UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Ines KORBAR

Maribor, maj 2006

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

PRIPRAVLJENOST SLOVENIJE NA PRIKLJUČITEV EVROOBMOČJU IN NA

PREVZEM EVRA

Kandidatka: Ines KORBAR Študentka rednega študija Številka indeksa: 81582246 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Žan Jan OPLOTNIK, docent

Maribor, maj 2006

2

IZJAVA Študentka Ines Korbar izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtorica dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete. Kraj: Maribor Datum: 13. maj 2006 Podpis: Ines Korbar

3

PREDGOVOR Slovenija kot mlada samostojna država je v svoji kratki zgodovini dosegla velike dosežke tako na družbenem, političnem kot tudi na ekonomskem področju. Čeprav se je šele leta 1991 osamosvojila in odcepila od prejšnje federativne republike Jugoslavije, je željo po sodelovanju v evropskih integracijskih procesih Slovenija pokazala že leta 1997, ko je pridobila status uradne kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU). 16. aprila leta 2003 je v Atenah formalno zaključila pogajanja z EU ter, skupaj z desetimi pristopnicami, podpisala pogodbo za vstop v Evropsko Unijo, v katero se je priključila 1. maja leta 2004. Naslednji cilj Slovenije, ki je hkrati tudi pogoj, je vstop v Ekonomsko in monetarno unijo (EMU) in prevzem skupne valute – evra, torej priključitev evroobmočju. Evropska monetarna unija predstavlja izjemni politični, institucionalni in ekonomski dosežek za Evropsko unijo. Po uvedbi evra kot enotne evropske skupne valute s 1. januarjem 1999 in uvedbo evro bankovcev in kovancev s 1. januarjem 2002, je EU dosegla cilj vzpostavitve tesnejšega ekonomskega sodelovanja med državami članicami, ki so uvedle enotno evropsko valuto evro. Od tedaj dalje je ekonomska in monetarna unija realnost za 12 evropskih držav s približno 310 milijoni prebivalcev, ki ustvarijo eno šestino bruto nacionalnega produkta EU. EMU je izjemna v svoji kombinaciji centralnega vodenja monetarne politike s strani Evropske centralne banke in po drugi strani nacionalne suverenosti članic EMU na področju fiskalne in ostalih ekonomskih politik. EMU predstavlja najpomembnejšo spremembo oziroma preobrat globalnega ekonomskega sistema po propadu Bretton Woods sistema deviznih tečajev, ki izvira iz začetka 70-ih let prejšnjega stoletja. EMU je dolgotrajen ter dinamičen projekt in ne enkratna institucionalna sprememba. Že od svojega začetka gre za projekt, kjer se države članice pri svojem delovanju držijo koncepta »learning-by-doing«. Prehod na novo evropsko valuto evro v dvanajstih državah je bil izveden gladko in brez kakršnih koli zapletov. Makroekonomska stabilnost je zagotovljena, kar je velik dosežek predvsem v času številnih zunanjih šokov, katerim je bil evro priča po letu 1999. Evropska centralna banka je uspešno definirala in implementirala enotno monetarno politiko EU, ki zagotavlja stabilnost cen in se učinkovito odziva na spremenljive ekonomske dejavnike. Vodenje fiskalne politike je bilo v zadnjih petih letih zadovoljivo glede na fazo ekonomskega cikla, v katerem se je nahajalo evropsko gospodarstvo. Po drugi strani pa je EMU v obdobju zadnjih petih let razočarala na področju gospodarske rasti, ki je bila izjemno nizka, in to od leta 2001 dalje. Prav tako EU še ni uspelo izpolniti glavnega cilja Lizbonske strategije, t.j. EU spremeniti v svetovno najbolj konkurenčno in dinamično ekonomsko območje, temelječe na znanju. V prvem delu diplomske naloge bom predstavila zgodovino in razvoj Evropske monetarne unije, delovanje njenih institucij in monetarne politike, ki jo le-te vodijo. Opisala bom glavne značilnosti mehanizma deviznih tečajev ERM II, sodelovanje v katerem je predpogoj za vstop v EMU, ter tudi ostale kriterije. Naslednje poglavje govori o skupni evropski valuti-evru in evroobmočju, ki ga tvori dvanajst evropskih držav, ki so prevzele in uporabljajo evro. Opisala bom maastrichtske konvergenčne kriterije, ki so najpomembnejši pogoj za vstop države v evroobmočje in zajemajo gibanje inflacije, fiskalno politiko, dolgoročne obrestne mere ter gibanje

4

menjalnega tečaja. Predstavila bom faze uvedbe evra ter opisala internacionalno vlogo evra kot tudi glavne razloge za vključitev v skupno valutno območje. Naslednje poglavje je v celoti namenjeno Sloveniji in njenim pripravam na priključitev evroobmočju. Natančneje se bom posvetila opisu izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev s strani Slovenije in pojasnila gibanje posameznih kazalnikov skozi leta. Slovenija namreč kot edina članica, ki sodeluje v sistemu deviznih tečajev ERM II, izpolnjuje vse maastrichtske kriterije, kar kaže na to, da ni nobenih zadržkov za prevzem evra predvidoma v začetku naslednjega leta. V zadnjem poglavju se bom osredotočila na Estonijo, ki je v sistem deviznih tečajev stopila skupaj s Slovenijo in Litvo 28. junija 2004 in namerava prevzeti evro prav tako 1. januarja 2007, ter jo bom primerjala s Slovenijo. Priprave Estonije na priključitev evroobmočju so v polnem zagonu, vendar je vse skupaj odvisno od izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Estonija ima namreč po besedah evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve težave z inflacijo, zato je vprašljivo, če bo ta cilj lahko izpolnila še letos in v začetku naslednjega leta prevzela evro. Na koncu bi se še rada zahvalila svojim domačim in fantu Andreju za izkazano pomoč in podporo tako v času študija kot tudi v času priprave te diplomske naloge.

5

KAZALO VSEBINE: PREDGOVOR................................................................................................................................................. 4 KAZALO VSEBINE ....................................................................................................................................... 6 1 UVOD ............................................................................................................................................................ 8

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ........................................................................................... 8 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................................................................................................ 8 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE................................................................................................ 9 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE .................................................................................................. 9

2 EVROPSKA EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA ...................................................................... 10 2.1 OBLIKOVANJE EVROPSKE EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE ............................................................... 10

2.1.1 Zgodovina monetarne unije .......................................................................................................... 10 2.1.2 Razvoj evropskih integracij........................................................................................................... 11 2.1.3 Proces uresničitve monetarne unije .............................................................................................. 12

2.2 INSTITUCIJE EVROPSKE IN MONETARNE UNIJE........................................................................................ 13 2.2.1 Evropska centralna banka ............................................................................................................ 13 2.2.2 Evropski sistem centralnih bank ................................................................................................... 15

2.3 MONETARNA POLITIKA.......................................................................................................................... 16 2.3.1 Instrumenti in cilji monetarne politike.......................................................................................... 16

2.4 VSTOPANJE DRŽAV PRISTOPNIC V EMU IN EVROOBMOČJE .................................................................... 18 2.5 EVROPSKI TEČAJNI MEHANIZEM- ERM2................................................................................................ 20

2.5.1 Glavne značilnosti ERM2.............................................................................................................. 20 2.5.2 Vstop države pristopnice v ERM2................................................................................................. 22

2.6 ŠIRITEV EVROPSKE EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE Z NOVIMI DRŽAVAMI ČLANICAMI..................... 23 3 SKUPNA EVROPSKA VALUTA EVRO ................................................................................................ 28

3.1 EVRO OBMOČJE ..................................................................................................................................... 28 3.2 KRITERIJI ZA UVEDBO EVRA .................................................................................................................. 29

3.2.1 Maastrichtski oziroma nominalni konvergenčni kriteriji .............................................................. 29 3.2.2 Kriteriji realne konvergence ......................................................................................................... 30

3.3 ROJSTVO NOVE EVROPSKE VALUTE ....................................................................................................... 31 3.3.1 Faze uvedbe evra (madridski scenarij) ......................................................................................... 31 3.3.2 Internacionalna vloga evra........................................................................................................... 34 3.3.3 Nov evropski denar – evro ............................................................................................................ 35

3.4 GLAVNI RAZLOGI ZA VKLJUČITEV V SKUPNO VALUTNO OBMOČJE ......................................................... 37 4 EVRO IN SLOVENIJA ............................................................................................................................. 39

4.1 SLOVENIJA DO VSTOPA V EVRO OBMOČJE .............................................................................................. 39 4.2 FAZE UVEDBE EVRA V SLOVENIJI........................................................................................................... 40

4.2.1 Predpristopna faza: Slovenija pred vstopom v EU ....................................................................... 41 4.2.2 Pristopna faza: Slovenija po vstopu v EU in v ERM II ................................................................. 41 4.2.3 Faza uvajanja evra: Slovenija kot polnopravna članica evroobmočja......................................... 44

4.3 KRITERIJI ZA VSTOP SLOVENIJE V OBMOČJE EVRA................................................................................. 47 4.3.1 Konvergenčno poročilo z leta 2004 .............................................................................................. 50 4.3.2 Inflacija......................................................................................................................................... 51 4.3.3 Obrestne mere............................................................................................................................... 53 4.3.4 Stabilnost deviznega tečaja........................................................................................................... 55 4.3.5 Primanjkljaj državnega proračuna............................................................................................... 56 4.3.6 Javni dolg...................................................................................................................................... 59 4.3.7 Dohodkovna konvergenca............................................................................................................. 61 4.3.8 Strukturna konvergenca ................................................................................................................ 62

5 PRIMERJAVA PRIPRAVLJENOSTI SLOVENIJE IN ESTONIJE NA PRIKLJUČITEV EVROOBMOČJU IN NA PREVZEM EVRA............................................................................................ 63

6

5.1 UTEMELJITEV ZGODNJEGA VSTOPA ESTONIJE V ERM II........................................................................ 63 5.2 RAZVOJ DOGODKOV PO VKLJUČITVI V ERM II ...................................................................................... 66 5.3 PRAKTIČNE PRIPRAVE ESTONIJE NA PREVZEM EVRA.............................................................................. 67 5.4 PRIMERJAVA SLOVENIJE IN ESTONIJE .................................................................................................... 68

6 SKLEP........................................................................................................................................................ 69 7 POVZETEK/ABSTRACT ......................................................................................................................... 71 8 LITERATURA ........................................................................................................................................... 73 9 VIRI............................................................................................................................................................. 75 SEZNAM TABEL ......................................................................................................................................... 77 SEZNAM SLIK ............................................................................................................................................. 77

7

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Zemljevid EU je s 1. majem 2004 postal obsežnejši kar za deset novih članic s Slovenijo na čelu. Vstop v EU za Slovenijo ni pomenil končne postaje, ampak samo vmesni korak k vključitvi v Evropsko monetarno unijo oziroma priključitvi evroobmočju in prevzemu enotne skupne valute – evra. Ekonomska in monetarna unija je četrta faza v procesu evropskih integracij, katere cilj je uvedba skupne valute. Podjetja držav članic EU opravijo več kot 70 odstotkov trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in en sam denar pogoj za optimalne rezultate ekonomske integracije – za hitro in stalno gospodarsko rast. Evro prispeva k učinkovitejšemu izkoriščanju prednosti evropskega notranjega trga predvsem z ukinitvijo transakcijskih stroškov pri trgovini med državami evroobmočja in odpravo tveganja spremembe deviznih tečajev nacionalnih valut držav članic EMU. Sloveniji 28. junija letos poteče bivanje v sistemu deviznih tečajev ERM II, ki je obvezna čakalnica pred prevzemom evra in eden izmed maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. ERM II predstavlja namreč neke vrste pripravljalno obdobje, v katerem morajo vse države pristopnice prebiti najmanj dveletno obdobje, da tako dokažejo stabilnost svojih deviznih tečajev. 1. januar 2007 je datum, ko se Slovenija namerava priključiti evroobmočju in prevzeti evro. Nujen a ne hkrati tudi zadosten pogoj za vzdržno sodelovanje gospodarstva v enotnem valutnem območju je izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Potrebno je izpolnjevati tudi neformalne kriterije članstva Slovenije v EMU, ki se nanašajo na kriterije strukturne konvergence in kriterije optimalnega valutnega področja. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je preučiti pripravljenost in opisati priprave Slovenije na priključitev evroobmočju in prevzem evra predvidoma 1. januarja 2007, hkrati pa primerjati priprave Slovenije na prevzem evra z Estonijo, ki je vstopila v ERM II istočasno s Slovenijo in ki istočasno namerava tudi prevzeti skupno valuto. Za temo priključitve Slovenije evroobmočju sem se odločila iz naslednjih vzrokov:

• ker je tema trenutno zelo aktualna, • ker je članstvo v evroobmočju neizogibna nujnost za vse nove članice EU, • ker bo uvedba evra Sloveniji prinesla velike gospodarske, politične in monetarne

spremembe, • ker sem prepričana, da vključevanje Slovenije v evroobmočje prinaša več

prednosti kot slabosti. Cilj moje diplomske naloge je prikazati zgodovino in razvoj Evropske monetarne unije, opisati faze uvajanja evra in opredeliti kriterije, ki jih država pristopnica mora izpolniti za prevzem evra. Poglavitni cilj je ugotoviti, v kolikšni meri Slovenija kot država pristopnica

8

izpolnjuje kriterije za prevzem evra, od katerih so najpomembnejši maastrichtski konvergenčni kriteriji in ugotoviti ali je Slovenija pripravljena na prevzem evra v začetku naslednjega leta. Osnovna trditev moje diplomske naloge je, da je Slovenija pripravljena na priključitev evroobmočju in na prevzem evra 1. januarja 2007. Prav tako trdim, da bo Slovenija z vključitvijo v EMU imela neto pozitivne učinke na gospodarstvo in je zato iz tega stališča utemeljeno čim prejšnje članstvo Slovenije v EMU. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Slovenija kot majhna država ne more ostati zunaj integracijskih procesov, temveč se mora vključevati vanje, čeprav se s tem izpostavlja močni evropski konkurenci. Predpostavljam, da je vključevanje tako Slovenije kot tudi drugih srednje in vzhodnoevropskih držav v EMU neizogibno oziroma obvezno. Predpostavljam tudi, da bo za uspešen proces monetarne integracije ključnega pomena doseganje obsežne in poglobljene strukture konvergence pridruženih držav EU, ki so po mnogih lastnostih, skupaj z izpolnjevanjem maastrichtskih kriterijev, primerljive med seboj. Prav tako predpostavljam, da je uvedba evra v državah EU prinesla več prednosti kot slabosti. Pri pisanju diplomske naloge se bom omejila na proučevanje pripravljenosti Slovenije in v manjšem delu tudi Estonije na priključitev evroobmočju, ne pa tudi ostalih držav pristopnic. Tema, ki jo bom v diplomski nalogi podrobneje obdelala, je zelo dinamična, kar pomeni, da je lahko vsak dan kaj novega in bo diplomsko nalogo potrebno dnevno dopolnjevati. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu so obravnavani predvsem makroekonomski agregati, zato je tudi raziskava pretežno makroekonomske narave. Raziskava je zelo dinamična, saj proučuje proces nastajanja in širjenja sprememb v Sloveniji in EMU, obenem pa vsebuje tudi statične elemente, saj proučuje značilnosti monetarne politike v določenem trenutku. Prepletata se deskriptivni in analitični pristop obdelave teme, pri čemer bo raziskava v večji meri deskriptivna. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabila naslednje metode:

• metodo deskripcije (opisi posameznih ciljev monetarne politike), • komparativno metodo (primerjava pripravljenosti Slovenije in Estonije na

priključitev evroobmočju), • metoda kompilacije (povzemanje določenih stališč in sklepov), • metoda klasifikacije (opredelitev osnovnih pojmov npr. EMU, ERM II,…).

Uporabljene metode zbiranja, urejanja in obdelave podatkov so:

• kompilacija in komparacija literature in virov, • analiza in sinteza ugotovitev, • deskripcija literature in virov.

9

2 EVROPSKA EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA 2.1 Oblikovanje evropske ekonomske in monetarne unije Ekonomska in monetarna unija pomeni zadnjo stopnjo v gospodarski integracijski skupnosti, ki se je začela leta 1952 z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo. Za Slovenijo in preostale pristopnice je vstop v evro območje in s tem prevzem evra kot edinega plačilnega sredstva tako znotraj Evropske unije kot tudi v posamezni državi obvezen. Na poti do tega cilja bodo morale vse države pristopnice izpolniti mnoge kriterije. 2.1.1 Zgodovina monetarne unije Zaradi naraščajoče industrije in rastoče mednarodne trgovine so se sredi 19. stoletja pričele oblikovati monetarne integracije. Do trgovskih sporazumov za zmanjšanje stroškov so se predlagali številni ukrepi, kot na primer standardizacija čezmejnih merilnih in plačilnih sistemov, konec mednarodnih ovir in poenotenje denarnega sistema ter gradnja monetarne unije. Tako so se izoblikovale tri takšne unije:

• Nemško-avstrijska denarna unija (1857-1867) Unija je zajemala območje dežel Nemčije, Avstrije in Liechtensteina. Med nacionalnimi valutami je bil vzpostavljen menjalni tečaj, valute pa je bilo možno kot plačilno sredstvo uporabljati na ozemlju celotne unije ne glede na uvedbo skupne valute. Toda zaradi izgube zaupanja v avstrijsko valuto, nespoštovanja menjalnih paritet kot tudi pomanjkanja politične integracije (1866 vojna med članicami), je ta unija kmalu razpadla.

• Latinska denarna unija (1865-1927) Članice so bile Francija, Belgija, Švica, Italija in od leta 1868 tudi Grčija. En francoski frank je ustrezal eni enoti katerekoli druge valute članic. Denar je prihajal iz javne blagajne in njegova uporaba je bila prosta. Italija in Švica sta ga priznali kot zakoniti denar. Toda tudi v tej uniji je prišlo do zapletov pri izdaji bankovcev in kasneje do njene pogube, kajti Italija in Grčija sta izdajali prekomerne količine bankovcev za financiranje državnega proračuna. Zaradi padca cen srebra je posledično padel tudi francoski frank, kreditni inštrumenti so izgubili na svojem pomenu, kot na koncu tudi celotna unija.

• Skandinavska monetarna unija (1872-1931) Danska, Švedska in Norveška so skupaj vodile veljavo zlata. Ena danska krona je predstavljala eno norveško in eno švedsko. Da je bila to najuspešnejša unija kaže to, da je bilo prisotno združevanje znanj o konvergenci in podobnost v denarnem sistemu držav članic. Ta unija je bila tudi razlog za spremembo odnosov v menjalnem sistemu. Na teh izkušnjah se je kasneje začela graditi sedanja evropska integracija, ki ni nerazpadljiva niti ob pomoči skupnega znanstvenega in političnega dela. (Hirschurber und Zahorka 1997, 15-18)

10

2.1.2 Razvoj evropskih integracij S podpisom Pariške pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo 18. aprila 1951 so Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska začele proces gospodarske integracije. Ta pogodba je bila v veljavi petdeset let in je prenehala veljati leta 2001. V Rimski pogodbi, ki je bila podpisana marca 1957, je le nekaj določil v zvezi s sodelovanjem na monetarnem področju med državami članicami Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Ta pogodba ne vsebuje določil o oblikovanju monetarne unije, saj je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovano z mednarodno monetarno stabilnostjo in prevlado ameriškega dolarja. Tečaji valut so bili vezani na ameriški dolar. Stabilnost v razmerju do ameriškega dolarja je pomenila tudi medsebojno stabilnost valut tedanjih držav članic EGS. Konec šestdesetih let so se razmere v svetovnem gospodarstvu spremenile. Medsebojna stabilnost valut tedanjih držav članic je bila ogrožena. V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic in tesnejšem sodelovanju na področju monetarnih zadev. Na zasedanju v Haagu decembra 1969 so se voditelji držav in vlad odločili, da postane oblikovanje EMU uradni cilj evropske integracije. Wernerjevo poročilo iz oktobra 1970 je vsebovalo tristopenjski načrt oblikovanja ekonomske in monetarne unije v naslednjih desetih letih. Osnovne ekonomske in monetarne odločitve naj bi se sprejemale na ravni Skupnosti. Predlagane stopnje so bile naslednje:

• zmanjšanje mej nihanja tečajev valut držav članic, širše smernice ekonomske politike na ravni Skupnosti, koordinacija proračunskih politik, priprava sprememb,

• integracija finančnih trgov za oblikovanje prostega pretoka kapitala, progresivna odprava nihanj deviznih tečajev, tesnejša koordinacija kratkoročnih gospodarskih politik ter proračunskih in fiskalnih ukrepov,

• nepreklicno fiksiranje tečajev valut, konvergenca ekonomskih politik in ustanovitev sistema centralnih bank na ravni Skupnosti.

Na podlagi Wernerjevega poročila o oblikovanju EMU je Svet ministrov sprejel resolucijo o doseganju EMU v stopnjah. Zaradi spremenjenih ekonomskih okoliščin ta načrt ni bil uresničen. Avgusta 1971 je bila odpravljena zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, ki je predstavljala osnovo takratne monetarne stabilnosti. Prišlo je do razširitve razpona nihanja deviznih tečajev do ameriškega dolarja. S tem se je končalo obdobje fiksnih deviznih tečajev in sprožil se je val nestabilnosti tečajev valut. Projekt EMU je bil začasno opuščen. Da bi omejili medsebojno nihanje tečajev valut tedanjih držav članic Evropske skupnosti, je bil aprila 1972 oblikovan poseben sistem, ki se je imenoval "kača v tunelu". V tem sistemu je bilo omejeno medsebojno nihanje tečajev valut držav članic znotraj določenih mej nihanj (kača), hkrati pa tudi nihanje tečajev valut držav članic do ameriškega dolarja (tunel). Zaradi naftne krize v začetku 70-ih let, ko so se tečaji valut držav članic močno nihali, je ta sistem doživljal pritiske. Že marca 1973 je "kača zapustila tunel". Zaradi

11

naftnih kriz, šibkosti ameriškega dolarja in razlik v ekonomskih politikah je večina valut držav članic zapustila kačo. Naslednji korak, ki naj bi prenesel omejitev nihanja tečajev valut držav članic, je bilo oblikovanje Evropskega monetarnega sistema (v nadaljevanju EMU) decembra 1978 na zasedanju Evropskega sveta v Bruslju. EMS je stopil v veljavo 13. marca 1979., temeljil pa je na mehanizmu deviznih tečajev-ERM (ang. Exchange Rate Mechanism), skupni evropski denarni enoti ECU (ang. European Currency Unit) ter kreditnih mehanizmih. ERM je predstavljal sistem fiksnih, vendar prilagodljivih tečajev. V okviru ERM je bilo omejeno nihanje med tečaji sodelujočih valut držav članic in sicer je lahko medsebojno nihanje tečajev valut odstopalo največ za +/- 2,25 odstotka od bilateralnega tečaja, z izjemo Italije (6 odstotkov). V ERM so bile vključene valute vseh tedanjih držav članic z izjemo Velike Britanije. Leta 1993 je bil razpon nihanja razširjen na +/- 15 odstotkov. Enotni evropski akt, ki je bil podpisan februarja1986 sicer ni vseboval določil o uresničitvi EMU, je pa v svoji preambuli ponovno opozoril, da so voditelji držav in vlad leta 1972 odobrili cilj postopnega oblikovanja EMU. Notranji trg namreč ne more polno delovati, dokler obstajajo relativno visoki stroški menjav valut in negotovosti, ki so povezane z nihanjem deviznih tečajev. Načrt za oblikovanje EMU je bil predstavljen aprila 1989 v poročilu Delorsovega odbora. Predlagano je bilo, da se EMU uresniči v treh fazah. Poročilo je vsebovalo tudi predlog za vzpostavitev monetarne institucije (Evropskega sistema centralnih bank), ki bi bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje monetarne politike ter politike deviznega tečaja. Omenjeno poročilo je bilo sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, kjer je bilo odločeno, da se prva faza EMU prične 1. julija 1990. Poleg Delorsevega poročila je bila pri dokončnem oblikovanju EMU pomembna tudi Maastrichtska pogodba iz leta 1992. Le-ta je postavila temelje oblikovanja EMU ter določila tri stopenjski proces prilagajanja in oblikovanja EMU (Banka Slovenije 2004 b,1). 2.1.3 Proces uresničitve monetarne unije S 1. januarjem 1999 so oblikovali EMU in začel se je proces postopnega uvajanja evropske skupne valute, evra. S tem se je začela tretja in zadnja stopnja uvedbe EMU po Delorsovem načrtu iz leta 1989. Predhodni dve stopnji sta le pripravili teren za uvedbo EMU (Matthews 1999, 20). Prva stopnja se je pričela julija 1990 in končala 31. decembra 1993. V tej fazi so morale države članice EU predvsem odstraniti vse ovire prostega pretoka kapitala in tako zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov. Osrednja cilja te faze sta bila večja konvergenca gospodarskih politik in tesnejše sodelovanje med centralnimi bankami. Druga stopnja se je začela 1. januarja 1994 in končala 31. decembra 1998. Ustanovljen je bil Evropski denarni institut (EMI), ki je bil predhodnik Evropske centralne banke (ECB). Njegova naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami, koordinira denarne politike držav članic ter izpelje potrebne priprave za uvedbo nove

12

skupne valute. Države članice so si v tej fazi morale prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev. V okviru priprav za prehod v tretjo fazo so bili določeni stalni menjalni tečaji med evrom in nacionalnimi valutami držav članic EU. Določen je bil 15-odstotni okvir nihanja deviznih tečajev za štiri države EU, ki niso vstopile v evro območje oziroma niso izpolnjevale strogih konvergenčnih kriterijev. To so bile Velika Britanija, Švedska, Danska in Grčija. Julija 1998 sta bili na temelju delovanja EMI ustanovljena ECB in Evropski sistem centralnih bank (ESCB). Prav tako so morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke ter prepovedjo priviligiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij. Tretja stopnja se je začela 1. januarja 1999 z uvedbo nove skupne valute evro ter s prenosom pristojnosti glede vodenja denarne politike na Evrosistem (ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so uvedle evro). Delovati je začela ECB, ki je bila sicer ustanovljena 1. junija 1998, in je prevzela naloge EMI. Po preverjanju izpolnjevanja zahtevanih konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra je bila sprejeta odločitev, katere države članice bodo sodelovale v tretji fazi EMU. Tečaji njihovih valut so bili nepreklicno določeni (valute teh držav so postale t.ti. podenote evra). Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar. Prvega januarja 2002 pa so bili uvedeni evro bankovci in kovanci, ki so zamenjali bankovce in kovance držav, ki so uvedle evro. Evro je postal med državami članicami EMU edino plačilno sredstvo, kar pomeni, da je evro v celoti zamenjal nacionalne valute v dvanajstih državah članicah EU 1(Ferlinc, Ješovnik 2002, 13). Švedska je še vedno članica z odstopanjem, saj še ni izpolnila zahtev, ki bi omogočale prevzem evra. Danska in velika Britanija sta državi članici s posebnim statusom. S protokoli, ki so bili dodani Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta ti dve državi dobili pravico do izbire, ali želita sodelovati v tretji fazi EMU ali ne.2 Obe sta obvestili Svet EU (Danska 1992 in Velika Britanija 1997), da še ne mislita prestopiti v tretjo fazo EMU, torej da ne želita postati del evro območja. Referendum, izveden na Danskem septembra 2000 je prav tako pokazal, da država ne želi prevzeti evra. Danska krona še naprej sodeluje v ERM2. Tudi švedsko prebivalstvo je na referendumu 14. septembra 2003 glasovalo proti uvedbi evra (Radej 2004, 6). 2.2 Institucije evropske in monetarne unije 2.2.1 Evropska centralna banka Vzpostavitev monetarne unije in uvedba skupne evropske valute sta privedli do ustanovitve Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB). Od 1. januarja 1999 je ECB pristojna za vodenje enotne evropske monetarne politike, ki jo določa Evropski sistem centralnih bank. Primarni cilj ECB je vzdrževati stabilnost cen. To pomeni, da letno povečanje harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin na evro območju ne presega 2%. Stabilnost cen se mora v državah članicah evro območja ohranjati na srednji rok. Poleg glavnega cilja pa ima ECB še vrsto drugih ciljev, ki so ravno tako pomembni. 1 Države, ki so trenutno članice EMU so: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija. 2 Imata t.i. 'opt-out' pravico.

13

Gre za cilje vezane na devizni tečaj, obrestno mero, stopnjo rasti nominalnega BDP, denarni agregat M3, itd. ECB ima tudi izključno pravico odobriti izdajanje bankovcev na evro območju. Izdajajo pa jih lahko ECB in nacionalne banke držav evro območja. Samo bankovci, ki jih izdajajo ECB in nacionalne centralne banke, so zakonito sredstvo v teh državah. Države evro območja lahko izdajajo kovance pod pogojem, da jim ECB odobri obseg emisije. Nadalje ECB s pomočjo nacionalnih centralnih bank zbira tudi potrebne statistične informacije. Z ECB se je potrebno posvetovati glede vseh predpisov EU ali osnutkov nacionalnih predpisov na področjih iz njene pristojnosti. Evropska centralna banka je bila ustanovljena 1. junija 1998 s sedežem v Frankfurtu in je nadomestila svojega predhodnika: Evropski denarni inštitut (v nadaljevanju EMI), ki je bil ustanovljen leta 1994 z namenom, da pripravi vse potrebno za ustanovitev ECB. Za prvega predsednika ECB je bil imenovan Nizozemec Wim Duisenberg. Danes pa ECB vodi Francoz Jean-Claude Trichet. ECB ima tri vodilne organe:

• Svet ECB (Governing Council) Je najvišji organ ECB. Sestavljajo ga člani izvršnega odbora ECB in guvernerji centralnih bank držav članic evro območja. Člani imajo pet letni mandat in se sestanejo vsaj desetkrat letno. Vsak član im po en glas, odločitve pa sprejemajo po načelu enostavne večine. Če je rezultat neodločen, odloči glas podpredsednika. Glavna naloga upravnega odbora je oblikovati takšno denarno politiko ECB, ki bo zagotavljala stabilnost cen na evro območju.

• Izvršilni odbor (Executive Board) Sestavljajo ga predsednik in podpredsednik ECB ter še štirje člani. Imenovani so za mandat osem let, in to ob soglasju vlad držav članic na priporočilo Sveta EU, ki se pred tem posvetuje še z Evropskim parlamentom in Svetom ECB. Gre za povsem strokovno funkcijo, saj morajo biti člani izvršnega odbora strokovnjaki na monetarnem področju. Predsednik je odgovoren za uresničevanje denarne politike ECB, daje potrebna navodila centralnim bankam držav članic in pripravlja srečanja Sveta ECB. Izvršni odbor torej skrbi za normalno dnevno delovanje banke.

• Razširjeni svet ECB (General Council) Poleg članov Sveta ECB ga sestavljajo tudi guvernerji centralnih bank tistih držav članic EU, ki niso članice evro območja. Razširjeni svet je organ posvetovalne narave. Ne more sprejemati obvezujočih odločitev pri oblikovanju in vodenju denarne politike EU. Njegova glavna naloga je skrb za komunikacijo z državami, ki niso članice monetarne unije in pomoč tistim, ki se želijo monetarni uniji priključiti. Ta organ je direktni naslednik EMI in bo prenehal z delovanjem, ko bodo vse članice EU tudi članice EMU.

14

Tabela 1: Organi ECB, njihova sestava, mandat in odgovornosti članov

Organi odločanja ECB Sestava Imenovanje članov Mandat Odgovornosti

Svet ECB (ang.

Governing Council)

Člani Izvršilnega odbora ECB

Guvernerji nacionalnih

centralnih bank držav evro območja

Skladno z zakonodajo vsake posamezne države

članice Ne manj kot 5 let Svet ECB določa monetarno politiko

za evro območje.

E v r o s i s t e m

Izvršilni odbor (ang.

Executive Board)

Predsednik ECB Podpredsednik ECB

4 drugi člani Države članice - z

medsebojnim soglasjem

8 let, brez možnosti

ponovnega imenovanja

Izvršilni odbor izvaja monetarno politiko v skladu s smernicami in

odločitvami, ki jih sprejme Svet ECB.

E S C B

Razširjeni svet ECB

(ang. General Council)

Predsednik ECB Podpredsednik ECB

Guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh držav

članic EU

Ne manj kot 5 let

Nadzor nad monetarno politiko in politiko deviznega tečaja v državah članicah EU, ki še niso uvedle evra

(torej še niso del Evrosistema)

Vir: Banka Slovenije, 2006

ECB je neodvisna finančna institucija, katere kredibilnost je za stabilno delovanje evropskega monetarnega sistema zelo pomembna. Kredibilnost ECB lahko razložimo s sposobnostjo izpolnjevanja zastavljenih ciljev in obljub. V splošnem pa je kredibilnost centralne banke pogoj za učinkovito alokacijo denarja in ostalih virov na različnih trgih, poleg tega pa ima ugoden vpliv tudi na protiinflacijska gibanja, Pri sprejemanju odločitev in opravljanju svojih nalog so ECB in nacionalne centralne banke neodvisne ter ne smejo v nobenem primeru iskati ali prejemati navodil s strani institucij in organov EU, vlad držav članic ali kateregakoli drugega organa. Prav tako se institucije in organi EU ter vlade držav članic obvezujejo, da bodo to načelo spoštovali in da ne bodo poskušali vplivati na člane organov odločanja ECB ali nacionalnih centralnih bank pri opravljanju njihovih nalog. ECB je tudi finančno neodvisna institucija in njena sredstva niso del splošnega proračuna (Ješovnik 2000, 95-98). 2.2.2 Evropski sistem centralnih bank Evropski sistem centralnih bank (v nadaljevanju ESCB) vodita organa odločanja Evropske centralne banke, to sta Svet ECB in Izvršilni odbor in to v skladu s statutom Evropskega sistema centralnih bank. Skupaj z vsemi nacionalnimi centralnimi bankami držav EU, Evropska centralna banka tvori Evropski sistem centralnih bank. V tem sistemu bank sodelujejo tudi tiste države EU, ki se niso odločile priključiti evro območju ali pa še ne izpolnjujejo pogojev za vstop v EMU. Te banke imajo poseben status, saj lahko še vedno same vodijo monetarno politiko, zato pri odločitvah o skupni monetarni politiki niso udeležene. Osnovna naloga ESCB je tako kot pri ECB vzdrževanje stabilnosti cen in s tem nižje stopnje inflacije. Sicer pa ESCB izvaja vse tiste naloge, ki jih sicer izvajajo nacionalne centralne banke v državah, ki niso članice EMU. Te naloge se nanašajo na oblikovanje in vodenje enotne monetarne politike EU, opravljanje deviznih poslov oz. vodenje mednarodne devizne izmenjave, hranjenje in upravljanje deviznih rezerv držav

15

članic EU, skrbi za učinkovitost plačilnega sistema, skrbi za izvajanje strategij in ekonomske politike s pomočjo izvajanja nadzora nad finančnimi institucijami in skrbi za stabilnost finančnega sistema Pomembno je ločiti med ESCB in Evrosistemom. Za razliko od ESCB, Evrosistem sestavljajo ECB in vse tiste nacionalne centralne banke držav, ki so že prevzele evropsko valuto evro (ibid. 2000, 245) 2.3 Monetarna politika Medtem ko države članice Evropske Unije stremijo k čim bolj usklajenim ekonomskim politikam, pa za države članice, ki so sprejele skupno evropsko valuto evro (evro območje), Evropski sistem centralnih bank sprejema in vodi enotno monetarno politiko. Pri svojem delu je ESCB popolnoma samostojen in neodvisen, saj lahko le tako s pomočjo izbranega instrumentarija in strategije kombinacije monetarnega in inflacijskega ciljanja dosega zastavljene vmesne in končne cilje ter tako z učinkovito monetarno politiko pripomore k razvoju in gospodarski rasti držav članic in držav, ki so z njimi tesno povezane (Kopše 2003, 28). Pomembnejše ugotovitve o monetarni politiki v EMU:

• monetarna politika je za vse članice EMU enaka, poenotena, • za vstop v EMU so morale države članice izpolnjevati maastrichtske konvergenčne

kriterije ali se jim morajo postopoma približevati, • države članice EMU so se morale odreči vodenju neodvisne monetarne politike,

lahko pa sodelujejo pri izvajanju skupno določene monetarne politike na svojem območju v skladu z navodili Evropske centralne banke,

• razlike v instrumentarijih ter vmesnih in končnih ciljih posameznih držav članic so pred vstopom v EMU dejansko obstajale, zaradi česar je bilo poenotenje nujno,

• Evropska centralna banka kot osrednja nosilka monetarne politike je dejansko popolnoma samostojna institucija in neodvisna od drugih vladnih organov (ibid. 28-29).

2.3.1 Instrumenti in cilji monetarne politike Instrumenti monetarne politike, s katerimi naj bi ECB zagotavljala stabilnost cen kot temeljni cilj svoje monetarne politike, imajo zelo velik vpliv na delovanje evropskih finančnih trgov. Zraven spremljanja končnega cilja monetarne politike, stabilnost cen (stopnja rast cen naj bi se gibala med 0 in 2%), je morala ECB izbrati tudi bližnji cilj izvajanja svoje politike (Bofinger 1999, 56). Evropski monetarni institut je zavrnil možnost, da bi uporabljal zunanji tečaj evra, obrestno mero in nominalni dohodek kot nominalno sidro svoje monetarne politike, tako da se je število opcij skrčilo na dve, to je bodisi na targetiranje količine denarja v obtoku, bodisi na targetiranje inflacije. Glavna pomanjkljivost ciljanja denarja sta negotovost vedenja po začetku delovanja EMU in možne nepravilnosti pri ocenah funkcije povpraševanja po denarju, kar bi posledično lahko škodilo kredibilnosti ECB. Na drugi strani ciljanje

16

inflacije neposredno poudarja odločenost in odgovornost ECB pri zagotavljanju cenovne stabilnosti v EMU. Poglavitna pomanjkljivost inflacije kot bližnjega cilja monetarne politike pa je potreba po precej natančnem napovedovanju prihodnjih cenovnih gibanj. Tako je precej verjetno, da se izbere vmesna različica, to je hkratno ciljanje denarnega agregata in inflacije (Delakorda 1998, 4). Že od samega začetka EMU bi morala osrednja bančna ustanova svojo kredibilnost graditi na izredno strogi monetarni politiki. Finančni strokovnjaki menijo, da bi bilo najbolje, če bi strategija Evropske centralne banke temeljila na politiki, ki bi se predvsem ukvarjala z inflacijskimi vprašanji oziroma z obsegom denarja v obtoku ali pa s kombinacijo obeh. Povpraševanje po obsegu denarja v obtoku naj bi bilo sicer dokaj uravnoteženo, lahko pa se zgodi, da bi v začetni fazi razvoja prihajalo do motnje preskrbe z denarjem, zato bi bilo bolj priporočljivo konkretno ukvarjanje z inflacijo v tej fazi (Grenko 1998, 15). V preteklosti so za monetarno politiko večine evropskih držav bile značilne relativno visoke obvezne rezerve. Kar je skupaj s še nekaterimi drugimi instrumenti, onemogočalo pomembnejši razvoj njihovih denarnih trgov. Obstajajo pa tudi izkušnje nekaterih evropskih držav (Francija, Španija, Anglija), kjer pa so denarni trgi igrali bistveno bolj aktivno vlogo. To samo potrjuje, da so denarni trgi lahko zelo pomemben element upravljanja premoženja tako za kreditojemalce kot investitorje (Mrak 1998, 19-20). Predvideva se, da naj bi monetarna politika verjetno uporabila tudi instrument obvezne rezerve, ki je koristen predvsem za stabilizacijo kratkoročnih obrestnih mer in za stabilizacijo monetarnih agregatov. Nacionalne centralne banke naj bi svoje rezerve prenesle na ECB, njihova višina bo premosorazmerna njihovemu deležu v kapitalu ECB, ki pa je spet določen v odvisnosti od deleža domačega bruto produkta in prebivalstva posamezne države v Evropski uniji (Hvala 1998, 16). Instrument obveznih rezerv pa ima tudi pomanjkljivosti, ki se kaže predvsem v dodatnih stroških oziroma izpadu zaslužka tistih finančnih institucij, ki so zavezane za vzdrževanje določene obvezne rezerve. Tako jih centralna banka postavlja v slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki finančnih storitev, ki teh stroškov nimajo. Instrument obvezne rezerve je nujno potreben le v teoretičnem primeru premajhnega povpraševanja po denarju centralne banke, ko bi le ta izgubila možnost vpliva na denarno maso. Predvideva se, da naj bi pri odločitvi ECB o tem, katere instrumente monetarne politike bo prednostno uporabljala za vodenje svoje monetarne politike, zelo pomembno vlogo imeli repo posli, to pa bi bilo nedvomno zelo stimulativno za razvoj obsežnega trga tovrstnih finančnih instrumentov (Mrak 1998, 19). Enotna monetarna politika je na področju EMU nujno potrebna, saj mora biti denar centralnim bankam na razpolago pod enakimi pogoji na celotnem valutnem območju. Centralne banke so tudi že predvidele ukrepe za primer pomanjkanja likvidnosti, ko se bodo banke lahko kratkoročno refinancirale pri ECB in za primer presežene likvidnosti, ko mora le ta ponuditi različne naložbene oblike, ki zmanjšujejo količino denarja v obtoku. Pogoji, pod katerim si bodo banke redno pridobivale denar pri ECB, bodo tako predstavljali vodilno obrestno mero, medtem ko bodo obresti za mejno refinanciranje in

17

obresti za možne naložbe pri ECB predstavljale zgornjo in spodnjo mejo za obresti na denarnem trgu (Mlinarič 1998, 288-289).

2.4 Vstopanje držav pristopnic v EMU in evroobmočje Oktobra 2002 je Evropski Svet v Bruslju uradno ocenil, da bodo maja 2004 pripravljene vstopiti v EU Slovenija, Ciper, Češka, Poljska, Estonija, Madžarska, Malta, Litva, Latvija in Slovaška. Cilj članstva v EU je popolna integracija držav članic v enoten denarni prostor. Kot zaokrožitev te integracije velja prevzem evra kot domače valute vsake posamezne pridružene države. Za vstop v EU morajo države pristopnice izpolniti nekatere zahteve iz Acquis communautairea3. Pogoji za vstop v EMU upoštevajo:4

a) uskladitev zakona o nacionalni centralni banki z zahtevami Maastrichtske pogodbe in Statuta Evropske centralne banke;

b) prevzem sistema usklajevanja, koordinacije ekonomskih politih znotraj EU skupaj s Paktom stabilnosti in rasti ter proceduro za odpravo presežnega primanjkljaja javnih financ;

c) izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev; d) najmanj dveletno delovanje v ERM2; e) popolna sprostitev kapitalskih tokov; f) vstop v poravnalni plačilni sistem Evropskega sistema centralnih bank (TARGET).

Priprave na uvedbo evra pomenijo izenačevanje razmer gospodarjenja, življenjske ravni ter vzdrževanje javnofinančne stabilnosti. Vse države pristopnice bodo morale pred vstopom v evroobmočje sodelovati v okviru ERM2. To je obdobje, v katerem je gibanje nacionalne valute države posameznice glede na evro omejeno. V tem obdobju morajo države vzdrževati denarno in plačilno bilančno trdnost. Vstop v območje evra oziroma prevzem evra kot domače valute je zadnja stopnja procesa monetarne integracije. Proces tega poenotenja oziroma integracije je razdeljen v tri osrednje faze:5

Prva faza je predpristopna in sega v obdobje do maja 2004. V tem času je država pristopnica obdržala polno monetarno samostojnost ter imela proste roke glede izbire deviznotečajne ureditve. Strategije deviznega tečaja so morale podpirati druge elemente ekonomske politike tako, da so države kandidatke zadostile kobenhavnskim gospodarskim kriterijem (delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost spoprijeti se s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami EU) in dosegle napredek na področju realne konvergence (izvedba strukturnih reform, dohitevanje realnega dohodka in življenjske ravni obstoječih držav članic EU) ter stabilnosti gospodarstev. Izbira režima deviznega tečaja je morala izpolnjevati vse kriterije Acquis communautaire s področja EMU, tj. zagotoviti samostojnost centralne banke, onemogočiti privilegiran položaj države v razmerju do finančnih institucij ter zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov s tujino. 3 Pravni red Evropske Unije 4 Slovenija in Evropska Unija o pogajanjih in njihovih posledicah, 2003. 5 Council of the European Union, 2000.

18

Druga faza je pristopna. Začela se je z vstopom držav kandidatk v EU in se bo končala z vstopom v območje evra. Trajanje tega obdobja je najmanj dve leti. V tem obdobju je neodvisnost centralne banke na področju politike deviznega tečaja omejena. Ureditev deviznih tečajev držav kandidatk je postala zadeva skupnega pomena za EU. Države morajo voditi politiko, ki je v skupnem hotenju držav EU. Politika deviznega tečaja ne sme škodovati drugim državam članicam (kot npr. konkurenčna devalvacija) oziroma ne sme preveč vplivati na usklajeno delovanje skupnega trga (kot npr. preveliko nihanje deviznega tečaja, popolna fleksibilnost oblik deviznega tečaja, prevzem valute neke tretje države ko zakonito plačilno sredstvo (Begg et all., 2003, 70). Z vstopom v EU je postala ekonomska politika države kandidatke skupnega pomena za EU ter predmet usklajevanja in nadzora na ravni EU. Vse pridružene članice imajo možnost, da bi se odpovedale vstopu v monetarno unijo. Ne morejo se odločiti, da bi obdržale svoje nacionalne valute in se odpovedale sprejemu evra, kot sta to storili Danska in Velika Britanija. Hkraten vstop držav kandidatk v EU in območje evra ni mogoč, saj morajo države pristopnice predhodno vstopiti v ERM2 ter ostati v tem sistemu vsaj dve leti. Vstop v ERM2 ni nujen takoj po vstopu na skupni trg. ERM2 zahteva postavitev paritete nacionalne valute glede na evro. Dovoljeno odstopanje tržnega tečaja od centralne paritete je + 15 odstotkov. Vstop v ERM2 pomeni, da se tržni devizni tečaj giba okoli centralne paritete v dovoljenih mejah. V tem obdobju morajo države pristopnice izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije. Izpolnitev teh je vstopnica za vstop v evro območje. Centralne banke držav pristopnic so v tem obdobju del ECB oziroma ESCB. Sočasen vstop držav kandidatk v EU in območje evra ni mogoč. Ekonomski razlogi za to so (Lavrač 2002a, 7-13):

a) države kandidatke pred vstopom v EU še nimajo popolnoma normalno delujočega tržnega gospodarstva, zato niso popolnoma primerljive z gospodarstvi dosedanjih članic EU;

b) vstop v EU pomeni za države kandidatke velik ekonomski šok, ki bo zahteval dodatna ekonomska prilagajanja;

c) zaradi tranzicijsko povzročene dinamike cen (Balassa-Samuelsonov učinek) morajo države kandidatke ohraniti določeno fleksibilnost deviznega tečaja, dokler niso izpeljane potrebne strukturne reforme;

d) države kandidatke morajo vzporedno z doseganjem nominalne konvergence dosegati tudi realno konvergenco (razvojno dohitevanje držav članic EU).

Zadnja, tretja faza je obdobje od sprejetja evra kot domače valute naprej. Ta faza nastopi, ko država kandidatka izpolni predpisane pogoje za vstop v območje evra. Začne se torej z vstopom v območje evra in sistem ECB. Država sprejem evro ter se odreče svoji nacionalni valuti. S tem imajo pridružene države enake pravice in dolžnosti glede vodenja denarne politike kot druge države območja evra. Pravila in postopek za vstop države kandidatke v evroobmočje določa Evropska unija. Slovenija kot tudi vse druge pridružene članice morajo upoštevati ta pravila. Pristopne države imajo le možnost samostojnega odločanja pri določanju datuma vstopa v ERM2 ter hitrosti izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev.

19

2.5 Evropski tečajni mehanizem- ERM2 Evropski monetarni sistem (EMS) je bil ustanovljen 13. marca 1979 na pobudo takratnih članic EU (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska, Belgija, Italija, Irska, Danska). Namen EMS je bil zmanjšati nihanja menjalnih tečajev med valutami držav članic. EMS je temeljil na: a) mehanizmu deviznih tečajev-ERM (Exchange Rate Mechanism), b) skupni evropski denarni enoti ECU (European Currency Unit), c) kreditnih mehanizmih. ERM je predstavljal sistem fiksnih, vendar prilagodljivih deviznih tečajev. V okviru ERM je bilo omejeno nihanje med tečaji sodelujočih valut držav članic, in sicer je lahko medsebojno nihanje tečajev valut odstopalo največ za + 2,25 odstotka od bilateralnega tečaja z izjemo Italije (6 odstotkov). V ERM so sprejeli valute vseh tedanjih držav članic z izjemo Velike Britanije. Leta 1993 je bil razpon nihanja razširjen na + 15 odstotkov. ECU je bil utemeljen s košarico valut držav članic, vsaka od njih je bila s fiksnim razmerjem vezana na ecu. Okoli tega osrednjega, centralnega tečaja so bili vzpostavljeni medsebojni bilateralni tečaji skupaj s pasovi dovoljenih odstopanj. V primeru, da so bilateralni tečaji kazali težnjo k prekoračitvi dovoljenega pasu, je bila intervencija obeh centralnih bank zadevnih držav članic obvezna in lahko tudi neomejena. Obstajale pa so tudi kreditne možnosti, ki so omogočale intervencije na deviznem trgu. EMS je prispeval k zmanjšanju spreminjanja deviznih tečajev in k vzpodbujanju gospodarskega sodelovanja med državami članicami. Prispeval je k večji stabilnosti deviznih tečajev in k vse večji konvergenci ter znižanju inflacijskih stopenj. Mehanizme EMS pa je oslabilo zaporedje kriz, nastalih zaradi nestabilnega ameriškega dolarja in šibkosti nekaterih valut, ki so zlasti v obdobju mednarodnih napetosti postale žrtev špekulantov. Junija leta 1997 je Evropski svet na zasedanju v Amsterdamu sklenil, da vzpostavi nov mehanizem deviznega tečaja, tako imenovani evropski tečajni mehanizem oziroma ERM2. Z uvedbo evra 1. januarja 1000 je bil namreč ERM nekoliko spremenjen in danes govorimo o ERM2. To je nekoliko spremenjen ERM, ki je obstajal v obdobju od leta 1979 do 1997 in naj bi po uvedbi evra zagotovil stabilnost deviznih tečajev ter povezanost med evrom in valutami tistih držav članic EU, ki niso uvedle evra (Foelsz 2003, 25). 2.5.1 Glavne značilnosti ERM2 EMR2 je poseben mehanizem fiksnih, toda prilagodljivih deviznih tečajev, ki jo je nasledil dosedanji EMS oziroma njegov mehanizem deviznih tečajev ERM. ERM2 je bilateralno razmerje med posameznimi valutami držav članic in evrom. Namen ERM2 je v državah članicah EU zunaj evroobmočja, ki sodelujejo v mehanizmu, zagotoviti usmerjenost k stabilizacijskim politikam in doseganju konvergence ter jih pripraviti na postopen prevzem evra. Sodelovanje v sistemu je prostovoljno, in sicer z vidika odločitve, kdaj država vstopi v ERM2. Glavna naloga ERM2 je zagotoviti stabilnost deviznih tečajev ter povezanost med evrom in valutami tistih držav članic EU, ki še niso vstopile v območje evra. V

20

obdobju bivanja države članice v ERM2 se mora ta preusmeriti na sistem fiksnega deviznega tečaja-gre za uvajalno obdobje pred sprejetjem evra kot domače valute.6 Glavna značilnost sistema ERM2 je torej vezava domače valute na evro ob paritetni vrednosti z mejo petnajst odstotkov nad in pod centralnim tečajem, ki omogoča dovolj veliko območje uravnavanja. Pravila ERM2 so ob obstoju centralnega tečaja možni različni tečajni režimi. Centralni tečaj predstavlja osnovo, s pomočjo katere se meri izpolnjevanje maastrichtskega kriterija stabilnosti tečaja ter je določen s pogajanji in na podlagi skupnih pogledov o dolgoročno vzdržni vrednosti valute s strani Centralne banke in vlade države članice, ECB, ministrov za finance držav evroobmočja in finančnih ministrov ter guvernerjev centralnih bank držav članic, ki sodelujejo v ERM2. Pri pogajanjih sodeluje tudi Evropska komisija.7 Slika 1: Slikovni prikaz nekaterih pojmov povezanih z delovanjem ERM II Vir: Program vstopa v ERM II in prevzem evra, 2003. Če bi devizni tečaj presegel spodnjo oziroma zgornjo dogovorjeno mejo, mora ECB zagotoviti pomoč v obliki tečajne intervencije, ki je praviloma neomejena, če s tem ne ogroža cenovne stabilnosti države članice ERM2 ali cenovne stabilnosti evroobmočja. Pri tem je treba upoštevati tudi ostale odločujoče dejavnike, predvsem tiste, ki vplivajo na kredibilno delovanje ERM2. Medsebojno sodelovanje pri obrambi tečaja določene valute se lahko izvaja že pred dosego spodnje ali zgornje meje. Država članica. Ki zaprosi za vstop v ERM2, lahko zahteva uradno dogovorjeni razpon nihanja, ožji od standardnega, ki je načeloma podprt z avtomatično intervencijo in financiranjem. V postopku sprejetja takšne odločitve sodelujejo ministri držav evroobmočja, ECB in ministri ter guvernerji centralnih bank držav članic izven območja evra, ki sodelujejo v ERM2. Postopek zajema tudi Evropsko komisijo ter Ekonomski in finančni odbor.8

6 Resolution of the European Council on the establishment of an exchange-rate mechanism in the third stage of economic and monetary union, 1997. 7 The Euro and Economic Policy 1999, 139. 8 Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike 2003, 52.

21

2.5.2 Vstop države pristopnice v ERM2 Vstop v ERM2 je možen kadarkoli po pristopu k EU. Države pristopnice, ki želijo sodelovati v ERM2, morajo podati izjavo o tej nameri. Izjava države, da želi sodelovati v ERM2, je lahko enostranska. Izjavo morajo spremljati konvergenca ekonomskih kriterijev ter disciplinirana in odgovorna denarna politika, katere cilj je stabilnost cen. Države morajo za vstop v ERM2 izpolnjevati konvergenčni kriterij stabilnosti deviznega tečaja pred uvedbo evra. Pripravljenost za vstop določijo članice EU, ECB in Evropske komisije. V obdobju priprave na vstop v ERM2 mora država pristopnica začeti z neformalnimi pogovori, v katerih opredeli svoje cilje, kot so predvideni datum vstopa, centralni devizni tečaj ter interval odstopanja od centralnega deviznega tečaja. Pogoji so stvar pogajanj z EU pred oddajo vloge. Te priprave in pogajanja naj bi trajali od pol do enega leta. Izjema je bila Avstrija,9 ki je vstopila v ERM le nekaj dni po vstopu v EU (Lavrač, Žumer 2003, 26). Pravni temelj sodelovanja v ERM2 je pogodba, ki predstavlja medsebojni dogovor finančnih ministrov držav evroobmočja, ECB ter finančnega ministra in guvernerja centralne banke države, ki se pridružuje ERM2. Prej je treba pridobiti še mnenje Evropske komisije in Ekonomsko-finančnega odbora. Države pristopnice se med seboj precej razlikujejo, zato bodo razmere v posameznih državah in njihove strategije ves čas postopka za prevzem evra ocenjevali ločeno. To pomeni, da lahko Svet ECB daje priporočila vsaki državi posebej. ECB poudarja,k da bo veljalo načelo enakopravnega obravnavanja v primerjavi s sedanjimi članicami EU. To pomeni, da ne bodo vpeljali dodatnih meril. Najkrajše zahtevano obdobje v mehanizmu ERM2 je čas dveh let. Vse države pristopnice so izrazile željo po čimprejšnjem vstopu v evroobmočje. Obstaja namreč kar nekaj razlogov za čimprejšnji prevzem evra (Backe, Thimann 2004, 67): a) mikroekonomske prednosti, kot so odprava stroškov konverzije med valutami znotraj evroobmočja, večja preglednost cen, odprava tečajnih nihanj, tveganj in stroškov (Koskinen, Bris, Nilsson 2004, 54); b) makroekonomske prednosti, kot so znižanje inflacije in obrestnih mer; c) z vstopom v območje evra država pristopnica ni več ogrožena z možnimi nevarnostmi mehanizma ERM2, kot je izpostavljenost špekulativnemu pritoku kapitala in s tem pritisku na devizni tečaj; z vstopom v območje evra valuta in devizni tečaj države članica nista več tarča napadov špekulativnega kapitala; d) počasen vstop v območje evra lahko privede do novih problemov znotraj države in do odstopanja od konvergenčnih kriterijev;

9 1. januarja 1995 je Avstrija postala članica EU, 9. januarja 1995 pa je avstrijski šiling vstopil v tedanji ERM. Dogovori o vstopu Avstrije v ERM so potekali že pred vstopom države v EU. Avstrijski šiling je bil že nekaj časa stabilno vezan na nemško marko, kar je Avstriji omogočalo izjemo pri vstopu v ERM.

22

e) obstajajo tudi politični in prestižni razlogi za čimprejšnji vstop v evroobmočje. Politično je namreč pomembno oziroma prestižno prvi vstopiti v ERM2 ter prevzeti evro kot domačo valuto. Ocenjujoče agencije (agencija za rating) bi verjetno sumljivo sprejele odločitev države, ki bi se opredelila za počasen vstop v ERM2. V tem primeru obstaja večja verjetnost, da bi takšna država dobila slabšo bonitetno oceno, kar bi na trgu lahko sprožilo napačne signale za vlagatelje. Postavlja se torej vprašanje, kakšno strategijo naj izberejo države pristopnice. Vsaka država pristopnica naj sama odloči lastno strategijo vstopa. Po mnenju strokovnjakov naj strategija temelji na hipotezi, da je ERM2 potencialno nevaren mehanizem. Članstvo v ERM2 namreč lahko pomeni odmik od izpolnitve konvergenčnih kriterijev, kar bi lahko še dodatno oddaljilo državo od vstopa v območje evra. Glede na dejstvo, da je vstop v ERM2 neizbežen, je verjetno za vsako državo pristopnico najbolje, da v mehanizmu ostane čim krajši čas. Še vedno pa obstaja odprto vprašanje, ali naj država vstopi v ERM2 čimprej ali tem pozneje (Böttcher et al 2003, 30). Tveganje zgodnjega vstopa v ERM2 je povezano z dejstvom, da država pristopnica v sedanjem trenutku ne ve zagotovo, ali bo sposobna ostati v mehanizmu ERM2 dve leti. Najbolj črn scenarij je, da država vstopi v ERM2 ter iz sistema ne more izstopiti več let. S tem je izpostavljena nevarnostim špekulativnih napadov. V državi tako lahko pride do finančne krize in s tem večjega odstopanja od konvergenčnih kriterijev, s tem pa je vstop v območje evra prestavljen v nedoločeno prihodnost. Poznejši vstop omogoča državi pristopnici sicer večjo pripravljenost, a to še ne pomeni jamstva za izpolnitev nominalnih kot tudi realnih konvergenčnih kriterijev v prihodnosti. Poznejši vstop naj bi bil primeren za države, ko so prepričane, da ne bodo sposobne vstopiti v območje evra daljše obdobje, na primer do leta 2010. V tem primeru bi bilo smiselno preložiti datum vstopa v ERM2, dokler ni dosežena zadovoljiva stopnja realne konvergence in dokler se kapitalski pritoki, povezani z dokončanjem strukturnih reform, predvsem privatizacije, ne absorbirajo v večji meri (De Grauwe, Lavrač 1999, 223). 2.6 Širitev Evropske ekonomske in monetarne unije z novimi državami članicami10

V zadnji širitvi Evropske unije, 1. maja 2004, se je EU pridružilo 10 novih srednjevropskih držav, t.j. Ciper, Republika Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija (EU-10). Na osnovi zadnje širitve EU se je populacija v EU povečala za skoraj 20%, po drugi strani pa se je ekonomska moč razširjene EU povečala le za 5%. Razširjena EU sedaj šteje 455 milijonov prebivalcev, ki skupaj ustvarijo 9.612 mrd EUR BDP. Nove članice EU k skupnemu evropskemu bruto domačemu proizvodu prispevajo le 444 mrd EUR, kar pomeni, da so v povprečju bistveno manj gospodarsko razvite kot stare države članice EU. Njihov BDP per capita in raven produktivnosti sta na zelo nizkem nivoju glede povprečja EU-15, prav tako imajo nove države članice EU visoke primanjkljaje v tekočem delu trgovinske bilance ter izjemno slabo razvit finančni sektor. Med vsemi novimi članicami EU sta še najbolje razvita Ciper in Slovenija (njun BDP znaša 76 oz. 69% povprečja EU-

10 Povzeto po Konvergenčno poročilo, 2004.

23

15), med najmanj razvitimi pa so Poljska in baltske države (njihov BDP je pod 45% povprečja EU-15). Tabela 2: Nove članice EU; prebivalstvo, BDP in BDP per capita Prebivalstvo

leta 2003

(v milijonih)

BDP leta 2002 (v milijardah

EUR)

BDP per capita

leta 2002

(v EUR)

BDP per capita leta 2002 (PPS)

(v odnosu do EU-15)

Ciper 0,7 10,8 14.800 76Republika Češka 10,2 78,2 7.700 62Estonija 1,4 6,9 5.100 40Madžarska 10,1 68,9 6.800 53Latvija 2,3 8,9 3.900 35Litva 3,4 14,7 4.300 39Malta 0,4 4,1 10.300 69Poljska 38,2 202,3 5.300 41Slovaška 5,4 25,7 4.800 47Slovenija 2,0 23,4 11.700 69EU-10 74,1 443,8 6.000 47EU-15 380,8 9.168,0 24.100 100Evro območje 306,9 7.071,0 23.000 -

Vir: European Economy, 2005. Nove države članice EU-10 ob vstopu v EU niso že avtomatično postale enakopravne članice EMU in prevzele enotno evropsko valuto evro. Vendar pa se od njih pričakuje, da tako kot Švedska, evro prevzamejo po izpolnitvi maastrichtskih kriterijev. Torej nove države članice nimajo enakega statusa kot Velika Britanija in Danska, ki imata t.i. "opt-out" možnost, kar pomeni, da jima ni potrebno uvesti evra, četudi izpolnjujeta maastrichtske kriterije. Vnaprej pripravljen urnik vključitve v EMU in uvedba evra v novih državah članicah EU ne obstaja. Da bi nove članice lahko uvedle evro, morajo doseči visoko stopnjo ekonomske konvergence (t.j. čim hitreje zmanjševanje ekonomskih razlik med starimi in novimi državami članicami EU), ki se ocenjujejo na podlagi izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Stopnjo konvergence ocenjuje Svet EU na podlagi konvergenčnih poročil, ki jih pripravljata Evropska komisija in ECB. Ta poročila se pripravljajo vsaj enkrat na dve leti oziroma na zahtevo države članice EU, ki želi uvesti evro. V zadnjem konvergenčnem poročilu za leto 2004, ki se nanaša na referenčno obdobje med avgustom 2003 in septembrom 2004, sta ECB in Evropska komisija podali mnenje, da nobena od držav EU-10 še ne izpolnjuje vseh maastrichtskih konvergenčnih kriterijev za vstop v EMU:

24

• Inflacija po HICP je bila v zadnjih dveh letih relativno nizka v večini pregledanih držav članic zunaj evro območja. S skoraj 10% v začetku leta 1997 je tehtana povprečna stopnja inflacije po HICP v teh državah padla na približno 2% sredi leta 2002 in na tej stopnji ostala do začetka leta 2004.

• Napredek pri fiskalni konsolidaciji je bil v referenčnem obdobju na splošno

prepočasen in večina držav mora še doseči razmere, ki bi jih na splošno lahko ocenili kot srednjeročno trajnostne. Predvsem je potrebna še nadaljnja precejšnja fiskalna konsolidacija, da se dosežeta trajna skladnost s fiskalnimi kriteriji in srednjeročni cilj Pakta o stabilnosti in rasti, ki je uravnoteženo ali presežno proračunsko stanje. Trenutno je šest držav v stanju čezmernega primanjkljaja. Čeprav so stopnje zadolženosti v vseh razen v dveh državah članicah trenutno pod referenčno vrednostjo, pa so stopnje zadolženosti v veliko novih državah članicah, ki so vstopile v EU 1.maja 2004, hitro naraščale in številne od teh držav se soočajo z večjimi strukturnimi fiskalnimi izzivi, ki so povezani predvsem z državnimi jamstvi in pokojninskimi obveznostmi v prihodnosti.

• Po obdobju večjega padca dolgoročnih obrestnih mer so začeli donosi dolgoročnih

obveznic v referenčnem obdobju naraščati in v istem obdobju so se razlike v primerjavi z evro območjem povečale v več državah, ki so se soočale s fiskalnimi težavami in inflacijskimi pritiski, kar je poudarilo potrebo po nadaljnjih prizadevanjih, ki bi podprla trajnost konvergence na področju obrestnih mer.

• Če se ozremo na gibanja menjalnih tečajev, nobena od držav, na katero se nanaša

konvergenčno poročilo, ni sodelovala v ERM II vsaj dve leti pred tem pregledom, kar je nujno predpogoj za vstop v EMU. Vendar lahko ugotovimo, da so bili v več primerih menjalni tečaji na splošno stabilni.

25

Tabela 3: Ekonomski kazalci konvergence v državah EU-10 (razen kriterija menjalnih tečajev)

Leto

Inflacija po HICP*

(v %)

Dolgoročna obrestna mera** (v %)

Presežek/ primanjkljaj

države*** (v % od

BDP)

Bruto dolg države ***

(v % od

BDP) Češka 2002

2003 2004

1,4 -0,1 1,8

4,9 4,1 4,7

-6,8 -12,6 -5,0

28,8 37,8 37,9

Estonija 2002 2003 2004

3,6 1,4 2,0

- - -

1,4 3,1 0,3

5,3 5,3 4,8

Ciper 2002 2003 2004

2,8 4,0 2,1

5,7 4,7 5,2

-4,6 -6,4 -5,2

67,4 70,9 72,6

Latvija 2002 2003 2004

2,0 2,9 4,9

5,4 4,9 5,0

-2,7 -1,5 -2,0

14,1 14,4 14,7

Litva 2002 2003 2004

0,4 -1,1 -0,2

6,1 5,3 4,7

-1,5 -1,9 -2,6

22,4 21,4 21,4

Madžarska 2002 2003 2004

5,2 4,7 6,5

7,1 6,8 8,1

-9,2 -6,2 -5,5

57,2 59,1 59,9

Malta 2002 2003 2004

2,6 1,9 2,6

5,8 5,0 4,7

-5,9 -9,7 -5,2

62,7 71,1 73,8

Poljska 2002 2003 2004

1,9 0,7 2,5

7,4 5,8 6,9

-3,6 -3,9 -5,6

41,1 45,4 47,2

Slovenija 2002 2003 2004

7,5 5,7 4,1

- 6,4 5,2

-2,4 -2,0 -2,3

29,5 29,4 30,8

Slovaška 2002 2003 2004

3,5 8,5 8,4

6,9 5,0 5,1

-5,7 -3,7 -3,9

43,3 42,6 44,5

Referenčna vrednost****

2,4

6,4

-3,0

60,0

* Povprečne letne spremembe v odstotkih. Podatki se nanašajo na obdobje od septembra 2003 do avgusta 2004. ** Letno povprečje v odstotkih. Podatki se nanašajo na obdobje od septembra 2003 do avgusta 2004. *** Napovedi služb Evropske komisije za leto 2004. **** Referenčna vrednost se nanaša na obdobje od septembra 2003 do avgusta 2004 za HICP inflacijo in dolgoročne obrestne mere in

na leto 2003 za primanjkljaj in dolg države. - Podatek ni na voljo. Vir: Konvergenčno poročilo 2004.

26

Nove članice EU-10 se bodo prizadevale čim prej vključiti v mehanizem deviznega tečaja ERM II. Sodelovanje v ERM II prostovoljno za države članice izven evro območja, vendar pa se od njih pričakuje, da se bodo pridružile mehanizmu. Država članica EU, ki v ERM II ne vstopi hkrati z vstopom v EU, se lahko v ERM II vključi tudi kasneje. Za vstop v ERM II ni potrebno izpolnjevati nekih vnaprej določenih pogojev, potrebno je le doseči soglasje o centralnem tečaju in dovoljenih odstopanjih od le-tega. Hkrati pa je vsaj dveletno sodelovanje v ERM II eden od pogojev za vstop v EMU in prevzem evra. Od novih držav članic EU v ERM II od 27. junija 2004 sodelujejo Slovenija, Estonija in Litva, od 2. maja 2005 pa še Latvija, Ciper in Malta. Zadnja širitev EU je vplivala tudi na sestavo organov odločanja v ECB. Guvernerji novih držav članic so postali člani Razširjenega sveta ECB. Glede Sveta ECB pa je predlagano, da se število glasovalnih pravic omeji na 21 (šest glasovalnih pravic za člane Izvršilnega odbora ECB in 15 glasovalnih pravic za guvernerje nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki so uvedle evro, ki se izvršujejo na osnovi sistema rotacije). Vsak član Sveta ECB pa bodo imeli pravico do udeležbe in govora na sejah ECB. ECB ima pomembno vlogo oz. moč pri odločanju o širitvi Evropske monetarne unije. ECB in Evropska komisija namreč pripravljata t.i. konvergenčna poročila vsaki dve leti ali na zahtevo države članice EU, ki še ni prevzela evra. Ta poročila predstavljajo osnovo za odločitev Sveta EU, ali določena država članica izpolnjuje pogoje za vključitev v EMU in prevzem evra. Poleg tega ECB sodeluje z nacionalnimi bankami pristopnih držav oz. novih članic pri zagotavljanju čimbolj gladke integracije v operativni okvir Evrosistema. Novim državam članicam EU, ki se prizadevajo za prevzem skupne evropske valute evro bo vključitev v EMU prinesla številne ekonomske koristi, kot na primer:

• zaradi uvedbe evra med državami članicami evro območja ni več tveganja spremembe deviznega tečaja, zaradi česar se znižajo obrestne mere in zagotovi stabilnost cen, ki je tudi primarni cilj ECB,

• evro pripomore tudi k razvoju globokega, likvidnega in integriranega kapitalskega trga med državami članicami evro območja, itd.

Širitev evro območja pomeni, da bo še več držav članic EU lahko pridobilo na račun enotne valute. Poleg tega pa se nekatere ekonomske koristi monetarne unije, npr. odstranitev tečajnega tveganja, večajo z večanjem evro območja. Po drugi strani mora biti država pripravljena na prevzem evra, da bi nato lahko popolnoma izkoriščala njegove prednosti. Pripravljenost države na prevzem evra pa se ocenjuje na osnovi že prej omenjenih maastrichtskih kriterijev.

27

3 SKUPNA EVROPSKA VALUTA EVRO 3.1 Evro območje S terminom evroobmočje označujemo države članice EMU, ki so prevzele in uporabljajo enotno evropsko valuti evro. Evroobmočje trenutno tvori dvanajst evropskih držav, in sicer: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija. Evra pa še niso uvedle naslednje države članice EU: Danska, Velika Britanija, Švedska, Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Razloga za to sta dva:

• Velika Britanija in Danska imata poseben položaj, saj sta v postopku pogajanj dosegli, da se sami odločita, ali želita uvesti evro po izpolnitvi konvergenčnih kriterijev. Imata t.i. »opt-out« pravico, kar pomeni, da jima ni potrebno uvesti evra, tudi če izpolnjujejo konvergenčne kriterije. Prav tako zadnje velja za nove članice EU.

• Švedska, Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija v skladu z zadnjim konvergenčnim poročilom Evropske komisije in Evropske centralne banke z dne 20. oktobra 2004 ne izpolnjujejo vseh konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra (Konvergenčno poročilo, 2004).

Slika 2: Prikaz držav, ki so že uvedle evro in tistih, ki ga še nameravajo Vir: Banka Slovenije, 2006.

28

3.2 Kriteriji za uvedbo evra V protokolu o konvergenčnih merilih iz člena 109j Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti so določena štiri merila in ustrezna obdobja, v katerih se morajo le-ta spoštovati. Konvergenčne maastrichtske kriterije ločimo na ekonomske in pravne. Njihov namen je trojen:

• določajo merila za vstop v EMU, • izvajajo selekcijo med državami kandidatkami za vstop v EMU in • zagotavljajo stabilnost skupne evropske valute.

Ločiti moramo med kriteriji nominalne in realne konvergence. Maastrichtski konvergenčni kriteriji oziroma nominalni konvergenčni kriteriji predstavljajo formalne pogoje, realni konvergenčni kriteriji pa predstavljajo neformalne pogoje, ki jih mora država izpolniti, če želi uvesti evro. Oboje uporabljamo pri oceni o pripravljenosti držav za prevzem evra. Pomembno je, da države članice, preden sprejmejo skupno valuto, dosežejo zadostno usklajenost ekonomskih politik in konvergenco osnovnih makroekonomskih spremenljivk. Ko govorimo o konvergenci med državami, mislimo pri tem na približevanje v stopnji razvitosti med državo, ki želi uvesti evro in državami, ki so evro že uvedle. Izvajanje nominalnih in realnih kriterijev je med seboj tesno povezano. Kriteriji so si lahko konfliktni in nekonfliktni. Tako sta gospodarska rast in inflacija nekonfliktni, gospodarska rast in fiskalno ravnotežje pa sta si konfliktna konvergenčna cilja. 3.2.1 Maastrichtski oziroma nominalni konvergenčni kriteriji Maastrichtski konvergenčni kriteriji so bili določeni z Maastrichtskim sporazumom decembra 1991, opredelili pa so jih v Pogodbi o Evropski uniji. Prvotni namen kriterijev je bil, določiti države, ki bodo najprej vstopile v evro območje. Njihov osnovni namen je določiti merila za vstop v evro območje, selekcija kandidatk za vstop v evro območje in zagotavljanje stabilnosti skupne evropske valute. Kriteriji predpisujejo norme glede inflacije, obrestnih mer, deviznega tečaja, proračunskega deficita in javnega dolga. Izpolnjevanje teh norm oziroma kriterijev naj bi pripomoglo k učinkovitem izvajanju enotne denarne politike in preprečilo prekomerno izkoriščanje fiskalne politike kot instrumenta v okviru enotnega gospodarskega in denarnega področja. Maastrichtski konvergenčni kriteriji pokrivajo štiri področja, na katerih mora država doseči naslednje stanje (Roter 2004, 30-31):

1) Visoko stopnjo stabilnosti cen; inflacija v državi, ki je kandidatka za prevzem evra, ne sme presegati povprečno stanje inflacije največ treh držav članic, ki izkazujejo najboljšo inflacijo (najboljši rezultat glede gibanja cen), za več kot 1,5 odstotne točke, pri čemer se upošteva eno letno obdobje pred oceno konvergenčnega poročila.

2) Vzdržnost stanja javnih financ; javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati 3%

bruto domačega proizvoda (BDP), javni dolg pa ne sme presegati 60% BDP.

29

Dovolj je tudi, če se javni dolg z zadovoljivo hitrostjo približuje referenčni vrednosti.

3) Določeno raven dolgoročnih obrestnih mer; najvišja dovoljena mera je povprečje

dolgoročnih obrestnih mer največ treh držav z najboljšo inflacijo, povečano za dve odstotni točki, pri čemer se upošteva eno letno obdobje pred oceno konvergenčnega poročila.

4) Sodelovanje v posebnem mehanizmu deviznih tečajev, imenovanem ERM II;

valuta države kandidatke za prevzem evra se mora gibati v razmerju do le-tega znotraj pasu + 15 % okrog centralne paritete.

Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev ocenjujeta Evropska komisija in Evropska centralna banka, ki oceno predložita v posvet Evropskemu parlamentu in voditeljem držav ali vlad držav članic EU. Do sedaj je te kriterije izpolnilo 12 držav članic EU, ki so uvedle evro in predstavljajo države evroobmočja. Kriterijev še ne izpolnjuje deset novih članic EU, Švedska, Velika Britanija in Danska pa sta se odločili proti uvedbi evra. Menciger (2002, 24) trdi, da se ob solidnem izpolnjevanju nominalnih konvergenčnih kriterijev kandidatk pojavljajo vedno nove, dodatne zahteve, predvsem s strani širitvi nenaklonjenih guvernerjev centralnih bank. Najbolj pomembno je, da je izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev vzdržno, kar pomeni, doseženo na zdravih in dolgoročnih temeljih in ne z enkratnimi ukrepi. 3.2.2 Kriteriji realne konvergence Poleg nominalne konvergence, ki jo določajo maastrichtski konvergenčni kriteriji, pa je pomembna tudi realna konvergenca med državami. Realna konvergenca ni v nobenem dokumentu neposredno omenjena kot kriterij za vstop v monetarno unijo, zato tudi ni formalni pogoj za države, ki želijo uvesti evro. Kot je bilo že povedano, formalne pogoje predstavljajo nominalni konvergenčni kriteriji, ki so vnaprej določeni oziroma kvantificirani, kar pa realni niso. Da pa izpolnjevanje kriterijev realne konvergence le ni nepomembno, lahko razberemo iz govorov predstavnikov ECB. Ti poudarjajo zahtevo po izpolnjevanju kriterijev realne konvergence ob sočasnem izpolnjevanju nominalnih kriterijev. Realna konvergenca se deli na dohodkovno in strukturno konvergenco. Dohodkovna konvergenca se nanaša na raven BDP na prebivalca, merjena po kupni moči glede na povprečje EU. Pri tem ni zgolj pomembna trenutna raven tega kazalnika, ampak tudi ocena, koliko let naj bi določena država potrebovala, da bi dosegla omenjeno povprečje ali določeno raven povprečja (Roter 2004, 31). Strukturna konvergenca pa zajema reformo institucionalnega okvira, v katerem posluje gospodarstvo in jo lahko jemljemo kot podlago bolj ugodnega poslovnega okolja in učinkovitejše alokacije finančnih sredstev v prihodnosti. Strukturne reforme se običajno nanašajo na višanje stopnje zaposlenosti prebivalstva, privatizacijo, večjo produktivnost, pokojninske in zdravstvene reforme, vlaganje v izobraževanje, manjšanje vloge države na trgu in podobno (ibid., 31). Pri strukturni konvergenci se srečamo s problemi merjenja le te, saj ni neposredno merljiva. Pomagamo si lahko z določenimi anketami (anketa Svetovne banke 2001 o kakovosti

30

državne uprave). Dejavniki, ki so in še bodo vplivali na realno konvergenco novih članic EU, so: investicije, strukturne spremembe, tuje neposredne investicije, izdatki za raziskave in razvoj, regionalna politika in čas. Procesa realne in nominalne konvergence potekata vzporedno. Izpolnjevanje pogojev nominalne konvergence ni zadosten, je pa nujen pogoj za realno konvergenco. Realno konvergiranje ni mogoče brez predhodne makroekonomske stabilizacije gospodarstva in vzpostavitve zunanjega in notranjega ravnotežja, velikokrat je tudi obravnavajo kot samoumeven rezultat izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev (nizka inflacija, obrestne mere, izravnan proračun in majhna zadolženost naj bi zagotavljali dolgoročno gospodarsko rast). Menciger (2002, 24) pa trdi, da je realna konvergenca, torej približevanje stopnji razvitosti, gospodarski strukturi in tudi siceršnji gospodarski in politični podobi držav EU, dejansko pomembnejša od nominalne. 3.3 Rojstvo nove evropske valute Evro pomeni enega zgodovinsko najpomembnejših korakov v evropskem povezovanju. 1.1.1999 je zamenjal enajst valut držav članic in ima mednarodni pomen, saj predstavlja poleg ameriškega dolarja in japonskega jena tretjo najpomembnejšo svetovno valuto. Sodelujoče države so žrtvovale svojo denarno suverenost. Lahko bi rekli, da je imel evro dva nastanka. Prvo rojstvo predstavlja nastanek evra v obliki knjižnega denarja, njegovo drugo rojstvo pa se je pričelo 1.1.2002, ko so evro bankovci in kovanci zamenjali nacionalne kovance in bankovce dvanajstih držav (Ribnikar 1999, 116-117). 3.3.1 Faze uvedbe evra (madridski scenarij) V skladu s scenarijem uvedbe nove evropske skupne valute evra, ki je bil potrjen na zasedanju Evropskega sveta v Madridu decembra 1995, je potekala njegova uvedba v naslednjih fazah:

• 1. januarja 1999 je bil evro uveden kot knjižni denar v 11 državah članicah Evropske unije (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija). Kasneje 1. januarja 2001 pa je bil evro uveden tudi v Grčiji, tako da sedaj 12 držav članic EU tvori evroobmočje. Valute teh držav so postale t.i. pod enote oz. denominacije evra. Tečaji valut teh držav v razmerju do evra so začeli nepreklicno veljati s 1. januarjem 1999 za enajst držav članic, za Grčijo pa s 1. januarjem 2001. Od tedaj naprej je javni dolg teh držav denominiran v evrih, prav tako so na novo valuto prešli finančni trgi teh držav in vse centralno-bančne operacije teh držav so se pričele izvajati v evrih. Evro je bil 1. januarja 1999 uveden kot knjižni denar. Evro bankovci in kovanci namreč takrat še niso obstajali. Evrosistem, ki ga sestavlja Evropska centralna banka in nacionalne banke držav, ki so uvedle evro, je prevzel določanje in izvajanje enotne denarne politike za evroobmočje (Evropska komisija 2002, 35-38).

31

Tabela 4: Menjalna razmerja med evrom in valutami držav evro območja na dan 1.1.1999

Država Valuta Oznaka Tečaj Avstrija šiling ATS 13,7603Belgija frank BEF 40,3399Finska marka FIM 5,94573Francija frank FRF 6,55957Grčija drahma GRD 340,750*Irska funt IEP 0,787564Italija lira ITL 1936,27Luksemburg frank LUF 40,3399Nemčija marka DEM 1,95583Nizozemska gulden NLG 2,20371Portugalska eskudos PTE 200,482Španija pezeta ESP 166,386

* Velja od 1.1.2001, ki je bila Grčija sprejeta v evro območje. Vir: Skupna evropska valuta in Slovenija, 2001.

• V prehodnem obdobju od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001 so potekale priprave na dokončno zamenjavo valut držav evroobmočja in uvedbo evro bankovcev in kovancev. Bankovci in kovanci nacionalnih valut držav evroobmočja so v prehodnem obdobju še ohranili status zakonitega plačilnega sredstva.

• 1. januarja 2002 so prišli v obtok evro bankovci in kovanci. Nacionalne

valute držav evro območja ne obstajajo več v obliki v knjižnega denarja. Vse negotovinske transakcije so se morale od takrat dalje glasiti na evro in ne več na nacionalne valute držav evro območja. Vsi bančni računi podjetij ali posameznikov na evro območju so bili avtomatsko preusmerjeni na evro najkasneje do 31. decembra 2001. V obtoku so bili tako bankovci in kovanci nacionalnih valut držav evro območja kot tudi novi evro bankovci in kovanci. To obdobje je bilo tako imenovano obdobje »dvojnega obtoka«. Obdobje »dvojnega obtoka« je trajalo do 28. februarja 2002, v nekaterih državah pa tudi manj, odvisno od odločitve posamezne države evro območja in glede na njihove nacionalne scenarije za zamenjavo domače gotovine. Obdobje dvojnega obtoka bi skladno s predpisi EU lahko trajalo do največ 6 mesecev. V obdobju »dvojnega obtoka« so lahko posamezniki v evro območju pri bankah zamenjali domače bankovce za evro bankovce in kovance brez dodatnih stroškov.

• 28. februar 2002 (najkasneje) se je zaključilo obdobje »dvojnega obtoka«. Po

obdobju »dvojnega obtoka« pa stari bankovci in kovanci niso več plačilno sredstvo in jih je mogoče zamenjati le pri centralnih bankah evro območja (najmanj deset let ali nedoločen čas po preteku obdobja »dvojnega obtoka«). Do 31. marca 2001 je bilo mogoče bankovce drugih držav evro območja tudi brezplačno zamenjati pri centralnih bankah držav evro območja (npr. pri avstrijski centralni banki tudi DEM, ITL…) (ibid., 39-40).

32

Tabela 5: Nacionalni scenariji zamenjave gotovine v državah evro območja Države evroobmočja

Datum, ko domači bankovci in kovanci niso več zakonito plačilno sredstvo

Zadnji datum za zamenjavo domače gotovine pri nacionalnih centralnih bankah

Belgija 28. februar 2002 Kovanci: do konca 2004 Bankovci: neomejeno

Nemčija 31.december 2001 (vendar je bilo možno plačevati z DEM gotovino do 28. februarja 2002)

Kovanci: neomejeno Bankovci: neomejeno

Grčija 28. februar 2002 Kovanci: dve leti (do 1. marca 2004) Bankovci: deset let (do 1. marca 20012)

Španija 28. februar 2002 Kovanci: neomejeno Bankovci: neomejeno

Francija 17. februar 2002 Kovanci: najmanj tri leta (do 17. februar 2005) Bankovci: deset let (do 17. februarja 20012)

Irska 9. februar 2002 Kovanci: neomejeno Bankovci: neomejeno

Italija 28. februar 2002 Kovanci: deset let (do 1. marca 2012) Bankovci: deset let (do 1. marca 2012)

Luksemburg 28. februar 2002 Kovanci: konec 2004 Bankovci: neomejeno

Nizozemska 28. februar 2002 Kovanci: do 1. januarja 2007 Bankovci: do 1. januarja 2032

Avstrija 28. februar 2002 Kovanci: neomejeno Bankovci: neomejeno

Portugalska 28. februar 2002 Kovanci: do 30. decembra 2002 Bankovci: dvajset let (do 30. decembra 2022)

Finska 28. februar 2002 Kovanci: deset let (do 29. februarja 2012) Bankovci: deset let (do 29. februarja 2012)

Opomba: Podatki v tabeli se lahko še spremenijo v skladu s spremembami nacionalnih scenarijev zamenjave gotovine na evro območju. Vir: Banka Slovenije, 2006.

33

3.3.2 Internacionalna vloga evra Evropa je z nastankom EMU dobila novo enotno valuto – evro, ki ima mednarodni pomen, kajti uvajanje evra je bil zelo pomemben dogodek s posledicami znotraj in zunaj področja evra. Evro je tako druga najbolj uporabna valuta na mednarodno ravni, kot rezultat zapuščin predhodnih nacionalnih valut, zamenjanih z evrom in gospodarsko močjo evro področja v svetovnem gospodarstvu. Razvoj evra kot mednarodne valute bo v glavnem tržno voden proces. Praktična raba evra pri posrednikih, kot je investiranje in prenos valute, bo igrala izrazito vlogo. Odločitev posrednikov bo vplivala na velik obseg evro finančnih trgov in čezmejno prizadevnim evro področjem. Mednarodna vloga bo vplivala na gospodarske pogoje na področju evra. Usmerjenost monetarne politike evro sistema (stabilnost cen) bo ostala glavni faktor za investicijsko zaupanje v evro. Ne samo to, da je evro pridobil pomen v menjavi, pomembna je tudi njegova vloga v svetovnih deviznih rezervah. Do nastanka evra se je večino rezerv vodilo v ameriških dolarjih. Rezerve v evru imajo pomen tudi za nečlanice EMU, ker se je ob prehodu na enotno valuto precej rezerv preimenovalo v evre. Poleg pomena v deviznih rezervah, bo njegov pomen še bolj naraščal v vlogi obračunske valute. Pred nastankom EMU se je okrog 50 odstotkov svetovnega izvoza odvijalo v dolarjih in to kljub zmanjšanju deleža ZDA v svetovni menjavi. Na področju menjave je evro že spremenil prvotno stanje in ga še bo, saj je s tem, ko se menjava obračunava v evrih, pridobila Evropa še večji pomen, predvsem pa zaupanje v valuto (Best 1998, 53). Načelno velja naslednje (Grenko 2000, 23):

• samo stabilen evro lahko postane pomembna obračunska valuta v zunanji trgovini, prav tako pa je potrebna ustrezna politika stabilnosti ECB,

• na pomen evra kot obračunske valute je veliko vplivalo število članic EMU, • prav tako na pomen evra kot obračunske valute vpliva velikost finančnega trga, na

katerem se odvija evro. Navedli smo nekaj vlog evra v mednarodnem merilu, vendar bo evro navedeno obdržal in hkrati širil svoj pomen, če bo stabilna, skratka zaupanja vredna valuta. Za stabilnost evra pa je pomembno naslednje (Best 1998, 24):

• dolgoročno izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev, • enotna denarna politika neodvisne ECB s ciljem stabilnosti cen, • solidna finančna politika z zagotovitvijo proračunske discipline.

Internacionalno vlogo evra lahko prepoznamo po velikem področju evra, kajti gospodarska in trgovinska teža EMU (12 držav) je večja od Japonske in skoraj enaka ZDA. Če vzamemo podatke za leto 2000 je EU dosegla BDP znotraj OECD 38,8%, ZDA 32,5% in Japonska 20,5%.

34

3.3.3 Nov evropski denar – evro11

Evro bankovci in kovanci so bili prvič dani v obtok 1. januarja 2002. V obtoku je od takrat dalje sedem različnih evro kovancev (bankovcev za 5, 10, 20, 50, 100, 200 in 500 EUR) in osem različnih evro kovancev (kovanec za 1 in 2 EUR ter za 1, 2,2 5, 10, 20 in 50 centov). Evro bankovci so v vseh državah evro območja enaki, medtem ko je sprednja (številčna) stran evro kovancev ista v vseh 12 državah evro območja, zadnja stran z motivom pa se razlikuje glede na posamezno državo. Ne glede na to, kateri motiv je na zadnji strani kovanca, se kovanec lahko uporablja v katerikoli državi evro območja. Slika 3: Evro bankovci in kovanci

Vir:http://www.bsi.si/html/projekti/evro/bankovci_kovanci.html Uvedba evro bankovcev in kovancev je v vseh državah potekala uspešno. Natiskanih je bilo 14,5 milijard evro bankovcev in nakovanih 50 milijard evro kovancev. Skupna vrednost novih bankovcev in kovancev znaša 644 milijard EUR. Po podatkih vračanje nacionalnih bankovcev poteka v skladu s pričakovanji. Bankovce evra izdajajo vse nacionalne centralne banke, članice Evrosistema ter tudi ECB. Količina izdanih bankovcev je odvisna od povpraševanja in ni vnaprej določena. Kolikšen del celotne količine izdanih bankovcev bo izdala posamezna nacionalna centralna banka, je določeno s ponderji v »ključu za izdajo bankovcev«. Le-ta pa izhaja iz ključa za vplačilo kapitala v ECB. Popravljen pa je do te mere, da se razmerja med ponderji držav iz kapitalskega ključa ohranijo, del bankovcev pa izda tudi ECB. Evro kovance izdajajo

11 Povzeto po http://www.bsi.si/html/projekti/evro/

35

države članice EMU, ECB pa ne. Vendar ECB vsako leto odobri količino izdanih kovancev v skladu s predlogi držav. Samo bankovci in kovanci, ki jih izda ECB in nacionalne centralne banke na opisan način so zakonito uradno plačilno sredstvo evro območja. Od 1. marca dalje je evro tudi edino zakonito plačilno sredstvo v državah evro območja. Bankovci in kovanci »starih« nacionalnih valut držav evro območja so bili postopoma vzeti iz obtoka. Nacionalne centralne banke bodo sicer še nekaj časa sprejemale nacionalne bankovce, vendar bodo to storitev zaračunale. Nacionalne centralne banke držav evro območja bodo zamenjavo svojih starih bankovcev opravljale še najmanj deset let in zamenjavo kovancev še najmanj dve leti brez stroškov. Tabela 6: Roki za zamenjavo starih nacionalnih bankovcev in kovancev pri nacionalnih centralnih bankah evro območja

Država evro območja Roki za zamenjavo starih bankovcev in kovancev Avstrija Ni časovne omejitve. Belgija Za bankovce ni časovne omejitve in za kovance do

31.12.2004. Finska Do 29.02.2012 (10 let). Francija Za bankovce do 17.02.2012 (10 let) in za kovance do

17.02.2005 (3 leta). Nemčija Ni časovne omejitve. Grčija Za bankovce do 01.03.2012 (10 let) in za kovance do

01.03.2004 (2 leti). Irska Ni časovne omejitve. Italija Za bankovce in kovance do 01.03.2012 (10 let). Luksemburg Za bankovce ni časovne omejitve, za kovance do konca

leta 2004. Nizozemska Za bankovce do 01.01.2032 in za kovance do 01.01.2007. Portugalska Za bankovce do 30.12.2022 (20 let) in za kovance do

31.12.2002. Španija Ni časovne omejitve.

Vir: Banka Slovenije, 2006. Tudi v Sloveniji je zamenjava gotovine v valutah držav evro območja potekala uspešno, in to tako na informativnem kakor tudi na operativnem področju. To je potrdil Svet Banke Slovenije na svoji seji dne 09. aprila 2002. Zahvala za uspešno izvedbo ukrepov in aktivnosti gre predvsem Združenju bank Slovenije, komercialnim bankam in sredstvom javnega obveščanja.

36

3.4 Glavni razlogi za vključitev v skupno valutno območje Odločitev o uvedbi evra so povzročili tako notranji (integracijski) kot tudi zunanji (globalizacijski) razlogi. Ekonomsko in kasneje politično integriranje članic EU je potekalo v različnih fazah od leta 1952 naprej. Uresničitev notranjega trga zagotavlja članicam EU najboljše učinke samo ob pogoju, da uvedejo skupni denar. Podjetja držav članic EU opravijo več kot sedemdeset odstotkov trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in en sam denar pogoj za optimalne rezultate ekonomske integracije, kar pomeni hitro in stalno gospodarsko rast. Poleg trgovine pa evro ugodno vpliva tudi na menjavo storitev in na kapitalske tokove. Znano je namreč, da je uvajanje notranjega trga sprožilo številne procese podjetniških povezav in prevzemov preko meja posameznih članic EU (Bream 1999, 10). Ustanovitev EMU opravičujejo gospodarski in politični razlogi. Gospodarski razlogi uvedbe evra so (Prislan Šušteršič 1998, 143):

• evro kot enotna evropska valuta odpravlja nihanja deviznih tečajev nacionalnih valut in s tem stabilizira notranji trg,

• globalizacija naložb evropskih podjetij zahteva večjo finančno stabilnost in manjše

stroške rabe denarja za financiranje mednarodnih naložb,

• odpravljanje valutnih tveganj in transakcijskih stroškov pospešujejo ponudbo cenejšega kapitala na skupnem evropskem trgu, hkrati pa zagotavlja uspešno prepletanje nacionalnih finančnih trgov,

• konvergenčni kriteriji, določeni kot osnova za uresničitev EMU, so temelj za

zdravo ekonomsko rast držav in ekonomski pogoj za uspešno uvedbo skupnega denarja.

Politični razlogi za uvedbo evra pa so naslednji:

• EMU kaže integracijsko pripravljenost držav članic EU, zato njeno delovanje pozitivno vpliva na poglabljanje evropskega procesa združevanja,

• po uvedbi enotne skupne valute se utegne politična moč EU mednarodno povečati,

• uvedba evra daje možnost, da se premagajo nasprotovanja in otopelosti glede

potrebnih strukturnih reform,

• interes EMU je, da bi bil evro denarna protiutež ameriškemu dolarju. Obstaja želja, da bi evro nadomestil ameriški dolar kot svetovno valuto, skupni izvoz držav EMU pa naj bi presegel delež ameriškega izvoza v svetovni trgovini, Če bi poleg tega še sosednje države (Švica, države vzhodne in srednje Evrope) vezale vrednost svojih valut na evro, bi se območje monetarne stabilnosti znatno povečalo,

• interes držav članic EMU je tudi, da bi evro vplival na mednarodni prestiž držav

članic.

37

Evro ima pozitiven učinek na vse državljane EU, saj je njegova najpomembnejša posledica ekonomska stabilnost, ki bo vidna v nizki inflaciji in nizkih obrestnih merah. Z makroekonomskega vidika bo torej evro pomenil večje zaupanje v evropsko ekonomijo. Seveda pa se lahko zgodi, da bo evro celo škodil tistim podjetjem, ki nanj niso pripravljena. Uvedba skupne valute pomeni v evropskem povezovanju enega zgodovinsko najpomembnejših korakov. Sodelujoče države so žrtvovale svojo denarno suverenost, vendar od vključitve v EMU pričakujejo pozitivne učinke. Ločimo štiri skupine razlogov, ki so pripeljali do uvedbe evra (Baron 2002, 142):

• makroekonomski razlogi: odprava notranjih kriz v Evropi zaradi nihanja tečajev, boljše upravljanje tečajnih rezerv, znižanje obrestnih mer, zmanjšanje razlik med obrestnimi merami, večje obvladovanje proračunskih prilivov in odlivov, manj špekulacij, zmanjšanje tveganja pri dolgoročnem vlaganju, dobrodejni učinki na porabo in zaposlovanje.

• mikroekonomski razlogi: znižanje stroškov za menjavo, znižanje stroškov za

pokritje tečajnega tveganja, znižanje stroškov za nakazilo čez mejo, znižanje cen bančnih storitev, preglednost cen in konkurence.

• trgovinska menjava: monetarni učinek centralnih bank, stabiliziranje uvoznih cen,

stabiliziranje prilivov iz tretjih držav, evropska prednost.

• geopolitični razlogi: neodvisna evropska gospodarska politika, boljše upravljanje mednarodnega denarnega sistema, večja teža Evrope v mednarodnih poslih.

38

4 EVRO IN SLOVENIJA 4.1 Slovenija do vstopa v evro območje Slovenija je leta 1992 zaprosila za sklenitev Evropskega sporazuma o pridružitvi z Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, ki delujejo v okviru EU. Takrat je vložila prošnjo za polnopravno članstvo v EU. Junija 1996 je bil podpisan Evropski sporazum oziroma pridružitveni sporazum. Ta je vstopil v veljavo februarja 1999, ko so ga ratificirale vse članice EU. Evropski sporazum pomeni institucionalen okvir za politični dialog ter urejanje trgovinski in gospodarskih odnosov. Slovenija je s tem sporazumom pokazala prizadevanje za vstop v EU v prvem krogu širitve maja 2004. Takoj po podpisu sporazuma je Slovenija tudi formalno zaprosila za članstvo v Uniji.12

Septembra 1997 je vlada sprejela strategijo za vstopanje v Evropsko unijo.13 V njej so bili opredeljeni roki glede vstopanja Slovenije v EU in nenazadnje v območje evra. Ta je predvidevala vstop Slovenije v EU leta 2002, v območje evra pa leta 2005. Strategija ni bila uresničena, zato je Slovenija pripravila novo leta 2001. Ta je predvidevala vstop Slovenije v EU maja 2004, vstop v evro območje pa leta 2006, vendar pa naj bi bila Slovenija pripravljena na vstop v evro območje šele v letu 2007. Slovenija z vstopom v EU avtomatično sodeluje tudi v EMU ter je članica EMU z derogacijo.14 Vse članice EU, tudi tiste, ki niso del evro območja, sodelujejo v EMU, saj izpolnjujejo nekatere obveznosti (npr. prost pretok kapitala, neodvisnost centralne banke), četudi še niso sprejele evra kot skupne valute. Vse pridružene države že ob vstopu sodelujejo v EMU, čeprav bodo pozneje vstopile v evro območje. Evropska komisija in ECB pripravljata redno dveletno poročilo, imenovano Konvergenčno poročilo, o doseženem napredku pri izpolnjevanju obveznosti držav članic z odstopanjem glede ekonomske in denarne unije. Poročilo pripravljata neodvisno druga od druge ter ocenita izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev posamezne države članice. Na podlagi konvergenčnega poročila komisija sproži postopek odprave derogacije (abrogacija derogacije), če so konvergenčni kriteriji izpolnjeni. Po posvetovanju z Evropskim parlamentom in po razpravi v Svetu ta v sestavi predsednikov držav in predsednikov vlad s kvalificirano večino na predlog Komisije EU odloča, ali država članica z derogacijo izpolnjuje potrebne pogoje na podlagi kriterijev in abrogira derogacijo dotične države članice. Državi članici na predlog Evropske komisije in po posvetovanju z ECB, določijo konverzijski tečaj, ki je nepreklicno določen, fiksen.15

Evropska komisija je v dokumentu Agenda 2000 julija 1997 podala mnenje o državah kandidatkah za vstop v EU. Mnenje je bilo za Slovenijo ugodno. Slovenija je bila poleg petih kandidatk (Madžarska, Poljska, Estonija in Ciper) decembra 1997 uradno povabljena k pogajanjem za polnopravno članstvo v EU. Gre za tako imenovano luksemburško

12 Slovenija in Evropska Unija o pogajanjih in njihovih posledicah, 2003. 13 Glej http://evropa.gov.si/vkljucevanje/strategija-vkljucevanja/. 14 V pogodbi o ES pomeni derogacija dogovorjeno začasno izvzetje določene države članice glede uporabe nekaterih členov poglavja o ekonomski in monetarni politiki Pogodbe o ES. 15 Načrt uvedbe evra 2005, 41.

39

skupino kandidatk. Evropska komisija je konec marca 1998 sprejela dokument Partnerstvo za pristop, ki je temelj predpristopne strategije ter določa predpristopne naloge in vse oblike pomoči EU državam kandidatkam v procesu približevanja. Ekonomska politika Slovenije je usmerjena v spodbujanje gospodarske rasti in zaposlenosti, ob vzdrževanju stabilnosti makroekonomskega okolja, zniževanju inflacije ter povečanju konkurenčnosti in prilagodljivosti gospodarstva. Z vstopom v ERM II bo javnofinančna politika in politika trga dela prevzela ključno vlogo pri vzdrževanju makroekonomske stabilnosti (Konvergenčni program 2004, 34). 4.2 Faze uvedbe evra v Sloveniji16

Vključitev Slovenije v Evropsko unijo in zatem še v Ekonomsko monetarno unijo se jemlje kot nekaj neizbežnega. Članstvo v EMU zahteva, da so države kandidatke sposobne prevzeti obveznosti članstva v EU vključno s sprejemanjem ciljev politične, ekonomske in monetarne unije. Odstopanje od teh obveznosti ni mogoče. Slovenija je 1. maja 2004 postala polnopravna članica EU. Slovenija v skladu s predpisi EU ne more prevzeti evra hkrati s pristopom k EU, ampak šele nekaj let kasneje. Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije se zavzemata za prevzem evra 1. januarja 2007. Uvajanje evra v Sloveniji je dolg proces, ki bo potekal v treh fazah: predpristopna faza, pristopna faza in faza uvajanja evra. Tabela 7: Prikaz nalog in obveznosti Slovenije v posamezni fazi uvajanja evra Predpristopna faza (do pristopa k EU, t.j. do 1. maja 2004)

izpolnitev kriterijev za članstvo EU prevzem predpisov, ki se nanašajo na EMU začetek posvetovanj o sodelovanju v ERM II in

centralnem tečaju nacionalnih valut Faza po pristopu k EU do vključitve v ERM II (od 1. maja 2004 do vključitve v ERM II, dne 27.junij 2004)

sodelovanje v EMU kot država članica z odstopanjem glede uvedbe evra

politika deviznega tečaja je zadeva skupnega interesa

Banka Slovenije postane del Evropskega sistema centralnih bank

guverner Banke Slovenije je član Razširjenega sveta Evropske centralne banke

upoštevanje pravil o koordinaciji ekonomskih politik v EMU

Sodelovanje v ERM II od 27. junij 2004 dalje (vsaj dve leti)

politika deviznega tečaja je osredotočena na stabilnost tečaja tolarja glede na evro

Evropska komisija in ECB pripravita naslednje konvergenčno poročilo (predvidoma jeseni 2006)

Uvedba evra (približno pol leta po odločitvi Sveta EU, da Slovenija izpolnjuje zahtevane konvergenčne kriterije za uvedbo evra)

določitev fiksnega tečaja tolarja pri zamenjavi z evrom

uvedba evra kot zakonitega plačilnega sredstva Banka Slovenije postane del Evrosistema Guverner Banke Slovenije postane član Sveta ECB

Vir: Banka Slovenije, 2006.

16 Povzeto po Načrt prevzema evra, 2005.

40

4.2.1 Predpristopna faza: Slovenija pred vstopom v EU Predpristopna faza se nanaša na obdobje pred vstopom Slovenije v EU. V tej fazi je Slovenija izvajala ekonomske reforme, ki so bile potrebne za izpolnitev kopenhagenskih ekonomskih kriterijev17. Ti od držav kandidatk zahtevajo:

• doseganje stabilnosti institucij, ki zahtevajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice ter spoštovanje in varstvo manjšin (politični kriteriji),

• delujoče tržno gospodarstvo, sposobno spoprijemanja s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami znotraj EU (gospodarski kriteriji),

• sposobnost prevzemanja obveznosti članstva, vključno s privrženostjo ciljem politične, ekonomske in monetarne unije (sposobnost prevzema acquis, t.j. pravnega reda Evropske skupnosti).

Iz zadnjega kriterija izhaja, da mora nova država članica EU v fazi, ko izpolni maastrichtske konvergenčne kriterije, uvesti evro kot svojo valuto. Po pristopu k EU mora Slovenija ravnati v skladu s končnim ciljem uvedbe evra. Slovenija bo morala sprejeti evro kot svojo nacionalno valuto, ko bodo za to izpolnjeni zahtevani pogoji in ne bo imela t.i. »opt-out« možnosti, kot jo imata Velika Britanija in Danska. Pred pristopom k EU je morala Slovenija prevzeti tudi evropske predpise, ki se nanašajo na EMU (t.i. EMU acquis). Gre za določbe v zvezi z liberalizacijo kapitalskih tokov, neodvisnostjo centralne banke kot osnovnim ciljem monetarne politike ter prepovedjo financiranja sektorja s strani centralne banke. EMU acquis obsega tudi prepoved privilegiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij. Poleg tega pa je potrebno zagotoviti zdrav bančni sistem in finančno stabilnost v državi. V predpristopni fazi je imela Slovenija tako kot tudi vse druge države Srednje in Vzhodne Evrope proste roke pri izbiri tečajnega režima in samostojno denarno politiko. 4.2.2 Pristopna faza: Slovenija po vstopu v EU in v ERM II Pristopna faza se je začela z vstopom Slovenije v EU in se bo končala z njenim vstopom v EMU. V fazi po pristopu k EU Slovenija sodeluje v EMU, vendar ima status države z odstopanjem glede uvedbe evra. To pomeni, da za Slovenijo po pristopu k EU veljajo določbe, ki se nanašajo na ekonomsko unijo, ne pa tudi tiste, ki se nanašajo na monetarno unijo. Slovenija mora spoštovati pravila koordinacije ekonomskih politik in se izogibati čezmernim javnofinančnim primanjkljajem. Kot članica EU si mora Slovenija prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra. Politika deviznega tečaja je bila do pristopa k EU v pristojnosti posamezne države pristopnice, po pristopu k EU pa jo je potrebno obravnavati kot zadevo skupnega interesa. Do uvedbe evra je monetarna politika v pristojnosti Banke Slovenije. Banka Slovenija je postala z vstopom v EU del ESCB (ne pa tudi Evrosistema), guverner Banke Slovenije pa postal član Razširjenega sveta ECB.

17 Evropski svet je na sestanku junija 1993 v Kopenhagnu določil kriterije za ocenjevanje pripravljenosti pridruženih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope na polnopravno članstvo v EU.

41

Faza sodelovanja v ERM II se je začela 28. junija 2004 z vstopom Slovenije v ERM II in bo trajala najmanj dve leti. V ERM II so valute držav članic EU, ki niso uvedle evra in sodelujejo v tem sistemu, vezane na evro, vendar lahko tečaj valute niha znotraj določenega razpona. V okviru ERM II se je določil paritetni devizni tečaj nacionalne valute tolar glede na evro, ki znaša 239,640 SIT za 1 EUR. Centralni tečaj med tolarjem in evrom je bil določen s pogajanji in ne na podlagi skupnih pogledov o dolgoročno vzdržni vrednosti tolarja s strani Banke Slovenije, Vlade RS, Evropske centralne banke, ministrov za finance držav evro sistema in finančnih ministrov ter guvernerjev centralnih bank, držav članic, ki sodelujejo v ERM II. Pri pogajanjih je sodelovala tudi Evropska komisija. Država lahko za vstop v ERM II zaprosi, ko postane članica EU. Namen vključitve v ERM II je zagotoviti stabilnost tečaja EUR/SIT kot enega izmed maastrichtskih kriterijev. Vstop v ERM II pomeni, da bo Banka Slovenije sprejela fiksni tečajni režim vezan na evro, pri čemer bo dovoljeno odstopanje tržnega tečaja tolarja do evra za 15 odstotnih točk v obe smeri ( + 15 % ). Ko bomo v mehanizmu ERM II vsaj dve leti, Slovenija ne bo imela sistema dvojnih valut, kakor ga je imelo v prehodnem obdobju sedanjih dvanajst držav članic EMU. To pomeni, da bo do vstopa Slovenije v EMU kot plačilno sredstvo veljal le tolar. Upočasnjeno izvajanje strukturnih reform lahko podaljša čas bivanja Slovenije v ERM II nad minimalno zahtevano obdobje, kar bi ogrozilo njeno vključitev v EMU, povzročilo izgubo konkurenčnosti gospodarstva in visoko nezaposlenost v menjalnem sektorju. Posledica bi bilo povečanje strukturnih izdatkov proračuna in končno nestabilnost finančnega sektorja kot celote. Odlaganje hitrega prevzema evra (in v tema kontekstu zgodnjega vstopa v ERM II ter izpolnitve maastrichtskih kriterijev) samo povečuje verjetnost takih scenarijev. Vlada RS in Banka Slovenije sta zato novembra 2003 predstavili Program za vstop Slovenije v ERM II, ki predstavlja nabor ukrepov za znižanje inflacije na raven maastrichtskih kriterijev v letu 2005 in stabiliziranje tečaja tolarja brez poslabšanja drugih makroekonomskih rezultatov. Ta proces je povezan tudi z določenimi tveganji, ki se lahko pojavijo v času priprave in članstva Slovenije v ERM II. Tveganja so po oceni Vlade Republike Slovenije in Banke Slovenije obvladljiva, seveda pa jih je potrebno poznati ter pravočasno zaznati in se nanje odzvati z ustreznimi ukrepi. Tveganja glede na njihove učinke na makroekonomske spremenljivke razdelimo v tri skupine:

• tečajna tveganja, to je tista, ki lahko povzročijo preveliko nihanje tečaja in s tem prekoračitev omejitev ERM II. Realizacija teh tveganj bi pomenila veliko izgubo kredibilnosti in podaljševanje časa članstva v ERM II, eventualno tudi pritisk na spremembo centralne paritete. Tečajna tveganja so predvsem: povečani špekulativni prilivi kapitala, povečani prilivi kapitala iz prodaje premoženja, ki jih Banka Slovenije ne bi mogla v zadostni meri sterilizirati, povečana likvidnost zaradi prilagajanja strukture instrumentov denarne politike Banke Slovenije pravilom ECB.

• makroekonomska tveganja, to je tista, ki lahko povzročijo povečanje

makroekonomskih neravnovesij (povečanje inflacije, povečanje javnofinančnega primanjkljaja ali povečanje plačilnobilančnega primanjkljaja). Njihova realizacija bi lahko povzročila odlog prevzema evra bodisi neposredno (neizpolnjevanje

42

maastrichtskih meril v referenčnem obdobju) bodisi posredno, prek vpliva na večje nihanje tečaja. Vzdrževanje makroekonomskega ravnovesja bo vse manj odvisno od denarne politike, zato se mora povečati zmožnost odzivanja fiskalne politike in prilagodljivost trga dela. Makroekonomska tveganja so predvsem: inflatorno povečanje domače potrošnje, do katerega lahko pride ob padcu realnih obrestnih mer v času, ko se nominalne obrestne mere uskladijo z evropskimi, inflacija pa še ostaja nad ravnijo evropskega povprečja; pritiski na rast cen nemenjalnih dobrin in storitev, do katerih lahko pride zaradi še strukture domačih relativnih cen, zaradi počasnejše rasti produktivnosti nemenjalnega dela gospodarstva ali zaradi povišanja davčnih obremenitev; povišanje javnofinančnega primanjkljaja, do katerega lahko pride ob zmanjšanju javnofinančnih prihodkov ob hitrem znižanju inflacije, zunanji naftni šoki, ki jih Vlada Republike Slovenije ne bi mogla obvladovati z mehanizmom trošarin.

• institucionalna tveganja, ki so vezana z interpretacijo maastrichtskega kriterija.

Doslej se je pri izračunavanju merila upoštevala inflacija v treh najboljših državah celotne EU, pri čemer je bilo pomembno, da imajo nekatere nove članice že sedaj precej nižjo inflacijo kot povprečje držav EMU. Bolj smiselno bi bilo upoštevati evro inflacijo, ker vstop v ERM II pomeni pripravo za prevzem evra in ker je zelo nizka inflacija v posamezni državi lahko tudi izraz makroekonomskih neravnovesij (na primer recesije). Ustrezna prilagoditev pravil bi olajšala izpolnjevanje meril, vendar pa je malo verjetna, zato je ta program pripravljen ob predpostavki, da bodo ostala veljavna sedanja merila.

Pomemben je tudi časovni okvir za uvedbo evra v Sloveniji. Po predvidevanjih Banke Slovenije, naj bi faze uvedbe evra potekale po naslednji časovni razpredelnici. Slika 4: Predvideni potek prevzema evra v Sloveniji Vir: Načrt uvedbe evra, 2006.

43

Vstop v ERM II pomeni pripravo in pogoj za prevzem evra, ki ga Banka Slovenije in Vlada RS načrtujeta v začetku leta 2007. Z zmanjšanjem avtonomnosti denarne politike predstavlja sodelovanje v ERM II tudi preizkus sposobnosti prilagodljivega delovanja fiskalne politike oziroma okvir, v katerem morata fiskalna in dohodkovna politika zagotavljati makroekonomsko in cenovno stabilnost. Podpirati ju morata tudi dolgoročne strukturne politike. Oblikovanje obrestnih mer za tolarske instrumente bo v ERM II podrejeno zagotavljanju stabilnosti tečaja. Najmanj dveletno sodelovanje v ERM II pred oceno v konvergenčnem poročilu je pogoj za prevzem evra. V tem obdobju mora biti tečaj stabilen. Za oceno stabilnosti je pomembno, da so nihanja tečaja v širokem pasu izjema in da centralna banka ne intervenira prepogosto v obrambo centralnega tečaja. V primeru, ko bi tečaj presegel zgornjo ali spodnjo mero dogovorjenega nihanja, je zagotovljena pomoč Evropske centralne banke v obliki tečajne intervencije. Obseg intervencije je praviloma neomejen, če ne ogroža cenovne stabilnosti države članice ERM II, ali cenovne stabilnosti evro območja. V ospredju delovanja Banke Slovenije po vstopu v ERM II je stabiliziranje tečaja okoli centralnega tečaja. Uporaba denarne politike za stabiliziranje nominalnega tečaja torej omejuje uporabo instrumentov denarne politike za vzdrževanje nizke inflacije oziroma za uravnavanje agregatnega povpraševanja in agregatne aktivnosti. Ker denarna politika ne more dosegati več ciljev hkrati, delovanje denarne politike ni več povsem neodvisno – obrestne mere instrumentov Banke Slovenije morajo biti skladne z obrestnimi merami ECB in premijo za tveganja, ki jih priznavajo trgi. Za izvajanje denarne politike in politike deviznega tečaja bo imela Banka Slovenije na voljo iste instrumente, kot jih je imela pred vstopom v ERM II. Še naprej bo po pogodbi o sodelovanju pri posegih na trgu tujega denarja začasno in/ali dokončno kupovala in prodajala devize ter tako določala izhodiščni tečaj za banke. Prav tako bo še naprej izdajala blagajniške zapise v tolarjih in v tujem denarju ter uporabljala druge instrumente. Predvidoma pa se spremenila intenzivnost uporabe posameznih instrumentov, z namenom doseganja prvega cilja, torej stabilnost tečaja. Doseganju tega cilja ne bo podrejeno samo delovanje na trgu tujega denarja, temveč tudi spremembe obrestnih mer in količin pri instrumentih denarne politike. 4.2.3 Faza uvajanja evra: Slovenija kot polnopravna članica evroobmočja Faza uvajanja evra se bo pričela z vstopom Slovenije v EMU in Evropski sistem centralnih bank. Pogoj za vstop Slovenije v EMU je doseganje potrebne makroekonomske stabilnosti, kot jo opredeljujejo maastrichtski konvergenčni kriteriji. Slovenija že sedaj izpolnjuje oba fiskalna kriterija (višina proračunskega primanjkljaja in višina javnega dolga). Oba kriterija sta pod maastrichtsko referenčno vrednostjo 3% oz. 60%. Prav tako je Slovenija ob koncu leta 2004 izpolnila kriterij vezan na višino dolgoročne obrestne mere. Glavni cilj, ki ga je Slovenija morala doseči v preteklem letu, je znižanje stopnje inflacije na evropsko raven, ki znaša okrog 2,2 % (merjeno leta 2004). Od 27. junija 2004 dalje je Slovenija vključena v sistem deviznega tečaja ERM II, kjer moramo brez hujših pretresov glede tečajnih nihanj ostati vsaj dve leti. Končno odločitev o uvedbi evra sprejme Svet EU. Na osnovi konvergenčnega poročila Evropske komisije in konveregnčnega poročila ECB, mnenja Evropskega parlamenta ter razprave Evropskega sveta se sprejme odločitev, da država izpolnjuje zahtevane pogoje za

44

uvedbo evra. V praksi celoten postopek traja pol leta. Po rednem postopku bi bila ocena pripravljenosti Slovenije za prevzem evra in skladnosti z maastrichtskimi kriteriji s strani Evropske komisije opravljena januarja ali februarja 2006, po izrednem postopku na zahtevo Slovenija pa v jeseni 2006. V prvem primeru bi ocenjevalno obdobje izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev obsegalo obdobje od septembra 2004 do avgusta 2005, v drugem primeru pa bi ocenjevalno obdobje zajemalo obdobje od junija 2005 do marca 2006. Bolj primerna je druga možnost, saj bo izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev mogoče od sredine 2005 naprej. Po predvidevanjih naj bi Slovenija postala polnopravna članica EMU in ESCB z začetkom leta 2007. Takrat bo Slovenija uvedla evro in kot zakonito plačilno sredstvo ukinila slovenski tolar. Pri vodenju monetarne politike bo imela Slovenija enake pravice in obveznosti kot druge države evroobmočja. Po vključitvi v Evropsko ekonomsko in monetarno unijo Slovenija ne bo imela možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Vključena bo v evropsko monetarno politiko, tako da bo slovenska centralna banka sodelovala pri odločanju v ESCB in s tem pri določanju skupne monetarne politike za celotno evroobmočje in to tako, da bo izvajala enotno monetarno politiko na svojem območju, s skladu z navodili ESCB. Nacionalne centralne banke v evropski monetarni uniji še obstajajo, vendar niso samostojen pri vodenju monetarne politike na svojem območju. Skupna monetarna politika se bo določala glede na potrebe celotnega evroobmočja, torej glede na povprečne razmere na evroobmočju, ne pa glede na specifične potrebe posamezne države, (ki izhajajo iz različnih strukturnih lastnosti gospodarstev, različne faze cikličnega razvoja gospodarstva in različnosti transmisijskega mehanizma monetarne politike po posameznih državah) (Lavrač 2000, 10). V Sloveniji bomo pri uvedbi evra upoštevali izkušnje držav, ki so že uspešno izvedle prehod na evro. Vendar bo za razliko od uvedbe evra v prvotnih članicah predvideno predvstopno obdobje v primeru Slovenije kratko. Po predvidevanjih naj bi predvstopno obdobje, to je obdobje med odpravo derogacije (predvidoma jeseni 2006) ter dejansko uvedbo evra (načrtovano za 1. januar 2007), trajalo le nekaj mesecev. Ob kratkem predvstopnem obdobju Banka Slovenije predvideva tudi kratko obdobje zamenjave gotovine. Čas dvojnega obtoka tolarja in evra se prične z dnem, ko postane evro naš denar, vendar se še vedno lahko plačuje tudi s tolarji. Tega kratkega obdobja je konec, ko se s tolarji več ne more plačevati. Banka Slovenije načrtuje, da bo to obdobje trajalo do 7. januarja 2007. Že na začetku tega obdobja preide vodenje denarne politike na ECB. V tem času začne Banka Slovenije oskrbovati banke z evro gotovino, da bi lahko svojim komitentom zamenjavale tolarje z evri. Od 8. januarja 2007 do 28. februarja 2007 bo možna zamenjava tolarske gotovine pri bankah, nato pa v Banki Slovenije brez časovne omejitve. Evro kovanci in bankovci so v Sloveniji že sedaj v obtoku in tudi, čeravno še niso naše uradno plačilno sredstvo, so dostopni slovenski javnosti, ki z njimi posluje v tujini. V predvstopnem obdobju je potrebno tudi izvesti vse tehnične priprave za kovanje evro kovancev z nacionalno stranjo.18

18 Slovenske evro kovance bo kovala finska kovnica Mint of Finland. Finsko kovnico je v okviru mednarodnega natečaja izmed več evropskih kovnic izbrala Banka Slovenije. Kovnica bo dobila s tem pridobila naročilo za kovanje 234 milijonov kosov evro kovancev.

45

Slika 5: Slovenski evrokovanci19

Vir: http://www.student-info.net/pf/sis.php?id=1&novica=37

Ob uvedbi evra bo država po podatkih centralne banke dala v obtok približno 43 milijonov kosov bankovcev, težkih okoli 34 ton. Njihova skupna vrednost bo znašala približno 943 milijonov evrov. Skupna vrednost evrokovancev pa bo okoli 57 milijonov evrov, kar predstavlja 155 milijonov kosov, težkih okoli 716 ton.

Banka Slovenija kot tudi druge institucije EU ne pričakujejo večjih zapletov pri uvedbi evra v Sloveniji. Nenazadnje ima Slovenija že izkušnje z uspešno zamenjavo denarja (oktobra 1991 dinarjev v bone, leta 1992 pa bone v tolarje), poleg tega pa je Slovenija relativno majhno in zato lažje obvladljivo denarno območje. Obveščanje slovenske javnosti ob uvajanju evra bo potekalo skozi vse faze uvajanja skupne evropske valute, in sicer: A. faza izpolnitve dvoletnega bivanja v ERM II, ki se zaključuje konec junija 2006;

V tem obdobju je pomembno splošno seznanjanje javnosti z delovanjem EMU in izpolnjevanjem konvergenčnih meril, hkrati pa tudi že s prvimi konkretnimi aktivnostmi prevzemanja evra (dvojno označevanje cen, izbira nacionalnega motiva na kovancih).

19 Vsem kovancem bo skupen napis »Slovenija« ob zunanjem robu. Na slovenskem kovancu za dva evra bo podoba Franceta Prešerna in dela njegovega rokopisa Zdravljice, na kovancu za en evro pa Primož Trubar ter stavek "Stati inu obstati". Na kovancu za 50 centov bo upodobljen Triglav, nad njim pa ozvezdje Raka, zodiakalnega znamenja, v katerem je Slovenija postala samostojna ter napis »Oj Triglav moj dom« Na kovancu za 20 centov bosta upodobljena lipicanca med igro in napis »lipicanec«, za 10 centov Plečnikova zamisel slovenskega parlamenta z napisom »katedrala svobode«, za pet centov pa Groharjev Sejalec, ki seje zvezde. Na kovancu za dva centa bo podoba knežjega kamna in na najmanjšem kovancu, v vrednosti enega centa, štorklja

46

V Sloveniji, ki namerava z letom 2007 prevzeti skupno evropsko valuto evro, se bo marca začel uporabljati zakon o dvojnem označevanju cen v evrih in tolarjih. Potrošniki bodo po novem seznanjeni z vrednostjo blaga in storitev v obeh valutah. Primerljivost cen naj bi otežila morebitne podražitve ter posledičen pritisk na inflacijo. Cene blaga in storitev bodo za končne potrošnike v obeh valutah navedene 16 mesecev, torej od letošnjega marca pa predvidoma vse do konca junija 2007.Obdobje dvojnega označevanja cen bo razdeljeno na dva dela:

• s 1. marcem se bo začelo obdobje informativnega dvojnega označevanja cen, ki bo

trajalo do dne določitve fiksnega tečaja zamenjave med tolarjem in evrom. V tem obdobju se bo za preračunavanje valut uporabljal t.i. centralni tečaj (239,640 tolarja za evro), ki ga je Slovenija določila ob vstopu v mehanizem evropskih menjalnih tečajev (ERM II) konec junija 2004.

• Predvidoma v drugi polovici leta, potem ko naj bi Slovenija konec junija sklenila dveletno članstvo v ERM, bo določeno fiksno menjalno razmerje med tolarjem in evrom. To bo podlaga za preračun valutnega razmerja, s tem pa se bo začelo obdobje dvojnega označevanja cen v evrih in tolarjih. Obdobje dvojnega označevanja cen se bo končalo šest mesecev po uvedbi evra, to je predvidoma junija 2007.

Zakon za preračunavanje natančno določa število decimalnih mest, saj bi lahko pri

zaokroževanju prišlo do prevelikih razkorakov. Za izkazovanje in preračunavanje cen se tako menjalni tečaj uporablja kot število s šestimi značilnimi mesti. Po preračunu cen iz tolarjev v evre se znesek zaokroži na najbližji cent ali stotin, če je rezultat preračunavanja točno na sredini, se zaokroži navzgor. Na izstavljenem računu končnemu potrošniku posamezni kosi blaga ali storitev ne bodo izpisani v obeh valutah, temveč bo v tolarjih in evrih navedena le končna vsota računa (http://24ur.com/naslovnica/novice/gospodarstvo/20060204_3068886.php).

B. faza med izpolnitvijo dvoletnega obdobja v ERM II in uvedbo evra;

V tem času Svet ECB nepreklicno določi vrednost tolarja v evru in nekaj časa zatem bo evro zamenjal tolar. V tem obdobju mora biti javnost podrobneje seznanjena s potekom priprav v bankah, trgovini in v javnem sektorju, s sprejemanjem zakonov, predpisov in priporočil, ki bodo urejali postopek zamenjave, uveljavljanjem kontinuitete pogodb, ki mora spremljati prevzem evra in podrobnostmi zamenjave.

C. faza uvedbe evra oz. obdobje od 1. januarja 2007 do zaključka dvojnega obtoka;

Odnosi z javnostjo v tem obdobju morajo biti usmerjeni predvsem v praktično svetovanje ob zamenjavi.

4.3 Kriteriji za vstop Slovenije v območje evra Kriterije za vstop v EMU je moč razdeliti med takšne, ki jih je mogoče vrednostno oceniti (maastrichtski ali nominalni kriteriji) in veljajo za nujni formalni pogoj za vstop v EMU in takšne, ki jih ni mogoče vrednostno oceniti (realni kriteriji) in zatorej ne morejo biti formalni pogoj za vstop v EMU in evroobmočje. Nominalni konvergenčni kriteriji pomenijo izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev glede višine inflacije, zdravih javnih

47

financ, nizke stopnje obrestnih mer in stabilnih tečajev valut. Realna konvergenca pa zajema približevanje povprečni življenjski ravni v EU. To pomeni odpravljanje razlik v ravneh BDP na prebivalca, produktivnost plač in nenazadnje tudi cen med državami srednje in vzhodne Evrope ter razvitimi gospodarstvi EU. Izpolnjevanje nominalnih in realnih kriterijev je med seboj tesno povezano. Nominalna konvergenca z zajezitvijo inflacijskih pričakovanj in zagotavljanjem stabilnejšega makroekonomskega okolja na dolgi rok pozitivno vpliva na odločitve ekonomskih subjektov in tako podpira doseganje realne konvergence. Po drugi strani pa strukturne reforme, ki so del realne konvergence, izboljšujejo razmere za gospodarsko rast ter so običajno spodbuda za oblikovanje okolja nizke inflacije in obrestnih mer, ki sta pogoja nominalne konvergence. Pri doseganju obeh kriterijev je potrebno paziti, da jih doseže na vzdržen in zdrav način, brez ustvarjanja dodatnih makroekonomskih neravnovesij (Delakorda 2003, 3). Tabela 8: Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev Inflacija

zadnjih 12 mesecev*

(v%)

Dolgoročna obrestna

mera zadnjih 12 mesecev*

(v%)

Javnofinančni primanjkljaj v letu 2004 (v % BDP)

Javni dolg v letu 2004

(v % BDP)

Evro območje 2,2 3,47 -2,7 70,8Konvergenčni kriterij 2,5 5,40 -3,0 60,0

Slovenija 2,5 3,88 -2,1 29,8Opombe: Zadnjih 12 mesecev se nanaša na povprečje podatkov do vključno novembra 2005. Vir: Banka Slovenije, 2006 (http://www.bsi.si/html/projekti/evro/kriteriji.html).

Svet Banke Slovenije je na začetku letošnjega leta ocenil, da je raven obrestnih mer skladna z doseganjem stabilnega nominalnega tečaja tolarja do evra, hkrati pa so tekoča gibanja inflacije in inflacijska pričakovanja skladna s ciljem srednjeročne stabilnosti cen. Slovenija je novembra lani izpolnila kriterij stabilnosti cen za uvedbo evra, svet centralne banke pa je izrazil pričakovanje, da bo Slovenija tudi v prihodnje izpolnjevala kriterij stabilnosti cen za uvedbo evra. Na podlagi razpoložljivih podatkov je svet ocenil, da je možnost inflacijskih pritiskov zaradi previsoke rasti plač majhna. Poleg tega navajajo, da so makroekonomska tveganja glede na zadnje podatke o rasti in strukturi bruto domačega proizvoda (BDP), o rasti stroškov dela in o kratkoročnih indikatorjih omejena. To potrjuje tudi razmeroma nizka stopnja osnovne inflacije. Največje tveganje pa po njihovih pričakovanjih še naprej predstavlja morebitna ponovna občutna podražitev naftnih derivatov.

48

Po zadnjih ocenah je Slovenija v letu 2005 izpolnila oba fiskalna kriterija za uvedbo evra, je ugotovil svet centralne banke. Državni zbor je potrdil proračuna RS za leti 2006 in 2007, po katerih naj bi proračunska primanjkljaja znašala 1,4 odstotka BDP oziroma 1,2 odstotka BDP, iz dopolnjenega konvergenčnega programa iz decembra 2005 pa je razvidno, da znaša srednjeročni cilj za ciklično prilagojen javnofinančni primanjkljaj odstotek BDP, ki naj bi bil postopoma dosežen v obdobju do leta 2008. Slovenija je v letu 2005 izpolnila oba fiskalna kriterija za uvedbo evra. V tretjem četrtletju se je realni BDP povečal za 3,7 odstotka medletno. Po pričakovanjih je bilo močno trošenje gospodinjstev in države, prispevek menjave s tujino pa se je v primerjavi s prvo polovico leta zmanjšal. Iz popravljenih podatkov državnega statističnega urada izhaja, da je bila povprečna rast v prvih treh četrtletjih lani štiriodstotna, rast industrijske proizvodnje zaostaja za rastjo BDP, dinamika aktivnosti v gradbeništvu se je umirila, precej visoka pa ostaja rast prodaje v trgovini na drobno. Podatki o gibanju števila prijavljenih oseb na Zavodu RS za zaposlovanje in anketna stopnja brezposelnosti kažeta na postopno naraščanje brezposelnosti. Kot so izpostavili v centralni banki, je kljub temu trenutna stopnja brezposelnosti v Sloveniji v primerjavi z ostalimi državami EU zaenkrat še vedno relativno nizka. Podrobnejša analiza pokaže, da nižje izobraženi brezposelni veliko težje najdejo ustrezno delovno mesto, medtem ko je stopnja brezposelnosti med višje izobraženimi osebami precej manj zaskrbljujoča (http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3067718). Slovenija po besedah evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve Joaquina Almunia izpolnjuje kriterije za uvedbo evra. 01. februarja je komisar v Bruslju dejal: "Če bi ocenjevali danes, bi Slovenija izpolnila kriterije za uvedbo evra," ter dodal, da bo ocena sicer sprejeta šele v prihodnjih mesecih, saj nekaj tveganj še obstaja, zato bo po njegovih besedah Komisija podrobno spremljala razmere. Slovenija je lani decembra kot zadnji pogoj za vstop v evroobmočje izpolnila inflacijski kriterij. Evropska komisija bo t. i. konvergenčno poročilo, s katerim bo formalno ocenjevala izpolnjevanje kriterijev za uvedbo evra v članicah zunaj evroobmočja, objavila oktobra letos. Podobno konvergenčno poročilo bo objavila tudi Evropska centralna banka (ECB) in če bosta oceni pozitivni, bo komisija podala predlog vrhu Evropske unije za širitev evroobmočja z eno ali več državami. Pri ocenjevanju bo komisija upoštevala le kriterije, ki jih za uvedbo evra predpisuje pogodba o EU, torej t. i. maastrichtske kriterije. Na noben način ne bodo v poštev prišla merila, kot je recimo raven bruto domačega proizvoda (BDP). Ker smo do sedaj dosegli vse cilje, ki so bili od nas zahtevani kar se tiče maastrichtskih kriterijev, je zdaj naša dolžnost, da teh ne bomo le obdržali, ampak jih tudi izboljšali ter zaradi sebe, ne Evrope, dosegli večjo raven srednjeročne in dolgoročne stabilnosti naših financ Kriteriji za prevzem evra so stabilnost cen oziroma nizka ali nična inflacija, ne previsok proračunski primanjkljaj (do treh odstotkov BDP), ustrezne dolgoročne obrestne mere in javni dolg pod referenčno mejo 60 odstotkov BDP. Slovenija je, je decembra lani sporočil finančni minister Andrej Bajuk, kot zadnji kriterij konec lanskega leta izpolnila inflacijski

49

kriterij, 28. junija letos pa bo država izpolnila tudi pogoj dveletnega bivanja v »pripravljalnici« za evro, to je mehanizmu menjalnih tečajev ERM II (http://www.24ur.si/bin/article.php?article_id=3068741). Po nekaterih podatkih naj bi Evropska komisija in Evropska centralna banka poročilo o izpolnjevanju konvergenčnih kriterijev za prevzem evra izdali šele oktobra letos, to bi pa bilo za Slovenijo, ki namerava evro prevzeti 1. januarja 2007, prepozno. Prav zaradi tega je slovenski finančni minister Andrej Bajuk napovedal, da bo Slovenija v tem primeru zaprosila za individualno konvergenčno poročilo, kot ji to omogoča pogodba o Evropski uniji. Pozitivno poročilo Evropske komisije in ECB o izpolnjevanju kriterijev za uvedbo evra je tudi ena od podlag za sprejem dokončne odločitve o vstopu posamezne države v območje evra. Po pojasnilih diplomatskih virov v Bruslju sicer tudi objave individualnega poročila za Slovenijo ni moč pričakovati pred 28. junijem 2006. Če bi bilo poročilo objavljeno takoj po 28. juniju, bi o njem morda že 11. julija odločali finančni ministri EU, možni pa so tudi drugi hitri postopki (http://www.24ur.com/naslovnica/novice/gospodarstvo/20060214_3069420.php). 4.3.1 Konvergenčno poročilo z leta 200420

V zadnjem konvergenčnem poročilu Evropske komisije in Evropske centralne banke, ki je bilo izdano 20. oktobra 2004, je za Slovenijo zabeleženo naslednje:

• Zakonodaja Slovenije, to velja še zlasti za Zakon o Banki Slovenije, ni v celoti s členom 109 Pogodbe in Statutom ESCB/ECB.

• Povprečna stopnja inflacije je v Sloveniji v obdobju 12 mesecev pred avgustom 2004 znašala 4,1 %. Slovenija tako ne izpolnjuje merila stabilnosti cen.

• Javnofinančni primanjkljaj je v letu 2003 znašal 2,0 % BDP, javni dolg pa 29,4 % BDP. Slovenija izpolnjuje merilo proračunskega stanja.

• Slovenski tolar od 27. junija 2004 sodeluje v ERM II, od takrat pa se je z njim trgovalo okoli njegove centralne paritete. V času tega pregleda je bilo sodelovanje Slovenije v ERM II krajše od dveh let. Slovenija tako še ne izpolnjuje merila menjalnega tečaja.

• Povprečna dolgoročna obrestna mera je v Sloveniji v letu pred avgustom 2004 znašala 5,2 % in Slovenija tako izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Od sredine leta 2002 so dolgoročne obrestne mere v Sloveniji ostro padle proti evroobmočju z razlikami, ki so v obdobju od januarja do avgusta 2004 približale na 0,6 odstotne točke.

20 Povzeto po Konvergenčno poročilo, 2004.

50

Tabela 9: Združljivost zakonodaje in izpolnjevanje konvergenčnih meril za države EU-10

Pravna združljivost

Stabilnost

cen

Proračunsko

stanje

Menjalni

tečaj

Konvergenca dolgoročnih

obrestnih mer

Češka ne da ne ne da Estonija ne da da ne - Ciper ne da ne ne da Latvija ne ne da ne da Litva ne da da ne da Madžarska ne ne ne ne ne Malta ne ne ne ne ne Poljska ne ne ne ne ne Slovenija ne ne da ne da Slovaška ne ne ne ne da Vir: Konvergenčno poročilo, 2004a. Evropska centralna banka je v svojem zadnjem konvergenčnem poročilu za Slovenijo izpostavila, da bo za doseganje visoke stopnje trajnostne konvergence Slovenija morala voditi politiko zdrave fiskalne konsolidacije in zmernih plač ter nadaljevati strukturne reforme. K oblikovanju ugodnega okolja za cenovno stabilnost in večjo potencialno rast bosta prispevali predvsem večja prožnost trga dela in nadaljnja liberalizacija gospodarstva, ki bo pripeljala do večje konkurence na trgu izdelkov. Ker je Slovenija že izpolnila zahtevane konvergenčne kriterije za prevzem evra, se mi zdi brezpredmetno analizirati konvergenčne kriterije za Slovenijo, podane v Konvergenčnem poročilu z leta 2004. Ker bodo novejši podatki na razpolago šele jeseni letos, ko bo komisija izdala novo Konvergenčno poročilo, se bom tu omejila na gibanje posameznih konvergenčnih kriterijev skozi leta in proučila načine slovenske denarne politike za izpolnitev le-teh. 4.3.2 Inflacija Inflacija je od leta 1996, ko je znašala 9,9 %, postopno upadala vse do leta 1999, ko je dosegla raven 6,1 odstotka. Trend upadanja inflacije se je končal v letu 1999 in se spet nadaljeval v naslednjem letu. Razlogi za povečanje inflacije iz leta 1999 na leto 2000, ko je inflacija znašala 8,9 %, so predvsem:21

- uvedba davka na dodano vrednost, - povečanje domačega povpraševanja, - velika rast plač, - visoke uvozne cene.

21 Napoved inflacije za leti 2004 in 2005, 2004.

51

Od leta 2000 se je proces dezinflacije nadaljeval (glej sliko 6) vse do leta 2004 (pa tudi do danes), kar je v glavnem posledica usklajenega delovanja med Vlado Republike Slovenije in Banko Slovenije. K procesu dezinflaicje so precej pripomogli fiskalna politika, strukturne reforme skupaj z deindeksacijo finančnih pogodb in plač ter postopna liberalizacija finančnih trgov. V obdobju 2001-2004 je bila gospodarska rast precej močna, kar je še dodatno prispevalo k procesu dezinflacije. Slika 6: Skupna in osnovna inflacija (medletne stopnje rasti v %) za obdobje 2001-2004 Vir: Poročilo o denarni politiki, 2004. Usklajeno delovanje ekonomskih politik, šibko domače trošenje in šibka kreditna aktivnost, odsotnost inflacijskih pritiskov iz domačega okolja, večja izpostavljenost konkurenci na nekaterih trgih blaga po vstopu Slovenije v EU, postopno okrevanje gospodarstva ter umirjena rast stroškov dela so omogočili znižanje inflacije in inflacijskih pričakovanj. Zaradi pričakovanj o povečanju konkurence na trgu blaga in storitev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in ERM II so se znižala tudi inflacijska pričakovanja in inflacija. A. Način znižanja slovenske inflacije Slovenija se je inflacijskih vzrokov dobro lotila šele v letu 2003. Ključno vlogo pri procesu dezinflacije ima usklajevanje ekonomskih politik. Postopna stabilizacija deviznega tečaja in prekinitev trendne depreciacije ob vstopu v ERM II sta zajezila del inflacije, vezan na depreciacijo domače valute. Vlada RS je izvajala dosledno politiko nadzorovanih cen in uravnavala trošarine na naftne derivate. Vlada bo znižanje inflacije, ob izvajanju politike reguliranih cen, podpirala tudi in predvsem z izvajanjem strukturnih reform, ki bodo na daljši rok vplivale tudi na vzpostavljanje konkurence na področjih, kjer ta še ni izražena v zadostnem obsegu. Na ugodne dezinflacijske trende je poleg tega vplivala tudi odsotnost pritiskov s strani domačega povpraševanja. V obdobju 2003-2004 je bilo zaznati šibko domače trošenje kljub vztrajnemu nižanju obrestnih mer. Nizko trošenje je posledica zaostrenih razmer na trgu dela. V tem obdobju so plače rasle počasi, zaostalo pa je tudi zaposlovanje. Plače so

52

rasle sorazmerno umirjeno in so zaostajale za rastjo produktivnosti, merjene z dodatno vrednostjo na zaposlenega.22

Večja izpostavljenost konkurenci je na nekaterih trgih blaga v Sloveniji po vstopu v EU povečala pritisk na zniževanje nekaterih cen. Povečana ponudba blaga za široko potrošnjo iz tujine je konkurirala preseženi domači ponudbi in s tem še dodatno prispevala k trendnemu zniževanju domače inflacije. B. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev V letu 2004 je znašala inflacija (po metodi HICP23) 3,9 odstotka. Slovenska inflacija bo k celotni inflaciji evroobmočja prispevala zanemarljiv del. Utež slovenske inflacije v indeksu cen življenjskih potrebščin naj bi po ocenah znašal okoli 0,3 odstotka. Ob predpostavki, da bi razlika v inflaciji med Slovenijo in EU, do katere bi prišlo iz naslova Balassa-Samuelsonovega učinka24, znašala 1,5 odstotne točke, bi to uteži 0,2 odstotka skupno inflacijo v EU povišalo za 0,004 odstotne točke. Za prevzem evra bi morala medletna inflacija že sredi leta 2005 pasti na raven 2,9 odstotka.25

Toda po navedbah Banke Slovenije je v letu 2005 tudi slovenska inflacija dosegla evropsko raven, saj se je letna inflacija ustavila pri 2,3 odstotka, povprečna letna pa pri 2,5 odstotka. Kot so sporočili s statističnega urada RS, tudi letošnji december ni imel kakšnega vidnejšega prispevka k skupni letni rasti cen, podobno kot v preteklih letih. Povprečna letna inflacija pa je znašala 2,5 odstotka.Tudi povprečna letna inflacija, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, ki se uporablja za primerjavo rasti cen v EU, je v decembru znašala 2,5 odstotka. Po zadnjih podatkih, to je za november, je konvergenčno merilo glede stopnje inflacije znašalo 2,5 odstotka, kar pomeni, da je Slovenija maastrichtski kriterij nizke inflacije že v preteklem letu dosegla (http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3067022). 4.3.3 Obrestne mere V letu 2004 so dolgoročne obrestne mere znašale povprečno 4,68 odstotka in so bile tako nižje od referenčne vrednosti, ki znaša 6,28 odstotka. Dolgoročne obrestne mere so se od marca 200226 v skladu z gibanji inflacije nižale z 9,5 odstotka na 4,68 odstotka v avgustu 2004, do 3,88 odstotka v novembru 2005 (Banka Slovenije, 2006).

22 Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike 2003, 52. 23 Harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) temelji na strukturi porabe rezidentov in nerezidentov na ozemlju Slovenije, indeks cen življenjskih potrebščin (CPI) pa na strukturi porabe rezidentov Slovenije. Zaradi različnih uteži posameznih proizvodov in storitev se vrednosti indeksov med seboj razlikujeta, vendar razlike povprečne inflacije, merjene z obema indeksoma, v zadnjih dveh letih niso presegle 0,1 odstotne točke. 24 Realna apreciacija domače valute oziroma spremembe relativne ravni cen med dvema državama je rezultat prilagajanja relativnih cen med menjalnim in nemenjalnim sektorjem ekonomije, poznan kot učinek Balassa-Samuelson. 25 Program vstopa v ERM II in prevzema evra 2003, 26. 26 Marec 2002 je bil prvi mesec, za katerega so na voljo podatki o referenčni dolgoročni obrestni meri v Sloveniji.

53

Tudi razlika med dolgoročno obrestno mero v Sloveniji v primerjavi z evroobmočjem se je od marca 2002 izrazito zmanjšala (glej sliko 7) in je avgusta 2004 znašala približno 0,5 odstotne točke. Na to so v glavnem vplivali manjša gospodarska in finančna negotovost zaradi trdne fiskalne in monetarne politike ter zmanjšanja razlik v inflaciji med Slovenijo in evroobmočjem. Slika 7: Razlike med dolgoročno obrestno mero in inflacijo Slovenije v primerjavi z evroobmočjem za obdobje 2002-2004 (po metodi HICP) Vir: Convergence report ECB, 2004. Zniževanje nominalnih obrestnih mer je posledično vplivalo na zniževanje realnih obrestnih mer. Znižanje realnih obrestnih mer se je odražalo v zmerni rasti zasebne porabe in zmernem kreditnem povpraševanju. Pasivne obrestne mere bank so se zniževale nekoliko hitreje od tolarskih posojilnih obrestnih mer. Te bodo prvim sledile zaradi vse večje cenovne konkurenčnosti na trgu deviznih in tolarskih posojil (Convergence report ECB 2004, 248). A. Politika obrestnih mer Politika obrestnih mer je bila usmerjena v postopno zniževanje nominalnih obrestnih. Nominalne domače obrestne mere so bile namreč še vedno omejene z dokaj visoko domačo inflacijo. Banka Slovenije je morala pri zniževanju nominalnih obrestnih mer upoštevati zniževanje inflacije oziroma inflacijska pričakovanja, saj znižanje obrestnih mer ne sme povzročati prevelike povečane kreditne aktivnosti. Dejstvo je namreč, da že samo zniževanje nominalnih obrestnih mer lahko vodi v povečano kreditno aktivnost. V primeru znižanja realnih obrestnih mer pa se povpraševanje po bančnih posojilih še dodatno poveča. Padanje realnih obrestnih mer lahko med drugim privede do povečanega povpraševanja na trgu kapitala, kjer pa je ponudba omejena. Raven realnih obrestnih mer mora biti še vedno na ravni, na kateri ne bo prišlo do prehitrega in premočnega pritiska

54

zaradi povečanja kreditne aktivnosti bank in povečanja domačega osebnega povpraševanja.27

B. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev Maastrichtski kriteriji določajo, da višina dolgoročnih obrestnih mer v državi članici EU ne sme presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot dve odstotni točki. Višina obrestne mere kaže na zaupanje vlagateljev v finančne instrumente in hkrati odraža njihova inflacijska pričakovanja. Slovenija z 3,88 % izpolnjuje maastrichtski kriterij glede višine obrestne mere. 4.3.4 Stabilnost deviznega tečaja Naloga Banke Slovenije je vodenje tečajne politike kot stvar skupnega hotenja. To pomeni, da se spreminjanje deviznega tečaja ne sme uporabljati za doseganje konkurenčnih prednosti v trgovinski menjavi. Notranji trg EU naj ne bi bil ogrožen s prekomernimi nihanji med evrom in drugimi valutami v EU, ki bi motili trgovinske tokove med državami članicami. A. Politika deviznega tečaja Slovenija je v letu 1992 sprejela režim drsečega deviznega tečaja. Tolar je počasi devalviral nasproti evru. Glede na nekajletno zmerno gospodarsko rast in disciplinirano fiskalno politiko strokovnjaki smatrajo, da je Slovenija dosegla ravnotežje deviznega tečaja. Slovenija je proračunsko stabilna, ima uvedeno proračunsko disciplino in je že nekaj let pripravljena na prehod k novi valuti. Od 28. junija 2004 sodeluje tolar v sistemu ERM II. Centralna pariteta je bila določena pri 239,64 tolarja za evro s standardnim razponom nihanja + 15 odstotkov. Z vstopom v ERM II je prišlo do prekinitve trendne depreciacije domače valute (slika 8). Vrednost tolarja se je od vstopa v ERM II do konca 2005 blizu njegove osrednje paritete. Odstopanja tržnih tečajev od centralnega so od vstopa Slovenije v ERM II zanemarljiva, kar tudi prikazuje spodnji graf.

27 Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike 2003, 60.

55

Slika 8: Tržni devizni tečaj SIT/EUR od januarja 2004 do septembra 2004 in določitev centralne paritete Vir: Poročilo o denarni politiki, 2004. Na promptnem28 deviznem trgu je od vstopa Slovenije v ERM II do začetka 2004 tržni devizni tečaj v povprečju odstopal od centralne paritete za 0,09 odstotka. Majhno odstopanje navzgor je bilo zaznati na menjalniškem trgu. Odstopanje navzgor je posledica presežnega povpraševanja na trgih tujega denarja. Referenčni tečaj ECB29 je bil prav tako nad centralnim tečajem (Poročilo o denarni politiki 2004, 48). B. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev Kriterij stabilnosti deviznega tečaja predpisuje dveletno sodelovanje v ERM II in nihanje deviznega tečaja v dovoljenih mejah brez devalvacij pred sprejetjem države v tretjo stopnjo oziroma fazo oblikovanja EMU. Slovenija zaenkrat izpolnjuje konvergenčni kriterij stabilnosti deviznega tečaja, 28. junija letos pa bo država izpolnila tudi pogoj dveletnega bivanja v »pripravljalnici« za evro, to je mehanizmu menjalnih tečajev ERM II. 4.3.5 Primanjkljaj državnega proračuna Proračunskega primanjkljaja je po metodologiji ES 95 v zadnjih letih zelo blizu meje treh odstotkov. V primerjavi z drugimi članicami EU ima Slovenija nizko stopnjo proračunskaga primanjkljaja v BDP. Visoki proračunski primanjkljaji ustvarjajo pritiske na tečaj in ne na makroekonomsko ravnotežje. Ti namreč terjajo večje potrebe po zadolževanju, kar lahko privabi špekulativne prilive ali okrepitev nerezidenčnih računov (Bilten javnih financ 2005, 127). 28 Posli na promptnem trgu so posli, ki jih poravnamo najpozneje v dveh delovnih dneh od sklenitve pogodbe. 29 Referenčni tečaj ECB odraža kotacije nekaterih bank na deviznem trgu in ne dejansko sklenjenih poslov.

56

Slika 9: Presežek oziroma primanjkljaj državnega proračuna Slovenije v odstotkih BDP za obdobje 1996-2003 Vir: Convergence report ECB, 2004. Primanjkljaj, ki je leta 2000 znašal 3,5 odstotka, se je vztrajno nižal do stopnje 2,3 odstotka v letu 2004. Stopnja skupnih odhodkov države je ostala razmeroma stabilna v letih 2000 do 2003. V obdobju med letoma 2000 in 2003 se je stopnja proračunskih prihodkov Slovenije zvišala za 1,5 odstotne točke na 46,2 odstotka, kar je predvsem odraz višjih donosov iz neposrednih davkov. Stopnje prihodkov in odhodkov so visoke v primerjavi z državami s podobno ravnijo dohodka na prebivalca ter celo v primerjavi z nekaterimi visoko razvitimi gospodarstvi (ibid., 128). A. Ukrepi politike javnih financ Proračun za leti 2004 in 2005 je predvideval ukrepe, ki naj bi izboljšali prilagodljivost in strukturo proračunskih odhodkov, namenjenih razvojnim prednostim. Vlada je ob nespremenjeni skupni fiskalni obremenitvi postopno prestrukturirala javnofinančne odhodke in prihodke tako, da bodo v večji meri prispevali k povečanju konkurenčnosti gospodarstva in gospodarske rasti, hkrati pa bo skupni obseg odhodkov prilagajala ciljnemu primanjkljaju. Javnofinančna politika je na področju javnofinančnih prihodkov usmerjena v prestrukturiranje virov javnih financ, in sicer prestrukturiranje predvsem davčnih virov v smeri sorazmernega zmanjšanja neposrednih davčnih obremenitev dela in zagotavljanje bolj ciljno naravnanih spodbud pri obremenitvi kapitala (davek od dohodkov pravnih oseb in davek na nepremičnine). V letih 2004 in 2005 so nastale spremembe davčne politike na področju neposrednih davkov pri naslednjih točkah (Predpristopni ekonomski program 2003, 68): a) dohodnina - v letu 2004 je bil sprejet nov zakon o dohodnini. Zakon prinaša

razbremenitev zavezancev z nižjimi dohodki, ne da bi se povečala obremenitev posameznih vrst dohodkov, ki jo ugotavljajo na podlagi statusa. Zakon temelji na enaki davčni obravnavi zavezancev s približno enako visokim dohodkom. Jasno je opredeljena posamezna vrsta dohodkov, približno enaka davčna obravnava zavezancev

57

s približno enako visokim dohodkom. Učinki vseh teh sprememb so bili prvič predvideni v letu 2005. V tem letu je tako predvideno zmanjšanje javnofinančnih prihodkov iz tega vira za približno 4,7 odstotka (približno 0,18 odstotka BDP);

b) davek od dohodka pravnih oseb – nov zakon o davku od dohodka pravnih oseb je bil

sprejet v letu 2004 in je stopil v veljavo v letu 2005. Zakon uvaja podrobnejšo ureditev za ugotavljanje davčne osnove in davčno obravnavo transfernih cen, obresti med povezanimi osebami, obdavčitve pri prenosu dejavnosti, zamenjavi kapitalskih deležev, združitvah in delitvah. Prav tako se bo razširil krog dohodkov, obdavčenih na viru. Ohranjena je zdajšnja davčna stopnja na ravni 25 odstotkov, pričakujejo pa pomembno zvišanje efektivne davčne stopnje. Povečanje prihodkov iz tega naslova naj bi nadomestilo znižanje prihodkov od dohodnine (Konvergenčni program 2004, 34). Cilji novega zakona o davku od dohodka pravnih oseb so: odprava vrzeli v obstoječem zakonu o davku od dobička pravnih oseb, širjenje in zaščita domače davčne osnove, zlasti široko zajemanje davčnih zavezancev in dohodkov ter uveljavljanje pravil proti davčnemu izogibanju;

c) davek na nepremičnine – nov zakon o davku na nepremičnine, bo vzpostavil nov

sistem obdavčevanja nepremičnin, ki bo nadomestil obstoječega in bo temeljil na izpopolnjeni in posodobljeni nepremičninski evidenci. Ukinjeno bo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, vendar bo finančni učinek sprememb izenačen, zato s tega vidika ne bo prišlo do sprememb v javnofinančnih prihodkih.

Področje posrednih davkov (predvsem DDV in trošarine) ne prinaša večjih sprememb. Zakon o DDV bo usklajen s sistemom EU brez večjih javnofinančnih posledic. Trošarine se bodo zvišale ter bodo določene v absolutnem znesku in določene pred začetkom vsakega proračunskega leta, tako da bodo stabilen vir državnega proračuna in ohranjena bo realna višina trošarine glede na tečaj tolarja do evra. Za omejevanje posrednih vplivov na cene bo tako Vlada RS vodila usklajeno politiko trošarin in taks. Skupni obseg davčnih virov pa naj bi v naslednjih letih v primerjavi z BDP ostal približno na sedanji ravni. Sedanja Vlada RS na čelu z ministrom za reforme Jožetom P. Damjanom namerava v prihodnosti uvesti enotno davčno stopnjo, čemur pa marsikateri nevtralni ekonomisti tako kot tudi sindikati in širša javnost nasprotujejo. Osnovni cilj vlade pri vodenju politike javnofinančnih odhodkov v naslednjih letih je predvsem izboljšanje njihove strukture v smeri večje kakovosti ter prilagajanja njihovega skupnega obsega ciljnemu javnofinančnemu primanjkljaju. Na področju javnofinančnih odhodkov bi naj prišlo v letih 2004 in 2005 do naslednjih ukrepov: a) uresničevanje dogovorjene plačne politike v javnem sektorju, ki določa omejitev rasti

plač, b) povečanje stroškovne učinkovitosti javne uprave, c) uresničevanje ukrepov za boljše delovanje uprave na področju notranje organizacije in

upravljanja kadrovskih virov, d) racionalizacija sistema socialnih transferov e) spreminjanje meril za upravičenost do sredstev, f) zmanjševanje togosti načina usklajevanja zakonsko določenih izdatkov.

58

Prihranke, ki naj bi nastali z izvajanjem zgornjih ukrepov, ocenjujejo na približno 36,1 milijarde tolarjev oziroma približno 0,6 odstotka BDP, v letu 2005 pa na 53,5 milijarde tolarjev oziroma 0,8 odstotka BDP. Z restriktivnim načrtovanjem in nadziranjem javnofinančnih odhodkov bo omejena rast neinvesticijske javne porabe. B. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev Kriterij primanjkljaja državnega proračuna določa, da financiranje državnega proračuna ne sme ustvariti primanjkljaja, ki bi presegel referenčno vrednost treh odstotkov domačega brutoproizvoda po tržnih cenah, oziroma ga dovoljuje pod enim izmed dveh izjemnih pogojev: a) če je delež proračunskega primanjkljaja v zadnjem obdobju občutno in nepretrgoma

padal ter se približal referenčni vrednosti, b) če je presežek referenčne vrednosti izjemen in začasen ter je v bližini referenčne

vrednosti. V letu 2004 je znašala stopnja primanjkljaja države -2,3 odstotka BDP, konec leta 2005 pa je le-ta znašala -2,1 odstotka BDP. To pomeni, da je stopnja primanjkljaja države nižja od referenčne vrednosti treh odstotkov BDP in da Slovenija izpolnjuje tudi ta maastrichtski kriterij. Evropska komisija je za leto 2005 napovedovala 2,3 odstotni proračunski primanjkljaj, za leto 2006 pa napoveduje 1,9 odstotni. V letih 2006 in 2007 se bo primanjkljaj predvidoma še zniževal in leta 2007 dosegel okoli 0,9 odstotka BDP.30

4.3.6 Javni dolg Dolg je sestavljen iz notranjega dolga (dolg do javnega sektorja, Banke Slovenije, poslovnih bank, vrednostni papirji na prinosnika, kratkoročni papirji, dolgoročni papirji in drugi domači upniki) ter zunanjega dolga (mednarodne organizacije, tuje vlade in vladne agencije, poslovne banke, drugi tuji upniki). Velikost javnega dolga je bistvena pri ocenjevanju vzdržnosti javnih financ. Ne glede na velikost javnega dolga v primerjavi z BDP lahko ta povzroči makroekonomsko neravnovesje. Predvsem je pomembna ročnost dolga ter njegova razpršenost odplačil v času. Uskladiti je treba cilje dolgoročno čim nižjega stroška zadolževanja z rokovno strukturo, ki zagotavlja primerno raven tveganja refinanciranja dolga, ter valutno in obrestno strukturo, ki zagotavlja čim manjšo izpostavljenost tečajnim, obrestnim in drugim tveganjem. Po besedah strokovnjakov Banke Slovenije in Vlade RS naj bi bila ročnost slovenskega javnega dolga ustrezno izravnana ter naj bi bila odplačila razpršena v času. Izvajanje osnovnih načel in strateških ciljev upravljanja z javnim dolgom, ki zagotavlja čim manjšo izpostavljenost zunanjim in notranjim gospodarskim šokom, je še posebno pomembno v okolju majhnega odprtega gospodarstva, ki ima sorazmerno majhno osnovo

30 Konvergenčni program, 2004.

59

domačega varčevanja in manj razvit, plitek domači finančni trg (Predpristopni ekonomski program 2003, 70). Poleg ročnosti in razpršenosti odplačil v času je pomembna tudi sposobnost države za sprotno servisiranje dolga. Na kratko lahko rečemo, da je zelo pomembna ocena kreditne sposobnosti posamezne države. Ocene agencij Standard & Poors, Moody's in Fitch Slovenijo uvrščajo na vrh vseh držav pristopnic k EU. Slovenija ima boljšo oceno kot Grčija ter je blizu Portugalske in Španije. Mednarodne primerjave kažejo, da so manj zadolžene države od Slovenije Luksemburg, Estonija, Litva in Češka.31

A. Politika javnega dolga Zunanji dolg Republike Slovenije je v glavnem dolg v evrih, manjšina pa v dolarjih. Glavnice v evrih zapadejo večinoma takrat, ko naj bi Slovenija prevzela evro. S tem naj bi se zmanjšalo valutno tveganje. Dolg v dolarjih pa je v glavnem zavarovan z izvedenimi finančnimi instrumenti (Program vstopa v ERM II in prevzem evra, 43). Smernice iz gibanja valutne strukture dolga so predvsem posledica uresničevanja strateških usmeritev in ciljev zadolževanja ter upravljanja z dolgom in se bodo predvidoma nadaljevale tudi v prihodnje (Predpristopni ekonomski program 2003, 71). Upravljanje z javnim dolgom je treba spremljati tudi v povezavi s cilji programa za učinkovit vstop in bivanje Slovenije v ERM II (njegova prepletenost z deficitom, rastjo BDP in inflacije). Ta makrofiskalni scenarij omogoča, da se javni dolg v bodoče ohranja na ravni makrofiskalne vzdržnosti oziroma stabilnosti javnofinančnega področja (STA 2004,1). B. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev Slovenija je tako v primerjavi z državami članicami Unije in pristopnicami med najmanj zadolženimi državami. Slovenija na tem področju izpolnjuje maastrichtski kriterij glede dovoljene višine dolga. Zgornja meja javnega dolga je postavljena pri 60 odstotkih BDP. Zadolženost države ne sme biti višja od postavljene zgornje meje, razen v dveh izjemnih pogojih: a) če je delež javnega dolga v zadnjem obdobju občutno in nepretrgoma padal ter se

približal referenčni vrednosti, b) če je presežek referenčne vrednosti izjemen in začasen ter je v bližini referenčne

vrednosti.

31 STA 2004, 1.

60

Slika 10: Dolg (bruto) Slovenije za obdobje 1998-2003 Vir: Convergence report ECB, 2004. V obdobju 1999-2004 se je stopnja javnega dolga zvišala za 5,8 odstotne točke. Do leta 2002 je poglavitni dejavnik zvišanja stopnje javnega dolga prilagoditev primanjkljaja dolga. Stopnja javnega dolga je znašala 30,8 odstotka v letu 2004, konec leta 2005 pa 29,8 odstotka BDP, kar je precej pod referenčno vrednostjo 60 odstotkov. Stopnja javnega dolga je na splošno stabilna. 4.3.7 Dohodkovna konvergenca Dohodkovna konveregnca je eden od neformalnih kriterijev realne konvergence. To naj bi bil eden od kriterijev stopnje razvitosti posameznega gospodarstva. Meri se z BDP na prebivalstva po pariteti kupne moči. Slovenski BDP na prebivalstva je v letu 2003 znašal 76 odstotka in v letu 2004 79 odstotka povprečja petindvajseterice Evropske Unije. Raven BDP na prebivalstva po pariteti kupne moči Slovenije za leto 2004 je po predhodni oceni v primerjavi za leto 2003 višja za okoli 3 indeksne točke. Večji del te razlike je moč pojasniti s precej hitrejšo realno rastjo BDP Slovenije s povprečno rastjo v EU-25 med obema letoma (realna rast BDP Slovenije na prebivalstva med letoma 2004 in 2003 je znašala 4,1 odstotka, realna rast BDP na prebivalca EU-25 je znašala 1,9 odstotka) (Statistični urad RS, http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=864).

61

Tabela 10: BDP na prebivalca po kupni moči za Slovenijo in EU-25 od leta 2000-2004

Slovenija EU-25 Indeks obsega SKM* Indeks obsega SKM*

2000 73 14600 100 20000 2001 74 15400 100 20800 2002 75 16000 100 21400 2003 76 16500 100 21600 2004 79 17900 100 22500

*SKM-absolutna vrednost BDP na prebivalca v standardih kupne moči Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2006. Razvojno oziroma dohodkovno dohitevanje je dolgotrajen proces. Dejstvo je, da bodo države kandidatke potrebovale kar nekaj let oziroma nekaj deset let, da bodo razvojno dohitele sedanje najrazvitejše države EU oziroma EMU. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je monetarna integracija med državami na različni stopnji ekonomske razvitosti sploh mogoča oziroma priporočljiva. Zgodovina monetarnih integracij, ki zajemajo države s precej različno ravnijo BDP na prebivalca dokazuje, da je to mogoče. Pomembnejše za preživetje monetarne unije od enake stopnje gospodarske razvitosti držav članic je pripravljenost in zavezanost držav članic monetarne unije, da vodijo odgovorne in usklajene finančne monetarne in fiskalne politike (Lavrač 2002a, 9). 4.3.8 Strukturna konvergenca Merjenje strukturne konvergence (izpolnjevanje potrebnih strukturnih reform in s tem zaključek procesa tranzicije) je problematično, saj je ni mogoče kvantitativno določiti. Možno je uporabiti le rezultate anket. Eno takšnih anket je naredila Svetovna banka v letu 2001, kjer je analizirala kakovost državne uprave, ki upošteva kazalce odgovornosti vlade pri njenih odločitvah, stopnjo razvitosti pravnega sistema, učinkovitost državne uprave in kakovost pravne ureditve. Izidi ankete kažejo, da Slovenija pri vseh kazalcih nekoliko zaostaja za povprečjem posameznih držav EU, a je primerljiva z Italijo, Portugalsko in Grčijo, v nekaterih pokazateljih (npr. pri odgovornosti vlade pri sprejemanju odločitev in pri kakovosti pravne ureditve) pa tudi s Francijo in Belgijo (Delakorda 2003, 20). Sklicevanje na realno konvergenco bo verjetno omogočalo državam območja evra zadrževanje pridruženih držav EU izven območja evra, če bo to potrebno. Zamisel realne konvergence je dokaj nejasna, saj ne podaja nobenih izrecnih kazalcev v kolikostnem, kvantitativnem smislu. Ta kriterij lahko odloži vstop posamezne pridružene države EU v nedefinirano prihodnost. Proces dohitevanja pridruženih držav EU je dolgotrajen proces, strukturne reforme so lahko dolgotrajne in pojem tranzicije lahko obravnavamo zelo široko. Prav tako je razvitost, merjena po kriteriju BDP na prebivalca, lahko različna med regijami znotraj same države članice (najboljši primer predstavlja Italija z razvitim severnim delom in nerazvitim jugom države). Nikdar torej ne bo prišlo do stanja, kjer bi vse države imele enako stopnjo razvitosti po tem kriteriju (Lavrač, Žumer 2003, 25).

62

5 PRIMERJAVA PRIPRAVLJENOSTI SLOVENIJE IN ESTONIJE NA PRIKLJUČITEV EVROOBMOČJU IN NA PREVZEM EVRA Slovenija je vstopila v sistem deviznih tečajev ERM II 28. junija 2004 v prvi skupini novo pridruženih članic EU z Estonijo in Litvo in prav zaradi tega sem se odločila, da primerjam pripravljenost Slovenije in Estonije na priključitev evroobmočju in prevzem evra, kajti obe državi imata predviden ciljni datum za priključitev evroobmočju 01. januar 2007. 5.1 Utemeljitev zgodnjega vstopa Estonije v ERM II32

Najpomembnejše gibalo zgodnjega vstopa Estonije so gospodarske koristi monetarne unije, ki se kažejo prek povečane trgovine in finančne integracije ter s spodbujanjem gospodarske rasti in realne konvergence. Realna konvergenca vključuje vzdrževanje stroge discipline pri izvajanju politike, večjo ekonomsko in finančno integracijo estonskega gospodarstva v evroobmočje, znižanje transakcijskih stroškov in zmanjšanje obrestnih mer z eliminiranjem premije za tečajno tveganje. Za priključitev monetarni uniji ali sodelovanje v ERM II splošno velja, da običajno nosi s sabo tudi stroške na drugih področjih (kratkoročne stroške davčnega prilagajanja, stroške odrekanja avtonomni denarni politiki ter spremenljivemu deviznemu tečaju kot stabilizacijskima instrumentoma). Teh možnih stroškov v primeru Estonije praktično ni, saj ERM II in kasneje polno sodelovanje v Evropski monetarni uniji ne terjata velikih prilagajanj makroekonomskih politik, estonsko gospodarstvo je vedno bolj povezano s članicami EU, estonski nefinančni sektor je dovolj prilagodljiv in transmisijski mehanizem denarne politike deluje na podoben način. A. Večje prilagoditve veljavnih makroekonomskih politik niso potrebne Valutni odbor z omejenimi pooblastili velja za denarno ureditev, ki je najbližja pravi monetarni uniji. Stroškov, povezanih z izgubo avtonomne denarne politike, v Estoniji ni. Vplivov denarne politike Evropske centralne banke in tržnih mehanizmov prilagajanja v okviru sistema trdnih deviznih tečajev niso omilili z lastno aktivno denarno politiko. Estonija uspešno vodi valutni odbor za evro (nemško marko) že trinajst let. Zaradi uspeha te ureditve je Estonija kot enostransko zavezo zadržala valutni odbor tudi v ERM II. Tudi fiskalna disciplina je močno zakoreninjena v estonski politični kulturi, ki je skupaj s fleksibilnim trgom dela pogoj za nemoteno delovanje sistema valutnega odbora. Zato priključitev monetarni uniji ne bo povzročila pomembnejših sprememb v fiskalni politiki, ki je usklajena z načeli Pakta stabilnosti in rasti že več kot dvanajst let. Estonija je prekoračila prag triodstotnega proračunskega primanjkljaja samo enkrat (med kratko recesijo leta 1999, povezano z rusko krizo) in javni dolg je manjši kot pet odstotkov BDP.

32 Povzeto po Sutt 2005, 83-85

63

B. Estonsko gospodarstvo je vse bolj vpeto v Evropsko unijo Trdne trgovinske povezave med državami, še posebej če upoštevamo medsektorsko menjavo, zmanjšujejo izpostavljenost asimetričnim šokom. Estonija je majhno in izrazito odprto gospodarstvo, njen delež celotnega izvoza in uvoza blaga in storitev predstavlja okrog 170 odstotkov BDP. Estonija ima dobre trgovinske odnose z Evropsko unijo, saj države EU predstavljajo 83 odstotkov v estonski strukturi izvoza in okrog 86 odstotkov stanja tujih neposrednih investicij leta 2004. To je primerljivo z deležem trgovine znotraj evroobmočja med sedanjimi državami članicami EU. Na splošno je estonsko gospodarstvo najbolj povezano s Finsko in Švedsko. To je vidno tako na področju trgovine in investicij, kjer Finska in Švedska predstavljata 40 odstotkov izvoza in 70 odstotkov pritokov tujih neposrednih investicij v Estonijo. Švedska ni v evroobmočju, vendar je njen devizni tečaj do evra precej stabilen, torej je tudi struktura estonske zunanje trgovine in investicij v prid zgodnji priključitvi Estonije evroobmočju. Podobno kot trgovinske zmanjšujejo izpostavljenost asimetričnim šokom tudi finančne povezave, ki naj bi zgladile vpliv asimetričnih šokov s čezmejnimi tokovi kapitala in s konvergenco finančnih struktur. Države članice EU, še posebej nordijske države, so pomemben vir pritokov tujih neposrednih investicij in so prevladujoči igralci v estonski finančni industriji. Švedski in finski investitorji so lastniki 70 odstotkov tujih neposrednih investicij in 97 odstotkov estonskega bančnega sektorja, medtem ko druge države članice predstavljajo dodatnih 16 odstotkov tujih neposrednih investicij. Vpliv morebitnih asimetričnih šokov na Estonijo je tako zglajen z visoko stopnjo finančne integracije z EU, ki se kaže v ogromnih čezmejnih kapitalskih tokovih. Estonija je bila ena izmed prvih držav pristopnic, ki je popolnoma liberalizirala svoj kapitalski račun že leta 1994. Primerljive strukture gospodarstev zmanjšujejo tveganje asimetričnih ekonomskih šokov ter povečujejo skladnost šokov znotraj monetarne unije. Struktura estonskega gospodarstva (v pogledu dodane vrednosti in zaposlenosti), razdeljena na tri glavne sektorje, se je dejansko približala gospodarski strukturi EU. Pojavljajo se nekatera odstopanja na nižji ravni: kmetijski sektor je še vedno večji, storitveni pa manjši kot v evroobmočju, tako v pogledu gospodarske moči kot tudi razporeditve zaposlenosti, kar je odsev procesov prestrukturiranja in nižjih dohodkov na prebivalca. C. Nefinančni sektor je dokazal svojo fleksibilnost V skladu s teorijo optimalnega valutnega območja je potreba po prilagajanju nominalnih deviznih tečajev manjša, kadar so plače in cene fleksibilne in / ali so proizvodni dejavniki mobilni med državami. Poudariti je treba, da so bili v zgodnjih devetdesetih letih, ko je bil v Estoniji uveden valutni odbor, izvozni rezultati in rast ugodni kljub relativni šibkim ekonomskim povezavam z Nemčijo. Ker se je to zgodilo v času fiksnih deviznih tečajev, slednje dokazuje na dejstvo, da je v estonskem nefinančnem sektorju vsaj nekaj fleksibilnosti, ki absorbira asimetrične šoke brez pomoči bolj prilagodljive tečajne politike. Večina študijev je v mednarodni primerjavi pokazala, da je estonski trg dela relativno fleksibilen in da je sposoben absorbirati resne šoke s prilagajanjem stroškov dela in zaposlenosti novim tržnim pogojem. Struktura zaposlenosti se je v Estoniji v devetdesetih

64

letih glede mobilnosti dela med sektorji in kratkega časa zaposlitve na enem delovnem mestu precej spremenila. Ugotovljeni sta bili relativno visoka dinamika in fleksibilnost delovne sile, še posebej v letih 1992-1994, ko so kot fenomen tranzicije letne stopnje zaposlovanja in odpuščanja presegle 20 odstotkov. Pretok delovne sile med sektorji je v Estoniji višji kot v industrijskih državah in tudi višji kot v drugih pridruženih članicah, čeprav se mobilnost v zadnjih letih zmanjšuje. Omejitve pri odpuščanju so po strogosti primerljive s povprečno državo Evropske unije. Institucionalni okvir podpira fleksibilnost trga delovne sile. Pogajanja o plačah večinoma potekajo individualno, kolektivne pogodbe so običajno širše od samih pogodb o plačah. Na nacionalni ravni npr. pogodbe ne zajemajo rasti plač, ampak so osredotočene na minimalne plače, nadomestila za brezposelnost in druga osnovna vprašanja dohodkovne politike ter sodelovanja delavcev pri upravljanju. Indeksacija plač za prihodnje obdobje v estonskem sistemu določanja plač ne igra nobene vloge. Pod temi pogoji so se estonske plače izkazale kot realno fleksibilne navzdol, kot npr. med neugodnim šokom ruske finančne krize v obdobju 1998-1999. D. Estonija ima podobne transmisijske mehanizme denarne politike in nominalna

konvergenca napreduje Ureditev z valutnim odborom in prosti finančni tokovi od leta 1994 naprej so v Estoniji ustvarili nominalno sidro za stabilno inflacijo in obrestne mere ter pospešili približevanje transmisijskih mehanizmov Evropski monetarni uniji. Čeprav je teoretično namen morebitne diskrecijske denarne politike v okviru valutnega odbora omejen do višine presežnih rezerv centralne banke, pa je bila ureditev valutnega odbora Banke Estonije v praksi precej ortodoksna in je le še okrepila transmisijski mehanizem takšne denarne politike. Zato obrestne mere v Estoniji sledijo kratkoročnim obrestnim meram v evroobmočju. Vpliv prenašanja obrestnih mer iz evroobmočja v Estonijo se krepi od leta 2000, ko so pričakovanja glede pridružitve Estonije EU postala realna. V zadnjih petih letih se je razmik med estonskimi kratkoročnimi obrestnimi merami in evroobmočjem vztrajno zmanjševal. Pred vključitvijo v EU je padel na 0,50 odstotne točke, pred vključitvijo v ERM II pa se je razmik med obrestnimi merami znižal na 0,25 odstotne točke in ostal na tej ravni. Tak razvoj jasno prikazuje pomembnost procesa integracije v EU in ERM II za kredibilnost estonskega monetarnega sistema. Obstaja očitna povezava med gibanjem cen in vprašanjem realne konvergence. Trenutno je raven cen na drobno približno na ravni 60 odstotkov povprečja EU-15. Na dolgi rok je tako pričakovati približevanje ravni EU zaradi višje rasti produktivnosti ter zaradi Balassa-Samuelsonovega učinka. Ustrezne študije so dognale, da bi bil vpliv diferenciala rasti produktivnosti na estonski indeks cen življenjskih potrebščin med 0,6 do 2,4 odstotne točke. Medtem ko sta 1 do 2 odstotni točki Balassa-Samuelsonovega učinka najbolj pogostna predpostavka, navajajo nekateri strokovnjaki kot razlog za nižjo ceno za Estonijo velik pomen, ki ga ima estonski menjalni sektor v primerjavi z evroobmočjem, kar bo

65

precej omejilo obseg, do katerega se bo približevanje produktivnosti izrazilo na inflaciji cen življenjskih potrebščin. Ko bo določen nominalni devizni tečaj, se pričakuje, da bo inflacija v Estoniji ostala na rahlo višji ravni kot v EU, zaradi česar je za Estonijo inflacija najzahtevnejši maastrichtski kriterij. 5.2 Razvoj dogodkov po vključitvi v ERM II33

Kot je bilo že navedeno, se je Estonija mehanizmu deviznih tečajev ERM II priključila 28.junija 2004 skupaj z Litvo in Slovenijo. Estonske oblasti so se takrat obvezale, da bodo nadaljevale zdravo fiskalno politiko, ki je nujna za ohranitev makroekonomske stabilnosti, kot podpora organiziranemu in znatnemu zmanjšanju primanjkljaja tekočega računa in da bodo sprejele vse potrebne ukrepe, da se ukroti rast domačih kreditov ter zagotovita učinkovit finančni nadzor in zmernost plač. Glede na zaveze estonskih oblasti lahko rečemo, da so stvari potekale tako kot je bilo predvideno. Domača poraba je naraščala z bolj ali manj predvideno hitrostjo. Fiskalna politika vlade je pripomogla k uravnoteženemu gospodarskemu razvoju bolj, kot so pričakovali. Medtem ko je centralna banka napovedala uravnovešen proračun za leto 2004, Evropska komisija in ministrstvo za finance pa sta pričakovala zelo nizek presežek, je dejanski proračunski presežek dosegel 1,8 odstotka BDP. Vlada namerava tudi v prihodnje nadaljevati politiko uravnoteženega proračuna. Pričakuje se, da bo Estonija s precejšnjo rezervo izpolnila oba fiskalna maastrichtska kriterija, kajti estonski javni dolg je pet odstotkov BDP, kar je najnižje v Evropski uniji. Medtem ko je domača poraba v drugi polovici leta 2004 še naprej naraščala, je bilo krčenje primanjkljaja na tekočem računu počasneje od predvidevanj. Visok primanjkljaj na tekočem računu je delno povezan s kopičenjem izdelkov, uvoženih pred vključitvijo v EU, delno pa z nizkimi obrestnimi merami v evroobmočju. Nizke obrestne mere so v Estoniji ohranjale ekspanzijsko denarno okolje. Finančna integracija z EU se je še poglobila, kar je spodbudilo rast zunanje zadolženosti, hitrejšo od predvidene. Poleg tega je polovico primanjkljaja na tekočem računu povzročila negativna dohodkovna bilanca, ki je zrcalna slika močne dobičkonosnosti tujih neposrednih investicij. Ob tem je pomembno poudariti, da stalen in visok primanjkljaj na tekočem računu ne kaže na težave s konkurenčnostjo. Produktivnost in rast izvoza sta presegla napovedi estonskih in evropskih oblasti. Estonska podjetja stalno zvišujejo svoj tržni delež v uvozu trgovinskih partneric, stopnja rasti izvoza v deset največjih trgovinskih partneric je ostala višja od stopnje uvoza iz teh držav (14,8 % ter 6,8 % v letu 2004). Zadnja napoved Banke Estonije navaja, da sta tako primanjkljaj tekočega računa kot rast kreditov v letu 2004 dosegla svojo najvišjo raven.

33 Povzeto po Sutt 2005, 85-86

66

Tabela 11: Makroekonomska gibanja Estonije

2000 2001 2002 2003 2004 2005 Realna gospodarska rast (%)

7,3 6,5 6,0 4,8 5,4 5,9

Inflacija (%) 3,9 5,6 3,6 1,4 2,8 2,9 Javni dolg (v % BDP)

5 4,7 5,7 5,8 5,4 5,3

Javnofinančni (-) deficit/(+) suficit

-0,3 +0,3 +1,8 +2,6 +0,7 +0,0

Vir podatkov: Evropska komisija 2004, 79 Najzahtevnejši izmed maastrichtskih kriterijev je doseganje kriterija inflacije. Po pričakovanjih se je po priključitvi Evropski uniji stopnja inflacije zvišala. Učinek vstopa v EU na harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) okrog 1,8 odstotne točke je povezan predvsem z višjimi cenami sladkorja, (ki so se skoraj potrojile po uvedbi carinske tarife) in goriv (povišanje trošarin). Osnovna stopnja inflacije je ostala stabilna in ni opaziti večjih cenovnih pritiskov. Ko bo osnovni vpliv predlanskega maja minil, se pričakuje, da bo letni harmoniziran indeks cen potrebščin v letu 2006 padel na 2,7 odstotkov, saj je v letu 2005 na inflacijo vplival tudi dvig cen elektrike. Pričakovati je, da bo stopnja inflacije v višini okrog 2,7 odstotkov verjetno v okviru maastrichtskih kriterijev. Estonija bo še sodelovala v ERM II z enostransko zavezo valutnemu odboru. Menjalni tečaj do evra je ostal stabilen in brez kakršnih koli pritiskov. Tudi z vidika valutnih trgov bi lahko rekli, da je bila vključitev Estonije v ERM II opravljena rutinsko. 5.3 Praktične priprave Estonije na prevzem evra Vsaka država mora poleg izpolnitve maastrichtskih kriterijev in vzdržne ekonomske politike pred uvedbo evra izpeljati še obsežne praktične priprave. Estonske oblasti so izjavile, da bo država tehnično pripravljena za prehod na evro do poletja 2006 in da je ciljni datum za prevzem evra 1. januar 2007. Vlada je 1. januarja 2005 ustanovila nacionalni odbor za prehod na evro, ki poroča vladi. Vodijo ga generalni sekretar ministrstva za finance in predstavniki ministrstev za zakonodajo, gospodarstvo in komunikacije, notranje zadeve, servisa vladnih skupnih služb ter centralne banke. Odbor je ustanovil šest delovnih skupin: gotovina in poravnave, pravne zadeve, pripravljenost javnega sektorja, komunikacije, poslovno okolje in za zaščito potrošnikov. Nacionalni načrt za prehod na evro je bil predložen vladi konec junija 2005. Poleg tega ima podroben glavni načrt za prevzem evra do poletja 2006 tudi centralna banka. Prehod na evro bo potekal po scenariju velikega poka, torej brez prehodnega obdobja. Za gotovino namerava imeti Estonija dvotedensko obdobje dvojnega obtoka. Estonske kreditne ustanove so se dogovorile, da bodo že decembra 2006 brezplačno zamenjevale krone v gotovini za evre v gotovini po srednjem tečaju , da bi s tem razbremenile

67

maloprodajni sektor. Po koncu obdobja dvojnega obtoka bodo poslovne banke še nadaljnjih šest do dvanajst mesecev brezplačno zamenjevale krone za evre, medtem ko bo centralna banka brezplačno trajno zamenjevala krone za evre. Velik poudarek za nemoten prehod na evro so v Estoniji naklonili obveščanju javnosti. Prednostna naloga je, da različne ciljne skupine dobijo na voljo vse potrebne informacije na način, ki bo vsem Estoncem in interesnim skupinam približal to spremembo (Sutt 2005, 86). 5.4 Primerjava Slovenije in Estonije Tako Slovenija kot Estonija sta majhni in predvsem mladi državi, ki sta istočasno vstopili tako v Evropsko unijo kot v sistem deviznih tečajev ERM II. Prav tako imata obe državi cilj priključiti se evroobmočju in prevzeti evro 1. januarja 2007 ter tako postati čimprejšnji polnopravni članici Evropske monetarne unije. Estonija uporablja pri uravnavanju svojega tečaja že od leta 1992 sistem valutnega odbora (currency board system), medtem ko imamo v Sloveniji uravnavani drseči devizni tečaj. Prvotno je bila estonska krona vezana na nemško marko, po 1. januarju 1999 pa na evro. Obstoječi sistem deviznega tečaja je uspešno obvaroval Estonijo kljub pretresom na finančnih trgih in ni nikoli ogrozil njene valute. Največje razlike med Slovenijo in Estonijo se kažejo v izpolnjevanju maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, ki so pogoj za vstop v evroobmočje. Slovenija je namreč trenutno edina od kandidatk, ki izpolnjuje vse kriterije za prevzem evra, medtem ko imata tako Estonija kot tudi Litva težave z inflacijo. Po besedah evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve še obstaja možnost, da bo Estonija inflacijski kriterij izpolnila letos, vendar bo to težko in bi cilj lažje dosegla prihodnje leto. Če sklenemo, ob upoštevanju doseženih rezultatov, teoretičnih vidikov, dejanskega razvoja dogodkov in praktičnih priprav, je veliko okoliščin, ki so v prid zgodnji priključitvi tako Slovenije kot Estonije evroobmočju, vendar o tem odloča Evropska komisija, katere ocena bo sprejeta šele v prihodnjih mesecih.

68

6 SKLEP Oktobra 2002 je Evropski Svet v Bruslju uradno ocenil, da bodo maja 2004 pripravljene vstopiti v EU Slovenija, Ciper, Češka, Poljska, Estonija, Madžarska, Malta, Litva, Latvija in Slovaška. Cilj članstva v EU je popolna integracija držav članic v enoten denarni prostor. Kot zaokrožitev te integracije velja prevzem evra kot domače valute vsake posamezne pridružene države. Pogoji za vstop v EMU in evroobmočje upoštevajo:

g) uskladitev zakona o nacionalni centralni banki z zahtevami Maastrichtske pogodbe in Statuta Evropske centralne banke;

h) prevzem sistema usklajevanja, koordinacije ekonomskih politih znotraj EU skupaj s Paktom stabilnosti in rasti ter proceduro za odpravo presežnega primanjkljaja javnih financ;

i) izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev; j) najmanj dveletno delovanje v ERM2; k) popolna sprostitev kapitalskih tokov; l) vstop v poravnalni plačilni sistem Evropskega sistema centralnih bank.

Slovenija je z vstopom v ERM II 28. junija 2004, skupaj z Estonijo in Litvo, vstopila v drugo stopnjo oziroma fazo monetarne integracije. ERM II je mehanizem fiksnih toda prilagodljivih deviznih tečajev, ki je nasledil dosedanji mehanizem ERM v sistemu EMS. Namen ERM II je v državah članicah EU zunaj območja evra, ki sodelujejo v mehanizmu, zagotoviti usmerjenost k stabilizacijskim politikam in doseganju konvergence ter jih pripraviti na postopen prevzem evra. Glavna naloga ERM II je tako zagotoviti trdnost deviznih tečajev ter povezanost med evrom in valutami tistih držav članic EU, ki še niso vstopile v območje evra. Slovenija naj bi bila po ocenah strokovnjakov Banke Slovenije in Vlade Republike Slovenije pripravljena na vstop v območje evra 1. januarja 2007. Takrat bo Slovenija uvedla evro in kot zakonito plačilno sredstvo ukinila slovenski tolar. Pri vodenju monetarne politike bo imela Slovenija enake pravice in obveznosti kot druge države evroobmočja. Po vključitvi v Evropsko ekonomsko in monetarno unijo Slovenija ne bo imela možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Vključena bo v evropsko monetarno politiko, tako da bo slovenska centralna banka sodelovala pri odločanju v ESCB in s tem pri določanju skupne monetarne politike za celotno evroobmočje in to tako, da bo izvajala enotno monetarno politiko na svojem območju, s skladu z navodili ESCB. Nacionalne centralne banke v evropski monetarni uniji še obstajajo, vendar niso samostojen pri vodenju monetarne politike na svojem območju. V Sloveniji se bo marca začel uporabljati zakon o dvojnem označevanju cen v evrih in tolarjih. Potrošniki bodo po novem seznanjeni z vrednostjo blaga in storitev v obeh valutah. Primerljivost cen naj bi otežila morebitne podražitve ter posledičen pritisk na inflacijo. Cene blaga in storitev bodo za končne potrošnike v obeh valutah navedene 16 mesecev, torej od letošnjega marca pa predvidoma vse do konca junija 2007.Obdobje dvojnega označevanja cen bo razdeljeno na dva dela:

69

• s 1. marcem se bo začelo obdobje informativnega dvojnega označevanja cen, ki bo trajalo do dne določitve fiksnega tečaja zamenjave med tolarjem in evrom. V tem obdobju se bo za preračunavanje valut uporabljal t.i. centralni tečaj (239,640 tolarja za evro), ki ga je Slovenija določila ob vstopu v mehanizem evropskih menjalnih tečajev (ERM II) konec junija 2004.

• Predvidoma v drugi polovici leta, potem ko naj bi Slovenija konec junija sklenila dveletno članstvo v ERM, bo določeno fiksno menjalno razmerje med tolarjem in evrom. To bo podlaga za preračun valutnega razmerja, s tem pa se bo začelo obdobje dvojnega označevanja cen v evrih in tolarjih. Obdobje dvojnega označevanja cen se bo končalo šest mesecev po uvedbi evra, to je predvidoma junija 2007.

Slovenija je v letu 2005 izpolnila oba fiskalna kriterija za uvedbo evra. V tretjem četrtletju se je realni BDP povečal za 3,7 odstotka medletno. Svet Banke Slovenije je na začetku letošnjega leta ocenil, da je raven obrestnih mer skladna z doseganjem stabilnega nominalnega tečaja tolarja do evra, hkrati pa so tekoča gibanja inflacije in inflacijska pričakovanja skladna s ciljem srednjeročne stabilnosti cen. Slovenija je novembra lani izpolnila kriterij stabilnosti cen za uvedbo evra, ki je bil še zadnji izmed maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, ki ga je Slovenija morala izpolniti kot pogoj za vstop v evroobmočje. 28. junija letos pa bo država izpolnila tudi pogoj dveletnega bivanja v »pripravljalnici« za evro, to je mehanizmu menjalnih tečajev ERM II. Slovenija po besedah evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve Joaquina Almunia izpolnjuje kriterije za uvedbo evra. 01. februarja je komisar v Bruslju dejal: "Če bi ocenjevali danes, bi Slovenija izpolnila kriterije za uvedbo evra." Evropska komisija bo t. i. konvergenčno poročilo, s katerim bo formalno ocenjevala izpolnjevanje kriterijev za uvedbo evra v članicah zunaj evroobmočja, objavila oktobra letos. Tudi Estonija kot država, ki je istočasno s Slovenijo vstopila tako v EU kot v ERM II, ima cilj priključiti se evroobmočju in prevzeti evro 1. januarja 2007 ter tako postati čimprejšnja polnopravna članica Evropske monetarne unije. Prvo leto v ERM II je za Estonijo bilo uspešno, saj je gospodarski razvoj večinoma sledil napovedim, izpostavljeni tudi niso bili pritiskom na deviznem trgu. Domača poraba je naraščala s pričakovano stopnjo, fiskalna politika države pa je uravnavala gospodarski razvoj. Čeprav so nizke obrestne mere v Estoniji ohranjale ekspanzivno denarno okolje in je zunanja zadolženost gospodarstva rasla hitreje, kot je bilo napovedano, Banka Estonije ocenjuje, da sta primanjkljaj tekočega račun in rast kreditov v letu 2004 dosegla najvišjo raven. Po pričakovanjih se je s priključitvijo EU povišala raven cen življenjskih potrebščin, medtem ko je osnovna stopnja inflacije ostala stabilna. Kljub praktičnim pripravam Estonije na prevzem evra v začetku naslednjega leta, pa je le majhna verjetnost, da bo Evropska komisija v svojem letošnjem Konvergenčnem poročilu dala Estoniji zeleno luč za prevzem evra 1. januarja 2007. Slovenija je namreč po besedah evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve trenutno edina od kandidatk, ki izpolnjuje vse kriterije za prevzem evra, medtem ko ima Estonija težave z inflacijo. Teoretično še obstaja možnost, da bo Estonija inflacijski kriterij izpolnila letos, vendar bo to težko in bi cilj lažje dosegla prihodnje leto.

70

7 POVZETEK/ABSTRACT Vstop v EMU in v evroobmočje je nadaljevanje evropskih integracij. Nove države članice EU-10 ob vstopu v EU niso že avtomatično postale enakopravne članice EMU in prevzele enotno evropsko valuto evro. Vendar pa se od njih pričakuje, da evro prevzamejo po izpolnitvi maastrichtskih kriterijev. Torej nove države članice nimajo enakega statusa kot Velika Britanija in Danska, ki imata t.i. "opt-out" možnost, kar pomeni, da jima ni potrebno uvesti evra, četudi izpolnjujeta maastrichtske kriterije. Slovenija kot edina izmed kandidatk izpolnjuje vse maastrichtske kriterije za prevzem evra, ki so stabilnost cen oziroma nizka ali nična inflacija, ne previsok proračunski primanjkljaj (do treh odstotkov BDP), ustrezne dolgoročne obrestne mere in javni dolg pod referenčno mejo 60 odstotkov BDP. Slovenija je kot zadnji kriterij konec lanskega leta izpolnila inflacijski kriterij, 28. junija letos pa bo država izpolnila tudi pogoj dveletnega bivanja v »pripravljalnici« za evro, to je mehanizmu menjalnih tečajev ERM II. Predvidoma namerava Slovenija vstopiti v evroobmočje 1. januarja 2007, vendar je še to odvisno od ocene, ki jo bo Evropska komisija podala v svojem Konvergenčnem poročilu predvidoma oktobra letos. Ključne besede: evroobmočje, EMU, maastrichtski konvergenčni kriteriji, prevzem evra, monetarna politika, mehanizem deviznih tečajev, realna konvergenca, ERM II, evropska centralna banka, instrumenti monetarne politike, faze uvedbe evra, inflacija, obrestna mera, stabilnost deviznega tečaja, primanjkljaj državnega proračuna, javni dolg, dohodkovna konvergenca, strukturna konvergenca, Estonija in prevzem evra. ABSTRACT Entrance in the EMU and in the euro range is a continuation of European integrations. The new members of the EU-10, which entered into the EU in May 2004 haven’t automatically become equal members of the EMU and haven’t taken over the common European currency euro. It is expected from the members of the EU-10 to fulfill all of the Maastricht convergence criteria in order to introduce euro. Those states don’t have the same status as Great Britain and Denmark that have "opt-out" possibility, which means that they are not obligated to introduce euro, although they fulfill the Maastricht criteria. Slovenia as the only candidate fulfills all of the Maastricht convergence criteria for the introduction of common currency euro, which are: price stability (low or zero inflation), not too high budgetary deficit (up to 3 percent of GDP), adequate long-term interest rates and public debt under 60 percent of GDP. Slovenia has fulfilled the last criterion-inflation at the end of last year and on 28. June this year the state is also going to fulfill the participation in the ERM II, in which it has to participate for at least two years. The goal of the Government of the Republic of Slovenia and the Bank of Slovenia is to enter the EMU and the euro range, which means to introduce the euro on 1. January 2007, but it will depend on the evaluation, which will be given by the European commission in their Convergence report presumably in October this year.

71

Key words: euro range, EMU-European monetary union, Maastricht convergence criteria, introducing of the euro, monetary politics, EMR II- Exchange Rate Mechanism, European central bank, instruments of the monetary politics, inflation, interest rate, stability rate of exchange, budgetary deficit, public dept, income convergence, structured convergence, Estonia and introducing of the euro.

72

8 LITERATURA 1. Backe, Peter in Thimann Christian. 2004. The Acceding Countries Strategies Towards ERM2 and the Adoption of the Euro-Analytical Review. Frankfurt: ECB, 10. 2. Baron, Enrique. 2002. Evropa na pragu novega tisočletja. Ljubljana: Založba Vele- Novak. 3. Begg, Davi dat all. 2003. Sustainable Regimes of Capitol Movements in Accession Countries: B.k.: CEPR (Central of Economic Policy Research). 4. Best, Sarah. 1998. A volume game. The Euro 1:51-54. 5. Bofinger, Peter. 1999. The monetary policy of the ECB. Luxemburg: European Parliment. 6. Böttcher, Barbara et al. 2003. EU Enlargament Monitor. Frankfurt: Deutsche Bank, 10. 7. Bream, Rebeca. 1996. The only way is up. Euromoney 358:101-102. 8. De Grauwe, Paul in Lavrač Vladimir. 1999. Inclusion of Central European Countries in the European Monetary Union. Boston: Kluwer Academic Publishers. 9. Delakorda, Aleš. 2003. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev članstva v EU in EMU. Ljubljana: Banka Slovenije. 10. Ferlinc Maja in Ješovnik Peter. 2002. Prilagajanje slovenskih podjetij evru. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 11. Foelsz, Attila. 2003. The minetary framework after accession. Apolitical economy analysis of ERM. B.k.: European Integration online Papers (EioP). 12. Grenko, Barbara. 1998. Ali bo evro kredibilna valuta? Bančni vestnik, 3/47:12-15. 13. Hirschurber, Ute in Zahorka Hans-Jürgen. 1997. Der Euro. Stuttgart.Deutscher Sparkassenverlag GmbH. 14. Hvala, Kristjan. 1998. Od Evropske unije do Monetarne unije, od ekuja do evra. Bančni vestnik 9: 14-18. 15. Ješovnik Peter. 2000. EU-Zgodovina ustanove, politike in evropski model družbe. Koper: Visoka šola za management v Kopru. 16. Kopše, Brigita. 2003. Značilnosti monetarne politike v Evropski monetarni uniji. Bančni vestnik 1-2/52:28-33. 17. Koskinen, Yrjoe, Bris Arturo in Nilsson Mattias. 2004. The Euro and Corporate Valuations. Stockholm: Stokholm School of Economics.

73

18. Lavrač, Vladimir. 2000. Slovenija in skupna evropska monetarna politika po vstopu Slovenije v EU in EMU. Ljubljana: IER. 19. Lavrač, Vladimir. 2002a. Kdaj lahko pričakujemo vključevanje Slovenije v Evropsko monetarno unijo? Bančni vestnik št. 6: 7-13. 20. Lavrač, Vladimir in Žumer Tina. 2003. Exchange rate regimes of CEE countries on the way to the EMU: nominal convergence, real convergence and optimum currency area criteria. Working paper. Berlin:Jean Monnet Centre of Excellence. 21. Matthews, Daniel. 1999. Evro je dobil svetovni glas. Evropski dialog 3: 20-21. 22. Menciger, Jože. 2002. Nominalna in realna konvergenca kandidatk za EU in EMU. Gospodarska gibanja (340), 21-39. 23. Mlinarič, Franjo. 1998. Evropski sistem centralnih bank. Naše gospodarstvo 3: 285- 289. 24. Mrak, Mojmir.1998b. Evro in mednarodni finančni trg (2). Bančni vestnik, 5/47: 18-22. 25. Prislan Šušteršič, Barbara. 1998. Evro-enotna evropska valuta. Iks 12:133-153. 26. Program vstopa v ERM II in prevzem evra. 2003. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije in Banka Slovenije. 27. Radej, Gregor. 2004. Režim deviznega tečaja pred vstopom v EMU. Diplomsko delo. Ljubljana:Ekonomska fakulteta. 28. Roter, Mojca. 2004. Maastrichtski inflacijski in drugi kriteriji. Bančni vestnik 3/53:30- 34. 29. Sutt, Andres. 2005. Priprave Estonije na priključitev evroobmočju. Bančni vestnik 7- 8/54:83-87. 30. The Euro and Economic Policy. 1999. Legal and political texts adopted by the council of the European Union and the European Council. Brussel: General secretariat of the Council of the European Union. 31. The euro area in the world economy-developments in the first three years. 2002. Euro Papers No. 46. Bruselj:Evropska komisija.

74

9 VIRI 1. Banka Slovenije. 2006. Osnovni podatki o evru. [Online]. Dostopno na:

http://www.bsi.si/html/projekti/evro/. [10.01.2006]. 2. Banka Slovenije. 2006. Evro in Slovenija. [Online]. Dostopno na:

http://www.bsi.si/html/projekti/evro/. [15.01.2006]. 3. Bilten javnih financ. 2005(1). Ljubljana: Ministrstvo za finance. 4. Council of the European Union – Press release, 2301st Council meeting. 2000.

Brussels: ECOFIN. [Online]. Dostopno na: http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/ ecofin/ACF717B.htm. [20.12.2005].

5. Convergence report ECB. 2004. Frankfurt:ECB. 6. Konvergenčno poročilo 2004. 2004a. Bruselj: Evropska komisija. 7. Konvergenčni načrt. 2004. Ljubljana: Ministrstvo za finance. 8. Načrt uvedbe evra. 2005. Ljubljana: Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije. 9. Napoved inflacije za leti 2004 in 2005. 2004. Ljubljana :UMAR. 10. Poročilo o denarni politiki. 2004. Ljubljana: Banka Slovenije. 11. Predpristopni ekonomski program-dopolnitev Predpristopnega ekonomskega programa sprejetega 2001. 2003. Ljubljana: Ministrstvo za finance. 12. Skupna evropska valuta in Slovenija. 2001. [Online]. Dostopno na: http://www.bsi.si.html/projekti/evro/zlozenka2.jpg. [06.01.2006]. 13. Slovenija in Evropska unija o pogajanjih in njihovih posledicah. 2003. Ljubljana: Služba Vlade RS za evropske zadeve in Urad Vlade RS za informiranje. 14. Slovenija med najmanj zadolženimi evropskimi državami. 2004. Ljubljana: STA. 15. Statistični urad Republike Slovenije. 2006. [Online]. Dostopno na: http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=864. [08.02.2006]. 16. 24ur.com. 2006. »Da«, za uvedbo evra. [Online]. Dostopno na: http://www.24ur.si/bin/article.php?article_id=3068741. [07.02.2006]. 17. 24ur.com. 2006. Cene v tolarjih in evrih. [Online]. Dostopno na: http://24ur.com/naslovnica/novice/gospodarstvo/20060204_3068886.php. [07.02.2006].

75

18. 24ur.com. 2006. Pripravljeni na evro? [Online]. Dostopno na: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3067718. [07.02.2006]. 19. 24ur.com. 2006. Bajuk: Hočemo slovenske kovance. [Online]. Dostopno na: http://www.24ur.com/naslovnica/novice/gospodarstvo/20060214_3069420.php. [15.02.2006]. 20. Resolution of the European Council on the establishement of an exchange-rate mechanism in the third stage of economic and monetary union. 1997. Amsterdam: European Parliament. [Online]. Dostopno na: http://www.europarl.eu.int/summits/ams2_en.htm#2. [05.01.2006]. 21. Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike. 2003. Ljubljana: Banka Slovenije.

76

SEZNAM TABEL Tabela 1: Organi ECB, njihova sestava, mandat in odgovornosti članov Tabela 2: Nove članice EU; prebivalstvo, BDP in BDP per capita Tabela 3: Ekonomski kazalci konvergence v državah EU-10 (razen kriterija menjalnih tečajev) Tabela 4: Menjalna razmerja med evrom in valutami držav evro območja na dan 1.1.1999 Tabela 5: Nacionalni scenariji zamenjave gotovine v državah evro območja Tabela 6: Roki za zamenjavo starih nacionalnih bankovcev in kovancev pri nacionalnih centralnih bankah evro območja Tabela 7: Prikaz nalog in obveznosti Slovenije v posamezni fazi uvajanja evra Tabela 8: Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev Tabela 9: Združljivost zakonodaje in izpolnjevanje konvergenčnih meril za države EU-10 Tabela 10: BDP na prebivalca po kupni moči za Slovenijo in EU-25 od leta 2000-2004 Tabela 11: Makroekonomska gibanja Estonije SEZNAM SLIK Slika 1: Slikovni prikaz nekaterih pojmov povezanih z delovanjem ERM II Slika 2: Prikaz držav, ki so že uvedle evro in tistih, ki ga še nameravajo Slika 3: Evro bankovci in kovanci Slika 4: Predvideni potek prevzema evra v Sloveniji Slika 5: Slovenski evrokovanci Slika 6: Skupna in osnovna inflacija (medletne stopnje rasti v %) za obdobje 2001-2004 Slika 7: Razlike med dolgoročno obrestno mero in inflacijo Slovenije v primerjavi z evroobmočjem za obdobje 2002-2004 (po metodi HICP) Slika 8: Tržni devizni tečaj SIT/EUR od januarja 2004 do septembra 2004 in določitev centralne paritete Slika 9: Presežek oziroma primanjkljaj državnega proračuna Slovenije v odstotkih BDP za obdobje 1996-2003 Slika 10: Dolg (bruto) Slovenije za obdobje 1998-2003

77