UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

GREGA SLATINŠEK

ODŠKODNINSKA TOŢBA

Diplomsko delo

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ODŠKODNINSKA TOŢBA

Študent: Grega Slatinšek Številka indeksa: 71164646 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentorica: dr. Vesna Rijavec

Maribor, januar 2011

Zahvala

Za mentorstvo in vso nudeno pomoč se iskreno zahvaljujem prof. dr. Vesni Rijavec.

Prav tako se zahvaljujem Barbari in staršem za podporo pri študiju.

POVZETEK

Odškodninska toţba je procesno dejanje toţnika, s katerim zahteva pravno

varstvo od sodišča, da mu nasproti toţencu prisodi pravično odškodnino.

Toţba je institut s katerim se začne pravdni postopek. Začne se lahko le na

pobudo stranke. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Prav zaradi

tega je zelo pomembno, da toţnik v toţbenem petitu natančno in konkretno

opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva.

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in

škodo ter odgovornost.

Ključne besede: odškodninska toţba, odškodnina, toţbeni zahtevek, materialna

in nematerialna škoda.

ZUSAMENNFASUNG

Schadensersatzklage ist ein Prozessakt des Klägers mit dem er rechtlichen

schütz von dem Gericht fordert, damit er eine gerechte Entschädigung

bekommt.

Die Klage ist ein Instrument mit dem der Zivilprozess anfängt. Es kann nur auf

Initiative des Klägers beginnen. Das Gericht muss innerhalb festgestellter

Forderung entscheiden. Deswegen ist es wichtig, dass der Kläger in dem

Klageanspruch, genau und konkret den Inhalt des Rechtschutzes definiert.

Für das Entstehen der Entschädigungspflicht müssen folgende Bedingungen

erfüllt sein: Schadensereignis, unzulässiger Schaden, ursächlicher

Zusammenhang zwischen einer negativen Tatsache (Ereignis) und einem

Schaden.

Schlüsselwörter: Schadensersatzklage, Schadensersatz, Klageanspruch,

materieller und immaterieller Schaden.

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ..................................................................................................................................... 1

2. PRISTOJNOST V ODŠKODNINSKIH SPORIH ............................................................................ 2

2.1. Krajevna pristojnost ...................................................................................................... 2

2.2. Stvarna pristojnost ........................................................................................................ 3

3. TOŽBA .................................................................................................................................... 4

3.1. Dajatvena tožba ............................................................................................................ 5

3.2. Vsebina tožbe ................................................................................................................ 6

3.2.1. Tožbeni zahtevek oz. tožbeni predlog ................................................................... 6

3.2.2. Druge fakultativne sestavine tožbe ..................................................................... 10

4. KUMULACIJA ZAHTEVKOV ................................................................................................... 10

5. VREDNOST SPORNEGA PREDMETA ..................................................................................... 13

6. INSTITUT NASPROTNE TOŽBE.............................................................................................. 15

7. SPREMEMBA TOŽBE ............................................................................................................ 16

8. UMIK TOŽBE ........................................................................................................................ 20

9. SOSPORNIŠTVO ................................................................................................................... 21

10. VEZANOST PRAVDNEGA SODIŠČA NA KAZENSKO OBSODILNO SODBO .......................... 22

10.1. Razmerje med civilnim in kazenskim postopkom v okviru odločanja o predhodnem

vprašanju ................................................................................................................................. 23

11. ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI ......................................................................................... 24

11.1. VRSTE ODŠKODNINE ................................................................................................... 24

11.1.1. Restitucija ............................................................................................................ 24

11.1.2. Ekvivalenca .......................................................................................................... 24

11.1.3. Satisfakcija ........................................................................................................... 25

11.2. Razlike med poslovno in neposlovno odškodninsko obveznostjo .............................. 25

11.3. Pogoji za nastanek odškodninske obveznosti ............................................................. 25

11.3.1. Nedopustno škodljivo dejstvo ............................................................................. 25

11.3.1.1. Nedopustnost .............................................................................................. 26

11.3.2. Odgovornost ........................................................................................................ 26

11.3.2.1. Nevarna stvar .............................................................................................. 27

11.3.2.2. Nevarna dejavnost ...................................................................................... 27

11.3.3. Škoda ................................................................................................................... 28

11.3.3.1. Premoženjska škoda .................................................................................... 28

11.3.3.2. Nepremoženjska škoda ............................................................................... 29

11.3.3.3. Vrste nepremoženjske škode ...................................................................... 30

11.3.3.3.1. Telesne bolečine .................................................................................... 30

11.3.3.3.2. Duševne bolečine ................................................................................... 30

11.3.3.3.3. Strah ....................................................................................................... 33

11.3.4. Vzročna zveza ...................................................................................................... 35

11.3.4.1. Domneva vzročnosti .................................................................................... 35

12. PRAVIČNA DENARNA ODŠKODNINA ............................................................................... 36

13. TOŽBENI ZAHTEVEK ......................................................................................................... 36

14. PRIMER TOŽBE V PRAKSI ................................................................................................. 38

15. ZAKLJUČEK ....................................................................................................................... 42

16. BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................................. 43

16.1. LITERATURA ................................................................................................................. 43

16.1.1. Monografije ......................................................................................................... 43

16.2. PRAVNI VIRI ................................................................................................................. 44

1

1. UVOD

V ţivljenju se pogosto srečujemo s situacijami v katerih utrpimo škodo. Bodisi

da gre za materialno bodisi nematerialno škodo, se postavi vprašanje ali smo

upravičeni do povrnitve škode. V primeru, ko je škoda nematerialna je višina le-

te teţko določljiva, poleg tega pa obstaja omejeno število oblik nematerialne

škode, ki so pravno priznane.

Kljub temu škoda sama po sebi še ne zadostuje za utemeljen odškodninski

zahtevek, saj je le ena izmed predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da smo

upravičeni do povrnitve škode.

Praviloma so situacije v katerih lahko nastane škoda zavarovane, npr. škoda v

prometnih nezgodah, škoda ki nastane pri opravljanju dela in druge podobne

situacije. Zato se pogosto odškodninske zahtevke naslavlja na zavarovalnice, ki

so dolţne iz naslova raznih zavarovanj poravnati nastalo škodo.

Šele v primeru, če z zavarovalnico oziroma odgovornim za nastanek škode, ne

doseţemo soglasja glede odškodnine (lahko je nesoglasje glede višine ali

obstoja odškodninske obveznosti), se navadno sproţi pravdni postopek pred

pristojnim sodiščem. Da bo uveljavljanje zahtevka uspešno, je potrebno

upoštevati določena pravila pri oblikovanju toţbenega zahtevka. Zelo je

pomembno, da toţnik natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva,

ki ga zahteva. Še posebej se ta problematika kaţe v odškodninski toţbi, kjer je

natančnost opredelitve škode ključnega pomena za uspešnost pravde.

Namen te diplomske naloge je predstaviti institut odškodninske toţbe, kot

procesnega dejanja toţnika, s katerim pred sodiščem uveljavlja svojo pravico

do odškodnine. Dipoloma vsebuje tudi praktični primer oblikovanja toţbenega

zahtevka, s področja odškodninskega prava.

2

2. PRISTOJNOST V ODŠKODNINSKIH SPORIH

V fazi priprave toţbe moramo biti pozorni na stvarno in krajevno pristojnost

sodišča, da bo pravilno vloţena toţba omogočila začetek pravdnega postopka.

2.1. Krajevna pristojnost

Krajevna pristojnost v odškodninskih sporih je določena v 52. členu ZPP, ki

določa:

Za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je poleg sodišča

splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo

storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva

posledica.

Če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno poleg

sodišča iz prvega odstavka tega člena tudi sodišče, na območju katerega ima

toţeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče.

Določbe prvega in drugega odstavka tega člena veljajo tudi v sporih zoper

zavarovalnico za povračilo škode tretjim osebam po predpisih o neposredni

odgovornosti zavarovalnice, določba prvega odstavka tega člena pa tudi v

sporih o regresnih odškodninskih zahtevkih proti regresnim dolţnikom.

Pravila o krajevni pristojnosti nam povedo, katero izmed več stvarno pristojnih

sodišč je pooblaščeno odločati o konkretnem sporu, to je katero od več

temeljnih sodišč v Republiki Sloveniji, ki so stvarno pristojna za odločanje v

vseh civilnih sporih na prvi stopnji, je pristojno za obravnavo in odločanje v

konkretnem sporu. Krajevna pristojnost torej porazdeli zadeve, o katerih

odločajo sodišča prve stopnje, med stvarno pristojna sodišča.1

1 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana, 2002, str. 151.

3

2.2. Stvarna pristojnost

Pravila glede pristojnosti razmejujejo obseg dela med različnimi vrstami

domačih sodišč. Kriteriji za to razmejitev so lahko različni: glede na subjekte

(personalni kriterij), glede na predmet spora in vrednost predmeta spora. 2

Stvarna pristojnost v širšem smislu označuje razdelitev pristojnosti na

posamezne vrste sodišč (sodišča splošne pristojnosti, delovno in socialno

sodišče ali upravno sodišče), v oţjem smislu pa gre za pripadnost zadeve

določenemu sodišču znotraj iste vrste sodišč. Za razmejitev pristojnosti med

okrajnimi in okroţnimi sodišči sta odločilni merili vrednost spornega predmeta in

pravni temelj spornega razmerja.3

30. člen ZPP določa pristojnost okrajnih sodišč.

Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoţenjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000 tolarjev. (8.345,86 EUR).

Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da sodijo:

1. v sporih zaradi motenja posesti;

2. v sporih o sluţnostih in realnih bremenih;

3. v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij.

V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po tem ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okroţna sodišča.

Okrajna sodišča opravljajo tudi zadeve pravne pomoči, za katere ni po zakonu pristojno drugo sodišče, ter druge zadeve, ki jih določa zakon.

32. člen ZPP pa določa pristojnost okrožnih sodišč.

Okroţna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoţenjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000 tolarjev. (8.345,86 EUR).

2 Triva Siniša, Građansko procesno pravo, Narodne Novine, Zagreb, 1972, str. 179.

3 Ude Lojze, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukid, Jan Zobec, Pravdni postopek,

zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 193.

4

Ne glede na vrednost spornega predmeta so okroţna sodišča pristojna, da sodijo:

1. v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva;

2. v zakonskih sporih;

3. v sporih o zakonitem preţivljanju;

4. v sporih o varstvu in vzgoji otrok;

5. v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami, kadar se rešujejo skupaj s spori iz 4. točke;

6. v sporih iz avtorske pravice in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter spore v zvezi z varstvom konkurence;

7. v gospodarskih sporih;

8. v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom.

Okroţna sodišča so pristojna tudi za opravljanje zadev pravne pomoči za odločanje o priznanju tujih sodnih odločb v zadevah, ki spadajo v njihovo pristojnost, ter za opravljanje zadev mednarodne pravne pomoči.

Okroţna sodišča opravljajo tudi druge zadeve, ki jih določa zakon.

3. TOŢBA

Toţba je toţnikova zahteva za pravno varstvo. S toţbo toţnik zahteva od

sodišča, naj mu proti določenemu toţencu nudi pravno varstvo določene

vsebine. Toţba je procesno dejanje toţnika. Izraz toţba pa se uporablja tudi za

listino, ki vsebuje omenjeno zahtevo toţnika. Kot procesno dejanje toţba ne

more biti pogojna – ni dopustno, da bi toţnik vloţitev toţbe (to je pričakovanje,

da sodišče toţbo obravnava in o njej odloči) vezal na določen pogoj.4

Pravdni postopek se začne na pobudo stranke in se ne more začeti po uradni

dolţnosti. Izraz načela dispozitivnosti je, da se pravdni postopek začne s toţbo,

sodišče pa v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.5 179.

člen ZPP, določa, da se pravdni postopek začne s toţbo. Pravda kot tristransko

4 Stein Jonas, Komentar zur Zivilprozessordnung, 22. Auflage, Mohr, Tübingen, 2003-2005, str. 54.

5 Triva Siniša, Belajec, Dika Mihajlo, Građansko parnično procesno pravo, Narodne Novine, Zagreb, 1986.

5

razmerje (med toţnikom, toţencem in sodiščem) pa se začne šele z vročitvijo

toţbe toţencu.6

3.1. Dajatvena toţba

Z dajatveno toţbo zahteva toţnik od sodišča, naj toţenca obsodi, da v korist

toţnika nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Vsebina toţbenega zahtevka je torej

pri dajatveni toţbi obligacija, za katero toţnik zatrjuje, da jo je toţenec v njegovo

korist dolţan izpolniti. 7 Obligacija pa je zaveza, ki ustvarja razmerje med

dvema strankama: ena stranka, dolţnik, je zavezana opraviti izpolnitev drugi

stranki, upniku, ki takšno izpolnitev lahko terja. Izpolnitev ni le v tem, da ena

stranka drugi nekaj da, stori ali opusti; izpolnitev je lahko tudi v tem, da stranka

nekaj dopusti, česar sicer ne bi bila dolţna dopustiti. Izpolnitev je torej lahko

bodisi aktivno bodisi pasivno zadrţanje.8

S pojmom dajatvene toţbe pa ni mišljena le toţba, ki se nanaša na dajatev v

oţjem pomenu, pač pa tudi toţba, ki se nanaša na druge vrste spolnitev (pri

čemer seveda ni nujno, da gre za spolnitev obligacijsko-pravne obveznosti, pač

pa gre lahko za obveznost, ki ima temelj na kakšnem drugem pravnem

področju; npr. zahtevek, ki izvira iz kršitve kakšne toţnikove pravice absolutne

narave, npr. stvarne pravice).

Za popolnost in učinkovitost sodnega varstva bo namreč poleg pravdnega

pogosto potreben še izvršilni postopek. Pri drugih dveh oblikah sodb

(oblikovalna, ugotovitvena) do izvršilnega postopka nikoli ne more priti, saj se

pravovarstveni cilj toţnika (določeno oblikovanje ali ugotovitev) v celoti uresniči

ţe z izdajo obsodilne sodbe.9

Pri toţbi je treba razlikovati med njeno utemeljenostjo in dopustnostjo. Ali je

toţba utemeljena, je odvisno od materialnega prava – sodišče zahtevku ugodi,

če spozna, da je tista dejstva, ki so se ugotovila v postopku, mogoče podrediti

določeni pravni normi in izreči takšno pravno posledico, kot jo toţnik uveljavlja s

6 Ude L., komentar ZPP, 2. knjiga, str. 120.

7 Ude L., Civilno procesno pravo, str. 208.

8 Cigoj Stojan, Obligacijska razmerja, zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Uradni list SR

Slovenije, Ljubljana, 1978, str. 3. 9 Ude L., komentar ZPP, 2. knjiga, str. 118.

6

toţbenim zahtevkom. V nasprotnem primeru sodišče toţbeni zahtevek zavrne.

Pred presojo utemeljenosti toţbenega zahtevka pa mora sodišče ugotoviti, ali je

toţba sploh dopustna. Izpolnjene morajo biti procesne predpostavke, torej

okoliščine, ki jih določa procesni predpis (predvsem ZPP) in ki morajo (oz. pri t.i.

negativnih procesnih predpostavkah ne smejo) biti podane, da sodišče toţbo

sploh sme vsebinsko obravnavati. Nanašajo se na sodišče (mednarodna,

sodna, stvarna, krajevna pristojnost), stranke (sposobnost biti stranka, procesna

sposobnost, procesna legitimacija, pravilnost zastopanja po pooblaščencih) ter

na sporni predmet (da ţe ne teče pravda o isti stvari – litispendenca, da o isti

stvari ni ţe pravnomočno odločeno oziroma sklenjena sodna poravnava – res

iudicata oz. res transacta ter da obstaja pravni interes toţnika za toţbo – pravo-

varstveni interes). Če sodišče ugotovi, da procesne predpostavke niso

izpolnjene, toţbo zavrţe.10

Predpostavka za vsako toţbo toţnikov je pravni interes. Vendar se pravni

interes pri dajatvenih toţbah praviloma predpostavlja in ga ni treba

dokazovati.11

3.2. Vsebina toţbe

Toţba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev,

dejstva, na katera toţnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva

ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.12

3.2.1. Toţbeni zahtevek oz. toţbeni predlog

Toţbeni zahtevek je procesnopravni zahtevek po pravnem varstvu določene

vsebine, ki temelji na trditvi toţnika, da mu pripada dovoljenje da zahteva

določene pravne posledice iz določenega stanja.13

Poleg opredelitve pravdnih strank je za toţbo bistveno, da toţnik v njej

natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Ta

konkretna vsebina varstva, ki ga dolţnik zahteva od sodišča, se imenuje toţbeni

10

Ude L., komentar ZPP, 2. knjiga, str. 121-122. 11

Ude L., Civilno procesno pravo, str. 208. 12

180. člen ZPP Uradni list RS, št. 73/2007 z dne 13. 8. 2007. 13

Triva S., Građansko procesno pravo, str. 324.

7

predlog (toţbeni petit). V skladu s čisto procesno teorijo je toţbeni predlog

obenem tudi sinonim za toţbeni zahtevek. Sodišče je v skladu z načelom

dispozitivnosti vezano na toţbeni zahtevek. Opredelitev toţbenega zahtevka je

zato bistveni del toţbe.

Toţbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen (pri denarnem zahtevku npr. z

navedbo določenega zneska denarja). Ni dovolj, če toţnik zgolj opiše sporno

pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico.

To velja tudi v primerih, ko je ţe v materialnopravni ureditvi pravica upnika

opredeljena z abstraktnimi pojmi oziroma s pravnimi standardi, kot je to v 179.

členu OZ, ki oškodovanca upravičuje do »pravične denarne odškodnine«.

Toţnik mora tudi v takšnem primeru oceniti, koliko bi po njegovem mnenju

znašala pravična odškodnina, in v toţbenem zahtevku opredeliti konkretni

denarni znesek (toţbeni zahtevek, da »mora toţenec plačati pravično denarno

odškodnino«, ni dovolj določen). Sodna praksa v Sloveniji brezpogojno vztraja

pri konkretni denarni opredelitvi zahtevka – tudi v primerih, ko bi šele dokaz z

izvedencem (npr. pri zmanjšanju ţivljenjskih aktivnosti) ali dokaz z listinami, s

katerimi razpolaga toţenec (poslovne knjige, iz katerih bi bilo razvidno npr.

njegovo okoriščenje), dejansko omogočil natančno opredelitev denarnega

zneska.14

Temeljno pravilo pri oblikovanju toţbenega zahtevka je, da naj se ta glasi

dobesedno tako, kot si toţnik ţeli, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče,

če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno

prepisalo v izrek sodbe. Tudi iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran

– enako kot velja za izrek sodbe. Pri dajatveni toţbi (ki v širšem smislu zajema

toţbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni

kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo toţbeni

zahtevek – ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal

ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku

morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja)

razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti. Zato je nujno, da izrek sodbe –

s tem pa kot nujni pogoj tudi sam toţbeni zahtevek – zagotovi vsebinsko

14

Ude L., komentar ZPP, 2. knjiga, str. 123-124.

8

odločitev v sporu, morebitno postopanje izvršilnega sodišča pa temelji na

načelu stroge formalne legalitete in je v bistvu »procesno-tehnične narave«.

Zato opredelitev toţbenega zahtevka (ki bo nato prenesen v izrek sodbe) ne

sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku

(kot bi npr. bilo v primeru, ko se zahteva »plačilo primerne odškodnine«, ali

»opustitev ţaljivih izjav«, ali da je »toţenec dolţan prenehati s posegi v

lastninsko pravico toţnika«, ali »prenehati z zlorabo monopolnega poloţaja«).

Določene izjeme sodna praksa včasih dopušča v nekaterih primerih, ko je

vsebina spolnitve preprosto ugotovljiva iz posebne zakonske določbe (npr.

kvadratura »primernega stanovanja«). Na splošno pa pravilo, da mora biti

vsebina prisojenega načelno razvidna iz izreka sodbe, in ne šele iz obrazloţitve,

velja tudi za oblikovanje toţbenega zahtevka.15

Predvsem ne sme priti do tega, da bi se pravo vsebinsko odločanje iz

pravdnega postopka preneslo v izvršilnega. Do tega bi prišlo, če bi sodišče kot

dopusten štelo npr. zahtevek, da je »toţenec dolţan prenehati s hrupom, ki

presega krajevno običajno«. Naloga pravdnega sodišča je, da to subsumpcijo

opravi – zato mora toţnik v toţbenem zahtevku konkretno navesti stanje,

kakršno naj se doseţe. Zadostnost konkretizacije je različna od primera do

primera; pred očmi je treba imeti jasnost v morebitnem izvršilnem postopku in

poloţaj toţenca, ki mu mora biti iz toţbenega zahtevka razvidno, proti čemu naj

se sploh brani.

Če je v eni toţbi zdruţenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak

zahtevek posebej. To je treba upoštevati pri odškodninskih zahtevkih za

različne vrste škode. Če zahteva denarno odškodnino (kar je glede

nepremoţenjske škode tudi edina moţnost), mora toţnik vsako vrsto škode

posebej denarno ovrednotiti. Ni sicer ovire, da je v samem toţbenem predlogu

vsebovan seštevek vseh posameznih odškodnin, mora pa biti vsaj iz navedb

toţbe jasno razvidno, kakšen denarni znesek zahteva za vsako posamezno

vrsto nepremoţenjske (sledeč razmejitvi priznanih škod po čl. 179 OZ) in

15

Ogrizek, Zgradba sodne odločbe, Pravosodni bilten, št. 2/1999.

9

premoţenjske škode. Če toţnik glede posameznih temeljev ali vrst škode

zahteva le del plačila celotne terjatve, mora biti razvidno, da gre za tak primer.16

Zahtevek se lahko nanaša tudi na stranske terjatve. To sta zahtevek za

povračilo stroškov postopka in zahtevek za plačilo obresti. Glede zahtevka za

povračilo stroškov postopka je po naravi stvari razumljivo, da v toţbi še ne more

biti konkretiziran z natančnim zneskom. Glede obresti pa je nujno, da je

zahtevek vedno konkretiziran vsaj s tem, da toţnik opredeli čas začetka teka

obresti.

V dvomu ni izključeno, da je tudi toţbeni zahtevek lahko podvrţen razlagi – tako

kot izjave volje na materialnopravnem področju. Sodišče pa mora paziti, da z

razlago toţbenega zahtevka ne bo kršilo načela dispozitivnosti in nato v sodbi

odločilo mimo meja zahtevka. Za odpravo dvoma o pravi vsebini toţbenega

zahtevka pridejo v poštev tudi ukrepi materialnega procesnega vodstva (torej

tudi še na narokih za glavno obravnavo), ne le vrnitev toţbe v popravo, Dvom

se lahko pojavi tudi kasneje.

V toţbeni predlog spada le opredelitev konkretne vsebine ţelenega pravnega

varstva (npr. konkreten znesek denarja). Dodatki, ki v bistvu pomenijo pravno

kvalifikacijo ali dejanski temelj zahtevka, v toţbeni predlog ne spadajo (enako

kot nato ne spadajo v izrek sodbe). Tudi opis dejanskega stanja ne spada v

toţbeni zahtevek. V praksi toţbeni zahtevki pri dajatveni toţbi praviloma

vključujejo tudi izvršilno klavzulo (»da ne bo izvršbe« ali »pod izvršbo«). Ta

dodatek ni potreben, saj bo učinek izvršljivosti sodbe temeljil na zakonu in ni

potrebna posebna zahteva toţnika. Zahtevki pa praviloma vsebujejo tudi

navedbo paricijskega roka, torej roka, v katerem mora toţenec obveznosti iz

pravnomočne sodbe izpolniti. Tudi to ni obligatorna sestavina zahtevka saj bo v

sodbi, s katero ugodi dajatvenemu zahtevku, sodišče po uradni dolţnosti

moralo določiti paricijski rok.17

16

Stein J., Komentar zur Zlivilprozessordnung, str 65. 17

Ude L., Komentar ZPP, 2. knjiga. str 128.

10

3.2.2. Druge fakultativne sestavine toţbe

Toţba lahko vsebuje tudi različne procesne predloge, na primer predlog za

oprostitev plačila taks, predlog za zavarovanje dokazov, predlog za izdajo

začasne odredbe, predlog za izključitev javnosti, predlog za zdruţitev zadev,

predlog za delegacijo pristojnosti ipd.

4. KUMULACIJA ZAHTEVKOV

Kumulacija zahtevkov pomeni zdruţevanje ali kopičenje zahtevkov. Poznamo

dve različni vrsti kumulacij toţbenih zahtevkov: objektivno kumulacijo, pri kateri

sme toţnik z eno toţbo uveljavljati več pogodbenih zahtevkov zoper istega

toţenca in subjektivno kumulacijo, pri kateri se v enem postopku zdruţujejo

procesni subjekti v več toţnikov ali toţencev. V prvem primeru govorimo o

uveljavljanju več zahtevkov v eni toţbi, ki je urejeno v 182. členu ZPP, v drugem

primeru pa o sosporništvu, ki ga ZPP ureja v celotnem petnajstem poglavju

(členi 191 – 198). V eni pravdi je moţna kombinacija obeh kumulacij.

Zdruţitev več zahtevkov je dopustna samo, če so podane v zakonu predpisane

predpostavke, kar mora sodišče preveriti po uradni dolţnosti. Uveljavljanje več

toţbenih zahtevkov je po 182. členu ZPP dopustno v dveh primerih, in sicer:

zdruţevanje zahtevkov z isto dejansko in pravno podlago in zdruţevanje

zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage, vendar je isto sodišče

stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana

ista vrsta postopka.18 Kadar imajo zahtevki isto in kdaj različno dejansko in/ali

pravno podlago, je pravzaprav bolj stvar konvencije kot poglobljenih razmišljanj

in analiz. Na splošno lahko rečemo, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno

podlago, kadar izvirajo iz istega ţivljenjskega dogodka in se presojajo po istih

pravnih pravilih. Ker popolna istovetnost dejanske in pravne podlage pri

različnih zahtevkih ţe po naravi stvari ni mogoča, so odgovori na vprašanje, kaj

18

Juhart Jože, Civilno procesno pravo FRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 270, 271 in 272.

11

je isti ţivljenjski dogodek, lahko različni.19 Ali gre za isto dejansko in pravno

podlago zahtevkov ali pa imajo zahtevki različne podlage, je (oziroma mora biti)

razvidno iz toţbenih navedb. Zgolj te so odločilne za presojo identičnosti

oziroma različnosti podlag. Vendar se ista dejanska in pravna podlaga

zahtevkov ne domneva.20 Tudi vrednost spornega predmeta je odvisna od tega

ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali različno dejansko in pravno podlago.

V primeru, kadar gre za isto dejansko in pravno podlago, se vrednosti

seštevajo, tako da imajo vsi tako kumulirani zahtevki eno, skupno in

nediferencirano vrednost, če pa nimajo iste dejanske in pravne podlage, se

vrednosti ne seštevajo, temveč ima vsak zahtevek svojo samostojno in

diferencirano vrednost.«

Kumulacija ni dolţnost, ampak pravica.21

Zdruţevanje zahtevkov je lahko bodisi podano ţe ob vloţitvi toţbe (začetna

kumulacija) bodisi do tega pride šele naknadno med postopkom, ko toţnik

prvemu zahtevku doda nov zahtevek (naknadna kumulacija). V tem primeru gre

ob enem tudi za spremembo toţbe, zato je treba upoštevati tako pogoje iz 182.

člena ZPP kot tudi pogoje iz 185. člena ZPP (po vročitvi toţbe toţencu je za

spremembo toţbe potrebna njegova privolitev ali odobritev sodišča).

Pri objektivni kumulaciji zahtevkov mora vsak zahtevek izpolnjevati enake

procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljan v posebni toţbi. Za vsak zahtevek

posebej zato velja zahteva, da mora toţnik navesti dejstva in dokaze, ki ga

utemeljujejo – sicer mora sodišče šteti, da glede določenega zahtevka toţba ni

popolna.

Zdruţevanje zahtevkov je brez nadaljnjih pogojev dopustno, če se vsi zahtevki

opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Ta ureditev je logična saj se v

primeru, če imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago, tudi vrednost

spornega predmeta ugotovi po seštevku vseh zahtevkov skupaj. Nasprotno pa

v primeru, ko zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, velja, da jih je v

19

Ude L., Komentar ZPP, str. 220. 20

Ude L., Komentar ZPP, str. 224. 21

Juhart Jože, Civilno procesno pravo FRJ Jugoslavije, str. 271.

12

eni pravdi mogoče zdruţevati le, če je za vsakega od njih podana ista stvarna

pristojnost sodišča in predpisana ista vrsta postopka.

Enotnost krajevne pristojnosti ni pogoj za dopustnost kumulacije zahtevkov.

Pride namreč do atrakcije pristojnosti. Pač pa je treba upoštevati pravila o

izključni krajevni pristojnosti. Če je za enega izmed zahtevkov podana izključna

krajevna pristojnost, morajo biti vsi zahtevki uveljavljani pri tem sodišču. Iz tega

pravila logično sledi, da ni moţna kumulacija dveh zahtevkov za katera je

predpisana izključna krajevna pristojnost dveh različnih sodišč.22

Posebna vrsta kumulacije je t.i. eventualna kumulacija oziroma uveljavljanje

podrejenega (eventualnega zahtevka). Podrejeni zahtevek je postavljen za

primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Ta procesni institut je koristen

predvsem v primerih, ko toţnik ne more z gotovostjo ocenit do česa je po

materialnem pravu upravičen. Tako ima npr. v primeru neizpolnitve pogodbe (ko

se toţenec brani, da pogodba ni veljavna), toţnik v primeru, da je pogodba

veljavna, pravico do njene izpolnitve, v primeru, da je pogodba nična, pa ima

kondikcijski zahtevek za vrnitev tistega, kar je sam ţe izpolnil. Podobno je pri

načinu odmere odškodnine za premoţenjsko škodo – če je naturalna restitucija

moţna in smiselna, ima upnik pravico (le) do denarne odškodnine (čl. 164 OZ).

Ker upnik pogosto ne more vnaprej oceniti, kakšno bo stališče sodišča npr.

glede veljavnosti pogodbe ali smiselnosti naturalne restitucije, svoj poloţaj

lahko zavaruje z eventualno kumulacijo zahtevkov. Uveljavljanje eventualnega

zahtevka povzroči vse materialnopravne učinke vloţitve toţbe – predvsem si

toţnik zavaruje s tem zastaralne in prekluzivne roke. Pogoj za uveljavljanje

podrejenega zahtevka je obstoj medsebojne zveze ter predpisana ista vrsta

postopka in ista stvarna pristojnost.

Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v eventualni zahtevek sploh ne sme

spuščati in ga v izreku sodbe tudi ne sme omenjati. Če sodišče kljub ugoditvi

primarnemu zahtevku v izreku sodbe odloči še o eventualnem zahtevku, gre za

kršitev načela dispozitivnosti. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za

primer če bo primarni zahtevek (v celoti) zavrnjen.

22

Ude L., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 168.

13

Dopustnost kumulacije zahtevkov je izraz načela ekonomičnosti – ekonomično

je, da se skupaj obravnavajo zahtevki, pri katerih se postavljajo podobna

vprašanja in glede katerih je večinoma izveden enoten dokazni postopek. Če pa

sodišče ugotovi, da skupno obravnavanje zahtevkov ni ekonomično (npr. v

primeru, ko glede določenega zahtevka pride do prekinitve postopka), lahko

določi, da se pravda razdruţi (čl. 300/3 ZPP). Tudi če ne pride do razdruţitve

pravde, lahko sodišče v primeru, če je le posamezen izmed več zahtevkov zrel

za odločitev, izda delno sodbo (čl. 314/1 ZPP).23

5. VREDNOST SPORNEGA PREDMETA

Pcto (latinsko punctum) pomeni vrednost spornega predmeta, ki se določa

glede na vrednost zahtevka ali več zahtevkov. Problem je če je zahtevkov več

in je potrebno ugotoviti, ali se zahtevki seštevajo ali pa je za sporno vrednost

odločilen vsak izmed njih. Od višine sporne vrednosti je odvisna pristojnost in

pravica do revizije. Zato je navedba sporne vrednosti bistvena sestavina toţbe.

Če toţnik ne navede vrednosti spornega predmeta, čeprav bi po drugem

odstavku 180. člena to moral storiti, je toţba formalno pomanjkljiva in sodišče

mora opraviti postopek po 108. členu (prim. 45. člen). Vendar se v praksi

pogosto dogaja, da toţniki vrednosti spornega predmeta sploh ne navedejo, ali

pa vrednost spornega predmeta označijo pomanjkljivo ali nediferencirano (npr.

ko pri subjektivni kumulaciji navedejo le en znesek, ali če tako ravnajo pri

objektivni kumulaciji zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago (čl.

41/2 ZPP), sodišča in toţenci pa te pomanjkljivosti prezrejo (kar je pogosto

zlasti tam, kjer je vrednost spornega predmeta pomembna samo za oceno

dovoljenosti revizije – npr. pri sporih o stvarnih sluţnostih ali pri sporih iz

najemnih ali zakupnih razmerij), tako, da se problem vrednosti spornega

predmeta marsikdaj prvič pojavi šele pri odločanju o dovoljenosti revizije.

Vrednost spornega predmeta pomeni denarni ekvivalent tistega, kar toţnik

zahteva s toţbo. Izraz sporni predmet je treba tu razumeti kot objekt

procesnega zahtevka.

23

Ude L., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 173.

14

Od vrednosti spornega predmeta je odvisna uporaba pravil o stvarni pristojnosti,

o pravici do revizije in drugih postopkovnih pravil, ki so kogentne narave (pravil,

ki povedo, ali gre za spor majhne vrednosti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo

nedokumentarnega plačilnega naloga ter ali odvetnika v gospodarskih sporih

lahko nadomešča odvetniški pripravnik). Zato je logično, da so kogentne tudi

določbe o vrednosti spornega predmeta.

Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka

(oziroma predmet glavnega zahtevka).24

Zdruţevanje zahtevkov je brez nadaljnjih pogojev dopustno, če se vsi zahtevki

opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V takem primeru je tudi sporna

vrednost seštevek vseh zahtevkov (čl. 41. ZPP). Ali gre za isto dejansko in

pravno podlago zahtevkov, ali pa imajo zahtevki različne podlage, je (oz. mora

biti) razvidno iz toţbenih navedb. Zgolj te so odločilne za presojo identičnosti

oziroma različnosti podlag. Vendar se ista dejanska in pravna podlaga

zahtevkov ne domneva.

24 Ude L., Komentar ZPP, str. 149

15

6. INSTITUT NASPROTNE TOŢBE

Nasprotna toţba je toţba toţenca proti toţniku, iz pravde, ki jo je ta začel pred

njim zoper toţenca: z njo toţenec uveljavlja svojo pravico pred istim sodiščem,

zoper toţnika, kot svoj samostojni toţbeni zahtevek.25 Institut nasprotne toţbe

je izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti. Koristno je, če se sporna

razmerja med strankama (glede katerih bo pogosto treba izvajati iste dokaze)

rešijo v enem postopku. Z odločanjem v enem postopku se tudi odpravlja

nevarnost, da bi sicer prišlo do medsebojno protislovnih sodnih odločb. Vendar

pa vloţitev nasprotne toţbe ni obveznost, pač pa le pravica toţenca. Toţenec

lahko vloţi tudi samostojno toţbo.

Z nasprotno toţbo toţenec prevzame aktivnejšo vlogo v postopku. Ne gre

namreč le za obrambno sredstvo, pač pa gre za sredstvo, ki je po vsebini in

namenu enakovredno toţbi toţnika. Kljub temu pa je treba ugotoviti, da

nasprotna toţba ni le napadalno, pač pa je pogosto v bistvu le obrambno

sredstvo. To velja predvsem v primeru nasprotne toţbe za ugotovitev

(ne)obstoja prejudicialnega pravnega razmerja, saj to sluţi cilju, da se zavrne

toţnikov zahtevek.

Nasprotna toţba je skladno z 183. členom ZPP moţna v treh primerih. Prva

okoliščina, ki utemelji dopustnost nasprotne toţbe je, da gre za medsebojno

zvezo med zahtevkoma toţbe in nasprotne toţbe. Ta je podana predvsem

takrat, kadar oba zahtevka izvirata iz istega historičnega dogodka, torej ko so

pravotvorna dejstva obeh dejanskih stanov deloma skupna. Npr. v primeru, da

se oba zahtevka nanašata na isti predmet.

Druga okoliščina, ki utemelji dopustnost nasprotne toţbe je moţnost pobota

terjatve v zahtevku toţbe z zahtevkom nasprotne toţbe.

Da bi bili takšni primeri moţni, morajo biti izpolnjeni pogoji po 311. do 318.

členu OZ. Iti mora torej za istovrstno, vzajemno in dospelo terjatev. Gre za

dajatveno nasprotno toţbo in do pobotanja nato pride šele v izvršbi.

25

Triva S., Građansko procesno pravo, str. 354.

16

Tretja moţnost, ko zakon dopušča toţeči stranki vloţitev nasprotne toţbe je, če

se z nasprotno toţbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja,

od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o

toţbenem zahtevku. Če npr. toţnik s toţbo zahteva spolnitev pogodbe, lahko

toţenec z nasprotno toţbo zahteva ugotovitev, da pogodba ne obstaja (ali da je

nična).

V vsakem od treh poloţajev, ki omogočajo vloţitev nasprotne toţbe, morata biti

izpolnjena še pogoja, da je za odločanje o obeh zahtevkih predpisana ista

stvarna pristojnost in ista vrsta postopka.

Poleg tega je treba upoštevati medsebojno listispendenco. Ni npr. dopustna

nasprotna toţba za ugotovitev veljavnosti pogodbe, če toţnik vloţi toţbo za

ugotovitev ničnosti pogodbe. Zahtevka se med seboj izključujeta.26

7. SPREMEMBA TOŢBE

O spremembi toţbe govorimo tedaj, kadar zaradi spremembe posameznih

elementov toţbe (strank ali toţbenega zahtevka) spremenjena toţba ni več

istovetna s prvotno. Poznamo subjektivno in objektivno spremembo toţbe. O

subjektivni spremembi govorimo, kadar se spremenijo stranke, o objektivni

spremembi pa tedaj, kadar se spremeni toţbeni zahtevek.27

Teorija poudarja, da gre pri spremembi toţbe za navzkriţje med interesom

toţnika, da toţbo prilagodi spremenjenim okoliščinam ali rezultatom postopka,

ter interesom toţenca, da se toţba, potem ko je enkrat vloţena, ne more več

spreminjati. Pravila o spremembi toţbe pomenijo zato kompromis med interesi

obeh strank ter podpirajo zahtevo po ekonomičnosti in smotrnosti postopka.

Po drugem odstavku ZPP je sprememba toţbe sprememba istovetnosti

zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka

poleg obstoječega. Toţba pa ni spremenjena, če toţnik spremeni pravno

podlago zahtevka, če zmanjša toţbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali

26 Ude L., Komentar ZPP, 1. knjiga, str. 173-178. 27

Ude L., Civilno procesno pravo, str. 220.

17

popravi posamezne navedbe, tako da toţbeni zahtevek ni spremenjen.28 Toţba

je spremenjena, če toţnik namesto dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka

uveljavlja ugotovitveni zahtevek in obrnjeno. Za spremembo gre tudi takrat,

kadar toţnik zahteva drugo stvar ali opravo drugega dejanja ali kadar namesto

stvari zahteva plačilo denarnega zneska.

Sprememba toţbe je dopustna do konca glavne obravnave. Glede na to, da v

primeru, kadar je sprememba toţbe dopustna ali če gre za privilegirano

spremembo toţbe (čl. 186), ne velja omejitev iz prvega odstavka 286. čl. ZPP,

po katerem mora stranka ţe na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so

potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in predlagati dokaze, potrebne za

ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih

nasprotne stranke.

Dokler toţba ni vročena toţencu, se toţenec spremembi toţbe ne more upirati.

Spremenjena toţba mora biti vročena toţencu prej kot prvotna toţba, privolitev

toţenca pa ni potrebna niti takrat kadar toţenec obe toţbi prejme istočasno. Po

tem ko je prvotna toţba vročena toţencu, je za spremembo potrebna njegova

privolitev. Privolitev toţenec lahko poda ustno na naroku ali v pisni vlogi.

Toţenec lahko privoli tudi konkludentno – šteje se, da je privolil v spremembo,

če se spusti v obravnavanje po spremenjeni toţbi, ne da bi spremembi

nasprotoval.

Kadar toţenec spremembi toţbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo,

če oceni, da je to smotrno za dokončno rešitev spora. To je tudi v skladu z

zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru

toţnik vloţiti novo toţbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka.

Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi

toţbi, tudi če toţnik na podlagi ţe zbranega procesnega gradiva uveljavlja

spremenjen toţbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu

ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje toţbe proti volji toţenca takrat,

kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze (toţnik

npr. ugotovi, da z zahtevkom ne bo uspel, nato pa toţbo spremeni tako, da od

28

Ude L., Komentar ZPP, str. 179-184.

18

toţenca zahteva nekaj povsem drugega). Sodišče mora zato v vsakem primeru

posebej pretehtati, ali naj kljub toţenčevemu nasprotovanju dovoli

spremembo.29

O tem ali se sprememba toţbe dovoli, odloči sodišče s sklepom. Sklep, s

katerim sodišče dovoli spremembo toţbe, ni sklep procesnega vodstva, zato je

sodišče, ko ga izda, nanj vezano in ga ne more več spremeniti. Če toţnik toţbo

spremeni tako, da namesto prvotnega uveljavlja drug zahtevek, preneha

litispendenca prvotne toţbe, ki se šteje za umaknjeno.

Za spremenjeno toţbo morajo biti izpolnjene vse procesne predpostavke (glede

sodišča, strank in spornega predmeta) kot za vsako toţbo. Če so podane

procesne ovire, ki jih ni mogoče odpraviti (npr. da za toţbo ni pristojno

slovensko sodišče ali da je o zahtevku ţe pravnomočno odločeno), sodišče

novo toţbo zavrţe.

V 186. členu zakon ureja t.i. privilegirano spremembo toţbe30. Gre za primere,

ko je ţe zakonodajalec ocenil, da je smotrno, da se sprememba toţbe dovoli.

Zato za spremembo toţbe ni potrebna privolitev toţenca oziroma je sprememba

mogoča kljub njegovemu nasprotovanju, sodišče pa takšno spremembo –

drugače od primerov po 185. členu – mora dovoliti.

Primer privilegirane toţbe je, če toţnik zaradi okoliščin, ki so nastale po vloţitvi

toţbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Gre

torej za spremembo toţbenega predloga ob preteţno nespremenjeni dejanski

podlagi, preteţno zato, ker je pogoj za takšno spremembo, da so se po vloţitvi

toţbe okoliščine toliko spremenile, da toţnik s prvotnim prispevkom ne bi uspel

(npr. ker je stvar, ki jo je toţnik zahteval s toţbo, uničena, zahteva denarno

odškodnino).

Zakon izrecno govori o »drugem« predmetu ali denarnem znesku, vendar je

mogoče to določbo razlagati tako, da pride v poštev tudi, če toţnik zaradi

okoliščin, ki so nastale po vloţitvi toţbe, zahteva višji znesek. Gre za pogoste

primere, ko toţnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo zaradi povišanja

29

Ude L., Komentar ZPP, str. 201-205. 30

Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB3).

19

cen, do katerega je prišlo med postopkom, zahteva višji znesek odškodnine –

po drugem odstavku 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po

cenah ob izdaji sodne odločbe.

Drugi primer privilegirane spremembe toţbe pa je uveljavljanje vmesnega

ugotovitvenega zahtevka. Gre za poseben primer ugotovitvene toţbe, za katero

toţniku ni treba posebej izkazovati pravnega interesa, saj je ta izkazan ţe s

tem, da je odločitev o tem zahtevku prejudicialnega pomena za odločitev o

sporu.

Omeniti je potrebno še 187. člen, v katerem je obravnavana t.i. subjektivna

sprememba toţbe. Toţnik navede novega toţenca, ki v pravdo vstopi namesto

prvotnega toţenca. Od subjektivne spremembe toţbe je treba razlikovati primer,

ko toţnik toţbo razširi na novega toţenca; tedaj gre za naknaden nastanek

sosporništva. Prav tako pravila o subjektivni spremembi toţbe ne pridejo v

poštev pri univerzalnem pravnem nasledstvu zaradi smrti fizične osebe ali

prenehanja pravne osebe. Subjektivna sprememba toţbe pride v poštev

predvsem v primeru, ko toţnik med postopkom ugotovi oz. oceni, da se je

zmotil glede pasivne stvarne legitimacije – ko torej med postopkom ugotovi, da

(prvotni) toţenec ni pravi nosilec obveznosti.

Kljub navedbam pa ta določba nima prav velikega praktičnega pomena. Pogoj

za dopustnost subjektivne spremembe toţbe je namreč soglasje novega

toţenca. Ta pogoj je razumljiv, saj mora novi toţenec prevzeti pravdo, kakršna

je v trenutku, ko stopi vanjo. To je lahko pomembna omejitev moţnosti novega

toţenca, da se v postopku učinkovito brani. Utemeljeno pa je pričakovanje, da

novi toţenec ne bo dal soglasja za spremembo toţbe, zlasti v primerih ko je

zaradi zastaranja oz. prekluzij ţe prepozno za novo toţbo.31

31

Ude L., Komentar ZPP, str. 209-211.

20

8. UMIK TOŢBE

Umik toţbe je enostransko neposredno procesno dejanje toţnika.32 Umik toţbe

pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Moţnost umika

toţbe je izraz načela dispozitivnosti. Umik toţbe, enako kot odpoved zahtevku,

povzroči konec pravdnega postopka. Vendar je med obema navedenima

načinoma, po katerih lahko toţnik doseţe, da se postopek takoj konča,

pomembna razlika. Umik toţbe spada med t.i. »čiste procesne dispozicije«, saj

nima nobenih učinkov zunaj konkretne pravde – ne ustvarja učinka

pravnomočnosti, niti v pozitivnem smislu (kot pravnomočne odločitve o

zahtevku) niti v negativnem smislu (ne bis in idem). Ne gre za razpolaganje z

zahtevkom, tako kot je to pri odpovedi zahtevku. Toţnik, ki toţbo umakne, lahko

toţbo z istim zahtevkom proti istemu toţencu ponovno vloţi.

Ker pri umiku toţbe ne gre za razpolaganje z zahtevkom in ker umik toţbe v

ničemer ne spreminja pravnega poloţaja v razmerju med strankama, umik

toţbe tudi nikoli ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. Umika

toţbe sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti.

Umik toţbe je lahko tudi delen. Stranka lahko torej toţbo umakne v celoti ali v

določenem delu. Izjava stranke, da »zmanjšuje« ali »skrči« toţbeni zahtevek,

zato lahko pomeni delni umik toţbe, lahko pa pomeni delno odpoved zahtevku.

ZPP v tretjem odstavku 184. člena določa, da zmanjšanje toţbenega zahtevka

ni sprememba toţbe. Vendar je iz tega prehitro sklepati, da za zmanjšanje

toţbenega zahtevka ni potrebna privolitev toţenca(ker je po čl. 185/1 ZPP za

spremembo toţbe potrebna privolitev toţenca).33

Če je toţba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vloţena. To velja tako za

procesne učinke vloţitve in vročitve toţbe kot tudi za materialnopravne učinke

vloţitve in vročitve toţbe.

32 Triva S., Građansko procesno pravo, str. 343. 33

Ude L., Komentar ZPP, str. 214-216.

21

9. SOSPORNIŠTVO

Kadar nastopa na strani toţnika ali toţenca v civilni pravdi več oseb, govorimo o

sosporništvu. Gre v bistvu za subjektivno kumulacijo – za zdruţevanje

procesnih subjektov na strani pravdnih strank.34

Poznamo tri vrste sosporništva; materialno, formalno in zakonito.

Za materialno sosporništvo gre, kadar so sosporniki soupravičeni ali

sozavezanci iz materialnopravnega razmerja, ki je obstajalo pred pravdo in

obstaja zunaj pravde in ne glede na pravdo. Več oseb je lahko toţenih ali toţi z

isto toţbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se njihove

pravice oz. obveznosti opirajo na isto dejansko in pravno podlago ali če gre za

solidarne terjatve oziroma solidarne obveznosti. V pravni skupnosti glede na

sporni predmet so sosporniki, ker so soudeleţenci specifičnega civilnopravnega

razmerja, iz katerega izhajajo upravičenja in obveznosti, o katerih teče spor. To

bodo npr. solastniki ali skupni lastniki, ki toţijo ali so toţeni na izročitev

predmeta v solasti ali skupni lasti. Vez med soudeleţenci materialnopravnega

razmerja pripelje do nastanka materialnega sosporništva le, če je v zvezi s

predmetom spora. O materialnem sosporništvu govorimo, če se pravice

toţnikov oziroma obveznosti toţencev opirajo na isto dejansko in pravno

podlago. Če npr. oškodovanca uveljavljata denarno odškodnino za različne

oblike nepremoţenjske škode, gre za materialno sosporništvo, če pa eden

zahteva povračilo premoţenjske, drugi pa nepremoţenjske škode, gre za

formalno sosporništvo. Pravna podlaga toţbenih zahtevkov je lahko delno

različna. Sopotnik v vozilu voznika motornega vozila, ni kriv za nesrečo, lahko

uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi pravil o objektivni odškodninski

odgovornosti (154/4 OZ), nekriv voznik pa na podlagi pravila o krivdni

odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (154/1 OZ).

Čeprav se pri materialnem sosporništvu toţbeni zahtevki opirajo na isto

dejansko in pravno podlago, ni nujno, da so tudi identični.

34 Ude L., Civilno procesno pravo, str 231.

22

Za formalno sosporništvo gre, če so predmet spora zahtevki oziroma

obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago, in

velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za

vsakega toţenca. Primer formalnega sosporništva na aktivni strani so npr.

zahtevki več kupcev avtomobilov na vračilo kupnine zoper prodajalca, ki ni

izpolnil pogodbe. Primer formalnega sosporništva na pasivni strani pa je npr.

uveljavljane plačila kupnine od več stanovalcev v isti hiši. Predmet spora morajo

biti zahtevki oziroma obveznosti iste vrste. Podana mora biti istovrstnost

spornega predmeta, kot npr.: izročitev generičnih stvari iste vrste in kakovosti.

Kumulativno z istovrstnostjo dejanske podlage mora obstajati tudi bistvena

istovrstnost pravne podlage, na katero se opirajo zahtevki oziroma obveznosti.35

Formalni sosporniki so tisti, med katerimi izven spora ni pravne niti stvarne

povezanosti, vendar pa je predpisana stvarna in krajevna pristojnost istega

sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toţenca.36

O zakonitem sosporništvu pa govorimo, kadar sam zakon o pravdnem postopku

ali kak drug zakon določa, da lahko nastopa v pravdi na pasivni ali aktivni strani

več oseb. S takšnimi določbami je strankam v primerih, ko procesno skupnost

narekujejo razlogi ekonomičnosti, dana moţnost, da v pravdi na strani toţnika

nastopa več oseb ali da se z isto toţbo zajame več toţencev, čeprav niso

izpolnjene predpostavke za materialno ali formalno sosporništvo.37

10. VEZANOST PRAVDNEGA SODIŠČA NA KAZENSKO

OBSODILNO SODBO

Obstoj civilnopravne obveznosti se presoja po pravilih civilnega prava in pri tem

se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega

stanja, ki je podlaga civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo

dejanje. Iz nekega dejanja lahko izvira civilna, npr. odškodninska obveznost

tako v primeru, če to dejanje pomeni tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, če

kaznivega dejanja ni bilo.

35

Ude L., Civilno procesno pravo, str. 239-240. 36

Triva S., Građansko procesno pravo, str. 357. 37

Ude L., Civilno procesno pravo, str. 241.

23

Pogosti pa so primeri, ko pravdno sodišče, ko ugotavlja obstoj civilnopravnih

posledic (npr. odškodninske obveznosti), obravnava isto dejansko stanje oz. isti

historični dogodek (npr. prometno nesrečo), na podlagi katerega je predhodno v

kazenskem postopku odločalo kazensko sodišče z vidika obstoja kaznivega

dejanja (npr. povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, čl. 325 KZ). V

takšnih primerih gre za to, da pravdno in kazensko sodišče vsako s svojega

vidika obravnavata identično dejansko stanje. Pravdno sodišče torej, ko gre za

identična dejanska stanja, v ničemer ni vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Torej čeprav ni bilo storjeno kaznivo dejanje, še vedno lahko obstaja civilna

odgovornost. Poleg tega takšna vezanost olajšuje delo pravdnemu sodišču in

preprečuje javnosti teţko razumljive neskladnosti med sodnimi odločbami.

Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem

dejanskem stanju torej pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih

je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in

kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago

za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oz.

vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo

kazenskega sodišča. Pravdno sodišče je torej vezano na ugotovitev dejstev,

vendar v določenem smislu tudi na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja:

pravdno sodišče dejstva sicer lahko ugotovi drugače kot kazensko, vendar le v

okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko

sodišče.38

10.1. Razmerje med civilnim in kazenskim postopkom v

okviru odločanja o predhodnem vprašanju

V nekaterih primerih pa pravdno sodišče lahko odloča tudi o obstoju kaznivega

dejanja, kot odločanje o predhodnem vprašanju. Npr. v smislu drugega

odstavka 42. člena Zakona o dedovanju39, v katerem je od vprašanja ali je dedič

naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika, njegovega

zakonca, otroka, posvojenca ali starše je odvisno ali bo nujni dedič razdedinjen,

seveda pod pogojem, da je zapustnik razdedinjenje v oporoki sploh določil.

38

Ude L., Civilno procesno pravo, knjiga 1, str. 140-143. 39

Zakon o dedovanju (ZD), Ur.l. SRS, št. 15/1976.

24

Podobno je tudi v primeru toţbe za plačilo denarne odškodnine iz naslova

kršitve dostojanstva. V teh primerih sodišče samo ugotovi, ali so podani vsi

elementi kaznivega dejanja, tako obstoj pravnomočne kazenske obsodilne

sodbe ni pogoj za razdedinjenje ali prisojo odškodnine.

11. ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI

Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je

odgovorna. Kot škoda se šteje samo tisto prikrajšanje, ki je pravno priznano.40

11.1. VRSTE ODŠKODNINE

11.1.1. Restitucija

Pomeni predvsem vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi, ne v denarju.

Restitucija je lahko individualna, kadar se škoda, ki je bila prizadejana določeni

stvari, popravi. Še večkrat pa je restitucija generična. Namesto izgubljene stvari

se izroči druga stvar iste vrste.

Pri obravnavanju pojma vzpostavitve v prejšnje stanje, restitucije, je treba ločiti

restitucijski in institucijski zahtevek stranke, katere pravica je prekršena. Kadar

ima stranka pravico zahtevati od druge stranke, naj nekaj stori, tedaj pričakuje,

da se bo v bodoče nekaj spremenilo. Stranka ima pravico zahtevati, da naj se

nekaj instituira. Če druga stranka prepreči to bodoče zanjo ugodno stanje,

stranka nima zahtevka na vzpostavitev v prejšnje stanje, marveč vzpostavitev v

stanje, kakršno še ni bilo, torej v instituirano stanje; ima torej institucijski

zahtevek.

11.1.2. Ekvivalenca

Kadar naravna vzpostavitev ni mogoča ali ni primerna, pride v poštev druga

vrsta odškodnine, denarna odškodnina. Denarna odškodnina se daje tudi, če je

vzpostavitev mogoča le delno.

40

Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Uradni List Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 165.

25

Objektivno merilo je redna prometna ali izredna cena stvari. Redna cena je tista

vrednost, ki jo ima stvar na trgu. V poštev pride tista cena, po kateri mora

oškodovana stranka stvar nabaviti. Subjektivna cena je afekcijska cena, cena

posebne priljubljenosti. Če je stvar tako redka, da nima trţne cene je treba ceno

določiti. V tem primeru je odločanje arbitrarno. Vendar teorija poudarja, da mora

biti odškodnina pravična. Pravično povračilo pomeni, da je treba upoštevati vse

izgube uţitkov, ki jih je imel dosedanji upravičenec.

11.1.3. Satisfakcija

Smisel satisfakcije je, da naj dobi oškodovanec subjektivno zadoščenje.

Zadoščenje je lahko nepremoţenjsko, kesanje zaradi storjenega dejanja, preklic

ţalitve, objava sodbe, ki oţigosa škodno dejanje.41

11.2. Razlike med poslovno in neposlovno odškodninsko

obveznostjo

Pri neposlovnih odškodninskih obveznostih je prekršena pravna norma, pri

poslovnih pa le odločitev strank, torej norma, ki sta jo stranki postavili.42

11.3. Pogoji za nastanek odškodninske obveznosti

Vsako dejansko stanje odškodninske obveznosti mora vsebovati te

predpostavke: škodljivo dejstvo (dogodek), nedopustno škodo, vzročno zvezo

med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost.

11.3.1. Nedopustno škodljivo dejstvo

Škodljivo dejstvo je lahko dogodek ali ravnanje. Če govorimo o dogodku,

mislimo zlasti na dogodke, ki jih ne povzroči človek. Kadar jih povzroči človek

govorimo o ravnanju. Ravnanje, ki povzroči škode, je lahko aktivno ali pasivno.

Z aktivnim ravnanjem stori stranka dejanje, s pasivnim ravnanjem pa nekaj

41 Cigoj S., Teorija obligacij, str. 230-232. 42

Cigoj S., Teorija obligacij, str. 166.

26

opusti, ne stori. Razlikovanje med aktivnim in pasivnim ravnanjem je vaţno

zaradi dokaznega bremena. Pri opustitvah nosi dokazno breme odgovorna

oseba, pri aktivnem ravnanju pa oškodovanec.

11.3.1.1. Nedopustnost

Za nedopustno dejstvo gre, če storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen

zavarovani interes oškodovanca. Pravo se prekrši lahko s tem, da se prekrši

postavljena norma ali če gre za poseg v vaţna moralna načela. Poseben primer

takega posega je tudi zloraba pravic.43

11.3.2. Odgovornost

Stranka je lahko odškodninsko zavezana samo, če je odgovorna. Za

odgovornost je potrebno, da je sposobna. Pri objektivni odgovornosti,

odgovornosti brez krivde, ni potrebna prištevnost. Zadostuje veljavno pravno

razmerje med izvorom objektivne odgovornosti in subjektom nevarnosti.

Odgovornost je lahko krivdna ali objektivna. Najteţja stopnja krivde je naklep

(namen). Teorija uči, da je dejanje storjeno z naklepom, če je storilec vedel za

posledico, ki bo nastala iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel. Manjša

stopnja krivde pa je malomarnost. Drugače kakor pri naklepu, sodi teorija, da je

merilo malomarnosti abstraktno. Ravnanje storilca se primerja po tretji osebi, po

nekem vzoru, ki ga v danem primeru ni, je namišljen. Ta vzor je povprečen

človek, dober gospodar.44

Malomarnost delimo v zavestno in nezavestno. Zavestna malomarnost je

podana, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane

prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da

ne bo nastala. Nezavestna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da

lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih

osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.45

43 Cigoj S. , Komentar ZOR, str. 169. 44 Cigoj S., Teorija obligacij, str. 182-185. 45

Tratar Boštjan, Uveljavljanje odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s primeri tožb in sodno prakso, Založba Legat, Ljubljana, 2006, str 84-85.

27

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo ne glede na krivdo.

Odgovorna oseba postane zavezanec, kakor hitro nastane vzrok škode.

Objektivna odgovornost se deli na dve veliki veji: odgovornost za škodljive

učinke stvari in njenega delovanja in na odgovornost za ravnanje drugih ljudi,

kar pomeni, da je odgovorna oseba dolţna povrniti škodo, ki jo povzroči stvar s

posebnimi lastnostmi, in da je dolţna povrniti škodo, ki jo storijo osebe, ki so z

odgovorno osebo v posebnem odnosu.46

11.3.2.1. Nevarna stvar

Iz posameznih odškodninskih primerov jasno sledi, da za opredelitev povečane

nevarnosti niso pomembne le značilnosti same stvari, temveč tudi druge

okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje tako ali drugače prihajajo v stik z določeno

stvarjo. Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, poloţaja, načina in mesta

uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Glede na lastnosti same stvari

so nevarni strupi, kemikalije, eksplozivi, oroţje, zbrana velika količina vode (npr.

akumulacijsko jezero). Veljati bi moralo, da v načelu niso nevarne tiste stvari, ki

take postanejo šele z nepravilno uporabo.

11.3.2.2. Nevarna dejavnost

Z nevarno dejavnostjo razumemo človekovo aktivnost, iz katere izvira povečana

nevarnost, ne glede na to, ali povečana nevarnosti izvira iz uporabe nevarne

stvari ali same dejavnosti. Povečana nevarnost lahko obstoji, čeprav se

dejavnost ne izvaja z aktivnim delovanjem (npr. shranjena večja količina

nevarnih snovi). Kot nevarno dejavnost se v praksi šteje delo z kemikalijami,

eksplozivi, idr. Nevarnimi snovmi, delo na višini, uporaba motornega vozila,

kamor sodna praksa prišteva tudi kolo z motorjem.47

46 Cigoj S., Teorija obligacij, str. 187. 47

Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Poljanar Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijan, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem 1. Knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 851.

28

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne

dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.48

11.3.3. Škoda

Škoda je zmanjšanje premoţenja (navadna škoda), preprečitev povečanja

premoţenja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih

bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoţenjska

škoda).49

Škoda v najširšem pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega.

Pravna sfera vsakega pravnega subjekta je začrtana s pravicami, katerih

imetnik je ta subjekt. Zato je škoda v najširšem pomenu vsaka kršitev pravic

drugega. Pravno priznana škoda je oţji pomen od pojma škode, razloţenega v

prejšnjih dveh stavkih. Pravno priznana škoda je samo tista škoda, za katero

pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost.

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina

je obveznost odgovorne osebe povrniti drugi osebi škodo, za katero odgovarja,

in pravica druge osebe zahtevati od odgovorne osebe povrnitev te škode.50

11.3.3.1. Premoţenjska škoda

Premoţenjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoţenjskopravno

sfero drugega. Premoţenjskopravna sfera vsakega pravnega subjekta je

začrtana s premoţenjskimi pravicami, katerih imetnik je ta subjekt. Med

premoţenjske pravice spadajo: stvarne pravice, obligacijske pravice,

korporacijske pravice, vrednostni papirji, pravice intelektualne lastnine.

Vendar pa vsaka kršitev premoţenjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno

priznana premoţenjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti.

Po 132. čl. OZ je pravno priznana premoţenjska škoda samo tista kršitev

48

150. člen Obligacijskega zakonika (OZ-UPB1) Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007. 49

132. člen OZ-UPB1. 50

Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 756.

29

pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje

premoţenja oškodovanca bodisi preprečitev povečanja premoţenja

oškodovanca.51

11.3.3.2. Nepremoţenjska škoda

Nepremoţenjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v nepremoţenjsko

sfero drugega. Osebnostna sfera vsakega subjekta je začrtana z osebnostnimi

pravicami, katerih imetnik je ta subjekt.

Pravno priznana nepremoţenjska škoda je tista kršitev osebnostne pravice, ki

povzroči še nadaljnjo posledico:

- Telesne bolečine

- Duševne bolečine zaradi:

o Zmanjšanja ţivljenjske aktivnosti

o Skaţenosti

o Razţalitve dobrega imena in časti

o Okrnitve svobode

o Osebnostne pravice

o Smrti bliţnjega

o Posebno teţke invalidnosti bliţnjega

o Kršitve dostojanstva

o Kršitve moralnih avtorskih pravic

- Strah

Po 178. členu je pravno priznana oblika nepremoţenjske škode ţe sama kršitev

osebnostnih pravic. Vendar pa je civilna sankcija drugačna: objava sodbe ali

popravka. Poleg tega je priznana oblika nepremoţenjske škode še okrnitev

ugleda ali dobrega imena pravne osebe.

51 Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 858.

30

11.3.3.3. Vrste nepremoţenjske škode

11.3.3.3.1. Telesne bolečine

Telesne bolečine so najstarejša vrsta nepremoţenjske škode. Tako ţe v

sumerskih klinopisih najdemo odredbe v obliki tarif za primer poškodovanja

posameznega dela telesa, povzročenega abortusa. V rimskem pravu, v obdobju

veljavnosti Zakonika XII. plošč, je nadomestilo pomenilo odkupnino za

povzročitelja, da oškodovanec ni vztrajal pri maščevanju.

Telesne bolečine so lahko posledica telesnih poškodb ali najrazličnejših okvar

zdravja. Odgovor na vprašanje, kako kar najbolj sistematično razvrstiti

raznolikost telesnih bolečin, ki jih trpi in jih bo trpel oškodovanec, in kaj vse sodi

pod pojem telesnih bolečin, daje sodna praksa. Tako je v sodni praksi ustaljeno

stališče, da se najrazličnejše nevšečnosti med zdravljenjem (npr. krajša

nezavest, hospitalizacija, vezanost na posteljo, razne vrste imobilizacij in

fiksacij, rentgensko slikanje, operacije, infuzije, fizioterapija itd.), ki jih trpi

oškodovanec, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Same

telesne bolečine pa izvedenci medicinske stroke razvrščajo glede na stopnjo,

pri čemer opredeljujejo tudi njihovo trajanje. Tako je mogoča individualizacija

odmere pravične odškodnine za nepremoţenjsko škodo, upoštevaje pri tem

intenzivnost, trajanje bolečin ter potek zdravljenja.52

Pri odškodnini za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

gre za t.i. preteklo škodo, zato oškodovane osebe počakajo do konca

zdravljenja in tedaj zahtevajo odškodnino.53

11.3.3.3.2. Duševne bolečine

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja ţivljenjske aktivnosti

Pojem zmanjšanja ţivljenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih

sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na

kakovost njegovega ţivljenja. Zmanjšanje teh sposobnosti je lahko posledica

52

Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 1025-1026. 53

Perenič Koman Lidija, Škoda in odškodnina, Državna založba Slovenije, 2004, str. 144.

31

telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi

škodnega dogodka. Ni nujno, da je bil v škodnem dogodku sam udeleţen.

Zmanjšanje sposobnosti je lahko posledica travmatične reakcije na smrt

bliţnjega sorodnika. Upad telesnih in umskih sposobnosti negativno vpliva na

delovno zmoţnost, umetniško ustvarjanje, na moţnosti za nadaljnji razvoj,

napredovanje, športno udejstvovanje, svobodo gibanja in podobno.

Praviloma gre pri tej obliki škode za trajno prikrajšanje. OZ predpisuje, kot je

bilo ţe obrazloţeno, da se bodoča škoda (to je duševne bolečine zaradi

zmanjšanja ţivljenjske aktivnosti, za katere je po običajnem teku stvari gotovo,

da bodo trajale po zaključku glavne obravnave – 182. čl. OZ) upoštevana pri

odmeri. Probleme pa prinaša ugotavljanje obsega te škode, predvsem zaradi

raznolikosti prikrajšanj sistematična obdelava in analiza, ki naj omogoči

primerjavo med različnimi oblikami prikrajšanj ţivljenjske aktivnosti. Resničnost

toţnikovih trditev bo sodišče praviloma ugotavljalo s pomočjo izvedenca

medicinske stroke.

Duševne bolečine zaradi skaţenosti

Pojem skaţenosti je pravni standard. Zato tisti, ki presoja, ali konkretna

oškodovančeva spremenjena zunanjost ustreza temu pojmu, kreira pravo za

konkretni primer. Pri tem odloča o različnih stopnjah spremenjene zunanjosti

oškodovanca, od manjše pa do izredno hude deformacije, ko gre lahko ţe za

izmaličenost dotedanjega oškodovančevega videza. V sodni praksi ni sporno,

da se za skaţenost štejejo tudi uporaba bergel, invalidnega vozička, motnje

govora, bodisi zaradi nošenja aparata bodisi zaradi motenih refleksov,

nenavadne čustvene reakcije, psihosocialni odkloni in šepanje.

Skaţenost lahko prerase v zmanjšanje ţivljenjske aktivnosti, če povzroča

teţave, ki se odraţajo na področju oškodovančevega udejstvovanja.

Duševne bolečine zaradi razţalitve dobrega imena in časti

Če je bila konkretna ţaljiva trditev o drugem spoznana kot kršitev osebnostne

pravice, ima oškodovanec pravico do denarne odškodnine za nepremoţenjsko

škodo. Vendar to ni edina sankcija, ki jo ima na voljo. Razţalitev časti in

dobrega imena je kot kršitev osebnostne pravice sankcionirana še v 134. čl. in

32

178. čl. OZ. Poleg tega ima prizadeti na voljo kazenskopravno varstvo in

zahtevek za objavo popravka in objavo odgovora po Zakonu o medijih54. V

sodni praksi in teoriji se je izpostavilo vprašanje o razmerju različnih oblik

pravnega varstva po ZOR, namreč ali se med seboj zahtevki izključujejo ali se

lahko kumulirajo in ali ima oškodovanec pravico izbire, ali pa imajo nedenarni

zahtevki prednost pred denarnimi. Današnje stališče sodne prakse je, da ima

oškodovanec pravico posamezne zahtevke kumulirati, da ima pravico izbire

med različnimi sankcijami in da opustitev uveljavljanja ene oblike sodnega

varstva ne vpliva na manjšo ali večjo utemeljenost drugega zahtevka. Pravična

denarna odškodnina zaradi razţalitve časti in dobrega ugleda tako danes ne

velja več za izjemo. Pač pa naša sodna praksa z odrekanjem posebnega mesta

duševnim bolečinam zaradi razţalitve dobrega imena in časti v razmerju med

laţjimi, srednjimi teţjimi nepremoţenjskimi škodami zanika kaznovalno naravo

pravične denarne odškodnine za to obliko škode.55

Duševne bolečine zaradi okrnitve svobode – neutemeljeno odvzeta

prostost v kazenskem postopku

V sodni praksi niso redki primeri, ko se odloča o odškodnini za škodo zaradi

neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem ali predkazenskem postopku.

Pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti je urejena tudi v

Zakonu o kazenskem postopku.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 542. členu ureja podlago za povrnitev te

škode, medtem ko nima določb o odškodnini zanjo. Gre za posebej urejeni

primer odškodninske odgovornosti drţave za škodo, ki je bila povzročena v

zvezi s kazenskim postopkom. Podlaga tej odgovornosti ni protipravnost

ravnanja predstavnika oblasti, temveč zadošča ţe, da se je v nadaljnjem

postopku izkazalo, da je bil odvzem prostosti neutemeljen zaradi razlogov,

opisanih v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 542. člena ZKP in drugega

odstavka istega člena. Omenjenim razlogom je skupno, da je bil izid

kazenskega postopka po izčrpanju vseh pravnih sredstev za pripornika ali

obsojenca, ki mu je bila pravnomočno izrečena prostostna kazen, ugoden.

54

Zakon o medijih (ZMED-UPB1), Uradni list RS, št. 110/2006 z dne 26. 10. 2006. 55 Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 1027-1028.

33

Poleg tega daje ZKP pravico do odškodnine tudi tistemu, komur je bila zaradi

napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno odvzeta prostost ali je bil

dlje pridrţan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa. To pomeni,

da je v primeru nezakonitega odvzema prostosti prizadeti upravičen do

odškodnine ne glede na izid kazenskega postopka. Takšna določba je skladna

s prepovedjo iz drugega odstavka 19. člena ustave, po katerih se zunaj

pogojev, določenih v zakonu, nikomur ne sme odvzeti prostosti. Podlagi za

odškodninsko odgovornost drţave za škodo zaradi neutemeljeno odvzete

prostosti po ZKP sta tako dve. Prva je podana, če so nastopile okoliščine,

opredeljene v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 542. člena ZKP in drugega

odstavka istega člena. Druga je odvisna od protipravnosti ravnanja drţavnih

organov.

Duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice

Z umestitvijo duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice med pravno

priznane oblike nepremoţenjske škode, ki upravičujejo prisojo pravične denarne

odškodnine, zakonodajalec dosledno izenačuje vse posamezne osebnostne

pravice. V sodni praksi tovrstni odškodninski primeri niso pogosti. Znani so

naslednji primeri, v katerih je bila prisojena pravična denarna odškodnina zaradi

okrnitve posamezna osebnostne pravice, ki v 179. členu in naslednjih ni

posebej opredeljena: npr. nedovoljena objava posnetka, posnetega ob

preoblačenju v garderobi, v snemanje katerega oškodovanka ni privolila.56

11.3.3.3.3. Strah

Je notranji občutek ali skupina občutkov, človeka, ki ga doţivlja, posebna vrsta

vznemirjenja, razpoznavno stanje zavesti, čustvo, zavito v občutek. Praviloma

se pojavlja kot reakcija na nepričakovane situacije, največkrat na tiste, ki jih

ocenimo za nevarne in pri katerih se ne čutimo sposobni utrpeti se preteči

nevarnosti.57

56

Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 1031-1032. 57

Božič Penko Ana, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjev založba, Ljubljana, 2003, str 23.

34

Tako kot za druge nepremoţenjske škode naštete v 179. členu OZ, je tudi strah

pravno priznan kot škoda (ki je temeljna predpostavka odškodnine), le v

primeru, če okoliščine primera, zlasti intenziteta in trajanje, to opravičujejo.

Intenziteta in trajanje škode sta torej odločilna kriterija za presojanje velikosti

škode. Le če je nepremoţenjska škoda dovolj velika, je pravno priznana. Dovolj

velika je takrat, ko, sociološko gledano, ne ţelimo, da bi se pripetila niti nam

samim niti našim bliţnjim, ne glede na to, kako veliko nadomestilo bi zanjo

prejeli.58

V praksi so se oblikovale različne vrste strahu. V tem smislu je strah lahko

primaren ali sekundaren, realen ali patološki, neposreden ali posreden, strah za

ţivljenje ali strah za izid zdravljenja.

Primarni strah ali strah v oţjem smislu nastane neposredno pred za ţivljenje ter

telesno in duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med

njunim trajanjem. Izkušnje kaţejo, da situacije in dogodki, ki ga povzročijo,

običajno trajajo relativno kratek čas, s tem pa tudi primarni strah sam lahko traja

od nekaj minut do nekaj ur (npr. voznik ostane v veriţnem trčenju ukleščen v

pločevino), le redko trajanje merimo v dnevih (npr. ladijska nesreča, po kateri

preţivele iz morja rešujejo več dni).

Stopnja intenzitete primarnega strahu je odvisna od dogodka, ki ga je sproţil,

pa tudi od drugih objektivnih in subjektivnih dejavnikov (značaja oškodovanca,

njegove ocene o stopnji nevarnosti in moţnih škodnih posledicah idr.).

Sekundarni strah je strah, katerega izvor je telesna ali duševna travma; če torej

ni telesnih ali duševnih poškodb, sekundarnega straha ni. Po svoji vsebini

zajema bojazen za (morebiti neuspešen) izid zdravljenja, strah pred bolečinami

med zdravljenjem, pred raznimi medicinskimi posegi (operacijami, narkozo),

pred okuţbami, pred nezaţelenimi učinki zdravil, pred izgubo delovne

sposobnosti ipd.59

58

Božič Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, str. 40. 59

Božič Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, str. 44-45.

35

11.3.4. Vzročna zveza

O vzročni zvezi govorimo, kadar mislimo na zvezo med dogodkom, ki je zanj

stranka odgovorna, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Za nastalo

škodo je dolţna odgovarjati samo oseba, ki je škodo povzročila. Vprašanja ali je

stranka škodo povzročila, pa ni vedno lahko rešiti, kajti vzrok, ki stranka zanj

odgovarja, ne nastopa sam, ampak sodelujejo tudi druge okoliščine, ki so

ugodne za nastanek škode. Ali je za dejstvo, ki je povzročilo škodo, kdo

odgovoren, je pravno vprašanje: koliko pravo nalaga, da kdo za kakšno dejstvo,

ki povzroči škodo, odgovarja. Pravo pove, ali je koga treba šteti za odgovornega

za dejstvo, za katerega nastanek nemara ničesar ni storil.60

Odškodninska obveznost je namreč obveznost odgovorne osebe povrniti

oškodovancu škodo, za katero odgovarja.61

11.3.4.1. Domneva vzročnosti

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, se šteje,

da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaţe, da ta ni bila vzrok.62

Zakon ne daje abstraktnih izhodišč za presojo o tem, kaj je nevarna stvar oz.

nevarna dejavnost. Pojma »nevarna stvar« in »nevarna dejavnost« sta pravna

standarda. Zato presoja sodi v področje razlage prava. Tisti, ki o tem odloča,

kreira pravo za konkretni primer. Iz smisla objektivne odgovornosti pa ni teţko

izluščiti, da OZ nima v mislih običajnih, vsakdanjih nevarnosti. Objektivna

odgovornost je dopolnilo krivdne odgovornosti, ki ostaja v našem pravnem

sistemu pravilo.

60

Cigoj S., Teorija obligacij, str. 222. 61

Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 757. 62

149. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007.

36

12. PRAVIČNA DENARNA ODŠKODNINA

Povrnitev nepremoţenjske škode v denarju pojmovno ni mogoča. Denarni

znesek ne more nadomestiti pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin ali strahu.

Denarni znesek je pač največ (in pogosto edino), kar pravo lahko nudi

oškodovancu, ki je pretrpel nepremoţenjsko škodo. Naša sodna praksa izrecno

izpostavlja oškodovančevo moralno zadoščenje, vendar obenem, skladno

drugemu odstavku 179. člena OZ poudarja pomen prizadete nepremoţenjske

dobrine, torej objektivno pogojenost višine odškodnine.

Končni rezultat vrednotenja prizadete dobrine je konkretni znesek pravične

denarne odškodnine, ki je »pravičen«, če ustreza druţbenemu vrednotenju. V

tem pomenu (in okviru) je prisojeni znesek ekvivalenten temu vrednotenju. Le

tako lahko prisojeni znesek opraviči svojo socialno vlogo. Tako sluţi prisojeni

znesek kljub poudarjeni funkciji prisojenega zneska kot sredstvu za dosego

oškodovančevega moralnega zadoščenja tudi »izravnavi« pretrpljene škode. Ne

gre tedaj za spravo oškodovanca in oškodovalca z moralnim zadoščenjem

prvega. Oškodovanec si bo s prisojenim denarnim zneskom lahko privoščil

ugodja, ki si jih sicer ne bi. Ta bodo morda lahko pripomogla k odpravi k odpravi

porušenega psihičnega ravnovesja, ki je nastopilo zaradi fizičnih, duševnih

bolečin ali strahu kot posledic poškodbe. Pravična denarna odškodnina za

nepremoţenjsko škodo je lahko le sredstvo za dosego odškodovanja, ne pa

samo odškodovanje.

13. TOŢBENI ZAHTEVEK

Toţbeni zahtevek mora biti prilagojen določbam 179. čl. OZ. Zato mora

vsebovati trditve o posameznih vrstah (oblikah) nepremoţenjske škode. Te so

bistveni opredelilni element toţbenega zahtevka. To pomeni, da mora toţnik

konkretna prikrajšanja uvrstiti v eno izmed posameznih vrst nepremoţenjske

škode. Takšen pristop, ki je pravilo onemogoča podvajanje zahtevka za isto

obliko prikrajšanja in s tem »zidanja« zahtevka. Zato je pomembno poznavanje

izhodišč sodne prakse, ki konkretizirajo vsebino posameznih oblik

37

nepremoţenjske škode. Poleg tega je dosledna konkretizacija posamezne

oblike nepremoţenjske škode dobra osnova za sistematičen pristop k

obravnavanju, ki omogoča medsebojno primerjavo posameznih škod in njihovo

razvrščanje med laţje, srednje in teţje. Takšen postopek omogoča

opredeljevanje pomena prizadete dobrine, ki je nujni sestavni del procesa

odmere pravične denarne odškodnine. Čim bolj natančen pristop k ugotavljanju

obsega škode bo dobra opora analizi, na kateri temelji izrek pravne posledice,

to je določitvi (odmeri) pravične denarne odškodnine. 63

63

Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, 1025.

38

14. PRIMER TOŢBE V PRAKSI

OKRAJNO SODIŠČE V MARIBORU Sodna ulica 14 2000 MARIBOR Toţeča stranka: Ivan Pek, Pekova ulica 5, 2000 Maribor, ki ga zastopa odvetnik Marijan Dih Toţena stranka: Slovensko zavarovalno zdruţenje, Majska ulica 1, 2000 Maribor

TOŢBA

Zaradi plačila 15.500,00 EUR s pp

- 2x pooblastilo priloţeno

- Odločba DDV

- Sodna taksa: 157 EUR64

64 Sodna taksa je določena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), Uradni list RS, št. 37/2008 z dne 15. 4. 2008. Določbo o tem vsebuje 16. člen in priloga 1. Taksa je določena glede na vrednost spornega predmeta.

39

I.

Dne 23.8.2010 je bil toţnik poškodovan v prometni nesreči, ki se je pripetila izven naselja Bohova pri Mariboru, kot voznik osebnega avtomobila, reg. št. MB 22-11M.

Prometno nesrečo je zakrivil Maks Benko s tovornim vozilom, reg. št. NE 24723, ki je z vlečnim vozilom zapeljal v levo na nasprotni pas, v trenutku, ko je po njem pravilno iz nasprotne smeri pripeljal toţnik z osebnim vozilom. Trčenje je bilo tako silovito, da je osebno vozilo MB 22-11M po trčenju odbilo na desno, izven vozišča na polje, kjer se je prevrnilo na streho in tako ostalo.

Tovorno vozilo NE 24723 je bilo v času škodnega dogodka zavarovano pri italijanski zavarovalnici SEI v Neaplju.

Prometno nesrečo je obravnavala Postaja prometne policije Maribor. Zoper voznika tovornega vozila Marcela Korina je bil uveden kazenski postopek, ki teče pred okroţnim sodiščem v Mariboru pod opr. Št. II K 210/10.

Do prometne nesreče je prišlo na območju naslova sodišča, ki je tako glede na določila 52. Člena Zakona o pravdnem postopku krajevno pristojno.

Pasivna legitimacija toţene stranke je podana v skladu s 27. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS 70/94).

Predloţeni dokazi: - zapisnik Postaje prometne policije Maribor št. 20/2211-51 - zaslišanje strank - zelena karta za vozilo NE 24723

II.

Takoj po prometni nesreči je bil toţnik z reševalnim vozilom prepeljan v Univerzitetni klinični center Maribor, kjer so pri pregledu ugotovili rano na levi strani glave na lasišču, manjšo rano v predelu levega uhlja, v predelu levega ramena je bila prisotna bolečina in zavrta gibljivost. Na levi nadlahti je bila vidna obtolčenina, bolečine v prsnem košu in v predelu levega kolena so bile vidne odrgnine. Toţnik je bil takoj po pregledu sprejet na poškodbeni oddelek. Po opravljenem rentgenskem slikanju so ugotovili zlom reber na levi strani od II. do IX., ultrazvok trebuha pa je pokazal prosto tekočino v trebuhu in takoj je bila potrebna operacija v kateri so odstranili poškodovano vranico, ki je močno krvavela.

Toţeča stranka je utrpela:

40

- poškodbo vranice - zlom reber od II. do IX. Na levi strani - rano na glavi - udarnino leve nadlahti.

Poškodba vranice je povzročila hudo krvavitev v trebušno votlino, zato je bil oškodovanec v neposredni ţivljenjski nevarnosti in v kolikor ne bi bilo medicinske pomoči – operacije, bi zelo hitro izkrvavel. Prelom reber na levi strani je povzročil vdor prostega zraka v pljučno votlino in manjši izliv krvi. Takšno stanje ogroţa ţivljenje in v kolikor ni zdravljeno, lahko zelo hitro vodi s smrtni izid. Taka poškodba predstavlja posebno hudo telesno poškodbo. Manjša rana na glavi ter udarnina v leve nadlahti pa sta lahki telesni poškodbi.

Toţnik je zaradi navedenih poškodb trpel fizične bolečine, ki so bile stalne hude teden dni, srednje hude bolečine občasno dva tedna ter stalne lahke 6 tednov.

Tekom zdravljenja je toţnik trpel številne nevšečnosti:

- večkrat je bil izpostavljen rentgenskemu ţarčenju, - prestal je hudo operacijo v splošni narkozi, - hospitaliziran je bil v času 23.8.2010 do 15.9.2010, - opravil je številne kontrole pri specialistih in osebnem zdravniku, - jemal je sredstva proti bolečinam in bil v bolniškem staleţu od 24.8.2010

do 10.11.2010.

Toţnik je v času same nezgode trpel intenziven primarni strah, ki je bil zaradi hudih poškodb prisoten še več ur po nezgodi in se je postopoma umiril po oskrbi v bolnici. Zmerni primarni strah je trpel en dan. V času zdravljenja je toţnik pogosto trpel sekundarni strah pred izidom zdravljenja in pred trajnimi posledicami. Občasno intenzivni sekundarni strah je trpel 10 dni, zmerni sekundarni strah pa okoli en mesec. Duševne bolečine v intenzivni obliki je trpel vsaj 10 dni, v zmerni oblike in občasno pa dva meseca, nato so se postopoma pomirile in so bile v blagi obliki prisotne do zaključenega zdravljenja.

Trajne posledice poškodb se kaţejo pri toţniku zaradi serijskega preloma sedmih reber na levi strani, ki so se zarastle s precejšnjo dislokacijo in je prsni koš zmerno deformiran, ker je asimetričen. To povzroča tudi motnje pljuč. Zaradi poškodbe vranice je bil toţnik nujno operiran in mu je bila vranica odstranjena. Zaradi tega je bistveno bolj izpostavljen infekcijam, ni sposoben za večje fizične napore in ima prisotno brazgotino na trebuhu. Vse opisane spremembe so trajnega značaja in ni moţno, da bi prišlo do kakšnega izboljšanja. Zaradi opisane poškodbe so pri toţniku splošne ţivljenjske aktivnosti znatno zmanjšane. Ni sposoben večjih fizičnih naporov kot so dolgotrajno fizično delo, prenašanje teţkih bremen, za delo na višini ali za druge fizično naporne dejavnosti. Zaradi odstranitve vranice pa ima slabši imunski sistem in imajo takšni bolniki pogosto infekcije na različnih organih.

Pri toţniku so bistveno zmanjšane tudi njegove delovne sposobnosti. Po poklicu je vodovodni inštalater. To delo je povezano s fizičnimi napori, katerih v veliki meri ne zmore. Njegove splošne ţivljenjske aktivnosti so se trajno zmanjšale.

Toţeča stranka uveljavlja naslednjo negmotno škodo:

41

- za pretrpljene telesne bolečine 6.000,00 EUR - za strah 1.000,00 EUR - za duševne bolečine zaradi skaţenosti 1.500,00 EUR - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja ţivljenjskih aktivnosti 7.000,00

EUR

Toţeča stranka predlaga, da sodišče v postopek pritegne izvedenca medicinske stroke, kateri naj da mnenje o posameznih postavkah nepremoţenjske škode.

Dokaz:

- medicinska dokumentacija - izvedenec medicinske stroke - zaslišanje toţeče stranke

III.

Toţeča stranka je po svojem pooblaščencu naslovila odškodninski zahtevek na članico Slovenskega biroja zavarovalnic – Zavarovalnico Škoda d.d. Maribor, ki je toţeči stranki ponudila odškodnino v višini 9.000,00 EUR ter po ponovnem zahtevku 9.900,00 EUR, kar pa toţeča stranka ne more akceptirati.

Dokaz:

- odškodninski zahtevek z dne 10.10.2010 - poravnalna ponudba z dopisom z dne 30.10.2010 in 10.12.2010

Na podlagi navedenega toţeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da po opravljeni glavni obravnavi

razsodi:

Toţena stranka Slovensko zavarovalno zdruţenje, Maribor, je dolţna plačati toţniku Ivanu Peku odškodnino v višini 15.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do poplačila ter mu povrniti nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Marijan Dih

Maribor, 15.1.2011

42

15. ZAKLJUČEK

Če smo utrpeli pravno priznano škodo in nam pripada odškodnina je

odškodninska toţba najzanesljivejša pot do pravične odškodnine.

Do odškodnine smo upravičeni samo v primeru kadar so kumulativno izpolnjene

predpostavke odškodninske obveznosti: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda,

vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost.

Najpogostejša oblika odškodnin in posledično tudi toţbenih zahtevkov je

ekvivalenca torej denarna odškodnina. Poznamo pa še restitucijo (namesto

uničene stvari se izroči enaka stvar iste vrste) in satisfakcijo (preklic ţalitve).

Da bi bili uspešni pri uveljavljanju toţbenega zahtevka pred sodiščem, je poleg

pravilno vloţene toţbe, potrebno paziti da se toţbeni zahtevek glasi dobesedno

tako, kot si toţnik ţeli, da se glasi izrek sodbe.

Denarni znesek ne more nadomestiti pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin ali

strahu, saj povrnitev nepremoţenjske škode v denarju ni mogoča, je pa edino

kar lahko pravo ponudi oškodovancu.

43

16. BIBLIOGRAFIJA

16.1. LITERATURA

16.1.1. Monografije

Boţič Penko Ana, Strah kot nepremoţenjska škoda, Cankarjev zaloţba,

Ljubljana, 2003.

Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Uradni List Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.

Cigoj Stojan, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s

komentarjem, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978.

Juhart Joţe, Civilno procesno pravo FRJ Jugoslavije, Univerzitetna zaloţba,

Ljubljana, 1961.

Koman Perenič Lidija, Škoda in odškodnina, Drţavna zaloţba Slovenije,

Ljubljana, 2004.

Ogrizek Dušan, Zgradba sodne odločbe, Pravosodni bilten, št. 2/1999.

Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter,

Poljanar Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijan, Obligacijski zakonik (OZ) s

komentarjem 1. Knjiga, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003.

Stein Jonas, Komentar zur Zivilprozessordnung, 22. Auflage, Mohr, Tübingen,

2003-2005.

Stein Jonas, Komentar zur Zivilprozessordnung, 21. Auflage, Mohrtübingen,

1996-1998.

Tratar Boštjan, Uveljavljanje odškodnin za premoţenjsko in nepremoţenjsko

škodo s primeri toţb in sodno prakso, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2006.

Triva Siniša, GraĎansko procesno pravo, Narodne Novine, Zagreb, 1972.

44

Triva Siniša, Belajec, Dika Mihajlo, GraĎansko parnično procesno pravo,

Narodne novine, Zagreb, 1986.

Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana, 2002.

Ude Lojze, Betetto Nino, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica,

Zobec Jan, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Zaloţba,

Ljubljana, 2005.

16.2. PRAVNI VIRI

Zakon o medijih (ZMED-UPB1), Uradni list RS, št. 110/2006 z dne 26. 10. 2006.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB3) Uradni list RS, št. 8/2006 z dne 26.

1. 2006.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB3) Uradni list RS, št. 73/2007, z dne 13.

8. 2007.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah Uradni list RS, št. 16/2007 z dne 23. 2.

2007.

Obligacijski zakonik (OZ-UPB1) Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007.

Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), Uradni list RS, št. 37/2008 z dne 15. 4.

2008.

Kazenski zakonik (KZ-1) Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008.