Kje so korenine računalništva težko rečemo, zagotovo pa segajo v čas ko je štetje in računaje bilo šele v razvoju. Človek si je števila predstavljal z prsti na rokah, kamenčki, školjkami. Prve sledi računskih zapisov so od Sumerske civilizacije 4000-1200 let p.n.š. v obliki glinene ploščice z zapisi trgovske izmenjave.

  Eden starejših pripomočkov za štetje dni je

Stonehenge, ki so ga postavili okrog leta 2800 p.n.š.. Z njimi je bilo moč izdelati enostaven koledar.

Približno leta 3000 p.n.š. so v Babilonu iznašli abacus. Kitajci so okrog leta 1100 p.n.š. razvili suan-pan (podoben abakusu) ki se je zaradi razvejanih trgovskih poti razširil po vsem svetu.

Abakus ta čudovit pripomoček za računanje je okrog 1300 leta postal dovršene oblike kot jo poznamo tudi danes.  Abakus se še danes uporablja.

Naslov java programčka, ki simulira ABACUS

CHARLES BABBAGEEna od najbolj izstopajočih oseb v zgodovini strojev za računanje je Anglež Charles Babbage (1792-1871). Babbage je izumil stroj, ki je po osnovi zelo podoben današnjim računalnikom. Čeprav je od angleške vlade uspel dobiti za tiste čase precej denarja za financiranje projekta, je državna podpora usahnila, ko se je pokazala zahtevnost problemov.

MEHANSKI RAČUNALNIKI

Diferenčni stroj je prvi in preprostejši od obeh strojev za računanje, ki ju je izdelal. Namenjej je bil za računanje in tudi za avtomatično tiskanje matematičnih tabel. Uprabljal je samo seštevanje, vendar v povezavi z metodo končnih diferenc, kar omogoča izračun poljubnega polinoma.Najprej je predlagal gradjno diferečnega stroja, ki bi obvladal polinome šeste stopnje z 20-mestno natančnostjo. Delo na gradnji se je pričelo leta 1823 in je trajalo s presledki do leta 1833, ko je bil projekt zaradi pomanjkanje denarja in sporov opuščen. Ta stroj so kasneje leta 1991 zgradili po Babbagevih načrtih v londoskem Science Museum. Težak je skoraj 3 tone in je stal približno 500.000 ameriških dolarjev in deluje brezhibno.

ENIAC

Na University of Pennsylvania je bil na Moore School of Electrical Engineering razvit in narejen najprej ENIAC in nato še EDVAC. Delo na ENIACu (Electronic Numerical Integrator and Calculator) se je pričelo leta 1943 pod vodstvom John Mauchly in J. Presper Eckert. Denar je zagotovila amerška vojska. Eden od glavnih motivov je bila potreba po računanju in tiskanju balističnih tabel za razne vrste topov in bombnih merilcev v letalih.

Količina računanja, ki je potreben pri pripravi teh tabel, je tako velika, da so bii elektromehanski stroji dosti prepočasni. ENIAC je bil dokončan leta 1945, uradno pa se je delo na njem začelo leta 1946. Programiranje ENIACa je bilo ročno s postavljanjem stikal in povezovanjem kablov. Med ukazi so bili tudi pogojni skoki in ni uporabljal traka z ukazi..

Med programiranjem je stroj stal in ni bil uporaben za reševanje drugih problemov. S stalšča uporabe je bil to korak nazaj, ki ga pa ni težko razumeti, če upoštevamo, da so bile operacije na ENIACu približno 1000-krat hitrejše, kot pa na elektromehanskih računalnikih in tudi veliko hitrejše od čitalnikov luknjanega traku ali kartic

Konec leta 1947 v Bellovih laboratorijih so John Bardeen, Walter Brattain in William Shockley izumili tranzistor in naznanili revolucijo. To je bil točkasti germanijev tranzistor.

Tranzistor - polprevodniški element je zaradi svoje majhnosti, zanesljivosti in male porabe električne energije pomenil revolucionaren korak v dobo mikroelektronike. To je pomenilo tudi konec generacije računalnikov iz elektronk.

Integrirano vezje (tudi čip) je mikrovezje, sestavljeno iz množice elektronskih elementov, ki so na skupnem substratu iz polprevodniškega materiala med seboj povezani v električno vezje. Vezje vsebuje poleg aktivnih (tranzistor, dioda,...) tudi pasivne elemente (upor,kondenzator...).Integrirano vezje se po izdelavi vgradi v ohišje tej celoti pa pravimo čip. Beseda čip izhaja iz ameriškega računalniškega slenga in pomeni silicijevo rezino.

Z razvojem se je število elementov počasi povečevalo, čip pa manjšal, dokler v 70-it letih niso z nekaj tisoč elementi na njej sestavili vseh glavnih funkcij računalnika. Tak čip imenujemo mikroprocesor. Računalnike, ki imajo vgrajen mikroprocesor, pa uvrščamo v četrto generacijo elektronskih računalnikov.

Rojstno leto osebnih računalnikov (PCjev) je leto 1981, ko je IBM ponudil tržišču prvi PC (80286). Računalnik je bil razmeroma enostaven in zanesljiv, zato so ga drugi izdelovalci kopirali in začeli izdelovati IBM PC združljive računalnike. S tem so računalniku zmanjševali ceno in izboljševali njegovo kakovost. Čeprav so računalniki čedalje bolj zapleteni, pa je delo z njimi vedno bolj enostavno. Tako bi danes težko našel naloge, ki jih še izvajamo brez računalnika. Računalnik nas praktično spremlja na vsakem koraku.