Razmerje med pravom Unije in države članice4. 11. 2009Matej Accetto

Pet vprašanj in (spornih) odgovorov nadrejenosti

V1: Kaj je nadrejeno čemu? V2: Kakšna je časovna veljavnost nadrejenosti? V3: Kdo lahko nudi pravno sredstvo v primeru konflikta? V4: Kakšen je učinek ugotovitve nadrejenosti? V5: Kdo ima pristojnost za odločanje o pristojnosti?

O1: Vsakršno evropsko pravo vsakršnemu državnemu. O2: Evropsko pravo prevlada tudi nad kasnejšim državnim. O3: Pravica in dolžnost vsakega sodišča. O4: Učinek neuporaba, ne razveljavitev. O5: Sodišče Evropskih skupnosti.

“Vse dokler” – prvi del

Internationale Handelsgesellschaft (Solange I), BVerfGE 37, 271 (1974):

Vse dokler se projekt povezovanja ne bo razvil do te mere, da bo pravo Skupnosti prejelo katalog temeljnih pravic na podlagi odločitve parlamenta in z ustaljeno veljavo, ki bo primeren v primerjavi s katalogom temeljnih pravic, vsebovanim v Temeljnem zakonu, se bo sekundarno pravo Skupnosti še vedno presojalo po standardih Temeljnega zakona.

Izvirno stališče SES

1/58, Stork v. Visoka oblast, [1959] ZOdl. 43:

… V skladu z 8. členom Pogodbe je Visoka oblast dolžna uporabljati zgolj pravo Skupnosti. Ni pristojna za uporabo domačega prava držav članic. … Posledično Visoka oblast tudi nima pristojnosti za presojo pritožbenega razloga, da naj bi ob sprejemu svoje odločitve kršila načela nemškega ustavnega prava.

Okrepitev stališča…

36, 37, 38 in 40/59, Gaitling v. Visoka oblast, [1960] ZOdl. 423:

… Poleg tega pravo Skupnosti, kot izhaja iz Pogodbe ESPJ, ne vsebuje nikakršnega splošnega načela, izrecno ali kako drugače, ki bi zagotavljajo spoštovanje podeljenih [človekovih] pravic.

… in potem tih preobrat

29/69, Stauder, [1969] ZOdl. 419:

… Ob takšni pravni razlagi pričujoča določba ne vsebuje ničesar, kar bi ogrožalo temeljne človekove pravice, ki so vsebovane v splošnih pravnih načelih prava Skupnosti in katerih varstvo zagotavlja Sodišče.

A vendar pet let kasneje Nemci rečejo solange – kje je kleč?

Nelagodni resnici o človekovih pravicah:

Nobena človekova pravica ni absolutna

Omejene s pravicami drugih

Vsebina (ali domet) odvisna od družbenih odločitev

Težavnost primerjave različnih standardov pravic

“Vse dokler” – prvi del

Internationale Handelsgesellschaft (Solange I), BVerfGE 37, 271 (1974):

Vse dokler se projekt povezovanja ne bo razvil do te mere, da bo pravo Skupnosti prejelo katalog temeljnih pravic na podlagi odločitve parlamenta in z ustaljeno veljavo, ki bo primeren v primerjavi s katalogom temeljnih pravic, vsebovanim v Temeljnem zakonu, se bo sekundarno pravo Skupnosti še vedno presojalo po standardih Temeljnega zakona.

“Vse dokler” – drugi del

Wunsche Handelsgesellschaft (Solange II), BVerfGE 73, 387 (1986):Vse dokler bodo Evropske skupnosti, zlasti sodna praksa Sodišča ES, v splošnem zagotavljale učinkovito varstvo temeljnih pravic … ki ga bo moč v bistvenem šteti za podobno varstvu temeljnih pravic, kot ga brezpogojno zahteva Ustava … zvezno ustavno sodišče ne bo več izvajalo pristojnosti, da odloči na uporabljivosti sekundarne zakonodaje Skupnosti, … in te zakonodaje ne bo več presojalo po standardih temeljnih pravic, vsebovanih v Temeljnem zakonu.

Novo “napenjanje mišic”

Maastricht-Urteil, BVerfGE 89, 155 (1993):… Tako moramo Evropsko unijo razumeti kot združenje držav, za katerega ustanovitev, vsebino in razvoj so odgovorne države članice. One so gospodarice pogodb, ki lahko odločajo o njihovi vsebini, o pristopu novih držav in končno celo o prenehanju pogodb.

Evropski nalog za prijetje in predajo

je preprostejša pot za izročitev obdolžencev kaznivih dejanj oziroma iskanje rešitev za to, da se storilci kaznivih dejanj v eni od držav članic ne bi več mogli zateči v drugo državo članico, medtem ko sodišča izvajajo dolgotrajne in včasih neuspešne postopke za izročitev

pomeni, da pravosodni organi v državi članici EU lahko izdajo nalog za prijetje in predajo posameznika,obtoženega kakršnega koli kaznivega dejanja, ki ima za posledico najmanj enoletno zaporno kazen; in da država članica ne more več zavrniti predaje svojih državljanov zaradi sojenja v drugi državi članici EU, osumljence pa mora predati v treh mesecih od aretacije.

Okvirni sklep

Leta 2002 je Svet EU na podlagi pooblastil po členu 34(b) Pogodbe o EU sprejel Okvirni sklep o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami.

Okvirni sklepi te vrste so odločitve v okviru tretjega stebra Unije, ki so za države članice zavezujoči glede ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa prepuščajo obliko in način prenosa njihove vsebine v svojo zakonodajo.

Okvirni sklep pozna dve podlagi za možnost odklonitve predaje: obvezno, ki zajema 3 pogoje (amnestija, pravnomočna obsodba, starost), in fakultativno, ki zajema 7 pogojev (med drugim, če gre za državljana države, ki nalog izvršuje in ki želi sama izvršiti sankcijo ali sklep o priporu v skladu s svojim nacionalnih pravom; ali če je država že sama začela pregon).

47. člen Ustave RS

Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s katero Slovenija v skladu z določbo prvega odstavka 3. a člena prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo.

Člen 16(2) nemške ustave

Nemca ni moč izročiti tuji državi. Zakon lahko določi drugačno ureditev za izročitev državi članici Evropske unije ali mednarodnemu sodišču, če je zagotovljeno spoštovanje ustavnih načel.

2 BvR 2236/04: Sodba sodišča (skladnost)

Ob uveljavitvi okvirnega sklepa zakonodajalec ni v zadostni meri upošteval posebno varovanih interesov nemških državljanov; predvsem ni do konca izrabil polja presoje, ki mu ga prepušča okvirna zakonodaja.

Okvirni sklep dopušča, na primer, da pristojne sodne oblasti odklonijo izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo, če se nanaša na kazniva dejanja, storjena na ozemlju zaprošene države. Za tovrstne primere bi zakonodajalec moral ustvariti možnost zavrnitve izročanja Nemcev.

2 BvR 2236/04: Sodba sodišča (sodno varstvo)

Nemški izvedbeni zakon delno vključuje razloge za izbirno neizvršitev naloga, ki so navedeni v Okvirnem sklepu. S tem pa je nemški zakonodajalec v bistvu izbral diskrecijsko odločanje.

Dejstvo, da je postopek vezan na diskrecijsko presojanje, pa kvalitativno spremeni odobritev predaje. Zahtevana odločitev, ki temelji na presojanju dejstev in okoliščin, služi varstvu posameznikovih temeljnih pravic in kot taka ne more biti izključena iz sodne presoje.

2 BvR 2236/04: Ločeno mnenje sodnika Broßa

Nemški izvedbeni zakon je ničen že zaradi tega, ker ne upošteva načela subsidiarnosti. Izročitev nemških državljanov je smiselna možnost le v primeru, ko bi bila uresničitev zahtevanega kazenskega pregona na domačem ozemlju obsojena na neuspeh zaradi dejanskih razlogov v posamičnem primeru.

Zaupanje obdolženca v lastni pravni sistem je treba varovati predvsem v zvezi z dejanji, ki so povezana s tujo državo. Zlasti v teh primerih se morata izkazati varovalna dolžnost države in načelo subsidiarnosti.

2 BvR 2236/04: Ločeno mnenje sodnice Lübbe-Wolff

Za preprečitev kršitve ustave bi zadoščala že odločitev, da so v določenih navedenih primerih izročitve na podlagi izvedbenega zakona nedopustne, vse dokler ne bi v veljavo stopila nova ureditev, ki bi bila skladna z ustavo.

Ugotovitev ničnosti izvedbenega zakona pa izključuje možnost izročitve na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo tudi v tistih primerih, ki ne pomenijo nobenih ustavnih težav – denimo celo izročitve državljanov proseče države zaradi kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili v proseči državi.

2 BvR 2236/04: Ločeno mnenje sodnika Gerhardta

Ugotovitev ničnosti nemškega izvedbenega zakona ni v soglasju z načelom ustavnega in evropskega prava, po katerem se izogibamo kršitvam Pogodbe o Evropski uniji, kjer je to le mogoče.

Tudi če zakon izrecno ne omenja presoje sorazmernosti, v skladu s pojasnili nemškega zveznega ustavnega sodišča ni razlogov za predpostavko, da bi oblasti in sodišča ignorirali svojo očitno dolžnost, da spoštujejo to načelo. Ni pomanjkanja pravnega varstva.

55. člen Ustave Poljske

1. Izročitev poljskega državljana je prepovedana.

2. Izročitev osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja iz političnih razlogov in brez uporabe sile je prepovedana.

3. Sodišča presojajo dopustnost izročitve.

P1/05, sodba z dne 27. aprila 2005

Člen 607t § 1 poljskega Zakonika o kazenskem postopku je v neskladju s členom 55(1) poljske Ustave, kolikor dopušča izročitev poljskega državljana na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo. Izpodbijana določba bo zavezujočo moč izgubila čez osemnajst mesecev.

Po mnenju sodišča je potrebno spremeniti zakon, da bo okvirni sklep uveljavljen v skladu z ustavo. V ta namen ni izključena tudi sprememba člena 55(1) ustave, zakonodajalec pa bi potem moral ponovno sprejeti tiste določbe zakona, ki jih je sodišče moralo spoznati za protiustavne.

Je res minilo že toliko časa?

C-144/04 Mangold:predmet: načelo prepovedi diskriminacije glede na starostoder: direktiva o prepovedi diskriminacije iz leta 2000 in nemški zakon o neomejenem zaposlovanju za določen čas po starosti 52 let iz leta 2002možni negativec: Sodišče Evropskih skupnostimožni junak: nemško zvezno ustavno sodišče