MAGISTRSKO DELO

Preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski

Junij, 2012 Avtor: Damijan Janežič

Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar

2

Kazalo vsebine

1 Uvod ......................................................................................... 6

2 Metodološki okvir .......................................................................... 9

2.1 Predmet proučevanja ................................................................ 9

2.2 Namen in cilji ....................................................................... 10

2.3 Teze .................................................................................. 11

2.4 Metode raziskovanja ............................................................... 11

3 Preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski .................................. 13

3.1 Posebnosti Vojaške policije pri preiskovanju kaznivih dejanj v SV ......... 17

3.2 Problematika preiskovanja kaznivih dejanj na misijah v tujini .............. 20

3.3 Problematika sodelovanja z državnim tožilstvom ............................. 24

4 Oblike dela Vojaške policije pri zatiranju kriminalitete ......................... 27

4.1 V skupnost usmerjeno policijsko delo ........................................... 27

4.2 Kriminalistična obveščevalna dejavnost – splošno ............................. 30

4.3 Odprti viri informacij .............................................................. 33

4.4 Obveščevalno vodena policijska dejavnost ..................................... 36

4.5 Ovire pri uvajanju obveščevalno vodene policijske dejavnosti .............. 39

5 Kriminalistična obveščevalna dejavnost kot koncept dela v SV ................ 41

5.1 Predlog reorganizacije preiskovalnih organov v Slovenski vojski ............ 42

6 Raziskava in preverjanje tez .......................................................... 46

6.1 Potek in izvedba intervjujev ...................................................... 48

6.2 Povzetki glavnih odgovorov v opravljeni raziskavi ............................. 49

6.3 Razprava ............................................................................. 50

6.4 Preverjanje tez ..................................................................... 58

7 Zaključek .................................................................................. 60

8 Uporabljeni viri .......................................................................... 62

9 Priloge ..................................................................................... 66

9.1 Intervju: dr. Vinko Gorenak, minister, Ministrstvo za notranje zadeve .... 66

9.2 Intervju: Marjan Fank, pomočnik direktorja, Uprava kriminalistične policije ...... 70

9.3 Intervju: Dragica Kotnik, višja državna tožilka, Vrhovno državno tožilstvo ..... 74

9.4 Intervju: mag. Alja Kratovec Prokopović, sodnica, Okrožno sodišče v Ljubljani ..... 83

9.5 Intervju: mag. Marjan Miklavčič, sekretar, Ministrstvo za pravosodje ..... 87

3

9.6 Intervju: Robert Klinar, poveljnik, 17. bataljon vojaške policije ........... 93

9.7 Intervju: Gvido Novak, predsednik, Sindikat vojakov Slovenije ............. 98

9.8 Intervju: Darja Kralj, pravnica .................................................. 104

4

Povzetek

Iz proučene literature in opravljene raziskovalne naloge smo ugotovili, da je

preiskovanje, preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski

vojski zagotovo področje, ki Ministrstvu za obrambo oz. njenim službam predstavlja

izziv, ki se mu ne bo moč izogniti. Lahko celo trdimo, da ne vidimo smiselnih

argumentov, na podlagi katerih bi lahko »razumno« vztrajali na dualizmu

preiskovanja kaznivih dejanj. Kazniva dejanja, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na

misijah v tujini skladno z veljavnimi predpisi, preiskujeta dva organa, in sicer 17.

bataljon vojaške policije in Kriminalistični oddelek Obveščevalno-varnostne službe

Ministrstva za obrambo. Službi sta različno organizirani, imata neenotna pooblastila

in omejena območja pristojnosti. Predpisi, ki urejajo proučevano področje, pa so v

mnogih segmentih nejasni, pojavljajo se tudi pravne praznine, zaradi katerih lahko

zaznamo kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Glavno vodilo magistrske naloge je vprašanje:

Ali je v Ministrstvu za obrambo oz. Slovenski vojski smiselno vztrajati na

dualizmu preiskovanja kaznivih dejanj?

Na podlagi teoretičnih izhodišč in izkustvenih spoznaj, glede problematike

preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski, je bila izvedena raziskava s pomočjo

usmerjenega strukturiranega intervjuja. V raziskavi so sodelovali strokovnjaki, ki

opravljajo delo na državnem tožilstvu, pravosodju, sodišču, policiji, vojaški policiji,

sindikatu in odvetništvu. Raziskovalna metoda in ciljna skupina intervjuvancev sta

omogočili, da smo preverjali zastavljene teze; prav tako raziskava predstavlja

predloge za reševanje proučevane problematike. Poleg reorganizacije preiskovalnih

organov v Slovenski vojski so pričakovane spremembe tudi na državnem tožilstvu in v

nekaterih drugih pristojnih službah.

Ključne besede: Slovenska vojska, Vojaška policija, Kriminalistični oddelek OVS,

kazniva dejanja, kriminalistično-obveščevalna dejavnost, vojaški preiskovalni

oddelek, misije v tujini, državno tožilstvo, pravna varnost.

5

Investigation of criminal offences in Slovenian armed

forces - Summary

After the examined literature and completed research we can conclude that the

investigation, prevention and detection of criminal offenses, which occur in the

Slovenian Armed Forces, certainly represent an area that presents an unavoidable

challenge to the Ministry of Defense. We can say that we do not see any reasonable

arguments to "reasonably" insist on the dualism of investigation of criminal offenses.

Criminal offences that occur in the Slovenian Armed Forces and its missions abroad

are, in accordance with regulations, investigated by two bodies: Military police and

the Criminal Investigation Department of Intelligence and Security Service. Those

two services are differently organized, have different powers and different areas of

jurisdiction. The regulations of the examined field are unclear in many segments

with the occurrences of legal gaps, causing violations of basic human rights and

freedoms.

The key question of this thesis paper is:

Does it make sense to insist on the dualism of Criminal Investigation in the

Ministry of Defense/Slovenian Armed Forces?

The research of the investigation of criminal offenses in the Slovenian Armed Forces

has been carried out on theoretical and empirical grounds, with the help of

structured interviews. The research included the experts working in state

prosecution, justice administration, police, military police, civil servants union, and

as attorneys. The research method and the focus group of interviewees enabled the

validation of the set thesis, while it simultaneously represents the proposals for

solving the examined problems. Besides the reorganization of the investigation

bodies in the Slovenian Armed Forces, the changes are expected to take place also in

the state prosecution and other competent services.

Keywords: the Slovenian Armed Forces, Military police, the Criminal Investigation

Department of Intelligence and Security Service, criminal offenses, criminal

intelligence activity, special department, military investigation department, missions

abroad, state prosecution, legal security

6

1 Uvod

Slovenska vojska je nastala leta 1993 iz takratne Teritorialne obrambe Republike

Slovenije (TO). Sprva je vojska temeljila na naborniškemu sistemu, ki je bil leta 2003

ukinjen; nadomestila ga je profesionalna vojska. Velika prelomnica za Slovensko

vojsko je bil vstop Slovenije v NATO in Evropsko unijo. Slovenska vojska je sodobna

oborožena sila, ki v zadnjih letih pridobiva zaupanje javnosti, ker uspešno izpolnjuje

zastavljene cilje v Republiki Sloveniji in na mednarodnem prizorišču. Da je temu res

tako, smo priča izvedenim javnomnenjskim raziskavam, ki kot stabilno in zaupanja

vredno Slovensko vojsko uvrščajo v sam vrh državnih institucij. Enote Slovenske

vojske so dovolj dobro usposobljene in modernizirane, da samostojno oz. kolektivno

izvajajo svoje poslanstvo.

Enota, ki predstavlja silo za bojno podporo, je s svojo posebnostjo zagotovo 17.

bataljon vojaške policije (v nadaljevanju Vojaška policija). Vojaška policija je

neposredno podrejena Poveljstvu sil Slovenske vojske in izvaja vojaške in policijske

naloge skladno z zakonskimi pooblastili. Temeljne naloge so predvsem skrb za

vojaški red in disciplino, varnost vojaškega prometa, zavarovanje vojaških oseb in

delegacij, preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski ter

varovanje objektov in okolja, ki so posebnega pomena za obrambo. Poleg

kontinuiranega sodelovanja na mednarodnih misijah je bila Vojaška policija prva

bojna enota Slovenske vojske, ki je sodelovala v NATO povojnih operacijah Joint

Forge (SFOR-MSU) v Bosni in Hercegovini ter Joint Guardian in Joint Enterprise (KFOR

-MP) na Kosovu. Vojaška policija je tako še vedno zaupanja vreden element pri

zagotavljanju sil za delovanje v okviru zavezništva.

Ker je predmet proučevanja magistrskega dela preiskovanje, odkrivanje in

preprečevanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski, ima poleg Vojaške policije pri tem

pomembno vlogo Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo (OVS), ki je

samostojna organizacijska enota in ima lahko svoje izpostave tudi v Slovenski vojski.

Na podlagi zakona delavci OVS izvajajo obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne

naloge, ki so določene z notranjo organizacijo v operativnem, analitičnem,

varnostnem ter kriminalističnem sektorju.

7

Moramo poudariti, da vsi delavci OVS nimajo enakih nalog oz. pooblastil: tisti, ki

opravljajo obveščevalne naloge, nimajo varnostnih pooblastil; tisti z varnostnimi

pooblastili pa ne opravljajo obveščevalnih nalog.

Že v uvodnih besedah ugotavljamo, da sta za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski

vojski pristojna dva organa, in sicer Kriminalistični oddelek OVS in Vojaška policija.

Službi sta različno organizirani, imata pooblastila Policije v predkazenskem postopku,

vendar ne v enakem obsegu in vsebini ter določene omejitve glede pristojnosti.

Iz proučene literature in lastnih spoznanj je bilo mogoče ugotoviti, da je

preiskovanje in odkrivanje kaznivih dejanj področje, ki Ministrstvu za obrambo oz.

njenim službam predstavlja izziv ali problem, ki se mu ne bo moč izogniti. Lahko celo

trdimo, da ne vidimo »razumnega« argumenta, na podlagi katerega bi še vedno

vztrajali na dvotirnem sistemu preiskovanja kaznivih dejanj.

Zakonsko določen dualizem preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski, ki je

nastal v obdobju formiranja Slovenske vojske, v določeni meri »opravičuje« takratna

negotovost glede sprejetja odločitve o pristojnosti preiskovanja, zaposlenih v

upravnem delu Ministrstva za obrambo in vojaških oseb v Slovenski vojski. Poleg tega

so se razlogi pojavljali v usposobljenosti, opremljenosti, organiziranosti in

strokovnosti pristojnih služb. Iz razmeroma kratke zgodovine Slovenske vojske

ugotavljamo, da sta Vojaška policija in Kriminalistični oddelek OVS varnostni službi,

ki lahko povsem samostojno izvajata svoje poslanstvo. Bojimo se, da smo celo

dosegli kritično mejo, ko službi med seboj »navidezno« tekmujeta.

Ob povedanem se zastavljata dve ključni vprašanji:

Ali potrebujemo dualizem preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski?

Ali trenutna organiziranost omogoča nepristranska preiskovalna dejanja?

Dejstvo je, da preiskovalna organa v Vojaški policiji in v Kriminalističnem oddelku

OVS potrebujeta spremembe iz razloga prilagajanja novonastalim družbenim

razmeram s ciljem dviga učinkovitosti, pravne varnosti, strokovnosti, ekonomičnosti

in operativne pripravljenosti.

8

Zastavljene cilje bomo dosegli le z odpravo nesmiselnega dualizma in zagotovitvijo

neodvisnih postopkov. Rešitve za odpravo problematike preiskovanja kaznivih dejanj

v Slovenski vojski ugotavljamo v nadaljevanju naloge, za katere menimo, da jih je z

ustrezno politično voljo in usklajenim dogovorom med pristojnimi službami možno

tudi sprejeti. Posamezne spremembe gre pričakovati tudi na državnem tožilstvu ter

sodstvu.

Prvi del naloge obsega teoretična izhodišča ter pravno analizo področne zakonodaje,

ki ureja delovanje Vojaške policije ter Kriminalističnega oddelka OVS, kadar

preiskujeta kazniva dejanja. Hkrati bomo opredeljevali probleme ter pri tem navajali

smiselne rešitve. Predloge za učinkovitejše preiskovanje kaznivih dejanj bomo s

pomočjo izkustvenih spoznanj osvetlili še iz vsakdanjega dela na tem področju.

Teoretični del naloge zaključujemo z razmeroma novim načinom vodenja varnostnih

organov, ki temelji na konceptu kriminalistično-obveščevalne dejavnosti.

V drugem delu naloge je predstavljena raziskovalna naloga oz. interpretacija

odgovorov kvalitativne raziskave, ki je bila izvedena na podlagi zastavljenih

teoretičnih izhodišč. V raziskavi uporabljamo strukturiran usmerjeni intervju. S to

raziskovalno metodo in s pomočjo ciljne skupine intervjuvancev smo preverjali

postavljene teze. Namen raziskave je v preverjanju zastavljenih tez ter v iskanju

rešitev za odpravo proučevane problematike. V raziskavi so sodelovali strokovnjaki,

ki opravljajo delo na državnem tožilstvu, pravosodju, sodišču, policiji, vojaški

policiji, sindikatu in odvetništvu. Raziskava predlaga pristojnim na Ministrstvu za

obrambo izhodišča, ki zahtevajo zakonodajne, organizacijske, kadrovske in še

nekatere druge spremembe s ciljem doseganja učinkovitega predkazenskega

postopka in neodvisnih preiskav.

9

2 Metodološki okvir

2.1 Predmet proučevanja

Predmet proučevanja magistrskega dela je preiskovanje in odkrivanje kaznivih dejanj

v Slovenski vojski in v Ministrstvu za obrambo, ki ga je storila vojaška ali civilna

oseba, zaposlena v Slovenski vojski oz. drug delavec, zaposlen na obrambnem

področju oz. oseba napotena na misijo v tujino. Pristojnost za obravnavo tovrstnih

kaznivih dejanj imata Vojaška policija in pristojna organizacijska enota

Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (Kriminalistični oddelek OVS).

Naloge, pristojnosti in pooblastila v obeh službah so z veljavnimi predpisi različno

določena.

Preiskovanje in odkrivanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski je področje, ki mora

dobiti priložnost za uveljavitev sprememb, vse z namenom zagotavljanja učinkovitih,

neodvisnih in nepristranskih preiskovalnih postopkov. Glavna izhodišča za spremembo

zakonodaje oz. reorganizacije služb so:

enako obsežna pooblastila Vojaške policije, kot jih ima Policija v predkazenskem

postopku ter odprava prostostne omejitve, ki Vojaški policiji določa pristojnost

preiskovanja kaznivih dejanj, za katere je predpisana denarna kazen ali zaporna

kazen do treh let,

odprava dualizma pri preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski,

ustanovitev enotne vojaške preiskovalne službe z vsemi zakonskimi pooblastili in

pristojnostjo obravnave vseh kaznivih dejanj ne glede na predpisano prostostno

kazen,

vzpostavitev proaktivnega delovanja pri zatiranju kriminalitete ter zagotavljanje

neodvisnih ter nepristranskih preiskovalnih postopkov,

izboljšanje sodelovanja, vodenja in usmerjanja s strani državnega tožilstva v

predkazenskem postopku (pridobivanje sodne prakse in enotnih stališč),

10

odprava neskladnosti mednarodnih pogodb z nacionalno zakonodajo.

zagotavljanje temeljnih človekovih pravic v preiskovalnih postopkih ob

zavedanju, da so pripadniki in pripadnice oboroženih sil državljani Republike

Slovenije iz česar sledi, da imajo enake pravice, kot vsi drugi Slovenci in

Evropejci. Aktualne razmere ne omogočajo enakopravnosti v kazenskih postopkih.

Predmet proučevanja magistrske naloge je tudi delovanje preiskovalnih organov na

misijah v tujini, ki zaradi neustreznih predpisov oz. neizrabljenih resursov niso dovolj

učinkoviti. Proučujemo pravno varnost osumljenca v predkazenskem postopku, kadar

stori kaznivo dejanja na misiji v tujini. Geografska oddaljenost področij in

razpoložljiva logistična zmogljivost Slovenske vojske, še dodatno omejujeta faze

predkazenskega postopka. Iz spoznanj ugotavljamo, da v slovenskih kontingentih, ki

delujejo na območju Afganistana (International Security Assistance Force - ISAF), ni

preiskovalcev s pooblastili, ki bi lahko preiskovali kazniva dejanja, za katere je

predpisana zaporna kazen nad tri leta. Na samem kraju so prisotni le pripadniki

Vojaške policije.

Dejstvo je, da sta se Kriminalistični oddelek OVS in Vojaška policija v zadnjih letih

organizacijsko in kadrovsko razvili v varnostni službi, kjer strokovnost in

profesionalnost izvedbe nalog ni več vprašljiva.

Predmet proučevanje je še primernost usmerjanja in vodenja predkazenskega

postopka ter ugotavljanje smiselnosti določitve pristojnosti enotnega državnega

tožilstva in sodišča za obravnavo vojaških zadev.

2.2 Namen in cilji

Namen magistrske naloge je proučiti problematiko preiskovanja, preprečevanja in

odkrivanja kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na misijah v tujini. Na

podlagi proučene literature in raziskovalne naloge opozarjamo na slabosti pri

preiskovanju kaznivih dejanj, hkrati pa predlagamo alternative za doseganje

učinkovite, neodvisne in nepristranske vojaške preiskovalne službe. Namen je tudi

spodbuditev odgovornih v pristojnih službah, da aktivneje razmišljajo glede

sprememb pri preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

11

Glavni cilj raziskave je preverjanje zastavljenih tez, ki jih bomo s pomočjo analize

odgovorov potrdili oz. zavrnili.

Predstavljena teoretična izhodišča in interpretacija raziskovalnih odgovorov, so lahko

strokovno vodilo medresorski delovni skupini, ki se bo ukvarjala z reorganizacijo

preiskovalnih služb v Ministrstvu za obrambo.

Osnovni namen magistrskega dela je prikazati nesmiselni dualizem preiskovanja

kaznivih dejanj ter predlagati konkretne rešitve za odpravo težav pri tovrstni

problematiki.

2.3 Teze

Izhodišča za raziskovalno nalogo so naslednje teze:

TEZA 1:

Trenutna zakonska ureditev ne omogoča uspešne izvedbe predkazenskega postopka v

primerih, ko se zgodi kaznivo dejanja v Slovenski vojski ali na območjih kriznega

odzivanja.

TEZA 2:

V Ministrstvu za obrambo je potrebna reorganizacija služb, ki se ukvarjata s

preiskovanjem in odkrivanjem kaznivih dejanj.

TEZA 3:

Določitev državnega tožilstva in sodišča, ki bi se ukvarjalo z vojaškimi zadevami.

2.4 Metode raziskovanja

Pri izdelavi magistrskega dela je uporabljenih več metod. Ker je delo deskriptivno

bomo za preverjanje tez uporabili analizo primarnih pisnih virov, ki se nanašajo na

dokumente vezane na področje preprečevanja, preiskovanja in odrivanja kaznivih

dejanj.

12

Zaradi pomanjkanja dostopa do določenih informacij, s katerimi bi lahko pripravili

popolnejši pregled, bo teorija podkrepljena z empirično metodo spraševanja –

intervju.

Za podkrepitev dejstev bomo v teoretičnem delu uporabili metodo analize

sekundarnih virov, kot so strokovni članki, knjige ter spletne vire tako domačih kot

tujih avtorjev. Izpostavil bi še izkustveno metodo, ki ji dajemo pomembno mesto, saj

bomo na podlagi praktičnih izkušenj, tematiko predstavili iz vidika vsakdanjega dela

na tem področju.

V raziskovalnem delu naloge bomo na podlagi teoretičnih izhodišč, kot glavno metodo

uporabili kvalitativni raziskovalni pristop, in sicer s pomočjo strukturiranega

usmerjenega intervjuja. Strukturirani intervju je sestavljen iz sklopa vprašanj, ki so

skrbno napisana in sestavljena z namenom vodenja vsakega sodelujočega skozi enake

tematike in postavljanjem enakih vprašanj (Patton, 1987). S to raziskovalno metodo

in s pomočjo ciljne skupine intervjuvancev bomo preverjali teze.

13

3 Preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski

Zakon o kazenskem postopku v 158. členu navaja, da kadar so podani razlogi za sum,

da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali ministrstvu, pristojnem za obrambo,

storila vojaška ali civilna oseba, zaposlena v Slovenski vojski oz. drug delavec,

zaposlen na obrambnem področju, oz. oseba, napotena na misijo v tujini, ima z

zakonom določen pristojni organ v ministrstvu, pristojnem za obrambo, pooblastila

Policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ta zakon. Za preiskovanje in

odkrivanje kaznivih dejanj so pristojni:

Vojaška policija,

Obveščevalno-varnostna služba (Kriminalistični oddelek OVS),

Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili

(Posebni oddelek).

Pristojnost preiskovanja in odkrivanja kaznivih dejanj med Vojaško policijo in

Kriminalističnim oddelkom OVS ureja Zakon o obrambi, ki v 32. členu določa, da

Obveščevalno varnostna služba opravlja naloge na obveščevalnem,

protiobveščevalnem in varnostnem področju. Med slednje sodita še preiskovanje

kaznivih dejanj ter usmerjanje dela Vojaške policije pri opravljanju določenih nalog.

Ugotavljamo, da terminologija »usmerjanje« ni pravi izraz, saj predkazenski

postopek usmerja in vodi le državni tožilec. Pooblastila Obveščevalne-varnostne

službe najdemo v določbi 34. člena Zakona o obrambi, ki delavcem obveščevalno

varnostne službe ministrstva, ki opravljajo varnostne naloge in ki jih določi minister

določa, da imajo v skladu s tem zakonom pri preprečevanju, odkrivanju in

preiskovanju kaznivih dejanj v ministrstvu in Slovenski vojski pooblastila, kot jih

zakon določa za Policijo.

Delavci obveščevalno varnostne službe ministrstva lahko pri opravljanju varnostnih

nalog uporabijo s predpisi dovoljene posebne ukrepe po postopku, pod pogoji ter v

obsegu, kot je to z zakonom določeno za Policijo.

V tem istem zakonu v določbi 65. člena razberemo, da Vojaška policija lahko opravlja

le določena opravila v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem in odkrivanjem

kaznivih dejanj v vojski.

14

Zakonodajalec je pri tem določil omejitev, da Vojaška policija v vojski lahko

preiskuje le kazniva dejanja, za katere je predpisana denarna kazen ali kazen zapora

do treh let. V določbi 66. člena Zakona o obrambi so taksativno naštete pravice in

pooblastila, ki jih ima Vojaška policija, kar ni dobro.

Območje pristojnosti delovanja je določeno v 66. členu Zakona o obrambi, ki pravi,

da Vojaška policija lahko uporablja pravice in pooblastila le:

v objektih in okoliših, ki so posebnega pomena za obrambo,

na območju tabora, če je enota ali zavod izven vojašnice in

zoper vojaške osebe.

Ker Zakon o obrambi natančneje ne konkretizira, kako naj poteka usmerjanje dela

pri preiskovanju kaznivih dejanj, je Ministrstvo za obrambo izdalo Navodilo o

medsebojnem sodelovanju med Obveščevalno-varnostno službo Ministrstva za

obrambo in Vojaško policijo, ki podrobneje ureja aktivnosti med omenjenima

službama. Navodilo vsebuje predvsem administrativno-tehnične postopke glede

obveščanja, arhiviranja in evidentiranja kaznivih dejanj. Določa tudi katalog kaznivih

dejanj, ki ni primerljiv z zakonskimi pristojnostmi Vojaške policije. V t.i. katalogu so

tudi kazniva dejanja, ki jih obravnava Kriminalistični oddelek OVS, za katere je v

zakoniku predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let (npr. kaznivo dejanje

Ponarejanje listin, 251. člen KZ-1). Zaradi dualizma preiskovanja kaznivih dejanj v

Slovenski vojski je Navodilo v tem pogledu primerna rešitev, vendar ga je v

posameznih segmentih potrebno spremeniti. Naj omenimo le nekaj področji:

konkretizirati preiskovanje in odkrivanje kaznivih dejanj na območjih kriznega

odzivanja, uporaba poligrafa, zavarovanje virov informacij, opredelitev dvosmernega

obveščanja glede obravnavanih kaznivih dejanj, dostop do uradnih evidenc in še

veliko drugih operativnih in preiskovalnih aktivnosti.

Poglejmo si še druge posebnosti, ki veljajo za varnostne organe v Slovenski vojski. V

primeru, da pri opravljanju nalog Obveščevalno-varnostno služba Ministrstva za

obrambo ali Vojaška policija zaznata oziroma odkrijeta kaznivo dejanje, storjeno

izven ministrstva ali Slovenske vojske, o tem brez odlašanja obvestita Policijo in ji

zadevo predata v nadaljnji postopek (Zakon o obrambi, 1994).

15

V kolikor Policija ali Slovenska obveščevalno-varnostna agencija pri opravljanju svojih

nalog ugotovita, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vojaška oseba izvršila,

izvršuje ali bo izvršila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, o tem brez

odlašanja obvesti obveščevalno varnostno službo ministrstva (Zakon o obrambi,

1994).

Če Policija vojaško osebo zaloti pri kaznivem dejanju, ki ga v skladu z zakonom

preiskuje obveščevalno-varnostna služba ministrstva, ali če pri kaznivem dejanju

zaloti vojaškega obveznika, ki služi vojaški rok, ga pridrži do prihoda Vojaške policije

(Zakon o obrambi, 1994).

Pristojnost za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo pooblaščene

vojaške osebe doma ali v tujini, in imajo status pooblaščenih uradnih oseb s

pooblastili Policije v predkazenskem postopku, je bil na podlagi sprememb Zakona o

državnem tožilstvu – ZDT-D in ZDT-E (2007) in Zakona o kazenskem postopku – ZKP–H

(2007) leta 2007 ustanovljen Specializirani oddelek. Organizacijsko je bil umeščen v

Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Specializirani oddelek

je postal izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih

storijo uradne osebe, zaposlene v Policiji oziroma druge uradne osebe, zaposlene na

področju notranjih zadev in obrambe, ki imajo pooblastila Policije v predkazenskem

postopku, in uradne osebe, ki imajo pooblastila Policije v predkazenskem postopku,

napotene na misijo v tujini. Do opisane spremembe zakonodaje je sume storitve

kaznivih dejanj, ki so jih bili osumljeni policisti v skladu s svojimi pooblastili in

pristojnosti, obravnavala Policija, sume storitve kaznivih dejanj, ki so jih bili

osumljeni, pooblaščene vojaške osebe in delavci Kriminalističnega oddelka OVS.

Potrebno je poudariti, da je Specializirani oddelek izključno pristojen za vsa kazniva

dejanja (tudi storjena izven delovnega časa, službe), saj je v teh primerih nujno

potrebno zagotoviti neodvisno, nepristransko in učinkovito preiskavo (Gorenjak,

Pilko, 2011).

S sprejemom novega Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) je bil Specializirani

oddelek preimenovan v Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi

pooblastili (Posebni oddelek), ki je kljub drugačnim izhodiščem zakonodajalca ostal

še vedno izključno stvarno in krajevno pristojen za preiskovanje kaznivih dejanj, ki

jih storijo določene uradne osebe s policijskimi pooblastili.

16

Ob tem je ZDT-1 razširil personalno pristojnost Posebnega oddelka, saj je le-ta postal

izključno stvarno in krajevno pristojen za obravnavno kaznivih dejanj, ki jih storijo

uradne osebe Policije, uradne osebe notranjih zadev, ki imajo policijska pooblastila v

okviru izvajanja nadzora po zakonu, ki ureja Policijo, uradne osebe Vojaške policije,

ki imajo pooblastila Policije v predkazenskem postopku, uradne osebe s pooblastili

Policije v predkazenskem postopku, ki so napotene na misijo v tujini, uradne osebe

Obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo in uradne osebe

Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Jakopič, 2011).

Namen ustanovitve bivšega Specializiranega oddelka in sedanjega Posebnega oddelka

je v zagotavljanju neodvisne, nepristranske, pravočasne, pregledne, temeljite in

učinkovite preiskave kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, še posebej v skladu

s pozitivno dolžnostjo države, da sistemsko prepreči, preiskuje in kaznuje posege v

prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja po 3. členu

Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Da je

nepristranskost preiskave še kako pomemben element, dokazujeta dve obvezujoči

sodbi, s katerima je bila Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

obsojena zaradi kršitve določil Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, ker ni zagotovila neodvisnih preiskav kršitev človekovih pravic in temeljnih

svoboščin in sodba Ustavnega sodišča RS, s katero je le-to izpostavilo dolžnost vseh

državnih organov izvesti neodvisno preiskavo dogodkov, v katerih naj bi prišlo do

kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Odločitev države, da področje

preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, katerih storitve so osumljene osebe s

policijskimi pooblastili, uredi v organu, ki bo navedena kazniva dejanja in storilce

lahko obravnaval neodvisno, nepristransko, pregledno, temeljito in učinkovito se je v

času obstoja in dela Specializiranega oddelka izkazala za pravilno (Gorenjak, Pilko,

2009).

Iz proučene literature je mogoče ugotoviti, da Vojaška policija lahko preiskuje

kazniva dejanja, za katere je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let.

Za vsa druga kazniva dejanja, za katere je predpisana višja prostostna kazen, je

pristojen Kriminalistični oddelek OVS.

Pomembna razlika med Vojaško policijo in Kriminalističnim oddelkom OVS je v tem,

da Zakon o obrambi določa delavcem Kriminalističnega oddelka OVS pooblastila

Policije v predkazenskem postopku in pooblastila na podlagi Zakona o policiji.

17

Ugotavljamo, da lahko delavci Kriminalističnega oddelka OVS pri preiskovanju in

odkrivanju kaznivih dejanj poleg klasičnih oblik zbiranja dokazov pod določenimi

pogoji uporabljajo tudi prikrite preiskovalne ukrepe. Imajo vsa pooblastila, ki

zagotavljajo učinkovit predkazenski postopek ob upoštevanju, da delavci

Obveščevalno-varnostne službe, ki opravljajo varnostne naloge, ne smejo uporabljati

pooblastil delavcev, ki v obveščevalno varnostni službi opravljajo obveščevalne in

protiobveščevalne naloge.

Zaključujemo, da Vojaška policija nima enako obsežnih pravic in pooblastil v

predkazenskem postopku, kot jih ima Kriminalistični oddelek OVS. Vojaška policija je

v obravnavah predmetnih zadev omejena, saj nima možnosti izvajati posameznih

pooblastil. S takšno ureditvijo Vojaška policija ne more udeležencem v postopkih

(npr. oškodovancu) zagotoviti enakih možnosti za preiskavo, kot če bi predmetno

zadevo obravnaval Kriminalistični oddelek OVS.

Naloge, pravice in pristojnosti Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS,

kadar preiskujejo kazniva dejanja v vojski, so opredeljene v različnih zakonih, kar ni

dobro.

3.1 Posebnosti Vojaške policije pri preiskovanju kaznivih

dejanj v SV

Ker ima Vojaška policija zakonsko določene omejitve, se bomo v nadaljevanju omejili

na problematiko preiskovanja kaznivih dejanj, vezanih na Vojaško policijo.

Pristojnost Vojaške policije se nanaša na objekte in okoliše, ki so posebnega pomena

za obrambo, območja tabora, če je enota ali zavod izven vojašnice, ter zoper

vojaške osebe.

Vojaška policija ima pod pogoji, ki so predpisani za policijo, pravice in pooblastila,

da opozarja in ukazuje, da ugotavlja identiteto (osebe, ki nosi uniformo ali dele

uniforme Slovenske vojske) ne glede na to, kje se taka oseba nahaja, in ugotavlja

istovetnost voznika in potnikov, če uporabljajo vozila z oznakami Slovenske vojske,

vabi, privede, pridrži (razen v predkazenskem postopku), odvzame prostost, zaseže

predmete, uporablja prisilna sredstva, ureja in nadzoruje vojaški promet idr.

18

Ker Zakon o obrambi našteva pravice in pooblastila Vojaške policije, se pojavi dvom

glede možnosti uporabe pooblastil oz. preiskovalnih dejanj, ki jih zakon izrecno ne

našteva. Zakon o obrambi ne bi smel taksativno naštevati pooblastila Vojaške

policije, saj to v pravni red prinaša negotovost in nepotrebne dileme.

Kadar Vojaška policija obravnava kaznivo dejanje iz njene pristojnosti, določba 158.

člena Zakona o kazenskem postopku določa, da ima pristojen organ v Ministrstvu za

obrambo pooblastila Policije v predkazenskem postopku, kar zagotavlja, da ima

Vojaška policija pooblastila na podlagi Zakona o kazenskem postopku in ne zgolj

samo pooblastila, ki so navedena v Zakonu o obrambi.

Potrebno je izpostaviti hišno in osebno preiskavo, zaslišanje osumljenca in

opravljanje ogledne dejavnosti, ki jih Zakon o obrambi ne navaja, a jih Vojaška

policija pri preiskovanju kaznivih dejanj kljub temu redno izvaja. Glede

preiskovalnih ukrepov so vsakokrat obveščeni državni tožilci in preiskovalni sodniki.

Ne smemo si razlagati pravice in pooblastila, ki jih ima Vojaška policija, le na tista,

ki jih opredeljuje Zakon o obrambi, temveč jih je potrebno razumeti širše, skladno s

kazenskopravno zakonodajo.

Večkrat smo že omenili, da Vojaška policija lahko preiskuje kazniva dejanja za

katere je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Poleg prostostne

omejitve sledijo še druge omejitve, ki se vežejo na območje pristojnosti in na

vojaške osebe. Prostorsko je delovanje Vojaške policije v Republiki Sloveniji omejeno

na objekte in okoliše, ki so posebnega pomena za obrambo, in območja taborov,

kadar se enote Slovenske vojske nahajajo izven vojašnic (ne omenja misij v tujini).

Vojaška policija ima pristojnosti in pooblastila omejena le zoper vojaške osebe, ki

opravljajo vojaško službo. Zakon o službi Slovenske vojske opredeljuje, da je vojaška

oseba, ki kot vojak ali vojakinja podčastnik ali podčastnica, častnik ali častnica ter

vojaški uslužbenec ali vojaška uslužbenka, ki poklicno opravlja vojaško službo ter

vojak med služenjem vojaškega roka oziroma pripadnik rezervne sestave, kadar je

vpoklican v vojaško službo. Vojaška oseba je lahko tudi civilna oseba, ki poklicno dela

v vojski, ali druga oseba, ki poklicno opravlja upravne in strokovno-tehnične naloge v

ministrstvu.

19

Naštete osebe imajo »status« vojaških oseb po veljavnih razlagi le, kadar opravljajo

vojaško službo. Takšna opredelitev vojaške osebe se v praksi pri preiskovanju in

odkrivanju kaznivih dejanj pogosto izkaže kot nerazumna, saj onemogoča učinkovit

predkazenski postopek. Vojaški policisti in delavci Kriminalističnega oddelka OVS,

smejo zoper vojaške osebe ukrepati le takrat, ko opravljajo dolžnost (vojaško

službo). Predlagamo primernejšo razlago: delavec, ki se zaposli v Slovenski vojski,

nima statusa vojaške osebe le za čas, ko opravlja vojaško dolžnost. Zakon o obrambi

v 48. členu eksplicitno določa, da delavec pridobi status vojaške osebe z dnem, ko

podpiše pogodbo o zaposlitvi ter jo obdrži vse do prekinitve delovnega razmerja. Ob

takšni dikciji je pripadnik ali pripadnica v Slovenske vojske vojaška oseba 24 ur na

dan in ne zgolj takrat, ko opravlja vojaško službo.

Poleg tega določba 5. člena Zakona o obrambi razlaga pomen pojmov, kjer vojaško

osebo opredeli kot vojaško osebo, ki opravlja vojaško službo. V kolikor zagovarjamo

aktualno stališče glede vojaške osebe, je smiselna uporaba v razlagi pojma veznik ko,

namesto ki.

Menimo, da bi preiskovalni organi za vojaške zadeve morali imeti pristojnost nad

vojaškimi osebami ves čas ne glede na to, ali so v trenutku storitve kaznivega dejanja

v službi ali doma.

Nadalje ne smemo pozabiti še na rezervno sestavo, ki so vojaške osebe po veljavni

razlagi le, kadar so vpoklicani v vojaško službo. Tudi na tem mestu se postavlja

vprašanje glede razširitve pristojnosti obravnave. Pogodbeni rezervisti so podpisali

akt s katerim prejemajo plačilo, ki se nanaša na opravljanje vojaške službe in

pripravljenost na domu. Zato sklepamo enako kot zgoraj, da so tudi pogodbeni

rezervisti vojaške osebe 24 ur na dan.

20

3.2 Problematika preiskovanja kaznivih dejanj na misijah v

tujini

Slovenska vojska se je na prehodu v 21. stoletje razvila v zaupanja vredno

organizacijo, ki skupaj z zavezniki zagotavlja vojaško obrambo, uresničuje

mednarodne obrambne, vojaške ter druge obveznosti, sodeluje v operacijah v

podporo miru in stabilnosti. Za pripadnike nacionalnih kontingentov, ki so prisotni na

območjih kriznega odzivanja, je določena izključna jurisdikcija države pošiljateljice.

Za vsakega pripadnika Slovenske vojske, ki je v operacijah kriznega odzivanja v tujini

storil kaznivo dejanja, velja na podlagi Sporazuma o statusu sil (Status of force

agreement - SOFA1) pravilo, da imajo vojaški organi države pošiljateljice pravico

uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

A do pregona prihaja zelo redko, predvsem zaradi nepripravljenosti držav

pošiljateljic, da bi preganjale, in problemov pri preiskovanju, ki ne dajejo zadostnih

rezultatov, po kazenskem procesnem pravu države pošiljateljice. Neučinkovito

preiskovanje se odraža tudi zaradi geografske oddaljenosti območji.

Slovenska vojska v okviru obveznosti, ki jih ima v Natovih odzivnih silah, sodeluje na

različnih mirovnih operacijah. Omenjamo le dve misiji in sicer misija na Kosovu

(Kosovo Force – KFOR) in misija v Afganistanu (International Security Assistance

Force – ISAF). Iz razloga navajamo KFOR in ISAF, saj je med njima pomembna razlika

– geografska oddaljenost. Slovenska vojska nimam logističnih zmožnosti lastnega

prevoza kontingentov na področja, kjer je možnost transporta le z vojaškim letalom.

Takšno območje je zagotovo Afganistan. Slovenski vojski letalske prevoze na lokacijo

v Afganistan zagotavljajo tuje oborožene sile v sklopu zavezništva. Vojaški letalski

prevozi ob menjavi kontingentov so bolj ali manj vnaprej dogovorjeni; težave se

pojavijo, ko na tako oddaljenih območjih nastane izredni dogodek.

1SOFA (angl. Status of Forces Agreement), ki predstavlja, model na podlagi katerega

oborožene sile sklepajo medsebojne sporazume. Tak sporazum je potreben zaradi

nezadostnega običajnega prava, tehtanja interesov med državo gostiteljico in državo, ki

vstopa, in zaradi vzpostavljanja odnosov na vojaškem in političnem področju med državami

(Lasič, Požek, Bosotina in Maraš, ur., 2007).

21

Na podlagi proučitve dogodkov ugotavljamo, da je v Afganistanu težko zagotoviti

standardom, ki veljajo v predkazenskih postopkih. Na teh območjih je s strani

državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika v veliki meri skorajda onemogočeno

neposredno usmerjane in vodenje preiskave. V primeru storitve hujšega kaznivega

dejanja, ki zaradi zavarovanja sledi in ugotavljanja pomembnih okoliščin »zahteva«

ogled kraja kaznivega dejanja, si težko predstavljamo situacijo, da bi se preiskovalni

sodnik odločil neposredno sodelovati v postopkih na kraju kaznivega dejanja. Glede

na spoznanja menimo, da je skoraj nemogoče, zagotoviti prevoz prej kot v nekaj

dnevih. Logistični problemi, ki vplivajo na udejanjanje ustavno zagotovljenih pravic v

kazenskem postopku, se lahko pojavijo tudi takrat, ko ima osumljenec pravico do

zagovornika, kadar ga preiskujejo državni organi. Pravica do odvetnika je temeljna

pravica, ki jo lahko osumljenec kaznivega dejanja kadar koli zahteva (npr. pravica do

odvetnika pri zaslišanju in pridržanju). Osumljenca sicer seznanimo z njegovimi

pravicami, vendar že vnaprej vemo, da jih ne more uveljaviti.

Če vzamemo za primer misijo na Kosovu, je omenjena problematika bistveno manj

pereča, saj geografska oddaljenost ne povzroča logističnih težav.

Veljavna zakonodaja določa spoštovanje človekovih pravic vsem državljanom in

državljankam Republike Slovenije, temu pa nikakor ne smejo biti izjeme pripadniki in

pripadnice Slovenske vojske, ki so na misiji v tujini.

Naslednji razlog, ki zlasti preiskovalne organe postavlja v neugoden položaj, je

neusklajenost nacionalne zakonodaje s sprejetimi Natovimi standardi (STANAG 2226,

APP–12, Doktrina in postopki Natove vojaške policije) in drugimi mednarodnimi

obveznostmi, ki jih Republika Slovenija sprejema v okviru zavezništva (Flajnik, 2009).

Zaradi nacionalnih omejitev in sprejetih mednarodnih obveznosti se na misijah v

tujini še najbolj odraža nesmiselni dualizem pri preiskovanju kaznivih dejanj. Glede

na proučeno ugotavljamo, da sta za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo

vojaške osebe v Slovenski vojski na misiji v tujini, pristojna Vojaška policija in

Kriminalistični oddelek OVS.

22

Kadar na območjih kriznega odzivanja storijo kaznivo dejanje pooblaščene uradne

osebe, je za njihovo preiskavo in kasnejši pregon pristojen Oddelek za preiskovanje

in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Ker v sestavi slovenskih kontingentov,

ki delujejo v mednarodni operaciji ISAF, ni predstavnikov organa, niti ni

vzpostavljenih konkretnih stikov s preiskovalci, ki preiskujejo pooblaščene uradne

osebe, si težko predstavljamo učinkovito preiskavo in pregon teh oseb. Na tem

mestu, zaradi učinkovite in strokovne preiskave, pričakujemo konkretnejše

sodelovanje s Posebnim oddelkom, četudi zgolj za en primer na leto.

Nadalje ugotavljamo, da so praviloma na območjih kriznega odzivanja, poleg

pripadnikov in pripadnic slovenskih kontingentov vedno prisotni vojaški policisti.

Izkušnje kažejo, da na nekaterih lokacijah, kot je na primer Afganistan, ni prisotnih

delavcev Kriminalističnega oddelka OVS (preiskovalcev, ki imajo pooblastila Policije v

predkazenskem postopku in pristojnost preiskovanja kaznivih dejanja ne glede na

predpisano zaporno kazen). Kot smo že omenili, imajo slovenski kontingenti v

formaciji za ISAF vključene pripadnike Vojaške policije. Vemo pa, da po veljavni

zakonodaji vojaški policisti lahko preiskujejo le kazniva dejanja, za katera je

predpisana denarna kazen ali kazen zapora treh let.

Naj spomnimo na neskladnost področnih predpisov (NATO standard APP-12), ki

mednarodni vojaški policiji določa njeno organiziranost, naloge in druge obveznosti,

vse z namenom usklajenega delovanja. Med drugim Vojaški policiji, kadar deluje v

zavezništvu, določa pristojnost preiskave hujših kaznivih dejanj. Zaradi nacionalnih

omejitev, ki jih ima slovenska Vojaška policija, in ob dejstvu, da preiskovalcev

Kriminalističnega oddelka OVS ni v formaciji za ISAF, ugotavljamo, da prihaja na tem

področju do anomalij, ki jih je v prihodnje potrebno odpraviti.

Postavljamo hipotetično vprašanje: Kdo bo v Afganistanu preiskoval kaznivo dejanje

Hude telesne poškodbe po I. odstavku 123. čelna KZ-1, za katero je predpisana

zaporna kazen zapora od šestih mesecev do petih let? Glede na aktualne razmere bi v

praksi predmetno zadevo začeli obravnavati vojaški policisti, ki pa za tovrstna

kazniva dejanja zakonsko niso pristojni.

23

Zakonitost predkazenskega postopka je z vidika obrambe še kako pomembna, zlasti

takrat, ko je predmetno zadevo obravnaval organ, ki zakonsko ni pristojen.

Predvidene posledice v nadaljnjem kazenskem postopku so lahko ekskluzija dokazov

in dolgotrajnejše dokazovanje ter izpodbijanje organa zaradi neustreznih strokovnih

kompetenc.

Za razliko od misije KFOR, kjer logistična podpora ni vezana na tuje oborožene sile,

je neracionalno in nelogično pričakovati, da bo na območje Afganistana Slovenska

vojska poslala delavca Kriminalističnega oddelka OVS zgolj iz razloga, da bo prevzel

primer (ekonomičnost postopka). Dejstvo je, da razmere na bojiščih ne dopuščajo

čakanja na kriminalista iz OVS, temveč je potrebno takojšnje ukrepanje. Bolj kot si v

tem pogledu odmikamo čas med zaznavo kaznivega dejanja in izvedbo nujnih

ukrepov oz. preiskovalnih dejanj, večja je verjetnost, da bodo sledi kaznivega

dejanja uničene.

Takšne okoliščine in dileme se ne bi pojavile, v kolikor bi odpravili nepotrebne

omejitve pri preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski in misijah v tujini.

Morebitna rešitev glede na aktualno stanje (Flajnik, 2009) je 25. člen Zakona o službi

Slovenske vojske, kjer je določeno, da Vlada Republike Slovenije lahko začasno omeji

nacionalne omejitve pri opravljanju nalog v tujini. Pri takšni napovedi moramo biti

previdni, saj je Zakon o obrambi sprejel Državni zbor z 2/3 večino.

Možnost, ki še obstaja, je začasna prerazporeditev pripadnikov Vojaške policije v

Kriminalistični oddelek OVS, ki imajo za čas opravljanja službe v tujini pooblastila,

kot jih imajo delavci Kriminalističnega oddelka OVS.

Pomembno spoznanje, ki Vojaški policiji daje prednost in smiselnost preiskovanja ter

odkrivanja kaznivih dejanja v tujini, je v njeni številčnosti, opremljenosti,

usposobljenosti za delovanje in bojevanje na bojišču.

24

3.3 Problematika sodelovanja z državnim tožilstvom

Ugotavljamo, da geografska oddaljenost področji, kjer se nahajajo slovenski

kontingenti, onemogočajo ustrezno usmerjanja preiskovalcev v predkazenskem

postopku. Usmerjanje na podlagi 11. člena Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva,

policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu

storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin

obsega obvezna navodila in predloge za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov

za pridobitev dokazov, obvezna navodila glede ukrepov odvzema prostosti, strokovna

mnenja, udeležbo državnega tožilca pri procesnih dejanjih ter odločitev državnega

tožilca o prikritih preiskovalnih ukrepih in zavarovanju premoženjske koristi. V

kolikor državni tožilec ne prevzame usmerjanja, ravnajo policisti samostojno v okviru

zakonskih pooblastil, ki jih imajo za odkrivanje storilcev in kaznivih dejanj, in lahko v

tem okviru uporabljajo vse zakonske ukrepe.

Pogosto se državni tožilec s predmetno zadevo, ki se je zgodila na domačem območju

v okviru Slovenske vojske ali na misijah v tujini, sreča šele po vloženi kazenski ovadbi

oz. po prejemu poročila preiskovalnega organa, kar ima za posledico nezmožnost

usmerjanja in vodenja v fazi preiskave. Nadaljnja diskusija glede usmerjanja in

določanja krajevne ter stvarne pristojnosti državnega tožilstva se v nadaljevanju

omejuje na problematiko, ki je povezana s preiskovanjem in pregonom kaznivih

dejanj na misiji v tujini.

Prva resna težava se pojavi že pri določitvi krajevne pristojnosti tožilstva. Zakon o

kazenskem postopku z določbo 29. člena določa, da v kolikor kraj storitve kaznivega

dejanja ni znan ali če je ta kraj zunaj ozemlja Republike Slovenije, je pristojno

tožilstvo, na katerega območju ima osumljenec stalno ali začasno prebivališče.

V tem primeru določitev krajevne pristojnosti ni sporna. Nekoliko bolj zapleteno je

določanje krajevne pristojnosti v primeru, da osumljenec ni znan. Slovenski

kazenskopravni red dopušča pregon kaznivega dejanja zoper neznanega storilca, kar

predstavlja nekaterim državam posebnost.

25

Rešitev najdemo v določbi 31. člena Zakona o kazenskem postopku, ki opredeljuje,

da je v takšnih primerih za določitev krajevne pristojnosti pristojno Vrhovno državno

tožilstvo, ki določi eno od stvarno pristojnih tožilstev, pred katerim se naj izvede

postopek.

Iz proučene literature ugotavljamo, da je rešitev problema že predlagala višja

državna tožilka v dopisu, posredovanem na Ministrstvo za obrambo. Postopki za

določitev krajevne in stvarne pristojnosti tožilstva ne bi bili potrebni, v kolikor bi v

Republiki Sloveniji določili enotno pisarno državnega tožilstva, ki bi vodilo in

usmerjalo predkazenski in kazenski postopek v vseh zadevah, ki se zgodijo na

mednarodnih operacijah v tujini (Kotnik, 2011).

Na tem mestu dodajamo, da bi morala biti enotna pisarna pristojna tudi za pregon

kaznivih dejanj, ki so se zgodila v Slovenski vojski na območju Republike Slovenije.

Kotnikova še ugotavlja, da bi s tem zagotovo izboljšali usmerjanje in vodenje

predkazenskega postopka, povečali strokovno usposobljenost državnih tožilcev,

predvsem v delu spoznavanja vojaškega prava in drugih specifičnih vojaških pravil.

Državni tožilec bi tako bolje razumel pravila bojevanja in druge vojaške predpise, ki

veljajo v oboroženih silah ter s tem posledično uspešneje zastopal podane obtožbe

zoper vojake na sojenju (Kotnik, 2011).

Kotnikova dodaja, da ne glede na to da Republika Slovenija nima vojaškega (vojnega)

prava, ki bi bil zbran v Kazenskem zakoniku oz. v drugem kodeksu in ker ni posebnih

specializiranih državnih tožilcev in sodišč, ki bi bila posebej strokovno usposobljena

in pristojna glede pregona in sojenja v vojaških zadevah, ta situacija ne pomeni, da

Republika Slovenija nima vojaškega prava.

Dejansko vojaško pravo predstavljajo mednarodne konvencije: štiri ženevske

konvencije in dva dodatna protokola, ki tvorita pravo oboroženih spopadov (pravo

vojne, Law of Armed Conflict – LOAC); prav tako je država Slovenija sprejela Pravila

bojevanja (Rules of Engagement), ki vsebujejo posebne določbe o skrajni sili,

silobranu, pridržanju in priporu. Poleg navedenih temeljnih in izjemno specifičnih

pravil s področja vojaškega prava je v vseh teh primerih morebitnih kaznivih dejanj

potrebno upoštevati številne podzakonske predpise, ukaze nadrejenih ter vsa

temeljna načela materialne in procesne kazenske zakonodaje v Republiki Sloveniji

(Kotnik, 2011).

26

Glede na ugotovljeno predlagamo ustanovitev organa na Ministrstvu za obrambo, ki bi

se ukvarjal s kazenskopravno zakonodajo v povezavi z zbiranjem in tolmačenjem

vojaškega prava. Takšen organ bi imel kot povezovalno-svetovalni organ med

Ministrstvom za obrambo in državnim tožilstvom ključno vlogo pri posredovanju in

interpretaciji vojaškega prava. Kot ugotavlja Kotnikova (2011), ne gre pričakovati, da

bo državni tožilec poznal vsa pravila, ki veljajo v oboroženih silah. Ob tem je edino

logično, da bi se določilo sodišče, ki bo pristojno za obravnavo vojaških zadev.

Imenovano sodišče, npr. Okrajno sodišče v Ljubljani, glede na dejstvo, da je sedež

Generalštaba Slovenske vojske v Ljubljani, bi tako obravnavalo vse primere ravnanj,

ki jih Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) uvršča med kazniva dejanja in ga

je storila vojaška ali civilna oseba, zaposlena v Slovenski vojski, oziroma drug

delavec, zaposlen na obrambnem področju, oziroma oseba, napotena na misijo v

tujini. Sojenje v takšnih zadevah bi se centraliziralo na eno sodišče, s čimer bi tudi

sodniki imeli boljši vpogled v področje vojaškega prava in ustvarjanje enotne sodne

prakse.

Ugotavljamo, da je za uveljavitev teh sprememb nujno usklajeno medresorsko

sodelovanje, ki je vse prej kot enostavna naloga. Prav iskanje medresorskega

konsenza, glede sprememb proučevanega področja, bomo med drugim ugotavljali v

raziskovalni nalogi.

Proučiti moramo, ali strokovnjaki zaznavajo problematiko ter ugotoviti najbolj

»optimalno« rešitev za reorganizacijo preiskovalnih služb v Slovenski vojski.

Poglavje zaključujemo z dejstvom, da se vojaški policisti pri operativnem delu na

terenu vsakodnevno srečujejo s tovrstno problematiko. Vojaški policisti morajo ob

zaznavi kaznivega dejanja storiti vse potrebno, da se zavaruje dokaze in odkrije

storilca, čeprav na samem kraju še ne vedo, da morebiti preiskujejo kaznivo dejanje,

za katero po trenutni zakonski ureditvi niso pristojni.

Da odpravimo nelogične anomalije, je pomembna odprava neusklajene zakonodaje in

določitev enotnega vojaškega preiskovalnega organa, ki bo pristojen za vsa kazniva

dejanja, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na misijah v tujini, ne glede na predpisano

prostostno kazen. Prav to postavlja Ministrstvo za obrambo pred izziv, ki hkrati

zahteva še spremembe na strateškem, taktičnem in operativnem nivoju

(kriminalistična-obveščevalna dejavnost).

27

4 Oblike dela Vojaške policije pri zatiranju kriminalitete

4.1 V skupnost usmerjeno policijsko delo

Vojaška policija se je v zadnjem desetletju organizacijsko in tehnično modernizirala

v enoto, ki je sposobna izpolnjevati naloge na vseh področjih delovanja. Vendar to ni

dovolj. Še vedno moramo strmeti k izboljšanju zastavljenih ciljev ter prilagajati

oblike dela sodobnim konceptom, ki se nanašajo na preiskovanje kaznivih dejanj.

Vztrajati na klasičnem policijskem modelu zatiranja kriminalitete je način, ki nima

konkretnih učinkov in ne zagotavlja pričakovanih ciljev. Naključni obhodi patrulj in

hitro reaktivno delovanje ne zadoščata za učinkovito odpravo kaznivih dejanj. Ta

način dela pri varnostnih organih še vedno obstaja kot glavna dejavnost pri zatiranju

kriminalitete, vendar pa način dela nima vpliva ali bolje rečeno zelo malo vpliva na

zmanjševanje kaznivih dejanj (Ratcliffe, 2008).

Leta 2007 je Vojaška policija z novo formacijo poleg drugih sprememb uvedla vojaške

policijske pisarne. Zadnja sprejeta Direktiva za delovanje Vojaške policije Slovenske

vojske določa, da v posameznih vojašnicah na območju Republike Slovenije delujejo

vojaške policijske pisarne, in sicer na konceptu »v skupnost usmerjene policijske

dejavnosti«. Glavni namen takšne organiziranosti je v zagotavljanju prisotnosti

Vojaške policije po vojašnicah. Na tem konceptu se še vedno vztraja, kar je dobro.

Žal pa iz izkustvenih spoznaj ugotavljamo, da je to v praksi le organizacijska

sprememba in ne sprememba filozofije dela.

Dejavnost se izvaja na lokalni ravni, torej na območju vojašnic s ciljem proučevanja

pojavov, ki vplivajo na kriminaliteto oz. varnostno situacijo v vojašnicah. V skupnost

usmerjeno policijsko delo v marsičem spominja na situacijsko preprečevanje

kriminalitete.

V skupnost usmerjeno policijsko delo temelji na domnevi, da je potrebno poiskati

probleme v skupnosti, odkriti vzroke zanje in ustrezno ukrepati v sodelovanju s

skupnostjo (Meško, 2001). Filozofija policijskega dela v skupnosti je relativno

preprosta, saj naj bi policija in skupnost sodelovala z namenom vzpostavljanja višje

kvalitete življenja. Zaradi različnih vzrokov se pojavljajo problemi, ki jih s pomočjo

te filozofije dela poskušamo odpraviti.

28

Vojaško skupnost v Slovenski vojski predstavljajo zaposleni v vojašnicah. V tako

oblikovanem konceptu dela imajo pomembno vlogo praktično vsi, ki so vezani na

vojašnico. Poudarjamo, da je uspeh novih metod dela pogojen z uspešno

resocializacijo zaposlenih v Slovenski vojski in spremembo filozofije dela.

Glavni namen vojaških policijskih pisarn je, da ima skupnost v vojašnici možnost

posredovati podatke o kaznivem dejanju, nesreči, varnostno zanimivem pojavu in kar

je najpomembneje, da lahko predlagajo ukrepe ali dejavnosti za izboljšanje varnosti

v vojašnicah. Policijsko delo v skupnosti v bistvu pomeni, da policisti in skupnost

skupaj identificirajo probleme, jih razvrstijo po pomembnosti in da skupaj rešujejo

varnostne probleme, kot na primer kriminal, strah pred kriminalom, socialne težave,

ekološke probleme ter druge neprijetnosti v okolju skupnosti (Pagon, Lobnikar,

2004).

Reševanje problema pa je najpomembnejši del v skupnost usmerjenega policijskega

dela, ki je pravzaprav dejavnost, ki sledi klasičnemu policijskemu delu za katerega je

značilno odkrivanje in preiskovanje kriminalitete ter vzdrževanja reda. Reševanje

problemov v tem smislu pomeni iskanje in odpravo vzrokov za kriminaliteto in nered.

Orientacija v kateri je v ospredju reševanje problemov v skupnosti se imenuje v

probleme usmerjeno policijsko delo (Meško, 2001).

Uspešnost v skupnost usmerjenega dela je odvisen od kompetenc in znanja, ki jih ima

vodja vojaške policijske pisarne in od poznavanja filozofije dela.

Zato je odgovornost praviloma določena vojaškemu policistu z dolgoletnimi

izkušnjami in delovnim stažem v Slovenski vojski. Pomembno je še, da ga zaposleni v

vojašnici poznajo in da mu zaupajo. Dejstvo je, da ima v skupnost usmerjeno

policijsko delo učinek na dolgi rok, medtem ko se dejavnost v probleme usmerjeno

delo rešuje probleme, ki so trenutno prepoznavni.

Po uveljavitvi nove metode dela moramo periodično analizirati učinkovitost vojaško

policijskih pisarn ter na podlagi izsledkov analize izdelati načrte za odpravo

pomanjkljivosti.

29

Vojaška policija je prevzela model v skupnost usmerjenega policijskega dela (z

določeno modifikacijo) kot ga izvaja Policija. Enostavna preslikava modela žal ne

prinaša pričakovanih učinkov. Organizacija mora poskrbeti, da se vojaški policisti

usposobijo do stopnje, ko presežejo tradicionalno reagiranje na deviantne pojave in

da pričnejo verjeti v uspešnost sprejetega koncepta. Ugotavljamo, da ima Vojaška

policija pri doseganju tega cilja še veliko rezerve.

Vojaška policija ne sme stagnirati in vztrajati na tradicionalnih oblikah dela mora pa

se, ne glede na že sprejete oblike dela, še vedno prilagajati sodobnim trendom pri

zatiranja kriminalitete. Globalno smo zaradi naraščanja kriminalitete vedno bolj

priča le strožjim sankcijam in represivnim ukrepom v upanju, da se bomo počutili

bolj varne in svobodne. Prepogosto sledi prepričanje, da je za zatiranje kriminala v

vojski pristojna le Vojaška policija.

Brez dvoma sta pri tej problematiki Obveščevalna varnostna služba Ministrstva za

obrambo in Vojaška policija pomembna elementa, vendar pa ne edina. Ne smemo

pozabiti na štabno varnostne organe in druge državne in civilne organe, ki lahko k

preprečevanju kriminalitete prispevajo enako ali pa celo več. Štabni organ J-2, ki

deluje na strateški ravni Slovenske vojske opravlja varnostnoobveščevalno dejavnost

in sicer v Generalštabu Slovenske vojske. Je tudi najvišji štabno varnostni organ v

Slovenski vojski, ki strokovno vodi in usmerja delovanje štabno varnostnih organov in

Vojaške policije, razen pri preiskovanju kaznivih dejanj.

Družbene spremembe in sofisticirane oblike kriminalitete zahtevajo od organov

pregona inovativnost pri oblikovanju konceptov in strategij učinkovitega omejevanja

kriminalitete. Taka novost je zagotovo kriminalistično obveščevalna-dejavnost in iz

nje razvijajoči se model obveščevalno vodena policijska dejavnost. S Haaškim

programom za krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji, sprejet s strani

Evropskega sveta leta 2004, so se države članice in Komisija dejavno lotili

oblikovanja proaktivnega načina omejevanja predvsem hujši oblik kriminalitete,

katerega temelj so kriminalistični obveščevalni podatki. Temu je namenjeno tudi

oblikovanje kriminalistično obveščevalnega modela (European criminal intelligence

model - ECIM). V Haaški program je bilo vključeno inovativno načelo dostopnosti do

informacij in kriminalistično obveščevalnih podatkov. S tem je nastala tudi pravna

podlaga, ki obvezuje izmenjavo podatkov med državami članicami (Potparič,

Dvoršek, 2010).

30

Če povzamemo cilj Strateškega pregleda obrambnega resorja (2009), ki pravi, da se

ugotovljene pozitivne značilnosti dosedanjega delovanja obrambnega resorja

ohranijo in okrepijo, morebitne napake in pomanjkljivosti v organiziranosti in

delovanju pa odpravijo na podlagi najširše možne skupne vizije nadaljnjega razvoja,

preoblikovanja in posodobitve obrambnega resorja tako v prihodnjem kratkoročnem

(2010–2012) kot tudi v dolgoročnem obdobju do leta 2025. Sledi sklep, da Ministrstvo

za obrambo dopušča možnost inovativnih pristopov, ki bodo uresničevale zastavljene

cilje. Zato uveljavitev kriminalistično-obveščevalne dejavnosti v metodo delo

preiskovanja, odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski

postavljamo kot priložnost, ki jo ne gre prezreti.

4.2 Kriminalistična obveščevalna dejavnost – splošno

Koncept kriminalistično obveščevalne dejavnosti (Criminal Intelligence) je relativno

nov način kriminalističnega dela, ki se je razvil kot odgovor na neučinkovitost

obstoječih metod preprečevanja kriminalitete. Definicija, ki jo navajata Potparič in

Dvoršek (2010) opredeljuje kriminalistično obveščevalno dejavnost kot policijsko

(preiskovalno) dejavnost in filozofijo, katere temelji so organizirano zajemanje

podatkov njihovo analiziranje in vrednotenje zaradi učinkovitega omejevanja na vseh

ravneh.

Za lažje razumevanje navajamo še opredelitev Mednarodnega združenja šefov policij

(International Association of Chiefs of Police – IACP), ki si kriminalistično

obveščevalno dejavnost razlaga kot policijsko dejavnost, katere poslanstvo je

zakonito zbiranje informacij iz vseh razpoložljivih virov ter njihovo analiziranje

zaradi zagotavljanja taktičnih in strateških kriminalistično obveščevalnih podatkov o

obstoju, identiteti ter razpoložljivih sredstvih oseb in združb, ki so osumljene

kaznivih dejanj, s čimer naj bi se izboljšalo preprečevanje in omejevanje

kriminalitete ter lažje dosegali cilji in prednostne naloge, ki jih uresničuje policijska

organizacija.

Končni izdelek je kriminalistično obveščevalni podatek, ki vsebuje združeno in

analizirano informacijo, poslano končnemu uporabniku zaradi predvidevanja,

preprečevanja ali nadzora kriminalnih dejavnosti (IACP v Peterson, 2005).

31

Taktični kriminalistično obveščevalni podatki neposredno usmerjajo kriminalistične

preiskave in s tem prispevajo k njihovemu uspešnemu koncu, medtem ko so strateški

kriminalistični obveščevalni podatki namenjeni širšemu in dolgoročnejšemu pogledu

na kriminalno okolje ter so podlaga za načrtovanje in razporejanje razpoložljivih

sredstev (Peterson, 2005).

Bistvena razlika med obveščevalno dejavnostjo in kriminalistično obveščevalno

dejavnostjo je v tem, da prva zbira in analizira informacije z namenom izdelave

obveščevalnih informacij, ki omogočajo sprejemanja odločitev na podlagi logičnih

zaključkov, za kriminalistično obveščevalno dejavnost pa je značilno, da so

kriminalistično obveščevalne informacije usmerjene v pridobivanje dokazov, ki

omogočajo kazenski pregon.

Pri obveščevalni dejavnosti je tako ključno informiranje, pri kriminalistično

obveščevalni dejavnosti pa pridobivanje dokazov (Dvoršek, Potparič, 2012).

Potparič in Dvoršek še ugotavljata (2010), da je kriminalistično obveščevalna

dejavnost relativno nova veda v policijski dejavnosti in da se v primerjavi z vojsko, v

kateri so obveščevalni podatki edini temelj pri sprejemanju odločitev, v marsikateri

policiji s težavo utrjujejo svoj položaj. Ena glavnih težav je, da vodstveno osebje v

organizacijah ne razumejo v celoti kriminalistično obveščevalnega postopka in

njegovega ustroja.

Po mnenju Ratcliffa (2004) vodilni v policiji v primerjavi z uporabniki v vojski, ki so

usposobljeni za delo z obveščevalnimi podatki, ne znajo ceniti vrednosti in tudi ne

uporabljati kriminalistično obveščevalnih izdelkov.

Bistveno za učinkovito vzpostavljanje kriminalistično obveščevalne dejavnosti je, da

vodstvo uradno sprejema kriminalistično obveščevalno dejavnost in da je

usposobljeno in pripravljeno za način delovanja, ko sprejemanje odločitev temelji na

kriminalistično obveščevalnih podatkih (Schneider, 1994). Potparič in Dvoršek (2010)

v svojem prispevku ugotavljata, da z uvajanjem novega pristopa, želimo povezati

spoznanja iz kriminalistike, dela obveščevalnih služb in strateškega planiranja v

drugo novo celoto.

32

Zbiranje podatkov je sestavljeno iz dveh delov, in sicer rutinskega in usmerjenega

zbiranja informacij. Ker je danes dostopamo do izredno velikih količin informacij

lahko pride tudi do paraliziranja analitičnih prizadevanj za izdelavo kriminalistično

obveščevalnega izdelka. Zato imajo uradniki za kriminalistično obveščevalno

dejavnost nalogo, da prepoznajo vire, ki imajo potrebne podatke in jih usmerjeno

zbirajo (Harfield in Harfield, 2008).

Informacije se pridobivajo na različne načine in iz različnih virov med katerimi se v

kriminalistični policiji najpogosteje uporabljajo (Schneider, 1994):

(1) informacije in obveščevalni podatki iz kraja samega,

(2) preiskovalci,

(3) informatorji,

(4) prikriti preiskovalni ukrepi,

(5) druge operativne enote policije ali obveščevalne službe,

(6) vladne agencije,

(7) javni informacijski viri, javno dostopni registri, evidence, telefonski imeniki,

(8) zainteresirani državljani, žrtve kaznivih dejanj, izjave prič, anonimne prijave,

(9) znanstvena dela in drugo.

Obveščevalni ciklus zbiranja obvestil v policiji v primerjavi s splošnim procesom

obveščevalnega ciklusa, poteka skozi zbiranje informacij, oceno zbranih informacij,

urejanjem in primerjavo zbranih podatkov, analizo zbranih podatkov, razdelitev

obdelanih podatkov in ponovno oceno informacij.

Ko je informacija potrjena, se mora odločevalec oz. vodja preiskovanja odločiti za

način nadaljnjega dela. Če je informacija dovolj relevantna, jo vodja preiskovanja

realizira z operativno kombinacijo ali operativno taktičnimi ukrepi, če pa

informacija, kljub temu, da je potrjena ne zadostuje za takojšno realizacijo, se

lahko odloči za operativni nadzor ali za operativno obdelavo. Gre za celovito in

kompleksno dejavnost, pri kateri je sistematika pristopa njen bistveni sestavni del.

Podatke in informacije lahko vselej razvrščamo po določenih skupnih značilnosti. Na

ta način ustvarjamo klasične baze podatkov, ki nam dajejo preglede podatkov, ki

smo jih sistematično izločili iz informacij (Pivljakovič, Podbregar, 2009).

33

V naslednjem poglavju bomo pojasnili obliko zbiranja podatkov s pomočjo odprtih

virov, ki predstavljajo najbolj pogost način pridobivanja podatkov za kriminalistično

obveščevalne izdelke.

4.3 Odprti viri informacij

Carter (2009) ugotavlja, da po nekaterih podatkih predstavljajo odprti (javni) viri kar

80% vseh informacij, ki se jih uporablja v obveščevalni dejavnosti. Prav to je razlog,

da smo se v nadaljevanju poglavja odločili predstaviti tovrstni način zbiranja

podatkov.

Z napredkom sodobne tehnologije in z bliskovitim razvojem interneta imajo pri

zajemanju podatkov ter informacij pomembno vlogo t.i. odprti viri informacij (Open

Source Information - OSINT). To so podatki in informacije, ki so javno dostopni

preko časopisov, revij, interneta, blogov, socialnih omrežij, forumov, vladnih poročil,

znanstvenih raziskav, statističnih baz, evidenc in podobno.

Odprti viri informacij so vse zakonite ter etično pridobljene informacije, ki opisujejo

osebe, vedenje, lokacije, skupine, dogodke in trende. So javno dostopne informacije,

do katerih je upravičen vsak posameznik, v nekaterih primerih pa jih dobimo le na

podlagi zaprosila ali sklenitve naročniškega razmerja. Ker je količina informacij

skoraj neomejena, je previdnost pri zajemanju in selekcioniranju informacij nujni

pogoj.

Zato so poleg informatikov še posebej pomembni analitiki, ki z ustreznimi

analitičnimi tehnikami izdelajo končni kriminalistično obveščevalni izdelek, ki mora

imeti za posledico usmerjen učinek. Poudarjamo, da kvantiteta informacij ni enaka

kvaliteti informacij. Prednost odprtih virov ni samo v hitrem dostopu in minimalnem

posegu v človekove pravice, so tudi bistveno cenejši kot tradicionalno pridobljeni

viri.

Zaradi vedno bolj enostavne uporabe spletnih strani, so danes zelo priljubljeni blogi,

forumi, Wikipedia ter spletna mesta kot so Myspace, Facebook, YouTube in podobno.

Na takšnih spletnih straneh brez težav najdemo koristne kriminalistično obveščevalne

podatke, ki jih selektivno ovrednotimo ter uporabimo pri preiskovanju in odkrivanju

kaznivih dejanj. Uporabnost javno dostopnih podatkov prikazujemo na naslednjih

primerih:

34

Primer 1:

Vojaška policija je prejela prijavo o sumu storitve kaznivega dejanja Tatvine po I.

odstavku 204. člena KZ-1. Oškodovanec je prijavil odtujitev vojaške opreme. Pri

ugotavljanju dejstev ter okoliščin kaznivega dejanja, lahko preiskovalec uporabi

javno dostopne vire ter preveri spletne strani, kjer registrirani uporabniki oglašujejo

rabljene predmete. Preiskovalec pregleda spletne strani, kjer na podlagi oglasa

ugotovi, da se prodaja vojaška oprema, ki je bila odtujena. Na relativno enostaven

način preiskovalec pride do informacij, ki bi jih s klasičnimi metodami s težka

pridobil.

Primer 2:

Ministrstvo za obrambo je s strani radikalne skupine dobilo opozorilo z grožnjo, da

bodo »plačali svojo ceno«, če ne prenehajo z gradnjo objektov v občutljivem okolju.

S pomočjo odprtih virov preiskovalci dobijo takojšen vpogled v podobne radikalne

skupine, ki so se pojavile v drugih državah. Preveri se njihove pretekle aktivnosti in

metode njihovega delovanja. Ob takšnih informacijah bolje predvidimo konkretnejše

preventivne ukrepe in se pripravimo na morebitne posledice.

Primer 3:

Skupina anarhistov se je odločila, da bo demonstrirala proti nastopu Predsednika

države Republike Slovenije. Pregled blogov in forumov zaradi pridobivanja informacij

glede predhodnega komuniciranju med anarhisti omogoča, da preiskovalci pridejo do

pomembnih načrtov iz katerih je razviden potek in način demonstracij. Kot odgovor

na ugotovljeno, sledijo učinkoviti varnostni ukrepi ter zaščita javnega in privatnega

premoženja.

Carter (2009) še navaja nekaj razlogov, ki potrjujejo pomembnost odprtih virov pri

kriminalistično obveščevalni dejavnosti:

Posamezniki in skupine, ki predstavljajo družbi grožnjo zaradi ekstremistične

ideologije, pogosto z uporabo interneta obveščajo njihove simpatizerje o

njihovih ciljih in ideologijah.

Kriminalci pogosto uporabljajo internet kot orodje za prekrivanje njihove

anonimnosti. Kazniva dejanja tako usmerjajo od daleč ter z ustrezno taktiko

ostanejo preiskovalcem neizsledljivi.

35

Informacije, ki so pomembne pri obveščevalni dejavnosti in s katerimi lahko

identificiramo posameznika ali skupine lahko najdemo v podatkovnih bazah

(lastništvo motornih vozil, lastništvo nepremičnin, storilci spolnih deliktov,

register volivcev in podobno).

Javnost želi, da so določene informacije javno dostopne (telefonske številke,

imena in naslovi podjetij, vladna poročila in znanstvene raziskave…).

Informacije pogosto postanejo javne in s tem tudi obremenilne zaradi

človeške brezskrbnosti oz. nepazljivosti. Kot primer lahko navedemo

nekontrolirane obremenilne izjave v blogih, forumih ali pa sramotno izjavo

politika, ki jo najdemo na medijskem portalu.

Pri odkrivanju koristnih podatkov na svetovnem spletu smo lahko dokaj neuspešni, če

uporabljamo napačne iskalne pripomočke in če teh ne obvladamo dovolj. Uporabnik

mora zato sam znati uporabiti iskalna orodja ter priti do informacije, ki je resnično

pravilna in relevantna. Za uporabnika je tako najpomembnejši izbor ključnih besed

ter uporaba ustreznih spletnih iskalnikov (Gerkeš, 2000).

Poleg ustreznega računalniškega znanja potrebujemo še zanesljiv kader, ki dobro

obvladuje analitične tehnike. Med proučevanjem literature smo spoznali, da je

iskanje informacij iz odprtih virov težka naloga, pa čeprav se na prvi pogled zdi

presenetljivo lahka. Upoštevati moramo človekove pravice, področno zakonodajo,

avtorske pravice ter vseskozi preverjati relevantnost podatkov. Dejstvo je, da so

informacije iz odprtih virov pogosto napačne, posledica le-teh pa se kaže v slabih

analitičnih odločitvah.

Količina odprtih virov informacij je praktično neomejena, zato si moramo predhodno

izdelati načrt zbiranja informacij (Open Source Collection Plan). Bistvo načrta je,

da ne zaidemo iz zastavljenega cilja ter da si ves postopek zbiranja informacij

metodološko zapisujemo. Zbiranje informacij iz odprtih virov je z vidika

obveščevalne dejavnosti bistveno cenejše in manj nevarno, kot če se uporablja

tradicionalne metode zbiranja informacij.

36

Naj še omenimo, da je potrebno razlikovati med informacijami, s katerimi se

povečuje skupno znanje o kriminalnem okolju oz. grožnjah (strateški namen) in tistih

informacij, ki so neposredno povezane s konkretnim preiskovanjem kaznivih dejanj

(operativni namen). Pri slednjem morajo obstajati razlogi za sum, ki so nujni, da

organi pregona začnejo zbirati obvestila. V nasprotnem primeru, bi pridobivanje

osebnih podatkov iz odprtih virov kazala na neupravičeno poseganje v temeljne

človekove pravice.

Ugotavljamo še, da je mnogo odprtih virov informacij pridobljenih v različnih jezikih,

zato lahko razmišljamo tudi o oddelkih, kjer bi prevajalci prevajali zajete

informacije iz tujih jezikovnih področjih.

4.4 Obveščevalno vodena policijska dejavnost

Na podlagi spoznanj, da zgolj povečanje števila zaposlenih v varnostnih organih ni

pravi odgovor na hitro naraščanje kriminalitete, se je začela kriminalistična

obveščevalna dejavnost razvijati v smeri koncepta obveščevalno vodene policijske

dejavnosti (Intelligence-led Policing - ILP) kar pomeni, da obveščevalni podatki

vodijo odgovorne k ustreznim odločitvam pri zatiranju kriminala.

Ratcliffe (2008) opozarja na težavo ker strokovnjaki različno razumejo koncept

obveščevalno vodene policijske dejavnosti kot novo policijsko strategijo oz. jo

povezujejo z že obstoječimi strategijami na primer s strategijo » v reševanje

problemov usmerjenega policijskega dela«, strategijo »policijskega dela v skupnosti

in strategijo »CompStat«. Nekateri strokovnjaki pa jo povežejo z obveščevalnim

ciklusom, kar prav tako ni pravilno, saj je to bolj postopek za analitike.

Po mnenju avtorja bi taka opredelitev neupravičeno poudarjala obveščevalno prvino,

zanemarila pa bi policijsko dejavnost, ki jo usmerjajo obveščevalni podatki.

37

Nadalje Ratcliffe (2008) ugotavlja, da so za obveščevalno vodeno policijsko dejavnost

bistvene naslednje značilnosti:

filozofija oz. model upravljanja,

cilj doseganja zmanjšanja kriminala ter preprečevanje in omejevanje

kriminala,

način upravljanja od zgoraj navzdol,

kombiniranje analiz s kraja kaznivega dejanja in kriminalistično obveščevalnih

podatkov o storilcih kaznivih dejanj,

kriminalistično obveščevalni podatki, ki se uporabljajo za objektivno

sprejemanje odločitev in

usmerjanje preiskovalne dejavnosti v aktivne storilce in storilce hujših kaznih

dejanj.

Za lažje razumevanje bistva obveščevalno vodene policijske dejavnosti povzemamo

Ratcliffov »three-i model« (interpret, influence, impact), ki predstavlja

poenostavljen opis obveščevalno vodene policijske dejavnosti (Ratcliffe, 2004).

V tako imenovanem 3-i modelu, analitični del policijske organizacije razlaga

kriminalno okolje z namenom, da se ugotovi, kdo so ključne osebe in katere so

pomembne in tudi nastajajoče grožnje. V tem modelu teče puščica od analitikov do

kriminalnega okolja.

Čeprav to nekatere analitike frustrira, ker so navajeni na to, da je analitika sestavni

del obveščevalnega kroga, je takšen model ustrezen prikaz realnosti kriminalistične

obveščevalne analize.

Tako imenovani »push« model, kjer analitiki pošiljajo zahtevke po informacijah ter

nato čakajo na te informacije, prijeten v teoriji, se v praksi izkaže za

neučinkovitega. Birokratske strukture in kultura policijskih organizacij namreč ovira

vzpostavitev učinkovite komunikacije obveščevalnih zahtevkov.

Kultura znotraj teh organizacij izniči »push« model tudi s tem, ker se večina

obveščevalnih informacij nahaja v glavah policistov in se jih ne da dobiti tako

enostavno kot pritisniti na gumb.

38

Zaradi tega se morajo kriminalistični analitiki, da lahko zberejo podatke, zateči k

»pull« modelu. Ta pristop pomeni, da morajo analitiki aktivneje iskati obveščevalne

informacije od svojih dobaviteljev, morajo pa tudi aktivneje zbirati informacije, ki

jih potrebujejo.

Druga puščica teče v smeri od analitika do odločevalca. 3-i model sicer ne vsiljuje

ideje, kdo naj bi bil najboljši odločevalec. Odločitev o tem je prepuščena

posameznim analitikom.

Odločevalci večina niso osebe, ki naročajo obveščevalne produkte, poleg tega se

nekateri od njih nahajajo tudi izven policijske organizacije. Takšno vplivanje na

odločevalce zna biti zelo težko za analitike. Analitiki, ki imajo tradicionalno

obveščevalno ozadje, mislijo, da je njihova vloga podporni element pri določenih

preiskavah, izdelavi deskriptivnih analiz prisluškovanj, izdelavi obveščevalnih

informacij iz posameznih preiskav in ocenjevanju informacij, ki so bile pridobljene s

strani tajnih sodelavcev. Ideja, da analitiki predlagajo tarče ter tudi posamezna

dejanja, se zdi večini analitikov tuja. Izdelava in predlaganje akcij odločevalcem s

strani analitikov pa je eden od ključnih elementov ILP.

Vendar ILP ne more delovati optimalno, če delujeta samo razlaga in vplivanje. Da

lahko pride do zmanjšanja kriminala, morajo odločevalci udejanjiti (ang. Impact)

določene predloge, ki so jih pripravili analitiki v kriminalnem okolju. Sicer se lahko

model ILP prekine v vsaki stopnji, vendar je udejanjenje še posebej problematičen

del. Problem je v neznanju vodilnih.

Od ljudi, ki so dosegli vodilne položaje v policij, se avtomatično pričakuje, da znajo

izvajati politiko preprečevanja kriminala. Za preprečevanje, motenje ali zmanjšanje

kriminala je pomembno, da so prisotne vse tri komponente 3-i modela; analitiki

morajo razlagati kriminalno okolje, nato uporabiti obveščevalne informacije, da

vplivajo na odločevalce, ki morajo uporabiti vse resurse, da se udejanji pozitivna

sprememba v kriminalnem okolju (Britovšek, povzeto po: Ratcliffe, (2008)).

Vodstvo oz. odločevalci pri zatiranju kriminalitete se bodo morali vedno bolj

zavedati, da je informacij o kriminalnem vedenju in kriminalnih aktivnostih na

pretek. Izziv je podatke poiskati ter jih strniti v znanje, ki bo v prihodnje izboljšalo

strategije za boj proti kriminalu ter povečalo korist za proaktivno delovanje

policijske dejavnosti (Ratcliffe, 2008).

39

Kar je najbolj pomembno je pripravljenost vodstva policije, da bodo njihove

odločitve temeljile na produktih pridobljenih na kriminalistično obveščevalnih

podatkih. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na komunikacijo in izmenjavo informacij

med varnostnimi in obveščevalnimi organi.

V Sloveniji je bil 1. 1. 2010 ustanovljen Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ki ima

svoji sestavi aktivni Center za kriminalistično obveščevalno dejavnost (CKOD),

katerega osnova delovanja je obveščevalno vodeno policijsko delovanje.

Ukvarja se z operativno kriminalistično obveščevalno analitiko, strateško

kriminalistično obveščevalno analitiko, delom z informatorji ter z informacijskim in

sistemskim razvojem kriminalistične obveščevalne dejavnosti (Jevšek, 2010). Center

je organizacijsko, strukturno in tehnološko kompatibilen z Evropskim kriminalističnim

obveščevalnim modelom (ECIM).

Zagotavljati mora učinkovitejše omejevanje hujših oblik kriminalitete na podlagi

(pre)poznavanja nevarnosti s pomočjo obveščevalnega ciklusa. V tem procesu ima

pomembno vlogo Europol kot osrednja točka EU, ki sprejema, shranjuje in analizira

zbrane podatke ter izdeluje oceno ogroženosti zaradi organizirane kriminalitete

(Organised Crime Threat Assessment - OCTA). Kompatibilnost je še zlasti

pomembna zaradi izmenjave kriminalistično obveščevalnih informacij.

Zato moramo odpraviti morebitne sistemske ovire, nujen pa je tudi miselni preobrat

v tem, da se informacije zajemajo in izmenjujejo zaradi večje nacionalne varnosti in

zatiranja kriminalitete (Dvoršek, 2010).

4.5 Ovire pri uvajanju obveščevalno vodene policijske

dejavnosti

Ratcliffe (2008) ugotavlja, da uvedba koncepta kriminalistične obveščevalne

dejavnosti, še ne dokazuje, da se koncept obveščevalno vodene policijske dejavnosti

dejansko uresničuje. Problem se pojavi, ker še vedno ni realiziran temeljni postulat

novega modela, to je, da kriminalistično obveščevalni podatki usmerjajo dejavnosti

zoper kriminalno okolje in da igrajo glavno vlogo pri razporejanju sredstev.

40

Vodstveno osebje še vedno ne razume pomena kriminalistično obveščevalnega

izdelka. Ljudje na vodilnih položajih pogosto niso usposobljeni, da bi znali dokument,

ki je nastal kot rezultat kriminalistično obveščevalne dejavnosti vključiti v proces

organizacijskega razmišljanja. Zato se mnoge ocene ne izražajo v ustreznem

preventivnem ali represivnem odzivu (Ratcliffe, 2004).

Ovire se pojavljajo tudi pri izmenjavi informacij in podatkov tako na državni kot

mednarodni ravni. Vzpostavitev sistema za zajemanje in pretok informacij še ne

zagotavlja delovanje sistema (Dvoršek, 2010).

Kljub temu, da se v policijskih organizacijah zavedajo, da bi izmenjava informacij

pripomogla k učinkovitejšemu zatiranju kriminalitete, pa se v glavnem informacija

razume kot moč. S tem preiskovalci poskušajo z zadrževanjem informacij ohranjati

svojo moč in s tem dokazati svojo pomembnost na delovnem mestu in si zagotoviti

napredovanje (Ratcliffe, 2008).

Kriminalistično obveščevalna dejavnost bo dosegla svoj namen takrat, ko bodo

preiskovalci spoznali, da je potrebno informacije deliti ter jih združiti v strukturirano

zbirko.

V raziskavah, ki sta jih izvedla Kelly in Abrials (2003) avtorja navajata še naslednje

ovire pri uresničevanju kriminalistično obveščevalne dejavnosti:

neopredeljen postopek izmenjave informacij,

nezdružljivost informacijskih sistemov,

neopredeljene zahteve ali je potrebna izmenjava informacij,

pomanjkljiv kontekst informacij (o čem govori informacija),

pomanjkanje analitičnih zmogljivosti,

podvajanje informacij,

sistemska neurejenost in kopičenje obveščevalnih podatkov in informacij,

zaupnost podatka (vsi ne morejo dostopati do podatkov ker je označen z

določeno stopnjo tajnosti),

bojazen v zvezi z razkritjem vira in metode pridobitve informacije,

premalo zaupanje med preiskovalci.

41

Avtorja menita, da je za učinkovito izmenjavo informacij in kriminalistično

obveščevalnih podatkov treba postaviti sistem, ki učinkovito ureja tri področja:

1. dostop do informacij,

2. sprememba kulture v organizaciji in

3. postavitev ustrezne informacijske tehnologije in vzpostavitev sistema

upravljanja informacij.

5 Kriminalistična obveščevalna dejavnost kot koncept dela v SV

Slovenska vojska oz. njeni varnostni organi si morajo v prihodnje za cilj postaviti

sprejetje koncepta kriminalistične obveščevalne dejavnosti. Dejstvo je, da je

kriminalistična obveščevalna dejavnost namenjena za preiskovanju hujših oblik

kaznivih dejanj, vendar se predstavljeni model, kot osnova, lahko uporabi za

preiskovanje lažjih oblik kriminalitete. Kriminalistična obveščevalna dejavnost za

namene preiskovanja, preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski

je še posebno primeren koncept, saj delovanje vojske temelji predvsem na

obveščevalnih podatkih, kar je v kriminalistično obveščevalni dejavnosti osnova za

učinkovito odločanje. Uveljavljanje takšnih konceptov je primerno za doseganje

ciljev in uspešnosti; pri tem moramo upoštevati specifičnosti okolja, v katerem

delata Vojaška policija in Obveščevalna varnostna služba Ministrstva za obrambo.

42

5.1 Predlog reorganizacije preiskovalnih organov v Slovenski

vojski

Implementacija kriminalistične obveščevalne dejavnosti je toliko bolj smiselna, v

kolikor bi v Ministrstvu za obrambo razmišljali o reorganizaciji preiskovalnih organov.

Zastavljene ciljev lahko dosežemo le z ustrezno podporo vseh pristojnih služb in

politično voljo, vse z namenom, da se odpravijo nepotrebne anomalije pri

preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski. Glede na aktualne družbene razmere,

imajo pri uveljavitvi ciljev pomembno vlogo še finančna sredstva.

Na podlagi proučene problematike ugotavljamo, da je smiselno razmišljati o

ustanovitvi enotnega vojaškega preiskovalne službe, ki bo imel glede na območje

pristojnosti možnost preiskovanja vseh kaznivih dejanj ne glede na predpisano

prostostno kazen. Poleg tega mora delovati s polnimi pooblastili, kot jih ima Policija

v predkazenskem postopku. Kot možno obliko reorganizacije v teoretičnem delu

predlagamo reorganizacijo dveh preiskovalnih služb v eno učinkovito službo.

V iskanju predlogov za odpravo nesmiselnega dualizma med Vojaško policijo in

Kriminalističnim oddelkom OVS je ustanovitev enotne vojaške preiskovalne službe v

Slovenski vojski predlog, ki ga bomo skozi raziskovalno nalogo določili kot primernega

oz. neprimernega.

Enotno vojaško preiskovalno službo predlagamo kot inovativen pristop pri

preiskovanju, preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski. Pri

preiskovanju in odkrivanju kaznivih dejanj mora biti novoustanovljeni organ

popolnoma avtonomen, neodvisen in strokovno vezan le na državno tožilstvo.

Določena morajo biti pooblastila kot jih ima Policija v predkazenskem postopku ter

možnost preiskovanja kaznivih dejanj ne glede na predpisano zaporno kazen.

Smiselna je kadrovska združitev preiskovalcev z delavci Kriminalističnega oddelka

OVS in Vojaške policije. Služba je umeščena izven linije vodenja in poveljevanja.

Pooblaščene uradne osebe, ki bi opravljale naloge v tej službi, morajo imeti

sklenjene pogodbe z delodajalcem za nedoločen čas. Naj omenimo, da so kriminalisti

Vojaške policije po veljavnih predpisih pogodbeno zaposleni le za določen čas (10

let). Dejstvo je, da imajo kriminalisti v Obveščevalni-varnostni službi ter inšpektorji

na obramben področju sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, kar je edina prava

oblika zaposlitve na tem področju.

43

Ne glede na reorganizacijo služb morajo vse pooblaščene uradne osebe v Slovenski

vojski pridobiti pogodbe za nedoločen čas, predvsem iz razloga nepristranske

obravnave in konflikta interesov med zaposlenim in delodajalcem (npr. vojaški

policist vodi postopek zoper osebo, za katero ve, da bo odločala o njegovi

zaposlitveni prihodnosti).

Enotna vojaška preiskovalna služba bi morala še vedno sodelovati z Obveščevalno-

varnostno službo Ministrstva za obrambo in Vojaško policijo. Takšna reorganizacija bi

omogočala ločeno obveščevalno in varnostno dejavnost, kar je ureditev, ki je

značilna za večino sodobnih držav.

Glavne posebnosti enotne vojaške preiskovalne službe so še proaktivno delovanje,

učinkovita analitika, izboljšanje sodelovanja in izmenjava informacij s tujimi

vojaškimi preiskovalnimi službami, vzpostavitev kompatibilnega informacijskega

sistema ter sprememba dela na podlagi koncepta kriminalistične obveščevalne

dejavnosti.

Na podlagi morebitne reorganizacije morajo slediti spremembe še na relaciji med

štabno varnostnimi organi (S/G/J-2), Obveščevalno-varnostno službo Ministrstva za

obrambo in Vojaško policijo kot operativno enoto. Ne smemo pozabiti na

intenzivnejše sodelovanje med domačimi ter tujimi obveščevalnimi in varnostnimi

službami. Poleg navedenega je zelo pomembno aktivnejše sodelovanje z državnim

tožilstvom (specializirani državni tožilci).

Reorganizacija preiskovalnih služb v Slovenski vojski ter uveljavitev predstavljenega

koncepta kriminalistične obveščevalne dejavnosti že v osnovi zagotavljata

učinkovitejši predkazenski postopek.

Izmenja obveščevalnih podatkov v okviru kriminalistične obveščevalne dejavnosti

mora temeljiti na vsebinah, ki se nanašajo na operativno zanimive posameznike,

dogodke, kriminalne skupine, njihova vedenja v okolju, motivacije, cilje in drugo.

Kriminalistično obveščevalni izdelki se tako odražajo na strateškem, taktičnem in

operativnem nivoju kot odločitve vodij za pravilno usmerjanje obravnavanih kaznivih

dejanj.

44

Pri zbiranju in analiziranju podatkov moramo upoštevati področne predpise. Obliko

nadzora nad zakonitostjo oz. dejavnostjo obveščevalnih in varnostnih služb v

Republiki Sloveniji izvajajo različne institucije. Vsako nadzorstvo mora biti nevtralno,

usmerjeno v delovne procese, namenjeno učinkovitosti dela, podrejeno

funkcioniranju sistema in v nenehnem iskanju svoje legitimnosti.

Institucionaliziran nadzor na zakonitostjo dela Policije, kot delom državne uprave,

opravlja upravno sodstvo. Prav tako obliko formalnega nadzora opravlja še ustavno

sodišče (kršitev človekovih pravic) in sodišča splošne pristojnosti, ki odrejajo oz.

dovoljujejo uporabo posebnih policijski ukrepov, s katerimi se posega v pravice in

svoboščine posameznikov (Pivljakovič, Podbregar, 2009).

Pomemben element nadzora nad obveščevalno-varnostnimi službami v Republiki

Sloveniji je tudi Komisija za nadzor nad obveščevalnih in varnostnih služb. Komisija

nadzoruje:

obveščevalno-varnostne službe vlade in ministrstva, pristojnega za

obrambo,

varnostne službe ministrstva, pristojnega za notranje zadeve in

ministrstva, pristojnega za obrambo,

nadzoruje druge obveščevalne in varnostne službe, ki jih za opravljanje

podobne dejavnosti in s pooblastili kot službe iz prejšnjih alinej ustanovijo

državni organi.

Komisija nadzoruje, ali so nadzorovana dejavnost in nadzorovani ukrepi v okviru

ustave in zakonov (Pivljakovič, Podbregar, 2009).

Delovanje preiskovalnega urada mora temeljiti po načelih obveščevalno vodene

policijske dejavnosti ter načelih kriminalistično obveščevalne dejavnosti, saj je pri

tem ključna izmenjava podatkov, ki ne sme temeljiti na načelu »need to known«,

temveč na načelu »need to share«. Implementacija koncepta naj temelji na

objektivnem poznavanju obstoječega stanja v organizaciji in njenimi zmožnostmi za

prehod na nov koncept.

Nadalje predlagamo, da bi med varnostnimi in obveščevalnimi službami na nacionalni

ravni lahko uredili on-line informacijski sistem, namenjen izmenjavi podatkov in

informacij, razvrščenih glede na področje preiskave.

45

Analitične službe bi izdelovale kriminalistično-obveščevalne izdelke ter jih

posredovale upravičencem. Uporabna in sistemsko združljiva zbirka podatkov med

različnimi agencijami ter službami je zopet korak bližje k uveljavitvi koncepta

kriminalistično obveščevalne dejavnosti v skupnosti na sploh.

Za vzgled si lahko vzamemo t.i. Intellipedio, ki so jo z namenom boljše medsebojne

obveščenosti ustvarili v ameriški obveščevalni skupnosti. V Združenih državah

Amerike so razvili znotraj obveščevalne skupnosti poseben Wiki sistem, imenovan

Intellipedia. Gre za informacijski sistem, kjer se ažurno hrani in dodaja informacije,

z njimi se glede na upravičenost lahko seznanijo vse nacionalne varnostne in

obveščevalne službe v skupnosti. V tem informacijskem sistemu sodeluje 16 agencij

Air Force Intelligence, Army Intelligence, Central Intelligence Agency, Coast Guard

Intelligence, Defense Intelligence Agency, Department of Energy, Department of

Homeland Security, Department of State, Department of the Treasury, Drug

Enforcement Administration, Federal Bureau of Investigation, Marine Corps

Intelligence, National Geospatial-Intelligence Agency, National Reconnaissance

Office, National Security Agency in Navy Intelligence.

Intellipedia ni dostopna za javnost; uporablja se jo le v okviru obveščevalne skupnosti

z namenom seznanitve o informacijah v regiji, ljudeh, kriminalnih aktivnostih,

grožnjah ... Prednost je v tem, da vsi uporabniki lahko dodajajo v baze znanj svoje

informacije, podatke, slike, vire z enim samim ciljem – to je izboljšanja medsebojne

obveščenosti. Dostop do informacij je omejen glede upravičenosti dostopa do

informacij (Carter, 2009).

Kriminalistično-obveščevalna dejavnost je eden bistvenih predpogojev za uspešno

proaktivno delo vseh preiskovalnih organov z vidika preprečevanja posledic in z

vidika ustvarjanja baze podatkov ob posameznih varnostnih dogodkih ter načrtovanja

in usmerjanja lastne aktivnosti. Brez zagotavljanja ustreznega obsega relevantnih

podatkov je delo preiskovalnih organov praktično nemogoče. Vsak zbir podatkov je

omejen, če ta dejavnost ni podprta z ustrezno analitično dejavnostjo.

V raziskovalnem delu konkretneje ugotavljamo pomanjkljivosti predlagane

reorganizacije in hkrati iščemo ustreznejše rešitve.

46

6 Raziskava in preverjanje tez

V skladu s cilji in teoretičnimi izhodišči smo oblikovali raziskovalna vprašanja.

Ugotovitve teoretičnega dela so bile aplicirane na izkušnje posameznikov, ki poznajo

tovrstno problematiko. Odgovore na zastavljena vprašanja smo iskali s pomočjo

strukturiranega intervjuja. Zaradi večje preglednosti so vprašanja razdeljena v tri

sklope, in sicer:

1. sklop (teza 1):

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

- Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da

omogoča učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj v Slovenski

vojski tako doma kot v misijah v tujini?

- Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška

policija, kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna

kazen in pooblastila).

- Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije,

sprejet kot slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija

preiskuje tudi težja kazniva dejanja, ki jih taksativno našteva.

- Ali je zakonitost preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška

policija obravnava težja kazniva dejanja, za katera zakonsko ni pristojna?

- Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v

predkazenskem postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih

pravic, kadar je osumljen storitve kaznivega dejanja na misiji v tujini.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za

operacije pod okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi

države pošiljateljice pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko

in disciplinsko jurisdikcijo.

47

2. sklop (teza 2):

Vprašanja, s katerimi ugotavljamo smiselnost reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

- Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah

določimo le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in

misijah v tujini? Izbiramo med Vojaško policijo (segment Vojaške policije,

ki se ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj) in Kriminalističnim

oddelkom OVS? Pri tem upoštevamo usposobljenost (vojaško),

opremljenost, odzivnost, številčnost in strokovnost.

- Kaj menite na ustanovitev enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge

oblike organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na

območjih pristojnosti imele pravice in pooblastila Policije v

predkazenskem postopku za vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano

prostostno kazen? Ali ob tem podpirate kadrovsko združitev kriminalistov

Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS?

3. sklop (teza 3):

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar vodijo

in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

- Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno

z vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi

in usmerja predkazenski in kazenski postopek?

- Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno

pisarno državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami?

Enotna pisarna je stvarno in krajevno pristojna za obravnavo kaznivih

dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k izboljšanju zastopanja obtožb

in preiskanosti kaznivih dejanj v Slovenski vojski?

- Menite, da bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne

osebe, pooblastiti vojaški organ za pristojnost obravnave v primeru, da

pooblaščena uradna oseba stori kaznivo dejanje na misiji v tujin?

48

- Ali je smiselno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja,

ki se zgodijo v Slovenski vojski in območjih kriznega odzivanja?

6.1 Potek in izvedba intervjujev

Pri pripravi odgovorov na predvidena vprašanja smo poleg zakonodaje in drugih virov

uporabili kot glavni vir podatke s pomočjo intervjujev. Pri tem smo uporabili

kvalitativni raziskovalni pristop s pomočjo strukturiranega usmerjenega intervjuja. S

to raziskovalno metodo in ciljno skupino intervjuvancev smo preverili postavljene

teze. Opravljenih je bilo osem intervjujev, in sicer s strokovnjaki, ki imajo

dolgoletne izkušnje in ki dovolj dobro poznajo proučevano problematiko.

Na podlagi predhodnih posvetov smo opravili intervjuje z naslednjimi strokovnjaki:

dr. Vinko Gorenak, minister, Ministrstvo za notranje zadeve,

Marjan Fank, pomočnik direktorja Uprave kriminalistične policije,

Dragica Kotnik, višja državna tožilka, Vrhovno državno tožilstvo,

mag. Alja Kratovac Prokopović, sodnica, Okrožno sodišče v Ljubljani,

mag. Marjan Miklavčič, sekretar, Ministrstvo za pravosodje,

Robert Klinar, poveljnik, 17. bataljona vojaške policije,

Gvido Novak, predsednik Sindikata vojakov Slovenije,

Darja Kralj, pravnica.

Pred izvedbo intervjuja smo vsem navedenim posredovali opomnik z bistvenimi

teoretičnimi izhodišči, ki predstavljajo jedro raziskovalne problematike. Tako so

intervjuvanci imeli možnost, da se seznanijo s problematiko. Po telefonu ali s

pomočjo elektronske pošte smo se dogovorili za primeren termin. Intervjuji so bili

izvedeni v ustanovah, kjer so posamezniki zaposleni. Potekali so v obdobju od 20. 2.

2012 do 24. 4. 2012 ter v povprečju trajali dve uri. Vsi intervjuji so potekali

sproščeno, nekoliko manj kvalitetno sta potekala prva dva intervjuja, predvsem

zaradi pridobivanja izkušenj na strani izpraševalca.

49

6.2 Povzetki glavnih odgovorov v opravljeni raziskavi

Povzemamo nekaj ključnih odgovorov, ki se nanašajo na spremembe pri preiskovanju,

odkrivanju in preprečevanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski. Glavna izhodišča za

razpravo, ki sledi v naslednjem poglavju, so:

Trenutna zakonska ureditev ni dobra in ne omogoča učinkovite uporabe

resursov, ki so na voljo za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Ogrožena je pravna varnost v predkazenskih in kazenskih postopkih, zlasti za

pripadnike in pripadnice Slovenske vojske, ki so prisotni na misijah v tujini.

Poenotenje pooblastil po vsebini in obsegu v razmerju med Vojaško policijo in

Kriminalističnim oddelkom OVS.

Odprava prostostne kazni, ki Vojaški policiji predstavlja omejitev pri

preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Odprava nesmiselnega dualizma preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski

vojski.

Združitev preiskovalnega dela Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka

OVS v enotno vojaško preiskovalno službo, ki bi delovala v Slovenski vojski (v

razpravi predstavljena varianta 1).

Ustanovitev neodvisnega posebnega vojaškega oddelka izven Ministrstva za

obrambo v okviru že obstoječih služb (v razpravi predstavljena varianta 2).

Zagotovitev neodvisnih preiskovalnih postopkov, zagotavljanje enakopravnosti

v kazenskih in predkazenskih postopkih.

Aktivnejše sodelovanje z državnim tožilstvom ter poglobitev znanja in

usposobljenosti specializiranih tožilcev za vojaške zadeve.

Določiti stvarnega in krajevno pristojnega državnega tožilstva za vojaške

zadeve.

Določitev izključne pristojnosti sodišča za sojenje v vojaških zadevah.

50

6.3 Razprava

Na podlagi raziskave ugotavljamo, da je preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski

vojski področje, ki bo v prihodnje Ministrstvu za obrambo predstavljalo izziv, ki se

mu ne bo moč izogniti. Aktualna zakonodaja, ki ureja preiskovanje kaznivih dejanj,

ni najbolj ustrezna. Težko rečemo, da predpisi niso učinkoviti, zato bolj kot to

poudarjamo premalo učinkovito uporabo resursov. Veljavni predpisi ne odražajo

novonastalih razmer, ki so v preteklih letih zaznamovale Republiko Slovenijo. Za

najpomembnejša dogodka, ki sta vplivala na državo, izpostavljamo članstvo v

Evropski uniji in zvezi NATO. S polnopravnim članstvom v zavezništvu se je Republika

Slovenije obvezala, da bo spoštovala sprejeta načela, politiko in postopke za njihovo

uresničevanje. Zavedati se moramo, da smo odgovorni za implementacijo pravnega

reda, ki velja za članice Evropske unije in zveze NATO, kar posledično vpliva na

delovanje in organiziranost Slovenske vojske. Zaradi doseganja interoperatibilnosti

na mednarodnem prizorišču prihaja do neskladji med sprejetimi mednarodnimi

obveznostmi in nacionalno zakonodajo. Neusklajeni predpisi imajo za posledico

negativne učinke in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Razlogi za

neusklajeno nacionalno zakonodajo in mednarodne pravne akte so pogosto

kompleksni, dolgotrajni in strokovno zelo zahtevni. Ugotavljamo, da še tako

»napredni« mednarodni predpisi ne koristijo, če realno ni mogoče zagotoviti

njihovega izvajanja v praksi in ostanejo le nedorečena mrtva točka na papirju.

Večina zakonodaje na obrambnem področju (tudi tista, ki ureja preiskovanje kaznivih

dejanj) je bila v preteklem obdobju že spremenjena, vendar kljub temu potrebujemo

posodobitev celotnega Zakona o obrambi. Neustreznost predpisov je še posebaj

nedorečena glede preiskovanja kaznivih dejanj na misijah v tujini. Dejstvo je, da je

normativa zaradi izvajanja zakonodaje v njenem izvedbenem delu potrebna

sprememb, predvsem v segmentu izvirnih pooblastil vsakega organa, ki pri tem

sodeluje, kakor tudi natančna opredelitev pristojnosti, sodelovanja in odgovornosti.

Nadalje ugotavljamo, da pristojne organe v Slovenski vojski določajo različni zakoni.

Prav bi bilo, da bi kazenski postopek glede vseh modalitet in glede pristojnosti

preiskovalnih organov urejal le en zakon.

51

Nesporno je bilo ugotovljeno, da dualizem preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski ni

primeren. Poleg tega med obema organoma obstajata pomembni razliki glede

pristojnosti obravnave kaznivih dejanj, obsega in vsebine pooblastil. Zakonske

omejitve in na drugi strani pooblastila Vojaške policije bi morale biti po svoji naravi

adekvatne pooblastilom Policije v civilni sferi, saj je njihova narava podobna le, da

se ravnanja odvijajo v specifičnem okolju, s specifičnimi subjekti in objekti kaznivih

ravnanj.

Zakonska nedoslednost in omejitve glede pristojnosti obravnave kaznivih dejanj

negativno prispevajo k možnosti učinkovitega preiskovanja. Vojaška policija lahko

preiskuje le kazniva dejanja, za katere je predpisana denarna kazen ali kazen zapora

do treh let. Ugotavljamo, da je omejitev ni na mestu, ker vemo, da na območjih

kriznega odzivanja (ISAF, Afganistan) ni prisotnih preiskovalcev Kriminalističnega

oddelka OVS, temveč le pripadniki Vojaške policije.

Izpostavlja se vprašanje glede zakonitosti in veljavnosti pridobljenih dokazov, ki jih

Vojaška policija pridobiva v preiskovalnih postopkih na misijah v tujini. Vojaška

policija lahko preiskuje le kazniva dejanja, za katere je predpisana denarna kazen ali

kazen zapora do treh let in v kolikor se na misiji v tujini zgodi kaznivo dejanje (za

katero je po veljavnih predpisih pristojen Kriminalistični oddelek OVS), ne moremo

pričakovati, da bodo preiskovalci tega oddelka na območje Afganistana prispeli v

nekaj urah (izjema je npr. Kosovo, BiH). Dileme glede zakonite pristojnosti Vojaške

policije lahko odpravimo s spremembo določbe 65. člena Zakona o obrambi, in sicer

tako, da je Vojaška policija pristojna za obravnavo kaznivih dejanj, ki se zgodijo v

Slovenski vojski, ne glede na predpisano zaporno kazen.

Obstoječa ureditev ni dobra, zato prinaša negotovost v postopke, zaradi česar je

ogrožena pravna varnost; po drugi strani takšna ureditev prinaša težave, ki so povsem

praktične narave.

Dualizem preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski ni primeren, zato v

nadaljevanju razprave navajamo dve rešitvi oz. modela reorganizacije preiskovalnih

služb v Slovenski vojski. Veljavna zakonodaja z določenimi omejitvami daje

pooblastila in pristojnosti Vojaški policiji in Kriminalističnemu oddelku OVS.

52

V kolikor v prihodnje ni pričakovati radikalnejših sprememb, v raziskavi ugotavljamo,

da mora imeti Vojaška policija jasno opredeljena pooblastila Policije v

predkazenskem postopku ter možnost preiskovanja vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo

vojaške osebe v Slovenski vojski ali na misijah v tujini.

Odločiti se je potrebno glede sprememb v organiziranosti in delovanju Vojaške

policije s ciljem dviga učinkovitosti, strokovnosti, ekonomičnosti in izboljšanja

operativne pripravljenosti. Sledi še natančna opredelitev sodelovanja in razmerja

med Kriminalističnim oddelkom OVS ter štabno varnostnimi organi poveljstev ter

enot. Prav tukaj moramo odgovoriti še na vprašanje, kdo bo preiskoval kazniva

dejanja, ki se zgodijo v upravnem delu Ministrstva za obrambo? Veljavna zakonodaja

določa, da upravne delavce v ministrstvu preiskuje Kriminalistični oddelek OVS. Če

vzamemo za primer ureditev preiskovanja kaznivih dejanj v drugih resornih

ministrstvih, ugotovimo, da je za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo

uslužbenci v posameznih ministrstvih, pristojna civilna Policija. Ureditev, ki velja za

upravni del Ministrstva za obrambo, ne zadošča kriteriju neodvisnih in nepristranskih

postopkov. Omenjena problematika je še toliko bolj pereča, če je oškodovanec

delojemalec, osumljeni pa njegov delodajalec, ki ima v svoji sestavi preiskovalno

službo (»neenakost orožja«). Ustava v izhodišče pravnih jamstev v kazenskem

postopku postavlja "popolno enakopravnost" med obdolžencem in državo.

Z drugimi besedami lahko trdimo, da preiskovanje v takšnih primerih privede do

konflikta interesov, saj osumljeni »delodajalec« izvaja preiskovalna dejanja v

predkazenskem postopku zoper osebo, ki je zaposlena v Ministrstvu za obrambo ali v

Slovenski vojski. Iz povedanega sledi, da osebe, ki so zaposlene v upravnem delu

Ministrstva za obrambo in ki nimajo statusa vojaških oseb, lahko obravnava le

Policija, kot to velja za vsa druga ministrstva.

Kriminalistični oddelek OVS in Vojaška policija bi v primeru odvzete pristojnosti tako

obravnavala le vojaške osebe, ki storijo kazniva dejanja v Slovenski vojski ali na

misijah v tujini.

Najpomembnejši ukrep v predlaganem modelu je umestitev Vojaške policije na

najvišjo raven linije vodenja in poveljevanja. Po veljavni formaciji je poveljnik

Vojaške policije za svoje delo in za delo Vojaške policije odgovoren Poveljniku sil

Slovenske vojske.

53

Ker je Vojaška policija umeščena v linijo vodenja in poveljevanja se vseskozi pojavlja

dvom o njeni nepristranskosti v postopkih. Primerno rešitev (varianta 1) povzemamo

skozi češki model, kjer je Vojaška policija formacijsko organizirana na najvišjo raven

obrambnega sistema. Vojaška policija je tako podrejena in odgovorna le Ministru za

obrambo. Znotraj tako organizirane Vojaške policije oblikujemo nov organ, ki ga

poimenujemo Vojaški preiskovalni oddelek. Ima pristojnost zoper vojaške osebe, ki

storijo kaznivo dejanje, ne glede na predpisano prostostno kazen v Slovenski vojski

ali na misiji v tujin ter ima pravice in pooblastila, kot jih ima Policija v

predkazenskem postopku. Vojaški preiskovalni oddelek mora delovati le po strokovnih

usmeritvah državnega tožilstva. Takšna ureditev je primernejša in učinkovitejša od

veljavne formacije, ki velja za Vojaško policijo. Če povzamemo še aktualne težnje po

izločitvi obveščevalne službe Ministrstva za obrambo v pristojnost Slovenske

obveščevalne varnostne agencije, ugotovimo, da je vztrajanje na dualizmu

preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski še toliko bolj nelogično. Predlagani

model poleg sprememb v zakonodaji zahteva še druge spremembe na strateškem,

taktičnem in operativnem nivoju. Hkrati predlagamo uvedbo oblike dela, ki podpira

koncept kriminalistične obveščevalne dejavnosti s ciljem učinkovitega proaktivnega

delovanja.

Nadgradnja variante 1 se kaže v ustanovitvi neodvisnega organa v sestavi Ministrstva

za obrambo, ki je izključno strokovno vezan na državno tožilstvo. Gre za skromno

obliko ameriške vojaške organizacije JAG (The Judge Advocate General`s Corps),

kjer so zaposleni preiskovalci s pooblastili tožilca. Slednji bi vodili in usmerjali

predkazenski postopek ter zastopali obtožbe na sodišču, nudili pravno pomoč,

zagotavljali odvetnike, odločali v disciplinskih postopkih ter zastopali odškodninske

tožbe. Operativna enota je še vedno Vojaška policija, saj je ob zaznavi deviantnih

pojavov prva na kraju. Tako pridobimo strokovno vojaško neodvisen organ v

ministrstvu, pristojnem za obrambo, ki bo s svojo posebnostjo uresničeval

zastavljene cilje.

54

V izvedeni raziskavi strokovnjaki poleg nesmiselnega dualizma najpogosteje

izpostavljajo dvom o nepristranskosti preiskovalnih postopkov. Slednje predstavlja

kršitev temeljne ustavne pravice do enakopravnih pravnih jamstev v kazenskih

postopkih. Naj omenimo le mnoge sodne procese, kjer stranke (obramba) pogosto

zahtevajo izločitev izvedencev, sodnikov in drugih strank, pri katerih se pojavlja

dvom o njihovi nepristranskosti.

Izločitev posameznika iz postopka je izvedljiva in relativno enostavna; bistveno

zahtevnejša je izločitev organa, ki je obravnaval predmetno zadevo. V primeru

izločitve organa so vprašljivi tudi vsi obremenilni dokazi, ki jih je preiskovalni organ

zakonito pridobil.

Ker veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji določa preiskovanje kaznivih dejanj v

pristojnosti obstoječih služb znotraj Ministrstva za obrambo, dvoma o

nepristranskosti preiskovalnih postopkov, razen z reorganizacijo, ne moremo

odpraviti. Preiskovalni organ, ki deluje kot organizacijska enota v ministrstvu

katerega sestavni del je, prinaša v očeh javnosti in strank v postopkih opravičljiv

dvom o nepristranski preiskovalnih postopkov.

Glede na zgoraj predlagano varianto 1, kjer je Vojaška policija oz. enotna vojaška

preiskovalna služba strukturno umeščena v najvišjo raven linije vodenja in

poveljevanja, lahko trdimo, da nekoliko odpravljamo oz. znižujemo stopnjo dvoma o

nepristranskosti preiskovalnih postopkov, vendar ne v celoti. V nadaljevanju

predlagana varianta 2, ki zagotavlja predvsem večjo pravno varnost, odpravlja dvom

o nepristranskosti postopkov in dualizem preiskovanja v Slovenski vojski.

Reorganizacija služb je neizbežna, saj je vsako nadaljnje vztrajanje pri dveh

preiskovalnih organih popolni nesmisel. Rešitev problematike se kaže tudi v

ustanovitvi Posebnega vojaškega oddelka, organiziranega izven Ministrstva za

obrambo, v okviru že obstoječih državnih organov, ki jim preiskovanje kaznivih

dejanj predstavlja osnovno dejavnost. Na podlagi mnenj intervjuvancev je varianta

2 najbolj smiselna rešitev proučevane problematike z vidika odpravljanja dvoma

neodvisnih in nepristranskih postopkov. Posebni vojaški oddelek bi vodil specializiran

državni tožilec s svojo ekipo preiskovalcev, ki morajo imeti vojaška ter druga

strokovna znanja, ki so pomembna za preiskovanje in odkrivanja kaznivih dejanj.

55

Na tem mestu je smiselna združitev kadrovskih potencialov, ki že opravljajo

preiskovanje kaznivih dejanj v Ministrstvu za obrambo in Slovenski vojski.

V tem oddelku predlagamo specializirane državne tožilce, ki bodo s poznavanjem

vojaškega prava in drugih specifičnih vojaških pravil, bolje in lažje vodili in usmerjali

predkazenski postopek. Prav tako predlagamo državnim tožilcem aktivnejše

sodelovanje na usposabljanjih, ki so v okviru Slovenske vojske izvedena doma ali

tujini. Ker pripadniki in pripadnice Slovenske vojske delujejo tudi na mednarodnih

misijah, je zaželena seznanitev državnih tožilcev s konkretno situacijo na območji

kriznega odzivanja.

Posebni vojaški oddelek pod vodstvom »specializiranega« državnega tožilca mora

imeti na območjih pristojnosti vsa pooblastila, kot jih ima Policija v predkazenskem

postopku in možnost preiskave ter pregona vseh kaznivih dejanj, ne glede na

predpisano prostostno kazen. Posebni vojaški oddelek sodeluje z Vojaško policijo, ki

po usmeritvah oddelka opravlja naloge v zvezi s preiskovanjem in odkrivanjem

kaznivih dejanj. Sodelovanje je neizogibno, saj je Vojaška policija teritorialno

organizirana na območju celotne države, prisotna pa je tudi na mirovnih operacijah.

Tudi v varianti 2 moramo Vojaški policiji odpraviti omejitve, ki veljajo po veljavnih

predpisih.

V razmislek predlagamo novost, in sicer razširitev pristojnosti Posebnega vojaškega

oddelka, da obravnava vojaške osebe, ne glede na to, kod se nahajajo. Po veljavnih

predpisih Vojaška policija ali Kriminalistični oddelek OVS vojaško osebo obravnava le

v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno v okviru Slovenske vojske in ga je

storil pripadnik ali pripadnica, ko opravlja vojaško službo. V kolikor si razlagamo, da

civilna oseba postane vojaška oseba, ko podpiše pogodbo o zaposlitvi, in da status

vojaške osebe izgubi s prekinitvijo delovnega razmerja, ne moremo mimo dejstva, da

Posebni vojaški oddelek pridobi pristojnost obravnave vojaških oseb tudi takrat, ko

storijo kaznivo dejanje izven delovnega časa in ne na vojaškem območju. Na podlagi

pooblastila, ki bi ga imel Posebni vojaški oddelek, bi v takšnih primerih pooblastili

Policijo, Vojaško policijo ali drug organ, ki je na kraju dejanja, da zbere vsa

potrebna obvestila ter do prihoda »vojaških preiskovalcev« ustrezno zavaruje dokaze.

Takšna ureditev je smiselna predvsem iz praktičnega vidika in učinkovitejšega

predkazenskega postopka.

56

Predlog se v določeni meri izraža s podobnostjo v Posebnem oddelku, ki preiskuje

pooblaščene uradne osebe, ko storijo kaznivo dejanja v službi ali doma.

Posebni vojaški oddelek je najbolj relevantno organizirati kot Oddelek za

preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili v Specializiranem

državnem tožilstvu. Njegova pristojnost je na celotnem območju Republike Slovenije.

S takšno ureditvijo bi odpravili dualizem preiskovanja in dvom o nepristranskosti

postopkov; strankam v postopkih bi zagotovili pravno varnost. Posebni vojaški

oddelek je zagotovo primerna rešitev proučevane problematike, saj zagotavlja

enoten in usklajen pristop k obvladovanju tega področja.

Na podlagi podatkov raziskave in praktičnih spoznanj lahko zaključimo, da se državni

tožilec s sumom storitve kaznivega dejanja, storjenega v Slovenski vojski, sreča šele

ob posredovani kazenski ovadbi na pristojno tožilstvo. Menimo, da bi imel državni

tožilec ob predvideni reorganizaciji služb bistveno več možnosti vpliva za učinkovito

usmerjanje in vodenje v predkazenskem postopku.

Nadalje ugotavljamo, da državno tožilstvo na področju vojaških zadev nima ne

zadostnega obsega enotnih stališč ne uveljavljene sodne prakse, ki bi dala tožilcem

ustrezna izhodišča za njihovo delo. Za učinkovito vodenje in usmerjanje

predkazenskega postopka ter zastopanje obtožb v kazenskih postopkih najverjetneje

ne zadošča poznavanje nekaj relevantnih določb, saj je pri tem potrebno poznavanje

in razumevanje vojaškega sistema in prava kot zakrožene celote. Povsem nerealno je

pričakovati, da bodo vsi državni tožilci podrobno poznali kompleksno vojaško pravo,

zato je smotrno določiti seznam tožilcev, ki bi bili specializirani za to področje in bi

razpolagali z ustreznim znanjem. Smiselno je določiti stvarno in krajevno pristojno

državno tožilstvo, ki bi zastopalo obtožne akte zoper vojaške osebe, ki so storile

kazniva dejanja v Slovenski vojski in na misijah v tujini.

Predlagana organiziranost Posebnega vojaškega oddelka ter določitev stvarnega in

krajevno pristojnega državnega tožilstva bi glede na pojasnjene razloge nedvomno

pripomogla k uspešnejšemu delu državnega tožilstva. Vodilo za doseganje cilja mora

temeljiti k učinkovitejšem, temeljitejšem in strokovnejšem delu v predkazenskem

postopku (njegovo vodenje in usmerjanje) ter ustreznejšem zastopanju obtožb v

(sodnem) kazenskem postopku.

57

Pri tem je treba poudariti, da večje učinkovitosti dela državnega tožilstva ne gre

povsem enačiti z večjim številom izrečenih obsodilnih sodb, saj tudi državnega

tožilca kot državni organ (in ne le sodišče) v predkazenskem in kazenskem postopku

veže načelo iskanja resnice, zato njegov cilj ne sme biti »na vsak način« doseči

obsodilno sodbo, temveč da popolnoma in v celoti razišče dejansko stanje v

posameznem primeru in se temu primerno zaključi kazenski postopek.

V interesu državnih tožilcev mora biti, da se kazenski postopek zaključi »ugodno« za

storilce kaznivih dejanj zaradi njihovih napak (tj. napak tožilcev), ki jih storijo v

predkazenskem in kazenskem postopku, ne glede če napake niso krivdne, temveč

posledica nezadostne usposobljenosti tožilcev na področju vojaškega prava, kar je

sistemska pomanjkljivost.

V primeru, da bi prišlo do predlaganih sprememb, je na mestu tudi določitev enega

sodišča, ki bi bilo pristojno za sojenje v vojaških zadevah. Mnenja glede določitve

sodišča so deljena, vendar se kljub temu izpostavlja, da govorimo le o izključni

pristojnosti sodišča, nikakor pa ga ne smemo opredeliti kot »vojaško sodišče«. Z

določitvijo enega sodišča za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski

vojski, ali bolje rečeno z ustanovitvijo (pod)oddelka znotraj tako določenega sodišča

bi se zagotovo izboljšala seznanjenost tistih sodnikov, ki bi o kaznivih dejanjih

razsojali z vojaškim pravom. Ker bi sodniki vojaško pravo pri svojem delu uporabljali

pogosteje kot ga sedaj, bi se z njim lahko (in tudi morali) podrobneje in celoviteje

seznanili; od njih bi se pričakovalo dobro poznavanje sistema vojaškega prava kot

zaokrožene celote, vključno s specifičnimi izhodišči, na katerih temelji vojska. Ker so

ta izhodišča precej drugačna od ostalih razmerij v družbi, lahko v primeru

nezadostnega poznavanja celotnega sistema vojaškega prava sodnik, ki razsoja v

konkretnem primeru, neutemeljeno sklepa po analogiji in pride do napačnih

zaključkov, posledično tudi nepravilno razsodi v konkretnem primeru. S tem, ko bi

bili sodniki (tisti, ki bi razsojali o teh kaznivih dejanjih) bolje seznanjeni z vojaškim

pravom, bi bilo logično večji delež izdanih sodnih odločb s tega področja vsebinsko

pravilnih.

S tem pridobimo sodno prakso, ki je strokovnejša, kvalitetnejša. Hkrati bi se sodna

praksa lažje poenotila; tako pridemo do sodne prakse, ki bi ji lahko rekli, da je glede

posameznih vprašanj ustaljena.

58

6.4 Preverjanje tez

Na osnovi proučenega gradiva in opravljenih intervjujev lahko pričnem z

preverjanjem tez.

TEZA 1:

Trenutna zakonska ureditev ne omogoča uspešne izvedbe predkazenskega

postopka v primerih, ko se zgodi kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali na

območjih kriznega odzivanja.

Tezo 1 potrdimo, saj aktualna zakonska ureditev ni dobra. Nacionalna zakonodaja je

na področju preiskovanja in odkrivanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na

misijah v tujini neusklajena s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi. Prav tako ne

odraža novonastalih družbenih razmer. Zakonodajne rešitve ne omogočajo

učinkovitih ter neodvisnih preiskovalnih postopkov, zaradi česar prihaja do konflikta

interesov. Poleg nesmiselnega dualizma preiskovanja niso povsem jasno opredeljena

pooblastila in pristojnosti Vojaške policije. Problem, ki se kaže v raziskavi je

zagotavljanje pravne varnosti v postopkih na misijah v tujini, še posebno takrat, ko

gre za vprašanje zagotavljanja minimalnih pravnih jamstev v kazenskih postopkih.

Na tem področju bo potrebno sprejeti ustrezne predpise, ki bodo specialno urejali

specifične okoliščine in druge razmere v Slovenski vojski.

TEZA 2:

V ministrstvu, pristojnem za obrambo, je potrebna reorganizacija služb, ki se

ukvarjajo s preiskovanjem in odkrivanjem kaznivih dejanj.

Tezo 2 potrdimo, saj je vsako nadaljnje vztrajanje na dualizmu preiskovanja

kaznivih dejanja v Slovenski vojski nesmiselno in nelogično. Reorganizacija mora

zadostiti kriteriju enotnega preiskovalnega organa z vsemi pooblastili, kot jih ima

Policija v predkazenskemu postopku, ter z možnostjo preiskovanja kaznivih dejanj ne

glede na predpisano prostostno kazen. Z reorganizacijo služb mora biti odpravljen oz.

zmanjšan dvom o nepristranskosti preiskovalnih služb. Na podlagi izvedenih

intervjujev in spoznanj izpostavljamo Posebni vojaški oddelek, ki bi ga organizirali v

sklopu Specializiranega državnega tožilstva na Vrhovnem državnem tožilstvu.

59

Nekoliko manj radikalnejša rešitev (vendar najbolj realna) je formacijska postavitev

Vojaške policije v najvišjo raven linije vodenja in poveljevanja ter združitev dveh

dosedanjih preiskovalnih služb v samostojni Vojaški preiskovalni oddelek organiziran

v Slovenski vojski oz. Vojaški policiji.

TEZA 3:

Določitev državnega tožilstva in sodišča, ki se bo ukvarjalo z vojaškimi zadevami.

Tezo 3 potrdimo iz razloga učinkovitejšega vodenja in usmerjanja predkazenskega

postopka ter zastopanja obtožb v kazenskih postopkih. Glede na dejstvo, da kaznivih

dejanj v Slovenski vojski številčno ni veliko, ugotavljamo, da seznanjenost državnih

tožilcev z vojaškim pravom in drugimi specifičnimi pravili ni dobra. Z določitvijo

stvarnega in krajevno pristojnega državnega tožilstva bi pridobili enotna stališča

glede delovanja vojaškega sistema. Razumevanje vojaškega prava kot zaključene

celote bi zagotovo pripomoglo k učinkovitejšemu zastopanju obtožnih aktov v

kazenskih postopkih. Državni tožilci bi se tako morali udeleževati vojaških

izobraževanj in strokovnih usposabljanj v Slovenski vojski in zavezništvu. Glede

sodišča govorimo le o izključni pristojnosti za vojaške zadeve, nikakor pa ne

opredeljujemo sodišča kot »vojaško sodišče«.

60

7 Zaključek

Ugotavljamo, da preiskovanje, odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj v

Slovenski vojski in misijah v tujini predstavlja Ministrstvu za obrambo oz. Slovenski

vojski zahtevno nalogo. Proučena teoretična izhodišča in opravljena raziskovalna

naloga pomeni pomemben prispevek k reševanju tovrstne problematike, saj

opredeljuje konkretne rešitve. Strokovnjaki, ki so bili vključeni v raziskavo, se

strinjajo z odločitvijo, da je dualizem preiskovanja kaznivih dejanj neustrezen in

neučinkovit. Potrebna je reorganizacija obstoječih služb ter zagotovitev enotne

neodvisne in nepristranske službe.

Republika Slovenija je dolžna spoštovati nacionalno zakonodajo in varovati temeljne

človekove pravice ter svoboščine vsem državljanom v enakem obsegu in pod enakimi

pogoji, še toliko bolj pa pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske, ki

vsakodnevno izpostavljajo življenja v mednarodnih operacijah. V prihodnje zato ne

smemo dopuščati, da zaradi doseganja interoperatibilnosti pri »novih« članicah Nata

prihaja do neskladja med nacionalno zakonodajo in mednarodnimi pravnimi akti.

Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošnimi veljavnimi načeli

mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.

Poleg ureditve zakonodaje gre tudi zato, da organizacijsko v nekaterih postopkih

zaradi kaznivih dejanj, storjenih na misiji v tujini, ni mogoče zagotavljati temeljnih

pravic, ki jih slovenska zakonodaja določa za osebam, osumljenih v predkazenskem

postopku.

S ciljem doseganja učinkovitega vodenja in usmerjanja predkazenskega postopka so

pričakovane spremembe tudi na državnem tožilstvu. Zaradi razmeroma manjšega

števila kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski, so državni tožilci premalo

seznanjeni z vojaškim pravom ter vojaškimi pravili. Premalo je praktičnih spoznaj s

specifičnim okoljem v katerem Slovenska vojska deluje. Prisotnost državnih tožilcev

in seznanitev z realnimi razmerami, ki veljajo na območjih kriznega odzivanja, bi

predvsem s praktičnega vidika pripomoglo k učinkovitejšemu predkazenskemu

postopku.

61

V preteklem obdobju so se že pojavile aktivnosti po skupnem sodelovanju med

državnim tožilstvom in Slovensko vojsko glede obiska slovenskih kontingentov na

mednarodnih misijah, vendar žal neuspešno. Poudarjamo, da je podobne predloge

potrebno podpreti ter vzpodbujati aktivnejše sodelovanje z državnim tožilstvom in

obratno.

Kot zanimivost ugotavljamo, da so se razmerja med Vojaško policija in Obveščevalno-

varnostno službo Ministrstva za obrambo vse od razglasitve Zakona o obrambi do

danes večkrat spreminjala.

Zaključek naloge je enostaven. V kolikor želimo sodelovati in biti aktivni na

mednarodnem prizorišču, je potrebno sprejeti ustrezne predpise, standarde, ki

omogočajo enotno in primerljivo delovanje subjektov v posamezni organizaciji.

Takšni ukrepi so nujni za določanje pristojnosti in odgovornosti, da ne bi prihajalo do

kolizije pravnih aktov. Reorganizacija Obveščevalno-varnostne službe in Vojaške

policije v segmentu, ki se ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj, mora temeljiti na

političnem in strokovnem konsenzu. Slednjemu smo s proučevanjem tovrstne

problematike že delno zadostili.

62

8 Uporabljeni viri

Carter, L. D. (2009). Law Enforcement Intelligence: A Guide for State, Local, and

Tribal Law Enforcement Agencies. U. S. Department of Justice. Office of

Community Oriented Policing Services.

Pridobljeno 3. 3. 2010 na: http://www.fas.org/irp/agency/doj/lei.pdf

Direktiva za delovanje vojaške policije Slovenske vojske, št. 8042-77/2011-20 z dne

18. 10. 2011. Generalštab Slovenske vojske, 2011.

Dvoršek, A., Frangeš, D. (2009). Slovenska kriminalistična policija med

»kriminalstrategie« in »criminal intelligence«. Pridobljeno 13. 2. 2012 na:

http://www.fvv.uni-mb.si/dv2009/zbornik/clanki/dvorsek.pdf

Flajnik, A. (2009). Preiskovanje kaznivih dejanj v operacijah kriznega odzivanja.

Bilten Slovenske vojske. Znanstveno-strokovna publikacija Slovenske vojske,

11/2, 69-85.

Grabrovec, S. (2007). Odgovornost pripadnikov mirovnih operacij združenih narodov

za kazniva dejanja (Diplomsko delo). Ljubljana: Pravna fakulteta.

Gerkeš, M. (2000). Iskalniki in iskanje na svetovnem spletu. Maribor: Institut

informacijskih znanosti. Pridobljeno 15. 3. 2012 na:

http://home.izum.si/cobiss/cobiss_obvestila/2000_3/Html/clanek_01.html

Gorenak, V., Pilko, A. (2011). Delo Specializiranega oddelka Skupine državnih

tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu

Republike Slovenije - pravne osnove, triletna praksa – kako naprej. Zbornik

prispevkov. 12. slovenski dnevi varstvoslovja. Moravske toplice, 2-3 junij

2011. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Pridobljeno 13. 3. 2012 na:

http://www.fvv.uni-mb.si/dv2011/zbornik.html

Harfield, C.; Harfield, K. (2008). Intelligence – Investigation, Community and

Partnership. Oxford University Press, str. 70.

63

Haški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji. (2005). Uradni

list Evropske unije, (C53/01).

Jakopič, R. (2011). Pregon kaznivih dejanj, ki storijo uradne osebe v policiji

(Diplomsko delo). Maribor: Pravna fakulteta.

Jevšek, A. (2010). Ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada v Sloveniji kot

odziv na sodobne – nekonvencionalne oblike kriminalitet. Revija za

kriminologijo in kriminalistiko. Ljubljana, 61(3), 313.

Kazenski zakonik Republike Slovenije. (2008). Uradni list RS, (55/08).

Kelly, J., Abrials, D. (2003). Overcoming Information Sharing Obstacles and

Complexity. The Police Chief. Volume 70(11), 24-28.

Kotnik, D. (2011). Vrhovno državno tožilstvo. Skupina državnih tožilcev za pregon

organiziranega kriminala. Specializirani oddelek. Pobuda za spremembo

zakonodaje. Ljubljana: dopis opr. št.: Tu-SO-12/3-11-KD-ks z dne 11. 8. 2011.

Lasič, K., Požek, B., Bosotina, V., Maraš, V. (2007). Mednarodne vojaške operacije.

Priročnik. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in

usposabljanje.

Meško, G. (2001). V skupnost usmerjeno policijsko delo – Izziv za Slovensko policijo.

Teorija in praksa, 38(2), 272-289.

Navodilo o medsebojnem sodelovanju Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za

obrambo in vojaške policije pri preiskovanju kaznivih dejanj, št. 017-04-

28/2004-4 z dne 21. 6. 2005. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo, 2005.

Pagon, M., Lobnikar, B. (2004). Preprečevanje kaznivih dejanj: možnosti in omejitve

novih pristopov pri izvajanju policijske dejavnosti. V: Meško, G. (ur.):

Preprečevanje kriminalitete: teorija, praksa in dileme, Ljubljana: Inštitut za

kriminologijo pri pravni fakulteti, str. 246.

64

Patton, M. Q. (1987). How to Use Qualitative Methods in Evaluation. Los Angeles:

The Regents of the University of California.

Peterson, M. (2005). Intelligence-Led Policing. The new Intelligence Architecture.

Pridobljeno 18. 1. 2012 na: https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/bja/210681.pdf

Pivljakovič, B., Podbregar, I. (2009). Uporaba obveščevalne dejavnosti v policiji.

Varstvoslovje: revija za teorijo in prakso varstvoslovja, 11(1), 74-97.

Potparič, D., Dvoršek, A. (2010). Vzpostavitev proaktivno usmerjene kriminalistično

obveščevalne dejavnosti v državah Evropske skupnosti. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 61(1), 15-27.

Potparič, D., Dvoršek, A., (2012). Oblikovanje osnovne terminologije na področju

kriminalistično obveščevalne dejavnosti. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 63 (1), 39-49.

Pravila službe v Slovenski vojski. (2009). Uradni list RS, (84/2009).

Ratcliffe, J., (2003). "Intelligence-led Policing". Trends and Issues in Crime and

Criminal Justice, no. 248, Canberra: Australian Institute of Criminology.

Pridobljeno 17. 1. 2012 na:

http://www.aic.gov.au/publications/current%20series/tandi/241-

260/tandi248/view%20paper.aspx

Ratcliffe, J. H. (2008). Intelligence–led Policing. Willan Publishing Devon, str. 64 –

185.

Ratcliffe, J. H. (2004). The Structure of strategic thinking. V: Ratcliffe, J.(ur.)

Strategic Thinking in Criminal Intelligence. Sydney: The Fedaration Press, str.

1-10.

Schneider, S. R. (1994). The Criminal Intelligence Function. Toward a Comprehensive

and Normative Model. Law Enforcement Intelligence Analyst Digest, 9(2), 405.

65

Sporazum med pogodbenicami severnoatlantske pogodbe o statusu njihovih sil.

(2004). Uradni list RS, (83/04).

Srednjeročni obrambni program 2007-2012, št. 803-2/2006-56 z dne 27.11. 2006.

Ljubljana: Ministrstvo za obrambo.

SVS STANAG 2226 (1), APP 12 NATO. Doktrina in postopki Natove vojaške policije.

NATO, december 2004.

Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih

organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter

delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin. (2010). Uradni list

RS, (83/10).

Zakon o državnem tožilstvu. (2011). Uradni list RS, (58/11).

Zakon o kazenskem postopku. (1994). Uradni list RS, (63/94).

Zakon o obrambi. (1994). Uradni list RS, (82/94).

Zakon o policiji. (1998). Uradni list RS, (49/98).

Zakon o službi v Slovenski vojski. (2007). Uradni list, (68/07).

66

9 Priloge

9.1 Intervju: dr. Vinko Gorenak, minister, Ministrstvo za

notranje zadeve

Datum: 23. 4. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Že takoj na začetku se postavlja temeljno vprašanje, zakaj sta za preiskovanje

kaznivih dejanj v Slovenski vojski pristojna dva organa (Vojaška policija in

Kriminalistični oddelek OVS)? Trenutna ureditev se mi ne zdi primerna, saj ne

potrebujemo dveh preiskovalnih organov. Potrebno bo konkretneje proučiti

problematiko ter sprejeti ustrezne rešitve. Vojaški preiskovalni organ bi moral

preiskovati le vojaške osebe medtem kot bi upravni del ministrstva, pristojnega za

obrambo, obravnavala civilna Policija (tako kot v vseh drugih ministrstvih). Problem,

ki ga na tem mestu izpostavljam, je dvom o nepristranskosti preiskave.

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Ker imamo glede na veljavno zakonodajo vzpostavljen dualizem preiskovanja

kaznivih dejanj v Slovenski vojski, je takšna omejitev logična. Prostostna kazen, ki

deli pristojnost obravnave kaznivih dejanj med Vojaško policijo in Kriminalističnim

oddelkom OVS, mora biti v prihodnje sistemsko odpravljena. Potrebujemo en

preiskovalni organ, ki bo imel na območju pristojnosti pooblastila, kot jih ima Policija

v predkazenskem postopku.

67

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije - sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Težko komentiram vojaške standarde ker jih ne poznam. Dejstvo je, da do težav, ki

jih navajate ne bi prišlo, v kolikor bi kazniva dejanja v Slovenski vojski in na misijah

v tujini obravnaval le en preiskovalni organ.

Kot sem že omenil mora imeti preiskovalni organ, bodisi Vojaška policija,

Kriminalistični oddelek OVS ali drug preiskovalni organ enotna pooblastila in

pristojnost obravnave vseh kaznivih dejanj, ne glede na predpisano prostostno kazen.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika)? Ali je s tem ogrožena pravna varnost postopka?

Zadevo je potrebno urediti s posebni predpisi ter pripadnikom in pripadnicam

Slovenske vojske na tako oddaljenih območjih, zagotoviti pravno varnost v

predkazenskih postopkih. Omenili ste, da kaznivih dejanj na misijah številčno ni

veliko, kar ima za posledico, da se problematika ne rešuje ustrezno in da ni usklajena

z veljavnimi predpisi. V kolikor ima Republika Slovenija v državi gostiteljici kazensko

jurisdikcijo, morajo biti državljanom in državljankam Republike Slovenije Ustavne

pravice zagotovljene v enakem obsegu in na enak način.

68

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalistične službe OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo in Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost …).

Brez dvoma je potrebno določiti le en organ, ki bo pristojen za preiskovanje kaznivih

dejanj v Slovenski vojski. V kolikor se moram odločiti med Vojaško policijo in

Kriminalističnim oddelkom OVS, dajem že glede na poslanstvo in naloge prednost

Vojaški policiji. Je številčnejša, sodobno opremljena in kar je najbolj pomembno,

usposobljena za bojevanje in delovanje na bojišču.

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge oblike

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imele pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja, ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Strinjam se z ustanovitvijo posebnega vojaškega preiskovalnega organa, vendar ne v

okviru ministrstva, pristojnega za obrambo. Mnenja sem, da bi preiskovalni organ

moral delovati izven ministrstva, pristojnega za obrambo. Kot možno organizacijsko

umestitev ga vidim v okviru že delujočega Specializiranega oddelka (Posebnega

oddelka) organiziranega na Vrhovnem državnem tožilstvu. Znotraj tega oddelka bi

ustanovili poseben oddelek za vojaške zadeve ter ga kadrovsko združili s preiskovalci,

ki so za tovrstna preiskovanja že ustrezno usposobljeni.

69

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Ali menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Državno tožilstvo je generalno dovolj dobro usposobljeno, da ustrezno vodi in

usmerja predkazenski postopek. Vendar glede na to, da kaznivih dejanj v Slovenski

vojski ni veliko, verjamem, da seznanjenost posameznih državnih tožilcev z vojaškim

pravom in specifičnimi pravili ni dobra. Z ustanovitvijo posebnega oddelka za

preiskovanje vojaških zadev, bi na ta način pridobili neodvisen organ in »vojaško

usposobljene« specializirane tožilce.

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami? Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Povedal sem že, da podpiram odločitev ustanovitve posebnega vojaškega

preiskovalnega organa v okviru že delujočega Specializiranega oddelka, ki bi ga vodil

specializiran državni tožilec. Prav tako ne vidim težav, da določimo eno stvarno in

krajevno pristojno državno tožilstvo, ki bi zastopalo obtožne predloge in obtožnice na

sodiščih. Takšna reorganizacija ustreza tudi težavam, ki se pojavljajo na misijah v

tujini. Vedno se bo vedelo, kdo in katero tožilstvo je krajevno in stvarno pristojno v

konkretnih zadevah.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Zagotovo bi izboljšali postopke, predvsem pa bi izboljšali strokovnost in uspešnost

predkazenskega postopka. In kar je najbolj pomembno, povečali bi pravno varnost

udeležencev v postopkih.

70

Menite, da bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe,

pooblastiti vojaški organ za pristojnost obravnave v primerih, ko pooblaščena

uradna oseba stori kaznivo dejanje na misiji v tujini?

Ne, za preiskovanje pooblaščenih uradnih oseb je že pristojno Specializirano državno

tožilstvo (Poseben oddelek).

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Strinjam se, da bi določili eno sodišče, ki bi obravnavalo vojaške zadeve.

9.2 Intervju: Marjan Fank, pomočnik direktorja, Uprava

kriminalistične policije

Datum: 6. 3. 2012.

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Težko je separatno ocenjevati učinkovitost zakonodaje, saj le-ta ni nikoli usmerjena

izključno v učinkovitost, temveč je v vsaj v tolikšni meri podvržena stopnji

zagotavljanja človekovih pravic v določeni družbi in ustavnim kategorijam države.

Tako pooblastila organa in njegovo dolžnostno ravnanje nikoli ne bodo v celoti

zadovoljevale kriteriju uspešnosti. Normativa je zaradi izvajanja zakonodaje gotovo v

njenem izvedbenem delu potrebna sprememb, predvsem v segmentu izvirnih

pooblastil vsakega organa, ki pri tem sodeluje, kakor tudi natančna opredelitev

njihovega sodelovanja in odgovornosti.

71

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila?

Zakonske omejitve in na drugi strani pooblastila Vojaške policije bi morale biti po

svoji naravi adekvatne pooblastilom v civilni sferi omejevanja in pregona kaznivih

ravnanj, saj je njihova narava podobna le, da se ravnanja odvijajo v specifičnem

okolju s specifičnimi subjekti in objekti kaznivih ravnaj.

Kaj je glavni razlog, da prihaja do neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti in

nacionalno zakonodajo?

Razloga za neskladja sta lahko pogojena tako z neustrezno prilagoditvijo nacionalne

zakonodaje, ki bi bila še vedno v okvirih dopustnega z vidika državne suverenosti in

pa seveda omejitvami, ki jih prilagajanju postavlja varstvo ustavne ureditve RS in

vsemi akti, ki iz tega izhajajo.

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava hujša

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Sicer mi ni znan vojaški standard na tem področju ampak menim, da višina zaporne

kazni ne bi smela biti izključni kriterij za obravnavo kaznivih dejanj.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku ali pripadnici Slovenske vojske

omogoča v predkazenskem postopku zagotavljanje temeljnih človekovih pravic,

kadar je osumljen storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr.

Afganistan – pravica do odvetnika, odvzem prostosti in drugo)?

72

Gotovo je takšna rešitev ustreznejša kot, da bi bili v celoti podvrženi normativi

države, kamor je pripadnik vojske napoten. S tem ni ogroženo spoštovanje njegovih

pravic, niti pravna varnost postopka. Pripadnik je namreč seznanjen s pravnimi

standardi lastne države medtem, ko je vprašljivo poznavanje človekovih pravic in

pravnih standardov države, kamor je napoten.

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču, strokovnost…).

Enoten organ preiskovanja je gotovo ustrezna rešitev, saj v večji meri zagotavlja

enoten in usklajen pristop k obvladovanju tega področja dela organa.

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge oblike

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Odgovor je enak, kot pri prejšnjem vprašanju. Enotni organ je ustrezna rešitev ne

glede na prepisano kazen, kar ne more biti edini kriterij.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Ali menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

73

Menim, da državno tožilstvo ni dovolj dobro usposobljeno, saj na tem področju ni

zadostnega obsega enotnih stališč tožilstva, kakor tudi ne uveljavljene sodne prakse,

ki bi dala tožilcem ustrezna izhodišča za njihovo delo.

Ali podpirate predlog, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami? Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Zaradi obsega tovrstnih kaznivih dejanj je iz vidika racionalnosti zagotovo za

razmisliti o ustanovitvi enotne pisarne; zaradi zagotavljanja enotnega pristopa k

obravnavi, pa bi bilo priporočljivo določiti seznam tožilcev, ki bi bili specializirani za

to področje in bi razpolagali z ustreznim znanjem, kar bi omogočalo enoten pristop.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Specializirano delo na določenem področju gotovo pripomore k izboljšanju stanja v

predkazenskem (usmerjanje preiskovalcev), kakor tudi v kazenskem postopku.

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primerih, ko pooblaščena uradna oseba

stori kaznivo dejanja na misiji v tujini?

Menim, da te potrebe ni, saj nihče od obeh organov nima predstavnikov v tujini,

tako, da je preiskava enega ali drugega vezana na odhod v tujino.

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na misijah v tujini?

To ne bi bilo smotrno, saj bi to pomenilo, da bi bile vse sodne odločitve vezane na

sodnika ali ozek krog sodnikov, kar bi spodbudilo dvom v korektnost presojanja. Tako

ali tako je sodna praksa in enotno odločanje v skladu z zakonodajo zavezujoče za vse

sodnike.

74

Menite, da bi se na takšen način izboljšala seznanjenost državnih tožilcev ter

sodnikov z vojaškim pravom in drugimi specifičnimi pravili, ki veljajo v vojskah?

Ali bi na takšen način lažje pridobivali sodno prakso?

Tožilci in sodniki se tako ali tako morajo seznaniti z materijo, ki je predmet

konkretnega postopka, prav tako se morajo sprotno seznanjati s sodno prakso in jo

pri svojem delu tudi upoštevati.

9.3 Intervju: Dragica Kotnik, višja državna tožilka, Vrhovno

državno tožilstvo

Datum: 13. 4. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Pri pregledu zakonodaje sem ugotovila, da trenutna zakonska ureditev za

preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo pripadniki Slovenske vojske

doma ali v tujini ni dobra. Ugotavljam, da za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski

vojski, ni določen le en organ, temveč dva (Vojaška policija in OVS). Poleg tega med

obema pristojnima organoma obstaja pomembna razlika glede obsega in vsebine

pooblastil, ki ne temeljijo na smiselnih razlogih. Obstoječa ureditev prinaša

negotovost, zaradi česar je ogrožena pravna varnost, po drugi strani pa prinaša

težave, ki so povsem praktičen narave.

Aktualna zakonodaja odraža stanje iz obdobja, ko se je organizirala Slovenska vojska,

zato gre v prihodnje na področju preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski

pričakovati novosti. Proučiti je potrebno spremembe na državnem tožilstvu.

75

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Zakonske omejitve, ki določajo razmejitev pristojnosti glede preiskovanja kaznivih

dejanja v Slovenski vojski ni dobra. S sabo prinaša kup dejanskih težav, saj bi glede

na določbe ZObr morala ves čas na misiji v tujini biti prisotna tako predstavnik

Vojaške policije kot tudi predstavnik OVS. Glede na dane okoliščine se postavlja

vprašanje, kako odločiti, kateri organ od obeh pristojnih in pooblaščenih za

preiskovanje kaznivih dejanj je dejansko pristojen za preiskovanje? Ob samem

začetku preiskave, ko se je dogodek šele zgodil, pogosto nikakor ne vemo in ne

moremo vedeti, ali gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do

treh let ali več.

Tudi ne gre pričakovati, da bo kvalifikacijo kaznivega dejanja vojaški policist na

samem kraju ustrezno opredelil. Poleg tega se mi postavlja vprašanje, zakaj Vojaška

policija glede na to, da lahko preiskuje kaziva dejanja v Slovenski vojski in na misijah

v tujini nima enakovrstnih in enako obsežnih pooblastil kot jih ima Policija v

predkazenskem postopku. Namreč OVS jih ima. Zaključujem, da takšna ureditev ne

omogoča uporabe resursov s katerim razpolaga Slovenska vojska.

Kaj je glavni razlog, da prihaja do neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti in

nacionalno zakonodajo?

Imam občutek, da v Sloveniji na tem področju ni usklajenega delovanja. Ni povezave

in sodelovanja med organi in osebami, ki so odločale in odločajo o sprejetju

mednarodnih aktov na tem področju in tistimi, ki pripravljajo zakonodajo s področja

pregona kaznivih dejanj. Pa niti ne gre toliko za neskladje; gre za to, da

organizacijsko v določenih preiskovalnih postopkih, zaradi kaznivih dejanj, storjenih

v tujini, za katere pa je podana jurisdikcija države Slovenije, ni mogoče zagotavljati

uporabe preiskovalnih metod in dejanj ter kar je še bolj pomembno, osebam,

državljanom Slovenije, ki se obravnavajo kot osumljenci kaznivih dejanj, storjenih v

tujini, ni mogoče zagotavljati temeljnih pravic, ki jih sicer zagotavlja slovenska

kazenska zakonodaja za osebe, ki so v preiskovalnem postopku ali kazenskem

postopku.

76

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard, predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora nad tri leta?

To vprašanje zadeva širšo problematiko. Če je dokument NATA določil zahtevo in je

bil ta dokument sprejet v naš pravni red, je potrebno tej zahtevi zadostiti, kar pa je

storjeno tudi na ta način, da sta določena morda dva preiskovalna organa, ki imata

določene pristojnosti po vrsti oziroma teži kaznivih dejanj, pri čemer se teža dejanja

lahko presoja tudi po predpisani kazni za določeno kaznivo dejanje.

Govorim o ureditvi, ki je sprejeta v Sloveniji, ko je za preiskovanje kaznivih dejanj,

ki jih storijo pripadniki SV, sprejeta dvotirnost preiskovalnih organov. Vendar pa ta

ureditev nima smisla, sama ne vidim razumnega razloga, da je izbor – pristojnost

preiskovalnega organa, odvisen od vrste in teže kaznivega dejanja, še zlasti je taka

ureditev nesmiselna iz razlogov pojasnjenih zgoraj.

Tudi menim, da ni dobra ureditev in da ni nobenih razumnih razlogov, da pristojne

organe za vodenje predkazenskih postopkov in preiskav, določajo različni zakoni.

Zakon o obrambi, ki je bil sprejet kasneje, tako določa preiskovalne organe za

kazniva dejanja, ki jih storijo pripadniki SV v tujini in doma, čeprav dejansko

predkazenski in kazenski postopek v RS ureja Zakon o kazenskem postopku. Prav bi

bilo, da bi kazenski postopek v celoti, glede vseh modalitet in glede pristojnosti vseh

organov, urejal Zakon o kazenskem postopku – ZKP, ki mimogrede, poleg določb, ki

urejajo pristojnost Policije v predkazenskem postopku, že ureja tudi pristojnost

policistov Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Ne

vidim razloga, da ne bi v ZKP vnesli še določbe o pristojnosti Vojaške policije, v

kolikor je potrebno določiti zaradi specifike kaznivih dejanj pripadnikov SV, kašne

posebne in dodatne določbe. Seveda tudi ne vidim razloga, da se za preiskovanje

kaznivih dejanj pripadnikov SV ohranja dvotirnost preiskovalnih organov, kar pa sem

že pojasnila.

77

Zato, če strnem odgovor na vaše vprašanje, ne glede na to, da Natov dokument

določa pristojnost VP, Slovenija pa ima namesto tega enega organa kar dva,

nezakonitost dokazov zgolj zaradi tega še ni podana.

V Sloveniji je ZKP tisti, ki določa, daj je dokaz nezakonit. Sledeč tem določbam, je

dokaz nezakonit v dveh primerih:

- če je pridobljen v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami in svoboščinami in

- če je pridobljen v nasprotju z določbami ZKP in ZKP zanj določa, da je nezakonit.

Pri določbah o pristojnosti enega ali drugega organa za preiskavo, ZKP ne določa, da

je dokaz nezakonit in da ga ni dopustno uporabiti, če bo preiskavo opravljal drug

organ, npr. namesto policije policist Posebnega oddelka.

Te določbe pa pomenijo, da četudi je prekršena določba ZKP ali drugega zakona, npr.

Zakona o obrambi, o pristojnostih policije, oziroma preiskovalnega organa, dokaz, ki

bi ga pridobil oziroma zavaroval nepristojni organ, samo zaradi tega še ni apriori

nezakonit. V takem primeru je podana zgolj relativna kršitev zakona, kar upoštevaje

določbe ZKP terja dodatno dokazovanje in ugotavljanje zakonitosti dokaza.

Navedeno skratka pomeni, da četudi bi ob sedanjih določbah o razmejitvi

pristojnosti, VP preiskovala kaznivo dejanje, za katero je predpisana v KZ-1 kazen

več kot tri leta zapora in na podlagi svoje preiskave podala ovadbo, tako pridobljeni

dokazi ne bi bili nezakoniti zgolj in le zaradi dejstva, ker preiskave niso opravili

pripadniki OVS.

Velja namreč splošna določba ZKP, po kateri je načeloma zakonit in dopustne vsak

dokaz, ki lahko dokaže določeno dejstvo, če le ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno

zagotovljenih človekovih pravic.

Vendar pa bi vse te dileme in nerodnosti odpadle, če bi zakonodajalec poskrbel za

enotno in harmonizirano ureditev. Kajti skoraj zagotovo je, da pa bi se v morebitnem

kazenskem postopku vprašanje tako pridobljenih dokazov po nepristojnem organu

postavilo in bi terjalo obsežen in naporen dokazovalni postopek.

Večji problem, ki pa glede na sedanjo ureditev ni rešljiv, pa je vprašanje

zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih jamstev v kazenskem postopku, osebi, ki

je osumljena kaznivega dejanja v tujini.

78

To je sedaj nemogoče zagotavljati in dokazi, ki se pridobijo brez zagotavljanja

jamstev iz 20., 22, in 29-člena Ustave RS, so nezakoniti. Z vidika tožilstva je to

zagotovo sporno, zato tudi opozarjam na neskladje in težave, ter zagovarjam nujne

spremembe v zakonodaji, ki bi res omogočile korektno delo. O problemih, ki sem jih

na področju zakonodaje zaznala in o težavah, ki so prisotne zaradi tega, sem v

preteklem letu opozorila generalnega državnega tožilca RS, ministrico za obrambo in

ministra za pravosodje. Prijetno me je presenetil odziv Ministrice za obrambo, ki je

takoj sprejela prve korake k spremembam. Upam, da bodo novi minister prav tako

ocenil, da je potrebno problem urediti in ukrepal v tej smeri.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika).

Že iz vsega do sedaj povedanega je razvidno, da aktualna zakonodaja seveda tudi

pripadniku SV zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na misiji v tujini, vendar te določbe zaradi organizacije

dela pristojnih organov na tem področju, niso izvršljive. Povedati vam hočem, da

zakonske določbe, ki določajo pravice osumljenih državljanov RS veljajo, saj so

zapisane in določbe ne izključujejo iz veljave pripadnikov vojske, vendar jih ni

mogoče uveljaviti ob dejstvu, da se ob samem dogodku v tujini, ki bi lahko pomenil

kaznivo dejanje, niti ne ve, kateri organ je pristojen za preiskavo, vprašanje je, ali

je predstavnik preiskovalnega organa sploh prisoten na kraju, dejstvo je, da ni

vzpostavljene nobene povezave med preiskovalcem in državnim tožilcem, ki je

pristojen za usmerjanje predkazenskega postopka po ZKP, zlasti pa ni vzpostavljeno

niti povezava s pristojnimi sodišči, ki bi eventualno lahko določali zagovornike za

take osebe, … Praktičnih problemov, ki se ob takem dogodku pojavijo, je veliko, vsak

od njih pa je pomemben za zagotavljanje temeljnih svoboščin in pravic osebe v

postopku in zato z vprašanjem zakonitosti dokazov, ki v dogodku nastanejo.

79

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, številčnost pripadnikov, oborožitev,

izkušnje na bojišču, strokovnost…).

Kot vidite iz vsega povedanega, je reorganizacija ne le smiselna, ampak nujna, saj je

vztrajanje pri dveh različnih preiskovalnih organih in to za morebitne preiskave v

tujini, nesmisel. Pa tudi poenotenje zakonodaje v smislu, da celoten predkazenski

postopek, vse pristojne organe zanj, določa le en zakon, je potrebna. Seveda je

potrebno ob vsem tem za preiskavo pristojnim organom dati enotna in enakovredna

pooblastila. Pri odločitvi o tem, ali je bolj primerno izbrati VP ali OVS, je seveda

relevantno vse to, kar naštevate. V času, ko sem zaznala težave in ko sem predlagala

spremembe, hkrati z njimi pa ponudila rešitev, sem predlog o tem, da se za

preiskovanje vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo pripadniki SV doma ali v tujini, določi

OVS, podala zaradi dejstva, ker Zakon o obrambi za pripadnike OVS določa isti obseg

pooblastil, ki jih ima policija po ZKP v predkazenskem postopku, medtem ko Zakon o

obrambi pooblastila pripadnikov VP močno oža in omejuje v primerjavi s pooblastili

policije v predkazenskem postopku. Ne dvomim, da je Vojaška policija v celoti

strokovno usposobljena in sposobna prevzeti pristojnost za preiskovanje kaznivih

dejanj pripadnikov SV, vendar pa ji bo moral zakonodajalec dati pooblastilo za to.

Morda je res potrebno razmišljati v smeri združitve obeh organov OVS in VP. Moje

gledanje na obe službi, oba organa je seveda vodeno z vidika potreb in zahtev

državnega tožilca v konkretni preiskavi in možnosti čimbolj verodostojne preiskave s

čimmanj težavami in napakami. Iz tega razloga menim, da bi lahko obe službi

oziroma oba organa združila svoje potenciale.

Ne poznam pa razlogov zakonodajalca, ki jih je imel ob ustanovitvi obeh služb in ob

razmejitvi pristojnosti za vodenje preiskav med njima, zato boste dokončni odgovor

na to vprašanje morali iskati prav tam.

80

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge oblike

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Ustanovitev take pisarne bi bila idealna rešitev. V njej bi enotno delovali

preiskovalci, ki sedaj delujejo v OVS in VP, in vsaj eden državni tožilec, ali še bolje,

več, ki bi poznal tudi vojaško doktrino in ob pogoju, da bi bila pisarna v stalni

povezavi s poveljniki SV na misiji v tujini ter s sodiščem, ki bi bilo določeno kot

specializirano za sojenje v takih zadevah.

Lahko bi taka pisarna zagotavljala tudi kontakte med osumljenim pripadnikom SV v

tujini in odvetniško zbornico, specializirano sodišče pa bi poskrbelo za zagovorništvo

po uradni dolžnosti ... Glejte gre le za ideje, zakonodajalec je tisti, ki bo moral

problem sistemsko urediti, v kolikor bo še naprej določal in sprejemal obveznosti

države Slovenije na vojaških misijah.

Po moji oceni je najbolj nujen korak, da se določi enoten preiskovalni organ za vsa

kazniva dejanja pripadnikov SV, pri čemer bo ta organ imel vsa pooblastila, kot jih

ima policija v predkazenskem postopku po določbah ZKP. Nobene potrebe tudi ni, da

preiskovalne organe in pristojnosti določa Zakon o obrambi in ne ZKP. Nujna je tudi

določitev enega tožilstva, ki je pristojno za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo

pripadniki SV in seveda določitev specializiranega sodišča za sojenje v teh zadeva.

Poti do tega so pa različne in od zakonodajalca je odvisno, ali se bo odločil za

ustanovitev enotne pisarne na MO, ali za ustanovitev take pisarne na tožilstvu, ali bo

morda pristojnost določil za tožilstvo, ki že obstaja, ali za Oddelek za preiskovanje in

pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili ali za kakšno drugo tožilstvo,… Vse to so

možnosti. Bistveno je, da je problem zaznan in da se razmišlja o rešitvi oziroma o

poenotenju organov in njihovi specializaciji. Prepričana sem, da bo odločitev

sprejeta na podlagi mnenja vseh pristojnih služb in ob soglasju vseh ministrstev, ter

ob upoštevanju mnenja državnega tožilstva, ter da bo sprejeta taka rešitev, ki bo

zadostila zahtevam mednarodne skupnosti in hkrati zagotovila v kar največji meri

možnost delovanja, to je preiskovanja kaznivih dejanj tudi v tujini.

81

Vsekakor pa je pametno slediti ureditvam v drugih državah, ki imajo daljše izkušnje

in v katerih sistemi delujejo. Pridobila sem podatke od kolegov državnih tožilcev in

vojaških poveljnikov iz osemnajstih evropskih držav, ter Srbije, Hrvaške, Albanije,

Makedonije, Bolgarije, Koreje in Vietnama ter Amerike, pa razen v Makedoniji, ni

nikjer takšne ureditve kot pri nas. Sistemi so res različni, vendar imajo vsepovsod

organizirano enotno pisarno državnega tožilstva, ki sodeluje s poveljnikom vojske in s

preiskovalnimi organi v teh zadevah in katere tožilci so usposobljeni s področja

vojaških ved.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Ali menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Menim, da državno tožilstvo na območju Republike Slovenije dovolj dobro zastopa

obtožbe za kazniva dejanja, ki so jih storili pripadniki Slovenske vojske, težava pa se

je pojavi kadar se kaznivo dejanja zgodi na misiji v tujini. Glede na uveljavljeno

pravno ureditev v RS in dejansko ureditev, ko niti pooblaščeni preiskovalni organi

niso prisotni na mednarodnih misijah (npr. Afganistan), ko ti niso povezani z državnim

tožilcem in ko ni zagotovljena prisotnost pristojnega državnega tožilca, ter ko le ta ni

usposobljen za odločanje primerih kaznivih dejanj pripadnikov vojske, dejansko

nekaterih pooblastil Policije iz ZKP sploh ni mogoče izvajati. Dejstvo je tudi, da ne

gre pričakovati, da bo vojaško pravo, specifična vojaška pravila, ki veljajo v

oboroženih silah, poznal vsak okrožni državni tožilec, še zlasti na dejstvo, da

številčno ne gre za večje število primerov.

Glede na vaš dopis, kjer ste že ponudili določene rešitve proučevane

problematike, med drugim predlagate, ustanovitev enotne pisarne državnega

tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami in bila stvarno ter krajevno

pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na

območjih kriznega odzivanja. Je ta predlog še vedno primeren?

82

Enotna pisarna državnega tožilstva, ki bi bila pooblaščena za obravnavanje tovrstnih

dejanj, bi zagotovo pomenila večjo strokovno usposobljenost državnih tožilcev, ki bi

usmerjali in dajali informacije za vodenje preiskav preiskovalcem na terenu. Ker

Specializiran oddelek deluje neposredno pod Vrhovnim državnim tožilstvom in ima

pristojnosti na celotnem območju RS, bi t.i. enotno pisarno državnega tožilstva

uvrstila prav tu. Predlagana ureditev bi omogočila organom pregona in vojaškim

preiskovalcem izvajanje pooblastil ZKP, ki jih ima policija v predkazenskem

postopku, hkrati pa bi bila takšna ureditev primerljiva z drugimi državami.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Takšna ureditev bi zagotovo pripomogla k izboljšanju učinkovitosti in strokovnosti v

fazi predkazenskega in kazenskega postopka zoper vojaške osebe. Poleg ustanovitve

enotne državne pisarne, pa bi se specializirani državni tožilci za tovrstne zadeve

morali udeleževati vojaških izobraževanj in usposabljanj v okviru Slovenske vojske in

zavezništva.

Prav tako je potrebno, da se državni tožilci udeležijo misij v tujini, da se seznanijo

glede logističnih zadev in delovanjem preiskovalnih organov na tako oddaljenih

območjih.

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primerih, ko pooblaščena uradna oseba

stori kaznivo dejanja na misiji v tujini?

Ne tako pooblastilo ni potrebno, saj glede tega že obstaja zakonska podlaga, ki

določa izključno stvarno in krajevno pristojnost Specializiranega oddelka za preiskavo

uradnih oseb s policijskimi pooblastili. Specializirani oddelek oziroma od uveljavitve

ZDT-1 dne 6.11.2011 dalje, Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s

posebnimi pooblastili, pa imajo svoje policiste, ki so pooblaščeni za opravljanje

preiskav v takih primerih. Seveda pa je kljub temu in v vsakem primeru podana

možnost, da pristojni državni tožilec Posebnega oddelka za preiskavo pooblasti

policijo, Vojaško policijo ali drug organ, ki je na kraju dejanja, če bo le tako lahko

zagotovil dokaze in če je to racionalno. Zlasti je to smotrno v primerih, ko je

logistično nemogoče priti na kraj dejanja v kratkem času, ipd.

83

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja in ali bi s tem

javnost takšno sodišče označilo kot »vojaško sodišče«.

V primeru, da bo prišlo do predlaganih sprememb, ki jih ocenjujem za nujne, med te

pa prištevam tudi določitev enega sodišča, ki bi bilo pristojno za sojenje v vojaških

zadevah, je možno, da bi se v laičnem jeziku za takšno sodišče morda uporabil izraz

»vojaško sodišče«, ne verjamem pa, da bi v tem času in v teh pogojih, taka oznaka

imela pridih negativnosti in da bi javnost takšno organizacijo sodišč dojemalo kot

slabo in negativno.

Ravno nasprotno, prepričana sem, da bi strokovna javnost takšno organizacijsko

spremembo v določitvi pristojnosti enega specializiranega sodišča za sojenje v

vojaških zadevah, ocenila kot izjemno pozitivno, napredno in pravilno. Enako menim

za ustanovitev enotnega preiskovalnega organa, ki bi ga vodil državni tožilec in

določitev enega državnega tožilstva, ki bi vodil in usmerjal pregon v vseh tovrstnih

zadevah.

9.4 Intervju: mag. Alja Kratovec Prokopović, sodnica, Okrožno

sodišče v Ljubljani

Datum: 20. 4. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Težko rečem, da je aktualna zakonodaja (ne)učinkovita glede preiskovanja kaznivih

dejanj v Slovenski vojski. Sodniki ne presojamo zakona ampak uporabljamo zakon.

Preverjamo ali je v skladu z Ustavo. Ker premalo poznam to področje, se težko

konkretneje opredelim. Na tem mestu se mi pojavlja predvsem dvom o

nepristranskosti preiskovalnih postopkov.

84

Namreč, preiskovalni organ, ki deluje kot organizacijska enota v Ministrstvu za

obrambo, prinaša negotovost v smislu pravične in nepristranske preiskave. Problem,

ki ga na tem mestu izpostavljam je zagotavljanje pravne varnosti v postopkih na

misijah, še posebej ko gre za varovanje temeljnih človekovih pravic v predkazenskem

postopku.

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Zakaj je zakonodajalec v obdobju sprejemanja Zakona o obrambi določil, da opravila

v zvezi s preprečevanjem in odkrivanjem kaznivih dejanj v Slovenski vojski, v okviru

svojih pristojnosti izvajata OVS in Vojaška policija, ne vem povedati? Zato je

potrebno proučiti Poročevalec Državnega zbora ter proučiti pomen oz. smiselnost te

odločitve. Ne glede na to, pa se mi ne zdi primerna odločitev, da Vojaška policija

preiskuje le kazniva dejanja za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora

do treh let. V primeru, da zadevo preiskuje Vojaška policija iz svoje pristojnosti,

kasneje pa se kaznivo dejanja prekvalificira v kaznivo dejanje za katero je

predpisana prostostna kazen nad tri leta, se lahko vprašamo glede zakonitosti

pridobljenih dokazov.

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Težko komentiram vojaške standarde ker jih ne poznam, pa vendarle, kot sem že

omenila, je v primeru obravnave kaznivega dejanja s strani (ne)pristojnega organa

lahko vprašljiva zakonitost dokazov. V takšnih primerih bi morali dodatno presojati

upravičenost preiskave organa in pridobljene dokaze, kar pa ima za posledico

dolgotrajnejši kazenski postopek.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

85

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika).

Kar zadeva zagotavljanja pravic v predkazenskem postopku v Republiki Sloveniji,

aktualna zakonodaja omogoča pravno varnost subjektom v postopkih. Problem pa se

zagotovo pojavi na mednarodnih misijah, še posebno tistih, ki so logistično

nedostopni v zelo kratkem času. Navajate hipotetični primer, ko je pripadnik

Slovenske vojske na misiji v Afganistanu osumljen storitve kaznivega dejanja. V

primeru odvzema prostosti ali zaslišanja lahko rečem, da osumljenemu v predpisanih

zakonskih rokih ni moč zagotoviti nekaterih pravic (npr. pravica do odvetnika). Prav

tako je nemogoče pripeljati osumljenega v Republiko Slovenijo do preiskovalnega

sodnika v 48 urah. Zgolj navedeno nakazuje, da pripadniki Slovenske vojske nimajo

zagotovljenih oz. omogočenih pravic v predkazenskem postopku. Torej, na tem

področju potrebujemo sprejeti ustrezne predpise, ki bodo zagotavljali pravno varnost

pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske.

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah, določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost…).

Kot sem že omenila ne morem tega komentirati, saj premalo poznam organizacijo in

delovanje vojaških preiskovalnih organov. Potrebno bo proučiti razloge, ki so v

preteklosti botrovali pri odločitvi dualizma preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski

vojski.

86

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. drugo obliko

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Glede na to, kar ste mi povedali ugotavljam, da je preiskovanje kaznivih dejanj v

Slovenski vojski in misijah v tujini izziv, ki se bo moral z usklajevanjem pristojnih

služb ustrezno rešiti. Mnenja sem, da bi preiskovalni organ moral delovati izven

ministrstva, pristojnega za obrambo.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Moje mnenje je, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno, da lahko usmerja

in vodi posamezne faze v predkazenskem in kazenskem postopku. So pravniki, ki

znajo tolmačiti pravne norme, pomagajo si s strokovnjaki in izvedenci.

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami. Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Strinjam se z odločitvijo, da se določi t.i. enotna pisarna državnega tožilstva, ki bi

bila pristojna za vojaške zadeve. Slednja odločitev bi največ doprinesla na področju

preiskovanja kaznivih dejanj na misijah v tujini. Državni tožilci, ki bi delovali v tem

oddelku, bi se bolj specializirali za tovrstne zadeve (vojaško pravo, specifična

vojaška pravila, konvencije, protokoli, vojaški standardi, pravila bojevanja…). Na ta

način bi na sodiščih kvalitetnejše zastopali obtožbe.

87

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

V kombinaciji z neodvisnim preiskovalnim organom in z določitvijo državnega

tožilstva za tovrstne zadeve, vidim bolj kot kvantitativno prednost predvsem odpravo

dvoma o nepristranskosti preiskave in povečanje pravne varnosti.

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primerih, ko bi pooblaščene uradne

osebe storile kazniva dejanja na misiji v tujini?

Ne, za preiskovanje pooblaščenih uradnih oseb je že stvarno in krajevno pristojen

Specializiran oddelek na državnem tožilstvu.

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Govorimo lahko le o izključni pristojnosti sodišča, nikakor pa ne smemo opredeliti

sodišča kot »vojaško sodišče«.

9.5 Intervju: mag. Marjan Miklavčič, sekretar, Ministrstvo za

pravosodje

Datum: 12. 3. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Ne, obstoječa zakonodaja zagotovo ni najbolj ustrezna. Odraža obdobje, ko

Slovenska vojska oz. organi preiskovanja še niso bili tako dobro organizirani in

usposobljeni kot danes. Slovenska vojska je nastala leta 1993 iz takratne Teritorialne

obrambe Republike Slovenije.

88

Velika prelomnica za Slovensko vojsko je bil vstop Slovenije v NATO in EU. Zaradi

številnih sprememb (odprava naborništva, profesionalizacija vojske, sodelovanje na

misijah v tujini ter izpolnjevanje drugih mednarodnih obveznosti) ugotavljam, da

področni predpisi niso prilagojeni aktualnim razmeram.

Zanima me vaše stališče, glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Normativna ureditev preiskovanja kaznivih dejanj v SV ni primerna. Kot sem že

omenil, odraža stanje iz obdobja nastanka Slovenske vojske, ko Vojaška policija še ni

bila usposobljena in strokovno »zrela«, da bi samostojno obravnavala vsa kazniva

dejanja. Aktualni dualizem preiskovanja kaznivih dejanj ni primeren tudi iz povsem

praktičnega vidika. Vojaška policija bi morala imeti vsa pooblastila v predkazenskem

postopku, kot to velja za Policijo, kadar preiskuje kazniva dejanja.

Kaj je glavni razlog, da prihaja do ne neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti

in nacionalno zakonodajo?

V kolikor želimo sodelovati in biti aktivni na mednarodnem prizorišču je potrebno

sprejeti standarde, ki omogočajo enotno, primerljivo delovanje subjektov v

posamezni organizaciji (npr. NATO). So nujno za določanje pristojnosti in

odgovornosti. Da ne bi prihajalo do kolizije pravnih aktov potrebujemo organ, ki bi

dajal priporočila, smernice za uspešno implementacijo vojaških standardov z

nacionalno zakonodajo.

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Ker po veljavni zakonodaji Vojaška policija lahko preiskuje kazniva dejanja do treh

let zaporne kazni, ki pa ni skladna z sprejetimi mednarodnimi akti, je zakonitost

preiskave s strani Vojaške policije zagotovo sporna.

89

Ne vidim težav glede posameznih faz v predkazenskem postopku problem je, ker

zaradi neurejene zakonodaje lahko pride do neupravičenega posega v človekove

pravice ter svoboščine še posebno, če primer obravnava (ne)pristojen organ (misije v

tujini). Neupravičen poseg v človekove pravice in pridobivanje nezakonitih dokazov,

bi verjetno negativno vplivalo na uspešnost pregona ter sojenja.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika, odvzem prostosti in drugo).

Aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v primeru, da stori kaznivo dejanje

na misiji ne omogoča enakopravnosti v smislu uveljavljanja ustavno zagotovljenih

pravic v kazenskem postopku. V primeru, da pripadniku Slovenske vojske

odvzamemo prostost na misiji v tujini (npr. Afganistan), ter da osumljeni zahteva

pravica do odvetnika, je le-ta pravica kršena, saj ni možno pričakovati, da si bo

osumljeni v zato določenem času priskrbel odvetnika.

Na tako oddaljeno območje je z vidika logističnih razpoložljivosti nemogoče

pričakovati, da si bo upravičenec lahko zagotovil odvetnika. Potrebujemo predpise,

ki bodo konkretizirali tovrstno problematiko.

ZKP sicer določa, da je potrebno v primeru odvzema prostosti, osebo brez odlašanja

takoj privesti k preiskovalnemu sodniku v Republiko, vendar se ob tem zastavlja

vprašanje statusa osebe, ki ji je odvzeta prostost na misiji v tujini. Ne moremo

pričakovati, da bomo iz Afganistana osumljenega z vsemi dokazi pripeljali k

preiskovalnemu sodniku v 48 urah. Poudaril bi še, da na tem mestu ni ustreznih

nadzornih mehanizmov. Vsakomur mora biti zagotovljeno enako varstvo pravic, kadar

je v postopkih pred državnimi organi.

90

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah, določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalistično službo OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost…).

V kolikor ne bi prišlo do reorganizacije preiskovalnih služb v Slovenski vojski, je

primerno, da Vojaški policiji zakonodajalec določi vsa pooblastila kot jih ima Policija

v predkazenskem postopku ter odpravi omejitve, ki se nanašajo na pristojnost

obravnave kaznivih dejanj. Kriminalistični oddelek OVS še vedno lahko deluje v vlogi

strokovno nadrejenega organa, ki lahko prepušča Vojaški policiji v obravnavo tudi

hujša kazniva dejanja. Na ta način bi razmeroma na enostaven način rešili

problematiko preiskovanja kaznivih dejanj na misijah v tujini.

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. drugo obliko

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Moje mnenje glede ustanovitve t.i. vojaškega preiskovalne službe je sledeče. Bolj se

nagibam k ustanovitvi organa v okviru Ministrstva za obrambo, ki pa je strokovno

vezan na državno tožilstvo. V njem bi delovali preiskovalci s pooblastili tožilca in bi

vodili predkazenski postopek v zadevah, ki se nanašajo na kazniva dejanja storjena v

Slovenski vojski in misijah v tujini.

Organ bi vodil in usmerjal preiskavo, nudil pravno pomoč, odločal o disciplinskih

postopkih, zastopal odškodninske tožbe in drugo. Pri tem je pomembno, da bi

preiskovalci s pooblastili tožilca imeli poleg pravnega znanja, še izkušnje iz

vojaškega področja.

91

Na ta način bi dosegli učinkovitejše usmerjanje v predkazenskem postopku. Še vedno

lahko ohranimo operativni službi, ki se ukvarjata s preiskovanjem kaznivih dejanj v

Vojaški policiji in OVS, pridobimo pa strokovno neodvisen in nepristranski organ na

ministrstvu, pristojnem za obrambo.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Glede usposobljenost oz. seznanjenost tožilcev z vojaškim pravom, ne morem

komentirati, pa vendarle menim, da zaradi številčno malo primerov poznavanje

vojaškega prava in drugih specifičnih pravil ni dovolj dobro. Določeni bi morali biti

državni tožilci, ki bi bili specializirani za obravnavo kaznivih dejanj, ki jih storijo le

vojaške osebe.

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami. Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

V kolikor bi ustanovili organ s preiskovalci s pooblastili tožilca v okviru Ministrstva za

obrambo, ne vidim razloga za ustanovitev enotne državne pisarne.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Brez dvoma bi takšna ureditev zagotovila uspešnejšo preiskavo in pregon kaznivih

dejanj, še zlasti tistih, ki so storjena na misijah v tujini. Subjektom bi zagotovili

pravno varnost v postopkih, povečali strokovnost, omogočali pravne storitve ter

nepristranske preiskovalne postopke.

92

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primerih, ko pooblaščena uradna oseba

stori kaznivo dejanja na misiji v tujini?

V kolikor bi ustanovili že omenjen organ, bi kljub temu pristojnost preiskovanja

pooblaščenih oseb še vedno ostal v pristojnosti Posebnega oddelka. Lahko pa bi

prenos pristojnosti preiskave podelili novemu organu, ki bi iz praktičnega vidika lažje

preiskoval sume storitve kaznivih dejanj, ki jih storijo pooblaščene uraden osebe v SV

ali MORS.

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Smotrno bi bilo določiti eno sodišče npr. sodišče v Ljubljani iz razloga, ker se sedež

Generalštaba nahaja v Ljubljani. Bolj kot to, se mi zdi pomembneje, da bi pri

sojenju, ki se nanašajo na kazniva dejanja storjena v Slovenski vojski, sodili

specializirani sodniki s področja vojaškega prava. Predsednik sodišča bi po določenem

sodnem redu dodelil primer prav specializiranem sodniku. Po mojem ne bi bilo dobro,

da bi določili le sodišče, ker bi to javnost sprejela kot vojaško sodišče, kar pa je

nedopustno z vidika demokratične države.

Menite, da bi se na takšen način izboljšalo seznanjenost državnih tožilcev ter

sodnikov z vojaškim pravom in drugimi specifičnimi pravili, ki veljajo v vojskah?

V primeru, da bi ustanovili enotno preiskovalno službo, bi preiskovalci s pooblastili

tožilstva imeli ustrezno znanje s področja vojaškega prava in dejanski vpogled v

način delovanja vojaške organizacije. To pa je zagotovo pomemben cilj, ki

zagotavlja uspešnejše vodenje in usmerjanje predkazenskega postopka. Kot sem že

omenil je potrebno določiti sodnike, ki bodo specializirani za vojaške zadeve. V

primeru, da ureditev ostaja v organiziranosti kot jo poznamo danes, moramo

zagotoviti, da bi se tožilci pogosteje udeleževali srečanj in usposabljanj v okviru

vojske. Prav tako je priporočljivo, da bi se posamezni državni tožilci dejansko

ogledali področja, kjer Slovenska vojska izvaja mednarodne obveznosti (Afganistan,

Libanon, Kosovo, BiH). Na ta način bi se konkretneje seznanili s situacijo na terenu,

ki pogosto onemogoča izvajanje veljavnih predpisov.

93

9.6 Intervju: Robert Klinar, poveljnik, 17. bataljon vojaške

policije

Datum: 15. 3. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Področna zakonodaja, ki ureja preiskovanje kaznivih dejanj s strani Vojaške policije

in OVS ne odraža pravega stanja. Prilagojena je bila obdobju formiranja Slovenske

vojske. Dejstva, ki ga ne smemo prezreti je tudi, da je bilo v obdobju nastanka

Slovenske vojske zaposlenih bistveno manj vojakov kot jih imamo danes. Glavna

dilema je bila, kdo bo preiskoval kazniva dejanja v Ministrstvu za obrambo, ki jih

storijo civilne osebe zaposlene na upravnem delu ministrstva. Težko rečem, da

zakonodaja ni učinkovita, problem bolj vidim v neracionalni uporabi resursov, ki so

na voljo. Na tem mestu opažam težave v smislu praktične izvedbe predkazenskega

postopka.

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Lahko rečem, da dualizem ni primeren zato moramo z usklajenim dogovorom vseh

pristojnih služb poskrbeti za spremembe. Omejitve, ki veljajo po veljavnih predpisih,

predvsem za Vojaško policija, moramo odpraviti. Dejstvo je, da je Vojaška policija

dobro organizirana ter strokovno usposobljena za najzahtevnejše naloge. Poleg

omejitev, so problematična še pooblastila, ki v primerjavi s Kriminalističnim

oddelkom OVS, niso enaka ne po vsebini in ne po obsegu. Vse te okoliščine po

nepotrebnem otežujejo delo Vojaške policije. Potrebno je sprejeti Pravilnik o

uporabi vojaških pooblastili, ki mora biti prilagojen specifičnim vojaškim razmeram.

94

Kaj je glavni razlog, da prihaja do ne neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti

in nacionalno zakonodajo?

Povsem razumljivo je, da prihaja do razhajanj in neskladji med sprejetimi

mednarodnimi akti in nacionalno zakonodajo. Dejstvo je, da imajo posamezne države

preiskavo in pregon kaznivih dejanj različno urejeno, tako z vidika pravne ureditve

kot organizacijsko. Zaradi tega prihaja do kolizije pravnih aktov. Kot posebnost, ki

velja med državami članicam zveze NATO pri preiskovanju kaznivih dejanj

izpostavljam npr. vojaška sodišča, ki jih ZDA imajo, medtem ko jih Slovenija nima.

Zato je pomembno, da se v sprejete STANAGE vnesejo nacionalne omejitve in druge

okoliščine, ki bodo omogočile zakonite postopke. Dejstvo je tudi to, da se STANAG-i

lahko spremenijo ter prilagodijo nacionalni zakonodaji.

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Menim, da je zadeva glede na aktualno zakonodajo sicer sprejemljiva v fazi

predkazenskega postopka, vendar se postavlja dvom o zakonitosti pridobljenih

dokazov v primeru kazenskega postopka na sodišču. Vojaška policija bi morala imeti

pooblastila in pravice, da lahko preiskuje vsa kazniva dejanja, ne glede na

predpisano denarno in zaporno kazen. Na ta način se bi izognili nepotrebnim dilemam

glede pristojnosti in zakonitosti postopkov.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika, odvzem prostosti in drugo).

95

Omenjeno področje zahteva še posebno obravnavo. Dejstvo je, da na tako oddaljenih

območjih kot je npr. Afganistan in glede na veljavne predpise, ni moč pričakovati

uveljavljenja ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Osumljenec v primeru

zaslišanja si praktično ne more zagotoviti zagovornika, ki je njegova ključna pravica v

obrambi. Zato ga takšna situacija spravlja v položaj neenakopravnosti pred zakonom.

Neurejeno področje moramo ustrezno urediti s specialnimi predpisi.

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah, določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost…).

Strinjam se, da preiskavo kaznivih dejanj opravlja zgolj ena služba, to je Vojaška

policija. Iz tega sledi, da ima Vojaška policija enaka pooblastila, kot jih ima Policija

v predkazenskem postopku in pristojnost obravnave vseh kaznivih dejanj ne glede na

predpisano zaporno kazen.

Vojaška policija mora biti strukturirana v sam vrh Slovenske vojske, predvsem iz

razloga doseganja neodvisnosti in nepristranskosti postopkov. Namreč, dvom o

nepristranskosti je še toliko bolj izražen, v kolikor je Vojaška policija umeščena v

linijo vodenja in poveljevanja (PINK). Kot primer ureditve navajam češki model, kjer

imajo organiziran Generalštab vojaške policije, ki je neposredno podrejen/odgovoren

ministru. Na tem mestu se je potrebno opredeliti še glede statusa vojaške osebe in

kdo bo obravnaval civilne osebe upravnega dela Ministrstva za obrambo? Vsako

nadaljnje vztrajanje na dualizmu preiskovanja kaznivih dejanj je nesmiseln.

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge oblike

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen?

96

Ali ob tem podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in

Kriminalističnega oddelka OVS?

Bolj se nagibam k že omenjeni rešitvi. Formacija Vojaške policije strukturno

organizirana v najvišjo možno raven linije vodenje in poveljevanja; podrejenost le

načelniku GŠSV ali ministru. Vojaška policija mora pridobiti pooblastila, kot jih ima

Policija v predkazenskem postopku ter odpraviti nepotrebne omejitve glede

pristojnosti obravnave kaznivih dejanj. Razlog temu, da Vojaška policija obdrži

preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski je še v njeni številčnosti,

organiziranosti, usposobljenosti, opremljenosti ter prisotnosti na območju RS in

misijah v tujini. Zavedati se moramo, da Vojaška policija ne opravlja zgolj elementov

preiskovanja kaznivih dejanj temveč izvaja še mnogo drugih nalog (skrbi za varnost

cestnega prometa, ukrepa v prekrških, predlaga disciplinske postopke, varuje objekte

in osebe in drugo). V kolikor ne bi prišlo do reorganizacije služb, bi morali odpraviti

vsaj zakonske omejitve glede pristojnosti preiskovanja kaznivih dejanj. Vojaška

policija bi tako odstopila obravnavo predmetne zadeve Kriminalističnemu oddelku

OVS samo iz razloga dvoma o nepristranskosti preiskave.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Menim, da usposobljenost državnih tožilcev glede vodenja in usmerjanja

predkazenskega postopka, še zlasti v zadevah, ki se zgodijo na misijah v tujini, ni

dovolj dobro. Predlagam, da se državni tožilci aktivneje vključujejo v različna

vojaška usposabljanja. Prav tako je v prihodnje zaželeno, da se državni tožilci

udeležijo mednarodnih misij, vse z namenom seznanitve z okoljem v katerem

delujejo pripadniki slovenskih kontingentov.

97

Sem mnenja, da tožilec, sicer brez vojaških znanj, uspešno zastopa obtožbe, saj za

pomoč, lahko zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov, ki so eksperti na

določenih področjih. Ne moremo pričakovati od državnih tožilcev, da v potankosti

poznajo vojaško pravo in druga specifična vojaška pravila. Rešitve vidim predvsem v

aktivnejšem medsebojnem sodelovanju.

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami. Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Podpiram enotno pisarno državnega tožilstva, saj takšna pisarna ne bi bila

preobremenjena, ker številčno kazniva dejanja v Slovenski vojski ne predstavljajo

bistveno povečanega obsega dela državnega tožilca. Poudaril bi le njihovo

specializiranost za preiskavo kaznivih dejanj iz 27. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-

1).

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Takšna ureditev že samo po sebi nakazuje k boljši preiskanosti kaznivih dejanj. Težko

podam oceno, svoje bi pokazal čas.

Ali bi moral Poseben oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primeru, da bi pooblaščena uradna

oseba storila kaznivo dejanja na misiji v tujini?

Dejstvo je, da tudi pooblaščene uradne osebe lahko storijo kaznivo dejanje, za

katere pa je pristojen Specializirano državno tožilstvo. Zato gre v prihodnje

pričakovati, da se preiskovalci Specializiranega oddelka prav tako seznanijo in

aktivneje povežejo s pristojnimi službami v SV, ki bi jim v primeru suma storitve

kaznivega dejanja nudili pomoč. Dodatno pooblastilo vojaškega organa ni potrebno.

98

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Strinjam se z odločitvijo, da se določi v okviru obstoječih civilnih sodišč, krajevno in

stvarno pristojnost za sojenje v kaznivih dejanjih, ki so storjena v Slovenski vojski in

misijah v tujini. Predvsem iz razloga pridobivanja enovite sodne prakse v tovrstnih

zadevah.

Menite, da bi se na takšen način izboljšalo seznanjenost državnih tožilcev ter

sodnikov z vojaškim pravom in drugimi specifičnimi pravili, ki veljajo v vojskah?

Ali bi na takšen način lažje pridobivali sodno prakso?

Tudi trenutna organiziranost državnega tožilstva omogoča strokovno znanje

slehernega tožilca ter uspešno zastopanje obtožb v kazenskih postopkih. Dejstvo pa

je, da bi z aktivnejšim sodelovanje vseh pristojnih služb dosegli boljše rezultate.

9.7 Intervju: Gvido Novak, predsednik, Sindikat vojakov

Slovenije

Datum: 13 .4. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj v SV.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Zakonodajne rešitve ne omogočajo učinkovitih ter predvsem neodvisnih preiskovalnih

postopkov za kazniva dejanja, do katerih pride v Slovenski vojski in enako velja tudi

za tujino. Preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenki vojski je posebej pereče, ko je

oškodovanec pripadnik Slovenske vojske in osumljeni Slovenska vojska ali Ministrstvo

za obrambo neposredno ali posredno oz. storilci, ki so delovali v imenu SV ali MORS.

99

Pri preiskovanju takšnih kaznivih dejanj pride do velikega konflikta interesov, saj

osumljeni izvaja preiskovalna dejanja v predkazenskem postopku.

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Vojaška policija ima omejitve pri preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski, saj

nima pravice zasliševati oseb, ki niso zaposlene v Slovenski vojski in sporno je tudi

zbiranje obvestil za kazniva dejanja, katerih osumljenci so pripadniki Slovenke vojske

pa domnevnih kaznivih dejanj ne storijo kot pripadniki Slovenske vojske, ampak v

njihovem prostem času. VP ima pristojnost izvajati svoja pooblastila zgolj in samo

nad vojaškimi osebami, ki so storile kaznivo dejanje v SV oz. na misijah v tujini.

Glede omejitev pri preiskovanju kaznivih dejanj z zagroženo kaznijo do treh let

zapora, je po mojem mnenju, ta omejitev določena zaradi same strukture in

organizacije ter seveda števila VP v SV, saj je to dejansko dvojni vzporedni sistem

preiskovanja kaznivih dejanj; prvi sistem je kot za vse druge državljane, drugi je OVS

in tretji VP in prav zato je bilo potrebno postaviti omejitev, saj bi drugače bilo res

"najmanj čudno" da imamo tri pristojne organe za preiskovanje kaznivih dejanj ob

dejstvu, da utemeljenih razlogov za takšno organiziranost v miru ni. Omenjena

omejitev treh let zaporne kazni opravičuje dualizem preiskovanja KD, ki ga imamo v

MORS in SV.

Kaj je glavni razlog, da prihaja do ne neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti

in nacionalno zakonodajo?

Neskladij s pravnega vidika ni, saj je popolnoma jasno vsakemu pravniku, da imajo

mednarodni akti status pogodbe in so zato nad nacionalno zakonodajo. Po mojem

mnenju je nepoznavanje navedenega statusa mednarodnih aktov razlog za sklepanje

mednarodnih pogodb, ki so neskladna z nacionalno pogodbo. V takšnih primerih, ko

je mednarodna pogodba v neskladju z navadnim zakonom RS mora le-to pogodbo

ratificirati Državni zbor RS z enako večino kot je zakon, ki je v neskladju z pogodbo.

100

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Odgovor je že deloma podan v prejšnjem odgovoru. Za omenjen STANAG, bi se pri

sprejemanju kot SVS, morale vanj vnesti omejitve Slovenije in v kolikor se niso, bi

takšen STANAG moral sprejeti kot akt parlament RS in to z 2/3 večino, ker

pooblastila VP daje 2/3 Zakon o obrambi. Problem nastopi, ko je takšen STANAG

sprejet kot SVS in mi to javimo Natu, postane ta STANAG mednarodna pogodba, ki jo

je potrebno izvajati tudi če je v neskladju z nacionalno zakonodajo, kot sem že

razložil. Tukaj pa je problem v nerazumevanju, Vojaška policija bi morala biti

ustrezno usposobljena za izvajanje preiskav v skladu s STANAGOM, razen če so v

njem vnesene omejitve, ki bi izhajale iz naše zakonodaje. V primeru, da se vnesejo

omejitve Slovenije, bi se tudi moralo vnesti kako bo to Slovenija izvajala ali z OVS-

om ali kako drugače. V skladu z nacionalno zakonodajo je RS dolžna to zagotavljati in

če ne je pravno formalno v prekršku NGŠ, ker ne odbije ukaza za napotitev, ker ni v

stanju spoštovati nacionalne zakonodaje in z napotitvijo izvede kaznivo dejanje!

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika).

Odgovorjeno je delno že v prejšnjem odgovoru. Država je dolžna zagotoviti

spoštovanje nacionalne zakonodaje za vse državljane RS in tako tudi za pripadnike SV

v tujini pri opravljanju nalog v imenu države oz. v tem primeru bi pravice

pripadnikov morale biti spoštovane še bolj. Če pa temu ni tako, in še posebej ob

zavedanju tega problema, pa bi politikom morali jasno povedati, da na mednarodne

operacije pripadniki SV ne morejo, ker za njih ni zagotovljeno spoštovanje njihovih

pravic v predkazenskem postopku, če do kaznivega dejanja pride in to bi moral jasno

povedat NGŠ Ministru za obrambo.

101

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah, določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost…).

Kot sem že delno odgovoril se mi nobena od navedenih služb ne zdi primerna za

preiskovanje kaznivih dejanj, pri katerih je oškodovanec pripadnik SV zaradi kaznivih

dejanj drugih pripadnikov SV ali MORS, saj je v interesu obeh omenjenih služb, da SV

in MORS posredno z obsodbo pripadnika SV ali zaposlenega na MORS, ne izpadeta v

notranji in zunanji javnosti kot tista organizacija, ki omogoča izvajanje kaznivih

dejanj in celo to podpirata oz. po tiho odobravata, kar se danes dogaja.

V iskanju celovitega odgovora na vprašanje je potrebno upoštevati zapisano v prvem

delu odgovora. Vprašanje, ki se ob tem postavlja je: Ali je smiselno imeti službo

znotraj MORS (OVS ali VP) za preiskovanje, recimo le polovice kaznivih dejanj, za

drugo polovico (osumljeni delavec, ki je delal v imenu MORS ali SV) pa nek drug

nevtralen organ?

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. drugo obliko

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

O odločitvi združevanja omenjenih služb se ne morem opredeliti ker ne poznam

argumentov za ali proti. Vsekakor pa nisem za ustanovitev »vojaškega preiskovalne

službe«, vsaj pod takšnim imenom ne, ker iz njega izhaja tudi najverjetnejše

poslanstvo. "Pripadniki oboroženih sil so državljani RS in v času službe imajo na sebi

uniformo in iz tega izhaja, da imajo vse pravice, kot jih imajo vsi drugi Slovenci in

Evropejci."

102

Navedeno, je načelo EUROMIL-a in ob upoštevanju le tega sem proti ustanavljanju

posebnega vojaškega organa za izvajanje preiskav (razen v vojnih razmerah). Mogoče

bi bilo smiselno na ravni države ustanoviti nevtralen organ (v državnem

pravobranilstvu, državnem tožilstvu, delovnem in splošnem sodišču oz. drugje).

Možno ga je organizirati v okviru že obstoječih ustanov s pristojnostjo za vse

uniformirance v državi, predvsem zaradi njihove posebnosti, ki spremljajo te

zaposlene; imajo vse pravice kot vsi drugi državljani. Po moje je primernejša rešitev

ustanovitev posebnih oddelkov v okviru že obstoječih naštetih organov.

Potrebno je razmišljati o posebnem oddelku znotraj Policije, NPU, DT, SOVE, sodišč

… Iz tega izhaja in predvsem iz načela EUROMIL-a, vsaj kar se tiče preiskav kaznivih

dejanj, da je mogoča rešitev poseben oddelek znotraj SOVE; postavi pa se vprašanje

ali SOVA lahko izvaja preiskavo kaznivih dejanj? Pristojnost preiskovanja kaznivih

dejanj OVS-u in VP bi bilo potrebno odvzeti in to organizirati znotraj obstoječih

institucij, ki jim je to osnovna dejavnost.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Državno tožilstvo ne rabi posebej poznati obrambnih predpisov, saj delujejo po

zakonu in tako kot morajo poznati vso zakonodajo iz drugih področij jo morajo tudi

na obrambnem področju (se seznanijo, ko jo dejansko rabijo). Problem je, da

vodenje prepustijo OVS in VP, saj po mojih izkušnjah, OVS in VP popolnoma

samostojno vodita preiskave, ker na strani državnega tožilstva ni interesa po

neodvisni preiskavi. Ugotovitve državnih tožilcev so vsebinsko v 99% popolnoma

enake ugotovitvam OVS ali DT, ki v svojih "nevtralnih" preiskovalnih dejanjih na

koncu spišeta ugotovitve, ki so podobne že kar obsodbi, bremenilni ali oprostilni.

Državno tožilstvo v celoti sledi navedbam OVS in VP. To je sistemska korupcija; s

kadrovanjem in onemogočanjem delovanja pravne države do tem mere, da s

prilagajanjem predpisov takšno ravnaje zgleda na zunaj popolnoma vredu) .

103

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami. Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Se ne strinjam z dikcijo zgolj z vojaškimi zadevami, ker menim, da vojaške osebe

niso nič posebnega in se ne razlikujejo od drugih uniformirancev v državi. Kot sem že

povedal, bi bilo mogoče smiselno razmisliti o neki racionalni rešitvi za vse

uniformirance z razširitvijo pooblastil specializiranega oddelka na tožilstvu iz

pooblastil za pooblaščene uradne osebe v ali z dodatkom pooblastil za celotno vojsko

in podobno za (če je potreba) carino, paznike. Podobno kot imajo rešeno v policiji,

saj so vsi policisti pooblaščene uradne osebe. Na ta način bi se naložilo

specializiranemu oddelku tožilstva preiskovanje vseh uniformirancev.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Vem in verjamem, da bi takšna rešitev prispevala k nevtralnosti izvajanja

preiskovalnih dejanj, kar pa je najpomembnejše za zaščito šibkejšega člena.

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primeru, da bi pooblaščena uradna

oseba storila kaznivo dejanja na misiji v tujini?

Specializiran oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe bi moral prevzeti

preiskavo kaznivih dejanj na misijah, saj v primeru oškodovanega pripadnika s strani

nadrejenih VP ne more delovati nevtralno, ker bi to bilo skregano z njenim osnovnim

poslanstvom.

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Ne strinjam se s to trditvijo. Ni smiselno določati le enega sodišča, saj bi vojaške

zadeve prevladovale in bi nevtralnost razvodenela.

104

9.8 Intervju: Darja Kralj, pravnica

Datum: 20. 2. 2012

Vprašanja, ki se nanašajo na zakonodajo in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj.

Menite, da je trenutna področna zakonodaja predpisana na način, da omogoča

učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski

ali na misijah v tujini?

Po mojem mnenju veljavna zakonodaja na navedenem področju ni najbolj ustrezna.

Glede kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski (vključno s kaznivimi dejanji,

storjenimi s strani oseb, napotenih na misijo v tujini), namreč Zakon o kazenskem

postopku daje z zakonom določenemu pristojnemu organu v Ministrstvu za obrambo

pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ta zakon (ZKP). Na

podlagi jezikovne razlage ZKP torej lahko pridemo do zaključka, da ima pristojni

organ v Ministrstvu za obrambo glede navedenih kaznivih dejanj vsa pooblastila, ki

jih ima policija po ZKP v predkazenskem postopku. Po drugi strani pa Zakon o

obrambi določa, da ima Vojaška policija pod pogoji, ki so predpisani za policijo,

pravico in pooblastila, da (in to le glede kaznivih dejanj, za katera je predpisana

denarna kazen ali kazen zapora do treh let) opravlja le taksativno našteta dejanja

oziroma ukrepe. Tu našteta pooblastila so ožja od pooblastil, ki jih ima na podlagi

ZKP v predkazenskem postopku policija. Glede na to, da je navedena določba v

Zakonu o obrambi starejša od določbe v ZKP (v Zakonu o obrambi je bila določba

vsebovana že v prvotnem besedilu zakona iz leta 1994, v ZKP pa je bila dodana šele z

novelo ZKP-G iz leta 2005), ni mogoče zanesljivo trditi, da določba Zakona o obrambi

kot specialnejšega predpisa razveljavi določbo ZKP. Trenutno torej ni povsem jasno,

kakšna pooblastila ima Vojaška policija v predkazenskem postopku glede kaznivih

dejanj, storjenih v Slovenski vojski. Ker gre za občutljivo področje, saj lahko v

predkazenskem postopku pride do pomembnih posegov v človekove pravice

posameznikov, je še toliko bolj pomembno, da je zakonska ureditev jasna. Sedanja

ureditev je posledično tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti in predvidljivosti

kot elementom načela pravne države. Glede na to bi bilo vsekakor primerno, da se

zakona med sabo uskladita.

105

Po mojem mnenju tudi ni nobenega tehtnega vsebinskega razloga za to, da bi bila

pooblastila Vojaške policije ožja od pooblastil policije. Navedena zakonska

nedoslednost negativno prispeva k možnosti učinkovitega preiskovanja kaznivih

dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski, s strani Vojaške policije. Po drugi strani pa

ima Obveščevalno varnostna služba na podlagi Zakona o obrambi pri preprečevanju,

odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v ministrstvu in Slovenski vojski (brez

omejitev v zvezi s predpisano kaznijo za kazniva dejanja) pooblastila, kot jih zakon

določa za policijo – ima torej več pooblastil, kot jih isti zakon daje Vojaški policiji.

Tudi za to razlikovanje po mojem mnenju ni tehtnih razlogov.

Poleg zgoraj opisane nedoslednosti glede obsega pooblastil tudi omejitev, da Vojaška

policija lahko preiskuje le kazniva dejanja v vojski, za katera je predpisana denarna

kazen ali kazen zapora do treh let, negativno vpliva na učinkovitost preiskovanja in

pregona kaznivih dejanj v Slovenski vojski. Lahko se zgodi, da ob naznanitvi oziroma

odkritju kaznivega dejanja še ni znana pravna opredelitev kaznivega dejanja po

Kazenskem zakoniku in posledično tudi ni znano, kakšna je predpisana kazen. Lahko

pa se tudi na podlagi pozneje ugotovljenih dejstev pravna opredelitev kaznivega

dejanja spremeni, tako da se spremeni tudi predpisana kazen za to kaznivo dejanje.

V takih primerih je (po nepotrebnem) podana negotovost glede veljavnosti in

zakonitosti s strani Vojaške policije opravljenih dejanj, ki bi se jo dalo odpraviti z

razširitvijo pristojnosti Vojaške policije na vsa kazniva dejanja, storjena v Slovenski

vojski. Tudi sprememba organa, pristojnega za preiskovanje kaznivega dejanja,

tekom posameznega predkazenskega postopka pomeni za postopek le nepotrebno

odlašanje. Hkrati pa je v predkazenskem postopku po naravi stvari pogosto potrebno

takojšnje ukrepanje in vsakršna negotovost glede pristojnosti za ukrepanje ter vsako

odlašanje zmanjšujeta učinkovitost preiskovanja in kasnejšega pregona kaznivih

dejanj.

Zanima me vaše stališče glede zakonskih omejitev, ki jih ima Vojaška policija,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski (prostostna kazen in

pooblastila).

Kot sem že omenila v zgornjem odgovoru, obe navedeni omejitvi Vojaške policije,

kadar preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski, zmanjšujeta možnost učinkovite

izvedbe predkazenskega postopka. Ker za nobeno od teh omejitev ne vidim tehtnih

razlogov, bi se mi zdelo smiselno, da ju zakonodajalec odpravi.

106

Pooblastila Vojaške policije bi morala biti urejena tako, da bi bila nesporno v celoti

enaka pooblastilom policije v predkazenskem postopku. Hkrati pa bi bilo tudi

smiselno, da se pristojnost Vojaške policije razširi na vsa kazniva dejanja, storjena v

Slovenski vojski, oziroma da se vprašanje preiskovanja teh kaznivih dejanj uredi na

drug ustrezen način – tako, da je le en organ pristojen za preiskovanje vseh kaznivih

dejanj. Z odpravo sedanjega »dualizma« v preiskovanju kaznivih dejanj bi

predkazenski postopki potekali bolj učinkovito.

Kaj je glavni razlog, da prihaja do ne neskladja med sprejetimi mednarodnimi akti

in nacionalno zakonodajo?

Nacionalna zakonodaja na nekaterih področjih, vključno z Zakonom o obrambi, je

bila pripravljena in sprejeta v obdobju nekaj let po osamosvojitvi države. Glede na

tedanje razmere ter možnosti njenega izvajanja v praksi je bila lahko sicer povsem

ustrezna (še tako »napredna« zakonodaja nam nič ne pomaga, če realno ni mogoče

zagotoviti njenega izvajanja v praksi in ostane mrtva črka na papirju), danes pa je

(na določenih področjih) že nekoliko preživeta, na kar kaže tudi dejstvo, da ni v

celoti usklajena z veljavnimi mednarodnimi dokumenti. Večina zakonodaje je bila od

sprejema dalje sicer že podvržena določenim spremembam, kljub temu pa bi bilo na

področju obrambe potrebno celovito posodobiti zakon, tako da bi bile izvedene

nekatere sistemske spremembe, ki bi bile usklajene z mednarodnopravnimi viri.

Razlogi za neusklajenost nacionalne zakonodaje z mednarodnimi pravnimi akti so

običajno kompleksni. Že sam postopek priprave in sprejema tako kompleksnega

nacionalnega predpisa je strokovno, finančno in časovno zelo zahteven. Predlog

zakona mora namreč poleg samega besedila členov vsebovati še številne druge

podatke, med katerimi je verjetno najzahtevnejša presoja posledic zakona na

posamezna področja. Ta presoja mora obsegati med drugim presojo finančnih

posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva z načinom zagotovitve

ter presojo administrativnih posledic. Način zagotovitve finančnih sredstev, ki bi jih

povzročila sprememba zakona, je treba torej predvideti že ob pripravi predloga

zakona. Verjetno teh sredstev pogosto ni dovolj na razpolago in tudi zato ni mogoče

sprejeti vseh potrebnih sprememb in uskladitev nacionalne zakonodaje z

mednarodnimi pravnimi akti. Poleg tega pa je tudi s strokovnega vidika priprava

predlogov zakonov zelo zahtevna in morda državi primanjkuje strokovnega kadra, ki

bi lahko pripravil vse potrebne predloge.

107

Kar se Zakona o obrambi tiče, pa njegovo spreminjanje dodatno otežuje še dejstvo,

da je za sprejem sprememb v Državnem zboru potrebna relativna kvalificirana večina

(dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev), ki jo je v praksi zelo težko doseči.

Natov STANAG APP 12 – Doktrina in postopki Natove vojaške policije- sprejet kot

slovenski vojaški standard predpisuje, da Vojaška policija preiskuje predvsem

težja kazniva dejanja, ki jih tudi taksativno našteva. Ali je zato zakonitost

preiskave sporna, v kolikor na misiji v tujini Vojaška policija obravnava težja

kazniva dejanja za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta?

Zakon o obrambi izrecno predpisuje, da vojaška policija lahko preiskuje kazniva

dejanja v vojski, za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let.

Iz tega izhaja, da Vojaška policija za preiskovanje ostalih kaznivih dejanj (tistih, za

katera je predpisana kazen zapora nad tremi leti) nima zakonskega pooblastila, ne

glede na to, kaj je določeno v Slovenskih vojaških standardih. Slovenske vojaške

standarde (na podlagi NATO-vih STANAG-ov) namreč izdaja Ministrstvo za obrambo in

v hierarhiji pravnih aktov niso nad zakoni. V NATO-vih operacijah izvaja Slovenska

vojska naloge skladno z NATO-vimi akti, čeprav zanje nima pooblastila v Zakonu o

obrambi. V primerih, ko Vojaška policija preiskuje »težja« kazniva dejanja in pride

nato do uvedbe kazenskega postopka v RS, bi se tako lahko pojavilo vprašanje

zakonitosti z njene strani opravljenih ukrepov in preiskovalnih dejanj ter dopustnosti

uporabe tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku. Odločitev o teh vprašanjih

v posameznem primeru bi bila odvisna od presoje sodišča. Zato bi bilo z vidika pravne

varnosti in predvidljivosti vsekakor ustrezneje, da bi se Zakon o obrambi spremenil,

tako da bi bila Vojaška policija pristojna za preiskovanje vseh kaznivih dejanj in ne le

»lažjih«.

Natov SOFA (Status of Forces Agreement), ki je pravna podlaga za operacije pod

okriljem Nata, v 7. členu določa, da imajo vojaški organi države pošiljateljice

pravico uveljavljati v državi gostiteljici vso kazensko in disciplinsko jurisdikcijo.

Menite, da aktualna zakonodaja pripadniku Slovenske vojske v predkazenskem

postopku omogoča zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, kadar je osumljen

storitve kaznivega dejanja na območja kriznega odzivanja (npr. Afganistan –

pravica do odvetnika, odvzem prostosti in drugo).

108

Zakon o kazenskem postopku zagotavlja osumljencem kaznivih dejanj določena

pravna jamstva. Ta veljajo za vse osumljence, ne glede na to, kje se nahajajo, če se

zanje uporablja ZKP, torej tudi za pripadnike Slovenske vojske na misiji v tujini.

Težava pa nastane, če osumljenci nimajo dejanske možnosti, da bi ta pravna jamstva

učinkovito uveljavljali. Osumljenec ima po ZKP pravico do zagovornika od odvzema

prostosti dalje. Vendar si je v primeru, da se pripadniku Slovenske vojske kot

osumljencu kaznivega dejanja odvzame prostost na misiji, težko zamisliti, kako bi mu

bilo mogoče dejansko omogočiti, da si vzame zagovornika. Glede na to, da se proti

njemu vodi postopek po slovenskem pravu, mu zagovornik iz države, v kateri se

trenutno nahaja, ne pomaga prav dosti, saj slovenskega prava ne pozna. Zagovornik

osumljencu v predkazenskem postopku lahko daje pravne nasvete, zagotavlja

korektnost dela policije (oziroma v tem primeru Vojaške policije), sodeluje pri

preiskovalnih dejanjih, vloži pritožbo zoper odločbo o pridržanju itd. S tem, ko

osumljenec – pripadnik Slovenske vojske na misiji nima dejanske možnosti, da bi si

vzel zagovornika, je prikrajšan za možnost učinkovite obrambe, kar lahko vpliva tudi

na končni izid kazenskega postopka. Hkrati pa gre tudi za kršitev (ustavnega) načela

enakega varstva pravic, saj takemu osumljencu ni zagotovljeno enako varstvo pravic

kot osumljencem, ki se nahajajo na ozemlju RS.

Vprašanja za ugotavljanje smiselnosti reorganizacije pristojnih služb v

Slovenski vojski (Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS).

Se vam zdi odločitev primerna, da ob ustreznih zakonskih spremembah, določimo

le en organ za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v

tujini. Izbiramo med Vojaško policijo ali Kriminalističnim oddelkom OVS. Pri tem

tehtamo usposobljenost, opremljenost, odzivnost in druge kriterije, ki so značilni

za posamezni službi (vojaška oprema, oborožitev, izkušnje na bojišču,

strokovnost…).

Zakonska ureditev, po kateri bi bil le eden od obeh navedenih organov pristojen za

preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na misijah v tujini, bi bila

ustreznejša od zdajšnje ureditve, po kateri sta pristojna oba organa, pri čemer ima

Vojaška policija prej omenjene omejitve.

109

Zdajšnja delitev pristojnosti med dva organa ni ustrezna, saj ima precej

pomanjkljivosti (npr. prej omenjena slabša učinkovitost preiskovanja kaznivih dejanj,

neenakost postopanja obeh organov in s tem neenaka obravnava osumljencev

različnih kaznivih dejanj, negotovost glede pristojnosti v posameznih primerih,

podvajanje določenih stroškov zaradi pristojnosti dveh organov namesto enega) in

nobene očitne prednosti. Smiselno bi bilo, da bi bil tisti od organov, ki bi bil po

spremenjeni ureditvi pristojen za preiskovanje navedenih kaznivih dejanj (katerikoli

že bi to bil), pristojen za vsa kazniva dejanja, ne glede na predpisano kazen, ter da

bi imel povsem enakovredna pooblastila, ki jih ima v predkazenskem postopku

policija, brez omejitev – pooblastila bi morala biti torej določena s sklicevanjem na

vsa pooblastila policije, ne pa z naštevanjem posameznih pooblastil.

Glede na opisane kriterije (opremljenost, oborožitev, operativnost, odzivnost,

prisotnost na terenu...) bi bila po mojem mnenju ustreznejša rešitev, da bi

pristojnost za preiskovanje kaznivih dejanj v celoti zaupali Vojaški policiji, saj bi ta

svojo pristojnost lažje strokovno, temeljito in pravočasno izvrševala.

Vaš pogled glede ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe oz. druge oblike

organiziranosti preiskovalnih organov v Slovenski vojski, ki bi na območjih

pristojnosti imela pravice in pooblastila Policije v predkazenskem postopku, za

vsa kazniva dejanja ne glede na predpisano prostostno kazen? Ali ob tem

podpirate kadrovsko združitev kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega

oddelka OVS?

Ustanovitev Vojaške preiskovalne službe bi bila verjetno še bolj ustrezna rešitev od

določitve le enega pristojnega organa za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski

vojski od obeh, ki sta za to pristojna po zdaj veljavni ureditvi. S tem bi lahko v

Vojaškem preiskovalnem uradu združili prednosti obeh zdaj pristojnih organov. Hkrati

bi moral biti Vojaški preiskovalni urad organ v sestavi Ministrstva za obrambo, ki bi

bil neposredno podrejen ministru. Ta urad bi se moral ukvarjati le s preiskovanjem

kaznivih dejanj, storjenih v Slovenski vojski (vključno z misijami), in s tem

neposredno povezanimi nalogami, ostale naloge, ki jih sedaj opravljata Vojaška

policija in Obveščevalno varnostna služba, pa bi še naprej ostale v pristojnosti teh

dveh organov. Na ta način bi se lahko zagotovila kar največja strokovnost,

neodvisnost, nepristranskost, preglednost in učinkovitost preiskovanja kaznivih

dejanj, storjenih v Slovenski vojski.

110

V primeru ustanovitve enotne vojaške preiskovalne službe, se mi zdi ideja o

»združitvi« kriminalistov Vojaške policije in Kriminalističnega oddelka OVS, ki bi s

tem postali zaposleni neposredno v novi službi, dobra. Ti kriminalisti imajo oboji že

izkušnje na področju preiskovanja kaznivih dejanj v Slovenski vojski, z njihovo

»združitvijo« pa bi lahko prihajalo do medsebojnega prenosa znanja in izkušenj

(glede na to, da zdaj njihovo delo ne poteka povsem enako), kar bi prispevalo k večji

strokovnosti in učinkovitosti njihovega dela.

Vprašanja, ki se na nanašajo na izboljšanje dela državnega tožilstva, kadar

vodijo in usmerjajo preiskavo kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Menite, da je državno tožilstvo dovolj dobro usposobljeno oz. seznanjeno z

vojaškim pravom in drugimi vojaškimi predpisi, da lahko učinkovito vodi in

usmerja predkazenski in kazenski postopek?

Glede na to, da kazniva dejanja v Slovenski vojski predstavljajo zelo majhen delež

vseh kaznivih dejanj v RS, državni tožilci pri svojem delu le izjemoma uporabljajo

vojaške predpise; velik del državnih tožilcev se z vojaškim pravom v svoji karieri

sploh ne sreča. Vojaško pravo pa je dokaj specifično, saj je vojska sistem, ki temelji

na povsem drugih načelih in izhodiščih kot ostala razmerja v družbi (hierarhija,

subordinacija itd.). Za zelo učinkovito vodenje in usmerjanje predkazenskega

postopka ter zastopanje obtožbe v kazenskem postopku glede kaznivih dejanj,

storjenih v Slovenski vojski, najverjetneje ne zadošča, če si državni tožilec v

konkretnem primeru prebere zgolj nekaj relevantnih določb, saj bi bilo potrebno

poznavanje in razumevanje vojaškega prava kot zaokrožene celote. Povsem nerealno

pa bi bilo od državnih tožilcev pričakovati, da vsi podrobno naštudirajo celotno

vojaško pravo, saj to, kot rečeno, obsega le majhen del njihovega delovnega

področja. Poleg tega, da ima posamezen (povprečen) državni tožilec, ko mora voditi

in usmerjati preiskavo kaznivega dejanja v Slovenski vojski, pomanjkljivo strokovno

podlago, pa ima hkrati tudi (pre)malo izkušenj s tega področja, kar je nujna

posledica tega, da ta kazniva dejanja predstavljajo majhen delež vseh kaznivih

dejanj. Zaradi navedenega državni tožilci svoje delo, ko gre za kazniva dejanja v

Slovenski vojski, težko opravljajo strokovno in učinkovito, za to pa seveda niso krivi

sami.

111

Ali podpirate odločitev, da na državnem tožilstvu določijo t.i. enotno pisarno

državnega tožilstva, ki se bo ukvarjala zgolj z vojaški zadevami. Enotna pisarna bi

bila stvarno in krajevno pristojna za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo

v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

V primeru ustanovitve »enotne pisarne« državnega tožilstva, ki bi se ukvarjala zgolj z

vojaškimi zadevami, bi se zagotovo povečala strokovnost, preglednost, temeljitost in

učinkovitost dela državnih tožilcev na področju kaznivih dejanj v Slovenski vojski.

Državni tožilci, ki bi bili zaposleni v tej enotni pisarni, bi morali (in bi to od njih

lahko tudi upravičeno zahtevali – zdaj od vseh državnih tožilcev tega realno ni

mogoče zahtevati) pridobiti dobro strokovno znanje s področja celotnega vojaškega

prava.

V ta namen bi jim morda lahko organizirali tudi strokovne seminarje ali podobna

izobraževanja. Hkrati pa bi si, ker bi se ukvarjali izključno s kaznivimi dejanji,

storjenimi v Slovenski vojski, kmalu pridobili veliko praktičnih izkušenj s tega

področja. Ker je vojaško pravo zelo specifične narave, bi bila dobro strokovno znanje

in ustrezne izkušnje državnih tožilcev s tega področja lahko ključna za izboljšanje

učinkovitosti njihovega dela. Navedeno se lahko najbolje doseže tako, da se del

državnih tožilcev ukvarja le z vojaškimi zadevami – torej z ustanovitvijo enotne

pisarne za to področje. Ta enotna pisarna bi bila po svojem položaju lahko

enakovredna sedanjemu Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ali

pa bi bila ustanovljena kot njegova samostojna notranja organizacijska enota – tako

da bi imela enak položaj, kot ga ima že zdaj Oddelek za preiskovanje in pregon

uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Taka enotna pisarna bi morala biti po naravi

stvari izključno krajevno in stvarno pristojna za obravnavo kaznivih dejanj, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na misijah, saj bi bila le ena na območju celotne RS.

Menite, da bi takšna ureditev pripomogla k večji preiskanosti in izboljšanju

zastopanja obtožb v kazenskih zadevah?

Takšna ureditev bi iz zgoraj pojasnjenih razlogov nedvomno lahko pripomogla k

uspešnejšemu delu državnega tožilstva na področju vojaških zadev – tako k

učinkovitejšemu, temeljitejšemu in strokovnejšemu delu v predkazenskem postopku

(njegovo vodenje in usmerjanje) kot tudi k strokovnejšemu zastopanju obtožb v

(sodnem) kazenskem postopku.

112

Pri tem je treba izpostaviti, da večje učinkovitosti dela državnega tožilstva ne gre

povsem enačiti z večjim številom izrečenih obsodilnih sodb, saj tudi državnega

tožilca kot državni organ (in ne le sodišče) v predkazenskem in kazenskem postopku

veže načelo iskanja resnice, zato njegov cilj ne sme biti »na vsak način« doseči

obsodilno sodbo, temveč mora biti cilj, da popolnoma in v celoti razišče dejansko

stanje v posameznem primeru in se temu primerno zaključi kazenski postopek.

Zagotovo pa bi moralo biti v interesu državnih tožilcev, da se ne dogaja, da se

kazenski postopek zaključi »ugodno« za storilce kaznivih dejanj zaradi njihovih napak

(tj. napak tožilcev), ki jih storijo v predkazenskem in kazenskem postopku, ne glede

na to, če napake niso krivdne, temveč posledica nezadostne usposobljenosti tožilcev

na področju vojaškega prava, kar je sistemska pomanjkljivost. Z ustanovitvijo enotne

pisarne za vojaške zadeve bi se možnost oziroma pogostost takšnih napak zmanjšala.

Ali bi moral Posebni oddelek, ki obravnava pooblaščene uradne osebe, pooblastiti

vojaški organ, za pristojnost obravnave v primerih, ko pooblaščena uradna oseba

stori kaznivo dejanja na misiji v tujini?

Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (Posebni

oddelek) je med drugim izključno krajevno in stvarno pristojen za obravnavo kaznivih

dejanj, če jih storijo uradne osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku,

ki so napotene na misijo v tujini. Državni tožilci tega oddelka so tako pristojni tudi za

usmerjanje policistov Posebnega oddelka glede odkrivanja in preiskovanja teh

kaznivih dejanj. Če uradna oseba s pooblastili policije v predkazenskem postopku

stori kaznivo dejanje na misiji v tujini, tam ni prisotnega nobenega državnega tožilca

Posebnega oddelka, ki bi lahko učinkovito usmerjal in vodil predkazenski postopek

(nenazadnje ima Posebni oddelek trenutno le 2 državni tožilki in bi bilo že teoretično

nemogoče zagotoviti prisotnost ene od njiju na vsaki misiji v tujini). Predkazenski

postopek lahko poteka bolj skoncentrirano, učinkovito in strokovno, če je tisti, ki ga

usmerja, prisoten v kraju, kjer je treba opraviti določena preiskovalna in druga

dejanja (v tem primeru na misiji v tujini) ter se lahko neposredno in sproti seznanja z

ugotovljenimi dejstvi in zbranimi dokazi.

113

Prav tako na misiji v tujini ni nobenega policista Posebnega oddelka, ki bi lahko

opravil preiskovalna in druga dejanja na kraju storitve kaznivega dejanja (npr.

zavaroval sledove kaznivega dejanja, zbral potrebna obvestila od oseb itd.) –

nekatera od njih so po svoji naravi taka, da jih ni mogoče opraviti drugje (v RS).

Vojaška policija, ki je na misiji v tujini prisotna, pa za preiskovanje teh kaznivih

dejanj formalno ni pristojna. Smiselno bi bilo, da bi bil za opravljanje preiskovalnih

in drugih dejanj v predkazenskem postopku, ki se morajo opraviti na kraju storitve

kaznivega dejanja, pristojen nekdo, ki je na misiji dejansko prisoten, kar je lahko le

vojaški organ. S tem bi se zagotovilo pravočasno, učinkovito in temeljito preiskovanje

teh kaznivih dejanj. Da pa bi celoten predkazenski postopek potekal zakonito in da

ne bi bila potencialno sporna (ne)dovoljenost tako (s strani vojaškega organa)

pridobljenih dokazov, bi bilo potrebno z zakonom izrecno urediti možnost prenosa

pooblastila Posebnega oddelka na vojaški organ za preiskovanje kaznivih dejanj v

takih primerih.

Ali je smotrno določiti eno sodišče, ki bi obravnavalo vsa kazniva dejanja, ki se

zgodijo v Slovenski vojski in na območjih kriznega odzivanja?

Iz podobnih razlogov, kot so bili zgoraj navedeni glede smiselnosti uvedbe enotne

pisarne državnega tožilstva, ki bi se ukvarjala zgolj z vojaškimi zadevami, bi bilo

smotrno določiti tudi eno sodišče, ki bi bilo izključno stvarno in krajevno pristojno za

obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo v Slovenski vojski in na misijah v tujini.

Znotraj sodišča, ki bi ga tako določili, bi se lahko morda celo ustanovil poseben

oddelek za obravnavo izključno teh kaznivih dejanj. Z določitvijo enega sodišča za

obravnavo teh kaznivih dejanj bi dosegli, da bi imeli sodniki, ki bi razsojali v

konkretnih zadevah, dovolj dobro strokovno podlago (podobno kot od državnih

tožilcev bi bilo tudi od sodnikov nerealno pričakovati, da se bodo vsi podrobno

seznanili z vsem vojaškim pravom, ki je relativno specifične narave) ter dovolj

praktičnih izkušenj s tega področja (v sodni praksi so primeri kaznivih dejanj v

Slovenski vojski relativno redki, zato se posamezni sodniki trenutno zelo redko ali

morda sploh nikoli ne srečajo s tovrstnimi primeri). Tako bi bile odločitve sodišč

lahko kar najbolj strokovne, pravilne in tudi pravične. Nenazadnje pa bi se z

določitvijo zgolj enega sodišča za obravnavo teh kaznivih dejanj lahko v največji

možni meri poenotila sodna praksa na tem področju, kar bi pomenilo tudi boljše

uresničevanje ustavne pravice do enakega varstva pravic.

114

Menite, da bi se na takšen način izboljšalo seznanjenost državnih tožilcev ter

sodnikov z vojaškim pravom in drugimi specifičnimi pravili, ki veljajo v vojskah?

Ali bi na takšen način lažje pridobivali sodno prakso?

Z določitvijo enega sodišča za obravnavo vseh kaznivih dejanj, ki se zgodijo v

Slovenski vojski, še bolj pa z ustanovitvijo (pod)oddelka znotraj tako določenega

sodišča, bi se zagotovo izboljšala seznanjenost tistih sodnikov, ki bi o teh kaznivih

dejanjih razsojali, z vojaškim pravom. Ker bi vojaško pravo pri svojem delu

uporabljali pogosteje, kot ga sedaj, bi se z njim lahko (in tudi morali) podrobneje in

celoviteje seznaniti; od njih bi se pričakovalo dobro poznavanje sistema vojaškega

prava kot zaokrožene celote, vključno s specifičnimi izhodišči, na katerih temelji

vojska. Ker so ta izhodišča precej drugačna od ostalih razmerij v družbi, lahko v

primeru nezadostnega poznavanja celotnega sistema vojaškega prava sodnik, ki

razsoja v konkretnem primeru, neutemeljeno sklepa po analogiji in pride do napačnih

zaključkov, posledično pa tudi nepravilno razsodi v konkretnem primeru.

S tem, ko bi bili sodniki (tisti, ki bi razsojali o teh kaznivih dejanjih) bolje seznanjeni

z vojaškim pravom, bi bil (logično) večji delež izdanih sodnih odločb s tega področja

vsebinsko pravilen. S tem bi bila sodna praksa s tega področja bolj strokovna,

kvalitetna. Hkrati pa bi se, kot že omenjeno, tudi lažje in bolj poenotila – na ta način

bi lažje prišli do take sodne prakse, ki bi ji lahko rekli, da je glede posameznih

vprašanj ustaljena. K boljši seznanjenosti državnih tožilcev z vojaškim pravom pa bi

bolj kot določitev enega sodišča za obravnavo teh kaznivih dejanj prispevala

ustanovitev enotne pisarne državnega tožilstva, ki bi se ukvarjala zgolj z vojaškimi

zadevami, in sicer iz zgoraj pojasnjenih razlogov.