petra matičko · 2020. 1. 30. · ključne besede: sveto pismo, stara zaveza, nova zaveza,...

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Petra Matičko

ASIRCI V SVETEM PISMU

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2016

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Petra Matičko

Magistersko delo

ASIRCI V SVETEM PISMU

Master's thesis

ASSYRIAN PEOPLE IN THE BIBLE

Mentor: doc. dr. Aleš Maver

Maribor, 2016

Lektor: doc. dr. Aleš Maver, prof. slovenščine

Prevajalec: Sabina Žel dipl. ang. zgo.

ZAHVALE

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Alešu

Mavru za strokovno pomoč, svetovanje in

lektoriranje magistrskega dela.

Zahvala velja tudi mojim prijateljem, s katerimi smo

skupaj nabirali lepe spomine na študentska leta in so

me bili pripravljeni prenašati v dobrih, pa tudi v

študijsko napornih dneh.

Na koncu pa velja največja zahvala mojim domačim,

ne le za vso finančno podporo, ki so mi jo nudili vsa

leta šolanja, temveč tudi za to, da so verjeli vame in

me vsak na svoj način podpirali ter mi stali ob strani.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani-a Petra Matičko, rojen-a 7. 6. 1991, študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, študijski program: dvopredmetni pedagoški študij

zgodovine in geografije 2. stopnje izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Asirci v Svetem pismu pri mentorju-ici doc. dr. Alešu Mavru, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj, Maribor

Datum, 27.7.2016

_________________________________

(podpis študenta-ke)

POVZETEK

Asirci so antično ljudstvo z Bližnjega vzhoda, natančneje z območja severnega

dela Iraka, danes tudi samooklicane Islamske države. Njihove korenine segajo v

drugo tisočletje pred našim štetjem, a so vrh svoje države doživeli šele za časa

poznega kraljestva okoli leta 800 pr. n. št. V času zgodnjega kraljestva in

srednjega imperija so se uveljavili predvsem kot dobri trgovci, s svojimi

kolonijami po Anatoliji. Danes jih mnogi poznajo le kot dobre bojevnike iz časa

poznega oziroma novoasirskega imperija, ko jim je uspelo razširiti svojo državo

od Perzijskega zaliva na vzhodu do Sredozemskega morja in Egipta na zahodu.

Na svojih osvajalskih pohodih so se srečevali z mnogimi ljudstvi, ki so živela na

novoosvojenem ozemlju, in eno izmed teh ljudstev so bili tudi Judje, takrat živeči

v dveh kraljestvih - Izraelu in Judi, ki so si ju Asirci podjarmili. Ravno njihova

prevlada nad judovskim ljudstvom jim je zagotovila mesto tudi v Svetem pismu.

O njih natančneje poroča Stara zaveza, čeprav jih na nekaterih mestih kot opomin

lahko zasledimo še v Novi zavezi. Na svojih osvajalskih pohodih so Asirci

namreč zavzeli mesti Samarijo in ogrožali Jeruzalem, prestolnici obeh kraljestev,

in s tem postali neposredno vključeni v njihovo zgodovino.

Ključne besede: Sveto pismo, Stara zaveza, Nova zaveza, Asirija,

Zgodnjeasirsko kraljestvo, Zgornja Mezopotamija, Srednjeasirski imperij,

Novoasirski imperij, Judje, kraljestvo Izrael, Kraljestvo Juda.

ABSTRACT

Assyrians are the ancient people of the Middle East, specifically from the area of

North Iraq, today also the self-proclaimed Islamic state. Their roots date back to

the second millennium BC, but they only reached the peak of their state around

year 800 BC. In the time of Old Assyrian Kingdom and Middle Assyrian Empire

they were mainly renowned as good merchants, who had their colonies in

Anatolia. Nowadays they are mostly known as good warriors from the time of

Neo-Assyrian Empire, when they succeeded to extend their state from the Persian

Gulf in the east to the Mediterranean Sea and Egypt in the west. On their

conquests they encountered many other nations that lived in the newly conquered

areas and one of those people were also the Jews, who were at that time living in

two kingdoms – Israel and Judah which were both subjugated by the Assyrians.

Precisely their dominion over the Jewish people provided them a place in the

Holy Bible. In detail they are reported in the Old Testament, although they can

also be found in some places of the New Testament as a reminder. On their

conquests the Assyrians conquered the city of Samaria and endangered Jerusalem,

capitals of both kingdoms, and thus became directly involved into their history.

Key words: Holy Bible, Old Testament, New Testament, Assyria, Old Assyrian

Kingdom, Upper Mesopotamia, Middle Assyrian Empire, Neo-Assyrian Empire,

Jews, Kingdom of Israel, Kingdom of Judah.

Kazalo

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 SVETO PISMO KOT ZGODOVINSKI VIR ................................................. 3

2.1 Stara zaveza – vir za asirsko zgodovino ................................................... 7

3 ZGODOVINA ASIRSKEGA KRALJESTVA ............................................... 9

3.1 Zgodnjeasirsko kraljestvo ......................................................................... 9

3.2 Zgornja Mezopotamija ........................................................................... 11

3.3 Srednjeasirski imperij ............................................................................. 13

3.4 Novoasirski imperij ................................................................................ 16

3.4.1 Vojska ............................................................................................. 17

3.4.2 Pomembnejši vladarji, njihovi dosežki in prestolnice .................... 19

4 ASIRCI IN DRUGA LJUDSTVA ................................................................ 25

4.1 Babilonci ................................................................................................ 25

4.2 Egipčani .................................................................................................. 26

4.3 Kraljestvo Izrael in kraljestvo Juda ........................................................ 27

5 ASIRCI V SVETEM PISMU ....................................................................... 32

5.1 Omembe v Mojzesovih knjigah ............................................................. 32

5.1.1 Predstavitev knjig ............................................................................ 32

5.1.2 Omembe Asircev ............................................................................. 33

5.2 Asirci v Knjigah kraljev ......................................................................... 35

5.2.1 Predstavitev knjig ............................................................................ 35

5.2.2 Omembe Asircev ............................................................................. 36

5.3 Omembe Asircev v Spisih ...................................................................... 42

5.3.1 Predstavitev del ............................................................................... 42

5.3.2 Omembe Asircev ............................................................................. 44

5.4 Asirci v očeh poznih prerokov ............................................................... 49


5.4.2 Omembe Asircev ............................................................................. 53

5.5 Asirci in mali preroki ............................................................................. 58


5.5.2 Omembe Asircev ............................................................................. 61

5.6 Asirci v apokrifnih spisih (devterokanonične knjige) ............................ 64


5.6.2 Omembe Asircev ............................................................................. 68

5.7 Asirci kot opomin v Novi zavezi ............................................................ 70


5.7.2 Omembe Asircev ............................................................................. 72

6 ASIRCI V SLOVENSKIH OSNOVNOŠOLSKIH IN SREDNJEŠOLSKIH

UČBENIKIH ......................................................................................................... 73

6.1 Asirci v izbranih učbenikih za osnovne šole .......................................... 73

6.2 Asirci v izbranih učbenikih za srednje šole ............................................ 74

7 SKLEP .......................................................................................................... 77

8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................... 80

8.1 Viri .......................................................................................................... 80

8.2 Literatura ................................................................................................ 80

8.3 Učbeniki ................................................................................................. 81

8.4 Spletni viri: ............................................................................................. 82

8.5 Video ...................................................................................................... 83

1

1 UVOD

Obdobje asirskega kraljestva umeščamo v čas starih civilizacij z območja

Mezopotamije. Na območju današnjega severnega dela Iraka oziroma novonastale

Islamske države se je pred okoli 4000 leti začel snovati mogočen imperij, ki je do

leta 612 pr. Kr. pomembno zaznamoval območje Bližnjega vzhoda. Zgodovino

njihovega kraljestva razdelimo na tri oziroma štiri dele: Zgodnjeasirsko kraljestvo,

Zgornja Mezopotamija, Srednjeasirski imperij in Novoasirski imperij. Zaradi

ugodne lege njihove prve prestolnice, Asur, so se v zgodovini najprej uveljavili

kot dobri trgovci, a so njihovo trgovsko sposobnost presegli vojaška izurjenost in

uspehi na bojnih poljih. Njihov apetit po čim večjem ozemlju jih je pripeljal do

srečanja s številnimi ljudstvi in eno izmed njih so bili Judje, živeči v kraljestvih

Izrael in Juda.

Namen magistrske naloge je predstaviti vpliv mogočnega ljudstva Asircev na

majhno judovsko ljudstvo in njihovo zgodovino, ki se odraža v besedilih iz

Biblije, ter primerjati znanstvena dognanja z zapisi v Svetem pismu, ki je za

zgodovinarja zelo zahteven vir, saj je napisano subjektivno skozi oči judovskega

ljudstva in njegov prvotni namen sploh ni podajati zgodovine.

Delo temelji na domači in tuji literaturi ter se opira na Sveto pismo. O Asircih je v

slovenskem jeziku nasploh zapisano zelo malo, tako da je pri proučevanju

njihovega ljudstva prednjačila tuja literatura, medtem, ko lahko najdemo o Judih

in Svetem pismu kar nekaj del tudi v slovenščini. Veliko več zanimivih razprav in

arheoloških odkritij je predstavljenih na spletnih straneh in prikazanih v

dokumentarnih filmih. V veliko pomoč pri iskanju Asircev v Svetem pismu je bil

tudi slovenski spletni portal Svetopisemske družbe Slovenije, Biblija.net, kjer s

pomočjo iskanja ključnih besed hitreje in učinkovito najdeš želene vsebine.

Magistrska naloga je sestavljena iz petih vsebinskih poglavij ter seveda Uvoda,

Sklepa in na koncu navedene Literature in virov. Na začetku vsebinskega dela sta

predstavljena Sveto pismo kot zgodovinski vir ter Stara zaveza kot vir za asirsko

zgodovino. Sledi predstavitev asirskega kraljestva od zgodnjega kraljestva do

Zgornje Mezopotamije vladarja Šamšija Adada, srednjeasirskega imperija in

2

naposled najbolj znanega novoasirskega imperija, predstavitev njihove vojaške

moči in pomembnejših vladarjev, dosežkov ter njihovih prestolnic. Na kratko so

tudi predstavljeni odnosi Asircev z drugimi ljudstvi, predvsem s sosedi Babilonci

in seveda z Judi v severnem in južnem kraljestvu. Velik poudarek je namenjen

omembam Asircev, njihovih vladarjev in mest v Svetem pismu, kjer jih lahko

zasledimo že v Prvi in Četrti Mojzesovi knjigi, v Drugi knjigi kraljev, Spisih

oziroma v Kroniških knjigah, Ezru, Nehemiju in Žalostinkah. Veliko besed so jim

namenili tudi preroki, tako veliki (Izaija, Jeremija in Ezekiel) kot mali (Ozej,

Mihej, Nahum, Sofonija, Zaharija in Jona). V devterokanoničnih knjigah, ki jih

nekateri imenujejo tudi apokrifni spisi, jih omenjajo Tobitova, Juditina in

Sirahova knjiga ter Druga knjiga Makabejcev. V Novi zavezi se evangelista Matej

in Luka sklicujeta na preroka Jona in omenjata Ninivljane, ki naj bi se na njegovo

besedo pokesali svojih grehov. Za pedagoško aplikacijo je dodano tudi poglavje o

Asircih v izbranih osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih.

3

2 SVETO PISMO KOT ZGODOVINSKI VIR

Sveto pismo je bilo najprej temeljna knjiga judovske in kasneje, z dodatkom Nove

zaveze še krščanske veroizpovedi. Obsega Staro zavezo, ki po katoliškem kanonu

šteje 46 knjig, in Novo zavezo, ki jo sestavlja 27 knjig. Po krščanskem izročilu

obe skupaj opisujeta zgodbo o odrešenju.1 Sveto pismo oziroma Biblija, pa ni

samo sveta knjiga kristjanov, temveč tudi Judov, vendar slednji za sveta

priznavajo samo besedila Stare zaveze. Imenujejo jih tudi Tanáh2, kar naj bi bil

akronim za Tóro3, Nebiím

4 in Ketubím

5. Leta 90 so v Jamniji

6 priznali in

razglasili svetopisemski kanon 24 knjig, kot »od Boga navdihnjen« in zavezujoč

za judovsko vero.7

Celotno Sveto pismo naj bi nastajalo v obdobju od leta 1000 pred našim štetjem,

do okoli leta 100 našega štetja. Sama beseda »Biblija« je grškega izvora in

pomeni »Knjiga« oziroma »Knjige«, saj gre za zbirko več knjig. Že sam čas

1 Vera Lamut et.al., Velika verstva sveta, Koper, Ognjišče, 1991, str. 434 (V nadaljevanju: Lamut,

Velika verstva).

2 Tanáh – trije sestavni deli judovske stare zaveze. (Vir: Adalbert Rebić idr. (ur.), Splošni

religijski leksikon, s. v. Tanah, Ljubljana: Modrijan, 2007, str. 1223 (V nadaljevanju: Rebić,

Splošni religijski leksikon)).

3 Tóra – nauk oziroma postava je Božja postava, zapisana v Stari zavezi. Poznamo jo tudi pod

imenom Pentatevh ali Mojzesovo Peteroknjižje. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v.

Tora, str. 1264).

4 Nebiim – preroške knjige, ki obsegajo knjige zgodnjih prerokov, Jozueta, Sodnike, Prvo in

Drugo Samuelovo knjigo, Prvo in Drugo knjigo kraljev. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s.

v. Nebiim, str. 812.)

5 Ketubím – najmlajša skupina bibličnih besedil po judovskem kanonu., imenovana Spisi ali

Hagiografi. Sem prištevamo Ruto, Prvo in Drugo kroniško knjigo, Ezra, Nehemija, Estero, Jobovo

knjigo, Psalme, Pregovore, Pridigarja, Visoko pesem, Žalostinke in Daniela; njihova vsebina naj bi

bila tako liturgična kot tudi praktično-življenjska, apokaliptična in zgodovinska. (Vir: Rebić,

Splošni religijski leksikon s. v. Ketubim, str. 570).

6 Jamnija – staro filistejsko mesto, v bližini Jafe, katerega imena pomeni »Bog bo zgradil«. Znano

je po zasedanju zbora rabinov ali jamnijski sinodi, kjer so okoli leta 90 do 100 določili judovski

kanon v hebrejščini ohranjenih svetopisemskih knjig, ki ga sprejemajo tudi vsi kristjani. (Vir:

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Jamnija, str. 487).

7 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Biblija, str. 126.

4

nastajanja Svetega pisma – obdobje, dolgo več kot 1000 let, pa nam pove, da so v

njem zbrana besedila nastajala v zelo različnih kulturnih in zgodovinskih

okoliščinah ter v raznovrstnih slogih in več jezikih.8 Stara zaveza je večinoma

zapisana na pergamentnih zvitkih v hebrejskem jeziku, z izjemo odlomkov Ezre in

Daniela, ter nekaj besed v Genezi in pri preroku Jeremiji, ki so bili zapisani v

aramejščini ali v feničanskem črkopisu, ki so ga uporabljali Samarijani.9 Zasluge

za ohranitev besedil gredo predvsem prepisovalcem.10

Velik del Svetega pisma je zapisan kot zgodovina, ki ima določen namen.

Svetopisemske zgodbe naj ne bi bile zapisane samo zato, ker naj bi se res zgodile,

temveč predvsem zaradi tega, ker razodevajo nekaj o Bogu in njegovem delovanju

v svetu. Posledično tako mnogi poimenujejo Sveto pismo kar »zgodovina

odrešenja«.11

Pri razumevanju Svetega pisma, se po navadi najdeta dve skrajnosti. Ena stran je

prepričana, da ni pomembno, ali so se dogodki zares zgodili, temveč jim je bolj

pomembno to, kaj naj bi ti dogodki pomenili; spet drugi so mnenja, da zgodbe,

zapisane v Svetem pismu, niso zgodovina, temveč »mit«, kar pa ne pomeni, da je

zgodba popolnoma neresnična, ampak da ni dobesedno resnična. Med take zgodbe

mnogi štejejo čudeže, ki so opisani enako kot poročila o drugih dogodkih in jih

nekateri razumejo dobesedno, spet drugi pa kot zgodbo, ki vsebuje neko duhovno

resnico v simbolni obliki.12

Tako na primer Judje že od 2. stol. pr. n. št. razlagajo

Sveto pismo dobesedno in pridigarsko ter v njem iščejo globlje in skrivnostne

pomene, danes pa se pri razlagi in interpretaciji vse bolj opirajo tudi na arheološke

najdbe in druge znanosti ter se s tem bližajo krščanski razlagi. Kristjani pri

8 Lamut, Velika verstva, str. 168.

9 Samarijani – ljudstvo, ki je prebivalo v Samariji. Gre za pokrajino z istoimensko prestolnico

severnega kraljestva, ki naj bi jo okoli leta 880 pr. n. št. postavil kralj Omri, Omenja se tako v Stari

kot tudi v Novi zavezi, njena preteklost pa je povezana tudi z Asirci, ki so mesto prvič razdejali

okoli leta 722 pr. Kr. (Vir: Rebić, Splošni Religijski leksikon, s. v. Samarija, Samarijani, str.

1079).

10 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Biblija, str. 126-127.

11 David Alexander in Pat Alexander, Svetopisemski vodnik, Ognjišče, Koper, 1984, str. 42 (v

nadaljevanju: Alexander, Svetopisemski vodnik).

12 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 43.

5

razumevanju Svetega pisma namreč že od drugega stoletja n. št. sledijo vodilom

dveh šol, in sicer aleksandrijski,13

ki Sveto pismo razlaga alegorično, ali

antiohijski šoli,14

kjer so Sveto pismo razumeli dobesedno. Katoličani pri razlagi

sledijo izročilu Cerkve in cerkvenih učiteljev, protestanti pa naj bi se opirali na

osebni navdih.15

Razhajanja med judovskim in krščanskim razumevanjem Svetega pisma najdemo

tudi v razumevanju in izpolnjevanju postave. Judje namreč postavo oziroma toro

vidijo kot sredstvo za pridobitev in ohranjanje milosti ter dobrega odnosa z

Bogom; apostol Pavel pa je na drugi strani trdil, da si Božje milosti ne moremo

pridobiti samo z izpolnjevanjem postave in da naj bi bil človekov pravilen odnos

do Boga samo vera ter hvaležno in vdano zaupanje za vse, kar Bog za nas stori,

kar je torej v nasprotju z judovskim prepričanjem, da mora človek nekaj narediti,

da bi si s tem zaslužil Božjo naklonjenost. S tem načinom razmišljanja so kristjani

zavrnili postavo kot glavno sredstvo odrešenja in judovsko razumevanje Stare

zaveze. Slednjo obravnavajo jo kot preroško knjigo, kjer je napovedan prihod

Mesija, Stari zavezi pa so ob bok postavili tudi druge spise – Novo zavezo, ki jim

priznavajo enako navdihnjenost in avtoriteto. Spise so napisali njihovi prvi

voditelji in v njih v evangelijih poročajo o Jezusovem delovanju in nauku ter v

Apostolskih delih in pismih apostolov o organizaciji, delu in predvsem spodbudah

prvih kristjanov.16

13

Aleksandrijska šola – teološka smer, ki je nastala s krščanskim učiliščem, ustanovljenim v

Aleksandriji v 2.stol. n. št.. Uvedli so dve stopnji, in sicer osnovno za katehumene ter višjo za

zahtevnejše poslušalce. Šola je imela pomembno vlogo pri uveljavljanju krščanstva ter se je

usmerila v alegorično-mistično razlago Svetega pisma. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s.

v. Aleksandrijska šola, str.31.)

14 Antiohijska šola – teološka smer, ki je nastala v Antiohiji, v 3. stol. n.št. Zbirali so se okoli

znanih učiteljev, ki so nasprotovali alegorično-mistični razlagi Svetega pisma ter ga razlagali

dobesedno, zgodovinsko. Njihova glavna izhodišča so kasneje leta 451 na kalhedonskem koncilu

uskladili z izhodišči aleksandrijske šole. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Antiohijska

šola, str. 55.)

15 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Biblija str. 127.

16 Lamut, Velika verstva, str. 354.

6

Različen odnos do Svetega pisma kot zgodovinskega vira, je prisoten tudi pri

kristjanih. Teoretično naj bi vsi kristjani sprejemali Sveto pismo kot merilo

svojega verovanja in delovanja, a imajo v praksi zelo različna stališča do njega,

kar je eden izmed glavnih razlogov za veliko število krščanskih verskih ločin,

sploh tistih iz časa reformacije, ki poudarjajo, da bi morala biti avtoriteta Svetega

pisma večja kot avtoriteta Cerkve. Rimokatoliška cerkev v povezavi s Svetim

pismom uči, da je treba predvsem Novo zavezo, ki je zapisano oznanilo in ustno

izročilo prvih desetletij krščanstva, razlagati v povezavi z izročilom, o katerem pa

odločajo varuhi tega izročila, ki so predvsem škofje v povezavi s papežem.

Protestanti so v času reformacije želeli Svetemu pismu dati večji pomen kot nauku

cerkvenih učiteljev, ki se je razvil skozi stoletja. Danes evangeličani sprejemajo

Sveto pismo kot najvišjo avtoriteto, po drugem vatikanskem cerkvenem zboru pa

se je tudi med rimokatoliki povečalo zanimanje za Sveto pismo. Ne glede na

razhajanja in različne poglede na pomen, vrednost in razlago Svetega pisma pa

brez njega ni krščanske vere, in ravno to je tudi razlog, da vse krščanske cerkve

skrbijo za prevajanje Svetega pisma in do danes naj bi lahko Biblijo brali že v več

kot 2000 jezikih.17

Knjigo vseh knjig, kakor še drugače poimenujemo Sveto pismo, lahko razumemo

na več načinov. Nekateri jo vidijo kot vir teoloških informacij, spet drugi jo berejo

kot visoko literaturo, nekateri pa jo obravnavajo kot zgodovino izraelskega

ljudstva. Je zapis o tem, kako je Bog v teku stoletij govoril ljudem in jim razlagal

konkretne situacije, v katerih so se znašli, kar pa je zgodovinski zapis in ne le

sistematični prikaz nauka. 18

Sveto pismo torej ni samo zbirka brezčasnih resnic, ki bi jih lahko med seboj na

hitro povezali, temveč moramo predvsem upoštevati tudi prvotni namen in

življenjsko okolje nastanka posameznih zgodb, opisanih v spisih.19

V veliko pomoč pri obravnavi Svetega pisma kot zgodovinskega vira so predvsem

nova dognanja in odkritja na področju zgodovine in arheologije, pa tudi

17

Lamut, velika verstva, str. 358, 368, 370-371; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Biblijski

prevodi, str. 128.

18 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 48, 66.

19 Prav tam, str. 66-67.

7

jezikoslovja, psihologije in teologije. Kljub temu Sveto pismo seveda ni

znanstveni priročnik.20

2.1 Stara zaveza – vir za asirsko zgodovino

Raziskovanje zgodovine starozaveznih besedil ni najlažje delo, saj gre za zelo star

material, originalni rokopisi pa so se seveda izgubili. Revolucionarno je bilo

odkritje Kumranske knjižnice oziroma najdbe Mrtvomorskih rokopisov, kjer so

bili najdeni najstarejši ohranjeni hebrejski rokopisi Stare zaveze. Leta 1947 so

namreč arheologi ob zahodnem bregu Mrtvega morja odkrili naselbino z grobišči

in jamami, kjer naj bi se ohranilo okoli 40.000 fragmentov starozaveznih in drugih

besedil, ki so jih najverjetneje prepisovali eseni – pripadniki judovske sekte, ki

niso bili zadovoljni z vedenjem judovske duhovščine ter so se umaknili v

puščavo, kjer so se posvetili molitvi, verskim obredom in predvsem prepisovanju

Svetega pisma. Vsebina kumranskih zvitkov zajema besedila hebrejske Biblije,

celotnega Izaijo ter odlomke drugih knjig Stare zaveze, nekaj komentarjev

bibličnih knjig, judovsko apokrifno in psevdoepigrafsko literaturo, spise o zgradbi

in nauku skupnosti, ki so bili dotlej neznani, ter nekaj spisov v grščini. Do danes

naj bi bili objavljeni skoraj vsi pomembnejši in popolnejši rokopisi, imamo pa jih

tudi že prevedene v slovenščino. Predstavijo nam versko in duhovno ozračje, v

katerem sta se razvijala rabinsko judovstvo in krščanstvo. 21

Starozavezni kanon oziroma zbirko potrjenih knjig naj bi po izročilu uredil

pismouk Ezra. Prav te knjige naj bi povezovale starodavno književnost

hebrejskega ljudstva, pa tudi ljudstvo samo, kar je bilo še posebej pomembno po

smrti kralja Salomona in delitvi kraljestva na severno kraljestvo s prestolnico

Samarijo in na južno kraljestvo Juda z glavnim mestom Jeruzalem. Hebrejska

Biblija naj bi bila napisana prav s perspektive kraljestva Jude. Po mnenju

nekaterih naj bi bolj kot za zgodovinsko delo šlo za verski ep, ki vsebuje, verske

20

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 68.

21 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 69; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Kumran,

Kumranski zvitki, str. 637-638.

8

in zgodovinske zapise, legende, pripovedke, zakonike, prerokbe, pregovore in

poezijo, kjer imata glavni vlogi majhno ljudstvo Izrael in njihov Bog, Svoje mesto

imajo tudi okoliška ljudstva in zavojevalci, ki so prihajali v neposreden stik z

»izvoljenim ljudstvom22

.«23

Eno izmed ljudstev, s katerimi so se srečali Izraelci, so bili tudi Asirci. O

njihovem vplivu lahko beremo predvsem v Drugi knjigi kraljev, Prvi in Drugi

Kroniški knjigi, Izaiju, Ozeju in Juditi, omenjeni pa so tudi v Prvi in Četrti

Mojzesovi knjigi, Ezri, Nehemiju, Jeremiju, Žalostinkah, Ezekielu, Miheju,

Nahumu, Sofoniji, Zahariji, Tobitu in Sirahu.24

Kljub temu, da ni nobenega dvoma, da je Stara zaveza eno izmed

najpomembnejših tekstov iz časa prvih civilizacij, je za znanstvenike in

zgodovinarje zelo težka za uporabo, predvsem zato, ker je napisana samo z

judovskega zornega kota in prikazuje religijo kot tisto silo, ki usmerja delovanje

»izvoljenega ljudstva« Še vedno prihaja do polemik, v kolikšni meri sta Stara

zaveza oziroma hebrejski kanon knjig sploh primeren zgodovinski vir, tako za

izraelsko ljudstvo kot tudi za ljudstva, s katerimi je bilo to v stiku, vendar ga

nikakor ne moremo popolnoma ignorirati. Stara zaveza ostaja edinstven in

pomemben vir, ki ohranja spomin na judovsko zgodovino. Je zelo pomenljiv vir,

ki pa za zgodovinarje predstavlja velik izziv.25

22

Izvoljeno ljudstvo – tudi Božje ljudstvo, je v Stari zavezi sinonim za Izraelce, potomce

Abrahama, s katerimi je Bog sklenil zavezo. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. »Božje

ljudstvo«, str. 154.)

23 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 71, Comay, Kdo je kdo, str. xiii.; Mark Van Der Mieroop,

A History of the Ancient Near East ca. 3000-323 BC, Third Edition, Wiley Blackwell, Chichester,

West Sussex, 2016, str. 238. (Dalje: Van der Mieroop, A History).

24 »Asir*«, Svetopisemska družba Slovenije, Dostopno na:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?q=asir*&step=-

1&qall=1&qids=ffffffffffffffffffffff7&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&q1=1 (10. 4. 2016)

(V nadaljevanju: Svetopisemska družba, »Asir*«.)

25 Mark Van Der Mieroop, A History str. 238, 243-245.

http://www.biblija.net/biblija.cgi?q=asir*&step=-1&qall=1&qids=ffffffffffffffffffffff7&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&q1=1


9

3 ZGODOVINA ASIRSKEGA KRALJESTVA

Na severu Mezopotamije se je okoli leta 1400 pr. n. št. začela krepiti Asirska

država, ki je v obdobju od leta 900 pa do okoli 612 pr. n. št. postala najmočnejša

sila na Bližnjem vzhodu.26

Danes to ozemlje najdemo na severu Iraka, v zgornjem

toku rek Evfrat in Tigris, kjer se nahajajo arheološki ostanki mest Ninive in Asur,

v bližini mesta al Mausil oziroma Mosul. Asirci so bili zelo dobri trgovci in

bojevniki, kar je kaj kmalu pripeljalo do tega, da so svoje ozemlje in vpliv razširili

po celotni Mezopotamiji, prišli pa so tudi do obal Sredozemskega morja.27

3.1 Zgodnjeasirsko kraljestvo

Asirci so se najprej uveljavili kot dobri trgovci. Njihova prestolnica Asur, ki je

ime dobila po njihovem vrhovnem bogu Asurju,28

ni nastala le na rodovitnem

območju ob reki Tigris, temveč je imela še druge strateško pomembne prednosti.

Zaradi ugodne geografske lege je postala središče mednarodnih trgovskih poti,

saj so ravno na tem mestu trgovci lahko prečkali reko Tigris. Blago je prihajalo od

blizu in daleč in tako so lahko trgovali s kositrom z vzhoda, tekstilom iz

Babilonije ter srebrom in zlatom iz Anatolije. Da je izmenjava blaga res potekala,

lahko potrdimo tudi na podlagi arheoloških najdb z območja osrednje Anatolije,

kjer so našli več kot 22.500 kamnitih ploščic, ki pričajo o asirskem trgovanju z

več kot 1000 kilometrov oddaljenimi kraji. Asirski trgovci so na svojih

najpomembnejših trgovskih poteh pogosto ustanavljali kolonije, veliko število le-

26

Lamut, Velika verstva, str. 67.

27 Prav tam, str. 63.

28 Asur – prednik Asircev, njihov glavni bog ter zaveznik mesta Asur. Enačili so ga s sumerskim

bogom Enlilom, akadskim Belom in babilonskim Mardukom. Asirci so ga imeli za boga

bojevnika, ki jim je omogočil vzpostavitev kraljestva in so ga upodabljali kot utelešenje svojih

političnih apetitov. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Asur, str. 79.)

10

teh ravno v Anatoliji v kraju Kaneš,29

jezik tega mesta pa je kasneje postal uradni

jezik hetitskega30

kraljestva.31

Obstoj zgodnjeasirske države je sovpadal s časom bronaste dobe, v katerem je

bilo trgovanje s kositrom še kako pomembno predvsem zato, ker so ga primešali k

bakru, da bi zmanjšali oksidacijo svojih izdelkov. Prav tako je bilo velikega

pomena tudi trgovanje z blagom, saj je bilo blago iz Babilonije zelo kakovostno

in iskano. Čeprav so ga pletle tudi Asirke, je bilo babilonsko blago pleteno iz fine

volne in zato bolj cenjeno, njihova ponudba pa je zajemala tudi preproge, plašče

in tunike. Asirci so lahko trgovali ravno zaradi trgovsko pomembne strateške lege

svoje prestolnice, kjer so imeli na razpolago različne surovine z drugih območij

Mezopotamije. Trgovci so iz Asurja potovali v karavanah najverjetneje na oslih

ter jih ob prihodu na novo tržišče prodali skupaj z ostalim blagom. V trgovanje so

bile vključene celotne družine, tako možje kot sinovi, ki so se po navadi

odpravljali na poti, oddaljene po več kot mesec dni hoda, pa tudi ženske, ki so

najpogosteje ostale doma, a so bile neposredno vključene v trgovanje, o čemer

pričajo poslovna pisma, ki so jih pisale svojim možem, očetom ali drugim

sorodnikom. Odgovorne so bile za tekstil in svojim moškim sorodnikom so

pogosto poročale o dogajanju v domačem Asurju. V 20. stol. pr. n. št. je Asiriji

vladal kralj Ilušuma, ki si je še posebej prizadeval, da bi njegova prestolnica Asur

obdržala trgovski monopol. V ta namen je bil pripravljen babilonskim trgovcem

celo oprostiti davke in čeprav naj bi si bili s sosednjimi ljudstvi pogosto v laseh,

29

Kaneš -Tudi Nesa, oziroma mesto Kültepe, ki ga najdemo dvajset kilometrov stran od mesta

Kayseri v Turčiji. (Vir: Van der Mieroop, A History, str.128; »Arheological Site of Kültepe-

Kanesh,« UNESCO, doseglijvo na: http://whc.unesco.org/en/tentativelists/5905/, 25.4.2016.

(Dalje: UNESCO, »Arheological Site«)).

30 Hetitsko kraljestvo – kraljestvo, nastalo na območju osrednje Anatolije na Bližnjem vzhodu,

okoli 17. stoletja pr. Kr. Najverjetneje so bili Hetiti indoevropskega izvora. Središče njihovega

kraljestva je bilo mesto Hatuša v bližini manjšega mesteca Bogazkale v današnji Turčiji. (Vir: Van

Der Mieroop, A History, str. 127-129; »Bližnji vzhod«.)

31 Van Der Mieroop, A History, str. 127-128; Benjamin R. Foster, Karen Polinger Foster,

Civilizations of Ancient Iraq, Princeton University Press, New Jersey, 2009, str. 105 (dalje: Foster,

Civilizations).

http://whc.unesco.org/en/tentativelists/5905/

11

so ravno trgovski interesi preprečevali državam, da niso uvedle trgovske

blokade.32

V zgodnjem 19 stol. pr. n. št. so torej Asirci, kot že omenjeno, ustanavljali svoje

kolonije in trgovske postojanke na območju današnje Turčije. S pomočjo pogodb

in številnih trgovskih partnerstev, ki so jih sklenili na poti, so trgovali s svojimi

dobrinami, za katere naj bi dobili plačilo v srebru ali občasno tudi v zlatu. Največ

dobička so imeli od prodaje kositra, saj so ga najverjetneje pridobivali iz

oddaljenih krajev današnjega Afganistana ali Irana.33

Kljub temu, da imamo kar nekaj arheoloških najdb, ki so jih za seboj pustili

asirski trgovci, se o zgodnjem asirskem kraljestvu in dogajanju v samem mestu

Asur ve le malo. Izjema je nekaj kratkih zapisov o njihovih vladarjih, a o pravem

kralju lahko govorimo šele z nastopom Šamšija-Adada, saj so bili poprej bolj ali

manj le vazali večjih in močnejših sosednjih kraljestev in obseg njihovega

ozemlja naj ne bi presegal več kot 150 kilometrov.34

3.2 Zgornja Mezopotamija

Zgornja Mezopotamija je bila državna tvorba, nastala med leti 2000 in 1500 pr. n.

št. z združitvijo nekaterih ozemelj v zgornjem toku rek Evfrat in Tigris, pod

vodstvom kralja Šamši-Adada. Šamši-Adad naj bi prestol podedoval po svojem

očetu Ila-kabkabu-ju okoli leta 1830 pr. Kr. . Zaradi Naram-Sinove35

osvojitve

asirskega prestola je moral pobegniti v Babilon, kjer je ostal do smrti novega

vladarja ter se kasneje vrnil in okoli leta 1807 pr. n. št. zasedel asirski prestol. Na

splošno iz tega obdobja ni veliko znanih posameznikov, ki bi se uspeli uveljaviti

kot mogočni vladarji, a Šamši-Adad je bil eden tistih mož, ki mu je uspelo razširiti

svoj vojaški in politični vpliv na večjem geografskem območju ter ustanoviti,

32

Mark Van Der Mieroop, A History, str. 100-104.

33 Foster, Civilizations, str. 106.

34 Prav tam, str. 108.

35 Naram-Sin – eden izmed pomembnejših poglavar Ešnuncev. Vladal je v zgodnjem 18. stoletju

pr. n. št. in osvajal ozemlja sosednjih ljudstev, med njimi tudi asirska. (Vir: Van Der Mieroop, str.

105.).

12

sicer le kratek čas trajajočo, mogočno državo. Najprej je svoj vpliv razširil na

območje severne Sirije, kjer se je za oblast spopadel s poglavarjem ljudstva Mari.

Zavzel je dolino reke Habur ter jo priključil k svojemu kraljestvu, kakor je to

storil tudi deželi Apum in njeno glavno mesto Šeno preimenoval v Šubat-Enlil.36

Tja je kasneje prestavil svoj kraljevi sedež. Osvojil je še sosednjo prestolnico

Mari in tako je pod njegovo oblastjo pristalo celotno območje severno od

Babilonije, ki se je po novem imenovalo kraljestvo Zgornja Mezopotamije.37

Kot vladar naj bi se Šamši-Adad izkazal za tolerantnega do podrejenih ljudstev,

saj se ni vmešaval v njihov način življenja. V mestu Asur je prevzel naziv

»namestnika« oziroma velikega svečenika38

boga Asurja, v Ninivah pa naj bi

obnovil tempelj boginje Ištar39

, kar govori o tem, da so svoj način verovanja

Asirci prevzeli iz sumersko-akadske religije, ki je svoje korenine imela že v 4.

tisočletju pred našim štetjem. Asirci, pa tudi Babilonci so imeli enak panteon s to

razliko, da sta na čelu asirskega panteona prav bog Asur in boginja Ištar, ki naj bi

imela izrazite bojevniške značilnosti.40

Obdržati nadzor na tako velikem območju, kot mu je kraljeval Šamši-Adad, pa ni

bilo lahko, zato je svoja sinova naselil na strateških lokacijah. Starejši sin Išme-

Dagan je živel na domu svojih prednikov v Ekalatumu, kraju blizu mesta Asur na

vzhodu kraljestva Zgornje Mezopotamije, mlajši Jasmah-Adu je prevzel

prestolnico ljudstva Mari na zahodu, medtem ko je sam kralj vladal iz mesta

Šubat-Enlil na severu.41

Kljub vsem strateškim ukrepom je kraljestvo Zgornja Mezopotamija hitro

izgubilo svoj sijaj. Po triintridesetih letih vladanja je kralj Šamši-Adad umrl okoli

36

Šubat-Enlil - »Enlilovo prebivališče« - je danes znano kot Tell Leilan, eno največjih

arheoloških najdišč v Siriji, blizu reke Habur. (Vir: Foster, Civilizations str. 74; »Tell Leilan

Project«, Yale University, dostopno na: http://leilan.yale.edu/about-project/overview, 25.4.2016

(dalje: Yale University, »Tell Leilan Project«).).

37 Van Der Mieroop, A History, str. 113-115.

38 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. asirska religija, str. 76.

39 Ištar – akadska boginja vojne in ljubezni. Častili naj bi jo po vsem Bližnjem vzhodu ter jo

enačili z zahodnosemitsko boginjo Astarto. (Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Ištar, str. 475).

40 Rebić, Splošni religijski leksikon, str. 76; Van Der Mieroop, A History, str. 115.


http://leilan.yale.edu/about-project/overview

13

leta 1775 pr. n.št.. Prestolnico Mari so prevzeli Amorejci, oblasti pa ni uspelo

obdržati niti njegovemu prvemu sinu.42

Asirci so na koncu končali kot lahek plen sosednjih zavojevalcev, ki so kar čakali,

da se polastijo nekdaj mogočnega kraljestva Šamši-Adada. Mesta so zavzeli in

izropali ter priključili k svoji deželi tako sosednji Mitanci, pa tudi vladar

Hamurabi43

iz Babilonije.44

3.3 Srednjeasirski imperij

Od leta 1500 pa do 1200 pr. n. št. naj bi vsa dotedanja kraljestva Bližnjega vzhoda

šla skozi obdobja svojih vzponov in padcev. Tako so sprva Asirci, Babilonci in

Elamci okoli leta 1500 pr. n. št. veljali za manj mogočna ljudstva v primerjavi s

svojimi sosedi Hatijci, Mitanci in Egipčani, kar pa se je v naslednjih stotih letih

spremenilo. Prvi so si naziv velikega kraljestva prislužili Babilonci, okoli leta

1350 pr. n. št. pa je to uspelo tudi Asircem, ko so številni uspešni in bojeviti kralji

postavili nove temelje za nastanek velikega imperija in si s tem izborili svoje

mesto med velesilami takratnega časa na območju Bližnjega vzhoda.45

Ozemlje svoje države, ki je do tedaj obsegalo le nekatere manjše kraje v bližini

mesta Asur, so razširili predvsem po zaslugi mogočnih vladarjev, ki so najprej

zavarovali svoje meje na jugu z Babilonijo ter na severovzhodu in severu omejili

gorska ljudstva. Ko so si zagotovili dokaj trdne meje, so svoje apetite usmerili na

bogatejša območja severozahoda in zahoda. Zavzetje območja ob rekah, še

posebej ob reki Evfrat ter prek nje, je bilo izrednega strateškega pomena.46

42

Van Der Mieroop, A History, str. 117-118.

43 Hamurabi – (1792-1750 pr. n št.). Babilonski kralj, znan kot največji zakonodajalec starega

Vzhoda, ki je svojemu ljudstvu omogočil nov kulturni vzpon. (Vir: Rajko Bratož, Grška

zgodovina, kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo, druga, dopolnjena izdaja, Zveza

zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba, Ljubljana, 2003, str. 29. (dalje: Bratož, Grška

zgodovina).).

44 Van Der Mieroop, A History, str. 139; Foster, Civilizations, str. 75.

45 Foster, Civilizations, str. 108-109; Van Der Mieroop, A History, str. 138-139, 182-183.

46 Foster, Civilizations, str. 109.

14

Prvi pomembnejši vladar srednjeasirskega imperija naj bi bil Asur-Ubalit I., ki je

vladal med leti 1353 in 1318 pr. n. št.. Prav on je zaslužen, da so Asirci prevzeli

popoln nadzor nad dolino in ravninami ob reki Tigris na vzhodu do gorovja

Tavrus na severu. Ko so Hetiti napadli sosednje kraljestvo Mitancev, je Asur-

Ubalit I. izkoristil priložnosti in vzhodne dele dežele priključil k svojemu

ozemlju. Glas o njem se je hitro širil po takrat znanem svetu. Dopisoval naj bi si

celo s faraonom, od katerega je zahteval, da mu prizna enakovrednost z mitanskim

kraljem, o čemer pričajo tako imenovana Pisma iz Amarne47

, svojo hčer pa je

poročil s takratnim babilonskim kraljem. Njegova vladavina naj bi trajala okoli 35

let, z njegovo smrtjo pa je Asirija za nekaj časa izgubila svoj pomen na

mednarodnem področju, vse dokler niso na oblast prišli vladarji, ki so v svoji

dolgi vladavini ozemlje še razširili in svojo državo nesporno povzdignili v

velesilo.48

Pod vodstvom vladarja Adad-Nirarija I., ki naj bi vladal od leta 1295 do 1264 pr.

n. št., so Asirci svoje vojaške sile usmerili proti zahodu in nekdanjemu ozemlju

Mitancev ter slednje priključili neposredno k svojemu ozemlju. S hetitskim

kraljem so nesporazume urejali po diplomatski poti, saj so se oboji želeli izogniti

neposrednim konfliktom, kljub temu pa naj bi Adad-Nirari I. veljal za izredno

krutega voditelja, kar naj bi bil razlog za upore v podjarmljenih deželah. Je prvi

asirski kralj, ki je dal svoje uspehe tudi zabeležiti in so se ohranili do danes.49

Šalmaneser I. je leta 1263 pr. n. št. na prestolu nasledil svojega očeta Adad-

Nirarija I.. Tako kot njegov predhodnik je tudi on zaslužen za razvoj Asirije v

velesilo. Po očetu je prevzel prav posebno politiko nadzora nad upornim lokalnim

prebivalstvom, in sicer jih je dal deportirati z osvojenega ozemlja in na njihovo

47

Pisma iz Amarne – so najverjetneje najstarejši zapisi mednarodne diplomacije v času zgodnjih

civilizacij. Nastajali naj bi v 14. stol. pr. n. št. med faraonom in ostalimi vladarji bližnjega Vzhoda.

Ponovno so jih odkrili konec 19. stol. v Amarni v Egiptu. (»Amarna Letters«, Ancient History

Encyclopedia, dostopno na: http://www.ancient.eu/Amarna_Letters/, 26. 4. 2016).

48 Foster, Civilizations, str. 109; Van Der Mieroop, A History, str. 190-192.

49 Van Der Mieroop, A History, str. 193; Hazel Mary Martell, Starodavni svet: zgodovina prvih

kultur in civilizacij, Učila, Tržič, 1997, str. 25 (dalje: Martell, Starodavni svet); »Assyria,« Ancient

History Encyclopedia, dostopno na: http://www.ancient.eu/assyria/, 26. 4. 2016 (Dalje: Ancient

History Encyclopedia, »Assyria«).

http://www.ancient.eu/Amarna_Letters/

http://www.ancient.eu/assyria/

15

mesto naseliti Asirce. Kljub temu, da je šlo za podjarmljena ljudstva, naj z njimi

ne bi ravnali kruto, ampak naj bi se zavedali pomena njihovih sposobnosti in dela.

Deportacijo so skrbno načrtovali in organizirali ter ljudi naseljevali na območja,

kjer so lahko najbolje izkoristili njihove talente in sposobnosti. Poskrbeli naj bi

tudi za to, da so družine ostale skupaj, a če so naleteli na upor, so ga krvavo zatrli

ali pa upornike prodali kot sužnje.50

Po smrti Šalmaneserja I. je tudi njega nasledil njegov sin, Tukulti-Ninurta I., ki

naj bi veljal za enega izmed najbolj znanih in krutih asirskih vojaških kraljev, ki je

širil svojo posest in vpliv. Njegova vladavina naj bi trajala od leta 1233 vse tja do

leta 1197 pr. n. št. Poleg širitve svojega ozemlja naj bi si prizadeval za ohranjanje

znanja in kulture. Svojo prestolnico Asur naj bi obdal z jarkom ter obnovil tempelj

boginje Ištar. V njegovem načrtu je bila tudi nova prestolnica, Kar-Tukulti-

Ninurta, nasproti Asurja ob reki Tigris, ki pa je po njegovi smrti izgubila svoj

sijaj. Vsa javna dela in dela na polju so opravljala premagana ljudstva severne

Sirije, ki jih je dal vladar preseliti v notranjost svoje dežele. Upore na severu in

zahodu kraljestva je končal z aneksijo celotnega območja severne Sirije vzhodno

od reke Evfrat. S Hetiti na zahodnem bregu prej omenjene reke je sprva sklenil

mir, a se je vseeno pripravljal na osvojitev vzhodne Anatolije. Zavzel naj bi tudi

Babilon in premagal njihovega vladarja. S tem in drugimi osvojitvami je postal

mož številnih nazivov: kralj Asirije, kralj Sumerije in Akada, kralj Siparja in

Babilona,…itd..51

Navkljub vsem nazivom pa mu ti niso omogočili večnega

življenja, niti priljubljenosti ne. Leta 1197 pr. n. št. naj bi se njegovo ljudstvo

obrnilo proti njemu, saj je ob zavzetju Babilona oplenil njihov tempelj in užalil

njihove bogove, ki so bili v večini primerov enaki kot asirski. Ubil naj bi ga

njegov lastni sin, najverjetneje Asur-Nadin-Apli, ki ga je tudi nasledil na

prestolu.52

Kot kralj se Asur-Nadin-Apli ni posebej izkazal in širjenje srednjeasirskega

imperija se je upočasnilo. Nasploh je na prelomu bronaste dobe, okoli leta 1200

50

Van Der Mieroop, A History, str. 193; Ancient History Encyclopedia, »Assyria«, 26.4.2016.

51 Van Der Mieroop, A History, str. 194.

52 Van Der Mieroop, A History, str. 193-194; Foster, Civilizations, str. 109-111; Ancient History

Encyclopedia, »Assyria«.

16

pr. n. št., celotno območje Bližnjega vzhoda zajelo »temno obdobje«, a vseeno za

Asirce ne moremo trditi, da je njihov imperij stagniral, saj so se njihovi bojni

pohodi nadaljevali, le da se njihov imperij ni znatno povečal do nastopa vladavine

kralja Asur-Reša-Išija I. (1132-1115 pr. n. št.), ki je notranje stabiliziral regijo, in

njegovega naslednika Tiglatpilesarja I. (1114-1076 pr.n. št.), ki je svoje vojaške

pohode usmeril na vse strani. Na zahodu je premagal aramejska ljudstva in

dosegel Sredozemsko morje, na jugu je napadel Babilonijo ter na severu dosegel

obale jezera Van. Prav zaradi njegovih bojnih pohodov ga imajo mnogi za

najpomembnejšega asirskega kralja v času srednjeasirskega imperija, lotil pa se je

tudi številnih gradbenih projektov, kot na primer gradnje nove palače in knjižnice,

kamor so shranili številne klinopisne tablice. Izdal naj bi tudi pravne odredbe,

danes znane pod imenom »srednjeasirsko pravo«, in poskrbel za zapise prvih

kraljevih analov. Bil naj bi tudi prvi asirski kralj, ki je poskrbel za svoje vrtove in

parke, kjer je imel posajena domača in tuja drevesa in rastline. Uvedel naj bi tudi

številne novosti v vojski in ekonomiji svojega imperija. Po njegovi smrti sta ga

nasledila sinova, a svojega očeta po uspehu nikakor nista mogla preseči, prišlo naj

bi celo do državljanske vojne, Asirija pa je na koncu postala lahek plen

nomadskih aramejskih ljudstev, ki so prišli s severa Sirije in s seboj prinašali

kaos, lakoto ter politično nestabilnost. Asirija je tako potrebovala slabi dve

stoletji, da se je ponovno postavila na noge kot imperialna sila, srednjeasirskega

kraljestva pa je bilo s tem vdorom konec.53

3.4 Novoasirski imperij

Obdobje novoasirskega kraljestva naj bi se začelo okoli leta 900 pr.n. št. in trajalo

do leta 612 pr. n. št. Takrat so Asirci še zadnjič veljali za velesilo. To obdobje je

najbolj znano in raziskano obdobje Asircev nasploh, saj so tudi njihovi dosežki iz

tega časa presegali vse dotedanje uspehe. Svojo državo so uspeli razširiti na

53

Van Der Mieroop, A History, str. 194; Foster, Civilizations, str. 111-112; Ancient History

Encyclopedia, »Assyria«.

17

obsežno območje Bližnjega vzhoda, ostala ljudstva pa so jih doživljala kot

neusmiljene in krute zavojevalce.54

3.4.1 Vojska

Njihova vojaška strategija naj bi bila najprej usmerjena na zavarovanje svojih

meja z Babilonijo in sklenitev miru z gorskimi ljudstvi. Izvajati so jo začeli v 9.

stol. pr. n. št. in v tem času obnovili svoj imperij do nekdanjih razsežnosti še iz

časa srednjega kraljestva. Naslednja stopnja naj bi bila prečkanje reke Evfrat na

zahodu in zavzetje Sirije, Libanona in Palestine, kar se je zgodilo v 8. stol. pr. n.

št. S to osvojitvijo so pod svojo oblast pridobili tudi pomembna mesta, kot sta

Alep in Katna55

, deželi Izrael ter Judejo z njunima prestolnicama Samarijo in

Jeruzalemom ter ostale pomembne kraje levantske obale, seveda pa je vprašanje o

zvestobi teh dežel asirskim kraljem ostalo odprto. Nekateri so asirsko nadvlado

sprejeli, spet drugi pa so se ji vztrajno upirali. Kljub temu, da so veljali za

neusmiljene bojevnike, naj bi s podrejenimi ljudstvi, ki niso povzročali neredov,

lepo ravnali.56

Asirija je bila v tem času izrazito vojaška država. V vojaško službo so lahko bili

vpoklicani vsi moški, poveljeval pa ji je asirski kralj, katerega primarna naloga je

bila napovedati vojno v korist boga Asurja in države. Čeprav bi po prepričanju

kralj moral osebno voditi vsak vojaški pohod, to v praksi ni obveljalo, so pa bili z

vojsko vladarji aktivno povezani in nekateri izmed njih naj bi v bojih celo izgubili

življenje. Kralju so po hierarhiji sledili številni oficirji, ki so poleg vojaških

obveznosti prevzeli tudi državne funkcije, kot je na primer funkcija guvernerja v

provincah. Slednje so sredi osmega stoletja pr. n. št. nasledili evnuhi, saj se je

kralj s tem želel izogniti nastajanju novih dinastij.57

54

Ancient History Encyclopedia, »Assyria«.

55 Katna – Qatna oziroma danes al-Mašrafa, je stara antična naselbina v Siriji. (Vir: »Katna«

portal, Encyclopedia Britannica, dostopno na: http://www.britannica.com/place/Katna, 19.5.2015.)

56 Foster, Civilizations, str. 113-114.


http://www.britannica.com/place/Katna

18

Bojne pohode so sprva načrtovali samo poleti, po času žetve, saj so med njo može

potrebovali doma, ozirali pa so se tudi na to, da so lažje prečkali reke. V

kasnejšem obdobju to ni bilo več pomembno in bojevali so se lahko kadarkoli.

Predvidoma naj bi bilo število mož na vojaških pohodih okoli sto tisoč, ki so

lahko bili različne narodnosti in so govorili različne jezike. Vojaki naj bi bili

organizirani v skupine petdesetih mož, a le redko naj bi na pot odšli v polni

zasedbi. Njihova taktika naj bi bila ta, da so se s številčno vojsko odpravili oblegat

sosednja mesta; v primeru, da se ta niso takoj podredila, so jih kaj hitro uspešno

zavzeli. Uporno prebivalstvo je bilo hudo kaznovano. Najpogosteje so jih mučili,

posiljevali, odrli ali obglavili ter vse javno razstavili Njihove domove so razdejali,

zemljo posuli s soljo, porezali sadovnjake, ... vse zaradi tega, da bi ljudem nagnali

strah v kosti in bi se še neosvojeni narodi hitro in s čim manj upori podredili

njihovi nadoblasti.58

Rezultati njihovih vojaških pohodov so bili velik uspeh, saj so si z njimi

zagotovili dostop do pomembnih surovin na Bližnjem vzhodu, pa tudi do bogastva

palač in templjev osvojenih ljudstev. Razpolagali so z dragocenimi dobrinami,

kovinami, artefakti in orožjem, pa tudi z živino – ovcami, kozami konji in

kamelami, skratka z vsem, kar jim je koristilo in kar so si zaradi vojaške premoči

lahko prisvojili. Premaganim ljudstvom so pogosto naložili še letni davek v

denarju ali dobrinah. Pogosto so z osvojenih ozemelj odpeljali tudi njihovo

prebivalstvo, ki so kot sužnji prevzeli gradbena dela in kmetovanje v osrčju

Asirije. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da naj bi v tristotih letih novega

asirskega imperija preselili okoli 4,5 milijona ljudi. Celotne skupnosti ljudi, tako

moških in žensk kot tudi otrok, so izselili z enega konca imperija na drugega, vse

za to, da bi prevzeli delo njihovega ljudstva ter omogočili Asircem, ki so prej

opravljali gradbena ali kmetijska dela, vstop v vojsko, poleg tega iz neznanega

okolja ujetniki niso mogli zlahka pobegniti, strah pred deportacijo pa je asirski

vojski le še pomagal k hitrejši predaji napadanih ozemelj.59

58

Van Der Mierooop, A History, str. 248.


19

3.4.2 Pomembnejši vladarji, njihovi dosežki in prestolnice

Večjih vojaških uspehov Asirci ne bi mogli dosegati, če na čelu države ne bi imeli

mogočnih, avtoritativnih in ambicioznih vladarjev. V času Asurnasirpala (883-859

pr. n. št.) so zaradi politične razcepljenosti in razdrobljenosti ostalih kraljestev

postali najmočnejša država tedanjega sveta. Njihova moč je temeljila na mogočni

vojski in vojaški opremi za obleganje mest, iz srednjeasirskega imperija pa so

obdržali prakso preseljevanja celih ljudstev. Po smrti Asurnasirpala je njihova

moč rahlo upadla, najverjetneje zaradi vzpona države Urartu, v zgornjem toku

reke Evfrat, a pod vodstvom kralja Tigatpilesarja III. (744-727 pr. n. št.) ponovno

doživela svoj vzpon. Na območju današnje Sirije je osvojil aramejsko kneževino,

Babilonijo pa obvladoval prek personalne unije. Sargon II. (722-705 pr. n. št.) je

zaslužen za zavzetje severne izraelske države z njihovo prestolnico Samarijo in

hetitske kneževine Karkemiš. Višek v ekspanziji asirske države je predstavljala

osvojitev Egipta okoli leta 671 pr. n. št., takrat je namreč njihov imperij segal od

armenskih gora do Sudana in od osrednje Anatolije do Perzijskega zaliva.60

Če si zdaj vladarske osebnosti ogledamo podrobneje, lahko rečemo, da se je

vzpon novoasirskega imperija začel že s kraljem Adad-Nirarijem II. (912-891 pr.

Kr. ). Prav on je namreč obnovil in utrdil nekdanje meje imperija ter premagal

aramejska plemena. Zavzel je Babilon in z mirovnimi pogodbami ter s porokami

zagotovil zavezništvo med obema deželama za naslednjih 80 let. Po njegovi smrti

je oblast v Asiriji prevzel njegov sin Tukulti-Ninurta II.(891-884 pr. Kr. ), ki je

začel svoje ozemlje le še širiti, najprej proti severu - Anatoliji. Na svojih vojaških

pohodih je razdejal številna mesta in oblegal različne narode, ki so mu morali

plačevati davke, s katerimi si je lahko privoščil obnovo palače v Asurju in obnovo

mestnega obzidja.61

60

Bratož, Grška zgodovina, str. 51.

61 Ancient History Encyclopedia, »Assyria«, http://www.ancient.eu/assyria/, 19.5.2016;

Gwendolyn Leick, Who is Who in the Ancient Near East, s. v. Tukulti Ninurta II, Routledge,

London, 1999, str. 168 (dalje kot: Leick, Who is Who).

http://www.ancient.eu/assyria/

20

Že omenjeni Asurnasirpal II. (883-859 pr. Kr. ) je bil potomec mogočih

prednikov, ki so že pred njegovim časom utrdili nadzor nad državo in začeli z

njenim širjenjem. Tudi sam se je izkazal za uspešnega bojevnika in dobrega

voditelja asirske vojske, v očeh drugih ljudstev pa je veljal za neusmiljenega

mučitelja. Organiziral naj bi 14 vojaških pohodov, večinoma usmerjenih proti

Anatoliji, kjer je zatrl upore nekdanjih vazalov; prav tako je zagotovil mir na

vzhodu dežele in ob gorovju Zagros. Uspešno je zatiral upore in njihove

udeležence javno, brutalno in množično pobijal. Nova zavezništva z lokalnimi

vladarji je sklepal tudi s porokami z njihovimi hčerami, ki so tako pristale v

njegovem kraljevem haremu. Z vsemi temi ukrepi si je zagotovil pomembne

surovine in finančno podporo na svojih novih vojaških pohodih in pri gradbenih

podvigih. Že na začetku svoje vladavine je namreč začel graditi novo prestolnico

Nimrud,62

ob reki Tigris, obdal jo je s kanalom in masivnimi zidovi, v njej pa

postavil svojo palačo, templje, zigurat, parke, vrtove in ostale zgradbe. Razen kot

odličen vladar in uspešen bojevnik se je Asurnasirpal II izkazal tudi kot diplomat

in velik podpornik umetnosti.63

Njegovo delo je skušal dopolniti njegov naslednik, sin Šalmaneser III., ki je

mestu Nimrud dodal veliko orožarno, dogradil zigurat ter dokončal tempelj bogu

Anuju in Ninurti. V Asurju naj bi rekonstruiral obzidje in mestna vrata. Kar se

tiče njegovega vladanja, se je že na začetku moral soočiti z nemiri na zahodu novo

osvojenega ozemlja ter Arabci, Egipčani ter Feničani, po podatkih iz Svetega

pisma pa naj bi se mu uprl tudi kontingent izraelskega kralja Ahaba. V času

vladanja izraelskega kralja Jehuja naj bi Palestino tudi zasedel. Dobrega zaveznika

je imel le v babilonskem kralju.64

Zavezništvo z Babilonom se je skrhalo že z naslednjo generacijo asirskih

vladarjev. Šamši-Adad V., ki je na prestolu nasledil svojega očeta Šalmaneserja

62

Nimrud – oziroma Kalu ali svetopisemsko mesto Kelah. Postaviti ga je dal Asurnasirpal II.,

prestolnica asirskega imperija pa je bil še skoraj 150 let po njegovi smrti. (Vir: Foster,

Civilizations, str. 115; Van Der Mieroop, A History, str. 251.)

63 Foster, Civilizations, str. 115-116; Van Der Mierooop, A History, str. 250; Leick, Who is Who,

s. v. Ashurnasirpal II, str. 30-31.

64Van Der Mieroop, A History, str. 251; Leick, Who is Who, s. v. Shalmaneser III., str. 145, 146.

21

III., je s svojim vojaškim pohodom Babiloncem zadal hud udarec in opustošil kar

nekaj mest, čeprav so mu prav oni leta 823 pr. n. št. pomagali zasesti asirski

prestol. Tudi njegov sin in naslednik Adad-Nirari III. je napadel babilonski kraj

Der ter naposled z Babilonci le vzpostavil red in mir ter vrnil deportirance in

zavzete kipe njihovih bogov. Pripisujejo mu še en vojaški pohod, in sicer naj bi bil

ta usmerjen proti Siriji in Damasku ter njihovim lokalnim voditeljem, bolj kot

vojaškim pohodom pa naj bi se posvečal gradnji in obnovi mest v svoji deželi.65

O naslednjih asirskih vladarjih poroča le malo virov, vse do nastopa kralja

Tiglatpilesarja III. (744-727 pr. n. št.), ki je Asirijo ponovno postavil na noge.

Zanesel se je lahko na disciplinirano in organizirano vojsko in najprej zatrl upore

aramejskih ljudstev na območju Babilonije, nato pa se je usmeril proti Anatoliji in

kraljestvu Urartu. Na svojih vojaških pohodih si je podredil številna mesta ter se

naposled usmeril tudi proti meji z Egiptom, feničanski obali in Gazi. Po tem, ko si

je zagotovil nadzor v Siriji, naj bi svoje sile usmeril proti gorovju Zagros, zatrl

upore v Babilonu ter se vmes razglasil še za kralja Babilona. Kljub temu, da je bil

zelo uspešen na vojaškem področju in so še mnogi vladarji pozneje posegali po

njegovih vojaških taktikah, treningih in organiziranosti vojske, ne smemo

pozabiti, da si je močno prizadeval tudi za obnovo mest, predvsem takratne

prestolnice Nimrud.66

Med leti 745 in 612 pr. Kr. so Asirci upravičili svoj naziv imperija. Njihov

teritorij se je pod odločno roko šestih mogočnih vladarjev raztezal od zahodnega

Irana do Mediterana in od južne Anatolije do Egipta. Višek asirske vladavine se je

torej začel s Tiglatpilesarjem III.., ki mu je sledil Šalmaneser V. (726-722 pr. Kr.),

ki je oplenil Samarijo, o čemer poročajo tudi Sveto pismo in omembe v babilonski

kroniki, saj je zasedel še babilonski prestol. Poleg ostalih ljudstev je nameraval

davke naložiti tudi svobodnim mestom, kot je bil Asur, kar je povzročilo upore in

ga stalo življenja.67

65

Leick, Who is Who, s. v. Shamshi-Adad V., Adad-nirari III., str. 149, 4.

66 Leick, Who is Who, s. v. Tiglath-pileser III., str. 164-166; Ancient History Encyclopedia,

»Assyria«.

67 Leick, Who is Who, s. v. Shalmaneser V., str. 147; Van Der Mieroop, A History, str. 265-266.

22

Sargon II. (721-705 pr. n. št.) velja za enega izmed največjih asirskih kraljev,

čeprav ga nekateri veljaki niso priznavali kot legitimnega naslednika prestola.

Nadaljeval je začeto delo Tiglatpilesarja III. in širil asirski imperij z vojaškimi

pohodi, seveda pa je najprej moral pomiriti upore svojih vazalov. Eden izmed teh

uporov je izbruhnil tudi v Palestini; Sargon II. ga je seveda zatrl in ponovno

osvojil Gazo, padla je Samarija, svoje čete pa je nato nastanil na mejo z Egiptom.

Upore je moral zatirati še v Anatoliji, na zasedbo babilonskega prestola pa je

čakal deset let, saj naj bi po smrti Šalmaneserja V. Elamci pomagali Babiloncem

premagati asirsko vojsko. Tako kot nekateri njegovi predhodniki se je tudi on

odločil, da si postavi svojo prestolnico. Dur-Šarukin68

oziroma Sargonova utrdba

je postala novo glavno mesto velikega asirskega imperija in tako Nimrudu po 150

letih prevzela prevlado. Po njegovi smrti, ki ga je doletela na enem izmed

njegovih vojaških pohodov, je njegova prestolnica počasi tonila v pozabo.69

Sanherib (704-681 pr. Kr. ) je najbolj znan in še eden v vrsti mogočnih asirskih

vladarjev. Na prestolu je uspešno nasledil svojega očeta in nadaljeval z

osvajalskimi pohodi. V prepričanju, da novo mesto Dur-Šarukin prinaša nesrečo,

si je za prestolnico asirskega imperija izbral Ninive, mesto obnovil, postavil svojo

kraljevo palačo,70

utrdil obzidje, dodal akvadukte, kanale in najverjetneje celo

izumil napravo za dvigovanje vode, ki jo danes poznamo kot Arhimedov vijak. Ni

pa pozabil niti na vrtove, parke, lovišča in živalske vrtove. Odlikoval se je tudi na

vojaškem področju. Vladal je z jekleno roko, kar so občutili mnogi nepokorni

narodi med njimi tudi Judje, o čemer poroča Sveto pismo. Tako kot njegovi

predhodniki je Sanherib prevzel babilonski prestol, a je zaradi uporov za

upravitelja postavil svojega najstarejšega sina. Slednjega so ob zavzetju severne

Babilonije ujeli Elamci in ga ubili, kar je v Sanheribu vzbudilo strašen bes, ki ga

je znesel nad templje in prebivalce Babilona. Ker je ostal brez prestolonaslednika,

68

Dur-Šarukin oziroma današnji kraj Khorsabad je mesto Sargona II. in ga najdemo severno od

Niniv. (Vir: Foster, Civilizations, str. 119.)

69 Van Der Mieroop, A History, str. 251, 266; Leick, Who is Who, s. v. Sargon II., str. 140-141.

70 Sanheribova kraljeva palača ali, kakor jo je on imenoval, »palača brez konkurence« je bila

nedvomno presežek takratne arhitekture, del katerega naj bi bila tudi ena izmed sedmih svetovnih

čudes starega sveta, znana kot »viseči vrtovi« (vir: Foster, Civilizations, str. 121).

23

so se za prestol spopadli njegovi sinovi in po nekaterih virih naj bi ga prav oni

tudi umorili.71

Od leta 680 pa vse tja do 669 pr. n. št. je asirskemu imperiju vladal Ešarhadon,

eden izmed Sanheribovih mlajših sinov. Zaradi nasilne smrti prejšnjega vladarja

je moral najprej pomiriti svoje prebivalstvo, nato pa se je odločil za obnovo

Babilona. Njegov največji dosežek je zagotovo zavzetje Egipta, ki ga je sicer

poskušal zavzeti že njegov oče, a dokončno je uspelo prav njemu. Tako je njegov

imperij segal do današnjega Sudana. V času njegovega vladanja je moral zatreti

kar nekaj uporov v Sidonu, v Anatoliji in seveda Egiptu. Njegova gradbena

dosežka sta bila postavitev glavne orožarne v Ninivah in obnova templja v

Asurju.72

Največ zgodovinsko izpričanih virov imamo o vladarju Asurbanipalu (668-626 pr.

Kr. ), Ešarhadonovem sinu in njegovem nasledniku na asirskem prestolu. Po smrti

očeta, ki so ga umorili na enem izmed njegovih vojaških pohodov v Egipt, je

moral tudi sam najprej s svojo vojsko posredovati v uporih v Memfisu in tam

premagati nubijskega kralja, na pomoč pa naj bi mu priskočili nekateri sirsko-

palestinski vazali, kot so bili Juda73

, Edom74

in Moab75

. V Egiptu je osvojil tudi

Tebe in zatrl upore v Tiru. Z Elamci je sprva skušal nadaljevati prijateljske

odnose, ki jih je vzpostavil njegov oče, a so slednji izkoristili njegove pohode na

Egipt in zavzeli Babilonijo, kar je dobre odnose seveda skrhalo in Asurbanipal jih

je na koncu hudo porazil. Velik udarec je njegova vladavina doživela z uporom

71

Foster, Civilizations, str. 120-121; Leick, Who is Who, s. v. Sennacherib, str. 143-144.

72 Leich, Who is Who, s. v. Esarhaddon, str. 57-58; Van Der Mieroop, A History, str. 273;

Ancient History Encyclopedia, »Assyria«.

73 Juda – sin Jakoba in Lee ter začetnik rodu, ki je naseljeval griče južno od Jeruzalema in

zahodno od Mrtvega morja. Njihovo središče je bilo v Hebronu. (Vir: : Švigelj, Kdo je kdo, s. v.

Juda, str. 209.)

74 Edom – je drugo ime za svetopisemskega Ezava – začetnika Edomcev, ki so živeli južno od

Kanaanana, na skalnatem polpuščavskem področju ob Mrtvem morju. (Vir: Comay, Kdo je kdo, s.

v. Ezav, str. 114; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Ezav, str. 98.)

75 Moab – ime za rod Moabcev, ki je izšel iz Lotovega incestnega razmerja. Bili so sosedje

Izraelcev, s katerimi so bili pogosto v vojni. Po navadi se Moab omenja tudi kot dežela vzhodno

od Mrtvega morja, med rekama Arnon in Zered. (Vir: Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Moab, str. 254.)

24

njegovega brata, a vseeno je njegova štiridesetletna vladavina veljala za eno

izmed uspešnejših vladavin v asirskem kraljestvu. Imperij je dosegel največjo

razsežnost, sam pa se je v zgodovino zapisal še kot ljubitelj umetnosti in

podpornik znanosti. Najbolj znana je njegova knjižnica v Ninivah, kamor je dal

prenesti na tisoče glinenih klinopisnih tablic, tudi iz babilonskih svetišč in domov

njihovih učenjakov, med katerimi je bil znani Ep o Gilgamešu.76

Kako se je končala dolgotrajna vladavina kralja Asurbanipala, se ne ve zagotovo.

Nekateri strokovnjaki so mnenja, da naj bi se upokojil in predal prestol svojemu

mladoletnemu sinu, je pa zelo verjetno, da je že ob koncu njegovega vladanja

imperij začel počasi razpadati, nekdaj osvojene dežele pa osamosvajati. Z

njegovim naslednikom na prestolu se niso vsi strinjali in njegova vladavina se je

kaj kmalu končala, vladarji pa, ki so sledili, Asircem nikakor niso mogli ponovno

priboriti prejšnje slave. Njihovo vladavino so leta 612 dokončno uničili Babilonci,

Medijci in Perzijci, ki so zavzeli prestolnico Ninive in uničili njihovo znano

knjižnico ter ostala asirska mesta do te mere, da dolgo časa nihče več ni poznal

njihove točne lokacije. Razlogi za hiter padec velikega imperija so se nabirali leta.

Babilonci so videli v opustošenju Niniv zadoščenje za Sanheribovo uničenje

Babilona, Judje kot kazen za podreditev »izvoljenega ljudstva«, najpomembnejši

razlogi pa so najverjetneje tičali v državi sami, saj naj bi jih prav slaba

organizacija imperija in šibki vladarji, ki so sledili kralju Asurbanipalu, pripeljali

do zatona njihove civilizacije.77

76

Van Der Mieroop, A History, str. 227, 273-275; Leick, Who is Who, s. v. Ashurbanipal, str. 24-

26; Foster, Civilizations, str. 123-125; Ancient History Encyclopedia, »Assyria«, 8.6.2016.

77 Van Der Mieroop, A History, str. 285-286; Ancient History Encyclopedia, »Assyria«, 9.6.2016;

Foster Civilizations, str. 126-128.

25

4 ASIRCI IN DRUGA LJUDSTVA

V več kot tisočletnem obdobju svoje navzočnosti v zgodovini so Asirci prišli v

stik z mnogimi ljudstvi Bližnjega vzhoda. Najtesneje so bili povezani s svojimi

južnimi sosedi Babilonci, ki so jim predstavljali pomembnega zaveznika, a še

večkrat mogočnega nasprotnika in konkurenta. Čeprav so si bili v marsičem

podobni, so tako eni kot drugi prav radi izkazovali svojo superiornost. V času

novoasirskega kraljestva so prišli v stik celo z mogočnimi Egipčani in si jih za

nekaj časa tudi podredili, svoje mesto pa so dobili nenazadnje v Svetem pismu, saj

so s svojimi vojaškimi pohodi pomembno vplivali na usodo »izvoljenega

ljudstva«.78

4.1 Babilonci

Babilonci so bili antično ljudstvo z območja Mezopotamije. Tako kot Asirci so

tudi oni »nasledniki« sumersko-akadskega kraljestva. Sprva je njihovo ljudstvo

predstavljalo več manjših narodov, njihovo središče pa je bilo mesto a Babilon.

Asirci so bili z njimi od nekdaj tesno povezani. V mnogih stvareh so jih poskušali

posnemati, častili so celo iste bogove, s to razliko, da se je njihov vrhovni bog

imenoval Asur, po katerem naj bi njihova dežela dobila ime, za babilonsko

najvišje božanstvo pa je veljal Marduk. Oboji so bili narod bojevnikov, ki so se

borili za obrambo in širitev svojega ozemlja. Večkrat so svojo povezanost potrdili

tudi s porokami, tak primer je v 14. stoletju pr. Kr. , ko je asirski vladar Assr-

Ubalit I., ki je vladal med leti 1353 in 1318 pr. n. št., dal svojo hčer poročiti na

babilonski dvor, s takratnim kraljem Burnaburiašem II. Ko je po umoru njunega

sina v Babiloniji nastal upor, naj bi s svojo vojsko posredoval tudi Asur-Ubalit ter

pomagal postaviti novega vladarja.79

Obdobje med leti 1000 do 626 pr. n. št. je bilo za Babilonce izredno težko. Na

ekonomskem področju so izgubili pomembne trgovske poti, pa tudi njihova

78

Ancient History Encyclopedia, »Assyria«, 9.6.2016.

79 Van Der Mieroop, A History, str. 147; Lamut, Velika verstva, str. 67.

26

poljedelska infrastruktura je bila zastarela. Na političnem področju je pogosto

prihajalo do nestabilnosti in menjave oblasti, kamor so se vmešavali tudi Asirci.

Prav oni so upore hitro zatrli z vojaškimi akcijami. Uporne kralje so dali

deportirati, če pa so bili slednji pripravljeni sodelovati, so jim priskočili na pomoč

in jih tudi vojaško podprli. Tako je namreč asirski kralj Šalmaneser III. (858-824

pr. n. št.) na pomoč priskočil Marduk-Zakir-Šumiju II., babilonskemu vladarju, in

zatrl upor njegovega brata, kar samo potrdi domnevo, da so bili Asirci nenehno v

dilemi, kakšno oblast naj si izborijo v Babiloniji. Sargon II. (721-705 pr. n. št.) in

Ešarhadon (680-669 pr. n. št.) sta se med drugim predstavljala tudi kot babilonska

kralja, medtem ko je na primer Sanherib (704-681 pr. n. št.), besen zaradi smrti

svojega sina in prestolonaslednika, ki ga je izgubil ravno zaradi upora v Babilonu,

mesto želel popolnoma izbrisati in je naročil, naj babilonskega boga Marduka

zamenjajo z asirskim vrhovnim bogom Asurjem. Ob koncu velikega asirskega

imperija so bili ravno Babilonci, skupaj z Medijci in Perzijci, zaslužni za njegov

dokončni poraz in v uničenju Niniv so videli zadoščenje za opustošenje njihove

dežele. Kralj Nebukadnezar II.80

jim je v Babilonu ponovno sezidal Mardukov

tempelj in postal prvi res pomembni babilonski vladar po velikem Hamurabiju iz

18. stol. pr. n. št., ki je bil zaslužen za največjo moč Babilona.81

4.2 Egipčani

V neposreden stik so Asirci in Egipčani prišli v zadnjem tisočletju pred našim

štetjem, v času novoasirskega imperija. Kot zadnji pomembni tekmec, ki se jim je

80

Nebukadnezar II. (605-562 pr. n. št.) – kralj kaldejske oziroma nove babilonske države in

eden izmed pomembnih vladarjev z območja Mezopotamije. Na domačih tleh je veljal za

pomembnega graditelja, ki je dal postaviti mnogo templjev in utrdil ter razširil obmejne trdnjave,

tlakoval ceste, obnovil Mardukov tempelj, .. V Svetem pismu je omenjen kot tisti vladar, ki mu je

leta 587 pr. n. št. uspelo osvojiti Jeruzalem in uničiti tamkajšnji tempelj ter odpeljati Jude v

izgnanstvo. Opisan je kot orodje, ki ga je Bog uporabil, da kaznuje svoje ljudstvo. (Vir: Leick,

Who is Who, s. v. Nebuchadnezzar II, str. 119; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v.

Nebukadnezar II., str. 813; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Nebukadnezar, str. 268-269.)

81 Van Der Mieroop, A History, str. 224, 226; Foster, Civilizations, str. 113; Lamut, Velika

verstva, str. 67.

27

upiral in celo podpiral sirsko-palestinske upore, proti mogočnim zavojevalcem.

Zaradi oddaljenosti od središča asirskega imperija in uporov, ki so jih morali

zatreti na novo osvojenih ozemljih, so Asirci invazijo na to deželo nekoliko

odložili, čeprav jih je zaradi vsega bogastva in blišča zelo mikala. Podvig je uspel

Ešarhadonu, ki je na treh vojaških pohodih premagal Nubijce, ki so prej zavzeli

egiptovsko deželo in osvojil severno prestolnico Memfis. Zaradi uporov je na

enem izmed pohodov umrl, njegovo vladavino pa je nadaljeval sin Asurbanipal, ki

je poleg tega, da je zatrl upore v Memfisu, osvojil še najstarejšo in najbogatejšo

prestolnico starega Egipta – Tebe.82

4.3 Kraljestvo Izrael in kraljestvo Juda

Dežela Izrael, ki se razprostira med Sredozemskim morjem in Arabsko puščavo,

je bila v svoji zgodovini izpostavljena stalnim vplivom Egipta in Mezopotamije.

Zaradi pomembne geografske lege je bila pogosto tudi prizorišče bitk med

takratnimi velesilami in pomembna trgovska postojanka med deželo faraonov in

Malo Azijo.83

Hebrejsko, pozneje judovsko ljudstvo je izhajalo iz rodu Abrahama, prvega med

očaki ter praočeta Izraelcev in sosednjih arabskih ljudstev. Nekateri zgodovinarji

so mnenja, da naj bi živel okoli leta 1850 pr. n. št. v Uru na Kaldejskem, od koder

naj bi se kasneje, skupaj s svojo družino, na Božji ukaz (1Mz 12,1) preselil najprej

v Haran, kraj na severu Sirije, ter nato v Kanaan (1Mz 12, 4-5) in za nekaj časa

tudi v Egipt (1Mz 12,10). Njihova domovina je tako postala dežela Kanaan, ki so

jo kasneje začeli imenovati Izrael, Palestina ali kar obljubljena dežela. Slednjo naj

bi kasneje podedovali potomci Izaka in Jakoba. Dežela, ki jo je Bog obljubil

njihovemu predniku Abrahamu, je vedno imela pomembno mesto v življenju

judovskega ljudstva. V času izgnanstev so se vedno želeli vrniti nazaj domov.

Njihova prva pot nazaj v domovino naj bi potekala pod vodstvom Mojzesa,

82


83 Klemen Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, Mohorjeva družba, Celovec 2009, str. 11

(dalje: Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina).

28

preroka, njihovega verskega voditelja in zakonodajalca, in po štiridesetih letih naj

bi se dvanajst Izraelovih rodov84

ponovno poselilo v kanaansko deželo. Sledilo naj

bi obdobje sodnikov, ki so bili branitelji postave do prvega pravega kralja Savla,

ki je združil večino Izraelovih plemen v boju proti sosednjim narodom. Na

prestolu mu je sledil kralj David, ki naj bi mu leta 1004 pr. Kr. le uspelo postati

kralj celotnega izraelskega ljudstva. Njegovi največji tekmeci so bili Filistejci, ki

jih je uspešno porazil in za nekaj časa postal najuspešnejši vladar, saj so bili

Egipčani takrat že v zatonu, tudi hetitsko ljudstvo ni imelo več nekdanje moči,

Asirci pa še niso postali velesila. Tudi pod vladavino njegovega sina in naslednika

Salomona se je Izraelcem lepo godilo. V deželi je vladal mir, Izrael pa je bil

veliko in bogato kraljestvo, a je že nekaj let pred njegovo smrtjo začelo počasi

razpadati. Začeli so se upori in kraljestvo je že na začetku vladavine

Salomonovega sina Roboama razpadlo na severno izraelsko kraljestvo s

prestolnico Samarijo in na jugu na kraljestvo Juda z glavnim mestom Jeruzalem.85

V tem času se je na severovzhodu ponovno krepila moč Asircev in v vojnih

pohodih v času novoasirskega imperija jim je uspelo osvojiti Izrael, ter oblegati

Judejo. Moške prebivalce osvojenih območij so vključili v svoje bojne čete, tiste

bolj uporne pa pobili, kaznovali ali preselili v notranjost imperija. Asirci, ki so

imeli zelo učinkovito vojsko, so tako postali glavna grožnja Hebrejcev. Moč

njihovih bojnih vozov in oblegovalnih metod so občutili v času Asurnazirpala in

Šalmaneserja III.. Leta 841 naj bi prav on napadel Damask, ga porazil in od

Izraela in Tira zahteval plačevanje davkov. Po tem zavzetju so Asirci zapustili

sirsko-palestinsko provinco in moč na tem območju je uspelo uveljaviti

Aramejcem. To se je zgodilo v času vladanja izraelskega kralja Joahaza (814-800

pr. Kr. ), ko naj bi severno kraljestvo doživelo najnižjo točko v svoji zgodovini.

Izrael naj bi takrat »rešili« prav Asirci, s tem, ko je Adad-Nirari III. zlomil

84

Dvanajst Izraelovih rodov – v Svetem pismu tudi dvanajst Jakobovih sinov: Ruben, Simeon,

Levi, Juda, Isahar, Zabulon, Gad, Benjamin, Dan, Neftali, Ašer in Jožef, ki sta ga nasledila sinova

Efraim in Manase (1Mz 35,23-26). (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. dvanajst

Izraelovih rodov, str. 278.)

85 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Abraham, str. 5; Lamut, Velika verstva, str. 276-277;

Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 16, 18, 27-28, 30, 32.

29

aramejsko oblast. Kraljestvo Izrael se je torej zateklo po zaščito ravno k Asircem

in po njihovem odhodu so nadaljevali vojno proti Aramejcem in nasledili njihovo

politično vlogo na območju sirsko-palestinske asirske province.86

Tudi drugi mogočni vladarji novega asirskega imperija so prišli v neposreden stik

z obema kraljestvoma. Eden izmed teh je bil asirski kralj Tiglatpilesar III., ki ga je

na to območje prinesla želja po osvojitvi Egipta in »obljubljena dežela« je mejila

prav nanj. Kraljestva Jude na tem pohodu niso zavzeli, vendar naj bi kralj Ahaz

(736-716 pr. n. št.) asirskemu poglavarju plačeval davek. Bila naj bi zaveznika,

saj naj bi se Ahaz celo obrnil nanj, ko je v severnem kraljestvu Pekah (737-732 pr.

n. št.) s prestola vrgel prej vladajočo Menahemovo dinastijo (743-738 pr. n. št.) in

pripravljal napad na Judo. Tiglatpilesar III. je tako zavzel Galilejo (733-732 pr. n.

št.) in jo spremenil v svojo provinco Megido, nekateri asirski viri pa poročajo, da

naj bi v ujetništvo v Asirijo odpeljali tudi okoli 13.150 ljudi. Izrael se je zaradi

izgube okoli dveh tretjin svojega ozemlja znašel v politični krizi, ki je vodila do

državnega udara in na izraelski prestol je zasedel Hozej, ki ga je potrdil tudi

asirski kralj. Po smrti Tiglatpilesarja III. so se Izraelci ponovno uprli in se po

pomoč zatekli k Egipčanom. Šalmaneser V. je nanje poslal svojo vojsko, zavzel

Izrael in v ujetništvo odpeljal tudi Hozeja. Prestolnica Samarija je napade zdržala

še dobri dve leti in v asirske roke dokončno padla okoli leta 722-721 pr. n. št.. Po

smrti Šalmaneserja V. je na celotnem območju zahodno od Evfrata prihajalo do

uporov, ki jih je novi vladar Sargon II. zatrl, ponovno zavzel Samarijo in jo

spremenil v svojo provinco Samerino. Velik del prebivalstva je dal izgnati iz

prestolnice, najverjetneje v kraj Gozan87

v severozahodni Asiriji in v Medijo, kjer

naj bi služili v enotah asirske vojske. V njihovo nekdanjo prestolnico so naselili

koloniste iz drugih delov imperija, predvsem iz Babilonije, Medije in Elama;

njihovi potomci so danes znani kot svetopisemski Samarijani.88

86

Van der Mieroop, A History, str. 247; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 36-37.

87 Gozan – kraj v severozahodni Asiriji, kamor naj bi bili izgnani prebivalci kraljestva Izrael. Še v

sedmem stoletju naj bi jim uspelo ohraniti svojo ločeno identiteto, nekaj pa naj bi se jih po

navedbah v Svetem pismu (Jeremija, Ezekiel) celo vrnilo nazaj v domovino. (Vir: Jelinčič Boeta,

Kratka zgodovina, str. 41.)

88 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 39-41.

30

Po padcu Samarije so se kot nasledniki Izraela videli kralji Jude in so skušali svoj

vpliv razširiti na nekdanje severno kraljestvo. Pri tem so pazili, da niso sodelovali

v uporih proti Asiriji, saj so se bali, da bi tudi njih doletela enaka usoda kot ostalih

deset Izraelovih rodov. V času vladanja judovskih kraljev Ahaza (736-716 pr. n.

št.) in Ezekija (716-687 pr. n. št.) je bilo torej dokaj mirno obdobje, vedno bolj so

pridobivali na veljavi, a Asircem so vseeno morali plačevati davek. Po smrti

Sargona II. se je podrejenim ljudstvom ponudila priložnost za upor proti prevladi

Asircev. Temu uporu se je pridružil tudi Ezekija iz Jude, ki se je zavedal posledic

svoje odločitve za nepokorščino Asiriji in je hitro začel obnavljati obzidje in

pripravljati Jeruzalem na obleganje. Sargonov naslednik Sanherib naj bi se okoli

leta 701 pr. n. št. res odpravil zatret upore tudi na tem območju svojega velikega

imperija. Spopadel se je z Egipčani ter se nato obrnil še proti Judi; zavzel naj bi

okoli 46 njihovih utrjenih mest in začel oblegati tudi Jeruzalem. To je Ezekija

privedlo k predaji in ponovno je postal asirski vazal, ki pa je moral zaradi upora

plačevati mnogo višji davek ter v Asirijo poslati celo svojo hčer, na deset tisoče

ostalih prebivalcev, zlato, srebro, železo, bron, tekstil in slonovino. S tem se je

Jeruzalemu kot mestu, ki je pod Božjo zaščito, sicer uspelo izogniti uničenju, a

dežela je vseeno ostala izropana in oslabela. Nekaj let po Sanheribovem

opustošenju je umrl tudi Ezekija in nasledil ga je Manase (687-642 pr. Kr. ), ki je

vseskozi ostal asirski vazal in prav v njegovem času je bil asirski vpliv v tej deželi

najmočnejši. Njegove enote naj bi bile vključene tudi v asirsko vojsko in jim

pomagale osvajati egipčanska mesta. Po smrti asirskega kralja Asurbanipala je na

območju celotnega imperija nastopila velika kriza, ki so jo izkoristili tudi v

kraljestvu Judi. V tem času so začeli uvajati številne spremembe in država naj bi

doživela svoj verski in nacionalni preporod. K svojemu ozemlju so si priključili

južni del Samarije, na verskem področju pa so prepovedali tuje obrede. Asirski

imperij je vedno hitreje izgubljal svojo moč v vojni z Medijci, Perzijci in

Babilonci, ki so leta 614 pr. n. št. zavzeli Asur, 612 pr. n. št. pa še Ninive. Edino

pomoč so Asirci dobili iz Egipta, kar pa je skušal judovski kralj Jošija (640-609

pr. n. št.) preprečiti in je za to izgubil tudi svoje življenje. Mogočna Asirija je tako

31

padla tudi po zaslugi kraljestva Jude in odtlej svojega blišča ni doživela nikoli več

v zgodovini.89

89

Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 41-44.

32

5 ASIRCI V SVETEM PISMU

Asirci so si svoje mesto v Svetem pismu priborili predvsem v času novoasirskega

imperija, ko so na svojih osvajalskih pohodih zavzeli takrat že razdvojeni

kraljestvi Izrael in Juda. Njihovo prebivalstvo so si podjarmili, nekatere celo

odpeljali s seboj, v svojo materno deželo, kjer so opravljali suženjska dela.

Pogosto prihaja do tega, da se drugi zgodovinski viri ne skladajo popolnoma z

zapisi v Bibliji, kar je lahko opaziti tudi pri Asircih in njihovih omembah v

Svetem pismu. Vseeno zgodovinarji, ki raziskujejo obdobje starega Bližnjega

vzhoda, ne morejo mimo tega, da bi upoštevali te zapise, saj gre za pomemben in

edinstven vir, ki prikazuje vpliv velikih imperijev Asirije, Babilonije in Perzije na

malo podrejeno ljudstvo Izraelcev.90

5.1 Omembe v Mojzesovih knjigah

Prve omembe Asirije in njihovih večjih mest najdemo, če beremo Sveto pismo po

vrsti, v Mojzesovih knjigah, znanih tudi kot Peteroknjižje ali Pentatevh. Gre za

prvih pet knjig Stare zaveze, kjer so zbrani zapisi o stvarjenju sveta, izvoljenosti

izraelskega ljudstva, o njihova zavezi z Bogom, padcu v greh ter o ponovni

pridobitvi Božjega blagoslova ter postave, vse do Mojzesove smrti. Glavna tema

vseh petih knjig so judovski zakoni, opisani na podlagi zgodovinskih okoliščin

izvoljenega ljudstva. Samo ime – Pentatevh - je grškega izvora in v prevodu

pomeni »pet zvitkov«, ki jih Judje imenujejo tudi »Tora« ali Postava.91

5.1.1 Predstavitev knjig

Okvirna vsebina petih Mojzesovih knjig opisuje zgodovino Izraelovega ljudstva

od Abrahama do Mojzesove smrti, kar časovno uvrščamo v obdobje med leta

90


91 Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Pentatevh, Peteroknjižje, str. 910, 917; Alexander,

Svetopisemski vodnik, str.122; Svetopisemska družba, »Asir*« 15.6.2016.

33

1900 do 1250 pr. n. št. Točne datume posameznih dogodkov je težko opredeliti,

predvsem zato, ker je bila Stara zaveza nasploh zapisana za izraelsko ljudstvo bolj

zaradi tega, da bi se iz svoje preteklosti učili, kot pa da bi šlo za popisovanje

zgodovinskih dejstev, ki so jih doživeli njihovi predniki. Abraham, prvi

zgodovinsko nekoliko otipljivejši očak, naj bi živel okoli leta 1850 pr. n. št.,

izhajal naj bi iz Ura na Kaldejskem in prav njega ter njegov rod naj bi Bog izvolil

za svoje ljudstvo. To zavezo je Bog obnavljal in utrjeval torej tudi z njegovimi

potomci, sinom Izakom in vnukom Jakobom, iz katerega naj bi izšlo dvanajst

Izraelovih rodov. Okoli 13. stoletja pr. n. št. Naj bi izmed teh rodov izšel tudi

Mojzes, ki naj bi ga v otroških letih vzgajali na faraonovem dvoru, kasneje pa je

postal največji prerok, verski voditelj in zakonodajalec judovskega ljudstva.

Izraelce naj bi odpeljal iz suženjstva v Egiptu nazaj v obljubljeno deželo ter na

poti prejel tudi plošči postave, ki jih danes poznamo kot deset Božjih zapovedi ali

dekalog.92

5.1.2 Omembe Asircev

Neposredno so Asirci oziroma njihovi kraji omenjeni v Prvi in Četrti Mojzesovi

knjigi. Pa tudi drugače so bili posredno pomembni za ohranjanje nekaterih ostalih

Mojzesovih svetih spisov. Če gre verjeti teoriji o prenosu Pete Mojzesove knjige

iz Samarije v Jeruzalem, so bili prav oni, z zavzetjem severnega kraljestva leta

721 pr. n. št., nehote zaslužni za večjo skrb in težnjo po ohranjanju Božjega

izročila v kraljestvu Juda. Sprva naj bi Peto Mojzesovo knjigo skrivali v

Jeruzalemskem templju, dokler je niso ponovno »odkrili« v času vladanja kralja

Jošija (640-609 pr. n. št.). Prav on naj bi ob prebiranju te knjige »spoznal«, kako

močno se je njegovo ljudstvo oddaljilo od Boga in prav na podlagi tega dela je

nato izvedel svoje reforme.93

92

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 122-125; Comay, Kdo je kdo, s. v. Abraham, str. 8-10;

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Abraham, deset Božjih zapovedi, Mojzes, str. 5-6, 238,

775; Švigelj, Kdo je kdo, str. 20.

93 Comay, Kdo je kdo, s. v. Jošija, str. 214; Rebić, Splošni religijski leksikon, str. 914;

Svetopisemska družba, »Asir*« 22.6.2016.

34

5.1.2.1 Prva Mojzesova knjiga

V Prvi Mojzesovi knjigi je najprej omenjen Asur – prestolnica Asirije, in sicer v

povezavi z pomembnimi rekami, ko so vse imele svoj izvir v Edenu – rajskem

vrtu. Glavna reka, ki je namakala vrt, naj bi se razdelila v štiri glavne reke in ena

izmed njih naj bi bila reka Tigris: »Ta teče vzhodno od Asurja« (1Mz 2,14).

Kasneje se Asirija pojavi kot območje, ki ga je prevzel vnuk Noetovega sina

Hama – Nimrod. Sveto pismo ga imenuje tudi »prvi junak na zemlji« (1Mz 10,8)

in naj bi v Mezopotamiji vladal na območju poznejših držav Asirije in Babilonije

ter ustanavljal pomembna mesta, kot so Babilon, Ahad, Ninive, Kelah (Nimrud)

in druga. Čeprav ga raziskovalci ne morejo identificirati kot zgodovinsko osebo,

mu po izročilu pripisujejo gradnjo babilonskega stolpa.

Asirija se v Prvi

Mojzesovi knjigi omenja tudi kot dežela, do koder naj bi segal rod Abrahamovega

sina Izmaela.94

5.1.2.2 Četrta Mojzesova knjiga

V Četrti Mojzesovi knjigi, ki opisuje tavanje Izraelcev po puščavah Arabskega

polotoka, beremo poročilo o tem, da se je ljudstvo srečalo s poganskim vidcem

Bileámom iz Mezopotamije, do česar naj bi torej prišlo nekje okoli 13. stol. pr. n.

št.. Bileáma je na pomoč poklical moabski kralj Balák, z željo, da bi preklel

njegove sovražnike Izraelce, ki so se utaborili na meji kraljestva. Namesto

prekletstev je Bileam izvoljeno ljudstvo trikrat blagoslovil, saj je moral govoriti

vse, kar mu je zapovedal Bog. Njegovi zadnji preroški izreki se nanašajo na

prihodnost izraelskega ljudstva in omenjajo tudi usodo drugih ljudstev. Izraelcem

je napovedal lepo prihodnost: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz

Izraela« (4Mz 24,17), Asirce pa je videl kot zavojevalce »do kdaj te bo Asirec

držal ujetega?« (4Mz 24,22), a tudi njim je tako kot Hebrejcem napovedal konec

94

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Izmael, str. 480; Svetopisemska družba, »Asir*«

22.6.2016; Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod z

devterokanoničnimi/apokrifnimi knjigami, 3. osnovna izdaja, Ljubljana, Svetopisemska družba

Slovenije, 2003, (V nadaljevanju so vsi citati iz Svetega pisma povzeti po Slovenskem

standardnem prevodu); Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Nimrod, str. 273.

35

vladavine. »Ladje priplujejo iz Kitima95

, ponižajo Asirca in ponižajo Eberja,96

a

tudi njih na koncu čaka poguba«.(4Mz 24,24.)97

5.2 Asirci v Knjigah kraljev

Skupaj z Jozuetom, Sodniki ter Prvo in Drugo Samuelovo knjigo Knjigi kraljev

Hebrejsko Sveto pismo uvršča pod zgodnje preroke. Govorita o štirih stoletjih

izraelske zgodovine od konca Davidovega kraljestva okoli leta 965 pr. n. št. preko

delitve na severno kraljestvo Izrael in na jugu kraljestvo Juda ter njunega propada

in izgnanstva v Babilon okoli leta 587 pr. n. št.98

5.2.1 Predstavitev knjig

V standardnem prevodu Svetega pisma najdemo dve starozavezni knjigi kraljev,

čeprav hebrejski prevod Svetega pisma pozna samo eno delo. Knjigi opisujeta

zlato dobo izraelskega ljudstva v času vladanja Davidovega sina Salomona ter po

njegovi smrti okoli leta 931 pr. n. št. delitev na Izraelovo in Judovo kraljestvo.

Razpadu navkljub sta deželi ostali tesno povezani, tako v veri kot tudi načinu

življenja.. Šlo je za manjši kraljestvi, ki sta bili centralistično urejeni okoli svojih

prestolnic – Samarije v severnem in Jeruzalema v južnem kraljestvu. Besedili

opisujeta tudi oddaljitev kraljev od Boga in čaščenje tujih bogov, malikov, pa

95

Kitim – najverjetneje biblični izraz za naselje na otoku Cipru. Vir: »Kittim«, International

Standard Bible Encyclopedia Online, dostopno na:

http://www.internationalstandardbible.com/K/kittim.html, 22.6.2016. (dalje »Kittim«,

International, Standard Bible Encyclopedia).

96 Eber – pravnuk Noetovega najstarejšega sina Sema, po katerem naj bi Hebrejci dobili ime. Vir:

Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Eber, str. 79.

97 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 190, 193; Comay, Kdo je kdo, s. v. Bileam, Eber, str. 60,

91; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Četrta Mojzesova knjiga, str. 210; Švigelj, Kdo je kdo,

s. v. Balak, Bileam, Eber, str. 46, 50-51, 79

98 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 251, Comay, Kdo je kdo, str. xiv; Rebić, Splošni

religijski leksikon, s. v. Knjigi kraljev, str. 584.

http://www.internationalstandardbible.com/K/kittim.html

36

zatiranje ljudstva, preganjanje prerokov, nasilje in žrtvovanje otrok ter na koncu

propad obeh kraljestev, iz katerega naj bi se naučili, da je Bog gospodar

zgodovine in prisoten v človeškem ravnanju. Kdor posluša njegove zapovedi, živi

v miru in blaginji. Gospodarski in politični zlom obeh kraljestev naj bi bil torej

samo posledica verskega in moralnega propadanja ljudstva. Prav to je bil tudi

nauk Prve in Druge knjige kraljev, ki so ju najverjetneje zapisali kasneje, v času

babilonskega izgnanstva okoli leta 550 pr. n. št. Knjig se sicer nimajo za pravo

zgodovinopisje, temveč bolj za teološko presojo dogodkov, ki so se zgodili v

judovski verski skupnosti. Njuni avtorji so bili privrženci starega izročila, ki so jih

spisali na podlagi različnih virov, v obeh knjigah pa imajo pomembno vlogo

preroki.99


5.2.2.1 Druga knjiga kraljev

Asirci so v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma omenjeni v Drugi

knjigi kraljev. V času judovskega kralja Azarjaja oziroma Uzija ter v času

Izraelovega kralja Menahema naj bi prvič prišli v deželo. Menahem je bil

šestnajsti kralj v kraljestvu Izrael po delitvi kraljestva in naj bi vladal okoli leta

743 do 738 pr. n. št.. Po smrti kralja Šaluma (743 pr. Kr. ), za katero je

najverjetneje poskrbel kar sam, se je polastil prestola v Samariji. Nekateri so se

njegovi oblasti upali upirati, a je vse nemire grobo zatrl. Sveto pismo ga opisuje

kot grešnika, ki je vse življenje delal, kar je hudo v Gospodovih očeh in se ni

odvrnil od svojih grehov (2 Kr 15,18). Prav zaradi njegove hudobije naj bi Bog

dopustil, da so v deželo prišli Asirci na čelu s kraljem Pulom. Ta svetopisemska

navedba kralja Pula je namreč babilonsko ime za asirskega kralja Tiglatpilesarja

III., ki je bil ravno v tem času na svojem osvajalskem pohodu po deželi. V vrsti

vojaških akcij so Asirci zavzeli Filistejo ob sredozemski obali, uničili Damask in

99

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 251; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Knjigi

kraljev, str. 584; Van Der Mieroop, A History, str. 238.

37

zasedli Gilead100

in Galilejo – nekatera izraelska območja, ki so postala asirska

provinca. Menahem je celotno asirsko zasedbo Izraela preprečil s plačevanjem

davkov v višini 1000 talentov srebra, kar naj bi znašalo okoli 30.000 kg oziroma

30 ton srebra na leto.101

Znesek je seveda naložil svojim podložnikom, predvsem

bogatim prebivalcem svoje dežele, sam pa si je zagotovil podporo Asircev. Tudi

po Asirskih letopisih, ki opisujejo osvajalske pohode kralja Tiglatpilesarja III., naj

bi bil Menahem iz Samarije eden izmed asirskih davkoplačevalcev, iz glinenih

tablic, najdenih v Samariji, pa naj bi bilo razvidno, da so poleg srebra svoj dolg

najverjetneje odplačevali tudi v olju in vinu.102

Tiglatpilesar III. je zaznamoval tudi vladavino drugih Izraelovih kraljev. Eden

izmed njih je bil tudi Pekah, osemnajsti v vrsti Izraelovih vladarjev. Vladal naj bi

med leti 737 in 732 pr. n. št. Sprva je bil častnik prejšnjega kralja, a je proti njemu

skoval zaroto in se polastil prestola. Tudi njega, tako kot že prej kralja Menahema,

Sveto pismo opisuje kot neposlušnega Bogu. V želji, da bi se rešil asirske

nadoblasti, ki je prav tedaj osvajala bližnje dežele, se je povezal z aramskim

kraljem Recinom, katerega prestolnica je bila v mestu Damask, in skupaj naj bi se

borila proti mogočnemu imperiju. V svojo zvezo sta skušala pritegniti tudi

Judovega kralja Ahaza, ki pa se jima ni želel pridruži. Ahaz naj bi bil eden izmed

slabših Judovih kraljev. Tudi on se je odvrnil od Boga in po navadi drugih

narodov v ognju žrtvoval celo svojega sina ter opravljal klavne in kadilne daritve

drugim bogovom (2 Kr 16,3-4). V njegovem času je kraljestvo Juda predstavljalo

lahek plen za okoliška ljudstva. Z juga so mu grozili Edomci in Filistejci, s severa

pa so ga napadali Izraelci in Sirci, pod vodstvom Pekaha in Recina, saj se jim ni

želel pridružiti v boju proti Asircem. Vse večji pritiski so Ahaza prisilili, da je za

pomoč prosil samega asirskega kralja Tiglatpilesarja III., čeprav mu je njegov

svetovalec prerok Izaija to odsvetoval. Prošnji za pomoč je namreč pristavil tudi

zlato in srebro iz zakladnice kraljeve in Gospodove hiše. Asirski kralj je njegovo

100

Gilead – gorska pokrajina zahodno od reke Jordan (Vir: »Gilead«, Bible Hub, Dostopno na:

http://biblehub.com/topical/g/gilead.htm, 28.6.2016).


102 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 108; Comay, Kdo je kdo, s. v. Menahem, Tiglat Pileser

III.; str. 259, 362; Leick, Who is who, s. v. Tiglath-pileser III, str. 164; 2 Kr 15,17-22.

http://biblehub.com/topical/g/gilead.htm

38

prošnjo sicer uslišal, vendar najverjetneje ne zaradi njegovih bogatih daril, temveč

predvsem zaradi tega, ker je imel od tega osebne koristi. V obdobju med letoma

734 in 732 pr. n. št. so Asirci uničili sirsko-izraelsko navezo, prodrli do Gaze ter

zasedli Damask, njegovega kralja Recina pa usmrtili. Kraljestvo Juda je bilo

izvzeto iz njihovega obleganja, saj so se jim podredili in plačevali davke v zlatu,

srebru, kositru, svincu, železu, oblačilih …103

, kralj Ahaz pa je bil nad Asirci

nasploh zelo navdušen. Večina ostalih prebivalcev z območja severnega kraljestva

in Sirije je bila odpeljana v izgnanstvo v notranjost imperija, Asirci pa so na

osvojenem območju ustanovili tri province v Megidu za Galilejo, za obalo pa v

Doru in v Gileadu. Od Izraela sta tako ostala samo še Efraimsko pogorje ter

prestolnica Samarija, Pekaha, izraelskega kralja, pa je usmrtil in nasledil Ozej

oziroma Hošea, ki se je vrnil k politiki podrejenosti Asiriji.104

Hošea oziroma Ozej je bil zadnji kralj severnega kraljestva. Vladal je od leta 732

pr. n. št., ko je porazil svojega predhodnika Pekaha, do leta 724 pr. n. št., ko so si

kraljevino dokončno podredili Asirci. Tudi on naj ne bi sledil Božjim zapovedim

in je bil prej marionetni kralj asirskih gospodarjev, ki jim je, jasno, plačeval

visoke davke. Ker razmere v kraljevini, ki se je še komaj lahko tako imenovala,

niso bile rožnate, so vselej iskali izhod izpod asirskega jarma. Najverjetneje so

računali tudi na pomoč Egipta in so po smrti Tiglatpilesarja III. očitno nastopili

proti novemu vladarju Šalmaneserju V., ki je asirski imperij vodil med leti 726 do

722 pr. n. št. Čeprav je sprva še plačeval davke, naj bi, kot poroča Sveto pismo,

Šalmaneser »odkril zaroto pri Hošeu, ker je poslal odposlance k egiptovskemu

kralju Soju105

in ni dal asirskemu kralju davka kakor vsako leto« (2 Kr 17,4).

Odgovor asirskega vladarja je bil takojšen, Izrael naj bi osvojil leta 724 pr. n. št.

103

Comay, Kdo je kdo, s. v. Ahaz, str. 21.

104 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 278-279; Comay, Kdo je kdo, s. v. Ahaz, Pekah, str. 20-

21, 301; Leick, Who is Who, s. v. Rakhianu, str. 134; 2 Kr 15,27-31; 2 Kr 16,1-20.

105 So – v Svetem pismu naj bi bil So egiptovski kralj, h kateremu naj bi se Hošea zatekel po

pomoč, v boju proti Asircem. Ker zgodovinopisje ne poroča o kakšnem faraonu po imenu So, še

najbližje domneve, da je šlo za faraona Osorkona IV. (727-720 pr. Kr. ) ali pa za kakšnega

egiptovskega vojskovodjo. (Vir: Comay, Kdo je kdo, s. v. So, str. 344; »King of Egipt (Pharaoh)«,

American Bible Society, dostopno na: http://bibleresources.americanbible.org/resource/king-of-

egypt-pharaoh, 29.6.2016.)

http://bibleresources.americanbible.org/resource/king-of-egypt-pharaoh

http://bibleresources.americanbible.org/resource/king-of-egypt-pharaoh

39

in Hošea odpeljal v ujetništvo. Še največ časa so Asirci porabili za obleganje

njihove prestolnice Samarije, ki naj bi se upirala še tri leta in se dokončno predala

novemu asirskemu kralju Sargonu II. leta 721 pr. n. št. Prebivalce so odpeljali v

izgnanstvo v mesta Halah, Gozan in Medijo, torej na območja današnje

severovzhodne Sirije in Irana, nekdanjo prestolnico pa so spremenili v provinco

Samerina. V njihovo domovino so Asirci naselili druga podjarmljena ljudstva, ki

so imela vsaka svojo religijo in, ker niso znali pomiriti njihovega »krajevnega

boga«, so v deželo poslali misijonarje izraelskega rodu, ki so iz mešanice

narodnosti in religij izoblikovali novo skupnost, ki jo danes poznamo kot

svetopisemske Samarijane.106

O vzrokih za padec Samarije in severnega kraljestva so se spraševali že avtorji

Knjige kraljev. Sveto pismo tako navaja kot glavni razlog za propad neposlušnost

Gospodu, njihovemu Bogu, ter čaščenje tujih bogov in malikov. Navkljub

svarilom prerokov, teh Izraelovi kralji niso poslušali in tako je nadnje prišla

kazen: »…Izrael je moral oditi s svoje zemlje v izgnanstvo v Asirijo…« (2 Kr

17,23), njihovo kraljestvo Izrael pa je bilo dokončno uničeno. Samarijani so

postali novo ljudstvo v Samariji in okoliških mestih, sestavljali pa so jih

prebivalci različnih narodnosti, ki jih je dal asirski kralj pripeljati iz Babilona in

ostalih krajev po imperiju.107

Zadnje obdobje kraljestva Juda se je začelo s kraljem Ezekijem, ki naj bi bil eden

izmed najboljših Judovih kraljev. » Ezekija je zaupal v Gospoda, Izraelovega

Boga; med vsemi Judovimi kralji za njim ni bilo njemu enakega, pa tudi med

tistimi ne, ki so bili pred njim. Držal se je gospoda in ni odstopil od njega;

izpolnjeval je zapovedi, ki jih je Gospod zapovedal Mojzesu. Zato je bil Gospod z

njim: česarkoli se je lotil, vse se mu je posrečilo.« (2 Kr 18,5-7.) Vladal naj bi od

leta 716 do 687 pr. n. št.108

v času asirskih kraljev Sargona II. in Sanheriba, ki

jima je bil podložen. Več let si je prizadeval zadovoljiti Asirce in utrditi svoje

106

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 279; Comay, Kdo je kdo, s. v. Hošea, Salmanasar, str.

150, 316; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 40-41.

107 Sveto pismo: 2 Kr 17,7-30.

108 Nekateri viri domnevajo, da se je Ezekijeva vladavina začela že nekoliko prej, leta 729 pr. n. št.

in je bil v času propada Izraela in Šalmaneserjevega pohoda nad Samarijo že kralj južnega

kraljestva. (Vir: Sveto pismo: 2 Kr 18,9; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Ezekija, str. 100).

40

kraljestvo. Ker je bil, za razliko od svojega očeta Ahaza, Bogu vdan mož, je želel

odpraviti višine oziroma lokalna svetišča, kjer so ohranjali malikovalske prakse,

očistil je tempelj ter ga ponovno posvetil, na novo pa je uredil tudi davčno in

upravno ureditev kraljestva. Razširil in utrdil je še meje svojega kraljestva,

predvsem na zahodu s Filistejci do Edoma na jugu, saj ga je zelo skrbela obramba

Jeruzalema. Upravičeno, kajti nanj je prežala nova asirska nevarnost pod

vodstvom kralja Sanheriba. Po smrti Sargona II. so mnogi narodi videli priložnost

za upor proti imperiju. Babilonci in Egipčani so podžigali upore, tudi v kraljestvu

Juda, niso pa vedeli, da bo novi asirski vladar prav tako mogočen kralj, kakor je

bil poprej njegov oče. Ezekija se je navkljub tveganju odločil za upor in Sanherib

se je po tem, ko je opravil z nepokornimi Babilonci, odpravil utrdit svoj položaj

tudi na zahodu imperija. Porazil naj bi Filistejce in egiptovsko vojsko, ki je

prihajala na pomoč, ter svoje moči usmeril proti kraljestvu Juda. Po asirskih

zapisih naj bi Sanherib zasedel 46 Judovih mest ter njihove prebivalce dal

odpeljati v ujetništvo. Najhuje jo je odneslo mesto Lahiš109

, v neposredni bližini

Jeruzalema, ki ga je dal asirski kralj po veliki zmagi upodobiti v svoji palači v

Ninivah. Prav v ta kraj naj bi po asirski osvojitvi kralj Ezekija poslal svoje

odposlance s sporočilom za asirskega kralja Sanheriba: »Pregrešil sem se. Obrni

se od mene! Kar koli mi boš naložil, bom nosil.« (2 Kr 18,14). Ezekija je moral

tako plačati davek v višini 300 talentov110

srebra in 30 talentov zlata (2 Kr 18,14),

pa Sanherib še vedno ni bil zadovoljen. Zahteval je vdajo Jeruzalema in v ljudi

skušal vliti strah: »Tako govori veliki asirski kralj: Kakšna je opora, na katero se

zanašaš?... Na koga se vendar zanašaš, da si se mi uprl? Zdaj glej, se zanašaš na

ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo

predre. Tak je faraon egiptovski kralj za vse, ki se nanj zanašajo«( 2 Kr 18,19-

109

Lahiš – strateško utrjeno Judovsko mesto vzhodno od Gaze. V času Judovskega kralja Ezekija

je mesto oblegal asirski kralj Sanherib. Napadel je s vso močjo svoje vojske in ga zavzel. Za

Asirce je bila to pomembna zmaga, ki jo omenjajo mnogi zgodovinski viri. Opise najdemo na

Sanheribovi prizmi – glineni prizmi, kjer Sanherib pripoveduje o svojih osmih vojaških pohodih; v

svoji palači v Ninivah pa je dal narediti podroben relief, ki na štirih ploščah prikazuje obleganje

mesta, kar je do danes ostal najnazornejši prikaz starodavne bitke, ki so jih odkrili. (Vir:

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 280; Comay, Kdo je kdo, s. v. Ezekija, str. 119.)

110 1 talent = okoli 30 kg (Vir: Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 108).

41

21.) Te besede so se nanašale na egiptovsko vojsko, ki jim je prihajala na pomoč,

pa so jo Asirci zatrli. V svojem govoru je Asirec skušal v prebivalcih judovske

prestolnice vzbuditi tudi nezaupanje v njihovega kralja in njihovega Boga.

»Poslušajte besedo velikega kralja, asirskega kralja! Takole govori kralj: Naj vas

Ezekija ne zavaja, kajti ne bo vas mogel rešiti iz moje roke. Naj vam Ezekija ne

vliva zaupanja v Gospoda in ne govori: Gospod nas bo gotovo rešil in to mesto ne

bo dano v roke asirskemu kralju. Ne poslušajte Ezekija! ... Mar so bogovi narodov

mogli rešiti svojo deželo iz rok asirskega kralja?... So morda rešili Samarijo iz

mojih rok? Kateri izmed bogov teh dežel je rešil svojo deželo iz mojih rok? Pa naj

bi Gospod rešil Jeruzalem iz mojih rok!«( 2 Kr 18,28-35.) Tudi Ezekija je slišal te

besede in se za nasvet obrnil na enega izmed štirih velikih prerokov judovskega

ljudstva, ki je živel ravno v tem času – preroka Izaija, ta pa ga je potolažil in

napovedal, naj se ne boji zaradi besed, ki jih je slišal iz ust asirskega kralja, saj naj

bi jih Gospod, njihov Bog, rešil. »Zato Gospod tako govori o asirskem kralju: ne

bo prišel v to mesto in ne ustrelil tja puščice, ne bo se mu približal s ščitom ne

nasul nasipa proti njemu. Po poti, po kateri je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa

ne bo prišel, govori Gospod. Branil bom to mesto, da ga rešim…« (2 Kr 19,32-

34.) Sanherib Jeruzalema res ni oblegal, temveč je umaknil svojo vojsko. Sveto

pismo poroča, da naj bi namreč v asirskem taboru »tisto noč prišel Gospodov

angel in pobil 185.000 mož« oziroma je najverjetneje izbruhnila epidemija kuge.

Izpolnila pa se je tudi napoved preroka Izaija, ko je govoril o Sanheribu: »Glej,

dal mu bom duha, da bo slišal novico in se vrnil v svojo deželo, v njegovi deželi

pa ga bom pustil pasti pod mečem.« (2 Kr 19,7.) Ta novica je zelo verjetno bila

vest o uporu v Babilonu in o smrti kraljevega najstarejšega sina in

prestolonaslednika. Na poti domov je iz maščevanja oplenil in uničil Babilon,

doma v Ninivah pa sta ga najverjetneje ubila lastna sinova.111

V Drugi knjigi kraljev Sveto pismo omenja Asirce tudi v povezavi z judovskim

kraljem Jošijem. Na prestol naj bi prišel že zelo mlad, star komaj osem let, je bil

111

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 279-282; Comay, Kdo je kdo, s. v. Ezekija, str. 118-

120; Foster, Civilizations, str. 123; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 41-42; Leick, Who is

Who, s. v. Sennacherib, str. 144; Sveto pismo: 2 Kr 18,1-36; 2 Kr 19,1-37; Švigelj, Kdo je kdo, s.

v. Ezekija, str. 100-102.

42

zaslužen za narodno in versko prenovo svojega ljudstva. Sveto pismo o njem tako

pravi: »Pred njim ni bilo kralja, ki bi mu bil enak in bi se bil vrnil h Gospodu z

vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, v celem zvest Mojzesovi postavi; tudi za

njim ni vstal nobeden, ki bi mu bil enak.« (2 Kr 23,25.) Kot njegov ded Manase in

oče Amon, oba judovska kralja, je tudi on ostal asirski vazal do padca velikega

imperija in najverjetneje tudi pripomogel k njemu. Čeprav so Asirijo iz

zgodovinopisja izbrisali Babilonci, Medijci in Perzijci, so Asirci na zahodu še

vseeno imeli zaveznike, ki so jim prihajali na pomoč iz Egipta. Leta 609 pr. n. št.

je tako prišlo do srečanja med vojsko faraona Nehuja in Jošija, ki pa je bilo za

judovskega kralja usodno. Strokovnjaki si niso enotni, ali naj bi Jošija umrl med

poskusom, da bi Egipčanom preprečil pohod čez njegovo deželo, na pomoč

Asircem, ali pa naj bi ga umorili, ker je šel pozdravit faraona Neha. V vsakem

primeru so Asirci pomembno zaznamovali njegovo kraljevino in bili vsaj

posredno odgovorni za njegovo smrt.112

5.3 Omembe Asircev v Spisih

Spisi so po judovskem kanonu tretja in najmlajša skupina bibličnih tekstov.

Nastajali naj bi v obdobju po babilonskem izgnanstvu, od 6. stol. pr. n. št. do 2.

stol. pred Kristusovim rojstvom. Številni dogodki, o katerih govorijo, so se

dogajali v času največje ekspanzije Asircev, ki so na svoji poti prišli v stik z

izvoljenim ljudstvom in so v Spisih omenjeni na več mestih. Najdemo jih v Prvi

in Drugi kroniški knjigi, pa tudi v Ezri in Nehemiju ter v Žalostinkah.113

5.3.1 Predstavitev del

112

Sveto pismo: 2 Kr 22,1-3; 2 Kr 22,25-30; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Jošija, str. 198-199.

113 Lamut, Velika verstva, s. v. Spisi, str. 432; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Ketubim,

str. 570; Svetopisemska družba, »Asir*« 22.6.2016.

43

5.3.1.1 Kroniški knjigi

Kroniški knjigi na prvi pogled obnavljata zapisane dogodke iz Samuelove knjige

ter Prve in Druge knjige kraljev. Spisal jih je kronist, ki naj bi si na podlagi lastnih

kriterijev priredil izbor zgodovinskega gradiva. Po delitvi kraljestva je velik

poudarek namenil kraljestvu Juda. Pisal je za določeno skupino ljudi, in sicer za

ljudstvo, ki se je vrnilo iz izgnanstva in pod vodstvom Ezre in Nehemija

obnavljalo Jeruzalem, najverjetneje v času okoli leta 400 pr. n. št. Zapise so

skušali prirediti tako, da bi se ljudstvo ponovno čutilo povezano s svojimi

predniki, in v želji, da bi obnovili pravo vero, predvsem pa so želeli vzbuditi

zavedanje, da sta blaginja in sreča odvisni od poslušnosti in zvestobe Bogu.114

5.3.1.2 Ezra

Ezra je starozavezna zgodovinska knjiga jeruzalemskih kronistov. Tako kot Prva

in Druga kroniška knjiga ter Nehemija tudi ta pripoveduje o vrnitvi iz izgnanstva

v Babilonu in obnovi templja v Jeruzalemu. Avtorstvo se pripisuje duhovniku in

pismouku Ezri, ki je živel in deloval v 6. stol. pr. n. št. Tudi sam je živel v

babilonskem izgnanstvu in je imel to srečo, da se je lahko po odloku perzijskega

kralja Kira II. iz leta 538 pr. n. št. vrnil v domovino. V njegovi knjigi je opisana

vrnitev iz babilonskega izgnanstva, kamor so bili Judje pripeljani po tem, ko je

babilonski kralj Nebukadnezar leta 586 pr. n. št. zavzel Jeruzalem. Vrnitev je

potekala v več skupinah, prav Ezra pa naj bi bil pooblaščen za ponovno postavitev

templja. Skupaj z obnovo je reformiral tudi judovsko vero, ki so jo izpovedovali

do razrušenja templja leta 70 n. št. Izgnanstvo je torej pripomoglo k novi identiteti

Izraela in k vrnitvi k spoštovanju in izpolnjevanju Postave.115

5.3.1.3 Nehemija

Nehemija je bil v času perzijskega kralja Artakserksa I. (465-424 pr. n. št.)

upravnik Judeje. Postal je kraljevi namestnik v Jeruzalemu ter začel z obnovo

mestnega obzidja. Prizadeval si je za čistost judovstva in vztrajal pri obhajanju

sobote, obrezovanju in se bojeval proti sklepanju mešanih zakonov. V njegovi

114


115 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 45; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Ezra, str. 324;

Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Ezra, str. 102-104.

44

starozavezni knjigi torej lahko beremo o dogajanju po vrnitvi iz Babilona, obnovi

obzidja, ponovni naselitvi Jeruzalema in obnovi izraelske skupnosti. Knjiga je

nastala v krogu kronistov tako kot tudi Ezra in Kroniški knjigi. Zadnja redakcija

naj bi bila opravljena ob koncu 4. stol. pr. n. št..116

5.3.1.4 Žalostinke

Žalostinke so starozavezna preroška knjiga, kjer so zbrane tožbe zaradi razdejanja

Jeruzalema in obup njegovih prebivalcev. Napisane naj bi bile po letu 587 pr. n.

št., torej takoj po tistem, ko je kralj Nebukadnezar II. uničil tempelj in prebivalce

Jeruzalema odpeljal v suženjstvo v Babilon. Avtorstvo se je nekaj časa pripisovalo

preroku Jeremiju, a se od njegovih prerokb razlikujejo po slogu in vsebini. Vsaj

prve štiri speve naj bi napisal nekdo, ki je na lastne oči videl opustošenje

Jeruzalema, in iz besedil je razvidno, koliko naj bi judovskemu ljudstvu pomenil

padec mesta in stiska v času, ko se je zdelo, da jih je Bog zavrgel. Te speve v

judovskih sinagogah prebirajo še danes, predvsem na obletnico razrušenja templja

in v spomin na kasnejše uničenje leta 70 n. št., za katero so bili zaslužni

Rimljani.117


5.3.2.1 Prva kroniška knjiga

Na začetku Prve kroniške knjige so predstavljeni rodovniki celotnega izraelskega

ljudstva. Začnejo se z Adamom in se nadaljujejo do Abrahama, Jakoba in

njegovih sinov. Predstavljen je tudi kraljevi rodovnik Judovih potomcev –

prednikov kralja Davida in njegove dinastije, ter ostalih Izraelovih rodov, Juda,

Simeona, Rubena, Gada, Manaseja, Levija, Isaharja, Benjamina,118

Neftalija,

116

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Nehemija, str. 814-815.

117 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 414; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 96; Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Žalostinke, str. 1376.

118 Rod Dana in Zabulona - V Svetem pismu rodova Dana in Zabulona nista neposredno

omenjena, so pa dvakrat omenjeni Benjaminovi potomci. Nekateri so mnenja, naj bi prav v tej

drugi omembi Benjaminovih potomcev v 8 poglavju 1. Kroniške knjige v vrsticah od 6 do 11

rodovnik pripadal Izraelovemu sinu Zabulonu, v 12. vrstici pa naj bi bil konec sicer izgubljenega

Danovega seznama. (Vir: Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 287.)

45

Efraima in Aserja. Asirci in njihov vladar Tiglatpilesar III. je omenjen pri

Rubenovih potomcih, in sicer je med leti 733 in 732 pr. Kr. ko je njihova vojska

vdrla v kraljestvo Izrael, kjer je zavzel Galilejo, jo spremenil v svojo provinco in v

izgnanstvo odpeljal okoli 13.000 ljudi, med katerimi je bil po poročanju Svetega

pisma tudi Beera, eden izmed poglavarjev Rubenovega rodu. 119

V nadaljevanju petega poglavja beremo, da so bili poleg rubenovcev v izgnanstvo

v Asirijo odpeljani tudi potomci Gadovega in polovica Manasejevega rodu in prav

na tem mestu kronist predstavi morebiten razlog, zakaj je do tega sploh prišlo.

»Toda izneverili so se Bogu svojih očetov in se vlačugali z bogovi narodov iz te

dežele, ki jih je Bog pokončal pred njimi. Tedaj je Izraelov Bog zbudil duha

asirskega kralja Pula, duha asirskega kralja Tiglat-Pileserja. Ta je odpeljal

Rubenovce, Gadovce in polovico Manasejevega rodu v izgnanstvo…« (1 Krn

5,25-26.)

5.3.2.2 Druga kroniška knjiga

Druga kroniška knjiga zajema čas od Salomonove vladavine naprej. Predstavi

njegova dela in prispevek k izraelskemu ljudstvu in kraljestvu. V nadaljevanju

opisuje zgodovino Judovega kraljestva, kraljev Izraela pa od delitve kraljestva

skorajda sploh ne omenja, saj naj bi bili po mnenju kronista samo Davidovi

nasledniki pravi narodni kralji. V povezavi z Asirci obnovi zgodbo iz Druge

knjige kraljev, ko se je kralj Ahaz nanje obrnil v boju proti sirsko-izraelski navezi

Rezina in Pekaha120

in jim plačeval visoke davke, ter »..oropal Gospodovo hišo,

kraljevo hišo in hiše knezov« (2 Krn 28,21), da bi si s tem zagotovil varstvo.121

Asirci so omenjeni tudi pri zapisu o judovskem kralju Ezekiju, prav tistem, ki si je

zelo prizadeval za reforme svojega kraljestva in Asircem plačeval visoke davke.

119

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 287; Comay, Kdo je kdo, s. v. Beera, str. 54; Jelinčič

Boeta, Kratka zgodovina, str. 40; Sveto pismo: 1 Krn 5, 6.

120 Zapisano je, da asirski kralj Tigalpilesar III. Judom ni želel priskočiti na pomoč, vendar je

Aramce in Izraelce vseeno premagal zaradi svojih lastnih koristi. Ker pa so morali v zameno za

varstvo plačevati visoko ceno, je v kroniških knjigah negativno označen. (Vir: Sveto pismo: 2 Krn

28,16-21.)

121 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 40; Sveto pismo: 2 Krn 28,16-21.

46

Prav v povezavi z vselej pretečo nevarnostjo iz Asirije naj bi jih v svojih govorih

pogosto uporabil kot opomin in svarilo. Tako naj bi spodbujal svoje rojake:

»Izraelovi sinovi, vrnite se h Gospodu, Bogu Abrahamovemu, Izakovemu in

Izraelovemu, da se spet obrne k vam preostalim, ki ste se rešili iz pesti asirskih

kraljev.« (2 Krn 30,6.)122

Svoje poglavje ima v Drugi kroniški knjigi tudi asirski kralj Sanherib, ki je vladal

imperiju v času judovskega kralja Ezekija in kasneje Manaseja (704-681 pr. n.

št.). Opisan je njegov vdor v kraljestvo Juda in obleganje utrjenih mest. Kralja

Ezekija je tako upravičeno skrbela obramba mest, predvsem prestolnice, zato se je

intenzivno pripravljal na obleganje Jeruzalema. Njegova najpomembnejša

odločitev je bila preskrba z vodo, da bi lahko v času obleganja zagotovil dostop

do vodnega vira svojem meščanom in ga onemogočil nasprotniku. V Svetem

pismu piše, da naj bi zasuli studence zunaj mesta in utrdili obzidje; edini naravni

vodni vir je ostal izvir Gihon, ki se je sicer nahajal zunaj mestnega obzidja, a se

je Ezekija odločil za izkop tunela in vodnega zbiralnika, imenovanega Siloa,123

ki

je mestu omogočal oskrbo z vodo vse do danes. Ezekija naj bi postavil tudi svoje

vojaške poveljnike in prebivalce Jeruzalema opogumljal z besedami: »Bodite

močni in hrabri, ne bojte se in ne plašite pred asirskim kraljem in pred vso

množico, ki je pri njem. Kajti z nami je večji kakor z njim! Z njim je le mesena

roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in vodi naše boje.« (2 Krn

32,7-8.) Nadalje kronist obnovi Sanheribov govor iz Druge knjige kraljev (2 Kr

18,19-35), ko je po zavzetju judovskega mesta Lahiš začel zastraševati Jeruzalem

(2 Krn 32,10-15). Mesta mu ni uspelo zavzeti, po prepričanju Judov zaradi

122

Sveto pismo: 2 Krn 30,1-9.

123 Siloa – je zbiralnik vode, iz studenca Gihona. Postaviti ga je dal kralj Ezekija v času

Sanheribovega osvajanja zahoda. Mestu je zagotavljal edini vodni vir v času obleganja mesta, v

Svetem pismu pa ga srečamo še nekajkrat, in sicer ga omenjata prerok Nehemija in evangelist

Janez, ko opisuje, kako je Jezus ozdravil sleporojenega tako, da mu je oči namazal z blatom in ga

poslal k vodnjaku Siloa, kjer se je umil in spregledal. (Vir: Comay, Kdo je kdo, s. v. Ezekija, str.

118-119; Sveto pismo: Jn 9,1-7.)

47

njihovega klicanja k Bogu. Sanherib se je moral vrniti v svojo deželo, tam pa naj

bi ga ubila lastna sinova.124

Asircem je ostal podložen tudi Ezekijev sin Manase, ki je v nasprotju s

prizadevanji svojega očeta na področju verskih reform ponovno vpeljal stare

poganske prakse. V Svetem pismu piše, da naj bi Manaseja ujeli ter ga z verigami

odpeljali v Babilon, kjer se je spomnil na svojega Boga ter ga prosil za vrnitev

nazaj v Jeruzalem. Bolj mogočo razlago sicer prinašajo asirski viri, ki poročajo,

da je bil verjetno Manase v skupini vazalskih kraljev, ki so bili pozvani v Ninive,

da bi jih prisilili v plačevanje višjih davkov.125

Spet drugje naj bi bil eden izmed

22 kraljev, ki so pod vladavino Ešarhadona126

morali opravljati prisilno delo pri

njegovih gradbenih podvigih,127

nekateri pa domnevajo celo, da je bil povezan z

uporom Asurbanipalovega brata, ki je bil babilonski vazal, in ga je zato

Asurbanipal poklical na zagovor.128

Ne glede na to, kakšen razlog je bil, da se je

Manase odpravil v osrčje Mezopotamije, naj bi prišel tudi nazaj in najverjetneje z

asirskim dovoljenem dal okrog Jeruzalema postaviti zunanji zid, ki bi jih varoval

pred morebitnim napadom Egipčanov. Po judovskem prepričanju jr veljal za

enega najslabših vladarjev in pripoved, da se je v izgnanstvu v Babilonu

spreobrnil, naj bi bila po domnevah nekaterih v Kroniško knjigo dodana kot

opravičilo njegovega na videz uspešnega vladanja.129

5.3.2.3 Ezra

Dogajanje v Ezrovi knjigi je postavljeno v čas dobrih sto let po tem, ko je asirski

imperij še imel svojo moč. Kljub temu so se Judje in ostali narodi še spominjali

njihovih del. Ezra, hebrejski duhovnik in pisec, ki je imel pomembno vlogo, ko so

se Judje vračali iz babilonskega izgnanstva, kamor jih je leta 598 pr. Kr. odpeljal

kralj Nebukadnezar, se je srečal s Samarijani in ostalimi narodi, ki so živeli v

124

Comay, Kdo je kdo, s. v. Ezekija, str. 118-119; Sveto pismo: 2 Krn 32,1-23; 2 Kr 18,19-35.

125 Comay, Kdo je kdo, s. v. Manase, str. 254.

126 Ešarhadon - tudi Asarhadon.

127 Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Manase, kralj Juda, str. 237.


129Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 300; Comay, Kdo je kdo, s. v. Manase, str. 254; Sveto

pismo: 2 Krn 33,10-17; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Manase, kralj Juda, str. 237.

48

neposredni bližini Jeruzalema in so se še spominjali, kako so jih asirski kralji

naselili na to območje – »…od časa Asarhadona, asirskega kralja, ki nas je

pripeljal sem?« (Ezr 4,2).130

Da je bil asirski vpliv še vedno prisoten pri ljudeh tistega časa, priča tudi omemba,

prav tako v Ezrovi knjigi, ko opisuje posvetitev templja in obhajanje pashe v

Jeruzalemu: »Sedem dni so v veselju obhajali praznik nekvašenega kruha, kajti

Gospod jih je razveselil, ko jim je naklonil srce asirskega kralja, da je utrdil

njihove roke za delo pri Božji hiši Izraelovega Boga.« (Ezr 6,22.) Kot asirski kralj

je tokrat mišljen kralj, ki vlada na ozemlju, ki je bilo nekoč asirsko, saj je bilo s

padcem asirskega imperija leta 612 pr. Kr. tega nepreklicno konec.131

5.3.2.4 Nehemija

V devetem poglavju Nehemijeve knjige so Asirci omenjeni v njegovi Slovesni

molitvi: »Zdaj torej naš Bog, veliki, močni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in

milost, ne spreglej vseh stisk, ki so zadele nas, naše kraje in naše kneze, naše

duhovnike in naše preroke, naše očete in vse tvoje ljudstvo, od dni asirskih kraljev

do tega dne.« (Neh 9,32.) Gre za molitev, ki naj bi predstavljala uvod v obnovitev

zaveze ter opozarjala na zvestobo, ki jo je judovskemu ljudstvu izkazal Gospod.

njihov Bog, čeprav so se mu upirali od časa očaka Abrahama naprej.132

5.3.2.5 Žalostinke

Asirci so omenjeni tudi v petem spevu Žalostink, ki nosi naslov Prošnja za

spreobrnjenje. Na splošno govori o porazu in izgubi svobode, zemlje in

spoštovanja judovskega ljudstva. Opisuje tudi pokoravanje drugim ljudstvom:

»Egiptu smo dajali roko, Asiriji, da bi se nasitili s kruhom« (Žal 5,6). In do tega

130

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 307; Comay, Kdo je kdo, s. v. Ezra, 120-121; Sveto

pismo: Ezr 4,1-5.

131 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 307; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 44; Sveto

pismo: Ezr 6,16-22.

132 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 310; Sveto pismo: Neh 9,6-37.

49

naj bi prišlo zaradi tega, ker so grešili in pozabili na svojega Boga in njegove

zapovedi. Je tudi prošnja k Bogu, naj se jih usmili in jim pomaga.133

5.4 Asirci v očeh poznih prerokov

Preroške knjige so del Stare zaveze, v katerih so zapisane besede prerokov in

njihova sporočila. Prerok je namreč človek, po katerem naj bi se razglasilo

razodetje Boga - navdihnjeno sporočilo temeljnih bogočastnih, dogmatičnih in

moralnih načel, v krščanstvu pa je prerok tudi človek, ki v imenu radikalnih

evangelijskih načel graja stanje v Cerkvi in družbi. V Svetem pismu so preroške

knjige razdeljene v tri sklope. Ločimo zgodnje, pozne in male preroke. Med

obravnavane pozne preroke prištevamo preroka Izaija, Jeremija in Ezekiela; znani

so tudi kot veliki preroki.134


Knjige prerokov spadajo v čas Izraelovega propadanja, izgnanstva in vrnitve nazaj

v domovino. Skupaj naj bi obsegali obdobje od 250 do 300 let. Vsi trije pozni

preroki so delovali v kraljestvu Juda v času različnih prelomnic za njihovo

ljudstvo. Prerok Izaija naj bi deloval pred padcem Jeruzalema v roke Babiloncev

leta 587 pr. Kr., Jeremija v času padca in med izgnanstvom, Ezekiel pa naj bi

deloval med judovskimi izgnanci v Babilonu.135

5.4.1.1 Izaija

Na čelo preroških knjig je postavljena Izaijeva knjiga. Mnogi jo delijo na tri dele:

Prvi Izaija oziroma Protoizaija, kot je biblicistična oznaka za prvih 39 poglavij

Izaijeve knjige; Devteroizaija oziroma Drugi Izaija naj bi obsegal poglavja 40 do

55; poglavja od 56 pa vse do zadnjega 66. poglavja nosijo oznako Tritoizaija –

133

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 414; Sveto pismo: Žal 5,1-22.

134 Comay, Kdo je kdo, str. xiv; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. prerok, preroške knjige,

veliki preroki, str. 972, 973, 1313.


50

Tretji Izaija. Razlog za delitev na tri dele je predvsem v avtorstvu, saj ne vemo

zagotovo, kako so knjigo končno sestavili. Nekaj poglavij naj bi gotovo prispeval

sam prerok Izaija, ki je deloval v času judejskih kraljev Uzija, Joatama, Ahaza in

Ezekija okoli leta 740–701 pr. Kr. Prihajal naj bi iz ugledne plemiške hiše,

nekateri celo domnevajo, da naj bi bil kraljevega rodu in bratranec kralja

Uzija.136

Bog naj bi ga poklical v času smrti kralja Uzija in Izraelu naj bi

prerokoval ravno v času, ko sta se »dve majhni hebrejski kraljestvi, Izrael in

Juda,… ujeli v spopad imperijev«.137

Soočal se je z različnimi judovskimi kralji in

jim skušal posredovati »Božjo voljo«, njegovi nasveti, pa so bili od različnih

kraljev različno sprejeti. V njegovem času je bila vladajoča sila Asirija in kar

štirikrat v njegovem delovanju naj bi prišli kralji z njo v neposreden stik. Izaija je

tudi dočakal padec Samarije leta 721 pr.n. št in skušal svoje kralje prepričati, naj

se po pomoč zatečejo k svojemu Bogu in ne k političnemu mešetarjenju, saj je

Asirce videl kot orodje oziroma kot kazen za izvoljeno ljudstvo. Njegove

prerokbe so se nanašale na Judove sovražnike, najhujše obtožbe pa na njegovo

lastno ljudstvo. Kljub temu je verjel, da Bog ne namerava brezpogojno uničiti

svojega ljudstva in je napovedal prihod Emanuela oziroma Mesija, zato Izaijevo

knjigo bolj kot katerokoli drugo starozavezno delo navajajo tudi avtorji v Novi

zavezi.138

Že nekaj časa prerok Izaija po mnenju biblične znanosti ne velja za edinega

avtorja celotne Izaijeve knjige. Druga dva dela se namreč pripisujeta njegovim

učencem oziroma anonimnim prerokom v babilonskem izgnanstvu. Polemike o

avtorstvu so se pojavile predvsem zaradi napovedi dogodkov, ki so se zgodili po

njegovi smrti, npr. padca Babilona v roke perzijskega kralja Kira in drugih. To

avtorstvo več piscev naj bi dokazali leta 1970 na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu.

Analiza je temeljila na računalniški analizi Izaijeve knjige ter na podlagi

pogostosti besed in sestave stavkov so statistično dokazali, da naj bi bila možnost

136

Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 132.

137 Comay, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 156.

138 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 376-378; Comay, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 155-160;

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Izaija, str. 477-478; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str.

132-136.

51

za istega avtorja celotne Izaijeve knjige 100.000 proti 1. Teza o več avtorjih bi

tudi razjasnila sporočilo besedila. poglavij od 36 do 39, ki se ujemajo z 18. in 20.

poglavjem v Drugi knjigi kraljev, torej pripovedujejo o asirskem napadu na

Jeruzalem, leta 701 pr. Kr. Izaija je v njih omenjen v tretji osebi, torej so delo

najverjetneje vsaj delno sestavili njegovi učenci. Poznejši deli Izaijeve knjige,

torej tisti od 40. poglavja dalje, izvirajo tudi iz povsem drugačnega zgodovinskega

konteksta. Kljub temu, da je bil Izaija prerok, ki je znal napovedati prihodnost, so

mnogi skeptični, ali bi res lahko videl več kot stoletje naprej, ko je bilo že konec

pogube, pred katero je tako zavzeto svaril svoje ljudstvo. Izvirni Izaija naj bi

govoril samo svojim judovskim rojakom, medtem ko naj bi drugi neznani prerok

pridigal skupnosti, ki je bila pregnana v babilonsko izgnanstvo. Spet tretji Izaija

pa naj bi se v poglavjih od 56 do 66 navezoval še na poznejše obdobje, po vrnitvi

v Jeruzalem in obnovi templja v času Ezra in Nehemija.139

Kljub vsemu je Izaijeva knjiga že vsaj od 2. stoletja pr. Kr. strnjena celota od

prvega do 66. poglavja, kar dokazujejo tudi zvitki iz Kumrana, najdeni leta 1947 v

votlinah pri Mrtvem morju. Prvi Izaijev zvitek naj bi bil dolg okoli sedem metrov

in sestavljen in sedemnajstih usnjatih kosov, sešitih z laneno nitjo. Vsebuje vseh

66 poglavij, ki so razporejena v 54 stolpcev. Pisar naj bi naredil veliko napak, ki

so jih kasneje popravili izpustil pa je tudi nekaj odlomkov, ki naj bi jih pozneje

dodal nekdo drug. Drugi Izaijev zvitek je bilo težko odviti, saj so se kosi zlepili in

je usnjeni pergament že delno razpadel. Pred tem odkritjem je za najstarejšo

različico hebrejskega Svetega pisma veljalo masoretsko140

besedilo, dokončano v

9. stol. po Kr. Po vsebini so Izaijevi zvitki, napisani okoli 1000 let prej, skoraj

povsem enaki tej različici.141

139

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 378; Comay, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 158-159;

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Izaija, str. 477-478.

140 Masora- izročilo pisanja, izgovarjanja in urejanja hebrejske Biblije, ki so ga urejali masoreti,

judovski učenjaki ki so delovali od 6. do 10. stoletja v Palestini. Skoraj vsi starozavezni hebrejski

rokopisi so njihova zasluga. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. masora, masoreti, str.

722.)

141 Comay, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 159-160.

52

5.4.1.2 Jeremija

Naslednji v vrsti velikih starozaveznih prerokov je Jeremija, delni avtor

Jeremijeve knjige, nekateri pa mu pripisujejo tudi avtorstvo Žalostink. Deloval naj

bi približno 100 let po preroku Izaiju. Z delovanjem naj bi začel proti koncu 7.

stoletja pr. Kr. v času judovskega kralja Jošija. Dočakal je konec asirske moči, a

kljub vsemu svoje ljudstvo opozarjal pred pretečo nevarnostjo iz Babilona in

Egipta, vse dokler niso naposled Babilonci leta 587 pr. Kr. vdrli v Jeruzalem in

mesto zavzeli. Jeremija naj bi skupaj z nekaterimi svojimi rojaki pobegnil v Egipt,

kjer naj bi oznanjal Božjo besedo do svoje smrti. Veljal naj bi za samotarja in

zaradi svojih pesimističnih napovedi tudi za nepriljubljenega, kljub temu, da so

njegove prerokbe tudi polne upanja. Jeremijeva knjiga naj bi nastala iz zvitka, ki

ga je narekoval svojemu učencu Baruhu, ki naj bi bil po mnenju strokovnjakov

tudi soavtor Jeremijeve knjige. Vsebina dela vsebuje veliko avtobiografskih

podatkov o preroku Jeremiju ter prerokbe proti sosednjim ljudstvom in lažnim

prerokom. Snov ni zgodovinsko urejena, zato je nekatere odlomke težko postaviti

v pravi okvir. Prvi del sestavljajo Jeremijeve pridige ter prerokbe proti Jeruzalemu

v času vladanja judovskih kraljev Jojakima in Sedekija, v drugem delu pa so

zbrane pripovedi o samem preroku in jih je najverjetneje spisal Baruh.

Napoveduje tudi novo zavezo, kot izpolnitev starih obljub.142

5.4.1.3 Ezekiel

V Bibliji je preroška knjiga Ezekiel tista, ki naznanja padec kraljestva Jude in

uničenje Jeruzalema. Pripisuje se preroku Ezekielu, ki je bil okoli leta 598 pr. Kr.

po naročilu babilonskega kralja Nebukadnezarja odpeljan v izgnanstvo še pred

padcem Jeruzalema enajst let pozneje. Njegova knjiga je bolj urejena in enovita

kot knjigi prerokov Izaija in Jeremija. Skoraj v celoti je napisana v prvi osebi in

vsebuje natančna in urejena prerokovanja. Njegovo oznanilo je podobno

Jeremijevemu, saj sta bila sodobnika, a sta delovala na različnih koncih bližnjega

vzhoda – Jeremija v Egiptu, Ezekiel pa v Babilonu. Knjiga vsebuje 48 poglavij, ki

obravnavajo štiri različne teme. Na začetku je predstavljen prerok in njegova

142

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 396; Comay, Kdo je kdo, s. v. Jeremija, str. 179-185;

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Jeremija, str. 503.

53

poklicanost, kar vsebuje božja opozorila in grožnje Jeruzalemu zaradi njegove

nezvestobe. Sledijo napovedi in prerokbe, namenjene sosednjim narodom

izraelskega ljudstva, predvsem Tircem, Sidoncem, Filistejcem, Amoncem,

Moabcem in Edomcem. V tretjem delu, po padcu Jeruzalema, so prerokova

sporočila tolažilna, njegove napovedi pa prinašajo obljubo o vrnitvi v obljubljeno

deželo. Na koncu najdemo podrobne načrte za obnovljeno judovsko državo v

prihodnosti, obnovo templja in ureditev bogoslužja. Med svetopisemskimi

knjigami mu je najbližje knjiga Razodetja iz Nove zaveze. Dokončno obliko je

Ezekijeva knjiga dobila v začetku 5. stoletja pr. Kr.143


5.4.2.1 Izaija

Izaija je postal prerok okoli leta 740 pr. Kr., ko je umrl judovski kralj Uzija,

asirski prestol pa je zasedal Tiglatpilesar III., ki je Asirijo želel spremeniti v

svetovni imperij, kar mu je naposled tudi uspelo. Izaija je Bog v videnjih opozoril

na Asirce: »Vzdignil bo bojno zastavo za narod iz daljave, mu požvižgal do konca

dežele, in glej, prihitel bo in hitro prišel.« (Iz 5,26.) Predstavil jih je z

občudovanjem, kot neomajne, dobro opremljene mogočne bojevnike, ki nikomur

ne prizanašajo. »Nobeden ni utrujen in ne omahuje, nobeden ni dremoten ne

zaspan. Nobenemu se ne odpne pas okoli ledij, nobenemu se ne strga jermen pri

obuvalu. Njegove puščice so ostre, vsi njegovi loki so napeti. Kopita njegovih konj

so kakor kremen, njegova kolesa so kakor vihar. Rjove kakor levinja, kakor

rjovejo leviči. Zbesni in zgrabi plen, pobegne in ni rešitelja. Tisti dan bo besnel

nad Judom, kakor besni morje. Kdor bo pogledal po deželi, bo videl tesnobno

temo, svetloba se bo stemnila v mrak.« (Iz 5,27-30.) Izaija je Jude opozarjal nanje

in jih videl kot Božjo kazen, ker so se mu izneverili, zapadli v greh in se zatekali k

drugim bogovom.144

143

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 416; Comay, Kdo je kdo, Ezekiel, str. 114-118; Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Ezekiel, str. 323-324.

144 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 380; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 40; Sveto

pismo: Iz 5,26-30.

54

Kralja Uzija je na judovem prestolu nasledil sin Joatam, a ne za dolgo, saj je

oblast že leta 736 pr. Kr. pripadala njegovemu sinu Ahazu. V njegovem času je

bilo kraljestvo na pragu vojne z aramskim kraljem Rezinom in Izraelovim kraljem

Pekahom. Ahaz je iskal zaveznike pri Asircih, a ga je Izaija opominjal, naj se raje

zanaša na svojega Boga in njegovo varstvo. Opozarjal je na grozote, ki bodo

doletele judovsko kraljestvo, če bo pozabilo na Gospoda, svojega Boga: »Gospod

bo privedel nadte, nad tvoje ljudstvo in nad hišo tvojega očeta dneve, kakršni niso

prišli, odkar je Efraim145

odpadel od Juda – asirskega kralja.« (Iz 7,17.) V svojih

videnjih naj bi Izaija namreč videl, da Rezinove in Pekahove namere ne bodo

vzdržale ter bosta postala plen asirskega kralja in zaradi tega, ker tudi prebivalci

Juda zavračajo Boga, bo pred asirskim kraljem varna ostala samo prestolnica

Jeruzalem. »Glej, Gospod pripelje nadnje silne in velike vode Evfrata: asirskega

kralja in vso njegovo slavo. Vzdignil se bo iz vseh svojih strug in prestopil vse

svoje bregove. Pridrl bo nad Juda, poplavljal bo in prestopal, narastel bo do

grla.«146

(Iz 8,7-8.)147

Izaija je Asirce videl kot Božjo kazen in Božje orodje, ki bo poskrbelo, da se

ljudstvo ponovno obrne k svojemu Bogu, o čemer pričajo tudi prispodobe, ki jih

je prerok uporabil, ko jih je omenjal v svojih delih: »Britev – najeta onstran

Evfrata…« (Iz 7,20), »Silne in velike vode Evfrata…« (Iz 8,7), »vihar, ki bo prišel

iz daljave…« (Iz 10,3), »…delo mojih rok, Asirija« (Iz 19,25); ali spet na drugem

mestu: »Šiba moje jeze, palica mojega srda je v njegovi roki. Pošljem ga nad

145

Efraim- je drugo ime za Jerobeama I., ki je bil zaslužen za odcepitev desetih rodov Izraela v

samostojno kraljevino leta 931 pr. Kr. Bil je potomec Efraimovega rodu – enega izmed Jožefovih

sinov, zato ga preroki pogosto omenjajo kar po njegovem rodovnem nazivu - Efraim. (Vir:

Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Efraim, str. 79.)

146 »…Pridrl bo nad Juda, poplavljal bo in prestopal, narastel bo do grla« (Iz 8,8) – Ta

napoved, ki jo je prerok Izaija napovedal v času kralja Tiglatpilesarja III. (744-727 pr. n.št.), bi

najverjetneje lahko napovedovala Sanheribov pohod nad kraljestvo Juda, ki se je zgodil dobrih

dvajset let za to napovedjo, leta 701 pr. Kr. , ko je oblegal okoliške kraje (Lahiš) in prišel do

obzidja (»grla«) Jeruzalema, ki pa ga ni zavzel, saj se je moral vrniti v domovino. (Vir: »The

Lachish Reliefs,« Megalim – The Higher Institute of Jerusalem Studies, dostopno na:

https://www.youtube.com/watch?v=XFT7Nr7DUHM, 12.7.2016).

147 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 380-381; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 40-41;

Sveto pismo: Iz 7,10-25; Iz 8,1-8.

https://www.youtube.com/watch?v=XFT7Nr7DUHM

55

skrunilni narod, nad ljudstvo, ki se nanj srdim, in mu ukažem, naj ga pleni in

opleni, naj ga ropa in izropa, naj ga potepta kakor blato na cesti.« (Iz 10,5-6.)

Hkrati z asirsko grožnjo je Izaija svoje ljudstvo tudi tolažil pred njimi: »Ne boj se,

moje ljudstvo, ki prebivaš na Sionu, Asirca, ki te tepe s šibo in vzdiguje nadte

svojo palico kakor Egipčani. Kajti le še malo časa, pa bo moj srd prenehal in

moja jeza bo njemu v pogubo.« (Iz 10, 24-25.) Videl je tudi konec velikega

imperija, a šele, ko bo njihov Bog dokončal načrt, ki ga ima z njimi: »Ko bo

Gospod dokončal vse svoje delo na gori Sion in v Jeruzalemu, bo obračunal s

sadovi iz prevzetnega srca asirskega kralja in s slavo v njegovih ošabnih očeh.«

(Iz 10,12.)148

Po Gospodovem naročilu je Izaija tako kot svoje rojake tudi sosednje narode

svaril pred sodbo mogočnega Boga. V njegovi knjigi tako najdemo izbor prerokb,

namenjenih izraelskemu ljudstvu, tujim narodom in posledično tudi Asiriji.

Velikokrat je prav njih – Asirce - omenjal kot grožnjo tudi ostalim narodom, na

primer Egiptu, Etiopiji Tiru in Sidonu, ter vladavino njihovih vladarjev uporabil

za časovni okvir: »V letu, ko je vojskovodja, ki ga je poslal Sargon, asirski

kralj…« (Iz 20,1). Napovedal je vrnitev prebivalstva iz izgnanstva, kamor so jih

odpeljali Asirci: »… prišli bodo tisti, ki so se razgubili po asirski deželi, in tisti, ki

so bili pregnani v egiptovsko deželo, in molili bodo Gospoda na sveti gori v

Jeruzalemu« (Iz 27,13). Asircem pa napovedal nepreklicen konec: » Gospod nad

vojskami je prisegel in rekel:…v svoji deželi bom zdrobil Asirca, na svojih gorah

ga bom poteptal, odvzel jim bom njihov jarem, njegovo breme jim bo padlo z

ramen. Tak je sklep, ki sem ga naredil nad vso zemljo, taka je roka, ki je

iztegnjena nad vse narode.« (Iz 14,24-26.) In spet na drugem mestu prerokuje:

»Asirec se bo ustrašil glasu Gospoda, ki ga bo udarjal s palico… Že davno je

pripravljeno sežigališče, tudi tisto za kralja je pripravljeno, visoka in široka je

grmada, zraven ogenj in veliko drv.« (Iz 30,31-33.) Pa še: »Asirec bo padel pod

mečem, ki ni človekov, požrl ga bo meč, ki ni človeški. Bežal bo pod mečem in

148

Sveto pismo: Iz 10,5-27.

56

njegovi mladeniči bodo tlačani. Njegova skala bo od groze izginila,…« (Iz 31,8-

9.) To je napovedalo velik padec Asirije po Božji volji.149

V nadaljevanju Izaijeve knjige, ki se pripisuje drugim avtorjem, najdemo skoraj

enako poročilo o dogodkih, ki so se dogajali v času judovskega kralja Ezekija in

Sanheribovega osvajanja dežele, kot smo ga lahko brali že v Drugi kroniški knjigi,

od opisa Sanheribovih groženj Jeruzalemu do Ezekijevega posvetovanja z

Izaijem, Ezekijeve molitve v templju in prerokovih odgovorov svojemu kralju ter

napovedi Sanheribovega konca.150

Izaija je bil torej prerok, ki je napovedal marsikaj, kar se je v preteklosti že

zgodilo, nekatere izmed njih pa še danes burijo duhove. Ena izmed pomembnih

Izaijevih prerokb je gotovo prerokba, ki je napovedala propad Egipta in Asirije.

»Gospod bo udaril Egipt, udaril in ozdravil, obrnili se bodo h Gospodu, uslišal jih

bo in ozdravil.«151

(Iz 19,22.) Še več teorij se razvija na podlagi naslednjih

prerokovih besed, ki jih nekateri celo pripisujejo aktualnemu dogajanju na

Bližnjem vzhodu. »Tisti dan bo peljala cesta152

iz Egipta v Asirijo, Asirci bodo

hodili v Egipt in Egipčani v Asirijo, Egipčani bodo skupaj z Asirci služili

Gospodu. Tisti dan bo Izrael tretji v zavezi z Egiptom in za Asirijo, kot blagoslov

sredi zemlje, ker ga bo Gospod nad vojskami blagoslovil in rekel: Blagoslovljeno

naj bo moje ljudstvo, Egipt, in delo mojih rok, Asirija, in moja dediščina, Izrael.«

(Iz 19,23-25.) Nekateri sodobni razlagalci prerokbi celo menijo, da se nanaša na

Kopte v Egiptu in kristjane na območju Sirije in Iraka oziroma današnje Islamske

149

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 382; Sveto pismo: Iz 11,10-16; Iz 14,24-27; Iz 20,1-6; Iz

23,1-14; Iz 30,27-33.

150 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 388; Sveto pismo: Iz 36,1-22; Iz 37,1-38.

151 … Uslišal jih bo in jih ozdravil…. Ta prerokba je nekoliko nevsakdanja za tisti čas predvsem

zato, ker so Judje verjeli, da je njihov Bog samo njihov in so le oni narod, ki »so našli milost v

Njegovih očeh«. Da prerok tukaj omenja ozdravljenje oziroma usmiljenje, ki naj bi ga dosegli

Egipčani – narod malikov, je dokaj neobičajno, sploh za takratni čas.

152 Cesta med Asirijo in Egiptom naj bi se imenovala Sveta pot in »…nečisti ne bo hodil po njej.

Gospod jim bo utiral pot, niti bedni ne bodo zašli.« (Iz 35, 8.) (»The Rising Again of Assyria in

the Bible Prophecy« Jerusalem Channel, dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=8qoeSf-

XzKU, 17.7.2016.)

https://www.youtube.com/watch?v=8qoeSf-XzKU


57

države. Nadejajo se nastanka nove države, z imenom Asirija, ki da bo dediščina

davno poraženega imperija.153

5.4.2.2 Jeremija

Prerok Jeremija naj bi bil za preroka poklican nekje v času zadnjega velikega

asirskega kralja Asurbanipala oziroma je deloval v času vladanja judovskega

kraljev Jošija, Joahaza, Jojakima in Sedekija. Zaradi odpada izraelske skupnosti

od Boga so bili Judom in Jeruzalemu dobro opozorilo na sramoto, ki so je bili

deležni prebivalci severnega kraljestva s strani Egipčanov in Asircev, ter kot

svarilo, naj ne zapustijo svojega Boga. Kasneje v Jeremijevi knjigi pa najdemo

tudi prerokovanje o Babilonu in kakšna usoda ga čaka, ko bodo Izraelci in Judje

ponovno iskali svojega Boga. »Izrael je izgubljena ovca, levi so jo pregnali.

Najprej ga je žrl asirski kralj, potlej mu je potrl kosti babilonski kralj

Nebukadnezar. Zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte

kaznoval bom babilonskega kralja in njegovo deželo, kakor sem kaznoval

asirskega kralja.« (Jer 50,17-18.) 154

5.4.2.3 Ezekiel

Prerok Ezekiel je usodo izvoljenega ljudstva opisal kot zgodbo dveh sester Ohole

- Samarije in Oholibe – Jeruzalema. V svojih videnjih ju je videl in opisal kot

izprijeni mladenki, ki sta se poleg ostalih pregreh »vlačugali« z drugimi ljudstvi.

Oholo, torej Samarijo, tako slikovito predstavi: »Čeprav je bila moja, je vsa

gorela za svoje ljubimce Asirce: za vojake, oblečene v vijolični škrlat, za

upravitelje in glavarje, same brhke mladeniče, in jezdece, ki so jahali na konjih…

Zato sem jo dal v roke njenim ljubimcem, v roke Asircem, za katere je vsa gorela,

ti so jo razgalili do nagega, vzeli njene sinove in hčere, njo samo pa ubili z

mečem.« (Ezk 23,5-10.) S tem zadnjim stavkom tudi opiše usodo, ki je doletela

Samarijo po letu 721 pr. Kr., ko so mesto zavzeli in odpeljali njeno prebivalstvo v

izgnanstvo. O njeni sestri Oholibi oziroma Jeruzalemu pa takole pravi: »Njena

sestra Oholiba je to videla, pa se je še bolj spridila v svoji poželjivosti kakor ona

153

»The Rising Again of Assyria in the Bible Prophecy« Jerusalem Channel, dostopno na:

https://www.youtube.com/watch?v=8qoeSf-XzKU, 17.7.2016; Sveto pismo: Iz 19, 16-25.

154 Sveto pismo: Jer 2,1-37.


58

in je bila še bolj razvratna od svoje razuzdane sestre. Vsa je gorela za

Asirce…Vendar je bila ta še večja vlačuga… Babilonci so hodili k njej, v posteljo

ljubimkanja, in jo skrunili s svojo razuzdanostjo… zato, Oholiba, tako govori

Gospod Bog: Glej podžgal bom proti tebi tvoje ljubimce, do katerih si začutila

odpor, in jih pripeljal nadte od vsepovsod.« (Iz 23,5-23,). Ezekiel svojih prerokb

ni omejil samo na izraelsko ljudstvo, temveč je govoril tudi proti sedmim

narodom takratnega časa: Amoncem, Moabcem, Edomcem, Filistejcem, Tiru,

Sidonu in Egiptu.155

5.5 Asirci in mali preroki

V Svetem pismu so zbrana dela dvanajstih tako imenovanih malih prerokov.

Oznaki mali in veliki preroki se nanašata na dva dela Stare zaveze, razlikujemo pa

jih po dolžini knjig in ne po pomenu prerokov. Druga delitev je delitev

hebrejskega Svetega pisma, ki preroke deli še na zgodnje in pozne s tem ozirom,

da so v sklop poznih prerokov združeni tako veliki kot mali preroki. Med slednje,

kot nekje že navedeno, prištevamo preroka Ozeja, Joela, Amosa, Abdija, Jona,

Miheja, Nahuma, Habakuka, Sofonija, Ageja, Zaharija in Malahija.156


Asirce v svojih delih omenja kar polovica malih prerokov: Ozej, Jona, Mihej,

Nahum, Sofonija in Zaharija.157

5.5.1.1 Ozej

Starozavezni prerok Ozej je za razliko od prej opisanih prerokov deloval na

območju severnega kraljestva, torej v Izraelu, najverjetneje nekje med leti 750 in

730 pr. Kr., ko je Izraelu vladal kralj Jeroboam II., kraljestvu Judi pa kralji Uzija,

155

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 422-425; Sveto pismo: Ezk 16,28; Ezk 23,5-23; Ezk

27,23; Ezk 31,3.

156 Comay, Kdo je kdo, str. xiv; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Izaija, str. 134.

157 Svetopisemska družba, »Asir*«, 17.7.2016.

59

Joatam, Ahaz in Ezekija. Bil je tudi sodobnik preroka Izaija, le da je bilo njegovo

oznanilo v večini namenjeno severnemu kraljestvu. Svoji deželi naj bi napovedal

anarhijo, kar se je po smrti zadnjega močnega izraelskega kralja Jeroboama II.

začelo uresničevati. Opozarjal naj bi tudi na nevarnost, ki jim je pretila iz Asirije.

O njegovem osebnem življenju še največ izvemo iz prvih poglavij njegove knjige,

nato pa opisuje čas, ko je deželo začela oblegati Asirija. Svoje ljudstvo je

primerjal s podobo nezveste žene in ravno ta nezvestoba v obliki malikovanja naj

bi bila razlog, da je Bog dopustil padec Samarije leta 721 pr. Kr.158

5.5.1.2 Jona

Svetopisemska zgodba o preroku Joni je ena izmed bolj znanih parabol v Svetem

pismu. Jona je bil hebrejski prerok in glavni junak istoimenske knjige. Živel naj bi

v 8. stoletju pr. n. št. v času izraelskega kralja Jeroboama II. Med preroki ima zelo

posebno mesto, saj naj bi izrekel samo eno prerokbo, in ta naj bi bila, da bo Bog v

14. dneh razdejal Ninive, večja pozornost pa je namenjena predvsem veliki ribi, ki

naj bi preroka pogoltnila in ga imela v želodcu tri dni in tri noči, kar so kasneje

povezovali z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Nauk Jonove zgodbe naj bi bil ta, da

je božje usmiljenje namenjeno vsem živim bitjem in ne le Izraelcem. Zgodba je

najverjetneje nastala nekje med leti 400 in 300 pr. n. št., kar pomeni, da je med

Judi še takrat živel spomin na Ninive, ki so bile že več stoletij v ruševinah.159

5.5.1.3 Mihej

Tudi prerok Mihej naj bi bil sodobnik prerokov Izaija, Amosa in Ozeja, kar ga

uvršča v čas 8. stoletja pr. n. št. Gre za čas, ko so se morali kralji izvoljenega

ljudstva odločiti, ali bodo svoje kraljestvo branili pred Asirijo ali pa se ji bodo

pokorili kot vazali. V njegovi preroški knjigi so opisane konkretne oblike zla v

prestolnicah severnega in južnega kraljestva v tem času. Njegovo sporočilo je

ostro, a gre bolj za grožnje, ki naj bi privedle do sprememb. Zanimivost pri

Miheju je ta, da se z Izaijem v svojih delih ne omenjata, a naj bi delila kar nekaj

158

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 438; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Ozej, str.

876; Sveto pismo: Oz 1,1; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Ozej, str. 280-281.

159 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 448; Comay, Kdo je kdo, s. v. Jona, str. 208; Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Jona, str. 512; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Jona, str. 193-194.

60

skupnih izrazov in videnj. Iz njegovih sporočil pa naj bi evangelista Matej in

Janez kasneje razbrala Odrešenikov prihod iz Betlehema (Mih 5,1-4).160

5.5.1.4 Nahum

Nahum naj bi deloval v Judeji okoli leta 660 do 610 pr. Kr. med kraljevanjem

Manaseja, Amona in Jošija. Njegovo delo je domoljubna knjiga, iz časa po

opustošenju Teb leta 663 pr. Kr. , glavna tema pa naj bi bila propad in padec

Niniv na isti način, kot so Asirci poprej uničili Tebe. Opisi so zelo slikoviti,

knjiga pa je morala biti napisana nekaj let pred dejanskim padcem asirske

prestolnice leta 612 pr.n. št. in želi poudariti, da je Bog vladar sveta in

zgodovine.161

5.5.1.5 Sofonija

V drugi polovici 7. stol. pr. Kr. je deloval prerok Sofonija. Aktiven je bil v času

judovskega kralja Jošija in s svojimi napovedmi pomagal sooblikovati njegovo

versko prenovo ljudstva. V prvem delu njegove knjige so zapisana svarila in

grožnje kraljestvu Judi, nato sodba nad ostalimi ljudstvi in Jeruzalemom ter na

koncu obljuba rešitve in obnove. Najverjetneje je bilo delo napisano okoli 7. in 6.

stoletja pr. Kr., v času babilonskega izgnanstva pa naj bi dobilo še dodatek. Bil je

izrecno proti malikovanju, ki je bilo značilno prav za Asirce, grajal je dvorjane in

izrekel kar nekaj prerokb o ostalih ljudstvih ter napovedal padec Niniv.162

5.5.1.6 Zaharija

Zaharija naj bi prihajal iz duhovniške družine in naj bi bil povezan z obnovo in

ponovno zidavo templja po vrnitvi iz izgnanstva v obdobju okoli leta 520-518 pr.

Kr. Njegovo delo je razdeljeno na dva dela, in sicer je v prvem delu (od prvega do

osmega poglavja) opisanih osem videnj po vrnitvi iz izgnanstva, ki naj bi

160

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 449; Comay, Kdo je kdo, s. v. Mihej, str. 265; Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Mihej, str. 753; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Mihej, str. 252-253.

161 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 451; Comay, Kdo je kdo, s. v. Nahum, str. 282-283;

Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Nahum, str. 803-804; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Nahum,

str. 266-267.

162 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 454; Comay, Kdo je kdo, s. v. Sofonija, str. 344; Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Sofonija, str. 1138; Švigelj, Kdo je kdo, s. v. Sofonija, str. 346-

347.

61

napovedala kazen in nagrado Judeji, drugi del pa naj bi obravnaval prihodnost in

ga nekateri pripisujejo neznanemu piscu – Drugemu Zahariju, iz časa Aleksandra

Velikega in njegovega zavzetja Palestine okoli leta 330 pr. Kr. 163


5.5.2.1 Ozej

Ozej, izraelski prerok, je grajal svoje ljudstvo in opozarjal na nevarnost padca

Izraela, če se ne bodo spreobrnili. Asirce omenja, ko svoje rojake opominja na

jalove vojaške zveze, ki so jih sklenili v preteklosti. »Efraim je šel k Asircu in

poslal k velikemu kralju, toda on vas ne more ozdraviti« (Oz 5,13). Te besede se

najverjetneje nanašajo na povezavo med Asirci in Izraelom, še pred časom

njihovega kralja Jerobeama II., ko je njegov oče Joaš (800-748 pr. Kr. ) prosil

Asirce, naj jih ščitijo pred Damaskom. Tudi z zunanjo politiko se Ozej ni strinjal

in s svojimi videnji skušal svoje ljudi opomniti, da je Bog tisti, h kateremu se

morajo obračati, saj drugje ni prihodnosti, temveč jih čaka polom in izgnanstvo.

»Ne veseli se, Izrael, ne raduj se kakor ljudstva!... Ne bo več prebival v

Gospodovi deželi; Efraim se bo vrnil v Egipt in v Asiriji bo jedel nečisti kruh.«

(Oz 9,1-3.) Ker je Ozej deloval v času, ko je bilo kraljestvo Izrael na vrhuncu

svoje moči in je bila vladavina Jerobeama II. sinonim za obdobje gospodarske

rasti in utrditve, so njegove napovedi še toliko bolj nevsakdanje in ga ljudstvo

nikakor ni hotelo poslušati. Že tedaj jih je svaril pred malikovanjem in napovedal

tudi konec kraljestva. »Ne bo se vrnil v egiptovsko deželo, a njegov kralj bo

Asirec, ker se nočejo spreobrniti. Meč bo divjal po njihovih mestih, pokončal bo

njihovo domišljavost in požrl njihove načrte.« (Oz 11,5-6.) Videl pa je tudi Božjo

ljubezen in usmiljenje: »Kako bi te mogel dati drugemu, Efraim, kako bi te mogel

izročiti drugemu, Izrael!... Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva.

163

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 457; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Zaharija,

str. 1356.

62

Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zavrnil Efraima v pogubo, kajti Bog sem

in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi…« (Oz 11,8-10.)164

5.5.2.2 Jona

V knjigi preroka Jona Asirci niso neposredno omenjeni, omenjajo pa se Ninive.

Bog je dal preroku eno samo naročilo: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in

kliči proti njemu, kajti njegova hudobija se je vzdignila do mojega obličja« (Jon

1,2). Glede na to, da predvidevamo, da je prerok Jona živel nekje v 8. stoletju,

Ninive takrat še najverjetneje niso bile prestolnica asirskega kraljestva, saj so to

postale šele z nastopom vladarja Sanheriba, ki naj bi vladal od leta 704 do 681 pr.

Kr., in tudi Sveto pismo jih omenja samo kot »veliko mesto«. Jona svojega

poslanstva ni želel izpolniti, saj Ninivljanov ni maral in je vedel, da se jih bo, če

gre in jih opozori, njegov Bog usmilil. Skušal je zbežati, a mu je načrte prekrižal

morski vihar in velika riba, ki naj bi preroka požrla ter ga tri dni nosila v trebuhu,

dokler ni sprejel Božje volje in šel opozorit Ninivljanov. Mesto naj bi bilo veliko

za tri dni hoda, zato strokovnjaki domnevajo, da naj bi moral Jona prehoditi

celotno okrožje Niniv in ne samo mesto. Ljudje so njegovo oznanilo poslušali in

kralj v Ninivah je razglasil post za vse prebivalce in živino. Zanimiva je omemba

»kralja v Ninivah« (Jon 3,6) saj so v Svetem pismu večinoma omenjeni asirski

kralji in nikjer druge ni zaslediti kralja v Ninivah. Nekateri domnevajo, da je tu

govora o guvernerju Niniv oziroma upravitelju te province, je pa res tudi to, da je

podatkov oziroma zapisov iz tega obdobja zelo malo in z izjemo Jonove knjige

skoraj nič, zato je težko jemati knjigo kot popolno zgodovinsko resnico sploh, če

temu dodamo še dejstvo, da je samo besedilo nastalo mnogo časa pozneje, kot naj

bi deloval sam prerok Jona in so imeli zapisovalci o Ninivah in Asircih že precej

meglene predstave. Zgodba se konča tako, da se Bog Ninivljanov usmili, njen

nauk pa je, da Bog ne skrbi le za svoje izvoljeno ljudstvo, temveč za ves svet.165

164

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 438-441; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina, str. 37-38;

Svetopisemska družba, »Asir*«, 18. 7. 2016.

165 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 448; Paul Ferguson, Who was the King of Nineveh in

Jonah 3:6?, dostopno na:

http://tyndalehouse.com/tynbul/library/tynbull_1996_47_2_05_ferguson_kingofninevehjonah3.pdf

, 18.7.2016; Sveto pismo: Jona.



63

5.5.2.3 Mihej

Prerok Mihej v svojem delu omenja Mesija, ki je v Stari zavezi veljal za

maziljenega in ustoličenega kralja in so ga mnogi povezovali z Davidovim

kraljestvom, a je po Salomonovi smrti in razpadu kraljestva dobil nov pomen.

Mesija v času, ki ga opisuje Mihej, predstavlja idealnega vladarja, ki bo obnovil

izraelsko kraljestvo in ker so za slednje takrat glavno grožnjo predstavljali Asirci,

je bila misel na rešitelja še kako tolažilna. »Trdno bo stal in pasel čredo z

Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda svojega Boga… Če pride Asirec

v našo deželo in vkoraka proti našim dvorom, vzdignemo proti njemu sedmero

pastirjev, osmero poglavarjev ljudi. In pasli bodo asirsko deželo z mečem,

Nimrodovo deželo z golim mečem. Osvobodil nas bo Asirca, ko pride v našo

deželo, ko vkoraka na naše ozemlje.« (Mih 5,3-6.) Na splošno pri preroških

napovedih večkrat pride do prepleta dogodkov, ki se dogajajo v bližnji ali pa tudi

zelo oddaljeni prihodnosti, in ta Mihejeva napoved je eden izmed teh primerov.166

5.5.2.4 Nahum

Nahum, ki je v svojem delu želel poudariti, da je Bog vladar zgodovine, Ninive

omenja že čisto na začetku, ko se predstavi: »Izrek o Ninivah. Knjiga videnja

Nahuma Elkošana.« (Nah 1,1), a vendar se osredotoči na Boga in na njegovo

moč, jezo in odpuščanje. Napove konec velike Asirije in zavzetje Niniv, ki jih

predstavi kot vlačugo, ki je zvabljala narode v svojo nadoblast, in kazen, ki jo bo

Bog izvršil nad njo, bo enaka usodi mest, ki so jih nekoč zavzeli oni (zavzetje

egiptovskega mesta Tebe leta 663 pr. n. št.) Tako se glasi Božja grožnja Asiriji:

»Glej, proti tebi sem, govori Gospod nad vojskami: tvoj bojni voz bom sežgal v

dim in tvoje leviče bo požrl meč; končal bom tvoje ropanje po zemlji, ne bo več

slišati glasu tvojih poslancev.« (Nah 2,14.) To se je naposled izpolnila leta 612 pr.

Kr. , ko je, kot pravi Sveto pismo, »krvoločna prestolnica« res »izkrvavela«.167

166

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 449-450; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Mesija,

str. 743; Sveto pismo: Mihej.

167 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 451; Sveto pismo: Nahum.

64

5.5.2.5 Sofonija

O Božji sodbi v svojih delih govori Sofonija. Ta dan, torej dan vesoljne sodbe naj

bi izvoljenemu ljudstvu prinesel blagoslov, seveda, če bo iskalo Boga in živelo po

njegovih zapovedih, vsem njegovim sovražnikom pa uničenje. Asirci so bili

njihovi nasprotniki in njim je prerok napovedal: »Iztegnil bo svojo roko proti

severu, uničil bo Asirijo, spremenil bo Ninive v pustinjo, suho kakor puščava.«

(Sof 2,13.)168

5.5.2.6 Zaharija

Zaharija je deloval v obdobju po vrnitvi iz izgnanstva. V osmih videnjih

napoveduje prihodnost in prihod Mesija. Omenja tudi deželo Asirijo, kamor so

morali njegovi rojaki v izgnanstvo in jih sedaj Bog kliče nazaj v domovino.

»Požvižgal jim bom in jih zbral, ker sem jih osvobodil… Vrnil jih bom iz

egiptovske dežele in jih zbral iz Asirije… Ponižana bo prevzetnost Asirije in

Egiptu bo žezlo odvzeto. V Gospodu bo njihova moč, ponašali se bodo z njegovim

imenom.« (Zah 10,8-12.)169

5.6 Asirci v apokrifnih spisih (devterokanonične knjige)

Knjige Svetega pisma, ki so uvrščene na seznam od Boga navdihnjenih spisov,

imenujemo tudi kanonične knjige. Vsebujejo vodila in načela vere. Obravnavanih

devterokanoničnih spisov Judje in protestanti ne priznavajo kot kanoničnih in jih

imenujejo tudi apokrifi. Sem spadajo dela Stare zaveze, ki pa jih je Katoliška

cerkev na tridentinskem koncilu določila in priznala kot del Svetega pisma. To so

starozavezne knjige Tobit, Judita, Estera (grška), Prva in Druga knjiga

Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah, Baruh, Jeremijevo pismo ter dodatki k

Danielu. Dela naj bi nastala v zadnjih dveh stoletjih pred Kristusovim rojstvom in

stoletje po njem.170

168

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 454; Sveto pismo: Sofonija.

169 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 456-458; Sveto pismo: Zaharija.

170 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 461-462; Comay, Kdo je kdo, str. xvi; Rebić, Splošni

religijski leksikon, s. v. apokrifi, devterokanonični spisi, str. 60, 241; Sveto pismo.

65


Izmed zgoraj naštetih knjig Asirce neposredno omenjajo štiri devterokanonične

knjige Stare zaveze: Tobit, Judita, Sirah in Druga knjiga Makabejcev.

5.6.1.1 Tobit

Tobit, naslovni junak svetopisemske, starozavezne devterokanonične knjige je bil

pobožen človek, ki naj bi v Ninivah opravljal telesna dela usmiljenja. Zgodba

pripoveduje o trpljenju judovskih družin po asirski zasedbi Izraela, ki so kljub

preganjanju in težavam vztrajali pri svoji veri. Bil je oče Tobija, o katerem prav

tako govori knjiga, ki ga je poslal na pot k daljnemu sorodniku, da si povrne dolg.

Na poti Tobija spremlja nadangel Rafael,171

ki ga varuje in mu svetuje, kako naj

reši svojo bodočo ženo Saro pred zlim duhom Asmodejejm172

in ozdravi slepoto

svojega očeta Tobita. Zgodba je postavljena v čas 8. oziroma 7. stol. pr. n. št..

Ohranjen naj bi bil samo grški prevod, ki velja za biser midraškega slovstva173

,

napisan pa naj bi bil 200 let pr. Kr. Knjiga je bolj narodopisna kot zgodovinska,

saj si avtor ni delal skrbi z natančnim navajanjem podatkov (zgodovinskih,

zemljepisnih, krajevnih…) in govori o dveh pomembnih temah: preizkušnjah

pravičnega in uslišanih molitvah. Posebnost te knjige so modri nauki, pa tudi

zgodba o angelih in demonih, kjer ima glavno vlogo nadangel Rafael.174

171

Nadangel Rafael: eden izmed treh imenovanih angelov v Svetem pismu in eden izmed sedmih,

ki stojijo in stopajo pred Božjim obličjem. V Katoliški cerkvi je zavetnik popotnikov, najpogosteje

upodobljen s posodico zdravila. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Rafael, str. 1009-

1010.)

172 Asmodej: hudobni duh, ki ubija ljudi in je v Talmudu opisan kot kralj demonov. (Vir: Rebić,

Splošni religijski leksikon, s. v. Asmodej, str. 77.)

173 Midraško slovstvo: dela rabinov, kjer prevladuje midraš, torej metoda preučevanja in

razlaganja, ki skuša odkriti širši pomen bibličnih besedil. Razvila se je zaradi potrebe po

prilagoditvi na nove razlage svetopisemskih besedil, predvsem v obdobju od prvega stoletja po Kr.

do poznega srednjega veka. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. midraš, midraško

slovstvo, str. 752.)

174 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 463

2-463

3; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Tobit,

str. 1258.

66

5.6.1.2 Judita

Starozavezna zgodba o Juditi naj bi nastala nekje v času Makabejcev in govori o

babilonskem kralju Nebukadnezarju II., ki naj bi nad nepokorna ljudstva poslal

svojega poveljnika Holoferna,175

da jih porazi. Judje so se na Juditin predlog

zadrževali v trdnjavi Betuliji, a so njihove zaloge počasi pojenjale. Judita je to

videla in želela pomagati. Ker je bila vdova, je odložila žalna oblačila, se uredila

in odšla v Holofernov tabor ter rešila svoje ljudstvo pred njegovo vojsko tako, da

je njihovega poveljnika zapeljala, opila in umorila. Razlogi, da njeno zgodbo

obravnavamo kot teološki spis, tičijo predvsem v nauku zgodbe same. Opisan je

judovski odpor proti poganskim zavojevalcem, že samo ime junakinje – Judita,

kar pomeni tudi »Judinja«, pa pooseblja od Boga izvoljeno judovsko ljudstvo, ki

slavi zmago, če le zaupa svojemu Gospodu. Juditino knjigo sicer zelo težko

obravnavamo kot zgodovinsko knjigo, saj naj bi šlo za izmišljeno pripoved,

sestavljeno iz več dogodkov iz različnih zgodovinskih obdobij. Kdo je avtor te

knjige, do danes ni jasno, delo v grškem jeziku pa naj bi bilo napisano v 3. ali 2.

stol. pr. Kr., ko se je judovski narod ponovno znašel v nevarnosti in so potrebovali

spodbudne besede in ponovno utrditev svoje vere in zaupanja v Boga, ki bo rešil

svoje ljudstvo pred sovražnikom, če se bodo le varovali greha in se v molitvi

zatekali k njemu.176

5.6.1.3 Sirah

Sirahova knjiga je modrostna knjiga, avtorja Jezusa Ben Siraha177

. Vsebuje

modrostne nasvete in pravila za sožitje med ljudmi. Zgodovina Izraelcev je

opisana kot zgodovina odrešenja in modrost upodablja kot Božji dar. Nekateri jo

obravnavajo kot povzetek starozavezne morale ali »odmev vsega Svetega

175

Holofern: tudi Holofern naj bi bil asirski glavni poveljnik. Načeloval je veliki vojski, ki se je

namerila oblegati Betulijo, mesto v Judeji, kjer je živela Judita. (Vir: Comay, Kdo je kdo, s. v.

Holofernes, str. 149.)


3- 463

4; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v.

Judita, str. 517.

177 Jezus Ben Sirah ali Simon Ben Ješua Ben Eleazar Ben Sirah: judovski pismouk in poznavalec

izročila oziroma Postave. Svoje znanje je strnil v Starozavezni knjigi, imenovani po njem, ki jo

krščanski kanon uvršča med modrostne knjige. Deloval je v Jeruzalemu nekje v 3. oz. 2. stol. pr.

Kr. (Vir: Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Jezus Sirah, str. 508.)

67

pisma178

. Delo naj bi nastalo okoli leta 190 pr. Kr., v slovenščino pa je bila prvič

prevedena v času protestantizma. Ima 51 poglavij in je uporabna za najrazličnejše

okoliščine v življenju. Povzetek knjige je težko narediti, saj izreki in napotki niso

urejeni po kakšnem logičnem pravilu. Obstaja več načinov delitve Sirahove

knjige. Najznačilnejša je delitev na dva dela, in sicer najprej prvi del, kjer so

zbrani nauki za vsakdanje življenje posameznika, njegov odnos do drugih in do

Boga, drugi del pa je hvalnica Božji modrosti, ki se razodeva tako v naravi kot

tudi v zgodovini izraelskega ljudstva, ter se konča s hvalospevom Gospodovi

dobroti.179

5.6.1.4 Druga knjiga Makabejcev

Okoli leta 100 pr. Kr. naj bi nastala Druga knjiga Makabejcev, ki prav tako spada

med devterokanonične spise in popisuje dogodke ki naj bi se zgodili dobrih

sedemdeset let prej, torej okoli leta 175 do 161 pr. Kr. Knjiga na splošno govori o

smrti preganjalca Judov Antioha IV. Epifana180

, zmagi nad helenizmom in delih

Juda Makabejca. Je tudi prva starozavezna knjiga, ki konkretno govori o življenju

po smrti. Avtor naj bi bil po načinu pripovedi globoko veren in zaveden Izraelec,

ki je v Sveto pismo uvedel nov način pripovedovanja, ki ga nekateri imenujejo

vznesena oziroma patetična pripoved, ki skuša čustveno vplivati na bralca. Na

začetku dela sta pismi egiptovskim Judom, sledi predgovor, v katerem je opisan

namen dela, se pravi poročilo o dogodkih, ki so Juda Makabejca spodbudili, da je

zavzel tempelj, ter naprej opis različnih dogodkov, izmed katerih so gotovo

najzanimivejša poglavja o vstajenju mrtvih in večnem življenju.181

178



6-463

7; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Sirah,

str. 1121.

180 Antioh IV. Epifan – vladar selevkidskega kraljestva, ki je preganjal Jude in skušal vsiliti

helenizem. Bil je potomec enega izmed vojskovodij Aleksandra Velikega in je vladal iz svoje

prestolnice Antiohije v severni Siriji. Želel je osvojiti Egipt in na enem izmed teh pohodov

vkorakal tudi v Jeruzalem ter oplenil tamkajšnji tempelj, pobil veliko prebivalcev, ostalim pa

prepovedal opravljati judovske verske obrede. S svojimi ukrepi je med Judi sprožil silovit upor, ki

ga je vodil Juda Makabejec. (Vir: Comay, Kdo je kdo, s. v. Antioh, str. 34-35.)


1-463

2; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Druga

knjiga Makabejcev, str. 263.

68


5.6.2.1 Tobit

Tobitova zgodba opisuje življenje v času izgnanstva v Ninivah. Tobit je živel v

Izraelovi deželi v času Jerobeama II. in kot mlad deček gledal, kako njegov narod

odpada od vere v Boga. Kazen, ker so se mu izneverili, je prišla pod podobo

Asircev, ki so jih odpeljali v suženjstvo v Ninive. V svojem delu navaja asirske

kralje od Šalmanaserja do Sanheriba in Ešarhadona, s katerimi je bil v osebnih

stikih. Sam pravi, da mu je Bog priskrbel »milost in naklonjenost v

Salmanasarjevih očeh« (Tob 1,13) in zanj se je pogosto odpravil na trgovske poti.

Ko ga je nasledil Sanherib, poti v Medijo niso bile več varne zato je ostajal doma

Ob smrti svojih rojakov ali pogromih nad njimi jih je vedno skušal skrbno

pokopati, kljub temu, da kralju in nekaterim drugim prebivalcem Niniv to ni bilo

po volji. Zaradi svojih dejanj je bil tudi ovaden, zaplenili so mu premoženje in

moral je pobegniti. Vse to naj bi se dogajalo nekje štirideset dni pred smrtjo

Sanheriba, na prestolu pa ga je nasledil sin Ešarhadon in v času njegove vladavine

se je Tobit smel vrniti na svoj dom. Kljub temu, da je bil že prej ovaden zaradi

pokopavanja mrtvih, je svoje poslanstvo nadaljeval vse do dne, ko je oslepel in

naposled tudi ozdravel, ker je zaupal v svojega Boga. Do svoje smrti je v izobilju

živel v Ninivah in delil miloščino z ubogimi ter nikoli ni pozabil na Boga.

Svojemu sinu Tobiju pa je na smrtni postelji tako svetoval: »Sin, odpelji svoje

otroke in se čimprej preseli v Medijo! Zakaj verjamem Božji besedi o Ninivah, ki

jo je izrekel Nahum: Vse se bo izpolnilo in prišlo nad Asur in nad Ninive, vse kar

so napovedovali Izraelovi preroki, ki jih je Bog poslal, vse se bo uresničilo,

nobena od teh besed ne bo izzvenela v prazno, vse se bo zgodilo ob svojem času in

v Mediji bo bolj varno kakor v Asiriji in v Babilonu.« (Tob 14,4.) V svojem

govoru pa je omenil tudi ostale Izraelce in Jude, ki so ostali v domovini: »Vsi naši

bratje, ki prebivajo v Izraelovi deželi, se bodo razkropili in bodo iz dobre dežele

odgnani v sužnost, tako, da bo vsa Izraelova dežela opustela. Tudi Samarija in

Jeruzalem bosta opustela in hiša Božja bo žalostna in nekaj časa požgana. Bog pa

se jih bo spet usmilil in jih bo vrnil v Izraelovo deželo…« (Tob 14,4-5.)182

182

Sveto pismo: Tobit.

69

Knjiga opisuje tudi samo življenje judovskih izgnancev v mestu Ninive. Če gre

verjeti zgodbi, so Judje na asirskem dvoru lahko dosegali pomembne položaje in

po domovih ohranjali svojo tradicijo s praznovanjem binkošti. Po Tobitovi

bolezni pa izvemo tudi več o delu žensk, njegova žena je namreč, kot piše Sveto

pismo: »… za mezdo opravljala ročna dela: pošiljala jih je svojim naročnikom, in

le-ti so ji vračali zasluženo plačilo«. (Tob 2,11-12).183

5.6.2.2 Judita

V Juditini knjigi kot asirskega kralja vztrajno imenujejo Nebukadnezarja.

Nebukadnezar II, je bil v resnici (novo)babilonski kralj, ki je vladal na območju

Mezopotamije od leta 605 do 562 pr. n. št., torej kar nekaj let za tem, ko je

mogočni asirski imperij že padel pod oblast Babiloncev in Medijcev in je od

mogočne prestolnice Niniv ostal le še spomin na njeno opustošenje leta 612 pr.

Kr. Čeprav so Babilonci res prevzeli oblast nad nekdaj asirskim imperijem,

začetnik neo-babilonskega imperija Nebukadnezar II. nikakor ni uporabljal naziva

asirski kralj in glede na opustošenje Niniv, ki naj bi ga Medijci izvedli res

temeljito, tudi iz Niniv ni mogel kraljevati, temveč ga ostali viri naslavljajo kot

babilonskega kralja. Posledično so tudi ostale omembe Asircev v Juditini knjigi

napačne, saj je v resnici šlo za Babilonce, razlog za takšno napako pa

najverjetneje tiči v tem, da je zgodba v originalu nastala kasneje, in sicer okoli leta

134-104 pr. Kr., navdihnili pa naj bi jih takratni dogodki v Samariji, v času

vladanja Hašmonejcev.184

5.6.2.3 Sirah

Proti koncu Sirahove knjige so Asirci omenjeni na mestu, kjer avtor opeva

mogočne prednike Izraela. Nanje se spomni, ko govori o judovskem kralju

Ezekiju, prav tistem, ki je utrdil Jeruzalem in poskrbel za dostop do vode znotraj

obzidja v času, ko je Sanherib oblegal mesto, in preroku Izaiju, h kateremu se je

Ezekija zatekel po nasvet, kako naj se rešijo asirske nevarnosti. O preroku in

njegovih napovedih pa je še takole zapisal: »V silnem navdihu je videl poslednje

183

Sveto pismo: Tobit.

184 Comay, Kdo je kdo, s. v. Judita, str. 233-235; Foster, Civilizations, str.. 126-128; Leick, Who

is Who, s. v. Nebuchadnezzar II, str. 119-120; Sveto pismo: Judita.

70

reči in tolažil potrte na Sionu. Na vekomaj je napovedal prihodnost in skrite reči,

preden nastopijo.« (Sir 48,24-25.)185

5.6.2.4 Druga knjiga Makabejcev

Dogodki iz Druge knjige Makabejcev so postavljeni v čas dolgo po tem, ko je od

nekdaj mogočnega asirskega imperija ostal samo še prah, a spomin nanj je bil pri

Judih še vedno živ. V enem izmed svojih govorov tik pred vstajo Juda Makabejca

v letih 167-161 pr. Kr. se je prav on skliceval na njih in njihov padec, jih

»navedel kot primere Božje pomoči, ki so je bili deležni njihovi predniki« (2Mkb

8,19). Zaupanje v Božjo pomoč je izrazil tudi v svoji molitvi, ko se je spominjal

umika Sanheribove vojske, ki naj bi jo napadla kuga, v času obleganja

Jeruzalema, samega kralja pa naj bi ob prihodu domov ubila njegova lastna

sinova: »Ti, o Gospod, si v času, ko je bil kralj v Judeji Ezekija, poslal svojega

angela, in ta je v Sanheribovi vojski pobil sto petinosemdeset tisoč mož. Pošlji

tudi zdaj pred nas, o Gospod nebes, dobrega angela, v strah in trepet

sovražnikov! Naj mogočnost tvoje roke udari tiste, ki bogokletno napadajo tvoje

sveto ljudstvo!« (2Mkb 15,22.)186

5.7 Asirci kot opomin v Novi zavezi

Nova zaveza obsega skupaj 27 knjig: štiri evangelije, Apostolska dela , 21 pisem

in Razodetje. Na začetku Nove zaveze so zbrani štirje evangeliji, ki po

krščanskem izročilu prinašajo sporočilo o odrešenju. To so evangelij po Mateju,

Marku, Luku in Janezu, ki kristjanom predstavljajo najpomembnejši del Svetega

pisma saj so glavni vir za poznavanje Jezusovega življenja. Prav evangeliji so tudi

tisti, kjer lahko spoznamo njegovo delovanje in nauk in tudi tukaj lahko na

nekaterih, sicer redkih mestih zasledimo omembe Asircev.187

185

Sveto pismo: Sirah (Sir 48,17-25).

186 Sveto pismo: Druga knjiga Makabejcev.

187 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 468; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Biblija,

evangelij, str. 127, 316-317.

71


O Asircih oziroma natančneje o Ninivljanih lahko beremo v Matejevem in

Lukovem evangeliju.

5.7.1.1 Evangelij po Mateju

Evangelij po Mateju naj bi nastal nekje okoli leta 75 po Kr. v Palestini ali današnji

Siriji in je najobširnejši kanonični evangelij, njegov avtor pa naj bi bil apostol

Matej. V svojem delu na kratko povzame Jezusov rodovnik in opiše njegovo

rojstvo ter otroštvo. Jezusa prikazuje kot Božjega sina in Odrešenika – Mesija, s

katerim so se izpolnile prerokbe Stare zaveze. Zapisal je tudi Jezusove govore in

skušal poudariti njegov odnos do judovske vere, češ da je prišel Staro zavezo

dopolnit. Kritiziral je hinavščino veljakov in tistih, ki v Jezusu niso spoznali

obljubljenega rešitelja. Njegov nauk sistematično uredi za notranje življenje

Cerkve in njeno misijonsko poslanstvo.188

5.7.1.2 Evangelij po Luku

Lukov evangelij je novozavezni spis, ki je bil zapisan nekje okoli leta 85 po Kr. in

naj bi bil namenjen izobraženim kristjanom zunaj Palestine. Avtorstvo se pripisuje

evangelistu Luku, zdravniku grškega rodu. Na misijonskih potovanjih je spremljal

apostola Pavla, po izročilu pa naj bi pridigal tudi v Dalmaciji, Italiji in Galiji. V

svojem evangeliju je dejstva iz Jezusovega življenja uskladil z zgodovinskim

okvirom in dodal kar nekaj prilik, ki jih najdemo samo pri njem in ne tudi pri

ostalih evangelistih. Takšne so npr. prilike o usmiljenem Samarijanu, izgubljenem

sinu, o bogatašu in ubogem Lazarju, … Njegov namen je bil prikazati Jezusa kot

človeka in kot Gospoda, po katerem je mogoča navzočnost Božjega kraljestva že

tu na zemlji. Posebej poudarja usmiljenje in stisko brezpravnih ter nazorno

prikaže lik Marije.189

188

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 469-470, 474; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v.

Evangelij po Mateju, str. 317-318.

189 Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 514; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Evangelij

po Luku, Luka, str. 317, 681.

72


5.7.2.1 Evangelij po Mateju

Apostol Matej, ki naj bi, preden ga je Jezus poklical, naj hodi za njim, delal kot

cestninar, je v svojem delu tako zapisal kritiko pismoukov in farizejev, ki naj bi jo

izrekel Jezus, ko so od njega zahtevali čudeže oziroma znamenja, da je on res

Božji sin in obljubljeni Mesija: »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda

ne bo mu dano drugo znamenje razen znamenja preroka Jona. Kakor je bil

namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi sin človekov v

osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in

ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo; in glejte: več kakor Jona

je tukaj.« (Mt 12,39-42.) Ninivljanom obljublja vstajenje od mrtvih, ker so verjeli

prerokovim besedam, čeprav so bili pogani, Judom pa očita, da prav oni, ki jim je

bilo namenjeno odrešenje, svojega rešenika, ki ga imajo pred seboj, nočejo

prepoznati.190

5.7.2.2 Evangelij po Luku

Evangelij po Luku na skoraj enak način kot prej evangelij po Mateju spomni svoje

ljudstvo na usodo Ninivljanov, pred katero je slednje posvaril starozavezni prerok

Jona. Besedno zvezo »hudobni in prešuštni rod« (Mt 12,39) pri Mateju tukaj

evangelist Luka preoblikuje v sopomenko »pokvarjen rod« (Lk 11,30) in

nadaljuje: »Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov

temu rodu« (Lk 11,30). Ves ostali zapis pa se sklada s prej obravnavanim

Matejevim evangelijem.191

190

Alexander, Svetopisemski vodnik, str. 483; Rebić, Splošni religijski leksikon, s. v. Matej, str.

725; Sveto pismo: Mt 12,38-42.

191 Sveto pismo: Mt 12, 38-42; Lk 11,29-32.

73

6 ASIRCI V SLOVENSKIH OSNOVNOŠOLSKIH IN

SREDNJEŠOLSKIH UČBENIKIH

Pouk zgodovine v Sloveniji skuša biti naravnan tako, da učence spodbuja k

radovednosti o življenju ljudi v preteklosti in sedanjosti ter razvija njihove

sposobnosti razumevanja različnih zgodovinskih obdobij, procesov, pojavov,

problemov in sprememb nekoč in danes, po svetu in doma.192

V osnovni šoli je zgodovina obvezen predmet od 6. do 9. razreda, učenci pa pri

predmetu spoznavajo in proučujejo najpomembnejše zgodovinske dogodke,

procese in pojave iz lokalne, regionalne, svetovne, evropske in slovenske

zgodovine.193

Tudi v srednjih šolah zgodovina ostaja eden izmed obveznih predmetov, kjer je

učni načrt tematsko zasnovan in zajema ključne zgodovinske procese in pojave, ki

so pogoj za razumevanje kulturnega in civilizacijskega razvoja.194

Asirce učenci osnovnih in srednjih šol najpogosteje obravnavajo v sklopu starih

civilizacij, neposredno pa jih učni načrt ne omenja.

6.1 Asirci v izbranih učbenikih za osnovne šole

V osemletni osnovni šoli so se učenci prvič srečali z zgodovino v šestem razredu

osnovne šole, ko so obravnavali poglavja o zgodnjih visokih kulturah. V učbeniku

Stari in srednji vek avtoric Olge Janša Zorn in Darje Mihelič za šesti razred

osnovne šole se poleg Egipta sicer omenjajo tudi druge dežele starega sveta, a

samo Mezopotamci ter dosežki Feničanov in Izraelcev. Pri Mezopotamcih je sicer

192

Vojko Kunaver, (et.al.), Učni načrt: Zgodovina: gimnazija, Ljubljana: Ministrstvo za Šolstvo

in Šport: zavod RS za šolstvo 2008, str. 7, dostopno na:

http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_zgodovin

a_280_ur_gimn.pdf, 27.7.2016 (dalje: Kunaver, Učni načrt: Zgodovina: gimnazija).

193Vojko Kunaver, (et.al.), Učni načrt, Program osnovna šola: Zgodovina, Ljubljana: Ministerstvo

za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo, 2011, dostopno na:

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_zgod

ovina.pdf, 27.7.2016 (dalje: Kunaver, Učni načrt: Zgodovina: OŠ).

194 Kunaver, Učni načrt: Zgodovina: gimnazija.

http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf

http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_zgodovina.pdf

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_zgodovina.pdf

74

govora o deželah ob velikih rekah, ki so doživele visoko stopnjo civilizacije, v

množini, a je podroben pregled namenjen predvsem Babilonu.195

Danes se učenci v osnovni šoli šolajo devet let in temu primerno so v zadnjem

času posodobili tudi učbenike. Asircem je namenjena večja pozornost. V učbeniku

Karmen Simonič Mervic Stari svet so imensko navedeni, kot eno izmed ljudstev z

območij najstarejših civilizacij, o njih pa lahko učenci preberejo tudi zgodbo,

kako so poimenovali že znane planete, sonce in luno, ki so jim posvetili dneve v

tednu.196

Vedno bolj popularna so tudi spletna gradiva in e-učbeniki, ki jih med drugim

podpira tudi založba Rokus Klett. Njihov učbenik Raziskujem preteklost 7

avtorjev Damjana Snoja in Jelke Razpotnik Asircem namenja svoje poglavje in jih

navaja v cilje učne ure: »Učenec opiše značilnosti asirskega in perzijskega

imperija.« 197

6.2 Asirci v izbranih učbenikih za srednje šole

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bila pri pouku zgodovine v

srednjih šolah na razpolago dva učbenika avtorjev Ivana Grobelnika in Marije

Kremenšek, ki sta obravnavala čas prvih civilizacij. Prvi Asirce omenja v

poglavju Osvajalni imperiji starega vzhoda in antična Grčija in opisuje njihovo

prevlado nad Bližnjim vzhodom ter navaja, da so jih ustavili Perzijci, kar seveda

ne drži popolnoma, saj so jih porazili skupaj z Medijci in Babilonci.198

Učbenik

avtorice Marije Kremešek Asircem že nameni večjo pozornost, omeni kralja

Sargona in Asurbanipala kot najmogočnejša vladarja in njihove vojaške pohode

poveže z razvojem zunanje trgovine, iskanjem novih surovin, trga in zavarovanje

195

Olga Janša-Zorn, Darja Mihelič, Stari in srednji vek: zgodovina za 6. razred osnovne šole,

Ljubljana, DZS, 1999, str. 32.

196 Karmen Simonič Mervic, Stari svet, Zgodovina za 7. razred devetletne osnovne šole, Ljubljana,

Modrijan, 2003, str. 33-34.

197 Damjan Snoj, Jelka Razpotnik, Raziskujem preteklost 7: priročnik za učitelje za zgodovino v

sedmem razredu osnovne šole, Ljubljana, Rokus Klett, 2010, str. 26.


75

trgovskih poti. Opisani so kot neusmiljeno ljudstvo, ki so izkoriščali, mučili in

preseljevali celotna plemena.199

Leta 1997 je Državna založba Slovenije izdala učbenik za prvi letnik gimnazije

Zgodovina 1, Vilme Brodnik, Roberta A. Jernejčiča, Zorana Radonjiča in Tjaše

Urankar-Dornik. Asirsko kraljestvo je na kratko predstavljeno kot naslednik

starobabilonskega kraljestva, omenjena pa je tudi njihova trgovska dejavnost že iz

drugega tisočletja pr. Kr. Navedena so tudi območja, ki jih je asirskim kraljem

uspelo podrediti v imenu svojega boga Asurja (torej celotna Mezopotamija, del

Irana in Male Azije, Fenicija, Izrael in Egipt), poudarjena pa je še njihova vojaška

družba. Navajajo visoke davke, ki so jih morali plačevati podjarmljeni narodi, in

posebno vnemo Asircev, da so veliko število prebivalcev odpeljali s seboj, kjer so

morali v izgnanstvu opravljati gradbena dela. Za leto njihovega propada je

navedena letnica 614 pr. Kr. Leta 615 pr. Kr. se je sicer začel napad na asirska

mesta, a so jih dokončno porazili leta 612 pr. Kr. , ko so združene vojaške sile

Babiloncev in Medijcev napadle njihovo prestolnico Ninive in jo porušile. 200

Zgodovina 1: učbenik za tehnične in druge strokovne šole ter Stare dobe:

zgodovina za prvi letnik gimnazij, oba učbenika avtorja Staneta Berzelaka, se po

vsebinski omembi Asirije ne razlikujeta. Navedeno je, da so se Asirci začeli

uveljavljati po letu 1000 pr. Kr. in do srede 7. stol. pr. Kr., čeprav je Asirija že v

srednjeasirskem kraljestvu imela kar nekaj mogočnih vladarjev (Adad-Nirari I.,

Tiglatpilesar I…).201

Kot njihovo glavno mesto se najava mesto Ninive, ki pa so

prestolnica postale šele po smrti Sargona II. leta 705 pr. n. št.; prej je namreč bilo

glavno mesto Sargonova utrdba Dur-Šarukin, še prej pa Nimrud.202

Omenjena in

grafično prikazana je rekonstrukcija Asurbanipalove knjižnice v Ninivah, ki naj bi

199

Ivan Grobelnik, Zgodovina 1: srednje izobraževanje, Ljubljana, DZS, 1990, str. 28; Marija

Klemenšek, Zgodovina 1, srednje izobraževanje, Ljubljana, DZS, 1990, str. 44-45.

200 Vilma Brodnik (et.al.), Zgodovina 1: Učbenik za prvi letnik gimnazije, Ljubljana DZS 1997,

str. 60; Van Der Mieroop, A History, str. 285.

201 Ancient History Encyclopedia, »Assyria,« 27.7. 2016.

202 Leick, Who is Who, s. v. Sargon II, str. 140; Van Der Mieroop, A History, str. 363.

76

obsegala nad 20.000 glinastih ploščic. Tudi tukaj so Asirci opisani kot

neusmiljeni, a dobro vojaško izurjeni osvajalci.203

Leta 2009 je avtorica Vilma Brodnik, tokrat z nekaterimi drugimi sodelavci,

izdala nov učbenik Zgodovina 1: za prve letnike gimnazij, kjer pa je poglavje o

asirskem kraljestvu vsebinsko nespremenjeno glede na že prej obravnavani

učbenik z istim naslovom, izdan leta 1997. Dodana je fotografija reliefa kralja

Asurbanipala II. na slavnostnem vozu. Še prej pa so Asirci navedeni v časovni

preglednici prvih civilizacij v Mezopotamiji.204

203

Stane Berzelak, Zgodovina 1 za tehniške in druge strokovne šole, 5. izd., Ljubljana, Modrijan,

2000, str. 33; Stane Berzelak, Stare dobe: zgodovina za 1. letnik gimnazij, 1. izd., Ljubljana,

Modrijan, 2002, str. 47.

204 Vilma Brodnik, (et.al.), Zgodovina 1: Učbenik za prvi letnik gimnazije, 1. izd. Ljubljana, DZS,

2009, str. 45, 47.

77

7 SKLEP

Asirci so pomembno zaznamovali zgodovino Bližnjega vzhoda. Najprej so v času

zgodnjeasirskega kraljestva svoje ime uveljavili kot dobri trgovci s svojo

strateško pomembno prestolnico Asur, kamor je blago prihajalo od blizu in daleč.

Ustvarjali so svoje kolonije v Anatoliji in trgovali z najrazličnejšimi dobrinami, ki

so se stekale v prestolnico.

Pomembnejša državna tvorba je nastala med leti 2000 in 1500 pr. n. št. pod

vodstvom kralja Šamšija-Adada, ki je ustanovil kraljestvo Zgornja Mezopotamija

in osvajal sosednja ozemlja, a ker je težko obdržal nadzor nad tako velikim

območjem, je po njegovi smrti država postala plen sosednjih ljudstev.

Čas srednjeasirskega imperija datira nekje od leta 1500 do 1200 pr. Kr., ko sta se

za prevlado borila tako Asirija kot Babilon. Na račun mogočnih vladarjev, kot so

bili: Asur-Ubalit I., Adad-Nirari I., Šalmaneser I., Tukulti-Ninurta I. in

Tiglatpilesar I., so Asirci utrdili nadzor na območju svoje države, jo razširili ter

poskrbeli za povezave z ostalimi pomembnimi ljudstvi.

Okoli leta 900 pr. Kr. se je začelo obdobje novoasirskega kraljestva in čas, ko so v

zgodovini pustili najmočnejši pečat. Okrepili so svojo vojsko in osvajali po vsem

Bližnjem vzhodu ter si s tem zagotovili dostop do pomembnih surovin in

navsezadnje tudi sužnje, saj so po nekod kar celotne narode odpeljali v

izgnanstvo, kjer so jih uporabili kot delovno silo pri svojih gradbenih projektih.

Podrejeni narodi so morali plačevati tudi davke, kar jim je prinašalo še dodaten

kapital. Pomembnejši vladarji so skrbeli za svojo vojsko, utrjevali in postavljali

svoja mesta (Nimrud, Dur-Šarukin, Ninive), nekateri so celo podpirali umetnost, a

predvsem so želeli razširiti območje svoje dežele, dokler se ni le-ta raztezala od

zahodnega Irana do Sredozemskega morja in od Anatolije do Egipta.

Na svojih vojaških pohodih so poti prekrižali tudi z judovskim ljudstvom, živečim

v kraljestvu Izrael in Juda. Tako kot pri ostalih narodih so močno zaznamovali

njihovo zgodovino, vse pa imamo še danes zapisano v Svetem pismu. Tako

najdemo prve omembe Asirije že v Peteroknjižju oziroma natančneje Prvi in

Četrti Mojzesovi knjigi ter v Drugi knjigi kraljev, nekaterih Spisih, omenjajo jih

78

preroki, izbrani devterokanonični spisi, Ninivljane pa celo Matejev in Lukov

evangelij.

Asirci in Judje so prvič nekoliko resneje prekrižali poti v času asirskega kralja

Tigaltpilesarja III., ko jim je naložil davke, ter Šalmaneserja V., ko je nekaj

Izraelcev celo odpeljal s seboj v izgnanstvo in leta 721. pr. n. št. je prestolnica

severnega kraljestva Samarija dokončno padla pod oblastjo imperija.

Večina svetopisemskih omemb Asircev se nanaša na dogodke, ki so se zgodili

nekje v času po padcu Samarije. Razlog za to je gotovo, da so avtorji in preroki,

katerih dela so zbrana v Stari zavezi, večinoma prihajali iz kraljestva Jude in so

prikazovali zgodovino s svojega zornega kota. Na več mestih zasledimo predvsem

dogodke, ki so spremljali Sanheribovo osvajanje Judovih mest in poizkus zavzetja

Jeruzalema. Še kasneje so Jude preroki vedno opominjali na Božjo pomoč, ko naj

bi njihov Bog Jeruzalem obvaroval tako, da naj bi v Sanheribov tabor poslal

angela, ki jih je pomoril s kugo, samemu kralju pa je prerok Izaija napovedal, da

se bo moral vrniti domov, kjer ga bosta ubila lastna sinova, kar se je na koncu tudi

izpolnilo. Kraljestvo Juda je Asircem klub vsemu ostalo podložno do njihovega

uničenja leta 612 pr. Kr., saj tudi tako močan imperij, kot ga je svoj čas

predstavljala Asirija, ni mogel vzdržati in je začel počasi razpadati, dokler njegove

vladavine niso dokončno uničili Babilonci, Medijci in Perzijci.

Svetopisemska zgodba o preroku Joni je ena izmed redkih, ki Asirce oziroma

Ninivljane opiše drugače kot ostali preroki, saj naj bi poslušali Jonov glas, ko jih

je naposled le obvestil o Božji nameri, da mesto uniči. Prav to zgodbo so kasneje

uporabili tudi evangelisti, ko so skušali opozoriti Jude, da Bog vidi njihovo

hinavščino in je odrešenje namenjeno vsemu svetu, ne samo njim.

Devterokanonični spisi prav tako omenjajo Asirce, a ker so dela nastala nekoliko

kasneje, npr. Judita, Nebukadnezar ni pravilno označen kot asirski kralj, je pa to

dober primer, kako so Asirci še po tolikih stoletjih od njihovega propada Judom

predstavljali strah in trepet ter hkrati tudi opomin, da naj se spominjajo usmiljenja,

ki jim ga je njihov Bog izkazal, ko so se obrnili nanj in jih je rešil pred

Sanheribom.

Dela Stare zaveze so Slovencem lahko dostopna, saj Sveto pismo v naš jezik

prevajamo že iz časa reformacije, pa vendar za poznavanje zgodovine Asirije ni

79

tako dobro poskrbljeno. Kar se tiče slovenskega poznavanja Asirije in Asircev,

lahko že samo iz skromne literature, ki je prevedena v slovenščino, ugotovimo, da

je to znanje bolj slabo. Tudi pedagoška aplikacija, ki je dodana ob koncu

magistrskega dela, je dober primer, da so Asirci pogosto samo omenjeni kot eno

izmed ljudstev starih civilizacij in nič kaj natančno opisani in predstavljeni. Pozna

se tudi vsebinska razlika med osnovno in srednjo šolo ter vsebinami izpred nekaj

let in današnjimi prikazi.

Danes se o Asiriji vedno več govori, če že ne pri pouku, pa vsaj pri poročilih in na

internetu. Mogoče je za večje zanimanje zaslužna tudi novonastala Islamska

država, katere središče najdemo prav na območju nekdanjih prestolnic asirskega

imperija. Na to temo nastajajo tudi številne teorije, ki se med drugim ozirajo celo

na preroka Izaija, a naj se njegove napovedi v tem trenutku izpolnjujejo ali ne,

Asirci so bili in bodo ostali pomembni za zgodovino človeštva in bilo bi škoda, če

bi jih izpustili ali nanje pozabili.

80

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 Viri

»Bližnji vzhod,« Atlas Sveta 2000, Založba Mladinska knjiga,

Ljubljana,1997.

Vojko Kunaver, (et.al.) Učni načrt, Program osnovna šola: Zgodovina,

Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2011,

dostopno na:

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/pr

enovljeni_UN/UN_zgodovina.pdf, 27. 7. 2016.

Vojko Kunaver, (et.al.), Učni načrt: Zgodovina: gimnazija, Ministrstvo za

Šolstvo in Šport: zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2008, dostopno na:

http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_

gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf, 27.7.2016.

Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod z

devterokanoničnimi/apokrifnimi knjigami, 3. osnovna izdaja,

Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 2003.

8.2 Literatura

David Alexander in Pat Alexander, Svetopisemski vodnik, Ognjišče,

Koper, 1984.

Rajko Bratož, Grška zgodovina, kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano

literaturo, druga, dopolnjena izdaja, Zveza zgodovinskih društev

Slovenije, Študentska založba, Ljubljana, 2003.

Joan Comay, Kdo je kdo v Stari zavezi, Znanstveno in publicistično

središče, Ljubljana, 2002.

Benjamin R. Foster, Karen Polinger Foster, Civilizations of Ancient Iraq,

Princeton University Press, Princeton, 2009.

Klemen Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, Mohorjeva, Celovec,

2009.

Hazel Mary, Martell, Starodavni svet: zgodovina prvih kultur in civilizacij,

Učila, Tržič, 1997.

81

Vera Lamut et al. (ur.), Velika verstva sveta, Ognjišče, Koper,1991.

Gwendolyn Leick, Who is Who in the Ancient Near East, Routledge,

London, 1999.

Mark Van Der Mieroop, A History of the Ancient Near East ca. 3000-323

BC, Third Edition, Wiley Blackwell, Chichester, West Sussex, 2016.

Adalbert Rebić (ur.), Splošni religijski leksikon, Modrijan, Ljubljana,

2007.

Bojan Švigelj (ur.), Kdo je kdo v Svetem pismu: ilustrirani leksikon

svetopisemskih oseb, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013.

8.3 Učbeniki

Stane Berzelak, Stare dobe: zgodovina za 1. letnik gimnazij, 1. izd.,

Modrijan, Ljubljana, 2002.

Stane Berzelak, Zgodovina 1 za tehniške in druge strokovne šole, 5. izd.,

Modrijan, Ljubljana, 2000.

Vilma Brodnik (et.al.), Zgodovina 1: Učbenik za prvi letnik gimnazije,

DZS, Ljubljana, 1997.

Vilma Brodnik, (et.al.), Zgodovina 1: Učbenik za prvi letnik gimnazije, 1.

izd. DZS, Ljubljana, 2009.

Ivan, Grobelnik, Zgodovina 1: srednje izobraževanje, DZS,

Ljubljana,1990.

Olga Janša-Zorn, Darja Mihelič, Stari in srednji vek: zgodovina za 6.

razred osnovne šole, DZS, Ljubljana, 1999.

Marija Klemenšek, Zgodovina 1, srednje izobraževanje, DZS,

Ljubljana,1990.

Karmen Simonič Mervic, Stari svet, Zgodovina za 7. razred devetletne

osnovne šole, Modrijan, Ljubljana, 2003.

Damjan Snoj, Jelka Razpotnik, Raziskujem preteklost 7: priročnik za

učitelje za zgodovino v sedmem razredu osnovne šole, Rokus Klett,

Ljubljana, 2010.

82

8.4 Spletni viri:

»Asir*«, Svetopisemska družba Slovenije, Dostopno na:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?q=asir*&step=-

1&qall=1&qids=ffffffffffffffffffffff7&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=

sl&q1=1, 10. 4. 2016.

»Arheological Site of Kültepe-Kanesh,« UNESCO, doseglijvo na:

http://whc.unesco.org/en/tentativelists/5905/, 25.4.2016.

»Tell Leilan Project«, Yale University, dostopno na:

http://leilan.yale.edu/about-project/overview, 25.4.2016.

»Amarna Letters« Ancient History Encyclopedia, dostopno na:

http://www.ancient.eu/Amarna_Letters/, 26. 4. 2016.

»Assyria,« Ancient History Encyclopedia, dostopno na:

http://www.ancient.eu/assyria/, 26. 4. 2016.

»Katna,« Encyclopedia Britannica, dostopno na:

http://www.britannica.com/place/Katna, 19.5.2015.

»Kittim«, International Standard Bible Encyclopedia Online, dostopno na:

http://www.internationalstandardbible.com/K/kittim.html, 22.6.2016.

»Gilead«, Bible Hub, Dostopno na:

http://biblehub.com/topical/g/gilead.htm, 28.6.2016.

»King of Egipt (Pharaoh)«, American Bible Society, dostopno na:

http://bibleresources.americanbible.org/resource/king-of-egypt-pharaoh,

29.6.2016.

»Who was the King of Nineveh in Jonah 3:6?«, Paul Ferguson, dostopno

na:

http://tyndalehouse.com/tynbul/library/tynbull_1996_47_2_05_ferguson_k

ingofninevehjonah3.pdf, 18.7.2016.




83

8.5 Video

»The Lachish Reliefs,« Megalim – The Higher Institute of Jerusalem

Studies, dostopno na:

https://www.youtube.com/watch?v=XFT7Nr7DUHM, 12.7.2016.

»The Rising Again of Assyria in the Bible Prophecy« Jerusalem Channel,

dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=8qoeSf-XzKU,

17.7.2016.

petra matičko · 2020. 1. 30. · ključne besede: sveto pismo, stara zaveza, nova zaveza,...

Documents