romanska arhitektura

Download ROMANSKA ARHITEKTURA

If you can't read please download the document

Post on 16-Nov-2014

176 views

Category:

Documents

37 download

Embed Size (px)

TRANSCRIPT

ROMANSKA ARHITEKTURAV romanski dobi se arhitektura na Zahodu vsesplono povrne k bazilikalni formi talnega narta. Umetnostna izrazila, ki so v centralni stavbi, se nikakor niso zavrgla. Vloga romanske arhitekture je bila, da je ideal kristalinsko organiziranega prostora po svoje in asu primerneje preoblikovala. Ena najvidnejih in stilno najpomembnejih potez v znaaju bazilikalne stavbne ploskve je bila njena ENOTNOST, notranja sklenjenost z mono poudarjeno smerjo gibanja od zahoda proti vzhodu. Ta enosmernost je v romanski cerkvi ohranjena po njeni e vedno longitudinalni raztegnjenosti, toda znaaj ploskve se je vendarle spremenil, kar se tie njene enotnosti in smeri njenega gibanja. Trdno usmerjeno, z niemer pridrano nekdanje gibanje, zdaj prekine prena ladja. Na ta nain tudi oltar, nekdanje idejno in formalno sredie stavbe, izgubi nekaj svojega pomena. Formalno sredie stavbe se premakne iz apside in od oltarja na kriie ladij. Prena ladja postane poudarjeno prostorno telo in zelo ostra zareza v vzhodno usmerjenem gibanju stavbe. Uveljavi se novo pravilo: namesto enovite smeri, ki vee vso orisano ploskev v enotno razgibano telo, se sedaj organizira talni nart po naelu RITMINEGA GIBANJA. To naelo je izvedeno do popolnosti v cerkvi Saint-Sernin v Toulouseu. Kupola je po svojem bistvu obok, ki centralno drui prostor in navaja k centralni dispoziciji vsega talnega narta. Tudi v romanski dobi se je znal uveljaviti organizacijski princip v sistemu kupolnega obokovanja. Pozno-romanska doba, katero oznauje delna poraba ilastega loka in rebrastega oboka, s imer je dan zametek gotskega stavbnega sistema, ne prinaa v talnem nartu ni bistveno novega. Proti koncu 11. stoletja preide talni nart v komplicirano sestavo ploskev, ki se naelno ne spremeni ve do gotike. Drobitev talne ploskve se zane zgodaj z uvajanjem mono poudarjene prene ladje, a se potem e nadaljuje, tako da imamo v nekaterih primerih izredno ivo razdrobljeno ploskev v nartu; v drugih stavbah se lenovitost e povea z dvojno preno ladjo. Toda prav tako znailno je, da so vsi deli trdno organizirani v ritmino celoto. Posebnosti romanskega talnega narta: - prena ladja dobi mnogo vejo vanost pri svoji dolini, irini in notranji razdelitvi; - okrog glavne apside se pojavi obhod z vencem kapel; - kriie dobi dominanten pomen; - gibanje napreduje v oltarni smeri z ritminimi zastoji. V romaniki nastaja vrsta monih tipov z razlinimi kombinacijami, kar je razlog, da je romanska cerkev tako NETIPIZIRANA, INDIVIDUALNA. Veliko arhitekturnih spomenikov tega asa se upira strogi sistematini delitvi. Toda po svojem stilu je vendarle enotna; romansko umetniko delo se vri po istih in jasnih zakonih. Romanska stavba ni enovit, ampak sestavljen prostor. Talni narti kaejo komplekse posameznih ploskev, s katerimi se seveda v telesu stavbe druijo kompleksi posameznih prostorov. Oblikovanje prostora v prvi dobi romanskega stila (ki ga oznauje tesna zveza s formo karolinke stavbe): bazilika z dvema stranskima ladjama, z dvema prenima ladjama, ki znatno presegata s svojimi kraki irino vzdolnih ladij, z dvema koroma, izmed katerih je vzhodni opremljen z eno, toda mono podaljano apsido, zahodni pa s tremi manjimi apsidami, ter s poudarjenim kriiem. Glavna ladja je ravno krita. Arhitektonska nezakljuenost in prostorna neomejenost navzgor je z ravnim stropom odpravljena. Ravno kriti prostor miruje v svoji viinski razsenosti in ne kae nobene volje do rasti. Znailno je, da je tudi prena ladja postala samostojno prostorno telo, ki ima isto viino kakor glavna ladja, ki nadaljuje motiv njenih vrhnjih

1

oken, ki oblikuje na notranji steni svoje severne in june stranice celo nove prostorne lene v obliki dvojnih empor. Razen tega je tudi kriie prostorno osamosvojeno in je zelo poudarjeno. Lahko bi rekli, da gre za okrepitev prostorno-plastinega uta in vraanje k idealom antine rimljanske arhitekture. Arhitektura sedaj tudi v bazilikalni zasnovi oblikuje plastina prostorna telesa in iz njih sestavlja arhitekturne komplekse celote. V polno razviti romaniki je prostornost e mnogo bolj diferencirana: glavna ladja ni ve krita z ravnim stropom, ampak z banjastim obokom (z njim se skua prostor vzpeti takoreko sam iz sebe; ko dosee vrh svojih stranskih stenskih meja, raste dalje, tako da je v njem dobil izraz neki viinski vzgon, prostorna viinska dinamika). Za romansko arhitekturo je znailno, da je ta dinamina rast trdo zavrta; prostor pod banjastim obokom prekipi sicer svojo stransko mejo, se dvigne, a ko dosee vrhnjo toko obonega polkroga, se obrne navzdol in umiri. Dinamina prostorna tenja je tako trdno uklenjena v prostorne meje, med katere spada tudi obok; tudi tu je prostorni del izoliran kot telo. Banjasti obok je po svoji naravi nujno zdruen z izrazom prostorne usmerjenosti h kakemu cilju, ki mora biti v osi oboka. V oboku se pojavi e ena karakteristina lastnost romanske arhitekture: vzdolno gibanje se razvija tudi v zgornjem delu stavbe le z ritmino porazdeljenimi zastoji. Romanski banjasti obok zastaja v svojem gibanju, ker je njegova vzdolna smer v enakomernih razmakih prekriana s prenimi oprogami, tako da je obono telo sestavljeno iz posameznih delov, ki se uveljavljajo prostorno in gibanjsko. Romanska arhitektura torej ustvarja komplekse posameznih, individualiziranih prostornih teles, ki jih drui ritmino porazdeljena smer gibanja. V romanski arhitekturi je obiajen tudi krino-rebrasti obok. Krini obok nastane na kriiu dveh sekajoih se beev, ki se stikata v tirih grebenih, tako da je dotina obona pola po njih razdeljena na tiri polja, ki imajo v srediu svoje skupno teme. Obema tenjama romanske arhitekture (TENJI PO IZOLACIJI POSAMEZNIH PROSTORNIH DELOV in PO RITMINI ODMERJENOSTI GIBANJA) ustreza krini obok mnogo bolje kot banjasti. Z njim nastanejo med oprogami posamezno, zgoraj med seboj popolnoma oddeljeni prostorni deli, ki imajo v temenu krinega oboka svojo lastno os in so po tem takem kot prostorna telesa mnogo bolj individualizirani, nego morejo biti med oproge uklenjeni deli banjastega oboka. Iz bistva krinega oboka je tudi jasno, da vsak tak obok pomeni cenzuro v skupnem gibanju stavbe k vzhodu; saj nastane krini obok le na ta nain, da se v glavno, k oltarju usmerjeno bevo pravokotno zaree v doloenih razmakih druga beva, ki vzhodno usmerjenost cerkve zavira z enako izrazitostjo, s kakrno ga vzdolna beva poudarja. Krini obok torej predstavlja izrazilo, s katerim se romanski arhitekturi lastno diferenciranje prostora in smeri umetnostno najpopolneje izoblikuje. Najvejo samostojnost prostornim delom daje kupolni sistem prekrivanja. Tenja romanske arhitekture, da SE NOTRANJINA TUDI GLEDE PROSTORA RITMINO PORAZDELI, dosega v kupolnih cerkvah svoj viek in vodi do monosti, da prostor razpade v vsoto samostojnih in enakovrednih delov, torej do centralne kompozicije. e je s kupolami longitudinalna smer oslabljena, je vertikalna smer, dinamina rast, tem bolj poudarjena. V kupolnih cerkvah je samostojnost prostornih delov veja, viinski vzpon moneji, vzdolno gibanje ibkeje. V romanski cerkvi tako pogosti korni obhod in iz njega izstopajoi venec kapel je nastal zaradi liturginih potreb, da se tevilni samostanski duhovini ustvari dovolj oltarjev. Gibanje stranskih ladij se v romanski cerkvi po zastoju na kriiu nadaljuje tako, da se stranske ladje pojavijo tudi okrog oltarja kot uvito prostorno telo. Romanska arhitektura zane porabljati empore, hodnike nad stranskimi ladjami, ki se odpirajo z okni v glavno ladjo. V njih se izraa zlasti stilna potreba romanske arhitekture: nad stransko ladjo nastane nov, glavni ladji podrejen prostorni individuum, ki je s stavbo v prostorno-ritminem razmerju, kakor se drobne arkade njega vezanih oken druijo z veliko arkado glavne ladje v skupen ritem gibanja.

2

Potrebi romanske arhitekture: OSAMOSVAJANJE PROSTORNIH DELOV in ZASTOJ V GIBANJU NOTRANJINE. Stilno pomembna je e ena novost: prvotno ladjo z ravnim stropom so preoblikovali tako, da je sedaj ladja krita z bevami, toda tako, da beva ni razpotegnjena vzdol od zahoda proti vzhodu, ampak da leijo med posameznimi prevesnimi loki delI poprek poloenega banjastega oboka. Z obonimi polami se sedaj glavna ladja ne razdeli zgolj v posamezne prostorne kompartimente, marve se zlasti njeno gibanje na vso mo zavre; vsaka prena beva pomeni dejansko krianje oltarne smeri, torej tako dolgo pavzo, kakrne ne izraa niti krini obok niti kupola. Vsak izmed teh obokov pomeni v gibanju glavne ladje prav tako mono cenzuro, kakrno predstavlja v celotni zasnovi cerkve prena ladja. Enosmernost cerkve je domala razveljavljena, a popolnoma odpravljena ni v nobeni romanski stavbi. Bistvena lastnost romanske arhitekture je vseeno to, da ne glede na vse ovire, stavba tei k oltarju. Stilna naela pri oblikovanju prostora: - prostor se oblikuje plastino, v posameznih, delnih prostornih telesih; - prostor ni niti enovit, niti enosmerno razgiban, marve sestavljen in kae v svojem gibanju divergentne smeri ter zastoje; - prostor kae notranjo dinamiko, voljo k rasti, a ostaja kljub temu v svoji lupini in ne kipi preko materialnih meja; - gibanje v notranjini zastaja, a k oltarju uravnana smer vendarle oitno zmaguje. Prostor raste sam iz sebe, a se vendar ne izgublja v fantastino brezmejnost; oblikujejo se posamezna prostorna telesa, a nobeno nima popolne samostojnosti, marve obstoji le v zvezi z drugimi in s celoto. Prostorni deli so med seboj v ritminem razmerju podrejenosti, rasto pripravljajo in dopolnjujejo drugi drugega in potrebujejo in tudi imajo svojo prostorno dominanto, najraji v kupoli na kriiu, kjer se sreujeta obe glavni smeri stavbe. V romanski umetnosti je vse sestavljeno iz dveh sestavin: podedovanega supernaturalizma in klijoega naturalizma, a povsod je spiritualistini element moneji, le v arhitekturi je ibkeji. Kompleksivnosti talne ploskve se je v romanski arhitekturi pridruila e tektonska forma lenov, ki je izraz zbujajoega se racionalizma. Romanska arhitektura zane uvajati namesto stebrov slope kot opor