JANA ŠT.49 4.12.2012

V KRIZI SMO, KER MOŠKI NISO DEDCI

To, da je zahodna civilizacija' v krizi, čivkajo že vrabci. Teorij o tem, zakaj je tako, je tudi mnogo. Ena drznejših je ta, da smo sami sebe zastrupili s hormonskimi motilci, ki jih prejemamo s hrano, zrakom in vodo. Zato smo se ljudje v petdesetih letih spremenili bolj kot prej v tisočletjih. Še posebno moški naj bi zaradi tega izgubili identiteto in povzročili svetovno krizo.Tekst: MATEJA A. HRASTAR

Teorija je res drzna. Njeni zagovorniki posledice zastrupljevanja s hormonskimi motilci, strupenimi kemikalijami, ki jih vnašamo v telo, namreč implicirajo na družbo. Neposredna posledica, ki jo hormonski motilci

pustijo v telesu, je, da moški izgubljajo svojo moškost. Tako telesno kot miselno. Poženščeni moški se spremenijo v narcisoidne psihopate, ki svet vodijo v propad, saj se najraje igrajo v politiki in financah. Svet lahko pred propadom reši le to, da bi moški spet postali dedci, ženske pa bi nazaj prevzele svojo feminilno vlogo. A to bi se moralo dogajati v okolju, ki bi bilo očiščeno kemičnih strupov.

Vse skupaj se res sliši kot še ena v nizu teorij zarot, cepljenih na feminizem. Toda prav te dni je pri nas izšla knjiga, v kateri o tej teoriji pišejo zelo ugledni Slovenci. Tretja od suhih krav, s podnaslovom Razprave o razlogih za razsulo, je tretja knjiga Boštjana M. Zupančiča, ki se ukvarja s to tematiko. Tokrat je to zbornik razprav uglednih raziskovalcev: okoljevarstvenika Antona Komata, antropologinje Vesne Godina, urednika Alija Žerdina, mikrobiologa Gorazda Pretnarja in drugih.

Sedaj sledi osebno priznanje: teorija se mi je zdela za lase privlečen izgovor moških. Češ, nismo mi moški krivi, da smo izgubili identiteto, to so povzročili DDT in druge strupene spojine, ki jih matere že petdeset let nevede vnašajo v telo in tako deformirajo moške fetuse. Toda ko sem prebrala knjigo, se je izkazalo, da bi bila teorija lahko verjetna. Še posebno v delu, ki razčlenjuje prisotnost in posledice hormonskih motilcev v okolju. In če o njej pišeta dva tako vidna in pomembna moška, kot sta Anton Komat in Boštjan M. Zupančič, prvi vodilni slovenski okoljevarstvenik in drugi sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, že mora biti nekaj na tem.

Hormonski motilci, krivci za propad sveta.

Znanstveno se te teze loti Anton Komat. Če pomislimo, da je kemična industrija proizvedla skoraj sto tisoč sintetičnih kemikalij, med katerimi je testiran le odstotek, je velika verjetnost, da so med njimi tudi take, katerih posledic na človekov organizem še ne poznamo. Ko so v petdesetih letih masovno uporabljali pesticid DDT, so se pojavile prve raziskave o hormonskih motilcih. S poskusi na živalih, recimo na petelinčkih, so znanstveniki dokazali, da kemikalije vplivajo na moško plodnost. Kemikalije v DDT so namreč povzročale večje izločanje estrogena, ženskega spolnega hormona, tudi v moških telesih. Kasneje so z raziskavami odkrili pri ljudeh šokantne znake: v petdesetih letih, kolikor so v uporabi kemikalije, ki motijo naravno izločanje hormonov v človeškem telesu, se je denimo število spermijev, ki jih proizvede zdrav mlad moški, prepolovilo. Prav tako raven testosterona. Moški počasi, počasi nehajo biti moški. Hormonski motilci, ki jih ženske vnesejo v telo že med nosečnostjo, moške kemično kastrirajo, trdi Komat.

Zlasti nevarni so pesticidi in dioksini. Med njimi je cel seznam takih, ki vplivajo na naše telo, še bolj neznano pa je delovanje koktajlov teh kemikalij. V telo prehajajo z zaužitjem, preko kože in z zrakom. »Vsaka snov, za katero samo obstaja sum, da je nevarna, bi se morala prepovedati,« meni Komat. Tako naj bi bilo načelo Evropske skupnosti. Toda tako kot v vsaki dobri teoriji zarote so prisotne tudi temne sile, v tem primeru lobi močne kemične industrije, ki je zavrl ves trud v tej smeri. Zato se moramo zavarovati sami. Preventivno se lahko noseča ženska zavaruje tako, da stopi v kemijsko karanteno. Svojega moškega

fetusa sicer kljub temu ne bo mogla popolnoma zavarovati, saj je del strupenih snovi že nakopičen v njeni maščobi. V skandinavskih državah imajo posebno izobraževanje za deklice, da jih podučijo, kako naj se prehranjujejo, da ne bodo onesnažile svojih teles. Eden najhujših virov hormonskih motilcev je plastika. »Plastika mora stran od hrane in pijače,« opozarja Komat. Med hudimi zastrupljevalci so tudi kozmetika in hišna čistila.

Torej ženske, če želimo rešiti svet in moške spet narediti moške, se moramo vrniti k steklenicam za mleko, olivnemu olju za obraz in kisu za čiščenje kopalnice. Kaj še čakamo, svet spet stoji na ženskah. In še opozorilo: če za svoje otroke izbirate moškega, ki je še pravi moški, bodite pozorne na dolžino kazalca in prstanca - pri kemično kastriranih moških je kazalec daljši od prstanca.

Anton Komat, okoljevarstvenik

Pozabili smo na ženski način razmišljanja

Hormonski motilci ne vplivajo le na telesne značilnosti moških, temveč tudi na možgane, kajne?

Posledica vplivov kemikalij na moški fetus je tudi pomanjkljiva maskulanizacija možganov. Med ženskimi in moškimi možgani so razlike pogojene s človeško evolucijo. Ženske kot nabiralke so usmerjene tako, da imajo širši horizontalni pogled, moški kot lovci so linearno usmerjeni k enemu cilju. Velike so tudi razlike v vedenjskih vzorcih, zato govorimo o tipično ženskih in tipično moških lastnostih. Zaradi hormonskih motilcev pa se možgani moških fetusov ne maskulanizirajo, temveč obtičijo na pol poti, postanejo interseksualni. To je katastrofa! Ženske pogrešajo prave dedce, ki jih je vse manj. Pravih naravnih moških tako rekoč ni več. To je moški, ki se bori in nudi varnost svoji ženski ter otrokom, je zaščitnik družine tako, da varuje njen teritorij. Ženska daje toplino, objem in ljubezen, moški pa varnost in moralni zakon. Moralno-etične življenjske norme je otrokom vedno vzpostavil oče. Na njih temelji tudi naravno pravo človeka vseh časov. Nič čudnega, če se molitev začne: v imenu očeta.

Se pravi, da se mora v družino vrniti patriarhalni moški, ženska pa se

mora vrniti za štedilnik?

Ne, sploh ne. Odnosa med moškim in žensko ne vidim v enakopravnosti, temveč v enakovrednosti, ki izhaja iz naravne biološke delitve vlog obeh spolov. Enakopravnost, ki je le črka na papirju, je pogosto iluzija, ki ne rešuje ničesar. Moški in ženska lahko polno zaživita le v komplementarnosti svojih naravnih vlog, ki sta popolnoma enakovredni. V dvesto letih smo ustvarili družbo, ki sloni na racionalnem tehničnem umu, svet po moški podobi, ki je butast, nasilen, brez čustev in harmonije, brez naročja in topline. Pozabili smo na ženski način razmišljanja, na drugi pol človekovega uma, na domišljijo, čustveno inteligenco in intuicijo.

Toda v zahodni civilizaciji v zadnjih petdesetih letih ta koncept ne obstaja več. Ženske ne potrebujejo več moškega kot zaščitnika družine in doma, ker so same prevzele to funkcijo.

Seveda, ker moški ne znajo več biti moški. Sodobni moški so interseksualni, niso ne moški ne ženske z vidika psihiatrije pa v skrajni obliki narcisoidni psihopati. Gre za večno nedorasle mamine sinčke, ki ne znajo prevzeti vloge naravnega moškega. Dve skupini ženske populacije sta zaradi tega zelo prizadeti. Prva so ženske v obdobju rodnosti, ki ne najdejo moškega, ki bi bil primeren oče njihovim otrokom. Mnogo žensk v rodni dobi niti nima partnerja, ker nimajo nobene želje, da bi živele z neodgovornim, samovšečnim narcisom, ki trikrat na dan kliče svojo mamo. Poleg tega pa v kopalnici s svojo kozmetiko zasede več prostora kot ženska. Druga populacija, ki je prizadeta, pa so mame s sinovi, ki popkovine niso presekale drugič, v puberteti, ko bi se morali dečki iniciirati v moške. Tako ženske srednjih let, ki so dandanes še v cvetu svoje privlačnosti in ženskosti, živijo s sinovi, ki jih dobesedno zajedajo - finančno, zasedajo jim dom in odganjajo možne partnerje. To je incestoiden odnos.

Ali je res kriza, v kateri smo, zgolj posledica tega, da moški niso moški?

Gre za moške, ki imajo razkrojen ego, ki so egocentrični, ne premorejo nobene empatije in so brez osnovne etike ter morale. Taki nededci niso sposobni neposrednega soočenja, so pa zelo učinkoviti v virtualnem

svetu, v svetu bančnih transakcij, vrednostih papirjev in podobno. Zato ni naključje, da se je kriza začela v bančnem sektorju, ki ga obvladujejo narcisoidni psihopati. Ti so sicer zelo vljudni, privlačni, ljudi hitro prepričajo, a to je le krinka, saj za njo stoji bitje, ki ni sposobno prav nobenih čustev razen egoističnih.

Ti moški so tudi politiki?

Seveda, to je njihovo najljubše igrišče. Toda imajo lahko dve podobi in pri nas v Sloveniji imamo obe. Ena je podoba mača, navideznega vojaka, drugo stran kovanca predstavlja narcisoidni nastopač. Državljani lahko le gledamo to predstavo kot v teatru, ne da bi veliko vedeli o igri. Zgolj od informiranosti gledalca je odvisno, kako razume igro.

Se pravi, recept za rešitev krize je, da moški spet postanejo moški in ženskam pustijo, da so ženske?

Tako je. Oba spola se morata vrniti k primarnim biološkim vlogam, ki sta jih imela v razvoju človeške vrste več kot 200.000 let. Vprašanje pa je, ali je kemično kastriran moški tega sposoben. Defekt kemične kastracije namreč dedujejo moški potomci.

Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice

Epidemija brezobzirne neodgovornosti

Kako smo pristali v diktaturi narcisoidnih psihopatov?

Odgovor na vaše vprašanje je precej preprost, pa vsak ga lahko vidi na lastnem televizijskem ekranu, kadar gleda tiste, ki tako ali drugače, hladno in preračunano manipulirajo z javnim mnenjem. Demokracija je postala sprevržen poligon za manipuliranje z javnim mnenjem. Po določenem

času jih volivci, kot Berlusconija, Sarkozyja itd., sicer prepoznajo in odslovijo, pa je zato usodno odločilno, da ljudje razumejo, za kaj pri tem gre. Morajo jih dešifrirati, preden pridejo do vzvodov moči. Toda sociopati seveda ne delujejo samo v politiki. Morda z enim od njih živite v skupnem gospodinjstvu.

Ali so med našimi politiki tudi sociopati?

Že Platon je govoril, da demokratični politik mora lagati. Ker ne sme izgubiti podpore javnega mnenja, si ne more privoščiti, da bi bil javno resnicoljuben. Platon je tudi vztrajal, da mora vladati prava elita. Problem v vseh tranzicijskih družbah pa je, da so elito v času militantnega egalitarizma, komunizma tako ali drugače odpravili ali celo pobili. Vse postkomunistične družbe so danes obglavljene. Tudi v naši politiki zato vlada huda negativna selekcija, ravno televizijski ekran in ženska intuicija pa lahko prispevata k temu, da se jih izloči iz igre.

Ali je v sodobni družbi sploh še mogoče iskati skupne vrednote?

Menim, da je optimizem prijetna oblika nespameti. Razpad vrednot je vedno hitreje napredujoče dogajanje, ki je tudi v samem korenu svetovne gospodarske krize. Brez meril o tem, kaj se spodobi in kaj ne, ne more biti poslovnosti, kje šele ustvarjalne delitve dela. Neki vodilni politik mi je, ko sem ga vprašal, kaj misli o prvih dveh mojih knjigah, rekel: »Seveda, gre za epidemijo neodgovornosti...« Z besedo »neodgovornost« je povzel vse težave v slovenskem prostoru. No, in vprašati se je seveda treba, kako nam je uspelo, da smo v dvajsetih letih samostojnosti vse zapravili in prišli na kant.

Ja, kako nam je uspelo, da smo v dvajsetih letih skoraj uničili državo?

No, predstavljajte si, da ni bilo osamosvojitve in tranzicije v demokracijo ter kapitalizem. Bi to po vašem mnenju preprečilo današnje razsulo? Površen odgovor je verjetno, da ta proces ne bi napredoval tako hitro, če bi bili pri krmilu še naprej »preverjeni kadri«. Demokracija in svoboda izražanja pa na površino pripeljeta poprej potlačeno samopodobo kake kulture, ki v diktaturi ni mogla priti do izraza. Vprašanje v vseh teh začasnih državah je, ali so socialno-psihološko dovolj zrele, da zase prevzamejo polno odgovornost. Ali pa sistemsko prevlada prej omenjena neodgovornost? Ponavljam, brezobzirna neodgovornost je bolezen

današnjega časa.

Ali moramo biti pesimistični afi je še čas, da ustavimo propad družbe?

Za optimizem res ni razloga, prav nasprotno. Napredovanje, ki sva ga prej imenovala stanje brez vrednot, neizbežno vodi do točke zloma, v njej smo pa tako rekoč že, ko gospodarstvo in delitev dela ne bosta več delovala. V tej kritični točki bo vprašanje vrednot dobilo povsem konkretne in boleče nasledke. Islandska premierka je na primer ugotovila, da je bil islandski finančni zlom pred nekaj leti etično in ne gospodarsko vprašanje. Zgodba o slovenski deklici, ki je rekla, da pije veliko vode, da ne bi bila lačna, je pretresljiva. Upam, da ne, a morda je to grozna cena, ki jo bo za svoje streznjenje moral plačati človekov napuh.