osnove raČunalniŠtva in informatikeoskrpre2s/racunalnistvo/literatura_za... · 2010. 11. 18. ·...

Literatura za pisni preizkus znanja 2010 - UBE

1

OSNOVE RAČUNALNIŠTVA IN INFORMATIKE

Ko želimo svoje znanje posredovati drugim, ga moramo predstaviti tako, da ga bodo razumeli in znali vgraditi v svoj model. Znanje izrazimo z jezikom (pogovorni jezik, likovni jezik, jezik gibov, zvokov in vonjev). Z jezikom ne moremo prikazati realnosti, kakršna je bila v trenutku prejemanja vtisov. Zato jo le opišemo. Narišemo ali predstavimo jo tako, da uporabimo različna opredmetenja realnosti. PODATEK je opredmeteno dejstvo (črke, številke, merske enote) o določeni stvari, s katerim predstavimo informacijo. ZNANJE, ki ga posredujemo drugim, predstavimo s podatki. Sporočilo je znanje, ki potuje od oddajnika do prejemnika. Ko prejemnik prejme sporočilo, iz njega razbere podatke in nadgradi svoje znanje. INFORMACIJA je vsako sporočilo, ki nam pove nekaj novega. Informacija se zgradi pri prejemniku in vsak si jo zgradi na svoj način.

Primer

Slepi človek je na prehodu za pešce. Pritisne gumb na semaforju, ki zapiska, ko je zelena luč. S piskom se mu predstavi dejstvo. Slepec iz podatka naredi informacijo, ker pozna prometne predpise (ima znanje). Podatku pripiše pomen: sedaj gre lahko čez cesto. Če pešec ne bi dobil podatka, si ne bi mogel ustvariti informacije. Enako bi se mu zgodilo, če ne bi imel znanja o prometnih predpisih in zvočnih signalih na semaforju. Primeri informacij:

nekdo je bolan, zato potrebuje informacijo o zdravilu, informacijo o vremenu želimo, ko načrtujemo izlet, informacijo o računalniku potrebujemo, ko kupujemo nov računalnik.

Podatek je predstavitev dejstva, da si ustvarimo informacijo. Pri tem moramo uporabiti svoje znanje in si tako razširiti svoje videnje o tem, kar predstavlja podatek.

Informacijo predstavimo s podatki, ki so uporabniku znani in razumljivi.

Primer

Informacija: Zunaj je vroče.

Podatek: Termometer kaže 34.5 °C.


2

Podatek, znanje, informacija

Količina informacije

Informacija obstaja v različnih oblikah, npr. v obliki števil, teksta, slik, zvoka. V računalniku vsako od teh oblik prevedemo v različna zaporedja enic in ničel. Vsaka 0 ali 1 predstavlja en bit ali dvojiški digit, ki je najmanjša predstavljiva informacijska enota.

BIT (binary digit) je količina informacije, ki jo dobimo kot odgovor na vprašanje, kjer sta možna dva odgovora (»DA«, »NE« (0, 1)).

Informatika in njeni elementi

INFORMATIKA je veda o zbiranju, oblikovanju, izmenjavi, urejanju in pretvarjanju informacij (obdelovanju informacij). Veže se tudi na druge discipline znanosti (matematika, psihologija, sociologija, medicina). Informatika obravnava teoretično in praktično uporabo informacij ter ravija pripomočke in sredstva, ki omogočajo informacijsko dejavnost. Informacijske dejavnosti so: • zbiranje, • hranjenje, • obdelava in • posredovanje informacij. INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA je skupek postopkov in pripomočkov za hitro in učinkovito posredovanje podatkov, ki jih uporabniki potrebujejo pri svojem delu. Informacijska tehnologija vsebuje: znanje, opremo, človeka in njegove cilje ter medsebojne vplive človeka in opreme v povezavi z družbenimi, tehnološkimi in gospodarskimi vprašanji. Informacijska tehnologija omogoča spremembe v načinu komuniciranja in sprejemanja odločitev. Včasih je bil dovolj radio in televizor za dostop do podatkov o dogodkih iz celega sveta. Računalniki so ta proces samo še razširili. S pomočjo informacijske tehnologije ni problem nekaj najti. Vprašanje je samo ali so ti podatki pravilni v tej veliki količini informacij. Informacijska tehnologija izvira iz idej posameznikov. V njej se zrcalijo zamisli posameznika, da sledi svojim ciljem na osnovi usklajenega delovanja z drugimi. Vpliv informacijske tehnologije razdelimo na:

funkcionalno delovanje; omogoča racionalizacijo zapisanega znanja in njegovo učinkovito uporabo. Temelji na postavki, da vsakdo prispeva po svojih močeh v skupno bazo zapisanega znanja.

družbeno delovanje; izraža se v globalizaciji in liberalizaciji. Posledice so evolucija delovnih mest, selitev proizvodnje na trge s cenejšo in manj zahtevno delovno silo, cenejši proizvodi, kupovanje prek spletnih trgovin.

osebno delovanje; odraža se v boljšem odnosu z ljudmi, ki imajo podobne lastnosti.


3

Uporaba informacijske tehnologije

Razvoj informacijske tehnologije poteka v dveh smereh: prva je razvoj elementov informacijske tehnologije in druga njihova uporaba. Pri uporabi informacijske tehnologije je poudarek na odnosu uporabnika do tehnologije in spremembe, ki jih prinaša uporaba v različnih področjih človekovega delovanja. Področja uporabe informacijske tehnologije so:

računalnik na delovnem mestu: pisarniško poslovanje, elektronska pošta, delo z bazami podatkov

računalnik v izobraževanju: e-učenje, e-vsebine računalnik v vsakdanjem življenju:

bančništvo (bankomati, elektronsko bančništvo preko interneta), telefonija (analogni telefon, mobilna telefonija, brezžična

telefonija), trgovina (spletna trgovina), industrija (nadzorovanje strojev), knjižnice bolnice navigacija v avtomobilih

INFORMACIJSKA PISMENOST je pojem, ki zajema znanje, spretnosti in navade, ki jih potrebujemo, da lahko hitro in uspešno poiščemo, shranimo, obdelamo in uporabimo aktualne podatke ter jih oblikujemo v učinkovito informacijo. INFORMACIJSKI SISTEM so podatki, pripomočki in metode, s katerimi lahko obdelamo zbrane podatke tako, da posredujemo posamezniku tiste podatke, ki jih potrebuje.

RAČUNALNIŠKI INFORMACIJSKI SISTEM je sklop naprav in programov, namenjen učinkovitemu zbiranju, obdelavi, shranjevanju in posredovanju informacij oz. podatkov uporabnikom. Uspešnost posredovanja informacij je zelo odvisna od tega, kako jo posredujemo, zelo malo pa od tega, kakšna je informacija (jezik, pismenost, sluh, vid, telekomunikacijska zveza). Elementi informacijske sistema so: strojna oprema, programska oprema, podatkovna baza, omrežja, postopki in ljudje. Glavna naloga informacijskega sistema je oskrba uporabnika s podatki, na podlagi katerih si bo oblikoval pravo informacijo o podjetju ali organizaciji. Primeri uporabe informacijskih sistemov:

podjetja (seznam zaposlenih, dejavnosti podjetja), knjižnice (seznam knjig, uporabnikov), šole (seznam dijakov in zaposlenih, ocene dijakov, uspeh dijakov).


4

Enote za merjenje informacij

BIT (b) je osnovna enota za merjenje količine informacij. Ostale enote za merjenje informacij so:

Predpona Ime Velikost

1 b bit 0 ali 1

1 B byte (zlog,

byte) 8 bitov

1 KB kilobyte 210 B = 1024 B = 8192 b

1 MB megabyte 220 B = 104856 B = 1024 KB

1 GB gigabyte 230 B = 1.073.741.824 B = 1024

MB

1 TB terabyte 240 B = 1024 GB

Razvoj informacijske tehnologije

Informacijska tehnologija je skupek postopkov in naprav, ki hitro in učinkovito oskrbijo uporabnika s potrebnimi podatki.

Računalnik je naprava, ki je bil na začetku primeren za računanje. Danes omogoča enostavno uporabo in prijaznost do uporabnika.

Razvoj informacijske tehnologije Prvi pripomoček za računanje so bili prsti na rokah. Z njimi je človek sešteval, odšteval in celo množil. Še danes se otroci najprej naučijo štetja in računanja s prsti, šele potem spoznajo druge načine računanja. Od tod izhaja tudi angleška beseda DIGIT (lat.), ki pomeni prst ali število.

Ko je postalo prstov premalo za tako računanje, so si začeli pomagati na druge načine. Tako so počasi (zelo počasi) razvili prvi pripomoček za računanje - ABAKUS (ali ABAK). To je bilo približno 2400 let p. n. š. Abakus se je razvil iz gladke plošče, posute s prahom, na katero so s prstom ali trščico pisali števila. Beseda izvira iz grške abax, kar pomeni tabla, pokrita s prahom. Takšne plošče so poznali že okoli 5000 let p. n.

š. v dolini Evfrata in Tigrisa.

Še veliko kasneje so prišli na idejo, da bi prodne kamne preluknjali in jih nanesli na vrvice. To se je zgodilo na Kitajskem v 13. stoletju, kjer je nastala tudi podoba abakusa, kot ga poznamo danes. To so kroglice, nanizane na vodoravne žice ali palčke. Na vsaki palčki je devet kroglic, ki predstavljajo številke od 0 do 9.

Obdobja v razvoju računalništva:


5

mehanska računala – kalkulatorji, elektromehanski stroji, elektromotorji ali elektronski računalniki.

Mehanska računala - kalkulatorji

Kalkulatorji so se pojavili v začetku 17. stoletja v Evropi in so omogočali štiri aritmetične operacije (seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje).

Blaise Pascal je leta 1642 naredil podoben stroj. Oba sta za predstavitev desetiških števil uporabljala zobata kolesa z desetimi zobmi in mehanizmom za prenos enote na naslednje kolo po vsakem obratu. To idejo srečujemo vsak dan, še danes pri mehanskih števcih, npr. v avtomobilu ali električnem števcu.

Pascalov stroj

Gotfried Wilhelm Leibniz je leta 1671 izumil stroj, ki je znal seštevati, odštevati, množiti in deliti. Podoben je Pascalovemu. Imel je še dve dodatni skupini koles za predstavitev multiplikanda in multiplikatorja (dividenda in divizor). Izumil je Leibnizovo kolo za množenje in deljenje.

Charles Babbage je leta 1834 izumil stroj, ki je po zasnovi zelo podoben današnjim računalnikom. Uporabil je zobata kolesa in parni stroj. Težava je bila v tem, ker ni bilo potrebe po strojih za računanje v njegovem času. Zasnoval in skušal je zgraditi dva stroja, vendar mu nobenega ni uspelo zgraditi do konca:

diferenčni stroj: namenjen je bil za računanje in avtomatično tiskanje matematičnih tabel, poganjal je parni stroj. Od aritmetičnih operacij je uporabljal le seštevanje, vendar v povezavi z metodo končnih diferenc, kar omogoča izračun poljubnega polinoma. Z njim je bila prvič uresničena ideja o strojnem izvajanju zaporedja operacij - torej je to prvi programirani stroj.


6

analitični stroj: zgradba stroja je zelo podobna današnjim računalnikom (stroj je imel vse osnovne dele modernega računalnika). Računski del je razdeljen na dva dela:

o MLIN (mill), v katerem se izvajajo vse operacije in o POMNILNIK (store), v katerem se shranjujejo operandi in rezultati operacij

(lahko je shranil do 1000 večmestnih števil).

Zgradba Babbagovega analitičnega stroja.

Pomembna je tudi njegova ideja o uvedbi programskih skokov. Zaradi njegovih revolucionarnih idej ga imenujemo oče sodobnega računalništva. Elektromehanski stroji

Elektromehanski stroji so za pogon mehanskih delov uporabljali elektromotorje (elektrika). Hollerith Herman je leta 1890 izumil tabelirni stroj z luknjano kartico. Služila je kot pomnilniški medij, s katero je bilo mogoče sortirati in tabelirati velike količine podatkov (štetje). Luknjana kartica je računalniški medij, ki je bil namenjen za vnos in shranjevanje podatkov. Kartica je narejena iz trdega papirja, luknje v njej pa predstavljajo podatke.

80 – kolonjska luknjana kartica Konrad Zuse je izdelal naslednje stroje: Z1: mehanski in nezanesljiv Z2: aritmetična enota, zgrajena iz telefonskih relejev in mehanski pomnilnik od Z1 Z3: zmore 4 seštevanja v eni sekundi, za množenje potrebuje 5 sekund, uporablja plavajočo vejico in dvojiški številski sestav. Deluje na osnovi 2400 relejev.


7

Elektromotorji

Elektronski računalniki ali elektromotorji so bili zgrajeni iz elektronskih elementov (elektronk, relejev in stikal). Generacije elektronskih računalnikov: 1. generacija (1946–1959)

ENIAC (Electronic Numerical Integrator and Calculator)

Primer računalnika Eniac

EDVAC (Electronic Discrete Variable Computer)

To je bil binarni stroj, ki je imel program in podatke shranjene v skupnem pomnilniku. Zato je potreboval največji pomnilnik od vseh predhodnikov, poleg tega pa še pomožni pomnilnik.

Sestavljalo ga je 1024 16-bitnih besed in 20 K besed v pomožnem pomnilniku. Avtor je John von Neumann.

Von Neumannov tip računalnika

2. generacija (1959-1965) Pričeli so uporabljati tranzistorje (elektronska stikala iz polprevodnikov), ki so bili osnova za digitalno tehniko. Razvili so se leta 1948, v uporabo so prišli leta 1955.


8

Primer računalnika IBM 360

3. generacija (1965-1975) Pojavijo se elektronski računalniki iz integriranega vezja (čip); to je majhna ploščica iz silicija, na kateri je med seboj povezanih nekaj deset elektronskih elementov.

Primeri: IBM 370, DEC PDP-11, Honeywell 6000, CDC 6000.

Primer računalnika Honeywell 6000

4. generacija (1975 do danes)

Izumijo mikroprocesor Intel 4004 (Ted Hoff) leta 1971; to so centralno procesne enote, ki so realizirane na enem samem čipu. Mikroprocesor je nekaj tisoč (danes milijonov) tranzistorjev in drugih elektronskih elementov na običajno silicijevi ploščici, ki predstavljajo celotno centralno procesno enoto računalnika. To omogoča visoka stopnja integracije elektronskih komponent. Rojstvo osebnih računalnikov lahko postavimo nekje med leto 1971 (mikroprocesor) in leto 1975, ko se pojavi prvi mikroračunalnik ALTAIR. Prvič v zgodovini je bilo mogoče sestaviti računalnik iz procesorja, ki so mu dodali nekaj elektronike.

Primer računalnika Commodore Amiga Ted Hoff Mikroprocesor Intel 4004


9

5. generacija (1981 do danes) Tak računalnik naj bi s svojim uporabnikom znal komunicirati v naravnem govorjenem jeziku, imel bo shranjene ogromne podatkovne baze znanja, po katerih bo znal tudi hitro iskati, znal bo inteligentno sklepati, obdelovati slike in »videti« predmete tako, kot jih vidijo ljudje.

6. generacija (1984 neskončnost)

Uporaba nevronskih mrež, ki se zgledujejo po lastnostih bioloških živčnih sistemov (posnemajo zgradbo človeških možganov), obenem pa upoštevajo razvoj računalniške tehnike z vsemi njenimi omejitvami.

Kodiranje

Da je predstavitev informacij (števila, znaki, slike, zvok, video) čim bolj enostavna, uporabljamo pravila za zapis podatkov, s katerimi predstavimo informacijo – KODNA PRAVILA oz. KODA. KODIRANJE je zapis podatka z enim ali več dogovorjenimi znaki (črke, številke, zvok, video) po dogovorjenih pravilih. Vrste podatkov v računalniku:

števila znaki; črke (velike, male), matematični in slovnični znaki slike zvok video

Vsi podatki v računalniku so izraženi s številkami. Zato je potrebno vse druge vrste podatkov pred obdelavo v računalniku pretvoriti v števila in jih nato zapisati v določenem številskem sistemu.


10

Zgradba računalnika

Računalnik je naprava za avtomatsko obdelavo podatkov.

Zgrajen je iz:

strojne opreme in programske opreme.

Strojno opremo sestavljajo:

vhodne enote: naprave, ki omogočajo vnos podatkov v računalnik;

procesor: glavni del računalnika;

pomnilnik: naprava za shranjevanje podatkov;


11

izhodne enote: naprave, ki omogočajo prikaz podatkov iz računalnika.

Periferna enota je skupno ime za vhodne enote, izhodne enote in vhodno-izhodne enote.

Programska oprema:

uporabniška programska oprema in sistemska programska oprema.

Vhodne enote

Vhodne enote so naprave, ki nam omogočajo vnos podatkov v računalnik.

Kakovost vhodnih podatkov opredeljujejo naslednje lastnosti:

pravilnost: v kolikšni meri prebrani podatek ustreza vrednosti atributa; ažurnost: kolikšen je časovni zamik med dogodkom v realnosti in zajemom

podatka; prilagodljivost: v kolikšni meri se da prebrani podatek prilagoditi atributu,

potrebam obdelave in/ali zmogljivosti sistema; natančnost: v kolikšni meri prebrani podatek zajema podrobnosti atributa; cena: kolikšen je strošek priprave atributa in koliko stane vhodna enota.

Vhodne enote so:

tipkovnica miška igrala (igralna palica, igralni volan) optični bralnik grafična tablica digitalni fotoaparat digitalna kamera mikrofon svetlobno pero sledilna kroglica sledilna ploščica čitalec kartic čitalec črtne kode


12

Tipkovnica

Miška

Igralni volan

Optični bralnik

Grafična tablica

Digitalni fotoaparat

Digitalna kamera

Mikrofon

Sledilna ploščica

Čitalec kartic

Čitalec črtne kode

Svetlobno pero

Pomnilnik

Pomnilnik je naprava za shranjevanje podatkov. V pomnilniku so shranjeni ukazi in podatki vseh aplikacij, ki se v danem trenutku izvajajo v računalniku.

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/vhodne_enote.html

















































































































































13

Vrste pomnilnikov:

zunanji pomnilniki (trdi disk, USB ključ, disketa, zgoščenka): so cenejši, počasnejši, večji in trajno shranjujejo podatke;

notranji pomnilniki: so hitrejši, dražji, manjši in zaščasno shranjujejo podatke. Poznamo dve vrsti:

ROM (Read Only Memory): bralni pomnilnik – trajni pomnilnik, RAM (Random Access Memory): bralno-pisalni pomnilnik, v

katerega vpisujemo in beremo podatke. Imenujemo ga tudi delovni pomnilnik.

CD zgoščenka

Spominska kartica

Disk

Disketa

HD DVD zgoščenka

RAM

ROM

ZIP disketa

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/pomnilnik.html

































































14

Notranji pomnilniki

V pomnilnikih so shranjeni:

1. ukazi, ki jih mora izvršiti, da opravi določeno nalogo, 2. navodila za izvajanje ukazov ter 3. podatki, ki jih potrebuje za izvajanje.

Notranji pomnilnik je naprava za shranjevanje podatkov. Poznamo dve vrsti notranjih pomnilnikov:

ROM (Read Only Memory) in RAM (Random Access Memory).

ROM

ROM je bralni pomnilnik, iz katerega lahko podatke beremo (jih prenašamo), ne moremo pa spreminjati podatkov v njem (razen v posebnih različicah EPROM in PROM). Lastnosti ROM:

imenujemo ga tudi trajni pomnilnik, saj je informacija na njem trajno zapisana že v tovarni – računalnik je med delom ne more izbrisati in tudi sama se ne more izbrisati. Če želimo podatke spremeniti, potrebujemo posebne operacije za spremembo;

v njem shranjena informacija se ohrani tudi, če odklopimo vir energije.

ROM vsebuje program za nadzor osnovnih funkcij računalnika, ki se imenuje BIOS (Basic Input Output System). V BIOS-u so zapisani programi, ki:

poskrbijo za zagon računalnika in omogočajo operacijskemu sistemu in ostali programski opremi dostop do strojne

opreme in delo z njo.


15

RAM

RAM je pomnilnik z naključnim dostopom, v katerega lahko pišemo in beremo. Namenjen je tekočemu delu z računalnikom, zato ga imenujemo tudi delovni pomnilnik. Uporablja se za shranjevanje ukazov (programov) in začasnih podatkov (za trenutno obdelavo). Podatki “izginejo” ob izklopu napajanja.

Značilnosti pomnilnika sta:

kapaciteta (velikost), ki jo merimo v bajtih (512 MB do 1 GB) in čas dostopa do podatkov, ki je velikostnega razreda nekaj nanosekund.


16

Zunanji pomnilniki

Zunanji pomnilnik je naprava za trajno shranjevanje podatkov. Vrste zunanjih pomnilnikov:

disk disketa zgoščenka (plošča CD, plošča CD-ROM, plošča DVD, plošča DVD-ROM) pomnilnik USB tračna kaseta magnetno optični disk spominske kartice blu ray HD DVD

Trdi disk

Zgradba in delovanje diska Disk sestavljajo naslednji deli:

1. plošča 2. bralno/pisalna glava 3. motorček 4. ročica


17

Zgradba diska

Plošča: o najpomembnejši del diska, saj so na njej zapisani podatki; o izdelane so iz aluminijaste zlitine in z obeh strani premazane z magnetno snovjo

za zapis podatkov; o vrhnja plast na plošči je ponavadi zaščita, ki magnetni zapis varuje pred

mehanskimi poškodbami.

Organizacija podatkov na disku Na vsako ploščo (aluminijasta in prevlečena s feromagnetno plastjo) v trdem disku se zapisujejo podatki na zgornjo in spodnjo stran. Podatki so zapisani v koncentričnih krogih - sledeh (angl. track), saj se glave ne premikajo zvezno ampak po korakih. To omogoča sorazmerno hiter in neposreden dostop do podatkov. Vsaka sled je razdeljena na več sektorjev (angl. sector). Za povečanje zmogljivosti je v disku združenih več plošč, sledi z enakim polmerom pa tvorijo cilinder.

Sektor (sector) – najmanjši del informacij, ki se lahko zapiše na trdi disk ali prebere z diska (npr. 256 B, 512 B). Vsebuje:

o uvodni del z naslovom o podatkovni del o del z biti za odkrivanje in popravljanje napak Sled (track) – so koncentrični krogi na površini plošče, ki vsebujejo podatke.

Tehnične značilnosti diska so:

kapaciteta: količina podatkov, ki jih lahko shranimo na disk (od 20 GB naprej), dostopni čas: povprečni čas, ki se porabi za dostop do podatka na disku (okoli

10 ms običajno, hitrejši 5 ms), hitrost vrtenja plošč: pomeni dostop do podatkov, od 5400-15000

vrtljaji/minuto, predpomnilnik (angl. cache): pospeši dostop do pogosteje uporabljenih

podatkov na disku (od 2 MB – 8 MB). velikost diska: diski v osebnih računalnikih so veliki 3,5", v prenosnikih 2,5", priključitev diska: diski se priključijo na naslednje vmesnike: o IDE/ATA ali vmesnik EIDA o SCSI o SATA o USB


18

Zgoščenka

Zgoščenka je ime za CD ploščo in DVD ploščo, ki sta zunanja pomnilnika za shranjevanje podatkov.

CD plošča

CD plošča (ang. Compact Disc, kompaktni disk) je optični medij, ki ga uporabljamo za zapisovanje digitalnih podatkov. V osnovi je bil razvit za shranjevanje digitalnega zvočnega zapisa. Zgoščenke imajo navadno premer 120 mm, vendar obstajajo tudi 80-milimetrske različice, ki jih je moč kupiti celo v obliki vizitke s posnetimi robovi. Običajna zgoščenka sprejme 74 minut zvoka, sčasoma so se razvile tudi združljive oblike za 80 ali celo 90 minut. Na CD zgoščenko je možno shraniti okoli 650 MB podatkov. Na tržišču se pojavljajo še naslednje zgoščenke:

Blu-RAY o 12 cm nosilec, hrani 27 GB podatkov, o svetloba laserja je modre barve in ima valovno dolžino 405 nm, o na voljo bodo tudi dvoplastni nosilci, 54 GB.

HD-DVD o High Definition, o 50 GB.

DVD-R9 = DVD-R DL in DVD+R9 = DVD+R DL o DL = Double Layer, o enostran 4,7 GB, o dvostran 8,55 GB.

Blu-ray zgoščenka Hd-DVD zgoščenka


19

Ostali zunanji pomnilniki

Disketa je zunanji pomnilnik in je namenjena shranjevanju podatkov. Funkcionalno je enaka trdemu disku, le da je izmenljiva in je sestavljena iz ene same plošče. Osnova diskete je tanka, gibljiva plastika, ki je vstavljena v kvadratno ovojnico. V svojem razvoju so se diskete nenehno manjšale, hkrati pa se je večala njihova kapaciteta. Danes uporabljamo 3,5" (inča) diskete, ki imajo kapaciteto 1,44 MB. Za branje je potreben disketni pogon ali disketnik.

USB pomnilnik USB ključ je majhen priročen zunanji pomnilnik. Uporablja se za prenos podatkov med digitalnimi napravami (računalniki). Ima mnogo večjo kapaciteto kot disketa in je preprostejši za uporabo od CD/DVD zapisovalnika. Narejen je iz ROM (flash RAM) čipov. Nima svoje energije za delovanje, jemlje jo iz gostitelja (računalnika). Razvili so ga v IBM leta 1998 kot zamenjavo za disketnik. Novejši modeli omogočajo zagon računalnika in programov. Možni dodatki pri pomnilniku USB:

MP3 predvajalnik, radijski sprejemnik, bralnik pomnilniških kartic, diktafon.

Spominske kartice

Spominske kartice uporabljamo v digitalnih fotoaparatih, digitalnih kamerah in mobilnih telefonih. Poznamo razčine vrste spominskih kartic:

Compact Flash (CF) Memory Stick (MS) MultiMedia (MM) Secure Digital (SD) xD Card


20

Zip diskete Razvilo jih je podjetje Iomega, konec leta 1990. Zaradi nizke cene in večje zanesljivosti od navadne diskete so postale zelo razširjene. Lastnosti:

velike kot 3,5-palčne diskete dvakrat debelejše 100 MB ali 250 MB uporabljajo se na strežnikih

Vrste spominskih kartic

Compact Flash

Memory Stick

Multimedia

Secure Digital

xD Card

Centralno procesna enota

Procesor ali centralno procesna enota (CPE) je osrednji del računalnika, ki obdeluje (procesira) podatke ter nadzoruje in upravlja ostale enote. CPE je sestavljena iz digitalnih elektronskih vezij, ki so na enem integriranem vezju, ki ga imenujemo mikroprocesor. Naloge CPE:

izvaja programe

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/ostali_zunanji_pomnilniki.html































21

obdeluje podatke kontrolira delovanje V/I naprav

Zgradba CPE Deli CPE-ja so:

ALE – aritmetično logična enota, ki izvršuje operacije (aritmetične, logične, primerjalne) nad podatki, ki jih zahtevajo ukazi.

KE – krmilna enota je najpomembnejši del CPE, ki skrbi za pretok podatkov in ukazov po vodilih iz pomnilnika v procesor in obratno. Krmilna enota bere ukaz za ukazom iz programa, zapisanega v strojni obliki, jih dekodira in preko množice krmilnih signalov krmili njihovo izvajanje.


22

Izhodne enote

Izhodne enote so naprave, ki omogočajo prikaz podatkov iz računalnika.

Izhodne enote so:

monitor projektor tiskalnik večnamenske naprave zvočniki risalniki in računalniško vodeni sistemi

Izhodne enote

Laserski tiskalnik

Iglični tiskalnik

Brizgalni tiskalnik

Monitor

Zvočniki

Risalniki

Računalniško vodeni stroj

Večnamenska naprava

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/izhodne_enote.html

































































23

Matična plošča

Naloga matične plošče je, da dovoljuje vsem delom računalnika, da dobijo elektriko in da komunicirajo med seboj. Glavna naloga je, da drži mikroprocesor in da se vse nanjo priključi.

Lastništvo programske opreme

Programska oprema (software) so programi, s katerimi obdelujemo podatke z računalnikom.

Lahko jo izdelamo sami ali pa kupimo. S tem ko jo kupimo, postanemo lastniki programov in pridobimo dovoljenje oziroma licenco za njihovo uporabo na enem računalniku. Ko izide nova različica programa, lahko svoj program po ugodnejši ceni nadgradimo (upgrade).

Glede na uporabljene licence lahko programsko opremo delimo na:

prosto (Free Software Licences) in odprto programje neprosto oz. lastniško (Non-Free Software Licences)

Prosto programje ali prosta programska oprema (free software) so programi, ki omogočajo uporabo, razmnoževanje, razširjanje, razumevanje, spreminjanje in izboljševanje programa. Uporabljamo jo lahko za katerikoli namen. Natančneje lahko kot prosto programje opredelimo vse programe, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

Prosto razširjanje: dovoljenje za uporabo programa uporabniku ne sme preprečevati nadaljnjega razširjanja programa. Uporabnik sme program deliti brezplačno ali ga prodajati, sme ga vključevati v zbirke ali distribucije programov, in za to ni dolžan plačevati odškodnine avtorju programa.

Dostopnost izvorne kode: program mora biti dostopen v izvorni kodi, sme se ga razširjati tako v izvorni kot v prevedeni obliki. Če se razširja le v prevedeni obliki,


24

mora biti jasno označena možnost brezplačnega dostopa do izvorne kode. Izvorne kode tudi ni dovoljeno namenoma pisati nepregledno.

Izvedena dela in integriteta avtorjeve kode: program se sme spreminjati, izvedena dela pa se smejo razširjati pod enakimi pogoji kot izvirnik. Avtor lahko zahteva, da se spremembe in dopolnitve razširjajo kot popravki izvorne kode ločeno od izvirnika in jih uporabnik vključi pred prevajanjem programa.

Enakopravnost uporabnikov in načinov uporabe: dovoljenje za uporabo programa ne sme razlikovati uporabnikov ali skupin uporabnikov, niti ne sme razlikovati načinov uporabe programa.

Odprta programska oprema (open source software) je v bistvu prosta programska oprema, pri kateri se posebej poudarja dostopnost izvornega zapisa programov.

Javna programska oprema (public domain software) je oprema, ki je na voljo brezplačno. Avtorji so jo izdelali v želji, da bi jo uporabljalo čim več ljudi in za licence ne zahtevajo nobenega plačila.

Komercialna programska oprema (commercial software) ni enako lastniškemu programju. Cilj komercialnega programja je zaslužek. Ti programi so lahko prosti ali neprosti (npr. MSDNAA).

Preizkusna programska oprema (shareware) so delno ali popolnoma funkcionalni javno dostopni programi, ki jih lahko razširjamo naprej.

Pri večini izvorna koda ni dostopna. Spreminjanje torej ni možno, navadno tudi ni dovoljeno. Njihova dolgotrajna uporaba je običajno dovoljena za plačilo. Tudi podpora je možna le za plačilo. Veliko ljudi take programe kljub neplačilu še vedno uporablja. Taka uporaba je

sicer možna, če delovanje programa ni časovno omejeno, ni pa legalna.

Poskusna različica (trial version)

Poskusno različico programov lahko brezplačno namestimo na računalnik. Navadno vsebuje celoten program in dokumentacijo. Njihovo delovanje je časovno omejeno na nekaj ur ali dni. Po izteku časovnega roka teh programov ni več možno uporabljati. Namenjeni so seznanjanju potencialnih uporabnikov s programom.

Demonstracijska različica (demo version) ima dva pomena:

Zgodnja ne povsem funkcionalna verzija programa v razvoju: take verzije imajo izdelan uporabniški vmesnik, funkcije v ozadju imajo še napake. Namenjene so predstavitvi uporabniku ter reševanju morebitnih nesporazumov pri načrtovanju programa.


25

Posebna, navadno okrnjena verzija že končanega programa, ki jo lahko dobimo brezplačno ali pa za minimalno plačilo. Namenjene so kupcem, ki lahko pred nakupom doma sami preizkusijo program.

Programje, podprto z oglaševanjem (adware) so brezplačni programi. Finančno so podprti s pomočjo oglasov, ki so vključeni v program. Adware programi imajo navadno tudi svojo plačljivo različico, ki pa ne vsebuje komercialnih sporočil.

Programska oprema je sestavljena iz:

1. uporabniške programske opreme, 2. sistemske programske opreme.

Uporabniška programska oprema

To so programi, s katerimi uporabniki opravijo različna opravila na računalniku:

napišemo pismo, seminarsko nalogo, narišemo risbo, utrdimo znanje, preberemo novico, uredimo podatke.

Vrste uporabniških programov:

Programi za delo z besedili: uporabljamo jih za pisanje. Z njimi oblikujemo znake, premetavamo besede, urejamo odstavke (MS Word, OpenOffice Writer, Wordperfect, LaTex, Tex, FrontPage, Beležnica, HTML);

Programi za predstavitve (MS Power Point, OpenOffice Impress): programi, ki se uporabljajo za predstavitve;

Programi za obdelavo slik: Adobe Photoshop, Corel PhotoPaint, Photo Express, Microsoft Photo Editor, Microsoft Photo Draw, Micrografx Picture Publisher;

Grafični programi: omogočajo izdelavo risb in slik (Slikar, CorelDraw, Adobeillustrator …);


26

Različne vrste uporabniške programske opreme

Microsoft Office

Nero

Adobe Acrobat

AutoCad

Windows Messenger

Visual Studio

OpenOffice

Sistemska programska oprema

Vrste sistemske programske opreme:

operacijski sistem (MS DOS, OS/2, Windows, Linux, Pingo (slovenska distribucija Linux-a), Applov Mac OS, Vista),

gonilniki: namenjeni pravilnemu delovanju priključenih naprav, komunikacijski programi: so programi za vzpostavljanje povezav z oddaljenimi

računalniki in drugo opremo (modem, fax, mreža), sistemska orodja so programi za optimalno izkoriščanje pomnilnika in prostora na

disku, stiskanje podatkov, porazdeljevanje pomnilnika: programi za delo z datotekami (Windows Commander,

Raziskovalec), programi za stiskanje datotek (PKZIP, WinZip, WinRar, ARJ), izdelava rezervnih kopij datotek (backup, rdisk), delo s sistemskim registrom (regedit), protivirusni programi (McAfee ViruScan, FP-Prot, NOD32).

Operacijski sistem je skupek programov, ki nadzira in usklajuje delovanje strojne in programske opreme računalnika. Različni uporabniki imajo različne računske probleme, pri katerih uporabljajo različne uporabniške programe in tako izkoriščajo računske vire. Operacijski sistem pa vse to usklajuje, povezuje, omogoča in olajšuje.

Operacijski sistem je program, ki deluje kot posrednik med uporabnikom in strojno opremo in ima naslednje cilje:

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/uporabnika_programska_oprema.html


















































27

ustvariti prijazno okolje, kjer bo uporabnik lažje izvajal svoje programe; omogoča učinkovito uporabo strojne opreme.

Sistemska programska oprema

MS-DOS

Linux

Vista

Windows XP

Raziskovalec

Avast

WinRar

http://www.sc-nm.com/e-gradivo/KIT/sistemska_programska_oprema.html

















































osnove raČunalniŠtva in informatikeoskrpre2s/racunalnistvo/literatura_za... · 2010. 11. 18. ·...

Documents