univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vedesuicide is the result of a number of sociocultural...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA PACIENTA S SAMOMORILNIM

VEDENJEM V PREHOSPITALNEM OKOLJU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Kristijan Bohak

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: predav. Anton Koželj, dipl. zn., univ. dipl. org.

Somentor: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Kristijan Bohak: Obravnava pacienta s samomorilnim vedenjem v prehospitalnem okolju

I

IZVLEČEK

Samomorilno vedenje je značilnost vseh življenjskih obdobij. Samomorilnost je posledica

številnih sociokulturnih dejavnikov in se pogosteje pojavi ob socialnoekonomskih, družinskih

in osebnostnih krizah. Samomori so najpogostejša nasilna smrt v Sloveniji. Ker se Slovenija

glede poskusov in umrljivosti zaradi samomorov uvršča med bolj ogrožene države, se ekipe

nujne medicinske pomoči na terenu pogosto srečujejo s samomorilno ogroženimi osebami. V

diplomskem delu predstavljamo sociološke vidike samomora, dejavnike tveganja za

samomorilno vedenje, urgentna stanja v psihiatriji, pristop in prevoz samomorilno ogrožene

osebe v bolnišnico ter hospitalizacijo proti volji pacienta in vlogo policije pri tem. V

empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki smo jo naredili med zdravstvenimi

reševalci po Sloveniji. Zanimalo nas je, kako pogosto in s katerim načinom samomora oz.

samomorilnega vedenja, se zdravstveni reševalci srečujejo na terenu. Z raziskavo smo

ugotovili, da se zdravstveni reševalci pogosto srečujejo s samomorilno ogroženimi osebami.

Po načinu izvedbe samomora se pri svojem delu na terenu srečujejo z različnimi metodami,

največ z zastrupitvami, z obešanjem, z orožjem in z ostrimi predmeti.

Ključne besede: samomor, samomorilno vedenje, pacient, nujna medicinska pomoč,

zdravstveni reševalec, neprostovoljna hospitalizacija


II

ABSTRACT

Suicidal behavior is a characteristic of all life stages. Suicide is the result of a number of

sociocultural factors and occurs more often with socioeconomic, family and personal crises.

Suicide is the most common violent death in Slovenia. Whereas Slovenia ranks among more

vulnerable countries regarding attempts and mortality because of suicides that is why medical

emergency teams in the field often face suicidal people. The thesis presents the sociological

aspects of suicide, risk factors for suicidal behavior, urgent psychiatric conditions, approach

and transport of suicidal people to the hospital, hospitalization against the wishes of the

patient and the role of police in this regard. The empirical part presents the results of the

research carried out among medical rescuers in Slovenia. We were interested in how often and

with which method of suicide or suicidal behavior, are medical emergency workers facing in

the field. Research has shown that medical rescuers are often faced with suicidal people.

Medical rescuers face a variety of methods of suicide in their work, most with intoxications,

by hanging, with weapons and with sharp objects.

Keywords: suicide, suicidal behavior, patient, emergency service, paramedic, involuntary

hospitalization


III

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

NMP: Nujna medicinska pomoč

EU: Evropska unija

SpO2: Saturacija

EKG: Elektrokardiogram

AMI: Akutni miokardni infarkt

GAD: Generalizirano anksiozno stanje

PVU: Posebni varovalni ukrepi

ZNP: Zakon o nepravdnem postopku

ZZZS: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije


IV

KAZALO

IZVLEČEK ............................................................................................................................ I

ABSTRACT .......................................................................................................................... II

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ................................................................................ III

1 UVOD .............................................................................................................................1

1.1 Namen diplomskega dela ..........................................................................................2

1.2 Cilji diplomskega dela ..............................................................................................2

2 OPREDELITEV SAMOMORA IN SAMOMORILNEGA VEDENJA ............................3

2.1 Zgodovina samomora ...............................................................................................4

2.2 Sociološki vidiki samomora ......................................................................................5

3 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA SAMOMORILNO VEDENJE.........................................9

3.1 Dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja med mladimi ........................ 10

3.2 Dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja med starejšimi...................... 10

4 SAMOMORI V SLOVENIJI ......................................................................................... 12

4.1 Zgodovinski pregled samomorilnega vedenja na slovenskem.................................. 12

4.2 Značilnosti samomora v Sloveniji ........................................................................... 14

4.3 Statistični podatki ................................................................................................... 16

5 URGENTNA STANJA V PSIHIATRIJI ....................................................................... 20

5.1 Nasilje in agresivnost ............................................................................................. 20

5.2 Psihotična stanja ..................................................................................................... 21

5.3 Depresija ................................................................................................................ 23

5.4 Akutni alkoholni opoj in zastrupitev z alkoholom ................................................... 24

5.5 Delirij ..................................................................................................................... 25

5.6 Demenca ................................................................................................................ 26

5.7 Anksiozne motnje in panični napadi ....................................................................... 27

5.8 Samomorilni poskus ............................................................................................... 28

6 URGENTNO TERAPEVTSKO UKREPANJE IN ZDRAVLJENJE ............................. 30


V

6.1 Pristop k samomorilno ogroženi osebi na terenu ..................................................... 32

6.2 Prevoz samomorilno ogrožene osebe v bolnišnico .................................................. 33

6.3 Hospitalizacija proti volji pacienta .......................................................................... 34

6.3.1 Bolezenska psihiatrična stanja, ki najpogosteje zahtevajo hospitalizacijo proti

volji pacienta ................................................................................................................. 36

6.3.2 Vloge in naloge policije pri izvajanju neprostovoljne privedbe osebe v

psihiatrično bolnišnico ................................................................................................... 36

7 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................... 38

7.1 Metodologija .......................................................................................................... 38

7.2 Raziskovalno vprašanje .......................................................................................... 38

7.3 Raziskovalno okolje ............................................................................................... 38

7.4 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................ 38

7.5 Raziskovalni vzorec ............................................................................................... 38

7.6 Predviden čas raziskave .......................................................................................... 38

7.7 Etični vidiki raziskave ............................................................................................ 39

8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ........................................................................... 40

9 RAZPRAVA ................................................................................................................. 51

10 SKLEP ...................................................................................................................... 53

LITERATURA IN VIRI ....................................................................................................... 54

ZAHVALA .......................................................................................................................... 58

PRILOGE ...............................................................................................................................1

PRILOGA 1: Anketni vprašalnik ............................................................................................2

PRILOGA 2: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Celje ...............................................7

PRILOGA 3: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Laško..............................................8

PRILOGA 4: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Maribor ..........................................9

PRILOGA 5: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenska Bistrica ........................ 10

PRILOGA 6: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenske Konjice ........................ 11


1

1 UVOD

Samomoru smo bili priča v preteklosti, daljni in bližnji, srečujemo ga danes in ga bomo očitno

tudi v prihodnje. Pojavlja se povsod po svetu, v različnih družbenih in geografskih okoljih.

Samomorov je več vrst, le malo jim je zares skupnega (Marušič in Zorko, 2003, str. 10).

Samomor zagotovo predstavlja enega izmed največjih javno zdravstvenih problemov in hkrati

izzivov današnjega časa. Med slednje spada tudi preventiva in preprečevanje samomorilnega

vedenja, saj mora vključevati strokovnjake iz različnih področij, sodelovanje med vpletenimi

institucijami (šola, bolnišnice itd.), ozaveščanje širše javnosti in oseb, ki na različne načine

prihajajo v stik z ogroženim posameznikom. Potrebno je izpostaviti, da samomorilno vedenje

ni trenutni dogodek, temveč dlje časa trajajoč proces podoben bolezni. Tako se najprej, kot

najblažja oblika samomorilnega vedenja, pojavijo samomorilne misli, ki se lahko stopnjujejo

do samomorilnega namena, načrta ali celo samomorilnega poskusa (Roškar, 2009, str. 20).

Na svetu vsako leto zaradi samomora umre od 500.000 do 1.200.000 ljudi, k temu pa moramo

prišteti še nekaj drugih ljudi (bližnji, prijatelji, sorodniki, znanci, strokovnjaki), ki so ob

samomoru prizadeti in večkrat potrebujejo psihološko pomoč. Samomor je najredkejša oblika

samomorilnega vedenja, že poskusi samomora so 10 do 100-krat pogostejši (Groleger, 2009,

str. 295).

Preden se samomor dotakne našega življenja, si najverjetneje mislimo, da gre za zelo redek

pojav. Pogosto se zgodi, da posameznik za seboj ne pusti nobenih sporočil in da tudi prej ni

izražal resnejše želje po smrti (Valetič, 2009, str. 167).

Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi današnjih trendov samomora ocenjuje, da bo do

leta 2020 zaradi samomora umrlo približno petnajst milijonov ljudi, več kot desetkrat toliko

ljudi pa bo samomor poskušalo, kar bo pomenilo tri samomore na minuto in en poskus

samomora na dve sekundi (Jeriček Klanšček et al., 2009, str. 71).

Ker se Slovenija glede poskusov in umrljivosti zaradi samomorov uvršča med bolj ogrožene

države, se ekipe nujne medicinske pomoči (v nadaljevanju NMP), na terenu pogosto

srečujemo s samomorilno ogroženimi osebami. Pri sami intervenciji je pomembno, da je

ekipa NMP dobro uigrana. Ekipo NMP sestavljajo zdravnik, diplomirani zdravstvenik in

zdravstveni tehnik – voznik. Še posebno pozornost moramo nameniti varnosti ekipe NMP na

samem kraju dogodka. Če je naša varnost ogrožena, zdravnik zaprosi za asistenco policijo. Ko


2

je varnost zagotovljena, pacientu nudimo nujno medicinsko pomoč in mu omogočimo prevoz

v bolnišnico, kjer mu nudijo nadaljnjo ustrezno oskrbo.

1.1 Namen diplomskega dela

V diplomskem delu želimo predstaviti značilnosti samomorilnega vedenja, s katerimi se kot

zdravstveni tehniki/diplomirani zdravstveniki (v nadaljevanju zdravstveni reševalci)

srečujemo na terenu. Ugotoviti želimo, kakšen je odnos, pogled in pristop zdravstvenih

reševalcev do pacienta s samomorilnim vedenjem.

1.2 Cilji diplomskega dela

Predstaviti in definirati samomorilno vedenje in samomor.

Predstaviti urgentna stanja v psihiatriji, s katerimi se zdravstveni reševalci srečujemo

na terenu.

Predstaviti vlogo zdravstvenega reševalca v obravnavi samomorilno ogroženih

pacientov.


3

2 OPREDELITEV SAMOMORA IN SAMOMORILNEGA VEDENJA

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000) definira samomor kot dejanje, s katerim kdo

namerno povzroči svojo smrt.

Samomor, ali po latinsko suicidum, pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje (Valetič,

2009, str. 30).

Samomor je dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja, da si vzame življenje,

oziroma iz njegovega vedenja razberejo tak namen ljudje okoli njega. Tudi pri samomorilnem

poskusu (parasuicidu, tentamen suicidii), se kaže ali vsaj nakazuje takšna težnja, dejanje je

zastavljeno, vendar ne dokončano (Milčinski, 1985, str. 11).

Samomor ni bolezen, ampak daljši duševni proces, ki se je pri človeku pričel že davno pred

končnim dejanjem. Je zaključek vrste življenjskih dogodkov, izgub in prizadetosti in je odraz

stiske, krize ali pa simptom določenega kriznega dogajanja pri človeku (Rode in Benčič,

2000, str. 552).

Milovanović (v Milčinski 1985, str. 116) si je zelo prizadeval za jasno in točno definicijo

samomora glede na potrebe sodne medicine. Leta 1929 je samomor definiral kot zavestno in

namerno uničenje lastnega življenja, za kar mora biti izpolnjena cela vrsta poprejšnjih

pogojev. Tako morata biti zlasti prisotni zavest in vednost o življenju in smrti. Nadalje mora

biti prisotno spoznanje, da je življenje zvezano z neprilikami, katerih smrt povsem in

dokončno osvobaja človeka.

Samomorilno vedenje je bilo že vsaj od antike dalje predmet strokovnih (filozofskih,

zgodovinskih, medicinskih, teoloških itd.) kot tudi poljudnih razprav, vendar je bilo dolgo

opredeljeno kot zlasti moralni problem, saj je njegov pomen primarno določala religija

(Cukut, 2006, str. 22).

Z izrazom samomorilno vedenje opisujemo proces, ki lahko zajema različne oblike oz.

stopnje. Najblažjo obliko samomorilnega vedenja, ki je običajno začetna, predstavljajo

samomorilne misli, ko začne posameznik razmišljati o končanju lastnega življenja. Misli se

lahko stopnjujejo v samomorilni namen, ko je pri posamezniku prisotna želja in odločitev, da

bo končal svoje življenje. Naslednja stopnja je samomorilni načrt, ki pomeni časovno

opredelitev ter načrtovanje zaporedja aktivnosti in načina, kako končati lastno življenje

(posameznik izbere čas in metodo prekinitve svojega življenja). Samomorilnemu načrtu lahko


4

sledi samomorilni poskus, ki ima dva možna zaključka. Lahko se konča s smrtjo oz. z

izvedenim samomorom ali pa posameznik poskus preživi. Potem se lahko znova vrne v

samomorilni proces, pri čemer lahko začne na katerikoli stopnji. Med pojmi je potrebno

izpostaviti še samomorilno metodo, s katero poskuša posameznik storiti samomor in ki je

lahko bolj ali manj smrtna. Poudariti moramo, da samomorilno vedenje ne pomeni nujno

izpeljave celotnega samomorilnega procesa, nekateri posamezniki lahko ostanejo pri njegovih

začetnih oblikah (npr. samomorilnih mislih) (Tančič Grum et al., 2010, str. 25).

Samomorilno vedenje je lahko tudi prikrito kot tako imenovano indirektno samodestruktivno

vedenje, ko se individuum niti ne zaveda tega, da povečuje s svojim vedenjem tveganje

prezgodnje smrti, zunajzavestno pa vendar k temu stremi (alkoholizem, zloraba drog,

neupoštevanje dietnih in medikamentnih priporočil pri kroničnih boleznih; zelo tvegani športi

in podobno) (Milčinski, 1997, str. 7).

Samomorilno vedenje ni redek pojav, zato zahteva posebno pozornost. Osredotočiti se je

potrebno predvsem na dejavnike tveganja za njegov razvoj, saj njihova prepoznava

pomembno prispeva k preprečevanju samomora (ZZV Nova Gorica, 2011).

2.1 Zgodovina samomora

Samomor je bil v zgodovini človeške družbe družbeno moralno in pravno različno sprejet in

obravnavan, zato so bile posledice takega dejanja različno vrednotene in zelo raznolike.

Samomor je kot oblika človeškega obnašanja verjetno tako star kot človeštvo. Samomor so

opravljali že tisočletja, v primitivnih in zgodovinskih družbah.

Vsebinsko in zgodovinsko gledano na ta sociopatološki pojav bi ga lahko razvrstili v sledeča

prelomna obdobja:

samomor med Judi v antiki,

samomor med Grki in Rimljani in okolišnjimi narodi,

samomor in družba v srednjem veku in

sodobni pogledi na samomor (Dolenc in Borisov, 1990, str. 8 – 9).

Stari Perzijci so samomor šteli med najhujše moralne prestopke. Pri starih Rimljanih je bilo

življenje temeljna dolžnost do države, samomor pa dopuščen le v izjemnih primerih, ko so

bogovi zahtevali daritveno žrtev. Bolj popustljiv odnos do samomora je prinesel vpliv grške

filozofije, ko je samomor veljal za zakonitega, če je posameznik pred samomorom dosegel


5

odobritev pristojnih oblasti. Na Japonskem je bil harakiri do nedavnega način smrti, povezan s

častjo in ponosom samurajev, shinju pa skupinska oblika samomora zaljubljenih ter staršev in

otrok. V Indiji je sati izraz za žensko, ki se da zažgati s pokojnim soprogom in tako družbi

sporoči, da mu je bila dobra žena. Eskimi odobravajo samomor le pri starejših članih

skupnosti, ki se namensko umikajo v osamo (Marušič in Zorko, 2003, str. 10).

2.2 Sociološki vidiki samomora

Glede na to, da samomor spremlja človeka od nekdaj in je bil prvič dokumentiran že v starem

Egiptu, se mu nikdar ne bomo povsem izognili, lahko pa nam ga uspe zamejiti. Eden od

pomembnih načinov je, da ga razumemo, od kod izvirajo negativni vzorci in jih, če je možno,

tudi spremenimo. Dva tisoč let je bil samomor pojmovan kot največji greh in v nekaterih

okoljih je temu še vedno tako (Valetič, 2009, str. 136).

Z razvojem statistike v 19. stoletju je motrenje družbenih pojavov pri raziskovalcih vzbudilo

vtis, da delujejo v človeški družbi nadindividualne sile, ki pomembno vplivajo na človekovo

ravnanje. Stabilnost koeficienta samomorilnosti je pomenil za mnoge družboslovce temelj, na

katerem so gradili svoja spoznanja o obstoju splošnih družbenih vzrokov, ki vplivajo na

celotno skupnost ne glede na hotenje posameznika (Knez v: Marušič in Roškar, 2003, str. 38).

Delo Emila Durkheima (1858 – 1917) ˝Le suicide˝, ki je izšlo leta 1897, je pomemben mejnik

ne le za suicidologijo temveč še bolj za sociologijo (Milčinski, 1985, str. 20).

V njem poskuša dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno

dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi (Knez v: Marušič in Roškar, 2003, str. 40).

Durkheim je skušal pokazati, da psihologi ne morejo v celoti pojasniti samomora. Sociologija

lahko razloži zorne kote samomora, ki jih psihologija ne more. Durkheim ni zanikal, da lahko

posebne okoliščine vodijo posameznika, da si vzame življenje, toda z osebnimi razlogi ne

moremo pojasniti stopnje samomorilnosti. Skušal je pokazati, da ne obstaja nobena zveza med

pogostostjo norosti (ki so jo mnogi psihologi povezovali s samomorom) in stopnjo

samomorilnosti. Durkheim se je za preučevanje samomora odločil tudi zaradi razpoložljivosti

statistik o samomoru iz številnih evropskih držav. Te statistike je imel za družbena dejstva in

zato je menil, da jih lahko uporabi za ugotavljanje socioloških vzrokov za ravni

samomorilnosti. Želel je dokazati, da je sociologija eksaktna disciplina tako kot naravoslovne

znanosti. Za dosego ciljev je Durkheim skušal najprej pokazati, da so stopnje samomorilnosti

v posamezni družbi v nekem časovnem obdobju razmeroma stabilne. Odkril je tudi


6

konsistentne razlike v stopnjah samomorilnosti med različnimi skupinami v isti družbi

(Haralambos in Holborn, 1999, str. 826).

Ugotovil je:

da so stopnje samomorilnosti v protestantskih državah višje kot v katoliških,

da je stopnja samomorilnosti pri Judih nižja kot pri katolikih,

da so poročeni ljudje manj nagnjeni k samomoru kot samski,

da je višja stopnja samomorilnosti pri poročenih ženskah, ki so vrsto let brez otrok,

da je nizka stopnja samomorilnosti povezana s političnimi prevrati (državni udar,

vojna),

da je visoka stopnja samomorilnosti soodvisna z visoko stopnjo izobrazbe (prav tam,

str. 826).

Na podlagi svoje analize odnosa med samomorilnostjo in različnimi družbenimi dejstvi je

začel Durkheim razlikovati vrste samomorov. Domneval je, da določajo stopnjo

samomorilnosti odnosi med posamezniki in družbo. Predvsem je samomorilnost odvisna

od ravni, do katere družba uravnava posameznikovo vedenje. Na tej podlagi je razlikoval

štiri vrste samomora: anomičnega, egoističnega, altruističnega, fatalističnega (prav tam,

str. 826 – 827).

1. Anomični samomor je značilen za tiste družbene situacije, v katerih normativne

vrednote izgubijo svojo moč in je posameznik prepuščen samemu sebi

(gospodarska kriza, politični prevrat in podobne okoliščine).

2. Egoistični samomor se pojavi v okoliščinah, ko je posameznik ločen od družbene

skupnosti, osamljen (upokojenci v domovih za ostarele, ob nezaposlenosti, ko je

posameznik odrinjen na družbeni rob in podobno).

3. Altruistični samomor – gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno

skupino, zavoljo katere se odpove svojim osebnim interesom.

4. Fatalistični samomor se zgodi pri begu posameznika iz normativno urejene

situacije, kjer se mu družba kaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja (Knez

v: Marušič in Roškar, 2003, str. 40).

Čeprav velja Emile Durkheim za ustanovitelja sodobne sociologije in je ena od vodilnih

osebnosti pri nastanku družboslovja, pa zgodovina ve še za mnoge druge raziskovalce, ki so

delovali pred njim, vendar le-ti niso tako prepoznavni.


7

Pomembno je dejstvo, da se preddurkheimovske raziskave niso osredotočale le na medicinske

razlage samomorilnosti, temveč so upoštevale tudi družbene dejavnike (Knez v: Marušič in

Roškar, 2003, str. 38).

Moore je leta 1790 napisal, da samomor ne vključuje ˝trajne blaznosti˝, čeprav ob tem

priznava možnost obstoja nekakšne norosti v vsakem storjenem samomoru. Bil je prvi, ki je

omenjal možnost obstoja genetskih faktorjev, rekoč, da so melanholija, norost in nagnjenost k

samomoru motnje, ki obremenjujejo določene družine in se dedujejo (prav tam, str. 38).

Burrows je leta 1828 izpostavil dednost samomora, ukvarja pa se tudi s samomorom otrok.

Zavedal se je pomena družbenih faktorjev. Obdobje stresa, revolucij, političnih ali verskih, je

po Burrowsu igralo pomembno vlogo pri razvoju duševnih bolezni. Trdil je, da se medicinska

obravnava nagnjenosti k samomoru bodisi preventivno bodisi terapevtsko ne bi smela

razlikovati od medicinskih obravnav ob duševnih boleznih (prav tam, str. 39).

Peuchet je leta 1838 označil samomor kot rezultat nezadostne in pomanjkljive organiziranosti

družbe ter poudaril, da se samomor pojavlja v vseh družbenih razredih. Navajal je različne

vzroke samomorov, od osamljenosti, nesrečne ljubezni, družinskih težav, nezadovoljenih

ambicij in podobno (prav tam, str. 39).

Winslow je leta 1840 v Angliji izdal delo, podprto s statističnimi podatki. Ugotovil je, da

moški storijo več samomorov, pri načinu smrti pa prevladuje obešanje. Že tedaj omeni

zakonsko zvezo kot varovalni dejavnik (prav tam, str. 39).

Morsellijevo delo iz leta 1879 o primerjavi statističnih poročil velja za eno izmed

pomembnejših del 19. stoletja iz suicidologije, saj trdi, da veljajo za samomor enake

statistične zakonitosti, kot veljajo pri obravnavi rojstev, stanu in umrljivosti (prav tam, str.

39).

Masarykovo delo iz leta 1881 predstavi samomor kot nekaj, kar je najbolj razširjeno v

modernih okoljih, v katerih prevladujeta intelektualni dvom in z njim povezan individualizem,

ki se kaže kot ravnodušnost do drugih ljudi (prav tam, str. 39).

Westcott napiše leta 1885 delo, ki je v svojo obravnavo kot prvi vključil tudi poglavje o

samomoru med živalmi. Trdil je tudi, da se pri raziskovanju samomorilnosti preveč

osredotoča na statistiko in premalo na čustveno stanje žrtve (prav tam, str. 39 – 40).


8

Durkheim je v sociološko teorijo vnesel pomembna spoznanja, iz katerih so izhajali poznejši

raziskovalci, da bi ovrgli, podprli ali dopolnili njegovo teorijo samomora (prav tam, str. 41).

Njegov sklep, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo družbene skupine, katere

del je posameznik, je navdihnil marsikaterega znanstvenika, ki se je za njim, še v naš čas,

loteval tega pojava (Milčinski, 1985, str. 20).

Gibs in Martin sta dopolnila Durkheimovo teorijo s postavitvijo teze, da pogostost

samomora variira obratno sorazmerno s statusno integracijo. Opozorila sta na statistično

povezavo med statusno integracijo in samomorilnostjo v različnih družbenih skupinah. Njuna

teorija uspešno pojasnjuje višjo stopnjo samomorilnosti med ljudmi z neugodno statusno

konfiguracijo (begunci, brezdomci, itd.) (Knez v: Marušič in Roškar, 2003, str. 41).

Halbwachs je v svojo teorijo vključil tudi ekološke in psihološke dejavnike ter priključil še

individualnost (prav tam, str. 41).

Henry in Short sta avtorja študije o hetero- in avtoagresivnosti, njuni sklepi pa ju privedejo

do ugotovitve, da nevarnost samomora upada z naraščanjem števila socialnih stikov, izolacija

pa krepi samomorilne težnje (prav tam, str. 41 – 42).

Todd je delal primerjavo količnikov samomora na 100.000 prebivalcev v 35 deželah sveta in

povezal odvisnost samomora od strukture družine (prav tam, str. 42).

Durkheim je bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarjal zunanje, socialne

dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Njegova teorija ni bila popolna, je pa

pomenila začetek in ponudila prvi sklenjen razmislek o samomoru (Valetič, 2009, str. 72).


9

3 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA SAMOMORILNO VEDENJE

V različnih življenjskih obdobjih so razlogi za samomor različni. Teolog in duhovnik Ludvik

Počivalšek v svoji knjigi Pogrebni nagovori: samomor označi, kakšne so tipične značilnosti

samomora v določenem življenjskem obdobju:

obup otroka velikokrat nastopa kot vzrok perfekcionizma staršev, izgube staršev ali

depresivnosti;

v mladostniški dobi je samomor lahko povezan z iskanjem smisla življenja, z

razočaranjem v ljubezni, s težavami v šoli, z osebnimi konflikti, iskanjem zaposlitve;

obup v srednjih letih je lahko posledica zavedanja, da je polovica življenja za nami,

človeka lahko doleti brodolom v zakonu in družini, lahko ostane brez službe, ga

spremljajo nenehni neuspehi, je odvisen od alkohola;

obup starega človeka je igra raznih dejavnikov, večjo vlogo pa imajo ponavadi

osamljenost, neozdravljiva bolezen in depresivnost (Valetič, 2009, str. 44).

Dejavnike tveganja lahko razdelimo na splošne, skupne in specifične:

med splošne dejavnike samomora sodijo spol, starost, slaba ekonomska situacija in

brezposelnost, razveze, ločitve, ovdovelost in samsko življenje, nizek socialni status in

obrobje družbe, nizka stopnja izobrazbe;

skupni dejavniki tveganja vključujejo občutke obupa ali brezupa, večjo impulzivnost,

večjo agresivnost, slabo socialno mrežo, zlorabo ali odvisnost od alkohola in drog,

samomorilno vedenje v preteklosti, samomorilno vedenje v družini, neugodna

perspektiva v prihodnosti in neugodno okolje;

specifični dejavniki tveganja vključujejo dejavnike, ki so povezani z različnimi

psihiatričnimi boleznimi in motnjami, neugodnimi osebnostnimi značilnostmi in

drugimi boleznimi (Groleger, 2009, str. 299 – 300).

Dejavniki tveganja, ki so povezani s samomorilno ogroženostjo, si po vrsti od bolj

pomembnih proti manj pomembnim sledijo:

1. starost (45 let in več),

2. odvisnost od alkohola,

3. razdražljivost, jeza, nasilnost,

4. samomorilno vedenje v preteklosti,

5. moški spol,

6. odklanjanje pomoči,


10

7. bistveno daljša depresivna epizoda,

8. hospitalizacija na psihiatriji v preteklosti,

9. nedavna izguba ali ločitev,

10. depresija,

11. izguba psihičnega zdravja,

12. nezaposlenost ali upokojitev,

13. samski/a, ovdovel/a, ločen/a (Turčin, 2009, str. 113 – 114).

3.1 Dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja med mladimi

Samomor, kot končna oblika samomorilnega vedenja, se tako kot pri odraslih tudi pri mladih

ne pojavi kar naenkrat, brez razlogov in opozorila. Pogosto je to le konec procesa, ki se je

lahko začel že dolgo pred samo izvedbo dejanja in med katerim se je tudi odločitev za

samomor spreminjala in bila včasih bolj, včasih manj prisotna. Podobno kot v drugih

življenjskih obdobjih se tudi v mladostniškem povezuje, sešteva in medsebojno ojačuje več

dejavnikov, ki v svojem sovplivanju povečujejo možnost in nevarnost samomora. Poleg tistih,

ki so prisotni v vseh obdobjih, se v adolescenci pokažejo tudi nekateri dodatni dejavniki

tveganja, ki so povezani z značilnostmi in razvojnimi nalogami tega obdobja (oblikovanje

identitete, vpliv vrstnikov in medijev, itd.) (Tančič, 2009, str. 37).

Dejavniki tveganja za pojav samomora pri mladih se redko pojavljajo izolirano, največkrat se

namreč prekrivajo in povezujejo. Delimo jih na tri skupine:

individualni dejavniki so vezani neposredno na mladostnika in vključujejo: duševne

motnje, osebnostne značilnosti, načine reševanja problemov, samopodobo, zlorabo

drog ali alkohola, spolno usmerjenost;

družinski dejavniki vključujejo značilnosti družinskega sistema, ločitev ali izgubo

staršev, morebitne spolne, fizične ali psihične zlorabe v družini;

dejavniki okolja izhajajo iz mladostnikovega socialnega okolja, šolskega konteksta

ter vpliva interneta in ostalih medijev (prav tam, str. 37 – 45).

3.2 Dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja med starejšimi

Razvoj samomorilnega vedenja med starejšimi ni nikoli posledica enega samega dejavnika

tveganja, ampak je to običajno preplet različnih dejavnikov ranljivosti in sprožilnih

dejavnikov. Največjo vlogo ima depresivna motnja, ki vpliva na razvoj samomorilnega

vedenja v vseh starostnih obdobjih, s samomorom pa je še značilneje povezana v starosti.


11

Izpostaviti je potrebno tudi tveganje za pojav samomora, ki je povezano z značilnostmi

zdravljenja depresije (stranski učinki antidepresivov, izboljšanje samo nekaterih simptomov

itd.). Med duševnimi motnjami, ki lahko vplivajo na pojav samomora, moramo omeniti tudi

shizofrenijo, ki naj bi bila prisotna pri 6 do 17 % starostnikov, ki so storili samomor, ter

anksioznost, ki pa se velikokrat pojavlja skupaj z depresijo.

Izpostaviti je potrebno še zgodovino samomorilnega vedenja. Starostnik, ki je samomor

poskusil storiti že kdaj prej v življenju, je izpostavljen večjemu tveganju, da ga bo ponovno

poskušal ali izvedel v starosti, še posebej, če so prisotni tudi drugi dejavniki tveganja (npr.

osamljenost, telesna bolezen, duševna motnja). S samomorom se pomembno povezujejo tudi

nekatere osebnostne značilnosti, med katerimi raziskave največkrat omenjajo nezmožnost

prilagajanja, anksioznostne osebnostne poteze in agresivnost. Ne smemo spregledati tudi

dostopa do sredstev, s katerimi lahko posamezniki izvršijo samomor (npr. dostop do strelnega

orožja, velike količine zdravil) (Tančič Grum et al., 2010, str. 42 – 43).

Dejavniki, ki vplivajo na nastanek depresivne motnje v starosti, razvrščamo v štiri skupine:

biološke, psihološke, socialne in ostale dejavnike tveganja.

med biološke dejavnike tveganja se uvrščajo genetske predispozicije, telesne

spremembe in bolezni, ki se pojavijo v starosti, izpostavljene pa so tudi motnje spanja;

v skupino psiholoških dejavnikov tveganja se uvrščajo določene osebnostne

značilnosti ter prisotnost posameznih duševnih motenj;

med socialne dejavnike tveganja se razvrstijo značilnosti zakonskega stanu in

socialno-ekonomskega statusa, pomanjkanje ustrezne socialne podpore in izpostavili

skrb za bolnega svojca.

med ostalimi dejavniki tveganja je potrebno omeniti stresne dogodke in določena

zdravila, ki vplivajo na pojav depresivnih simptomov (prav tam, str. 33 – 40).


12

4 SAMOMORI V SLOVENIJI

Slovenija že več desetletij krepko prispeva v svetovno statistiko samomorov, saj se pri nas

vsako leto blizu šesto posameznikov odloči, da bodo sami končali svoje življenje. Čeprav se

je samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev na leto) v

Sloveniji vzpenjal postopno, v zadnjih desetletjih ostaja bolj ali manj stabilen (Roškar, 2009,

str. 19).

Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so v Sloveniji podobni kot drugod po svetu.

Tveganje za samomorilno vedenje je večje med moškimi, ločenimi, ovdovelimi in samskimi,

brezposelnimi in osebami z nižjo izobrazbo. Poleg tega se tveganje povečuje s starostjo in je

večje pri osebah z duševno boleznijo, kot je npr. depresija; pri osebah, ki so samomor v

preteklosti že poskušale; pri osebah, katerih svojec je poskušal ali naredil samomor; ter pri

osebah s tveganim in škodljivim pitjem alkohola. Med varovalne dejavnike pa po drugi strani

spadajo podporno socialno omrežje in družinsko okolje, sposobnost soočanja z

vsakodnevnimi težavami in visoka samopodoba (prav tam, str. 19 – 20).

Pogostost slovenskih samomorov vse do osamosvojitve ni bila deležna tolikšne pozornosti v

svetu kot danes. Danes lahko zanesljivo govorimo o Sloveniji kot o svetovni suicidološki

velesili (Marušič in Zorko, 2003, str. 12).

4.1 Zgodovinski pregled samomorilnega vedenja na slovenskem

Prvi znani podatki o slovenskem samomoru segajo v leto 1873, ko naj bi na tedanjem

Kranjskem našteli 3 samomore na 100.000 prebivalcev na leto. Brata Bojan in Ivo Pirc, ki ju

štejemo za pionirja naše suicidološke epidemiologije, sta v njuni knjigi Pregled zdravja v

Dravski banovini med letoma 1921 in 1935 ugotovila, da je skupaj povprečno 870 primerov

nasilne smrti na leto. Tedaj je samomorilni količnik za Dravsko banovino (Slovenija brez

Primorske) znašal okrog 19, kar je za takratno Evropo že pomenilo samomorilno zelo

ogroženo deželo. O višjih samomorilnih količnikih se je v Sloveniji prvič poročalo po letu

1960, ko je bilo že več kot 25 samomorov na 100.000 prebivalcev na leto. Dvajset let pozneje

smo prvič presegli 600 samomorov na leto, kar je ostalo bolj ali manj aktualno število vse do

današnjih dni (Marušič in Zorko, 2003, str. 11 – 12).

Po osamosvojitvi bi v Sloveniji lahko pričakovali spremembe samomorilnega količnika, saj je

prišlo do številnih družbenih preobrazb in novosti. A trend samomora se ni spremenil. Že


13

nekaj desetletij lahko govorimo o precej stabilnem količniku okrog 30 samomorov na 100.000

prebivalcev na leto (prav tam, str. 13).

Kot navaja dr. Franc Leskošek v svoji doktorski disertaciji Sociološki vidiki samomorilnosti

na Slovenskem iz leta 2000, so v ospredju nekateri specifični kulturno-zgodovinski dejavniki

pa vrednote, navade in običaji ter vzorci nege in vzgoje otrok, ki oblikujejo osebnostne poteze

povprečnega Slovenca, ki so v psihoanalitskem besednjaku depresivno anankastične, z

izraženo prenapeto storilnostjo, morebitni neuspeh pa prehitro prizadene njegovo občutje

lastne vrednosti in sproža samomorilne težnje (Leskošek, 2011).

V obdobju 1950–2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 30.537 ljudi; to pomeni, da se je

v zadnjih 60 letih povprečno vsakih 17 ur zgodil samomor. Samomorilnost je v Sloveniji v 2.

polovici prejšnjega stoletja naraščala in dosegla vrhunec v poznih sedemdesetih in v

osemdesetih letih. Incidenca samomora je bila najvišja leta 1989, in sicer je znašala 33,8; to

pomeni, da je takrat med približno 3.000 prebivalci povprečno ena oseba naredila samomor.

V devetdesetih letih 20. stoletja je začela stopnja samomorilnosti upadati. V zadnjih treh letih

pa se je približala vrednosti 20. V letu 2010 si je tako povprečno na vsakih 5.000 prebivalcev

ena oseba sama vzela življenje (Kalin, 2011).

Slika 1: Število samomorov na 100.000 prebivalcev, 1950 - 2010, Slovenija

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2011.


14

4.2 Značilnosti samomora v Sloveniji

Slovenski samomor izstopa v primerjavi s samomorom drugod po svetu v treh značilnostih:

načinu izvedbe (metoda samomora),

regionalni razpršenosti in

večjim tveganjem med avtohtonim prebivalstvom kot med priseljenci.

Med metodami samomora v Sloveniji prevladuje obešanje, vendar obešanje kot metoda

samomora ni tipično moška metoda tako kot drugod po svetu. Metode samomora v Sloveniji

si od najbolj ženske do najbolj moške po pogostosti sledijo:

1. utopitve,

2. zastrupitve s trdimi in tekočimi snovmi,

3. skok v globino,

4. obešanje,

5. orožje (Jeriček Klanšček et al., 2009, str. 72).

Stopnja samomora znotraj Slovenije upada od severovzhoda proti jugozahodu. Ta razpršitev

je med drugim povezana tudi s prevalenco z alkoholom povezanih duševnih motenj, delno pa

je to posledica razlike v industrijski razvitosti posameznih regij (prav tam, str. 72).

Samomor je pogostejši na severovzhodu, kjer samomorilni količnik doseže tudi 50 primerov

na 100.000 prebivalcev. Med najbolj prizadete regije v Sloveniji spadajo Prekmurje,

Štajerska, Koroška in Dolenjska, najmanj samomorov pa je na Primorskem. Dve tretjini

samomorov se zgodi na podeželju, 70 % z obešanjem, sicer pa se slovenski samomori

največkrat zgodijo kot nekakšen znak upora in protesta proti ožjemu in širšemu okolju, ki ni

prepoznavalo in ni bilo zmožno potrjevati posameznikovega obstoja (Valetič, 2009, str. 100).


15

Slika 2: Regionalna razpršenost samomora v Sloveniji (1997 - 2002)

Vir: Inštitut za varovanje zdravja RS, Baza podatkov umrlih, 1997 - 2002.

Leskošek (2001) navaja, da so samomorilno najbolj ranljive družbene skupine v Sloveniji

delavci z osnovno šolo, (pol)kvalifikacijo, ovdoveli, razvezani, brezposelni, alkoholiki,

kmetje, upokojenci, glede na spol – moški itd. Glede na letni čas je samomorov največ v

pozni pomladi in zgodnjem poletju, glede na dan pa izstopa ponedeljek. Najpogosteje so se

samomori dogajali podnevi. Glede na motiv dejanja so bili v ospredju zakonski oz. družinski

spori, telesne bolezni in invalidnost, osamljenost, izguba svojca, težave v službi, ljubezenski

konflikti, strah pred sodnimi ukrepi, ekonomske in stanovanjske težave ter šolski neuspeh.

Pri mladostniškem samomoru se uvrščamo med prvih deset držav na svetu. Zelo kritična je

tudi skupina ljudi, starejših od 65 let (Valetič, 2009, str. 103 – 104).


16

4.3 Statistični podatki

Tabela 1: Količnik samomora (število umrlih zaradi samomora na 100 000 prebivalcev

letno) v Sloveniji v zadnjih 10 letih (skupaj, moški, ženske)

leto skupaj moški ženske Razmerje m/ž

2000 29,74 45,2 15,21 3,0

2001 29,17 47,14 11,98 3,9

2002 27,49 45,17 10,64 4,2

2003 28,15 45,02 11,97 3,8

2004 25,64 37,87 13,92 2,7

2005 25,19 40,02 10,98 3,6

2006 26,5 42,5 11,2 3,8

2007 21,5 33,7 9,7 3,5

2008 20,05 32,11 8,18 3,9

2009 21,94 34,69 9,41 3,7

2010 20,3 33,11 7,73 4,3

Vir: Baza umrlih IVZ, 2011.

Tabela 2: Absolutno število samomorov v Sloveniji v zadnjih 10 letih (skupaj, moški,

ženske)

Leto skupaj moški ženske

2000 588 433 155

2001 581 459 122

2002 540 433 107

2003 562 440 122

2004 512 370 142

2005 503 391 112

2006 529 415 114

2007 434 335 99

2008 409 325 84

2009 448 351 97

2010 416 336 80


Leta 2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 416 prebivalcev; to je sicer skoraj 30 % manj

kot leta 2000, a še vedno povprečno na vsakih 21 ur ena oseba. Pogostost samomora pri

moških in pri ženskah narašča s starostjo; lani je bila pri obeh spolih največja med osebami v

starosti 50 – 59 let. Incidenca samomora (število samomorov na 100.000 prebivalcev) je lani

znašala 20,3; to je bila druga najnižja vrednost od leta 1953 (Kalin, 2011).


17

Tabela 3: Primerjava umrljivosti zaradi samomora med leti 1985 - 1994 in 1997 - 2010

Obdobje Povprečen količnik samomora Moški Ženske Razmerje

m/ž

1985 – 1994 31 48,5 14,4 3,4

1997 - 2010 26,2 41,6 11,4 3,6

Upad v % 15,5% 14,2% 20,8%


V Sloveniji je tako kot v večini držav na svetu v skupini samomorov razmerje med spoloma

3,5:1 na račun moških, kar je verjetno tudi posledica dejstva, da moški izbirajo bolj

smrtonosne metode (Roškar, 2010, str. 103).

Tabela 4: Količnik samomora v posameznih zdravstvenih regijah v zadnjih 10 letih

(skupaj)

LETO CELJE NG KP KR LJ MB MS NM RAVNE

2000 36,4 16,6 21,4 30,8 25,1 34,1 26,8 35,4 39,3

2001 34,4 16,6 16,4 29,3 27,1 31,3 38,9 31,0 35,2

2002 33,4 29,2 18,6 31,3 22,2 29,7 22,7 24,3 43,3

2003 35,1 12,7 23,6 23,2 20,7 37,2 39,7 27,3 47,4

2004 36,1 12,7 14,3 26,3 22,8 27,9 25,1 25,1 36,6

2005 27,4 21,4 19,3 22,7 21,2 31,9 35,7 27,3 21,7

2006 30,7 19,5 23,6 25,3 23,0 31,9 29,2 22,1 36,6

2007 26,03 9,71 16,51 18,74 19,06 29,07 26,66 19,97 24,33

2008 27,18 4,81 12,42 15,80 17,75 22,07 22,99 33,59 18,96

2009 25,85 14,65 19,94 21,24 16,98 25,38 30,08 25,98 28,83

2010 27,82 17,58 15,04 19,69 18,10 21,98 15,92 20,06 24,75


Med bolj ogroženimi še naprej ostajajo vzhodne regije v Sloveniji (IVZ, 2011).


18

Tabela 5: Število umrlih in umrli zaradi samomora po starosti, Slovenija, 2010

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2011.

V letu 2010 se je samomor zgodil med prebivalci v vseh starostnih skupinah, razen v dveh:

med otroki, mlajšimi od 10 let, in med osebami, starimi 95 ali več let. Med osebami, umrlimi

v letu 2010, je bil samomor najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini 15 – 19 let. Med v

letu 2010 umrlimi osebami iz te starostne skupine (bilo jih je 27) je bilo takih, ki so umrle

zaradi samomora, 10 (37,3 %).

Med osebami v starostnih skupinah 10 – 14 let, 20 – 24 let in 25 – 29 let, umrlimi v letu 2010,

je bil samomor drugi najpogostejši vzrok smrti, med takrat umrlimi osebami v starostnih

skupinah 30 – 34 let, 35 – 39 let in 40 – 44 let pa tretji najpogostejši vzrok smrti. V višjih

starostnih skupinah je bil samomor manj pogost vzrok smrti (Kalin, 2011).

Najpogostejše oblike samomora v Sloveniji v letu 2010

V letu 2010 je bilo v Sloveniji najpogostejši vzrok smrti zaradi samomora namerno

samopoškodovanje z obešenjem, z zadavljenjem ali z zadušitvijo. Zaradi omenjenih oblik

samomora je umrlo 63,7 % oseb med tistimi, ki so si same vzele življenje. Med tako umrlimi

moškimi jih je zaradi takšnih oblik samopoškodovanja umrlo 226 ali 67,3, med tako umrlimi


19

ženskami pa 39 ali 48,8 %. Druga najpogostejša oblika samomora pri moških je bilo namerno

samopoškodovanje s strelom iz neopredeljenega ali drugega strelnega orožja (11,9 %), pri

ženskah pa namerno samopoškodovanje s skokom z višine (12,5 %). Na tretjem mestu je bilo

pri moških namerno samopoškodovanje z ostrim predmetom (3,3 %), pri ženskah pa namerno

samopoškodovanje z utopitvijo ali s potopitvijo (11,3 %) (Kalin, 2011).

Tabela 6: Primerjava umrljivosti zaradi samomora v Sloveniji in ostalimi državami za

leto 2009 za starostno skupino 0 - 64 let

Država SDR

Litva 30,56

Kazahstan 24,48

Ruska

federacija

23,22

Latvija 19,96

Madžarska 19,76

Finska 18,16

Ukrajina 17,97

Moldova 17,63

Slovenija 16,65

EU 9,62

Vir: Inštitut za varovanje zdravja, 2011.

Tabela 7: Primerjava umrljivosti zaradi samomora v Sloveniji in ostalimi državami za

leto 2009 za starostno skupino 65+ let

Država SDR

Črna Gora 47,1

Srbija 42,55

Litva 38,84

Madžarska 38,21

Slovenija 35,3

Hrvaška 35,27

Ruska

federacija

31,7

Avstrija 28,85

Ukrajina 27,52

Latvija 26,97

Vir: Inštitut za varovanje zdravja, 2011.

V obdobju 2000 – 2009 je stopnja samomorilnosti v Sloveniji sicer upadla za 30 %, a se je

Slovenija kljub temu uvrstila na 4 mesto med državami članic EU - 27. Za države članice EU

- 27 velja, da incidenca samomora upada od severa proti jugu (Kalin, 2011).


20

5 URGENTNA STANJA V PSIHIATRIJI

Urgentno psihiatrično stanje je huda motnja razpoloženja, mišljenja ali vedenja, ki zahteva

takojšnje ukrepanje. Nahaja se znotraj konteksta psihiatričnih motenj, lahko pa nastopi kot

posledica:

somatskih bolezni,

rezultat neželenih učinkov zdravil, zastrupitev ali interakcij zdravilo – zdravilo,

povezave s fizično ali emocionalno travmo (Kores Plesničar, 2009, str. 5).

Urgentna psihiatrična stanja so kumulacija kompliciranega sodelovanja preteklih in sedanjih

dejavnikov, biokemičnih in psiholoških procesov ter individualne, interpersonalne in

sistemske dinamike.

Najpomembnejši cilji urgentnih psihiatričnih ukrepov:

oceniti in identificirati življenjsko in potencialno ogrožajoče probleme,

terapevtsko intervenirati,

pacienta po potrebi usmeriti v nadaljnjo obravnavo.

Oceniti je potrebno vitalne znake in ogrožajoče ali nasilno vedenje. Ocena mora biti hitra in

učinkovita. Zaradi različnih in potencialno nevarnih etioloških dejavnikov za razvoj urgentnih

psihiatričnih stanj je osnovna diagnostična ocena primarna, tej pa sledi urgentno terapevtsko

ukrepanje (prav tam, str. 5).

5.1 Nasilje in agresivnost

Nasilnost je primarno urgentno psihiatrično stanje. Etimološki terminus agresivnosti je

intrapsihični konflikt, ki se izrazi s fizičnim napadom ali socialno razumljivim signaliziranjem

zanj. Agresija je emocija, ki ji je potrebno nameniti veliko pozornosti zaradi njene potencialne

destruktivnosti. Najbolj rizična skupina v kontekstu nasilnosti je: moški spol, starost, samski

stan in socialna izolacija, zloraba alkohola in predhodni poskusi samomora. K izbruhu

nasilnosti in agresivnosti pogosto vodijo psihiatrične motnje, pa tudi zastrupitve, možganske

poškodbe in metabolične motnje. Antisocialna osebnostna motnja je najpogosteje povezana z

nasilnim vedenjem, epizode nasilnega vedenja pa lahko nastopijo tudi v mejni, histrionični,

narcistični in paranoidni osebnostni motnji (Kores Plesničar, 2009, str. 6).


21

Različne načine in oblike nasilja je mogoče v širokem krogu abnormnega vedenja srečati v

treh okoliščinah:

1. primarno, kadar možganski bolezenski proces zajema določene strukture v

centralnem živčevju in jih notranje in/ali zunanje draženje iz povečane agresivnosti

stopnjuje do violentnosti;

2. sekundarno, kadar pacient z nasilnostjo odgovarja na očitne, pa tudi bolj prikrite

provokativne dražljaje svojega okolja;

3. terciarno, kadar je nasilje direkten izraz duševne patologije, kot so v nasilje

usmerjene imperativne halucinacije, uresničenje blodnjavega doživljanja ali pa take

motnje zavesti, da pacient prepoznava sicer običajen dražljaj kot sovražno in

ogrožujoče dejanje sočloveka ali pa kot grožnjo iz živega oziroma neživega okolja

(Kobal, 1998, str. 52).

Oskrba

Pacienta moramo oskrbeti in prevažati na način, da se zaradi agitiranosti, agresivnosti ali

avtoagresivnosti čim manj poškoduje, da ne poškoduje zdravstvenih delavcev in ne povzroči

škode na medicinski opremi ali vozilu. Za umiritev imamo poleg kemične na razpolago tudi

ovirnico, s katerimi pacienta imobiliziramo v takem položaju, da ne more prosto gibati z

rokami in nogami. Pacienta v ovirnici pričvrstimo na nosila v ležečem položaju. Zdravstveni

reševalec spremlja življenjske funkcije in ukrepa ob bruhanju ali drugih zapletih.

Za umiritev pacienta, ki je agitiran, agresiven in neuvideven za svoje stanje, potrebuje pa

zdravniško pomoč, nam pomoč lahko nudi tudi policija. Za asistenco policije lahko zaprosi

zdravnik, ki neposredno sodeluje pri intervenciji. Policisti lahko pomagajo pri umiritvi

pacienta le izven reševalnega vozila in svojih sredstev za umiritev pacienta ne smejo pustiti na

pacientu, če ni prisoten policist, zato je pri nemirnem pacientu, ki ga prevažamo z reševalnim

vozilom, potrebno namestiti ovirnico. Policisti lahko reševalnemu vozilu nudijo spremstvo s

policijskim vozilom (Turk et al., 2008, str. 212).

5.2 Psihotična stanja

Psihotično stanje je urgentno stanje, ki ne predstavlja nevarnosti le za pacienta, ampak tudi za

njegovo okolico. Je klinična diagnoza, za katero so značilni nemoč jasnega mišljenja in

razumevanja realnosti, neustrezen nadzor nad čustvi, neučinkovito sporazumevanje in bizarno

obnašanje. Pojavi se lahko v sklopu mnogih psihiatričnih bolezni, ali pa je vzrok zanj

organski. Med najpogostejše psihiatrične bolezni, ki se lahko izrazijo s sliko psihoze, sodijo:


22

shizofrenija ali shizofreniji podobna motnja,

shizoafektivna motnja,

bipolarna motnja,

psihoza v sklopu depresije.

Med organske vzroke za pojav psihoze spadajo: uporaba amfetaminov ali drugih stimulantov,

halucinogenov ali kanabisa, zloraba alkohola, epilepsija temporalnega režnja, okužbe

osrednjega živčevja, Huntingtonova bolezen, poškodba možganov, možgansko-žilna bolezen,

možganski tumorji, itd.

Glavni simptomi psihoze so:

pozitivni: iluzije (vsebinske motnje mišljenja/blodnje) in halucinacije (vidne, slušne,

olfaktorne, taktilne), formalne motnje mišljenja;

negativni: plitko čustvovanje, osiromašeno mišljenje, pomanjkanje motivacije,

socialna izolacija;

kognitivni: odkrenljiva pozornost, motnje kratkoročnega spomina, slaba delovna

sposobnost;

neustrezno čustvovanje;

ostali: strah, panika, zbeganost, agresija, sovražnost, samomorilno vedenje (Turk in

Kersnik, 2008, str. 217).

Oskrba

Psihotični pacient je praviloma razburjen in močno sumničav, lahko celo sovražen. Pogosto je

tudi vsaj začasno zmeden in neorientiran. Največkrat je brez stika z realnostjo in brez uvida v

lastno stanje, zdravljenje pa večinoma odklanja. Telesni pregled je v akutni fazi oz. izbruhu

psihoze otežen ali vsaj moten. Pozorni smo na morebitne aritmije, ishemično srčno bolezen in

nevrološke izpade.

V reševalnem vozilu sta nujno spremljanje vitalnih znakov in dosleden nadzor nad pacientom.

Merimo krvni tlak, pulz, SpO2, telesno temperaturo, monitoriramo EKG in naredimo 12-

kanalni EKG posnetek. Določimo vrednost glukoze v krvi, kasneje pa še holesterola in

trigliceridov, vitamina B12, folata, kalcija in fosfata. Odvzamemo kri za hemogram in

določitev hitrosti sedimentacije. Urinske teste ugotavljamo za ugotavljanje zlorabe drog,

jetrne pa za oceno delovanja jeter. Določimo še vrednost prolaktina. Izključiti je treba

poškodbo glave in hipoglikemijo. Psihotičnega pacienta moramo prevažati tako, da je

možnost poškodovanja (sebe ali osebja) čim manjša. Pacienta skušamo umiriti, bodisi z

uporabo zdravil, bodisi z uporabo ovirnice.


23

Za popolno oskrbo psihotičnega pacienta je potrebno precej truda, znanja in potrpežljivosti.

Pacienta moramo prepričati o nujnosti zdravljenja. Ekipa NMP naj bo mirna, odnos naj bo

prijateljski, obravnava pacienta pa brez naglice. Koristen je pogovor s pacientovimi svojci

(Turk in Kersnik, str. 218 – 219).

5.3 Depresija

Depresija je duševna motnja. Pri depresiji prevladujejo motnje čustvovanja, ki pa so lahko

povezane z raznimi psihičnimi in fizičnimi simptomi.

Za depresijo so značilne naslednje motnje duševnih funkcij: depresivno razpoloženje ali

potrtost, izguba interesov in veselja, anhedonija, motnje zbranosti in spomina, negativne

misli, negativna samopodoba in samomorilne misli. Vsi ti simptomi so lahko združeni tudi s

telesnimi simptomi in znaki. Telesni simptomi in znaki so utrujenost in pomanjkanje energije,

motnje spanja, ko bolniki težko zaspijo ali pa se zgodaj zbujajo, spremembe teka in teže, ki

segajo od pomanjkanja teka in hujšanja do prevelikega teka in povečanja telesne teže,

prebavne motnje, ki obsegajo bolečine v trebuhu, napenjanje, zaprtost in driske, motnje

spolnosti, ki segajo od erektilnih disfunkcij do zmanjšanja libida, psihomotorična

upočasnjenost in hipohondrična naravnanost (Kolander-Bizjak, 2003, str. 85).

Oskrba

Ker se pacient in zdravnik v urgentni ambulanti srečata le enkrat oz. ima zdravnik na voljo

manj časa za posvet, je pristop nekoliko drugačen od pristopa v ambulanti zdravnika

družinske medicine. Značilno je, da pacienti svoje težave ne opisujejo kot duševne, pač pa jih

izražajo skozi različne telesne simptome: nespecifične bolečine v prsih, občutek razbijanja

srca, neopredeljene vrtoglavice in tremor, nenavadne bolečine v trebuhu, v mišicah in v

kosteh ter občutek omotice. Pomemben je natančen telesni pregled tistih organov in

simptomov, s strani katerih prihajajo pacientove pritožbe. Opravi se vrsta preiskav za

izključitev telesnih težav in pogostih napotitev k specialistom, ki se končajo s pregledi, kjer se

ne ugotovi ustrezne telesne bolezni.

V urgentni ambulanti pacienti pogosto potrebujejo le pozornost in pogovor. Pri blagi obliki

bolezni je pogovor lahko že ustrezna terapija. Težje oblike depresije se zdravijo z

antidepresivi.

V reševalnem vozilu nimamo veliko možnosti za diagnostiko. Pomembno je, da spremljamo

vitalne znake in aktivno spremljamo pacienta, ki so nevarni sebi ali drugim. Spremljamo

EKG, merimo SpO2, kapnometrijo, preverimo krvni sladkor in krvni tlak. Depresivnega


24

pacienta, ki potrebuje prevoz, lahko prevažamo sedečega. V primeru agitiranosti, agresivnosti

ali avtoagresivnosti , zlasti ob neprostovoljni hospitalizaciji, ga prevažamo tako, da se čim

manj poškoduje, da ne poškoduje zdravstvenih delavcev in ne povzroči škode na medicinski

opremi ali vozilu. Za umiritev pacienta uporabimo zdravila za sedacijo ali uporabimo

ovirnico. Zdravstveni reševalec spremlja življenjske funkcije in ukrepa ob bruhanju ali drugih

zapletih (Mir in Kersnik, 2008, str. 232 – 233).

Pri vrednotenju depresivnega pacienta mora biti zdravnik bolj odločen in direkten, kot

običajno. Pri pogovoru z njim, bo morda moral zdravnik ponoviti vprašanje več kot le enkrat.

Paciente, ki neprestano ponavljajo, da so manjvredni, je potrebno prekiniti in preusmeriti. Pri

depresivnih pacientih morajo biti vprašanja o samomorilnih mislih postavljena bolj podrobno.

Vprašanja morajo biti preprosta in enostavna. Podrobna in učinkovita vprašanja so bistvenega

pomena za preprečevanje samomora in ne povečuje tveganje za njihov nastanek (Sadock in

Sadock, 2007, str. 244).

5.4 Akutni alkoholni opoj in zastrupitev z alkoholom

Alkohol (etanol) je osnovna sestavina alkoholnih pijač, uporablja pa se tudi kot topilo,

antiseptik in v kozmetični industriji. Akutne zastrupitve z etanolom so najpogostejši vzrok

med vsemi akutnimi naključnimi zastrupitvami pri odraslih. Smrtni odmerek brez zdravljenja

znaša za odraslega 5 do 8 g zaužitega čistega alkohola na kilogram telesne mase. Alkohol

deluje praktično na vse organske sisteme (Turk in Kersnik, 2008, str. 222).

Kadar ima pacient motnje senzorike, koordinacije in se neobičajno vede, ter ima blage motnje

spomina, gre za opito osebo. Kadar se tem znakom pridružijo bruhanje, diplopija, letargija in

druge telesne motnje, je pacient zastrupljen z alkoholom. Ob še hujši zastrupitvi postane

pacient komatozen, lahko pride do aspiracije, depresije dihalnega centra, hipoventilacije,

hipotermije, aritmije, zastoja dihanja in smrti (prav tam, str. 222 – 223).

Oskrba

Pri oskrbi pacienta v akutnem alkoholnem opoju so potrebne izredna natančnost in pogoste

ponovne ocenitve stanja. Zdravljenje akutne zastrupitve z etanolom je simptomatično. Nujno

je spremljanje vitalnih znakov in dosleden nadzor nad pacientom. Merimo krvni tlak, pulz,

SpO2, krvni sladkor, telesno temperaturo, monitoriramo EKG in naredimo 12-kanalni EKG

posnetek. Prepoznavanje hudega alkoholnega opoja je pri nezavestnem pacientu lahko

težavno. Pri diagnozi nam pomagata predvsem dobra anamneza (očividci) in skrben klinični


25

pregled, kjer tipično ugotavljamo zadah po alkoholu, motnje zavesti, rdečico obraza,

oslabljene ali odsotne kitne reflekse, nekoordinirane gibe in depresijo dihanja. Vedno moramo

pomisliti tudi na možnost sočasne zastrupitve z drugimi psihoaktivnimi snovmi in zdravili ter

izključiti druge možne vzroke motenj zavesti. Kadar so spremembe duševnega stanja precej

drugačne, je potrebno še toliko prej iskati pridružene poškodbe glave, motnje elektrolitskega

ravnovesja, reakcijo na zdravila itd (Turk in Kersnik, str. 223 – 225).

Nujno moramo zagotoviti zadostno dihanje oz. oksigenacijo (pri motnjah zavesti in nevarnosti

aspiracije izvedemo endotrahealno intubacijo), normalen krvni tlak, nujna je tudi ustrezna

hidracija. Potreben je simptomatski nadzor nad slabostjo in bruhanjem. Vzdržujemo normalno

telesno temperaturo, popravimo acido-bazno in elektrolitsko neravnovesje. V infuzijo glukoze

moramo dati vsaj 100 mg tiamina (vitamina B1). Med prevozom naj opiti leži na boku, da

preprečimo nevarnost aspiracije ob morebitnem bruhanju (endotrahealno intubirani leži na

hrbtu). Če je nemiren, poskrbimo, da se ne poškoduje (prav tam, str. 225 – 226).

5.5 Delirij

Delirij je etiološko nespecifična, akutna duševna motnja s kvalitativnimi motnjami zavesti,

motnjami orientacije, spomina, mišljenja, čustvovanja, spanja in vedenja.

Najpogostejši sprožilni dejavniki delirija so: starost, hudo bolni in splošno oslabeli,

predhodne bolezni možganov (demenca, depresija, anksioznost), bolečina, sprememba okolja,

okužbe (okužbe sečil, pljučnica), srčno-žilne bolezni (AMI, srčno popuščanje), metabolne

spremembe (kaheksija, pomanjkanje tiamina, motnje v delovanju ščitnice), pomanjkanje

spanja, okužbe s posledično dehidracijo, zdravila (antiholinergiki, triciklični antidepresivi,

visoki odmerki starejših nevroleptikov, antiparkinsonska zdravila), slabovidnost in

naglušnost, alkohol, nevrološki vzroki (kap, subduralni hematom, epilepsija), elektrolitsko

neravnovesje (dehidracija, odpovedovanje ledvic, jeter) (Mir in Kersnik, 2008, str. 227).

Oskrba

Čim prej je treba ugotoviti vzrok akutnega delirija. Pri jemanju anamneze se moramo

zavedati, da večina pacientov z delirijem ne more sodelovati pri pogovoru, zato se opiramo na

heteroanamnezo svojcev.

V reševalnem vozilu aktivno spremljamo pacienta, ki je nevaren sebi ali drugim ob

morebitnih halucinacijah in iluzijah, ter njihove vitalne znake. Spremljamo EKG, SpO2,

preverimo krvni sladkor in krvni tlak. Izključiti je potrebno poškodbo glave. Pacienta v

deliriju moramo prevažati na način, da se zaradi agitiranosti, agresivnosti ali avtoagresivnosti


26

čim manj poškoduje, da ne poškoduje zdravstvenih delavcev in medicinske opreme. Za

umiritev pacienta uporabimo zdravilo (midazolam ali diazepam) ali ovirnico. Zdravstveni

reševalec med transportom spremlja življenjske funkcije in ukrepa ob bruhanju ali drugih

zapletih (Mir in Kersnik, 2008, str. 227 – 229).

5.6 Demenca

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže z upadom višjih

možganskih funkcij, zlasti kot upad intelekta, spremembe obnašanja in osebnosti. Ni

samostojna bolezen, ampak je opredeljena kot sindrom, ki ga povzroča propadanje celic v

možganih. Do propadanja celic pride zaradi motenj v pretoku krvi v možganih, poškodb

glave, možganskega tumorja ali drugih bolezni, ki specifično prizadenejo možgane

(Alzheimerjeva bolezen). Pojavi se lahko v katerikoli starosti, vendar njena incidenca z

višanjem starosti izrazito raste. Alzheimerjeva bolezen je vzrok za 80 odstotkov vseh

demenc, med pogostejše oblike sodi tudi vaskularna demenca, ki je posledica sprememb na

žilnem sistemu (Turk in Kersnik, 2008, str. 235).

Sindrom demence lahko s seboj prinese različne zaplete, ki zahtevajo urgentno psihiatrično

obravnavo. Mednje sodijo:

depresija,

delirij,

psihotična stanja,

kronični nemir.

Demenco spremljajo tudi vedenjske motnje, kot so tavanje, akutna vznemirjenost, večerna

zmedenost in izbruh agresivnosti. Vedenjske spremembe so najpogostejši razlog, da svojci

pacientov iščejo nujno pomoč, še zlasti, kadar so le-te združene z izrazitimi spremembami

osebnosti. Med najpogostejše posamezne simptome, do katerih privede demenca in ki

zahtevajo urgentno obravnavo, sodijo:

samomorilna ogroženost,

motnje zavesti,

motnje hranjenja in druge telesne težave,

vznemirjenost,

tavanje in motorični nemir,

psihotični simptomi,

agresivnost (prav tam, str. 237).


27

Oskrba

Zapleti demence zahtevajo ustrezno simptomatsko terapijo: antipsihotike, antidepresive in

benzodiazepine. Zdravljenje pacientov z demenco je usmerjeno zlasti v:

preprečevanje okvare nevronov,

odpravljanje osnovnega vzroka demence, v kolikor je znan in odpravljiv,

nespecifično nevroprotektivno delovanje,

izboljšanje spoznavnih sposobnosti in spodbujanje umskih dejavnosti,

vzdrževanje preostalih sposobnosti pacienta,

lajšanje vedenjskih motenj in zapletov demence,

pomoč družini in skrbnikom (Turk in Kersnik, str. 236).

5.7 Anksiozne motnje in panični napadi

Značilnost generaliziranega anksioznega stanja (GAD) je trajna, pretirana in neobvladljiva

zaskrbljenost o povsem vsakdanjih situacijah. Pacient toži o simptomih, kot so nemir,

utrujenost, razdražljivost, težave s koncentracijo, bolečina v mišicah, tenzijski glavoboli in

nespečnost. GAD je povezana s prekomernim koriščenjem zdravstvene službe, slabim

splošnim zdravjem in pogostimi napotitvami (Klančar, 2008, str. 213).

Pri pacientih s panično motnjo gre za napade hudega strahu in prisotnost telesnih

simptomov, kot so: palpitacije, znojenje, drhtenje, mravljinčenje, občutek dušenja in težko

dihanje, suha usta, bolečina v prsih, slabost in trebušne težave, vrtoglavica, depersonalizacija

in derealizacija, mrzlica/vročinski valovi, parestezije, strah pred smrtjo, strah pred izgubo

nadzora, razuma (prav tam, str. 213).

Oskrba

Značilno je, da pacienti svojih težav ne pripisujejo motnjam duševnosti, ampak so trdno

prepričani, da imajo resno telesno bolezen, zaradi katere bodo umrli. Ti pacienti se pogosto

obračajo na urgentne in dežurne ambulante, kjer iščejo potrditev svojega strahu. Tudi če gre

za poznanega pacienta s panično motnjo mora zdravnik v dežurni ali urgentni službi vsak

napad jemati resno in izključiti življenje ogrožajoče stanje. Zaradi velike raznolikosti v

klinični sliki, je v dežurni in urgentni službi nujno izločiti stanja, kjer je potrebno takojšnje

neodložljivo ukrepanje:

Koronarni sindrom (dispneja, bolečina v prsnem košu, palpitacije);

Motnje srčnega ritma ob palpitacijah, dispneji, sinkopi;


28

Pljučna embolija (dispneja, bolečina v prsnem košu);

Kongestivna srčna odpoved;

Anemija (šumenje v ušesih, vrtoglavica, kolaps);

Astma (dušenje, dispneja);

Hipoglikemija (nemir, znojenje, agresivnost);

Zastrupitev z amfetamini, antiholinergiki (Klančar, 2008, str. 214 – 215).

Na hišnem obisku in v reševalnem vozilu nimamo veliko možnosti za diagnostiko.

Posnamemo 12-kanalni EKG, izmerimo krvni tlak in krvni sladkor. Pomembno je, da

prepoznamo morebitna življenje ogrožajoča stanja, ki jih lahko posnema napad panike.

Pacienta s panično motnjo, kjer nam na terenu ne uspe izločiti življenje ogrožajočega stanja,

prepeljemo v bolnišnico na nadaljnje preiskave (prav tam, str. 214 – 216).

5.8 Samomorilni poskus

Samomorilni poskus (tentamen suicidii) je najbolj nevarna oblika samoagresivnega ukrepanja.

Je še ˝neuspeli˝ samomor, kjer le naključne okoliščine odločijo, da se dejanje ne konča s

smrtjo. Do neke mere pomeni tudi klic na pomoč (Turk in Kersnik, 2008, str. 220).

Samomorilni poskus je vsako dejanje samopoškodovanja, napravljeno z namenom

samouničenja. Namen je pogosto nejasen in dvoumen, nanj pogosto sklepamo iz pacientovega

vedenja (Žmitek, 1999, str. 20).

Samomorilni poskus ločimo med:

prekinjenim samomorilnim poskusom (oseba si premisli in sama prekine

samomorilno dejanje);

preprečenim samomorilnim poskusom (samomor preprečijo drugi: svojci, prijatelji,

naključni mimoidoči);

neuspelim samomorilnim poskusom (oseba preprosto ne uspe izvršiti samomora -

samomor preživi, kar je pogostejše pri ˝nenasilnih˝ kot pri ˝nasilnih˝ metodah)

(Turčin, 2009, str. 114).

Oskrba

Vsak poskus samomora je edinstven in zahteva drugačne prijeme. Pacient, ki je skušal

narediti samomor, sprva nudimo prvo pomoč, glede na način samopoškodovanja. Ko pacient

ni več življenjsko ogrožen je nujno, da ne ostane sam. Skušamo najti način, kako bi se pacient


29

lažje spopadel s svojimi težavami. Eno izmed najkoristnejših dejanj je gotovo poslušanje

pacienta, ki naj bo predvsem mirno, brez takojšnje želje po reševanju težav. Pri zelo

samomorilno ogroženih oz. tistih, ki so poskusili samomor tudi storiti, je na prvem mestu

potrebno zagotoviti varnost, najpogosteje s hospitalizacijo (Turk in Kersnik, 2008, str. 221).

Pri pacientu po poskusu samomora je potrebno istočasno oceniti telesno in psihično stanje.

Spregledana akutna psihotičnost ali izrazite samomorilne tendence lahko hudo zapletejo

postopke telesne oskrbe. Pri obravnavi pacienta po samomorilnem poskusu je treba posebej

paziti na ustrezen terapevtski odnos. Negativen odnos ob oskrbi lahko poviša tveganje

ponovnih poskusov. Pacient po poskusu samomora potrebuje čustveno podporo, sprejemajoč,

ne-obsojajoč odnos (Žmitek, 1999, str. 20 – 21).


30

6 URGENTNO TERAPEVTSKO UKREPANJE IN ZDRAVLJENJE

Urgentno terapevtsko ukrepanje je različno, odvisno od narave problema. Kadar je kot

simptom urgence v ospredju nasilnost in agresivnost, je najprej potrebno ukrepati po

naslednjih korakih:

verbalna komunikacija in pomiritev,

fizične ovirnice,

medikamentozno zdravljenje.

Poglavitnega pomena je verbalna in neverbalna komunikacija. Pacientu se predstavimo

(zdravnik, zdravstveni reševalec). Govorimo jasno in razločno, vendar ne ukazovalno in

provokativno. Izogibamo se dolgotrajnemu očesnemu kontaktu, ker lahko strmenje v oči

percepiramo kot konfrontacijo, izogibanje pa kot strah, nezaupanje ali preziranje. S pacientom

govori samo eden od zdravstvenega osebja, kar dopušča lažje osredotočenje v kontaktu in

preprečuje zmedo in strah. S pozornim poslušanjem jeznega pacienta pustimo, da svoja čustva

sprosti, s tem dosežemo zmanjšanje občutka jeze, frustracije ali razvrednotenja. Jakost glasu

naj bo nekoliko blažja od pacientovega, govorimo nekoliko počasneje kot običajno. Vprašanja

naj se začno s KAKO, KAJ ali KDAJ, kajti beseda ZAKAJ je preveč provokativna. Pacientu

pustimo dovolj osebnega prostora, saj agresiven pacient potrebuje štirikrat več osebnega

prostora kot neagresiven (dva metra) (Robar, 2009, str. 125).

Če z verbalno in neverbalno komunikacijo ne dosežemo pomiritve pacienta, se zdravnik

odloči za restriktivnejše ukrepe za obvladovanje agresivnega vedenja – posebne varovalne

ukrepe (PVU). Uporaba PVU je urgentni poseg in ga je ob ustrezni indikaciji potrebno izvesti

brez odlašanja. Ti ukrepi pomenijo hud poseg v pacientove svoboščine in je zato ob njihovi

uporabi potrebna posebna previdnost. Medicinsko osebje ni ne po etičnih merilih, ne po

izobrazbi in ne po usposobljenosti poklicano za obvladovanje hujšega agresivnega vedenja. V

takšnih primerih je potrebno sodelovanje drugih služb (varnostniki, policisti), ki ukrepajo v

okviru svojih pristojnosti (prav tam, 125 – 126).

29. člen Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) definira PVU kot nujen ukrep,

ki se ga uporabi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma

obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih,

huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo

sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom.


31

Po Zakonu o duševnem zdravju (2008) sta PVU telesno oviranje s pasovi (fiksacija) in

omejitev gibanja znotraj enega prostora (izolacija). PVU se uporabi le izjemoma in lahko traja

le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer PVU

telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure, PVU omejitve svobode gibanja

znotraj enega prostora pa ne več kot 12 ur. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri

utemeljenost ponovne uvedbe PVU. Osebo, pri kateri je bil uporabljen PVU, se nadzoruje,

spremlja njene vitalne funkcije in strokovno obravnava ves čas trajanja PVU. O izvajanju

PVU se v zdravstveno dokumentacijo osebe vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu,

trajanju in nadzoru nad izvajanjem ukrepa. O izvajanju PVU psihiatrične bolnišnice vodijo

evidenco.

V zdravljenju nasilnih psihotičnih in nepsihotičnih (z možganskimi okvarami) pacientov se

uporabljajo antipsihotična zdravila.

Visokopotentni antipsihotiki npr. haloperidol (Haldol), predvsem pa tudi benzodiazepini

(pomirjevala), lahko oteži ocenitev in ugotavljanje organskega možganskega sindroma. V teh

stanjih je zato potrebno pretehtati in oceniti uporabo fizične ovirnice, ali pa damo najnižje še

učinkovite odmerke haloperidola (Haldol) (0,5 mg do 2 mg), natančno spremljamo klinični

status, predvsem stanje zavesti.

Za nasilne alkoholizirane paciente je uporaba benzodiazepinov lahko še posebno nevarna in je

absolutno kontraindicirana. Pri njih je običajno najbolje uporabiti, če so nasilni in agresivni,

fizične ovirnice brez drugih medikamentoznih ukrepov. Antipsihotična zdravila so

kontraindicirana pri pacientih s holinergičnim sindromom in nepotrebna pri pacientih v

fizičnih ovirnicah, ki se že umirjajo.

Eden izmed standardnih protokolov hitre trankvilizacije/nevroleptizacije je uporaba nizkih

odmerkov antipsihotika haloperidola (Haldol) in benzodiazepine lorazepama (Loram).

Benzodiazepine lahko uporabljamo skupaj z antipsihotiki ali same, v parenteralni ali oralni

obliki. V parenteralni obliki (i.m.) ima prednost lorazepam (2 do 4 mg p.p. ali i.m., starejši

pacienti 1,5 do 3 mg p.o. ali i.m.) pred diazepamom (Apaurin) (15 do 45 mg p.o. ali 5 do 15

mg i.m.) zaradi hitrejše in obilnejše absorpcije z mesta aplikacije. Lahko uporabimo tudi

midazolam (Dormicum), vendar je potrebna previdnost, ker zdravilo lahko zmanjša krčljivost

srčne mišice in povzroči apnejo (Kores Plesničar, 2009, str. 7 – 8).


32

6.1 Pristop k samomorilno ogroženi osebi na terenu

Pri intervenciji službe NMP je pomembno, da je ekipa dobro uigrana. Intervencija se začne po

prejemu klica s terena o samomorilnem poskusu. Klic bi moral sprejeti zdravnik, ki bo

poskušal zbrati čimveč podatkov o samomorilno ogroženi osebi. V prvi vrsti nas zanima, če je

oseba že storila poskus samomora in če je bila pri tem poškodovana. Služba NMP posreduje

takoj v skladu z zbranimi podatki (Prestor, 2000, str. 541).

Ekipa mora najprej poskrbeti za lastno varnost. Praviloma samomorilno ogrožene osebe niso

agresivne do reševalne ekipe, vendar so napadi na zdravstveno osebje možni (npr.

samomorilni pacient z akutno psihozo). Še posebej je treba biti previden pri poskusih

samomora z orožjem, nevarnimi predmeti ali nevarnimi načini izvedbe samomora (plin,

elektrika itd.). Ko je situacija na mestu dogajanja za člane ekipe varna, pristopimo k

ogroženemu (prav tam, str. 541).

Če naši poskusi za povečanje varnosti niso uspešni, osebi pa moramo čimprej nuditi NMP,

zaprosimo za asistenco policijo. Asistenca policije pomeni, da policisti z znanjem in opremo

pridejo do ogrožene osebe, jo zaustavijo, onemogočijo, da bi poškodovala sebe ali druge in

omogočijo ekipi NMP, da opravi pogovor, pregled in posege, ki so indicirani (prav tam, str.

541).

Pristop ekipe NMP se razlikuje glede na to, ali je oseba že napravila poskus samomora, ali

ga šele namerava storiti. V obeh primerih je najpomembnejši čimprejšnji vizualni in verbalni

stik in pridobivanje zaupanja ogrožene osebe. Najprej poskrbimo za njeno somatsko zdravje

in ji nudimo medicinsko pomoč glede na njeno trenutno stanje. Nato skušamo oceniti vodilni

problem ogrožene osebe in stopnjo ogroženosti osebe ali njene okolice (prav tam, str. 541).

Najpomembnejša aktivnost pri samomorilno ogroženi osebi je komunikacija. Zdravstveni

reševalci si pri komunikaciji s psihiatričnim pacientom in osebo v stiski pomagajo s teorijo

H.E. Peplau, ki govori o interakcijskem modelu medosebnega odnosa. Skozi ves odnos med

ekipo NMP in varovancem morajo biti sposobni slišati in znati poslušati, uporabljati jezik, ki

je osebi razumljiv in znati zastavljati in oblikovati vprašanja (prav tam, str. 541).

Oskrba osebe, ki je izvedla poskus samomora, se ne razlikuje od oskrbe ostalih

ponesrečencev, ki jih na terenu obravnava služba NMP. S samomorilno ogroženo osebo ne

moraliziramo o smislu življenja, naš nastop naj ne bo teatralen in z ničemer ne nakazujmo


33

uporabe sile (govorica telesa). Istočasno ocenimo stopnjo tveganja za uresničitev samomora

(prav tam, str. 541 – 542).

Mirno in s privoljenjem osebe odstranimo ostre in nevarne predmete iz njene okolice. Oseba

nam mora zaupati in se počutiti varno. Med razgovorom naj pridobi boljše mnenje o sebi, s

tem bo dosegla višjo stopnjo samozavesti in bo sposobna sodelovanja med obravnavo na

terenu (prav tam, str. 542).

6.2 Prevoz samomorilno ogrožene osebe v bolnišnico

Po oskrbi in stabilizaciji poškodovančevega somatskega stanja, začnemo osebo pripravljati na

prevoz v bolnišnico. Pomembno je, da negujemo in poglabljamo medsebojni odnos, ki smo ga

vzpostavili ob prihodu na mesto dogajanja. Samomorilno osebo obzirno pripravimo na prevoz

v bolnišnico. Dejstvo naj sprejme kot edino logično rešitev v trenutni situaciji. Ne sme dobiti

občutek, da jo s hospitalizacijo silimo v nekaj, kar ni njej v korist. Zato si vzamemo več časa

in jo začnemo pripravljati, preden jo dokončno oskrbimo. Če ne bomo preveč vztrajali in ji

bomo dali dovolj časa, bo običajno sama ugotovila, da je najpametneje iti v bolnišnico v

dokončno oskrbo. Samomorilni osebi ne smemo nikoli lagati. Povedati ji moramo, v katero

bolnišnico jo bomo peljali in zakaj je to potrebno (Prestor, 2000, str. 541 – 542).

Zdravnik oceni, kdaj je potrebno samomorilno ogroženo osebo, ki ni poškodovana ali

zastrupljena, prepeljati v bolnišnico. Pri tem se pogosto srečujemo s hospitalizacijo proti

volji pacienta. Izvedba neprostovoljnega prevoza je etično ena najtežjih intervencij. Ohraniti

moramo spoštljiv in korekten odnos kljub temu, da smo morda izgubili njeno zaupanje.

Ogroženo osebo s pogovorom poskusimo prepričati, naj se ne upira prevozu v bolnišnico.

Šele ko smo izkoristili vse metode prepričevanja, lahko po naročilu zdravnika uporabimo silo.

Pri tem uporabljamo najmanjšo stopnjo prisile, ki je potrebna za dosego cilja. S silo ne smemo

ogroziti zdravja pacienta. Uporabo pripomočkov za imobilizacijo nemirne in agresivne osebe

(ovirnice, zdravila) odredi zdravnik (prav tam, str. 542).

Pri izvedbi hospitalizacije proti volji pacienta pazimo na varnost pacienta in varnost osebja.

Ne glede na vedenje pacienta moramo v največji možni meri skrbeti za spoštovanje njegove

osebnosti in varnosti. Povračilni ukrepi osebja nad pacientom, ne glede na njegovo vedenje,

niso dovoljeni (prav tam, str. 542).

Samomorilno ogroženo osebo med prevozom ves čas nadzorujemo in opazujemo spremembe

njenega stanja. Poskušamo ji povrniti zaupanje, če smo ga zaradi prevoza v bolnišnico proti


34

njeni volji izgubili. Pri osebah, ki prevozu v bolnišnico ne nasprotujejo, skušamo zaupanje

poglobiti. Ogroženo osebo naravnost vprašamo, če še misli na samomor. Ponavadi je za osebo

tak pogovor dobrodošel, saj se lahko razkrije in se z nekom pogovori. Osebi povemo, da ji

lahko pomagamo, dokler je živa. Izogibamo se trditvam »vse bo v redu« ali »ne skrbite«, ker

podobne izjave kažejo na pomanjkanje razumevanja za težave ogrožene osebe. Ukrepamo

individualno. Če ogrožena oseba pokaže pripravljenost, z njo sklenimo neke vrste pogodbo, v

kateri se zavežejo, da v času naše oskrbe ne bo poskušala narediti samomora. Med prevozom

poskrbimo za čimbolj varno in neizzivalno okolje. Če opazimo, da so ogrožene osebe v

prisotnosti svojcev nemirne in se zaprejo vase, ne dovolimo spremstva svojcev med

prevozom. S seboj jim dovolimo vzeti predmete, na katere so močno navezani in jih pomirjajo

(prav tam, str. 542 – 543).

6.3 Hospitalizacija proti volji pacienta

Napotitev pacienta v bolnišnico proti njegovi volji je problem, s katerim se zdravniki v

osnovnem zdravstvu pogosto srečujejo. V etičnem smislu je zdravnik dolžan spoštovati

pacientovo avtonomijo, hkrati pa mora delovati tudi v njegovo korist. Hospitalizacija proti

volji pacienta je gotovo eden izmed najbolj perečih postopkov in stičišče mnogih etičnih

načel, vendar kot tak sestavni del zdravstvenega varstva oz. nujen medicinski ukrep (Turk in

Kersnik, 2008, str. 239).

Etične dileme pri neprostovoljni napotitvah pacientov z duševnimi motnjami v psihiatrično

ustanovo so mnogo manjše, kadar gre za pacienta z izrazito psihotično simptomatiko, ki

ogroža sebe in druge. Pri diagnozah kot so depresivna stanja, anksiozna stanja in bolezni

odvisnosti pa so odločitve za zdravnika težje. Težavnost odločitve pa včasih povečajo še

zahteve svojcev, nezadostno poznavanje pacienta in njegovega predhodnega zdravstvenega

stanja in pacientovo socialno-ekonomsko stanje (Cvitkovič et al., 2000, str. 292).

Zakon o duševnem zdravju (2008) govori, da je napotitev na zdravljenje brez pacientove

privolitve v nujnih primerih dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali

zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba

hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče

odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven


35

oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano

obravnavo).

Kdaj je indicirana napotitev v bolnišnico, bo lažje presodil lečeči zdravnik, ki pozna pacienta

že vrsto let. Težje se bo odločil dežurni zdravnik, ki pacienta praviloma vidi prvič, nima na

razpolago vse pomembne zdravstvene dokumentacije in bo zato ocenjeval le trenutno stanje

pacienta. Za analizo celotne situacije so torej potrebni podatki o pacientu, zdravnikovo znanje,

da jih lahko ovrednoti, in čas, ki ga ima na razpolago za odločitev (Mohor, 1995, str. 50 – 51).

Zdravnik se znajde v zagati takrat, ko ocenjuje, da je hospitalizacija potrebna, ne more pa

zanesljivo presoditi, ali je pacientova odklonitev posledica duševnih motenj ali pa je pacient

odločitev izbral povsem razumsko. Pred uporabo tega sredstva mora zdravnik oceniti, da bi se

opustitev hospitalizacije z veliko verjetnostjo končala s poslabšanjem zdravja pacienta ali celo

z njegovo smrtjo, da pacient ni zmožen trezne razsoje situacije in da je tak postopek

dolgoročno pacientu v korist. Brez pregleda in prisotnosti zdravnika je tak postopek etično in

strokovno vprašljiv (prav tam, str. 51).

Čeprav so v praksi ponavadi psihiatrični pacienti tisti, pri katerih duševne motnje občasno ali

trajno ogrožajo pacienta in (ali) njegovo okolico, in je zato potrebna hospitalizacija proti

njegovi volji, se srečujemo tudi s somatskimi pacienti in poškodovanci, kjer se nam

zastavljajo podobna vprašanja. Pri tem upoštevamo individualnost vsakega primera in

presodimo, katera je zgornja meja prisile, ki jo je še smiselno in upravičeno uporabiti, da bo ta

ukrep dolgoročno pacientu koristil in ne škodoval. Preden se zdravnik odloči za neko stopnjo

prisile, je prav, da izčrpa vse druge možnosti prepričevanja, ki niso nasilne. Prisila je lahko

verbalna, lahko pa tudi fizična. Žal včasih brez fizične prisile ne gre. Najpogosteje se

uporablja pri tistih psihiatričnih pacientih, ki so zaradi narave svoje bolezni življenjsko

ogroženi ali pa realno ogrožajo okolico. Kadar je pacient agresiven in ogroža sebe ali druge,

zaprosi zdravnik za pomoč policijo. Dostikrat že sama prisotnost uniformiranih oseb umiri

pacienta, včasih pa to ne pomaga in policisti fizično omejijo pacienta ter s tem omogočijo

zdravstvenemu osebju, da mu aplicira zdravilo ali nadene ovirnico (prav tam, str. 52 – 53).

Načeloma naj bi se tudi ti pacienti transportirali v bolnišnico v reševalnem vozilu, le

izjemoma v vozilu policije. V tem primeru je prav, da pacienta spremlja zdravstveni delavec

do bolnišnice. Kadar je kljub uporabljenim medicinskim postopkom in pripomočkom pacient

še vedno ogrožujoč zase in za okolico, lahko zaprosimo za prisotnost policista v reševalnem

vozilu. Vloga policije je v teh primerih izključno pomoč zdravstvenemu osebju pri umiritvi


36

agresivnega pacienta, zato je tudi vsa odgovornost v zvezi s tem postopkom zdravnikova

(prav tam, str. 53).

Pri izvedbi hospitalizacije proti volji pacienta naj bo vedno prisoten zdravnik. Njegova

prisotnost je pomembna zato, da pacientu na razumljiv način razloži, zakaj je hospitalizacija

potrebna. Samo zdravnik je tisti, ki lahko ugotovi, ali je hospitalizacija za pacienta res

potrebna in kakšna stopnja prisile je še upravičena pri izvedbi takšne hospitalizacije. Med

samo izvedbo lahko intervenira in odredi aplikacijo ustreznega zdravila ali ovirnice, če je za

to indikacija (prav tam, str. 53 – 54).

Neprostovoljna hospitalizacija ni neprijetna samo za pacienta, ampak tudi za osebje, ki to

izvaja. Pomembno je, da se s pacientom ravna spoštljivo (prav tam, str. 54).

6.3.1 Bolezenska psihiatrična stanja, ki najpogosteje zahtevajo hospitalizacijo proti volji

pacienta

V hospitalizacijo proti volji pacienta vodijo: izguba čustvene kontrole, jasni znaki

psihiatričnega stanja in impulzivnost z resnimi mislimi, grožnjami ali načrti za samomor ali

umor. Med najpogostejše vzroke za hospitalizacijo proti pacientovi volji spadajo akutne in

subakutne organske psihoze. Pri njih je pogosto motena zavest (alkoholne psihoze in psihoze

zaradi drog). Med endogenimi psihozami so najpogostejši vzrok shizofrenija in afektivne

motnje (Turk in Kersnik, 2008, str. 239).

Pri kroničnih organskih psihozah, predvsem pri demencah raznih vrst, je ne glede na to, ali so

prisotne blodnje, halucinacije in čustvene spremembe, so pogost razlog za nujno intervencijo

brez pacientovega pristanka (Žvan, 1995, str. 48).

Pri vseh psihozah so prisotne spremembe na področju mišljenja, zaznavanja, čustvovanja,

volje, motnje zavesti in motnje spominske funkcije. Za psihozo je značilen izgubljen občutek

za realnost. Pacient živi v nekem drugem svetu, ki ga označujejo in obvladujejo predvsem

blodnje in (ali) halucinacije ter močno spremenjena čustvena stanja. V tem stanju seveda ni

sposoben za odločitev o tem, kaj je zanj dobro in koristno, in mu je zato potrebno pomagati

brez njegove privolitve (prav tam, str. 47).

6.3.2 Vloge in naloge policije pri izvajanju neprostovoljne privedbe osebe v psihiatrično

bolnišnico

56. člen Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) določa, da lahko zdravnik ali

direktor psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda zahteva pomoč policije.


37

Policija je dolžna sodelovati z zdravstvenim osebjem in službo nujne medicinske pomoči ter

jim nuditi potrebno pomoč, dokler ogrožanja, ki jo oseba povzroča, ni mogoče omejiti z

zdravstvenimi ukrepi.

Policisti imajo z zakonom določeno, da med ostalimi nalogami tudi pomagajo državnim

organom ter organizacijam, skupnostim in posameznikom z javnim pooblastilom, če pri

opravljanju svojih nalog, naletijo na fizično upiranje ali ga utemeljeno pričakujejo. Takšna

pomoč se imenuje asistenca. Pomoč ali asistenca zdravstvenim delavcem je predvidena v

primerih, ko je zaradi pacientovega ravnanja neposredno ogrožena varnost ljudi. Zahteva pa

jo lahko le zdravnik. Asistenca pomeni pomoč in sodelovanje policista pri obravnavi

duševnega pacienta s strani zdravnika (Skočir, 1995, str. 60 – 62).

Glede vloge policije pri asistenci se pojavljajo vprašanja o uporabi prisilnih sredstev zoper

pacienta. Policija prisilna sredstva uporablja na podlagi Zakona o notranjih zadevah in v

skladu z Navodilom o uporabi prisilnih sredstev. Namen uporabe prisilnih sredstev je, da se

oseba obvlada zaradi aktivnega upiranja ali ogrožanja. Pri uporabi prisilnih sredstev mora biti

uporabljeno najmilejše sredstvo, s katerim je še mogoče obvladati upiranje oziroma

ogrožanje. Pri duševnih pacientih lahko uporaba prisilnih sredstev sproži še močnejši odpor

(prav tam, str. 63).

Prevoz pacienta v bolnišnico se opravi z reševalnim vozilom. Izjemoma in vedno takrat, ko je

prevoz z reševalnim vozilom neprimeren ali celo nevaren, se opravi s policijskim vozilom.

Policisti dajejo asistenco zdravniku in ne drugim zdravstvenim delavcem, zato policija

pričakuje, da bo spremstvo med prevozom opravljal zdravnik in zdravstveni reševalec.

Zahteva za asistenco mora biti praviloma pisna, in v kolikor je to možno, poslana najmanj tri

dni pred izvršitvijo. Izjemoma lahko v nujnih primerih zaprosijo za pomoč tudi v krajšem

roku in ustno. Zahtevek mora izdati zdravnik, vsebovati pa mora obrazložitev razlogov, zaradi

katerih se asistenca zahteva (prav tam, str. 63).

Pravna neznanka so ukrepi fizične omejitve za primer, ko pacient izrazi fizični odpor do

sprejema v bolnišnico, integracija policije kot nujnega asistenta je nedorečena. Vzročne zveze

med pooblastilom zdravnika, da pošlje bolnika v psihiatrično bolnišnico, in pristojnostjo

policije iz Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ni moč razbrati, čeprav je najbrž izvedba

ukrepov fizične omejitve z njeno pomočjo v obravnavanem postopku logična in samoumevna

(Kores Plesničar in Petek, str. 152).


38

7 EMPIRIČNI DEL

7.1 Metodologija

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela nam je bila v pomoč zbrana slovenska in tuja

literatura, strokovni članki in podatki, ki se nahajajo na svetovnem spletu.

Za izdelavo empiričnega dela diplomskega dela smo uporabili kvantitativno metodo z

anketnim vprašalnikom odprtega in zaprtega tipa. Dobljene podatke smo statistično obdelali s

programom Microsoft Office in jih interpretirali v obliki frekvenčnih tabel in grafikonov, za

opis osnovnih lastnosti pa smo uporabili opisno statistiko.

7.2 Raziskovalno vprašanje

Ali je obravnava samomorilno ogroženih pacientov na terenu za zdravstvene reševalce

obremenjujoča in kako pogosto ter s katerim načinom samomora oz. samomorilnega vedenja,

se zdravstveni reševalci srečujejo na terenu?

7.3 Raziskovalno okolje

Enote NMP v Republiki Sloveniji (Celje, Laško, Maribor, Slovenska Bistrica, Slovenske

Konjice).

7.4 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljamo, da se zdravstveni reševalci pri svojem delu srečujejo z različnimi načini

samomora in da bodo imeli ustrezne izkušnje za izpolnjevanje ankete.

Predvidevamo, da se bodo anketirani odzvali in izpolnili anketne vprašalnike, vendar pa

obstaja možnost omejitve podatkov zaradi nepopolno izpolnjenih anket.

Pred začetkom raziskave smo pridobili soglasje odgovorne osebe v zavodih, kjer so

anketiranci zaposleni.

7.5 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec zajema 75 zdravstvenih reševalcev, zaposlenih v enotah NMP Republike

Slovenije.

7.6 Predviden čas raziskave

Raziskava je bila izvedena meseca decembra leta 2011 in meseca januarja leta 2012.


39

7.7 Etični vidiki raziskave

Vsak udeleženec je v raziskavi sodeloval prostovoljno z možnostjo odklonitve, vsem

anketirancem je bila zagotovljena anonimnost. Upoštevali smo Kodeks etike medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Dobljene podatke smo uporabili izključno za izdelavo diplomskega dela, podatki so bili

verodostojni in aktualni.


40

8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

V analizo raziskave je bilo vključenih 75 anketnih vprašalnikov iz enot nujne medicinske

pomoči v Republiki Sloveniji. Rezultate navajamo po vrstnem redu, tako kot so bili navedeni

v anketi. Rezultati so bili obdelani s pomočjo računalniških programov Excel in Word in so

predstavljeni v grafični in pisni obliki.

GRAF 1: Spol anketirancev

V anketi je sodelovalo 61 (81%) moških in 14 (19%) žensk.

GRAF 2: Starost anketirancev

Povprečna starost anketirancev je bila 34 let in od tega je bilo 23 (31%) oseb starih med 20 in

29 let, 33 (44%) jih je bilo starih med 30 in 39 let, 12 (16%) jih je bilo starih med 40 in 49 let,

med 50 in 59 let jih je bilo 7 (9%).

81%

19%

Moški

Ženske

31%

44%

16%

9%

od 20 do 29 let

od 30 do 39 let

od 40 do 49 let

od 50 do 59 let


41

GRAF 3: Izobrazba anketirancev

Izobrazba anketirancev je bila sledeča: 7 (9%) oseb reševalec – voznik, 50 (67%) oseb

srednješolska izobrazba, 1 (1%) višješolska izobrazba ter 17 (23%) visokošolska izobrazba.

GRAF 4: Delovna doba anketirancev

19 (25%) oseb ima do 5 let, 20 (27%) oseb ima 6 do 10 let, 22 (29%) oseb ima 11 do 20 let in

14 (19%) oseb ima nad 21 let delovne dobe.

9%

67%

1%

23%

Reševalec - voznik

Reševalec - srednješolska

izobrazba

Reševalec - višješolska

izobrazba

Reševalec - visokošolska

izobrazba

25%

27% 29%

19%

do 5 let

od 6 do 10 let

od 11 do 20 let

21 let ali več


42

GRAF 5: Obravnava pacientov po poskusu samomora zahteva več časa

Na vprašanje »Potrebujete za obravnavo pacientov, ki so poizkušali izvesti samomor, več časa

kot za druge«, je 24 (32%) oseb odgovorilo vedno, 50 (66%) oseb včasih, in 1 (2%) oseba je

odgovorila nikoli.

GRAF 6: Pogovor s pacientom o vzroku poskusa samomora

Na vprašanje »Ali vprašate pacienta o vzroku poskusa samomora«, je 32 (43%) oseb

odgovorilo vedno, 39 (52%) oseb včasih, 4 (5%) osebe so odgovorile, da nikoli.

32%

66%

2%

Vedno

Včasih

Nikoli

43%

52%

5%

Vedno

Včasih

Nikoli


43

GRAF 7: Pogovor s svojci pacienta po poskusu samomora

Na vprašanje »Se pogovorite tudi s svojci pacienta po poskusu samomora«, je 31 (42%) oseb

odgovorilo vedno, 40 (53%) oseb včasih, in 4 (5%) osebe so odgovorile, da nikoli.

GRAF 8: Podatki, ki jih anketiranci pridobijo pri pogovoru s pacientom in z njegovimi

svojci, so lahko psihično obremenjujoči

Na vprašanje »Vas podatki, ki jih dobite pri pogovoru s pacientom in s svojci po poskusu

samomora, psihično obremenjujejo«, so anketiranci odgovorili sledeče: 2 (3%) osebi sta

odgovorili, da vedno, 28 (37%) oseb včasih, 45 (60%) oseb se nikoli psihično ne obremenjuje

s podatki.

42%

53%

5%

Vedno

Včasih

Nikoli

3%

37%

60%

Vedno

Včasih

Nikoli


44

GRAF 9: Vzroki, zaradi katerih ljudje poskušajo storiti samomor, so pomembni

Na vprašanje »Se vam zdijo vzroki, zaradi katerih ljudje poskušajo storiti samomor,

pomembni«, so anketiranci odgovorili sledeče: 19 (25%) oseb je odgovorilo, da so jim vzroki

vedno pomembni, 42 (56%) oseb je odgovorilo včasih, 14 (19%) oseb pa nikoli.

GRAF 10: Tisti, ki veliko govori in razmišlja o samomoru, to tudi stori

Na vprašanje »Menite, da tisti, ki veliko govori in razmišlja o samomoru, to dejansko tudi

stori«, so anketiranci odgovorili sledeče: 3 (4%) osebe so odgovorile vedno, 57 (76%) oseb

včasih, 15 (20%) oseb je odgovorilo nikoli.

25%

56%

19%

Vedno

Včasih

Nikoli

4%

76%

20%

Vedno

Včasih

Nikoli


45

GRAF 11: Pacienti, ki so poskušali storiti samomor, bi morali stroške zdravljenja plačati

sami

Na vprašanje »Ali menite, da bi morali pacienti, ki so poskušali narediti samomor, stroške

zdravljenja plačati sami«, je 12 (16%) anketirancev mnenja, da bi morali stroške zdravljenja

vedno plačevati sami, 38 (51%) anketirancev včasih, 25 (33%) anketirancev je odgovorilo, da

nikoli.

GRAF 12: Pacienta, ki kaže znake samomorilnega vedenja, se odpelje

Na vprašanje »Kam odpeljete pacienta, ki kaže znake samomorilnega vedenja« je bilo možnih

več odgovorov in rezultati so sledeči: 19 (13%) oseb se je opredelilo za osebnega zdravnika,

16 (11%) oseb je izbralo osebnega psihiatra, 43 (30%) oseb za dežurnega oz. urgentnega

zdravnika, 62 (44%) oseb za psihiatrično bolnišnico in 3 (2%) osebe da pacient ostane doma.

16%

51%

33%

Vedno

Včasih

Nikoli

13% 11%

30%

44%

2% K osebnemu zdravniku

K osebnemu psihiatru

K dežurnemu oz. k

urgentnemu zdravniku

V psihiatrično bolnišnico

Ostane doma


46

GRAF 13: Načini samomora, s katerimi so se anketiranci srečevali na terenu

Na vprašanje »S katerim načinom samomora, ste se na terenu že srečali« je bilo možnih več

odgovorov in rezultati so sledeči: 67 (25%) oseb so se srečali z obešanjem, 59 (22%) oseb z

orožjem in ostrimi predmeti, 43 (16%) oseb s skoki v globino in pod vlak, 68 (26%) oseb z

zastrupitvami, 22 (9%) oseb z utopitvami, 6 (2%) oseb s prometnimi nesrečami, električnim

tokom, plinsko jeklenko in ročno granato.

GRAF 14: Poskus samomora je

Na vprašanje »Kaj je po vašem mnenju poskus samomora« je bilo možnih več odgovorov in

rezultati so sledeči: 28 (23%) oseb meni, da je to klic na pomoč, 13 (10%) oseb meni

izsiljevanje, 31 (25%) oseb beg pred neznosno psihično bolečino, 37 (30%) oseb trenutna

kriza, 15 (12%) oseb želja umreti.

25%

22% 16%

26%

9%

2% Obešanje

Orožje, ostri predmeti

Skoki v globino, pod vlak

Zastrupitve

Utopitve

Drugo

23%

10%

25%

30%

12%

Klic na pomoč

Izsiljevanje

Beg pred neznosno

psihično bolečino

Trenutna kriza

Želja umreti


47

GRAF 15: Občutki, ki so jih anketiranci izražali pri delu s pacienti, ki so poskušali

storiti samomor

Na vprašanje »Kakšne občutke imate pri delu s pacienti po poskusu samomora« ima 1 (1%)

oseba občutek strahu, 1 (1%) oseba občutek jeze, 37 (50%) oseb ima neprijetne občutke, 36

(48%) oseb ima enake občutke kot pri ostalih pacientih.

GRAF 16: Samomor poskusijo narediti oz. naredijo le duševno motene osebe

Na vprašanje »Ali menite, da poskusijo oz. naredijo samomor le duševno motene osebe« so

anketiranci odgovorili sledeče: 4 (5%) osebe je odgovorilo pritrdilno, 71 (95%) oseb je

mnenja, da ne poskusijo oz. storijo samomor le duševno motene osebe.

1% 1%

50%

48%

Strahu

Jeze

Neprijetne

Enake kot pri ostalih

pacientih

5%

95%

Da

Ne


48

GRAF 17: Fizična ogroženost anketirancev ob prisilni hospitalizaciji

Na vprašanje »Ste že bili ob prisilni hospitalizaciji fizično ogroženi oz. napadeni« so

anketiranci odgovorili sledeče: 51 (68%) oseb je odgovorilo pritrdilno, 24 (32%) oseb teh

izkušenj ni imelo.

GRAF 18: Spremljanje dogajanj in prebiranje prispevkov na temo samomor

Na vprašanje »Kako pogosto spremljate dogajanja in prebirate prispevke na temo samomor«

je 1 (1%) oseba odgovorila vedno, 16 (21%) oseb pogosto, 53 (71%) oseb redko, 5 (7%) oseb

nikoli.

Da

68%

Ne

32%

1%

21%

71%

7%

Vedno

Pogosto

Redko

Nikoli


49

GRAF 19: Lastna ocena znanja anketirancev za obravnavo pacienta s samomorilnim

vedenjem

Na vprašanje »Ali menite, da imate dovolj znanja za obravnavo pacienta s samomorilnim

vedenjem« so anketiranci odgovorili sledeče: 12 (16%) oseb je odgovorilo pritrdilno, 15

(20%) oseb nima dovolj znanja, 48 (64%) oseb je mnenja, da ima delno znanje za obravnavo.

GRAF 20: Želja po dodatnem izobraževanju na temo »samomorilno vedenje«

Na vprašanje »Si želite, da bi bilo več izobraževanj na to temo« je 61 (81%) anketirancev

odgovorilo z da in 14 (19%) anketirancev z ne.

Da

16%

Delno

64%

Ne

20%

Da

81%

Ne

19%


50

GRAF 21: Pogostost srečevanja anketirancev s pacientom, ki je poskušal oz. je storil

samomor

Na vprašanje »Kako pogosto se na terenu srečujete s pacientom, ki je poskušal oz. je storil

samomor« so anketiranci odgovorili z naslednjimi odgovori: 6 (8%) oseb se srečuje z

osebami, ki so poskušali ali storili samomor tedensko, 23 (31%) oseb jih sreča mesečno, 40

(53%) oseb nekajkrat letno, 6 (8%) oseb le nekaj primerov v svoji karieri.

8%

31%

53%

8% Tedensko

Mesečno

Nekajkrat letno

Le nekaj primerov v

svoji karieri


51

9 RAZPRAVA

Glede na raziskovalno delo diplomske naloge, ki smo ga opravili, in na podlagi analize

pridobljenih rezultatov lahko odgovorimo na zastavljeno raziskovalno vprašanje.

Ali je obravnava samomorilno ogroženih pacientov na terenu za zdravstvene reševalce

obremenjujoča in kako pogosto ter s katerim načinom samomora oz. samomorilnega

vedenja, se zdravstveni reševalci srečujejo na terenu?

Rezultate ankete smo združili in povzeli povprečje med vsemi petinsedemdeseti anketiranci

enot NMP Slovenije.

Odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje, ki smo ga izračunali iz dobljenih anketnih

vprašalnikov, nam daje vedeti, da se 60% anketirancev psihično ne obremenjuje, čeprav za

obravnavo pacienta, ki je poskušal izvesti samomor, potrebujejo več časa, kot za druge

paciente. Dobra tretjina (37%) anketirancev se včasih obremenjuje. Za 3% anketirancev je

obravnava vedno psihično obremenjujoča.

Rezultati ankete so pokazali, da se zdravstveni reševalci pogosto srečujejo s samomorom oz. s

samomorilnim vedenjem. Največ in sicer v 53% se zdravstveni reševalci srečujejo nekajkrat

letno. Slaba tretjina (31%) zdravstvenih reševalcev se srečuje z omenjenim stanjem še

pogosteje in sicer mesečno. 8% zdravstvenih reševalcev pa navaja pogostost srečevanja kar

tedensko. 8% zdravstvenih reševalcev se je s samomorom srečalo le nekajkrat v svoji karieri.

Dobra četrtina (26%) zdravstvenih reševalcev se na terenu največkrat srečuje z zastrupitvami.

Četrtina (25%) zdravstvenih reševalcev se srečuje z obešanjem. 22% zdravstvenih reševalcev

se srečuje z orožjem in ostrimi predmeti. 16% zdravstvenih reševalcev se srečuje s skoki v

globino in pod vlak. 9% zdravstvenih reševalcev z utopitvami. 2% zdravstvenih reševalcev s

prometnimi nesrečami, električnim tokom, plinsko jeklenko in ročno granato.

Prav tako smo iz anketnih vprašalnikov dobili odgovore, da si zdravstveni reševalci želijo več

izobraževanj na temo samomor in samomorilno vedenje, saj 64% zdravstvenih reševalcev

meni, da ima delno znanje za obravnavo pacienta s samomorilnim vedenjem. 20%

zdravstvenih reševalcev meni, da znanja nima dovolj. Le 16% zdravstvenih reševalcev je

prepričanih, da ima dovolj znanja.

Zdravstveni reševalci potrebujejo več časa za obravnavo pacienta, ki je poizkušal izvesti

samomor, kot za druge paciente, saj se o vzroku dejanja pogovarjajo s pacientom, kot tudi z


52

njegovimi svojci. Le 5% zdravstvenih reševalcev se o vzroku poskusa samomora ne pogovori

s pacientom in z njegovimi svojci.

Zaskrbljujoč je podatek, da je 68% zdravstvenih reševalcev bilo ob prisilni hospitalizaciji

fizično ogroženih oz. napadenih. Morda ima ravno zaradi tega podatka polovica (50%)

zdravstvenih reševalcev neprijetne občutke ob tovrstni hospitalizaciji in 1% zdravstvenih

reševalcev občutek strahu, pri delu s pacienti po poskusu samomora. Slaba polovica (48%)

zdravstvenih reševalcev ima enake občutke kot pri ostalih pacientih in 1% zdravstvenih

reševalcev ima občutek jeze, pri delu s pacienti, ki kažejo znake samomorilnega vedenja.

Pacient, ki kaže znake samomorilnega vedenja, je največkrat odpeljan v psihiatrično

bolnišnico (44%) in k dežurnemu oz. k urgentnemu zdravniku (30%). Stroške reševalnega

prevoza in zdravljenja, po mnenju 12% anketirancev, bi morali plačati sami. Dobra polovica

(51%) anketirancev je mnenja, da bi včasih morali pokriti stroške zdravljenja iz svojega žepa,

tretjina (33%) anketirancev se s tem ne strinja in je mnenja, da naj stroške zdravljenja v celoti

pokrije ZZZS.

Velika večina (95%) anketirancev je mnenja, da samomor ne poskusijo oz. naredijo le

duševno motene osebe. Slaba tretjina (30%) anketirancev meni, da je kriva le trenutna kriza, v

kateri so se znašli. Četrtina (25%) vprašanih anketirancev meni, da je to beg pred neznosno

psihično bolečino. Skoraj četrtina (23%) anketirancev meni, da je to klic na pomoč. 12%

anketirancev meni, da je želja umreti. 10% anketirancev meni, da je to izsiljevanje.


53

10 SKLEP

Zdravstveni reševalci se na terenu pogosto srečujejo s samomorilno ogroženimi osebami. Ker

se intervencija pri samomorilnem poskusu začne po sprejemu klica s terena, je zdravstvena

dispečerska služba prva soočena z dogodkom. Od te službe je odvisno, ali bo intervencija že

na začetku stekla pravilno in pravočasno.

Osebi, ki je skušala narediti samomor, se nudi prva pomoč, glede na način samopoškodovanja

in omogoči prevoz v bolnišnico, kjer je deležna nadaljnje oskrbe. Med najbolj stresna in

neprijetna opravila se šteje neprostovoljna hospitalizacija. Pogrešamo natančna navodila, kako

na terenu izpeljati hospitalizacijo proti pacientovi volji. Določitev kompetenc, povezovanja in

naloge policije, je ohlapno omejena. Čeprav je oskrba v prehospitalnem okolju usmerjena

predvsem v somatsko zdravljenje, ne smemo pozabiti na celostno obravnavo pacienta.

Ukvarjanje s samomorilno ogroženimi ljudmi je zelo naporno in neprijetno delo. Zlasti hudo

je, kadar se ekipa NMP sreča z uspelimi samomori. Zato je nujno potrebno, da imajo

zdravstveni reševalci možnost pogovora o svojih občutkih, saj v nasprotnem primeru lahko

pride do izgorelosti in otopelosti.


54

LITERATURA IN VIRI

Cukut, S. Rojstva in samomori v Sloveniji skozi tri desetletja. Ljubljana: Založba ZRS, 2006.

Cvitkovič, D, Oblak-Piltaver, N, Dernovšek, Z, M, Tavčar, R. Obravnava bolnikov z

duševnimi motnjami v ambulanti splošne nujne medicinske pomoči in na terenu. V: Bručan,

A, Gričar, M. (ur.). Urgentna medicina – izbrana poglavja 2000. Portorož: Slovensko

združenje za urgentno medicino, 2000: 285-95.

Dolenc, A, Borisov, P. Zgodovinski pogled na samomor ali ovrednotenje samomora skozi

prostor in čas. V: Dolenc, A. (ur.). Samomor na Slovenskem. Medicinsko izvedenstvo – 88.

Ljubljana: Medicinski razgledi, 1990: 7-17.

Groleger, U. Samomorilno vedenje. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in

zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 295-302.

Haralambos, M, Holborn, M. Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS, 2005.

Jeriček Klanšček, H, Zorko, M, Bajt, M, Roškar, S. Duševno zdravje v Sloveniji. Ljubljana:

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2009.

Klančar, D. Generalizirano anksiozno stanje, panični napad in fobija. V: Grmec, Š. (ur.).

Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino

Slovenskega zdravniškega društva, 2008: 213-6.

Knez, D. Sociološki pogledi na samomor. V: Marušič, A, Roškar, S. (ur.). Slovenija s

samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 2003: 38-43.

Kobal, M, F. Nasilje psihiatričnega bolnika kot urgentno stanje. V: Romih, J, Žmitek, A. (ur.).

Urgentna stanja v psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 1999: 49-62.

Kolander-Bizjak, L. Somatske motnje pri depresiji – prikaz primera. V: Kersnik, J. (ur.).

Kronična bolečina, sladkorna bolezen, depresija in preventivni program. Ljubljana: Združenje

zdravnikov družinske medicine SZD, 2003: 85-6.

Kores Plesničar, B. Urgentna stanja v psihiatriji. V: Čelan Stropnik, S. (ur.). Funkcionalno

izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor: Univerzitetni klinični

center, Oddelek za psihiatrijo, 2009: 5-8.


55

Kores Plesničar, B, Petek, B. Hospitalizacija proti volji/Neprostovoljna hospitalizacija. V:

Grmec, Š, Kupnik, D. (ur.). Akutna stanja: znamenja, simptomi, sindromi, diferencialna

diagnoza in ukrepanje. Maribor: Medicinska fakulteta, Katedra za družinsko medicino, 2005:

150-3.

Leskošek, F. Sociološki vidiki samomorilnosti v Sloveniji. Zdravstveno varstvo, 2001; 40:

41-50.

Marušič, A, Zorko, M. Slovenski samomori skozi prostor in čas. V:Marušič, A, Roškar, S.

(ur.). Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 2003: 10-9.

Milčinski, L. Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.

Milčinski, L. Dileme samomorilnega vedenja. V: Milčinski, L, Zalar, M, Virant Jaklič, M.

(ur.). Samomor in Slovenija – 1995. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti:

Psihiatrična klinika, 1997: 7-22.

Mir, M, Kersnik, J. Delirij. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana:

Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva, 2008: 227-30.

Mir, M, Kersnik, J. Depresija. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana:

Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva, 2008: 231-4.

Mohor, M. Hospitalizacija proti volji bolnika – dilema v splošni ambulanti. V: Romih, J,

Žmitek, A. (ur.). Dileme ob neprostovoljni hospitalizaciji. Begunje: Psihiatrična bolnica,

1995: 50-8.

Prestor, J. Pristop k samomorilno ogroženi osebi na terenu in njen prevoz v bolnišnico. V:

Bručan, A, Gričar, M. (ur.). Urgentna medicina – izbrana poglavja 2000. Portorož: Slovensko


Robar, A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. V: Čelan Stropnik, S. (ur.). Funkcionalno



Rode, S, Benčič, A. Sprejem in oskrba suicidalnih bolnikov v kirurški urgentni ambulanti. V:

Bručan, A, Gričar, M. (ur.). Urgentna medicina – izbrana poglavja 2000. Portorož: Slovensko



56

Roškar, S. Samomor. V: Hočevar Grom, A. (ur.). Zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za

varovanje zdravja RS, 2010: 103-04.

Roškar, S. Senca na sončni strani alp. V: Tančič, A, Poštuvan, V, Roškar, S. (ur.).

Spregovorimo o samomoru med mladimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2009:

19-20.

Sadock, BJ, Sadock, VA. Kaplan & Sadock's synopsis of psychiatry: behavioral

sciences/clinical psychiatry. Philadelphia: Wolter Kluwer/Lippincott Williams & Wilkins,

2007.

Skočir, B. Vloga in naloge policije pri izvajanju neprostovoljne privedbe osebe v psihiatrično

bolnišnico. V: Romih, J, Žmitek, A. (ur.). Dileme ob neprostovoljni hospitalizaciji. Begunje:

Psihiatrična bolnica, 1995: 59-65.

Tančič, A. Tako mlad pa že samomorilen. V: Tančič, A, Poštuvan, V, Roškar, S. (ur.).

Spregovorimo o samomoru med mladimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2009:

34-51.

Tančič Grum, A, Poštuvan, V, Roškar, S. Spregovorimo o depresiji in samomoru med

starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010.

Turčin, A. Samomorilno vedenje in samomor. V: Čelan Stropnik, S. (ur.). Funkcionalno



Turk, H, Kersnik, J. Akutni alkoholni opoj in zastrupitev z alkoholom. V: Grmec, Š. (ur.).

Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino

Slovenskega zdravniškega društva, 2008: 222-6.

Turk, H, Kersnik, J. Demenca. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja.

Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva,

2008: 235-8.

Turk, H, Kersnik, J. Hospitalizacija proti volji bolnika. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja.

Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega

zdravniškega društva, 2008: 239-41.


57

Turk, H, Kersnik, J. Psihotična stanja. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Priročnik 5. Izdaja.

Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva,

2008: 217-9.

Turk, H, Kersnik, J. Samomorilni poskus. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Priročnik 5.

Izdaja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega

društva, 2008: 220-1.

Turk, H, Mir, M, Kersnik, J. Stanje akutne zmedenosti in agitacije. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna

stanja. Priročnik 5. Izdaja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino Slovenskega

zdravniškega društva, 2008: 209-12.

Valetič, Ž. Samomor: večplastni fenomen. Maribor: Ozara Slovenija, 2009.

Žmitek, A. Samomorilnost – klinični vidik. V: Romih, J, Žmitek, A. (ur.). Urgentna stanja v

psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 1999: 10-27.

Žvan, V. Bolezenska psihiatrična stanja, ki najpogosteje zahtevajo hospitalizacijo proti volji

bolnika. V: Romih, J, Žmitek, A. (ur.). Dileme ob neprostovoljni hospitalizaciji. Begunje:

Psihiatrična bolnica, 1995: 39-49.

VIRI:

IVZ. 10. september - Svetovni dan preprečevanja samomora 2011. Dosegljivo na:

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=1718&_6_PageIndex=2&_6_groupId=-

2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0. (05.12.2011).

Kalin, K. Svetovni dan preprečevanja samomora 2011. Dosegljivo na:

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4162 (07.12.2011).

Leskošek, F. Sociološki vidiki samomorilnosti na Slovenskem. Dosegljivo na:

http://www.dr-leskosek.com/ (07.12.2011).

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dosegljivo na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

(20.12.2011).

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list Republike Slovenije št.77/2008. Dosegljivo

na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200877&stevilka=3448 (13.09.2011).

ZZV Nova Gorica. Samomori. Dosegljivo na: http://www.zzv-go.si/ (08.09.2011).

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=1718&_6_PageIndex=2&_6_groupId=-2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=1718&_6_PageIndex=2&_6_groupId=-2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4162

http://www.dr-leskosek.com/

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200877&stevilka=3448

http://www.zzv-go.si/


58

ZAHVALA

Za strokovno vodenje, svetovanje in podporo pri pripravi, pisanju in izdelavi diplomskega

dela se zahvaljujem mentorju predav. Anton Koželj, dipl. zn., univ. dipl. org in somentorju

viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Hvala Zdravstvenemu domu Slovenska Bistrica za finančno pomoč pri plačilu šolnine.

Zahvaljujem se sodelavkam in sodelavcem, ki so me v času študija nadomeščali v službi.

Hvala moji družini za podporo in potrpežljivost v času trajanja celotnega študija.

HVALA


1

PRILOGE

PRILOGA 1: Anketni vprašalnik

PRILOGA 2: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Celje

PRILOGA 3: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Laško

PRILOGA 4: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Maribor

PRILOGA 5: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenska Bistrica

PRILOGA 6: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenske Konjice


2

PRILOGA 1: Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Kristijan Bohak, absolvent 3. letnika Fakultete za zdravstvene vede, Univerze v

Mariboru. Pripravljam diplomsko delo z naslovom OBRAVNAVA PACIENTA S

SAMOMORILNIM VEDENJEM V PREHOSPITALNEM OKOLJU in potrebujem vašo

pomoč.

Prosim za izpolnitev vprašalnika, ki je pred vami. Podatki so anonimni in se bodo uporabili za

namen pisanja diplomskega dela.

Kristijan Bohak

Prosim odgovorite na vprašanja tako, da obkrožite črko pred ustreznim odgovorom. Pri 12.,

13. in 14. vprašanju je možnih več odgovorov.

1. Spol

a. Moški

b. Ženski

2. Starost: _____________ let (vpišite Vašo starost)

3. Izobrazba

a. Reševalec – voznik

b. Reševalec – srednješolska izobrazba

c. Reševalec – višješolska izobrazba

d. Reševalec – visokošolska izobrazba

e. Reševalec – podiplomska izobrazba

f. Reševalec – univerzitetna izobrazba


3

4. Koliko let delovne dobe imate?

a. 0 – 5 let

b. 6 – 10 let

c. 11 – 20 let

d. 21 let ali več

5. Potrebujete za obravnavo pacientov, ki so poizkušali izvesti samomor, več časa kot

za druge?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

6. Ali vprašate pacienta o vzroku poskusa samomora?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

7. Se pogovorite tudi s svojci pacienta po poskusu samomora?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

8. Vas podatki, ki jih dobite pri pogovoru s pacientom in s svojci po poskusu

samomora, psihično obremenjujejo?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

9. Se vam zdijo vzroki, zaradi katerih ljudje poskušajo storiti samomor, pomembni?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli


4

10. Menite, da tisti, ki veliko govori in razmišlja o samomoru, to dejansko tudi stori?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

11. Ali menite, da bi morali pacienti, ki so poskušali narediti samomor, stroške

zdravljenja plačati sami?

a. Vedno

b. Včasih

c. Nikoli

12. Kam odpeljete pacienta, ki kaže znake samomorilnega vedenja (možnih je več

odgovorov)?

a. K osebnemu zdravniku

b. K osebnemu psihiatru

c. K dežurnemu oz. k urgentnemu zdravniku

d. V psihiatrično bolnišnico

e. Ostane doma

13. S katerim načinom samomora, ste se na terenu že srečali (možnih je več odgovorov)?

a. Obešanje

b. Orožje, ostri predmeti

c. Skok v globino, pod vlak

d. Zastrupitve

e. Utopitve

f. Drugo: _______________________________ (vpišite)

14. Kaj je po vašem mnenju poskus samomora (možnih je več odgovorov)?

a. Klic na pomoč

b. Izsiljevanje

c. Beg pred neznosno psihično bolečino

d. Trenutna kriza

e. Želja umreti


5

15. Kakšne občutke imate pri delu s pacienti po poskusu samomora?

a. Strahu

b. Jeze

c. Neprijetne

d. Enake kot pri ostalih pacientih

16. Ali menite, da poskusijo oz. naredijo samomor le duševno motene osebe?

a. Da

b. Ne

17. Ste že bili ob prisilni hospitalizaciji fizično ogroženi oz. napadeni?

a. Da

b. Ne

18. Kako pogosto spremljate dogajanja in prebirate prispevke na temo samomor?

a. Vedno

b. Pogosto

c. Redko

d. Nikoli

19. Ali menite, da imate dovolj znanja za obravnavo pacienta s samomorilnim

vedenjem?

a. Da

b. Delno

c. Ne

20. Si želite, da bi bilo več izobraževanj na to temo?

a. Da

b. Ne


6

21. Kako pogosto se na terenu srečujete s pacientom, ki je poskušal oz. je storil

samomor?

a. Tedensko

b. Mesečno

c. Nekajkrat letno

d. Le nekaj primerov v svoji karieri

Za vaše sodelovanje se Vam najlepše zahvaljujem!


7

PRILOGA 2: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Celje


8

PRILOGA 3: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Laško


9

PRILOGA 4: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Maribor


10

PRILOGA 5: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenska Bistrica


11

PRILOGA 6: Dovoljenje za opravljanje ankete v RP ZD Slovenske Konjice

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vedesuicide is the result of a number of sociocultural...

Documents