1

Damijana Gustinčič,

ravnateljica OŠ dr. Bogomirja

Magajne Divača

VR

EM

SK

A Š

OL

A –

MO

JA Š

OL

A

Uvodnik k zborniku ob 50. obletnici delovanja vremske šole v sedanji stavbi začenjam nekoliko drugače kot običajno, saj to šolo doživljam najbolj pristno in prežeto z mnogimi spomini in asociacijami na besedo šola.

Vstopiti v šolo, to je bila moja velika želja, še preden sem formalno postala učenka. Tako sem včasih skupaj s škofeljskimi vrstniki hodila čakat starejšo sestro in njene sošolce pred šolo, ko je obiskovala pouk v popoldanski izmeni. Nekoč, bila je zima in hladno, nas je učiteljica Aleksandra povabila v učilnico, kjer smo se pridružili prvošolcem in drugošolcem. Kako veličasten prostor se mi je zdel. Veliko klopi, plakati in risbe na steni, ogromna tabla. Skupaj smo zapeli pesmico, nato pa odšli domov. Končno sem dočakala dan – 5. septembra 1968 leta sem postala prvošolka. V šoli sem resnično uživala, saj sem odkrivala nove stvari. Učiteljici Aleksandra

Cerkvenik in Marija Dujc sta nas popeljali v nov svet preko pogovorov, poln ljubezni do domačega ognjišča, ki je prerasla v domoljubje. Med sošolci je vladala medsebojna pomoč, ki se nam je zdela sama po sebi umevna. Načela, ki jih danes postavljamo v ospredje pedagoškega procesa – to je razvoj otroka, upoštevajoč njegove individualne potenciale in interese – so bila prisotna na tej šoli že takrat, v času mojega šolanja. Ker sem se brati naučila že pred vstopom v šolo, sem v 1. razredu hitro opravila naloge, zato me je učiteljica velikokrat povabila v 2. razred. Čudovito se mi je zdelo, da sem se lahko preizkušala tudi s »tršimi orehi«. Lepo mi je ob spominih na proslave, ki smo jih takrat pogosto imeli, saj sem zelo rada nastopala. Šola mi je pomenila kraj, kjer sem se zelo dobro počutila in zato sem se vanjo vedno rada vračala. Prvi stik z vremsko šolo sem torej doživljala kot učenka od 1. do 4. razreda. Nato sem v tej šoli preživela marsikatero uro, ko smo se mladinci pripravljali na različne proslave. Kasneje sem v to šolo vstopala v vlogi mame in zopet sem šolo občutila kot topel prostor, ki je dajala sinu kakovosten pouk in prijetno delovno klimo. Ko sem se zaposlila v Osnovni šoli Divača, najprej na podružnični šoli Misliče, je bila moja prva mentorica Aleksandra, ki mi je s svojimi bogatimi izkušnjami pomagala na začetku moje pedagoške poti. S svojim širokim pogledom na svet sta me na tej poti usmerjali še pomočnica ravnateljice Marija Dujc in ravnateljica Marija Bernetič, ki sta bili tudi moji učiteljici. Sedaj je moje stičišče z vremsko šolo že dobrih 20 let v luči ravnateljice Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača, katere sestavni del je podružnična šola Vreme. Šolo vidim kot pomemben steber v izobraževalnem, vzgojnem, kulturnem in družbenem pomenu. Skupaj s sodelavci, krajevno skupnostjo Vreme in občino Divača se trudimo, da je šola vzdrževana, dobro tehnološko opremljena, v njej pa poučujejo učitelji, ki skrbno in kakovostno vodijo učence do znanja in skrbijo, da je šola prepoznavna v širšem okolju.

2 Damijana Gustinčič

Začetki šolanja v Vremski dolini segajo daleč v preteklost, kar dokazujejo tudi prispevki v tem zborniku. Želim, da bi šola vedno delovala na tem področju, saj je v vsem tem času upravičila svoj obstoj. Ta cilj pa bo udejanjen le tako, da se bomo ob zavedanju pomena šole v manjših krajih zavestno odločali, da se vremski otroci šolajo v vremski šoli. Ne nazadnje – pričujoči spomini bivših učencev spodbujajo k takšni odločitvi.

»Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical še druge ljudi za seboj.« S to mislijo cenjenega pisatelja Bogomirja Magajne sporočam v imenu vseh delavcev šole, da želimo na vremski šoli odpirati vrata, ki vodijo v znanje in omiko sedanjim učencem in vsem bodočim, ki bodo znali žlahtne vrline spoštovanja, prijaznosti, tolerance med ljudmi udejanjati v vsakdanjem življenju.

Damijana Gustinčič – v prvi vrsti prva z desne

3

Ž

E P

OL

ST

OL

ET

JA

Drago Boţac,

ţupan Občine Divača

Ko človek prebira Magajnove besede, se mu odpirajo vrata v tisoče misli, ki vodijo na različna področja. Šola je zagotovo ustanova, ki ima pomembna vrata – ŠOLSKA VRATA! Prvošolec z neznanim novim pričakovanjem in nepopisanim občutkom prvič odpre ta vrata in vstopi v svet »učenosti«; v svet, ki ga postopoma odkriva, spoznava in mu pomeni izhodišče za nova obzorja, nove dimenzije. Pride dan, ko ta prvošolec šolska vrata tudi zapre z velikim spoštovanjem, ki se ga v bistvu lahko zave šele takrat, ko odpira v svetu nova vrata drugih ustanov. Nikoli ne pozabiš teh let osnovne šole; nikoli ne pozabiš učiteljic in učiteljev, ravnateljice ali ravnatelja, ki zna tolažiti, ukazovati, sprejemati, vzgajati, pohvaliti in grajati, ne pozabiš hišnika in kuharice, ne pozabiš šolskega igrišča, ki je hkrati skrivališče in zavetišče za številne skrivnosti, šolskega zvonca, ki te lahko odreši pred najhujšim vprašanjem in vabi k težko pričakovanemu odmoru, dolgih hodnikov, kjer se zgodijo vsi »najpomembnejši« dogodki in nikoli ne pozabiš sošolke z zlatim pramenom las, sošolca, ki si upa »nemogoče«. Vsi se na poseben način zapišejo v spomine življenja. Bolj so oddaljeni ti spomini – pomembnejše mesto pridobivajo in z leti so bolj cenjeni. Petdeset let je »že pol stoletja«! To pa je veliko – je dolgo, je bogato obdobje za posameznika in za zgodovino. Petdeset let podružnične šole Vreme pomeni za Vremski Britof, za Vremsko dolino in Brkine, za občino Divača in za Kras zelo pomembno obletnico. Zagotovo še vedno drži dejstvo, da je šola gibalo razvoja in življenja v kraju, da pomeni dokaz, da kraj živi in da pomeni zagotovilo za prihodnost. In za šolo v Vremskem Britofu to zagotovo velja, saj je svetel vir kulturnega, športnega, družabnega življenja v kraju – skupaj seveda z opravljanjem prvenstvene naloge vzgoje in izobraževanja. Velikokrat radi posežemo po besedah, ki prinašajo vsebino o pomenu skrbi za otroke, o pomenu zagotavljanja dobrih pogojev za naše najmlajše, o pravici do šolanja in o pravici do dostopnosti do znanja. Pa so to le besede, katerih pomen se lahko zlorabi? Lahko, vendar z velikim veseljem in spoštovanjem lahko ugotovim in trdno izrazim prepričanje, da v naši občini v Vremskem Britofu dokazujejo vsebino podobnih misli dejanja, in da so vse besede, izrečene in napisane, in tudi tiste, ki so še v zamislih in neizrečene, potrjene z dejanji, ki so vidna, obstoječa in neizbrisljiva. Občina Divača si je v vseh letih svojega samostojnega obstoja in delovanja prizadevala skrbeti za obstoj in zagotavljanje pogojev za delovanje podružnične šole. Tudi ko je marsikdo pomislil, da se vse »dobro« lahko dobi le v večjem kraju, je prevladala razsodna misel, da smo v manjših krajih uspeli ohraniti pogoje za izobraževalno in vzgojno delo. To smo dolžni otrokom, krajanom, delavcem šole, prihodnosti. Tudi zato 50. obletnica šole v Vremah pomeni pomemben jubilej in dokaz, da znamo razumeti in skupaj zmoremo izbrati pravo pot. Pregled dela petdesetih let prinaša obsežen zbornik dosežkov, uspehov, dogajanj in hkrati zbornik dela številnih, ki ste gradili in gradite ta mozaik v šoli in v okolju. ČESTITKE ob jubileju. ZAHVALA vsem za vse, kar ste, kar so, kar ustvarjate in kar boste ustvarili. SREČNO na poti v prihodnost. In naj ob jubileju za popotnico v ustvarjalno prihodnost vsem namenim misel našega rojaka Bogomirja Magajne iz zbirke Na bregovih srca: »NESKONČNA VELIČINA JE BITI TOČKA IN VESOLJE ISTOČASNO OD VEKOMAJ DO VEKOMAJ.«

4

SP

RIČ

EV

AL

A S

PL

AS

TJO

ZG

OD

OV

INE

Spričevalo Marte Dujc iz

šolskega leta 1945/1946 Spričevalo Marte Dujc iz šolskega

leta 1948/1949

Odpustnica ob koncu šolskega leta za

učenca Jožefa Cekija v letu 1913

5

Joţe Pernat,

bivši ravnatelj OŠ

dr. Bogomirja Magajne

Divača

O S

PO

MIN

IH I

N R

EL

AT

IVN

OS

TI

Mnoga leta so že mimo, ko sem vodil šolo v Divači, a kljub temu brez težav lahko prikličem v spomin tudi kak dogodek iz Vremske doline in Brkinov, ki pripadata šolskemu okolišu Divače. Ker je, lahko rečem, spominov tudi na področju podružnične šole Vreme obilo, se bom omejil le na nekaj takih, ki so zapustili trdnejšo sled. Naj omenim najprej, da sta takrat, leta 1960, ko sem postal ravnatelj v Divači, poučevala na šoli v Vremah učitelja Anica in Zdenko Švagelj. Že po prvem obisku pri njima v Vremskem Britofu smo navezali prijateljske stike, preko njunih poznanstev sem tudi sam spoznal vrsto prijetnih in zanimivih družin tega okolja. Oba sta uživala zaradi vključenosti v svoj šolski okoliš in zaradi svoje šolske in izvenšolske dejavnosti ugled, kar je gotovo želja mnogih učiteljev tudi v današnjih časih.

Kmalu je nastala potreba po učitelju v Divači, zato sta se preselila tja in na njuno mesto je prišla učiteljica Aleksandra Cerkvenik, ki je prav tako uspešno nadaljevala njuno pot. Svojo uspešno vključitev v novo okolje je potrdila celo s poroko z domačinom in v novem kraju zaživela srečno družinsko življenje. Sam sem v tistem obdobju obiskal vse družine tega okolja, kar je bila moja navada tudi za druga področja šolskega okoliša in mi je pomagala, da sem od blizu spoznal okolja, iz katerih so prihajali učenci. Tako mi je bil omogočen tudi bolj objektiven pogled na uspešnost ali morda tudi občasno neuspešnost učencev. Brez podrobnejše analize lahko rečem, da so bili starši otrok ozaveščeni glede potrebe po vzgoji in izobraževanju, zato so otroci kljub kombiniranemu pouku prihajali z zelo dobro podlago znanja za nadaljevanje v višjih razredih v Divači. Učenci, izhajajoči iz šol s kombiniranim poukom, prav nič ne zaostajajo, dokazano so celo samostojnejši pri osvajanju znanja. Zato je treba zavrniti vsa prizadevanja po ukinjanju te vrste šole. Šola je poleg vsega tudi nosilec kulturnih dejavnosti v svojem okolju.

Tegrad je prevzel pokroviteljstvo nad vremsko šolo, leto 1975;

med učenci ravnatelj Janez Likavec

6 Jože Pernat

Vsi učenci iz Vremske doline so nadaljevali šolanje in bili uspešni pri tem, ni jih malo, ki so dosegli tudi univerzitetno izobrazbo. Naj mi bo oproščeno, če na čelo vseh, ki jih poznam iz tistega obdobja šolanja, postavim Vremko iz Škofelj, gospo Damijano Gustinčič, ki je s svojim znanjem in sposobnostjo povezovanja kot ravnateljica dala šoli povsem nov zagon. Pri tem naj mi nekateri drugi Vremci ne zamerijo, ki so kot pravniki, zdravniki, inženirji, celo univerzitetni profesorji in pesniki tudi zelo uspešni. Preveč jih je, da bi jih poimensko našteval.

Posebej naj iz časa svojega dela na šoli v Divači omenim nekajkratno srečanje s pisateljem Francetom Magajno na njegovem domu v Gornjih Vremah. Bil je zelo prijeten sogovornik z izjemno življenjsko izkušnjo svetovnega popotnika, a ukoreninjenega Vremca. Potem, ko sem že leta nadaljeval svojo poklicno pot drugje, sem se srečal s svojo bivšo učenko, sicer Brkinko, gospo Nado Kerševan iz

Podgrada (Potoka). Zbirala je narodopisno gradivo iz širšega

okoliša Brkinov, tudi iz Vremske doline. Zbrala je neprecenljivo zbirko pripovedk in zgodb ter jih izdala v knjigi v narečju z naslovom Düša na bicikli. Ena izmed prelepih zgodb govori o tem, zakaj naj bi bili potomci iz brkinsko-vremskega okolja plemenite, modre krvi. Iz zgodbe izhaja, da so se tedanji grofje tudi tukaj zelo pogosto posluževali »pravice prve noči«. To gotovo pomeni, da so jim bila mlada vremska in brkinska dekleta nadvse všeč in so tako po mojem mnenju plemenitili svojo nekoliko že razredčeno kri. To mešanje je zapustilo tudi na vremskem območju svojo sled, ki sega do današnjih dni, saj se marsikateri Vremec, kadar je od vremščine tudi on nekoliko plav, predstavi z nazivom »von«. Včasih se Vremci predstavijo, da izhajajo iz nerazvitega področja. Druga pripovedka temu oporeka. Govori o tem, kako si je nekdo hotel ogledati nebesa in se nato vrniti. Odpeljal se je »na bicikli« in se čez stoletja vrnil skoraj nespremenjen, nikogar ni več poznal in tudi njega nihče ne. Ta zgodba me kot učitelja fizike napeljuje k razlagi z Einsteinovo teorijo relativnosti. Ta biciklist je moral odpotovati (gorivo je bila najbrž zopet vremščina) s svetlobno hitrostjo proti nebesom, verjetno se je to zgodilo med vožnjo po kakšnem strmem klancu. Einstein je moral to zgodbo nekje ujeti in bila mu je kot dokaz za njegovo teorijo, po kateri človek, ki potuje s svetlobno hitrostjo, ne ostari. Zaključek: teorija relativnosti ima potrditev v zgodbi, ki izvira iz vremsko-brkinskega področja, kar pomeni, da področje, kjer se potrjujejo znanstvene teorije, ne more biti nerazvito. Morda pa tudi Einstein izvira od nekod s Krasa, saj njegov priimek pomeni »en kamen«. Vremci imate v Ljubljani mojega bivšega učenca, sedaj uglednega znanstvenika, ki lahko to zgodbo temeljiteje obdela. Vremski šoli in vsem Vremcem čestitam ob obletnici šole in želim uspešno napredovanje v vseh pogledih.

Pustovanje na vremski šoli

7

Besedilo je bilo objavljeno na naslovnici šolskega glasila Vremščica v šolskem letu 1994/1995. Ustvarjalci glasila so besedilo našli v zapisih vremskega župnika Alojza Guliča z dne 30. novembra 1954. Zapis je v času objave hranil tedanji vremski župnik Milan Prelc.

Podelitev priznanja Občine Divača za uspešno delo

učiteljic na podružnični šoli Vreme

Nastop učencev na Kozjanah ob spominskem

dnevu Občine Divača

8

ZA

UP

AT

I IN

UB

OG

AT

I –

DR

UG

AČ

E V

KO

T

Moja pripoved o šolanju ne more iti mimo pomembnih zgodovinskih dejstev, ki so krojila življenje in delo primorskega človeka. Rapalska pogodba je bila sprejeta leta 1920, njeni vplivi pa so segali v naš prostor še dolgo. Cilj pogodbe je bil gospodarsko uničenje kmečkega prebivalstva z visokimi davki, ki jih kmetje niso zmogli plačevati. Za mnoge je edino rešitev predstavljal odhod v tujino – ženske so kot dojilje odhajale v Aleksandrijo, pri tem pa puščale svoje otroke doma. Drugi cilj pogodbe pa je bil poitalijančenje slovenskega prebivalstva. Zato so italijanske oblasti ustanavljale in zidale šole in vrtce v skoraj vsaki vasi. Na Škofljah je bila šola zidana v letih 1922/23 s samoprispevkom prebivalcev vasi Škoflje-Zavrhek in s prostovoljnim delom vaščanov ter prispevkom občine. Pouk je potekal v italijanskem jeziku. Nameščali so učitelje, ki so morali podpisati pogodbo, da ne bodo z otroki govorili slovensko. Da bi ostali blizu doma, saj so s prisluženim denarjem vzdrževali svoje družine, so to storili. V nasprotnem primeru niso dobili službe ali pa so bili poslani daleč na jug Italije. Pouk je potekal kombinirano, saj je bila le ena učiteljica, ki je stanovala pri Dujčevih na Škofljah.

Šolo sem pričela obiskovati s šestim letom kot vsi, leta 1939, in sicer nas je v šolskem letu 1939/40 prvošolce učila učiteljica Licia Norbedo, v letu 1940/41 sem obiskovala drugi razred in imela učiteljico Luiso Piccoli. Tretji razred je v letu 1941/42 poučevala učiteljica Laura Dolame. Četrti razred pa sem zaključila leta 1943. Delo pri nas je bilo težavno za učitelje, saj se nismo razumeli. Kako smo dojemali snov in se kljub težavam naučili jezika in obvladali snov, je uganka. Prepovedali so posedovati slovenske knjige in govoriti slovensko. Knjige so sežigali, za izgovorjeno slovensko besedo med odmori smo bili kaznovani.

Spričevalo Karoline Cerkvenik (poročene Tomažič) iz šolskega leta 1940/1941

Pripovedovala:

Karolina Tomaţič

Zapisala: Mojca Rodica

Karolina Tomažič 9

Tudi tepeni smo bili po dlaneh z ravnilom, še posebej je to vrsto kazni izvajala učiteljica Luisa Piccoli. Za kazen je moral kdo včasih klečati v kotu na pesku. Učilnica je bila videti približno takole: lesene klopi, posodice za črnilo, peresniki in peresa, lesene škatle s pokrovom za vsa pisala, barvice, radirke. Zvezki so bili prirejeni za vsak razred posebej – od širokih do ozkih črt. V višjih razredih je obstajala ena knjiga za vse predmete – za zgodovino, zemljepis, fiziko, kemijo, matematiko itd. Na zidu je bil napis z velikimi črkami: CREDERE, OBBEDIRE, COMBATTERE . To je omenilo ZAUPATI, UBOGATI, BORITI SE.

Sčasoma smo se tega naveličali. Doma smo na skrivaj brali slovenske knjige pri petrolejki, tiho, zvečer. Oče nam je dejal: »Ne bodo večno tu, kot so prišli, tako bodo enkrat odšli.« Učiteljem smo pričeli počasi nagajati, zlasti fantje, ki so bili par let starejši od nas in močnejši. Razred nam je čistila »bidela«, prijazna gospa Miljanova, ki nam je pozimi tudi zakurila peč.Septembra leta 1943 smo domov pripeljali velik voz sena in malicali v kuhinji. Tedaj pride Pepi Roščev na dvorišče in zakriči: »Martinčevi, Italija je propadla. Pridite ven!« Seveda smo zdrveli ven in skakali od veselja. Nato je sledila zasedba nemških vojakov. Nemci so dovolili pouk v slovenskem jeziku. Poučeval nas je učitelj Mirko Dujc, doma iz Loke. Bil je zelo izobražen, načitan, starejši in zelo smo ga spoštovali. Takratni učitelji so morali imeti znanje tudi iz kmetijstva in sadjarstva ter glasbe. Mnogo smo prepevali, on pa nas je spremljal na harmoniju. Imel je mnogo učnih pripomočkov, od prirodoslovnih slik do stenskih slik pesnikov in pisateljev. Novost za nas je bila, da nam je knjige posojal tudi v branje domov in ker je mnogo bral, nas je seznanjal tudi z novicami po svetu. Ob koncu vojne nas je pripravil na sprejemne izpite, ki smo jih opravili v Hrpeljah in bili zelo uspešni.

Učitelj Mirko Dujc z učenci pred šolo na Škofljah leta 1944

10 Karolina Tomažič

Mnogo nas je po 4. gimnaziji odšlo na srednje šole. Fantje na gozdarsko šolo, dekleta na učiteljišče, saj je takrat primanjkovalo slovenskih učiteljev, posebno na Primorskem in v Istri. V Hrpelje nas je peljal Francelj Joškov na vozu z lojtrancami. Bilo je vse novo, šli smo od doma, bili smo malo zaskrbljeni, a srečni. V Vremah je bil v času Italije ustanovljen tudi vrtec, ki je bil v upravni stavbi rudnika v Famljah. Vzgojiteljica je stanovala pri Tozonovih v lepi podstrešni sobici. Kuhala nam je ga. Albina Tominčeva, zelo dobrosrčna in prijazna. Njena polenta z golažem ob sobotah mi še sedaj diši. Bila je tudi posrednica med vzgojiteljicami in nami, saj drugače ne bi vedeli, kaj naj delamo. Navajale so nas na red: preobuvanje in spravljanje čeveljcev v svoje predale, obešanje oblekic in brisač po umivanju. Vsak otrok je imel svoj znak, moj je bil ura. Mnogo smo risali, oblikovali iz plastelina in poslušali zgodbice. Cilj je bil poimenovanje vseh predmetov v italijanskem jeziku in oblikovanje preprostih stavkov z večkratnim ponavljanjem.

Od leta 1943 do 1947, ko so šolo na Škofljah ukinili, so starejši obiskovali tudi nekakšno večerno šolo, ki jo je vodil Dušan Dujc. Vendar mene takrat ni bilo več doma.

Učenci so obiskali partizane v Stranah

Judita Magajna 11

DV

E S

TA

VB

I Z

A Š

OL

SK

E S

PO

MIN

E

Leta 1939, se pravi v času, ko smo bili pod Italijo, je bil pouk v Vremskem Britofu v dveh ločenih poslopjih. Ena učilnica je bila v stavbi na Maksovem klancu. Tam sem začela obiskovati prvi razred. Ta stavba stoji še danes in je skoraj nespremenjena. Druga šolska stavba pa je popolnoma porušena in zaraščena. To bom opisala po spominu, ker je bila lepa. Bila je visokopritlična podolgovata hiša z velikimi okni, sezidana prav za šolo. Okna so bila vsa uokvirjena s kamnitimi jertami,

vhod z dvokrilnimi vrati je krasil polkrožno oblikovan kamnit okvir. S poti, ki se je tedaj uradno imenovala Via Timavo, za nas vaščane pa je bila Spodnja ulica, so vodile v visoko pritličje lepe široke kamnite stopnice. Od vhoda je potekal hodnik skozi vso stavbo. Na sredini hodnika so bila levo vrata v veliko, na desno pa v manjšo učilnico. Na koncu hodnika je bilo še stranišče. S poti je vodilo bolj levo še zunanje stopnišče, po katerem se je šlo na šolski vrt in v prostore pod učilnicami. V teh prizemnih prostorih je bil takrat sedež občine Vremski Britof. Bili so trije

zaposleni: župan, tedaj podestà, uradnica, ki je vodila tudi matične knjige, in občinski sluga.

V tej stavbi sem obiskovala pouk do tretjega razreda – zadnje spričevalo še vedno hranim. V času mojega šolanja je bil pouk v italijanskem jeziku, moji prvi učiteljici pa sta bili doma iz Sicilije. Gospe Pierina Dilimberto in Rosa Clelia Mossuto, obe samski, ne prav mladi, sta nas vestno in dobro učili, čeprav ne v maternem jeziku. Pisati slovensko so me učili doma. Med šolskimi počitnicami po končanem tretjem razredu, poleti 1942, so se v učilnice naselili italijanski vojaki. Jeseni se je pouk nadaljeval v upravni zgradbi črnega premoga. Dobili smo novo učiteljico in tej ni bilo dosti mar za nas. Pouk je bil slab. Bila je vojna, čutila se je zmeda na vseh področjih življenja. Do kdaj je bil pouk v rudniški upravni stavbi, ne vem, ker sem šolanje nadaljevala v Gorici. V času mojega šolanja v Vremski dolini je tam živelo dvakrat več prebivalcev kot danes. Vse tri učilnice so bile polne. V mojem razredu je bilo več učencev, kot je danes vseh na podružnici.

Judita Magajna na mestu, kjer je stala

stara šola v Vremskem Britofu

Podoba šole na Maksovem klancu danes

12

Lana Furlan,

5. razred,

podruţnica Vreme

PR

AD

ED

KO

VI

SP

OM

INI

NA

ŠO

LO

Svojega devetdesetletnega pradedka Franca Martinčiča, ki živi v Goričah, sem povprašala o njegovih šolskih dneh pred davnimi 83 leti. S katerim letom ste kot otroci šli v šolo? V šolo smo šli s sedmim letom. Kdaj se je začenjal pouk? Pouk se je začenjal ob sedmi uri. Koliko šolskih ur pa je trajal? Vsak dan smo imeli po štiri ure. Ste imeli kaj krožkov? Ne, niti enega. Koliko je bilo učiteljev in koliko učiteljic? Imeli smo tri učiteljice in dva učitelja. Koliko let ste obiskovali osnovno šolo? Obiskovali smo jo pet let. Mi lahko poveste ime in priimek najstrožjega učitelja oziroma učiteljice? Strah in trepet cele naše šole je bil učitelj Tulio, a mene ni poučeval. Ali ste imeli odmore? Ne, imeli smo štiri ure trdega dela. Ali ste hodili na šolske ekskurzije? Seveda ne, saj je bila pri hiši mižerija in si tega nismo mogli privoščiti. Koliko učencev je zaostalo v enem letu? Zelo dosti, pet do šest učencev, predvsem zaradi neznanja italijanskega jezika. Malico ste prejemali v šoli ali ste jo morali nositi od doma? Malico smo morali nositi od doma, jedli smo kruh in salamo ali kaj podobnega, večinoma pa nič. Kako so vas kaznovali v šoli? Že za najmanjšo kršitev pravil nas je učitelj lahko pretepel s palico, vlekel za ušesa, poslal klečat na koruzo ali na sol, kar je na odrgnjenih kolenih zelo peklo. Koliko vas je bilo na vremski šoli? Približno šestdeset učencev. Ste imeli kakšen zvezek? Seveda, imeli smo tri zvezke in eno berilo. Ali je bila v Vremski dolini še kakšna šola? Ja, bilo jih je veliko: na Škofljah, v Vremskem Britofu sta bili dve in obe sem tudi sam obiskoval.

Franc Martinčič s pravnukinjo Lano Furlan

13

Uroš Zdauc, 4. razred

Gašper Cerkvenik,

7. razred

Rebeka Cerkvenik,

8. razred

KO

JE

BIL

A E

NIC

A O

DL

IČN

A O

CE

NA

Naša pranona Anica Cerkvenik, ki je letos dopolnila 89 let, nam je večkrat pripovedovala, kako je bilo v šoli, ko jo je ona obiskovala. V šolo je začela hoditi leta 1929. Ker je bila sirota, so jo poslali v samostan k nunam, kjer je tudi obiskovala šolo. Najprej je bila v Tomaju, kasneje pa v Trnovem. Pouk je potekal v italijanščini. Ocenjevali so z ocenami od 1 do 5. Ocena 1 je bila najboljša, 5 pa najslabša. Na urniku so imele branje in pisanje, risanje in lepopis, računstvo, verouk, petje, telovadbo in ročna dela. Ker je bila naša pranona med bolj nagajivimi gojenkami in je rada klepetala, je

bila večkrat kaznovana. Nagajive gojenke so kaznovali tako, da so jih poslali v kot klečat na sol ali pa so morale položiti roke na mizo in so jih z lesenim ravnilom tepli po prstih. Če so imele uši, so jih namazali po glavi s petrolejem in ovili glavo z brisačo. Spominja se tudi, kako so pri ročnih delih šivale srajčke za »zamorčke«. Ko je imela dvanajst let, je šla služit za pestrno, zato ni nadaljevala šolanja. Še vedno rada zapoje kakšno pesem iz mladosti. Tokrat nam je zapela naslednjo pesem, mi, pravnuki, pa smo jo hiteli zapisati: Pojdi spat, ljubica, pridem drugo pot. K tebi rad bi prišel, pa bojim se straž. Pridi torej, punčka zlata, ko odprejo glavna vrata. Pojdi z nami na marš, boš prišila zvezdico. Jaz te ljubil bom zato, da bo cela naša četa kar strmela, kak' slovenski fantič ljubit zna.

Anica Cerkvenik

Spričevalo Anice Škrlj (poročene Cerkvenik) iz šolskega leta 1932/1933

14 13

Pripovedovala:

Zdenka Franetič

Zapisala: Tina Franetič

NIS

MO

VE

DE

LI,

KA

J N

AM

UČ

ITE

LJI

CE

GO

VO

RIJ

O

Moja babica Zdenka Dekleva – Makslnova se je rodila leta 1923 pod Italijo in mnogo let živela pod njeno oblastjo. V svojih najzgodnejših letih je obiskovala vrtec, ki je bil v »rudnik bloku ali rumeni hiši« v bližnjih Famljah, kakor ji pravijo zdaj. Prostori vrtca so bili v sedanjih strelskih prostorih. V vrtcu so govorili slovensko. Leta 1930 je za Zdenko napočil čas, da začne obiskovati osnovno šolo, ki je bila nasproti Nancovih v Britofu. Šolska stavba je bila zgrajena leta 1846 iz kamna. Desno pod njo je bila občinska uprava. Vhod v šolo je bil na vzhodni strani, na zahodni strani pa so bila okna. Skozi vhod si stopil v hodnik, ob katerem sta bili večja učilnica na levi in še ena manjša na desni strani, na koncu pa sanitarni prostori. Sanitarije so bile ločene za učitelje in za učence. V Zdenkini generaciji je bilo v Britofu kar trideset učencev. Poleg sta bili takrat še šoli na Škofljah za učence z levega brega reke Reke in v Gornjih Ležečah. Kakor še dandanes so se učenci na prvi šolski dan prerivali skozi vrata učilnice, ker so želeli sedeti vsi skupaj v eni klopi. Potem je pristopila učiteljica in jih razsedla. Ves pouk je potekal v italijanščini, kar je bilo za učence zelo težko, saj tega jezika niso znali. V šoli so bili štirje razredi. Ker sta bili samo dve učilnici, je pouk potekal dopoldne in popoldne. Poučevali sta Vanda Spadaro in Laura Z. Obe učiteljici sta Zdenki ostali v lepem spominu, čeprav sta včasih kaznovali učence zaradi neprimernega vedenja. Kaznovali sta jih tako, da sta jih poslali klečat v kot, ali pa po pouku niso smeli domov takrat kot drugi, temveč so bili še nekaj časa zaprti v učilnici. Hujših kazni pa jim nista nalagali.

V prvem razredu so najprej imeli tablice, na katere so pisali s kredo, nato tudi zvezke: enega črtastega in enega s kvadratki. Na začetku so pisali s svinčnikom, kasneje pa s »perom na tinto«. Na klopeh so bile vdolbinice, v njih pa lonček s črnilom. Vanj so pomočili konico peresa in veselo pisali v zvezke. Današnja podoba šole na Škofljah

Zdenka Franetič

Zdenka Franetič 15

Na začetku šolanja so imeli poleg tablic in zvezkov še berilo, kasneje pa debelo knjigo, v kateri so bili zajeti vsi predmeti. Torbe, v katerih so nosili šolske potrebščine, so si izdelali kar doma. V šoli so imeli približno enake predmete kakor danes: matematiko, zemljepis, risanje, ročna dela, petje in tudi telovadbo, ki je potekala kar v razredu. Ocene so bile od 1 do 5: insufficiente, sufficiente, buono, molto buono, lodevole, se pravi: nezadostno, zadostno, dobro, prav dobro, odlično. Daljši odmor med šolskimi urami so izkoristili tako, da so pojedli malico, ki so jo prinesli od doma (navadno kruh z maslom in marmelado), se igrali, lovili in peli. Vodo so hodili pit k Nancovki, ki jim je zmeraj govorila: »Otroci, vzemite malo vode in ne je zlivati proč, saj jaz je nimam in jo moram sama prinesti do hiše.« Tudi takrat so imeli športne dneve. Večinoma so hodili na Barko in se tam razposajeno lovili. Zdenki se je zelo vtisnil v spomin dan, ko so se z odprtim tovornjakom odpeljali v Trst. Tam sose vkrcali na ladjo in se odpeljali do Kopra, da so obiskali rojstno hišo italijanskega domoljuba Nazaria Saura. Po končanem četrtem razredu je Zdenka obiskovala peti razred v šoli na drugem mestu, v njihovi hiši Na klancu, kjer je pouk potekal večinoma dopoldne. Stavba Na klancu je imela dve nadstropji. V pritličju so bili bivalni prostori, v prvem nadstropju pa učilnica. Italijani so se dogovorili z Zdenkinim očetom, da jim bodo najemnino plačali kasneje. Ker je šola delovala samo osem let in je Italija leta 1943 razpadla, tega denarja niso nikoli dobili. Ob razpadu Italije so Italijani zapustili obe šoli in tudi učiteljice so odšle. Po osvoboditvi, leta 1945, so v Britofu ustanovili slovensko šolo na prvotni lokaciji. V njej sta poučevali Milena Prunk iz Maribora, ki je živela pri tukajšnjih sorodnikih, in Zdenkina sestra Branka Dekleva, ki je živela doma pri Makslnovih. Ko je Zdenka dokončala peti razred, je šla za eno leto na šolanje v Kanfanar v hrvaški Istri, potem pa še v uršulinski samostan v stari Gorici. Čeprav njene ocene niso bile vse odlične, je zelo rada obiskovala šolo. Na koncu svojega pripovedovanja pa je še pristavila: »Otroci, vi ste lahko srečni, da se v šolah učite v slovenskem jeziku, ki ga razumete, in ne kakor mi, ki smo imeli pouk v italijanščini in nismo vedeli, kaj nam govorijo učiteljice.«

Vabilo na veselico v Vremskem Britofu iz

leta 1875 hrani Marta Dujc

16

Pripovedovala:

Silva Gustinčič

Zapisala: Damijana Gustinčič

BIL

O J

E L

EP

O, S

AJ

DR

UG

E Š

OL

E N

I B

ILO

Silva Cerkvenik, poročena Gustinčič, se je za naš zbornik tako spominjala svojega šolanja v škofeljski šoli: »Šolo na Škofljah sem obiskovala od leta 1933 do 1938. V tistem času je bilo približno 45 otrok iz Zavrhka in Škofelj, ki smo pouk obiskovali v dopoldanskem in popoldanskem času. Pouk se je začel ob 8. uri z molitvijo očenaš, v italijanščini, seveda. Pouk je potekal tako, da je učiteljica pisala na črno tablo, mi pa smo prepisovali in ponavljali besede, stavke in račune za

njo. Kasneje smo tudi sami pisali po svoje, najprej po nareku, nato pa tudi spise. Nekoč smo morali za domačo nalogo napisati spis Che brutto sognio (Hude sanje), pa smo vsi prišli brez spisov, saj nismo znali dovolj besed, da bi lahko to opisali. Kljub temu pa se mi zdi, da smo se italijanščine zelo hitro učili, čeprav je starši v večini niso znali. Peli smo tudi italijanske pesmi, ki pa smo jih tudi spreminjali po svoje, kot npr.: »Aj nemici so vsi hudiči«. Med odmorom je imela malico samo učiteljica, otroci pa smo se igrali s kamenčki in skakali. Enkrat na teden smo imeli tudi ročna dela, deklice smo vezle in šivale, fantje pa izdelovali iz lesa. Bančev Dreje je naredil celo mini spalnico. Učiteljice so bile v glavnem prijazne, tepla je le ena izmed njih. Nekoč je udarila po rokah sošolca, ki nečesa ni znal, z mojo leseno škatlo – peresnico, ki mi jo je teta prinesla iz Trsta in je bila nekaj posebnega. Od tistega dne dalje nisem več nosila te peresnice v šolo, ker sem se bala, da jo bo učiteljica spet uporabila za kaznovanje. Ena učiteljica je pogosto zamujala v šolo. Spala je pri Tamažičevih in nekega jutra, ko smo jo zaman čakali, smo jo šli budit tako, da smo metali kamenčke v okno njene sobe. Čez nekaj časa je res prišla, mogoče so ji škodile breskve, ki jih je zelo rada namakala v vremščino. V šoli mi je bilo lepo, čeprav je bila italijanska, saj druge ni bilo, jaz pa sem se rada učila. Seveda bi se še raje v slovenski šoli.«

Skupinska fotografija učencev, verjetno na Škofljah

Anica Švagelj 17

U

ČIT

EL

J JE

PR

EŽ

ET

S K

RA

JEM

, V K

AT

ER

EM

PO

UČ

UJE

Pred šestdesetimi leti sem s kovčkom v roki odpotovala od doma na Primorsko – na prvo službeno mesto. Rodila sem se 21. oktobra 1930 v Kotu pri Ribnici na Dolenjskem. Zaradi vojne sem zamudila tri leta osnovne šole. Po vojni sem najprej končala nižjo gimnazijo v Ribnici, to je bilo leta 1948, junija 1952 pa še štiriletno učiteljišče v Ljubljani.

Razpisov za službena mesta takrat še ni bilo. Na Svet za prosveto in kulturo pri Vladi Republike Slovenije sem po maturi poslala prošnjo za službo. Spomnim se, da sem pri izpolnjevanju obrazca za pridobitev službe v rubriko »posebne želje« napisala, da bi rada službovala nekje »pri morju«. V avgustu 1952 sem prejela sporočilo in odločbo, da sem nameščena kot učiteljica na

Osnovno šolo Barka, ki pa ni bila pri morju. Tako sem z dvaindvajsetimi leti 1. septembra

1952 začela poučevati na enorazredni šoli na Barki. Na šoli je bilo 22 učencev od 1. do 4. razreda in en učenec 5. razreda. Dopoldne sem poučevala 3. in 4. razred in dodatno učenca 5. razreda, popoldne pa 1. in 2. razred. Po navodilu šolskega nadzornika sem učenca 5. razreda priključila k 4. razredu. V šolski stavbi sta bili dve učilnici. V pritličju ena večja s kabinetom, v prvem nadstropju pa manjša učilnica in neopremljeno stanovanje za učitelja. Na šoli so bili radio, harmonij, slike, zemljevidi in naravoslovna zbirka rudnin. Prvo leto sem stanovala in se prehranjevala pri družini Polh, po domače pri Poljanovih. Zelo prijazno so me sprejeli, gospodinja Tončka, med vojno tudi partizanska učiteljica. Na začetku bivanja pri njih mi je pomagala in olajšala prebroditi začetne težave. Tončka je dočakala častitljivo starost, umrla je leta 2010 v svojem sedemindevetdesetem letu. Ko sem bila pred leti na »brkinskem pohodu«, sem jo obiskala na Barki. Po dolgih letih me je prepoznala in vzkliknila: »O, to je pa naša učiteljica Anica Gornik iz Kota – Ribničanka.«

Učenci 2. razreda v šolskem letu 1955/1956 z učiteljico

Anico Gornik (poročeno Švagelj)

Učenci 3. razreda v šolskem letu 1955/1956 z učiteljico

Anico Švagelj

18 Anica Švagelj

Drugo leto sem si za silo uredila stanovanje na šoli in si sama kuhala. Za Barčane je bil učitelj oseba, ki veliko pomeni – ne le kot učitelj njihovih otrok, marveč tudi kot kulturni delavec. Imeli so IZUD (izobraževalno-umetniško društvo) Novi Balkan s pevsko, igralsko in izobraževalno sekcijo. Moj predhodnik, izkušen starejši učitelj Mirko Dujc iz Zavrhka, je deloval povsod, jaz začetnica pa sem se spoprijela z režijo in večerno šolo z mladino. S šolarji in mladino sem pripravljala proslave za šolo in vaščane: za dan republike, dedka Mraza, za 8. februar – kulturni praznik, za 8. marec – dan žena, za dan OF in 1. maj. S starejšimi sem pripravila igre: komedijo Zakonci štrajkajo, dramo Sin avtorja E. Gangla in dramo iz NOB Zelena vrvica. Gostovali smo v Vremskem Britofu in v Košani. Po dveh letih poučevanja na Osnovni šoli Barka sem bila s 1. septembrom 1954 po službeni potrebi premeščena na Osnovno šolo Vreme. V tistem času so se manjše šole – enorazrednice – ukinjale. Tudi na Barki je bila ukinjena. Barčani se s tem ukrepom niso mogli sprijazniti. Pritožili so se na Svet za prosveto in kulturo in po dveh mesecih zamude znova dobili šolo. Na barsko osnovno šolo so oktobra 1954 namestili učitelja Zdenka Švaglja, ki je pozneje postal moj mož. Imel je zelo naporno delo. Po dveh mesecih pouka na šoli v Škocjanu je po premestitvi s 1. novembrom 1954 prevzel poučevanje tri dni na šoli na Barki, tri dni pa v Podgradu. V Vremskem Britofu sem začela poučevati 1. septembra 1954 in tam sem službovala osem let, do 31. avgusta 1962, ko sva se z možem preselila v Divačo. Šolski okoliš v Vremski dolini je obsegal sedem vasi. Bilo je dovolj otrok za dve učiteljski delovni mesti. V šolskem letu 1954/55 je bilo na šoli od 53 do 55 učencev. Z menoj je na šoli v Vremah eno leto poučevala Marija Erjavec iz Ljubljane. Imeli sva štiri polne razrede. Erjavčeva je poučevala 1. in 3. razred, jaz 2. in 4. razred. V razredih je bilo po 13 ali 14 učencev. Poučevali sva celodnevno – dopoldne in popoldne. Imela sem tudi položaj upraviteljice. Stanovali sva »Na pošti«, kjer je bila le ena soba – kuhinja in spalnica, in sva si sami kuhali.

V šolskem letu 1955/56 je bila na Osnovno šolo Vreme nameščena Marija Venturini, poročena Dudek, iz Ljubljane. Poučevala je 1. in 4. razred, jaz pa 2. in 3. razred. V tem letu je bila ustanovljena Občina Divača, ki je bila pristojna tudi za upravljanje šol na svojem območju. Ob zaključku šolskega leta je šola v Vremah pripravila prireditev in ogledali so si jo tudi občinski možje. Prireditev je potekala na travniku na Goričici v bližini sedanje šole. V letu 1956/57 je bila na šolo

Vreme nameščena Marija Nedoh, poročena Dujc, iz Dan pri Divači. Končala je petletno učiteljišče v Kopru. Delo je potekalo po ustaljenem redu.

Učenci 1. razreda v šolskem letu 1955/1956 z učiteljico

Marijo Venturini (poročeno Dudek)

Anica Švagelj 19

Poučevali sva celodnevno, Marija 1. in 3. razred, jaz 2. in 4. razred. V tem letu mi je bilo zaupano vodstvo aktiva učiteljev za razredni pouk za učitelje na območju občin Divača in Sežana. Pripravljali smo nastope in predavanja na šolah na Barki, v Vremah, v Divači in Sežani. Imela sem nastopa v 4. razredu – uro zemljepisa Potovanje iz Ljubljane do Kočevja in uro zgodovine Dan upora. Učitelji smo se izobraževali in izpopolnjevali tudi v zimskih in poletnih počitnicah. Obiskovala sem režiserski tečaj v Ljubljani in Kopru, tečaj za ročna dela in gospodinjstvo v Kopru ter enomesečni tečaj za telesno vzgojo v Rovinju, ki je bil organiziran julija 1956. Veselilo me je izvenšolsko delo z mladimi. Že prvo leto službovanja v Vremah sem z njimi naštudirala dramo po romanu Josipa Jurčiča Deseti brat. Uspešno smo nastopili v rudniški dvorani v Vremskem Britofu, gostovali pa v Košani. Prostega časa za učitelje ni bilo. V tistih prostih uricah sem rada brala ali se sprehajala ob reki Reki. Niti nedelje nisem imela proste, saj sem morala prevzeti tečaj Rdečega križa za dekleta iz vremskih vasi. Tečaj je potekal ob nedeljah dopoldne. Pred komisijo z zdravnikom dr. Joganom so dekleta opravile izpit iz prve pomoči. Ob koncu tečaja nam je organizacija Rdečega križa Divača organizirala izlet v Ljubljano.

V šolskem letu 1957/58 je prišla na šolo nova učiteljica iz Rodika Vilma Godina, poročena Žnidaršič. Tudi ona je bila začetnica, saj je pravkar končala učiteljišče v Mariboru. To leto je bilo zame pestro in naporno. V zimskih počitnicah sem se poročila z učiteljem Zdenkom Švagljem, ki je tedaj poučeval na Osnovni šoli Škocjan, marca 1958 sem

opravila strokovni izpit, avgusta se nama je rodil prvi sin Andrej. Mož je s šolskim letom 1958/59 prevzel upraviteljstvo vremske šole in pouk v 3. in 4. razredu kombinirano v dopoldanskem času, jaz 1. in 2. razred popoldne. V podpritličju stare šole sva si z možem za silo uredila stanovanje: vežo, kuhinjo in spalnico, stranišče sva uporabljala zgoraj v šoli, vendar sva bila brez vode. Potem sta mož in sosed Biščak izkopala vodnjak pri šoli. S

staro ročno črpalko smo iz njega črpali vodo za vsakdanjo rabo.

Tečajnice Rdečega križa z Anico Švagelj in Marijo Dujc pred

Prešernovim spomenikom v Ljubljani

Anica Švagelj z učenci 1. in 2. razreda pred Nancino hišo

20 Anica Švagelj

V rudniku so potekala predavanja za rudarje, da so si pridobili visoko kvalifikacijo. Zdenko jih je učil matematiko, fiziko in slovenščino. Na ta čas so ga vezali posebni spomini:

»Spoznaval sem jih (rudarje iz Kanižarice), ko smo priredili zanje in

za domače rudarje predavanja za pridobitev visoke kvalifikacije. Tudi

sam sem predaval. Izpite so polagali pred komisijo iz Ljubljane. Ti izpiti so bili enkratni!

'Ko kolesar pripelje do ovinka, zatisne zavoro. Kje bi v tem stavku postavili vejico?'

'Jest bi jo postavil v žlajf.' Pri tem je pokazal, kako bi to napravil. Inženir

Grm se je gromko nasmejal in dejal: 'Ta fant si zasluži visoko

kvalifikacijo.' Prav vsi so opravili izpite in dosegli

visoko kvalifikacijo. Rudarji so bili starejši, pridni delavci in ločila jih niso

prav nič zanimala, kaj šele analiza stavka. Ampak program je program! /.../ Danes je rudnik zaprt, zalila ga je voda. Rudarji so odšli in vas je občutila, da je neki življenjski utrip za vselej umrl.«

Kulturno življenje na vasi ni bilo mrtvo. Z možem sva z vremsko mladino pripravila komedijo Tripče de Utolče in dramo Vasje Ocvirka Ko bi padli oživeli. Gostovali smo v Divači. Otroški pevski zbor pa se je udeležil občinskega tekmovanja v Sežani. V šolskem letu 1961/62 se je Zdenko odločil za izredni študij zgodovine in zemljepisa na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Študiral je ob delu in diplomiral med službovanjem v Divači. Življenje in poučevanje v Vremah je bilo pestro, zahtevno, a lepo. Prineslo mi je nove naloge in izzive. Za pisne priprave sem porabila dve uri na dan, včasih tudi več, zlasti za pripravo pisnih izdelkov, za izdelavo slik, aplikacij in drugih učnih pripomočkov. Na šoli ni bilo razmnoževalnega kopirnega stroja, zato je bilo treba poprej napisati naloge, vprašanja na tablo ali na večji plakat. Za več izvodov sem si pomagala z indigo papirjem. Daljše tekste, na primer dramske igre, mi je pretipkala uradnica Marija na krajevnem uradu v Vremskem Britofu. Zaključki šolskih let so bili vedno nekaj posebnega. Takrat smo uspešne učence pohvalili ustno, pisno ali s knjižno nagrado in hodili na izlete – v Škocjanske jame, v Postojnsko jamo, v živalski vrt, v Koper, Košano. Šli smo na krajše oglede vseh vasi v dolini, na sprehode k reki Reki, na obisk k pisatelju Francetu Magajni v Gornje Vreme, srečali smo tudi Bogomirja Magajno ali njuno sestro, obiskali smo pošto v Vremskem Britofu, čebelarja na Goričici in škofeljski most. Seveda ni manjkal pohod na Vremščico, ki mi vzbudi naslednji spomin:

Zdenko Švagelj pri pripravi učnih gradiv

Anica Švagelj 21

Učenci 4. razreda so predlagali: »Pojdimo na Vremščico!« Mislim, da je bila to prva generacija učencev, ki sem jih poučevala v Vremskem Britofu. Bila sem v zadregi, saj nisem poznala ne poti ne razdalje, kaj šele težavnost. Učenci so na moje pomisleke odgovorili: »Ne bojte se, tovarišica, mi dobro poznamo pot, že večkrat smo jo prehodili.« Bilo je toplo junijsko dopoldne. Nad Dolnjimi Vremami smo prečkali železniško progo, nekaj časa hodili po ravnem, potem smo se začeli vzpenjati. Pobočje je bilo golo, sonce je pripekalo, živahni učenci bi pa kar tekmovali, kdo bo prvi na vrhu. Opozorila sem jih, da moramo ostati skupaj, da se kdo ne izgubi. Seveda niso bile težave z učenci, ampak z menoj. Zaostajala sem za njimi, vedno težje sem jih dohajala in sopihala v hrib. Bila sem telesno nepripravljena, opoldansko sonce pa je kar žarelo. Ko sem z muko le prispela na vrh planote, sem čutila veliko olajšanje. Pogled na tisoče belih narcis me je očaral, razgled na vse štiri strani neba je bil veličasten. Okrepčali smo se s hrano in pijačo iz nahrbtnikov. Ko je vročina popustila, smo se sproščeni in zadovoljni vrnili domov. Kasneje sem bila na Vremščici s štanjelskimi učenci, v zadnjih letih pa s pohodniki, a prvi pohod je bil posebno doživetje in zato zame nepozaben.

S sodelavkami, s katerimi sem delala prva štiri leta, sem se dobro razumela. Sodelovanje in izmenjava strokovnih mnenj sta bila koristna. Vsaka od njih je prinesla na šolo nekaj novega in pripomogla k izboljšanju učno-vzgojnega dela na šoli. Težko sem odhajala iz Vrem, saj sem tam zapuščala del svoje mladosti, prijetne učence in vaščane ter prelepo naravo Vremske doline. Po osmih letih mojega poučevanja v Vremah sva se z možem preselila na osemletno šolo v Divačo, saj je možu bolj ustrezal pouk na predmetni stopnji. V Divači sem poučevala dvanajst let, mož pa petindvajset let do upokojitve. Z mojim odhodom iz divaške šole smo se z družino preselili v Štanjel. Zadnjih trinajst let sem nadaljevala svoje učiteljsko poslanstvo na Osnovni šoli Štanjel in se istočasno z možem upokojila 31. avgusta 1987. Današnjim učiteljem sporočam, naj ne bodo le učitelji, marveč tudi vzgojitelji. Manj uspešnim učencem naj dajo možnost, da dosežejo uspeh pri različnih nalogah. Vsem učiteljem polagam na srce, naj bodo ponosni na svoje plemenito poslanstvo, saj jim družba zaupa v izobraževanje in vzgojo najdražje, kar ima – svoje mlade rodove.

Iz zvezka Ivka Franetiča

22

Sabina Cerkvenik,

6. razred, šolsko leto

1983/1984, glasilo Vremščica

Aleksandra Cerkvenik 23

S

TA

VB

A »

NO

VE

« Š

OL

E

Stavba podružnične šole Vreme, v kateri poteka pouk danes, je bila zgrajena leta 1935 kot karabinjerska postaja. V kleti so imeli karabinjerji manjše celice, v katere so zapirali ljudi, ki so prišli navzkriž s tedanjimi zakoni. Po drugi svetovni vojni je bila v njej postaja ljudske milice, nato trgovina in stanovanje za učiteljico.

V šolskem letu 1961/62 se je v prostor, v katerem je bila prej trgovina, preselila šola, saj je bilo poslopje »stare šole« preveč dotrajano za večje obremenitve. V njem je potem deloval matični urad. Občasno smo ga uporabili še za posamezne prireditve. Ko sem prevzela službo, je bila tudi stavba sedanje šole v precej slabem stanju. V pritličju je bila urejena ena učilnica, ogrevana z manjšo pečjo. Pouk je potekal v dveh izmenah. Sanitarije so bile brez tekoče vode, vsi prostori so bili temni in mrzli, streha je puščala. Učenci so si umivali roke v enem samem umivalniku, v

stranišču je bilo nameščeno le vedro z vodo. Prostori v nadstropju pa so bili namenjeni stanovanjem. Da bi izboljšali razmere za učenje in delo učiteljev, smo stopili v stik z organi krajevne skupnosti (vodil jo je Albert Zrnec) in z njihovo pomočjo v pritličju uredili še eno učilnico. V šolskem letu 1968/69 smo tako lahko prešli na enoizmenski pouk. V naslednjih letih je bilo treba poslopje še dodatno urediti. Spet so prišli na pomoč krajani in starši. Ustanovljen je bil odbor za pripravo del. Njegovi člani so bili kar starši takratnih učencev: Karlo Magajna iz Vremskega Britofa, Ivan Petrič iz Famelj in Matija Matkovič iz Rudnika. Člani odbora so ugotovili, da je treba na stavbi opraviti kar obsežna dela. O tem so se začeli pogovarjati s krajani in družbenopolitičnimi organizacijami v kraju in na občini. Ravno v tistem času smo v dolini zbirali denar in razmišljali o postavitvi spomenika padlim borcem NOB in žrtvam fašističnega nasilja. Med dogovarjanjem, kje naj bi stal spomenik, se je porodila ideja, naj bi z denarjem zanj, s prostovoljnim delom in s pomočjo občine Sežana raje obnovili šolsko poslopje in na njegovo pročelje postavili spominsko ploščo. In ta ideja je bila tudi uresničena. Takrat so na novo prekrili streho, prebarvali fasado, zamenjali dotrajana okna, uredili še zgornjo učilnico, zamenjali balkonsko ograjo ter uredili zunanje površine in sanitarije. Odprtje obnovljenega poslopja je bila v avgustu 1971. leta. Pred šolo je takrat potekala osrednja proslava ob občinskem prazniku Občine Sežana z nastopom opernih pevcev Ladka Korošca, Sonje Hočevar, Rajka Koritnika in Marcela Ostaševskega. V poznejših letih smo postopoma napeljali še tekočo vodo, najprej iz vodnjaka, pozneje iz javnega vodovoda, uredili sanitarije in garderobe, knjižnico, razdelilno kuhinjo, centralno ogrevanje, najprej na drva, kasneje na nafto. Po skoraj tridesetih letih je zopet nastopil čas za temeljito obnovo. Obnovljena je bila električna napeljava, zamenjana so bila okna, prekrita streha, obnovljene talne obloge, zamenjana notranja vrata in na novo so bile urejene zunanje površine. Vsako leto je bilo treba kaj postoriti, da je bila stavba uporabna.

Podoba današnje šole

24 Vilma Tozon

UČ

EN

CE

MO

RA

Š I

ME

TI

RA

D

Poučevati sem začela v šolskem letu 1954/55 v enooddelčni šoli v Manžanu pri Kopru. Tri leta sem poučevala kombiniran pouk v 3. in 4. razredu, ki je potekal v dopoldanskem času,

popoldne pa sem poučevala kombinacijo 1. in 2. razreda. Za mlado, še ne osemnajstletno učiteljico je bilo to kar naporno, saj nisem imela nikogar, ki bi mi svetoval in pomagal. Kmalu so se začele ukinjati šole, ki niso imele primernih pogojev za delo, zato sem bila za eno šolsko leto premeščena v Pomjan. Naslednja štiri leta pa sem delala v Pradah pri Bertokih, kjer je bilo pet razredov in so bili mnogo boljši pogoji za delo. Poučevala sem učence samo enega razreda, kar je bilo pravo razkošje. Zaradi družinskih razmer sem se preselila v Famlje in na šoli v Vremskem Britofu poučevala štiri lepa leta – od šolskega leta 1962/63 do 1965/66. Poučevala sem kombiniran pouk v 1. in 2. razredu, učiteljica Marija Dujc pa je poučevala v 3. in 4. razredu. Po preselitvi v Koper sem do upokojitve delala na veliki šoli Dušana Bordona v Kopru.

V času poučevanja v Vremah je bil ravnatelj šole Jože Pernat. Seveda nas je na podružnici občasno obiskal in na te »inšpekcije« imam prav lepe spomine. Vedno je dobronamerno svetoval, bil je razumevajoč, ni bil samo nadzornik, ki bi iskal napake. Drugih inšpekcij nisem imela. Veliko časa smo posvetili praznikom: novemu letu, dnevu žena, dnevu Osvobodilne fronte, 1. maju, dnevu mladosti, dnevu zmage, dnevu mrtvih, dnevu republike … Vsi dnevi, preživeti z otroki, so mi bili ljubi. Otroke sem imela rada in mislim, da tudi oni mene. Vremski otroci so bili pridni, obzirni, spoštljivi, lepo vzgojeni. Ne spominjam se, da bi jih bilo treba kdaj kaznovati. Poklic učitelja so spoštovali tako otroci kot tudi njihovi starši. Nikoli ni bilo nesporazumov, vse nasvete so jemali z razumevanjem. Za konec še moj nasvet današnjim učiteljem: Učence moraš imeti rad, jim posvečati čas in vzpostaviti zaupanje z njimi. Prosti čas naj preživijo s koristnim delom in športom. Tudi sodelovanje s starši olajša učiteljevo delo in prispeva k dobri vzgoji.

Učiteljica Vilma Tozon z učenci pred sedanjo šolo

Vilma Tozon

Darinka Kocjančič 25

VE

DO

ŽE

LJN

OS

T J

E G

LA

VN

A

Z vremsko šolo me povezuje le nekaj mesecev poučevanja na njej, ko sem tri mesece nadomeščala učiteljico Aleksandro Cerkvenik, ki je bila na porodniškem dopustu, nekajkrat pa odsotno učiteljico Marijo Dujc. Kljub kratkosti mojega poučevanja v Vremah imam na to obdobje zelo lepe spomine. V Vremah sem vedno čutila povezanost krajanov s šolo in učitelji. Spomnim se, da so me nekatere žene v Vremskem Britofu zaradi celodnevnega poučevanja v odmoru povabile na kosilo, kar me je zelo prijetno presenetilo. Neka domačinka iz Vremskega Britofa nas je ob svoji osemdesetletnici povabila k sebi domov na torto. Z učenci smo ji zapeli nekaj pesmic in ji tako pričarali vzdušje pravega praznovanja. Ljudje so res živeli s šolo. Učenci so bili prijetni, včasih pa mi jo je kakšen tudi malo zagodel. Spomnim se, da nekega lepega dne leta 1967 enega prvošolca ni bilo v šolo. Bil je izjemno nadarjen in sposoben fant, zato se mi je zdelo čudno, da ga ni bilo. Naslednji dan sem ga vprašala, kje je bil prejšnji dan. Povedal je, da je ves dopoldan gledal, kako delajo cesto skozi Vremsko dolino. In dodal: »Kar pišete vi na tablo in govorite, jaz že znam. Kako delajo ceste, pa nisem vedel.«

Vesna Pečar

Septembra 1979. leta sem kot mlada učiteljica pričela s poučevanjem na podružnični šoli na Misličah. V šolskem letu 1980/1981 je zima precej pohitela. Že prve dni novembra je Brkine hud mraz z burjo in dežjem odel v ledeni oklep. Žledolom je uničil brkinske gozdove in bilo jih je treba sanirati. Junija so se v šolo vselili gozdni delavci in vojaki, ki so gozdove čistili in pripravljali les. Delo je trajalo več mesecev. Šolo smo izpraznili in se preselili na podružnico Vreme. V kombiniranem oddelku je bilo tedaj sedem učencev. Naša začasna učilnica je bil prostor, kjer je sedaj knjižnica. Čeprav nas je bilo malo, je bil prostor precej tesen. Za učence je bilo to posebno doživetje, jaz pa sem morala

biti kar iznajdljiva pri izvajanju nekaterih dejavnosti, za katere je bilo treba več prostora. Najbolj zanimiva je bila stara tabla, ki smo jo prinesli iz kleti in je bila že skoraj muzejski eksponat. Dejavnosti, kot so na primer športna vzgoja, smo združevali z ostalimi učenci te šole. Končno smo lahko sestavili normalne ekipe za športne igre. Čez štiri mesece se je na centralni šoli pokazala potreba po kadru in sem odšla poučevat v Divačo. Učenci pa so bili do konca gostovanja vključeni v oddelke na vremski podružnici. Dan z gozdarjem Edvinom Drobnjakom

26

DA

JE

BIL

»T

RE

BŠ

EK

SIT

«

Pripovedovala:

Ljubica Morelj

Zapisala: Tjaša Race

Na vremski šoli sem delala enajst krasnih let, od leta 1987 do upokojitve leta 1998. Ker sem na šoli skrbela za ogrevanje, pripravo malice in čiščenje, je bilo delo naporno, a hkrati zaradi prijetnih odnosov v kolektivu in sproščenosti otrok zelo lepo. Moje prve generacije so bile mnogo manj izbirčne kot tiste zadnja leta pred upokojitvijo. Zdi se mi, da so imeli spoštljivejši odnos do ljudi in hrane. Seveda so bila dekleta bolj izbirčna od fantov in so redno spraševala, kaj bo za malico, da so si potem lahko izbrala kaj drugega. Z učenci smo imeli prav poseben preizkus sitosti. Po malici ali kosilu so prišli k meni in sem jim potipala trebuh, če je »trebšek sit«. Malice sem izbirala po tem, kaj so učenci radi jedli, in seveda po stroških. Otrok nisem silila jesti tistega, česar niso marali. Najljubša malica vremskih učencev je bila kuhan puding. In to se skozi generacije ni spremenilo. Otroci so vedeli, da malice zanje rada pripravljam, da v tem ne vidim dodatne obremenitve. Vse smo si povedali na sproščen, prijeten način in veliko smo se šalili ter smejali. Spomnim se, da so naši učenci prav posebno želeli počastiti učence iz podružnične šole Misliče, ko so ti prišli na obisk v Vreme. Takrat so sami predlagali, naj bo za malico nekaj prav posebnega – pica. Imeli so občutek, da tudi z izbiro malice izrazimo spoštljivost in dobrodošlico obiskovalcem. Učenci so radi priskočili na pomoč pri različnih opravilih. Tako so pomagali spravljati premog in drva za kurjavo, čistili so sneg okoli šole in pomagali pri jesenskem čiščenju šolske okolice. Nekaj prav posebnega pa je bila priprava pogostitve za zadnji šolski dan. Vsi razredi so sodelovali pri izbiri salame in druge hrane. Tudi bel prt ni smel manjkati na mizah. Za kuharico je zadoščenje, ko vidi zadovoljne učence, ki radi jedo. Ker je bila šola z malo učenci in samo dvema učiteljicama, smo stkali prav posebne vezi, ki se niso pretrgale niti po mojem odhodu v pokoj. Ko so šli učenci na izlet, so me skupaj z učiteljicama povabili zraven, kot da je moja udeležba samoumevna. Verjetno je malo kuharic na šolah, ki se počutijo tako sprejete in cenjene v skupini, kot sem to doživela jaz. Počutila sem se počaščeno in se nisem počutila kot delavka na šoli, ampak kot nona. Tista, ki rada pocrklja vsakega, ki je prišel na šolo, pa naj so bile to druge učiteljice, predstavniki založb ali medicinska delavka.

Ljubica Morelj med učenci in starši na izletu na Bledu in v Vrbi

Danila Grţelj 27

MA

LI

RA

ZIS

KO

VA

LC

I IN

IG

RA

LC

I

Prva leta mojega službovanja so bila v Vremah. Poučevala sem 3. in 4. razred. Na šoli sem delala s kolegico Aleksandro Cerkvenik, sedaj učiteljico v pokoju, in s kuharico Slavico Jelenkovič, ki je tudi v pokoju. Ker sem imela kot začetnica s pripravami na učne ure v kombiniranem oddelku dosti dela, mi je Aleksandra velikokrat priskočila na pomoč z nasveti. Spomnim se, kako so učenci 4. razreda med samostojnim delom napisali dramatizacijo berila, ki smo ga obravnavali pri slovenščini. Ker je bilo v razredu manj učencev kot vlog, so me vključili v dramatizacijo. Dodelili so mi vlogo učiteljice. Morala sem zaigrati paniko, ko v razred pride miš. Stopila sem na stol in na ves glas kričala: »Miš je, miš, na pomoč!« Kuharica Slavica je ravno pripravljala malico v šolski kuhinji. Ko je slišala moj klic na pomoč, je pritekla v našo učilnico kar z nožem, s katerim je ravno rezala kruh za malico. Ko me je videla stati na stolu, nas je vprašala, kje je miš. Mi pa smo se ji nasmejali in povedali, da se le igramo.

Pred letom in pol sem se z najlepšimi vtisi poslovila tudi od dela v vremski šoli, kjer sem zadnji dve leti poleg svojega športnega poklica poučevala podaljšano bivanje otrok. Po urniku je bilo to dvakrat na teden. V majhni šoli, z majhnim številom otrok in v kraju, kjer bivam. Saj to je bilo naravnost čudovito. Učitelji lahko take pogoje dela samo sanjajo. In meni so se te sanje tik pred upokojitvijo uresničile. Med učenci sem se počutila kot mama, po starosti pa

kot nona. Marsikaj lepega smo skupaj doživeli. Poleg opravljanja domačih nalog

smo plesali, nastopali, telovadili, šivali, kreirali razne izdelke in se igrali na prostem. Tega, da jim gibanje in igre z žogo niso bili prav pri srcu, nisem mogla razumeti. Želela sem jih navdušiti za planinstvo, pa ni bilo odziva. Najbolj sem se jezila sama nase, kadar so me prepričali, da so lahko igrali igrice na računalniku. No, pa saj živimo v svetu računalništva, zato sem morala včasih popustiti. Najlepši vtis pa sem z njimi doživela v vlogi varuhinje kala. Učiteljici Andreja in Jožica sta želeli, da bi z učenci izpeljala učno uro pri fameljskem kalu. Učenci so bili tako zaposleni, da se je bilo težko vrniti v šolo. To so bili pravi mali raziskovalci. Z mrežami so iz kala zajemali rastline in živali, jih opazovali pod mikroskopom in si zapisovali ugotovitve. Pravi mali naravoslovci. Cilji teh dejavnosti so bili doseženi, sama pa sem dobila potrditev, da bo treba še veliko delati na tem, da bomo v svojem domačem kraju ohranjali naravno in kulturno dediščino, ki bo pomembna za bodoče rodove vremskih opazovalcev.

Mladi raziskovalci ob fameljskem kalu

Mirjam Frankovič

Franetič

28

KO

T V

EL

IKA

DR

UŽ

INA

... R

AD

OS

TN

O ..

. Andreja Perhavec

Čok

Na podružnični šoli Vreme poučujem že 15 let. Prva leta mojega službovanja so bile generacije številčnejše. Večkrat za takšne majhne šole uporabljamo besedno zvezo »smo kot velika družina«. Tej peščici učiteljev in učencev je šola kot dom. Kaj hišo spremeni v dom, pa dobro ve vsak od nas. Spremenijo jo odnosi, toplina, radost, razumevanje. Ali niso priča temu srečni obrazi otrok in njihovih staršev, ki nas vsak dan znova prepričajo, da hodimo po pravi poti? O vsem tem in predvsem kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa pa lahko govorijo izjemoma le tisti, ki so prestopali prag te šole in pomagali sooblikovati njeno zgodbo, pogostokrat z nasmehom na obrazu in zadovoljstvom v srcu. Kakorkoli, v šoli je vedno vladalo in še vedno vlada dobro počutje, pozitivna energija tako učencev kot učiteljev. Vzrok je verjetno v načinu dela in v tem, da so se otroci v majhnosti podružnice počutijo opazni in pomembni. K prijetnemu počutju prav gotovo pripomore pravo domačijsko vedro vzdušje, ki vlada pri našem delu. Ko sem pričela z delom na podružnični šoli Vreme, me je bilo pošteno strah, kajti delo je bilo res nekaj posebnega, saj je bilo treba učiti dva razreda istočasno, prvi in drugi razred. Potrebna je bila dokaj spretna organizacija pouka, da so učenci usvojili določeno znanje v obeh razredih. Da mi je to uspevalo, gre posebna zahvala učiteljici Aleksandri Cerkvenik, ki mi je nesebično pomagala in svetovala v vsakem trenutku. Spominjam se, kako me je bilo

strah prvih govorilnih ur s starši, a Aleksandra me je opogumila z besedami, naj se nič ne bojim, naj povem vse o otroku in naj prisluhnem tudi staršem. Najbolj se mi je vtisnila v spomin prva generacija prvošolcev (šolsko leto 2000/2001). To je bila skupinica štirih otrok. Nekateri niso ob vstopu v šolo imeli niti 6 let. Bili so majhni, prestrašeni, a radovedni. In bili so v samostojnem oddelku. Dobili smo novo opremo, mizice, novo

tablo, nove didaktične pripomočke, nove igrače. Pouk je potekal v prostorih knjižnice. Kljub majhnemu številu otrok smo počeli marsikaj. Že v septembru so učenci nastopili ob odprtju športnega igrišča, v oktobru so obiskali Dujčev sadovnjak v Zavrhku, kjer so spoznavali in okušali različne sorte jabolk. Kuharica Mirjam Čepar jih je naučila speči kruh. Učenci so tudi zelo radi nastopali in tako so ob dnevu šole razveselili starše z igrico Zrcalce. S praktikantko Katjo Kovačič so obiskali šolsko knjižnico v Divači, kjer jih je pričakala knjižničarka Lilijana Trebec Bole. Z zanimanjem so prisluhnili pravljici o metulju. Preučevali so tudi preteklost, kako so včasih živeli in si ogledali Makslnovo domačijo v Vremskem Britofu. Hiša je stara več kot 200 let in v njej so videli veliko starih predmetov in staro pohištvo.

Prva generacija devetletke v šolskem letu 2000/2001

29

... U

ST

VA

RJA

LN

O ..

.

Spomladi so se povzpeli na vrh Vremščice. Šli so tudi v šolo v naravi v Kranjsko Goro, kjer so si ogledali Kekčevo deželo. Ob zaključku šolskega leta so šli na zaslužen izlet v Idrijo, kjer so si ogledali Antonijev rov in muzej živega srebra. Ker je šola na podeželju, smo neštetokrat šli ven, pred šolo, na travnik, v gozd, k reki Reki in spoznavali naravo. Opazovali smo spreminjanje narave, eden izmed učencev je celo slišal, kako se oglaša prvi znanilec pomladi, zvonček, spoznavali še druge rastline in živali, gledali kmete pri delu in še marsikaj. Čeprav smo se že davno razšli, se še danes ob bežnih srečanjih spominjamo prvega leta šolanja.

Štefka Novak Ţnidarčič

Na vremsko šolo sem prišla leta 1997. V tem letu se je tudi na tej podružnici začelo izvajati podaljšano bivanje. Pedagoški program podaljšanega bivanja sem opravljala vse do leta 2009. Dopoldanski pouk je potekal v dveh kombiniranih oddelkih, prav tako tudi popoldansko podaljšano bivanje. Vanj so bili vključeni vsi učencev. V oddelku podaljšanega bivanja smo čas namenjali kosilu, pisanju domačih nalog, vodenim prostočasnim dejavnostim, ki so potekale v prostorih šole, na šolskem dvorišču ali na igrišču pod šolo. Aktivnosti so bile prilagojene letnim časom in vremenskim razmeram. Učenci so pri usmerjenem prostem času razvijali ročne spretnosti in ustvarjalnost, ko so s svojimi izdelki skrbeli za okrasitev šolskih prostorov in prireditev ter izdelovali priložnostna darilca zase in za svoje domače ter za krajanke ob raznih priložnostih. Razvijali smo tudi govorne, plesne in glasbene sposobnosti. Ko sem prišla na vremsko šolo, smo se greli še s centralno kurjavo na drva. Za celo kurilno sezono je bilo treba napolniti kar dva kletna prostora, saj so bile zime včasih daljše in tudi bolj snežene. Da bi bile učilnice dovolj tople, so tudi učenci radi pomagali pri spravilu drv. Za to delo so porabili že dopoldne kakšno uro, pa tudi popoldne so radi pomagali. Postavili so se v vrsto in si podajali polena od kupa nažaganih drv do kletnega okna in tudi v kleti se je vrsta vila do skladovnice, ki so jo zlagali starejši učenci. Zanje je bila to velika čast. To je bilo videti kot kakšen tekoči trak. Včasih je trajalo kar nekaj dni, da se je kup drv iz dvorišča pospravil v skladovnice v kleti. Za nagrado pa jim je kuharica Ljubica pripravila ob malici tudi kakšen slasten priboljšek.

Nastop učencev na športnem igrišču

30 Štefka Novak Žnidarčič

... R

AZ

IGR

AN

O...

V letu 2001 se je tudi na vremski šoli začela izvajati devetletka. Ob uvedbi devetletke leta 2001 so prišli v 1. razred štirje šestletni učenci. Ker so bili še majhni, so po kosilu potrebovali počitek. V svojem kotičku v knjižnici so imeli široko rumeno blazino. Polegli so se nanjo, pod glavice dali svoje blazinice in se pokrili s svojimi odejicami. Ob poslušanju pravljice so večkrat tudi kar trdno zaspali. Zbudili so se šele,

ko so ostali učenci opravili svoje domače naloge. Po popoldanski malici so se skupaj z ostalimi učenci odpravili k igri na šolsko dvorišče, kjer so uživali do odhoda domov ali pa se vključili v ustvarjalno delavnico. Veliko so ustvarjali iz usnja, blaga in ostalih materialov. Najbolj so uživali, ko so lahko sami krojili in sami šivali in oblikovali lutke, s katerimi so potem pripravljali lutkovne predstave za

ostale učence. Včasih so učenke pripravile tudi plesne točke ob glasbi po svoji izbiri in se nato predstavile še ostalim. Ob vročih predpočitniških dneh smo imeli tudi kopanje v škafih in bazenčkih ter razne vodne igre kar na travi za šolo, kjer so učenci neznansko uživali. Učenci, ki so odšli na centralno šolo, so se v začetku leta radi vračali v »svojo – vremsko šolo«, da bi pozdravili bivše učence in delavce šole in da bi se z njimi tudi

malo poigrali. Nekoč je prišla tudi starejša sestrica po mlajšo, da bi jo

odpeljala domov. Ker jaz o tem nisem bila obveščena, je nisem pustila. To je povzročilo veliko žalost in jok. Dobro je bilo, da so že obstajali mobilni telefoni, da smo zaplet uspešno razrešili s starši in sta sestrici družno odšli domov.

Udeleženci plesnega krožka

Skrb za zobe

Nives Skuk 31

... I

N S

SM

EH

OM

…

Spomini nas bogatij; slabi spomini nas opogumljajo, lepi pa razveseljujejo. Na obdobje, ko sem poučevala na podružnični šoli v Vremah, imam zelo lepe spomine. Na podružnični šoli v Vremah sem se zaposlila takoj po končani Pedagoški fakulteti. Poučevala sem kombiniran oddelek prvega in drugega razreda in to kar 11 let. Prvo leto mojega poučevanja je bilo zaznamovano s spoznavanjem

novega kraja, šole, učencev, staršev, pisanjem priprav na pouk. Spoznavala sem ljudi, ki so bili vedno pripravljeni pomagati in sodelovati pri različnih aktivnostih. Druženje z domačini, tako starši kot drugimi krajani, je bilo prijazno in vzpodbudno. Na pedagoškem področju sva se skupaj s kolegico Aleksandro Cerkvenik, ki je takrat poučevala tretji in četrti razred, trudili za čim bolj

kvalitetno vzgojno-izobraževalno delo. Sledili sva spremembam in novostim, ki so bile tako rekoč stalnica v šolstvu tako kot danes. Kljub vsemu pa se delo na tej majhni podružnični šoli razlikuje od današnjega. Število učencev v razredih je bilo veliko večje. Čeprav je bilo v vseh štirih razredih med trideset in štirideset učencev, smo bili kot ena velika družina. Učenci so bili v šoli do 13. ure. Zvonca ni bilo, šolske ure so trajale kar 60 minut. Kosila in podaljšanega bivanja ni

bilo. Po pouku smo pogosto urejali in čistili okolico šole, v jesenskem času pospravljali drva in premog, v

spomladanskem pa prekopavali gredice, urejali šolsko okolico in posadili balkonsko cvetje. Pri tem so nam večkrat priskočili na pomoč starši in krajani. Prednovoletni čas je bil za vse na tej mali šoli posebno doživetje. Skupaj z učenci smo izdelali okraske in okrasili veliko novoletno jelko. Kuharica Ljubica nam je pomagala pri peki in pripravi različnih dobrot. Na predpraznični dan smo si izmenjali darilca in pripravili pravo novoletno rajanje v šolski telovadnici. Še posebej smo se veselili obiska predstavnikov podjetja Tegrad iz Ljubljane, ki so bili na nek način pokrovitelji naše vremske šole in nas vedno razveselili z uporabnimi darili in denarnimi sredstvi za nakup novih učnih pripomočkov.

Učenci z učiteljico Nives Skuk

Prvošolci in drugošolci v šolskem letu 1994/1995

32 Nives Skuk

Enkrat mesečno nas je obiskala potujoča knjižnica iz Kopra, ki nam je ponujala knjižne novosti, ki jih v naši mali šolski knjižnici še nismo imeli. Učenci so z velikim veseljem brskali po knjižnih policah in listali knjige. Pri izvajanju dnevov dejavnosti smo sodelovali z domačini, gozdarji, gasilci, policisti, zdravstveno službo, zaposlenimi v tovarni LIV … Med šolskim letom smo ob vseh praznikih prirejali proslave in prireditve za starše in krajane. Ob zaključku šolskega leta smo se skupaj z učenci in starši odpravili na zaključno ekskurzijo v bližnje in oddaljene kraje in tako spoznavali Slovenijo. Prav poseben pečat pa so v meni pustili prav prvi šolski dnevi v vsakem šolskem letu. Vsakega 1. septembra sem v šolo sprejela novo generacijo vedoželjnih prvošolčkov. Običajno so prišli v spremstvu staršev polni pričakovanj, mnogi med njimi tudi malce prestrašeni. Sprejeli smo jih prav vsi, ki smo bili na šoli: učenci, učiteljici in kuharica. Učenci od drugega do četrtega razreda so jim pripravili kulturni program. Ko se oziram nazaj, ugotavljam, da se je bilo vsa ta leta vredno truditi in boriti za šolo in učence, da je enajst let poučevanja sicer kratka doba, pa vendarle zapolnjena s številnimi dogodki, srečanji in prelomnicami. Ponosna sem, da sem lahko s svojim delom na tej podružnični šoli razvijala in negovala njene posebnosti in tako predstavljam kamenček v mozaiku njene bogate zgodovine.

Veliko je dogodkov, utrinkov, šaljivih zgodb, ki sem jih doživela v času svojega poučevanja na vremski podružnični šoli. Opisala bom dva, ki sta se mi v tem trenutku ob pregledovanju fotografij vtisnila v spomin. Večkrat nas je na šoli ob kulturnih dneh obiskal pokojni slikar Stojan Zafred s svojo soprogo Jožico. Z njim smo sončnega jesenskega dne pripravili pravi slikarski ex-tempore. Z učenci smo se sprehodili po Vremskem Britofu in slikali. Učence je Stojan pri delu spodbujal in hvalil ter z veliko mero humorja zabaval. Ko smo se vrnili na šolsko dvorišče, saj bi se pouk že moral zaključiti, pa nihče od učencev ni želel domov. S slikarsko delavnico in druženjem smo nadaljevali na šolskem dvorišču pod košato češnjo. Vsi učenci so želeli biti podobni Stojanu in se preizkusiti še v slikanju z usti. Tako se je naš pouk zavlekel in zaključil šele pozno popoldne, ko so po učence začeli prihajati starši, ker jih ni bilo pravočasno domov. Pri spoznavanju narave in družbe smo se učili o družini, družinskih članih in sorodnikih. Učencem sem povedala, da bomo naslednji dan izdelovali družinsko drevo. Vsi učenci so za domačo nalogo v šolo prinesli fotografije družinskih članov, le eden izmed učencev je naslednji dan prišel v šolo z majhnim drevescem – mlado jablano. Vsi smo bili začudeni, zakaj je posekal in prinesel to mlado drevo. Pojasnil je, da saj je učiteljica rekla, da bomo izdelovali družinsko drevo, on je pa njihovo družinsko drevo kar posekal na njihovem vrtu in prinesel, da mu ga ne bo treba izdelovati. Vsi so se mu smejali, sam pa se je čudil čemu, saj je domačo nalogo uspešno opravil.

Ustvarjanje s Stojanom Zafredom

Aleksandra Cerkvenik 33

PO

T O

D Š

OL

E D

O U

PO

KO

JIT

VE

Rodila sem se kmalu po koncu druge svetovne vojne in začela hoditi v prvi razred v šolskem letu 1953/54 v šoli na Kovčicah. V razredu nas je bilo 23, gnetli pa smo se v zasebni hiši Dareta Volka, po domače pri Brdinovih. Vsak dan smo se zbrali vsi šolarji iz naše vasi in skupaj peš odšli po stezi čez travnike, gozdove in potoke v tri kilometre oddaljeno šolo na Kovčice. Za začetek šolanja sem dobila Čitanko, Računico, nekaj zvezkov, svinčnik, radirko, šest kratkih barvic, peresnik in peresce, pivnik in leseno škatlico – peresnico. »Črnilo« mi je skuhala mama iz črnih jagod grmovnice kaline, saj denarja za nakup nismo imeli. Vse potrebščine, razen zvezkov, sem si delila s sestro, nosila pa sem jih v stari platneni torbi angleških vojakov, ki jo je oče prinesel domov iz vojske. Že v času, ko sem hodila v prvi razred, so prebivalci

vsega šolskega okoliša začeli udarniško graditi stavbo za šolo. Kmalu je bilo zgrajeno poslopje z dvema svetlima učilnicama, nekaj kabineti, sanitarijami (a brez vode) in stanovanjem za učiteljico. Drugi razred sem obiskovala že v čisto novi šoli na Kovčicah. Tako sem do konca četrtega razreda obiskovala to šolo, od petega do osmega razreda pa šolo v Slivju. Vsako leto smo imeli nove učitelje, vsa leta kombiniran pouk, dve leti celo trojno kombinacijo. Vsa leta šolanja smo morali otroci poleg učenja opravljati še kmečka dela (pašo, sajenje in pobiranje poljskih pridelkov, pripravo krme in stelje za živino, žetev, košnjo, pomoč v gospodinjstvu, nabiranje gob in zelišč za prodajo). Naloge sem mnogokrat pisala na kolenih na paši. Tam sem tudi brala in se učila.

Aleksandrina prva generacija učencev – 1. in 2. razred v šolskem letu 1966/1967

34 Aleksandra Cerkvenik

Učenje mi ni delalo posebnih preglavic. Občudovala sem delo mojih učiteljic in učiteljev in učne pripomočke, ki so jih sami izdelovali in nam z njimi olajšali dojemanje snovi. Posebno mi je ostalo v spominu delo učiteljice Ivanke Prelc, ki me je učila v četrtem razredu. Že takrat sem se trdno odločila, da bom tudi sama nekoč učiteljica. Po zaključku osnovne šole sem se res vpisala na učiteljišče v Kopru. Pred sprejemom smo vsi vpisani kandidati opravljali sprejemne izpite iz treh predmetov: slovenskega jezika, matematike in glasbe. Uspešno sem

jih opravila in bila sprejeta na šolo in v dijaški dom. Za šolanje sem dobila štipendijo, ki je zadostovala za plačilo polovice oskrbnine v domu, za vse drugo so poskrbeli starši. Življenje je bilo zelo skromno, saj nisem bila edini otrok v družini. Šolanje sem uspešno zaključila v

šolskem letu 1965/66. Po opravljeni maturi so predstavniki izobraževalne skupnosti iz Sežane sklicali sestanek z vsemi štipendisti. Povedali so nam, kje so prosta delovna mesta, in med temi smo izbirali. Po naključju sem izbrala Vreme, čeprav nisem vedela, kje je ta kraj. Pokazalo se je, da sem imela pri izbiri srečno roko, saj niti ena izmed šol, na katerih je bilo takrat prosto mesto, ne obstaja več.

Sama pa sem tu ostala petintrideset let, vse do upokojitve. Razporejena sem bila na delovno mesto učiteljice 1. in 2. razreda. Prvo leto službe sem poučevala vse štiri razrede, ker sem nadomeščala učiteljico Marijo Dujc, ki je bila na porodniškem dopustu. Ko se je naslednje šolsko leto Marija vrnila v službo, mi je bila ves čas zgled marljive in dosledne sodelavke, obenem tudi svetovalke in zanesljive kolegice. Skupaj sva delali šestnajst let. Ves čas je bila polna idej in neutrudna delavka na različnih področjih. Cenila in spoštovala sem jo kot sodelavko in kot človeka. Ob slovesu sem jo neizmerno pogrešala.

Učenci z učiteljico Marijo Dujc

Gospodinjski krožek

Aleksandra Cerkvenik 35

Enaindvajset let sem poučevala v prvem in drugem razredu, ob tem deset let vodila še malo šolo, preostala leta sem poučevala 3. in 4. razred. Ob rednem delu sem vodila tudi krožke, najprej krožek ročnih del, nato gospodinjski krožek. Otroci so tako pridobili tudi nekaj ročnih spretnosti in kuharskih veščin. V Vremski dolini sem si ustvarila dom in družino. Med krajani in starši sem se počutila sprejeto, zato nisem nikoli razmišljala o zamenjavi kraja poučevanja. Posebno me je navduševalo dejstvo, da so krajani živeli s šolo. Kadarkoli smo na šoli potrebovali pomoč, so bili pripravljeni pomagati. Skupaj smo se trudili za posodabljanje šolskih prostorov, nabavo šolske opreme, urejanje šolske okolice

in za pripravljanje raznih prireditev: dneva žena, šiviljskih in krojnih tečajev, svetovanja o uporabi zamrzovalnih skrinj, izletov. Najljubše mi je bilo ustvarjalno delo z učenci. Zastavila sem si cilj, da bi otrokom privzgojila delovne navade, ki jih človek nujno potrebuje za uspešno nadaljnje šolanje in vse življenje. Mislim, da sem bila pri tem uspešna, saj med

svojimi nekdanjimi učenci ne vidim delomrznežev in izkoriščevalcev. Vsa leta dela sem morala slediti novim zahtevam poučevanja, ker se je nenehno kaj spreminjalo - od načina opismenjevanja v prvem razredu, uvedbe nove matematike do drugačnega načina poučevanja naravoslovnih predmetov v povezavi z družboslovnimi. Uvajali so se novi učni pripomočki: od table, krede in plakatov preko grafoskopa, episkopa do računalnika. Pri poučevanju sem skušala biti čim bolj nazorna. Za delo sem izbirala različne oblike in različne pripomočke. Ogromno sem jih kar sama izdelala,

literaturo pa sem si tudi sama kupovala.

Hišniku Borisu Zadelu cvet za varno vožnjo s prav novim

kombijem

Ob odprtju mrliške vežice v Vremskem Britofu

36 Aleksandra Cerkvenik

Otrokom, ki so imeli težave pri dojemanju snovi, sem dajala dopolnilni pouk. Nadarjeni so imeli možnost reševanja nalog po treh različnih težavnostnih stopnjah z učnimi lističi. Zadnja leta mojega poučevanja smo uvedli za nadarjene dodatni pouk iz matematike in slovenskega jezika. Za motivacijo otrok sem uporabljala različne načine. Eden izmed rekov, ki sem jih rada uporabljala, je bil: UČENJE NI OBVEZNOST, UČENJE NI DOLŽNOST, AMPAK POTREBA. Otrokom sem tudi mnogokrat kaj prebrala. Vsako leto sta bila na vrsti Magajnova Brkonja Čeljustnik in Pošast Naron - pripovedka o Vremskem jezeru. V spominu mi je ostal tudi pozdrav, s katerim smo pozdravljali prva leta mojega službovanja. Ob začetku pouka so otroci vstali v klopeh, reditelj je stopil pred razred in naznanil: »POUK SE JE ZAČEL, BODIMO PRIDNI.« Pred odhodom domov so se otroci postavili v vrsto blizu vrat in pozdravili: »POUKA JE KONEC, POJDIMO DOMOV.«

V juniju leta 2001 sem se poslovila od šolskih klopi. Zdaj nadaljujem službo kot babica, varuška in kuharica. Mislim, da je tudi ta pot v življenju družine zelo pomembna.

Zadnji generaciji Aleksandrinih učencev

Slika zgoraj: 3. razred

Slika spodaj: 4. razred

37

38

39

Strani iz spominske knjige učiteljice Aleksandre Cerkvenik. V spominski knjigi so zapisi vseh generacij učencev, ki jih je poučevala Aleksandra Cerkvenik.

40 Damijan Florjančič

NE

PO

ZA

BN

A »

RU

DN

IKA

« V

RE

MS

KE

GA

BR

ITO

FA

V tistih letih, ko smo nekateri začeli z osnovnošolskim poukom v podružnični šoli v Vremskem Britofu, je tam doli pod šolsko hišo bivšo kasarno, zgrajeno v času italijanske zasedbe med obema vojnama – še obratoval rudnik črnega premoga. Okrog njega se je dogajalo vse, kar je bilo tedaj zanimivega in pestrega v Vremski dolini: od gostilniških pretepov, ki so bili predmet nadaljnjih poglobljenih gostilniških razprav, kdo je bil kriv za pretep in kdo je bil pravzaprav zmagovalec, pa do dogajanj v pravcati kinodvorani, v kateri smo gledali ne le filme, ki jih je redno predvajal Džulio iz Rodika, ampak tudi razne gledališke prireditve, od katerih mi je najbolj ostala v spominu igra Marina Držida Tripče de Utolče. V tistem času se je tudi že intenzivno razpravljalo o morebitnem zaprtju rudnika. Otroci smo to spremljali predvsem ob pogovorih naših staršev in drugih odraslih krajanov, a si sami

nismo znali predstavljati, ali naj bi to bilo dobro ali slabo za našo dolino. V teh pogovorih je bilo omenjeno, da se zaradi negotove usode rudnika namerava odseliti tudi tedanji direktor rudnika Jože Požek s svojo družino. No, to pa je bilo nekaj, pri čemer sem tudi sam zastrigel z ušesi! Direktor rudnika namreč ni le upravljal z dragoceno rudnino iz rudnika, temveč je imel doma še bolj dragoceno »rudnino« – hčerko Nado, ki je bila moja sošolka v prvem razredu osnovne šole. Povsem razumljivo in pričakovano je bilo, da je bila Nada, kot direktorjeva hčerka, od prvega dne šole ena najbolj pridnih, marljivih, pametnih učenk – skratka odličnjakinja. Tudi njeno obnašanje je bilo temu primerno, zato je učiteljici ni bilo treba nikoli okarati, povleči za uho ali lase ali kaj podobnega, česar smo bili nekateri kar običajno deležni. Če me

spomin ne vara, je bila Nada tudi prava lepotica, vsaj v mojih očeh. Vse te lastnosti priljubljene sošolke so bile torej razlog za to, da poiščem način,

kako bi se ji približal, da bi bil nekako deležen tega nedosegljivega. Po nekaj neuspelih poskusih se je prižgala iskrica na precej nenavaden način. Ne vem, kaj točno je bil razlog, da sem bil nekega dne, skupaj s sošolcem D., deležen »podaljšanega bivanja«. Takrat se je temu reklo biti po zaključku pouka zaprt, morda uro ali dve, odvisno od teže storjenega disciplinskega prestopka. Prav tako se ne spomnim natančno, kako da sta bili takrat v šoli tudi Nada in sošolka V. Vsekakor onidve nista bili zaprti! Morda sta bili rediteljici, ki sta imeli še kakšne opravke v šoli, morda sta imeli nalogo paziti na naju s sošolcem ali kaj podobnega. Ker je učiteljica že zdavnaj odšla, domnevam, da sta morali Nada in V. poskrbeti, da z D. odsediva kazen in da potem zakleneta šolsko stavbo. Med izvrševanjem navedene kazni sem sošolcu namignil, da sem po naročilu soseda Franceljna prejšnji dan v gostilni Pri pošti kupil cigarete, a mu jih nisem še izročil, ker ga ob moji vrnitvi ni bilo doma. Franceljnovo naročilo je bilo, seveda, izmišljeno, res pa je bilo, da sem v šolski torbi imel škatlico cigaret Drava, pridobljeno v gostilni prav z izgovorom na soseda, ki me je občasno prosil, da sem mu jih

Odkritje spominske plošče na Magajnovi

domačiji v Gornjih Vremah

Damijan Florjančič 41

šel tja kupit. D. sem potem predlagal, da bi po odsluženem zaprtju zakadila nekje zunaj na skritem kraju. On pa je po tehtnem premisleku ugotovil, da nama bo, če naju dobijo pri tem, trda predla, zato bi bilo zato pametno pritegniti to početje še Nado. Če bi nas zalotili, bi to zadevo močno olajšalo, saj Nadi ne bi nič storili in se torej tudi nama ne bi bilo treba bati česa hudega. Ko sva odslužila kazen zaprtja in smo šli skupaj iz šole, sem Nadi zaupno razkril prepovedano vsebino šolske torbe in ji predlagal, da bi skupaj preverili, kako se vleče dim iz te reči. Presenetljivo, Nada je bila takoj za in je v to mamljivo početje povabila še V. Družno smo razmišljali, kateri kraj bi bil najbolj pripraven, in mislim, da je Nada pametno (se ve, da!) ugotovila, da ob tej pozni popoldanski uri gotovo ne bo nikogar k šoli, zato naj se zleknemo na travo ob zidu, ki je obkrožal šolsko dvorišče – in zapuhamo. Rečeno storjeno! Prižgali smo vsak svoj čik in vlekli, da je bilo veselje. Nič se ne spomnim, da bi bilo komu od kajenja slabo. Morda je koga ali kar vse nas pekel jezik, a kadili smo, dokler nismo cigaretne škatlice povsem izpraznili. Nada nas je pri tem previdno opominjala, naj puhamo dim v tla, v travo, da se ne bi preveč dvigal in nas izdal komu onkraj zida. Takšna nepredstavljiva podoba Nade, njen pogum in pripravljenost na ta skrajni izziv vsem tistim tam preko šolskega zidu so dokončno zakoličili mojo zaljubljenost vanjo. Ob odhodu s kraja »zločina« sem te svoje občutke in čustva zaupal sošolcu in prijatelju D. On pa me preseneti s priznanjem, da čuti do Nade enako! Kaj pa zdaj? Prijateljstvo nekaj šteje. To sem vedel že takrat, zato sem mu takoj predlagal, naj bo njegova V., moja pa Nada. A ni bil zadovoljen. Predlagal je, naj si razdeliva Nado na pol. A kako? Po dolgem ali počez? Po daljšem pogovoru sva se uskladila, da je njegova polovica od pasa navzdol, moja od pasa navzgor. Nič kaj prijateljsko mu nisem priznal svojega zmagoslavja, saj sem ocenil, da sem s tako razdelitvijo pridobil predvsem jaz, saj je bila vsa njena lepota na obrazu, pamet pa v glavi, medtem ko s spodnjo polovico njenega telesa sploh ne bi vedel kaj početi! Naslednji dan se je v šoli začelo preiskovanje, kdo je kadil ob šolskem zidu in tam pustil kup ogorkov. Seveda je Nada mirno zatrdila, da smo mi štirje šolo zapustili skupaj in da takrat tam ni bilo kadilcev in da tudi ni bilo videti kakšnih ogorkov. Še bolj sem jo vzljubil! Ljubezni pa ji nisem nikoli izpovedal! Le vsak dan sva se ob prihodu v šolo z D. pozdravila z najinim skrivnim geslom: »Vsak ...«, in odgovor drugega: »... pol!« Sošolci so naju spraševali, kaj pomeni to skrivno pozdravljanje in odzdravljanje, a nisva tega nikoli nikomur razkrila! Ta (razdeljena) ljubezenska zgodba pa se je končala ob žalostnem odhodu direktorja rudnika in njegove družine iz Vremske doline, mislim da takoj po prvem razredu osnovne šole. Od takrat Nade nisem nikoli več videl. Rudnik se je v začetku leta 1964 zaprl. Na ostarelem ometu naše domače hiše pa je bilo še dolgo let videti vrezan napis DiN, za katerega ni vedel niti moj prijatelj D.

42 Irena Magajna

TO

PE

L O

BČ

UT

EK

SP

OM

INO

V

Šolo v Vremskem Britofu sem obiskovala v letih od 1970 do 1974. V prvem in drugem razredu me je učila učiteljica Aleksandra Cerkvenik, nekaj časa tudi Darinka Kocjančič, v tretjem in četrtem pa Marija Dujc. Otroci iz Famelj in Gorič smo hodili v šolo peš. Sošolci iz Gorič so prišli do Famelj, nas poklicali in potem smo skupaj nadaljevali pot v Britof, in sicer vsi od prvega do četrtega razreda. Zanimivo je bilo predvsem pozimi, ko smo čez celo fameljsko polje gazili po visokih snežnih zametih, tako da smo se včasih do pasu pogrezali vanje. Na poti smo se tudi kepali, predvsem s sošolci, ki so prihajali iz škofeljske smeri in so bili naši nasprotniki. Ko sem takole obujala spomine na prva leta svojega šolanja, se je vpletel v pogovor tudi moj oče: »Zapiši, zapiši, da sem hodil v italijansko šolo v Britofu, da nisem nič razumel, pa sem napel vse moči, da sem izdelal razrede. Učiteljica je bila nekje s Sicilije.« Moja mama pa je povedala, da je hodila v šolo na Škoflje, ker je tam imela nono. Šolanja v prvih štirih letih na vremski podružnici se rada spominjam.

Stojana Race

Svojega šolanja na vremski šoli, ki je trajalo od šolskega leta 1968/69 do šolskega leta 1971/72, se spominjam predvsem po treh smešnih dogodkih. Še dobro, da je s spomini tako – človeku ostanejo samo tisti, ki ga spravijo v dobro voljo. Deklice smo se vedno igrale le dekliške igre, lovile smo se, skakale z elastiko, na zidu pred šolo smo pele. Za naše sošolce smo počele popolnoma dolgočasne stvari. Fantje so namreč vedno počeli ravno nasprotno – okoli šole so se glasno lovili in streljali, v razredu pa so najraje »klali prese«. To je bila igra, pri kateri je bil en sošolec prašič, ostali pa so ga klali. Spomnim se, da sta bila pogosto »prese« Igor iz Gornjih Vrem in Branko iz Gorič. Najprej so tega prašiča lovili po razredu, pri tem kričali, prašič pa je norel med klopmi. Pred tablo so ga vrgli na tla in skočili nanj. Nastala je »lonca« fantov. Takrat je prišel glavni klavec in »zabodel« s prstom prašiča v vrat. Učenec prašič je nekajkrat zakrulil in brcnil z nogo, nato pa obležal. Čez

minuto ali dve je vstal in zgodba se je ponovila. Deklice smo ta cirkus lahko samo gledale in se smejale. Drugi spomin me veže na neuspele glasbene začetke. Pri glasbeni vzgoji smo pogosto celo uro peli pesmice. Mene je eno uro nekaj »obsedlo«, saj sem med petjem udarjala z ravnilom po klopi. Učiteljica me je opozarjala, vendar njenih besed nisem jemala resno. To ni bilo v

Obrambni dan

43

moji navadi, saj sem vsa leta imela oceno pet iz vedenja. Za kazen me je učiteljica poslala v kot. Tam pa sem tako glasno jokala, da sem preglasila marsikatero zapeto pesem. Na glasbo in ples me spominja naslednji dogodek. Neko nedeljo je bil v Vremskem Britofu ples in v ponedeljek je balar še vedno stal. Vsi smo zjutraj šli v šolo, le naših dveh sošolk Brigite in Majde iz Škofelj ni bilo k prvi uri. Šli sta namreč pogledat še vedno pripravljeno plesišče. Učiteljica Aleksandra ju je videla, kako se z zamudo, a zelo počasnih korakov približujeta šoli. Zaklenila je vrata učilnice. Ko sta sošolki prišli in ugotovili, da so vrata zaklenjena, sta začeli glasno jokati in klicati učiteljico, naj jima odpre. Na učiteljičino vprašanje, zakaj sta zamudili, sta zahlipali: »Učiteljica, ma samo dvakrat sva se šli zavrtet.«

Maruška Cerkvenik

Štiri leta, ki sem jih preživela na podružnični šoli v Vremskem Britofu, so bila čudovita in polna nepozabnih dogodivščin. Generacija, ki ji pripadam, je bila ena najštevilnejših na vremski šoli. Naš razred je namreč štel kar trinajst učencev iz vasi Vremske doline. Poudariti pa moram, da smo bila dekleta vedno v premoči, saj sta nas vsa štiri leta spremljala le dva dečka. Kljub temu, da nas je bilo v razredu mnogo, smo se vedno družili tudi z mlajšimi ali starejšimi učenci. Tako smo se vsi dobro poznali in je bilo vzdušje v šoli bolj domače. K temu pa so pripomogli tudi tesni stiki med nami učenci in učiteljicami. Čeprav smo podružnično obiskovali to šolo samo štiri leta, smo »zamenjali« kar nekaj učiteljic. Naše učiteljice razrednega pouka so bile Nives Skuk, Štefka Žnidarčič in Aleksandra Cerkvenik. Pouk ni vedno potekal zgolj formalno v obliki frontalnih razlag, temveč so nam učiteljice znale snov prikazati tudi drugače, z igro. Spomnim se, da smo otroci večkrat igrali realne situacije iz vsakdanjega življenja: igrali smo se: frizerko, zdravnika, šolo. Tako nam v šoli ni

bilo nikoli dolgčas. Poleg tega se nismo srečevali s stresnimi dejavniki, ki pretijo v svetu odraslih. V vsaki učilnici sta bila po dva razreda učencev. Učilnica v pritličju je bila namenjena 1. in 2. razredu, v prvem nadstropju pa so bili starejši učenci 3. in 4. razreda, zato smo komaj čakali, da bomo napredovali v višji razred in pristali v učilnici v nadstropju. Skoraj vsi učenci smo obiskovali tudi podaljšano bivanje, med katerim smo preživljali čas z učiteljicami Agato Perdec, Andrejo Trobec in Štefko Žnidarčič. V podaljšanem bivanju je moral vsak učenec najprej napisati svojo domačo nalogo, temu pa je sledil prosti čas oz. druženje z vrstniki. Dostikrat smo se pod vodstvom učiteljic spustili v umetniške vode in oblikovali izdelke, ki jih hranim še zdaj. Najbolj pa mi je bilo všeč, ko smo se igrali skupinske igre na šolskem dvorišču.

Pozdrav s šolskega stopnišča

44

Spomnim se, da so bile za nas otroke vedno privlačne velike smreke pred šolo ali pa hlodi, ki so jih pripeljali na šolsko dvorišče, da bi hišnik pripravil kurjavo za zimo. Podobno je potekala športna vzgoja. Ker smo imeli majhno telovadnico, smo največkrat preživljali ure športne vzgoje okrog šole, kjer smo se lovili, se igrali lopove in policaje, med dvema ognjema in druge igre. Navdušena sem nad tem, da v vremski šoli ni bilo šolskega zvonca, saj smo bili tako bolj sproščeni. Da nam ne bi bilo dolgčas, so nas učiteljice spodbujale tudi za sodelovanje v različnih krožkih na šoli, npr. v dramskem, pevskem in plesnem krožku. Za rast naše bralne pismenosti pa je skrbela potujoča knjižnica, ki smo jo vedno veseli pričakali sredi vasi. Na podružnično šolo Vreme hranim lepe spomine, ki se jih ne da strniti v odstavku ali dveh. Menim, da je bistvo vsakega izobraževanja doseči kvalitetno znanje učencev, k temu pa pomembno prispevajo dobri medosebni odnosi, tako med samimi učenci kot tudi med učenci in učitelji. S svojega vidika lahko sklenem, da je bil slednji pogoj na podružnici Vreme vsekakor izpolnjen, saj smo se v šoli počutili domače in sprejeto. Bili smo kot velika družina.

Marko Keser

Že 23 let je minilo, odkar sem s

svojo nono prestopil prag

vremske šole. Prvošolce in

prvošolke so spremljale v

glavnem mame, le jaz sem

stopil v učilnico z nono, saj je

moja mama bila takrat

učiteljica na Misličah in se je

tudi zanjo začelo šolsko leto.

Bil sem vesel nonine družbe,

kar sem ponosno povedal tudi

učiteljici Nives, kajti nona je

bila osrednja oseba v mojem

otroštvu.

Gledališka predstava v šolski telovadnici

Nastop učencev na športnem igrišču

Marko Keser 45

V učilnici, ki je bila lepo okrašena z raznimi slikami, nas je bilo več kot 20 učencev. Spomnim

se, da sem v 1. razredu pogosto prisluhnil, ko je učiteljica razlagala drugošolcem. Občudoval

sem jih, koliko že znajo, in marsikaj sem si tudi sam zapomnil, seveda tisto, kar me je

zanimalo. Včasih so me pogovori tako povlekli, da sem pozabil na svoje naloge, posebno če

je bilo treba kaj risati ali barvati. Iz drugega razreda mi je ostal spomin na razlago učiteljice

Danile o ekologiji. S svojim zavzetim pripovedovanjem in zgledom je prav gotovo vplivala, da

mi varovanje narave in racionalno ravnanje z dobrinami veliko pomeni. V 3. in 4. razredu nas

je učiteljica Aleksandra peljala skozi učenje na način, ki se mi je zdel kot dialog med učenci,

bogat z zanimivimi učiteljičinimi zgodbami.

Seveda zavzemata učilnica in učenje le del mojih spominov na šolo. Nikoli ne bom pozabil

nekaterih dogodkov, ki so bili tako lepi in posebni. Pred zimo smo učenci v vrsti (po tekočem

traku) spravljali v klet drva, med odmori smo se igrali na šolskem dvorišču in si izmišljevali

vedno nove igre, za

malico je kuharica

Ljubica imela

shranjen kak sirček ali

eurokrem za

»izbirčne« učence …

Obiskali so nas gasilci

in nas vključili v

krožek, veselili smo

se potujoče knjižnice

iz Kopra. Zanimive so

bile dogodivščine, ko

smo se vračali domov,

preko škofeljskega

mostu. Pripovedovali smo si zgodbe, prepolne bujne domišljije o Krvavem stegnu pod

mostom. Včasih smo za pot, dolgo petnajst minut, potrebovali celo uro ali pa še več. Lepo mi

je bilo, ko me je nono Toni prišel iskat z mopedom – vespo pred šolo. Vedno sva šla najprej v

bližnjo trgovino, kjer sem ponavadi pil kokto, nato pa sva se zapeljala čez Vremsko polje in

šele nato domov na Škoflje.

Leta so hitro minila, saj kjer je lepo, čas še hitreje teče … in v vremski šoli je bilo res lepo. Ko

danes kot oče, ki se z družino nahajam v tujini, razmišljam o času, preživetem v tej šoli, se

zavedam, da sem tu preživel eno najlepših obdobij svojega življenja. Dobil sem temelje

svojega znanja , ki ga še vedno nadgrajujem. Želim si, da bi opisano toplino vremske šole

občutil tudi moj sin Maks, ko bo nekega dne nekje obiskoval šolo.

Usposabljanje za gasilce

46 Suzana Škrlj

Mene so poučevale tri učiteljice: Aleksandra Cerkvenik, Dalija Čeranid in Mirjam Trampuž. Na vse imam prijetne spomine. V tretjem razredu nas je učiteljica Dalija popolnoma navdušila za igro med dvema ognjema, ki je postala paradna disciplina športne vzgoje. Aleksandra pa nas je pri gospodinjskem krožku z veliko truda naučila veliko ročnih del in doma še vedno hranim nekatere zanimive izdelke. V šolo smo hodili peš in vedno je bil najstarejši zadolžen za varnost ostalih. Ko so bile zrele murve, so znale biti naše poti zelo dolge in so nas none zaman čakale na kosilo. Domov smo z veliko zamudo prihajali vsi vijoličasti okrog ust in po rokah, tako da se niti zlagati nismo mogli. V spominu mi je ostal tudi nastop za 29. november - dan republike, v rudniški stavbi v Famljah. Vsak nastopajoči je imel na majici

pripeto črko. Na odru smo povedali vsak svoj verz, ki je opisoval Jugoslavijo in se je začel z določeno črko, tako smo vsi skupaj sestavili napis JUGOSLAVIJA. Oblečeni smo bili v bele majčke, modra krila ali hlače, krasile pa so nas še pionirske rute in kape. Vedno smo tudi poskrbeli za spravilo drv, ki smo jih po »tekočem traku« pridno zložili v klet. Pa storže na Solinah smo redno nabirali in spotoma so nas tovarišice naučile še marsikaj zanimivega o naravi, drevesih, živalih … Pozabiti ne smem svoje najljubše malice, ki nam jo je pripravila Slavica. To je bila čokoladica Životinjsko carstvo in kruh. Všeč mi je bilo, ker je pouk potekal sproščeno, imeli smo spoštovanje do tovarišic, ki so bile popolnoma predane svojemu delu. S kombiniranim poukom smo pridobili veliko delovnih navad in samostojnosti pri učenju, kar nam je koristilo tudi pri nadaljnjem šolanju.

Branka Stančič

V Vremskem Britofu sta me učila Zdenko in Anica Švagelj, ki sta takrat stanovala v kletnih prostorih šole, o kateri danes ni sledi. Spomnim se, da smo po deskah, ki so bile po tleh nad njunim stanovanjem, tako skakali, da smo učitelja Zdenka razjezili. Tudi škripajoča tla ob sami hoji so imela isti učinek. Oba učitelja so tako poleg mene opozarjali nase še: Majda, Milan, Franc, Jože, Bogdan, Cveto in Janez. Ko smo pisali spis o šoli, sem napisala, da je šola last italijanskih vojakov. Verjetno sem zato dobila slabo oceno. Pisali smo s peresi, ki smo jih pomakali v črnilnik, ki je bil takrat pravo premoženje. Če se je učitelj razjezil, si bil lahko tudi ob to.

47

Učenci vremske šole v šolskem letu 2012/2013 z učiteljicami Jožico Ivančič, Andrejo

Perhavec Čok in Katjo Kovačič

Ko bom velik, bom izumitelj.

Tristan Zrnec, 2. razred

V šoli najraje jem palačinke, ki so zelo redko

na jedilniku. Urban Dekleva, 2. razred

Ko odrastem, bom slikarka.

Rebeka Dolenšek, 2. razred

Najraje imam matematiko.

Nika Volk, 1. razred

Ko odrastem, bom kmet. Gašper Prelc, 1. razred

V šoli se bom igrala. Mateja Dujc, 1. razred

Ko bom velik, bom učitelj.

Jan Hreščak, 1. razred

V šoli mi je všeč, ker lahko vse vprašam.

Jan Dekleva, 5. razred

Najraje igram bobne. Samo Hreščak, 5. razred

Rad igram na harmoniko. Sebastjan Čepar, 5. razred

Ko odrastem,

bom nogometaš. Matjaž Franetič, 4. razred

Rada imam živali, najraje jaham konja.

Lana Furlan, 5. razred

Rad obiskujem kamnoseški

krožek. Uroš Zdauc, 4. razred

Znam napisati svoje ime.

Jure Obreza, 1. razred

»POUK SE JE ZAČEL, BODIMO PRIDNI.« 50 let učilne zidane v Vremskem Britofu

Zbornik podružnične šole Vreme

Izdala: OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača

Odgovorna oseba: Damijana Gustinčič

Glavni urednici: Jožica Ivančič in Tjaša Race

Slikovno gradivo: Aleksandra Cerkvenik, Anica Švagelj, Milan Pavlič, Jadran Prelc, Vilma Tozon, Marta Ambrožič, Ivko Dujc, Urša Volk, Vanja in Ivko Franetič, Anica Cerkvenik, Karolina Tomažič, Zdravko

Škrlj, Maruška Cerkvenik, Zdenka Franetič, Nives Skuk, arhiv podružnične šole Vreme

Oblikovanje naslovnice in galerije: Vesna Marion

Naslovnica: Jan Dekleva, 5. razred, podružnična šola Vreme

Jezikovni pregled: Tjaša Race

Priprava za tisk: Tjaša Race

Naklada: 300 izvodov

Tiskanje: Tiskarna Mljač, Divača

Divača, oktober 2012

Iskreno se zahvaljujeva vsem, ki ste svoje spomine prelili v besede in nama s tem pomagali ustvariti ta zbornik še toplejši.

Jožica in Tjaša

Izid zbornika so podprli: OBČINA DIVAČA

BANKA KOPER

MESARIJA PRUNK Marko Prunk

KRAJEVNA SKUPNOST VREME Famlje 3

PREVOZ OSEB IN STVARI Vladimir Čepar s. p. Škoflje 27 a

TISKARNA MLJAČ Jožef Mljač

AVTOKLEPARSTVO Matevljič Franko s. p. Škoflje 1

TRGOVINA RAK Trgovina na debelo in drobno d. o. o. Škoflje 25

GOSTILNA GRIL Dragica Prodanovid s. p. Partizanska cesta 12, Sežana

SLAŠČIČARSTVO A - B Resinovič Anita s. p. Ostrovica 9

DUJČEVA DOMAČIJA Lipovšek Emilijana Škoflje 33

KOMUNALNO STANOVANJSKO PODJETJE d. d. Partizanska cesta 2

MONTEX Nejc Bolčič s. p.

TEHNICOM d. o. o. Prodaja, svetovanje in montaža notranjih instalacij in naprav Kidričeva ulica 4, Sežana

KRAŠKI VODOVOD d. o. o. Bazoviška cesta 6, Sežana

TURISTIČNA KMETIJA »JANKOVI« Emil Kač Vremski Britof 11

OBMOČNO OBRTNO-PODJETNIŠKA ZBORNICA SEŽANA Kraška ulica 6, Sežana

A &M AGROCVET Proizvodnja in trgovina d. o. o. Grahovo Brdo 1

AJM Helena Lebeničnik s. p.