ustvarjalno reŠevanje · kljuČne besede ustvarjalno mišljenje reševanje problemov ustvarjalna...

B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Poslovni sekretar

Modul: Spletno poslovanje

USTVARJALNO REŠEVANJE

PROBLEMOV

Mentor: dr. Milan Ambroţ Kandidatka: Marjeta Ferlan

Lektorica: Terezija Jambrovič, univ. dipl. bibl., prof.

Kranj, september 2010

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, g. dr. Milanu Ambroţu, za usmerjanje in dajanje navodil

pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi lektorici, ge. Tereziji Jambrovič, ki je opravila jezikovni pregled

moje diplomske naloge.

Posebna zahvala pa velja moji druţini, posebno moţu Sandiju, sinovoma Domnu in

Ţanu ter vsem sošolkam in sodelavcem, ki so mi v času študija pomagali in mi vlivali

pogum.

IZJAVA

»Študentka Marjeta Ferlan izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem

ga napisala pod mentorstvom dr. Milana Ambroţa.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah

dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Dne _____________ Podpis: __________________

POVZETEK

Ustvarjalno reševanje problemov je miselni proces ustvarjanja rešitev za določeni

problem. Probleme običajno rešujemo na skupinski način. Če ţelimo, da bo proces

reševanja problemov v skupini učinkovit, morajo člani skupine delovati sistematično,

ustvarjalno, sposobni morajo biti tudi obvladovati konflikte.

V diplomskem delu raziskujemo, na kakšen način se v skupinah rešujejo problemi,

kakšne so značilnosti reševanja problemov in učinkovitost skupin pri reševanju

problemov.

Z raziskavo ugotavljamo, da člani skupin kaţejo ustvarjalnost v tem, da pri

reševanju problemov zdruţujejo svoje znanje in izkušnje. S pogovori izmenjujejo

mnenja in pozorno poslušajo ideje drugih. Spodbujajo tudi razprave o reševanju

problema ter iščejo skupne rešitve.

Več kot polovico problemov skupine rešijo takoj. Manj kot polovica problemov je

rešenih pravočasno, manj kot desetina problemov pa ostane nerešenih.

Kljub sodelovanju pa nekateri člani skupin kaţejo teţnjo po prevladovanju v skupini.

Zagovarjajo svoje ideje, ki niso nujno najboljše. Tudi novih informacij ne analizirajo

dovolj podrobno. Znamenje neustvarjalnega pristopa je tudi ohranjanje soglasja za

vsako ceno, saj skupine za ceno soglasja lahko uberejo napačno pot do rešitve

problema. Člani redno ne obiskujejo sestankov, kjer se problemi rešujejo, zato tudi

problemov pogosto ne rešijo pravočasno.

KLJUČNE BESEDE

ustvarjalno mišljenje

reševanje problemov

ustvarjalna ideja

znanje

mnenje

izkušnja

nesoglasje

ABSTRACT

Creative problem solving is a thinking process of finding solutions for given

problems. Usually problems are solved by a team. If the problem solving process in

the team is to be effective, the team members have to work in a systematic and

creative way, but they also have to be able to deal with conflicts.

The thesis studies the ways in which problems are solved in teams, characteristics

of such problem solving as well as how successfully teams solve problems.

The results of the study imply, that team members show their creativity in problem

solving above all by joining together their knowledge and experience. In

conversations they exchange opinions and carefully listen to the ideas of others.

They also encourage a discussion on problem solving and look for joint solutions.

Over a half of problems are solved immediately, less than a half in time, whereas

less than one tenth of problems remain unsolved.

Although they work together, some team members show a tendency to prevail. They

insist on their own ideas that may not always be the best. Moreover, they do not

analyze new information appropriately. Another sign of uncreative approach is

striving to reach consent at all costs, as this may result in a wrong way of solving a

problem. Since these members do not attend meetings where problems are solved

regularly, the problems are often not solved in due time.

KEYWORDS

creative thinking

problem solving

creative idea

knowledge

opinion

experience

disagreement

KAZALO 1 UVOD............................................................................................................. 1 2 TEORETIČNA IZHODIŠČA REŠEVANJA PROBLEMOV ................................ 2

2.1 SPODBUJANJE USTVARJALNOSTI ....................................................... 2 2.2 USTVARJALNOST V DRUŢBI ................................................................. 2 2.3 NASTAJANJE IDEJ ................................................................................. 3 2.4 METODE REŠEVANJA PROBLEMOV ..................................................... 4 2.5 UČINKOVITOST REŠEVANJA PROBLEMOV.......................................... 5 2.6 CILJI NALOGE ........................................................................................ 6

3 METODOLOGIJA ........................................................................................... 7 3.1 VZOREC ................................................................................................. 7 3.2 INSTRUMENT ......................................................................................... 8

4 RAZLAGA REZULTATOV RAZISKAVE ........................................................ 10 4.1 REZULTATI KVANTITATIVNE RAZISKAVE ........................................... 10 4.2 REZULTATI KVALITATIVNE RAZISKAVE ............................................. 22

5 RAZPRAVA .................................................................................................. 26 5.1 PREDNOSTI.......................................................................................... 29 5.2 SLABOSTI ............................................................................................. 29

6 LITERATURA IN VIRI ................................................................................... 30

PRILOGE PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK .................................................................. 32

KAZALO TABEL Tabela 1: Struktura vzorca anketirancev................................................................. 8 Tabela 2: Način reševanja problemov, motivacija za reševanje in učinkovitost reševanja problemov ........................................................................................... 11 Tabela 3: Korelacije - način reševanja problemov ................................................. 13 Tabela 4: Korelacije – značilnosti reševanja problemov ........................................ 15 Tabela 5: Korelacije med načinom reševanja problemov in delno rešenimi problemi ........................................................................................................................... 17 Tabela 6: Korelacije med načinom reševanja problemov in nerešenimi problemi .. 18 Tabela 7: Korelacije med motivacijo za reševanje in rešenimi problemi ................. 19 Tabela 8: Korelacije med motivacijo za reševanje in delno rešenimi problemi ....... 19 Tabela 9: Korelacije med motivacijo za reševanje in nerešenimi problemi ............. 20 Tabela 10: Korelacija med uspešnostjo, načinom reševanja problemov in motivacijo ........................................................................................................................... 21 Tabela 11: Analiza ključnih besed ........................................................................ 24 Tabela 12: Povzete besedne zveze o načinu reševanja problemov ....................... 25

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Marjeta Ferlan: Ustvarjalno reševanje problemov stran 1 od 34

1 UVOD

Beseda ustvarjalnost se v vsakdanjiku pogosto uporablja, a definicija ustvarjalnosti

ni enostavna, saj zajema veliko število pojmov. Kadar govorimo o ustvarjalnosti,

mislimo na izvirnost, koristnost, prilagojenost stvarnosti, odprtost, iznajdljivost,

svobodnost, proţnost, napadalnost, neprilagodljivost in drugo. Nekatere od teh

značilnosti so značilnosti ustvarjalnih produktov, nekatere značilnosti ustvarjalnega

procesa, spet druge značilnosti ustvarjalne osebnosti.

Mnogi strokovnjaki so mnenja, da je človek ustvarjalen po svoji naravi, nekateri pa

trdijo, da je ustvarjalnost mogoče pridobiti z dolgotrajnim pedagoškim procesom ,

pod pogojem, da s tem procesom pričnemo ţe zgodaj v ţivljenju. Seveda pa s

strokovno pomočjo lahko pomagamo samo osebam, ki ustvarjalnost ţe nosijo v

sebi, a je ne znajo ali ne morejo sprostiti. Na ta način pa ne prihajamo do velikih

idej, ki spreminjajo svet, pač pa do drobnih idej, ki so pri delu in v ţivljenju prav tako

pomembne in brez njih ravno tako ne bi bilo napredka.

Človekova ustvarjalnost je močno povezana z divergentnim mišljenjem, s pomočjo

katerega lahko v kratkem času ustvarimo večje število novih, sveţih idej. Nekatere

med njimi so lahko izvirne. Strokovnjaki, ki proučujejo ustvarjalnost, imajo izvirnost

za najbolj zanesljivo in veljavno merilo ustvarjalnosti. Ideja pa je izvirna takrat, ko

nudi nekaj novega, svojskega, redkega, v skrajnem primeru pa tudi edinstvenega in

neponovljivega (Pečjak, 1987). Seveda pa ustvarjalna ideja ni uresničljiva, če ni

prilagojena stvarnosti. Zato s pomočjo konvergentnega mišljenja preverjamo

veljavnost teh idej.

Ustvarjalnosti pripisujemo velik pomen tudi pri reševanju problemov. Ustvarjalno

reševanje problemov je namreč miselni proces ustvarjanja rešitev za določen

problem. Ustvarjalna rešitev pa je tista, ki dodaja neko novo vrednost, je dovolj

jasna in nedvoumna (Ambroţ, 2009).

Probleme običajno rešujemo v skupinah, kajti v skupinah učinke ustvarjalnosti

lahko povečamo. Dejstvo je, da so ideje drugih ljudi, njihovi predlogi, komentarji,

sugestije in celo zmote odlični »sproţilci« ustvarjalnega mišljenja. Nekatere pogoje

za ustvarjanje idej je v skupini laţje doseči, npr. pogoj različnosti mišljenja, ker je

posameznik običajno navajen misliti na določen način, v skupini pa vsakdo sili na

svojo stran. Skupine so zlasti učinkovite pri reševanju problemov, ki niso celoviti, ali

pa imajo člani skupine o problemu samo delne informacije.

V diplomski nalogi nas je zanimalo, kako ustvarjalni so učitelji pri spopadanju s

problemi na osnovnih šolah. Zato smo anketirali skupino učiteljev in strokovnih

delavcev na osnovni šoli. Z anketnim vprašalnikom smo poskušali ugotoviti, kako

učinkovite so določene skupine pri reševanju problemov in kako jih rešujejo.



2 TEORETIČNA IZHODIŠČA REŠEVANJA PROBLEMOV

2.1 SPODBUJANJE USTVARJALNOSTI

Ustvarjalno reševanje problemov je vedno ustvarjalen proces, ki je v tesni povezavi

z zaznavo problema, s potrebo po rešitvi in z okoliščinami, ki problem spremljajo (de

Bono, 1994). Avtor ugotavlja, da nam razumevanje narave zaznav ponuja odgovor

na to, kako ustvarjalno reševati probleme. Ustvarjalno reševanje problemov je

posebna oblika, ki nam omogoča neodvisno sprejemanje odločitev. Ustvarjalnost je

kompleksen pojem, ki vedno ne vključuje ustvarjalnega reševanja problemov.

Ustvarjati pomeni uporabljati miselne procese, s katerimi odkrivamo nove ideje in

koncepte. Ustvarjanje je lahko zavedni ali nezavedni proces in je povezan z našo

duševno aktivnostjo in z našim spojem z okoljem, v katerem ţivimo.

Stoletja je zlasti zahodni svet uporabljal način reševanja problemov, ki so bili

povezani z iskanjem resnice. Zaznave pri tem niso igrale pomembne vloge, saj niso

imele trdne osnove v dejstvih. Predstavljajo namreč neke vrste podlago za

vzporedno mišljenje, za katerega je značilno, da je izvirno in pogojeno z

okoliščinami. Z razvojem kognitivne znanosti se pogledi na pomen in vrednost

zaznav spreminjajo (de Bono, 1994: 1). Čeprav je ustvarjalno mišljenje enostavno,

je kot proces zelo zapleteno. Zapletena je tudi definicija ustvarjalnosti, saj obstajajo

različni pogledi nanjo. Ustvarjalnosti ne moremo neposredno meriti, saj za to

nimamo standardiziranih meril. Običajno jo povezujemo z višjo silo, z zaznavnimi

procesi, z druţbenim okoljem, z osebnostnimi lastnostmi, s humorjem, z REM in z

naključji (Mednick et al., 2009). Nekateri razmišljajo, da je ustvarjalnost prirojena

lastnost. Drugi razmišljajo, da se ustvarjalnega mišljenja lahko naučimo.

Ustvarjalnost je osnova za delovanje na polju umetnosti. Hkrati je uporabna v

poslovanju, ekonomiji, arhitekturi, znanosti in v poučevanju. Ravno zaradi svoje

kompleksnosti je ustvarjalnost v središču pozornosti povsod tam, kjer so potrebne

ustvarjalne ideje ali kjer je nujna uporaba ustvarjalnih tehnik za reševanje

problemov. Ustvarjalni procesi se sproţijo takrat, ko opustimo običajne načine

razmišljanja in uberemo popolnoma nove načine (Mihalič in Ambroţ, 1995).

Ustvarjalnost je povezana z delovanjem desne polovice moţganov in z vzporednim

mišljenjem. Za ustvarjalne ideje je značilno, da so izid izbire iz velikega števila idej.

Znanstvene teorije nastanejo iz brezštevilnih idej in preizkusov teh idej.

Ustvarjalnost je proces, ki ne daje vedno uporabnih rezultatov in včasih v

določenem okolju nima nikakršne cene. V znanosti preţivijo samo tiste ideje, za

katere ugotovimo, da lahko postanejo teoretični koncepti za razlago pojavov.

2.2 USTVARJALNOST V DRUŢBI

Ameriški zgodovinar Arnold Toybear je v knjigi »Zgodovina idej« (1966) napisal, da

je prvi znak propada druţbe upadanje novih idej. Brţ, ko se začnejo ponavljati ene



in druge ideje iz prejšnjih obdobij ali ko se spreminja samo njihova oblika, ne pa tudi

vsebina, je njen konec blizu. Takšna druţba obstaja lahko še dolgo, a v zgodovini ne

pomeni ničesar.

Druţba spodbuja nove ideje, kadar dopušča čim večjo raznolikost v mišljenju, ubija

pa jih takrat, kadar dopušča le eno smer v mišljenju. Vzrok je lahko v sami naravi

mišljenja. Misel, ki je usmerjena k določenem cilju, blokira vse druge misli, ki bi jo

odpeljale drugam. Še posebej je ustvarjalnost blokirana, kadar mislec doţivlja

napetosti, bojazen ali strah pred posledicami. Zato po direktivi ni moţno ustvarjati.

Ustvarjalne misli namreč prihajajo v zavest s strani, nepričakovano ter v stanju

neprisiljenosti in svobode. Ustvarjati je mogoče le v druţbi, v kateri se širi mišljenje v

vse smeri v obliki nekakšne pahljače, ki zajema veliko različnih idej, od katerih se

nekatere obdrţijo, druge pa propadejo. Odpadejo tiste, ki niso učinkovite in ne

ustrezajo stvarnosti, obdrţijo pa se tiste, ki jih stvarnost potrjuje. Čim več je idej, več

jih preţivi in tem učinkovitejše so. Do pahljačastega razvoja idej in njihove selekcije

pa ne more priti tam, kjer je samo ena ideja dovoljena, saj obstaja le majhna

verjetnost, da je od vseh mogočih idej ravno ta najbolj učinkovita (Pečjak, 1989).

2.3 NASTAJANJE IDEJ

Razlikujemo dve vrsti mišljenja – konvergentno in divergentno mišljenje. Pri

konvergentnem mišljenju so vse misli usmerjene k eni sami rešitvi problema. Na

konvergentno mišljenje vpliva lahko naša logika mišljenja, naše miselne navade ali

celo kultura (Pečjak, 1989). Divergentno mišljenje pa poteka povsem drugače.

Pečjak (v: Buzan, 1980, 11) pravi, da divergentno mišljenje zasleduje neznane cilje,

sestavlja in oblikuje to, kar je povsem novo, kar še ne obstaja in česar morda niti ne

pričakujemo. Divergentno mišljenje je vsekakor bolj ustvarjalno od konvergentnega,

uveljavlja se zlasti v znanosti, iznajditeljstvu, umetnosti, čeprav so lahko ustvarjalne

tudi dnevne dejavnosti, npr. sestavljanje jedilnika. To mišljenje je podvrţeno

drugačnim principom, zanj veljajo druga navodila. Potrebno je rušiti in razbiti

poprejšnje miselne strukture, da lahko poiščemo nove.

Tudi izkušnje lahko vplivajo na način razmišljanja posameznika. Trstenjak (v Pečjak,

1987) meni, da je človek najbolj ustvarjalen v srednji izkušenosti. Na podlagi raznih

raziskav je prišel do okvirnega sklepa, da za razvoj originalnih misli in rešitev ni

ugodno niti pomanjkanje prejšnjih izkušenj niti preobilica teh. Izkušnje človeka sicer

obogatijo, toda velja tudi nasprotno. Izkušnje lahko obenem človeka tako rekoč

priklenejo ali prilepijo na ţe izhojene tirnice. Zaradi tega se ob novih in teţjih

nalogah ne znajdemo.

Ustvarjalno mišljenje je v prvi vrsti divergentno mišljenje. Ustvarjalen mislec se

namreč ne zadovolji samo z eno rešitvijo, temveč jih skuša odkriti čim več. Te

rešitve se med seboj razlikujejo glede izvirnosti. Izvirne rešitve so redke. V skupini

izvirne rešitve predlagajo le nekateri posamezniki. Med najbolj redke rešitve spadajo

izumi, ki so neponovljivi (Pečjak, 1989). Matosova (1994, 15) meni, da je vrhunska

ustvarjalnost sicer redka, vendar se preprosta iznajdljivost občasno pojavlja skoraj



pri vsakem človeku. Pri odkrivanju oziroma opredelitvi ustvarjalnosti je pomemben

pogoj – novost. Ideje se včasih v trenutku utrnejo, pogosto pa šele po dolgem

obdobju neplodnega iskanja rešitve. Za izvirno idejo je značilno, da se hitro pojavi in

hitro izgine. Zato se mnogi misleci pritoţujejo, da so jim ideje propadle zato, ker jih

niso takoj zapisali.

Seveda pa je za uspešno ustvarjalnost potrebno tudi konvergentno mišljenje. Naše

ideje so lahko še kako izvirne, pa niso prilagojene stvarnosti, zato jih je teţko ali jih

sploh ni moţno uresničiti. Lahko rečemo, da s konvergentnim mišljenjem

preverjamo veljavnost idej (Pečjak, 1989). Pri spodbujanju ustvarjalnosti (Matos,

1994, 15) se prednosti pokaţejo predvsem v večji samozavesti, samo delo postane

bolj zanimivo in zabavno, z ustvarjalnostjo utrdimo prepričanje, da je problem

mogoče in vredno rešiti, raste nam ugled, poveča se nam motivacija, delo, ki ga

opravljamo, bistveno bolj obvladujemo ter se počutimo inovativne.

2.4 METODE REŠEVANJA PROBLEMOV

Ustvarjalno reševanje problemov je miselni proces ustvarjanja rešitev za določen

problem. Je posebna oblika reševanja problemov, ki ustvari nove poglede ali nove

rešitve problema in se pri tem ne zgleduje po splošno znanih rešitvah. Ustvarjalna

rešitev je tista, ki dodaja novo vrednost in ki je dovolj jasna in nedvoumna. Situacija,

za katero iščemo rešitev, ni nujno problem. Je lahko izziv, priloţnost, izboljšava ali

situacija, ki ustvari priloţnosti za izboljšave (Ambroţ, 2009). Če vpeljemo ustvarjalno

rešitev v splošno uporabo, postane inovacija. Če se inovacija obdrţi dalj časa,

postane tradicija ali običaj. Nekatere inovacije postanejo izumi. Izumljanje je

poseben način ustvarjalnega reševanja problemov, ker se ustvarjalna rešitev

spremeni v nov izdelek, storitev, proces ali računalniški program ali v neko stvar, ki

ima trţno vrednost. Vse inovacije se začnejo kot ustvarjalne rešitve. Kljub temu se

vse ustvarjalne rešitve ne spremenijo v inovacije.

Ustvarjalnost v modernem svetu vedno bolj pogosto povezujemo z organizacijo.

Večina inovacij danes nastane na področju organizacije in ne na področju

materialnih znanosti. Amabile et al., (2005) ugotavljajo, da potrebujemo naslednje

elemente, da bi spodbudili ustvarjalnost v poslovanju:

znanje (tehnično, procesno in intelektualno),

spretnosti ustvarjalnega mišljenja (kako fleksibilno in domišljijsko ljudje

rešujejo probleme),

motivacijo (še posebej notranjo motivacijo).

Motivacijo za ustvarjalno delovanje lahko spodbudimo z različnimi menedţerskimi praksami:

izziv – ljudi poveţemo s pravimi nalogami,

svoboda – ljudje so svobodni pri izbiri orodij za doseganje ciljev,



viri – med ljudmi in viri mora obstajati ravnoteţje,

raznolikost – v skupini mora obstajati klima, ki navdušuje in priznava

prispevek posameznika,

podpora vodje - podelitev priznanja, spodbujanje,

podpora organizacije – poudarek na vrednotah, izmenjava informacij,

sodelovanje.

Nonaka (1991) je raziskoval ustvarjalnost v številnih uspešnih japonskih podjetjih in

ugotovil, da sta ustvarjalnost in ustvarjanje novega znanja pomembna faktorja

uspeha. Še posebej je poudaril vlogo implicitnega ali vsebovanega znanja

(ustvarjalnost).

Misleci so sestavili več metod ustvarjalnega mišljenja, ki se v razvitem svetu največ

uporabljajo. Z njimi vplivamo na divergentno mišljenje, ki daje moţnosti za veliko

različnih idej, in zajema proţnost, spontanost, različnost idej, izvirnost idej, asociacij

in izrazov v kratkem času (Matos, 1994, 17). Med njimi je tudi nekaj takih, ki ne

spodbujajo ustvarjanja novih idej, prispevajo pa k njihovemu razvijanju in preverjanju

ali pa so na kakšen drug način povezane z njimi.

2.5 UČINKOVITOST REŠEVANJA PROBLEMOV

Pri ustvarjalnem skupinskem delu ne gre za izraţanje mnenj, ampak za ustvarjanje

idej, rešitev. Pri tem ni bistveno, kdo se s kom strinja, koga kdo ne mara, kdo je tiho,

kdo je zgovoren, ampak je pomembno, da vsi udeleţenci drug drugemu

povezovalno spodbujajo ideje in s tem pomagajo do rešitve (Lipičnik, 1989).

Problemi se običajno rešujejo na skupinski način. Člani skupine morajo biti

ustvarjalni in kritični, da lahko sprejmejo najboljše odločitve. Skupina je največkrat ,

vendar ne vedno, bolj učinkovita pri reševanju problemov kot posameznik. Več ljudi

v skupini ima več informacij in različne poglede na problem. Več ljudi ima na

razpolago tudi več virov in lahko zapolni praznine v znanju ter pri opredeljevanju

kompleksnosti rešitev. Skupinski način reševanja problemov ima tudi nekatere

pomanjkljivosti. Reševanje problemov v skupini običajno traja dalj časa in včasih

osebnostni slog, procesne teţave in socialni problemi v skupini zmanjšujejo

učinkovitost skupine pri reševanju problemov. Delo v skupini ima tudi prednosti pod

določenimi pogoji: ko za rešitev problema obstaja več enakovrednih rešitev, ko

morajo biti rešitve sprejemljive za vse člane skupine in ko ima skupina na razpolago

veliko časa (Vroom, 1973). Skupine še posebej učinkovito rešujejo probleme, ki niso

celoviti in imajo člani skupine samo delne informacije o problemu. Isaksen in Tidd

(2006) na osnovi izkušenj, ki jih imata z reševanjem problemov, sklepata, da so

ljudje pogosto zasuti z veliko količino informacij, ki jih imajo na razpolago za

reševanje problema. To ustvarja poseben problem, ko se morajo osredotočiti na

ustvarjalni način delovanja in na inovativno delovanje. Zato morajo oblikovati dobro



načrtovan sistemski pristop, ki jim omogoča izbiro pravih informacij in uporabo teh

informacij na najbolj učinkovit način. Posamezniki so bolj učinkoviti pri nalogah, ki

so celovite in imajo dovolj informacij za rešitev problema. Skupinsko reševanje

problemov je bolj učinkovito, ko je proces reševanja sistematičen in organiziran. Če

tega ni, je bolj verjetno, da bo skupina sprejemala manj kakovostne odločitve.

Reševanje problemov je proces, v katerem ţelimo neţelene trenutne okoliščine

spremeniti v ţelene. Če ţelimo, da je proces reševanja problemov v skupini

učinkovit, potem moramo upoštevati določena merila. Prvič, skupina mora delovati

sistematično. Če ne deluje tako, bo teţko učinkovito reševala probleme. Drugič,

skupina mora delovati ustvarjalno. Člani skupine morajo imeti ustvarjalne ideje o

tem, kako določen problem rešiti. In tretjič, skupina mora biti sposobna obvladovati

konflikte. Nesoglasje glede idej, kako rešiti problem, mora predstavljati izziv in člani

tega ne smejo jemati osebno (Galanes, 2010).

Ustvarjalni člani skupine redkokdaj soglašajo s skupino pri reševanju problemov.

Konflikte, ki izhajajo iz nesoglasij glede reševanja problemov, jemljejo zelo osebno.

Zato je zelo pomembno, kakšen osebni slog ima član skupine, kakšni so njegovi cilji

in kako zaznava vzdušje v skupini v procesu reševanja problemov (Isaksen in

Kaufmann, 1990). Po Lewisu (1996) način dela in metoda ter kakovost in motivacija

članov skupine močno prispevajo k ustvarjalnemu reševanju problemov (Lewis,

1996). Ambroţ (2009: 141) je v raziskavi o voditeljstvu v procesu sprememb

ugotovil, da je v procesu reševanja problemov in pri vpeljevanju sprememb najbolj

učinkovit voditelj, ki deluje verodostojno in vizionarsko ter je sposoben in zna

sodelavce navdušiti za opravljanje zapletenih nalog. Treffinger et al. (2008) trdijo, da

je osrednjega pomena pri razvoju ustvarjalnega reševanja problemov dobro

poznavanje lastnega sloga reševanja problemov. Če člani skupine dobro poznajo

načine reševanja problemov, ki jih uporabljajo posamezni člani, je skupinsko

reševanje problemov mnogo bolj uspešno. Tak način reševanja problemov nas vodi

k razmišljanju, da je pri reševanju problemov najbolj uspešen sistemski pristop. Pri

tem je potrebno uporabiti različne metode za reševanje problemov, ker dajejo

mnogo bolj pozitivne rezultate. Pri tem še posebej poudarja neposredno vključenost

članov skupine v proces sprememb ali v reševanje problemov in okoliščine, v katerih

spremembe potekajo. K splošnemu uspehu prispevajo tudi jasno določeni cilji

(Isaksen, 2007).

2.6 CILJI NALOGE

Uspešnost ustvarjalnega reševanja problemov bomo raziskovali z naslednjimi

ciljnimi vprašanji:

Kako se na osnovni šoli rešujejo problemi v skupinah?

Kakšne so značilnosti reševanja teh problemov v teh skupinah?

Kako učinkovito je reševanje problemov v teh skupinah?



3 METODOLOGIJA

Uporabili smo kvantitativno metodo raziskovanja – anketni vprašalnik in metodo

odprtih vprašanj, s katerimi smo ţeleli zajeti poglobljeno razumevanje procesa

reševanja problemov. Za kvantitativno analizo stališč do ustvarjalnega reševanja

problemov smo uporabili metode opisne statistike:

aritmetično sredino,

standardni odklon,

korelacijsko analizo.

Odprta vprašanja smo analizirali s pomočjo programa Context Organizer©. S

pomočjo anketnega vprašalnika smo ţeleli dobiti odgovore na naslednja

raziskovalna vprašanja:

Kako se na osnovni šoli rešujejo problemi v skupinah?

Kakšne so značilnosti reševanja teh problemov v teh skupinah?

Kako učinkovito je reševanje problemov v teh skupinah?

3.1 VZOREC

Raziskave običajno ne moremo izpeljati z neposrednim opazovanjem posameznika

v populaciji, ki jo proučujemo. Namesto tega zberemo podatke iz določene

podskupine posameznikov, ki postane naš vzorec. V našem primeru je vzorec

skupina učiteljev na osnovni šoli in s pomočjo izbranega vzorca, ki je dovolj velik,

lahko sklepamo na značilnosti učiteljev, zaposlenih na tej šoli.

V raziskavi je sodelovalo 37 oseb, zaposlenih na osnovni šoli. Vsi anketirani (100 %)

so torej zaposleni v javnem zavodu. Sodelovali so 4 moški, kar predstavlja 10,81 %

vseh sodelujočih, ter 33 ţensk, kar predstavlja 89,19 % vseh anketiranih.

Kot poslovni proces so 3 osebe (8,11 %) navedle upravo, 7 oseb se je opredelilo za

administracijo-javno upravo (18,92 %), 1 oseba je navedla kadrovsko dejavnost

(2,70 %), vsi ostali, 26 oseb, se je opredelilo za drugo (70,27 %).

Povprečna starost anketiranih znaša 45,92 let. Večina izmed njih – 36 oseb ima

dokončano fakulteto (97,30 %), 1 oseba (2,70 %) ima magisterij. 34 oseb (91,89

%) je navedlo poklic učitelja, 3 osebe (8,11 %) so se opredelile za druge poklice.

Večina anketiranih ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas – to je 32

oseb (86,49 %), 2 osebi delata s skrajšanim delovnim časom (5,40 %), 3 osebe

(8,11 %) so delno zaposlene.

Pri opredelitvi poslovanja v mednarodnem okolju je 33 oseb odgovorilo, da v

mednarodnem okolju ne poslujejo (89,19 %), samo 2 osebi, kar predstavlja (5,40 %)

anketiranih ima izkušnje tudi v mednarodnem okolju, 2 osebi (8,11 %) sta ostali



neopredeljeni.

Strukturo vzorca prikazujemo v tabeli 1.

Tabela 1: Struktura vzorca anketirancev

N = 37 1

spol moški ţenski

10,81 % 89,19 %

2 izobrazba fakulteta magisterij

97,30 % 2,70 %

3 poklic učitelj ostalo

91,89 % 8,11 %

4 tip organizacije javni zavod 100,00 %

5 poslovni proces uprava administrativna/javna uprava kadrovska dejavnost drugo

8,11 % 18,92 % 2,70 % 70,27 %

6 poslovanje v mednarodnem okolju da ne neopredeljeni

5,40 % 89,19 % 5,41 %

7 status zaposlen za nedoločen čas krajši delovni čas delno zaposlen

86,49 % 5,40 % 8,11 %

3.2 INSTRUMENT

Instrument v raziskovalni nalogi je anketni vprašalnik. Zanj je značilen seznam

vprašanj, s katerimi potrjujemo ali zanikamo hipoteze v raziskavi. Vprašanja v

našem anketnem vprašalniku so zaprtega tipa, eno vprašanje pa je odprtega tipa.

Prednosti vprašanj zaprtega tipa so v tem, da ne puščajo dvomov o odgovoru, saj

so takšna vprašanja razumljiva in nedvoumna. Rezultate lahko hitro izračunamo s

pomočjo enostavnih računskih operacij. Pri odprtem vprašanju pa anketiranci sami

oblikujejo odgovor, zato dobimo večjo razpršenost odgovorov in globlje lahko

poseţemo v sam problem.

Anketni vprašalnik je vseboval 4 sklope trditev oziroma vprašanj:

Način reševanja problemov (15 trditev)

Motivacija za reševanje problemov (8 trditev)

Uspešnost reševanja problemov (4 trditve)

Metoda, po kateri se običajno rešujejo problemi v skupini (1 vprašanje)

V uvodnem delu smo uporabili nominalne spremenljivke, ki nam omogočajo samo

kvalitativno razvrščanje. Z njimi lahko merimo pripadnost različnim kategorijam, ne

moremo pa jih razvrščati ali količinsko vrednotiti. Te spremenljivke so izobrazba,

poklic, tip organizacije, velikost organizacije, poslovni proces, delovne izkušnje,

spol, starost, vodstvene izkušnje, posebna znanja, poslovanje in status.



Sam način reševanja problemov ter motivacijo za reševanje problemov smo merili z

Likertovim tipom intervalne lestvice, ki je od anketiranca zahtevala, da pri vsaki

trditvi izrazi svojo stopnjo soglasja. Ta ocenjevalna lestvica vsebuje pet stopenj (1 =

sploh ne soglašam, 2 = ne soglašam, 3 = niti soglašam niti ne soglašam, 4 =

soglašam in 5 = popolnoma soglašam). Uspešnost skupin pri reševanju problemov

smo merili v odstotkih.

V zadnjem sklopu smo anketirancem postavili odprto vprašanje. Z odgovori nanj

smo ţeleli globlje prodreti v samo bistvo pojava. Opisati so morali metodo, po kateri

običajno rešujejo probleme v svoji skupini.



4 RAZLAGA REZULTATOV RAZISKAVE

4.1 REZULTATI KVANTITATIVNE RAZISKAVE

V nadaljevanju predstavljamo analizo trditev iz vprašalnika, ki so ga izpolnili

anketiranci. Za vsako trditev v vprašalniku smo izračunali aritmetično sredino in

odklon od aritmetične sredine. Aritmetična sredina nam je dala informacijo o

usmerjenosti in moči stališč anketirancev, standardni odklon pa informacijo o

razpršenosti stališč.



Tabela 2: Način reševanja problemov, motivacija za reševanje in učinkovitost reševanja problemov

Zap. št. Trditve

Aritmetična sredina

Standardni odklon

1

Člani skupine zdruţijo svoje izkušnje in znanje pri reševanju problemov.

4,62 0,64

2

Člani skupine pozorno poslušajo ideje drugih članov v procesu reševanja problemov.

4,27 0,80

3

Nesoglasja, ki so izid različnih pogledov na reševanje problemov v skupini so zelo koristna.

3,62 1,01

4

Člani skupine v procesu reševanja problemov vedno dvomijo v ideje, ki nimajo podlage v dejstvih.

2,81 0,91

5

Člani skupine se izogibajo dvomom v nove ideje samo za to, da obvelja njihova.

2,35 1,11

6

Člani skupine ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi ohranili soglasje v skupini.

2,46 1,10

7

O razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in jih razrešijo.

4,27 0,69

8

Vsak član skupine se trudi, da bi prispeval k reševanju problema in spodbuja razpravo o tem.

4,05 0,97

9

Vsi člani skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve nagradijo.

3,89 0,99

10

Člani skupine podpirajo tiste člane skupine, ki imajo nenavadne ideje o reševanju problemov a jih ne ţelijo predstaviti.

3,05 1,00

11

Člani skupine cenijo timsko delo in ga ne izrabljajo za nesmiselne razprave.

4,24 0,83

12

Člani skupine iščejo soglasje za rešitev problema in nasprotnikov rešitve ne preglasijo samo zato, ker z njimi ne soglašajo.

3,70 1,00

13

Člani skupine spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu reševanja problemov.

4,19 0,78

14

Člani skupine razumejo, da bo njihov vodja sprejel učinkovito odločitev, če skupini ni uspelo najti ustrezne rešitve.

3,84 0,96

15

V skupini novih idej in informacij ne preučimo dovolj podrobno.

2,51 1,04

POVPREČJE 3,59 0,92

Zap. št. Trditve

Aritmetična sredina

Standardni odklon

a1

Naša skupina učinkovito rešuje probleme.

4,22

0,79

a2

Naša skupina običajno najde rešitev za vse probleme, ki se pojavijo.

4,03

0,69

a3

V naši skupini pogosto izgubimo nadzor nad problemi, ki jih moramo rešiti.

2,05

0,94

a4

V naši skupini problemov pogosto ne rešimo pravočasno.

2,05

0,97

a5

V moji skupini se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer rešujemo probleme.

2,05

1,03

a6

V naši skupini je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto prisotno.

2,24

1,01

a7

V naši skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami.

2,76

1,06

a8

V naši skupini usklajevanja aktivnosti, idej in rešitev skoraj ni.

1,78

0,82

POVPREČJE 2,65 0,91

u1 Rešimo takoj 50,38 % 24,91 % u2 Rešimo pravočasno 41,24 % 23,30 % u3 Rešimo delno 13,12 % 9,12 % u4 Ne rešimo 7,75 % 5,34 %

V tabeli 2 predstavljamo rezultate raziskave glede načina reševanja problemov.

Rezultati raziskave so pokazali, da člani skupine kaţejo neko raven ustvarjalnosti,



saj pri reševanju problemov člani zdruţijo svoje izkušnje in znanje (ar. sr. = 4,62). V

samem procesu pozorno poslušajo ideje drugih članov (ar. sr. = 4,27). Njihove ideje

spoštujejo. To pokaţejo s tem, da jih upoštevajo v procesu reševanja problemov

(ar. sr. = 4,19). Pomemben vidik ustvarjalnosti je izogibanje konfliktnim situacijam. V

tem pogledu so skupine dokaj uspešne, saj člani o nastalih razlikah glede rešitve

problema razpravljajo in jih razrešijo (ar. sr. = 4,27). Zavedajo se pomena timskega

dela, zato svoje energije, ko delujejo v skupinah, ne izrabljajo za nesmiselne

razprave (ar. sr. = 4,24).

Pomanjkanje ustvarjalnosti se kaţe v njihovem dojemanju vloge kot članov skupine.

Člani skupine se namreč izogibajo dvomom v nove ideje samo zato, da obvelja

njihova (ar. sr. = 2,35). Soglasje v skupini jim je pomembnejše od same rešitve

problema (ar. sr. = 2,46). Nekateri člani preveč dvomijo v ideje, ki se ne skladajo z

dejstvi (ar. sr. = 2,81). Pri tem zapirajo pot tistim ustvarjalnim idejam, ki svojo

uporabno vrednost pokaţejo šele kasneje. Teţava je tudi v tem, da novih idej in

informacij ne preučijo dovolj podrobno (ar. sr. = 2,51). To lahko vodi v dvom o ideji

za reševanje problema ali do slabe rešitve problema. Rezultati iz dosedanje analize

kaţejo na sorazmerno nizko ustvarjalnost.

V nadaljevanju predstavljamo izračun standardnega odklona v povezavi z načinom

reševanja problemov. Rezultati so pokazali na veliko razpršenost odgovorov pri

nekaterih trditvah. Anketiranci so zelo različno odgovarjali pri trditvah, da se člani

izogibajo dvomom v nove ideje samo zato, da obvelja njihova (st. odklon = 1,11), da

ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi ohranili soglasje v skupini (st.

odklon = 1,10) ter da v skupini novih idej in informacij ne preučijo dovolj podrobno

(st. odklon = 1,04). Odkloni od povprečja pri teh trditvah nakazujejo, da imajo člani o

teh trditvah zelo nasprotujoča mnenja.

Analiza rezultatov raziskave o sami motivaciji za reševanje problemov (podatki so

prikazani v tabeli 2) je pokazala, da so skupine učinkovite pri reševanju problemov

(ar. sr. = 4,22) in da običajno tudi najdejo rešitev za vse probleme (ar. sr. = 4,03).

Člani so toliko motivirani, da probleme razrešijo. Šibka točka skupine se kaţe v tem,

da njeni člani ne posvečajo dovolj pozornosti usklajevanju aktivnosti, idej in rešitev

zanje (ar. sr. = 1,78). V skupini pogosto izgubijo nadzor nad problemi, ki jih je

potrebno rešiti (ar. sr. = 2,05). Člani skupine sestankov ne obiskujejo redno (ar. sr. =

2,05), zato tudi problemov pogosto ne rešijo pravočasno (ar. sr. = 2,05).

V tabeli 2 nam rezultati izračuna standardnega odklona pokaţejo, da si anketiranci

niso enotni v trditvah, da se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer se rešujejo

problemi (st. odklon = 1,03), da je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto

prisotno (st. odklon = 1,01) in da v skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati

s svojimi idejami in rešitvami (st. odklon = 1,06).

Rezultati analize uspešnosti reševanja problemov iz prikaza podatkov v tabeli 2 pa

so pokazali, da je polovica vseh problemov rešena takoj (ar. sr. = 50,38%),

pravočasno rešenih problemov je manj kot polovica (ar. sr. = 41,24%). Nerešenih

problemov v skupinah ostane sorazmerno malo (ar. sr. = 7,75%).



Tabela 3: Korelacije - način reševanja problemov

Ari

tme

tič

na

sre

din

a

Std

t1

t2

t3

t4

t5

t6

t7

t8

t9

t10

t11

t12

t13

t14

t15

t1

4,6

2

0,6

4

1,0

0

t2

4,2

7

0,8

0

0,5

3

1,0

0

t3

3,6

2

1,0

1

0,1

6

0,4

7

1,0

0

t4

2,8

1

0,9

1

-0,2

2

0,1

9

0,1

9

1,0

0

t5

2,3

5

1,1

1

-0,4

7

-0,3

3

-0,0

8

0,2

6

1,0

0

t6

2,4

6

1,1

0

-0,0

2

0,1

4

0,0

4

0,2

9

0,5

7

1,0

0

t7

4,2

7

0,6

9

0,5

5

0,5

1

0,3

5

-0,0

0

-0,3

8

-0,1

3

1,0

0

t8

4,0

5

0,9

7

0,4

8

0,4

1

0,0

8

-0,0

8

-0,5

9

-0,1

3

0,5

1

1,0

0

t9

3,8

9

0,9

9

0,5

0

0,4

2

0,1

2

-0,1

5

-0,5

4

-0,0

6

0,5

7

0,8

4

1,0

0

t10

3,0

5

1,0

0

0,0

8

0,1

9

-0,1

4

0,1

6

0,0

1

0,2

6

0,3

4

0,2

5

0,2

9

1,0

0

t11

4,2

4

0,8

3

0,4

9

0,4

0

0,2

5

-0,2

0

-0,5

5

-0,2

2

0,3

2

0,5

3

0,4

4

0,0

5

1,0

0

t12

3,7

0

1,0

0

0,5

2

0,4

1

0,2

2

0,0

3

-0,1

5

-0,0

2

0,5

6

0,4

2

0,3

6

0,2

1

0,3

2

1,0

0

t13

4,1

9

0,7

8

0,5

4

0,4

9

0,3

8

-0,2

2

-0,4

3

-0,0

7

0,6

8

0,6

1

0,7

1

0,2

0

0,4

0

0,4

0

1,0

0

t14

3,8

4

0,9

6

0,2

6

0,3

8

0,1

4

-0,2

0

-0,3

6

-0,1

4

0,4

4

0,2

5

0,3

0

-0,0

2

0,1

9

0,3

6

0,4

9

1,0

0

t15

2,5

1

1,0

4

-0,4

9

-0,4

3

-0,1

3

0,1

6

0,4

9

0,3

5

-0,5

8

-0,4

7

-0,4

8

-0,1

6

-0,5

3

-0,6

0

-0,4

3

-0,3

6

1,0

0

p < ,001*



V tabeli 3 predstavljamo rezultate korelacij med stališči anketirancev o zdruţevanju

izkušenj in znanja pri reševanju problemov. Poleg tega predstavljamo rezultate o

upoštevanju idej drugih članov v procesu reševanja problemov, o nesoglasjih in

dvomih, s katerimi se srečujemo v procesu reševanja problemov, o pomenu

timskega dela in iskanju soglasja članov skupine za rešitev problema ter

upoštevanju vloge vodje v skupini.

Trditev, da člani skupine pozorno poslušajo ideje drugih članov v procesu reševanja

problemov je povezana s trditvijo, da člani skupine zdruţijo svoje znanje in izkušnje

pri reševanju problemov (r = 0,53). Člani skupine se trudijo upoštevati ideje drugih

članov in jih vključevati v sam proces reševanja problemov.

Trditev, da člani skupine ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi

ohranili soglasje v skupini je v povezavi s trditvijo, da se člani skupine izogibajo

dvomom v nove ideje samo zato, da obvelja njihova (r = 0,57). Torej jim je ohranitev

soglasja v skupini pomembnejša od same rešitve problema, prav tako ne podvomijo

v nove ideje z razlogom, da obvelja njihova. Ohranitev soglasja v skupini in

vztrajanje pri svojem pa ne spodbujata ustvarjalnosti.

Trditev, da člani o razlikah glede rešitve problema razpravljajo in jih razrešijo, je v

povezavi s trditvijo, da člani skupine zdruţijo svoje izkušnje in znanje pri reševanju

problemov (r = 0,55). To pomeni, da člani iščejo pravo rešitev problema z

razpravljanjem o njem, pri tem pa uporabijo vse svoje znanje in izkušnje.

Trditev, da se vsak član skupine trudi, da bi prispeval k reševanju problema in

spodbuja razpravo o tem, je v negativni povezavi s trditvijo, da se člani skupine

izogibajo dvomom v nove ideje samo zato, da obvelja njihova (r = - 0,59). Vsak član

skupine se trudi, da bi prispeval svoj deleţ k rešitvi problema, zato se tudi aktivno

vključuje v razpravo o tem, spodbuja tudi nove ideje, izrazi dvom v njih, in to ne

glede na to, čigava je bila ideja.

Vsi člani skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve nagradijo, je

trditev, ki je v negativni povezavi s trditvijo, da se člani skupine izogibajo dvomom v

nove ideje samo zato, da obvelja njihova (r = - 0,54), pozitivno pa se veţe s trditvijo,

da o razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in jih razrešijo (r = 0,57), ter

da se vsak član skupine trudi, da bi prispeval k reševanju problema in spodbuja

razpravo o tem (r = 0,84.) Člani skupine spodbujajo iskanje rešitev problema, ker

jim je cilj uspešna rešitev problema, ne pa tista rešitev, do katere bi prišli sami. Torej

delujejo kot učinkovita skupina, v kateri so vsi posamezniki enakovredni. Sodelavce

v skupini spodbuja nagrajevanje uspešnih rešitev. Spodbujanje reševanja

problemov se kaţe tudi v tem, da se o samih razlikah glede rešitev člani pogovorijo

in jih z razpravo tudi razrešijo. Pri tem se vsi člani trudijo, da bi prispevali svoj deleţ

k rešitvi.

Člani skupine iščejo soglasje za rešitev problema in rešitev nasprotnikov ne

preglasijo samo zato, ker z njimi ne soglašajo, je trditev povezana s trditvijo, da o

razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in ga razrešijo (r = 0,56). Ker člani

iščejo soglasje k rešitvi problema, morajo razpravljati o vseh moţnih različicah

rešitve problema in s konstruktivnim pogovorom to tudi doseţejo.



Trditev, da člani skupine cenijo timsko delo in ga ne izrabljajo za nesmiselne

razprave, je v negativni povezavi s trditvijo, da se člani skupine izogibajo dvomom v

nove ideje samo zato, da obvelja njihova (r = - 0,55). Članom skupine so pomembne

ideje vseh članov skupine, zato ne izgubljajo časa za razprave, kjer vleče vajeti vsak

na svojo stran.

Trditev, da člani skupine spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu

reševanja problemov, je v povezavi s trditvijo, da člani skupine zdruţijo svoje

izkušnje in znanje pri reševanju problemov (r = 0,54). O razlikah glede rešitve

problema člani razpravljajo in jih razrešijo (r = 0,68). Vsak član skupine se trudi, da

bi prispeval k reševanju problema in spodbuja razpravo o tem (r = 0,61). Vsi člani

skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve tudi nagradijo

(r = 0,71).

Te povezave med trditvami so zelo močne in imajo velik pomen za uspešno

reševanje problemov. Ključnega pomena na poti do uspešne rešitve problema so

spoštovanje in upoštevanje idej drugih, zdruţevanje izkušenj in znanj, spodbujanje

razprav o reševanju problema in nagrajevanje uspešnih rešitev, kamor spada tudi

spodbujanje razprav o razlikah in njihova razrešitev, ter trud vsakega posameznika,

da bi prispeval svoj del k rešitvi problema.

»V skupini novih idej in informacij ne preučimo dovolj podrobno« je trditev, ki se

negativno navezuje na več trditev. Prva je, da o razlikah glede rešitve problema

člani razpravljajo in jih razrešijo (r = - 0,58). Druga je, da člani cenijo timsko delo in

ga ne izrabljajo za nesmiselne razprave (r = - 0,53). Tretja je, da člani skupine

iščejo soglasje za rešitev problema in rešitev nasprotnikov ne preglasijo samo zato,

ker z njimi ne soglašajo (r = - 0,60).

Rezultati kaţejo, da podrobno reševanje problema zahteva razpravo o razlikah

glede rešitve problema, da temelji na skupinskem delu, ki se ne sme izrabljati za

nesmiselne razprave in za iskanje soglasja o rešitvi problema.

Tabela 4: Korelacije – značilnosti reševanja problemov

AR.SR. ST.ODKL. A1 A2 A3 A4 A5 A6 A7 A8

A1 4,22 0,79 1,00

A2 4,03 0,69 0,71* 1,00

A3 2,05 0,94 -0,58* -0,52 1,00

A4 2,05 0,97 -0,42 -0,29 0,51 1,00

A5 2,05 1,03 -0,63* -0,63* 0,69* 0,53* 1,00

A6 2,24 1,01 -0,52* -0,61* 0,42 0,38 0,44 1,00

A7 2,76 1,06 -0,47 -0,41 0,57* 0,47 0,37 0,57* 1,00

A8 1,78 0,82 -0,53* -0,48 0,59 0,40 0,44 0,53* 0,67* 1,00



V nadaljevanju predstavljamo korelacije v zvezi z značilnostjo reševanja problemov,

ki so razvidne iz tabele 4. Ker skupine običajno najdejo rešitev za probleme, ki se

pojavijo, lahko trdimo, da so pri tem delu učinkovite (r = 0,71*). Učinkovitost skupin

pri reševanju problemov se kaţe tudi v tem, da situacijo obvladujejo, saj so nerešeni

problemi vedno pod nadzorom (r = - 0,58*). Neudeleţba na sestankih, kjer se

problemi rešujejo, ima za posledico neučinkovitost skupin pri reševanju problemov

(r = - 0,63*). Ker se člani skupin ne udeleţujejo sestankov, nastaja premalo sveţih

ustvarjalnih idej, brez katerih skupine ne morejo reševati problemov (r = - 0,63*).

Sčasoma skupina izgubi nadzor nad nerešenimi problemi (r = 0,69*). Posledično pa

to lahko pomeni, da skupine problemov ne rešijo pravočasno (r = 0,53*).

Ker skupine niso učinkovite (r = - 0,52*), saj se pogosto zgodi, da rešitve za

določen problem ne najdejo (r = - 0,61*), je razočaranje nad reševanjem problemov

pogosto. Če člani skupine skušajo prevladovati s svojimi idejami in rešitvami, se

lahko zgodi, da skupina izgubi nadzor nad nerešenimi problemi (r = 0,57*).

Dolgoročno postavljanje lastnih idej v ospredje v skupini ima lahko za posledico

slabe rešitve problemov. Razočaranje zaradi tega dejstva bo v skupini veliko

(r = 0,57*). Če v skupini ni usklajevanja idej, aktivnosti in rešitev, je skupina pri

reševanju problemov neučinkovita (r = - 0,53*). Problemi niso pod nadzorom

(r = 0,59*). Nezmoţnost usklajevanja se kaţe v teţnji po prevladovanju idej

nekaterih članov (r = 0,67*). Zaradi neupoštevanja načina dela v skupinah pa je

prisotno razočaranje nad neuspehi (r = 0,53*).



V nadaljevanju predstavljamo korelacije med načinom reševanja problemov in

rešenimi oziroma delno rešenimi problemi.

Tabela 5: Korelacije med načinom reševanja problemov in delno rešenimi problemi

oznaka

trditev Delno rešimo probleme v %

t1 Člani skupine zdruţijo svoje izkušnje in znanje pri reševanju problemov. -0,44* t2 Člani skupine pozorno poslušajo ideje drugih članov v procesu reševanja

problemov. -0,34

t3 Nesoglasja, ki so izid različnih pogledov na reševanje problemov v skupini so zelo koristna.

0,11

t4 Člani skupine v procesu reševanja problemov vedno dvomijo v ideje, ki nimajo podlage v dejstvih.

-0,18

t5 Člani skupine se izogibajo dvomom v nove ideje samo za to, da obvelja njihova. 0,18 t6 Člani skupine ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi ohranili soglasje

v skupini. -0,38*

t7 O razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in jih razrešijo. -0,21 t8 Vsak član skupine se trudi, da bi prispeval k reševanju problema in spodbuja

razpravo o tem. -0,25

t9 Vsi člani skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve nagradijo. -0,23 t10 Člani skupine podpirajo tiste člane skupine, ki imajo nenavadne ideje o reševanju

problemov a jih ne ţelijo predstaviti. -0,24

t11 Člani skupine cenijo timsko delo in ga ne izrabljajo za nesmiselne razprave. -0,15 t12 Člani skupine iščejo soglasje za rešitev problema in nasprotnikov rešitve ne

preglasijo samo zato, ker z njimi ne soglašajo. -0,26

t13 Člani skupine spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu reševanja problemov.

-0,16

t14 Člani skupine razumejo, da bo njihov vodja sprejel učinkovito odločitev, če skupini ni uspelo najti ustrezne rešitve.

-0,14

t15 V skupini novih idej in informacij ne preučimo dovolj podrobno. 0,13

p < ,05000*

Analiza korelacij med socialno dinamiko skupine in delno rešenimi problemi (podatki

so prikazani v tabeli 5) je pokazala, da je vzrok za delno rešitev problemov

predvsem v tem, da člani ne zdruţujejo izkušenj in znanj pri reševanju problemov

(r = - 0,44*) ter da ohranjajo soglasje tudi v primeru, ko je potrebno zavrniti slabo

rešitev problema (r = - 0,38*).



Tabela 6: Korelacije med načinom reševanja problemov in nerešenimi problemi

oznaka

trditev Problemov ne rešimo v %

t1 Člani skupine zdruţijo svoje izkušnje in znanje pri reševanju problemov. -0,44* t2 Člani skupine pozorno poslušajo ideje drugih članov v procesu reševanja

problemov. -0,40*

t3 Nesoglasja, ki so izid različnih pogledov na reševanje problemov v skupini so zelo koristna.

-0,20

t4 Člani skupine v procesu reševanja problemov vedno dvomijo v ideje, ki nimajo podlage v dejstvih.

-0,03

t5 Člani skupine se izogibajo dvomom v nove ideje samo za to, da obvelja njihova. 0,02 t6 Člani skupine ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi ohranili soglasje

v skupini. -0,40*

t7 O razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in jih razrešijo. -0,37 t8 Vsak član skupine se trudi, da bi prispeval k reševanju problema in spodbuja

razpravo o tem. -0,15

t9 Vsi člani skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve nagradijo. -0,19 t10 Člani skupine podpirajo tiste člane skupine, ki imajo nenavadne ideje o reševanju

problemov a jih ne ţelijo predstaviti. -0,39

t11 Člani skupine cenijo timsko delo in ga ne izrabljajo za nesmiselne razprave. -0,11 t12 Člani skupine iščejo soglasje za rešitev problema in nasprotnikov rešitve ne

preglasijo samo zato, ker z njimi ne soglašajo. -0,47*

t13 Člani skupine spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu reševanja problemov.

-0,45*

t14 Člani skupine razumejo, da bo njihov vodja sprejel učinkovito odločitev, če skupini ni uspelo najti ustrezne rešitve.

-0,36

t15 V skupini novih idej in informacij ne preučimo dovolj podrobno. 0,16

p < ,05000*

Analiza korelacij med socialno dinamiko skupine in nerešenimi problemi, ki jo

prikazuje tabela 6, je pokazala, da člani skupine ne zdruţujejo svojih izkušenj in

znanja pri reševanju problemov (r = - 0,44*). K neuspešnemu reševanju problemov

prispeva ugotovitev, da člani skupine idej drugih članov skupine v procesu reševanja

problemov ne poslušajo pozorno (r= - 0,40*). Razlog za neuspešno reševanje

problemov je v tem, da člani skupine podprejo slabo rešitev problema samo zato, da

bi v skupini ohranili soglasje (r = - 0,40*). Dodatno se teţave pri reševanju

problemov pojavijo, ker je za skupino bolj pomembno soglasje v skupini o rešitvi

problema, kot rešitev problema (r = - 0,47). Člani skupine ne rešijo problema, ker v

procesu reševanja problema nekritično upoštevajo vse ideje drugih članov skupine o

tem, kako problem rešiti (r = - 0,45*).

Ključni poudarki neuspešnega reševanja problemov izhajajo iz dejstva, da je

soglasje v skupini bolj pomembno, kot rešitev problema. Skupina pri reševanju

neselektivno uporablja ideje. Pri tem ne zdruţuje izkušenj in je pri obravnavanju idej

premalo pozorna.



V nadaljevanju predstavljamo korelacije med motivacijo za reševanje problemov ter

rešenimi, delno rešenimi ter nerešenimi problemi.

Tabela 7: Korelacije med motivacijo za reševanje in rešenimi problemi

Trditve od a1 do a8 Probleme rešimo takoj v %

Naša skupina učinkovito rešuje probleme. 0,26 Naša skupina običajno najde rešitev za vse probleme, ki se pojavijo. 0,36* V naši skupini pogosto izgubimo nadzor nad problemi, ki jih moramo rešiti. -0,37* V naši skupini problemov pogosto ne rešimo pravočasno. -0,42* V moji skupini se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer rešujemo probleme. -0,22 V naši skupini je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto prisotno. -0,32 V naši skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami. -0,42 V naši skupini usklajevanja aktivnosti, idej in rešitev skoraj ni. -0,25

p < ,05000*

Tabela 7 prikazuje korelacije med motivacijo za reševanje problemov in rešenimi

problemi. Analiza teh korelacij je pokazala, da je za uspešno reševanje problemov

ključnega pomena, da skupine ne izgubijo nadzora nad problemi, ki jih morajo rešiti

(r = - 0,37*). Skupine so motivirane, da najdejo rešitev za vse probleme, ki se

pojavijo (r = 0,36*) in da rešitve poiščejo pravočasno (r = - 0,42*).

Tabela 8: Korelacije med motivacijo za reševanje in delno rešenimi problemi

Trditve od a1 do a8 Probleme rešimo delno v %

Naša skupina učinkovito rešuje probleme. -0,26 Naša skupina običajno najde rešitev za vse probleme, ki se pojavijo. -0,32 V naši skupini pogosto izgubimo nadzor nad problemi, ki jih moramo rešiti. 0,60* V naši skupini problemov pogosto ne rešimo pravočasno. 0,58* V moji skupini se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer rešujemo probleme. 0,60* V naši skupini je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto prisotno. 0,21 V naši skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami. 0,36* V naši skupini usklajevanja aktivnosti, idej in rešitev skoraj ni. 0,36*

p < ,05000*

Tabela 8 prikazuje korelacije med motivacijo za reševanje in delno rešenimi

problemi. Podrobna analiza teh podatkov nam je pokazala, da vzrok, da se nekateri

problemi samo delno rešijo, tiči v tem, da skupine pogosto izgubijo nadzor nad

problemi, ki jih morajo rešiti (r = 0,60*), in ker se skupine ne potrudijo delo opraviti

pravočasno (r = 0,58*). Odstotek delno rešenih problemov povečuje tudi dejstvo, da

se nekateri člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, na katerih se problemi rešujejo

(r = 0,60*). Teţave nastajajo tudi zaradi teţnje nekaterih članov po prevladovanju

njihovih idej in rešitev (r = 0,36*) in ker v skupinah primanjkuje usklajevanja

aktivnosti, idej in rešitev (r = 0,36*).



Tabela 9: Korelacije med motivacijo za reševanje in nerešenimi problemi

Trditve od a1 do a8 Problemov ne rešimo v %

Naša skupina učinkovito rešuje probleme. -0,35 Naša skupina običajno najde rešitev za vse probleme, ki se pojavijo. -0,58* V naši skupini pogosto izgubimo nadzor nad problemi, ki jih moramo rešiti. 0,46* V naši skupini problemov pogosto ne rešimo pravočasno. 0,55* V moji skupini se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer rešujemo probleme. 0,68* V naši skupini je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto prisotno. 0,23 V naši skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami. 0,34 V naši skupini usklajevanja aktivnosti, idej in rešitev skoraj ni. 0,36

Analiza korelacij med motivacijo za reševanje problemov in nerešenimi problemi

(tabela 9) pa je pokazala, da je vzrok nerešenim problemom dejstvo, da skupine

običajno ne najdejo rešitve za vse probleme, ki se pojavijo (r = - 0,58*). Teţave so

večje zaradi tega, ker skupine pogosto izgubijo nadzor nad problemi, ki jih morajo

rešiti (r = 0,46*). Problemi ostajajo nerešeni zaradi dejstva, da se člani ne potrudijo

pravočasno poiskati rešitve problema (r = 0,55*) in ker se člani pogosto ne

udeleţujejo sestankov, na katerih se problemi rešujejo (r = 0,68*).



V nadaljevanju predstavljamo korelacije med značilnostjo vzorca, samim načinom

reševanja problemov in motivacijo za reševanje problemov s sproti in pravočasno

rešenimi problemi, delno rešenimi problemi in nerešenimi problemi. Vse podatke

prikazuje tabela 10.

Tabela 10: Korelacija med uspešnostjo, načinom reševanja problemov in mot ivacijo

sproti pravočasno delno neuspešno

izobrazba -0,02 0,05 -0,09 -0,01 poklic -0,13 0,14 0,02 -0,06 velikost organizacije 0,14 -0,13 0,03 -0,14 poslovni proces -0,10 -0,03 0,28 0,16

Značilnosti vzorca spol 0,24 -0,19 -0,15 -0,07 starost 0,21 -0,03 -0,32 -0,43* vodstvene izkušnje 0,25 -0,19 -0,16 -0,08 Poslovanje (mednarodno okolje) -0,37* 0,34* 0,01 0,21 status -0,07 0,09 0,00 -0,07

t1 0,13 0,09 -0,51* -0,29 t2 0,17 0,00 -0,35* -0,31 t3 0,16 -0,19 0,14 -0,15 t4 0,08 -0,10 0,05 0,04 t5 -0,19 0,11 0,26 0,03 t6 0,02 0,10 -0,11 -0,32 t7 0,23 -0,07 -0,33 -0,34*

Način reševanja problemov

t8 0,26 -0,13 -0,29 -0,22

t9 0,20 -0,12 -0,20 -0,16 t10 0,24 -0,11 -0,22 -0,29 t11 0,03 0,13 -0,32 -0,23 t12 -0,05 0,21 -0,37* -0,17 t13 0,21 -0,09 -0,20 -0,39* t14 -0,13 0,16 -0,07 -0,08 t15 0,14 -0,27 0,33 0,06

a1 0,24 -0,07 -0,37* -0,34* a2 0,29 -0,08 -0,33* -0,59* a3 -0,17 -0,02 0,36* 0,37*

Socialna dinamika skupine

a4 -0,17 -0,09 0,50* 0,43*

Motivacija za reševanje

a5 -0,05 -0,22 0,45* 0,56*

problemov a6 -0,13 0,04 0,20 0,22 a7 -0,11 0,05 0,19 0,08 a8 -0,11 -0,02 0,27 0,28

Korelacija med značilnostjo vzorca, to je med poslovanjem v mednarodnem okolju

in sprotno rešenimi problemi je pokazala, da člani nalogam, povezanim s

sodelovanjem z mednarodno organizacijo, posvetijo več pozornosti (r = - 0,37*).

Zavedajo se prednosti in pomembnosti sodelovanja v mednarodnem okolju in to jih

motivira, da naloge opravijo sproti.

Korelacija med značilnostjo vzorca, ki se nanaša na poslovanje v mednarodnem

okolju, in pravočasno rešenimi problemi je pokazala, da na pravočasno reševanje

problemov vpliva dejstvo, da organizacija deluje v mednarodnem okolju.

Organizacija lahko uspešno posluje v mednarodnem okolju, če se drţi pogodbenih

rokov (r = 0,34*).

Analiza korelacij med načinom reševanja problemov in delno rešenimi problemi je

pokazala, da člani skupin ne zdruţujejo svojih znanj in izkušenj pri reševanju



problemov (r = - 0,51*). K temu, da so problemi samo delno rešeni, prispeva

dejstvo, da člani skupine idej drugih članov v procesu reševanja problemov ne

poslušajo dovolj pozorno (r = - 0,35*). Člani skupine tudi ne iščejo soglasja za

rešitev problema in rešitve nasprotnikov preglasijo, ker z njimi ne soglašajo

(r = - 0,37*).

Korelacija med motivacijo za reševanje problemov in delno rešenimi problemi je

pokazala, da skupine pri reševanju problemov niso učinkovite (r = - 0,37*). Skupine

ne najdejo rešitev za vse probleme, ki se pojavijo (r = - 0,33*). Vzrok za delno

rešene probleme je v tem, da v skupinah pogosto izgubijo nadzor nad problemi, ki

jih morajo rešiti (r = 0,36*), pa tudi problemov pogosto ne rešijo pravočasno

(r = 0,50*). Šibka točka skupine je ta, da se njeni člani pogosto ne udeleţujejo

sestankov, na katerih se problemi rešujejo (r = 0,45*).

Korelacija med značilnostjo vzorca, to je med starostjo in stališčem o neuspešnem

reševanju problemov je pozitivna. To pomeni, da so starejši anketiranci in

anketiranke bolj uspešni pri reševanju problemov (r = - 0,43*).

Korelacija med načinom reševanja problemov in neuspešnostjo reševanja

problemov je pokazala, da je teţava v neuspešnosti reševanja v tem, da člani o

razlikah glede rešitve problema z drugimi člani ne razpravljajo (r = - 0,34*). Ne

spoštujejo idej drugih in jih v procesu reševanja problemov ne upoštevajo

(r = - 0,39*).

Korelacija med motivacijo za reševanje in nerešenimi problemi je pokazala, da so

skupine neuspešne, ker pri reševanju problemov niso učinkovite (r = - 0,34*) in ker

običajno ne najdejo rešitev za vse probleme, ki se pojavijo (r = - 0,59*). Na število

nerešenih problemov vpliva tudi to, da v skupinah pogosto izgubijo nadzor nad

problemi, ki jih morajo rešiti (r = 0,37*). Problemov pogosto ne rešijo pravočasno

(r = 0,43*). Na število nerešenih problemov vpliva tudi pogosta odsotnost članov na

sestankih, kjer se problemi rešujejo (r = 0,56*).

4.2 REZULTATI KVALITATIVNE RAZISKAVE

V procesu kvalitativne analize podatkov smo uporabili metodo 'Analiza vsebine', ki je

največkrat uporabljena in najbolj preizkušena metoda za analizo besedilnega

gradiva. Z razvojem informacijske in komunikacijske tehnologije se povečuje količina

besedilnega gradiva, ki pogosto ne vsebuje pomembnih vsebinskih informacij. Zato

je potrebno vsako besedilo vsebinsko analizirati. Pri analizi vsebine raziskovalec

besedam v tekstu pripiše označevalce in nato šteje pojavnost istih besed.

Pomembno je, da so označevalci (kode) dovolj natančni, da omogočijo različnim

raziskovalcem, da pridejo do istih rezultatov, ko uporabijo isto besedilo (Silverman,

2002: 123). Branje besedil je lahko zelo ustvarjalno dejanje, ki pomaga pri

pojasnjevanju problema, ki ga rešujemo. Lipičnik (1996, 76) predlaga, da ko beremo

literaturo, neprestano mislimo na to, kar beremo. Skušamo spremeniti vsebino,

obračamo pomen stavkov, iščemo nasprotja, postavljamo se na nasprotna stališča



in skušamo ovreči trditve avtorja besedila. V procesu reševanja problema

preberemo vso literaturo, ki ga obravnava in pri tem posvetimo posebno pozornost

nasprotnim stališčem, trditvam in ugotovitvam. Označevanje besedila je zelo

uporabno za razvrščanje delov besedila v nove pomenske strukture. Pomanjkljivosti

označevanja so v tem, da označevalci zapirajo pogled na problem v meje

označevanja in pri tem ne zajamejo informacij, ki so izven označevalcev (Silverman,

2002: 123).

Anketirancem smo postavili odprto vprašanje, s katerim so opisali metodo, po kateri

običajno rešujejo probleme v skupini ali oddelku. Od 37 anketirancev nam 5

anketirancev na vprašanje ni odgovorilo. Anketiranci in anketiranke so odgovorili na

vprašanje:

»Opišite metodo, s katero običajno rešujete probleme v vaši skupini/v vašem

oddelku.«

Odgovore, ki smo jih analizirali s pomočjo računalniškega programa za analizo

besedil 'Context Organizer©', prikazujemo v tabeli 11. Vsaka ključna beseda ima v

besedilu, ki smo ga analizirali, svojo razvrstitev (rang). Najvišje je razvrščena

beseda 'mnenje', sledi ji beseda 'argumentiranje'. Na tretjem mestu je beseda

'problemi' in na četrtem mestu je besedna zveza 'izmenjava mnenj'. Razvrstitev

besed kaţe, da anketiranci rešujejo probleme tako, da izmenjujejo mnenja ali

stališča o problemu. Izmenjava mnenj ustvarja različne poglede na problem. V

nadaljevanju anketiranci skupno iščejo rešitve.



Tabela 11: Analiza ključnih besed

Ključne besede:

mnenja (100)

argumentiranje (71)

problemi (56)

izmenjava mnenj (42)

mnenja (42)

skupno iskanje (37)

pogovor (37)

posvetovanje (28)

razgovor (28)

metoda (28)

pogovor (28)

dobro (28)

ideja (28)

delo (18)

skupina (18)

mnenja sogovorca (18)

usklajevanje (18)

pogovori (18)

dogovor (18)

konstruktivna debata (18)

moja metoda (18)

nek problem (18)

tudi vodja (18)

argument znanja (18)

podlaga (14)

izmenjujemo mnenja (14)

Podrobna stališča o reševanju problemov:

� �usklajevanje mnenj, pogovor, dogovor, vihar moţganov, argument znanja � �medsebojni pogovori, izmenjava

izkušenj, doslednost � �metoda razgovora, brainstorming (moţganska nevihta) idej, metoda po Gordonu - Kdo ima

problem � � � �nevihta moţganov � �pobude, predlogi, usklajevanja, odločanje v skupno dobro, obdrţimo dobro

preizkušene projekte in jih nadgrajujemo � �dialog, primerjava različnih verzij reševanja, preverjanje v praksi �

�individualni pogovor, pogovor z udeleţenci, s celo skupino, oni predlagajo rešitve, skupaj potem ocenimo kaj je

dobro in kaj slabo � �razgovor, argumenti in če enkrat pogovor, skupno reševanje in skupno iskanje rešitev,

poslušanje sogovornika, upoštevanje različnosti, različnih mnenj � �s pogovorom, s skupnim iskanjem prave

rešitve, s poslušanjem sogovorca, upoštevanjem mnenja sogovorca � �po navadi probleme rešujemo v skupini ali

individualno � �pogovor, poslušanje predlogov in argumentov, usklajevanje, dogovor � � � �demokratično �

�metoda razgovora � �razgovor, posvetovanje, argumentiranje � �s pogovori in mnenji udeleţencev � �s

strpnostjo, upoštevanjem mnenj drugih članov, s pogovorom � �pogovor, razprava, skupno iskanje idej � �s

pogovorom, predstavitvijo različnih idej in mnenj, s konstruktivno kritiko, predvsem pa "prepih moţganov" �

�takojšnje reševanje problemov, razumevanje nastanka problema in posledic, ki jih prinesejo ponujene rešitve,

dopuščanje različnih pogledov na reševanje, podpiranje dogovorjenega v skupini, upoštevanje vodilne vloge vodje,

ne kaznovalno pedagoško delo, ki tangira motivacijo učenca, na razumevanju teţav, ki jih povzroča, na dobrih

delih...

� � � �razgovor, restitucija � �razgovor, miselni vzorci � �timsko delo � � � �



V Tabeli 12 (spodaj) prikazujemo povzete besedne zveze, ki predstavljajo način

reševanja problemov. V procesu reševanja problemov se reševanje začne z

razgovori in dogovori, ki se nadaljujejo z utemeljevanjem različnih mnenj. Z metodo

razgovora se v nadaljevanju izmenjujejo različna mnenja in predstavljajo različne

rešitve. Rešitve anketiranci nato premislijo in predstavijo rešitev z upoštevanjem

najboljšega predloga. V tem procesu se pogosto sklepajo sporazumne in soglasne

rešitve. Rešitve anketiranci utemeljujejo z izmenjavo izkušenj in znanja. V analizi se

je pojavilo tudi povsem nasprotno mnenje, ki temelji na tem, da med anketiranci ni

interakcije in zato problemov tudi ne rešujejo.

Tabela 12: Povzete besedne zveze o načinu reševanja problemov

razgovor, dogovori diskusija, argumentiranja mnenja z metodo razgovora, izmenjava mnenj, podajanje različnih moţnosti za rešitev pogovor-načrt-uresničevanje-evalvacija-nov načrt razgovor, posvetovanje, upoštevanje mnenj; premislek čez noč, potem rešitev z upoštevanjem najboljšega predloga pogovor pogovor, izmenjava mnenj, moţne rešitve in ukrepi, sklepanje kompromisov metoda razgovora največkrat z razgovorom, kjer si izmenjujemo mnenja na podlagi izkušenj, znanja Ne rešujemo problemov, ker se o njih v našem aktivu ne pogovarjamo.

Za razumevanje odklonilnega stališča do sistematičnega reševanja problemov je

značilno stališče enega od anketirancev:

»Tudi vodja me odslovi, če želim prediskutirati nek problem s stavkom: »Če je kaj

negativnega, ne bom poslušal. V aktivu pa tudi ne moremo reševati problemov, ker

se ne sestajamo.«

V nadaljevanju anketiranec pravi:

»Torej imam za reševanje problemov onemogočen pristop.«

Izkušnja anketiranca potrjuje ugotovitve Kaufmanna (1990), da člani skupine

redkokdaj soglašajo s skupino pri reševanju problemov. Konflikte, ki izhajajo iz

nesoglasij glede reševanja problemov, jemljejo zelo osebno. Isaksen in Kaufmann

(1990) zato opozarjata, da je zelo pomembno, kakšen osebni slog ima član skupine,

kakšni so njegovi cilji in kako zaznava vzdušje v skupini v procesu reševanja

problemov.

Isti anketiranec deluje povezovalno in predlaga svojo metodo za reševanje

problemov: »Konstruktivna debata in analiza problemov, s pozitivnim pristopom,

upoštevajoč hierarhijo udeleţencev, ki so kompetentni za reševanje problemov.

Predvsem pa izbiranje rešitve, ki bo dala dolgoročen uspeh pri doseganju ciljev.«



5 RAZPRAVA

Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti, kako učitelji na eni od gorenjskih osnovnih šol

rešujejo probleme skupinsko in kako učinkoviti so pri tem. Ugotovili smo, da učitelji

v skupini probleme rešujejo na različne načine. Rezultati kvantitativne raziskave so

pokazali, da člani skupine rešujejo probleme tako, da v procesu reševanja

problemov pozorno poslušajo ideje drugih članov skupine in upoštevajo njihovo

znanje in izkušnje. Pri tem se v procesu reševanja problemov izogibajo konfliktnim

situacijam. O problemih veliko razpravljajo in iščejo skupno rešitev.

Kljub sodelovanju v procesu reševanja problemov, nekateri anketiranci kaţejo teţnjo

po prevladovanju v skupini. Zagovarjajo svoje ideje, ki niso nujno najboljše in

zanemarjajo ideje drugih članov skupine. Zelo so nezaupljivi do idej, ki niso skladne

z njihovo zamislijo o tem, kako je potrebno problem rešiti. Ohranjanje soglasja za

vsako ceno v skupini je znamenje neustvarjalnega pristopa, saj skupine za ceno

soglasja lahko uberejo napačno pot do rešitve problema.

Po mojem mnenju do manj kakovostnih rešitev skupine vodi slabo poznavanje in

površna analiza novih idej in informacij. Temu botruje nesistematično delovanje

skupine, saj dober sistemski pristop ob obilici novih informacij, s katerimi se morajo

skupine soočiti, omogoča predvsem uporabo teh informacij na najbolj učinkovit

način.

Ker imajo člani skupine različen pogled na način preučevanja novih idej in

informacij, in dvomijo v nove ideje in stališča do ohranjanja soglasja, lahko

sklepamo, da skupine ne delujejo timsko in nimajo nekega sistemskega pristopa, ki

je za uspešno reševanje problemov nujen.

S pomočjo kvantitativne raziskave smo našli tudi nekaj povezav med trditvami

anketirancev o samem načinu reševanja problemov. Trditev, da člani skupine

spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu reševanja problemov, se

navezuje na dejstvo, da člani skupine zdruţujejo svoje izkušnje in znanje pri

reševanju problemov. Rezultati kaţejo, da o razlikah razpravljajo in jih razrešijo.

Pomembna je tudi ugotovitev, da se vsak posameznik in skupina trudi, da bi

prispevala k reševanju problemov in uspešne rešitve tudi nagradi. Te povezave med

trditvami so močne in imajo velik pomen za uspešno reševanje problemov.

Po drugi strani skupina novih informacij ne analizira dovolj podrobno. Natančno

reševanje problemov namreč zahteva, da o razlikah glede rešitve člani razpravljajo

in jih razrešijo. To je mogoče doseči samo s timskim delom ter iskanjem soglasja pri

reševanju problema.

En anketiranec je mnenja, da je preveč ovir, ki mu onemogočajo ustvarjalno

sodelovanje v procesu reševanja problemov. Ta anketiranec se čustveno vključuje

zaradi pasivnosti tistih, ki bi morali aktivno reševati probleme. Predlaga naslednjo

rešitev: ustvarjalno razpravo in analizo problema. Pričakuje, da bo vodja skupine

vodil proces reševanja problema in prispeval k dolgoročni rešitvi problema.

Anketiranec opozarja na birokratski pristop k reševanju problemov, kjer so nekatere



rešitve znane ţe vnaprej. Morda je razlog v tem, da imajo člani skupine občutek, da

si lahko z ustvarjalnim reševanjem problemov nakopljejo teţave.

Analiza rezultatov glede značilnosti reševanja problemov je pokazala nekatere

pomanjkljivosti. Šibka točka skupinskega načina reševanja problemov se kaţe v

pomanjkanju pozornosti po usklajevanju aktivnosti, idej in rešitev zanje. Člani

skupine pogosto izgubijo nadzor nad problemi, ki jih rešujejo. To kaţe na

neučinkovito organiziranost skupine ali na neučinkovito delovanje vodje skupine.

Skupine izgubljajo ustvarjalni potencial zaradi nerednega obiskovanja sestankov

članov skupin, na katerih se problemi rešujejo. To bi lahko bil tudi vzrok za

nepravočasno reševanje problemov.

Člani skupin si niso enotni v trditvah, da se pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer

se problemi rešujejo. Razočaranje nad reševanjem problemov je pogosto prisotno.

Nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami. To kaţe na

različen pogled članov na reševanje problemov.

Povezave med stališči so razkrile nekaj značilnosti reševanja problemov v skupinah.

Ker skupina običajno najde rešitev za probleme, ki se pojavijo in ne izgubi nadzora

nad nerešenimi problemi, lahko trdimo, da je skupina pri delu uspešna. Slaba stran

skupine je, da se njeni člani ne udeleţujejo sestankov, kjer se problemi rešujejo.

Zato skupina sčasoma postane neučinkovita. Ustvari premalo sveţih idej in izgubi

nadzor nad problemi. Posledica tega je, da tudi problemi niso rešeni pravočasno.

Rezultati raziskave o učinkovitosti reševanja problemov v skupinah so pokazali, da

je pravočasno rešenih problemov manj kot polovica. Ta podatek nam pove, da

skupine nimajo pravega sistemskega pristopa do reševanja problemov. Skupina

porabi za rešitev problema precej več energije in časa, kar se zrcali tudi v

nepravočasno rešenih problemih. Analiza korelacij med socialno dinamiko in delno

rešenimi problemi je pokazala, da je vzrok za delno rešitev problemov v tem, da

člani ne zdruţujejo izkušenj in znanj pri reševanju problemov in soglasje ohranjajo

tudi v primerih, ko je potrebno zavrniti slabo rešitev problema.

Iz povezav med stališči smo tudi ugotovili, da je za nerešene probleme v skupini

kriva neselektivna uporaba idej. Soglasje v skupini je bolj pomembno kot sama

rešitev. Poleg tega je izmenjavanju izkušenj in idej namenjeno premalo pozornosti.

K uspešnemu reševanju problemov v skupini prispeva motiviranost članov skupine.

Ta člane skupine spodbuja, da ne izgubijo nadzora nad problemi, ki jih morajo rešiti.

Spodbuja jih, da najdejo pravočasno rešitev za večino problemov.

Vzrok za delno rešitev problemov vidim v tem, da člani izgubljajo nadzor nad

problemi in da se vsi člani sestankov ne udeleţujejo redno. Teţave nastajajo zaradi

teţnje nekaterih članov po uveljavitvi njihovih idej in rešitev ter v pomanjkanju

usklajevanja aktivnosti.

Korelacije med značilnostjo vzorca, načinom reševanja in motivacijo za reševanje so

pokazale podobne rezultate. Skupina ne zdruţuje znanj, izkušenj in idej prav

pogosto. Med seboj niso pozorni in se ne poslušajo. Poleg tega ne iščejo soglasja

za uspešno rešitev problemov. Vsi ti dejavniki so bistvenega pomena za uspešno

reševanje problemov. Skupina je neuspešna, ker člani pogosto izgubijo nadzor nad



problemi, ki se rešujejo. Problemi niso rešeni pravočasno in člani ne sodelujejo

aktivno v procesu njihovega reševanja.

Zanimiva je povezanost spremenljivke 'starost' z rešenimi problemi, ki kaţe na to, da

so starejši člani skupine bolj uspešni pri reševanju problemov kot mlajši. Starejši

člani imajo več izkušenj in znanja ter so bolj vztrajni.

Opozarjam na povezavo med sodelovanjem v mednarodnem okolju in sproti ter

pravočasno rešenimi problemi. Člani skupine se zavedajo prednosti in

pomembnosti sodelovanja v mednarodnem okolju, zato so vsi problemi v zvezi s

tem rešeni sproti in pravočasno.

Z uporabo računalniškega programa za analizo besedil smo označili ključne besede

in vsako od njih razvrstili v kategorije. Iz razvrstitve sklepamo, da skupine rešujejo

probleme tako, da izmenjujejo mnenja ali stališča o problemu. Z izmenjavo mnenj si

udeleţenci ustvarijo različne poglede na problem. Anketiranci z medsebojnimi

pogovori, posvetovanji in razgovori iščejo skupno rešitev za nastali problem. Z

metodo razgovora spodbujajo razvoj idej, ki bi se lahko izkazale za dobro rešitev

problema. Upoštevajo tudi mnenje sogovorca in se medsebojno usklajujejo. Posebej

poudarjajo ustvarjalno razpravo, saj se zavedajo, da morajo biti člani skupine

ustvarjalni in kritični, da lahko sprejemajo najboljše odločitve. Vse to so pomembni

vidiki za uspešno reševanje problemov.

Anketiranci se zavedajo poloţaja vodje v skupini, saj ga pri opisovanju metode

večkrat omenjajo. Dober vodja mora v procesu reševanja problemov pokazati

sposobnost in znanje, da sodelavce pritegne za opravljanje nalog v zvezi z

reševanjem problemov.

Pri natančnem pregledu stališč smo tudi ugotovili, da nekateri člani za reševanje

problemov uporabljajo tehniko 'nevihta moţganov'. To je kakovostna in preizkušena

skupinska tehnika, s katero lahko ustvarimo veliko novih idej, ki so izhodišče za

izbiro prave.

En anketiranec/anketiranka je poudaril, da je potrebno dobro razumeti razmerje med

vzrokom in posledico pri reševanju problema. Ta oseba v skupini dopušča različne

poglede na reševanje problemov, ob upoštevanju hierarhije udeleţencev – torej ob

upoštevanju vodje.

Pri analizi smo si pomagali tudi z besednimi zvezami, ki predstavljajo način

reševanja problemov. Člani skupine reševanje problemov vedno začenjajo s

pogovori, ki se nadaljujejo z utemeljevanjem različnih mnenj. Z metodo razgovora

izmenjujejo različna mnenja in predstavljajo različne rešitve. Člani rešitve dobro

premislijo in se odločijo za najboljšo moţno rešitev, ki jo podkrepijo z izkušnjami in

znanjem. Vse te faze delovanja članov v skupini so pokazatelji uspešnega reševanja

problemov.

Vzrok za pomanjkanje ustvarjalnosti pri nekaterih vidikih ustvarjalnega delovanja

članov skupine je po mojem mnenju v tem, da šola kot institucija v prvi vrsti prenaša

znanje. Ustvarjalnost sodi bolj med stranske produkte šole. Prav pomanjkanje

ustvarjalnosti pri njeni primarni dejavnosti – poučevanju se vzporedno kaţe tudi pri

reševanju problemov.



Dejstvo je, da ustvarjalnost lahko spodbudimo z načinom dela, z iskanjem

neobičajnih poti do rešitev, z osebnim zgledom in ustvarjalno klimo. S takšnimi

pristopi pa bi se zaposleni lahko seznanili z navzočnostjo na delavnicah o

ustvarjalnem mišljenju. Zavedati se moramo, da za vsako uspešno druţbo kot

celoto stojijo posamezniki, ki so sposobni sproščati svoj ustvarjalni potencial na

pravih mestih in ob pravem času, pod pogojem, da jim okolje, v katerem delujejo, to

omogoča.

5.1 PREDNOSTI

Prednosti naše raziskave so v instrumentu, to je v anketnem vprašalniku, ki je

vseboval zaprta vprašanja ter eno odprto vprašanje. Prednost teh vprašanj je v tem,

da ne puščajo dvomov v odgovoru, saj so vprašanja jasna in nedvoumna. Uporabili

smo lestvico Likertovega tipa, ki vsebuje preprosto in jasno lestvico stališč. Z

odprtim vprašanjem pa smo globoko obdelali temo in prišli do bogatega vira

podatkov, ki nam je omogočal kvalitetno analizo.

5.2 SLABOSTI

Slabost naše raziskave je v tem, da smo anketirance o načinu reševanja problemov

spraševali na splošno. Do bolj jasne podobe o tem, kako rešujejo probleme, bi prišli,

če bi spremljali reševanje enega zapletenega problema od začetka do rešitve.

Preizkus tega modela predlagamo v naslednji raziskavi.



6 LITERATURA IN VIRI

Amabile, T. M., Barsade, S. G., Mueller, J. S., Staw, B. M. (2005). Affect and

creativity at work. Administrative Science Quarterly, vol. 50, str. 367–403.

Ambroţ, M. (2009). Viharnost organizacije. Kranj: B&B.

Ambroţ, M., Mihalič, T. (1998). Pot k odličnosti. Škofja Loka: Institut za samorazvoj.

Ambroţ, M. (2009). Metodologija raziskovalnega dela. Kranj: B&B, izobraţevanje in

usposabljanje d. o. o.

Ambroţ, M. (2010). Projektno organiziranje poslovnih dogodkov. Kranj: B&B,

izobraţevanje in usposabljanje d. o. o.

Buzan, T. (1980). Delaj z glavo. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum.

Cai D.J., Mednick S.A., Harrison E.M., Kanady J.C., Mednick S.C. (2009). REM, not

incubation, improves creativity by priming associative networks. Proc Natl Acad Sci

U S A. 2009 Jun 23;106(25):10130-4, Epub 2009 Jun 8.

de Bono, E. (1994). Water Logic. London: Penguin Books.

de Bono, Edward (1985). Six Thinking Hats: An Essential Approach to Business

Management. Little, Brown, & Company.

De Bono, E. (1973). Lateral Thinking: Creativity Step by Step. London, Harper &

Row.

De Bono, E. (1993) Water Logic. New York, McQuaig Inc.

Isaksen, S. G., Kaufmann, G. (1990). Adaptors and Innovatros: Different

perceptions of the Psychological Clima for creativity. Studia Psychologica 32(3):129-

39.

Isaksen, S. G., (2007). The Climate for Transformation: Leson for Leaders.

Creativity and innovation Management, 16(1): 3-15.

Isaksen, S., & Tidd, J. (2006). Meeting the innovation challenge: leadership for

transformation and growth. Hoboken, NJ: John Wiley & Sons.

Lewis, W. (1996). Applying creative Problem Solving to a Critical Business problem.

CPSB's Communique, 2: 1-4.

Lipičnik, B. (1996). Reševanje problemov, namesto reševanja konfliktov. Ljubljana:

Zavod RS za šolstvo in šport.

Matos, S. (1994). Spodbujanje ustvarjalnosti. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Mihalič, T., Ambroţ, M. (1995). Samorazvoj za konkurenčnost organizacije.

Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Nonaka, I. (1991). The Knowledge-Creating Company. Harvard Business Review,

69 (6): 96–104.

Pečjak, V. (1987). Misliti, delati, živeti ustvarjalno. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Pečjak, V. (1989). Poti do idej. Ljubljana: Samozaloţba.

Pfajfar, L., Arh, F. (2000). Statistika 1. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani.

Srića, V. (1999). Ustvarjalno mišljenje. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Treffinger, D. J., Selby, E. C.; Isaksen, S. G. (2008). Understanding individual

problem-solving style: A key to learning and applying creative problem solving.

Learning and Individual References, 18(4): 390-401.

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Cai%20DJ%22%5BAuthor%5D

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Mednick%20SA%22%5BAuthor%5D

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Harrison%20EM%22%5BAuthor%5D

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Kanady%20JC%22%5BAuthor%5D

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Mednick%20SC%22%5BAuthor%5D

http://en.wikipedia.org/wiki/Lateral_Thinking



Vroom, V. H. (1973). A New Look at Managerial Decision-Making, Organizational

Dynamics (AMACOM: American Management Association): 66-80.

Galanes, G. J., Group leadership and Problem Solving. Dostopno na:

http://www.roxbury.net/images/pdfs/cps6chapw.pdf dne 22.04.2010.

http://www.roxbury.net/images/pdfs/cps6chapw.pdf



PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani, sem Marjeta Ferlan, študentka 2. letnika Višje strokovne šole B&B Kranj. Prosim vas, da izpolnite anketo o ustvarjalnem reševanju problemov. Vprašalnik vsebuje več področij in trditev z

ocenjevalnimi lestvicami. Lestvice so pri vsaki skupini trditev (sledite navodilom za izpolnjevanje). Prosim, označite vse trditve in odgovorite na vsa vprašanja. V vprašalniku ni pravih in tudi ni nepravih odgovorov. So samo vaša stališča o določenem pojavu. Anketa je anonimna, vendar

prevzemamo polno odgovornost za varovanje osebnih podatkov. Anketo bomo uporabili v raziskovalne namene. Hvala za sodelovanje in srečno.

izobrazba poklic tip organizacije velikost organizacije

označite:

osnovna šola

srednja šola

višja, visoka, fakulteta

magisterij

doktorat

vpišite:

označite z »x«:

industrija

trgovina

logistika

drţavna uprava

javni zavod

zasebni zavod

storitve – javne

storitve-zasebne

lastno podjetje

označite z »x«:

do 50 zap od 51-200 zap

0d 201- 500 zap

od 501 do 1000 zap

več kot 1000 zap

poslovni proces delovne izkušnje spol

starost

označite eno ali več področij z »x«:

uprava

proizvodnja

komerciala

administracija /drţavna uprava

administracija/javna uprava

logistika

nabava

menedţment

kadrovska dejavnost

drugo

vpišite:

na trenutnem delovnem mestu

drugje

označite:

moški ţenska

vpišite:

vodstvene izkušnje posebna znanja poslovanje status vpišite število let/mesecev/dni ali pustite prazno, če jih nimate:

vpišite:

1

2

Moja organizacija/podjetje

posluje v mednarodnem okolju: označite z »x«:

DA NE

označite z »x«:

dijak ali študent

zaposlen za nedoločen čas

zaposlen za nedoločen čas – krajši delovni čas

delno zaposlen

nezaposlen



Navodilo

Pri vsaki trditvi v anketnem vprašalniku je lestvica Likertovega tipa od 1 do 5. Obkroţite/prečrtajte tisto številko na lestvici, ki najbolj ustreza vašemu stališču do trditve. Če s trditvijo manj soglašate obkroţite (1) ali (2), če se ne morete odločiti obkroţite (3), če s trditvijo soglašate, obkroţite (4) in če s trditvijo popolnoma soglašate obkroţite (5). Delajte hitro in označite vse trditve. Če vprašalnik ne

vsebuje lestvice, sledite navodilom.

Ocenjevalna lestvica sploh ne soglašam ne soglašam niti soglašam, niti ne

soglašam soglašam popolnoma soglašam

1 2 3 4 5

1 Člani skupine zdruţijo svoje izkušnje in znanje pri reševanju problemov.

1 2 3 4 5

2 Člani skupine pozorno poslušajo ideje drugih članov v procesu reševanja problemov.

1 2 3 4 5

3 Nesoglasja, ki so izid različnih pogledov na reševanje problemov v skupini so zelo koristna.

1 2 3 4 5

4 Člani skupine v procesu reševanja problemov vedno dvomijo v ideje, ki nimajo podlage v dejstvih.

1 2 3 4 5

5 Člani skupine se izogibajo dvomom v nove ideje samo za to, da obvelja njihova.

1 2 3 4 5

6 Člani skupine ne podprejo slabe rešitve problema samo zato, da bi ohranili soglasje v skupini.

1 2 3 4 5

7 O razlikah glede rešitve problema člani razpravljajo in jih razrešijo.

1 2 3 4 5

8 Vsak član skupine se trudi, da bi prispeval k reševanju problema in spodbuja razpravo o tem.

1 2 3 4 5

9 Vsi člani skupine spodbujajo reševanje problemov in uspešne rešitve nagradijo.

1 2 3 4 5

10 Člani skupine podpirajo tiste člane skupine, ki imajo nenavadne ideje o reševanju problemov a jih ne ţelijo predstaviti.

1 2 3 4 5

11 Člani skupine cenijo timsko delo in ga ne izrabljajo za nesmiselne razprave.

1 2 3 4 5

12 Člani skupine iščejo soglasje za rešitev problema in nasprotnikov rešitve ne preglasijo samo zato, ker z njimi ne soglašajo.

1 2 3 4 5

13 Člani skupine spoštujejo ideje drugih in jih upoštevajo v procesu reševanja problemov.

1 2 3 4 5

14 Člani skupine razumejo, da bo njihov vodja sprejel učinkovito odločitev, če skupini ni uspelo najti ustrezne rešitve.

1 2 3 4 5

15 V skupini novih idej in informacij ne preučimo dovolj podrobno.

1 2 3 4 5

1 Naša skupina učinkovito rešuje probleme.

1 2 3 4 5

2 Naša skupina običajno najde rešitev za vse probleme, ki se pojavijo.

1 2 3 4 5

3 V naši skupini pogosto izgubimo nadzor nad problemi, ki jih moramo rešiti.

1 2 3 4 5

4 V naši skupini problemov pogosto ne rešimo pravočasno.

1 2 3 4 5

5 V moji skupini se člani pogosto ne udeleţujejo sestankov, kjer rešujemo probleme.

1 2 3 4 5

6 V naši skupini je razočaranje nad reševanjem problemov pogosto prisotno.

1 2 3 4 5

7 V naši skupini nekateri člani vedno poskušajo prevladati s svojimi idejami in rešitvami.

1 2 3 4 5

8 V naši skupini usklajevanja aktivnosti, idej in rešitev skoraj ni.

1 2 3 4 5



1 V naši skupini smo uspešnih pri reševanju problemov. Seštevek mora biti 100%

% problemov, ki jih rešimo, ko se pojavijo

% problemov, ki jih rešimo pravočasno

% problemov, ki jih samo delno rešimo

% problemov, ki jih ne uspemo rešiti

Opišite metodo, s katero običajno rešujete probleme v vaši skupini/ oddelku: _______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

ustvarjalno reŠevanje · kljuČne besede ustvarjalno mišljenje reševanje problemov ustvarjalna...

Documents