OSNOVE PRAVA

1. OSNOVNI PRAVNI POJMI

1.1. Pojem prava

Pravo je skupek pravnih norm, ki jih praviloma ustvarja državna oblast in s pomočjo njih posega v urejanje družbenih odnosov. Sodobne države si ne moremo predstavljati brez pravnih pravil, saj bi to lahko privedlo do anarhije oziroma kaosa.Pravo je stalno spreminjajoč se proces, pri čemer je pozitivno veljavno pravo del takšnega procesa, zato ga je treba preučevati v povezanosti z njegovim zgodovinskim razvojem.

1.2. Pravni red

Pravni red je vedno seštevek abstraktnih (splošnih) pravnih norm – pravnih predpisov, ki veljajo v določeni državi in času.

1.3. Pravne norme

S pravnimi normami kot ključno normativno sestavino kateregakoli, torej tudi slovenskega pravnega reda, razumemo pisna pravna pravila o pravno dovoljenem ali ukazanem (določenem) ravnanju naših državljanov.

Pravne norme so pravila obveznega družbenega vedenja in ravnanja. Njihovo izvrševanje je zagotovljeno z državno prisilo.Delimo jih v:a) abstraktne in splošne - tiste, ki so namenjene urejanju vnaprej zamišljenih razmer ali položajev (npr. večina veljavnih predpisov naše države).b) konkretne in posamične - tiste, s katerimi urejamo konkretno ravnanje posamično določenih oseb.

Sestavine pravnega pravila:• dispozicija pove, koga pravno pravilo zavezuje in kaj se od njega zahteva;• hipoteza ali predpostavka - z njo določamo dejansko stanje, ki mora nastopiti, zato da postane dispozicija zavezujoča za naslovljence pravnih pravil;• sankcija je napoved neprijetnega ukrepa.

Vrste pravnih pravil glede na dispozicijo, ki jo vsebujejo:1. kategorična pp - tista, pri katerih nam dispozicija nekaj prepoveduje oziroma zapoveduje2. pooblaščujoča pp - pooblaščajo ljudi, da smejo ravnati tako, kot določa dispozicija pravnega pravila3. dispozitivna pp - vsebujejo temeljno dispozicijo, vendar le kot eno izmed možnosti, za to ponavadi sledi določba ''razen, če se stranke ne dogovorijo drugače''

4. alternativna ali zbirna pp - omogočajo izbiro med več možnostmi ali med več možnimi oblikami ravnanja5. diskrecijska pp - dajejo državnim organom pri njihovem odločanju pravico do odločanja na podlagi pravice prostega preudarka, tj. diskrecijske pravice.

1.3.1. Časovna veljava pravnih norm

Pravna pravila morajo biti objavljena na ustrezen način (npr. v Uradnem listu).Veljati začnejo praviloma petnajsti dan po objavi, izjemoma še isti dan, ko so bilaobjavljena. Čas od objave do veljave (vacatio legis) je namenjen seznanitvi s pravnimi pravili.

1.3.2. Prepoved povratne veljave

Zaradi pravne varnosti pravna pravila praviloma ne morejo imeti učinka za nazaj. Le izjemoma imajo določene pravne norme učinek za nazaj – samo zakon lahko to določi. Izjemna primera retroaktivne veljavnosti sta:• zaradi same narave stvari; kjer je to zakonsko urejeno - le ob upoštevanju dveh pogojev: če tako zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice• v kazenskem pravu, - le, če so novo sprejeta pravna pravila ugodnejša za storilca.

1.4. Pravni akt

S pravnimi akti razumemo pravna dejanja, s katerimi se ustvarjajo pravna pravila ali s katerimi se uporabljajo.Pravni akt opredeljujemo kot zavestno izjavo volje posameznega pravnega subjekta, s katero hoče ustvariti pravne učinke, ki jih pravni red dopušča ali zahteva in jih je mogoče s tako izjavo volje doseči.

Vrste pravnih aktov:a) splošni pravni akti, z njimi oblikujemo splošna in abstraktna pravna pravilab) posamični pravni akti, z njimi oblikujemo posamična in konkretna pravna pravila.

Pri pravnih aktih je pomembna njihova vsebina, torej učinki, ki naj bodo doseženi z ustvarjanjem določenega pravnega akta. Ob vsebini je pomembna tudi oblika pravnega akta. Oblikovne prvine pravnega akta:- pravni subjekti, ki pravni akt ustvarjajo- postopek, v katerem se akt oblikuje- zunanja, materialna sestavina pravnega akta, s katero postane volja s pomočjo jezika in drugih sredstev izražanja jasno razpoznavna.

Hierarhija pravnih aktovZaradi usklajenosti pravnih aktov so le-ti razvrščeni na podlagi načela nadrejenosti in podrejenosti, oblikovno in vsebinsko pa morajo biti nižji pravni akti usklajeni z višjimi pravnimi akti.

1.5. Pravni viri

Pravni viri so temelj, na katerem poteka konkretno pravno urejanje. Razlikujemo med materialnimi, formalnimi in spoznavnimi pravnimi viri.

a) materialni pravni viri; zajemajo sociološke, psihološke, ekonomske in druge dejavnike, ki pogojujejo, katera družbena razmerja naj bodo urejena s pravnimi pravili.

b) formalni pravni viri; zajemajo obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo pravna pravila, ki so splošna in abstraktna ali pa kot takšna učinkujejo. Med najpomembnejšimi formalnimi viri gospodarskega prava moramo na prvem mestu navesti Ustavo Republike Slovenije (zlasti del, v katerem so urejena gospodarska in socialna razmerja). Nova slovenska ustava je prva ustava samostojne slovenske države in je tako kot večini drugih pravnih redov temeljni pravni dokument (splošni akt) za urejanje najpomembnejših prvin državne ureditve, pravic ter svoboščin človeka in državljana, gospodarskih in socialnih razmerij, javnih financ itn. Z njenimi izhodišči se oblikujejo temelji pravnega sistema. Ustava je obvezna podlaga za nastajanje vseh drugih splošnih pravnih aktov, ti pa morajo biti tako vsebinsko kot oblikovno usklajeni z najvišjim pravnim aktom v državi.

Zakoni po pomembnosti sledijo ustavi in pomenijo vsebinsko podrobnejšo izpeljavo ustave. Zakone lahko predlagajo vlada, poslanci ali najmanj pet tisoč volivcev. Sprejema jih parlament na podlagi predpisanega zakonodajnega postopka. Kot najštevilčnejši pravni vir opredeljujejo pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb.

Podzakonski pravni viri so vsi drugi splošni pravni akti, ki jih sprejemajo različni državni organi. Osrednji podzakonski pravni akt je uredba, ki je izvršilni predpis. V izrednih ali vojnih razmerah lahko vlada ali predsednik države izdata uredbo z zakonsko močjo, ki jo mora zakonodajalec takoj, ko se lahko sestane, potrditi. Izdajanje takšnih uredb je strogo omejeno, saj se z njimi posega na področja, ki so sicer pridržana zakonodajalcu. Vlada lahko poleg uredb sprejema tudi odloke, drugi upravni organi pa sprejemajo pravilnike, odredbe in navodila. V skupino formalnih pravnih virov uvrščamo tudi splošne pravne akte v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah ter splošne pravne akte organov lokalne samouprave. Najpomembnejši splošni pravni akt omenjenih organizacij in skupnosti je statut. Z njim se v skladu z zakonom urejajo naloge organizacije in skupnosti, sestava in način odločanja organov, pravice in dolžnosti njenih članov in podobno. Kolektivne pogodbe, ki se sklepajo na področju delovnega prava, sodijo v skupino formalnih pravnih virov. Z njimi se

urejajo medsebojne pravice in dolžnosti delavcev in delodajalcev. Delavce pri sklepanju kolektivnih pogodb zastopajo sindikati, delodajalce pa ožje ali širše združenje delodajalcev. Tudi mednarodne pogodbe uvrščamo med formalne pravne vire. To so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo države in mednarodne organizacije ter z njimi določajo pravila za sodelovanje. Mednarodne pogodbe postanejo vir notranjega prava šele tedaj, ko jih ratificira pristojni državni organ.

c) spoznavni pravni viri nam omogočajo spoznati vsebino splošnih pravnih aktov. To nam omogočajo predvsem posebna glasila (npr. uradni listi) in registri, s pomočjo katerih lahko hitro najdemo želeni podatek. Različne zbirke predpisov, v katerih so objavljena besedila pomembnih splošnih pravnih aktov za določeno področje pravnega urejanja, prav tako uvrščamo med spoznavne pravne vire. V isto skupino pravnih virov sodijo še komentarji, tj. razlage določb posameznega pomembnega splošnega pravnega akta, zbirke odločb državnih organov, znanstvena dela in učbeniki.

1.6. Običaji, uzance in formularne pogodbe

K formalnim pravnim virom smemo z določenimi omejitvami, predvsem glede kroga naslovnikov, šteti tudi poslovne (trgovinske) običaje, uzance, splošne pogoje poslovanja, klavzule itn.Običaj je pravilo, ki se je ustalilo v določenem družbenem okolju. Z gospodarskimi oziroma poslovnimi (trgovinskimi) običaji razumemo uveljavljene in sprejete poslovne navade v gospodarskem prometu. Značilno za njih je, da:- se oblikujejo v poslovni praksi- so vsebinsko natančnejši od zakonov, ki le okvirno urejajo določenopodročje in- se po panogah ali strokah lahko razlikujejo, kadar npr. niso skupni za vsestroke.V vsebinski krog pojma mednarodni trgovinski oziroma gospodarski običaj štejemo trgovinsko prakso, običaje in standarde, ki se v mednarodni trgovini uporabljajo tako pogosto, da gospodarstveniki od svojih sopogodbenikov upravičeno pričakujejo, da bodo ravnali skladno z njimi.Za nacionalne in krajevne običaje pa štejemo tiste, ki jih poslovni ljudje uporabljajo na ozemlju določene države in na krajevnem območju, na katerem poteka dejanje.Običaje je v poslovni praksi seveda mogoče upoštevati le med subjekti, ki zadevni običaj poznajo in uporabljajo, na kar na primer opozarja tudi prvi odstavek 9. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, ki določa, da pogodbeni stranki zavezujejo običaji, o katerih sta se zedinili, in praksa, uveljavljena med njima. Če ni dogovorjeno drugače, se šteje, da sta stranki molče sprejeli za svojo pogodbo ali njeno sklenitev običaj, ki jima je bil znan in ki je splošno znan v mednarodni trgovini ter ga pogodbenice redno spoštujejo v istovrstnih pogodbah zadevne stroke.

Uzance so zbrani, načrtno urejeni, zapisani in objavljeni trgovinski običaji. Praviloma jih sprejemajo le določeni subjekti, predvsem gospodarske zbornice ali poklicna združenja gospodarstvenikov. Razlikujemo med splošnimi in posebnimi uzancami. Uzance se uporabljajo le, če so se udeleženci dogovorili za njihovo uporabo ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo (npr. dalj časa trajajoča uporaba uzanc med istima strankama).

Formularne pogodbe označujemo tudi z naslednjimi izrazi: tipske, vzorčne, tipizirane, standardizirane, pristopne (adhezijske) in podobno. Uporabljajo pa se tudi naslednji izrazi: splošni pogoji, splošni pogoji poslovanja, splošni pogoji formularnih pogodb oziroma splošni pogoji pogodbe. Navedene pogodbe imajo velik in naraščajoč pomen v gospodarski praksi. Olajšujejo, poenostavljajo in tudi pospešujejo poslovni promet. Tovrstne pogodbe so že prevladujoča oblika urejanja poslovnih razmerij na nekaterih področjih oziroma v nekaterih dejavnostih.Formularne pogodbe so v splošnem takšne pogodbe, ki se sklepajo na podlagi vnaprej oblikovanih in natisnjenih določb. Gre torej za pogodbe, ki jih večinoma pripravljajo veliki proizvajalci in ponudniki določenega blaga in storitev. V njih je vnaprej pripravljeno in natisnjeno besedilo pogodbenih določil, v katera se lahko na pobudo druge stranke vnesejo določene, praviloma vsebinsko manj pomembne spremembe in dopolnila. Večinoma jih pripravlja gospodarsko močnejša stranka, takšna pogodba je sklenjena s pristopom, torej tedaj, ko druga stranka sprejme splošno ponudbo za sklenitev pogodbe.

1.7. Pravno razmerje

Človek v svojem bivanju, pri zadovoljevanju svojih interesov in potreb stopa v razmerja z drugimi ljudmi. Gospodarska družba pa sklene pogodbo s podjetnikom posameznikom. To razmerje na primer preneha z izpolnitvijo namena pogodbe – pravno razmerje med dolžnikom in upnikom pa preneha s plačilom dolga itn. V omenjenih primerih nastanejo medsebojna razmerja med njihovimi udeleženci, vendar vsa nimajo narave pravnih razmerij. Le družbeno razmerje, ki je urejeno s pravnimi pravili, označujemo z izrazom pravno razmerje. Glede sestavin pravnega razmerja v njihov krog uvrščamo njegove subjekte, njihove pravice in dolžnosti ter predmet pravnega razmerja.

1.7.1. Pravni subjekti

Fizične osebe so pravni subjekti, če imajo naslednje sposobnosti ali lastnosti:- pravno,- poslovno in- krivdno.

Pravno sposobnost pridobimo z rojstvom, pomeni pa sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti.

Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama pridobiva pravice in se sama zavezuje. Z osemnajstim letom starosti pridobijo fizične osebe popolno poslovno sposobnost, s štirinajstim letom starosti pa delno poslovno sposobnost. V primerih, ko oseba iz določenih razlogov ni več sposobna sama skrbeti zase oziroma s svojo voljo ustanavljati pravic in obveznosti, lahko pride do delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti.

Krivdna sposobnost osebe pomeni sposobnost osebe, da je lahko odgovorna za protipravno ravnanje. Omenjena oblika sposobnosti je različno urejena glede na to, ali je oseba storila kazenski ali civilni delikt. Otrok, ki še ni dopolnil štirinajstega leta starosti, v nobenem primeru ne odgovarja za kazenski delikt. Med štirinajstim in šestnajstim letom starosti se mladoletnemu prestopniku lahko izrekajo različni vzgojni ukrepi, ti se izrekajo tudi, če je storilec star med šestnajst in osemnajst let, z izjemo, da se lahko v tej starosti izreka tudi mladoletniški zapor. Otrok, ki še ni dopolnil sedmega leta, v nobenem primeru ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil. Za to povzročeno škodo odgovarjajo starši ne glede na svojo krivdo. Če je civilni delikt povzročil otrok, ki je že dopolnil sedmo leto starosti, ni pa še prekoračil štirinajstega leta, odgovarja za nastalo škodo le, če mu lahko dokažemo, da je razumel pomen svojega dejanja. Starši ne odgovarjajo za nastalo škodo, če dokažejo, da je nastala brez njihove krivde. Ko mladoletnik dopolni štirinajsto leto starosti, je v celoti odgovoren za civilne delikte.

Pravna oseba je umetna tvorba, ki jo ustanovi praviloma skupina posameznikov in ji pravni red priznava lastnost pravnega subjekta. Bistveno za pravno osebo je, da razpolaga s svojim premoženjem in opravlja trajno dejavnost. Med pravne osebe prištevamo različne organizacije in skupnosti ter premoženjske enote, ki jim je določen poseben namen.

1.7.2. Pravice in obveznosti

Pravica, ki pripada nekemu subjektu, je opredeljena kot pravno zavarovana upravičenost pravnega subjekta, da nekaj stori ali ne stori ali da od drugega pravnega subjekta zahteva določeno dejanje ali opustitev. Pravico lahko zato opredelimo kot pravno pooblastilo ali pravno možnost, ki nosilcu omogoča v pravnem redu predvideno ravnanje. Hkrati pa pravni red nosilcu pravice zagotavlja njeno uveljavitev in uresničitev, tudi pri morebitnih kršitvah. O kršitvi pravice govorimo takrat, kadar gre za nedopusten poseg v pravico, ki jo komu priznava in varuje veljavno pravo. Če pride do takega izvrševanja pravice, ki povzroča škodo drugemu, govorimo o zlorabi pravice. Obveznost je soodnosen pojem pravici, kajti pravica enega subjekta zahteva obveznost drugega, ki se lahko izraža v dajatvi, storitvi ali opustitvi.1.7.3. Predmet pravnega razmerja

Vzrok ali namen, zaradi katerega pravni subjekti vstopajo v konkretna pravna razmerja, označujemo kot predmet pravnega razmerja.

1.8. Pravni sistem

Pravo je zelo obsežen in sestavljen družbeni pojav, ki je podvržen številnim spremembam. Kljub tej razgibanosti mora pravo tvoriti vsaj relativno zaokroženo celoto, ki ji pravimo pravni sistem. Sodobna pravna znanost skrbi za to, da bi bil pravni sistem pregledna in notranje ustrezno razčlenjena celota. Na njeni osnovi nam je olajšano spoznavanje, razlaganje in uporabljanje prava. Splošno in abstraktno pravno pravilo je osnovna sestavina oblikovanja pravnega sistema. Vsa pravna pravila, ki urejajo isto družbeno razmerje, sestavljajo pravno ustanovo. Več pravnih ustanov, ki urejajo sorodna družbena razmerja, predstavlja pravno panogo.

1.9. Razlaga pravnih aktov

Za razlago prava so se razvile različne metode oziroma načini razlaganja, ki v medsebojni povezavi omogočajo uspešno razumevanje pravnih odločb. Razlage pravnih aktov se mora lotiti vsakdo, ki je zavezan k spoštovanju prava.Obvezna razlaga je najpomembnejša, opravijo jo državni organi in je zavezujoča za vse, ki se jih odločitev tiče.Znanstvena razlaga ni obvezna, vendar s svojo tehtnostjo vpliva na praktično razlago.Jezikovna razlaga nam omogoča, da z ustreznim jezikovnim znanjem poskušamo izluščiti sporočilo tistega, ki je oblikoval pravne določbe v splošnem pravnem aktu.Logična razlaga je v pomoč pri razlagi pravnih aktov, saj so se ob uporabi splošnih logičnih pravil izoblikovala nekatera logična sklepanja (npr. sklepanje po podobnosti, sklepanje z večjega na manjše itn.).Sistematična razlaga se uporablja takrat, kadar so pravne določbe, iz katerih moramo povzeti ustrezno pravno pravilo, vnesene v različne dele pravnega akta ali celo v različne pravne akte. Razlagalec mora v takšnem primeru upoštevati medsebojno povezanost in soodvisnost pravnih določb oziroma dejstvo, da pravo tvori enoten pravni sistem.Zgodovinska razlaga nam olajšuje proučevanje poteka nastajanja pravnega akta.Namenska razlaga je izhodišče, kadar želimo ugotoviti pravi namen pravnih določb.

STATUSNO PRAVO

2. POJEM STATUSNEGA PRAVA

Statusno pravo je pravna panoga, ki ureja status določenih osebkov. Pravni status je s pravnimi normami postavljena lastnost osebe, da lahko nastopa kot subjekt v nekem določenem krogu pravnih razmerij. Pravo mora zato, da bi učinkovito urejalo razmerja med ljudmi, medorganizacijami in notranja razmerja v organizacijah, določiti, katere osebe sploh lahko vstopajo v pravna razmerja in kakšne lastnosti in sposobnosti morajo za to imeti.

Statusno pravo, ki je omejeno na preučevanje gospodarskih osebkov, torej ne fizičnih oseb, se je oblikovalo kot posebna panoga v okviru gospodarskega prava. Status se nanaša predvsem na vprašanja organiziranosti gospodarskih družb in drugih oblik, v katerih je mogoče opravljati gospodarske dejavnosti.2. 1. Statusne značilnosti gospodarskih subjektov

2.1.1. Firma

Firma je opredeljena kot ime, s katerim zadevna gospodarska družba posluje. Funkcija firme se izraža v individualizaciji družbe na trgu in razločevanju od drugih, sčasoma postane firma popolnoma samostojna premoženjska kategorija. Firma ima obvezne sestavine in dodatke, v njej pa morajo biti navedeni naslednji podatki:- označba, ki navaja dejavnost družbe;- označba, s katero se natančneje označuje ime družbe;- sedež družbe;- označba vrste in obsega odgovornosti;- dodani pa so lahko: risbe, slike, vinjete idr.

Prepovedana je uporaba imen tujih držav ali mednarodnih organizacij. Beseda ''Slovenija'' ali njene izpeljanke so dovoljene le z dovoljenjem vlade. Podobno velja za imena, ki bi firmo identificirala z lokalnimi skupnostmi, le da tu dovoljenje dajejo slednje. Ime ali del imena zgodovinske ali druge znamenite osebe je dovoljeno vnesti v firmo le z njenim dovoljenjem, če je že umrla, pa z dovoljenjem njenega zakonca in sorodnikov do tretjega kolena v ravni vrsti ter staršev, če so še živi, in z dovoljenjem ministra, pristojnega za upravo. Na predlog pristojnih upravičencev sodišče izbriše sestavino firme iz registra, če je s poslovanjem družbe kršen ugled tistih, ki so navedeni v firmi. V firmi ne sme biti besed ali znakov, ki bi nasprotovali zakonu ali morali, in takih, ki vsebujejo znane blagovne ali storitvene znamke ali uradne znake. Firma mora biti v slovenskem jeziku.Dovoljena je tudi t.i. nameravana firma, pri čemer gre za vpis firme, ne da bi bila hkrati ustanovljena družba. Taka ''rezervacija'' lahko traja največ eno leto. Firmsko pravo je pomembno področje prava družb, ki vsebuje vrsto načel, ki so tradicionalno sprejeta in uveljavljena v evropskem pravnem izročilu.Načelo izključnosti je najpomembnejše načelo. Vsebuje zahtevo, da se mora vsaka nova firma jasno razlikovati od že obstoječih. Razlika mora biti taka, da jo je brez težav sposoben opaziti vsak povprečen potrošnik.Načelo obveznosti pomeni, da mora vsaka družba imeti svojo firmo in vsaka družba mora obvezno uporabljati firmo svoje družbe.Načelo resničnosti prepoveduje, da bi firma vsebovala neresnične podatke, ki bi dopuščali zmoto.Načelo stvarnosti zahteva, da mora biti iz besedila prepoznavna dejavnost, ki jo opravlja družba.Načelo popolnosti omogoča spoznati dejavnost in fizično ali pravno osebo iz samega besedila firme.Načelo enotnosti določa, da ima ena družba le eno firmo.

Načelo trajnosti zapoveduje, naj se firma ne spreminja ali menja.Načelo javnosti nalaga družbi dolžnost, da firmo vpiše v register. Z dnevom vpisa postane firma znana.

Varstvo firme

V skladu z načelom izključnosti mora sodišče zavrniti vpis firme v sodni register, če se ne razlikuje od vpisanih firm v Sloveniji. Prej ustanovljena družba, ki meni, da se firma druge družbe od njene prej registrirane firme ne razlikuje dovolj jasno, lahko s tožbo zahteva opustitev uporabe pozneje vpisane, njen izbris iz registra in odškodnino. Firma je varovana tudi z drugimi predpisi, predvsem s tistimi o varstvu konkurence.

2.1.2. Sedež

Zakon o gospodarskih družbah opredeljuje pojem sedeža kot kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register. Predstavlja geografsko opredelitev družbe in označuje njeno pripadnost glede na kraj. Z določitvijo sedeža povemo, kje družba obstaja (mesto, stavba, naslov). Izbira sedeža je prosta, vendar zakon določa, da je mogoče določiti kraj, kjer:a) družba opravlja dejavnost alib) se pretežno vodijo njeni posli.

Ker mora družba določiti sedež, ki je povezan z njeno dejavnostjo ali njenimi posli, zakon preprečuje imenovanje t.i. fiktivnih sedežev, ki bi jih družba določila zaradi izogibanja določenim obveznostim ali izkoriščanja določenih ugodnosti, npr. na davčnem področju. Po sedežu se opredeljuje sodna pristojnost, pri čemer ne gre samo za sodišče, ki vodi register družb, ampak tudi za vrsto različnih pravnih razmerij, v katera vstopa družba. Glede na sedež družbe je določena krajevna sodna pristojnost, in sicer je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno glede na sedež družbe. Družba lahko posluje tudi zunaj kraja sedeža prek podružnic. Podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba.Sedež družbe je potrebno ločiti od poslovnega naslova gospodarske družbe (ulica, hišna številka in pošta), ki ni statusno pravna sestavina. Po Zakonu o gospodarskih družbah ni potrebno v sodni register vpisati poslovnega naslova, omenjeni vpis pa zahteva Zakon o sodnem registru, ki pa ne ureja statusnega prava, temveč organizacijo sodnega registra in registrski postopek. Z vidika ZGD torej zadošča registracija kraja sedeža, po ZSR pa je potrebno registrirati poslovni naslov, slednje v praksi, zlasti ob spremembah imena ulic in številk, povzroča nepotrebne stroške.

2.1.3. Zastopanje

Zastopanje je nujna sestavina družbe kot pravne osebe, preko katere lahko družba izjavlja svojo voljo, ker sicer po svoji naravi ne more izjaviti volje kot fizična oseba. Zastopanje ločimo od predstavljanja družbe po tem, da predstavnik nastopa v imenu družbe pred pristojnimi državnimi in drugimi organi v razmerjih, ki niso premoženjsko pravne narave.

Predstavnik ne nastopa v pravnem prometu, razen če nima sočasno tudi pooblastila za zastopanje družbe. Predstavnik ne more opravljati nobenihpravnih dejanj, na osnovi katerih bi oseba, ki jo predstavlja, pridobila pravice in obveznosti premoženjskopravne narave, temveč opravlja le določena dejanska opravila, v katerih ne gre za pravna dejanja s premoženjskopravnimi posledicami. Zastopanje je pomembno v vseh tistih primerih, ko ena stranka (zastopnik) izjavi voljo za drugo osebo, ki volje ne more izraziti (pravne osebe, mladoletniki, osebe brez poslovne sposobnosti), in s tem povzroči pravne posledice. Pri zastopanju ločimo dve vrsti zastopanja:1) direktno ali neposredno, kjer zastopnik nastopa v imenu zastopanca in za njegov račun in2) indirektno ali posredno, kjer zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun zastopanca.

Kadar govorimo o zastopanju, mislimo na neposredno zastopanje. Zastopanje ima številne učinke. Med njimi je najpomembnejši ta, da pogodba ali posel, ki ga sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, ki so mu bila dodeljena, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Zastopnik mora drugo stran seveda obvestiti, da deluje v imenu zastopanca. Toda tudi če ne razkrije dejstva, da je zastopnik in da nastopa v imenu zastopanca, ima pogodba pravni učinek, če je druga stranka to vedela ali pa bi po okoliščinah lahko tako sklepala. Zastopanje družbe in drugih pravnih oseb urejajo Zakon o gospodarskih družbah, Obligacijski zakonik, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o zadrugah, Zakon o bankah in hranilnicah in drugi. Po ZGD družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik)

2.1.3.1. Zastopanje po zakonu (zastopniki)

Zastopnik, ki ima pooblastilo v zakonu ali v aktu o ustanovitvi družbe, se loči od pooblaščenca, ki zastopa družbo na podlagi pooblastila, ki mu ga da zastopnik. Zastopnik ima izvirno pooblastilo, pooblaščenec pa izvedeno pooblastilo. Zastopnik oblikuje in izjavlja voljo za zastopanje družbe zato, ker družba sama ni sposobna izjaviti volje, pooblaščenec pa izraža le voljo zastopnika kot pooblastitelja in tudi deluje v skladu z navodili zastopnika. Zakon določa pri vsaki obliki družbe, kdo je upravičen zastopati družbo po samem zakonu. Za zastopanje družbe z neomejeno odgovornostjo je upravičen vsak družbenik, če ni z družbeno pogodbo izvzet iz zastopanja. Komplementar zastopa komanditno družbo. Zakon izrecno izključuje komanditista iz zastopanja družbe. Tiho družbo zastopa nosilec tihe družbe. Delniško družbo zastopa uprava, ki tudi predstavlja družbo. Če ima družba več članov, zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače. Komanditno delniško družbo zastopa komplementar, enako kot v komanditni družbi. Družbo z omejeno odgovornostjo zastopa eden ali več poslovodij (direktorjev).

2.1.3.2. Statutarno zastopanje

Zastopanje družbe je obvezna sestavina tudi akta o ustanovitvi, ne glede na to, ali je to družbena pogodba pri osebnih družbah in družbi z omejeno odgovornostjo, ali statut pri delniški družbi. Navedeni akti lahko posežejo v omejevanje pooblastil po zakonu, ki pripadajo upravi oziroma poslovodstvu ali družbenikom v osebnih družbah oziroma določajo pogoje pri zastopanju družbe v posameznih pravnih poslih, npr. določitev v aktu o ustanovitvi, da direktor potrebuje dovoljenje ali soglasje določenega organa za sklenitev določenega pravnega posla. Akt o ustanovitvi lahko tudi določa, da poleg oseb, ki po zakonu zastopajo družbo, lahko z omejenimi ali neomejenimi pooblastili družbo zastopajo tudi druge osebe. Ker imajo takšne osebe izvirno pooblastilo v aktu o ustanovitvi, ki je podobno pooblastilu po zakonu, se te osebe opredeljuje v teoriji kot statutarni zastopnik za razliko od pooblaščencev, ki imajo pooblastilo od statutarnega zastopnika oziroma zastopnika po zakonu. Statutarni zastopniki imajo običajno tudi posebna pooblastila oziroma status vodilnega delavca, vendar to ni nujno. V aktu o ustanovitvi ni potrebno opredeliti imena osebe, ki ima pravico zastopati družbo, temveč zadošča opredelitev po delovnem mestu ali po opravilih, ki jih takšna oseba opravlja. Z aktom o ustanovitvi se določajo vsa pooblastila za statutarnega zastopnika, ki zastopa družbo poleg zastopnika po zakonu.

2.1.3.3. Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci)

Zastopnikovo pooblastilo, kot je že bilo ugotovljeno, izhaja iz originalnega pravnega akta (zakona ali akta o ustanovitvi), pooblastilo pooblaščenca pa iz ustnega ali pisnega pooblastila zastopnika. Pooblastilo je enostranski pravni posel, s katerim pooblastitelj (zastopanec) izjavi, da zastopnika (pooblaščenca) pooblašča za sklenitev enega ali več pravnih poslov v imenu in za račun pooblastitelja. Po zakonu je možno, da zastopnik daje dve vrsti pooblastil: generalno pooblastilo in posebno pooblastilo. Generalno pooblastilo dovoljuje pooblaščencu sklepanje določenih vrst pravnih dejanj. Pri posebnem pooblastilu pa gre za sklepanje posamično določenih pogodb in drugih posamičnih dejanj, npr. pooblastilo za sklenitev določene pogodbe, sklenitev poravnave, zastopanje pred sodiščem in podobno. Pri generalnem pooblastilu ne more pooblaščenec brez posebnega pooblastila tudi pri pogodbah, za katere je pooblaščen, prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o arbitraži ali pa se odreči določeni pravici brez nadomestila. Pri posebnem pooblastilu gre za konkretno določene meje pooblaščenca, v okviru katerih lahko opravi posamično določeno pravno dejanje. Pooblaščenec, ki je pooblaščen za opravljanje določenega pravnega dejanja, ni pooblaščen, da ocenjuje koristnost pravnih dejanj, razen če gre za očitno škodljivo dejanje. Pooblastilo, ki ga da zastopnik, mora biti pisno, če gre za pisno oblikovano pravno razmerje. Pravni posel, ki ga pooblaščenec sklene na podlagi ustnega pooblastila, ni veljaven, razen če ga pozneje odobri zastopnik. Pri tem se računa, da so pravne posledice nastale z dnem sklenitve pravnega posla. Zastopnik lahko pooblasti pooblaščenca le v okviru svojih pooblastil, pri tem pa ne more prenesti vseh pooblastil na pooblaščenca. Med pooblaščence v širšem pomenu

besede štejemo prokurista, poslovnega pooblaščenca, posebnega pooblaščenca, pooblaščenca po zaposlitvi in trgovskega potnika.

2.1.3.3.1. Poslovni pooblaščenec

Pri poslovnem pooblastilu gre za posebno vrsto generalnega pooblastila, na podlagi katerega ima poslovni pooblaščenec pravico sklepati pogodbe in opravljati druge pravne posle, ki so običajni pri opravljanju poslovne dejavnosti družbe. Poslovni pooblaščenec ne more sklepati vseh pogodb po zakonu. Tako ne more sklepati pogodbe o odtujitvi in obremenitvi nepremičnin, ne more prevzemati meničnih ali poroštvenih obveznosti, ne more najeti posojila niti se spustiti v spor, če ni dobil za vsak posamezen takšen posel posebnega pooblastila. Omejitev poslovnega pooblastila se lahko nanaša tudi na določeno vrsto poslov ali pa na določene posle, vendar imajo te omejitve učinek nasproti tretji osebi samo, če je tretja oseba za te omejitve vedela ali morala vedeti. Poslovni pooblaščenec je vpisan v sodnem registru.

2.1.3.3.2. Pooblaščenec po zaposlitvi

Pooblaščenec, ki ima pooblastilo po zaposlitvi, je delavec v podjetju družbe, ki mu je družba zaupala takšno delo in opravila, ki običajno obsegajo tudi pooblastila za sklepanje nekaterih pogodb in opravljanje nekaterih drugih opravil v mejah opravljanja delovnih opravil, npr. prodajalec, blagajnik ipd. Obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi določajo običaji. Morebitne omejitve pooblaščenca po zaposlitvi, ki niso v skladu z običaji, imajo samo interni značaj. Če pride do spora ali je pooblaščenec po zaposlitvi prekoračil svoje pooblastilo, ni odločilno mnenje konkretne družbe, temveč dejstvo, ali po gospodarski praksi takšno dejanje spada v delovno področje delavca.

2.1.3.3.3. Trgovski potnik

Trgovski potnik je posebna vrsta pooblaščenca, ki sme zastopati družbo pri prodaji blaga, vendar nima pravice sklepati pogodb. Za družbo lahko sprejema le reklamacije za napake blaga in daje druge izjave v zvezi s sklenitvijo oziroma izpolnitvijo pogodbe. Trgovski potnik lahko sklepa pogodbe le, če ima za to posebno pooblastilo, ker zakon izrecno določa, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila v fazi sklepanja pogodb. Vloga trgovskega potnika je bolj ali manj v funkciji posrednika za sklepanje pogodb. Če trgovski potnik sklene pogodbo, se šteje, kot da je pogodbo sklenil pooblaščenec oziroma zastopnik brez pooblastila in je veljavna le, če jo pooblastitelj poznejeodobri.

2.1.3.4. Prokura

Prokura je posebna oblika pooblastila za zastopanje gospodarskih subjektov v prometu blaga in storitev. Obseg prokure določa zakon in je v primerjavi z obsegom dela zastopnikov načeloma širši, saj prokuristu

omogoča vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odtujevanje inobremenjevanje nepremičnine, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokurist je lahko vsaka fizična oseba, ki je poslovno sposobna, zanj se ne zahteva posebna strokovna izobrazba. Pravna oseba ne more biti prokurist, prav tako ne organ pravne osebe. Edini lastnik podjetja ne more sam sebe imenovati za prokurista, ker je le-ta vedno pooblaščenec. Tudi direktor ne more biti prokurist, ker sam sebi ne more dodeliti prokure. Razlika med prokuristom in lastnikom je, da lastnik deluje v svojem imenu in za svoj račun, prokurist pa v njegovem imenu in za njegov račun. Prokuro kot obliko zastopanja podrobneje ureja ZGD, pri urejanju pravic prokurista in njegovega položaja se uporabljajo tudi obligacijski predpisi. Prokurist je lahko vsak družbenik pri kapitalskih in osebnih družbah, tudi komanditist je lahko prokurist, če je tako dogovorjeno v pogodbi o ustanovitvi komanditne družbe. Pri družinskih družbah so lahko prokuristi sorodniki lastnika ali pa družbenikov. Prokurist ne more biti stečajni upravitelj, če je družba v stečaju ali pa v likvidaciji. Družba lahko prokuristu omeji pooblastila, vendar takšne omejitve nimajo pravnega učinka proti tretjim osebam. Pri omejitvah gre samo za odnos med družbo in prokuristom in kršitev takšne omejitve ima za posledico odškodninsko in disciplinsko odgovornost. Družba lahko prekliče prokuro kadarkoli brez obrazložitve. Ob preklicu prokure mora biti prokurist v najkrajšem času izbrisan iz sodnega registra. Prokurist svojega pooblastila, prokure, ne more prenesti na drugo osebo.Prokura mora biti dana v pisni obliki, iz katere je razvidno, da se dodeljuje določeni osebi. Po ZGD sme prokuro dati družba le po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi, pri čemer bo le ta določal tudi, kdo dodeli prokuro. Dodeli se lahko eni ali več osebam, ne glede na to, ali so zaposlene v družbi ali ne, oziroma opravljajo kakršnokoli drugo funkcijo. V tem primeru govorimo o skupni prokuri, za katero je bistveno, da vsi prokuristi skupaj zastopajo družbo. Zakon izrecno določa, da tretje osebe lahko veljavno izjavijo voljo tudi samo enemu od skupnih prokuristov. Vpisana je v sodni register kot eden izmed podatkov o družbi. Pri podpisovanju družbe mora prokurist vedno uporabljati podpis, ki ga je deponiral na sodišču in hkrati zapisati, da gre za prokuro.

2.1.4. Sodni register

2.1.4.1. Pojem sodnega registra

Sodni register je javna knjiga, v kateri so shranjeni poglavitni podatki o organizaciji in najbolj pomembnih pravnih razmerjih vsakega podjetja. Temeljni zakon, ki ureja sodni register, določa podatke, ki se vpisujejo v sodni register, in pravila postopka, v katerem pristojno sodišče odloča o vpisu v sodni register, je Zakon o sodnem registru (ZSReg). Vpis v sodni register pomeni, da gospodarska družba pridobi status pravne osebe(''rojstvo gospodarske družbe''). Za to morajo biti predhodno izpolnjeni pogoji za ustanovitev posamezne oblike gospodarskega subjekta. Ob vpisu se obvezno ugotavlja obstoj zakonskih pogojev, s čimer se ščiti pravna varnost in zakonitost poslovanja. Vsi gospodarski subjekti pa se ne

vpisujejo v sodni register. Tako se ne vpisujejo podjetniki posamezniki oziroma obrtniki, ki se vpisujejo v posebni register pri davčnih organih.2.1.4.2. Načela registrskega prava

V pravu je nastala posebna veja, imenovana registrsko pravo, v kateri so se oblikovala natančna načela, po katerih se ravna registrski sodnik. Med ta načela štejemo zlasti:a) načelo javnosti, ki pomeni, da je vse tisto, kar je vpisano v register, javno; vsi podatki sodnega registra kot javne knjige so dostopni vsakomur, ne da bi moral izkazati poslovni ali kakšen drugi interes. To načelo je uzakonjeno v zakonu z določbo, da so v sodni register vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledati, prepisovati ali zahtevati, da se mu izda overjen prepis vpisa oziroma overjena fotokopija ustreznih registrskih listov;b) načelo obveznega vpisa pomeni, da mora biti vsaka družba oziroma drugi pravni subjekt vpisan v sodni register;c) publicitetno načelo določa, da morajo biti objavljeni v Uradnem listu RS vsa dejstva in podatki, ki so vpisani v sodni register, in da je mogoče proti tretji osebi uveljaviti vsa vpisana dejstva, saj se šteje, da so znana, in zato tretja oseba ne more ugovarjati, da ji vpisani podatki niso bili znani;d) načelo zaupanja pomeni, da ne more biti oškodovan tisti, ki se zanese na vpisane podatke v sodnem registru;e) načelo ažurnosti pomeni, da morajo biti vsa novo nastala dejstva oziroma podatki vpisani v sodni register v določenem roku;f) načelo prioritete določa, da ima prednost podjetje, ki je prej vpisalo ali priglasilo vpis v register.

2.1.4.3. Organizacija sodnega registra

Sodni register se vodi po sistemu registrskih vložkov za vsak subjekt vpisa posebej. Registrski vložek ima dva dela:- aktivni del, v katerega se vlagajo registrski listi, ki vsebujejo zadnje podatke vpisa v sodni register in ustrezajo dejanskemu stanju, in- pasivni del, v katerega se vlagajo prejšnji registrski listi z aktivnega dela registrskega vložka po vpisu zadnje spremembe, katere veljavnost preneha z vpisom spremembe.

Sistem vodenja podatkov po registrskih vložkih omogoča, da ima vsak subjekt svoj registrski vložek pri registrskem sodišču, kopijo registrskega vložka oziroma vseh vpisanih podatkov pa obdrži zase.Poleg sodnega registra sodišče vodi posebno zbirko listin, in sicer posebej za vsak subjekt vpisa. V zbirko listin se odlagajo listine, ki so podlaga za posamezen vpis v sodni register, kot na primer statut družbe, akt o ustanovitvi in podobno. Načelo javnosti za listine, ki so v zbirki listin, ne velja in se smejo dati na vpogled zainteresiranim osebam le, če so za to upravičene, s pisno dovolitvijo sodišča, pristojnega za vodenje sodnega registra. Sodni register vodi pristojno sodišče, ki je določeno z zakonom za vse subjekte, ki imajo sedež na območju tega sodišča.Vpis se opravi na podlagi zahteve zainteresirane osebe in sodišče ne more odreči vpisa, če je priglasitev podpisala pooblaščena oseba in so priglasitvi

priložene v zakonu oziroma v uredbi določene listine z vsebino, ki je predpisana. Zakon pozna tudi izbris, ki ga opravi sodišče le tedaj, če ugotovi, da je vpis neutemeljen, ali če to zahteva oseba, ki ima za to pravni interes. Sodišče bo uradno izbrisalo določen podatek iz sodnega registra, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine ali če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, oziroma če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je vložnik izvedel za razlogeničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa.2.1.4.4. Vrste vpisov

V registrskem pravu poznamo različne vpise glede na njihov pomen in značaj ter posledice, ki so povezane z vpisom v sodni register. Tako imamo dokončne (konstitutivne), pogojne (začasne) in obvestilne (deklaratorne) vpise.Konstitutivni vpisi so tisti, na podlagi katerih nastane neka pravica ali dejstvo. Brez vpisa ne more nastati pravica oziroma posledica določenega dejstva. Dokončni oziroma konstitutivni so zlasti vpisi ustanovitve družb, statusnih in drugih sprememb subjektov vpisa ter njihovega prenehanja.Pogojni oziroma začasni vpisi so tisti, ki se vpisujejo kot predznamba v sodni register pogojno (vpis bo dokončen in bo učinkoval kot dokončen šele, ko bo izpolnjeno določeno dejstvo). Zato je ta vpis tudi začasen, saj se pričakuje nastanek določenega dejstva in z nastankom le-tega bo začasni vpis postal dokončen ali pa bo izbris upravičen z drugim dokončnim vpisom.Obvestilni oziroma deklaratorni vpisi so vpisi podatkov, ki se nanašajo na že obstoječe dejstvo, oziroma že nastalo pravico. Gre za vpis že obstoječega dejstva, ki postane z vpisom javno in z javno objavo znano vsakomur. Obvestilni vpisi se vpisujejo v obliki zaznambe, kot na primer vpis o sprožitvi spora, o imenovanju direktorja in podobno.

2.1.4.5. Podatki, ki se vpisujejo v register

V skladu z načelom obveznosti vpisa v sodni register morajo biti vpisane vse oblike družb, ki jih pozna zakon. Poleg tega pa morajo biti vpisani gospodarsko interesno združenje, samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa, podružnica tujega podjetja, zadruga, zavod in druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. Z zakonom je posebej določeno, da se morajo vpisati tudi deli subjekta vpisa (podružnice). Subjekt vpisa je dolžan vložiti predlog za vpis v sodni register v petnajstih dneh od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za vpis, če zakon ne določa drugače. Pri vpisovanju posameznih subjektov ločimo vpis podatkov, ki so pomembni za status subjekta (statusni vpisi), in vpispodatkov, ki so pomembni za posamezni subjekt pri nastopanju v pravnemprometu. Statusni vpisi so predvsem vpisi podatkov, ki se nanašajo zlasti na ustanovitev subjekta vpisa, statusne spremembe in prenehanje subjekta vpisa. Podatki, ki se vpišejo v sodni register zaradi njihove pomembnosti za pravni promet, pa so zlasti firma in sedež, dejavnost, pooblastila v pravnem prometu, vrste in obseg odgovornosti, imena oseb,

ki so pooblaščene za zastopanje subjektov v pravnem prometu, imena, sedež in bivališče in odgovornost ustanovitelja za obveznosti subjekta vpisa, ime in kraj poslovanja ter pooblastila podružnic.

2.1.4.6. Postopek vpisa v register

Postopek za vpis v sodni register se začne z vložitvijo predloga upravičene osebe. Predlogu morajo biti priložene predpisane listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za vpis v sodni register. O predlogu za vpis podatkov, ki senanašajo na delniško družbo, ter za vpis podatkov o združitvi in preoblikovanju družb v sodni register odloča na prvi stopnji sodnik posameznik, o vseh drugih predlogih pa sodni referent na prvi stopnji. Zoper odločitev sodnega referenta je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva odločitve, o kateri odloča sodnik posameznik istega sodišča. Na drugi stopnji odloča senat, ki ga sestavljajo trije sodniki. V postopku za vpis v sodni register izdaja sodišče odločbe v obliki sklepa. Postopek za vpis v sodni register je hiter. V registrskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in ni mirovanja postopka. Stroške postopka plača vsak udeleženec.

2.2. Organizacijske oblike opravljanja gospodarske dejavnosti

Gospodarsko oziroma podjetniško dejavnost je mogoče opravljati samo v eni izmed pravnih oblik, ki jih ponuja zakon.

2.2.1. Samostojni podjetnik posameznik

Zakon opredeljuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost kot samostojnega podjetnikaposameznika (podjetnik). Gospodarsko dejavnost mora opravljati trajno, samostojno in s pridobitnim načinom. Podjetnik se lahko ukvarja tudi z obrtno dejavnostjo (podjetnik obrtnik), vendar si mora v tem primeru na obrtni zbornici pridobiti obrtno dovoljenje. Razlika med podjetnikom in obrtnikom je v tem, da se podjetnik lahko ukvarja z vsemi gospodarskimi dejavnostmi, razen če zakon ne določa drugače, podjetnik obrtnik pa se lahko ukvarja le z dejavnostjo in pod pogoji, ki jih ureja obrtni zakon.Razlikujemo med malim in velikim samostojnim podjetnikom posameznikom:- mali samostojni podjetnik je tisti, ki izpolnjuje nižje določena merila glede velikosti oziroma obsega poslovanja. Dejavnost lahko začne opravljati na podlagi priglasitve pri pristojnem organu za javne prihodke;- veliki samostojni podjetnik je tisti, čigar obseg poslovanja ustreza merilom za srednjo ali veliko družbo in se mora registrirati pri sodišču enako kot gospodarska družba. Čeprav je samostojni podjetnik gospodarski subjekt, ni pravna oseba, tako kot so gospodarske družbe. Vse posle opravlja v svojem imenu in na svoj račun, to pa pomeni, da deluje tako, kot da bi posle sklepal zase.Firma samostojnega podjetnika vsebuje:1) označbo dejavnosti

2) dodatne sestavine3) njegovo ime in priimek4) skrajšano označbo s.p.Na vseh sporočilih, ki jih podjetnik pošlje določenemu naslovniku, morata biti poleg celotne firme in sedeža podjetnika navedena organ, pri katerem je podjetnik priglašen, in opravilna številka priglasitve. Na sporočilih, ki se pošiljajo v okviru poslovnih stikov, mora navesti le firmo in sedež.Sedež določi samostojni podjetnik posameznik sam in je lahko:- njegov domači naslov ali- naslov, kjer opravlja dejavnost, ali- naslov, kjer vodi posle, če posle vodi drugje, kot opravlja dejavnost.Podjetnik odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem.

2.2.2. Gospodarske družbe

Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo edino dejavnost. Ustanovi jo lahko vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba. Družbe delimo v dve veliki skupini:1. osebne družbe; zanje je značilna tesnejša povezanost družbenikov, ki v ospredje postavijo osebno zaupanje in osebno sodelovanje. Delimo jih na:• družbo z neomejeno odgovornostjo• komanditno družbo• tiho družbo

2. kapitalske družbe; opredeljujeta jih manjša osebna povezanost družbenikov in večji pomen kapitala, ki je v njih združen. Pri združevanju v kapitalsko družbo osebno zaupanje in osebno sodelovanje nista bistvena, pa tudi družbeniki navzven niso osebno odgovorni. Delimo jih na:• družbo z omejeno odgovornostjo• delniško družbo.

2.2.2.1. Osebne družbe

2.2.2.1.1. Družba z neomejeno odgovornostjo

Družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) je družba, v kateri so vsi člani neomejeno in solidarno odgovorni za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Neomejena odgovornost za obveznosti družbe pomeni, da lahko upniki posežejo na premoženje družbe, če to premoženje ne zadostuje, pa tudi na zasebno premoženje družbenikov. Solidarna odgovornost družbenikov pomeni, da je upnikom odgovoren vsak družbenik, ki ga izbere upnik, in sicer za celoten znesek obveznosti. Družbo morata ustanoviti najmanj dve fizični ali pravni osebi, ki sta lahko domači ali pa tuji osebi. Pri fizičnih osebah ni nujno, da imajo poslovno sposobnost. Družba se ustanovi s pogodbo med družbeniki, ki mora biti zaradi vpisa v sodni register v pisni obliki.

Kot vse druge družbe ima d.n.o. status pravne osebe, ki jo pridobi z vpisom v sodni register. Prijava za vpis v register mora vsebovati ime, poklic in prebivališče oziroma firmo in sedež vsakega družbenika. Vpis družbe v register morajo prijaviti vsi družbeniki, kar je posledica dejstva, da imajo vsi družbeniki pravico in obveznost opravljati posle družbe. Za to družbo zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala, niti ne določa višine vložkov v družbo, kar pa ne pomeni, da družbeniki niso dolžni ničesar vlagati v družbo. Že po naravi družbenega razmerja morajo družbeniki zagotoviti pogoje za začetek poslovanja družbe. Zakon daje veliko svobodo družbenikom o vrsti in višini vrednosti prispevka, ki ga vložijo v družbo. Na podlagi vložka pa družbenik pridobi kapitalski delež v družbi. Prispevek družbenika je lahko v denarju, stvareh, pravicah ali storitvah. Če ni drugače dogovorjeno, morajo družbeniki vplačati enake vložke. Predpostavka enakih vložkov in enakega sodelovanja pri vodenju poslov ima za posledico tudi zakonsko predpostavko, da je enak tudi položaj družbenikov pri razdelitvi dobička in izgube. Za potrebe odločanja o razdelitvi dobička in izgube je treba najprej ugotoviti rezultate poslovanja družbe, ki se izkažejo v letnem računovodskem izkazu. Družba mora na koncu vsakega poslovnega leta izdelati bilanco stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu poslovnega leta in izkaz uspeha, ki prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu. Potem ko se ugotovita dobiček ali izguba, se vsakemu družbeniku izračuna njegovdelež pri dobičku oziroma izgubi. Pri tej družbi se z dobičkom ne razpolaga na enak način kot pri kapitalskih družbah, kjer skupščina odloča o uporabi dobička. Delež dobička, ki pripada posameznemu družbeniku, se pri d.n.o. na podlagi samega zakona pripiše kapitalskemu deležu družbenika. Pri izgubi d.n.o se za izračunani delež družbenika pri izgubi zmanjša v poslovnih knjigah kapitalski delež družbenika. Firma družbe z neomejeno odgovornostjo mora vsebovati priimek vsaj enega družbenika z navedbo, da je družbenikov več, in označbo ''d.n.o.''.Družba z neomejeno odgovornostjo preneha:- s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena;- s sklepom družbenikov;- s stečajem;- s smrtjo oziroma prenehanjem družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače;- z odpovedjo;- na podlagi sodne odločbe;- če se število družbenikov zmanjša pod dva, razen v primeru iz 116. čl. ZGD;- v drugih z zakonom določenih primerih.

2.2.2.1.2. Komanditna družba

Komanditna družba (k.d.) je nastala zaradi potrebe in želje po vključevanju v gospodarsko življenje tudi tistih oseb, katerim poslovno življenje ni osnovni poklic. Ta družba omogoča takim osebam, da vanjo vložijo svoj kapital in v njej drugače ne sodelujejo in ne jamčijo neomejeno. Pogosto ta družba nastane tudi zato, ker dediči družbenika v družbi z

neomejeno odgovornostjo članov sicer nočejo opustiti članstva v družbi, vendar nimajo potrebnega strokovnega znanja ali časa za sodelovanje. Predstavlja prehod med osebnimi in kapitalskimi družbami.Komanditna družba je družba dveh ali več oseb, v kateri najmanj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (komplementar), najmanj en družbenik pa za obveznosti družbe ne odgovarja (komanditist). To, da komanditist ne odgovarja, seveda ne pomeni, da ničesar ne tvega: pač, tvega svoj vložek v družbo, vložek, ki se ob uspešnem poslovanju družbe oplemeniti, ob neuspešnem pa je seveda izgubljen oziroma namenjen poplačilu dolgov.Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki mora biti v pisni obliki sklenjena med najmanj enim komplementarjem in enim komanditistom. Komanditna družba pridobi status pravne osebe z vpisom v register. Prijava za vpis družbe v register mora poleg podatkov, ki se zahtevajo za d.n.o., vsebovati podatke o komanditistih in višini njihovih vložkov. Pri objavljanju podatkov o vpisu k.d. pa se ne objavljajo podatki o komanditistih, razen njihovega števila. Za ustanovitev zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala. Po naravi stvari morajo komplementarji in komanditisti zagotoviti družbi določeno materialno osnovo z vložki, ki so lahko v stvareh, pravicah, denarju ali v storitvah. Vložek je potrebno izraziti v denarju. Znesek, izražen v denarju in vpisan v sodni register, predstavlja obseg komanditistove odgovornosti v razmerju do upnikov in je praviloma enak kot vložek, ki ga je po pogodbi dolžan plačati družbi. Dokler komanditist ne vplača po pogodbi določenega vložka, odgovarja upnikom do neplačanega zneska s svojim osebnim premoženjem. Položaj komplementarjev je praviloma enak kot v d.n.o., drugačen pa je položaj pri delitvi dobička. Družbo so dolžni voditi komplementarji, komanditisti pa po zakonu niso upravičeni voditi poslov družbe. V skladu z načelom izključitve komanditista iz vodenja poslov družbe zakon določa, da ne sme nasprotovati komplementarju pri običajnih poslih. Družbena pogodba pa lahko določa, da komanditist ugovarja odločitvam komplementarjev, in sicer, če posli presegajo običajni obseg dejavnosti. Komanditist ima le določene pravice nadzorovanja. Zakon mu priznava pravico zahtevati prepis letnega poročila ter vpogled v poslovne knjige in knjigovodske listine. Glede delitve dobička in kritja izgube veljajo enaka načela kot v d.n.o. Načelo enakega obravnavanja komplementarja in komanditista pri delitvi dobička in kritju izgube velja le, če ni drugače dogovorjeno v družbeni pogodbi. Od ugotovljenega dobička v k.d. pripada vsakemu komplementarju in vsakemu komanditistu najprej delež v višini 5% njegovega kapitalskega deleža. Če je dobiček višji, v družbeni pogodbi pa ni posebnega dogovora, se dobiček deli med komplementarje in družbenike v sorazmerju med deleži. Komanditist je dolžan pokrivati izgubo družbe, vendar le do zneska kapitalskega deleža, če ta ni plačan v celoti. S takšno določbo varuje zakon komanditista, ki v primeru izgube družbe ne more izgubiti več, kot znaša vrednost njegovega kapitalskega deleža. Če je komanditistov delež vplačan v celoti, se v primeru izgube krije z vrednostjo njegovega deleža v družbi.Firma komanditne družbe mora vsebovati priimek vsaj enega komplementarja ter označbo ''k.d.''. Imen komanditistov ne sme biti v firmi. Za prenehanje k.d. veljajo določbe kot pri d.n.o., vendar smrt

komanditista praviloma ne pomeni prenehanja družbe, razen če ni to v družbeni pogodbi posebej dogovorjeno. Po smrti komanditista družba nadaljuje poslovanje z dediči umrlega komanditista ali brez le-teh, če izjavijo, da ne želijo prevzeti vloge komanditista.

2.2.2.1.3. Tiha družba

Tiha družba (t.d.) je posebna oblika osebne družbe, ki nima statusa pravne osebe, in se torej ne vpisuje v sodni register. Z gospodarskega stališča je tiha družba oblika osebnih družb, navzven se tiha družba ne kaže, povedano poenostavljeno, gre za dogovor o tihi družbi znotraj žeobstoječe gospodarske družbe. Ker navzven ni razvidna, je primerna za skrite indiskretne naložbe. Tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku.Zakon ne določa, da bi morala biti pogodba pisna. Na podlagi omenjene pogodbe tihi partner prispeva podjetju nosilca tihe družbe denar, sredstva ali storitve. Omenjeni premoženjski vložek mu daje pravico do udeležbe pri kasnejšem dobičku. Nosilec tihe družbe ima lahko enega ali več tihih družbenikov. Nosilec tihe družbe in eden ali več tihih družbenikov se o svojih razmerjih svobodno dogovarjajo in morajo pri njihovem uresničevanju ravnati s tisto skrbnostjo, ki jo uporabljajo v lastnih zadevah.Tihi družbenik praviloma ni znan javnosti. Če je znan, pa se običajno izgubi status tihe družbe in se tihega družabnika obravnava kot družbenika v d.n.o., ki odgovarja za obveznosti tihe družbe solidarno z vsem svojim premoženjem. Pogoj za takšno obravnavanje tihega družbenika je njegova vednost ali predpostavka vednosti, da se njegovo ime pojavlja v firmi tihe družbe. Tihi družbenik ne odgovarja za obveznosti nosilca tihe družbe. On lahko prevzame odgovornost za obveznosti nosilca tihe družbe le na podlagi posebnega pravnega posla, npr. poroštva, garancije, pristopa k dolgu idr.Temeljna pravica tihega družbenika je udeležba v dobičku nosilca tihe družbe glede na vložena sredstva in druge okoliščine v skladu s pogodbo. Če delež tihega družbenika pri dobičku ali pri izgubi družbe ni določen, ga v sporu glede na vložena sredstva in druge okoliščine določi sodišče. Na koncu vsakega poslovnega leta mora nosilec tihe družbe izračunati dobiček oziroma izgubo in tihemu družbeniku izplačati dobiček, ki mu pripada na podlagi njegovega vložka. Pri izgubi je tihi družbenik udeležen le do zneska vpisanega, četudi še nevplačanega vložka. Tihi družbenik ni dolžan vrniti prejetega dobička zaradi poznejših izgub. Dokler je njegov vložek zmanjšan zaradi izgub, se letni dobiček uporablja za kritje izgube, če ni dogovorjeno kaj drugega. Dobiček, ki ga tihi družbenik ne prevzame, ne poveča njegovega vložka v družbo. Zakon zagotavlja tihemu družbeniku pravico do obveščenosti o poslovanju družbe, s tem da lahko zahteva od nosilca tihe družbe prepis letnega poročila in vpogled v poslovne knjige in knjigovodske listine.Tiha družba nima posebne firme, temveč nastopa v pravnem prometu s firmo nosilca tihe družbe, vendar pa se lahko pri firmi nosilca tihe družbe

uporablja dodatek (''s t.d.''), ki razkriva, da družba posluje s tihim družbenikom.

Tiha družba preneha kot druge osebne družbe:- s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena;- s sporazumom med nosilcem in tihim družbenikom;- z opustitvijo dejavnosti nosilca tihe družbe;- s smrtjo oziroma prenehanjem nosilca tihe družbe, razen če pogodba določa kaj drugega;- z odpovedjo tihega družbenika;- na podlagi sodne odločbe.

2.2.2.2. Kapitalske družbe

2.2.2.2.1. Družba z omejeno odgovornostjo

Družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, pri tem pa je vrednost vložkov lahko različna. Družbeniki osebno ne odgovarjajo za dolgove in obveznosti družbe. Izraz družba z omejeno odgovornostjo je pravno ponesrečen, saj iz imena izhaja, da družbeniki omejeno odgovarjajo za njene obveznosti. Takega jamstva ni, niti omejenega niti neomejenega. Le družba sama je odgovorna za svoje obveznosti, in to neomejeno. Osebne sestavine so predvsem prisotne v medsebojnih razmerjih družbenikov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in prepovedi konkurenčnegadelovanja. V tej družbi velja načelo večinskega odločanja družbenikov in dolžnost družbenikov, da ohranjajo osnovno glavnico družbe, sočasno pa družbeniki razpolagajo s poslovnimi deleži družbe kot svojo stvarno lastnino. Družba je primerna za opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. Organizirana je lahko kot majhna, srednja ali velika družba. ZGD definira d.o.o. kot kapitalsko družbo, ki ji je priznana pravna oseba in katere osnovni kapital je razdeljen na osnovne vložke družbenikov. Vrednost osnovnih vložkov je lahko različna. Na podlagi osnovnega vložka, ki ga vplača družbenik, ta pridobi svoj poslovni delež. Ob ustanovitvi ima lahko družbenik samo en osnovni vložek in en poslovni delež. Po registraciji družbe pa lahko družbenik pridobi več osnovnih vložkov in na podlagi njega tudi več poslovnih deležev. Za poslovne deleže ni mogoče izdati vrednostnih papirjev.Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo družbe družbeniki. Ustanovitelji so lahko domače ali tuje fizične ali pravne osebe, ne glede na državljanstvo in prebivališče. Tudi poslovno nesposobna fizična oseba je lahko ustanovitelj, s tem da zanjo oblikuje voljo njen zakoniti zastopnik. Družba ima lahko največ 50 družbenikov. Izjemoma, če to dovoli minister, pristojen za gospodarstvo, ima lahko družba več kot 50 družbenikov. Ustanovi se s pogodbo, ki mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa in jo morajo podpisati vsi družbeniki. Med obvezne sestavine pogodbe štejemo navedbo imena in prebivališča oziroma firme in sedeža vsakega družbenika. Omenjeni podatki se vnašajo v pogodbo zaradi ugotavljanja identičnosti ustanoviteljev in nosilcev pravic in obveznosti v vlogi bodočih

družbenikov. Za ustanovitev družbe je zlasti pomembna tista sestavina pogodbe, s katero se opredelijo firma, sedež in dejavnost družbe. Bistvena sestavina je tudi navedba zneska osnovnega kapitala, ki predstavlja gospodarsko podlago družbe in zaradi tega je ta podatek še posebej pomemben. V zvezi z osnovnim kapitalom mora družbena pogodba vsebovati tudi višino osnovnega vložka za vsakega družbenika posebej. V družbeni pogodbi je treba določiti čas delovanja družbe samo, če se ustanavlja za določen čas. Ta določba ni obvezna, kadar se d.o.o. ustanavlja za nedoločen čas. V pogodbi je treba navesti morebitne obveznosti, ki jih imajo družbeniki do družbe poleg vplačila osnovnega vložka, in morebitne obveznosti družbe proti družbenikom. Če družbeniki vlagajo v celoti ali delno stvarne vložke, se mora v pogodbi navesti predmet vsakega stvarnega vložka posebej ter znesek osnovnega vložka, za katerega se daje stvarni vložek, in družbenika, ki je stvarni vložek prispeval. Pogodba lahko poleg omenjenih obveznih sestavin, ki vplivajo na status družbe, vsebuje neobvezne sestavine, ki imajo predvsem vpliv na medsebojne odnose med družbeniki.Vpis d.o.o. je konstitutivnega pomena, ker družba pridobi status pravne osebe z vpisom v register. Poslovodja mora k prijavi družbe za vpis v register priložiti:- izvirnik ali overjen prepis pogodbe;- seznam družbenikov in navedbo vložkov, ki so jih prevzeli;- poročilo o stvarnih vložkih;- potrdilo banke o depozitu denarnih vložkov;- poročilo pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov, če znaša skupnan vrednost stvarnih vložkov, vloženih v družbo, več kot 10 milijonov tolarjev.Sodišče mora preizkusiti ob vpisu v sodni register popolnost in učinkovitost družbene pogodbe in resničnost drugih podatkov, navedenih v družbeni pogodbi. Podatki, ki so vpisani v sodni register, se morajo tudi objaviti v Uradnem listu v skladu z ZSR. Zakon o gospodarskih družbah posebno pozornost posveča kapitalskim razmerjem v d.o.o. Osnovni kapital (osnovna glavnica) mora znašati vsaj 7.500 EUR. Osnovni vložek je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvaren vložek oziroma stvaren prevzem. Najmanj tretjina osnovnega kapitala mora biti zagotovljena v denarju. Stvarni vložki se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora družbenik razliko plačati v denarju.

Obveznosti družbenikaMed temeljne obveznosti družbenika štejemo obveznost vplačila osnovnega vložkain ohranjanje osnovnega kapitala. Zakon prepoveduje, da bi posamezna fizična ali pravna oseba ob ustanovitvi imela v isti družbi več osnovnih vložkov. Namen ohranjanja osnovnega kapitala je varstvo sposobnosti družbe, poslovanja in varstvo upnikov. Ohranjanje osnovne glavnice družbe pomeni ohranjanje vrednosti premoženja družbe, evidentirano v poslovnih knjigah potem, ko so odštete obveznosti. Družbeniki morajo ohranjati osnovno glavnico družbe, ki je vpisana v sodnem registru, ne glede na to, ali je dejansko vplačana ali ne.

Pravice družbenikaS podpisom družbene pogodbe ustanovitelj postane kot imetnik poslovnega deleža družbenik in pridobi vrsto pravic, ki mu gredo na podlagi zakona in pogodbe. Po vsebini jih delimo na:a) premoženjske pravice (npr. do poslovnega deleža, do sodelovanja pri dobičku)b) članske pravice (npr. do upravljanja, do izstopa, do izključitve drugega družbenika)Pridobijo se s plačilom osnovnega vložka ob ustanovitvi.

Pravica do poslovnega deležaPoslovni delež je:- odvisen od vrednosti osnovnega vložka, zlasti pa od sorazmerja njegove vrednosti v razmerju do vrednosti osnovnega kapitala;- splošni pojem za vse vrste pravic in obveznosti, ki jih družbenik ima v družbi,- opredeljuje položaj družbenika v odnosu do drugih družbenikov, zlasti pa pri uresničevanju upravljavskih članskih pravic.Nominalna vrednost osnovnega vložka je konstantna in mora biti navedena v družbeni pogodbi. Vrednost poslovnega deleža pa je spremenljiva in ni določena v družbeni pogodbi, pa tudi v sodnem registru ni navedena.Družbenik lahko ima ob ustanovitvi samo en osnovni vložek in glede na to samo en poslovni delež. Pozneje po ustanovitvi pa ima lahko družbenik več poslovnih deležev ali pa je soimetnik določenega poslovnega deleža z drugimi.

Pravica do udeležbe v dobičkuZakonska pravica družbenika do udeležbe pri dobičku v d.o.o. je ena temeljnih pravic družbenikov. Družbeniki imajo v skladu z družbeno pogodbo pravico do deleža pri dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci. Dobiček se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače.Upravljanje družbeČe zakon ne določa drugače, se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in način njihovega izvrševanja določijo z družbeno pogodbo. Upravljati družbo je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov. Zadeve, o katerih odločajo družbeniki, so navedene v ZGD, pri čemer pa lahko družbena pogodba določi tudi druge pravice. Družbeniki odločajo o:- sprejetju letne bilance stanja in izkaza uspeha in o razdelitvi dobička;- zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov;- vračanju naknadnih vplačil;- delitvi in prenehanju poslovnih deležev;- postavitvi in odpoklicu poslovodij;- ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij;- postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca;- uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju;- zastopanju družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem;

- drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba.

Organi družbeOrgane določata zakon in statut. Družba z omejeno odgovornostjo ima:a) enega ali več poslovodij (direktorjev),b) skupščino, ki je najvišji organ družbe, inc) nadzorni svet, ki ni obvezen organ družbe.

SkupščinaPravica upravljanja z družbo se uresničuje s pravico sodelovanja na skupščini družbe s pravico glasovanja in pravico do obveščenosti. Pravica do glasovanja je posebno pooblastilo družbeniku, da sodeluje na skupščini ali pa sicer s pisnimi sklepi pri oblikovanju volje družbe. Pravica do glasovanja je bistvena sestavina članskih pravic družbenika in je z njimi neločljivo povezana. Pripada vsakemu družbeniku, razen če ni v družbi taka pravica posameznim družbenikom omejena. Temeljno načelo je, da imajo vsi družbeniki glasove sorazmerno z vrednostjo njihovih osnovnih vložkov. Če ni z zakonom ali z družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov.Pravica upravljanja omogoča družbenikom tudi pravico do prisostvovanja skupščini, to pravilo velja tudi za tiste družbenike, ki jim je glasovalna pravica omejena.Skupščina je skupni sestanek družbenikov, na katerem družbeniki sooblikujejo svojo voljo in se tudi izjasnijo v obliki sklepa. Družbeniki na skupščini v osnovi urejajo vsa vprašanja v zvezi s finančnimi razmerji družbe, vsebino družbene pogodbe ter urejanjem statusa in nadzora nad poslovodstvom. Pooblastilo za sklic skupščine ima poslovodja.

PoslovodjaDružba ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Poslovodja je podrejen družbenikom, zlasti ker ga oni postavijo in odpokličejo, nadzorujejo njegovo delo in mu svetujejo. Če ima družba nadzorni svet, imenuje in odpokliče poslovodjo ta svet. Postavitev poslovodje mora biti opravljen pred vpisom v sodni register, ker je ime poslovodje obvezna sestavina prijave za vpis družbe v sodni register.

Nadzorni nasvetV d.o.o. nadzorni svet ni obvezen, razen v primerih, če tako določata zakon ali družbena pogodba. Če je nadzorni svet oblikovan, se uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi, če družbena pogodba ne določa drugače.

Prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo D.o.o. preneha v naslednjih primerih:- če preteče čas, za katerega je družba ustanovljena;- če tako sklenejo družbeniki z vsaj tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov, pri čemer lahko družbena pogodba določi višjo večino;- če sodišče ugotovi ničnost vpisa;

- s stečajem;- s sodno odločbo;- z združitvijo v kakšno drugo družbo;- če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek.

2.2.2.2.1.1. Družba z enim družbenikom

Od podjetnika posameznika se enoosebna družba loči po tem, da gre za pravno osebo in družbenik ne odgovarja za obveznosti družbe. Enoosebna družba tudi ne vsebuje v firmi praviloma imena svojega družbenika, kar je obveznost pri podjetniku posamezniku. Od običajnih družb, kjer je več družbenikov, se enoosebna družba loči po tem, da ima enega družbenika in da je osnovna glavnica sestavljena iz enega vložka. Pri enoosebni družbi veljajo strožja pravila pri vnosu kapitala kot pri običajnih družbah.

UstanovitevZGD določa, da enoosebno družbo ustanovi samo ena oseba s tem, da sprejme akt o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa. Vsebina akta o ustanovitvi je enaka vsebini družbene pogodbe, s tem da akt o ustanovitvi ne ureja razmerij med družbeniki, ker jih ni, temveč le razmerja med družbenikom in družbo. Edini ustanovitelj mora zagotoviti družbi osnovni kapital v višini 7.500 EUR, pri čemer osnovni kapital v celoti predstavlja en osnovni vložek.Upravljanje z enoosebno družbo Posebnost pri upravljanju družbe z enim družbenikom je v položaju ustanovitelja in edinega družbenika. Ta samostojno odloča o vprašanjih, ki so sicer v pristojnosti družbenikov, ki odločajo na skupščini. Ustanovitelj mora vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v register. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

2.2.2.2.2. Delniška družba

Delniška družba (d.d.) je družba, ki ima osnovni kapital (osnovo glavnico) razdeljen na delnice, kot pravna oseba odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe ne odgovarjajo.

Osnovni kapitalPo ZGD znaša najnižji znesek osnovnega kapital 25.000 EUR. Bistvo delniškega osnovnega kapitala je v tem, da je v celoti razdeljen na delnice. Opredelimo ga lahko kot vsoto vseh izdanih delnic.

DelnicaDelnice so temeljni opredelilni element delniške družbe. Delniška družba ne more obstajati brez delnic in obratno, ne morejo obstajati delnice v družbi, ki ne bi bila organizirana v obliki delniške družbe. ZGD opredeljuje

delnico kot vrednostni papir, saj so v njej vključene določene pravice. Izraz delnica ima trojen pomen:a) pomeni alikvotni del osnovnega kapitala delniške družbe;b) pomembna je tudi kot vsebina članskih pravic v delniški družbi;c) kot vrednostni papir;d) pomeni listino.Kot alikvotni del osnovnega kapitala je delnica takšen delni znesek, na kakršne je razdeljen osnovni kapital. Le tisti, ki prevzame enega ali več takih deležev, je lahko delničar. V Sloveniji se delnice glasijo na zneske, izražene v tolarjih.Kot članstvo v družbi pa delnica pomeni celoto pravic, ki pripadajo delničarjem v tej družbi. Delničarji imajo premoženjske in članske pravice. K premoženjskim štejemo pravico do udeležbe pri delu dobička (dividende), pravico do dela premoženja, ki bi utegnil ostati po prenehanju družbe, in pravico delničarja do prednostnega nakupa delnic nove emisije. Poglavitne članske pravice delničarjevso aktivna in pasivna volilna pravica v organe družbe, pravica nadzora nad poslovanjem družbe in pravica do izpodbijanja sklepov oz. ukrepov organov družbe.Delnice so uveljavljen vrednostni papir. Spadajo v skupino korporacijskih vrednostnih papirjev, ker nakazujejo na članstvo v korporacijski delniški družbi. Danes so zlasti pomembne t.i. nematerializirane delnice. Te ohranjajo vse lastnosti delnice kot vrednostnega papirja, le da njihov nosilec ni materializiran (papirnat), temveč ga je nadomestila elektronska (nematerializirana) oblika. Nematerializirana delnica tako nastane z vpisom v register nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba.Opredelitev delnice kot listine napotuje na samo delniško listino, ki je sestavljena iz treh delov: plašča, kuponske pole in talona. Za vsako delnico se izda ena delniška listina. Delniške listine se lahko izdajo šele po vpisu družbe v register. Razlikujemo med številnimi vrstami delnic, saj se lahko glasijo na:- prinosnika (domneva se, da je delničar oseba, ki delnico ima) ali- ime.Prve se prenašajo z osebe na osebo z navadno izročitvijo delnice (delnica gre proti kupnini iz rok v roke), imenske se prenašajo z indosamentom, tj. posebno pravno opravilo, pri katerem prodajalec na hrbtni strani delnice podpiše izjavo, da prenaša svojo pravico na kupca. Prenos imenskih delnic je potrebno vpisati v knjigo delničarjev.Po drugem merilu razlikujemo:- navadne delnice, ki dajejo njihovim imetnikom pravico do upravljanja družbe, do dela dobička in do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe;- prednostne delnice, zagotavljajo poleg pravic, ki jih dajejo navadne delnice, še določene prednostne pravice, npr. prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali od dobička, prednost pri izplačilu ob prenehanju družbe in druge.Delnica je zapisana na listini, ki je sestavljena iz treh delov:1. plašča, kjer so zapisani vsi najpomembnejši podatki:- oznaka, da je delnica, in razred delnice;

- firma in sedež izdajatelja delnice;- firma oz. ime kupca delnice (imenske delnice) oz. oznako, da se delnica glasi na prinosnika (prinosniške delnice);- skupna vrednost celotne izdaje delnic;- nominalna vrednost delnice;- roki za izplačilo dividende;- kraj in datum izdaje, serijsko številko delnice ter faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja delnice.2. kuponske pole, sestavlja jo določeno število kuponov, ki so namenjeni za izplačilo dividend. Delničar dvigne svoj letni dobiček s tem, da predloži kupon za določeno leto.3. talona ali obnovitvenega kupona, ki je namenjen za izdajo nove kuponske pole. Ker se d.d. praviloma ustanavlja za nedoločen čas, ni mogoče predvideti natančnega števila kuponov. Zato se na začetku izdajo kuponi za nekaj let in talon, na podlagi katerega se dvignejo kuponi za novo obdobje in nov talon.

Ustanovitev delniške družbeDelniško družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb (ustanovitelji), ki sprejmejo statut.Delniška družba se lahko ustanovi po dveh postopkih:1. sočasna (simultana) ustanovitev2. postopna (sukcesivna) ustanovitev

ZGD opredeljuje postopek sočasne oziroma simultane ustanovitve kot nastanek delniške družbe tako, da vsi ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse delnice. Kasneje, po registraciji, ni nujno, da vsi ustanovitelji ostanejo delničarji d.d., kar pomeni, da lahko teoretično vsi ustanovitelji prodajo svoje delnice, bodisi enemu ustanovitelju ali pa tretjemu, ki postane tudi edini delničar delniške družbe.Razlikovati moramo med pojmom ustanoviteljev in med pojmom delničarjev. Ustanovitelji so tudi delničarji, in sicer tisti, ki so ustanovili družbo, torej so sprejeli in podpisali statut. Ustanovitelji ne vpisujejo delnic, ampak delnice prevzamejo, kakor je praviloma določeno s statutom; to nadomešča vpisno izjavo, ki jo podpisujejo osebe, ki želijo biti delničarji kasneje, po ustanovitvi družbe, ob novi emisiji delnic.

Statut, ki mora biti izdelan v obliki notarskega zapisa, mora določati:- ime in prebivališče oziroma firmo in sedež vsakega ustanovitelja;- firmo in sedež družbe;- dejavnost družbe;- znesek osnovnega kapitala, nominalno vrednost delnic, število delnic vsake nominalne vrednosti, v primeru več razredov delnic tudi razred delnic ter število delnic, ki se izdajo v posameznem razredu;- ali se delnice glasijo na prinosnika ali na ime;- število članov uprave in nadzornega sveta, če ga družba ima, ali akt, v katerem se to število določi;- obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje;- čas trajanja družbe;- način prenehanja družbe.d.d.

Pri postopni oziroma sukcesivni ustanovitvi d.d. ustanovitelji sprejmejo statut, objavijo prospekt, prevzamejo del delnic, sicer pa se druge delnice vpisujejo na podlagi prospekta. Bistveno je torej, da ustanovitelji ne prevzamejo vseh delnic tako kot pri sočasni ustanovitvi. Del delnic morajo prevzeti, druge delnice pa se vpisujejo na podlagi oglasa z vabilom k javnemu vpisu delnic, ki ga zakon poimenuje tudi prospekt.

Organi delniške družbeKer je delniška družba pravna oseba, potrebuje fizične osebe, ki jo zastopajo in zanjo delujejo. Običajni so trije organi:a) skupščina delničarjev,je najvišji organ družbe, v kateri delničarji uresničujejo svoje pravice, sklicuje jo uprava, v izjemnih primerih pa nadzorni svet ali določeno število delničarjev;b) nadzorni svet,člane nadzornega sveta imenuje skupščina, v njegovi pristojnosti je nadzor vodenja poslov družbe;c) uprava,člane uprave imenuje nadzorni svet, uprava vodi posle, zastopa družbo, redno poroča nadzornemu svetu, sestavlja letna poročila in predlaga delitev dobička.

DELOVNO PRAVO

3.DELOVNO RAZMERJE

3.1. Sklenitev delovnega razmerja

S sklenitvijo delovnega razmerja pridobi delavec pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Delavec lahko sklene delovno razmerje, če izpolnjuje:1. splošne pogoje :- dopolnjenih 15 let starosti in- splošna zdravstvena sposobnost.2. posebni pogoji, ki so določeni v zakonu, kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu (npr. opravljen strokovni izpit, znanje tujih jezikov, itd.)

Postopek sklenitve delovnega razmerjaSklep o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja sprejme poslovodni organ. Delodajalec je dolžan na ustrezen način objaviti prosto delovno mesto.Razpis je obvezen samo za poslovodne organe v podjetjih z družbeno lastnino in za direktorje zavodov.V vseh drugih primerih zadostuje objava prostega delovnega mesta v uradnih prostorih zavoda za zaposlovanje.

Objava se opravi tako,da izpolnimo obrazec za objavo prostega delovnega mesta in ga pošljemo na enoto zavoda. V objavi oziroma razpisu je treba objaviti:- ime (firma) in točen naziv prijavitelja (delovne organizacije);

- delovno mesto, za katerega se sklepa delovno razmerje;- pogoje za sklenitev delovnega razmerja (zlasti posebne);- rok za prijavo kandidata (ne sme biti krajši od 8 dni in začne teči z dnem, ko ga objavi zavod za zaposlovanje);- rok, v katerem mora biti kandidat obveščen o izbiri;- največjo dolžino trajanja poskusnega dela, če se za razpisano delovno mesto predvideva poskusno delo.

Kandidat, ki želi skleniti delovno razmerje se mora prijaviti na objavo v roku, ki je določen v razpisu. Zakon o delovnih razmerjih določa izjeme od pravila, da ni mogoče skleniti delovnega razmerja brez poprejšne objave. Samo v zakonu našteti primeri opravičujejo sklenitev delovnega razmerja brez objave oziroma razpisa. Delovno razmerje, ki bi bilo sklenjeno v nasprotju z navedeno določbo, bi ne bilo sklenjeno zakonito.Izjemoma se lahko sklene delovno razmerje brez objave oziroma razpisa v naslednjih primerih:- sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem zaradi spremenjenih okoliščin,- obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja,- zaposlitev invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invalidov,- zaposlitev za določen čas, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu,- zaposlitev, za nedoločen čas osebe, ki je pri delodajalcu opravljala pripravništvo, oziroma ki je bila pri delodajalcu zaposlena za določen čas,- zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,- zaposlitev s polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena s krajšim delovnim časom,- zaposlitev družbenikov v pravni osebi,- zaposlitev družinskih članov delodajalca, ki je fizična oseba,- zaposlitev voljenih in imenovanih funkcionarjev oziroma drugih delavcev, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah,- poslovodne osebe, prokuriste,- druge primere, določene z zakonom.

Obravnavanje prijav kandidatovDelodajalec obravnava samo tiste prijave, ki so prispele v določenem roku, saj prepoznih ne more upoštevati. V primeru nepopolnih vlog, se vložnika pozove k dopolnitvi vloge oziroma k temu, da priloži zahtevane dokumente v točno določenem roku. Če tega ne stori, se šteje, da je vlogo umaknil. Popolne vloge delodajalec obravnava tako, da ugotavlja, kateri kandidati izpolnjujejo zahtevane pogoje oziroma, kateri jih ne.

Izbiro med kandidati lahko opravi poslovodni organ ali organ, določen s splošnim aktom organizacije, oziroma delodajalec. Med kandidati lahko izbere le tistega, ki izpolnjuje pogoje, zahtevane v razpisu oziroma objavi. Delodajalec se lahko odloča tudi o tem, ali bo pred izbiro naredil preizkus strokovnih sposobnosti kandidatov za opravljanje del na delovnem mestu,

vendar mora to predhodno napovedati v objavi. Kandidate, ki izpolnjujejo pogoje, mora delodajalec obvestiti o datumu preizkusa. O izbiri se nato sestavi zapisnik, iz katerega mora biti razvidno, kateri podatki so bili uporabljeni in kakšni so razlogi za odločitev o izbiri določenega kandidata.

Obvestilo kandidatomIzbranega kandidata se obvesti s sklepom o izbiri, preostale kandidate pa z obvestilom, da niso bili izbrani in da imajo pravico do ugovora v roku 15 dni od dneva prejema takega obvestila. V ugovoru lahko uveljavlja, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev ali pa, da je prišlo do kršitve postopka pri izbiri kandidatov. Sklep o izbiri kandidata je dokončen, če v navedenem zakonitem roku noben neizbran kandidat ni vložil ugovora oziroma, če delodajalec vloženi ugovor zavrne. V tem primeru ima sicer ta kandidat pravico do sodnega varstva pred delovnim sodiščem, toda sodni postopek ne pomeni ovire za nastop dela izbranega kandidata in za poprejšno sklenitev pogodbe o zaposlitvi z njim. Če delodajalec ugodi ugovoru, mora sklep o izbiri razveljaviti ali spremeniti ali pa celo ponoviti objavo prostega delovnega mesta. To lahko stori tudi sodišče, zato kandidat, ki nastopi delo pred koncem sodnega postopka, tvega, da bo izgubil delovno razmerje, če bo nezadovoljni kandidat uspel v sodnem postopku.Če se ugovoru ugodi, se mora sklep o izbiri razveljaviti alispremeniti ali pa je celo treba ponoviti objavo prostega delovnega mesta.3.2. Pogodba o zaposlitvi

Organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. Pogodba o zaposlitvi se sklene med dvema subjektoma – delavcem na eni strani in organizacijo oziroma delodajalcem na drugi strani. Kot delavec nastopa vedno fizična oseba, na drugi strani pa je lahko pravna in fizična oseba, seveda v mejah in pod pogoji, določenimi s pravno ureditvijo. Delavec ne more nastopiti dela, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je definirana kot pogodba, s katero se ena stranka zaveže, da bo opravljala praviloma podrobneje določeno nesamostojno dejavnost, katere obseg je najpogosteje časovno določen, druga stranka pa se zaveže to dejavnost plačati.Prva značilnost pogodbe o zaposlitvi je podrejenost delojemalca. Delojemalec daje svoje delo na razpolago. Druga značilnost je pravica do plačila. Naslednja sestavina pogodbe o zaposlitvi je njeno trajanje. Splošno uveljavljanje je, da se delovna razmerja v načelu sklepajo dolgoročno. Značilnost pogodbe o zaposlitvi je tudi osebna povezanost strank. Glede na njene splošne značilnosti je pogodba o zaposlitvi sočasno izvor obveznosti za dolžnika in izvor pravic za upnika ter nasprotno.Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati:- podatke o pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža,- datum nastopa dela,

- naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o zaposlitvi,- kraj opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca,- čas trajanja delovnega razmerja in določilo o načinu izrabe letnega dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas,- določilo ali gre za delovno razmerje s polnim ali krajšim delovnim časom,- določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa,- določilo o znesku osnovne plače delavca v tolarjih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih,- določilo o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače,- določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta,- dolžino odpovednih rokov,- navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in- druge pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem zakonom.

3.3. Delovna knjižica

Delavec v delovnem razmerju ima delovno knjižico, ki je javna listina. Izdajajo jih pristojne upravne enote, ki vodijo tudi evidenco o izdanih delovnih knjižicah. Minister, pristojen za delo, izda podrobnejše predpise o vsebini delovne knjižice, o vpisovanju podatkov in o vodenju registra o izdanih delovnih knjižicah. Delavec mora delodajalcu izročiti delovno knjižico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ob prenehanju veljavnostipogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico.

3.4. Pripravništvo

Pripravnik je vsak, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače. Sorazmerno se lahko podaljša, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar največ za šest mesecev.Trajanje pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega dopusta. Na predlog mentorja se lahko skrajša, vendar le do polovice prvotno določenega trajanja.Ob koncu pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja pred iztekom pripravniške dobe.

3.5. Poskusno delo

V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu. Z njim se preskusi, ali ima delavec ustrezne strokovne usposobljenosti za opravljanje dela. Na podlagi ocene uspešnosti poskusnega dela, ki mora biti pisna in strokovno utemeljena, delodajalec odloči, ali bo delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi negativne ocene poskusnega dela. Če je namreč ocena negativna, lahko delodajalec sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja, zoper tak sklep pa je mogoče vložiti ugovor.Poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela (npr. bolezen).

3.6. Delovno razmerje za določen čas

Delovno razmerje se praviloma sklepa za nedoločen čas; v primerih, ki jih določa zakon in kolektivna pogodba, pa tudi za določen čas. Ta oblika sklenitve delovnega razmerja je že po naravi omejena v trajanju:- na natančno določen čas,- na izvršitev določenih del ali- na vrnitev delavca, ki ga delavec nadomešča.

Ko gre za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, ni razlik od siceršnjega sklepanja delovnih razmerij. Izjeme so določene le takrat, ko prostega delovnega mesta za določen čas ni treba objavljati, če delo traja največ 60 dni in če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Odločitev o tem, da je treba skleniti delovno razmerje za določen čas, je treba obrazložiti in navesti razlog za objavo prostega delovnega mesta za določen čas. To dejstvo mora biti tudi navedeno v objavi, v sklepu o izbiri in hkrati tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pravilnost ugotovitve o tem, da obstaja razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je pomembna zaradi zakonske predpostavke, po kateri preide delovno razmerje v nedoločen čas, če niso obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. V sklepu o izbiri in v pogodbi o zaposlitvi je opredeljen čas trajanja delovnega razmerja po datumih ali opisno, pač glede na primer, ki je narekoval sklenitev takega delovnega razmerja.

Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen čas, če gre za:- izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas,- nadomeščanje začasno odsotnega delavca,- začasno povečan obseg dela,- zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja,- poslovodne osebe,- opravljanje sezonskega dela,- delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zardi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja,-zaposlitev za določen čas zardi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,

- opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom,- pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,- delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev,- voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah,- druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

Pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 52.člena Zakona o delovnih razmerjih, opravi. Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alinee prvega odstavka omenjenega člena.Ne glede na navedeno, je v primerih iz desete alinee prvega odstavka 52. člena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določeno drugače. Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja.

3.7. Pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev

3.7.1. Delovni čas

Delovni čas delavcev ne sme biti daljši od 40 ur v delovnem tednu. Z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar na manj kot 36 ur na teden. Kot nočno delo se šteje delo med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in 7. uro naslednjega dne.Delodajalec lahko med letom razporedi delovni čas neenakomerno, če to zahteva:- narava dejavnosti,- organizacija dela ali- smotrnejša izraba delovnega časa.

Kljub taki razporeditvi delovnega časa pa mora upoštevati, da v povprečju delovni čas ne presega polnega delovnega časa, preračunanega na tedenski delovni čas.. Delovna obveznost se torej delavcu v enem letu tudi zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa ne poveča. Pri neenakomernem razporejanju delovnega časa mora delodajalec seveda upoštevati pravico do odmora med dvema delovnima dnevoma in do tedenskega počitka. Med sezono lahko delodajalec vpelje daljši delovni čas, ki se sicer preračuna v delovne dni s polnim delovnim časom v okviru enega leta. V času sezone delavec opravlja delo v daljšem delovnem času od polnega, zunaj sezone pa dela s krajšim delovnim časom ali pa dela

sploh ne opravlja. Zaradi preračuna delovnega časa na polni delovni čas pa se mu v celotnem letnem obdobju upošteva, da je delo opravljal s polnim delovnim časom.Pod določenimi pogoji oziroma v določenih primerih mora delavec opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa. Delo preko polnega delovnega časa lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec ali 180 ur na leto. Delovno razmerje s krajšim delovnim časom se lahko sklene, če je to v interesu delavca in organizacije oziroma delodajalca, ter ko je to družbeno in ekonomsko smotrno glede na naravo in organizacijo dela ali izrabo delovnega časa ali glede na posebne potrebe zaposlovanja.

3.7.2. Odmori, počitek

Pravico do odmora imajo delavci, ki delajo polni delovni čas; delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom pa v sorazmerju s časom prebitim na delu. Delavec ima med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Med dvema zaporednima delovnima dnevoma ima delavec pravico do počitka, ki traja najmanj 12 ur in do tedenskega počitka, ki mora trajati nepretrgoma najmanj 24 ur. Če mora zaradi izmenskega dela ali iz drugih razlogov delati na dan svojega tedenskega počitka, potem mu mora delodajalec zagotoviti počitek en dan v naslednjem tednu. Delavec se pravici do odmora med delovnim časom, dnevnemu in tedenskemu počitku ne more odpovedati.

3.7.3. Letni dopust

Delavec ima pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. Delodajalec vsako koledarsko leto posebej določi dolžino letnega dopusta za vse delavce. Do izrabe celotnega letnega dopusta je upravičen tisti delavec, ki ima vsaj 6 mesecev nepretrganega dela, in sicer ne glede na to, ali dela s polnim delovnim časom ali s časom, krajšim od polnega. Delavec, ki do konca koledarskega leta ne izpolni tega pogoja, ima pravico do letnega dopusta, ki je sorazmeren času, prebitem na delu. Ta dolžina se določi tako, da se po veljavnih merilih delavcu določi letni dopust, število dni letnega dopusta se deli z 12 in nato pomnoži z meseci dela, ki ga je delavec izpolnil. Delavec, ki v tekočem koledarskem letu ni mogel izrabiti letnega dopusta zaradi odsotnosti z dela (npr. zaradi bolezni), lahko izrabi celotni letni dopust do 30. junija naslednjega leta.V primerih in ob pogojih, ki so določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ima delavec pravico do odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu s pravico do nadomestila plače. Kolektivna pogodba tudi določa primere, ko je delavec zaradi osebnih okoliščin odsoten z dela brez nadomestila plače, pri čemer ima delodajalec možnost zahtevo za takšno odsotnost zavrniti, če tega ne dopušča delovni proces. Ko gre za neplačano odsotnost z dela, moramo ugotoviti, da je tudi ta čas štet v

delovno razmerje, v zavarovalno dobo za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa le, če so plačani prispevki. Zakon ne omejuje take neplačane odsotnosti z dela, zato lahko z dogovorom delodajalec in delavec urejata vsa nerešena vprašanja, tako trajanje odsotnosti, vrnitev na delo in podobno.

OBLIGACIJSKO PRAVO

4. POJEM OBLIGACIJSKEGA PRAVA

Obligacijsko ali obveznostno pravo je del civilnega prava in obsega pravne norme za urejanje obveznostnih razmerij. Obligacijsko razmerje ali obligacija je razmerje med dvema strankama, na podlagi katerega je ena stranka – upnik upravičena, da od druge stranke - dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. Izpolnitev je skupen izraz za dolžnikovo dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Za obligacijsko razmerje je torej poglavitna dolžnikova zaveza. Obligacija je relativno razmerje. Relativnost razmerja pomeni, da učinkuje samo med obema strankama, med upnikom in dolžnikom, ne pa do tretjih oseb. Obveznostna razmerja ureja predvsem Obligacijski zakonik. Določbe tega zakona so lahko:a) dispozitivne, pomeni, da se uporabljajo samo takrat, ko se stranki ne dogovorita drugače;b) kogentne, tem se stranki ne moreta izogniti in se uporabljajo ne glede na dogovor med njima.

4.1. Pojem pogodbe

Z izrazom pogodba ali kontrakt so označeni pravni posli, ki nastanejo na podlagi izražene poslovne volje dveh ali več oseb. Pogodba se šteje za sklenjeno takrat, ko se volji obeh strank ujemata in je doseženo njuno soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe.

4.2. Pogoji za veljavnost

Za veljavnost pogodbe morajo biti izpolnjeni štirje temeljni pogoji:1. sposobnost,2. prava volja,3. možnost in dopustnost ter4. oblika.Če ti pogoji niso izpolnjeni, je pogodba neveljavna in obveznosti ne nastanejo. Pogodbena stranka ne more zahtevati izpolnitve obveznosti po sodni poti. Kar je bilo na podlagi neveljavne pogodbe že izpolnjeno, se lahko zahteva nazaj. Poznamo dve obliki neveljavnosti: ničnost in izpodbojnost.Strožja oblika neveljavnosti je ničnost, ki je določena, če pogodbeni stranki kršita javno korist. Ničnost lahko uveljavlja vsakdo, ki ima pravni interes. Sodišče mora ničnost upoštevati po uradni dolžnosti. Izpodbojnost pogodbe je določena v korist tiste pogodbene stranke, ki jo

določa zakon. Od volje pogodbene stranke je odvisno, ali bo pogodba ostala veljavna ali ne. Nične in izpodbojne pogodbe se torej medsebojno razlikujejo predvsem po kakovosti pravno zavarovanega interesa, torej ali gre za kak širši, javni interes ali pa je v ospredju predvsem interes obeh ali več sopogodbenikov.Stranka mora biti za sklepanje pogodb pravno in poslovno sposobna. Pravna sposobnost določa, da je oseba lahko nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. Imajo jo vse fizične osebe ne glede na položaj in osebne lastnosti. Pravne osebe lahko sklepajo posle, ki so v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo.Poslovna sposobnost omogoča samostojno izjaviti voljo, zahtevano za sklenitev pravnega posla. Posel, ki ga sklene popolno poslovno nesposobna oseba, je ničen. Z dopolnjenim 15. letom starosti pridobi mladoletnik omejeno poslovno sposobnost, kar mu omogoča, da lahko samostojno sklepa posle, ki so primerni njegovi starosti in sposobnosti razumevanja. Sklepa lahko tudi druge posle, če jih njegov zakoniti zastopnik odobri. Odobritev je mogoča pred sklenitvijo pogodbe ali po sklenitvi. Če zakoniti zastopnik ne odobri pogodbe, je ta izpodbojna.Pogodba je veljavna, če je predmet izpolnitve mogoč, dopusten, določen ali vsaj določljiv. Možnost izpolnitve predmeta se presoja po naravnih zakonitostih. Predmet je nedopusten, če vsebina obveznosti nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Pogodbeni stranki se morata dogovoriti o vsebini medsebojnih pravic in obveznostih, zato mora dogovor vsebovati dovolj podatkov, da se te določijo. Pogodba nastane samo z izjavo prave volje strank. Včasih stranki navzven prikažeta drugačno vsebino pogodbe, kot jo v resnici želita. Tako nastale pravne posle označujemo z izrazom simulirana pogodba, ki je nična. Stranki sklenetapravni posel, ki ga ne želita, da bi s tem prikrili obstoj resničnega pravnega posla. O napaki volje govorimo tudi, če stranka svojo voljo pove v strahu pred posledico. Stranka, ki zaradi grožnje izjavi nekaj, česar v resnici ni hotela, lahko izpodbijapogodbo. Zmota je neprava predstava o okoliščini, ki je pomembna za sklenitev pogodbe. Posledica bistvene in opravičljive zmote hkrati je izpodbojnost pogodbe. Pri prevari je stranka v zmoti zaradi ravnanja nasprotne stranke ali tretje osebe. Prevarana stranka lahko skupaj z izpodbojnim zahtevkom uveljavlja še nadomestilo za utrpljeno škodo. Zakon le izjemoma določa, da je pogodba veljavna samo, če je sklenjena v določeni obliki. Razlogi, zaradi katerih zakon predpisuje obliko za posamezne pogodbe, so predvsem naslednji:- varstvo javnega interesa (pogodbe, katerih predmet so nepremičnine, morajo biti v pisni obliki);- varstvo ekonomsko šibkejše stranke (izjava poroka mora biti v pisni obliki);- dokazna moč (pisna listina omogoča lažje dokazovanje).

4.3. Sklepanje pogodb

Pot do sporazuma pogodbenih strank je različna. Stranke lahko pogodbo sklenejo takoj ali po naslednjih fazah:- pogajanje,

- izmenjava ponudbe, njen sprejem,- morebitna predpogodba,- sklenitev same pogodbe.

4.3.1 Pogajanja

Pogajanja so predpogodbena faza, v kateri bodoča pogodbenika oblikujeta pogodbeno voljo. Zbiranje informacij, podatkov, dogovarjanje in podobno še ni mogoče označiti za pogajanje. Pri pogajanjih morajo biti že podani bistveni elementi pogodbe. Pogajanja pogodbenikov še ne zavezujejo, ima pa pogajanje določene pravne posledice, saj je lahko stranka, ki se je nevestno pogajala, odškodninsko odgovorna drugi stranki za škodo, ki jo je povzročila s svojim ravnanjem.

4.3.3.2. Ponudba

Prvi korak k sklenitvi pogodbe med strankama je oblikovanje ponudbe oziroma oferte. Ponudba je enostranska izjava volje, s katero ponudnik določeni osebi (naslovniku) predlaga sklenitev pogodbe. Ponudbo lahko pripravi katerakoli izmed pogodbenih strank (ponudnik oziroma oferent). Vsebovati mora vse poglavitne prvine prihodnje pogodbe, predvsem temeljne pravice in obveznosti ter druge pogoje, pod katerimi je ponudnik pripravljen skleniti pogodbo. Ponudba ponudnika praviloma obvezuje (veže), ko jo pošlje drugi stranki(naslovnik ponudbe ali oblat). Ponudbe ne more več enostransko preklicati, razen če jo prekliče, preden jo naslovnik prejme. Ko oblat ponudbo prejme, je pobuda za sklenitev pogodbe na njegovi strani.

4.3.3. Sprejem ponudbe

Pogodba se na podlagi poslane ponudbe sklene, ko naslovnik ponudbo sprejme z izjavo ali molče. Sprejem je treba opraviti v času, določenem v ponudbi. Če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, sočasno pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da naslovnik ponudbe ni sprejel in je svojemu prejšnjemu ponudniku, zdaj novemu naslovniku dal novo, nasprotno oziroma drugo ponudbo.

4.3.4. Predpogodba

Po OZ-u je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. Bistvo predpogodbe ni v tem, da bi to bila nekakšna začasna pogodba, temveč v tem, da se stranki uskladita o vseh bistvenih sestavinah bodoče pogodbe, pa jo kljub temu še nočeta skleniti zaradi različnih vzrokov, npr. če jima glavna pogodba časovno še ne ustreza, ker nimata zbranih dovolj podatkov ali denarnih sredstev.Ker je tudi predpogodba pogodba, mora vsebovati vse zakonite pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za veljavnost vsake pogodbe. Toda pravna usoda predpogodbe se navezuje na glavno pogodbo, zato mora imeti že vse sestavine, ki jih bo vsebovala glavna pogodba.

Iz navedenega razloga lahko nastane zapleten položaj, do katerega pogosto pride v praksi, in sicer kako predpogodbo ločiti od glavne pogodbe. Večkrat lahko prizadeta stranka zatrjuje, da je z nasprotnikom sklenila le predpogodbo, nasprotnik pa zatrjuje, da je sklenjen posel že glavna pogodba. Sodna praksa je sprejela stališče, da če sta stranki zapisali vse elemente, potrebne za sklenitev pogodbe, nista pa predvideli roka, v katerem naj se pogodba sklene, tedaj ima zapis praviloma značaj pogodbe in ne predpogodbe. Zato je element predpogodbe tudi rok, do katerega naj bo sklenjena glavna pogodba. Če pa stranki v predpogodbi nista določili predpogodbenega roka, do katerega naj bi bila sklenjena glavna pogodba, sodišče, na zahtevo zainteresirane stranke, naloži stranki, ki jo noče skleniti, naj to stori v roku, v katerem ji to določi. S sklenitvijo glavne pogodbe prenehajo veljati učinki predpogodbe. Glede oblike velja enako pravilo kot glede oblike ponudbe, predpogodba mora biti sklenjena v enaki obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo.

4.4. Sredstva za zagotavljanje pogodbene discipline

Cilj vsakega obveznostnega razmerja je, da stranki izpolnita svoje obveznosti, ki sta jih prevzeli s pogodbo. S sredstvi za zagotavljanje pogodbene discipline (utrdilna sredstva) opredeljujemo tiste pravne institute, s katerimi se gotovost izpolnitve obveznosti poveča. Nekatere vrste utrditve obveznosti se uporabljajo le na podlagi pogodbe oziroma posebnega dogovora med strankami. Nekatere pa so določene v pravnih predpisih.

4.4.1. Poroštvo

Poroštvo je obveznost poroka, s katero se porok zaveže upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če je ta ne bi izpolnil. Razlikujemo med dvema oblikama poroštva:- solidarno poroštvo, kjer lahko upnik takoj ob zapadlosti poglavitne obveznosti zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika ali poroka, ki sta nasproti upniku zavezana kot solidarna dolžnika;- subsidiarno poroštvo pomeni, da mora upnik ob zapadlosti najprej zahtevati izpolnitev od glavnega dolžnika in šele če ta ne plača, se lahko zahteva izpolnitev obveznosti od poroka.Poroštvena obveznost mora biti pisna, sicer poroka ne zavezuje. Poroštvo je akcesorna obveznost. To pomeni, da sta nastanek in obstoj poroštvene pogodbe odvisna od poglavitne obveznosti med upnikom in glavnim dolžnikom. Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, lahko pa prevzame le del obveznosti glavnega dolžnika. Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi. Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, lahko zahteva od glavnega dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, in obresti od dneva plačila.

4.4.2. Pogodbena kazen

Pogodbena kazen je s pogodbo določen denarni znesek ali druga premoženjska korist, ki jo bo dolžnik plačal upniku, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude. Pogodbena kazen, ki po zakonu ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, se določi sočasno z drugimi pogodbenimi sestavinami in vključi v pogodbo. Pogodbena kazen pa se lahko določi tudi naknadno s posebno pogodbo. Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša.Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, ali v skupnem znesku, v odstotku ali kako drugače. Na zahtevo dolžnika lahko sodišče zniža nesorazmerno visoko pogodbeno kazen. Pravice upnika so odvisne od tega, za kateri primer kršitve obveznosti je pogodbena kazen dogovorjena. Če je dogovorjena pogodbena kazen za primer neizpolnitve obveznosti, ima upnik pravico zahtevati bodisi izpolnitev bodisi pogodbeno kazen. Če je zahteval plačilo pogodbene kazni, izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravico izbire ima samo upnik. Dolžnik nima pravice plačati pogodbene kazni in odstopiti od pogodbe. Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik pa ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če ta presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Upnik pa ne more zahtevati pogodbene kazni, če je prišlo do neizpolnitve ali zamude iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.Upnik ima pravico do pogodbene kazni le, če je dogovorjena. Često se tudi v zakonu predvideva višina odškodnine pod različnimi nazivi, kot so penali, pogodbena kazen, odškodnina, ali z drugim imenom. Kadar sta stranki poleg zakonsko predvidene sankcije dogovorili tudi pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati hkrati pogodbene kazni in z zakonom določene odškodnine, razen če je to po samem zakonu dovoljeno.

4.4.3. Ara

Ara je denarni znesek ali neka količina drugih nadomestnih stvari, ki jih ob sklenitvi pogodbe da ena stranka drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena, in kot varščino, da bo pogodba izpolnjena. Ara ima utrjevalno naravo, istočasno pa je dokaz, da je pogodba sklenjena. Po Ozu velja, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, če ni dogovorjeno kaj drugega. Utrjevalna narava se kaže v tem, da gre ara v korist stranke, ki je pogodbi zvesta. Če je pogodba izpolnjena, se ara vračuna v izpolnitev ali se vrne. Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je aro dala, sme druga stranka zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti; lahko pa se zadovolji s prejeto aro.Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka zahtevati, ali izpolnitev

pogodbe (če je to še mogoče), ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are.

4.4.4. Zamudne obresti

Zamudne obresti so denarni znesek, ki ga mora plačati dolžnik poleg glavnice upniku, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zamudne obresti so v našem pravu določene s posebnimi predpisi. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice šezamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. V primeru pa, ko je škoda, ki jo je pretrpel upnik zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

4.4.5. Predujem

Predujem je denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi ob sklenitvi pogodbe ali med njenim izvrševanjem. Predujem pomeni že delno izpolnitev obveznosti, se pravi, da z njim utrdimo in olajšamo njeno izpolnitev.

4.4.6. Zastavna pravica

Zastavna pravica omogoča zastavnemu upniku, da se v primeru, če obveznost ob zapadlosti ne bi bila izpolnjena, poplača iz zastavljenega predmeta. Pri nepremičninah se zastavna pravica v dobro upnika vpiše v zemljiško knjigo. Zastavni upnik pridobi zastavno pravico z izročitvijo stvari, ki je predmet zastavne pogodbe. Upnik mora zastavljeno stvar hraniti in jo po prenehanju svoje terjatve nepoškodovano vrniti dolžniku. Če pa dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, nastale iz gospodarske pogodbe, lahko upnik proda zastavljeno stvar na javni dražbi v osmih dneh potem, ko je dolžnika obvestil o tej svoji nameri. Za terjatve, ki ne izvirajo iz gospodarskih pogodb, se mora upnik za realizacijo zastavne pravice obrniti na sodišče.

4.4.7. Pridržna pravica

Na podlagi pridržne pravice ima upnik zapadle terjatve pravico pridržati dolžnikovo stvar, ki jo ima, dokler mu terjatev ne bo plačana. Učinek pridržne pravice je v tem, da se lahko upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice neko dolžnikovo stvar v posesti, poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik. Vendar mora pred odločitvijo o izpeljavi poplačila obvestiti dolžnika o tej svoji nameri. Pridržane stvari ne sme uporabljati in jo mora hraniti kot dober gospodar do izpolnitve dolžnikove obveznosti.

4.4.8. Varščina, kavcija

Varščina je določen denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi za utrditev sklenitve pogodbe ali za zagotovitev izpolnitve obveznosti iz pogodbe. Na podlagi zakona lahko pogodbena stranka v določenih primerih terja od druge v primernem roku ustrezzavarovanje zato, da bo pogodba z odložnim pogojem tudi zares sklenjena ter v primerih negotovosti izpolnitve obveznosti. Če stranka v zavarovanje izpolnitve oziroma utrditve obveznosti ne bi položila varščine, lahko druga stranka razdre pogodbo. Varščina se po svoji vsebini razlikuje od are, ki je potrebna za zavarovanje interesov obeh strank, varščina pa varuje le prejemnikov (upnikov) interes.

4.4.9. Odstopnina

Odstopnina (skesnina) je znesek denarja ali določena količina nadomestnih stvari, ki jo obljubi ena stranka (ali obe) drugi zato, da bo lahko odstopila od pogodbe, če jo iz določenega razloga ne bi mogla ali želela izpolniti.Namen odstopnine torej ni utrditev obveznosti, temveč dejansko prej njeno razrahljanje. Ker pa je pogoj za odstop od pogodbe plačilo odstopnine, se z dogovorom o odstopnini pogodba vsaj posredno utrdi. Stranka, ki je obljubila odstopnino, lahko izbira: lahko izpolni pogodbo ali odstopi od pogodbe in plača odstopnino. Vendar ko stranka izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe. Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu. Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka odstopi od pogodbe, je odstop od pogodbe možen vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev obveznosti. Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če začne stranka, ki si je pravico do odstopa izgovorila, izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev druge stranke.

4.5. Odškodninska obveznost

4.5.1. Splošno

Eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava določa, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, ki drugim povzroča škodo. Izpeljava tega načela pa se odraža v odškodninski obveznosti. Vsebina odškodninske obveznosti je povrnitev škode. Glede na izvor razlikujemo poslovno in neposlovno odškodninsko obveznost. Poslovna odškodninska obveznost nastane, če ena izmed pogodbenih strank krši pogodbeno obveznost in drugi stranki povzroči škodo.Stranki odškodninskega razmerja sta povzročitelj škode (dolžnik) in oškodovanec (upnik). Za poslovno odškodninsko obveznost je značilno, da je pravna vez med strankama obstajala že pred nastankom škode.

Neposlovna odškodninska obveznost izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja škode, ki ni v pravni povezavi z oškodovancem.Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:- protipravno škodno ravnanje povzročitelja škode;- nastanek škode;- vzročna zveza med ravnanjem povzročitelja in nastalo škodo;- odgovornost povzročitelja.

4.5.2. Škodno ravnanje

Škodno ravnanje je vsako ravnanje povzročitelja, ki povzroči škodo. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti ravnanje protipravno, to pa pomeni, da nasprotuje zakonski določbi. V odškodninskem pravu je protipravna vsaka povzročitev škode, če protipravnost ni izključena z zakonom.Izključitev protipravnosti je podana:a) če škodo povzroči državni organ, ko ravna v skladu s svojimi pooblastili,b) če povzročitelj škode ravna v silobranu ali v stiski,c) če nastane škoda pri izvajanju dovoljene samopomoči,d) če oškodovanec privoli v škodno ravnanje.

4.5.3. Škoda

Škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, preprečitev njegovega povečanja ali povzročitev telesnih in duševnih bolečin ter strahu drugemu. Povzročitelj škode je oškodovancu dolžan povrniti vso pravno priznano škodo. Oškodovancu mora plačati odškodnino primerno povzročeni škodi. Velja načelo popolne odškodnine. Oškodovanec ne more zahtevati višje odškodnine, kot je utrpljena škoda. Če je to mogoče, mora povzročitelj premoženjske škode oškodovancu vzpostaviti prejšnje stanje oziroma restitucijo. Povzročitelj je dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da škodnega dogodka ne bi bilo. Pogostejše od restitucije je plačilo odškodnine v denarju. Tako obliko škode imenujemo denarna ekvivalenca. Ekvivalenca pride v poštev, če restitucija ni mogoča ali če ni nujno, da prejšnje stanje uveljavi povzročitelj škode.Dejanskega obsega nepremoženjske škode ni mogoče določiti. Bolečin, ki jih nekdo utrpi zaradi poškodbe ali smrti bližnjega, ni mogoče izmeriti v denarju ali drugih dobrinah. Odškodnina se določi v obliki denarnega nadomestila ali na drug način, ki oškodovancu daje zadovoljstvo, ob katerem lažje pozabi nelagodje zaradi škodnega dogodka in posledic. Takšno obliko odškodnine imenujemo satisfakcija.

4.5.4. Vzročna zveza

Vzročna zveza je odnos med škodnim ravnanjem in škodo. Dogodka morata biti v

razmerju vzroka in posledice. Pri določanju vzročne zveze si pomagamo s pravili logičnega sklepanja in posebnimi pravili.

4.5.5. Odgovornost

Odgovornost je s pravnega stališča najpomembnejša sestavina odškodninske obveznosti. Povzročitelj je dolžan povrniti škodo, če je odgovoren za njen nastanek. Odgovornost povzročitelja je lahko subjektivna (krivdna) ali objektivna (ne glede na krivdo). Povzročitelj škode odgovarja krivdno, izjemoma pa objektivno, če je tako določeno v zakonu. Za subjektivno odgovornost je potrebna krivda povzročitelja škode. Pri subjektivni odškodninski odgovornosti je pomembno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.Objektivna odškodninska odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo. Oškodovancu mora škodo povrniti odgovorna oseba, ki ni nujno povzročitelj škode. Zakon določa, kdaj pride v poštev objektivna odgovornost in kdo je odgovorna oseba, ki se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s tem, da dokaže, da je ravnala tako, kot je treba. Oprostitev objektivne odgovornosti je lahko posledica višje sile. To je zunanji dogodek, ki ga ni mogoče pričakovati in ga ni mogoče preprečiti ali se mu izogniti. Najpogostejši primeri višje sile v sodni praksi so: poplave, potresi in podobni naravni dogodki; ukrepi državnih organov in podobno.

Objektivno se odgovarja:- za ravnanje druge osebe;- za delovanje nevarne stvari in obratovanje nevarne dejavnosti.Starši odgovarjajo objektivno za škodo, ki jo povzroči njihov otrok, mlajši od 7 let. Za starejšega otroka pa starši odgovarjajo krivdno, če je škoda posledica njihove slabe ali pomanjkljive vzgoje.

Delodajalec odgovarja objektivno za škodo, ki jo povzročijo zaposleni pri delu ali v zvezi z njim. Smisel tega pravila je v tem, da oškodovanec laže pride do plačila škode, saj je delodajalec ekonomsko močnejši. Objektivno odgovarjata lastnik nevarne stvari in tisti, ki opravlja kako nevarnodejavnost. Zakon teh pojmov ne določa natančno. Omenja samo povečano nevarnost, ki izvira iz delovanja, in presega običajno nevarnost. Sodna praksa opredeljuje za nevarno stvar vse vrste strojev, motorna vozila, razstreliva in kemična sredstva, vse vrste orožja, žičnice in podobno. Objektivna odgovornost za nevarno stvar in dejavnost je utemeljena s tem, da naj tisti, ki ima korist od nje, nosi tudi tveganje za škodo.

5. PRODAJNA POGODBA

5.1. Pojem prodajne pogodbe

Prodajna pogodba je pogodba, s katero se ena stranka (prodajalec) zavezuje, da bo stvar ali pravico, ki jo prodaja, izročila drugi stranki (kupcu) tako, da bo ta pridobila pravico razpolaganja oziroma lastninsko

pravico. Kupec pa se obvezuje, da bo prodajalcu plačal dogovorjeno ceno, kupnino. Prodajno pogodbo štejemo za najpomembnejši in tudi najpogostejši pravni posel blagovnega prometa. Številne druge pogodbe so velikokrat neposredno ali vsaj posredno povezane s prodajno pogodbo ali pa so sklenjene prav na podlagi oziroma v zvezi z določeno prodajno pogodbo.V pogovoru pogosto uporabljamo izraz kupna pogodba ali celo kupoprodajna pogodba. Najpomembnejši formalni pravni vir za ureditev prodajne pogodbe so določila OZ. Zakon za veljavnost prodajne pogodbe ne predpisuje oblike. Pogodba nastane s sporazumom prodajalca in kupca o blagu, ceni in drugih pogojih. Pisna oblika je pogoj za veljavnost le, če je to v zakonu posebej določeno. Pisna oblika je na primer obvezna za prodajo nepremičnin in za prodajo na obroke, če je kupec posameznik.

5.2. Bistvene sestavine prodajne pogodbe

Ker je poslovni namen prodajne pogodbe v tem, da pogodbeni strani zamenjata določeno stvar za dogovorjen znesek denarja, je razumljivo, dasta bistveni sestavini prodajne pogodbe stvar in cena, pri čemer je stvar predmet prodajalčeve obveznosti, cena pa predmet kupčeve obveznosti.Ob obeh bistvenih sestavinah pa se ob sklenitvi prodajne pogodbe kupec in prodajalec praviloma dogovorita tudi o drugih pogodbenih sestavinah, npr. o kakovosti stvari, času in kraju izročitve, embalaži itn. Za stvari kot predmet prodajne pogodbe štejemo predvsem telesne, premične predmete ali pridelke oziroma izdelke, ki rabijo za zadovoljevanje človekovih potreb. Predmet prodajne pogodbe so lahko že obstoječe, pa tudi bodoče stvari,torej stvari, ki bodo šele nastale, in tudi pravice, tiste, ki že obstajajo ali pa bodo nastale, ter tudi pričakovane pravice.Cena je v prodajni pogodbi denarni znesek, ki ga mora kupec plačati prodajalcu. Cena je v prodajni pogodbi vedno določena v denarju, čeprav jo kupec lahko prodajalcu plača na različne načine, npr. z gotovino, z vrednostnimi papirji itn. Če cena v prodajni pogodbi ni določena ali v njej ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, pogodba nima pravnega učinka. Dolžnik svojo obveznost lahko vedno predčasno izpolni.

5.3. Prodajalčeve obveznosti

Poglavitna prodajalčeva obveznost je izročitev stvari kupcu. Prodajalec mora kupcu izročiti stvar tedaj in tam, kot sta se sopogodbenika dogovorila, se pravi v tistem času in kraju, ki sta ju sporazumno določila v prodajni pogodbi. Čas izročitve stvari lahko stranki določita na različne načine:- koledarski datum; npr. dolžnik je dolžan plačati 10. junija 2002.- rok za izpolnitev; pri določitvi roka za izpolnitev je treba določiti čas trajanja in trenutek, ko se rok začne. Rok, ki je določen z dnevi, se začne prvi dan po dogodku, od katerega se računa. Preostali roki, določeni vtednih, mesecih ali letih, pa se iztečejo z dnem, ki odgovarja dnevu, od

katerega se rok računa. V primerih, ko rok poteče na dela proste dneve, se za zadnji dan roka šteje prvi naslednji delavnik.- posebni izrazi; npr. začetek meseca, takoj, na začetku leta itd. Če tudi na ta način ni mogoče določiti izpolnitvenega časa, pa mora dolžnik obljubljeno izpolniti takoj. Pri drugih vrstah obveznosti je čas izpolnitve določen z zakonom.Pri pogodbah se kraj izpolnitve največkrat določi s posebnim dogovorom strank, lahko pa je določen tudi z zakonom ali pa izhaja iz narave obveznosti. Kraj izpolnitve nam pove, kje mora dolžnik obveznost izpolniti. Obveznost je lahko določena kot prinosnina ali iskovina. Prinosnino mora dolžnik izpolniti na upnikovem sedežu ali bivališču. Po iskovino pa mora upnik priti na dolžnikov sedež.Prodajalec mora pogodbene obveznosti pravilno izpolniti, se pravi, da mora kupcu izročiti dogovorjeni predmet pogodbe, torej stvar v dogovorjenemroku, količini, kakovosti in z vsemi dogovorjenimi lastnostmi ipd. Izpolnitev z napako imenujemo nepravilna izpolnitev. Kupec ima na voljo sistem ukrepov, s katerim lahko deluje proti prodajalcu. Kupčev položaj je še dodatno varovan, če gre za prodajo tehničnih in drugih stvari, za katere zakon predvideva obvezno izdajo garancijskega lista. Garancijski list je podlaga, iz katere izhajajo posebne pravice, če stvar ne deluje pravilno.

Odgovornost za napake v pravnem jeziku včasih imenujemo jamčevanje. Prodajalec kupcu odgovarja za dejanske in pravne lastnosti stvari, zato govorimo o stvarnih in pravnih napakah stvari. Pravila o odgovornosti za napake niso obvezna in jih lahko pogodbeni stranki iz svoje pogodbe izključita. V praksi se izključitev lahko doseže z uporabo določenih klavzul, kot so: ''takšno, kakršno je'', ''videno - kupljeno'' in podobno. V teh primerih prodajalec ne odgovarja za napake. Izjema so le napake, ki niso očitne in so bile prodajalcu znane, pa jih je kupcu zamolčal.Prodajalec odgovarja samo za nepošteno ravnanje. Po OZ-u gre za stvarne napake tedaj, če stvar nima lastnosti,- ki so potrebne za njeno normalno rabo ali promet;- ki so sicer potrebne za posebno rabo in za katero kupec tudi kupuje določeno stvar. To dejstvo pa je bilo prodajalcu znano oziroma bi mu moralo biti znano;- če stvar nima tistih lastnosti, ki so bile med sopogodbenikoma izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;- za stvarno napako pa gre tudi tedaj, če je prodajalec kupcu stvar sicer izročil, vendar se le-ta ne ujema z vzorcem ali modelom.Prodajalec odgovarja za tiste stvarne napake, ki jih je stvar imela tedaj, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Hkrati pa prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki so se sicer pokazale po prehodu nevarnosti (rizika) na kupca. Zanje odgovarja tedaj, če so bile te napake posledica vzroka, ki pa je obstajal že prej. Toda prodajalec kupcu ne odgovarja za tiste stvarne napake, ki so mu bile ob sklenitvi prodajne pogodbe znane ali pa mu ne bi mogle ostati neznane. Šteje se, da kupcu niso mogle ostati neznane napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Pravice zaradi stvarnih napak lahko kupec uveljavlja samo, če graja napako, to

imenujemo tudi reklamacija ali notifikacija. S tem kupec opozori prodajalca, da stvar ni brezhibna. Pomembno je razlikovanje med očitnimi in skritimi napakami.Vidne napake, torej napake, ki bi jih kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari, OZ označuje kot očitne napake. Za skrite napake pa veljajo tiste napake na določeni pogodbeno dogovorjeni stvari, ki jih z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti in so se pokazale šele po prevzemu stvari.

Čas grajanja očitnih napak je odvisen od pregleda stvari. Pregled stvari je treba opraviti ob izročitvi stvari, če sta pri tem navzoča prodajalec in kupec ali njuna zastopnika. Kupec mora prodajalca takoj opozoriti na napako. Čese pregled opravi pozneje, ima kupec za grajanje 8 dni časa. Grajanje skritih napak se začne z njihovim pojavljanjem. Kupec mora prodajalca obvestiti o napaki v roku 8 dni, šteto od dneva, ko je napako opazil. Prodajalec odgovarja samo za napake, ki so se pojavile v 6 mesecih po izročitvi stvari. Za poznejše napake prodajalec ne odgovarja, razen če ni s pogodbo prevzel podaljšane obveznosti. Pri gospodarskih pogodbah je treba napake grajati nemudoma po tem, ko jih kupec odkrije. Če napaka ni pravočasno grajana, kupec izgubi vse svoje pravice, razen če je prodajalec ravnal nepošteno in je za napako vedel.

Kupec lahko zahteva:a) izpolnitveni zahtevek,b) zahtevek za znižanje cene,c) razdrtje pogodbe,d) odškodninski zahtevek.

Izpolnitveni zahtevek se pojavlja v obliki zahtevka za odpravo napake ali izročitev druge stvari brez napake. Z njim kupec prodajalcu omogoči, da poskrbi za pravilno izpolnitev svoje obveznosti. Vsebina zahtevka je odvisna od številnih stvari. Generične stvari je mogoče zamenjati z enako stvarjo. Kupec lahko zahteva bodisi odpravo napake bodisi zamenjavo stvari. Drugače je z individualnimi stvarmi, saj pride v poštev samo zahtevek za odpravo napake.

Zahtevek za znižanje cene se lahko uveljavlja, kadar je zaradi napake vrednost stvari nižja, kot sta se stranki dogovorili. Kupec se včasih strinja s tem, da stvar obdrži za nižjo ceno. Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednost stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Za ta zahtevek se kupec lahko odloči, tudi če je bila kupnina že plačana. Bolje je, če kupnine še ni plačal, saj lahko v primernem razmerju preprosto odtegne plačilo. Če je bila kupnina že plačana, mora povračilo sorazmernega dela zahtevati. Poleg razlike v ceni se lahko zahtevajo še zamudne obresti od dneva plačila do dneva vrnitve.

Zahtevek za razdrtje pogodbe ima za posledico prenehanje pogodbe, vsaka stran mora vrniti prejeto. Pogodba se lahko razdre, če je kupec od prodajalca zaman zahteval odpravo napake ali zamenjavo stvari. Pri nameri razdrtja pogodbe, se prodajalcu v zahtevi za odpravo napake ali

zamenjavo določi primeren rok za izpolnitev. Če napaka ni odpravljena, je pogodba razdrta s samim zakonom in obe stranki lahko zahtevata vrnitev izpolnjenega. Prodajalec mora vrniti plačano kupnino skupaj z zamudnimiobrestmi. Kupec pa izgubi pravico do razdrtja pogodbe, če stvari ne more vrniti v takšnem stanju, v kakršnem jo je prejel. Na pravico ne vpliva poslabšanja stvari, ki je rezultat normalne rabe. Prav tako se uveljavlja razdrtje, če je bila stvar zaradi napake uničena ali poslabšana.Kupec se prosto odloča za vrsto zahtevka in izbere tistega, ki najbolj ustreza njegovim potrebam. Skupaj s temi zahtevki je mogoče od prodajalca zahtevati tudi povrnitev škode (odškodninski zahtevek), nastale zaradi napake. Pogoj za uveljavljanje zahtevkov je, da je napaka pravočasno in pravilno grajana. Kupec mora uveljavljati pravico v roku enega leta. Rok začne teči z dnem, ko je prodajalec obveščen o napaki. V enoletnem roku se mora kupec odločiti za vrsto zahtevka in odločitev sporočiti prodajalcu.Kupec ima na podlagi pravil o garanciji na voljo enake zahtevke, kot so določeni za odgovornost za stvarne napake. Za uveljavljanje garancijskih zahtevkov je pomemben vrstni red. Kupec ima primarno pravico zahtevati popravilo napake na prodani stvari. Če pa mu prodajalec stvari ni popravil ali zamenjal v primernem roku, lahko kupec razdre pogodbo ali zniža ceno in zahteva odškodnino.

5.4. Kupčeve obveznosti

Kupec mora prodajalcu stvari plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta ga sopogodbenika določila v prodajni pogodbi. Tisto, kar stranki nista pogodbeno določili o času ali kraju plačila kupnine, se lahko ureja na podlagi prisilnih ali dispozitivnih pravnih pravil oziroma trgovinskih običajev ali uzanc. Ob plačilu kupnine je prevzem stvari druga kupčeva obveznost. Če kupec brez utemeljenega razloga noče prevzeti stvari, ki mu je bila pravočasno ponujena na dogovorjen ali običajen način, sme prodajalec tedaj, kadar utemeljeno dvomi, da mu kupec ne bo plačal kupnine, izjaviti, da pogodbo razdira.

POGODBE V GOSTINSTVU

6. ALOTMAJSKA POGODBA ali POGODBA O NAJETJU GOSTINSKIH ZMOGLJIVOSTI

6.1. Pojem alotmajske pogodbe

S to pisno, dvostransko obvezno in odplačno pogodbo se gostinec zavezuje, da bo dal v določenem času turistični agenciji na razpolago dogovorjeno število ležišč v določenem objektu in zagotovil potrebne gostinske storitve osebam, ki mu jih bo poslala agencija, in ji plačal določeno provizijo. Turistična agencija se sočasno zavezuje, da si bo prizadevala zasesti določeno število gostinčevih ležišč oziroma da ga bo obvestila, če bi jih ne mogla zasesti. Zavezuje pa se tudi, da bo gostincu plačala opravljene storitve in izkoriščene hotelske zmogljivosti.

Če v alotmajski pogodbi ni določeno kaj drugega, se šteje, da so nastanitvene gostinske zmogljivosti turistični agenciji dane za eno leto.Stranki te pogodbe sta turistična agencija (domača ali tuja) in gostinec, ki daje v najem nastanitvene zmogljivosti.

6.2. Obveznosti turistične agencije

a) obveznost obveščanjaTuristična agencija je dolžna pravočasno seznanjati gostinca o zasedenosti dogovorjenih nastanitvenih zmogljivosti. Če ne more zasesti vseh zmogljivosti, mora v dogovorjenem roku o tem obvestiti gostinca. V tem obvestilu mora agencija tudi določiti rok, do katerega lahko gostinec sam oddaja tiste zmogljivosti, ki jih je agenciji sicer dal na razpolago v dogovorjenem objektu. Po preteku tega roka pa ima agencija spet pravico zasesti najete nastanitvene zmogljivosti.

b) obveznost spoštovanja dogovorjenih cenTuristična agencija ne sme osebam, ki jih pošlje v gostinski obrat, zaračunavati za gostinske storitve višjih cen, kot so dogovorjene v alotmajski pogodbi ali cen, ki veljajo po gostinskem ceniku.

c) obveznost plačila gostinskih storitevNačin plačila je prepuščen dogovoru strank, prav tako tudi čas plačila, vendar pa OZ zavzema stališče, da se storitve plačajo praviloma potem, ko so opravljene. Gostinec pa ima pravico, da zahteva tudi ustrezno vnaprejšno plačilo (plačilo na račun).

d) obveznost izdaje posebne pisne listineTuristična agencija mora izdati vsem osebam, ki jih pošilja gostincu na temelju alotmajske pogodbe, posebno pisno listino (voucher). Le-ta se glasi na gostovo ime ali na določeno skupino in je neprenosna. Voucher ima tri funkcije:- rabi kot naročilo gostincu, naj imenovani (im) nudi v listini navedene storitve;- je dokaz, da je oseba stranka turistične agencije, ki je z gostincem sklenila alotmajsko pogodbo;- in se uporablja tudi za obračun vzajemnih terjatev med turistično agencijo in gostincem.

6.3. Obveznosti gostinca

a) obveznost oddaje dogovorjenih nastanitvenih zmogljivostiGostinec se zavezuje, da bo v določenem času dal v uporabo dogovorjeno število ležišč in nudil osebam, ki jih pošilja turistična agencija, v posebni pisni listini navedene storitve. Storitve, ki niso navedene, pa bo nudil v mejah razpoložljivih zmožnosti.

OZ vsebuje prepoved, da gostinec ne sme skleniti z drugo turistično agencijo pogodbe, s katero bi oddal zmogljivosti, ki so že najete v alotmajski pogodbi. Namen te prepovedi je, da se prepreči, da bi gostinec v strahu pred morebitnim izigravanjem in morebitno nenadno odpovedjo pogodbe s strani agencije zagotovil polno zasedenost tako, da sklene drugo ali celo tretjo pogodbo za iste zmogljivosti v istem času (prebukiranje). Določba je kogentna in ne pomeni le, da je takšno ravnanjev nasprotju s poslovnimi običaji, temveč oškodovana stranka takšno pogodbo lahko izpodbija in zahteva polno odškodnino, ki bi jo utrpela zaradi nezakonitega ravnanja hotela.

b) obveznost enakega ravnanjaVsem osebam, ki jih gostincu pošlje turistična agencija, skleniteljica alotmajske pogodbe, mora zagotoviti storitve pod enakimi pogoji kot vsem tistim gostom, ki so z njim neposredno sklenili pogodbo o gostinskih storitvah.

c) obveznost gostinca, da ne spreminja cen storitveStabilne cene oddanih nastanitvenih zmogljivosti in drugih storitev so nesporno v prid potovalnih agencij in turistov. Gostinec ne sme spremeniti dogovorjenih cen, če o tem ne obvesti turistične agencije najmanj šest mesecev vnaprej, razen če se spremeni tečaj valut, ki vpliva na cene. Toda gostinec ne sme zaračunavati novih cen takoj, ampak šele mesec dni za tem, ko jih prejme turistična agencija, s katero je sklenil alotmajsko pogodbo. Nove cene tudi ne veljajo za tiste storitve, za katere je potovalna agencija gostincu že poslala seznam gostov.

d) obveznost plačila provizijeGostinec mora turistični agenciji plačati provizijo od prometa, ki ga je imel po alotmajski pogodbi. Določa se v odstotku od cene opravljenih gostinskih storitev. Če odstotek provizije ni določen v pogodbi, gre turistični agenciji provizija, ki je določena v njenih splošnih poslovnih pogojih, če teh ni, pa provizija po poslovnih običajih.

6.4. Odstop od alotmajske pogodbe

Razlikujemo dve obliki odstopa od alotmajske pogodbe: začasni odstop in odstop od pogodbe v celoti. Pogoj za uveljavitev začasnega odstopa od alotmajske pogodbe je, da turistična agencija gostincu pošlje obvestilo o začasnem odstopu od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti. Odstop mora poslati v pogodbeno dogovorjenem roku. Če pogodbenika tega roka nista določila, pa zanj veljajo gostinski poslovni običaji. Če je gostinec pravočasno dobil obvestilo o začasnem odstopu, agencija ni dolžna gostincu povrniti morebitne škode, sicer pa ima gostinecpravico do povračila škode. Turistična agencija se lahko odloči tudi za odstop od alotmajske pogodbe v celoti. Če to stori v dogovorjenem roku, ji morebitne škode ni treba povrniti.

6.5. Posebno določilo o zasedbi najetih zmogljivosti

OZ dopušča uvrstitev posebnega določila v alotmajsko pogodbo o tem, da turistična agencija mora zasesti najete gostinske zmogljivosti. To določilo ima pravno naravo utrdilnega sredstva, saj nesporno pozitivno vpliva na pogodbeno disciplino in tudi spodbuja poslovna prizadevanja turistične agencije, gostinčeve sopogodbenice. Kajti če turistična agencija, ki je pristala na omenjeno določilo, ne zasede najetih gostinskih zmogljivosti, mora gostincu plačati tudi za vsako neizkoriščeno ležišče in neizkoriščen dan (t.i. določilo '' prazno za polno'' ).

7. POGODBA O HOTELSKIH STORITVAH

Pogodbeni stranki omenjene pogodbe, ki jo urejajo Posebne uzance v gostinstvu, sta gostinec in gost (posameznik ali skupina).

7.1. Sklenitev pogodbe

Oblika pogodbe ni predpisana, lahko je ustna, pogodbena stranka pa lahko zahteva pisno potrdilo.Pogodba o hotelskih storitvah se lahko sklepa na dva načina:1) neposredno med gostiteljem in gostom, ko slednji osebno pri gostitelju išče sobo ali penzion. Pogodba je sklenjena, ko gostitelj sprejme zahtevo gosta.2) z gostiteljevo potrditvijo rezervacije, kadar gost pošlje gostincu zahtevo za rezervacijo sobe ali penziona.Rezervacija vsebuje: vrsto gostinske storitve, začetek in konec storitve ter gostov naslov. Gostitelj mora na zahtevo za rezervacijo odgovoriti takoj, najpozneje pa v24 urah od njenega prejema, načeloma po isti komunikacijski poti, kot jo je prejel. Če gostitelj ob npr. telefonski ali ustni rezervaciji zahteva, da jo gost še pisno potrdi, se šteje, da je pogodba sklenjena šele, ko gost prejme od gostitelja pisno potrdilo rezervacije. Sklene se lahko za nedoločen čas ali določen čas. Pogodba, ki je sklenjena po načelu dan - po – dan, se avtomatično podaljša za naslednji dan, če je gostitelj ali gost ne odpove do 12.ure. Po prenehanju pogodbe mora gost zapustiti sobo do časa, določenega v hišnem redu oziroma do 12. ure.

7. 2. Hišni red

V recepciji gostinskega obrata mora biti obvezno izobešen hišni red, njegov izvleček pa v vsaki sobi. Vsebuje: način ravnanja s sobnim ključem, razpored in pogoje glede postrežbe s hrano in posebnih storitev, plačilne pogoje, odpovodne roke, zapuščanje sobe, deponiranje dragocenosti, možnosti glede uporabe skupnih prostorov idr.

7.3. Pravice in obveznosti strank

Pravice gosta so predvsem, da uporablja:- sobo z dogovorjenimi storitvami v skladu s penzionom ali polpenzionom in

- vse naprave, skupne prostore in storitve, ki so namenjeni gostom.Pri plačevanju hotelskih storitev lahko gost uveljavlja vse popuste, ki so v skladu z uzancami., od gostinca lahko zahteva bujenje, v primeru bolezni lahko zahteva od gostitelja, da pokliče zdravnika, nadalje lahko zahteva, da se mu brez odlašanja vročijo pošiljke, ki prispejo na njegov naslov, da se mu pošljejo stvari, ki jih je pri odhodu iz objekta pozabil, itd.

Obveznosti gosta so predvsem, da spoštuje hišni red, da sobe ne uporablja v komercialne namene, če to ni dogovorjeno, v sobi ne sme pripravljati (kuhati) hrane, sobo mora izročiti v takšnem stanju, v kakršnem jo je najel, da plača opravljene storitve takoj, ko so opravljene ali pa po vsakih 7 dneh.

Pravice gostitelja so, da zaračuna uporabo sobe, ki jo je gost obdržal po času, določenem v hišnem redu, oz. po 12. uri še za en dan, zahteva lahko odškodnino, če gost v dogovorjenem času ne uporablja sobe, idr.

Obveznosti gostitelja so predvsem, da sprejete rezervacije ne sme odpovedati in mora imeti za gosta s potrjeno rezervacijo prosto sobo do 20. ure, da mora biti soba popolnoma pripravljena za sprejem gosta, v hotelih dveh najvišjih kategorij mora brezplačno prenesti gostu prtljago od vhoda v objekt do sobe in obratno, da gostu zagotovi red in tišino, da mu da brezplačne informacije v zvezi s storitvami, idr.

7.4. Odpovedni roki

Odpovedni roki so stvar dogovora strank, hišnega reda ali poslovnih pogojev gostinca. Če pa niso tako določeni, veljajo uzance. Na podlagi slednjih gost ni dolžan plačati gostitelju nobene odškodnine, če odpove rezervacijo sobe ali penziona:- do 12. ure prvega dne, če gre za sobo, ki jo je najel do dveh dni ;- dva dni pred uporabo storitve, če gre za sobo, ki jo je najel za tri do sedem dni ;- sedem dni pred uporabo storitve, če gre za sobo, ki jo je najel za dlje kot sedem dni, ali za sezonski hotel v sezoni ;- v primeru višje sile ne glede na čas odpovedi.

7.5. Razveljavitev pogodbe

Gostitelj ima pravico odpovedati gostu nadaljnje storitve in razdreti pogodbo o hotelskih storitvah, če gost ravna v nasprotju z uzancami in hišnim redom, če po sedmih dneh bivanja ne plača računa, čeprav je to bilo od njega zahtevano ali če zboli za kakšno nalezljivo boleznijo, ki je nevarna za druge goste. Gost ima pravtako pravico razdreti pogodbo, če gostitelj krši uzance ali hišni red in lahko ob tem zahteva tudi povračilo odškodnine.

8. AGENCIJSKA POGODBA O HOTELSKIH STORITVAH

8.1. Sklenitev pogodbe

Agencijsko pogodbo o hotelskih storitvah skleneta naročnik, ki je v tem primeru turistična agencija in gostitelj. Sklene se lahko za posameznega gosta ali skupino gostov. Za ureditev pogodbenih razmerij iz te pogodbe se uporabljajo ustrezne uzance pogodbe o hotelskih storitvah, razen če je v uzancah za gostinstvo drugače določeno.Naročnik pošlje gostitelju pisno rezervacijo, pri čemer lahko naročnik uporabi kot dokument (listino) za rezervacijo turistično napotnico (voucher). Tako naročnik kot gostitelj ne sporočata gostom cen, navedenih v posredniški pogodbi.

8.2. Obveznosti gostitelja

Gostitelj mora spoštovati cene, določene s pogodbo, in ne sme spremeniti cen za že potrjene rezervacije, prav tako cene, ki jih določi naročniku, ne smejo biti višje od cen, ki jih plačajo neposredni gosti. Obveznost gostitelja je, da mora plačati naročniku provizijo od vrednosti opravljenih pogodbenih storitev. Če višina provizije ni določena v pogodbi, znaša 5% od vrednosti storitev, če gre za razmerje med domačim naročnikom in gostiteljem oziroma 10%, če gre za pogodbo za račun tuje agencije, vendar se slednja deli med domačo in tujo agencijo. Brezplačno bivanje gostitelj prizna enemu predstavniku naročnika, ki spremlja skupino najmanj 15 oseb, lahko pa prizna brezplačno bivanje še enemu predstavniku naročnika za skupino 30 oseb. Storitve, ki jih nudi gostom naročnika v skladu s pogodbo, morajo biti enake kakovosti kot storitve, ki jih pod enakimi pogoji nudi svojim neposrednim gostom. Gostitelj ne sme naročnikove stranke kakorkoli nagovarjati, naj postane njegov neposredni gost. Naročniku mora dati natančna obvestila o lokaciji in kategoriji svojega obrata ter o vrsti in kakovosti storitev.

8.3. Obveznosti naročnika

Naročnik mora v primeru odpovedi upoštevati odpovedne roke kot veljajo pri pogodbi o hotelskih storitvah z neposrednimi gosti. Vendar pa mora sobo, ki se najema za čas do dveh dni, naročnik gostitelju odpovedati najkasneje dan pred gostovim prihodom. V primeru odpovedi sobe ali penziona skupine gostov mora naročnik upoštevati posebne uzance v gostinstvu in sicer:- 7 dni, če gre za skupino manj kot 40 gostov, 14 dni pa v sezonskih hotelih med sezono;- 14 dni, če gre za skupino več kot 40 gostov.Možen je tudi drugačen dogovor.Gostitelju mora plačati račun za opravljene storitve, razen če je bilo dogovorjeno, da račun plača gost neposredno. Naročnik svojim klientom ne sme zaračunati storitev po višjih cenah, kot jih je dal hotel in od katerih se mu obračuna provizija. Gostitelju mora dati vsa potrebna obvestila vzvezi z naročenimi storitvami.

9. POGODBA O POSTREŽBI S HRANO IN PIJAČO

9.1. Sklenitev pogodbe

Pogodba o postrežbi s hrano in pijačo je lahko sklenjena na dva načina in sicer, ko gostitelj sprejme gostovo rezervacijo oziroma njegovo naročilo. V gostinskem obratu sklepajo pogodbo v imenu gostitelja tisti, ki sprejemajo naročila za hrano in pijačo.

9.2. Rezervacija

Rezervacija postrežbe s hrano mora vsebovati zlasti:- vrsto obroka in način postrežbe (kosilo, večerja, koktajl in podobne posebne storitve),- obseg (število oseb, količina idr.),- čas in- ceno.Rezervacija hrane za skupine gostov se lahko odpove najpozneje 12 ur pred začetkom rezervirane postrežbe. Če odpoved ni bila pravočasna ima gostitelj pravico do odškodnine.

9.3. Cene

Cena rezerviranih storitev se določi na podlagi prejšnjih obvestil oziroma po pogajanju naročnika z gostiteljem. Če ta cena ni določena, se uporabljajo cene iz gostiteljevega cenika. Če gost neposredno naroči hrano in pijačo, se uporabljajo cene iz cenika gostinskega obrata.Cene v gostinskih obratih so lahko različne glede na način postrežbe (za točilno mizo, za mizo, samopostrežba ipd.). Kadar se izvaja glasbeni ali zabavni program, lahko gostitelj zaračunava vstopnice za rezervacijo, obvezno konzumacijo ali pa so cene višje od rednih.

9.4. Postrežba

Gostitelj mora gostu postreči s hrano in pijačo, navedeno v jedilnem listu in ceniku pijač, ki morata biti na voljo vsakemu gostu. Postrežene jedi in pijače morajo po svoji vsebini in kakovosti ustrezati naročenim. Če imajo standardno ime, se njihova vsebina in kakovost ne smeta bistveno razlikovati od vsebine in kakovosti teh jedi in pijač v sorodnih gostinskih obratih. Gost brez gostiteljeve privolitve ne more odpovedati ali spremeniti že naročene hrane, pripravljene in točene pijače.V primeru, da postrežene jedi in pijače ne ustrezajo naročenim, ima gost pravico zavrniti in ne plačati, lahko pa zahteva jed in pijačo v skladu z naročilom. Če gost to izrecno zahteva, mu mora gostitelj postreči z manjšo količino od normalne (mala porcija, polporcija, otroška porcija) in mu zaračunati ustrezno nižjo ceno. Gostitelj ni dolžan postreči gostu z manjšo porcijo, če to zaradi narave jedi ni mogoče. Vse vrste pijač, s katerimi se streže praviloma v zaprtih steklenicah, morajo biti originalno polnjene in jih je treba odpreti pred gostom. Naročilo ustekleničene pijače lahko gost odpove ali spreminja, dokler gostitelj steklenice ne odpre in postreže.

9.5. Čas obratovanja

Gostom so gostinske storitve na voljo v času obratovanja, ki je objavljen ob vhodu. Ne glede na čas obratovanja je izdaja glavnih obrokov lahko časovno omejena. Gostitelj lahko znotraj obrata izobesi obvestilo, da sprejema naročila hrane najdlje do pol ure pred zaključkom obratovanja. Ob zaključku obratovalnega časa gostitelj gostinski objekt zapre, gostje pa morajo po použitju jedi in pijač zapustiti lokal najpozneje v eni uri.

9.6. Garderoba

Če ima gostitelj garderobo in je v hišnem redu predpisano, da je garderoba obvezna, mora gost ob prihodu oddati svoje stvari v garderobo. Gost ne sme pustiti v garderobi dragocenosti in denarja. Za stvari, ki so bile prevzete v garderobo, izda gostitelj gostu potrdilo in zanje odgovarja. Gostitelj mora gostu na podlagi potrdila izročiti stvari, ki jih je ta pustil v garderobi. Če te stvari izginejo ali se poškodujejo, odgovarja zanje do njihove polne vrednosti.

VARSTVOPRAVIC

12. SODNO VARSTVO PRAVIC

12.1. Uvodni pojmi

Materialno civilno pravo določa pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb na področju civilnega, torej premoženjskega (obligacijskega, stvarnega), osebnega ter družinskega prava. Vendar je mogoče, da oseba prekrši svojo obveznost, ki jo ima proti drugi osebi na podlagi določenega civilnopravnega razmerja, in s tem krši pravico te osebe. V takšnemprimeru ne zadošča, da civilno pravo načelno priznava osebi določeno pravico, ampak mora pravo za primer, da nasprotna stranka svoje odgovarjajoče obveznosti prostovoljno ne izpolni, zagotoviti tudi način uresničitve te pravice. Varstvo pravic civilnega prava se uresničuje v sodnem postopku. Skupek pravnih norm, ki ureja sodno uveljavljanje varstva pravic, ki strankam pripadajo po civilnem pravu, pa imenujemo civilno procesno pravo. Najpomembnejši sodni postopek, v katerem se uresničuje varstvo pravic civilnega prava, se imenuje civilni pravdni postopek. Civilni pravdni postopek je tako metoda varstva pravic civilnega prava. Namen civilnega procesnega prava je zagotoviti uresničitev pravic, ki fizičnim in pravnim osebam pripadajo po civilnem pravu. Civilni pravdni postopek je v Republiki Sloveniji urejen v Zakonu o pravdnem postopku.

12.2. Civilni pravdni postopek

Procesni subjekti

Glavni subjekti pravdnega postopka so tožnik, toženec in sodišče. Tožnik in toženec sta stranki v pravdnem postopku, sodišče pa je neodvisen in nepristranski državni organ, ki naj v pravdi reši spor med tema strankama.Tožnik je oseba, ki s tožbo od sodišča zahteva varstvo svojih pravic materialnega prava. Toženec je oseba, proti kateri tožnik pravno varstvo zahteva, saj tožnik zatrjuje, da toženec krši njegove pravice.Po Zakonu o sodiščih poznamo v Sloveniji:• okrajna sodišča, sodijo v pravdnem postopku na prvi stopnji;• okrožna sodišča, sodijo v sporih, ki so po naravi bolj zapletene narave oziroma kjer gre za večjo denarno vrednost;• višja sodišča, katerih glavna naloga je odločanje o pritožbah;• vrhovno sodišče, je pristojno za odločanje o izrednih pravnih sredstvih.Stranki imata v pravdnem postopku možnost sklenitve pisnega dogovora, s katerim določita t.i. krajevno pristojnost sodišča. Pravila o stvarni pristojnosti sodišč nam povedo, v katerih zadevah ima določeno sodišče pravico in dolžnost postopati in soditi. V pravdi na prvi stopnji odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat. Sestavljajo ga sodnik kot predsednik senata in dva sodnika porotnika kot člana senata. Podana je možnost sodelovanja državljanov pri izvajanju sodne oblasti kot sodnikov porotnikov pri okrožnih sodiščih. Za sodnika porotnika je lahko imenovan državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil 30 let starosti in ni bil sodno kaznovan ter je zdravstveno in osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti in aktivno obvlada slovenski jezik. Vrhovno sodišče odloča v senatu petih sodnikov, v senatu treh sodnikov pa tedaj, če to določa zakon.

TožbaPravdni postopek se vedno začne s tožbo, to je tožnikova zahteva, naj mu sodišče nasproti tožencu zagotovi pravno varstvo določene vsebine.Tožba mora obsegati:• navedbo sodišča, ime, prebivališče tožnika in toženca ter njunih morebitnih zastopnikov;• določen tožbeni zahtevek;• navedbo dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek;• navedbo dokazov, s katerimi naj se ta dejstva ugotovijo;• podpis tožnika.

SodbaSodišče spor med tožnikom in tožencem reši z izdajo sodbe. Sodišče izda sodbo, ko na podlagi izvedene glavne obravnave presodi, da so razčiščena sporna dejstva in rešena pravna vprašanja. Zavrnilna sodba se izda, če se ugotovi, da tožnikov zahtevek, uveljavljen s tožbo, ni utemeljen. Če pa ugotovi, da je tožnikov zahtevek utemeljen, izda obsodilno sodbo, s katero zahtevku ugodi.Sestava sodbe:• uvod zajema navedbo, da se sodba izdaja v imenu ljudstva, imena predsednika in članov senata, imena in prebivališče strank ter njihovih zastopnikov in pooblaščencev ter dan izdaje sodbe;

• izrek je najpomembnejši del, iz njega je razvidno, ali je tožnikov zahtevek utemeljen;• obrazložitev je namenjena pojasnitvi sodišča o jedru spora, stališčih do dejanske podlage in pravnih razlogih za izdajo sodbe, dokazov, ki jih je upoštevalo, katerih pa ne, ter razlogov, ki so sodišče vodila do odločitve;• pravni pouk je pomemben iz razloga poučiti stranki, da imata v zakonitem roku možnost vložiti pritožbo zoper sodbo.

Sodna poravnavaStranki lahko med samim postopkom, s tem da v svojih stališčih vsaka od njiju malo popusti, rešita spor in se na ta način izogneta nadaljnjim stroškom postopka in negotovosti o tem, kakšna bo končna odločitev sodišča. V tem primeru stranki skleneta t.i. sodno poravnavo. Pojmujemo jo kot pogodbo med tožnikom in tožencem, ki je sklenjena pred sodiščem in z njo stranki z medsebojnim popuščanjem odpravita spornost medsebojnega pravnega razmerja in na novo določita pravice oziroma obveznosti iz tega razmerja.Postopek se konča s sklenitvijo sodne poravnave, ta pa ima moč pravnomočne sodbe.12.3. Arbitražni postopek

Zaradi vedno večjega števila civilnih postopkov, predvsem postopkov iz gospodarskih sporov, se je pričel uveljavljati poseben, nesodni način reševanja sporov. Tak način reševanja sporov je dobil še večjo veljavo s širjenjem mednarodne trgovine, kjer je težko doseči dogovor o krajevni pristojnosti sodišč in še težje določiti pravo katere države naj se uporabi. Zato je v praksi pravnoposlovnih razmerij gospodarskih subjektov, predvsem v primerih, ko so ti iz različnih držav, dokaj pogosto, da strankireševanje spora iz teh razmerij zaupata arbitraži.

Arbitraža je poseben, od strank izbran nedržavni organ, ki mu stranki poverita odločanje o sporu glede pravic, s katerimi lahko prosto razpolagata. Dogovor o arbitraži mora biti sklenjen v pisni obliki. Vsebuje pristojnosti arbitraže, sestavo in načine odločanja.Za arbitra je lahko imenovana oseba, ki ima posebno znanje in izkušnje s pravnega, ekonomskega in drugega ustreznega področja, ki pa mora biti in ostati neodvisna od strank, udeleženih v postopku. Število arbitrov mora biti liho, pravilom so trije, vsaka stranka izbere po enega, ta dva pa sporazumno izbereta predsednika arbitraže. Postopek arbitraže oblikujejo arbitri sami, pri tem pa morajo upoštevati nekatera kogentna pravila pravdnega postopka.

Arbitražna odločba je praviloma dokončna in ima učinek pravnomočnosti, torej je glede tega povsem izenačena s pravnomočno sodbo sodišča, izdano v pravdnem postopku.Kot samostojna in neodvisna organizacija deluje pri nas Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije. Stalna arbitraža pri GZS priporoča strankam, ki se želijo dogovoriti za njeno pristojnost, da v svoje pogodbe vključijo tipizirano klavzulo: ''Vsako nesoglasje, spor ali zahtevek, ki izvira iz te pogodbe ali je z njo v zvezi ali izvira iz njene kršitve, prenehanja ali

neveljavnosti, bo reševal senat treh arbitrov ali arbiter posameznik, imenovan na podlagi Pravilnika o postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije.'' Pri GZS deluje tudi častno razsodišče, ki je pri svojem delu neodvisno in samostojno ter skrbi za razvijanje, uveljavljanje in krepitev dobrih poslovnih običajev, poslovne morale in odgovornosti članov zbornice. Razsodišče obravnava primere kršitev dobrih poslovnih običajev in poslovne morale, odloča o odgovornosti članov zbornice ter kršilcem izreka ukrepe. Pri svojem odločanju častno razsodišče pri GZS upošteva zakone in druge predpise, dobre poslovne običaje in poslovno moralo, pravilnik o delu častnega razsodišča in druge akte zbornice.

12.4. Nepravdni postopek

Včasih med udeleženci določenega civilnopravnega razmerja ne obstaja spor niti ni med njimi nasprotujočih si interesov. V takšnih primerih se poslužujemo nepravdnega postopka, ki ne temelji na sporu med tožnikom in tožencem, čeprav gre za sodni postopek. Namen nepravdnega postopka je, da se v skupno korist vseh udeležencev uredi določeno pravno razmerje, v katerem so medsebojno udeleženi.

12.5. Izvršilni postopek

Pravilno uresničevanje pravice iz pravnega razmerja, ki je bilo z odločbo sodišča ugotovljeno ali ustvarjeno s prisilnim posredovanjem državnega organa, imenujemo izvršba. Na podlagi odločb, izdanih v civilnem postopku, pride do izvršbe le, če stranka obveznosti, ki jih odločba ugotavlja ali nalaga, ne izpolni prostovoljno v roku, ki ga odločba določa. Pogoj za izvedbo izvršilnega postopka je tako imenovani izvršilni naslov, kar praviloma pomeni pravnomočno odločbo. Izvršilna dejanja se ravnajo po zahtevku - na primer predmet izvršbe odločbe, ki zahteva izročitev predmeta, je v prisilnem odvzemu po državnem organu; če je zahtevek denarne narave, se zavezani stranki odvzame znesek gotovine, če to ni mogoče, pa se na dražbi prodajo njene nepremičnine ali premičnine in se z izkupičkom poplača njen dolg, če gre za zahtevek za določeno storitev,se izvršba opravi z nadomestnim dejanjem, ko tretja oseba opravi dolgovano storitev na račun zavezane stranke ipd. Sredstva izvršbe je potrebno vedno izbirati tako, da so za zavezano stranko najmanj boleča, kljub temu pa privedejo do želenega učinka. Zato se skrajna sredstva lahko uporabijo šele potem, ko milejša ne privedejo do izpolnitve obveznosti.