Ajshil: Vklenjeni Prometej

Vzrok spora med Prometejem in Zevsom je v njunem različnem odnosu do ljudi: Zevs hoče, da ljudje živijo še naprej v bedi, zaostalosti, hoče jih uničiti in ustvariti novo generacijo, poslušno njegovi oblasti. Prometej se temu upre, reši ljudi pred kolektivno katastrofo. Podari jim luč ognja, nauči jih misliti in govorit, zdraviti bolezni, gojiti živali, nauči jih vseh umetnosti in spretnosti. Ker je s tem prekršil Zevsov ukaz, ga ta kaznuje in Hefajstu ukaže, naj Prometeja prikuje na osamljeno pečino na vrhu Kavkaza, kamor prihaja vsak drugi dan Zevsov orel in mu izkljuje drobovje, kar ga je zraslo prejšnji dan, toda Prometeja ne zlomi niti kazen niti napoved še hujših muk, ker ve kakšen konec preti Zevsu od enega njegovih otrok, zaradi tega ga Zevs ne bo nikoli pokončal, saj si Zevs močno želi izvedeti to skrivnost.Edino človeško bitje v drami, v kateri nastopajo sicer sami bogovi, je Io, žrtev Zevseve pohotnosti in Herine maščevalnosti: spremenjena je v rogato govedo in mora napol blazna bloditi iz kraja v kraj. Njeno tavanje se bo končalo z združenjem z Zevsom in med njunimi potomci bo junak, ki bo nekoč Prometeja z lokom odrešil Zevsovega prekletstva.Zevs pošlje sla Hermesa, da Prometeja prepriča, naj izda, kdo od njegovih potomcev ga lahko strmoglavi, a Prometej še vedno ne izda skrivnosti in zato ga Zevsov blisk vrže v Had, od koder se bo prikovan dvignil šele čez mnogo stoletij.

Brecht: Mati Korajža Zgodba se dogaja med tridesetletno vojno 1618-1648: Habsburžani – Švedi, Francozi, ki se jevojna se je začela kot spopad med katoliki in protestanti, kasneje pa je bila to vojna zaPolitično razdelitev Evrope. Končala se je z Westfalskim mirom.

Anna Fierling (mati Korajža) je vojaška branjevka ali marketenderica, ki hodi s svojimiotroci po deželah in bojiščih. V vojnih spopadih izgubi vse tri otroke (previdnegaRjavčka, hrabrega Eilifa in nemo, a lepo Katrino). Smrt otrok in vojne grozote je nestreznijo niti moralno spremenijo, vojna je zanjo le priložnost za užitek v kupčevanju inzaslužku. V tej kupčevalski strasti vztraja in potuje s svojim vozom po Evropi odŠvedske do Avstrije in Češke. Smrt otrok sprejme s stoičnim mirom in odločitvijo, da boše naprej trgovala. Ko je vojne konec, ostane sama, brez družine, vojna ji je vzela tudibranjevski voz, ostala ji je samo še strast do prekupčevanja in temu ostane zvesta.

Njena sinova vlečeta voz, hči pa sedi na njem. Mati sinovoma ne pusti v vojsko, vendarkljub temu narednik zvleče Eilifa s sabo. Eilif se kasneje odlikuje v boju in mati je ponosnananj. 3 leta kasneje pristane mati korajža s Katrino in Rjavčkom v ujetništvu. Rjavčkaujamejo in ga hočejo ubiti, ona pa ga zataji. Dogovori se, da ga bo odkupila za 200goldinarjev, ki bi jih dobila, če bi zastavila svoj voz, ko pa izve, da blagajne, katero jeRjavček skril, ni, torej ne bo mogla dobiti nazaj teh 200 goldinarjev, ponudi 120, kerpredolgo baranta, Rjavčka ustrelijo. Leta 1631 mati Korajža potuje z bojišča na bojišče(Poljska, Moravska, Bavarska, Italija, Češka …). Kurat, ki potuje z njo, bi rad pomagalranjencem, vendar mati Korajža noče dati obvez za ranjence, ker jih ne bodo plačali.Največji strah matere Korajže je ta, da bi zavladal mir, kar bi pomenilo zanjo manjšizaslužek ali celo konec njenega trgovanja.Ko nekega dne mati Korajža razprodaja robo v mestu, pripeljejo Eilifa, ki je obsojen nasramotno smrt, ker je v obdobju miru vdrl v neko hišo in ubil kmeta (tega matiKorajža ne ve). Mati se vrne z mesta srečna, saj je miru konec.Januarja1936 sta mati Korajža in Katrina na poti. Tu srečata cesarske vojake, ki hočejopriti v protestantsko mesto. Ljudje se bojijo, da bodo pobili vse, tudi otroke. Katrina, kipa ima zelo rada otroke zleze na streho in začne bobnati, da bi opozorila ljudi v mestuna nevarnost. Vojaki jo zaradi tega ustrelijo. Korajža se vrne in sama nadaljuje pot ssvojim trgovskim vozom, saj bo vojna še dolga.

● Nema Katrina je najbolj moralna oseba v drami, rada bi pomagala drugim, je povsem nesebična in zato tudi na koncu žrtvuje svoje življenje za druge.

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt

Čehov napisal tekst kot komedijo; jezen na režiserja, ki je upodobil igro prevečRealistično.

Plemkinja Ljubov Andrejevna Ranjevska, ki je izgubila moža in sina, ki je utonil v reki,je od žalosti odšla na tuje. Po 5ih letih bivanja v Paruzi se skupaj s 17-letno hčerko,guvernanto Šarloto in lakajem Jašo, vrne na domače posestvo, ki je zašlo zaradi njenegaRazkošnega življenja zašlo v dolgove. Ranjevska je v tujini živela razsipno, domov se vrnerazočarana v ljubezni, še vedno ne zna ravnati z denarjem. Anja je na Rusijo manj navezana,saj je že kot otrok odšla z materjo v tujino, tudi lepota vrta je ne gane. Naveže se nanekdanjega domačega učitelja, večnega študenta, ki ju poveže ideja o delu. Ranjevskiobubožajo in preti jim dražba. Rešitev predlaga novopečeni bogataš Lopahin, ki predlaga najčešnjev vrt posekajo in ga razdelijo na manjše parcele, ki bi jih dali v najem letoviščarjem.Ranjevski zamisel ne ugaja, saj je češnjev vrt, velik, krasen, je del njenega posestva, nanj sočustveno navezani, pomeni jim dom, otroštvo, starše, spomine. Pri sorodnikih poskušaIzprositi denar, vendar ji ga ponudijo premalo, da bi lahko odplačala dolgove. Na dražbiposestvo kupi Lopahin, ki so ga nekoč njegovim obubožanim prednikom zaplenili staršiRanjevske. Graščakinja se namerava s pomočjo sorodnikov vrniti v Pariz, Anja in domačiučitelj Trofimov se odpravita v Moskvo. Lopahin pa ukaže posekati vrt. Ko odhajajo, se z vrtasliši, kako sekire zadevajo bo debla češenj.

- V delu so predstavljena čustva, razpoloženje ljudi, o dejanjih se le poroča. Ko je naodru ples, dejanje zastane: med čakanjem na odločitev o posestvu, priredijo soarejo,simbol razkošja in brezskrbnosti, čeprav si tega sploh ne morejo privoščiti.- Vrh predstavlja dražba, ki se dogaja izven odra; vse se ponovi, ko pride Lopahin naples in poroča o dražbi.- Firs je živel, da je dočakal vrnitev gospodarice; zdaj ga ne potrebuje več, zato je prednjim le še smrt; odhaja stari lakaj, umira rusko plemstvo s svojimi služabniki, ruskatradicija, češnjev vrt in z njim vsa lepota ruske duše

- čas: med pomladjo in zimozačetek igre: pomladansko jutro – začetek življenjapoletje – nostalgijajesen – slutnja koncazime ne bodo čakali tu

ni vidnejše akcije, junakov, konfliktov

Lopahin – na posestvo navezan od otroštva; ni Ranjevskin nasprotnik, nima namena, da bi se ji maščeval, ker je bil nekoč tlačan; deloholik, z delom si je ustvaril premoženje

komedija:- Lopahin želi še bolj obogateti, ker ga je strah revščine, enako smešno kot razsipništvo plemičev, ki prikrivajo notranjo praznino z brezdeljem, Lopahin z delom- Petja (študent in domači učitelj) poziva k delu, sam pa ne konča študija- smešni so, ko govorijo o delu, potem se pa pustijo streči- v bistvu je vse skupaj blizu groteski, gre bolj za tragičen humor in ne za komedijo

Evripid: MEDEJA

Medeja toži nad možem Jazonom, ker jo je prevaral in se bo poročil s hčerko kraljaKreonta. Ona mu je pomagala, da je prišel do runa, za njega je izdala svojo domovino inočeta, z njim ima dva otroka, zdaj pa jo je izdal. Hoče se maščevati. Kreona je strah, dabo kaj naredila njemu in njegovi hčerki, zato ji ukaže, da mora skupaj z otrokoma zapustitinjegovo kraljestvo. Medeja ga prosi, naj ne bo tako krut, naj ji dovoli ostati vsaj še en dan, dase lahko odloči, kam bo šla. Kreon ji ugodi. Medeja se mu je namerno prilizovala, hotela jepridobiti še nekaj časa, da skuje načrt, s katerim se bo lahko maščevala. K njej pride Jazon,ponudi ji denar, toda ona ga zavrne, očita mu, kako ji je lahko to naredil, da se bo poročil znovo izbranko samo zaradi denarja. Jazon vidi, da je v Medeji velika maščevalna sla, zato jozapusti. Medeja se odloči, da bo zastrupila Jazonovo nevesto in Kreona. Pokliče Jazonain se mu opravičuje za svoje ravnanje, prosi ga, če bi lahko vsaj otroka ostala vkraljestvu. Jazon obljubi, da bo prosil svojo nevesto, naj prosi očeta, Medeja pa bo knjej poslala otroka z darovi – zlato in bogastvo prepričata vsako žensko. Otroka ji nesetazastrupljeno ogrinjalo in diadem. Nevesta je očarana nad darovi, takoj ugodi Jazonoviprošnji, obleče si plašč in si nadene diadem. Strup začne takoj učinkovati in v smrtnemkrču se zgrudi na tla. Kreon prihiti k njej in jo objame, s čimer se tudi sam zastrupi.Jazon hiti k Medeji, rad bi videl svoja otroka, toda Medeja ju je medtem že pobila zmečem. Prosi jo, naj mu dovoili pokopati otroka, a ona ne privoli. Odpelje se, Jazon pa se odbolečine zgrudi.

● verzije o Medeji:○ zavrne Zevsovo snubljenje, Hera ji obljubi nesmrtnost njenih otrok, toda ne drži

obljube○ Korinčani se uprejo vladavini barbarske čarovnice, v svetišču Here ubijejo njene

otroke, temu sledi kuga, ki so jo odvrnili s posebnim ritualom: vsako leto je moralo po 7 dečkov in 7 deklic (toliko je bilo Medejinih otrok) služiti v svetišču. Medeja je ubila kralja Kreonta in v strahu pred maščevanjem zbežala v Atene, še prej pa je otroke skrila v svetišče, kjer so jih pobili, krivdo pa naprtili njej.

● Medejo skuša prikazati kot človeško bitje, ki se na skrajno krivico odzove v skrajni obliki; tako si mora zagotoviti azil pri atenskem kralju Ajgeju, kljub njenemu strašnemu maščevanju v nas ostane še neko sočutje do nje, ki pa izgine, ko se pojavi na Helijevem vozu z zmajevo vprego – sočutja ni več potrebna, ker ga kot Helijeva vnukinja ne potrebuje

● demonična Medeja naredi človeški Medeji tisto, kar je človeška Kreontu in njegovi hčeri; toda človeška Medeja ostaja živa, torej njena tragedija traja večno

● gre za zločin iz strasti: bojujeta se njeno maščevanje in ljubosumje z materinsko ljubezen; na drugi strani pa gre za spopad med strastjo in razumom – Medeja se zaveda, da je njeno dejanje slabo, toda strast je močnejša

● otroka bi lahko vzela s seboj v Atene, vendar se odloči, da ju ubila, čeprav to sploh ni bilo potrebno. Jazona ne ubije, ampak ga bo bolj prizadela s smrtjo njegovih sinov

● Medeja ob srečanju z Ajgejem (pride iz delfskega preročišča, toži nad svojo nesrečo, ker nima potomcev) spozna, kako bo lahko Jazona najbolj prizadela

● rojevanje otrok postane herojsko delo, Jazon pa si otroke lasti kot nadaljevalce rodu, zato je logično, da si izbere nevesto iz kraljeve družine

● Medeja prave zmage ne doseže: porazi Jazona, obenem pa uniči tudi predmet svoje ljubezni● Jazona s stališča bogov doleti pravična kazen: junak, ki v svojih podvigih ne more brez ženske,

ni pravi junak; je mehkužnež, slabič, zato bo, kot mu prerokuje Medeja, umrl, ko bo ležal v senci poda razpadajočo ladjo Argo in mu bo bruno padlo na glavo

● toda izkaže se, da Jazon otroka ljubi, ne samo kot nadaljevalca rodu

Evripid: Bakhantke

Bog Dioniz pride iz Azije v Tebe razširjat svoj orgiastični kult. Vendar ga njegove tete (Agava, Avtonoa, Ino), sestre Dionizeve matere Semele (Kadamova hči), ne priznavajo kot Zevsovega sina, ampak le kot potomca navadnega smrtnika. Za kazen jih Dioniz v ekstazi skupaj z ženskim prebivalstvom pošlje kot menade na pogorje Kitajrona. Pentej, Kadamov vnuk in prestolonaslednik, se upre uvedbi Dionizevega kulta. Modrec Terezijas in ded Kadmos ga prepričujeta o nasprotnem, a Pentej ne popusti. Dioniza zapre v hlev in ga priveže k jaslim, sam pa se odloči Tebanke na silo spraviti domov s Kitajrona. A tedaj potres osvobodi Dioniza. Medtem Tebanke bakhovsko plešejo v pogorju Kitajrona, o čemer pride poročat Penteju nek pastir. Pentej pa je neomajen. Vendar ga Dioniz, da bi ga pogubil, prepriča, naj se preobleče v menado in gre z njim na Kitajron opazovat ekstatične bakhantke pri obrednih plesih (s tem postane grešni kozel). Penteja v preobleki nemudoma prevzame ekstatična pijanost in norost. Odide z Dionizom na Kitajron, a tam ga razgrete bakhantke ne prepoznajo. Nasprotno: vidijo ga kot zver in ga raztrgajo. Njegova mati Agava v pijanosti natakne njegovo glavo na tiros in jo odnese domov kot lovsko trofejo. A ko se strezni in norost poneha, zagleda na tirosu glavo svojega sina.

- Zadnja starogrška tragedija.- ritualna tragedija – žrtveni ritual (darovanje, smrt in vstajenje)- mit: Zevs se zaljubi v Semelo, Hera pa je ljubosumna, zato naroči Sameli naj prosi Zevsa, da se ji pokaže v vsej svoji božanski moči, ta pa jo obišče v podobi bliska in Samela zgori. Zevs reši svojega nedonošenega otroka, si ga zašije v bedro in ga donosi. Rodi se Dioniz, Zevs pa ga izroči nimfam. Hera je jezna.- Obstaja več variant o Dionizu, skupne značilnosti tem pa so: norost, umor otroka (sina), razkosanje, zaužitje surovega mesa (Agava ne poje Penteja, ker ne gre za ritualno smrt, ampak za estetsko).- Rituala Tebank ne sme nihče gledati, lahko se ga samo udeležiš. Kdor prekinja ritualna pravila je kaznovan.

Goethe: Faust (1. del)

Prafaust napisal šele 23-leten, kasneje preoblikoval in izdal 1808, 2. del šele 1832Snov je vzeta:- iz legende iz 16. stol.; Faust je resnično živel v prvi polovici 16. stol. -> potujoč zdravnik., alkimist, v resnici pa prevejan pustolovec, ki je iskal lahkoverne žrtve po krčmah; zaradi vedeževanja in čarovništva je bil večkrat izgnan.- Knjiga iz 1587: učenjak želi spoznati zadnje meje človeškega spoznanja, popolno oblast nad svetom in doseči najvišjo lepoto: Faustov odpad od Boga, pogovori z Mefistom o peklu, astrologiji, znajde se na dvoru, obudi prikazni iz antike, klasični zgled lepote – Heleno, od Mefista si jo izprosi v svojo last, živi z njo, ima sina, ko pride Mefisto po njegovo dušo, izgineta tudi Helena in sin. Faust zapusti vse svojemu pomočniku Wagnerju, pravljični element: Mefist se spremeni v konja za letenje po zraku; knjiga zelo priljubljena- tudi Marlowe pozna ta motiv, vendar je Goethe njegovo igro spoznal kasneje, ko je bil 1. del Fausta že napisan

Faust je uporniška osebnost, kar je povsem ustrezalo razmeram tistega časa (povrnitev revolucionarnega duha v deželo). Mefisto mu obljubi, da ga bo popeljal skozi mali in veliki svet; ljubezen z Marjetko tako predstavlja doživetje malega sveta.Iz Prafausta je izključil detomor Marjetke in njeno smrtno obsodbo, ker je Marjetka postala bolj pomembna in tragična od Fausta.Teksta naslovi tragedija, začne se s posvetilom.

V nebesih. Mefisto sklene z Bogom stavo, da bo speljal Fausta, znanstvenika, na kriva pota in da ga bo pogubil. Bog verjame v dobro v Faustu in Mefistovim načrtom ne pripisuje možnost zmage nad Faustovo dušo. Na zemlji se Mefisto večrkrat zaporedoma pogaja s Faustom. Faust zahteva od njega, da mu mora izpolniti vsa hotenja in želje ter poskrbeti za to, da bo dosegel zadoščenje v njih. V tem primeru Mefistu prepušča oblast nad sabo. - Faust in Mefisto na cesti srečata lepo mladenko Marjetko. Faustu je všeč, zato Mafistu ukaže naj jo razvname zanj. Mefisto ukaz izpolni: Marjetkini sosedi, Marti, naplete zgodbo o njenem možu, vojaku, ki ga je videl umirati njegov prijatelj Faust. Marta povabi njegga in njegovega prijatelja na obisk. Tam je tudi Marjetka, ki se zaljubi v Fausta, problem pa je, da se tudi on zaljubi vanjo. Pred ljubeznijo zbeži v votlino v gozdu. Marjetka čaka na ponovno srečanje. Ko se srečata, Marjetka sprašuej Fausta o veri v Boga, saj ima občutek, da Faust vanj sploh ne verjame. Marjetkina prijateljica Betka opravlja njuno skupno prijateljico Barbko, ki se je brez sramu predala nekemu ljubimcu. Marjetka ima slabo vest zaradi ur, ki jih je prebila s Faustom. V katedrali za njo stoji hudobni duh in ji govori, da je bilo vse drugače, ko je brez greha stala v cerkvi. Marjetko vklenejo in zaprejo zaradi detomora. Za Fausta je mračen dan. Mafistu očita njeno pogubljenje. Mefistu krivdo pripiše Faustu, ta pa zahteva, naj mu jo pomaga rešiti iz zapora. Oddirajta s konji skozi noč do ječe in se prikradeta noter. Marjetka sprva meni, da je rešena. Razveseli se Fausta, a ko vidi, da se ji je Faust odrekle in da ji odpira vrata ječe v svet, kjer bo prepuščena sama sebi, si premisli. Mafisto pravi, da je izgubljena, a glas od zgoraj pravi, da je rešena. Faust in Mafisto pobegneta.

SEJ ZA FAUSTA JE SAMU 1. DEL?? AL RABI TUDI 2. DEL? Če rabi povej, bom dopisala. :)

Gogolj: Revizor

Mestni glavar veljakom zgroženo pove, da je dobil pismo, v katerem ga prijatelj obvešča, da jih bo v kratkem obiskal revizor iz Peterburga. Sporoči jim, da bo verjetno prišeč inkognito in si najprej sam vse ogledal. V mestu zavlada preplah, saj imajo vsi kar nekaj masla na glavi. Glavar veljakom naroča, naj naredijo red v svojih ustanovah, nadzorniku dobrodelnih zavodov naroči, naj počisti prostore, sodniku priporoči, naj iz uradov prežene goske, poštarju pa zabiča, naj še pozorneje bere tuja pisma in takoj sporoči, če bo naletel na kaj zanimivega. Takrat v sobo planeta Dobčinski in Bobčinski in povesta, da se je v bližnji krčmi nastanil mladi uradnik Hlestakov, ki kar naprej čemi v svoji sobi, nič še ni plačal in je na poti v sosednjo gubernijo. Veljaki se spogledajo in ugotovijo, da je to gotovo revizor. Ko izvejo, da se v mestu mudi že dva tedna, jih popade groza. Glavar se kar takoj odpravi v krčmo, drugi pa se podvizajo, da bi stvar vsaj približno spravili v red. V najeti sobi v krčmi pa se prestopata Hlestakov in njegov sluga Osip. Hlestakov je postopaški uradnik iz Peterburga, ki je ves denar zapravil za obleke, gledališče in kvartanje, zdaj pa je brez cvenka in prisiljen ostati v tem mestu. Odpravlja se k očetu, a ne želi, da bi ga ta videl tako obubožanega. Krčmar ga terja za denar in mu noče več dajati hrane. Ko v sobo stopi glavar, se Hlestakov prestraši, da ga bodo zaprli, in kvasi neumnosti, glavar pa je prepričan, da skuša s tem zakriti svojo resnično identiteto. Povabi ga, naj pride stanovat k njemu, in mu da denar, ki ga Hlestakov zelo zadovoljno sprejme. Čez dan ga obiščejo vsi veljaki in vsaku mu stisne nekaj denarja, potem pa ga peljejo na obhod po mestu. Hlestakov se z veseljem preda udobnemu življenju. Neznansko se zabava in napiše pismo prijatelju novinarju v Peterbutg ter opiša pokvarjeno mesto. Poleg tega, da ga glavar na vse pretege gosti, pa se okrog njega smukata tudi njegova koketna žena in hčerka. Všeč sta mu obe, a ker ga zalotijo, kako kleči hčerki pred nogami, prosi očeta za njeno roko. Vsi so seveda presrečni, Hlestakov se dogovori za poroko in jih prosi le za nekaj dni odloga, ker bi novico rad povedal očetu. Naskrivaj se seveda pripravi na beg, saj si je nabral ogromno denarja, poleg tega pa se boji, da bi ga razkrinkali. Ko pobegne, se pri glavarju oglasi poštar in pove, da Hlestakov ni bil nikakršen revizor, ampak le prevarant, in prebere pismo, v katerem se dela norca iz meščanov in bistroumno razkrije vse njihove napake. Ko so vsi zbrani, jim glasnik sporoči, da je prišeč revizor in jih pričakuje v krčmi.

Gogolja so za Revizorja obtožili, da kleveta čez uradništvo in oblast.Revizor je realistična dramska satira.

Ibsen: Strahovi

Leta 1828 je rojen na Norveškem, v bogati, trgovski družini. Starši obubožajo, zato se preselijo v revno predmestje. Ibsen postane lekarnar, riše karikature in piše pesmi. Njegov prijatelj ustanovi v Bergenu gledališče in ga povabi za umetniškega vodjo. Ljudje se niso kaj preveč zanimali za gledališče. Povabijo ga v Oslo, kjer uspešno vodi Norveško gledališče, vendar kmalu zatem nastopi obdobje gospodarske krize, zato gre v tujino, kjer uspe z noro. Ibsen spozna gospodarsko krizo, kar ga privede do tega, da postane upornik, to kasneje postane tema njegovih del. V svojih delih je izražal upor do zlagane družbe.

Največ njegovih del je iz zrelega obdobja: Nora, Strahovi, Stebri družbe. V poznem obdobju pa se opažajo simbolistične podobe.Snov je zajemal iz sodobnega meščanskega sveta in obravnaval je njegova moralna, družinska, zakonska, ... vprašanja.V prizadevanju, da bi bil čim bolj zvest stvarnosti, se je oklenil nekaterih naturalističnih načel, kar mu je uspelo v drami Strahovi, ki je izšla leta 1881.

Gospa Alvingova je bogata vdova. Deset let po smrti svojega moža, uglednega stotnika in komornika Alvinga, bo v njegovo čast ustanovila zavetišče, ki se bo imenovalo po njem. Dan preden naj bi zavetišče odprli, pripotuje pastor Manders, ki jo ve tej zadevi pravno zastopa in bi se rad dogovoril glede vseh podrobnosti. Ker je ob tej priložnosti prišeč domov tudi mladi Osvald, sin zakoncev Alving, ki je dolga leta kot uspešen slikar živel v tujini, gospa Alvingova in pastor Manders načneta pogovor o starih časih: poznata se iz časa, ko se je gospa Alvingova poročila s stotnikom, med njima je bilo celo nekaj naklonjenosti. Toda zakon gospe Alvingove je bil na robu propada in zaradi moževe nezvestobe je zapustila dom in pobegnila k pastorju Mandersu, ta pa jo je zavrnil in dosegel, da se je vrnila k možu, ki je bil njegov prijatelj, in mislil je, da so se razmere s tem uredile. Zdaj mu gospa Alvingova razkrije, da je v resnici dolgih 15 let živela v prevari in laži, ker je prikrivala resnično stotnikovo življenje, polno nemorale. Zato je tudi sina poslala od doma, sal le tako ni izvedel, kakšen je v resnici njegov od vseh spoštovani oče. Pastor tudi končno izve, s čim je Alvingova svojega moža vsa leta držala na vajetih. Njena služkinja Regine namreč v resnici ni hči mizarja Jakoba, temveč je njen oče stotnik Alving, ki je imel razmerje s služkinjo Johanno. Ko je Johanna zanosila, so Jakoba podkupili, da se je poroči z njo, poroko pa je opravil sam pastor Manders. Tako Alvingova Mandersu, ki slepo zagovarja zakone cerkve in pravila družbe, razloži, da je živela v laži prav zato, ker se je bala kršiti te zakone, bala se jih je kot strahov, čeprav je vedela, da zato greši. Toda še isti večer strahovi znova zagrnejo hišo, ko pasto in gospa Alvingova opazita, da skuša Osvald od Regine izvabiti poljub, ker neve, da je njegova polsestra. Zvečer mizar Jakob pregovori pastorja Mandersa, da vodi duhovne vaje za delavce, ki so tega dne dogradili Alvingovo zavetišče, medtem pa Osvald materi prizna, da se je v resnici vrnil domov, ker je bolan in ne more več delati. Izkaže se, da ima sifilis, in ker verjame, da je njegov oče živel krepostno, samega sebe krivi za bolezen. Zgrožena mati izve, da je sin iskal rešitve prav v Reginini ljubezni, zato obema pove resnico. A s tem strahov ne pomiri: Regine zapusti hišo, le malo zatem pa v oknih zalesketajo zublji požara, v katerem gori Alvingovo zavetišče. Osvald vso noč tava po pogorišču, ki je zanj tudi pogorišče idealiziranega očetovega in lastnega življenja, zjutraj pa doživi napad, ki mu vzame um. Ob sončnem vzhodu le še prezumno ponavlja: ”Mati, dajte mi sonca.” Alvingova se dolgo obotavlja, končno pa vendarle premaga strahove in izpolni sinovo zadnjo željo: da mu smrtni odmerek morfija.

- igra naleti na odpor: ogorčenje zaradi spolnih bolezni in incesta = ena najbolj nemoralnih dram.- je najbolj naturalistična drama- dogajalni prostor: meščanska hiša na vrhu Fjorda. Dogaja se samo 1 dan, vmes pa se razkrije 30-letna retrospektiva.- analitična dramska tehnika in trojna enotnost

- TEZNA DRAMA: drama – moralni problem v družbi in družini.Tezna – Ibsen je videl rešitev v iskrenosti, saj se s tem osvobodi(mo) strahov iz preteklosti.

# Slog:- realistično: dogajalni prostor, dialogi- naturalistično: snov – okolje, čas, dednost- simbolistično: naslov (strahovi – problemi iz preteklosti)

- Glavno sredstvo je razpoloženje, ki ga ustvarjata okolje in narava s svojimi spremembami (noč, dan, požar, ...)

- Primerjava z antično analitično dramo:V Antiki gledalec pozna preteklost, prizadeta literarna oseba pa zgodbo počasi odkriva. Pri Ibsnu pa literarne osebe poznajo preteklost, ki se gledalcu počasi razkriva.

Eugene Ionesco: Plešasta pevka

Ionesco je od začetka petdestih let 20. stol. Soustvarjal gledališče absurda in temu ustrezno dramatiko. Sledil je spoznanju, da je treba na gledališkem odru prikazovati svet, življenje in družbo tako, kot se kaže modernemu človeku, osvobojenemu vseh iluzih, tako metafizičnih kot socialnih in političnih. Ob tem pa je takšne motive in teme hotel oblikovati na ustrezen način, ne več v tradicionalno razumni in jasni dramaturgiji; drama naj postane absurdna tudi po svoji obliki, v zgradbi dogajanja, upodabljanju človeških likov, slogu in celo jeziku.Ta načela je prenesel Ionesco najprej na komično dramatiko. V prvi igri, Plešasti pevki, je namesto klasične komedije ustvaril nov tip moderne komične drame, ki pa komaj še zasluži ime drama, saj ta zahteva smiselno in sklenjeno dogajanje, ki ga v tem delu ni več.

- prvič uprizorjena leta 1950 v Parizu (začne se obdobje gledališča absurda)- je enodejanka z 11 prizori- Ionesco pravi, da je antidrama: kar pomeni, da je brez pravega dogajanja, dogodkov in normalnih stanj, značajev in končne ideje- dogajanje je postavljeno v londonsko stanovanje Smithovih, povprečne meščanske družine, katere obnašanje in govorjenje je nelogično in nesmiselno- motiv: srečanje dveh povprečnih meščanskih družin- tema:

○ izpraznjeno življenje sodobne družbe○ parodija komercialnega gledališča○ satira na meščansko družbe

- Smithovi in Martinovi živijo monotono, mehanično, duhovno so enaki, zato jih je mogoče zamenjati, ne da bi se kaj spremenilo. Prazni pogovori kažejo na izpraznjenost medsebojnih odnosov med ljudmi. Že imeni Smith in Martin nakazujeta povprečnost; Mary je bolj posebna (moje pravo ime je Sherlock Holmes, pove pesem Ogenj), ko se bo poročila z Gasilcem bo postala tretja različica Smithovih. Gasilec je narobe obrnjeni Prometej: išče ogenj, da bi ga pogasil. Pri Smithovih in Martinovih ognja (libida) ni več.- osebe so tipi (niso psihološko izdelane), osebe brez obraza, gledališke lutke

- avantgardna drama:● absurdno (→ filozofska sestavina drame), groteskno (→ estetska), id (→ psihoanalitična)

Gospa Smith, Angležinja, sedi v svoji angleški sobi in s svojim angleškim možem klepeta o svojem angleškem vsakdanjiku v predmestju Londona. Govori raztrgano, kot bi brala iz učbenika angleškega jezika, njeni stavki pa si pogosto nasprotujejo. Kljub njenemu govorjenju in divjemu bitju ure gospod Smith tiho bere časopis, dokler se slednjič ne vznemiri ob omembi nekeega zdravnika in se pridupa, da mora zdravnik umreti z bolnikom kot kapitan z ladjo. Potem se posvetita vprašanju prerane smrti različnih Bobbujev Watsonov obeh spolov, vseh starosti in poljubnih sorodstvenih razmerij, ki sta jih poznala ali pa ne. Sredi tega pogovora ju zmoti služkinja Mary, ki se predstavi in pove, da sta prišla zakonca Martin, ki sta zamudila na večerjo. Smithova se umakneta, služkinja pa ošteje Martinova in ju spusti naprej. Sprva sta zmedena in na moč znana. Tako se v pogovoru polagoma izkaže, da sta oba iz Manchestra, da sta pred petimi tedni odšla v London, da sta potovala v istem kupejo, se naselila v isti hiši in spita v isti spalnici. Ko odkrijeta, da imata oba lepo hčer Alice, ki ima eno belo in eno rdeče oko spoznata, da sta mož in žena, Donald in Elizabeta Martin, in si planeta v objem. Na žalost Mary gledalce opozori na to, da gre za naključje in torej vendarle nista Donald in Elizabeta, saj ima hči enega rdeče desno, hči drugega pa levo oko. Končno se Smithova vrneta in skupaj se lotijo mučnega, premolkov polnega pogovora, ki se vse bolj zapleta, dokler ga ne pretrga zvonenje. Gospa Smith gre odpret, a pred vrati ni nikogar. To se

še dvakrat ponovi, ko pa pozvoni četrtič, vstopi poveljnik gasilcev, ki po mestu išče kakšne požar alipožarček, da bi ga lahko pogasil. Ker nimajo nobenega, si povedo nekaj basni brez morale, potem pa jih zmoti Mary, ki jo gasilec prepozna kot tistko “ki mu je prva pogasila ogenj”, vendar se mu že mudi in odide, prej pa še omeni, da se plešasta pevka še češe kot nekdaj. Oba zakonska para se nemudoma prepustita novemu pogovoru, ki je sestavljen iz nesmiselnih stavkov iz angleških vadnic, v prevodu ali izvirniku, celih ali razrezanih na dele, dokler končno ne razpade na posamezne zvoke in se konča s klicem: “Ne pojte tja, pojte sem!” Za hip se stemni in igra se ponovi, le zakonca Martin zamenjtat vloge z zakoncema Smith.

Moliere: Don Juan ali Kamniti gost

- napisan je kot trilogija (Tartuffe, Don Juan, Ljudomrznik)- moralno angažirani monologi, ki so prekinjani s komičnim komentarjem (Don Juanove prekinja njegov služabnik Sganarelle)- od commedie dell'arte (čista situacijska komika) se komika v Molieru razvije do komedije s tragičnim prizvokom- Moliere piše v času propada plemstva, vzpona meščanstva, ko postane temeljna kategorija družbe denar- kritika leti na močne in vplivne, samo oblast pusti pri miru- Moliere je Don Juana poznal iz španskih virov (Tirso de Molina)- igra je razdeljena na epizode, ki bi lahko stale same zase, povezuje pa jih enotna nit- posamezne slike samo potrjujejo, manifestirajo idejo- zgodba je že znana, razbije jo na fragmente in jo komentira- italijanski komedijanti so takrat igrali svojo verzijo

- Spremljamo Don Juana, njegova zadnja dva dni, za njim stojijo ženske, katere je osvajal, pred njim pa samo še brezno. Služabnik Sganarelle je Juanov alter ego, skozi njega prikaže M. svoj odnos do Juana.

Don Juan Tenorio je plemenitaš, ki ne spoštuje ne Boga ne oblasti in zaupa le lastni pameti. Svojim nagibom, zlasti ljubezni do lepih žensk, streže ne glede na zakone in običaje. Tako omreži donjo Elviro, ki se je po volji svoje družine že skoraj zaobljubila samostanskemu življenju, ter se poroči z njo. Toda po poroki ga neha zanimati, zato jo s služabnikom Sganarelom ob prvi priložnosti zapusti in se odpravi v sosednje mesto, kjer namerava razdreti zaroko neke lepotice. Donja Elvira mu sledi in se kaj hitro prepriča o njegovi izdaji in nezvestobi. Toda don Juan se zato niti najmanj ne vznemirja; ker se mu zaradi nenadnega neurja ne posreči s čolnom ugrabiti lepotice, skuša v vasi, kjer njega in Sganarela potegnejo iz vode, omrežiti kar dve čedni kmetici naenkrat. Toda ko izve, da ga preganjajo oboroženi sorodniki komednika, ki ga je pred časom ubil v bližini, raje zbeži. Pobegne kot Sganarelov spremljevalec, zviti služabnik pa se preobleče v zdravnika. Na begu pomaga iz stiske plemiču, ki ga napadejoo razbojniki, in izkaže se, da je pomagal enemu od Elvirinih bratov, ki sta ga isakala, da bi se maščevala nad njim. Iz hvaležnosti mu plemič podari nekaj dni odloga, da bi lahko poravnal žalitev in javno potrdil svojo poroko z donjo Elviro, česar don Juan ne misli storiti. Ker je ravno v ližini, gre z Sganarelom raje obiskat komendnikovo grobnico. Ko vidi komendnikov kip v podobi rimskega cesarja, se hoče iz umorjenega ponorčevati in ga povabi na večerjo. Kip mu prikima in se še istega dne oglasi na don Juanovem domu ter brezverca s strašnim glasom še sam povabi na večerjo. Niti to čudo niti posredovanje donje Elvire, ki je sprejela njegovo izdajo, a ga svari pred božjim maščevanjem, niti jeza don Juanovega očeta, ki sina svari pred kaznijo, mladega plemiča ne odvrnejo od njegovega pokvarjenega življenja. Nasprotno: odloči se, da bo postal svetohlinec in tako živel še udobnejše življenje. Toda naslednjega dne se komendnikov kip vrne ponj in med udarci groma in bliska grešnika požre zemlja. Za njim žaluje le zvesti služabnik Sganarel.

Moliere: Tartuffe

- komedija o svetohlincih in licemercih: očitali so mu, da ni napadel le svetohlincev, ampak tudi cerkev in boga, vero; to iz same komedije ni razvidno, tudi Moliere sam je ta očitek zavrgel- prva inačica že 1664, le 3 dejanja, rokopis ni ohranjen, bila je prepovedana, češ da žali cerkev in boga. Moliere je tako napisal še eno različico igre, vendar je bila tudi ta takoj prepovedana. Moliere je spet pisal kralju, vendar mu ta ni mogel ugoditi, ker je bila cerkev močnejša. Leta 1669 se Moliere zahvaljuje kralju, ker mu je omogočil uprizoritev tretje inačice, ki jo danes tudi edino poznamo. Od druge se malo razlikuje, bistvena razlika je v naslovu (2. je imela drugačen naslov) in v stihih z rimami. Na premieri je Orgona igral Moliere sam, njegova žena pa Elmiro- Scarronova novela Hinavci naj bi dala Molieru pobudo za brezsramna in hinavska Tartuffova priznanja Orgonu- glavni vir za komedijo vsekakor življenje in izkušnje s hinavci v okolju- ostra satirična komedija- preprosta vsebina, toda zgodba je dobro zapletena in zgrajena- konverzacijski prizori, prizori z veliko napetostjo- klasična zgradba dejanja, značaji oseb – ni vsestranske barvitosti, toda vseeno zaživijo pred nami; poudarja predvsem tipične lastnosti (Orgon – lahkoveren, pobožen, Pernellovka – pobožnjaška, tiranska, Damis – preprost mladenič, Marijana – prisrčna, svojeglava, Kleant – liberalec, zmernež, nekakšen rezoner, prvi začne sumiti Tartuffa, Dorina – preprosta služabnica, ljudska, nabrita, zdravi duh komedije)- vse je v ravnovesju: vsebina, dejanje, značaji- služabniki so ljudje iz ljudstva, ki so zastopniki pristnosti, zdravja, naravnosti- Tartuffe je tako dobro orisan, da je njegova podoba prešla v pregovor; ni na prvi pogled to, kar v resnici je, zato ga težko spregledajo- kritika na policijskega uradnika, ki poseže v dogajanje, Moliere ga je vrinil zaradi razrešitve in hvaležnosti do kralja, ki mu je pomagal v boju z zoprniki, da je lahko komedijo postavil na oder

Orgon v cerkvi videva Tartuffa, ubožnega moža, ki se meče na kolena in poljublja cerkvena tla. Zasmili se mu, pa mu da vbogajme, toda revež denar takoj razdeli drugim. To Orgona dokončno gane in Tartuffa povabi v svojo hišo. Tartuffe je še sveto ponižen in požrtvovalen, toda v hiši se hitro udomači in popolnoma omreži gospodarja in njegovo mater, Pernellovko. S strašno strogostjo doseže, da iz hiše preženejo vse goste in vsako veselje, svetohlinski Tartuffe pa govori o veri in grehu, medtem ko z različnimi izgovori neizmerno uživa življenjske radosti. Toda njegova lažna svetost ne preslepi drugih družinskih članov in tako pride v družini do razdora, ko Orgonov prijatelj Kleant izve, da misli Orgonsnesti besedo in ne bo dal svoje hčerke Marijane v zakon njegovemu sinu Valeru, ker Tartuffe dogovoru nasprotuje. To spravi v obup tudi Orgonovega sina Damisa, ki je zaljubljen v Kleantovo hčer in ne more več upati na dvojno poroko. Marijana se sicer noče odpovedati hčerinski poslušnosti in se očetu ne upre niti, ko ji ta pojasni, da jo želi poročiti s Tartuffom, zato pa se mu tem bolj upre služkinja Dorina, ki je spregledala svetohlinčevo samoljubno prevaro. Slednjič Tartuffe stori napako in Orgonovi ženi Elmiri odkrito izpove strastno ljubezen, ne da bi vedel, da ga sliši tudi Damis. Elmira skuša Tartuffa izsiljevati, da bi se odpovedal poroki z Marijano, toda Damis jo prehiti in vse pove očetu, ta pa mu ne verjame in ga zaradi obrekovanja požene od hiše. Zdaj mora Elmira posredovati za sina in Orgona prisili, da skrit posluša njen pogovor s Tartuffom. Tartuffe ji ne le izpove ljubezen, temveč že ob namigu, da mu je prijateljeva žena naklonjena, negalantno takoj zahteva ljubezenske dokaze. To je celo za lahkovernega Orgona preveč in svetohlinca požene od hiše, pri tem pa pozabi, da je v nepremišljenosti nanj prepisal svojo hišo in mu zaupal tajne papirje, ki jih je hranil za nekega izgnanega prijatelja. Tartuffe pripelje v hiši biriča in policijskega narednika, da bi prevzel svojo lastnino, Orgona pa dal aretirati zaradi veleizdaje. Toda narednik po kraljevem ukazu aretira

Tartuffa, saj je pravični kralj spregledal njegove zlobne nakane in policija je po kratki preiskavi odkrila pravo ime svetohlinca, ki so ga iskali kot goljufa in prevaranta.Plavt: Dvojčka

Plavt je rojen v Umbriju. Ukvarjal se je s trgovino in se tudi zadolžil, zato je bil suženj. Rešila ga je literarna nadarjenost. Napisal je 130 komedij, ohranjenih je okoli 20: Dvojčka, Skopuh, Bahavi vojščak, Ujetniki.

- komedija Dvojčka temelji na zamenjavi oseb, temu je podrejeno vse ostalo: besedna komika, dovtip, satirična komika, značajska komika, ...- v prologu imamo predzgodbo, ki ji sledi ekspozicija, zamenjava oseb (Menehmi igra blaznost, Matronina intriga, spor za moža)

V prologu igralec pove zgodbo od dvojčkih. Njun oče vzame Menehma s seboj na poslovno pot v Epidamnus, kjer se deček v vrvežu izgubi. Najde ga bogat trgovec, ga zelo vzljubi in obdrži, oče pa medtem od žalosti umre. Ko ded, ki pazi na drugega dečka, izve za to nesrečo, tudi drugemu dečku nadene ime Menehme. Izgubljeni Menehme je zdaj že odrasel, njegov očim je umrl in mu zapustil vse svoje premoženje, mladenič pa se je poročil. Svoje žene nima preveč rad in večino časa preživlja pri ljubici, ki je pravzaprav prostitutka. Kar naprej ji prinaša darila, žena pa vse to sluti in seveda hudo nerga. Ko se nekega dne kot ponavadi odpravi po svojih opravkih, pride v mesto njegov brat Menehme, ki išče svojega dolgo izgubljenega dvojčka. Stvari se začnejo zapletati, saj ga tuji ljudje začnejo klicati po imenu in vabiti na kosila. Temu se nezaupljivo upira, saj misli, da ga hočejo oropati ali celo ubiti. Spozna bratovo ljubico, ženo, tasta in oprodo, njihovo vedenje in domačnost se mu zdita hudo čudna in sumljiva in se zato vede tako nenavadno in zmedeno, da so ljudje kmalu prepričani, da se je staremu, dobremu Menehmu zmešalo. Posledice občuti seveda pravi Menehme, ki mu zaradi početja nevednega brata vsi začnejo zapirati vrata pred nosom. Vendar pa se na srečo na koncu le srečata in po dolgem razpravljanju ugotovita, da sta res brata. Odločita se, da bosta na dražbi prodala vse Menehmovo premoženje in si ga pravično razdelila, Menehme pa se tudi loči od ljubosumne žene.

- Jezik: Plavtov jezik je bil kvaliteten (dober stilist), prispeval je h kultiviranju knjižnega jezika, a je tudi sam uporabljal vulgarne izraze, ki so jih uporabljali nižji sloji.

- Motivi: zamenjana oseba na podlagi podobnosti imena. Zgodba se srečno razplete (komedija). Razplet ni ugoden za junaka, ki nima moralne odgovornosti za svoja dejanja.

Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata

Sartrov eksistencializem○ eksistenca je pred esenco

■ Človek sprva ni; je zgolj to, kar naredi iz sebe; odgovoren je za to, kar je, kar naredi, tudi za druge ljudi; prepuščen je samemu sebi, kar mu povzroča občutek tesnobe, obupa

○ Boga ni, torej tudi moralnih norm ni ■ Človek je obsojen na Sv?? (obsojen, ker se ni sam ustvaril, svoboden, ker je

odgovoren za vsa svoja dejanja); čustva ne opravičujejo naših dejanj, kajti čustva so opredeljena šele z našimi dejanji

○ resničnost je samo v dejanju ■ Človek obstaja samo toliko, kolikor se uresniči s svojimi dejanji; usoda

človeka je v njem samem, človek opredeljuje dejanje

- tema: neizbrisnost dejanja, večna krivda, odgovornost za dejanja. Krivda je neizbrisna, ne pozna kesanja, ker boga ni, s tem ni odpuščanja.- pekel je v njih samih, zato ne morejo nikoli oditi, tudi ko se vrata odpro. Garcin: Pekel so ljudje okoli tebe = avtorjevo sovraštvo in odpor do človeka.

Sobar privede Josepha Garcina, moškega srednjih let, v sobo s tremi naslanjači. V pogovoru med Garcinom in sobarjem se izkaže, da je Garcin pričakoval peklenske muke, saj je pred kratkim umrl. Sobar ga pusti samega in v kratkem pripelje Ines Serrano, ki obupano sprašuje, kje je Florence. Kmalu v sobo pride še Estelle Rigaud, mlada svetlolasa lepotica iz višje družbe, ki je sprava zgrožena, ker Garcina zamenja z nekim moškim brez obraza. Ko se vsi trije znajdejo v sobi, so v začetku zelo vljudni. Beseda pripelje na to, kako so umrli. Estelle je brez bolečin umrla za pljučnico, Ines kratko omeni, da se je zastrupila s plinom, Garcin pa prostaško razloži, da je skupil dvanajst krogel v život – usmrtili so ga. Potem spregovore o svetu živih: vsi jasno spremljajo, kaj se dogaja z ljudmi in kraji, ki se jih spominjajo. Garcin je bil časnikar, za njim žaluje žena. Ines nima nikogar, njena prijateljica Florence je umrla z njo, a zdaj še vidi svojo sobo. Sčasoma spoznajo, da so skupaj zato, ker so drug drugemu rabelj in se bodo s pogovori mučili v neskončnost, zato Garcin predlaga, da bi vsi trije molčali, toda Estelle in Ines tega ne zmoreta: Estelle je spogledljiva in potrebuje občudujoče oči, Ines pa se ji z veseljem ponudi za ogledalo, ker je posesivna in si želi moči nad žensko, ki je podobna Florence. Obe moti Garcin, ki si ga Estelle kot edinega moškega želi, da bi se s tem potrdila, Ines pa se ga boji, ker bi ji lahko odvzel Estelle. Estelle ga prisili, da sprejme njuno igro, in kmalu se pokaže, da ju tudi Garcin nujno potrebuje. Usmrtili so ga, ker je dezertiral: imel se je za heroja, ker je urejal pacifistični časopis, zaato si je privoščil marsikaj in trpinčil svojo ženo z nezvestobo. Ko pa je izbruhnila vojna, si ni upal dvigniti glasu, ampak je bežal čez mejo in na begu so ga prijeli. Tudi Ines prizna svoj zločin: živela je z bratrancem in njegovo ženo Florence. Vplivala je nanjo, da ga je pustila in šla živet z njo, ko pa je bratranca povozil tramvaj, jo je trpinčila s tem, da jo je krivila za njegovo smrt, dokler ni Florence v obupu ponoči odprla plinske pipe in obe sta umrli. Tudi Estellin zločin ni nič manjši: poročila se je z bogatim starcem, ko pa je zanosila z ljubimcem, je otroka vrgla v jezero, ljubimec – mož brez obraza – pa se je ustrelil v glavo. Ko si svojo krivdo priznajo, je krog še bolj zaprt: Garcin potrebuje Ines, ki mu edina lahko potrdi, da ni strahopeten, ker bi Estelle rekla kar koli, da bi le moški potrjeval njeno lepoto. Ines pa potrebuje Estelle zaradi njene podobnosti s Florence. Niti sveta, ki jih je že pozabil, ne vidijo več. Želijo si le še tega, da bi se zaklenjena vrata odprla in bi lahko drug drugemu ušli. Ko pa se vrata nenadoma le odpro, spoznajo, da drug drugega potrebujejo, saj so vezi premočne in bi vsak z begom izgubil vse. Tako se vrata znova zapro in igra, v kateri je človek človeku pekel, se nadaljuje v neskončnost.

August Strindberg: Gospodična Julija

Leta 1849 se je rodil v meščanski družini. Poskusil se je v številnih poklicih: učitelj, igralec, časnikar. Potem pa se je posvetil književnemu delu. Poročil se je 3x in se potem tudi ločil. V Stockholmu je ustanovil gledališče. Pomembna so zlasti njegova avtobiografska dela: sin služkinje, Bedakova izpoved, Inferno, ...

Pomembna sestavina Strindbergovega naturalizma je prepričanje o sovraštvu in boju, ki vlada ne samo med socialnimi plastmi, ampak tudi med posamezniki in spoloma. Kljub naturalizmu sta v dramah močneje poudarjeni svojevrstvena psihologija in osebna izpoved kot opisovanje zunanjega sveta. Zato je Strindbergov naturalizem bližji smerem psihološkega realizma oplojenega z naturalističnimi idejami dednosti in socialnega determinizma, ter dopolnjenega z analizo podzavesti.

- enodejanka- predstavlja vrh Strindbergovega naturalističnega obdobja- v središču je konflikt med moškim in žensko, v smislu Strindbergove teorije o nasprotnosti spolov (oče, gdč. Julija, upniki); spremlja ga socialno nasprotje aristokratskega in plebejskega sveta- prava gibala drame se skrivajo v podzavesti junakinje – ta podzavest postaja usodna sila, ki obvladuje življenje in nadomešča usodo antičnih tragedij.- ljubezenski zaplet med : grofovo hčerjo Julijo in služabnikom Jeanom -> to se sprevrže v propad izrojene ženske, obremenjene z dednostjo in napačno vzgojo, tako da podleže boju z naturnim moškim iz nižjega sloja.- žalostno usodo gdč. Julije so utemeljili z/s celotno množico okoliščin:

- materini prvinski nagoni- očetova nepravilna vzgoja- Julijina natura in ženinov sugestivni vpliv na slabotnega, degeneriranega duha- slovesno razpoloženje v kresni noči- očetova odsotnost- Julijino mesečno perilo in ukvarjanje z živalmi- vznemerljiv vpliv plesa- nočna poltema- močan afrodiziaški vpliv rož- naključje, ki pripelje 2 človeka na 4 oči v samotnem prostoru- razgreta moška napadalnost

V grofovi kuhinji se pogovarjata sluga Jean in kuharica Kirsten. Ugotavljata, da je gdč. Julija zelo čudna in vsa divja. Ljudje proslavjajo kresno noč. Kirsten meni, da je Julijino vedenje posledica tega, da se je razšla z zaročencem, da njenega očeta ni doma, pa še topla pomlada noč je. Jeanu se zdi čudno, da gdč. ne skrbi dovolj za svoj ugled in pleše z vsemi, včasih se vede kot podivjan fant. Takrat pa Julija plane v kuhinjo in povabi Jeana na ples. Ko odplešeta, se vrneta v kuhinjo in se začneta pogovarjati. Julija je zelo sproščena, celo zapeljiva. Pije z njim in je vedno bolj domača. Jean jo začne opozarjati, da to ni najbolj pametno in da jo bodo ljudje začeli opravljati. A Julija se ne ustavi in tako ji Jean pove, da je že od otroštva zaljubljen vanjo in se je kot otrok skušal celo ubiti, ker se ni mogel igrati z njo. Julija je vedno bolj razgreta in z Jeanom odide v njegovo sobo. V kuhinji se zberejo veseli kmetje, pijejo in zapojejo zbadljivo pesem. Ko odidejo, stopita iz sobe in vse je spremenjeno. Jean ugotovi, da bosta morala pobegniti, in jo prepričuje, da bi odprla hotel. Julija se zaveda, da je to nemogoče, vseeno pa želi slišati, da jo ima Jean rad. Vendar pa Jean ne čuti več spoštovanja do nje. Vedno bolj jo ponižuje, pravi, da ima še najnižja dekla več časti kot ona in da je padla na dno. Izkaže se, da ji je govoril laži in ni bil vanjo nikoli zaljubljen, njej pa se vse

skupaj zagnusi. Pove mu zgodbo svoje družine, oblastne matere, ki jo je vzgajala kot fanta, in popustljivega očeta, ki se materi ni bil sposoben postaviti po rabu, čeprav ga je varala, mu zažgala posestvo in ga popolnoma ponižala. Sovražila je moške in Julija ji je morala priseči, da moškemu nikoli ne bo za sužnjo. Julija ve, da za njiju z Jeanom ni prihodnosti. Ona je degeneriran ostanek propadajočega razrede, uničujejo jo slabi geni in nezdravo okolje. Jean pa je ambiciozen nihče, ki se bo z voljo in drznostjo povzpel po družbeni lestvici. Jean ni pripravljen popustiti njenim željam, da bi skupaj odšla, in jo sili, naj sama odpotuje. Julija je popolnoma brezvoljna in pusti, da ji Jean ukazuje. Namigne ji, da bi bilo za žensko njenega rodu verjetno najbolje, če bi si vzela življenje. Ko njen oče nepričakovano pride domov, se Julija prestraši, da bo videl, kaj je storila iz sebe. Jeana prosi, naj ji ukaže, da se ubije, saj sama tega ne bi mogla storit. Jean še trenutek omahuje, ko pa gospodar pozvoni, se odloči in Julijo pošlje v smrt.

Oscar Wilde: Saloma

- enodejanka z značilnostjo tragedije- enotnost kraja, časa in dejanja – dogajanje poteka sklenjeno na terasi Herodove palače- glavne osebe so iz vrha družinske lestvice (člani palestinske vladovske hiše). Stranske so izmišljene po Aristotlovem načelu možnosti in verjetnosti (stražarji, dvorska služničad) – ustvarjajo iluzijo avtentičnega videza, razgibajo dogajanje.aloma v Bibliji nima imena, pri Wildu je pa ona tista, ki nosi krivdo. V Salomi najdemo tudi osebe, ki so skupinsko poimenovani: Judje, Salomini sužnji. Nekatere stranske osebe pa imajo imena. Wilde Salomo prikae kot osrednji lik, s tem da jo obda z množico oseb, ki so ji podrejene.- jezik: biblični slog, mestoma je poetičen, slovesen, privzdignjen, simbolističen (v simbolistično govorico ne vpletel paradokse: Herodiada: V čudeže ne verjamem. Preveč sem jih že videla.) – Wilde ima za vzor Maeterlincka. Veliko je primerjanja, ki pelje v paralelizem člena, stopnjevanje, rotenja, svetopisemske metaforike, ponavljanja- strasti in človeške slabosti vodijo osebe- sporočilo: ljubezen, ki temelji na nemorali – vodi v smrt- velikokrat se ponovi podoba lune:

○ dogajanje na terasi poteka ob mesečini○ luna vzbuja pozornost mnogih gostov○ Herodiadinemu pažu se zdi luna podobna mrtvi ženski, ki si išče mrliče○ mlademu Sirijcu, ki je zaljubljen v Salomo, pa ljubki princesi○ Salomo se zdi kot hladna devica○ Herod jo vidi kot pijano nago žensko○ Herodiada ostaja hladna, vse asociacije zavrne: Luna je kakor luna, to je vse.

- dekadenčno delo, polno dekadenčnih nasprotij:○ Salomina ljubka zunanjost – njena nasilna narava○ asketski Johanaan – Salomina poželjivost○ Johanaanov preroški zanos – Herodova zaverovanost v dragocene predmete

Saloma je prepričana, da je človeku dan trenutek, da ga napolni s senzualnim doživetjem; Johanaan ji predstavlja duhovni svet, ki ga doslej ni poznala; Johanaanov svet ji je tuj, zato ga zna ljubiti samo na svoj, senzualističen način, zaradi česar jo Johanaan zavrže; v njej se prebudi erotični nagon, da mora za vsako ceno dobiti Johanaana; prepričana je, da si je mogoče dušo prilastiti z umorom, nasiljem.Saloma v Bibliji nima imena, pri Wildu je pa ona tista, ki nosi krivdo. V Salomi najdemo tudi osebe, ki so skupinsko poimenovani: Judje, Salomini sužnji. Nekatere stranske osebe pa imajo imena. Wilde Salomo prikae kot osrednji lik, s tem da jo obda z množico oseb, ki so ji podrejene.

Na terasi Herodove palače se pogovarjajo vojaki. Mlad Sirijec kar ne more odtrgati oči od princese Salome, ki se mu zdi prelepa, hkrati pa je na njej nekaj nenavadnega, čudnega. Prijatelji ga prosijo, naj jo neha gledati, saj to prinaša nesrečo. Takrat pa se oglasi Johanaan, sveti mož, ki ga je kralj Herod zaprl v vodnjak. Saloma je nemirna, saj jo njen očim Herod kar prerad gleda, na živce ji gre proslava na dvoru in se zato sprehaja po vrtu in občuduje luno. Ko zasliši prerokov glas, se približa in od mladega Sirijca zahteva, naj ji pripelje ujetnika. Vojaki se uprejo, vendar pa Sirijec po nežnem prepričevanju popusti in ukaže privesti Johanaana. Ta začne preklinjati njeno prešuštno mater, našteva njene grehe. Saloma je prestrašena, hkrati pa ji je prerok neznansko všeč. Njegove besede jo pretresejo, zaljubi pa se v njegovo vitko belo telo, črne lase. Johanaan jo odganja, krči, naj se ne približuje izvoljencu Gospoda, saj je njena mati napojila zemljo s svojimi grehi. Saloma se ga želi dotakniti, opeva njegovo lepoto, on pa se z gnusom odvrača, še pogledati jo noče. Ko ga želi

poljubiti na usta, se Sirijec obupan zabode in jima pade pred noge. Saloma se za to ne zmeni in se zaklinja, da ga bo poljubila, Johanaan pa jo prekolne in se umakne v vodnjak. Medtem na teraso pridejo Herod, Herodiada in ves dvor. Herodiada je jezna, ker se njej mož tako zanima za njeno hčer, hkrati pa je vsa nemirna zaradi preroka, ki jo ves čas sramoti. Herod moža občuduje in mu noče storiti nič hudega. Ko se jim pridruži Saloma, jo Herod prosi, naj mu zapleše. Saloma noče, Herod pa jo kar naprej prepričuje in obljubi, da ji bo izpolnil vsako željo. Saloma pristane in odpleše ples sedmih tančic, potem pa od Heroda zahteva Johanaanovo glavo. Herod se izvija, ponuja ji vse mogoče dragocenosti, a Saloma vztraja. Na koncu mora Herod popustiti. Salomi prinesejo prerokovo glavo, s katero se začne pogovarjati, kot mlazna strmi v mrtve oči in jih nagovarja. Preklinja ga, ker je ni ljubil, saj je ona ljubila le njega, drugi moški so se ji gnusili. Zdaj ga lahko poljubi,a to ni poljub, ki si ga je želela, saj je grenak in hladen. Ko jo obsije mesečina, jo Herod zagleda in zgrožen ukaže vojakom, naj jo ubijejo.

Wildovo slogovno načelo:lapurlartizem (umetnost naj nastaja zaradi umetnosti same) + estetika

- je dekadenčna tragedija (princip klasične tragedije, drži se načela trojne enotnosti):- umik v čutnost, individualnost- iskanje zadoščenja, zelo patoloških, perverznih doživetij in hkrati poskus prikazati vse kot lepo

- poetična drama:- v širšem smislu je vsaka drama napisana v verzih – poetična- v ožjem smislu pa je to drama, ki v ritmizirani obliki ponazarja lirično vzdušje, čustvena stanja (glavno sredstvo je paralelizem členov)

- tematika: gre za neuničljivo slo po posedovanju – imeti nekoga v lasti.- vzdušje / atmosfera: napeto, tesnobno, zadušljivo- dogajanje:

- kvazizgodovinsko: zgodovinska snov je resnična, ker je izmišljena na ta način, da se zdi zelo verjetno (paše v Palestino, v tisti čas)- kvazirealno

Apulej: Metamorfoze ali Zlati osel

Živel je v 2. stoletju n. št., bil je Afričan iz Alžirije. Odšel v Kartagino, Atene, Rim. Kasneje se je poročil z bogato vdovo, sorodstvo ga obtoži, da si jo je pridobil s čarovnijo, vendar je tega oproščen.

- Metamorfoze ali Zlati osel je priredba grške predloge Lukios ali osel- gre se za splet dogodivščin, deloma komičnih, deloma fantastičnih prigod, ki jih doživlja in v prvi osebi opisuje junak zgodbe- zanima se za magijo

Lucij je popotnik in zapisovalec zgodb. Ko pride v Tesalijo, ki je znana po svoji magiji, se nastani pri prijatelju Milonu, ki je poročen s Pamfilo, o kateri se govori, da zna čarati. Služkinja Fotida, s katero Lucij občasno leže v posteljo, nekega večera vidi, kako se Pamfila spremeni v sovo. Isti urok hoče pozneje uresničiti na Luciju, vendar izreče nekaj besed narobe in Lucij se spremeni v osla. Še isto noč, preden ga uspe Fotidi odčarati, Milonovo hišo napadejo razbojniki, ubijejo Milona, Lucija pa kot osla vzamejo s seboj, da nosi ukradeno blago. Pozneje jim pobegne, reši pa tudi deklico, ki jo imajo razbojniki za ujetnico. Pristane v svetišču sumljive bratovščine sirske boginje in tudi njim pobegne, ko ga hočejo ubiti. Potem nekaj časa dela pri nekem mlinarju, pa pri revnem vrtnarju, dokler ga ne kupi Tiasus, bogatin iz Soluna. Lucij Tiasusa navduši s svojimi, za osla nenavadnimi sposobnostmi, in Tiasus ga kaže naokoli kot zanimivost. Tako se vanj zaljubi bogata dama in ima z njim spolne odnose. To pa Tiasusa pripelje do ideje, da bi ga lahko prodajal kot ljubimca. Lucij tega noče in pobegne na obalo. Tam potarna nad svojo usodo in kmalu se iz morja prikžae boginja Izida in ga spremeni nazaj v človeka pod pogojem, da jo bo vestno častil. To se tudi zgodi. Vrne se h bogati dami, ki jo je moral zadovoljiti kot osel, toda njej ni več mar zanj, spodi ga čez prag in junak se vrne domov.

- v to osnovno zgodbo je Apulej vtkal še mnogo krajših zgodb, novel iz ljudskega pripovedništva:○ dodal zgodbo o Amorju in Psihi in bistveno spremenil konec (junakovo

spreobrnjenje in posvetitev v Izidine misterije): Psiha mora po grešnem padcu pretrpeti trde preizkušnje, oditi v podzemlje, da lahko doseže trajno združitev z Amorjem – ta zgodba o Psihi je digresija v romanu

● - mistom in vernikom Izidinih misterijev je osel simbol najnižjih strasti, prispodoba človeka, ki je suženj pohote

Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik

Bralec začne brati roman Če neke zimske noči popotnik, a kmalu ugotovi, da so mu prodali knjigo z napako. Vrne se v knjigarno, kjer se mu opravičijo, češ da gre za nepravilno zvezano naklado oz. še več: knjiga, ki jo je bral, sploh ni Če neke zimske noči popotnik, temveč neki poljski roman. Bralec se ob reklamaciji odloči vzeti raje tega, saj ga zdaj zanima ta zgodba; enako pa je storila tudi bralka Ludmilla, zato bralec z njo naveže stik. A spet se zgodi nekaj nepričakovanega: poljski roman nima prav nič skupnega z zgodbo, ki jo je bralec bral prejšnjega dne. Zato telefonira Ludmilli, oglasi pa se njena sestra Lotaria. Ko končno spregovori z Ludmillo, ji pojasni, da gre po njegovih ugotovitvah za delo cimerske književnosti, to je književnost mrtvega naroda in jezika. Ludmilla predlaga, da se po pomoč zatečeta k univerzitetnemu profesorju te književnosti, ki bi jima lahko povedal, za katero delo v resnici gre. Profesor se res takoj spomni romana, v katerem nastopajo iste osebe, vendar se izkaže, da gre za povsem drugo delo. Neki drug profesor kot pravi roman predlaga še en roman, tokrat cimbrijski, a tudi ta ni pravi. Bralec se zato napoti na založbo, da bi prišel vsaj do ene od knjig, ki mu jih ni bilo dano prebrati do konca, tam pa izve le, da je za vso zmešnjavo kriv prevajalec Ermes Marana, ki se je pretvarjal, da prevaja iz cimbrijščine, čeprav ni znal niti besed tega jezika, in je pod naslovom cimbrijskega romana prevedel poljski roma, ki je bil pravzaprav prevod francoskega romana … Marana je medtem izginil in sledi za njim so le njegova pisma z najrazličnejših koncev sveta. Vsa pisma omenjajo tudi različne bralke, v katerih pa bralec sluti Ludmillino podobo. Ko ga ta povabi k sebi domov, odkrije, da sta bila z Marano nekaj časa sostanovalca, dokler ga ona ni mogla več prenašati in se je izselila, nato se je izselil še on, Ludimilla pa se je vrnila v stanovanje. Bralčeva naslednja pot je k pisatelju Silasu Flanneryju, plodovitemu piscu, ki so ga prej obiskali tudi Emes, Lotaria in Ludmilla. Na sledi za Ermesom se bralec odpravi v Južno Ameriko, kjer ga takoj aretirajo, v zmedi revolucijskih in protirevolucijskih tajnih služb pa se ves čas srečuje z žensko, ki ga zelo spominja na Lotario, a ima nešteto imen, odvisno od tega, katera skrivna organizacija ga ravno ugrabi ali aretira. Pošljejo ga na tajno misijo v neko drugo državo, njegova po pa se konča v domači knjižnici, kjer mu razni bralci razodenejo, kaj jim pomeni branje. Zadnji reče, da se vsak roma konča s poroko ali smrtjo junaka ali junakinje. Bralec se ob tem zave, da se hoče poročiti z Ludmillo in to se tudi zgodi.

# okvirna pripoved: kako se naj bralec namesti, kako izbira knjige, vmes zgodbe- okvirna zgodba z 10 vloženimi zgodbami (novelističnimi začetki)- v okvirni Bralec prevzame vlogo junaka, vložene zgodbe se končajo, ko se začno zapletati,

ko postanejo zanimive- vse zgodbe so samo osnutki, konča le romanco med Bralko in Bralcem, ki med zgodbami

navezujeta ljubezenski odnos- naslovi zgodb bi se lahko nadaljevali v neskončnost; drugoosebna oseba se sooči s

prvoosebno, kroži, ne pride do središča- zgodba o Ermesu Marani, ki prevaja v arabščino nek roman; sultanova žena hoče nenehno

nove in nove romane; sultan predlaga Marani, da prevod prekine na najbolj napetem mestu in vključi novega

- poanta: v literaturi so prazna mesta, ki jih vsakdo zapolni po svoje (spodbuja bralca, da zapolni prazna mesta- knjižnica je zrcalna podoba sveta: predstavlja njegov okvir in njegovo vsebino; v njej pa bomo zaman iskali resnico, kajti le-ta je zmeraj drugje; svet obstaja le kot fikcija

Albert Camus: Tujec

V svojih literarnih delih uveljavlja svoj filozofski in moralni nazor.

- prvoosebna pripoved (znano že iz romantike) + slog, zasnovan na psihologiji in filozofiji (moderno)

# filozofija absurda○ razmerje med svetom in človek je nekaj absurdnega

■ Človek in svet se nikoli skladno ne ujemata, sta si nasprotna; v člo je želja po absolutnem, popolnem, svet pa temu ne ustreza; svet je zmeraj brez smisla, ki bi ustrezal Člu (podobno v romantiki: razkol med idealom in resničnostjo)

○ razkol svet – Čl je dokončen , nesmiselnost sveta nepopravljiva, poskus sprave neuspešen

○ Čl mora vztrajati v absurdnosti ; ne sme nasesti upanju, da bi se lahko kaj spremenilo (samo tak Čl je zvest samemu sebi; podoben je Sizifu, ki pa se zaveda, da drugače ne more biti, da je njegova usoda dokončna)

- Človek hrepeni po enotnosti, smislu, razumnosti- Človek mora vztrajati v absurdnem svetu, pred njim ne sme bežati

○ revolta

Absurdni človek je načeloma nedolžen (Sartre – Človek je a priori kriv); izjava Ivana Karamazova "vse je dovoljeno" je po Camusu grenka ugotovitev; absurd človekla osvobaja + zavezuje: ukinja krivdo, ne odvzema pa odgovornosti; človek je pripravljen plačati za svoja dejanja.Oznaka eksistencializem se s Sartra razširi tudi na Camusova dela, Camus jo odkloni, pravi, da ga zanima, kako naj se človek vede, če ne verjame niti v boga niti v razum

Človek zavrže misel na upanje in beg – se upre; upor je pasivna nepopustljivost; človek je pasivni upornik, ker ne pristane na obstoječi red, hkrati pa ga ne more niti ne želi spremeniti.

Mersault je uradnik v pomorski agenciji v Alžiru. Nekega dne mu sporočijo, da mu je umrla mama, ki je živela v domu za upokojence. Odpelje se na njen pogreb, vendar ostaja neprizadet, kar opazijo tudi uslužbenci doma. Dan po pogrebu se spusti v ljubezensko afero z Marie, ki je včasih delala v isti službi kot on. Ta večer zaslišita iz sosednjega stanovanja glasno žensko vpitje. Mersaultov sosed Raymond pretepa svojo arabsko ljubico, zato pride policija. Naslednje jutro Raymond obišče Mersaulta in ga prosi, da mu napiše pismo, v katerem naj bi grozil svoji ljubici. Mersault privoli in ga napiše. Kmalu po tem Raymond povabi Mersaulta in Marie k svojemu prijatelju in njegovi ženi v hišico ob obali. Ko stopajo na avtobus, na cesti vidijo tri Arabce. Raymon prepozna enega od njih kot brata ljubice, ki jo je pretepel. Mersaultu zaupa, da ga želi Arabec zarado tega pretepsti. Ko se nekaj ur pozneje Mersault, Raymond in njegov prijatelj sprehajajo po plaži, naletijo na dva od teh Arabcev. Eden je brat Raymondove ljubice. Spustijo se v pretep. Vrnejo se v hišo in povedo ženskam, kaj se je zgodilo. Mersault se odloči, da se bo po kosilu sam sprehodil do morja. Tu znova sreča Arabca. Pred tem mu je Raymond dal pištolo, da jo spravi. Spomni se, da ima pištolo še vedno v žepu, in ko mu Arabec pred očmi pomaha z nožem, Mersault, zaslepljen od močnega sonca, štirikrat ustreli vanj in ga smrtno rani. Na sodišču ga obsodijo na smrt z javnim obglavljenjem.

- dva dela: 1. – 5 poglavij, 2. – 6, zadnjo poglavje poveže oba motiva: naključni uboj in smrtno obsodbo- pripoved v 1. os. – Meursault, uradnik v pomorski agenciji v Alžiru

- Začetnik filozofije eksistence Danec Soren Kierkegaard: bivajo vsa bitja, eksistira samo človek; edino misleči človek je lahko v odnosu do sebe, do lastne eksistence, do drugega človeka in boga; eksistirati pomeni dogajati se; dogajanje je rezultat dejanj, izbire in svobodne odločitve Pska; eksistenca je pasijon: trpljenje in strast obenem; do boga je mogoče priti samo skozi zavest greha, kajti eksistenca je greh in hkrati največja dosegljiva vrednotaCamus: absurdnost; Sizif je prapodoba modernega človeka, ki se zaveda absurdnosti življenja.

Miguel de Cervantes Saavedra: Veleumni plemič Don Kihot iz Manče

- začetek evropskega modernega romana; zgradba ni povsem enotna, veliko vložnih novel, ki bi lahko bile samostojne;- združuje pastoralni in pikareskni roman- nastal kot parodija na viteške zgodbe

- Don Kihot je utelešenje vsega idealnega, poštenega, plemenitega, nastopa v imenu najvišjih vrednot: resnice, pravice, ljubezni, svobode, … Je pa tudi človek, ki se po nepotrebnem zapleta v namišljene spore, napada pa mline na veter. Don Kihot naivno verjame v resničnost prigod vitezov iz viteških zgodb in skuša vse to posnemati. Oproda Sančo Pansa pa predstavlja realnost. Po eni strani je Sančo Pansa nasprotje don Kihota, po drugi, pa mu je podoben: tudi on zapusti vse (družino, imetje, …) in se pridruži don Kihotu, to pa lahko stori samo, če verjame vsem tem viteškim dogodivščinam. Res pa je, da ga pri tem vodi materialističen cilj: čim prej postati gospodar nekega otoka. Ko don Kihot postane Alonso Kihano, mu je takoj jasno, da je zapisan smrti.

Reven plemič Khada ali Kihana iz Manče sklene pod vplivom viteških knjig postati vitez. Sebe poimenuje Don Kihot, kljuse Rosinant, ljubljeno damo, kmetico iz Tobosa, pa Dulsineja Toboška. V viteza ga povzdigne krčmar, v katerem prepoznava graščaka. V čast Dulsineje napade trgovce, ki jih ima za viteze. Sosed odnese pretepenega Don Kihota domov, kjer župnik in brivec zažgeta viteške knjige. Don Kihotu se kot oproda pridruži revni sosed Sančo Pansa, da bi dobil obljubljeni otok. Na novi poti, ki jo pripovedovalec povzema po Benegelijevi knjigi, Don Kihot vidi v mlinih na veter velikane, v gospe s spremstvom ugrabljeno kraljično, v pogrebnem sprevodu morilce viteza, v brivčevi skledi pa Mambrinov šlem. Zamenjave prinesejo dvojici tepež, zato Sančo gospoda poimenuje Vitez žalostne podobe. Don Kihot krivi zlega čarodeja, le ob odvečnem strahu pred stopami se pridruži Sančevemu smehu. V imenu pravice osvobodi galjote, ti pa ga kamenjajo. Kardenij mu toži, da mu je prijatelj Fernando vzel nevesto Lucindo. Don Kihot pošlje Sanča k Dulsineji in se po vzoru Amadisa Galskega vdaja pokori. Domači župnik in brivec srečata Sanča, Kardenija, nato še Dorotejo, ki jo je Fernando zapustil zaradi Lucinde. Doroteja v vlogi kraljične zmami Don Kihota na pohod. Ta v snu premaga kraljičinega sovražnika, ki je v podobi mehov z vinom. Kardenij in Doroteja v krčmi prepoznata Ferdinanda z ujetnico Lucindo. Fernando se vda, vsi so srečni. Don Kihot misli, da je Doroteja le začarana kraljična. Druščina, preoblečena v prikazni, ga zapre v kletko, češ da bo tako prišel k Dulsineji. Po ponesrečenem napadu na procesijo se popotnika vrneta domov. Ko ju sosed Samson Carrasco seznani z Benengelijevo knjigo o njiju, gresta v Zaragozo na viteški turnir. Don Kihot gre v Toboso po Dulsinejin blagoslov; ko Sančo zve, da je Don Kihot sploh ne pozna, ga prepriča, da je začarana v kmetico. Dvojica sreča Zrcalnega viteza, ki se hvali, da je premagal Don Kihota. Ta ga pozove na dvoboj in zmaga. Ko vidi, da je vitez Samson, ki ga je hotel s spletko pripeljati domov, krivi čarodeje. Nastavi se levu, da bi premagal hudiča, a lev se ne gane. Vitez žalostne podobe se preimenuje v Viteza levov. Spusti se v Montesinovo jamo, v kateri vidi Dulsinejo, začarno v kmetico. Vojvoda in vojvodinja, ki poznata Benengelijevo knjigo, prepričata Sanča, da je Dulsineja res začarana v kmetico; v zameno za tepež mu dasta namišljeni otok; Sančo vlada modro. Don Kihot vidi drugi del svoje zgodbe; da bi razkrinkal lažnivega pisca Avellanedo, spremeni cilj poti. V Barceloni ga premaga v Viteza belega meseca preoblečeni Samson in mu ukaže vrnitev, Tarfe, o katerem piše Avellaneda, pa mu podpiše, da drugi del zgodbe laže. Doma Don Kihot obnemore. Spozna, da je bil nor, poimenuje se Alonso Kihano Dobri, spove se, se opraviči Sanču in umre.

Denis Diderot: Fatalist Jacques in njegov gospodar

Služabnik Jacques in njegov gospodar sta na osemdnevnem potovanju, na katerem doživljata različne prigode. Jezikavi Jacques pripoveduje zgodbo o svoji nekdanji ljubezni, ki pa jo mora nenehno prekinjati zaradi najrazličnejših zunanjih motenj. Njegova zgodba se začne, ko je v vojski ranjen v koleno. Dobrosrčna mlada ženska ga neguje, vendar nad tem ni navdušen njen mož, saj so ranocelniki, ki obiskujejo Jacquesa, dragi. Ranjenca zato vzame k sebi eden od ranocelnikov, s katerim se Jacques dogovori o plačilu, saj ima prihranjenega nekaj denarja. Ko se mu stanje izboljša, začne hoditi na sprehode in v krčmo, kjer revni neznanki pomaga tako, da ji da nekaj denarja. Na poti domov ga oropajo razbojniki, zato ranocelniku ne more več plačevati za svojo oskrbo. Nepričakovano pride ponj služabnik s sosednjega gradu Miremont, od koder je tudi hvaležna neznanka Jeanne, ki je o Jacquesu pripovedovala gospodarju, gospodu Desglandsu. Ta ga zato povabi k sebi in mu za negovalko določi lepo Jeannino hčer Denise, v katero se ranjenec zaljubi. Jacques vzporedno s to zgodbo svojemu radovednemu gospodarju govori tudi mnoge druge zgodbe: o svojem bratu, karmeličanu Jeanu, o starih starših starinarjih, o svojem bogatem stotniku in njegovem revnem tovarišu, ki sta si bila zelo naklonjena, hkrati pa sta se tudi sovražila, o izgubi svoje nedolžnosti s šiviljo Justine, ki jo je speljal prijatelju Bigereju, pa tudi o drugih svojih ljubicah. Jaquesu nato tudi gospodar pove zgodbo o starem prijatelju Desglandsu, njegovi ljubici in nezakonskemu sinu, predvsem pa je pomembna gospodarjeva pripoved o njegovi ljubezni, gospodični Agathi, katere ljubicem je bil gospodarjev tedanji tovariš vitez de Saint-Ouin. Prijatelja sta se namreč dogovorila, da bosta dekle pretentala in da se bo namesto de Saint-Ouina k njej pritihotapil gospodar. Prevaranta so razkrinkali, ga zaprli in od njega zahtevali poroko z nosečo Agatho. Čeprav se je nato izkazalo, da je bil vitez nepridiprav, ki je zgrešil več kaznivih dejanj, in da je on oče Agathinega otroka, preživnino in šolanje za dečka že deset let plačuje gospodar. Prav Agathin sin je tudi cilj tega potovanja, na katerem popotnika srečujeta različne ljudi, se ustavljata in prenočujeta v gostilnah. Najdlje se zaradi slabega vremena zadržita v krčmi Pri velikem jelenu, kjer spoznaa gostobesedno krčmarico, ki jim pove povest o nenavadni ljubezenski zvezi med markizom des Arcisom in njegovo ljubico, vdovo de La Pommeraye, ki se svojemu ljubimcu, ko se je ta naveliča, maščuje tako, da ga poroči z navidez nedolžno in pobožno gospodično d'Aisnon. Po poročni noči mu pove, da je njegova žena dejansko bivša prostitutka, vendar zaljubljeni markiz ženi njeno preteklost odpusti. Prav s tem markizom nato Jacques in gospodar nadaljujeta pot. Des Arcis jima medtem pripoveduje zgodbo svojega popotnega tovariša in tajnika Richarda, ki se mu je pridružil po dveh letih noviciata v samostanu. Jacques in gospodar končno prideta k rejnikom otroka viteza de Saint-Ouina, kjer poleg Agathe srečata tudi viteza, ki je v dvoboju z gospodarjem ubit. Jacquesa in gospodarja ločeno zaprejo, vendar sčasoma obema uspe priti na prostost. Znova se srečajo Jacques, gospodar, Desglands, Denise in Jeannine. Jacques postane Desglandsov grajski vratar in se poroči z Denise, v kaatero pa se zaljubita njegov gospodar in tudi Desglands. Jacques se kljub temu ne boji njene nezvestobe, saj je zvest svoji fatalistični filozofiji. Verjame namreč, da je usoda vnaprej določena, zato mirno spi in je sprijaznjen z življenjem.

James Joyce: Uliksess

Joyce je bil navdušen nad Homerjevo Odisejo in si je želel, da bi jo tudi sam napisal. Vlogo Odiseja je pripisal dublinskemu Judu: Leopoldu Bloomu – tujcu med Irci, ki ga vodi skozi različne epizode po Dublinu. Baje je pisal ta roman 7 let, besedilo pa je stalno dopolnjeval in prepisoval, bedel je tudi nad tujimi prevodi lastnih del. Najprej je začel pisati zadnji del romana, nato pa ga je pisal z obeh strani.

- snov:- vsakdanje življenje; doživljaji mestnih ljudi (Joyce je bil obseden s podrobnostmi)- podzavest in zavest: neizgovorjene misli, pogosto imajo pri Joycu seksualne kontacije- črpal je snov iz zempljepisa, zgodovine in mitologije

- kraj in čas: Dogaja se v Dublinu in traja 24ur (antična trojna enotnost)* 16. 6. 1904 = ljubitelji Joyca imajo na ta dan praznik – Blooms day (na ta dan je Joyce srečal svojo ženo Noro)

- pripovedovalec je personalni

- literarne osebe: Vsi 3je junaki so na nek način karikirane podobe glavnih junakov v Odiseji:Leopold Bloom : (anti) Odisej > Odisej ima začrtan cilj, Bloom pa blodi po Dublinu. Bloom

je po poklicu reklamni agentMolly : (anti) Penelopa > Penelopa je silno zvesta, medtem ko je Molly Bloomova nezvesta

žena. Po poklicu je akterska pevka.Stephen Dedalus : (anti) Telemah > Telemah je bil Penelopin in Odisejev sin, Dedalus pa

je intelektualec, nereden študent in Mollyjin ljubimec.

- dogajanje:

DVORAVNINSKOST

Mitološko ozadje Sodobno življenje (20. st.)

Odisejevo hotenje priti domov, cilj: Itaka Bloom brezciljno tava (blodi okoli)

Penelopa zvesta žena Molly – nimfomanka, ženska brez vrednosti, statična ženska

Telemah – glavna misija iskanje očeta Dedalus bolj spominja na Hamletovo iskanje mrtvega očeta

Urejen svet, vse je pod nadzorom Naurejen svet, kaže na neko izgubljenost

10-letno iskanje 1 dan

Mitološka vzvišenost, epska resnoba Dolgočasna, banalna vsakdanjost

- zgradba: Vsako od 18ih poglavij ima vzporednico s Homerjevo Odisejo. Ima svoje prizorišče, barvo, umetnost, organ, ...

- tema: Odtujenost, duhovna revščina, izgubljenost. Prikazano je nasprotje med veličino mita in banalno vsakdanjostjo.

- ideja: Tudi v vsakdanji banalosti moramo najti smisel.

- jezik in slog: Joyce je odkril, da je beseda vsemogočna, ker lahko spreminjaš svetove in ustvarjaš nove. Za vsako poglavje je značilen poseben slog, ki je povezan z vsebino (če je treba vzbuditi občutek dolgočasja, bo tudi slog tak).

- smer: Joycesi je prizadeval združiti postopke velikih literarnih tokov svojega časa:- naturalizem: sistematično nizanje podatkov- simbolizem: povezan že z zamislijo romana o modernem Odiseju

- notranji monolog: Joyce ga je povzdignil do popolnosti. Vrh romana je Mollyjin monolog, ki obsega 25000 besed v 8ih povedih; napisan je več ali manj brez ločil in med mislimi ni prehodov.

Marcel Proust: Combray

Spada v ciklus romanov V iskanju izgubljenega časa, katerega sestavljaja 7 romanov:V Swanovem svetu, V senci cvetočih deklet, Guermontesovi, Sodoma in Gomora, Albertina je izginila / Ubežnica, Ujetnica / Jetnica, Spet najdeni čas.

- > Combray pa je 1. del prvega romana V Swanovem svetu.

- vsebina: Combray je ime izmišljenega, podeželjskega mesta, kamor je pripovedovalec hodil s svojimi starši na počitnice. Besedilo je niz izsekov različnih časovnih obdobij. Nekdanja doživetja se prepletajo z razmišljanji in spoznanji zrelih let.

1. del besedila: Vsebuje spominjanje, ki se poraja v stanju prebujanja / podzavestno stanje. Pripoveduje o večernih obiskih soseda Swana, ki prikrajšajo pripovedovalca za materin poljub za lahko noč.

2. del besedila: Izhaja iz sedanje čutne zaznave, ki je identična pretekli zaznavi. Zaznavo sproži okus in vonj v čaj namočenega piškota magdalenice.Combrayu se najprej približamo od daleč, potem pa prehajamo iz družinske hiše v središče mesta. Tako se seznanimo s sorodniki, kuharico in prebivalci Combraya. Vsako nedeljo, ko je šla družina k maši si je deček ogledoval Combray in občudoval visoke stolpe, cerkev, zvonove, ... Sanjaril je o obisku gledališča in se s stricem Adolphom pogovarjal o igralcih. Sanjaril je tudi o prijateljstvu z vojvodinjo Guermantsko, potomko nekdanjih grofov iz legendarnih časov. Otroško sanjanje in sprehodi po plemiških posestvih v dečku spodbudijo željo, da bi postal pisatelj, vojvodinja pa bi bila njegova muza. Šele po mnogih letih, ko sta se meščanstvo in plemstvo med seboj pomešala, pripovedovalec dojame, da med obema slojema ni ostre meje. Pripovedovalec se v otroštvo zazira z domotožjem.

- tematika:- ljubezenska: istospolna, vedno dokazuje, da je srečna ljubezen iluzija, ker čustva med

partnerjema niso usklajena (človek ljubi, kadar ni ljubljen, to pa vodi v obup, žalost in ljubosumje).- prijateljstvo: ni vedno samo radost, prisotni medsebojni stiki so redki, pogosti pa so

občutki tujstva, osamljenosti.- odnost do umetnosti: kaže se na 2 načinaa) kot ljubiteljski – estetsko ugodjeb) kot umetniško ustvarjanje, ki edino rešuje pred minljivostjo in daje življenju višji smisel

- osebe: Proust prikazuje samo plemstvo in meščanstvo, iz nižjega sloja predstavi samo služkinjo (zelo podrobno).Skupne značilnosti oseb: Osebe visokega rodu so zelo komplicirane, razkrivajo se v različnih trenutkih in situacijah, skozi pripovedovalčeve oči in domišlijo. Pogoste so preobrazbe oseb. Proustove vsestranske analize oseb in njihovih duševnih stanj, pričajo o njegovem poznavanju tedanje psihologije (Freud) in pomembnosti sanj za človekovo osebnost.

- zgradba: Zgradbo romana narekuje in usmerja nehotni spomin. Asociacije obujajo obdobja pozabljene preteklosti. Dodatni vir ustvarjalnega spominaj je tudi pobudno stanje.

Zgodbe svetega pisma

Svetopisemske zgodbe so tisti del svetega pisma, kjer se govori o dogodkih, dejanjih in doživljajih konkretnih oseb v smiselnem časovnem zaporedju. V svetem pismu je namreč pripovedništvo poglavitna literarna vrsta. V epskem načinu so sestavljene najstarejše knjige Svetega pisma imenovane Pentatevh oziroma Pet Mojzesovih knjig, kjer so združene zgodbe od stvarjenja sveta, raju, Adamu in Evi, Kajnu in Abelu, vesoljnem potopu, babilonskemu stolpu , Abrahamu, kjer se začne prava zgodovina izvoljenega Judovskega ljudstva, pa do zgodb o Mojzesu, ki je bil prvi zakonodajalec judovskega verstva pa do njegove smrti. Naslednje knjige opisujejo zgodovino izvoljenega ljudstva Judov od njihovega prihoda pod Mojzesovim vodstvom v Palestino, pa do preizkušenj, ki jih je ljudstvo moralo pretrpeti pod Heleni v 2 . st . pred Kristusovim rojstvom kot so: Jozuetova knjiga, Knjiga sodnikov, kjer je znana junaška pripovedka o Samsonu, Samuelovi knjigi, Knjigi kraljev s pripovedko o Salomonu . Tobijeva knjiga je po svojem značaju poučna povest, saj ponazarja kako bod plačuje pobožnost in poštenost judovske družine v izgnanstvu.. do Jobove knjige, ki pa nima izrazite zgodovinske tematike in je po svojem značaju parabola.

Od spisov, ki sestavljajo Novo zavezo, spadajo v pripovedništvo vsi štirje evageliji: Matejev, Lukov, Markov in Janezev. Prične se z Jezusovim rojstvom , njegovem delovanju med ljudstvom, zlasti čudežih, pripovedjo o rojstvu Janeza Krstnika, Marijinem oznanenju, svetih treh kraljih, Jezusovem trpljenju, smrti na križu in njegovem vstajenju. Medtem pa ko so Apostolska dela spis, ki vsebuje zgodovino krščanske skupnosti po Jezusovi smrti. Opisujejo širjenje krščanske vere med Judi kakor tudi med poganskimi Grki in Rimljani, ki so jo razširjali apostoli.

- V Bibliji je največ epike, dramatike zelo malo (nekaj značilnosti v Visoki pesmi in Jobovi knjigi); dramatike niso poznale druge staroorientalske literature, ki so vplivale na Biblijo. Je pa veliko lirike: Visoka pesem, Knjiga psalmov, Žalostinke (tudi Jobova knjiga, Knjiga pregovorov, Pridigar, Sirahova knjiga).

● - pripovedna besedila so redko ohranila svojo prvotno podobo, saj se je le-ta s povezoavnjem zabrisala:

○ mit/bajka (= izmišljena zgodba s snovjo iz poganskega verstva; tudi zgodba z dogajanjem nadčloveških razsežnosti s simbolnim pomenom – v tem smislu miti o stvarjenju sveta, Adam + Eva, Kajnu + Abelu, vesoljnem potopu in babilonskem stolpu),

○ pripovedka – težko ločiti od novel, legend: o Abrahamu, Izaku, Jakobu, Jožefu, Mojzesu, Davidu; nič čudežnega, dogajajo se v stvarnosti, otipljivem zg svetu

○ legenda – zgodbe o sv. osebah, čudežih kot nagradah za njihovo vernost: zgodbe o Jezusovih čudežih, o Petrovi rešitvi iz ječe, spreobrnjenju Savla v apostola Pavla

○ basen – napol pripovedna, napol poučna: Jonatanova basen o drevesih, ki si izbirajo kralja

○ parabola – s prispodobami ponazarja moralne nauke: parabola o bogatašu in revežu, prilike, ki jih v evangelijih pripoveduje Jezus (o usmiljenem Samarijanu, farizeju, o gorčičnem semenu)

○ anekdota – označi pomembno osebnost z njenim izrekom: o Salomonovi razsodbi, Jezusovi izreki (ko je svojim nasprotnikom odgovarjal: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega)

○ biografija – zgodba o Abrahamu, Izaku, Jakobu, Mojzesu, Davidu, Salomonu; še bolj življenjepisi so evangeliji

○ apokalipse – opisi videnj in prikazni, v katerih se je razodevala usoda izvoljenega ljudstva, Jeruzalema in konec sveta

- Namen je utrditi vero v božje razodetje → prepletanje pripovedništva + poezije + polliterarna/neliterarna proza.

- Stara zaveza v kanonizirani obliki končana 1. st., besedila zapisana že v 2. pr.- najstarejša besedila tudi že v 13. st. pr.- Nova zaveza je nastala od 1.-2. st.- Stara zaveza je napisana v hebrejščini, nekatere mlajše pa v aramejščini

- vse zgodbe iz hebrejščine so najprej prevedene v grščino, zato se je prevod Stare zaveze imenoval Septuaginta (naj bi bilo 70 prevajalcev)- zatem je nastal latinski prevod, ki je v srednjem veku postal uradi prevod katoliške Cerkve; veljal je za splošno rabo, zato Vulgata

Abraham in IzakBog obljubi Abrahamu deželo Kanaan in številne potomce, ki bodo postali ljudstvo Izraela, v zameno pa terja zevstobo. Abraham se napoti iz Ura v Sumeriji v Kanaan; najprej ima z deklo sina Izmaela, nato v visoki starosti z neplodno ženo Saro Izaka, ki ga mora žrtvovati (tako Bog preskuša njegovo zvestobo); Abraham je bil pripravljen žrtvovati svojega sina za Boga; ko ga skuša zaklati, ga Bog ustavi: prepričal se je, da se Abraham boji Boga in se je pripravljen odreči tudi svojemu sinu, zato ga bo Bog bogato nagradil.

Izak in RebekaAbraham pošlje hlapca, da bi našel ženo za njegovega sina Izaka; hlapec je pri nekem vodnjaku, kamor pride Rebeka; proso jo za vodo in ona jo ponudi tudi njegovim kamelam ter ga povabi domov; starši se strinjajo s poroko, tudi Rebeka je pripravljena iti s hlapcem; postane Izakova žena

Jakob in EzavRebeka in Izak imata dva sina, Jakoba in Ezava, ki se prepirata za prvorojenstvo; Izak je na smrtni postelji, reče sinu Ezavu, naj mu pripravi dobro jed iz divjačine, da mu o dal blagoslov; Rebeka to sliši in pove Jakobu, naroči mu, naj prinese dva kozliča in ona bo pripravila dobro jed; Jakoba obleče v Ezavova oblačila in Jakob preslepi očeta, prejme od njega blagoslov; Ezav je jezen, ker je brat z zvijačo prejel očetov blagoslov, zato Rebeka svetuje Jakobu, naj gre k njenemu bratu Lebanu in se vrne, ko se bo Ezavova jeza polegla; na poti Jakob zaspi in sanja: prikaže se mu Bog in mu obljubi številen zarod; Jakob sreča ob vodnjaku Rahelo, svojo sestrično (hči strica Labana); zaljubi se in bi jo rad za ženo; Laban mu jo obljubi, če bo pri njem služil 7 let; po sedmih letih pa mu da starejšo hči Lijo, zato mora Jakob ostati še 7 let, da dobi Rahelo

Jožef, Jakobov sin, je prodan v Egipt; zapeljuje Putifrjevo ženo, zato ga dajo v ječo, nato pa postane visok faraonov uradnik in zaščitnik svoje družine. Bratje so nanj ljubosumni, ker ga ima oče najraje; prodajo ga Izmaelcem, ti ga odpeljejo v Egipt in ga prodajo faraonovemu dvorniku Putifarju; ker je Jožef zelo lep, si ga poželi Putifarjeva žena, toda on jo zavrača, ker je gospodar zelo prijazen do njega in mu vse zaupa, poleg tega bi se pregrešil zoper Boga; ko ga spet osvaja, on zbeži, obleka pa ostane v njenih rokah; Putifarka je užaljena, zato izrabi njegovo obleko za dokaz, da je bil pri njej, da je on njo osvajal; vržejo ga v ječo; faraon izve, da zna razlagati sanje, pokliče ga k sebi in mu pove svoje sanje, J pravi, da bo prišlo 7 let izobilja, zatem pa 7 let lakote; faraon ga povzdigne; J gre po Egiptu in nabira pridelke za obdobje lakote; ko pride 7 let lakote, prihajajo ljudje iz vseh dežel kupovati k njemu, tudi njegovi bratje, ki pa ga ne spoznajo; J jih preizkuša in na koncu sem jim razodene, povabi vse z očetom vred in njihovimi družinami, da se pridejo v Egipt

Mojzes vodi Jakobovo (= Izraelovo) ljudstvo iz Egipta

Samson si je zaželel žene izmed Filistejcev, čeprav sta bila mati in oče proti temu, sta se uklonila njegovi želji; dekletov oče pa je poročil hčerko z nekom drugim in Samson je bil jezen, zato je pobil veliko Filistejcev; nato mu je bila všeč Dalila; iz njega je izvrtala, v čem je skrivnost njegove moči; poklicala je Filistejce, obrila Samsona in F. so mu iztaknili oči in ga dali v mlin; ko so mu zrasli lasje, se mu je povrnila moč; F. so ga poklicali, da jim je plesal na slavju, izrabil je priliko in se oprl na stebra hiše, da ju je podrl; hiša, polna ljudi, se je zrušila in pobila mnogo ljudi, z njimi je umrl tudi Samson

Filistejski Goljat zasmehuje Izraelce; David, čeprav mladenič, nevajen vojskovanja, se odloči, da se bo boril z njim; na paši je večkrat ubil leva ali medveda, vzame palico in fračo in pobije Goljata s kamnom iz frače, nato pa mu z njegovim mečem odseka glavo

Davidov sin Salomon je pripeljal izraelsko ljudstvo na vrhunec slave; dve ženski sta se prepirali zaradi otroka; ponoči je ena svojega pomendrala in ga zamenjala z otrokom druge, vendar tega ni hotela priznati; Salomon reče, naj presekajo otroka na pol in naj vsaka dobi polovico; ena je rekla, ne, naj ga kar ima tista, ki ji ga je ponoči ukradla, ta, ki ga je ukradla, pa je bila pripravljena pustiti, da otroka presekajo; tako je Salomon vedel, katera je prava mati – tista, ki ni dovolila, da ga ubijejo in se mu je bila pripravljena odreči, samo da živi

Stara orientalska lirika.

Najstarejša zapisana besedila na svetu, ki so vplivala na razvoj evropske kulture: Bližnji vzhod, Prednja Indija, Daljni vzhod = stara orientalska književnost.Stara orientalska lirika:

■ egipčanske, sumerske himne■ kitajske pivske pesmi■ japonski haikuji

besedila imajo nekaj skupnih značilnosti, čeprav so nastala v različnih narodnih skupnostih in v različnem času:

■ stare književnosti, ki so skupaj s civilizacijo umrlepripadnost kulturnemu prostoru starega Orienta

poznati družbene, zgodovinske razmere, ne samo pesniška delapomanjkanje prevodov --> slabo poznamo tibetansko, nepalsko, kmersko, javansko, filipinsko književnostpoznavanje stare orientalske književnosti osnova za boljše razumevanje zgodovine in razvoja evropske književnosti

SUMERSKO LIRSKO PESNIŠTVO● - stara Mezopotamija, 3. tisoč. pr. n. št.

- babilonsko-asirska kultura- večina del v sumerskem jeziku nastala 2000—1800 pr. n. št.- prozne oblike: pregovori, poučni nasveti, basni, epske pesnitve (o mitoloških junakih, zgodbe o dogodkih, ki so jim pripisovali nadnaraven pomen – poplave, vesoljni potop)

● Ep o Gilgamešu, 1200 pr. ali kasneje: napol zgodovinska, napol bajeslovni kralj mesta Uruk

- poezija verskega značaja: himne bogovom, žalostinke ob smrti vladarjev, uničenju templjev, mest, spokorniške, ljubezenske pesmi – niso izraz osebnega pesniškega čustva, sestavljene po ustaljenih molitvenih, deklamacijskih obrazcih- izvajali ob spremljavi harfe, lire, bobna pri obredih, praznikih- sumerski verz ni poznal rime, pesmi sestavljene iz kitic- osnovno ritmično sredstvo ponavljanje besed, stavkov, verzov – paralelizem členov

Ljubezenska pesem za kralja Šu-sina● - ena od dveh sumerskih ljubezenskih pesmi, odkritih 1951 v istambulskem muzeju

-Inanna (sum boginja ljubezni in rodovitnosti) vabi kralja, naj se združi z njo v sveti poroki, ki je bila del novoletnega praznovanja- obredna pesem- peli v templju, v zboru, o spremljavi glasbila, plesali obredni ples

● - ženin se primerja z levom, simbolom moči;- lirski subjekt, ženska, ki se enači z Inanno, ga občuduje, hvali, vabi, naj se prepusti njenemu ljubkovanju- veliko paralelizmov

PESNIŠTVO STAREGA EGIPTA● - najstarejši primeri iz 25. stol. pr.

- dve krizni obdobji, nastanek srednje (2000 pr.) in nove države (1600 pr)- politični in kulturni vrh starega Egipta med 1500 in 1200 pr.- v novi državi se razvije novoegiptovski književnosti- slikovna pisava – hieroglifi; leta 1822 jo je razvozlal J. F. Champollion- slovstvo religioznega, mitološkega značaja (opisi potovanj v onostranstvo, prošnje, nasveti za posmrtno Ž)- večino besedil odkrili v grobnicah, piramidah- Knjiga mrtvih – knjiga himen-ljubezenske, delovne pesmi (Pesem nosačev žita), ki se navezujejo na konkretno izkušnjo- prevladujejo himne Amonu, Ozirisu, reki Nil, faraonom- za himne značilen čustveno vzvišen, svečan ton – paralelizem, refreni, besedne igre, aliteracije- posebnosti sloga, zgradbe so imele verjetno magičen pomen

Ehnatonova Himna sončnemu božanstvu● - ena prvih v novoegiptovskem jeziku

- avtor Amenofis IV. (preimenoval se je v Ehnatona – všečen Atonu)-hvalnica Atonu, ki daje življenje vsem ljudem, ti pa ga častijo s svojim delom in žrtvovanjem za njegovega namestnika na zemlji, za faraona- neposreden odnos do stvarnosti- realistični opisi vsakdanjega življenja- vpliv pesmi v biblijskih psalmih

● - občuduje in hvali Atona, kako je lep, bleščeč- ko zaide, je vse v temi, ljudje spijo- ko je dan in on obsveti zemljo, gredo ljudje delat, vse je veselo- pozna ga samo Ehnaton, njegov sin- odkar je zemljo ustvaril, jo je namenil svojemu sinu Ehnatonu in njegovi ženi, kraljici Nefretete

Pogovor razočaranega človeka s svojo dušo● - pesem obupa

- 2100 pr.- nezadovoljstvo človek z življenje, ki pa ni utemeljeno z družbo ali političnimi okoliščinami- misel o samomoru, zato se pogovarja z dušo in njeno usodo, ki bi jo doletela po taki smrti- človek se odloči živeti do konca- smrt je zmeraj pred menoj, v njegovih mislih

Začetek besed velike razveseljevalke srca● - 7 ljubezenskih pesmi, 1200—1085 pr.

- 60 ljubezenskih pesmi, iz časa nove države- razpoloženje različno: žalobno, resno, veseljaško- odnos do ljubezenske teme = svoboden, izrazito čuten

● - zaljubljena v moškega, ki ji ne vrača ljubezni, mati ji svetuje, naj ga pozabi. Ko pomisli nanj, zboli od ljubezni, govori si, naj počaka, da bo on prišel k njej. Upa, da bo razum prevladal in se ne bo prepustila srcu.

Pesem nosačev žita● - poleg umetne književnosti, ki so jo zapisovali na dvoru, tudi pesmi, ki so se ohranjale

ustno med nižjimi sloji --> redko ohranjene- 16.—14. stol. pr.

- delovna pesem- ritmično izrazita- vsebinsko preprosta- namen spremljati ročno delo, podpirati ritem telesnih gibov- peli v skupinah ali Pski- poznajo jih vsa ljudstva

● - kljub temu da delajo dan za dnem, da je pridelka polno, da so že vse kašče polne, njih še kar priganjajo; lačni so, sključeni, telesa so že otopela, so kot bron.

STAROŽIDOVSKO PESNIŠTVO

● - starožidovska in hebrejska kultura se je razvila v 2., 1. tisočletju pr. v Kanaanu- preplet semitskih, sumerskih, egiptovskih, huritskih vplivov- celotna hebrejska literarna dediščina zbrana v Svetem pismu = zbornik zgodovinskih, verskih, lirskih besedil, ki so prvotno služila ohranjanju židovske zgodovine in krepitvi identitete izbranega naroda- povezovalni značaj besedil- postane jedro židovskega, krščanskega cerkvenega kanona (delitev na Staro in Novo zavezo)- Stara v 7. stol. pr. z združevanjem, predelavo starejših obredni, pripovednih besedil- prvotna verzija je imela 22 knjig (toliko je črk hebrejske pisave), kasneje 24, razdeljene v 3 skupine: Postava (5 Mojzesovih knjig), Preroki (8 knjig), Spisi (11 knjig)- prevod v latinščino Vulgata, v grščino Septuaginta- dodane še grške knjige: Evangeliji, Dejanja apostolov, Pisma, Apokalipsa = Nova zaveza- Stara zaveza: kronike, legende, miti, pregovori, himne, molitve, žalostinke, ljubezenske, svatbene pesmi

Jobova knjiga● - dramsko zasnovano besedilo

- Satanov dialog z Bogom, da bosta s trpljenjem skušala trdnost Jobove vere- Job potrpežljivo prenaša izgubo premoženja, otrok, bolezen, zato mu Bog vrne prejšnje blagostanje, Jobove prijatelje pa ošteje, ker so dvomili v božjo pravičnost- 42 poglavij, 3 deli: krajši prozni uvod, Jobov dialogi s prijatelji v verzni obliki, kratek prozni zaključek- glavnina so Jobove tožbe, žalostinke, razmišljanja o usodi, pravici, trpljenju nedolžnih- značilnost: izražanje in primerjanje razlilnih verskih in moralnih nazorov s pesniškimi izraznimi sredstvi- poetičen izraz- zvrst modrostne književnosti

Knjiga psalmov● - psalm: gr. pesem, peta ob spremljavi brenkala

- 4., 3. stol. pr.- 150 himen, žalostink, molitev za petje v sinagogah, kasneje tudi v cerkvah- tematski sklopi: nabožne hvalnice, ljudske žalostinke, kraljevski hvalospevi, osebne žalostinke, zahvalne pesmi- avtorstvo več psalmov pripisujejo kralju Davidu- najstarejši psalmi nastali pod vplivom kanaanskih spevov, staroegipt. himnike- paralelizem členov zelo pogost

Psalm št. 104● - tematska podobnost s Himno sončnemu božanstvu

- Človek ima bolj neposredno razmerje do Boga; v Ehnatonovi samo faraon

Psalm št. 137● - nastal v času babilonske sužnosti

- ko je 587. babilonski kralj porušil Jeruzalem, je izgnal Žide v Babilonijo, s tem se je začela babilonska sužnost; trajala do 538, ko je perzijski kralj Kir dovolil, da se vrnejo v domovino- najznačilnejša žalostinka v Knjigi psalmov

● - Židje kot sužnji v tuji deželi se spominjajo Jeruzalema in si želijo maščevanja za Babilonce

Pridigar● - druga knjiga Stare zaveze, vprašanja o minljivosti človeškega življenja, o njegovem

razmerju do Boga in stvarstva- zbirka 8 pesmi- avtor naj bi bil Salomon, vendar je zaradi vsebinske in jezikovne neenotnosti verjetno delo različnih avtorjev- vpliv grške stoične in epikurejske filozofije

Vse ob svojem času● - za vse pride čas: za rojstvo, umiranje, delo, žalovanje, ples ...

- Bog je napravil vse;

Visoka pesem● - verjetno nastala z združitvijo večjega števila ljubezenskih ali svatbenih pesmi

- 8 spevov = 117 kitic- izmenično jih pojeta ženin in nevesta, povezujejo pa kratki odpevi zbora- nekateri vidijo v ženinu Jahveja, zato razumejo pesem kot alegorijo o izraelski predanosti svojemu bogu- drugi opozarjajo na posvetni, erotični pomen ljubezni odnosa med ženinom (Salomonom) in nevesto Sulamit

Žalostinke● - opisujejo padec Jeruzalema, razdejanje templja, začetek babilonskega suženjstva

- avtor naj bi bil prerok Jeremija, verjetno pa tudi drugi- postale so obredne pesmi pri žalovanju in postu- 22 kitic, kolikor je bilo črk stare hebrejske abecede, prve 4 imajo akrostih- globoka žalost zaradi izgubljene svobode in upanja na povratek v domovino

Nesrečno mesto● - mesto je opustošeno, prazno, brez prebivalcev, zatiralci pa so veseli, Bog jo je pahnil v

žalost in poslal prebivalce v sužnost

Lukov evangelij● - v Novi zavezi prevladujejo prozna dela: kronike, parabole, pridige, v verzni obliki le

posamezne hvalnice in molitve

Magnificat● - Marijina zahvala za božje usmiljenje do nje in njenega naroda, ko ji je Elizabeta, mati

Janeza Krstnika, povedala, da bo postala Jezusova mati

STARA ARABSKA LIRIKA- književnost se razvije v 6., 7. stol.

- predklasično obobje: ljudsko pesništvo, pripovedništvo nomadskih beduinov- obdobje klasične muslimanske dvorne omike- poklasično obdobje (12.—14. stol.): prefinjeni artizem in misticizem- najbolj cenjeni poezija in kratko pripovedništvo (1001 noč)- poezija temeljila na menjavanju dolgih in kratkih zlogov, rima, stalne pesniške oblike (gazela, kasida)- avtorji: Šanfara, Abu Nuvas, Mutanabi

Koran- sveta knjiga islamske vere, temelj arabske družbe in kulture- knjiga Mohamedovih modrosti, izrekov- napisali prerokovi privrženci na podlagi ustnega izročila- napisan v rimani prozi- 114 poglavij, sur – razlika glede na tematiko, kraj, čas nastanka- starejše sure so poučne, slog bližje pesniškemu, mestoma težko razumljiv, velikopesniških figur (asonance, rime, ponavljanje)- kasneje prevladuje razmišljanje o moralnih, družbenih vprašanjih-verzi so daljši, manj slikoviti, bolj zapleteni

V imenu boga, dobrotljivega, usmiljenega; 81. sura, ena izmed najstarejšihZa vsakogar pride čas, ko bo izvedel, kaj si je zaslužil; lirski subjekt prisega, da koran prinašapošten odposlanec, ki je vreden zaupanja; ljudje pa se morajo sami odločiti, komu bodosledili; nad njimi je bog.

PERZIJSKA LIRIKA- Avesta – zbirka starih verskih pesnitev, poučnih besedil; brez umetnostnih vrednosti, pomembenkultzg, je dokument- šele po 7. stol., po arabskem vdoru, uvedbi islama, hitrejši razvoj književnosti- namesto kvantitativnega se uvede zlogovni verzni sistem, arabske pesniške oblike (gazela – ghaza=preja, tkanje; 6—30 verzov z rimo aa, ba, ca...xa), kasida – žalostinka ali satirična pesem v obliki gazele,rubai, 4-vrstičnica mističnega, moralno-poučnega ali svobodomislenega značaja s tremi enakimi rimamiin enim nerimanim verzom (aaxa))- tudi epsko pesništvo: iranska zgodovinska tematika in živahnost, posvetnost arabske dvornepoezije; Firduzi, Nizami

Omar Hajam- danes najslavnejši perzijski pesnik- matematik, astronom, filozof- v rubaijih predvsem o misticizmu, pesimizmu, skepticizmu; moralno/fil sporočilo mora bitiizraženo v nazornih podobah in enostavnem jeziku

- v senci s kruhom in pijačo, želi si njenega glasu in puščava se bo spremenila v raj, njen glasga boosrečil, narava bo dobila povsem drugačno podobo- nekateri živijo bogato, skromno, varčno, delavno, drugi lahkotno, razsipno, toda vse čakasmrt, ob smrtismo vsi enaki in nič nas ne more obuditi nazaj v življenje- užitje trenutka, sedanjosti, vsi se spremenimo v prah, iz česar smo tudi nastali in takrat nebomo mogli

uživati življenja, vina, stanje, v katerega se povrnemo, je večno- širil je modrost med ljudmi in spoznal, da se vse vrača v začetek, kot je prišel na svet, botudi odšel, vse je minljivo- prignan je bil na svet, ne da bi vedel od kod, odgnan, ne da bi vedel kam, v vinu pa bo utopilspomin- uživanje, pitje vina, kajti po smrti ni več življenja, vrnitev na ta svet ni več mogoča- svet primerja s šahovnico, ljudi s figurami, Usoda pa ureja naša življenja in jih na koncupospravi v škatlo

Hafis- zbirka njegovih gazel Divan- lirika temelji na osebnem navdihu, mešanica hedonizma, izražena v erotičnih metaforah, inmističnega razpoloženja- vrača se k starim temam o ljubezni, vinu, minljivosti- vedno nove pesniške podobe- velik odmev pri evropsih pesnikih v romantiki (Goethe)

- Hafis preveč greši, da bi lahko prišel v nebesa, toda on odgovarja, da bo prišel s svojo lutnjopred rajska vrata in z glasbo izvabil iz raja hurije (ženska bitja, ki jih Koran obljubljamuslimanskim vernikom v onostranstvu), te mu bodo sledile na zemljo, kjer se bodo opijale zvinom in raj bo tako postal prazen, preselil se bo na zemljo, kjer bo kraljevala večna blaženost

- možnost besednega izražanja mu vliva življenje, prizna, da je grešil, toda ubesedoval jevsakodnevno bolečino človeka, s tem, ko je človek, pove, da je človekovo življenje težko,polno bolečine in trpljenja- bogastva na svetu so vino, ljubezen, ples, glasba in smrt- nagovor svoji dragi- ko bo umrl, bodo na grobu zrasli rdeči tulipani, znak njegove ljubezni do nje in takrat najPomisli, kako rad jo je imel, saj še sedaj, ko je mrtev, ljubezen plamti v njegovem srcu

INDIJSKA LIRIKA- prve himne v sanskrtu 2. tisoč. pr.

Vede- zbornik mitoloških, filozofskih, moralnih, lirskih besedil v prozi, verzih- razlagajo nastanek sveta, pomen božanstev, verskih obredov- 4 knjige, najstarejša Rigveda – v njej 1028 himen, posvečenih naravnim silam (zemlja,voda, ogenj), božanskim poosebitvam- ponavljanje ustaljenih molitvenih obrazcev

Himna Zemlji- v naravnih pojavih odkriva poosebljene božanske moči- zemlja je vladarica vsega, je kot božanstvo, naj mu da moč, blaginjo, naj ga osvobodisovražnikov

Himna o Bivanju in Niču- filozofska razmišljanja o nastanku sveta, presežena s skeptičnim sklepom on vesoljninespoznatnosti- na začetku ni bilo ne bivanja ne niča ne nebes ne dneva ne noči …- bila je samo tema, voda povsod, bit je nastajala iz vročine- sprašuje se, ali ve sploh kdo, kako je vse nastalo, kdo je ustvaril svet, mogoče ve to Najvišji,ki vse nadzira z nebes, mogoče pa tudi neBhagavadgita – Gospodova pesem- filozofska, moralična pesnitev- kot samostojna enota vključena v najobsežnejši indijski narodni ep Mahabharata, ki opisujeboj med sprtima vladarskima družinama- napisana v obliki pogovora med mladim vojskovodjem Ardžuno in bogom Krišno, ki nastopav vlogi voznika njegovega bojnega voza- Krišna miri Ardžuno strah s filozofskimi, psihološkimi razlagami človeškega duha, ki naj biv obliki nesmrtnega bistva prehajal iz življenja v življenje- Ardžunin hvalospev Krišni, ko se mu ta pokaže v podobi najvišjega bitja

-Ardžuna se obrača na Krišno, naj mu svetuje; ne ve, kaj naj stori, rad bi se maščeval svojimučiteljem, ker so ga prevarali, vendar ve, da bi imel slabo vest; žalosten je, da so gaopeharili; Krišna mu odgovarja, naj ne bo žalosten, da se je potrebno osvoboditi čustev, kajtile takrat je človek pripravljen za nesmrtnost; Ardžuna občuduje Krišno, njegovo neskončnomoč, vsi ga občudujejo in trepetajo pred njim.

- Kalidasa (4. ali 5. stol.)- njegovo lirsko in dramsko delo predstavlja vrhunec indijske klasične lirike- uveljavi se težnja po izvirni in osebni pesniški izpovedi- poezija tistega časa nastaja pod vplivom prefinjene dvorne estetike, pisana v sanskrtu, ki nibil več v rabi- idejno in tematsko tradicionalno usmerjen, oblikovno vedno iskal nove slogovne različice- epske, dramske pesnitve: Šakuntala- lirski pesnitvi: Oblak glasnik – elegična ljubezenska poslanica, opisi indijskega podeželja,Ljubezensko hrepenenje moža, ki je bil pregnan iz S in ločen od izbranke

- Letni časi – vsakemu od 6 indijskih letnih časov posvečeno eno poglavje, tradicionalnimotivi iz Nve, značilnosti letnih časov, katerim išče primere z erotično vsebino

- Amaru (med 5. in 9. stol)

- predstavnik kasnejše klasične lirike- lahkotni, enostavni verzi, sproščena pristnost

Na skrivni poti- podoba mladenke, olepšane z nakitom, ki se bo skrivaj sestala s svojim ljubim, LS pa josprašuje, zakaj neki jo je potem strah – če se ljubita, se ne sme ozirati na okolico, je ne smebiti strah.Snidenje- po dolgem času se srečata, se kar ne moreta nagovoriti, ko se znoči, besede utihnejo, todaljubezen je še zmeraj tukaj, še zmeraj se ljubkujeta

Pogovor- izmenjava besed med moškim in žensko oz. dekletcem; ona je žalostna, se joče, on hočevedeti, zakaj, če pa jo ima rad, ona pa se joče ravno zato, ker ve, da je ne ljubi

Zavrnjeno svarilo- prijateljica pravi ženski, naj ne bo lahkoverna, naj mu ne zaupa slepo, toda ona je nočeposlušati – ljubezen je slepa in gluha

KITAJSKA LIRIKA- iz časa pred 6. stol ni ohranjeno nobeno delo- pregovori, poučne legende, ni velikih mitoloških izročil niti junaških epov

Konfucij- pisec (urednik) 4 knjig, katerih moralna in politična določila so temelj kitajske kulture- sestavil prvo antologijo kitajskih ljudskih pesmiShi jing- zbirka 305 pesmi neznanih avtorjev- nastala iz političnih, vzgojnih motivov- izmed 3000 izbral le tiste, ki so podpirale pravi red stvari: optimistično narodno zavest,zvestobo vladarjem, vestno opravljanje obredov- ljubezenske, žrtvene, himnične, soc. pesmi, nastale 1./2. tisoč. pr.- oblikovne značilnosti: rime (aaba, abcb), ponavljanje, refren – tipična izrazna sredstvaljudskega pesništva- razdeljene na kitice s stalnim št. verzov, verzi iz 4/8 zlogov oz. besed

Brezupna prošnja- lirski subjekt je ženska, ki hodi za svojim ljubim, on pa je noče uslišati, ker je ne ljubi

Nenehavna vojna- vojna, ki traja in traja, vojaki padajo v boju, nihče ne more delati, ni hrane, ni obleke

Maščevanje- ljubimca prebudi petelinje petje, ne moreta verjeti, da je že dan in da se bosta morala ločiti,on naj vzame lok in naj se maščuje nad petelinom, ki ju je prebudil

Li Bai/Li Taipo- najslavnejši kitajski pesnik- pisal pesmi, prozna dela in prozno-verske epske pesnitve- motivi iz narave, opisi jezerske vodne gladine, v kateri se lesketa mesečev odsev- poglobljeno doživljanje narave, vzvišenost pesniškega poslanstva, vinska, ljubezenskaomama, minljivost življenja

- svoboda izraza, kršenje verznega ritma- duhovno blizu taoizmu – preprosto, nedejavno življenje v skladu z naravo in najvišjimvesoljskim načelom tao

Paviljon iz porcelanapodoba čudovitega paviljona na sredi ribnika, kjer pijejo bogati ljudje šampanjec, na gladinipa se vidi njihov odsev tako, da stojijo na glavi

Večna pesempovezanost narave in pesnika, ko piše, gleda naravo in primerja svoje delo s podoma iznarave, sneg v naravi bo skopnel, toda njegov spev bo ostal

Pesem o minljivosti- reke se iztekajo v morje in nič se ne vrača, človek je vsak starejši- človek naj uživa sedanjost, naj se veseli, skrb pa naj prihrani za stara leta

Du Fu- več pesmi, posvečenih Li Baiju (bila sta sodobnika)- stvarna lirika- motivika, slog realistična- obravnava moralna in db vprašanja- oblikovna popolnost- nove pesniške oblike- pesniški ideal mu je bila ljudska poezija

Cesarpodoba cesarja, obkroženega z mandarini, ki razpravljajo o resnih stvareh, on pa misli nanekaj povsem drugega, na svojo ženo, ki ga čaka v uti iz porcelana, cesar čuti njen klic, njenvabeči vonj, njene vabeče ustne, zato prekine državniške pogovore in gre do nje

Na rekipodoba čolniča, ki mirno plava na vodi, verjetno podoba za njegovo življenje, na nebu nekajoblakov, kot se nebo zrcali v vodi, se v njegovem srcu zrcali podoba ljubice

JAPONSKA LIRIKA- mlajša od kitajske; prevzela veliko j in kult pobud- 8. stol. – napisana prva narodopisno-zg knjiga v jap- prva leposlovna dela, pesniške antologije (Deset tisoč listov – tri vrste pesmi, kipostanejo stalne pesn. oblike: čoka, sedoka, tanka ali waka, tematika različna: ljubezezn,narava, mesec, spomini na umrle, ironične, pivske, poduhovljene filozofske pesmi)

Kakinomoto Hitomaro- dvorni pesnik nižjega plemiškega roduOb pogledu na truplo moža na otoku Samine v pokrajini Sanuki čoka začne se s težjerazumljivo metaforo, ki nas po eni strani pripelje v natančno določeno zemljepisno pokrajino,kjer se pesem dogaja, po drugi opozarja na njeno božansko lepoto, ki opozori na lepotopesniške podobe same- pripovedni slog- motivi od širokih panoramskih celot do podrobnosti, o kateri želi pesnik govoriti- zaključena z enim ali več odpevi v obliki petvrstične tanke, ki je delovala kot samostojnapesem

Macuo Bašo- začetnik in mojster haikuja – trivrstična pesniška oblika – 5-7-5 zlogov, drobnepodobe, doživetja, preprosto opisana- delujejo kot bežen vtis, impresija, bogata raznolikost čustev- pomembna razpoloženjska oznaka je letni čas, obdobje dneva, oboje skoraj zmerajomejeno

Dante Aligheri: Božanska komedija

Božanska komedija je temeljno delo srednjeveške književnosti. Prikazuje takratno razmišljanje, pogled na svet, politično življenje, razumevanje vesolja ...Nastajala je od leta 1309 do leta 1321 v Raveni v srednjeveški italijanščini.Izvirni italijanski naslov je bil La comedia, nato je Boccaccio tej oznaki dodal še pridevnik divina.Pojem komedija je Dante uporabil po splošni srednjeveški rabi, ki je s komedijo mislila na sleherno pesnitev, ki se začenja z nesrečami ali s strahotami, konča pa srečno.

Božanska komedija je versko alegoričen ep:- Verska: verska vsebina = krščanska vera je dojemanje življenja in smrti. Pesnitev je razdeljena na 3 dele: Pekel, Vice in Nebesa. Vsak del šteje 33 spevov, z uvodnim šteje celotna pestnitev 100 enot. V zgradbi se torej uveljavlja srednjeveška vera v mistiko števil, ki jo je krščanstvo sprejelo iz antike.- Alegorija: Po svojem dogajanju je pesnitev alegorična, v prvi osebi spesnjena pripoved o pesnikovem vizionarskem potovanju skozi pekel, vice in nebesa: pesnika (prispodoba za človekovo dušo nasploh) vodita na poti k odrešenju Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol teologije ali tudi božje milosti); tudi mnogo podrobnosti ima skriven alegoričen pomen: pekel (alegorija za svet zla), vice (alegorija za svet očiščenja, spreminjanja), nebesa (alegorija za svobodo, blaženost, spoznanje Boga), temna goščava (alegorija za življenej polno ovir), ris (za nečistost), lev (za napuh), volkulja (za lakomnost).Vendar je smisel dogajanja tudi čito konkreten, dobesede in epsko nazoren. Poleg tega vsebuje celota zlasti v prvem delu, Peklu, številne orise junakov in življenjskih zgodb, ki niso alegorične, ampak neposredno pripovedne ali pa lirske.

- snov: verska – vprašanje življenja in smrti. Po krščanskem prepričanju hrepeni človeška duša po združitvi z bogom, saj je iz njega izšla. Na zemlji se je duša zamazala z grehom, zato mora skozi trpljenje, da se očisti in doživi poveličanje.

- tematika: Dantejeva duša si sme po posebni božji milosti ogledati vse 3 pokrajne onostranstva.

- je prvoosebna pripoved v verzih o pesnikovem namišljenem potovanju. Potovanje se začne na veliki petek leta 1300 in po neki logiki, naj bi trajalo od 7 do 10 dni.

- vsebina:

ZEMLJA: Je središče sveta, je negibna (gecentrizem). Okoli nje krožijo koncentrične svere / nebesa. Zemlja ima 2 polobli: severna je naseljena, središče je Jeruzalem in južna pa je pokrita z vodo, razen visoke gore, ki se dviga natančno nasprosti Jeruzalema – na pobočju so vice, na vrhu raj.

Dante zablodi v gozdu, star je 35 let (skoraj Kristusova leta). V temni goščavi sreča 3 živali: risa, leva in volkuljo. V tem trenutku se mu prikaže Vergil in mu ponudi rešitev po poti v onostranstvo. Dante ponudbo sprejme in najprej morata skozi pekel.

PEKEL: Je najbolj življenjski del. To je ogromno brezno pod zemeljskim površjem razdeljen na 9 krogov, ki se lijakasto zožujejo. Grešniki so razvrščeni na teh krogih in vsak krog ima svoje varuhe (demoni, pošasti). V 9 krogu so najhujši grešniki – izdajalci (Kajuh, Juda). Po vsem peklu se pretakajo reke v katerih je voda ali kri. Središče zemlje je vkovano v led. Pekel je v temi. Na dnu pekla je Lucifer.- Dante in Vergil pekel prehodita v 1 dnevu. Na tej poti spoznata različne življenjske usode.

VICE: Se nahajajo na pobočju gore nasproti Jeruzalema, ki jo ovija 7 krožnih planot. Tudi vice sestavlja 9 delov. Tukaj se nahajajo grešniki, ki se očiščujejo 7ih glavnih grehov: lakomnos, požrešnost, napuh, jeza, lenoba, nevoščljivost in nečistost. Ko se bodo duše spokorile, bodo šle v raj. Varuhi so angeli. Zrak je poln sonca, svežine, sliši se petje psalmov.- Dante se v vicah očisti grehov. Vergil ne sme v nebesa, ker je pogan. Vergil ga zapusti, prevzame ga Beatrce. Dante prizna grehe in prejme odveze, nato se z Beatrice povzpne v nebo.

NEBESA: Zgradba nebese je po Ptolomejevem kozmičnem sistemu. Okrog zemlje kroži 9 nebes, nad njimi je nepremično nebo – EMPIREJ, kjer živijo Bog in duše zveličenih. Slišati je petje in brnenje nebesnih sfer. Nebesa obdaja ”intenzivna luč”.- Svetniki preverijo Dantejevo teološko znanje. Ko Dante odgovori na vsa vprašanja lahko stopi v Empirej. Z Beatrice zagledata raj v obliki neizmerne rože. Dante dojame skrivnost Boga.

- Božanska komedija je sestavljena iz 100ih spevov. Vsak spev se konča na isto besedo stelle – zvezda.- verzna oblika je tercina (kitica) z laškimi enajsterci (verz), urejenimi po triadnem načelu in zvezanimi z verižnimi rimami (rima).

Giovanni Boccacio: Dekameron: Novela o sokolu (5. dan, 9. novela)

Boccacio je predstavnik: individualizma, senzualizma in racionalizma. Boccacio kritizira srednji vek in zagovarja razumno človeško življenje. Je proti praznoverju, čarovništvu, fizičnim kaznim, surovosti, …

Dekameron je zbirka novel. Dekameron pomeni: deka – 10, hemerai – dnevi. Smo priča okvirni zgradbi z vloženimi zgodbami. Okvirna zgodba: V Firencah vlada kuga. 10 mladih Firenčanov se v času kuge zateče v podeželjsko vilo in si krajša čas s pripovedovanjem zgodb. Vsak dan je moral vsak povedati eno zgodbo, temo pripovedovanja je določil kralj ali kraljica. Zgodbe so si različne: anekdote, novele. Snov pa je bila pogosto erotična. Kot osebe so največkrat nastopali plemiči, meščani, lahkoživke, zveste žene, menihi in kmetje. Najpogosteje se dogajanje odvija v mestnem okolju. Viteške dogodivščine so zamenjali z vsakdanjimi dogodki, ljudje imajo vsi isti cilj: zadovoljiti svoje potrebe. Osebe poveličujejo razum, zvitost.. Pogosto je poudarjena nenaravnost meništva – odpovedovanje lastnim potrebam / čutnim užitkom – askeza. Prisoten je humor.

- je srečna novela (ima srečen konec)- snov je kljub temu nekako srednjeveška, spominja na viteško ljubezen do plemenite dame- Tudi po obliki je zgradba značilna za klasično renesančno novelistiko, zgrajena je okoli osrednjega dogodka, razplet je presenetljiv, v njem ima tudi glavno vlogo konkreten predmet – sokol.- glavna tema je ljubezen, vendar skoraj brez telesne erotike- v vsebini, likih, dogodkih in okolju, pa tudiv njeni kompoziciji, slogu in jeziku so opazne značilnosti renesančnega teženja k skladosti narave in duha, čutnega in razumskega življenja, duhovne in telesne lepote. Ideal renesanse, kot ga dosega ta novela, je skladnost moralne in estetske popolnosti.

Feničan Friderik je bil zaljubljen v lepo in srečno poročeno gospo Giovanno. Da bi si pridobil njeno naklonjenost, se udeležuje raznih družabnih dogodkov, tudi viteških iger in tako zapravlja svoje premoženje, zato kmalu obuboža. Ostal mu je edino sokol, s katerim je hodil na lov v okolici majhnega posestva, ki si ga je kupil in hiša. Ravno v tistem času mož Giovanne zbolei in umre, vso premoženje pa zapusti sinu, v primeru sinove smrti pa vse pripade Giovanni. Giovanna je s sinom poleti hodila na deželo na posestvo blizu Friderikovega. Sin se je z mladeničem spoprijateljil, vzljubil sokola in pse. Nekega dne je zbolel in materi priznal, da si nadvse želi Friderikovega sokola. Giovanni je bilo nerodno prositi za ptiča, saj je vedela, da ga ima Friderik zelo rad, poleg tega je edino, kar mu je ostalo in kar mu omogoča preživetje. Materinska ljubezen je bila močnejša, zato je obiskala Friderika. Ta ni vedel, s čim bi postregel tej imenitni gospe. Zadavil je sokola in naročil, da ga pripravijo za večerjo. Preden je Giovanna odšla, mu je povedala, kako je s sinom in česa si najbolj želi. Friderik ji želje ni mogel izpolniti. Sin je kmalu umrl, bratje pa so Giovanni

prigovarjali, naj se poroči. Hotela je ostati sama, potem pa je privolila v poroko, ampak samo s Friderikom, saj je spoznala, da jo ima resnično rad.

Johann Wolfgang Goethe: Lirika

V liriki je sprva ustvarjal osebno izpovedne, ljubezenske (Pozdrav in slovo, Majska pesem) in razpoloženjske pesmi (Popotnikova nočna pesem), pozneje v klasičnem obdobju, pa bolj miselno, filozofsko obarvano poezijo.

Majska pesem: spoznal je Herderja, prek njega pa ljudsko poezijo. Snov je dala ljubezen do Friderike Brion, pastorjeve hčere; trenutek njunega skupnega veselja v pomladanskem soncu. Lirski subjekt se čuti povezanega z naravo, občutek sreče in svobode. Ritem je sproščen.

Popotnikova nočna pesem: To pesem je Goethe napisal na steno neke lovske koče. Tarazpoloženjska pesem je po zunanji obliki madrigal, po notranji pa tihi lirski samogovor. Sklepnomisel je mogoče razumeti kot izraz trenutnega razpoloženja ali kot globljo prispodobo. Motivi:večer v gozdu, ptice; misel o spancu = umiritev človeka po dnevnem nemiru, lahko pa tudiprispodoba smrti.

Meje človečanstva: Pesem je oda. Človekova nebogljenost v primerjavi z bogom, zlasti s Zeusom; bistvo bogov je v njihovi moči in nesmrtnosti, medtem ko je človek smrten. Ritem je počasen in slovesni. Verzi so brez rim.

Johann Wolfgang Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Trpljenje mladega Wertherja je izšlo leta 1774. Dogajanje v romanu se prične 4. maja 1771 in konča 23. decembra 1772. Delo je nastalo delno po resničnih dogodkih. Temelj romana, ki je v dveh delih, je avtorjevo osebno razočaranje v ljubezni do Charlotte Buff, zaročenke nekega znanca. K pisanju pa ga je spodbudil samomor mladega znanca Jeruzalema, ki se je nesrečno zaljubil v neko dekle in naredil samomor, skoraj natanko tako kot je opisano v romanu.

Pisemski roman je ena glavnih oblik predromantične proze, saj je posebej primeren za opis osebnih in čustvenih razpoloženj. Značilnosti romana v pismih so sentimentalnost, intimnost, poudarjanje čustev. Skozi obliko pisem in intimnih dnevniških zapisov se avtor lahko približa pripovedni osebi in njenemu notranjemu svetu, kar se v romanu kaže v prvoosebnih izpovedih prijatelju Wilhelmu in Lotte.

Svetobolje je oznaka za melanholično življenjsko občutje, boleče doživljanjee sveta, ki je v svojem bistvu tragično, pesimistično, brezizhodno. Gre za mišljenje, da sta ideal in resničnost nerazdružljiva, zato svet povzroča človeku samo bolečino. Svetobolje je v tem romanu Wertherjeva življenjska filozofija – v svojem življenju je nesrečen in tragičen, živi v sporu z družbo in s samim seboj. Tolažbo išče v naravi, ljubezni in nazadnje v smrti.

Roman je napisan v pismih in ima okvirno pripoved: tvorita jo začetni avtorjev nagovor bralcem in daljši sklepni del, ki poroča o zadnjih dveh dneh Wertherjevega življenja in o reakciji njegovih prijateljev. V prvem delu Werther v svojih pismih, ki jih piše prijatelju Wilhelmu, opisuje naravo, ljudi, nova poznanstva in Lotte, katere lepota ga očara tako zelo, da smisel življenja vidi le še v njej. Drugi del opisuje Wertherjevo neskladnje v službi. Hrepeneti začne po Lotte, zato se kmalu po njeni poroki vrne. Ko sprevidi, da te ženske ne more imeti, naredi samomor.

1. knjiga: Werther je tipični romanski junak. Je plemenit, poln vzvišenih čustev, slikar in zelo razočaran v življenju. Sprt je sam s sabo in tudi z družbo. Uteho išče v sprehodih po naravi – podeželju, ta narava je ogledalo njegovega razpoloženja. S podeželja piše pisma Wilhelmu. Najprej piše o naravi, ljudeh in novih poznanstvih. Med njimi je tudi Albertova zaročenka Lotte. Ona postane smisel njegovega življenja in se ji ne more odpovedati. Na koncu prve knjige sklene, da se bo oddaljil od Lotte in zato se zaposli v drugem kraju.

2. knjiga: Zdaj piše pisma Lotte in Wilhelmu. V službi ni zadovoljen in zato zavrne kariero. Še vedno hrepeni po Lotte, ta pa se poroči z Albertom. Werther se vrne na podeželje. Poroka v njem sproži mnogo viharnih čustev pa tudi praznino. Zavisten je Albertu in sanja kako bi bilo, če bi Albert umrl. Werther spozna, da Lotte ne bo nikoli njegova in se odloči za samomor.

WERTHER: Nadarjen mladenič rahlih živcev. Zaznamujejo ga čustveni razkoli. Je občutljiv, hrepeneč in vse kar se loti ga razočara. Svet je zanj negativen. Posledica tega je zaprtost vase. Vse osebe okrog njega so njegovo nasportje – zadovoljni ne trpijo za svetoboljem.

Slog: je liričen, poln figur (vzkliki, ponavljanja). Vse te figure dobijo pomen v stopnjevanju čustev. Lepota ima zelo pomembno vlogo.

- roman spada v viharništvo – izrazita čustvenost, težnja po duhovni svobodi. Viharništvo je egocentrizem.

- sentimentalni roman v pismih

George Gordon Noel Byron: Parizina

- krajša povest v verzih

Parizina ni osrednje delo, vendar imela precejšen vpliv na slovanske pesnike (tudi Prešerna)za sam razvoj pesništva ni toliko pomembna

Snov pesnitve je vzeta iz angleške zgodovinske knjige, iz katere navaja Byron: "Za vladanja Nikolaja III. je Ferraro oskrunila družinska tragedija. Po pričevanju nekega služabnika in po lastnem opazovanju je Markiz d'Este odkril krvoskrunsko ljubezen med svojo ženo Parizino in svojim nezakonskim sinom Hugom, lepim in pogumnim mladeničem. Oba so na gradu obglavili, po sodbi, ki jo je izrekel njun mož in oče. Markiz je svojo sramoto razkril javnosti in preživel njuno usmrtitev. Bil je nesrečen, če sta bila kriva; če sta bila nedolžna, je bil še bolj nesrečen; itd."

Iz tega je Byron izpeljal zgodbo: Nikolajeva žena Parizina in njegov nezakonski sin Hugo se na skrivaj ljubita. Parizina v snu razodene Nikolaju svojo zablodo. Nikolaj se prepriča, da ga v resnici vara. Iz Hugovega zagovora pred sodnim stolom izvemo, da je mladenič ljubil Parizino še preden je postala Nikolajeva žena in da mu jo je ta skoraj nasilno prevzel. Sodba je kljub temu – zanj smrt, zanjo umik iz življenja. Nikolaj se poroči vnovič, ima spet sinove, toda njegov duh je ubit. Življenje je dolgočasna mora, ki ga tlači do konca dni.

Parizina je lepa, nežna ženska. Hugo pogumen, svobodljuben, v sebi razklan romantični junak. Ljubezen med njima je posledica neizživete ljubezni (oče je Hugu sam izbral nevesto nižjega stanu, češ da je Hugo tako nezakonski sin in po njem ne bo mogel podedovati prestola). Parizina in Hugo se sestajata v grajskem parku in ne v spalnici.Nikolaj ne izve za razmerje slučajno, preko služabnikov, ampak mu jo izda sama, v spanju. Nikolaj ni nerazsoden besnež, ki bi vsevprek pobijal ljudi, temveč je pravičen človek, ki ga osebni notranji položaj, ponos prisili, da ukrepa strogo. Parizinina kasnejša usoda opisana nejasno, skrivnostno, tako da izzveni melanholično; isto velja za Nikolajevo nadaljnjo življenje.

- Byron je vedel, da sta bila v resnici obglavljena oba, vendar on ženske ne umori, kar je romantična značilnost.

književnosti + vse svoje pesniške posebnosti:- svobodoljuben pogled na ljezen- upor proti družbeni konvenciji- zagovarjanje naravne enakosti vseh ljudi

- zgodba je enostavna, zgoščena,● - natančna zgradba, verzno razgibana,

- dialogični vložki,- delna analitična tehnika- značaji kar dobro razdelani- razpoloženjsko enotna- ne pretirano romantično zanesena

Parizína ne hodi v grajski vrt in senčnico, da bi opazovala naravo, ampak se tam srečuje s svojim ljubimcem. V trenutkih, ko sta skupaj, jima ni mar za življenje, za stvari okoli njiju. Šele ko trenutki sladkobe minejo, jih začneš pogrešati, se zaveš njihove minljivosti. Slovo je zmeraj dolgo, kot da bi se videla zadnjič, hkrati pa začne kljuvati vest in občutek krivde, ker sta grešila. Hugo se vrne v svojo posteljo, ona leže k možu. Njen spanec je nemiren, izgovori Hugovo ime. Mož pa misli, da vzdihuje za njim. Ko sliši, da izgovarja ime njegovega nezakonskega sina, ki ga je imel z Bjanko,

katero je prevaral, in je kljub obljubam ni poročil, pomisli, da bi jo takoj ubil, a je ne more, je preveč lepa. Naslednji dan mu služabniki potrdijo sum. Azo da grešni par privesti predse. Parizina je vsa bleda, njen obraz povsem spremenjen. Bolj kot zase trpi za Huga. Tudi Hugo trpi predvsem zaradi nje. Če ne bi bilo okrog ljudi (služabnikov, očeta), bi se zjokal, tako pa premaguje solze. Azo določi smrt Hugo z obglavljenjem, Parizina bo pri tem prisotna. Njej pa naj sodi čas. Azu je hudo, vendar se zdi to edina pravična rešitev. Prešuštnika morata biti kaznovana. Hugo spregovori: pravi, da je pogumen, z očetom je bil v vseh bitkah, kjer se je izkazal. Ve, da je on tekmec njemu, svojemu očetu za prestol, hkrati pa priznava, da je bil vedno dober do njega. Toda vzel mu je ženo, ki mu je bila namenjena. Sinu je očital, da je Parizina previsokega stanu zanj, ker je nezakonski sin, zaradi tega ga tudi ne bo mogel naslediti na prestolu. Toda Hugo je prepričan, da bi vsi častili njegovo ime, če bi bil vladar, saj ga odlikujeta borbenost in pogum. Tega ne pravi, da bi zmanjšal svoj zločin, vso krivdo prevzema nase, tudi smrti ne želi preložiti, ker tako ali tako pride poslednji dan. Poleg tega mu je bilo življenje mora. Pravi, da je svojemu očetu povsem podoben, čeprav ne nosi njegovega imena. Poleg tega je od njega dobil ves pogum in strast, s krvjo je vanj prešel ves Azo. (Namiguje na krivično družbeno ureditev.) Oče sam je prav tako grešil; uničil je Hugovo mater, vzel za ženo Parizino, ki bi morala postati Hugova žena. Hugo je tudi grešil, prevzel bo kazen za zločin, ki v svetu velja za večjega kot so bili očetovi grehi, toda med njima bo razsodil šele Bog.

Parizina pa je stala negibna, bleda, otopela. Skušala je spregovoriti, pa je samo zastokala in zakričala, nato pa omahnila kot kip na tla. Preteklost postane nič, prihodnost brez upa, črna kot noč. Sprašuje se o smislu življenja.Hugo je obsojen na smrt, menih ga spoveduje. Ostrižejo mu rjave kodre, da se vidi bel vrat. Ko mu hoče menih zavezati oči, se upre. Hoče umreti s prostimi očmi, ne boji se smrti.Skozi tišino se razleže grozen krik, Parizinin krik bolečine. Zdi se, kot da je poslednji. In od takrat je res nihče ni več videl niti slišal o njej. Morda je res tako umrla, morda je šla v samostan, morda so jo zastrupili. Njena usoda je neznana.Azo pa ju ni omenjal. Vnovič se je poročil, imel sinove, toda nobeden izmed njih ni bil tako lep in pogumen kot Hugo. Azo pa ni bil nikoli več srečen, v njegov obraz so se začrtale gube žalosti in bolečine. Bil je prepričan v pravilnost svoje odločitve, toda njegovo življenje je bilo odslej eno samo životarjenje, resignirana vdanost brez vedrine.

Aleksander Sergejevič Puškin: Jevgenij Onjegin

Velja za najpomembnejše Puškinovo delo. Avtor ga je napisal po zgledu Byronove pesnitve Don Juan, v celoti pa je roman v verzih, izšel leta 1833. Glavni junak Jevgenij je še zmeraj byronovsko romantičen, toda prikazan bolj stvarno in kritično. V začetku prvega poglavja dela je motto, ki ga predstavljajo besede kneza Vjazmeskega: “Živi z vso naglico in z naglico čustvuje.”

Delo je zgrajeno iz predzgodbe in osmih poglavij. Časovno traja od 1795 (Jevgenij se rodi) do 1825 (Jevgenij se zadnjič sreča s Tatjano in ji izpove svojo ljubezen). Napisano je v onjeginski kitici – narejena je iz treh štirivrstičnic in dvovrstičnice (14 verzov). Verz je jamb. Veliko je verznih prestopov, tudi iz kitice v kitico.

Roman v verzih:Je značilna literarna vrsta književnosti romantike. Pripovedovalec je bodisi prvoosebni, bodisi vsevedni; slednji pozna celotno dogajanje in okoliščine ter psihološka stanja literarnih oseb. Lahko nastopa tudi kot lirski subjekt. Možno je tudi prepletanje vezane in nevezane besede.

Puškin je v svoj roman v verzih Jevgenij Onjegin vstavil vse takratne žanre (elegijo, narodno pesem, žalostinko, satiro), cinizem, ironijo, tragiko ... Združil je dva popolnoma nasprotujoča si pojma: vsakdanje dogodke na eni strani in nedosegljive ideale na drugi strani.

Odvečni človek:Besedna zveza označuje nadpovprečno nadarjenega človeka, ki je visoko izobražen, razgledan, vendar v zaostalih razmerah svoje nadarjenosti ne more ustrezno razviti. Ima občutek razdvojenosti in odvečnosti, zapisan je brezplodnemu propadanju – Jevgenij.

Jevgenij je zdolgočasen in odtujen mladenič, ki dobi vest, da umira stric na podeželju. Odpravi se tja, a stric že umre in Jevgenij podeduje bogastvo. Tam spozna družino Lanini, predvsem sestri Tatjano in Olgo, pesnika Lenskega, ki je Olgin zaročenec. Tatjana se zaljubi v Jevgenija in meni, da je ta ljubezen usojena. Tatjana, ki pa je zelo romantična duša ceni vse kar je čistega, ljudskega, rada ima pravljice in sentimentalne romane in je tudi zelo iskrena, zato mu napiše pismo v katerem mu izpove ljubezen. Zaveda se, da s tem krši družbeno normo, saj ne sme moškemu pisat pisma. Jevgenij jo zavrne in ji svetuje naj ne izpoveduje ljubezni tako zlahka, saj bi jo lahko kdo izkoristil. Flirtati začne z Olgo, zato se zaplete v spor z Lenskim in ga v dvoboju ubije. Jevgenij odpotuje, Olga se poroči z drugim. Tatjana pa sanjari o Jevgeniju Mati Tatjano pošlje na sejem nevest v Moskvo, tam pa se nek starejši general zaljubi v Tatjano in takrat je ona prava dama, svetovljanska lepotica. Njen mož je zelo bogat. Jevgenij se vanjo zaljubi in ji on začne pisati pisma. Tatjana pa se ne odziva, zato se Jevgenij odloči, da jo obišče. Pred njo pade na kolena in Tatjana ga zavnre, čeprav ga še vedno ljubi.

JEVGENIJ: naveličan, otrok tistega časa in družbe > zagotovljena eksistenca, odtujen, živi v svetu blišča, je sprt z družbo in samim seboj, deluje brezbrižno, oholo, brezciljno, čudaško, v bistvu pa je potrt, sanjav. Je čudak, samotar. Je odvečni človek = zelo nadarjen, visoko izobražen, razgledan, a v okolju v katerem živi ne more razviti svojih sposobnosti, zato je obsojen na propad.

Jevgenij ima tudi nekaj potez avtorja. Puškin je bolj kritične do Jevgenija, kot Byron do Harolda. Puškin ga spremlja z naklonjeno ironijo (mu je naklonjen, a ima tudi malo cinizma = ve, da nima prav).

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Mrtve duše

Kolegijski svetnik Pavel Ivanovič Čičikov se s svojim kočjažem Selifanom in lakajem Petruško nastani v krčmi sredi gubernijskega mesta N. N. Brez obotavljanja obišče najvplivnejše mestne dostojanstvenike, med njimi gubernatorja, državnega tožilca in načelnika policije ter se jim s svojim uglajenim, malodane priliznjenim vedenjem tako prikupi, da ga vsi po vrsti vabijo na slavni večerni sprejem, na kosilo, partijo kart ali na čaj. Seznani se tudi z okoliškimi graščaki, ki jih v naslednjih podjetnih dneh obišče. Graščak Manilov ga kar najprijazneje sprejme in ga nemudoma imenuje svojega prisrčnega prijatelja. Čičikov izrazi nenavadno prošnjo. Rad bi odkupil mrtve kmete za katere mora Manilov še vedno plačevati davke in so mu tako le v škodo. Prošnja gršačaka zmede, a ji ugodi. S pogodbo nanj prepiše mrtve duše svoje graščine. Prošnjo Čičikov bolj ali manj uspešno ponovi tudi pri vdovi Nastasji Petrovni Korobočki, ki je nadvse sumničava, pri goljufu Nozdrojovu, ki bi mrtve duše oddal samo za partijo kart in je tako razdražljiv, da Čičikova celo napade, pa pri Sobakjeviču, s katerim se dolgo pogajata o ceni, kar Čičikova spravlja v smeh, saj si ne more misliti, čemu bi človek od njega sploh zahteval denar za mrtve, ko pa mu bo ta kupčija le koristila. Nazadnje obišče še vsem znanega skopuha Pljuškina, ta mu z zarečimi očmi proda številne mrtve in ubežniške duše. Zbrane pogodbe Čičikovu nato potrdi sam predsednik sodišča, kupčiji na čast pa priredijo tudi zabavo. Začno se širiti ugibanja in modrovanja ljudi, kdo da sploh je Čičikov in kaj bo s temi kmeti, ki zagotovo ne morejo biti nič prida. Na dan pridejo govorice o mrtvih dušah, kar prebivalce tako zbega, da napletajo smešno lažne zgodbe o tem, da je razbojnik in ugrabitelj, in nevedo več kje se jih glava drži. Zdaj se ga vsi bojijo in mu zapirajo vrata svojih domov, zato Čičikov kar najhitreje neopaženo odide iz mesta. Mrtve duše bo zastavil pri kaki banki in dobil zanje lepo število rubljev, raznih nečistih poslov pa se že od malega loteva, da bi si priskrbel lagodno življenje.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Spada v psihološki realizem, ker je Dostojevski svoje literarne osebe postavil v izjemne psihološke situacije, zato to niso povprečneži, ampak ljudje z bolno dušo. Estetika Dostojevskega ne temelji na razumu in logiki, pač pa na iracionalizmu. Dostojevski je s svojim delom utrl pot modernemu romanu, ki je opis stvarnosti, zamenjal s psihoanalitično analizo podzavesti. Na prvem mestu je notranje življenje. Pripovedovalec je vsevedni – širši zorni kot.

Proti večeru nenavadno vročega junijskega dne se revni študent Raskolnikov odpravi k oderušni starki Aljoni Ivanovi. Zastavi očetovo uro, nato v krčmi sreča zapitegaMarmeladova, ki mu pripoveduje o svoji družini, ki zaradi njegovega pijančevanja trpi revščino. Hči Sonja mora postati prostitutka, njegova žena dobi jetiko. Raskolnikov dobi mamino pismo, iz katerega izve, da je morala sestra zaradi nadlegovanja g. Svidrigajlova opustiti službo vzgojiteljice njegovih otrok in da je pristala na poroko iz koristoljubja s Pjotrom Petrovičem Lužinom. Raskolnikov ugane, da se bo poročila predvsem zato, da bi njemu zagotovila sredstva za študij. Obe z mamo sta namenjeni v Peterburg k zaročencu. Raskolnikov po naključju sliši, da bo naslednji večer ob sedmih starka sama doma. Sprašuje se, ali ni pravičneje ubiti hudobno starko in ji ukrasti denar, kot da ta po njeni smrti pripade samostanu. S sekiro se odpravi k starki in jo ubije. Medtem ko pobira dragocenosti po hiši, ga preseneti starkina sestra Lizaveta. Ubije tudi nji, s težavo se izmuzne neopažen. Od šoka zboli, naslednje jutro ga čaka pozivnica na policijo. Izkaže se, da gre le za pritožbo zaradi neplačevanja stanovanja, a na postaji sliši debato o starkinem umoru, sum pa se nenadoma obrne tudi nanj. Začne ga tresti mrzlica, obleži, zanj skrbi prijatelj Razumihin. Obišče ga Lužin, Raskolnikov ga takoj užali in odžene. Še vedno vročični Raskolnikov je priča, kako kočija pomendra pijanega Marmeladova. Poskrbi, da ga odnesejo k družini, kjer kmalu umre. Raskolnikov prvič zagleda Sonjo. Medtem ga v sobici že čakata Dunja in mama, Raskolnikov prepove sestri poroko z Lužinom in od razburjenja in oslabelosti omedli. Razumihin se zagleda v Dunjo. Pretrga zaroko z Lužinom, po preminuli gospodarici podeduje tri tisoč rubljev. Raskolnikov se izpove pobožni Sonji in ji prizna zločin. Zgrozi se, a mu obljubi, da mu bo vedno sledila. Zdi se ji samoumevno, da bo Raskolnikov vse priznal in odšel v katorgo. Kljub hudemu duševnemu trpljenju okleva. Umre Katerina Ivanovna, žena Marmeladova. Otroci postanejo sirote, za njih se zavzame bogati Svidrigajlov. Porfirij obišče Raskolnikova in mu pove, da ve, da je on ubil starko, a ga še ne aretira. Svidrigajlov Dunji razkrije, da je njen brat morilec; če se mu vda, mu bo pomagal pobegniti. Skuša jo posiliti, Dunja se brani z revolverjem, skoraj ga ubije in pobegne. Svidrigajlov pobere revolver, po celonočnem pohajanju po mestu se zjutraj ustreli. Raskolnikov se končno odloči za priznanje. Odide na Seneni trg, poljubi zemljo in hoče oznaniti, da je morilec, kakor mu je priporočila Sonja. Ironične pripombe ga zadržijo, odide na policijo. Razumihin se poroči z Dunjo, mati kmalu umre, Raskolnikov pa se v katorgi ne kesa. Vedno bolj se sramuje, da je pristal na vlogo nenehne žrtve in kesanja. Sonja ga obiskuje, a je do nje neprijazen. Ko ga nekaj dni ne obišče, sprevidi, da jo ljubi. Istega večera prvič odpre Evangelij.

Problematika je etična. Gre za vedno znova priklicani motiv zločina in kazni, vprašanja o dobrem in zlem.

# slogovni postopki:• malo opisov zunanjega sveta: poglobljena analiza stanja duševnega, dogodki ne sledijo zaporedju, bralec si jih sestavlja mozaično• notranji monolog sledi toku misli: zatikanje, preskakovanje, nemiren slog – vprašalne, vzklične povedi• dialog, katerega del so izpovedi, razkriva mišljenje oseb, deluje napeto, dramatično in vodi k priznanju – glavno sredstvo za predstavljanje resničnosti

- roman nima epske širine, saj vsebuje en glavni dogodek in traja le nekaj dni# RAZKOLNIKOV: je zapleten literarni junak, ki sam odloča o svoji usodi

- razklan v duši- živčno raztresen, intelektualno sposoben študent- reven, zanemarjen, zadolžen- je na strani trpečih, ponižanih in razžaljenih, občuljiv za usode ljudi (prizadane ga Sonjina usoda)- otroci mu predstavljajo čistost in dobroto, ki so jo odrasli izgubili- podre se njegova teorija nadčloveka; spozna, da je zločinec- izobčenost, osamljenost, praznina- zatočišče pri Sonji, s katero sta na nek način povezana (po krščanski ideologiji je Sonja ubila svoje telo)- sprejme kazen in odgovornost za svoje dejanje; trpljenje mu pomaga prenašati Sonja

TEORIJA O DELITVI SVETA

a) močni Napoleoni, ki krojijo usodo b) čreda brezpravnih ljudi, za katere veljajosvetu, kjer ni Boga, živijo po lastni pisani in moralni zakonivolji in moči

“kam spadam?”- protislovje, nesoglasje v duši, razklanost

• občutek večvrednosti: • razumski del duše:- ga žene v propad - prepričuje umor- prepričuje ga, da je ubil - prepričuje ga, da ni ubil starke, ampak samega navadno uš sebe

- v romanu je mogoče prepoznati dve ideji, ki si nasprotujeta v skladu z razcepljenostjo glavnega lika:

• prva pravi, da je nadčloveku vse dovoljeno, za dosego cilja lahko vodje tudi ubijajo, “čreda” vodjem vedno slepo verjame in sledi (teorije o nadčloveku). Raskolnikov sprva misli, da bo z umorom pomagal sebi in drugim ljudem.

• Druga ideja temu nasportuje: človeka ne moreš kar ubiti, ne le zaradi pravne kazni, temveč zlasti zaradi vesti, saj bi sicer vsak lahko počel, kar bi se mu zljubilo.

# motivi, teme:Že v zapleteni osebnosti Razkolnikovega je veliko motivov:- kako opravičuje umor s sociološke (oderuška starka je nekoristna uš, družbi celo škodljiva; Raskolnikov je reven študetn), psihološke (zločin mu je sredstvo do moči in poleg tega dokaz, da sodi med nadljudi; Raskolnikov se psihično zlomi, prijavi se oblastem zaradi slabe vesti) in filozofske plati (delitev ljudi na nadljudi in čredo).- motiv razklanosti človeka (Raskolnikov), motiv krivde (Sonja je zanj svetnica zaradi nesebičnosti)in spoznanja (ni ubil starke, ubil je samega sebe), motiv greha (prostitutka in morilec), motiv svobode (Sibirija), motiv žrtvovanja (Dunja, Sonja), alkoholizma (Marmeladov), prijateljstva (Razumih, Sonja), koristoljubja (Aljona), bednega življenja ruskega življa (Marmeladov), motiv upanja (Raskolnikov razvije teorijo o nadčloveku, ker bi si rad uredil življenje) in z njimi povezano tematiko družbene ureditve (beda, alkoholizem, prostitucija), družbenih norm (žrtvovanje s prostitucijo, umor zaradi stiske), vrednot v življenju (prijateljstvo, miren spanec).

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Tridesetletnega pripovedovalca obišče profesor Pimko in začne brati njegovo pisanje. Prek besednih nesporazumov pride do tega, da ga začen izpraševati in ocenjevati. Pri tem odkrije, da je njegovo znanje pomankljivo in da mora v šolo. Pripovedovalec se mu nekako ne more upreti in Pimko ga vtakne v šesti razred, med sedemnajstletnike, pri čemer nihče ne opazi, da gre za odraslega moškega. Mladostniki hočejo delovati zrelo, Pimko pa ve, da je najboljše orožje, da tega ne opazi in se pretvarja, da jih ima za zelo naivne in nedolžne. S tem jih spravi v zelo slabo voljo, na vse pretege se skušajo dokazati kot pokvarjeni, predvsem z uporabo vulgarnih besed. Oblikujeta se dve skupini, prvo vodi Mečkalski, ki hoče delovati odraslo, drugo pa Važič, ki prisega na ideale in lepoto mladostne nedolžnosti. Izstopa le Kopyrda, ki se ne meni ne za ene ne za druge in je le “sodoben” dijak. Končni boj med Mečkalskim in Važičem se izpelje kot bolj grimas, na vsak Važičev plemeniti obraz mora Mačkalski odgovoriti z ogabnim obrazom. Zmaga Važič, vendar ga Mečko vrže na tla in skozi ušesa “posili”, namreč proti njegovi volji ga seznani z raznovrstnimi “svinjarijami”. Tega Važič ne more preboleti in se naposled obesi. Pimko odpelje pripovedovalca stanovat k družini Mladič, kjer vsi, predvsem pa gimnazijska hči, skušajo biti nadvse sodobni, spominjajo na Kopyrdo. Ker ga imajo za starokopitneža, se odloči, da bo uničil njihovo sodobnost. To počne z voajerstvom in poseganjem v njihove zasebne prostore, do konca pa mu jih uspe poraziti šele, ko ponaredi gimnazijkino pisavo in za isto nočno uro k njej povabi Kopyrdo in Pimka, kar izzove očetovo starokopitno reakcijo. Ko uniči sodobnost Mladičev, zapusti njihov dom in se namerava vrniti v svoje življenje tridesetletnika, vendar ga Mečko prepriča, naj gre z njim iz mesta poiskat hlapčiča, ki je zanj ideal naravnosti, nenaivnosti, resničnosti. Ko prideta v vas, ju vaščani, pretvarjajoč se, da so vsi psi ugonobijo, reši pa ju pripovedovalčeva plemiška teta, ki ju odpelje v družinski dvorec. Tam Mečkalski najde svojega hlapčiča v podobi lakajčka Tinka, družina pa je vse bolj sumničeva, boji se, da je Mečkalski boljševistični agitator, zato ga sklenejo odpustiti. Mečkalski je zlomljen, pripovedovalca prepriča, naj vzameta Tinka s sabo v mesto. Pripovedovalec se ponoči odplazi ponj, vendar mu načrte prekrižeta stric in bratranec, ki Tinka pretepeta in ga hočeta naučiti, kakšna so razmerja med slojema. To počneta pri nezagrnjenih oknih, in ko se jima naposled upre, v dvorec vstopijo še kmetje, ki so dogajanje opazovali od zunaj. Izbruhne nekakšen upor. Pripovedovalec zbeži, med begom pa naleti na sestrično, ki jo prepriča, da je vanjo zaljubljen in jo želi ugrabiti ter odpeljati s sabo v mesto.

Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Nekega dne leta 1886 Basil Hallword v svojem londonskem stanovanju naslika izjemen portret mladega in čednega plemiča Doriana Graya. Zdi se mu, da slika izžareva nekaj živega in da je zelo posebna. Ko Basila obišče prijatelj lord Henry Wotton, mu Basil predstavi prikupnega Doriana. Očaran je nad njegovo lepoto in mladostjo. Na glas izreče misel, da je mladost največji človekov zaklad. Te besede imajo na Doriana velik učinek. Zaželi si, da bi večno ostal mlad, in za to bi prodal tudi svojo dušo hudiču. Ob večerih Dorian obiskuje operne in gledališke predstave. Tako tudi spozna mlado in prikupno igrallko Sybil Vane, ki nastopa v skromnem gledališču svoje matere. Dorian se zagleda vanjo in ko se seznanita, jo po nekaj dnevih ves zaljubljen zaprosi za roko. Novico sporoči Henryju in Basilu. Vendar mu Henry, ki je pristaš bolj uživaškega življenja ter velik cinik, predlaga naj s Sybil pred poroko opravi majhen test. Če bo Sybil užaljena odšla, naj se poroči z njo, če ne, naj se ne, saj ga v tem primeru ni vredna. Dorian to res stori in Sybil, ki je užaljena že šla do vrat, se obrne in vrne k Dorianu. Drugi dan ji Dorian napiše pismo, da jo zapušča, saj ga je s tem dejanjom razočarala. Vendar kratkem spregleda svojo napako in se odloči, da se bo vseeno poročil z njo. Henry mu pove, da se je Sybil prejšnji večer zastrupila v garderobi gledališča. Dorian sebe krivi za njeno smrt, potem pa se naenkrat odloči, da bo živel popolnoma drugačno življenje. Istega dne odide v opero in ne pokaže niti kančka žalosti, ker je Sybil umrla. Ko se zvečer vrne v stanovanje, opazi na svojem portretu drugačne poteze okoli ust. Zazdi se mu, da se je na platnu zarisala poteza krutosti. Da nihče nebi opazil spremembe, skrije sliko v svojo staro šolsko sobo na vrhu stopnic in zaklene vrata. V letih, ki sledijo, živi Dorian vse prej kot pošteno življenje. Postane krut in zloben, ljudje ga videvajo na sumljivih koncih, o njem kroži vse več bizarnih zgodb. Dorianovo obnašanje je hladno in neosebno. Ljudje kmalu začnejo opažati, da se ne stara. Njegov obraz je še vedno tak, kot pred osemnajstimi leti. Nekega dne ga obišče Basil in mu zgrožen začne naštevati usode ljdui, ki so se družili z Dorianom. Tako je naprimer Dorianov mladi prijatelj pri gardi napravil samomor, sir Henry Ashton je moral po lažnim imenom zbežati iz Anglije, sin lorda Kenta si je popolnoma uničil kariero, neka ženska je pred smrtijo v pismu opisala grozljivo zgodbo, v kateri je bil glavni krivec za njen tragični konec prav Dorian. Dorian mirno vpraša Basila, ali ga zanima, zakaj je tako. V skriti sobi mu pokaže sliko, ki jo je Basil pred leti naslikal. Zgrožen dojame, da je človek z zmaličenim obrazom in najzlobnejšimi potezami resnično portret Doriana, ki ga je sam naredil. Ker pa se ima Dorian namen poročiti z Basilovo nečakinjo Gladys in se boji, da ne bi izdal njegove skrivnosti, ga z nožem ubije. Da bi se znebil njegovega trupla, pokliče kemika Allena Campbella in mu naroči, naj ga uniči. Campbell je to primoran storiti, saj mu Dorian grozi, da bo njegovi ženi razkril zgodbo iz Campbellove preteklosti, ki bi jo uničila. Nekaj dni potem Dorian izve, da se je kemik ubil. Za sabo ni pustil nobenega pisma. V mesto se v tem času vrne mornar James Vane, Sybilin brat, ki išče človeka, krivega za sestrino smrt. Kmalu spozna, da je to Dorian, in želi se mu maščevati. Nekega dne, ko je Dorian s prijatleji na lovu, po nesreči ustrelijo neznanega človeka. Dorian dojame, da je to Sybilin brat. V tem trenutku se odloči, da bo zaživel pošteno. Zaročenki Gladys, s katero je trenutno na posestvu v Selbyju, ne pove ničesar in odpotuje v London. Medtem pa v Selby prispeta David, Gladysin prijatelj, in lord Henry Wotton. David, pove, da je s pomočjo odpuščenega Dorianovega služabnika, ki mu je dal ključ strogo varovane in vedno zaklenjene sobe, vstopil v prostor in našel sliko z groteskno podobo. Vse se mu zdi čudno, zato je zdaj tu, da opozori Gladys. Vsi trije se vrnejo v London in odidejo v Dorianovo hišo. V stari šolski sobi najdejo na tleh mrtveca v Dorianovi večerni obleki, z izsušenim, gubastim in ostudnim obrazom. Na steni visi slika s čudovitim portretom mladega in osupljivega lepega Doriana. V sredino plaatna pa je zapičen nož. Kmalu dojamejo, da je mrtvec na tleh Dorian, ki je v obupu zabodel nož v platno in tako ubil samega sebe.

Ivan Sergejevič Turgenjev: Očetje in sinovi

Študent Arkadij Nikolajevič Kirsanov se vrne na domače posestvo, kjer živita njegov oče Nikolaj Petrovič in stric Pavel Petrovič, s seboj pa pripelje prijatelja Jevgenija Vasiljeviča Bazarova, študenta naravoslovja, po prepričanju pa nihilista, ki mu je nazorski vzornik in učitelj. Ob prihodu domov izve, da ima brata, dolgo ovdoveli Nikolaj Petrovič se je namreč zbližal z mlado Feničko, ki je na posestvu glavna gospodinja. Predvsem Pavlu Petroviču, človeku aristokratskega vedenja in tradicionalnih, čeprav liberalnih nazorov, je Bazarov s svojo neuglajenostjo vse bolj zoprn, tako da si brata kar oddahneta, ko mlada dva odpotujeta v mesto. Tu na plesu, prirejenem v čast nekega Arkadijevega sorodnika, spoznata vdovo Ano Sergejevno Odincevo, ki ju oba prevzame, čeprav Bazarov tega spričo svojih nazorov noče priznati. Odinceva ju povabi na obisk najprej v mestu, potem pa za dalj časa na svoje posestvo. Vabilu se odzoveta, na posestvu se Arkadij, ki je sicer v Ano Sergejevno zaljubljen, druži predvsem z njeni mlajšo sestro Katjo, saj se Odinceva zanima za Bazarova, s katerim imata dolge pogovore, bodisi o naravoslovju bodisi o čem drugem. Naposled Odinceva Bazarova pripravi do tega, da ji prizna, da jo ljubi, vendar ga zavrne, zato se ta odloči oditi. Z njim odide tudi Arkadij. Odpravita se na Bazarov dom, kjer ju njegovi starši srečno sprejmejo, užalosti pa jih, ker jih sin že po treh dneh zapusti. Po nekajurnem obisku pri Odincevi se prijatelja vrneta na posestvo Kirsanovih, vendar Arkadij tu ne ostane dolgo. Bazarov ostane pri Kirsanovih in v nekem trenutku na vrtu poljubi Feničko, kar pa vidi Pavel Petrovič in ga zato izzove na dvoboj. Pri tem je Pavel Petrovič ranjen v nogo, Bazarov ga oskrbi, potem pa kmalu odide od Kirsanovih; Pavel bratu, po tem ko se prepriča, da ga ima Fenička rada, svetuje, naj stori, kar je edino prav, naj se namreč poroči s Feničko. Bazarov se ustavi na posestvu Odinceve, kjer Arkadij ravno zaprosi za Katjino roko; preden odide domov, se prijatelja za vedno poslovita, saj so se njune poti razšle. V domačem kraju Bazarov študira in pomaga očetuu pri zdravniških opravilih, med obdukcijo tifoidnega mrliča pa se okuži z boleznijo, ki ga naposled pokoplje; tik pred smrtjo ga obišče Ana Sergejevna, na željo staršev pa tudi sprejme Božjo popotnico. Arkadij in Katja se poročita na isti dan kot Nikolaj Petrovič in Fenička, Pavel pa ostanek življenja preživi v Draždanih kot spoštovan gospod starega kova.

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Flaubert je snov vzel iz časopisne novice, ki govori o nesrečni usodi meščanske ženske. Delo je nenehno popravljal in prepisoval. Roman je nastajal 4 leta. V neki reviji je izšla okrjena različica romana, ki so jo svetohlinci takoj napadli, češ da je pohujšljivo (zakonolom). Ko je celoten roman izšel pa je postal velik uspeh, ljudje so prepoznali pravo življenje.

Charles Bovary postane zdravnik v Tostesu in se poroči z ovdovelo gospo Dubuc. Neko noč ga službeno pokličejo na posestvo Beraux h gospodu Rouaultu. Tam spozna njegovo hčer, gospodično Emo, ki mu je tako všeč, da se z njo poroči, ko njegova prva žena nenadoma umre. Novo ženo Charles obožuje, ona pa kmalu ugotovi, da vanj ni zaljubljena. Spozna, da resnično življenje, kot ga prikazujejo romantični in sentimentalni romani, ki jih je prebirala kot dekle. Mož se ji zdi dolgočasen in pust, zato svojo poroko obžaluje. Ko markiz

- snov: časopisna novica, ki govori o nesrečni usodi meščanske ženske

Vergil: Eneida

Eneida je manj izvirna od Homerjevih pesnitev, saj je nastala po njunem zgledu. Tako z vsebino kot z obliko nadaljuje homersko epsko pripoved. Novo v Eneidi je nacionalno poslanstvo, saj ga Homer ne pozna. Vergil proslavlja v Enejevi osebi nastanek Rima, pa tudi rimskega imperija in naroda. V tem smislu je Eneida prvi evropsiki nacionalni ep. Take pesnitve so poskušali pozneje ustvariti mnogi evropski pesniki.

- največji ep rimske književnosti: kaže ljubezen do domovine, rimski ponos- zgodbo je povezal s pripovedko o Troji, da je dobil zadostno snov za ep- prva polovica epa spominja na Odisejo, druga pa na Iliado

Vergil (70-19 pr. Kr.) opeva v junaškem epu Eneida dogodivščine trojanskega junaka Eneja na poti iz porušene Troje v Italijo, kjer bodo njegovi potomci ustanovili Rim. Vmes se ustavi pri kartaginski kraljici Didoni in pripoveduje o zadnjih dnevih Troje, med drugim znamenito epizodo o svečeniku Laokoontu in njegovih sinovih. Atena pošlje nadnje kači, ker je Laokoon poskušal preprečiti, da bi Trojanci sprejeli trojanskega konja, s katerim so Grki hoteli zvijačno prodreti v mesto.

Heliodor: Etiopske zgodbe

1.) Kratka obnovaHarikleja se je kot edinka rodila etiopskemu kraljevskemu paru Hidaspu in Persini. Zaradi

nesrečnega naključja med nosečnostjo se je črnim staršem rodila hči bleščeče bele polti in Persina je bila v nevarnosti, da jo obtožijo prešuštva. Zato je hčer izpostavila skupaj z dragocenostmi in trakom z zgodbo ubogega otroka, možu pa natvezla, da je otročiček umrl. Dojenčka je našel Sisimitres in jo dal v rejo pastirjem. Ko je bila deklica stara osem let, jo je Sisimitres dal v rejo Grku, ki je bil takrat na popotovanju v Egiptu.

Grk Harikles je Hariklejo vzel za svojo hčer. Postajala je prelepo dekle. Na veliko nesrečo svojega očeta se je posvečala Artemidinemu bogoslužju in ni hotela slišati za poroko, čeprav ji je oče že izbral ženina. Na slavnostnem sprevodu pred pitijskimi igrami je Harikleja srečala Teagena, lepega mladeniča iz Tesalije. Vzcvetela je ljubezen na prvi pogled. Pod vodstvom egiptovskega duhovna in vedeža Kalasirisa sta z ladjo zbežala iz Delfov.

Na potovanju jih so jih zajeli gusarji, nato pa so zaljubljenca ugrabili bukoli – močvirski razbojniki. Kalasiris jim je sledil, a naposled omagal. Zatekel se je k trgovcu Nausiklesu. Bukoli so Teagena in Hariklejo peljali v svoje domovanje na otoku v močvirju. Tam sta spoznala Grka Knemona, ki je moral služiti razbojnikom. Otok so napadli gusarji in zajeli poglavarja bukolov Tiamisa.

Kmalu zatem je otok napadel še poveljnik Mitranes. Hariklejo je kot plen vzel trgovec Nausikles, Teagena pa so poslali v Babilon za kraljevega strežaja. Hariklejo je Nausikles peljal domov, kjer je srečala Kalasirisa in Knemona. Slednji se je poročil s Nausiklesovo hčerjo, Harikleja in Kalasiris pa sta iskala Teagena. Medtem je Tiamis postal novoizvoljeni poglavar razbojnikov iz Bese in Mitranu ugrabil ujetnika – Teagena. Tako so se vsi štirje srečali pred Memfisom, ko je Tiamis odvzel mlajšemu bratu nepošteno pridobljeno službo svečenika. Zapustil jo je njun oče – Kalasiris, ki je naslednjega dne umrl.

Nad zaljubljenca so se zgrinjale nove nesreče. Satrap je bil v vojni z Etiopci, njegova žena Arsaka pa je doma hotela zapeljati Teagena. Ta je odločno zavračal vse njene ponudbe, zato ga je vrgla v ječo. Hariklejo je Arsakina služabnica Kibela hotela zastrupiti, a je strežnica zamešala kozarce z vinom in Kibela je spila vino s strupom. Ker je Arsaka obtožila Hariklejo umora, je tudi ona končala v ječi. Dekle so hoteli zažgati na grmadi, a jo je varoval nakit, ki je bil izpostavljen skupaj z njo.

Za vse nedovoljene prigode je izvedel satrap Oroondates ter poslal po Hariklejo in Teagena. Tedaj je prišlo do preobrata v vojni in zaljubljenca sta prišla v roke Etiopcem kot prva ujetnika, zato bi ju morali žrtvovati bogovom za zmago v vojni. Harikleja je vladarskemu paru dokazala, da je njuna hči, modrijani pa so po mnogih zapletih ugotovili, da bogovi očitno nočejo žrtvovanja ljudi in živali. Tako je bil prost tudi Teagenes. Prišel je tudi Harikles in zahteval hčer nazaj, a je odkril, da je dekle sedaj pri pravih starših. Ko se je prireditev končala, se je v mestu začela svatba in Teagenes in Harikleja sta bila končno skupaj.

2.) Spremna beseda:

a) Nastanek dela: Mnenja so deljena - druga četrtina 3. stoletja, tudi 2. stoletje.

b) Avtor: O avtorju izvemo največ iz njegovega »podpisa« na koncu knjige:

“Spisal jih je

mož Feničan iz Emese,

iz rodu Helijevega,

sin Teodozijev, Heliodor.”

3.) Shema oseb:

Sovražniki Glavni osebi Pomočniki

Tiamis, Termutius, bukoli Knemon

Trahinos, gusarji Kalasiris

Mitranes Harikleja + Teagenes feničanski trgovci

Arsaka Tirenos

Kibela, Ahajmenes Nausikles

Evfrates Bagoas

Harikles Hidaspes, Persina

Sisimitres