Sreda, 9. oktober 2013

Petek, 25. oktober 2013 | 1

25. 10. 201320.00STARA DVORANA

Še smo tuBralke in bralci, gledalke in gledalci, Festival Borštnikovo srečanje se je že dobro prevesil v zadnjo tretjino svojega trajanja. Ljubitelji gledališča se bomo vrnili v svoje domove in tisti del sebe, ki je sposoben cel teden razmišljati o pro-blemih in vprašanjih, ki so malo večja od tega, kako si je sosed kupil nov avto, za eno leto pospravili na vrh omare. S tem tudi ni nič narobe – v življenju človek pač mora imeti dinamiko, ki ga obva-ruje pred monotono sivino nespremenlji-vega vsakdana. Ko Maribor ne bo več do zadnjega kotička napolnjen z gledališč-niki, se bomo – pa če si to priznamo ali ne – z veseljem odpravili v kavarno pod svojim blokom, k frizerju ali dobro obve-ščeni sosedovi gospe, da se podamo nazaj v naše okolje in sprejmemo sočno novico ali dve ... Vendar danes še ni ta dan. Danes nas bo prav malo brigalo, ali je katera od naših znank rodila, se na smrt skregala s taščo ali pa dobila povišico v službi. Danes bomo uživali v besedilih dramskih umetnikov, na svoj seznam poznanih gle-daliških držav dodali Litvo in si ogledali kar tri tekmovalne predstave ter jim dovo-lili, da se sprehodijo v globine naših duš in tam pustijo svoje večne pečate. Danes bo še vedno eden tistih dni, ko nam bodo ustvarjalci predstav uspeli spremeniti pogled na svet in odnose, ki jih gradimo z ljudmi okrog sebe. In to bo ostalo v nas še dolgo za tem, ko se bomo odpeljali iz tega mesta in se vrnili v svoje po eni strani tako različne, po drugi pa skoraj povsem enake vsakdane. Morali bomo napolniti hladilnike, poklicati serviserje za pralni stroj in pobrisati prah s polic, ki so samevale, ko nas ni bilo. Vendar bomo vse to počeli z novo močjo; močjo, ki je bo od toliko čudovitih dogodkov preteklega tedna dovolj za celo leto.

Pia Vatovec

foto

: ma

re m

uti

ć

25.67125.671. Natanko toliko ljudem iz nekdanjih jugoslovanskih republik, živečim v Slo-veniji, je bila 26. februarja 1992 odvzeta svoboda. Naša ljuba država jih je izbrisala iz registra in jim s tem odvzela kup osnovnih človekovih pravic; nekateri od njih še danes živijo brez socialnega in zdravstvenega zavarovanja, dokumentov in kakršne-koli možnosti zakonite zaposlitve ter s tem spodobnega, človeka vrednega življenja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so postali »krivi« za vse težave bodisi ekonomske bodisi kakršnekoli druge. Tako imenovanim izbrisanim se oblast v 21 letih, odkar so pristali v tem paradoksal-nem začaranem krogu, še ni odločila posvetiti prav posebne pozornosti in dejansko rešiti tega problema, ki za Slovenijo z vsakim novim dnem pomeni naraščajočo sra-moto. Da je tega dovolj, so se v lanski sezoni odločili hrvaški režiser Oliver Frljić in Prešernovo gledališče Kranj, kjer so z avtorskim projektom s pomenljivim naslovom 25.671, uvrščenim v tekmovalni pregoram FBS, to tematiko odprli na svež, iskren in provokativen način. Težav, na katere so zaradi tega naleteli pri veljakih naše družbe in bolj konservativnem delu občinstva, katerih odziv je pokazal, da to vprašanje še zdaleč ni za nami, so se ob začetku ustvarjanja zavedali v celoti. Kljub temu so se odločili prevzeti odgovornost za svoja dejanja in dejansko poskušati nekaj spremeniti. Kako je to sploh mogoče? Z nekaj ne samo odrsko, temveč tudi resnično in praktično učinkovitimi gverilskimi akcijami ter konstantnim spreminjanjem zornega kota, iz katerega so gledalci v dvorani skorajda prisiljeni gledati na to, kar se ne dogaja samo na odru, temveč povsod okoli nas. PV

biltenF b S 0 825|10|13

foto

: pet

er u

ha

n

25.671Avtorski projekt Prešernovo gledališče Kranj

Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.Premiera: 21. 3. 2013 Prešernovo gledališče Kranj

Režiser in scenograf Oliver FrljićAvtorji scenskega elementa Biro Filter arhitektura SarajevoDramaturginja Marinka PoštrakKostumografka Sandra Dekanić

Avtorica glasbe Irena PopovićLektorica Irena Androjna MencingerSvetovalka za jezik Barbara RogeljOblikovalec svetlobe Bojan HudernikOblikovalec maske Matej Pajntar

igrajo Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Matjaž Višnar, Maja Frančeškin, Maja Rekar, Bojan StojanovGlas v offu Mirjana Učakar

25. 10. 201321.30VelikA DVORANA – TRibuNA

AleksAnder IvAnovIč vvedenskI

božič pri ivanovih Naslov izvirnika Ёлка у Ивановых

SNG Drama Ljubljana

Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora.Premiera: 18. 1. 2013 Mala drama, SNG Drama Ljubljana

Prevajalec Drago BajtRežiser, scenograf in avtor izbora glasbe Oliver FrljićDramaturginja Eva KraševecLektorica Tatjana StaničKostumografka Sandra Dekanić

Oblikovalec svetlobe Milan PodlogarAsistentka dramaturginje Nataša BerceAsistentka scenografa Adriana Furlan

igrajo Iva Babić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Nina Ivanišin, Sabina Kogovšek Zrnec, Maja Sever, Nina Valič, Tina Vrbnjak, Barbara Žefran

Besedilo Božič pri Ivanovih je bilo v Sloveniji prvič uprizorjeno na odru Male drame SNG Drama Ljubljana v režiji Oliverja Frljića. Predstava je uvrščena v tekmovalni program 48. Festivala Bor-štnikovo srečanje, kar je dokaz, da je »neuprizorljivo« besedilo vendarle uprizorljivo in ga je mogoče postaviti na odrske deske. Avtor besedila Aleksander Ivanovič Vvedenski, predstavnik ruskega absurdizma, je v besedilu subtilno kritiziral stanje Rusije pred drugo svetovno vojno, zato je bilo besedilo v Rusiji prepove-dano. Posebnost tragično-groteskne farse se kaže tudi v igralski zasedbi, sestavljeni iz enajstih igralk. Eva Kraševec, dramaturgi-nja predstave, je v gledališkem listu zapisala, da se ob uprizoritvi odpira vprašanje: Kakšen je naš upor in kako naj gledališče artiku-lira svoj krik po svobodi v današnjem času? Kaj je naša alternativa? Današnji čas je seveda drugačen, vendar na čuden način srhljivo podoben tridesetim letom preteklega stoletja, trenutni zeitgeist nam narekuje budnost in konkretne akcije. SJ

25. 10. 2013 | 19.30 26. 10. 2013 | 19.30 & 21.30umeTNOSTNA gAleRijA mARibOR

ZupAnčIč::TuršIč::ŽIvAdInov

tri elizabetinske tragedije. Država::R.iii. EpilogZavod Delak v koprodukciji z Muzejem sodobne umetnosti Metelkova (MG+MSUM)

Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.Premiera: 3. 2. 2013 Muzej sodobne umetnosti Metelkova

Režiser Dragan ŽivadinovScenografa Dunja Zupančič, Miha TuršičKostumografka Dunja ZupančičAvtor digitalnih konstrukcij Miha TuršičDramaturginja Mojca KumerdejLektorica Tatjana StaničAvtor glasbe Dario SeravalOblikovalec svetlobe Sašo ArizanovičKoreograf Vladimir Bassara

igrajoKraljica Margot Jožica AvbeljPrevajalka Gorka BerdenLady Anne Barbara CerarLady H. Arna HadžialjevićLady Izabela Maruša MajerD. Ž. Mateja ReboljKralj Richard III. Lotos Vincenc ŠparovecKraljica Elizabeth Tjaša Železnik

Država::R.III. je epilog Treh elizabetinskih tragedij postmoderni-stičnega dramatika Vladimirja Stojsavljevića, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojih treh tragedijah tematiziral rano, visoko ter pozno gledališko renesanso in v njej pozicijo ženske, ko ji je bilo še prepovedano igrati na gledališkem odru. Prolog Elizabetinskih tragedij je bil uprizorjen iz izhodišč knjige Mi-leta Koruna Biti z igro, v Epilogu pa smo priča dekonstrukciji žen-skega vprašanja o veličastni modernistični iskušnji XX. stoletja in moških fantazijah Richarda III. Tekst v Epilogu uporablja post-modernistično citatno metodo in obravnava postmodernizem kot preteklo stilno formacijo. Avtorji citiranih besedil so V. Stojsavlje-vić, W. Shakespeare, N. Chaurette, K. Theweleit, F. Pessoa, M. Kirby, R. Foreman, D. Ugrešič, M. Kumerdej, D. Živadinov, V. Hlebnikov, K. Maljevič, A. Artaud.

Petek, 25. oktober 2013 | 3

oskArAs koršunovAs

Miranda Po motivih Shakespearovega Viharja in drugih del OKT / Vilniaus miesto teatras (LT) Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.Predstava ima slovenske nadnapise.Premiera: 17. 7. 2011 Gyula (HU)

Režiser Oskaras KoršunovasScenograf Dainius LiskeviciusKostumograf Aleksandras Pogrebnojus Skladatelj Antanas Jasenka Ustvarjalec lutke Donatas JankauskasOblikovalec svetlobe Eugenijus SabaliauskasOblikovalec zvoka Alius Bareckasigrata Povilas Budrys, Airida Gintautaite

Predstava uvrščena v Mostove FBS vas bo ponesla na samo kot nit tanko mejo med resničnostjo in iluzijo. Polovica igralske zasedbe, Prospero, svoji hčeri Mirandi, drugi polovici igralske zasedbe, pripoveduje o otoku, ki je ločen od ostalega sveta. Ne samo njegova pripoved, temveč tudi njegova hči je element ilu-zije; Miranda je edini vir življenja, ki zanj obstaja, je njegova duša, ljubezen in hkrati strah. Boji se zanjo in boji se nje. Otok in življenje na njem sta poglavitni temi, na kateri se Prospero osredinja pri pripovedi. Na tem resnično-izmišljenem otoku živita le on in Miranda in edino, od česar je mogoče na takem otoku živeti, je upanje. Neprestano upanje na rešitev, odselitev. Upanje je konec koncev edino, kar ostane obupanemu človeku, edino, kar ga ohranja pri volji in življenju. Tudi, ko ni hrane in vode, človek še vedno upa, da bo še kdaj jedel in pil. Upanje samo je že zmagoslavja vreden dosežek nemočnega človeka, odrešitev je že stvar višje sile. Odselitev z otoka že vključuje višji dejavnik, tretjo osebo, dodatnega akterja, skoraj junaka. Ampak to je že preseganje vsebine Koršunovasove predstave, Miranda in Prospero sta še na osamljenem otoku. VA

Refleksija: Peklensko nora vožnjaUprizarjanje Ponorele lokomotive Stanisława Ignacyja je od Jerneja Lorencija in ostalih ustvarjalcev terjalo precejšnjo mero umetni-ške iniciative in drznosti. Drama brez očitnega sporočila zavrača vsakršno predpostavljeno uprizoritveno rešitev in nas vodi po nikogaršnji zemlji. Na lokomotivo vstopimo tik pred zagonom – ravno v vidnem znaku trenutka, ki mineva. Kurjač Mikołay Woj-taszek in strojevodja Zygfried Tengier v spontanem skupnem nav-dihu vse bolj radikalno nalagata premog in ženeta lokomotivo do cilja, ki ni nič drugega kot poslednja sodba. Z odlično glasbeno podlago se nam nariše slika ujetega, zadušljivega življenja, v kate-rem raste neustavljiva tenzija, ki jo mora lokomotiva sprostiti, da bi lahko razvila svoj metafizični potencial.Ob gledanju predstave je gledalca večkrat preletel srh. Vrhunska

igralska zasedba in natančno izdelani liki poskrbijo za pestrost dogajanja, ki enostavno zahteva pozornost. Igranje klavirja in petje nudi muzikalne razsežnosti in istočasno njegovo nega-cijo, ker se na trenutke že skoraj norčujejo iz žanra. Celota z morečo repetitivnostjo in naraščajočo intenzivnostjo učinkovito potencira atmosfero radikalnosti, ki se sprevrže v fizični obču-tek neznosnega pritiska, kar pripelje do neizbežnega vrhunca in pomirjujočega ter rahlo patetičnega epiloga.Banalno in naključno se združi v vzburjajočo in gledališko izje-mno močno metaforo, ki popelje v neobičajno avanturo brez zavor, pričakovanj in predsodkov, jo razreši na svojstven način ter ponudi gledalcu možnost poistovetenja z norima zločincema ali potniki, ki so se prisiljeni boriti za svoj obstoj. ŽŽ

Refleksija: »Revolucije ne bo nikoli!«Če bi bilo uprizoritev Mati potrebno opisati z eno samo besedo, bi bil moj izbor najverjetneje »aktualna«. Ni nam treba potovati nazaj v čas in kraj, kjer je srce matere Pelageje Vlasove sprva ogreto z idejo komunizma, kasneje pa zaradi krivične smrti edinega sina povsem zlomljeno. Takšnih mater, ki garajo bolj od vseh, se vse življenje borijo za drobiž, pa na koncu dneva še vedno nimajo česa dati na mizo, je tudi danes vsepovsod okrog nas na pretek, če si le upamo odpreti oči in si priznati, da nas tehnološki in družbeni napredek pravzaprav nista pripeljala nikamor. Nekoč Brecht, danes Sebastijan Horvat, ki s svojimi potujitvenimi učinki ni le ostal zvest prvemu, temveč je uprizarjanje tega besedila popeljal na čisto novo raven z

istim namenom: zbuditi ljudske množice, zbuditi vsakega posame-znika v njih. Dandanes gledališče najraje zbuja ne le revnega delavca, ki se bo boril za osnovne življenjske pogoje, ampak tudi tistega, ki bo izstopil iz svoje cone udobja in se skupaj z ostalimi boril za pravico. Morda je tudi zato sicer rahlo provokativna postavitev uprizoritve v Ljubljansko Dramo, kjer glavno gledalsko telo kljub vsemu še vedno predstavljajo ljudje, ki si po štiridesetih letih abonmaja pač ne pred-stavljajo, da bodo morali na predstavi peti hvalnico komunizmu, ne samo pogumen, temveč tudi pravilen korak. Z odra v avditorij, od tam na ulice – začeti pa je treba pri najtršem orehu, ko je za to še dovolj moči. Sicer revolucije res ne bo nikoli. PV

Refleksija: Dobri profesor ni bil nežen z njo ...Krog se zavrti in na usnjeni zofi se poleg zadrtega profesorja znajde novo plisirano krilce z velikim nasmeškom na obrazu. Služkinja opo-zarja na katastrofo. Rafali vprašanj iz aritmetike korak za korakom brišejo radoživost, ki preraste v popolno apatijo, ko se strogi profesor loti še filologije. Sveže meso v šolski uniformi kliče po zadovoljitvi potreb. Služkinja skuša preprečiti katastrofo. Ostrina tisočih vpra-šanj veča bolečino nevednosti, zobobol narašča in nič več ne pomaga, da bi učenka ubežala profesorjevemu »bodalu«. Zatajevane strasti starega samca privrejo na plan in kmalu pod zofo leži par dekliških nog v plisiranem krilu. Služkinja prevzame odgovornost, znebila se bo štiridesetih trupel. Na vratih se pojavi nov par nog poosebljene nedolžnosti in krog se zopet počasi zavrti.Inštrukcija v režiji Matjaža Zupančiča je predelava Ionescove eno-dejanke Učna ura. Profesor, ki živi s služkinjo, inštruira mlada

dekleta in postopoma postaja množični morilec. Kot predstavnik suhoparnega sveta in resnih se ne more upreti mladostni energiji naivne učenke, ki zapolni zrak med štirimi stenami, popisanimi z dramo o najhujši učni uri. Poleg ljubosumne posesivne služkinje se profesorju in učenki na odru pridruži lutka, ki simbolizira vsa dekleta, ki so prišla na inštrukcijo, a se niso nikoli vrnila domov. Absurdni Eugène Ionesco je bil s svojimi komičnimi dramami vedno hvaležna izbira režiserjev. Drama gledalca spodbuja k raz-misleku o smiselnosti zatajevanja strasti, ki na koncu eruptivno privrejo na plan v najtemačnejši podobi, pa naj si bo to v šoli ali med zasebnimi inštrukcijami, leta 1951, ko so trupla lahko skrili pod krinko svastike, ali leta 2013, ko družba drvi v prepad razvre-dnotenja vsega, kar poznamo, tudi odnosa profesor – učenka. UK

25. 10. 201317.30luTkOVNO gleDAlišče mARibOR

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaPrimož Jesenko, selektor Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBarbara Hribar, koordinatorka nizozemskega fokusaNevenka Pašek, promocija in oglaševanjeŠpela Lešnik, organizatorka prodajeDarko Štandekar, tehnični vodja

Nenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Voditeljici pogovorov o predstavahNika Arhar in Katja Čičigoj

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan, Ivo Svetina Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan

Bilten FBS - vsakodnevni informator Avtorji in ustvarjalci: študentke FF UM/prostovoljke Viktorija Aleksovska, Martina Ferlinc, Nikita Holc, Tjaša Karba, Urša Kac, Vita Zgoznik, Tamara Zanerštudent AGRFT UL Tamara Babić, Kaja Balog, Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Alenka Mrakovčič, Iza Strehar, Pia Vatovec, Nina Zupančič, Žan Žveplan prostovoljke Anja Bunderla, Petra Bratušek, Sara Korošec, Ana LorgerPomočnik urednice Rok Andres

Maribor, oktober 2013

Refleksija: Vsem želimo pokazati, kako močno pičimo!Včeraj je Kazinska dvorana za trenutek postala časovni stroj, ki nas je ponesel v lansko leto Festivala Borštnikovo sreča-nje, ko smo podelili prstan Igorju Samo-borju, Veliko nagrado FBS predstavi Nevihta ter skupaj deset dni doživljali čar gledališča in ostrili ustvarjalnost. Da ne bodo najlepši trenutki in velika imena slovenskega gledališča zapisana pozabi, je staknilo glave šest slovenskih institu-cij s področja gledališča in uprizoritvene

umetnosti, ter skupaj ustvarilo Virtualno razstavo, ki je dostopna na spletnih stra-neh sigledal.org in borstnikovo.si, preve-dena pa je tudi v angleščino. Fotografije in posnetki prikazujejo momente, ko so igralci za nas »dajali iz sebe in svojih sanj sredico sredic« in teh trenutkov zagotovo ne želimo pozabiti. Digitalni zapisi sicer ne morejo poustvariti vzdušja v avditoriju in neponovljivosti igralčeve interpreta-cije, lahko pa obudijo v nas spomin in raz-

mislek, kar je izrednega pomena. In prav temu je namenjena Virtualna razstava, avtorji želijo z njo dokumentirati naj-višje dosežke slovenskega gledališča in igralstva, jih iztrgati pozabi ter jih preko svetovnega spleta približati čim širšemu krogu obiskovalcev. Razstava je velika pridobitev, saj bomo s tem pokazali tudi drugim, kako smo dobri, da imamo velika imena, da smo strašni, inovativni, ustvar-jalni, da pičimo! TK

foto

: mat

ej k

rist

ov

ič i

n b

ošt

jan

la

h