu.

Lokalen kamen je arhitekt kombiniral z armiranim betonom, tudi slogovno je sledil

poskusom, vzpostaviti povezavo s krajno. Čeprav je manj okrašen kot nekatere druge javne

stavbe, ima na strani, ki gleda na trg, poudarjene arkade. Hotel v sočasni arhitekturi sicer

nikoli ni bil izpostavljen kot pomemben arhitekturni dosežek, vendar je del kompleksa stavb

na trgu, ravno tako pa oblikovno sledi bolj luksuznim vzorom iz arhitektove kariere (Krecic

2012, 135).

Hotel v Raši (pa tudi samski domovi in upravna stavba rudnika) imajo še eno pomembno

referenco v ladjah in hotelih, ki jih je načrtoval Pulitzer Finali. Ta referenca so stopnišča. V

Raši najdemo številna futuristično in modernistično zasnovana stopnišča, ki so grajena v

enakem slogu, kot o bila grajena stopnišča v hotelih in na ladjah, ki jih je zasnoval Pulitzer

Finali. Vsekakor so ta stopnišča manjša, vendar slogovna sorodnost nakazuje na prenos

principov iz enega arhitekturnega konteksta v drugega. V hotelu je bilo stopnišče prezidano in

obnovljeno, kar pomeni, da ni ohranjeno v podobi, kot si jo je zamislil arhitekt. Ohranjeno pa

je stopnišče v generalni upravi konzorcija ARSA. Pri teh stopniščih moramo poudariti

predvsem njihovo elegantno monumentalnost, ki jo je arhitekt dosegel z uporabo mehkih in

zaobljenih linij ter marmornim okrasnim tlakovanjem. Omenjeno stopnišče je tu le prikaz

tega, v kakšnem slogu so bile grajene stavbe – tega sloga danes ne vidimo več, saj center

naselja počasi umira, medtem ko so v nekdanje prostore uprave rudniškega konzorcija po

vojni naselili tovarno. Preureditev prostorov je povzročila skorajda nepopravljivo škodo na

stavbah in zanimivo je, da se v upravi rudniškega konzorcija v originalni zasnovi ohranja

stopnišče, medtem ko preostanek stavbe ali propada ali pa je uporabljen tako, da originalna

zasnova prostorov in pripadajoče okrasje niso strukturno relevantni.

64

Slika 20: Hotel in restavracija danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

7.1.5 Šola, vrtec in Casa del Balila

Šola je v Raši ena izmed najpomembnejših stavb. Stoji za zgradbo tržnice in občinske uprave

na vzhodni strani mestnega jedra (Krecic 2012, 138). Je del širšega kompleksa, v katerega je

vključen tudi vrtec. Zanimivo je, da se šola ne pojavlja na prvih načrtih, ravno tako pa so

njeno gradnjo začeli po končanju večjega dela stavb v Raši (Krecic 2012, 138). Slednje je

nenavadno, saj so že od vsega začetka Rašo načrtovali kot naselje za delavske družine z

otroki. Ravno tako velja izpostaviti pomen, ki ga ima šola za socializacijo otrok. Fašistični

režim se je zelo hitro uveljavil v šolstvu, saj je vedel, da se mora vključiti v življenje

državljanov zgodaj v njihovem življenju. Gradnjo šole v Raši je neposredno prevzela država

(Krecic 2012, 138). To pomeni, da je to ena izmed redkih stavb, ki je konzorcij ARSA ni

plačal sam. Šola je bila dokončana šele v marcu leta 1937, ko je bila Raša že inavgurirano in

delujoče naselje (Krecic 2012, 139). Šolska stavba je zgrajena v industrijskem

modernističnem slogu (v kockah), ki omogoča segregacijo učencev po spolu in največji

možni izkoristek prostora.

65

Prvi del kompleksa je vrtec. Imenoval se je Italia redenta. Zgrajen je funkcionalistično in

modernistično. Sploh so moderno grajene 3 učilnice, ki lahko sprejmejo 60 učencev. Pulitzer

Finali je vse učilnice zgradil tako, da so osvetljene z dveh strani, kar je dajalo občutek, da je

vsaka učilnica zgradba zase, ločena od širšega kompleksa (Krecic 2012, 140). Ravno tako je

bila ena stena vsake učilnice v celoti zgrajena iz stekla – to naj bi omogočalo, da bi bili otroci

v neprekinjenem stiku z naravo in svetom okoli njih. Kompleks učilnic je zgrajen v obliki

črke L okoli notranjega parka, ki je služil tudi kot igrišče za otroke (Krecic 2012, 140). V

vrtcu so poučevali po eksperimentalni metodi Marie Montessori (Remšak 2015, 55).

Slika 21: Vrtec leta 1948

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Drugi del kompleksa predstavlja osnovna šola. Namenjena je bila za ločeno poučevanje okoli

400 dečkov in deklic. Šola je grajena izrazito modernistično. Zgrajena je v več nadstropjih,

vsaka učilnica pa je ogrevana in dobro osvetljena. Vsaka učilnica ima vsaj eno zunanjo steno,

v katero so vgrajena večja okna (od pasu odrasle osebe pa do stropa), ki služijo podobnemu

namenu kot tista v vrtcu – omogočajo naravno osvetlitev in stik otrok z naravo. Upravna

stavba šole in učilnice so v ločenih stavbah, ki skupaj ponovno tvorijo večji kompleks zgradb

v obliki črke L (Krecic 2012, 140). Ta kompleks omejuje šolski park z otroškim igriščem.

Pomembno je poudariti, da so bile učilnice ločene po nadstropjih. V zgornjih nadstropjih naj

66

bi poučevali deklice, v spodnjih fante. Pulitzer Finali je vsako izmed učilnic za fante opremil

z ekvivalentno velikim prostorom izven stavbe, ki je bil namenjen učenju na prostem (Krecic

2012, 141). Ti prostori so bili neposredno povezani s parkovno ureditvijo šolskega

kompleksa, kjer je bila urejena tudi kuhinja na prostem. Kompleks bi moral imeti obliko črke

O – park bi moral biti zaprt z dveh strani s šolskim kompleksom, z ene strani bi ga moral

zapirati vrtec, prostor pa naj bi zaključevala Casa del Balilla – dom organizacije Balilla, ki pa

nikoli ni bil dokončan (Krecic 2012, 141).

Slika 22: Osnovna šola takoj po izgradnji

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Izobraževanje je bilo za fašistični režim zelo pomembno. Fašistična stranka se je zavedala

stvarnosti, in sicer da ne bo mogla kar takoj preoblikovati družbe po svoji meri. Glavni namen

izobraževalne reforme v državi je bila dolgoročna zagotovitev oblasti PNF, torej tudi po smrti

Benita Mussolinija (Gentile 2010, 192). Zgodnjo vzgojo otrok so fašisti, poleg staršem in šoli,

prepustili dvema pomembnima organizacijama – Balilla in Avantgardisti, ki sta bili združeni

v organizacijo Opera Nazionale Balilla (Gentile 2010, 193). Sprva je bila to samostojna

fašistična organizacija, ki pa je kasneje padla pod nadzor Ministrstva za državno prosveto

(prav tam, 192). Stranka je posegla tudi v izobraževanje šolskih kadrov in je organizirala

tečaje za učitelje in ravnatelje, da bi bila organizacija ONB čim bolj integrirana v šolsko

67

življenje. Kasneje so ONB nadgradili tudi z organizacijo GIL oz. Italijanska liktorska mladina

(Gioventú italiana del Littorio), kamor naj bi se vključili najstniki, prestari za ONB.

Slika 23: Nerealiziran kompleks Casa Balila

(Krecic 2012, 142)

Arhitekturni načrti širšega šolskega kompleksa (šola, vrtec in stavba ONB) so predvidevali

monumentalno stavbo Casa del Balilla, ki pa je nikoli niso uspeli zgraditi in je zaživela le na

skicah in risbah. Najverjetneje je bilo za neuspeh krivo pomanjkanje financ. Vložiti bi morali

okoli 700.000 lir (Remšak 2015, 46), ki pa jih ne država ne korporacija ARSA nista imeli.

Zato so gradnjo stavbe, ki bi morala biti zgrajena v liktorskem slogu (s poudarjenimi

»antičnimi« elementi, kot so stebri, reliefi in fašistična simbolika, ter monumentalno velika),

preložili. Danes šola še vedno deluje, vrtec pa je popolnoma obnovljen.

7.1.6 Termoelektrarna

Zadnja pomembna javna oz. komunalna stavba, ki je doživela arhitekturno obravnavo, je

termoelektrarna. Ta je pomembna iz dveh razlogov. Prvi in najpomembnejši je bil oskrba z

elektriko, tako prebivalstva kot tudi industrije. Drugi pa je simbolni in arhitekturni pomen.

Zgradba je zgrajena v slogu industrijskega modernizma (Krecic 2012, 142). Najpomembnejši

arhitekturni element je 40 metrov visok dimnik, ki je bil takrat eden višjih v Italiji. Režimska

68

propaganda je izpostavila predvsem simbolni pomen elektrarne, ki naj bi predstavljala

modernost režima, arhitekturno pa je stavba izrazito modernistična ter brez posebnega

okrasja.

Slika 24: Mestna toplarna, del energetskega kompleksa termoelektrarne v Raši

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Termoelektrarna je bila del širšega kompleksa stavb. Sama je bila postavljena malo izven

naselja, v naselju je bila termična centrala, ki je bila neposredno povezana s termoelektrarno.

Elektrarna in centrala sta pomembni iz več razlogov. Prvi je že omenjena oskrba z elektriko,

drugi, morda še bolj moderen, pa je ogrevanje stavb. Vse javne stavbe v Raši so imele

ogrevane prostore in dostop do tople vode. Zelo podobno je bilo tudi z bivalnimi stavbami. Te

resda niso imele vse ogrevane vseh prostorov, vendar velja omeniti, da so bili ogrevani vsi

samski domovi, vse hiše nadzornikov in vodstva korporacije ter večina delavskih hiš.

Pomembno je tudi, da je elektrarna ogrevala vodo stavbo uprave rudnika, v kateri je tudi vhod

v rudnik. Vse umivalnice v stavbi (za rudarje) so imele dostop do tople vode, vsi pisarniški

prostori pa so bili ogrevani.

69

Slika 25: Termoelektrarna Vlaška (Raša) po zavezniškem bombardiranju

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

7.1.7 Športni park in olimpijski bazen

Leta 1938 so dokončali stadion v Raši, ob njem pa so zgradili tudi olimpijski bazen. Slednji

danes ne deluje, ker se je napajal z odvečno vodo iz rudnika, ki ni bila klorirana. Bazen je

urejen kot del širšega športnega kompleksa,v katerega spadajo tudi stadion (nogometno

igrišče s tribunami) in garderobe. Zanimivo je, da bazen ni opremljen s keramičnim

tlakovanjem, temveč je betonska konstrukcija. Prvotno naj bi bazen bil zasnovan klasično (kot

so danes, s keramičnim tlakovanjem), vendar je začetek vojne preprečil dokončanje projekta.

Bazen je s svojo povezavo z rudnikom in termično centralo, ki ga oskrbujeta z vodo vsekakor

pomemben tehnični dosežek in spomenik, vendar ostaja dejstvo, da betonska konstrukcija,

njegov vodni vir in draga morebitna obnova (tlakovanje dna, sprememba vodne napeljave, ki

bi omogočila kloriranje vode, in spomeniškovarstvene smernice Republike Hrvaške)

omejujejo možnosti njegove revitalizacije. Tako je bazen zaprt že od zaprtja rudnika v

šestdesetih letih 20. stoletja.

70

Slika 26: Opuščen olimpijski bazen v Raši

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

7.2 Bivalne stavbe v Raši

V nadaljevanju bom predstavil bivalne zgradbe v Raši. Oprl se bom na tipologijo, ki jo je

uporabil že sam Pulitzer Finali. Bivalne objekte v Raši lahko v grobem razdelimo v štiri

kategorije. Prva kategorija so domovanja za delavce in nižje nadzornike, druga kategorija so

domovanja za nadzornike in zaposlene v upravi podjetja, tretja kategorija so vile za vodstvo

rudnika in četrta kategorija so samski domovi. Vse bivalne stavbe so arhitekturno sledile

vodilom, ki jih je za bivanje v fašističnih kolonijah predstavila Zveza zavodov za ljudske

gradnje (Consorzio Nazionale fra gli Instituti fascisti autonomi per le Case Popolari)

(Remšak 2015, 55). Pri tem so Mussolinijeve želje, da naj za kmečke delavce postavljajo

velike in dobro grajene hiše, zaradi pomanjkanja prostora in določenih gradbenih materialov

(sankcije Društva narodov) prilagodili. Zasnovo fašističnih kolonij in velikih bivališč po

vzoru rimskih stavb so racionalizirali za potrebe industrije. Vsa stanovanja v Raši, ne glede na

socialni status prebivalcev, so imela tekočo vodo, kuhinjo in moderne sanitarije. Vsa

domovanja so bila zgrajena iz kombinacije lokalnega kamna in armiranega betona, poudarjen

pa je bil njihov ruralni videz, saj imajo vsa, z izjemo samskega doma, lasten vrt. Za takratne

71

razmere so to zelo moderna stanovanja, v katerih so bivalni standardi prekašali tiste v večjih

mestih. To dejstvo je fašistična propaganda s pridom uporabljala, da je v kolonije vabila nove

naseljence. Ker niso vsi tipi bivališč doživeli celovite arhitekturne obravnave, v nadaljevanju

podrobneje predstavljam tiste, ki jih je arhitekturna stroka dojela kot relevantne, preostali pa

bodo le orisani.

7.2.1 Zgradbe tipa A

V Raši so prvotno postavili 77 hiš tipa A (Krecic 2012, 147). Ta tip bivalnih stavb je bil

najbolj številčen, saj je šlo za družinska stanovanja, namenjena rudarjem. Takšne stavbe so

bile postavljene izključno v jugovzhodnem delu kolonije ob strugi potoka Krapan. Stavbe so

arhitekturno zelo preproste, merijo 14 x 8,5 metra ter dosežejo 6,20 metrov v višino in imajo

preprosto kapno streho, krito s strešniki z azbesta. Slednji so uporabljeni na vseh stavbah v

Raši in jih danes postopoma odstranjujejo. Vsaka stavba je umeščena na 36 metrov dolgo in

30 metrov široko parcelo (Krecic 2012, 147). V njih so po štiri stanovanja s tlorisno površino

okoli 100 m² (Krecic 2012, 148). Stavbe odražajo želje režima, da bi tudi v delavska oz.

rudarska bivališča uvedli ruralen stil bivanja, upoštevali pa so tudi pomembne izkušnje iz

kolonije Vines, ki je bila dolgo časa demografsko šibka, saj delavcev ni privlačila zaradi

problemov pri oskrbi s hrano. V Raši so bili vrtovi za stanovanjskimi zgradbami zamišljeni

tudi v kontekstu reševanja tega problema, saj naj bi družine rudarjev tako omogočile kraju

vsaj minimalno oskrbo s hrano, da bi lahko rudarji brez skrbi delali v rudniku (Krecic 2012,

149).

Slika 27: Pogled na ulico v Raši leta 1937

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

72

Vsaka hiša ima lasten dostop do ceste, ravno tako ima vsako stanovanje lasten vhod.

Okrašene so z »lokalnimi« okrasnimi elementi. Tu besedo lokalni lahko uporabljam le

pogojno (zato tudi v narekovaju), saj bolj kot resnične lokalne okrasne elemente, predstavljajo

arhitektovo interpretacijo tega, kakšna naj bi bila videti lokalna arhitektura. To ni nič

neobičajnega za italijansko modernistično arhitekturo, saj se pojavlja tudi drugod, arhitekturni

slog pa arhitektura in urbanizem označujeta za mediteranski modernizem. Slednji je izrazito

italijanski pojav, ki stremi k temu, da bi na območju italijanskega vpliva vpeljal enotni

arhitekturni in urbanistični slog, ki bi združil različne dele države v koherentno celoto in

poudaril sorodnost moderne italijanske države z rimskim cesarstvom. Podobno kot na

glavnem trgu, prevladujejo arkade, ki služijo kot vhodi v stanovanja v spodnjih nadstropjih

stavb ter kot nosilci za stopnice v zgornje nadstropje (Krecic 2012, 149). Da bi prekinili

monotonost, so poskrbeli, da so si arkade v določenih elementih različne. To sicer niso velike

spremembe, serijsko se pojavljajo variacije višine in postavitve arkad v odnosu do preostale

stavbe, vendar tega arhitekti niso prepoznali kot spremembe v tipu stavbe. Druga rešitev je

bilo nadomeščanje arkad z betonsko preklado, ki deluje kot antični arhitrav in oblikuje

portalni vhod v zgradbo. Ta ima enako vlogo kot arkade, vendar vnese določeno variacijo v

tip hiše A – arhitekti so poudarili, da je le-ta zastavljen zelo preprosto in lokalno, vendar

variacija z betonsko preklado predstavlja zelo modernističen poseg v prostor, ki kaže, da to ni

lokalna tradicija, temveč načrtovan prostor (Krecic 2012, 150).

Slika 28: Risba prednje fasade hiše tipa A

(HR-DAPA-649, škatla 29)

73

Stanovanja v hišah tipa A so imela pet prostorov. Na hodniku sta bila ločena stranišče in

kopalnica. S hodnika si lahko vstopil ali v manjšo izmed obeh sob ali v kuhinjo. Iz kuhinje si

vstopil v drugo sobo, kjer je bila po navadi urejena dnevna soba ali otroška soba. Ne glede na

visok standard, ki so ga ta bivališča nudila, pa niso bila povsod dobro sprejeta. Številni

sodobniki Pulitzer Finalija so bili kritični do izvedbe, zanimivo pa je, da je kritiko ponudila

tudi policija, ki je bivališča ocenila kot preveč zasebna in neprimerna za nadzor (Krecic 2012,

151). Pomembnejše so kritike arhitektov, ki so izpostavili, da so stavbe preveč tradicionalne

in dekorativne ter da ne izpostavljajo italijanske modernosti, kot bi jo morale (Krecic 2012,

151˗152). Za nas so te kritike relevantne v smislu, da kažejo, da Raša ni nujno tisto, kar si je

predstavljal režim, podobne kritike drugih kolonij pa kažejo, da tudi sami arhitekti niso bili

enotnega mnenja, kaj naj bi gradili. Pomembno je, da so hiše tipa A v Raši najbolj razširjen

tip bivališč, ki je tudi socialno občutljiv – v njem bivajo izključno delavci, kar pomeni, da je v

vzhodnem delu Raše bivalo 308 družin (če domnevamo, da so bila vsa stanovanja zasedena) s

tremi ali štirimi člani. To pomeni, da je v vzhodnem, delavskem delu naselja, živelo med 924

(če so bile vse družine tričlanske) in 1.232 (če so bile vse družine štiričlanske) ljudi. To je

osnova za sicer grobo oceno, da je v delavskem delu kolonije bivalo okoli 1.100 ljudi.

Slika 29: Tloris stanovanj v hišah tipa A

(HR-DAPA-649, škatla 29)

74

7.2.2 Zgradbe tipov B in B1

Hiše tipa B so bile namenjene delavcem, ki so v strukturi rudniškega dela stali stopničko

višje, kot tisti, ki so živeli v hišah tipa A (Krecic 2012, 153). Hiše tipa B so stale v istem delu

kolonije kot tipa A. Struktura kolonije je bila v tem delu sledeča – 4 hiše tipa A nato hiša tipa

B, zaporedje pa se je ponavljalo. Zgradbe B so v osnovi enake tistim tipa A. Vse so

kvadratnega tlorisa, z dvema nadstropjema in štirimi stanovanji v zgradbi. Edina

pomembnejša razlika je bila ta, da so bile stavbe tipa B malo večje.

Hiše tipa B1 niso bile prisotne v prvem načrtu kolonije (Krecic 2012, 153). Bile naj bi

namenjene višjim delavcem in nadzornikom, najverjetneje tudi zaposlenim v korporaciji.

Zgrajene so bile iz enega samega nadstropja, v stavbi pa sta bili dve stanovanji. Stanovanja so

imela tri spalnice namesto dveh, večina družin si je uredila dnevno sobo, stavba je imela večji

vrt in kuhinjo kot hiše za delavce. Vsako stanovanje je imelo svoj vhod. Pomembna estetska

značilnost hiš tipa B1 sta dve okni na vogalih stavbe, ki ju ločuje le rob stavbe v obliki

stebrička (Krecic 2012, 153).

V Raši so zgradili 4 hiše tipa B. To pomeni, da je bilo v hišah tipa B 16 stanovanj za 16

družin. Če predvidevamo, da je osnovna družinska enota starši z otroci – tip družine, ki so jo

fašisti dojemali kot osnovno družbeno enoto – lahko predvidevamo, da v večini primerov

govorimo o tričlanskih ali štiričlanskih družinah (težko več, ker sta v stanovanju le dve

spalnici). To pomeni, da lahko podamo grobo oceno o prebivalcih v hišah tipa B. Teh je med

48 (tričlanske družine) in 64 (štiričlanske družine). Če podamo grobo oceno, je v hišah tipa B

živelo okoli 60 ljudi. V Raši so zgradili 4 hiše tipa B1. Te imajo le dve stanovanji, kar

pomeni, da v hišah tipa B1 živi 8 družin. Če ocenimo število prebivalcev, na podlagi

tričlanskih in štiričlanskih družin, lahko predvidevamo, da je v stavbah tipa B1 živelo okoli 30

ljudi.

7.2.3 Zgradbe tipov C in C1

Hiše tipa C in C1 so hiše zaposlenih v upravi in njihovih družin. V Raši so bile prvotno

zgrajene štiri hiše tipa C, kasneje pa so zgradili še 4 hiše tipa C1. Hiše tipa C so dupleksi

(case doppie) in so bile postavljene v vzhodnem delu naselja (Krecic 2012, 154). So

dvonadstropne stavbe na kvadratnem tlorisu. Vse imajo enako površino, vendar so si med

seboj različne. V stavbi sta dve stanovanji, vsako v enem nadstropju, kateri pa nimata enake

notranje prostorske ureditve (čeprav imata enake prostore), kar pomeni, da notranja struktura

75

variira. Namen tega naj bi bila večja individualiziranost stanovanj, ki naj bi omogočala

prebivalcem, da živijo manj uniformno življenje kot prebivalci tipov A, B in B1 (Krecic 2012,

154). Poleg tega so si štiri stavbe med seboj različne. Severni stavbi imata manj oken ter

dodatno ogrevanje, medtem ko imata južni dve (katerih fasada je usmerjena proti jugu)

dodatni asimetrični okni na južni strani. Zgradbe so zgrajene iz kombinacije lokalnega kamna

in armiranega betona, sama struktura pa je zelo preprosta. Pulitzer Finali se je pri gradnji hiš

tipa C in C1 zgledoval po bivalnih objektih v afriških trgih (borghi), čeprav je z manjšimi

vrtovi in gostejšo razporeditvijo stavb poudarjal bolj urban značaj kolonije Raša (Krecic

2012, 154). Hiše tipa C1 so manjša slogovna variacija hiš tipa C, v hišah obeh tipov pa je

živelo 16 družin zaposlenih v korporativnem vodstvu.

7.2.4 Zgradbe tipa D

Hiše tipa D oz. vile so postavljene severno od mestnega trga na umetno zgrajenem

dvignjenem platoju v dolini potoka Krapan. Pulitzer Finali je prevzel logiko, da naj bi vodstvo

korporacije bivalo na dvignjenem in bolj zasebnem delu kolonije, s čimer je poudaril njihov

socialni status. Z zornega kota arheologije in antropologije ni nič nenavadnega, da se socialni

status izkazuje tudi prek položaja bivališča v prostoru, vendar moramo izpostaviti dejstvo, da

je italijanska modernistična arhitekturna teorija ta tip arhitekturne segregacije formalizirala v

doktrino nacionalne arhitekturne šole; lep primer tega je socialna in arhitekturna segregacija v

kolonijah (Rifkind 2011). Vile so grajene iz lokalnega kamna in armiranega betona. Stavbi

tipa D imata dve stanovanji s petimi sobami, zgradba tipa D3 pa ima dve stanovanji s

sedmimi sobami. Stavbe so bile dokončane leta 1938, ko so dokončali tudi tretjo vilo, t. j. D3

(Krecic 2012, 154). Ta vila je bila namenjena direktorjevi družini in družini regionalnega

vodje konzorcija ARSA. V stavbah tipa D je tako živelo 6 družin, katerih člani so bili najvišji

vodstveni kader v konzorciju ARSA.

7.2.5 Zgradba tipa E

Po prvih načrtih kolonije Raša naj bi zgradili tri stavbe, ki jih je Pulitzer Finali namenil za

samske domove. V končni izvedbi so zgradili en stavbni kompleks v obliki črke U, ki je

sestavljen iz centralnega bloka, v katerem so postavljeni velik salon, jedilnica in kuhinja, na

obeh bokih centralnega bloka pa sta dve stavbi v treh nadstropjih, v katerih je stanovalo 144

delavcev (Krecic 2012, 155). Stavba je zgrajena po načelih arhitekturnega racionalizma in

funkcionalizma in je ena redkih zgradb v koloniji Raša, v kateri je predvideno komunalno

bivanje – torej način bivanja, pri katerem si stanovalci sanitarije, kopalnice, kuhinjo in

jedilnico delijo. Ta način bivanja sicer ni nič nenavadnega, saj ga poznajo vse industrijske

76

države, podobno pa je urejena tudi večina študentskih domov in internatov. Ravno tako velja

omeniti, da je to ena redkih zgradb v Raši, ki jo lahko povežemo z načinom bivanja, kot ga

predstavlja drugi veliki modernistični element v arhitekturi. Sovjetska arhitektura je bila tista

arhitektura, ki je sprejela idejo kolektivnega bivanja v svoji želji po preoblikovanju bivanjskih

praks. Izpostaviti velja predvsem komunalno zgradbo Narkomfin v Moskvi, ki jo je načrtoval

Moisei Ginzburg (Buchli 1988, 160). Ta način bivanja naj bi oblikoval novo sovjetsko bit, ki

je bila cilj socialne reforme v Sovjetski zvezi (Buchli 1988, 161). Menim, da je koncept bit

soroden konceptu razza pri fašistih v tem, da si konceptualno diametralno nasprotujeta,

čeprav stremita k isti stvari – odpravi kapitalističnega mesta. Medtem ko je razza utemeljena

na idealizirani ruralni in anti-urbani preteklosti, ki se sklicuje na neposredno zvezo z Rimskim

cesarstvom, je bit koncept, ki bo odpravil preteklost. Kljub temu nasprotju pa je koncept bit v

svoji argumentaciji zelo podoben konceptu izgradnje razza. Marksistični arhitekti so bili zelo

povezani z marksistično idejo o »naravnem« prostoru, ki ga ni uničilo moderno industrijsko

mesto (Buchli 1988, 168). Sovjetska arhitektura je v dvajsetih in tridesetih letih vodila zelo

podobno razpravo kot italijanska – kako zavreči industrijsko mesto in spremeniti krajino ter

bivanje v njej. Zanimivo je, da sta prišli do nasprotnih si zaključkov, saj je italijanska

arhitekturna in urbanistična šola poudarjala majhna suburbana naselja ruralnega značaja (tako

gospodarsko kot tudi bivanjsko), v katerih so prevladovala bivališča za družine, medtem ko je

sovjetska arhitektura dosegla določen kompromis. Za obstoj socializma je ključen delavski

razred, ki je po svoji osnovni definiciji urban socialni razred. V Sovjetski zvezi se je tako

razvil koncept linearnih mest ob večjih komunikacijskih poteh z visoko gostoto prebivalstva

(Buchli 1988, 168). Tako naj bi svet okoli naselij ostal naraven, medtem ko je visoka gostota

ljudi (koncept, ki ga je fašistična arhitektura zavračala) postavila pogoje za načrten razvoj

komunalnega načina bivanja, ki je v fašistični arhitekturi redek. Pojavlja se le v industrijskih

kolonijah, kot so Carbonia, Guidonia in Raša.

7.2.6 Zgradba tipa F

V Raši so zgradili tudi samski dom za nadzornike. V njem je živelo 22 ljudi (Krecic 2012,

156). Samski dom je manjši blok ob šolskem kompleksu s skupno jedilnico in kuhinjo. Tako

kot ostale stavbe je zgrajen iz kombinacije lokalnega kamna, ki so ga pridobili ob

melioracijskih delih ali v bližnjih kamnolomih, ter armiranega betona. Je modernistična

stavba, ki spominja na številne bloke v blokovskih naseljih povojne SFRJ, sama stavba pa ni

okrašena in ne nosi nobenega ikonografskega sporočila.

77

Slika 30: Pogled na vhod v hišo tipa F danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

7.2.7 Stavbni razvoj Raše po letu 1938

Trenutno ne obstaja arhitekturna ali urbanistična študija, ki bi se osredotočila na arhitekturni

ali urbanistični razvoj Raše po letu 1938. Študije o Raši so že tako ali tako redke, tiste, ki

obstajajo, pa se osredotočajo predvsem na prvotne načrte in prvotno izvedbo gradnje. Kljub

temu lahko v grobem orišemo, kako se je Raša razvijala po letu 1938. Rudnik se je konstantno

širil, ravno tako pa se je povečevalo število zaposlenih. Raša je temu razvoju sledila. Če je

bila sprva omejena na severni breg potoka Krapan, se je po letu 1938 razširila tudi na južni

breg, ob cesti, ki vodi proti rudniku. V tem času so zgradili več javnih površin, med katerimi

izstopajo športni kompleksi, katerih razvoj sem na kratko že orisal. Stadion z nogometnim

igriščem in tekaško stezo so dopolnili z javnim bazenom in garderobami (Krecic 2012, 162).

Rast prebivalstva pa je pripeljala tudi do širitve bivanjske arhitekture. Tu prevladuje

predvsem tip zgradb K, ki predstavlja arhitekturno evolucijo tipa A (Krecic 2012, 164). Tudi

te zgradbe so kompleks štirih stanovanj v dveh nadstropjih na lastni parceli, vendar so ta

stanovanja večjih dimenzij. S tem so verjetno poskusili rešiti problem nastanitve velikih

družin, ki je v tistem času pestil Rašo (Krecic 2012, 164).

78

Slika 31: Pogled na toplarno in direktorat rudnika leta 1938

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

S tem tipom stavb so začeli širitev Raše v prostor, ki pred tem ni bil urejen. Postavitev novih

stavb je terjala dodatna melioracijska dela, del stavb tipa K pa je postavljen na terasah ob

južnem bregu potoka (Krecic 2012, 165). Stavbe tipa K so bile postavljene v dveh serijah –

ena na južnem bregu potoka, druga vzhodno od stavb tipa C (vzhodno od trga). Ravno tako so

v tem času zgradili dva nova samska domova za delavce (tip E1) ter nadzornike (tip F1)

(Krecic 2012, 165). Druge stavbe, ki so jih v tem času zgradili, so ambulanta, zgradba nujne

pomoči ter direktorat rudnika. Nobena od teh stavb še ni bila arhitekturno natančneje

obravnavana, danes pa je večina izmed omenjenih stavb v slabem stanju, čeprav se občina

Raša trudi ohraniti vsaj najpomembnejše arhitekturne značilnosti teh zgradb.

79

Slika 32: Po zaprtju rudnika v direktorat rudnika naselijo tovarno Kvarnerplastike

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Slika 33: Notranjost direktorata rudnika danes

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

80

8 Kolonija Raša – interpretativni problemi

Do sedaj sem se osredotočil predvsem na zgodovinsko, ideološko in arhitekturno

kontekstualizacijo kolonije Raša in na ovrednotenje podatkov, ki so dostopni za obdelavo.

Zgodovinske in arhitekturne raziskave so dokaj obsežne in predstavljajo lep okvir, v katerega

lahko poskusim vpeti svoje razmisleke.

8.1 Prebivalstvo kolonije

Prvo vprašanje, ki se ga bom dotaknil, je demografija kolonije Raša. Vem, da je Raša ob

višku poselitve imela 3.000 prebivalcev (Nicolosso 2012, 18), leta 1945 pa 2.870 prebivalcev.

Slednjo številko navaja Cadastre National de l'Istrie iz leta 1945. Raša se vključuje v širši

demografski razvoj Istre. Število prebivalcev Istre se je v zadnjih 250 letih povečalo za

približno 87 % (Stipetić in Vekarić 2004, 166). Prebivalstvo Istre je bilo vedo več-etnično, saj

so v času Avstro-Ogrske tu živeli pripadniki vseh narodov monarhije, kar se po prvi svetovni

vojni ni spremenilo. Pomembna etnija v Istri so bili tudi Italijani. Najpomembnejši

demografski vir za Istro je je Cadastre National de l'Istrie iz leta 1946. V njem so

predstavljeni podatki o prebivalstvu istrskih naselij med leti 1880 in 1945, pri čemer velja

izpostaviti, da ta vir vsebuje tudi podatke o velikosti družin, nacionalni pripadnosti

posameznikov ali družin in jezikovni strukturi krajev. Na podlagi tega vira so nekateri hrvaški

avtorji prišli do dveh pomembnejših zaključkov. Najpomembnejši tip družine v Istri je jedrni

tip družine. Ta podatek je pomemben, ker gre, sploh pri Raši in drugih delavskih kolonijah,

predvsem za družine delavcev, vojakov (Pulj in Plomin) in administratorjev, ki so jih

konzorcij ARSA, avstrijska in italijanska oblast naselili v Istro. Drug pomemben podatek je

podatek o upadanju prebivalcev italijanske narodnosti v Istri. Podatki o demografskem

gibanju kažejo, da je število Italijanov v Istri padlo s 44,4 % (leta 1880) na borih 3,6 %;

podatek so nekateri povezovali s postopnim upadanjem italijanskega prebivalstva v Istri

(Stipetić in Vekarić 2004, 175), vendar je verjetneje, da je tak upad prebivalstva italijanske

narodnosti neposredno povezan z izseljevanjem Italijanov iz Istre po drugi svetovni vojni.

Demografsko strukturo Raše lahko orišemo le prek nekaterih predpostavk, do katerih lahko

pridemo prek določenih arhitekturnih podatkov. V Rašo so kolonisti prihajali iz celotne

Italije. Podatke o tem hrani Državni arhiv v Rimu, kar pomeni, da jih nismo mogli preveriti.

Opremo se lahko le na podatke, ki jih ponuja Cadastre National de l'Istrie, ki nam pove, da je

leta 1945 je v Raši živelo 2870 ljudi. Od tega je bilo 2129 Hrvatov (74,18 %), 179 Slovencev

(6,24 %), 1 Srb (0,03 %), 555 Italijanov (19,34 %) in 6 posameznikov nedoločene narodnosti

81

(0,21 %). Ti podatki so za analizo nacionalne strukture prebivalstva Raše pred letom 1945

neuporabni, saj kažejo sliko, kakršna je bila pod zavezniško vojaško upravo. Tako podatki

sicer kažejo, da je v Raši živelo največ Hrvatov, vendar se moramo zavedati, da je leto 1945

specifičen trenutek v obstoju Raše. Veliko Italijanov je kolonije in obmejne regije zapustilo že

leta 1943, ko je kapitulirala fašistična Italija. Ti demografski premiki so dobro dokumentirani

v italijanskih afriških kolonijah (Taddia 2008, 210).

Pomembnejše demografsko vprašanje je socialna struktura prebivalstva. To lahko v grobem

orišemo prek arhitekturnih značilnosti, bivanjskih kapacitet in kapacitet šole in vrtca. V Raši

je 166 stavb s 434 stanovanji za jedrne družine. Samski domovi tipov E in F lahko sprejmejo

največ 166 prebivalcev. Drugo pomembno dejstvo je, da sta bila šola in vrtec namenjena 460

otrokom (400 v šoli in 60 v vrtcu). Gentilejeva šolska reforma je šoloobvezno starost v

Kraljevini Italiji postavila do 14 let. Slednje pomeni, da je v Raši, v primeru, da so v šolo

hodili vsi šoloobvezni otroci, živelo 460 otrok do 14 leta starosti. Če sprejmemo to tezo in

tezo, da so v vseh stanovanjih namenjenih družinam živele jedrne družine pridemo do

podatkov, ki jih opisuje tabela 1.

Tabela 1: Statistični prikaz razdelitve prebivalstva po stanovanjskih enotah v Raši

Tip

stavbe

Število

zgradb

Število

stanovanj

Delež

bivališč v

%

Delež jedrnih

družin v %

Število otrok

do 14 let

(matematično)

Število

otrok do 14

let (realno)

A 77 308 71 71 326,6 327

B 4 16 3,7 3,7 17,02 17

B1 4 8 1,84 1,84 8,464 8

C 4 8 1,84 1,84 8,464 8

C1 4 8 1,84 1,84 8,464 8

D 2 4 0,92 0,92 4,232 4

D1 1 2 0,46 0,46 2,56 2

K 20 80 18,40 18,40 85,56 85

Vir: Lasten vir

Ker so tipi stavb vezani tudi na status zaposlenega v rudniku, lahko iz tega izvedemo tudi

podatke o socialni strukturi prebivalstva v Raši – korporativni socialni piramidi – ki jo opisuje

tabela 2. Ta kaže, da je bil daleč najbolj številčen sloj prebivalcev delavski sloj (rudarji in

delavci). Delavske družine so predstavljale kar 89,4 % vseh družin v koloniji Raša.

82

Tabela 2: Socialna struktura prebivalstva v Raši

Tipi stavb Poklic prebivalcev Število

stanovanj

Delež celote v %

A in K Rudarji in delavci 388 89,4

B Delovodje 16 3,7

B1 Nadzorniki 8 1,84

C in C1 Uprava rudnika 16 3,69

D Vodstveni kader v ARSA 4 0,92

D1 Direktor in vodja stranke v

Raši

2 0,46

Vir: Lasten vir

Demografsko sliko lahko zaključim s končno analizo. Po dostopnih podatkih je leta 1945

Raša imela 2.870 prebivalcev. Če to povežemo z našo proporcionalno delitvijo števila otrok

med posamezne tipe bivalnih stavb, to v grobem pomeni, da je jedrna družina v Raši štela

okvirno 6 ali 7 članov. To bi pomenilo, da so si družine med seboj podobne, tako po velikosti,

kot po notranji strukturi njenih članov. Ravno tako bi to pomenilo dokaj veliko populacijo

najstnikov (otrok nad šoloobvezno starostjo 14 let). Taka struktura nikakor ni nemogoča, saj

je Italija res izvajala naselitveni kolonializem, ravno tako pa podatki kažejo, da so bile

družine, ki jih je oblast naseljevala v kolonije dokaj velike (običajno vsaj 5 članov) (Fuller

2010, 181). Čeprav ne moremo neposredno prenesti teh podatkov, saj obstajajo pomembne

razlike med Rašo in afriškimi kolonijami, omenjeni podatek kaže, da so bile delavske in

kmečke družine v Italiji dokaj velike. Bivanjska arhitektura Raše je sicer drugačna od afriške

kolonialne arhitekture po uporabljenih materialih in velikosti kolonij, vendar dovolj podobna,

da lahko afriške in druge italijanske (v Evropi) kolonije uporabimo kot argument, da veliko

število otrok in najstnikov v koloniji ni nič nenavadnega, saj je eden glavnih namenov

poitalijančevanje okoliškega prostora in reševanje demografskih problemov (demografske

eksplozije) Italije. Druga problematična predpostavka pri omenjenih demografskih vprašanjih

je predpostavka, da je odnos med številom žensk in moških 1:1. Tako predpostavko spodbuja

struktura šole, ki je urejena tako, da predvideva enako število razredov za fante in deklice z

okvirno enakim številom učencev, kar pa ne pomeni nujno, da je res tako bilo. Demografsko

analizo tako zaključujem z opažanjem, da brez večjega števila dokumentov in podatkov, ki bi

omogočili nadaljnje delo, analize ni mogoče nadaljevati, saj se ni niti mogoče pogovarjati o

nacionalni strukturi v kraju in njeni primerjavi s socialno strukturo kraja. Predstavljena

83

opažanja tako predstavljajo predvsem razmislek o tem, kako bi se lotili nekaterih vprašanj, če

bi imeli dostop do večjega števila arhivskih virov.

8.2 Problem prostorske interpretacije Raše

Rašo zelo težko interpretiramo kot arheologi. Problem je, da je kakršnakoli analiza kolonije

nasičena z zgodovinskimi in arhitekturnimi podatki, manjka pa čisti arheološki podatek.

Interpretacija Raše lahko temelji na dveh glavnih pristopih. Prvi pristop je, da opazujem

gibanje po prostoru. Sama zasnova mesta diktira socialno segregacijo bivanja posameznikov.

To ni nič nenavadnega, saj je to značilno tudi za druge italijanske naselitvene kolonije, naj

bodo v Afriki ali v Evropi (Fuller 2010, 182). Ravno tako je pomembno, da imajo vse

kolonije enak pristop do glavnega trga. Ta je vedno urejen kot prostor, okoli katerega so

zbrani vsi najpomembnejši objekti države in rimskokatoliške cerkve – šola, cerkev, občina,

trgovine (tržnice), Casa del fascio, stavba OND. Taka zasnova je pomembna, ker predstavlja

referenco na dva pomembna vpliva na italijanski fašistični urbanizem – ruralizem in idejno

povezavo z antiko. Osrednji trg naselja v katerikoli italijanski koloniji je referenca na trge

italijanskih mest, ne glede na to, kako velika bo kolonija (Fuller 2010, 181).

Je pa dejstvo, da so ti načrtovani trgi pogosto slepo črevo gibanja po prostoru. Če se trg

razvije organsko, je center življenja nekega naselja. V številnih fašističnih kolonijah temu ni

tako, kar lepo kaže primer Pomezie (Mariani 1976, 266). Trg v fašistični koloniji predstavlja

ideološko zasnovan, prazen prostor, katerega glavni namen je monumentalizacija režima.

Tako je tudi pri trgu v Raši. Trg v Raši je lep primer tega, kako so arhitekti zagovarjali vrnitev

k antičnemu klasicizmu. Glavni trg kolonije Raša definira prazen prostor, okoli katerega so

nanizani objekti z ideološko najbolj izpostavljeno funkcijo (Remšak 2015, 46). Ravno tako je

pomembno dejstvo, da je glavni trg izključen iz kakršne koli pomembne komunikacije v

koloniji. Skozenj ne poteka nobena pomembnejša komunikacija, tudi glavna cesta Reka˗Pulj

ne. Omenjena komunikacija poteka severno od trga, medtem ko glavno interno komunikacijo

v koloniji predstavlja cesta ob melioriranem potoku Krapan (južno od glavnega trga), ki je

urejena kot promenada. Ta cesta povezuje kraj po celotni dolžini 2 km in predstavlja tudi

komunikacijo, s katere je omogočen dostop na trg. Na trg posameznik vstopi skozi

monumentalni portal posvečen Mussoliniju. Na svoji desni strani vidi širši kompleks stavb

(pošta, občina in pokrita tržnica), na njegovi levi pa se odpre pogled na glavni trg s centralnim

praznim prostorom, ki ga omejujejo stavba OND, Casa del fascio, cerkev in hotel. Da bi

popravili komunikacijsko pretočnost trga, so cesto, ki vodi na trg, leta 1938 uporabili tudi kot

izhodišče za prečkanje potoka Krapan in za glavno povezavo z rudniškim kompleksom ter

84

športnim parkom. Tako danes omenjena cesta povezuje rudniški kompleks (upravne stavbe,

vhod v rudnik) s cesto Reka˗Pulj. Kljub temu pa ni nikoli postala pomembna transportna

povezava, saj je rudnik za izvoz uporabljal druge ceste.

Slika 34: Pogled na praznino in monumentalnost glavnega trga v Raši

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Pomembno vprašanje je, zakaj je bil trg funkcionalno tako izločen iz komunikacijske mreže.

Vsekakor je bil pomemben tudi v vsakodnevnem življenju, saj so ob njem postavili

najpomembnejše javne stavbe. Ponuja se odgovor, da je bil zasnovan kot enoten

monumentalen prostor (Krecic 2012, 116), da je bil zamišljen kot enoten urban spomenik.

Nikakor ne bi bil edini. Podobni primeri so poznani iz kolonij, pri čemer velja omeniti

predvsem Gondar (Rifkind 2011), ki je največji primer fašistične reorganizacije glavnega trga

v katerem koli kraju. Tu so trg iz nabito polne tržnice spremenili v prazen prostor, obkrožen z

javnimi zgradbami, ki je ločeval italijanski del mesta od naselja lokalne populacije. Afriški

primeri tako ponujajo segregacijo kot enega izmed razlogov za tako organizacijo trga. Temu

težko oporekamo, saj je že struktura Raše usmerjena v segregacijo bivanja. Drug odgovor, ki

ga ponujajo urbanistične in arhitekturne analize kolonij, je, da so poskušali poudariti ritualno

vlogo glavnih trgov v kolonijah (Fuller 2010, 179). Politično življenje državljanov fašistične

Italije se je odvijalo na trgih, v teatralnem okolju, ki je poudarjalo ritualizirano prakso

85

množičnih zborovanj. Glavni trg je prostor, v katerem se tako politično življenje lahko odvija.

Trg v Raši lahko tako interpretiramo kot oder in kulise družbenega življenja, kot si ga je

zamislil fašizem.

Slika 35: Pogled na glavno ulico z urejenimi javnimi sanitarijami iz časa fašizma

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

8.2.1 Lefebvre in interpretacija prostora

Drugo, filozofsko bolj definirano pot, nam omogoča delo francoskega filozofa Henrija

Lefebvra. Henri Lefebvre je bil pomemben francoski filozof, ki je postavil tezo, da vsaka

revolucija stremi k stvarjenju lastnega družbenega prostora (Lefebvre 2013, 67). Lefebvre

poudarja, da lahko revolucija svojo ideologijo uveljavi le prek referenčnega družbenega

prostora. Za interpretacijo slednjega je Lefebvre predlagal trojno interpretacijsko shemo, ki jo

lahko imenujemo Lefebvrov sistem interpretacije prostora. Ta je utemeljen na trojnosti

človeškega doživetja. Trojnost je definirana kot zaznano – mišljeno – doživeto (praksa

prostora – predstava prostora – prostori predstav) (Lefebvre 2013, 62). Fašistično gibanje se

je v času med dvema svetovnima vojnama dojemalo kot revolucionarno gibanje, ki je

stremelo k revoluciji, ki bi bila drugačna od komunistične revolucije in drugačna od

86

takratnega industrijskega kapitalizma. Glavno vprašanje, ki ga odpira Lefebvrovo

razumevanje družbenega prostora, je, ali je fašizmu uspelo ustvariti sebi lasten družbeni

prostor?

Analiza primera kolonije Raša po Lefebvrovi intepretacijski shemi sama po sebi ne bo

odgovorila na to vprašanje. Kolonija Raša je bila zgrajena tako zaradi ideologije, kot tudi iz

pragmatičnih razlogov. Raša je del projekta novih naselij, ki jih fašistični režim vpelje s

ciljem, da bi preoblikoval italijansko družbo. Unikatna je v tem, da je nominalno privatni

projekt, ki ga izvede rudarska korporacija ARSA (financirana s strani države). Gradnja

kolonije spada v širši kontekst že omenjenega procesa bonifikacije, številni arhitekti pa jo

dojemajo tudi kot umetniško delo samo po sebi (npr. Riccesi 1985). S tega zornega kota je

kolonija kot dejanje in kot fizična realnost doživet prostor predstav. Kolonija Raša je sama po

sebi orodje identitetnega diskurza. Sam obstoj naselja, ne glede na uspeh funkcionalnega dela

načrta (demografski in socialni ventil), predstavlja uspeh, saj sporoča ideološko resničnost

režima. Je znakovni simbol fašističnega jezika in diskurza.

Kot sem že omenil, se je sočasno z agresivno zunanjo politiko v Italiji pojavila tudi ideja o

città del carbone. Njeni glavni promotorji so bili resda gospodarstveniki, vendar izraz città

del carbone predpostavlja neko doživljanje in mišljenje fašistične ideologije, ki se osredotoči

na gospodarsko doktrino fašizma – avtarkijo. Druga pomembna točka mišljenja in doživljanja

ideologije, ki ga uteleša primer kolonije Raša, je ideološki odnos fašizma do antičnega Rima.

Prvotno naj bi bila kolonija Raša (Arsia) imenovana Liburnia. To ime so črtali s seznama

imen, saj Liburni niso bili Rimljani, za italijansko kolonijo pa je neprimerno, da bi bila

imenovana po »pokorjenem« ljudstvu. Zavrnili so tudi ime Albona Nuova (Novi Labin),

sprejeli pa so ime Arsia. Pri imenovanju kolonije so se oprli na antični vir Tabulo

Peuntingeriano, na kateri sta označeni reka Raša (flumen Arsa) in rimska cestna postaja (Arso

statio) (Krecic 2012, 100). Izbiro tega imena lahko tako interpretiramo kot formalizacijo

ideološkega diskurza, ki izpostavlja sorodnost med rimsko kolonizacijo osvojenega ozemlja z

italijansko fašistično kolonizacijo. Tako je Raša, prek svojega imena, prenesla abstrakten

pojem v mišljen in doživet prostor neke družbe, torej je sama po sebi tako prostor predstav,

kot tudi predstava prostora.

Fašizem je prek Raše vzpostavil navidezno (za fašiste legitimno) predstavo o neposredni

kontinuiteti poselitve od Rima pa do fašistične Italije. Tako bi lahko rekli, da Raša kot

materialni jezikovni znak fašističnega diskurza razrešuje strukturno napetost med

87

abstraktnimi smernicami fašistične ideologije in dejanskim stanjem na terenu. Kolonija vpliva

na delovanje vseh aspektov družbenega življenja v vzhodni Istri. Vpliva na ljudi, saj jim

predstavlja novo izkušnjo bivanja in interpretacijo fizičnega prostora; vpliva na politiko, saj

so po njeni postavitvi modificirali upravno strukturo province Venezia Giulia (uvedli so novo

občino); vpliva na gospodarstvo, saj omogoča bivanje večjega števila delovne sile; vpliva na

socialno življenje ljudi, saj je s kinom, športnimi objekti in bazenom omogočila nov slog

življenja prebivalcem kolonije in okolice.

Čeprav med koncepti zaznanega, mišljenega in doživetega ni ostre ločnice, menim, da lahko

opozorim na nekatere pomembne lastnosti vsakega izmed njih, ki jih srečamo v Raši. Ne

smemo pozabiti, da se fašizem predstavlja kot revolucija. To pomeni, da želi vzpostaviti svoj

lasten družbeni prostor. Samo naselje kot tudi posamezne javne zgradbe, javni prostori in

bivališča so orodja, ki vzpostavljajo nov družbeni prostor. Cilj revolucije je bila izgradnja

novega fašističnega človeka, ki naj bi živel v takem prostoru. Vsi kolonisti so v Rašo prišli od

drugod, kar pomeni, da so bili iztrgani iz domačega okolja. Okolje, v katerega so prišli

(prostovoljno ali ne), je imelo kaj malo skupnega z njihovo preteklostjo. Bilo je

modernistično okolje, ki je nastalo iz »divjine« – bilo je umetno okolje. Najlepši primer tega

so bivališča. Poudaril sem že, da so različni tipi bivalnih zgradb uniformno grajeni. Vsi nudijo

tekočo vodo in elektriko, vendar njihova medsebojna diferenciacija (po velikosti in komu so

namenjeni) vpliva na zaznavo prostora. Fašistični družbeni prostor je socialno razdeljen

prostor. Kolonisti so vsekakor morali jasno zaznati modernost prostora, ne nazadnje tudi

zaradi modernega standarda bivanja s sanitarijami in dokaj velikimi stanovanji (100 m² v tipu

A). Druga pomembna točka kolonistove zaznave je bila vsekakor usmerjena v javno življenje.

Nobena javna stavba v Raši ni postavljena med bivalne objekte. Če želi biti posameznik javno

aktiven, se mora gibati in delovati na trgu. Tam so tudi trgovina, bazen in kinodvorana, kateri

pa so skupaj z objekti, ki predstavljajo neposreden stik z državno ideologijo (šola, Casa del

fascio in zgradba OND) in religijo (cerkev sv. Barbare).

Trg v Raši je tako sam po sebi mišljen in doživet prostor. Doživet prostor je, ker je

ikonografsko bogat (kip, fontana in cerkev). Je umetniško delo, ki nosi močno ideološko

konotacijo. Vsa ikonografija in estetika kolonije Raša sta jasno ideološko obarvani. Kip,

fontana in cerkev so najbolj neposreden primer tega, niso pa edini. Estetika arhitekture v Raši

je hkrati modernistična kot tudi »mediteranska«. Poskus, da bi z različnimi elementi, kot so

arkade, lože, in uporabo lokalnih materialov opremili kolonijo Raša, je jasen poskus, da bi

prek umetnosti ustvarili tisto, kar Lefebvre imenuje prostor predstav, torej prostor

88

»uporabnikov« oz. prebivalcev, ki bi ga doživljali prek svojih čustev, kot doživljajo tudi

umetnost. Ravno tako je trg v Raši mišljen prostor in je predstava prostora.

Kljub temu pa velja opozoriti, da Raša ni klasična fašistična kolonija. Glavni trg ni bil zgrajen

popolnoma kanonično, oziroma zapostavlja smernice fašističnega arhitekturnega jezika. To

najbolj izrazito kaže primer cerkve, ki je zgrajena izrazito modernistično, čeprav je bilo v

fašističnih kolonijah običajno, da je bila cerkev kar se da tradicionalna in mediteranska po

zunanjosti (Radović Mahećić 2000, 121), ravno zato da bi spodbujala mediteransko oz. bolj

ozko italijansko identiteto prebivalcev. V Raši tudi Casa del fascio ni grajena po merilih, ki

jih je predvidevala fašistična arhitekturna šola. Stavbe Casa del fascio so običajno

monumentalne in opremljene z liktorskim stolpom (zvonikom), ki je konkuriral cerkvenim

zvonikom po svoji višini. V Raši je Casa del fascio del širšega stavbnega kompleksa in ni ne

monumentalna in tudi ne modernistično grajena. Podobno je tudi s Casa Balilla. Ti objekti so

običajno del širšega, moderno opremljenega šolskega kompleksa, tako kot je bilo načrtovano

tudi za Rašo, vendar v Raši dom balil, kljub ideološkemu pomenu te stavbe, nikoli ni bil

zgrajen. Vse te razlike so verjetno arhitektova individualna interpretacija smernic

arhitekturnega in urbanističnega razvoja. Raša sicer je po urbani zasnovi fašistična kolonija,

vendar napeljuje na odgovor, da fašistični družbeni prostor ni unikaten, temveč je le variacija

družbenega prostora industrijskega kapitalizma.

8.2.2 Raša kot industrijska kolonija

Kako lahko naselje, katerega nastanek je tako izrazito povezan s fašizmom, označimo le kot

eno izmed industrijskih kolonij, ne pa nekaj posebnega? Preprosto – kolonija kaže številne

značilnosti industrijskih kolonij, ki jih fašistična retorika le zakriva. Industrijske kolonije

(korporativne ali državne) niso le italijanski fenomen. Poznamo jih iz Velike Britanije, ZDA,

Francije in tudi iz Kraljevine Jugoslavije. Raziskave industrijskih kolonij v ZDA in Veliki

Britaniji so pokazale njihove naslednje značilnosti:

1. namerna etnična in socio-ekonomska segregacija,

2. načrtovanje in izgradnja različnih razredov stavb (po kvaliteti in kvantiteti), ki se

zaposlenim ne dodelijo po potrebi (velikost družin) ampak po njihovem socialnem statusu,

3. vzpostavljanje različnih družbenih inštitucij za različne socialne razrede (Porteous

1974, 411).

Vsaka industrijska kolonija je produkt zavestnih odločitev odbora korporacije, industrialcev

ali državnih oblasti. V Raši sicer ne moremo prepoznati etničnega coniranja kolonije,

89

kakršnega lahko prepoznamo v industrijskih kolonijah korporacij ZDA v Čilu (Orteous 1974,

412), se pa etnično coniranje pojavlja v italijanskih prekomorskih kolonijah. Po drugi strani je

socialna segregacija v Raši očitna. Tako kot v drugih industrijskih kolonijah tudi tu delavci z

različnimi socialnimi statusi živijo v različnih delih kolonije, ki so med seboj fizično ločeni.

Ločnico v Raši predstavlja glavni trg, ki ima dvojno vlogo v mišljenem prostoru Raše – hkrati

povezuje socialno življenje in fizično ločuje bivalna območja. Tudi v Raši se različni tipi

bivalnih stavb zaposlenim niso delili po dejanskih potrebah (recimo po velikosti družine),

temveč po njihovem socialnem in zaposlitvenem statusu. In tudi v Raši nastajajo socialne

inštitucije, do katerih nimajo vsi dostopa. V fašističnih kolonijah je ta točka sicer do neke

mere zabrisana. OND, organizacija balil in Casa del fascio, ki so strankarske inštitucije, so

odprte vsem članom fašistične stranke. Ravno tako tudi javna šola in vrtec. V fašističnih

kolonijah je glavno vlogo tovrstne diferenciacije v javnem prostoru pogosto prevzel hotel. V

Raši je hotel zaprt za delavce, jedilnica je namenjena izključno nadzornikom in vodstvu

rudniške korporacije, kot tudi konferenčna soba in bar. Hotel je prevzel vlogo zgradbe, iz

katere vodstvo diktira delovanje rudnika (in naselja).

Slika 36: Pogled na skorajda tovarniško panoramo kolonije Raša

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

Da je fašizem v svojih poskusih ustvariti avtentičen družbeni prostor pravzaprav v marsičem

posnemal industrijske kolonije najbolj razvitih dežel, se v Raši vidi tudi v relativno visokem

90

bivalnem standardu. Zagotovljeni so bili napredna zdravstvena oskrba, izobraževanje otrok in

mladine, sanitarije, oskrba z elektriko in tekočo vodo ter relativno prostorna bivališča za

delavske družine (min. 100 m² površine). Industrijske kolonije v epidemičnih območjih, kjer

je razsajala malarija, so imele vedno dobro zdravstveno oskrbo. Ravno tako tudi velika

stanovanja niso nič nenavadnega. Arheološke raziskave Back-To-Back hiš v industrijskih

naseljih Velike Britanije, ki jih je zelo mrakobno orisal Charles Dickens, kažejo, da so bila

vsaj v začetnem obdobju to dokaj udobna bivališča. Običajno so to bile trinadstropne hiše s po

dvema stanovanjema. Vsako je imelo lastno kuhinjo in spalne prostore, imele pa so skupne

bivalne prostore (Timmins 2013, 112). Sobe so v povprečju v takih stavbah merile med 9 in

12 m². Podobno stanje so ugotovili tudi na Irskem, kjer raziskave poudarjajo, da so delavske

kolonije ljudje doživljali kot nadstandardne, čeprav so bivališča v njih po standardu zelo

variirala (Turk 2013, 107). Opozoriti velja, da je bila večina teh kolonij zgrajena za določeno

populacijo. Pogosto so jih gradili za potrebe specifične tovarne ali rudnika, ki je v določenem

trenutku potreboval natančno določeno število ljudi, ki so jim nudili tudi standardno

izobraževanje otrok, plače, druge socialne storitve oz. objekte (cerkve, bare …) in

zdravstvene storitve (pogosto je bila v industrijskem naselju ambulanta) (Turk 2013, 108).

Problem industrijskih kolonij je bila velika sprememba demografske situacije, saj se je v takih

naseljih močno povečala delavska populacija. Povečanje števila delavcev in industrijska

revolucija sta pripeljala do nenačrtnega širjenja delavskih četrti in kolonij, ki so tako postale

prenaseljene, zdravstvene in socialne kapacitete pa niso mogle slediti problemom rastočega

števila prebivalcev (Timmins 2013, 124). Kljub uveljavitvi gradbenih standardov kasnejšem

razvoju industrijskih kolonij in četrti, kar je vsaj v Veliki Britaniji temeljilo na grozljivi

izkušnji viktorijanske dobe, so delavske četrti ohranile slab sloves, predvsem zaradi velike

smrtnosti zaradi različnih bolezni in visoke stopnje kriminala (Timmins 2013, 125). Ravno

slednje je tisto, kar kritizira fašizem, ki proletariat povezuje z nizkim življenjskim standardom

in kriminalom. Fašistična Italija je svoje delavske kolonije utemeljila na jasno določenih

smernicah, ki jih lahko razumemo tudi kot odgovor na probleme delavskih kolonij in četrti

drugod. Lep primer tega je Raša, kjer so izpostavljeni: individualno družinsko življenje

(različne družine v različnih bivalnih tipih zgradb v Raši imajo vse bivalne kapacitete zase –

bivalne sobe, kuhinja, sanitarije), stik z naravo (vrtovi in jasno členjen urban prostor), dobre

sanitarije (vodovod, melioracije, ambulanta, nujna pomoč), dobra komunikacijska

infrastruktura (ceste, pošta in telegraf) ter je poudarek na skupnosti (skupni javni prostori,

delovanje fašistične stranke in cerkve). Še pomembneje pa je, da so, ko je prišlo do točke, ko

so morali Rašo razširiti, to storili z razmislekom o problemih, ki jih je Raša že imela. Lep

91

primer tega so zgradbe tipa K, kjer so upoštevali dejstvo, da so jedrne družine večje, kot so

predvidevali, ter so zgradili večja stanovanja. Tako je bil bivalni standard v Raši res boljši kot

v delavskih četrtih večjih italijanskih mest.

Slika 37: Primer ogrevanja stavb v Raši - na sliki primer iz uprave rudnika Raša

(Foto: Črtomir Lorber, 2016)

Tretji vidik, ki bi ga rad izpostavil, je Raša kot orodje družbenega nadzora. Strateška

postavitev hiš nadzornikov med hiše delavcev, socialna stratifikacija in močna policijska

prisotnost v Raši kažejo, da se je tudi Raša soočala s podobnimi problemi kot številne druge

industrijske kolonije, s stavkami in upori delavcev. Morda je paradoksalno, da je ravno

industrializacija potegnila ostro ločnico med javnim in zasebnim, hkrati pa je industrijska in

kapitalistična bivanjska izkušnja za mnoge ravno nasprotna. Korporacijska naselja so ključen

povezovalni člen med inštitucijo ter posameznikom. Korporacijska naselja v ameriških

zveznih državah Pensilvanija Zahodna Virginia, Alabama, Kentucky in Tennessee so bila

dom kar 70 % vseh zaposlenih v tamkajšnji rudarski industriji (Fishback 1992, 347). Ravno

tako so bila naselja okoli labinskih rudnikov dom kar 90 % vseh tamkajšnjih zaposlenih.

Kot v ZDA je bil tudi v Raši bivanjski status vezan na zaposlitveni status. V veliki večini

primerov iz ZDA je bilo bivanje v nekem naselju neposredno vezano na zaposlitev – ko je

92

delavec zapustil delo ali bil odpuščen, je tudi njegova najemna pogodba potekla (Fishback

1992, 348), kar je pomenilo, da je bila delavska populacija zelo mobilna. Korporacije so sicer

pogosto omejevale gibanje ljudi v industrijskih kolonijah. V fašistični Italiji je to vlogo

prevzela država, ki je nadzirala gibanje po kolonijah (prek policije), ravno tako pa je bilo

bivanje v naselju vezano na zaposlitev družinskega člana (očeta, brata, sina). Kot v ZDA in v

Veliki Britaniji so italijanske delavske kolonije pogosto postale žarišče stavk. V Raši ta

problem izpostavljajo policijska poročila, katerih avtor je lokalni poveljnik karabinjerjev

Pietro Esposito Amodio. Najbolj je zanimiv je njegov dopis z dne 28. 9. 1939 (HR-DAPA-

55, IX/1, 342). V njem poroča o ogromnem nezadovoljstvu rudarjev v rudniku Raša, ki naj bi

se pritožili nad vodstvom rudnika. Slednje naj bi postavilo interes industrije nad delavci, kar

je pripeljalo do vse slabšega socialnega statusa delavcev. Sam poveljnik tudi poroča, da bo to

zamaknilo uresničitev ciljev, ki jih je zahtevala politika avtarkije in priporoča umiritev

razmer. Ravno tako so v tem času v Rašo premestili 22 karabinjerjev iz Pulja, kar priča o

resnosti razmer. Tem so se kasneje pridružili tudi uradniki italijanske vojaške mornarice.

Drug zapis, ki ravno tako posredno nakazuje na nizek status delavcev, je zapis istega avtorja z

dne 2. 12. 1939, kateri podarja pomen nadzora nad tremi tipi delavcev v regiji pod njegovim

nadzorom (HR-DAPA-55, XII – B6/5, 342). Ločuje med industrijskimi, trgovinskimi in

kmetijskimi delavci, sam zapis pa poudarja nadzor nad industrijskimi delavci, predvsem

zaradi slabega stanja v rudniku Raša. Ta zapis bolj natančno opisuje zahteve po okrepitvah

vojaških in policijskih enot v regiji, po vzpostavljanju dodatne varnostne logistike, nujne za

nadzor gibanja delavcev. Pomembno vpetost korporacij in državnih sindikatov v sistem pa

predstavlja dejstvo, da so na ta dopis odgovorile vse ključne inštitucije, sindikati in

korporativne entitete v regiji: Confederazione fascista dei lavoratori dell'industria,

Confederazione fascista dei lavoratori delle aziende del credito e della assicurazione,

Confederazione fascista dei lavoratori del commercio, Confederazione fascista dei lavoratori

dell'agricoltura in Ministero delle corporazioni. Te organizacije so podale pripombe na

predlagane postopke in stroške, ki jih je državni aparat (policija in karabinjerji, pa tudi

strankarsko vodstvo) upošteval v končnem poročilu o problematiki nezadovoljstva delavcev,

ki je bilo poslano v Rim.

Poleg tega je arhiv v Pazinu tudi temačen opomin na nevarnost dela v rudniku. Fond rudnika

v Raši v treh arhivskih enotah prinaša seznam zaposlenih delavcev v rudniku in prebivalcev

Raše (HR-DAPA-649). Ta fond je spomenik številnim ponesrečencem v rudarskih nesrečah,

do česar je pripeljala predvsem slaba opremljenost rudarjev, številni ponesrečenci pa so za

93

seboj pustili vdove in sirote. To je verjetno eden izmed razlogov, da so že v letih 1936 in 1937

v Raši zgradili začasno sirotišnico (kasneje so jo premestili drugam) za otroke delavcev, ki so

se ponesrečili v teh nesrečah (Krecic 2012, 76), ter da je imela Raša za tisti čas dokaj sodobno

ambulanto. Najhujša nesreča v rudniku Raša se je zgodila leta 1940. Ta nesreča je tudi

najhujša rudarska nesreča v zgodovini Italije. Pritisk na produkcijo, ki se je še stopnjeval po

vstopu Italije v drugo svetovno vojno, je pripeljal do tega, da se »je umiralo na fronti in

umiralo se je v rudniku« (Remšak 2015, 64). Omenjene stavke kažejo, da ideja rudarja vojaka

le ni bila tako popularna, kot si jo je zamislil fašistični režim. Raša je danes spomenik

modernistične arhitekture, hkrati pa je spomenik tudi sanjam fašističnega režima in rudarjem

ter rudarski industriji, za katerega menim, da jasno odgovarja na vprašanje, ali je fašizem

vzpostavil svoj avtentičen družbeni prostor. Odgovor je NE. Menim pa, da se je iskreno

poskušal vpeti v že znan družbeni prostor, industrijski in kapitalistični družbeni prostor, ki ga

je želel bolj reformirati kot nadomestiti. V tej točki se tako pridružujem ideji, ki jo je

predstavil Tomaž Mastnak (Mastnak 2015), da je fašizem notranji odgovor kapitalizma na

pojav socializma, kar je tudi razlog, da so ostro fašistično nasprotovanje komunizmu in

socializmu pozdravili tako italijanski konservativci kot tudi italijanski industrialci in liberalci

(Mastnak 2015, 48).

Raša tako ni unikaten fašistični družbeni prostor, je družbeni prostor industrijskega

kapitalizma. Tako jo lahko označim kot neuspel projekt – kolonija kot taka ni uspela ustvariti

družbenega prostora, lastnega izključno fašizmu. Kot industrijska kolonija pa Raša predstavlja

dober vpogled v življenje delavcev v fašistični državi. Dobra bivališča, moderni življenjski

standardi in množično članstvo v strankarskih organizacijah so elementi, ki so bili vsi prisotni

v Raši. Stavba OND v Raši je pomembna, saj v njej najdemo kinodvorano za kar 400

obiskovalcev. Ravno tako je organizacija OND predlagala in dosegla, da so v Raši zgradili

moderen športni park s stadionom in bazenom. Poleg tega v Raši vidimo jasen primer, kako je

fašizem prek šolstva poskušal prevzgojiti prebivalstvo. Je pa Raša nedvoumen primer še

enega fenomena. Poleg tega, da so se oblasti bale odnosa delavcev do režima, Raša

dopolnjuje tudi sliko o tem, kako je druga svetovna vojna vplivala na italijanske delavce.

Prva, najbolj očitna posledica vojne na italijanske delavce in industrijo je bila širitev vojne

industrije v državi (Abse 2000, 56). V Raši se to kaže predvsem s širitvijo bivalnih kapacitet

naselja in maksimiranjem proizvodnje rudnika, katero je pripeljalo do katastrofalne rudarske

nesreče leta 1940. Tu velja poudariti, da je največja širitev industrijske proizvodnje v Italiji

sovpadala z napadom na Etiopijo, ne pa z napadom na Francijo leta 1940 (Abse 2000, 56).

94

Rašo so zgradili kot orodje avtarkije po sankcijah Društva narodov leta 1937, ne pa leta 1940.

Sicer je res, da so v vseh italijanskih kolonijah postopoma maksimirali proizvodnjo med

drugo svetovno vojno, vendar moram poudariti, da so vse kolonije zgradili oz. dogradili do

leta 1939, medtem ko so jih med drugo svetovno vojno le širili. Slednje ne velja za kolonije v

vzhodni Afriki, ki jih je Italija izgubila že v prvih mesecih druge svetovne vojne.

Slika 38: Raška luka po zavezniškem zračnem napadu v drugi svetovni vojni

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

95

Drug fenomen, ki ga zasledimo tudi v Raši, je medvojna lakota in racionaliziranje oskrbe s

hrano, pri čemer so rudarji in pristaniški delavci v vsej Italiji leta 1941 dobivali 500 gramov

kruha na dan, vsi ostali le 200 gramov kruha na dan (Abse 2000, 58). V letu 1942 je vsak

delavec dobival le 150 gramov kruha na dan, medtem ko so leta 1943 (tik pred predajo Italije

zaveznikom) delavci na dan dobili le borih 1.000 kalorij (Abse 2000, 58). Raša, za razliko od

Sardinije in severa Italije, ni bila bombardirana. Zračni napadi so bili stalnica druge svetovne

vojne, tudi v labinskem rudarskem revirju, v celotni Italiji pa je v zavezniških zračnih napadih

umrlo okoli 64.000 ljudi (Abse 2000, 58˗59), kar je občutno manj kot v Nemčiji. Je pa

pomembno, da je imelo zavezniško bombardiranje občutno večji učinek v Italiji kot v

Nemčiji. V Nemčiji se morala ni zlomila, v Italiji se je (Abse 2000, 59). Istra v tem primeru ni

izjema. Med vojno s v Istri zaplenili živino (predvsem konje), prepovedali pa so tudi nočno

plovbo ribičev (Dukovski 1998, 234). V Istri je sicer vojna na videz rešila problem

brezposelnosti, saj je bilo v Istri leta 1942 le 656 brezposelnih, v labinskih rudnikih pa je

delalo kar 10.489 rudarjev (Dukovski 1998, 234). Slednje je vsekakor pomemben dosežek,

vendar je bolj malo vplivalo na potek vojne. Za vojno v Istri so bolj značilni vse večja

represija in gospodarski problemi. Z zlomom Italije se je v Istri začel množični proti-fašistični

upor (Dukovski 1998, 238), ki je ga je delno zatrla šele nemška vojska, ki je okupirala Istro in

rudnike Raša. Upor v Istri se je, kot tudi drugod v Italiji, oblikoval okoli partizanskega in

delavskega gibanja; v Istri je bil ta upor zelo nacionalno obarvan, medtem ko je bil v

italijanski matici predvsem delavski upor (Abse 2000, 60).

9 Dediščinska vrednost Raše

Iz do sedaj povedanega sledi, da je Raša pomemben kulturni spomenik. V Evropski uniji po

veljavnih mednarodnih konvencijah težimo k celostnemu varovanju takih spomenikov.

Celostno ohranjanje in varovanje spomenikov (integrated conservation) označuje pojem, ki je

v dediščinskih znanostih, tudi v arheologiji prisoten že vsaj četrt stoletja (Pirkovič 2005, 7).

Označuje sodoben pogled na ohranjanje, varovanje in interpretacijo kulturne dediščine, ki ga

stroka označuje kot poskus dinamičnega usmerjanja sprememb, ki jim je podvržena kulturna

dediščina, z namenom, da bi zmanjšali vplive destruktivnih procesov na kulturno dediščino.

Raša sicer ni v Sloveniji, vendar bom s slovenskimi smernicami v nadaljevanju opredelil njen

pomen, saj so hrvaške zakonsko občutno manj jasno definirane. S stališča urejanja prostora

poznamo tri vrste območij kulturne dediščine, in sicer kulturno krajino, območja arheološke

dediščine in območja stavbne/naselbinske dediščine (Pirkovič 2005, 13). Rašo lahko

96

definiram kot stavbno oz. naselbinsko dediščino, čeprav bi rad izpostavil dejstvo, da je nastala

kot del širšega urejanja kulturne krajine. Kot tako bi jo lahko definirali kot del kulturne

(industrijske krajine), vendar ohranjenost kraja in trenutna zaščita, ki je je Raša deležna, ne

omogočata niti razprave o krajinski zaščiti. Raša je del nezaščitene kulturne krajine, ki se

dokaj nenadzorovano razvija in niti ni verjetno, da bi ta razvoj kdaj doživel usmerjen in

poglobljen konservatorski nadzor.

Raša je tako lahko definirana le kot stavbna oz. naselbinska dediščina. To je tudi okvir

trenutnega varovanja kraja, v katerem so ohranjeni določeni stavbni elementi stavb, občina pa

se s svojimi akti trudi, da bi kraj ohranil svojo podobo. Območje naselbinske dediščine je

obstoječe naselje ali njegov del, kjer je zaradi morfoloških, tipoloških, funkcionalnih ali z

njimi povezanih značilnosti treba ohraniti njegovo fizično, zgodovinsko strukturo, tipično

stavbno tkivo in značilne dejavnosti (Pirkovič 2005, 15). Analiza dediščinskih značilnosti

oziroma vrednot je najpomembnejši postopek varovanja stavbne oz. naselbinske dediščine, ki

omogoča primerjavo različnih predmetov varstva znotraj topografsko definiranih območij.

Naselbinska dediščina je nosilec najbolj številčnih in razvejanih dediščinskih vrednot, ki

zahtev specifičen postopek karakterizacije dediščine. Merila za analiziranje značilnosti, kot

jih je predlagala Jelka Pirkovič (Pirkovič 2005, 21), so:

1. topološka merila: ocenjevanje lege, dominantnosti, topografskih značilnosti, berljivosti

meje med pozidanim in odprtim prostorom (predvsem pri vaseh, trgih in malih mestih),

ohranjenost pogledov na okolico in iz okolice na naselje;

2. morfološka naselbinska merila: ocenjevanje razpoznavnosti zgodovine nastanka in

razvojnih faz območja kot celote, bogastva sestavnih elementov (odprtih prostorov, zelenih

površin, značilnosti zazidave, tlorisa in parcelacije), tipičnost (regionalno, lokalno) ali

posebnost morfološke zgradbe (bogastvo nasprotij, raznolikost struktur);

3. stavbno–zgodovinsko merilo: ocenjevanje regionalno tipične ali zgodovinsko-razvojno

pomembne (stavbno tkivo), »posebnih« stavb (spomenikov), stopnjo njihove ohranjenosti in

prisotnost drugih stavbnih elementov, kot so oprema ulic in trgov, javnih spomenikov, starih

izveskov; naselbinsko območje je pomembno tudi, če ima ohranjenih do 50 % tradicionalnih

običajnih stavb, berljivo naselbinsko strukturo (mrežo ulic, trgov, parcelacijo) in ohranjeno

mejo med pozidanim in odprtim prostorom.

Če po teh kriterijih ocenim Rašo vidim naslednje. Raša je zelo pomemben naselbinski in

stavbni spomenik. Njena lega sicer ni dominantna v okoliški krajini, vendar je odnos med

97

naseljem in okolico dobro ohranjen. Ker se Raša ni pretirano širila, je ohranjena jasno

prepoznana meja med pozidanim prostorom in okolico, torej ožjim naseljem in okoliško

krajino. Kar se tiče morfoloških meril Raša predstavlja unikaten in neobičajen spomenik. Z

jasno poznano zgodovino nastanka, gradnje in razvoja naselja predstavlja naselbinsko

dediščino, za katero je poznan tako notranji razvoj, kot tudi njen vpliv na urejanje okoliške

krajine – če ne bi gradili Raše, ne bi izsuševali območja in obnovili glavne prometnice

Reka˗Pulj. Ravno tako je bogata s stališča sestavnih elementov. Arhitekturno edinstveni tipi

različnih stavb predstavljajo specifičen tip gradnje, s katerim so poskušali doseči ravnotežje

med modernim (industrijsko gradnjo z betonom) in tradicionalnim (poskus doseči

tradicionalni istrski oz. mediteranski videz naselja).

Raša ima ravno tako jasno ohranjen tloris naselja (PRILOGA 1), tak kot ga je imela ob

izgradnji (PRILOGA 2). Še vedno je razdeljena na tri specifične četrti, v katerih še vedno

stojijo tipi stavb, kot si jih je zamislil Gustavo Pulitzer Finali. Danes ti tipi sicer ne odražajo

korporativne socialne lestvice, večina večjih stanovanj v stavbah tipov C in D pa je bila

preurejena in razdeljena v več manjših stanovanj. Ohranila se je tudi izvirna parcelacija

naselja, kar pomeni, da se je ohranil tudi način gibanja po prostoru, z glavnim trgom, ki je kot

slepo črevo krajevnega prometa. Raša nikakor ni tipičen kraj, ne v lokalnem prostoru ne v

regionalnem prostoru, saj predstavlja oblikovno in sistemsko specifično dejanje kolonizacije

in urejanja prostora., ki pa je izgubil smisel svojega obstoja, saj so rudniki v okolici Labina in

Raše danes zaprti.

Iz zgodovinsko–razvojnega stališča je Raša zelo pomembna, saj predstavlja enega redkih

spomenikov mediteranskega modernizma v Istri in na zahodnem Balkanu. Specifična ureditev

naselja in gradnja za fašistični režim specifičnih javnih stavb (Casa del fascio in stavba OND)

predstavlja možnost znanstvenega vrednotenja prostorske prakse enega izmed poskusov

reorganiziranja družbe v 20. stoletju. Omenjena spomenika (Casa del fascio in stavba OND)

sta danes v slabem stanju, vendar ju je mogoče ohraniti. Kot fašistična kolonija ima Raša

analogije v današnji Republiki Italiji, kot kolonija avtokratskega režima, ki je stremel k

revoluciji, pa jo je mogoče primerjati s kolonijami drugih fašističnih, komunističnih in

klerikalnih režimov, ki so se pojavili v Evropi v 20. stoletju.

Ravno tako je zaradi svoje zasnove in namembnosti pomembna kot delavska industrijska

kolonija. Kot taka ima primerjave po celotni Evropi, pa tudi v ZDA. V nalogi sem sicer

izpostavil predvsem italijansko modernistično arhitekturo, Rašo pa sem v nekaj točkah

98

povezal z delavskimi kolonijami v ZDA in Veliki Britaniji, ne smemo pa pozabiti, da so

delavske kolonije obstajale tudi pri nas. Morda najpomembnejša kolonija je bila Vurnikova

kolonija v Mariboru. Njen nastanek je povezan z industrializacijo mesta Maribor. V Avstro-

Ogrski so, kot tudi v drugih pomembnejših evropskih prestolnicah, že na prelomu iz 18. v 19.

stoletje razpravljali o tem, kako urediti bivališča za delavce. V Sloveniji in drugih

kontinentalnih državah srednje Evrope so imeli največji vpliv arhitekti dunajske arhitekturne

šole (Ciglenečki 2014, 11). Pri nas je bil najpomembnejši arhitekt, ki se je soočil z

vprašanjem proletarizacije mest in postavljanja delavskih bivališč, Ivan Vurnik. Vurnik je bil

zagovornik postavljanja hiš z vrtovi, bil pa je nasprotnik delavskih kasarn in blokovskih

naselij (Ciglenečki 2014, 13). Na Dunaju se je ta ideja le deloma oprijela, saj so mestne

oblasti gradile delavske četrti, ki so kombinirale postavljanje velikih blokov in hišic z vrtovi.

Na Dunaju sta tako prisotna oba tipa delavskih bivališč, kar je za nekatere druge industrijske

države (recimo Velika Britanija) nenavadno. V Sloveniji, sta se pojavili obe rešitvi. Prva

rešitev je bila gradnja velikih stavb, med katerimi velja omeniti predvsem stavbo »Meksika« v

Ljubljani, ki so jo za potrebe delavcev zgradili po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica na

Njegoševi cesti (Ciglenečki 2014, 19). Ivan Vurnik je zagovarjal gradnjo hišic z vrtovi, v

katerih bi lahko delavci svoj prosti čas preživljali zunaj. Velike bloke je razumel kot

arhitekturno nefunkcionalne, svoj pogled na arhitekturo pa je utemeljil na idealu bivanja v

ruralnih okoljih (Ciglenečki 2014, 19). Poudarjal je, da so že Rimljani živeli v hišah, v katerih

so bili lahko več časa na prostem, ravno tako pa je človeški stik z naravo pogoj za dostojno

bivanje človeškega bitja. Ivan Vurnik je v času svojega delovanja predstavil več načrtov za

delavske kolonije, ki jih lahko označimo za klasične delavske kolonije modernistične

arhitekture. Vse stremijo k čim večji funkcionalnosti, grajene pa naj bi bile v obliki hiš z

vrtovi, ker naj bi omogočale stik delavcev in družin z naravo. Edini realiziran projekt Ivana

Vurnika je delavska kolonija v Mariboru, ki predstavlja prvo gradnjo vrstnih hiš v Sloveniji

(Ciglenečki 2014, 26).

Urbanizem kolonije je seveda drugačen, drugačni pa so tudi bivanjski objekti. Zanimivo pa je,

da sta obe koloniji (Raša in delavska kolonija v Mariboru) približno enake velikosti in

dejstvo, da sta oba arhitekta izšla iz dunajske arhitekturne šole. Vurnik je bil njen velik kritik,

njegovi predhodniki pri urbanističnem urejanju Maribora pa so delovali tudi v Trstu, kjer je

deloval Gustavo Pulitzer Finali. Pri tem gre izpostaviti predvsem Gustava Heinricha Flatticha,

ki je leta 1878 načrtoval tudi glavni kolodvor v Trstu (Ciglenečki 2014, 28). Bil je sodobnik

pomembnega bavarskega arhitekta Theodhorja Fischerja, ki je bil eden izmed utemeljiteljev

99

modernistične šole v Nemčiji, katera je poudarjala stik delavskih četrti z naravo (t. i. nemška

izpeljava Garden City movement – urbanističnega gibanja, ki se je zavzemalo za uravnotežen

razvoj mest, kjer bi v ravnotežju in harmoniji obstajale urbane, industrijske, kmetijske in

zelene (parkovne) četrti). Fischer je sicer znan predvsem po svojih nemških študentih ter po

tem, da je vedno deloval v lokalnem kontekstu. Znan je tudi po iskanju povezave med

modernizmom in nacionalno (nemško in volkisch) arhitekturno tradicijo. Eden redkih učencev

Theodhorja Fischerja je bil ravno Gustavo Pulitzer Finali, ki je arhitekturo študiral na Dunaju

in v Münchnu.

Z že povedanim sem želel pokazati še nekaj. Raša kot arhitekturno delo problematizira

uveljavljeno »resnico«, da je italijanski modernizem samostojen. Tako Vurnik kot tudi

Pulitzer Finali sta delovala pod neposrednimi vplivi dunajske arhitekturne šole. Modernizem

je preveč kompleksen fenomen, da bi ga ločevali po nacionalnostih. Konec koncev opazimo

pri vseh, Fischerju (Nemcu), Vurniku (Slovencu) in Pulitzer Finaliju (Italijanu), idejo, da

morajo biti delavska bivališča povezana z naravnim svetom. Ravno tako sta Fischer in

Pulitzer Finali, kot odmev arhitekturnih šol svojih domovin, svoje delo povezovala s

konceptoma rase in naroda, ravno tako kot sovjetski arhitekti uporabljajo koncept bit. To

nikakor niso koncepti, ki bi pomenili isto, čeprav so si sorodni med seboj v svoji socialno

reformistični naravi in ideji drugačne prihodnosti. Zato je zanimivo, da je Vurnikova kolonija,

ena izmed pomembnejših delavskih kolonij pri nas, prepoznana izključno kot vrhunski

arhitekturno-urbanistični dosežek, ki predstavlja redek primer odgovora na stanovanjsko

vprašanje delavskega sloja (Ciglenečki 2014, 52), ko pa bi morali kolonijo razumeti v njenem

širšem socialnem in zgodovinskem kontekstu – kontekstu industrializacije, medvojnih

socialnih in družbenih sprememb ter kot delo aktivnega arhitekturnega gibanja, katerega cilj

je bil spremeniti obstoječi družbeni in arhitekturni prostor.

Specifični kontekst nastanka Raše pa je glavni kulturni pomen kolonije Raša, ki presega

pomen kolonije v socialnem (kot delavske kolonije) in v arhitekturnem kontekstu (unikatno

urbanistično delo). Za večino Italijanov se je njihova kolonialna preteklost končala dolgo

tega, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Številni vedo le malo o kolonijah v Afriki, še manj

pa o kolonijah v Evropi. Kot stanovalci Tabora v Mariboru svoja bivališča imenujejo

»delavska kolonija«, ne pa Vurnikova kolonija (Ciglenečki 2014, 52), številni prebivalci

Italije ne vedo, da živijo v kolonijah, ki jih je dal postaviti fašistični režim. Italijanski

kolonializem in imperializem sta za seboj pustila globoke rane, pri čemer velja izpostaviti, da

ima Italija kot družba do lastnih zločinov zelo selektiven odnos in skuša pozabiti najhujše

100

zločine. Tako je zelo zanimivo, kako so ravno raziskave italijanskega kolonializma tiste, v

katerih se v italijanskem arhitekturnem zgodovinopisju pojavlja največja kritika režima (npr.

Mariani 1976). Ta kritika poudarja, da fašistični režim ni bil unikaten, da ni bil nedolžen, kot

si predstavljajo nekateri Italijani, naj bodo laiki ali ne. Predvsem je pomembno, da se kritika

zaveda dejstva, da naprednost italijanske kolonizacije v nekaterih kontekstih (nudenje

visokega življenjskega standarda, reševanje demografskih problemov, proaktivna

gospodarska politika in napredna socialna politika) ne more zabrisati dejstva, da so »dobre«

strani režima obstajale v širšem kontekstu. Obstajale so v kontekstu imperialne in rasistične

zunanje in notranje politike, ki je kolonije, tudi Rašo, doživljala kot orodje širjenja koncepta

poitalijančevanja. Pri tem se je fašistični režim zgledoval, kot pri mnogih drugih rečeh, po

antičnem Rimu, natančneje po konceptu romanizacije prostora. Tako je nujno poudariti, da

dediščinska vrednost Raše ni le v njeni umetniški in urbanistični vlogi, tudi ne le v vlogi

rudarske kolonije, temveč tudi v tem, da predstavlja most med dvema različnima spominoma

na italijansko oblast v Istri. Predstavlja spomin na politike in ideale družbe fašistične Italije,

njeno povojno življenje pa predstavlja spomin na soočenje s posledicami druge svetovne

vojne in na problematično soočenje z lastno identiteto – v hrvaških delih o Raši so tako dolgo

časa zanikali vlogo Raše v fašistični upravi Istre (Los 2016, 28) – problem, ki je živ še danes,

kar se kaže v počasni in nepopolni zaščiti Raše, pa tudi v dogodkih, kot je požig stavbe OND

po razpadu SFRJ.

Vsekakor ostaja dejstvo, da je Raša problematična dediščina, dediščina, ki razdvaja. Kljub

temu pa menim, da je vredna raziskovanja in zaščite. V prid tej trditvi priča dejstvo, da so leta

2016 o Raši in Torviscosi postavili odmevno mednarodno razstavo, ki ji bo sledila tudi

obširna znanstvena objava. Drug pomemben dejavnik pri tej oceni pa je, da se je tudi lokalna

skupnost osredotočila na obnovo kraja. Občina s prostorskimi akti kolonijo (sploh javne

stavbe) vrača v prvotno marmorno belo podobo, na pomembnejših stavbah so postavljene

informativne table, prebujati pa se je začel tudi turizem. Kot taka Raša, kljub vsem

problemom, predstavlja primer, kako se, uspešno ali neuspešno, soočiti s problematično

kulturno dediščino.

101

Slika 39: Notranjost kinodvorane v OND po požigu

(Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«)

102

10 Zaključek

V nalogi sem predstavil kolonijo Raša v njenem zgodovinskem, arhitekturno-urbanističnem in

socialnem kontekstu. Pokazal sem, da je kolonija Raša reprezentativen primer italijanske

fašistične kolonizacije kot zgodovinskega fenomena ter da je pomemben urbanistični in

arhitekturni spomenik, ki ga odlikuje predvsem njegova edinstvenost na zahodnem Balkanu.

Menim, da lahko v italijanskih fašističnih kolonijah prepoznamo resničen poskus, da bi

fašistično gibanje uresničilo svoje revolucionarne napovedi, ter resničen poskus stvarjenja

lastnega družbenega prostora, nastanek katerega bi označil uspeh fašistične revolucije in

začetek stvarjenja novega fašističnega človeka.

Dejstvo pa je, da so predstavljeni razmisleki pokazali, kako ta poskus ni bil uspešen. Kljub

visokoletečim propagandi in načrtom Raša ni dosegla ne demografskih ne ideoloških ciljev

fašističnega režima. Ostala je majhno naselje, ki (za razliko od svoje sodobnice Carbonie)

nikoli ni bilo dom več kot 3.000 prebivalcem. Ravno tako ostaja dejstvo, da glavni politični in

ideološki objekti v kraju nikoli niso bili neposredno vključeni v življenje prebivalcev. Naj je

bila osama glavnega trga načrtna, da bi uveljavila nov način političnega udejstvovanja, ali ne,

danes trg počasi umira (tako stavba OND, kot tudi Casa del fascio sta brez prave celostne

funkcije), njegova oživitev pa ostaja velik problem za lokalno skupnost.

Podobne probleme razkriva tudi Lefebvrova trojna interpretacijska shema. Ko sem prek nje

interpretiral kolonijo Raša, sem razkril drugo realnost življenja v koloniji. Realnost nuje, v

kateri je deloval fašistični režim, in realnost delavskih kolonij 20. stoletja po Evropi. Kljub

fašistični ikonografiji in poskusom, da bi ustvarili avtarkično utopijo, v Raši opazimo notranjo

socialno segregacijo, korporativno zasnovo, standardizirane hiše in globoke družbene

probleme (od delavskih uporov zaradi slabih plač in razmer dela do endemičnih bolezni). Vse

to so značilnosti življenja v delavskih kolonijah po Evropi in v ZDA. Izkušnja bivanja v Raši

je bila tako podobna izkušnji bivanja v rudarskih naseljih v ZDA, kjer se niti ne trudijo, da bi

vzpostavili nov svet. Ta izkušnja bi vsekakor v prihodnosti zahtevala detajlnejšo študijo, saj

so arhivski viri zelo bogati. Arhiv v Pazinu hrani zbirko HR-DAPA-649, interno arhivsko

zbirko korporacije ARSA in rudnika v Raši.

Rašo lahko opredelim kot hibrid fašističnega in industrijskega oz. kapitalističnega naselja. Ne

morem trditi, da je vsako fašistično naselje tak hibrid, saj bi to zahtevalo obsežno študijo

vzorčnega števila naselij, njihove gospodarske vloge in odnosa z zaledjem. Pri Raši sem ta

odnos izpostavil – vloga oskrbovanja vojne mornarice in širše regije s premogom. Nekako je

103

bilo utopično pričakovati, da bi to naselje pretirano poudarjalo fašistično ikonografijo

(vsekakor je prisotna), saj je bolj orodje za dosego cilja, kot pa cilj sam in se v tem ne more

primerjati z Littorio, katere namen je bil monumentalnost. Menim, da bi lahko isto dejali za

Torviscoso v Furlaniji, ki je služila predvsem kot center lesno predelovalne industrije.

Najverjetneje je nekonsistentnost ideologije in prakse vezana na dejstvo, da fašizem nikoli ne

bi mogel obstajati, kot so si ga zamislili, saj niti ni bil tako poseben, kot so menili fašistični

ideologi.

Kljub temu pa fašistične kolonije, kakršnikoli hibridi pač so, odpirajo pomembna vprašanja za

industrijsko arheologijo. Menim, da sta najpomembnejši vprašanji družbenega statusa in

ideologije, natančneje vprašanje o odnosu med tema fenomenoma. Kako ideologija

preoblikuje dojemanje družbenih statusov? Kako različni posamezniki dojemajo izražanje

ideologije (ideološkega jezika in diskurza) v prostoru? Drug pomemben sklop vprašanj pa je

metodološke in interpretativne narave. Kako naj se kot arheologi soočimo z industrijsko

družbo (naj bo liberalno-demokratična, konservativna, komunistična ali fašistična)? Kako naj

fenomene, kot sta recimo standardizacija bivalne izkušnje in uniformnost delovanja množic

vključimo v svoje interpretacije? In navsezadnje, kako preseči prenasičenost s podatki, ki

izhaja iz dejstva, da imamo ogromno pisnih, arhitekturnih in ustnih virov, ki jih pri obravnavi

drugih časovnih obdobij ni oz. jih je neprimerljivo manj? Vsa našteta vprašanja bi zahtevala

bolj obširno študijo, v tekstu so le nakazana. Vsekakor je glavni doprinos, ki ga pričujoča

naloga prinaša, predvsem ta, da se je z vprašanji sploh soočila v nadzorovanem kontekstu ene

fašistične oz. industrijske delavske kolonije.

104

11 Povzetek

Naloga se je soočila s problemom arheološke obravnave moderne naselbinske dediščine.

Glavni cilj naloge je bil arheološka obravnava kolonije Raša kot spomenika fašistične

kolonizacije Istre. Predstavljen je zgodovinski razvoj italijanske kolonizacije in italijanskega

imperializma ter njun vpliv na italijansko družbo, politiko in umetnost. Tekst v grobem

predstavlja zgodovinske okvira razvoja fašizma in odnosa fašizma do urejanja prostora. V

glavnih potezah predstavlja doktrino italijanskega in fašističnega urbanizma, kot se slednja

dotika problematik urejanja prostora in arhitekture. Poudarja, da fašistični diskurz krajino,

urbani prostor in arhitekturo vidi kot orodje spreminjanja italijanske družbe. Cilj teh

sprememb je revolucionarna izgradnja novega fašističnega človeka, ki bi ubral srednjo pot

med preteklostjo industrijskega kapitalizma in kolektivno zavestjo komunizma, takrat najbolj

teoretsko razdelane sistemske alternative.

Naloga je zasnovana v na več tematskih sklopih. Prvi sklop se je osredotočil na zgodovinski

kontekst ter teoretsko prakso fašističnega urbanizma. Izpostavljen je tudi trend zgodovinskih

in arhitekturnih raziskav fašizma, italijanske družbe, italijanskega modernističnega urbanizma

in arhitekture ter italijanskega imperializma. Naloga izpostavlja dejstvo, da fašistična notranja

kolonizacija Italije ni edinstven projekt v italijanski zgodovini, temveč je le eden izmed

pojavov v širšem državnem kolonializmu. Glavni socialni principi urejanja italijanskih kolonij

– rasna in razredna segregacija, ruralna narava naselij, preferenca naselitvenemu

kolonializmu, ne pa trgovskemu (kakršnega izvajata Velika Britanija in Nizozemska) ter

močna ideološka sporočilnost kolonij – se iz afriških kolonij prenesejo v Evropo. Drug

kontekst, ki ga ta del naloge izpostavlja je, da so kolonije v italijanski matici projekt širših

procesov bonifikacije prostora in reorganizacije italijanske administracije, družbe in vrednot.

Skratka, so le del tega, kar so fašisti označevali kot konservativno revolucijo.

Drugi del naloge se osredotoča na specifični razvoj Istre v fašistični Italiji. Poudarjeno je, da

je Istra periferna regija države, s specifičnim socialnim in političnim razvojem, ki ga označuje

fenomen fascismo del confine. Dejstvo, da je Istra periferna regija države, jo povezuje z

drugimi regijami v državi, kjer so bili procesi bonifikacije najbolj siloviti. Pri tem velja

izpostaviti predvsem južno Italijo in močvirnata območja srednje Italije. Naloga oriše

specifični politični in gospodarski razvoj regije, ravno tako pa izpostavi posebnosti

italijanskega modernizma v Istri.

105

V tretjem delu naloge je predstavljena Raša. Predstavljena je tako v širšem prostorskem

kontekstu, kot tudi kot samosvoj arhitekturni in urbanistični spomenik. Poudarjeno je

predvsem dejstvo, da je bila postavljena v zelo negostoljubno območje (območje močvirja in

malarije), ter dejstvo, da je gospodarsko zelo pomembno naselje za italijansko zunanjo

politiko, saj s premogom oskrbuje tudi italijansko vojno mornarico. V arhitekturni analizi so

predstavljeni zasnova naselja in posamezni tipi stavb. Ovrednotenje slednjih je povzeto po

dosedanjih arhitekturnih in urbanističnih raziskavah.

Zadnji del naloge je interpretativni del. Ta je razdeljen na tri sklope. V prvem sklopu je

ovrednotena demografska vloga Raše. Izpostavljeno je dejstvo, da kolonija nikoli ni dosegla

števila prebivalcev, ki si ga je zamislil fašistični režim. Prav tako je izpostavljeno, da je bilo

prebivalstvo izredno socialno razčlenjeno (različni družbeni sloji živijo v različnih krajevnih

četrtih) ter to, da so v Rašo naselili dokaj velike delavske družine. V drugem delu

interpretacije se naloga opira na delo francoskega filozofa Henrija Lefebvra. V tem delu se

osredotoča na vprašanje gibanja po prostoru, kjer izpostavlja, da je glavni trg (ki bi moral biti

po definiciji najbolj pretočen del naselja) pravzaprav slepo črevo in predstavlja spomeniško

arhitekturo sam po sebi, skorajda kot gledališki oder, na katerem se odvijajo predstave. To

dejstvo je v nalogi povezano s teatralnim načinom udejstvovanja prebivalstva, ki je značilno

za fašistični politični proces – psihološka ujetost posameznikov v množico in skorajda

plebiscitna podpora režimu. Kljub temu pa ta analiza razkriva še nekaj drugega. Fašizem ni

bil unikatna revolucija, saj ni zgradil sebi lastnega družbenega prostora. Načela postavitve

italijanskih fašističnih kolonij se ujemajo z načeli postavitve korporativnih kolonij v ZDA in

VB. Fašistične delavske kolonije so le en tip korporativnih delavskih kolonij v Evropi.

Slednjo tezo podpirajo tudi pričevanja delavcev in uradnikov o socialnih problemih v Raši, ki

so odmev tistih drugod po Evropi.

V zadnjem delu interpretacije je ovrednotena dediščinska vrednost Raše. Izpostavljeni so

njena edinstvenost in ohranjenost, ravno tako pa arhitekturna in umetniška vrednost. V tem

delu je tudi bolj natančno predstavljena povezava med fašističnimi kolonijami in delavskimi

kolonijami drugod po Evropi, tudi pri nas. Ravno tako je izpostavljen pomen tega, da se

zavedamo, da je fašizem sicer bil edinstven s stališča ideologije (rasizem, imperializem,

korporativizem, vojaška etika), ki jo je zagovarjal, vendar njegova materialnost ni unikatna.

Tako ga po Lefebvru nikakor ne moremo označiti kot revolucijo, ampak ga lahko označimo le

kot enega izmed odgovorov na družbene probleme in spremembe v 20. stoletju, s čimer

106

pritrjujemo različnim filozofom, da fašizem v nekaterih kontekstih ni soroden le komunizmu

in klerikalizmu, temveč tudi ekonomskemu liberalizmu demokratičnih držav.

107

12 Summary

This master thesis tried to confront a very specific problem of an archaeological interpretation

of modern urban heritage. The main goal of this thesis was an archaeological analysis of the

colony of Raša in Istria as a monument of fascist colonization of Istria. As such it gives an

overview of the developments of Italian colonization and Italian imperialism. It also discusses

their influence on Italian society, politics and art. This text also gives a rough introduction in

to historical framework of the development of fascism and its relationship with planning of

social space. It also gives a summary overview of the Italian and fascist urbanistic doctrine as

the latter is very relevant when discussing urban planning and architecture. It is stressed that

fascist ideology views landscape, urban space and architecture as tools to change Italian

society. The goal of these changes is to create a revolutionary fascist man that would be able

to choose the middle road between the past, as represented by industrial capitalism, and the

collective future of communism, at that time the most theoretically developed alternative.

This thesis is divided in to several sections, each defined by a different theme. The first of

these sections discusses the historical context and theoretical practices of fascist urbanism. It

also brings an overview of historical and architectural research of fascism, Italian society,

Italian modernistic urbanism and architecture as well as those regarding Italian imperialism

and colonialism. Underlying these research projects is the fact that fascist internal

colonization of Italy is not a unique project in Italian history; it is only one of many events in

a much larger context of Italian state colonialism. This is shown when the main principles of

Italian colonial urbanism and administration – racial and class segregation, rural nature of

settlements, preference to settling colonists, rather than developing trade (in contrast to United

Kingdom and Netherlands), and strong ideological message of the colonies – are used in

Europe as well as in Africa. The second context that is discussed is how fascist colonization is

only a part of a much wider process of bonification and societal reorganization envisioned by

fascism. In short the colonies are only a part of what fascist described as their conservative

revolution.

Second part of the thesis deals in specific development trends in Istria as a part of fascist Italy.

It is highlighted that Istria represented the periphery region of the state. As such it enjoyed a

very specific historical and social development, underpinned by a phenomenon of fascismo

del confine. The fact is that being the periphery of the state means Istria receives the same

attention from the government as other marginal areas. In these areas bonification processes

are most vigorously enforced. When discussing this we usually single out marshlands of

108

central Italy and southern Italy as a whole. The thesis also provides an overview of the

specific political and economic development of Istria as well as the peculiarities of Italian

fascist modernism in the region.

The third part of this master thesis dealt with Raša. The colony is discussed in its wider spatial

context and as a unique architectural and urbanistic monument. It is stressed how it was

situated in highly hostile environment (marshlands filled with malaria) and the fact it was

quite important to the Italian foreign policy in the region due to the fact it supplied coal to the

naval detachment in Reka/Fiume and Pulj/Pula. The architectural analysis is done in

accordance to the latest of urbanistic and architectural research of the colony. In this analysis

each building type and the layout of the settlement is represented and discussed.

The last part of the thesis deals in interpretative problems. It is divided in to three subsections.

In the first part it is discussed how the population of Raša was defined. It is stressed that Raša

never had as many settlers as it was envisioned by the fascist regime. Huge social differences

are also present, as different social groups live in different parts of the colony. It is also very

important to note that families that were settled here were quite big, as they were in other

Italian colonies. The second part of the interpretation leans heavily on the work of the French

philosopher Henri Lefebvre. This section deals with the question of the fluidity of movement

through urban space. The thesis offers an interesting observation that the main square, by any

logic the most traveled part of the town, is actually a communication blind spot. As such it is

a monumental architecture by itself, almost as a stage in theater, where shows are put on. This

fact is interpreted through the connection with the fascist political process. The individual is

caught in this process and forced through mass ritual to offer the regime almost absolute

support. Even so this analysis reveals something else. Fascism is not a unique revolution as it

does not build unique social space. Its urbanistic principles are an analogy to those of

corporate colonies in the USA and UK. Fascist worker’s colonies are only one type of

corporate colonies in Europe. This thesis is supported by numerous testimonies of workers,

miners and administrators in Raša that echo those throughout Europe.

The last part of the interpretation deals in Raša as a cultural monument. It is stressed how

Raša is unique and how conserved it is. It is also stressed that the colony has a huge

architectural and artistic value. In this section there is also a much more detailed discussion

regarding the similarities between fascist colonies and corporate colonies throughout Europe,

including Slovenia. It is important to realize that fascism is unique in regards to ideology,

109

even more so Nazism, as it spouts racism, imperialism, corporatism and military ethics. Even

so its materiality is not unique. When interpreting fascism through the framework of

Lefebvre, we can’t say it is a revolution. We can say it is one of the many answers to the

problems of the society and changes of the society in the 20th

century. In this we are agreeing

with several philosophers that fascism, in certain contexts, is not only similar to communism

and clericalism, but also to the economic liberalism of certain democratic states.

110

13 Literatura in viri

Abse, T. 1986, The Rise of Fascism in an Industrial City: The Case of Livorno 1918˗1922. -

V: Forgacs, D. (ur.) Rethinking Italian Fascism: Capitalism, Populism and Culture. - London,

Lawrence and Wishart, str. 52-82.

Abse, T. 1996, Italian workers and Italian fascism. V: Bessel, R. (ur.) Fascist Italy and Nazi

Germany Comparisons and Contrasts. - Cambridge, Cambridge University Press, str. 40˗60.

Andri, A. in Mellinato, G. 1994, Scuola e confine. Le istituzioni educative della Venezia

Giulia 1915˗1945. - Quaderni di Qualestoria 5. - Trst, Istituto regionale per la storia del

movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia.

Atkinson, D. 2008, Constructing Italian Africa: Geography and Geopolitics. - V: Ben-Ghiat,

R. in Fuller, M. (ur.), Italian Colonialism. – New York, palgrave macmillan, str. 15˗27.

Avon, A. 1988, „La casa all'italiana“: moderno, ragione e tradizione nell'organizzazione ello

spazio domestico dal 1927 al 1930. - V: Ernesti, G. (ur.), La Costruzione dell'Utopia;

Architetti e Urbanisti nell Italia fascista. – Rim, edizioni lavoro roma, str. 47˗66.

Ben-Ghiat, R. 1996, Italian Fascism and the Aesthetics of the 'Third Way'. – Journal of

Contemporary History, 31/ 2 (posebna številka The Aesthetics of Fascism), str. 239˗316.

Buchli V. 1998, Moisei Ginzburg's Narkomfin Communal House in Moscow: Contesting the

Social and Material World. – Journal of the Society of Architectural Historians, 57/2, str.

160˗181.

Canali, F. 2001, Architettura del moderno nell'Istria Italiana (1922-1942). – Quaderni, XIII,

str. 291˗330.

Canali, F. 2002, Architettura del moderno nell'Istria Italiana (1922-1942). – Quaderni, XIII,

str. 345˗411.

Caprotti, F. 2007, Destructive Creation: Fascist Urban Planning, Architecture and New

Towns. – Journal of Historial Geography, 33/3, str. 651˗679.

Choate, M. I. 2010, The Tunisia Pradox: Italy's Strategic Aims, French Imperial Rule, and

Migration in the Mediterranean Basin. – V: California Italian Studies Journal, 1, str. 1˗20.

111

Ciglenečki, M. 2014, Vurnikova kolonija v Mariboru. – Umetnine v žepu 9. – Ljubljana,

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU.

Cresti, C., B. Gravanuolo, in F. Gurrieri, 2004, Architettura e cita negli anni del fascismo in

Italia e nelle colonie. – Firence, Angelo Pontecorboli.

Cvetićanin, R. 1982, Pregled ugljenih basena SFR Jugoslavije. – V: Džindić, M. in ostali (ur.)

Rudarstvo Jugoslavije. – Zagreb, Savez inženjera i tehničara rudarske, geološke i metalurške

struke Jugoslavije, str. 44˗64.

Dukovski, D. 1998, Fašizam u Istri 1918-1943. – Pulj, C.A.S.H.

Felcher, S. 2008, Dalla bonifica idraulica alla colonizzazione forzata. Il piano di bonifica

integrale per l'Istria. – Quaderni, XIX, str. 57˗94.

Fichback, P. V. 1992, The Economics of Company Housing: Historical Perspectives from the

Coal Fields. – Journal of Law, Economics and Organization, 8/ 2, str. 346˗365.

Fuller, M. 1988, Building Power, Italy's Colonial Architecture and Urbanism, 1923-1940. –

Cultural Anthropology, 3/4, str. 455˗487.

Fuller, M. 2010, Moderns Abroad; Architecture, cities and Italian imperialism. – The

Architect Series. – London in New York, Routledge.

Garner, J. S. 1971, Leclaire Illinois: A Model Company Town (1890-1934). – Journal of the

Society of Architectural Historians, Vol. 30/No. 3, str. 219˗227.

Gentile, E. 2010 (2008), Fašizem; Zgodovina in interpretacije. – Ljubljana, Založba

Modrijan.

Johnson, M. 1993, Notes Towards an Archaeology of Capitalism. – V: Tilley, C. (ur.),

Interpretative Archaeology. – Oxford, Berg Publishers, str. 327˗356.

Ghirardo, D. 1980, Politics of a Masterpiece: The Vicenda of the Decoration of the Facade of

the Casa del fascio, Como, 1936-39. – The Art Bulletin, 62/3, str. 46 ˗478.

Ghirardo, D. 1966, Citta Fascista: Surveillance and Spectacle. – Journal of Contemporary

History, 31/ 2 (posebna številka: The Aesthetics of Fascism), str. 347˗372.

112

Henneberg, K. 1996, Imperial Uncertainties: Architectural Syncretism and Improvisation in

Fascist Colonial Lybia. – Journal of Contemporary History, 31/2 (posebna številka: The

Aesthetics of Fascism), str. 373˗395.

Krecic, F. 2012, Arsia, la bianca citta del carbone. Storia della fondazione di un centro

minerario in Istria fra le due guerre. – Videm, Forum Edizione.

Larebo, H. 2008, Empire Building and its Limitations: Ethiopia (1935-1941). – V: Ben-Ghiat,

R. in Fuller, M. (ur.), Italian Colonialism. – New York, Palgrave Macmillan, str. 83˗94.

Lefebvre, H. 2013, Produkcija prostora. – Studia Humanitatis, Ljubljana.

Le Opere del Regime in Istria nel quinquennio 1933/XI-1937/XV – Giornate Lavorative N.

4.246.420.

Levy, C. 1996, From Fascism to 'post-fascists': Italian Roads to Modernity. – V: Bessel, R.

(ur.) Fascist Italy and Nazi Germany Comparisons and Contrasts. – Cambridge, Cambridge

University Press,str. 165˗196.

Los, S. 2016, Raša u tranziciji od rudarskog carstva do današnjice. – V: Vorano, T., Racovaz,

R. in Pulitzer, F. N. (ur.) Arsia Città mineraria/Raša rudarski grad. – Trst, Consiglio

regionale del Friuli Venezia Giulia, str. 28˗32.

Mariani, R. 1976, Fascismo e „citta nuove“.– Feltrinelli, Rim.

MacGregor, K. 1984, Conquest, Foreign and Domestic, in Fascist Italy and Nazi Germany. –

Journal of Modern History, Vol. 56, str. 1˗57.

Macgregor, K. 1996, Expansionist zeal, fighting power, and staying power in the Italian and

German dictatorships. – V: Bessel, R. (ur.) Fascist Italy and Nazi Germany Comparisons and

Contrasts. – Cambridge, Cambridge University Press,str. 113˗133.

Matošević, A. 2011, Pod zemljom. Antropologija rudarenja na Labinštini u XX. stolječu. –

Institut za etnologiju i folkloristikum Sveučilište Jurija Dobrile u Puli, Pulj.

Memo, M. 1988, L'opera di Sincero Rugarli: profilo di un protagonista dimenticato dalla

sociologia italiana nel periodo fascista. – V: Ernesti, G. (ur.), La Costruzione dell'Utopia;

Architetti e Urbanisti nell Italia fascista. – Rim, edizioni lavoro roma, str. 247˗264.

113

Mioni, A. 1986, La citta e l'urbanistica durante il fascismo. – V: Mioni, A. (ur.), Urbanistica

fascista; Ricerche e saggi sulle citta e il territorio e sulle politiche urbane in Italia tra le due

guerre, Collana di Storia urbana (Franco Angeli). – Milan, Franco Angeli Libri, str. 23˗49.

Millo, A.1985, L'industria marginale e il governo del sottosviluppo – V: Gherardi, S. B. in

ostali (ur.) L'Istria fra le due guerre. – Contributi per una storia sociale – Trst, Istituto

regionale per la storia di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia, str. 81˗126.

Milza, P. 2012, Zgodovina Italije. – Ljubljana, Slovenska matica.

Morgan, P. 2004, Italian Fascism 1915-1945. – The making of the twentieth century – New

York, Palgrave Macmillan.

Nećak, D. in B. Repe, 2008, Kriza. Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine

tridesetih let. – Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Nevell, M. 2013, Bridgewater: the Archaeology of the First Arterial Industrial Canal. –

Industrial Archaeology Review, Vol. 35, No. 1, str. 1˗22.

Nicoloso, P. 1988, Le parole dell'architettura. Il dibattito terminologico. 1929-1931. – V:

Ernesti, G. (ur.), La Costruzione dell'Utopia; Architetti e Urbanisti nell Italia fascista. – Rim,

edizioni lavoro roma, str. 31˗46.

Nicolosso P. 2012, Architetture e politiche di consenso al fascismo nella fondazione di nuovi

centri. – V: Krecic, F. Arsia, la bianca citta del carbone. Storia della fondazione di un centro

minerario in Istria fra le due guerre. – Videm, Forum Edizione, str. 15˗27.

Nutti, L. 1988, La citta nuova nella cultura urbanistica e architettonica del fascismo. – V:

Ernesti, G. (ur.), La Costruzione dell'Utopia; Architetti e Urbanisti nell Italia fascista. – Rim,

edizioni lavoro roma, str. 231˗246.

Parker Pearson, M. in C. Richards, 1994, Ordering the World: Perceptions of Architecture,

Space and Time. – V: Parker Pearson, M. in Richards, C. (ur.), Architecture and Order;

Approaches to Social Space. – London, Routledge, str. 1˗37.

Payne, S. G. 1996, A History of Fascism, 1914˗1945. – The University of Wisconsin Press,

Wisconsin-Madison.

114

Pirkovič J. 2005. Celostno ohranjanje naselbinske dediščine/Integrated conservation of

historic urban and rural areas. – Vestnik št. XVIII. – Zavod za varstvo kulturne dediščine,

Ljubljana.

Porteous, J. D. 1974, Social Class in Atacama Company Towns. – Annals of the Association

of American Geographers, 64/3, str. 409˗417.

Radetić, E. 1944, Istra pod Italijom 1918-1943. – Tiskara C. Albrecht, Zagreb.

Radović Mehećić, D. 2000, Raša – grad-spomenik moderne arhitekture – Gustava Pulitzer-

Finalija. – Radovi instituta povijesti umetnosti 24, 113˗126.

Reich. W. 1946, The Mass Psychology of Fascism. – New York, Orgone Institute Press.

Reitani, G. 1986, Politica territoriale e urbanistica in Tripolitania, 1920˗1940. – V: Mioni, A.

(ur.), Urbanistica fascista; Ricerche e saggi sulle citta e il territorio e sulle politiche urbane

in Italia tra le due guerre, Collana di Storia urbana (Franco Angeli). – Milan, Franco Angeli

Libri, str. 219˗235.

Remšak, J. 2015, Ab initio: Moderne ideologije in izgradnja novega urbanega prostora:

zgodovina, arhitektura in perspektive kulturnega turizma v Novi Gorici in Raši. – Koper,

Univerzitetna založba Annales.

Riccesi, D. 1985, Gustavo Pulitzer Finali il disegno della nave allestimenti interni

1925˗1967. – Benetke, Marsilio Editori.

Rifkind, D. 2011, Gondar – Architecture and Urbanism for Italy's Fascist Empire. – Journal

for the Society of Architectural Historians, 70/ 4, str. 492˗511.

Schmid, U. 2005, Style versus Ideology: Towards a Conceptualistation of Fascist Aesthetics.

– Totalitarian Movements and Political Religions, 6/1, str. 127˗140.

Serini, M. 1988, Ancora sull'urbanistica del periodo fascista. – V: Ernesti, G. (ur.), La

Costruzione dell'Utopia; Architetti e Urbanisti nell Italia fascista. – Rim, edizioni lavoro

roma, str. 223˗229.

Stipetić, V. in Vekarić, N. 2004, Povijesna demografija Hrvatske. – Dubrovnik, Hrvatska

akademija znanosti in umjetnosti, Zavod za povijesne znanosti u Dubrovniku.

115

Štih, P., V. Simoniti in P. Vodopivec, 2008. Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura.

– Zbirka E – razpoznavanja. – Inštitut za slovensko zgodovino, Sistory:

http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:902 (citirano 20.5.2016).

Taddia, I. 2008, Italian Memories/African Memories of Colonialism. – V: Ben-Ghiat, R. in

Fuller, M. (ur.), Italian Colonialism. – New York, palgrave macmillan, str. 209˗219.

Timmins, G. 2013, Housing Industrial Workers During the 19th Century: Back-to-Back

Housing in Textile Lancashire. – Industrial Archaeology Review, 35/2, str. 112˗128.

Treves, A. 1986, La politica antiurbana del fascismo e un secolo di resistenza

all'urbanizzazione industriale in Italia. - V: Mioni, A. (ur.), Urbanistica fascista; Ricerche e

saggi sulle citta e il territorio e sulle politiche urbane in Italia tra le due guerre, Collana di

Storia urbana (Franco Angeli). - Milan, Franco Angeli Libri, str. 313˗330.

Turk, M. E. 2013, Workers' Housing at Portlaw, County Waterford, Ireland – An Assessment.

– Industrial Archaeology Review, 35/2, str. 100˗111.

13.1 Arhivski viri

Arhivska zbirka zgodovinskih fotografij Udruge »Istarski ugljenkopi Raša«.

HR-DAPA-55 – Državni Arhiv v Pazinu (HR DAPA), Prefektura Istre v Puli (fond 55).

HR-DAPA-649- Državni arhiv v Pazinu (HR DAPA), Istarski ugljenokopi Raša (fond 649).

13.2 Internetni vir

Internetni vir 1: http://geoportal.dgu.hr/ (citirano 10. 9. 2016)

i

14 Priloge

Priloga 1: Aeroposnetek Raše danes

Priloga 2: Izvirni tloris kolonije Raša

ii

Priloga 1: Aeroposnetek Raše danes

(Internetni vir 1)

iii

Priloga 2: Izvirni tloris kolonije Raša

(Radović Mahećić 2000, 114)

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je magistrsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in

literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.

Črtomir Lorber

Ljubljana, september 2016