20 Veerove zgodbe Mojca Gubanc: Jaz, koarkar 14 ... ? pred tekmo pa smo igrali tudi pet na ... samo igra, kjer samo aka, ... cev je v na klub kot strela z jasne-ga priel Grega.

Download 20 Veerove zgodbe Mojca Gubanc: Jaz, koarkar 14 ... ? pred tekmo pa smo igrali tudi pet na ... samo igra, kjer samo aka, ... cev je v na klub kot strela z jasne-ga priel Grega.

Post on 03-Feb-2018

222 views

Category:

Documents

7 download

TRANSCRIPT

  • 20 sobota,14.septembra2013v Soboto

    Mojca Gubanc: Jaz, koarkar () V korki sem imel kar nekaj vzor-nikov. Stalno sem spremljal ligo NBA, e ne preko TV-zaslona, pa preko svetovnega spleta. Z veseljem sem si kdaj vekrat zavrtel kakne koarkar-ske akcije ter jih poskual posnemati. Posebno rad sem imel, e se je akcija konala z zabijanjem.

    Kot navduenec sem navijal za Phoe-nix. Sam sebi se v koarki nisem zdel noben umetnik vse je bilo logino in samoumevno. Sem pa zato toliko bolj opazoval umetnost igranja pri drugih in si seveda elel, da tudi sam kdaj postanem v koarki nekdo. A cilji pri teh letih e niso bili jasno zastavljeni. Tako je bila koarka na zaetku zame samo obrt. Vendar to e ne pomeni, da ne more e sam postati mojster obrti. To, da smo bili na parketu usklajena koarkarska ekipa, se mi je e kmalu zdelo podobno simfoniji. Na orkester je vodil trener, igar zaslug za uspe-no delo morda takrat tudi e nisem znal najbolje ceniti. Da je z nami in nam daje napotke za trening, se mi je prej kot ne zdelo isto normalno. Tudi e je koga popravljal ali opozarjal na napake. Priznam, znal je pohvaliti in spodbuditi, e je bilo potrebno. Mirne due bi mu lahko rekel kar gospod Ljubeznivi. Dobro sem se razumel z njim. Ko so bile tekme, ni maral kazati svojih ustev. Ne vem ravno, e je bilo to najbolje za njegovo zdravje. Vse-kakor je bil strokovnjak na svojem podroju, e pravi znanstvenik. Mi pa smo njegov pristop na parketu izraali kot dovreno umetnost.

    Angelika je mojo navduenost za ko-arko stoino prenaala. e sem isto iskren, sem ji namenjal sorazmerno malo asa. e bi ga priakovala ve, bi verjetno e imel pomisleke, ali je to res pravo dekle zame. Tako pa sem se ustavil pri njej vedno, ko sem sam pre-sodil, da je to potrebno. Morda je bilo videti, da imam do nje hladen ali celo povren odnos. A zame so bile druge stvari preprosto pomembneje. A ko sem bil z njo, je bil as, ki sva ga name-nila preiveti skupaj, zelo intenziven. Vsaj jaz sem ga tako doivljal, eprav nisva poela kaj posebnega. Morda pa sva se dobro razumela ravno zaradi preprostosti v najinem odnosu. Mislim, da je bila tudi sama podob-nega mnenja. Imela me je rada, zato se je vedno potrudila, da mi druba njenih krieih prijateljic ni kodrala ivcev. ()

    () Po trenerjevem mnenju sem saso-ma priel v fazo, ko nisem napredoval po njegovih priakovanjih. Med poi-tnicami, ko sem bil star estnajst let, sem spet zrasel. Morda sem se tudi po-lenil, ker na morju nisem skrbel toliko za kondicijo, kot bi lahko. A kdo bi tre-niral pri tridesetih stopinjah? Saj sem treniral, ampak oitno premalo zavze-to. Ko smo jeseni, pred zaetkom Nae koarkarske lige, imeli igralci testira-nje, so bili moji rezultati pod priako-vanji trenerja in tudi mene samega.

    Trener je menil, da sem se zanema-ril in da bi moral delati po individu-alnem programu. S tem sem prvi naletel na oviro, saj mi koarka do tedaj ni povzroala nobenih teav. Vedno sem bil najbolji ali pa sem brez velikega truda dosegal vsaj priako-vane rezultate. Govoril mi je nekaj o dravni koarkarski reprezentan-ci mojih vrstnikov, kar pa me sploh ni zanimalo. Nisem maral prestopa-

    Veerove zgodbe

    Mojca Gubanc:

    DARKA ZVONAR PREDAN

    Prav v as evropskega prvenstva v koarki, ki poteka v Sloveniji, je legel izid knjinega prvenca Mojce Gubanc Jaz, koarkar. Knjigi se pozna, da jo je napisala izobrae-na pedagoginja, ki v prostem asu budno spremlja portno dogajanje. Njen prvenec opisuje odraanje najstnika Blaa, ki mu pri zorenju in iskanju ivljenjske poti poma-gata port in njegovo dekle. Bla je nadarjeni koarkar. V oli in na koarkarskem igriu je razmero-ma uspeen, eprav bi lahko dal od sebe ve. Njegova mlanost in ne-

    ambicioznost nista ve njegove-mu koarkarskemu trenerju, ki mu zagrozi, da ne bo imel ve mesta v ekipi. Bla to uvidi in sklene, da bo ve in bolje treniral. Odslej postavi v sredie ivljenja koarko. Zaradi velike vneme in portne pokod-be je postavljen na preizkunjo tudi odnos s punco Angeliko. A Blaa ni ne zadruje, da dosee visoke cilje v koarki, saj je pred vrati velik med-narodni koarkarski dogodek, ki je zanj prava ivljenjska prilonost, celo odskona deska za nadaljeva-nje porta na mednarodni ravni.

    Takna je okvirna vsebina knjige, v kateri Gubaneva skozi glav-nega junaka spregovori o tevil-nih teavah, ki spremljajo veino portnikov: kako usklajevati port

    in olsko delo oziroma emu dati prednost, ko zmanjkuje asa za oboje, kako premagati strah pred neuspenostjo ob prehodu iz mladinske kategorije v lansko, kako se spopasti s konkurenno-stjo vrstnikov pri uveljavljanju na portnem podroju, kako se spo-prijemati s pokodbami, ki so po-gosta ovira v portnikovi karieri, sprejeti ali ne sprejeti pomo por-tnega psihologa ali nasvet trenerja, opreti se na stare ali biti samosto-jen Vzporedno s koarko bralec spremlja tudi vsakdanje doivlja-je mladostnika, ki pri prehodu iz otrotva v odraslost ie svojo identiteto, pri tem pa se sooa z vpraanji in pomisleki o ljube-zni med spoloma, vlogi starev in

    druine v svojem ivljenju, o po-trebnih izkunjah za razumevanje nekaterih dogodkov, o oblikova-nju svoje lastne avtoritete pri delu z najmlajimi portniki. Pokodba, ki Blaa za dalji as iztrga iz por-tne rutine, pa mu predstavi vsak-danji svet v novi, drugani lui. Kot je zapisala v spremni besedi dr. Marjeta Kova, bo simpatina pri-poved gotovo pritegnila najstnike, saj na nevsiljiv, vasih celo prikrit nain ponuja presojo o tem, kaj so ivljenjske vrednote in "prave" poti. V svetu, v katerem se odrasli danes vse pogosteje spraujejo, kam neki so izginile vrednote mladih, Bla dokazuje, da jih je s portom in z oporo tistih, ki ga obdajajo, mogoe prepoznati in iveti.

    port kot prava pot

  • v Sobotosobota, 14. septembra 2013 21

    Mojca Gubanc: Jaz, koarkarVeerove zgodbe

    ti e znanih okvirjev, saj sem se v tem svetu isto dobro poutil. Za pozicijo igralca v reprezentanci bi moral tre-nirati drugae, ve, moral bi hoditi na skupne priprave, esar pa nisem bil pripravljen storiti. Oziroma bi moral v vse skupaj spet vkljuiti svoje stare, esar pa nisem elel. V koarki sem hotel imeti svoj teko prigarani mir in obutek svobode. Brez dodatnih ob-veznosti, v katerih nisem videl smisla. Morda se udno slii, a tako sem pa razmiljal pri estnajstih letih. Zdelo se mi je isto mikavno, da vidi trener v meni nadarjenega igralca, a za to, da bi tudi sam videl sebe tako, sem potre-boval e as. Meni pa je zadoalo, da sem bil koarkarski uiva.

    Me je pa trener spodbudil, da sem ve delal s kondicijskim trenerjem, ki je zame pripravil poseben individual-ni program. Kmalu sem napredoval in vsaj po fizini moi e dosegel vr-stnike.

    Vendar je v portu podobno, kot e igra kaken instrument: vsesko-zi je treba trenirati, da potem rutina odloi, kdo je bolji igralec in katero motvo je bolje. Brez treninga gotovo nazaduje. Predvsem je pomemben trening tehnike koarkarske igre.

    Vsak dan nismo trenirali vsega. Naj-prej smo po navadi tekli, izvajali ski-ping poskoke in se raztezali. Potem smo vedno ponavljali razna vode-nja oge: npr. nadzorovano vodenje, hitro vodenje, obrat med vodenjem S hitrim obratom si lahko hitro spre-menil smer vodenja, s telesom si itil ogo. Sam sem se e spogledoval s spremembo ritma pri vodenju, s imer lae ukane obrambne igralce. Vsa vodenja je bilo treba enako spretno obvladati z obema rokama. Kot levi-ar sem imel na zaetku kar precejnje teave, da je tudi desna roka postala bolj spretna, saj nikoli ne ve, s katero roko ti bo pri lovljenju uspelo ujeti ogo. To, da se pri vodenju oga ne sme dvigniti nad pas, mi je bilo seveda e kmalu jasno. Pod koem sem pri vo-denju poskual ogo nadzirati, da mi ni ula ez viino kolen.

    Poskual sem biti tudi dober podaja-lec. To mi je zaradi velikosti sorazmer-no lahko uspevalo. Podajalca sta tudi moja vzornika Larry Bird in Goran Dragi. Po drugi strani pa dobre podaje teko natrenira. Biti mora e res pravi koarkarski maek.

    Po navadi smo na istem treningu tre-nirali e met na ko. Pri igri je namre tudi pomembno, s kaknim ravnote-jem zavzame pozicijo meta na ko, ne pa da med tekmo ob majhnem dotiku nasprotnega igralca izgubi ravnote-je in telebne po tleh. Pomemben pa je bil tudi trening varanja. Vasih smo trenirali tudi za igralna mesta, ki naj bi jih igrali na nedeljski tekmi. Ve mi je bilo, e smo e na treningu reevali koarkarske probleme ter iskali stra-tegijo za ustrezno reitev. Zdi se mi, da sem se v tej vlogi najbolje znael.

    Nato smo konno zaigrali za trening, na primer razliico igre tri na tri. Tik pred tekmo pa smo igrali tudi pet na pet.

    Seveda sem si e kmalu elel zavze-ti mesto graditelja igre na igralnem mestu t. 1.

    Ne bom vam pretirano opisoval, kako so potekale nae tekme, saj se mi zdi

    to zelo subjektivno poetje. Na trener je preprosto izdelal celosten taktini nart, s katerim nas je seznanil na za-etku. Sasoma smo e vsi poznali slog igranja nasprotnega motva in temu primerno smo se vsi lae pripravili na tekmo. Trener je bil dober strateg in je vse prekinitve, odmore med etrtina-mi in tudi minute odmora izkoristil, da je naredil situacijski taktini nart ter nas spodbudil k akciji. Motilo pa me je, e smo naredili preve oseb-nih napak in je zato nasprotnik metal proste mete, saj je to vasih e nagni-lo tehtnico njemu v prid. Ali e huje, da je nasprotnik dosegal koe, mi pa nismo naredili niti osebne napake. To je pomenilo, da se nismo bojeva-li dovolj zavzeto. Analizo igre smo v grobem vedno delali na prvem nasle-dnjem treningu.

    Sasoma sem se nauil toliko koar-karskih prvin, da so se mi zdeli zani-mivi tudi drugi poloaji v igri. Tako mi je polagoma postal ve poloaj centra, predvsem zato, ker centri v vseh situacijah pod koem skaejo za ogo. Zdelo se mi je, da sem tu pravi specialist. Morda je bila tu moja pred-nost predvsem moja velikost, s katero sem bil na igriu v prednosti pred drugimi in so jo nasprotniki zelo spo-tovali. V resnici so manji od mene res ujeli precej manj og kot jaz. Ta pozicija je od mene zahtevala tudi tak-tino razmiljanje v dani situaciji in ni bila toliko odvisna samo od samega treninga. Za to si moral biti preprosto nadarjen. Da ne govorim o blokiranih metih na ko, ki sem jih povzroil na-sprotniku.

    Koarka zame tako e dolgo ni bila samo igra, kjer samo aka, kdaj bo nasprotnik napravil kakno napako in bo to potem prednost zate. Koarka se mi je zdela poligon za uresniitev vseh mojih sanj, vizij in elja, ki pa se jih mora sam nauiti uresniiti. ()

    () Nekega dne sem zautil, da se v mojem klubu dogajajo spremembe. Zdi se mi, da je bila selekcija, ko so po-samezniki sklenili, da ne bodo ve tre-nirali koarke, kar mona. Novi igralci so prihajali postopoma iz mlajih se-lekcij ali pa na doloenem igralskem mestu nekaj asa sploh nismo imeli nikogar. Trener je moral ob vsakem novem prihodu poskuati razline igralske kombinacije, da je ugoto-vil, kam kdo spada in kako dober je. Verjetno je imel za izbiranje igralcev na doloena igralna mesta in v ekipo nasploh nekatere kriterije, ki pa me v danem trenutku niso zanimali.

    V fazi najhujega pomanjkanja igral-cev je v na klub kot strela z jasne-ga priel Grega. Grega se je preselil v na klub iz razloga, ki je v najstnikih ekipah malo verjeten za okrepitev ekipe. Njegova druina se je preselila z drugega konca Slovenije v meni blije mesto, kjer so njegovi stari dobili slubo in novo poklicno prilonost. Ker je bil na gimnazijski razred obravna-van kot portni oddelek, ki je dajal za-toie tevilnim mladim portnikom, je bil Grega vpisan v na oddelek, ker je pa imel status portnika.

    Tudi sam sem se vpisal v portni od-delek z namenom, da bi lae usklaje-val olo in port. Morda se vam zdim uden, toda sistem dela v portnem oddelku mi ni niti malo ustrezal. Vna-prej napovedano ustno in pisno oce-njevanje ter korienje prostih dni za

    namene porta, ki si ga treniral, sta mi prej jemali voljo do dela kakor pa spodbujali resen pristop. e si imel sreo, si se lahko pred uiteljem za ne-znanje izgovarjal celo redovalno ob-dobje in si nisi pridobil niti ene ocene. Meni se ni zdelo verjetno, da se da deset olskih predmetov nauiti v dveh tednih pred redovalno konferenco, prej pa celo polletje ni. Zato nisem iz-korial ugodnosti statusa portnika, ampak sem se snov raje nauil precej prej, preden so to od mene priakova-li uitelji.

    Seveda sem se tudi do tega spoznanja e pravi as dokopal sam. Tako sem se e v prvem letniku odloil, da bom v drugem polletju ocene pridobival na isto obiajen nain. V drugem letni-ku pa sploh nisem ve vloil pronje za ugodnosti, ki jih prinaa status por-tnika. Ostal sem v istem razredu. e bi bil status portnika kriterij za uvrstitev v portni oddelek, bi po gimnazijah zaprli kar precej takih oddelkov, saj je v vseh portih selekcija zelo mona. Konec koncev se uni proces v oli dogaja skozi celo leto in tisti, ki smo vsakodnevno obiskovali pouk, smo pa bili gonilna sila pouka in sodelo-vanja z drugimi soolci, ki so zaradi narave svojega porta, predvsem tre-ningov v tujini, manjkali tudi do polo-vice olskega leta ali pa e ve.

    V razredu sem se dral sam zase. Ker nas je bilo bolj malo, je vsak sedel v svoji klopi. To mi je isto ustrezalo, saj sem pri pouku res poskual poslua-ti uiteljevo razlago. Ve ko sem od-nesel od pouka, manj mi je bilo treba delati doma. Tudi to sem se nauil postopoma, a potem sem to s pridom izkorial. V prvem letniku je bil moj uni uspeh dober, v drugem pa e prav dober. Mislim, da mi je prav kontinui-teta koarkarskih treningov dala neko podlago za sistematino delo tudi pri uenju. Pri koarki sem se veliko nauil, kaj sta red in disciplina. Zunaj koarkarske dvorane pa sem bolj malo vedel, kako stvari funkcionirajo, dokler se do kakega novega spoznanja nisem dokopal sam. Na stare se al tu nisem mogel preve zanesti.

    Kmalu sem v Gregu spoznal hudega tekmeca. Medtem ko sem do takrat verjel v neki fair play v portu spet nisem imel drugane izkunje od te , se je z Gregovim prihodom v klub vse to poruilo.

    Do njegovega prihoda sem bil nava-jen, da se za mesto v ekipi bojuje po svojih najboljih moeh. Kdor je bil v neposrednih dvobojih bolji, je pa za-sedel mesto v ekipi. Grega si je malo udno predstavljal, kako bi trener-ju dokazal svoje igralske kapacitete. Predvsem je preve govoril, kako je bil v prejnji ekipi dober in da bi rad tudi tukaj kar takoj dobil svojo prilonost. Nisem preve maral ljudi, ki so se radi irokoustili. Ko je bilo delo, se je bilo treba truditi, trenirati bodisi kondicij-sko bodisi taktino izvedbo na igriu.

    Grega je imel tudi sreo, da je bil skoraj tako visok kot jaz. Od vseh koarkar-jev nae ekipe je bil drugi po velikosti. S svojim nastopom zunaj parketa je kar kmalu znal omreiti naega tre-nerja ter ga preprial, da mu je zelo kmalu dal prilonost. Seveda na moj raun. Trener se mi je s to potezo kar malo zameril. Oitno je do njega gojil neke simpatije in s tem tudi priako-vanja glede igre, eprav se mi je zdelo,

    da Grega ni pokazal kakne posebne igre. Po drugi strani pa sem vedel, da moramo imeti za tekme uigrane raz-line peterke in fante za razline igral-ske poloaje. A e vedno sem menil, da je dobil Grega prekmalu prilonost na igralskem mestu organizatorja igre, ki je bilo do takrat rezervirano le zame. Pa etudi je bilo to na tekmi s sorazmerno lajim nasprotnikom. Toda zoper trenerjevo odloitev nisem mogel ni.

    To je bil moj prvi konflikt s trenerjem vsaj jaz sem to tako obutil. Nasle-dnji teden sem bil na treningu isto brez volje, kar je opazil tudi trener. V sredo me celo sploh ni bilo. Raje sem se doma pripravljal za kontrolno nalogo iz matematike in jo potem v jezi pisal pet. Ne vem, ali sem do tedaj sploh kdaj dal prednost oli pred koarko. e sam si nisem znal razloiti, kaj me je tako ujezilo, saj sem bil za naslednjo tekmo zopet predviden za mesto orga-nizatorja igre. Morda je bil razaljen samo moj ponos.

    Vendar je ta konflikt zapustil v meni globlje posledice, kot sem si bil pri-pravljen priznati. Najprej sem se sprl z Angeliko. Ni se mi ljubilo iti z njo v kino, ampak sem svoje tegobe elel premlevati kje v tihoti. Tudi z njo v drubi, e bi se strinjala. Angelika pa takrat ni hotela popustiti in je raje la v kino s svojimi prijateljicami. Na koncu sva si v obraz natresla e nekaj krepkih besed. Da sem egocentrik, da mislim le nase in na svoje potrebe Ne, tega pa nisem elel posluati. Po-sledino nisva govorila dva tedna in e dlje. Verjetno e tudi takrat ne bi, ko se ne bi zgodilo zopet nekaj nepredvide-nega, saj sva oba uinkovala kot lonec pod pritiskom tik pred velikim pokom. Zato sva se zavestno raje malo oddalji-la drug od drugega.

    Mislim pa, da me tudi doma niso ra-zumeli, da sem prizadet. Oe je go-voril, da pretiravam in da se kdaj lahko tudi pri koarki zgodi kaj, kar ni v skladu z mojimi priakovanji. Kot poslovne se je moral veliko poga-jati in precej bolj bojevati za intere-se svojega podjetja, kot sem si takrat znal predstavljati. Ni ni bilo samo-umevno. Vseeno me ni potolail. Saj na koncu pravzaprav niti sam nisem vedel, kaj mi manjka, vedel sem samo, da sem teen. Kot bi me kdo vrgel iz tira. Takrat sem najraje epel v svoji sobi in pridno kril izostanke pri ol-skem delu. Mislim, da e nikoli nisem dobil toliko dobrih ocen hkrati kakor ravno v tistem asu. Tudi to mi je po svoje dalo polet, da sem se v koarki e nadalje bojeval za svoj poloaj. Brez prave konkurence je bilo morda vse preve lahko dosegljivo

    Komaj sem se po tem dogodku malo potolail, sem se pri koarki prvi po-kodoval. Mislim, da je bilo krivo tudi to, da sem se preve jezil na stvari, ki si tega niso zasluile. Oitno sem kon-flikte e kar nosil s seboj, predvsem v svoji glavi. Ko smo preigravali kom-binacije igralnih mest za tekmo, sem pod koem izgubil ravnoteje, nekon-trolirano padel na nogo in na parketu obleal z boleim glenjem. Zgodi-lo se mi je ravno tisto, o emer sem mislil, da se to meni ne more zgoditi. Ne, nikoli nisem trdil, da se ne morem pokodovati, a zdelo se mi je, da ne more biti ni narobe, e imam doloen scenarij poteka akcije v glavi. Strate-

    gija pa. Oitno sem tu slabo ocenil poloaj.

    Ko sem torej padel na tla, sem ugoto-vil, da ne morem stopiti na nogo. Dva koarkarska prijatelja sta mi pomaga-la vstati in po eni nogi sem odskakljal proti garderobi. Nogo sem takoj dal pod mrzlo vodo, a stvar ni bila videti prav ni v redu, saj je gleenj e takoj zatekel in oteklina kljub hlajenju pod vodo ni bila ni manja. Trener je pre-kinil trening in na pomo pri nada-ljevanju poklical svojega pomonika. Tako in tako je bil trening e pri koncu.

    Skupaj smo potem v garderobi mo-drovali, kaj je narobe. Glede na simp-tome, ki sem jih zaupal trenerju, je ta sumil na zvin. Pokodoval sem si isti gleenj kot pred leti pri atletiki, a me je pokodba bolj bolela. Trener mi je predlagal, da me pelje v urgen-tno ambulanto, a nisem hotel. To bi pomenilo, da sem se sprijaznil s tem, da z menoj nekaj ni v redu. Tega pa v tistem trenutku nisem hotel sprejeti, saj sem se poutil kot poraenec v boju z Gregom, ne kot pokodovanec. To spoznanje je bilo veliko huje kot sama boleina. Bil sem preprosto trmast. Ob tej pokodbi sem spoznal, da sem bil e dva tedna predtem isto po nepotreb-nem ualjen, ko nisem bil vkljuen v prvo peterko. V bistvu pa mi takrat ni prav ni manjkalo. Dobil sem e ledeni obkladek in trener je poklical domov, naj me pridejo iskat. Mamo je priakal sorazmerno miren in ji razloil, kaj se je zgodilo. Bil je odgovoren zame, saj konec koncev e nisem bil polnole-ten. Tudi mama je sprejela vse mirno, kot da je isto obiajno, da jo poklie-jo le, kadar je z menoj res kaj narobe. Drugae pa sem lahko funkcioniral tudi brez nje. Mislim, da sem se dobro nauil.

    Doma se nikakor nisem mogel spri-jazniti, da stvari spet ne delujejo, kot sem imel zamiljeno. Namakal sem gleenj v lavorju s slano vodo in ga kasneje knajpal s e nekaterimi pri-pravki za blaenje boleine. Potem sem si gleenj namazal s hladilno kremo, ki jo je mama nala v prironi domai lekarni. Nato sem nogo povil z elastinim povojem in vzel e dve tableti proti boleinam. Vseeno sem zaspal v solzah.

    Zaloba: Mohorjeva zaloba Celovect. strani: 112 Vezava: mehka Cena: 16,50 evraNaroila: Druina, d.o.o., Krekov trg 1, Ljubljana, tel. 01/360 28 28, www.druzina.si

Recommended

View more >