kohezijska politika evropske unije · kohezijska politika evropske unije temelji na načelu...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKA NALOGA

KOHEZIJSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

Študentka: Nataša Luzar Naslov: Jugorje 2, 8321 Brusnice Številka indeksa: 81536869 Izredni študij Program: visokošolsko strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: prof.dr., Dušan Zbašnik

Jugorje, december 2005

2

PREDGOVOR Evropska unija je eno od ekonomskih področij z največjim potencialom na svetu, vendar pa so kljub temu gospodarske in socialne razlike med njenimi članicami precejšnje. Vsi prebivalci Evropske unije nimajo enakih možnosti in prednosti za uspeh. Precej je namreč odvisno od tega kje živijo. In ravno te velike ekonomske in socialne razlike med posameznimi regijami in državami Evropske unije ovirajo trajnosten razvoj Unije kot celote. Da bi k reševanju teh problemov pristopila kar najbolj celovito, je Evropska unija že pred desetletji začela z izvajanjem tako imenovane kohezijske politike. Temeljni cilj kohezijske politike Evropske unije je zmanjšanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Evropski uniji. Za doseganje svojih ciljev kohezijska politika pogosto zahteva investicije v ključne dejavnike konkurenčnosti posameznih geografskih območij, ki na dolgi rok spremenijo gospodarsko in socialno strukturo teh območij. Kohezijska politika v Evropski uniji temelji na finančni solidarnosti med državami. V diplomski nalogi bomo predstavili kohezijsko politiko Evropske unije na splošno ter izvajanje le te v naši državi. Nobenega dvoma ni, da je kohezijska politika tudi v Sloveniji izrednega pomena, saj država teži k čimbolj enakomerni razvitosti svojega ozemlja. Slovenija se je s kohezijsko politiko srečevala že v predpristopnem obdobju. Naša država je bila deležna pomoči iz naslednjih programov: PHARE, SAPARD in ISPA. Po vključitvi v Evropsko unijo s 1.5.2004 pa je Slovenija upravičena do sredstev iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada. Slovenskemu gospodarstvu je vstop v Evropsko unijo prinesel pomembne koristi, predvsem zaradi bistveno večjega trga in s tem boljše izkoriščenosti produkcijskih faktorjev. Podrobneje bomo predstavili finančne instrumente izvajanja kohezijske politike Evropske unije: strukturne sklade, Kohezijski sklad, Evropsko investicijsko banko ter uresničevanje finančnih instrumentov v Sloveniji. Sloveniji so s članstvom v Evropski uniji dane možnosti za koriščenje sredstev Evropske unije. Predstavili bomo posamezni strukturni sklad in cilje, katere želi Slovenija s sofinanciranjem iz skladov doseči. Na koncu pa bomo skušali še predstaviti izzive kohezijske politike Evropske unije v prihodnosti: stimulacijo gospodarske rasti in povečanje zaposlenosti, doseganje ekonomske in socialne kohezije, nadaljevanje skupne kmetijske politike, skupne zunanje, varnostne in obrambne politike. Vsi ti izzivi se bodo odražali v novi finančni perspektivi, katerega sestavni del bo tudi kohezijska politika.

3

KAZALO 1. UVOD 5 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskave 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 5 1.3 Predpostavke in omejitve 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja 6 2. KOHEZIJSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE 7 2.1 Instrumenti izvajanja Kohezijske politike Evropske unije 8 2.2 Strukturni skladi 9

2.2.1 Evropski sklad za regionalni razvoj 11

2.2.1.1 Evropski sklad za regionalni razvoj v Sloveniji 12 2.2.2 Evropski socialni sklad 13 2.2.2.1 Evropski socialni sklad v Sloveniji 14 2.2.3 Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad 16

2.2.3.1 Evropski kmetijski usm. in jam. sklad v Sloveniji 18

2.2.4 Finančni instrumet za usmerjanje ribištva 20 2.2.4.1 Finančni instrumet za usm. ribištva v Sloveniji 21 2.3 Kohezijski sklad 23

2.3.1 Koriščenje sredstev iz Kohezijskega sklada v Sloveniji 24

2.4 Evropska investicijska banka 24 2.5 Drugi finančni instrumeti 25 3. POBUDE SKUPNOSTI 25 3.1 Interreg III 25 3.2 Urban II 26 3.3 Leader + 26 3.4 Equal 26 3.5 Inovativne aktivnosti in tehnična pomoč 27 4. REGIONALNA POLITIKA V SLOVENIJI 29 4.1 Strategija regionalnega razvoja v Sloveniji 30 4.2 Programi predpirstopne pomoči 31 4.2.1 PHARE 32 4.2.2. SAPARD 35 4.2.3 ISPA 35

4

4.2.3.1 CeROD-sofinanciran iz programa ISPA 36 4.3 Delitev Slovenije na NUTS regije 38 5. IZZIVI KOHEZIJSKE POLITIKE EVROPSKE UNIJE 42 6. GLAVNE TEŽAVE IN REŠITVE 44 7. SKLEP 45 8. POVZETEK - ABSTRACT 46 9. LITERATURA 47 10. VIRI 48

5

1. UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskave Evropska unija je že zelo v zgodnji fazi svojega razvoja prišla do spoznanja, da velike ekonomske in socialne razlike v razvitosti med posameznimi regijami in državami ovirajo trajnosten razvoj Unije kot celote. Evropska unija je eno od ekonomskih področij z največjim gospodarskim potencialom na svetu, vendar pa so gospodarske in socialne razlike med njenimi članicami precejšnje. Vsi prebivalci Evropske unije nimajo enakih možnosti in prednosti za uspeh. Da bi k reševanju teh problemov pristopila kar najbolj celovito, je Evropska unija že pred desetletji začela z izvajanjem tako imenovane kohezijske politike kot ene od svojih prioritetnih ekonomskih politik. Kohezijska politika predstavlja skupek razvojnih aktivnosti, programov in ukrepov države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev organiziranih interesov na regionalni ravni, koordiniranih in sofinanciranih s strani Evropske unije in namenjenih doseganju razvojnih ciljev ob upoštevanju skladnega regionalnega razvoja. Kohezijska politika Evropske unije temelji na načelu solidarnosti, saj je usmerjena v pospeševanje razvoja tistih regij in držav, ki so gospodarsko in socialno v slabšem položaju od povprečja Evropske unije. Temelji cilj je bil in ostaja nespremenjen; prispevati k zmanjšanju nerazvitosti med posameznimi deli Evropske unije. 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela

Za to temo smo se odločili, ker je kohezijska politika Evropske unije zelo aktualna tema in Slovenija se že nekaj časa srečuje z njo. Slovenija se je s kohezijsko politiko spoznavala že v letih pred pristopom v Evropsko unijo. Tako je bila naša država deležna tako imenovane predpristopne pomoči v obliki programa PHARE in predpristopnih instrumentov ISPA in SAPARD. Sredstva iz teh virov so bila namenjena zmanjšanju razvojnega zaostanka Slovenije kot celote in spodbujanju skladnega regionalnega razvoja naše države. Predpristopna pomoč pa je imela še en pomemben cilj, to je pripraviti nove članice na čimbolj učinkovito črpanje sredstev Strukturnih skladov in Kohezijskega sklada.

S 1.majem 2004, ko je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, pa je upravičena do sredstev iz Strukturnih skladov: Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada ter Finančnega instrumenta za usmerjanje ribištva ter iz Kohezijskega sklada. Kohezijski sklad je poseben sklad, ki skrbi za financiranje projektov na področju varstva okolja in prometne infrastrukture v državah članicah Evropske unije.

Pomembno dopolnilo prioritetam Strukturnih skladov v ožjem smislu predstavljajo še Pobude Skupnosti (Interreg III, Urban II, Leader + in Equal) ter Inovativne aktivnosti in tehnična pomoč.

V diplomski nalogi bomo predstavili značilnosti in delovanje posameznih skladov ter opisali uresničevanje kohezijske politike v Republiki Sloveniji.

6

1.3 Predpostavke in omejitve

V diplomski nalogi ne opredeljujemo kohezijske politike Evropske unije samo na splošno, ampak bomo pojasnili uresničevanje le te v naši državi. Poseben pomen dajemo instrumentom izvajanja kohezijske politike. Izvajanje te politike omogoča prenos sredstev v višini 35 odstotkov proračuna EU, pretežno s strani bogatih članic v najmanj razvite regije.

Kohezijska politika je vsekakor osrednjega pomena za EU. Temelji na finančni solidarnosti med državami, njen osnovni cilj pa je zmanjševanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Evropi.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

V diplomski nalogi bomo problem raziskovali makroekonomsko. Kot pristop k raziskovanju pa bomo uporabili destriktivni pristop opisovanja Kohezijske politike Evropske unije.

7

2. KOHEZIJSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Kohezijska politika predstavlja skupek razvojnih aktivnosti, programov in ukrepov države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev organiziranih interesov na regionalni ravni, koordiniranih in sofinanciranih s strani Evropske unije in namenjenih doseganju razvojnih ciljev ob upoštevanju skladnega regionalnega razvoja. Temelji cilj kohezijske politike je zmanjšanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Evropski uniji (Mrak, Mrak, Rant, 2004,29). Evropska unija je eno od ekonomskih področij z največjim potencialom na svetu, vendar po so kljub temu gospodarske in socialne razlike med njenimi članicami precejšnje. Te razlike postanejo še bolj očitne če med seboj primerjamo vseh 250 regij znotraj Evropske unije. Kot zanimivost velja omeniti, da je bruto domači proizvod treh najuspešnejših regij v EU skoraj trikrat višji od tistega v desetih najmanj razvitih regijah (Mrak,Mrak, Rant 2004, 29). Pod pojmom regija razumemo geografsko območje, znotraj katerega je povezanost mnogo večja kot izven njega in je v njih zato tudi dohodek podoben. Pod pojmom regionalni razvoj pa razumemo splet ukrepov in akcij, s katerimi država ali vlada zmanjšuje ekonomske in socialne razlike med geografskimi območji. Kohezijska politika je vsekakor osrednjega pomena za EU. Vplivi globalizacije, ki se kažejo na regionalni in lokalni ravni silijo tako države članice kot samo EU v izvajanje določenih ukrepov, ki naj bi zagotovili višjo konkurenčnost evropskega gospodarskega prostora ter prispevali k trajnostni rasti in razvoju . Vsi prebivalci Evrope nimajo enakih prednosti in možnosti za uspeh v dobi globalizacije. Precej je namreč odvisno od tega, kje živijo-v bolj ali manj razvitih regijah, na območju, ki je dinamično ali na območju, ki zamira, v mestu ali na podeželju, na obrobju EU ali v enem od njenih ekonomskih centrov. Možnosti za zaposlovanje, ustvarjanje in spodbujanje konkurence ter investicije v sodobno tehnologijo so primarno naloge nacionalnih in regionalnih oblasti, vendar pa odgovornost ne leži samo na njihovih plečih. Na podlagi določil 158. člena dopolnjene pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti države članice izvajajo evropsko regionalno politiko, ki je financirana s strani različnih evropskih skladov, tako Strukturnih skladov kot Kohezijskega sklada in odraža solidarnost med prebivalci EU (Mrak,Mrak, Rant, 2004, 30). V povezavi s kohezijsko politiko Evropske unije se poleg izraza kohezijska politika pogosto uporabljata izraza strukturna in regionalna politika. Ne glede na enakovrednost uporabe vseh treh izrazov na ravni skupnosti evropskih politik obstajajo iz ekonomskega vidika med vsebino posameznih izrazov določene razlike. Kohezijska politika naj bi se nanašala na tiste ukrepe ekonomskih politik, katerih cilj je zmanjševanje ekonomskih in socialnih razlik med različnimi geografskimi območji. Za doseganje svojih ciljev kohezijska politika pogosto zahteva investicije v ključne dejavnike konkurenčnosti posameznih geografskih območij, ki na dolgi rok spremenijo gospodarsko in socialno strukturo teh območij. Z vidika ciljev in vrednot se zdi ta izraz najprimernejši za skupno politiko EU.

8

Strukturna politika naj bi se nanašala na tiste ukrepe ekonomskih politik, katerih cilj je spreminjanje strukture gospodarstva z namenom doseganja mikro in makroekonomskih ciljev. Cilje strukturne politike je lahko ekonomska in socialna kohezija, ni pa nujno, saj so možni tudi drugi cilji npr. gospodarska rast, fleksibilnost trga delovne sile, inovativnost gospodarstva…Čeprav tudi ostali cilji pogosto vodijo do ekonomske in socialne kohezije, je izraz strukturna politika vsebinsko gledano nekoliko širši od izraza kohezijska politika. Regionalna politika pa se nanaša na tiste ukrepe ekonomskih politik, ki se izvajajo na regionalni ravni. Vsebinsko gledano se zdi izraz najmanj primeren od vseh treh, saj informacija o ravni izvajanja politike ne sporoča tudi ciljev in vrednot, ki jih ta politika zasleduje (http//miha.ef.uni-lj.si/rcef/kpeu/index.asp?pg=predstavitev/razlaga). Temeljni vrednoti kohezijske politike Evropske unije sta solidarnost in kohezija. Solidarnost je vrednota, ki je potrebna za obstoj kohezijske politike, saj kohezijska politika temelji na prerazporeditvi dohodka od bolj razvitih regij in držav, ki so zaradi različnih vzrokov ekonomsko in socialno v slabšem položaju od povprečja Evropske unije, z namenom izboljšanja ekonomskih in socialnih pogojev za prebivalce manj razvitih regij oziroma držav. Po načelu solidarnosti vsaka od držav članic prispeva v skupni proračun EU, iz katerega namensko zagotavljajo sredstva za različne namene, tudi za strukturne sklade (Wostner, 2005, 30). Kohezija pa je vrednota, ki poudarja pozitiven učinek zmanjševanja razlik v dohodku in premoženju med najmanj razvitimi regijami in državami članicami ter povprečjem EU, ne le na razvoj manj razvitih regij, temveč tudi na skladen razvoj Evropske unije kot celote 2.1 Instrumenti izvajanja kohezijske politike Pomen skladnega razvoja in enakovrednega položaja regij se je v Evropi povečeval, ko so se državam, ki so se združile zaradi gospodarskih interesov, pridružile manj razvite države. Za primerjavo razvojnih razlik med regijami je v Evropi največkrat uporabljen standardni kazalnik-bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, izražen v standardih kupne moči. V kvalifikaciji območij, bolj znanih kot NUTS, deset najbolj razvitih regij EU za petkrat presega BDP na prebivalca najmanj razvitih regij (Wostner in drugi, 2005, 29). Kohezijska politika v Evropski uniji temelji na finančni solidarnosti med državami, njen osnovni cilj pa je zmanjševanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Uniji. Izvajanje te politike omogoča prenos sredstev v višini približno 35 odstotkov proračuna EU, pretežno s strani bogatih članic v najmanj razvite regije. Tak pristop ne pomaga le državam prejemnicam, ampak tudi tistim, ki so neto plačnice v proračunu, saj njihova podjetja v zameno pridobijo večje investicijske možnosti, še posebej v regijah, kjer se nekatere gospodarske dejavnosti še niso razvile, poleg tega pa se poveča tudi prenos tehnologij in knov-howa. Regionalna politika tako omogoča vsem regijam, da pripomorejo k večji skupni konkurenčnosti EU in prispevajo k trajnostnemu razvoju.

9

GRAF 1: Alokacija proračunskih sredstev, namenjenih za kohezijsko politiko v obdobju 2000-2006

Vir: Mrak, Mrak, Rant, 2004,57 Za izvajanje kohezijske politike in doseganje zgoraj naštetih namenov v skladu z uredbami Sveta št. 1164/, 1260/99, 1264/1999, 1265/1999 in 1447/2001 skrbijo naslednji finančni instrumenti (Mrak,Mrak, Rant, 2004, 34):

• Strukturni skladi • Kohezijski sklad • Evropska investicijska banka • Drugi finančni instrumenti.

Bistvena razlika med Strukturnimi skladi in Kohezijskim skladom na eni strani ter Evropsko investicijsko banko in ostalimi finančnimi instrumenti na drugi strani je v tem, da Strukturni skladi in Kohezijski sklad delujejo po načelu solidarnosti in manj razvitim državam nudijo nepovratna sredstva, medtem ko Evropska investicijska banka in ostali finančni instrumenti nudijo pomoč zlasti v obliki ugodnih posojil (http://miha.ef.uni-lj.si/recf/kpeu/index.asp?pg=predstavitev/instrumenti). 2.2 Strukturni skladi Strukturni skladi so posebni instrumenti, namenjeni zmanjševanju razlik in potemtakem pospeševanju gospodarske rasti in zaposlenosti. Tri poglavitna področja delovanja strukturnih skladov so: infrastruktura, razvoj človeških virov in podpora proizvodnih dejavnosti. S članstvom v EU je Slovenija upravičena do črpanja sredstev iz naslova strukturne politike Evropske unije. Najpomembnejši instrument strukturne politike, ki je namenjen skladnemu regionalnemu razvoju, predstavljajo strukturni skladi (http://evropa.gov.si/skladi/). Strukturni skladi podpirajo razvoj tistih evropskih regij, ki zaradi različnih vzrokov zaostajajo v razvoju. Njihov cilj je zmanjšati te razlike in ustvariti okolje za enakomeren in uravnotežen razvoj vseh držav in regij EU (Čebular, 2005, 106).

10

Strukturni skladi financirajo večletne programe, ki predstavljajo razvojno strategijo regije oziroma območja. Za posamezno območje določenega cilja se pripravi samostojna razvojna strategija. V Sloveniji, ki je v celoti v območju Cilja 1, je pripravljen večletni program, imenovan Enotni programski dokument ( dosegljiv na www.gov.si/euskladi), ki predstavlja sporazum med Slovenijo in Evropsko komisijo za obdobje 2004-2006. Enotni programski dokument (v nadaljevanju EPD) izhaja iz Strategije gospodarskega razvoja Slovenije in Državnega razvojnega programa. Države članice se strinjajo, da na regionalni in lokalni ravni obstajajo dodatne možnosti za ustvarjanje delovnih mest. V tem kontekstu je osnovni namen strukturnih skladov ustvarjanje možnosti za trajni gospodarski razvoj s pomočjo gospodarske rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja. Samo pod temi pogoji bo mogoče v celoti uresničiti temeljni cilj zaščite in odpiranja novih delovnih mest (Pharov program pomoči podjetjem, 2001, 234). Strukturni skladi temeljijo na načelih, pomembnih pri načrtovanju programov in porabi sredstev:

• koncentracija: usmerjenost sredstev in ukrepov na regije in skupine, ki jih najbolj potrebujejo, glede na opredeljene cilje in stroga merila;

• programiranje: sredstev ni mogoče pridobiti za posamezne nepovezane investicije, ampak jih EU dodeli načrtno, na osnovi razvojnih programov, ki so časovno omejeni;

• partnerstvo: tesno sodelovanje in delitev odgovornosti pri načrtovanju in izvajanju med Evropsko komisijo, vladami držav članic, regijami in lokalnimi skupnostmi ter civilno družbo;

• dodanost: skladi zgolj dopolnjujejo finančna sredstva držav članic in jih ne nadomeščajo. V razvojnih programih je potrebno zagotoviti sofinanciranje iz državnih in lokalnih virov;

• subsidiarnost: skladi posežejo na področjih, ki jih države članice in regije zaradi teže razvojnih razlik in omejenih finančnih sredstev ne zmorejo zadovoljivo rešiti same. Temu načelu sledi tudi organizacija upravljanja skladov, saj države članice in regije same prevzamejo odgovornost za izvajanje;

• učinkovitost vrednotenja učinkov: pomeni nadziranje učinkovitosti in uspešnosti porabe sredstev in prispeva k izboljšanju načrtovanja prihodnjih programov in k poenostavitvi sistema delovanja skladov v bodoče

(http://www.gov.si/euskladi/skladi/2abc_2html). Ozemeljska razdelitev EU na območja, ki lahko prejemajo različne oblike pomoči, razdeli v tako imenovana cilja območja:

• Cilj 1 vključuje vse tiste regije na ravni NUTS-2 ( Standardna kvalifikacija teritorialnih enot), ki zaostajajo v razvoju za ostalimi regijami in se srečujejo z resnimi problemi glede razvitosti, zaposlovanja, pomanjkanja infrastrukture in podobno. Te regije imajo bruto domači proizvod na prebivalca v obdobju zadnjih treh let manjši od 75% povprečja EU. Na njih živi 22 odstotkov vsega prebivalstva EU.Ta cilj zajema 70% vseh strukturnih sredstev. Države srednje in vzhodne Evrope, ki vstopajo v EU, bodo dodeljene prav temu cilju strukturne politike (Petzold, Skorubski, Wisser, 2000, 50). Slovenija sodi v Cilj 1.

11

• Cilj 2 je namenjen regijam na ravni NUTS-3. ki imajo gospodarske in socialne

težave zaradi prestrukturiranja. To so regije v industrijskem in storitvenem zatonu, podeželska območja, mestna območja in ribiška območja. Ta območja predstavljajo 18 odstotkov celotnega prebivalstva EU. Ta cilj zajema 11,5% vseh sredstev. Istočasna pomoč za Cilja 1 in 2 ni možna (Petzold,Skorubski, Wisser, 2000,50).

• Cilj 3 je namenjen razvoju človeških virov in predstavlja referenčni okvir za vse

države, brez poudarka na specifičnih lastnostih posameznih regij. Je horizontalen in velja za vse regije, ki niso vključene v Cilj 1. Državam članicam naj bi pomagal v prilagajanju in modernizaciji sistema vzgoje, izobraževanja in zaposlovanja. Ta Cilj združuje 12,3% vseh sredstev strukturnih skladov.

GRAF 2: Delež sredstev Strukturnih skladov, namenjenih posameznemu Cilju

Vir: Mrak, Mrak, Rant, 2004,59 Evropska solidarnost se v največji meri izraža skozi štiri Strukturne sklade: 2.2.1 Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR, European Regional Development Fund- ERDF) Ustanovljen je bil leta 1975 z namenom, da korigira osnovne regionalne skladnosti v okviru skupnosti, ki imajo v posameznih regijah razne vzroke (Bobek, Kenda, 1997, 365) in kot odziv na neenakosti življenjskega standarda med posameznimi regijami znotraj EGS. Ker so se gospodarske in socialne razlike med regijami povečevale, so se države članice najprej lotile reševanja problema preko svojih sistemov regionalne pomoči, ki so se kmalu izkazali kot nezadostni. Zaradi pomembnosti nastalih problemov, se je v njihovo reševanje vmešala Evropska komisija, ki je prevzela pomembno vlogo pri reševanju nastalih nesorazmerij ter zagotavljanju solidarnosti, ki naj bi omogočila vsem državam članicam izkoriščanje ugodnosti, ki jih ponujata notranji trg in evropska unija.

12

Evropski sklad za regionalni razvoj je zadolžen za spodbujanje ekonomske in socialne kohezije, pri čemer je osnovni cilj zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti med regijami na ravni EU npr. investicije v proizvodnjo, infrastrukturo (Ferlinc in drugi, 2004, 190). 2.2.1.1 Evropski sklad za regionalni razvoj v Sloveniji Programski del EPD je sestavljen iz štirih prednostnih nalog. Prva, Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti, pokriva ukrepe, ki so sofinancirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. V prednostni nalogi so določeni cilji, ki jih želi Slovenija s sofinanciranjem projektov iz ESRR uresničiti:

• razvoj inovacijskega okolja, razvojne infrastrukturne in možnosti za oblike povezovanja podjetij in ustanov, ki bodo pospešile in povečevale učinkovitost prenosa znanja v izdelke, storitve in procese ter okrepile prepoznavnost Slovenije kot razvojnega partnerja;

• spodbujanje razvoja organizacijskih struktur za skupno načrtovanje, razvoj in trženje turističnih destinacij ter spodbujanje naložb v turistično infrastrukturo, ki je sestavni del ponudbe turističnih destinacij;

• izboljšanje dostopa podjetjem in podjetnikom do informacij, znanja in virov financiranja.

Z izvajanjem ukrepov, ki so navedeni v prednostni nalogi, bodo institucije kot končni upravičenci prek javnih razpisov in programov dosegale zastavljene cilje. Ukrepi prve prednostne naloge in cilji za posamezen ukrep so: 1. spodbujanje razvoja inovacijskega okolja, katerega cilji so:

• izboljšanje prenosa znanja med izobraževalnimi ustanovami in podjetji; • pospeševanje zagona in razvoj novih dinamičnih podjetij, usmerjenih v tehnologijo; • povečevanje naložb v uporabne in industrijske raziskave in razvoj. Za ta ukrep so

skupno razpoložljiva sredstva Evropske unije in državnega proračuna za obdobje 2004-2006 8,3 milijarde tolarjev-v tekočih cenah.

2. spodbujanje razvoja turističnih destinacij s cilji:

• spodbujanje razvoja organizacijskih struktur za skupno načrtovanje, razvoj in trženje turističnih destinacij na glavnih geografskih in produktivnih področjih, opredeljenih v Strategiji slovenskega turizma 2002-2006;

• spodbujanje naložb v obnovo, modernizacijo obstoječe in gradnjo nove turistične infrastrukture (npr. kongresnih centrov, izrabe termalnih voda, nastanitvenih objektov, golf igrišč, bazenov, rekreacijskih projektov za turiste…). Za ta ukrep so skupno razpoložljiva sredstva Evropske unije in državnega proračuna za obdobje 2004-2006 8,3 milijarde tolarjev-v tekočih cenah.

3. izboljšanje podpornega okolje za podjetništvo:

• s subvencioniranjem svetovalnih storitev za mala in srednje velika podjetja; • z zagotavljanjem podpore za naložbene projekte malih in srednje velikih

podjetij;

13

• z zagotavljanjem jamstev za investicijske kredite bank; Za ta ukrep so skupno razpoložljiva sredstva Evropske unije in državnega proračuna za obdobje 2004-2006 6,2 milijarde tolarjev-v tekočih cenah.

4. razvoj gospodarske infrastrukture in javnih storitev, ki podpirajo zasebne naložbe prvih treh ukrepov z javnimi naložbami v:

• prenovo, obnovo, modernizacijo in gradnjo prostorov in opreme za javne raziskovalne in razvojne ustanove, javne poslovne in javne turistične objekte (multimedijski centri, kulturna dediščina, objekti za šport in prosti čas);

• prenovo, obnovo in modernizacijo in gradnjo javne komunalne infrastrukture (čiščenje odpadnih voda, vodovodi, ceste, železnice, sistem kanalizacije, elektrika, kolesarske steze);

• študije in raziskave za pripravo in izvedbo programov in strategij (Wostner, 2005,37). Za ta ukrep so skupno razpoložljiva sredstva Evropske unije in državnega proračuna za obdobje 2004-2006 17,4 milijarde tolarjev-v tekočih cenah.

2.2.2 Evropski socialni sklad (ESS, European Social Fund-ESF)

Med strukturnimi skladi ima Evropski socialni sklad najdaljšo tradicijo, saj je bil ustanovljen leta 1958 na podlagi 123.člena Rimske pogodbe z namenom izboljšanja zaposlitvenih možnosti s pospeševanjem zaposlovanja in povečanjem prostorske in delovne mobilnosti zaposlenih. Njegova naloga je bila spodbujati nastanek skupnega trga z izboljšanjem možnosti zaposlovanja za delavce. Danes je glavni namen tega sklada preprečevati brezposelnost, spodbujati aktivno iskanje zaposlitve brezposelnih ter vključevanje odrinjenih družbenih skupin na trg zaposlitve. Te cilje dosega v glavnem s financiranjem programov in aktivnosti, namenjenih izobraževanju in usposabljanju delavcev, ter pripravi delavcev in delodajalcev na nove razvojne izzive. Na ta način se prepreči, da bi ljudje izgubili stik s trgom dela, ustvarjajo se nova in boljša delovna mesta, izboljšajo se možnosti posameznika, hkrati pa se ohranja konkurenčnost evropskega gospodarstva (Mrak,Mrak, Rant, 2004, 39). Namenjen je izboljšanju in povečanju zaposlovanja v EU in enakovredni socialni integraciji udeležencev na trgu delovne sile. Z ustanovitvijo Evropskega regionalnega razvojnega sklada leta 1975 so postajali programi Evropskega socialnega sklada vse bolj podporni programi regionalnega razvoja. Problem brezposelnosti, še posebej brezposelnosti med mladimi, je narekoval ponovne spremembe v politiki sklada v letu 1982. Večina mladih brezposelnih je bila brez poklicnih kvalifikacij in leta 1982 je bilo kar 44 odstotkov sredstev namenjenih tej ciljni skupini. Pripravljen je bil nov program preprečevanja izključenosti mladih s trga dela in nov sistem, uveden leta 1984, je zahteval, da je 75 odstotkov sredstev Evropskega socialnega sklada porabljenih za mlade. Tako se je na primer podpora mladim razširila tudi na čas po obveznem šolanju, na usposabljanje na delovnem mestu, na mlade starejše nad 25 let in za večje vključevanje žensk in težje zaposljivih na trg dela. ESS je glavno finančno orodje, preko katerega EU uresničuje politiko zaposlovanja. Znotraj samega ESS najdemo pet ožjih delovnih področij:

- razvoj in spodbujanje aktivne politike zaposlovanja;

14

- spodbujanje enakih možnosti dostopa do trga za vse, še posebej za tiste , ki so močno izpostavljeni socialni izključenosti;

- razvoj človeških virov preko spodbujanja izobraževanja, usposabljanja in politike vseživljenjskega učenja;

- spodbujanje in podpiranje usposobljene, strokovne in prilagodljive delovne sile (poudarek je na razvojnih in raziskovalnih dejavnostih);

- izvrševanje ukrepov za izboljšanje dostopa žensk do dela, vključno z razvojem kariere ter dostopom do novih zaposlitvenih možnosti.

Države članice se same odločijo, na katera področja se bodo osredotočile in kako bodo uporabile sredstva ESS, vendar pa morajo dati prednost višjim kvalifikacijam, strokovnosti in uresničevanju načela enakih možnosti. 2.2.2.1 Evropski socialni sklad v Sloveniji Ukrepi Evropskega socialnega sklada v Sloveniji so opredeljeni v Državen razvojem programu 200-2006, Enotnem programskem dokumentu 2000-2006 in Programskem dopolnilu za obdobje 2000-2006. Podrobneje je način izvajanja, s postopki in merili ter upravičenimi stroški opredeljen v izvedbeni strukturi druge prednostne naloge Znanje, razvoj človeških virov in zaposlovanje. Ukrepi druge prednostne naloge, ki jih financira Evropski socialni sklad, so naslednji: 1. razvoj aktivnih politik zaposlovanja:

• usposabljanje, namenjeno povečanju usposobljenosti brezposelnih; • izobraževanje brezposelnih obsega formalno izobraževanje in nacionalne poklicne

kvalifikacije. Dejavnosti in sredstva bodo namenjeni preprečevanju dolgotrajne brezposelnosti mladih in odraslih z zgodnjim posredovanjem in pospešenim aktiviranjem. Ciljne skupine brezposelnih bodo vključene v ustrezne programe usposabljanja ali izobraževanja, ki jim bodo olajšali pot do zaposlitve in so prilagojeni posebnim potrebam tako brezposelnih kot delodajalcem. Splošni cilj je povečanje stopnje zaposlenih in zmanjševanju stopnje brezposelnih. Posebni cilji pa so izboljšati zaposljivost brezposelnih, zmanjšati delež mladih brezposelnih, brezposelnih žensk in starejših brezposelnih. Za ukrep bo v celotnem programskem obdobju namenjenih 29,1 milijona evrov oziroma 7 milijard tolarjev. Delež sredstev Evropske unije predstavlja 75 odstotkov. 2. pospeševanje socialnega vključevanja:

• pot do vključenosti omogoča posamezniku pridobitev funkcionalnega znanja s področja splošne razgledanosti, večjo prožnost mišljenja in povečuje možnosti za uspešno reintegracijo v šolsko okolje in na trg delovne sile;

• delovna vključenost invalidov zagotavlja invalidom vključevanje v delo z usposabljanjem, privajanje na delo, pridobivanje delovnih spretnosti in veščin ter omogoča invalidom vključevanje v delovno in širše socialno okolje;

• spodbujanje prehajanja osebnega dopolnilnega dela v redne oblike zaposlitve-spodbude so namenjene motiviranju in informiranju ter povračilom stroškov prostovoljnega pokojninskega zavarovanja in zdravstvenega zavarovanja ob

15

priglasitvi osebnega dopolnilnega dela pristojni instituciji. Cilj programa je zagotavljanje socialne vključenosti ter ohranjanje delovnih sposobnosti težje zaposljive brezposelne osebe in njen prehod v zaposlitev oziroma samozaposlitev.

Ukrep bo dopolnjeval obstoječe državne programe pri razvoju in širitvi preventivnih in aktivnih politik zaposlovanja, osredotočenih na najbolj prikrajšane skupine. Cilj je zviševanje udeležbe ljudi s posebnimi potrebami in težavami pri dostopu do trga dela. Posebni cilji pa so spodbujanje socialnega vključevanja brezposelnih oseb s posebnimi potrebami in izboljšanje njihovih zaposlitvenih možnosti. Za ukrep bo v celotnem programskem obdobju namenjenih 9,7 milijona evrov oziroma 2,3 milijarde tolarjev. Delež sredstev Evropske unije predstavlja 75 odstotkov. 3. vseživljenjsko učenje:

• izobraževanje izobraževalcem je namenjeno učiteljem, mentorjem, izvajalcem in organizatorjem izobraževanja odraslih, svetovalcem in administrativnemu osebju na področju izobraževanja in usposabljanja. V okviru te dejavnosti sta dodatno opredeljeni dve posebni skupini: izobraževanje izobražencev v računalniškem opismenjevanju ter usposabljanje strokovnih delavcev v športu;

• posodabljanje in razvijanje programov vključuje posodabljanje in spremljanje obstoječih ter razvijanje novih programov izobraževanja in usposabljanja v poklicnem in terciarnem izobraževanju (vštevši podiplomsko stopnjo);

• evalvacija je integralni del procesa uvajanja, spremljanja in vrednotenja novih programov, učnih načrtov in katalogov znanja. Namen je vzpostaviti sistem stalnega evalviranja prenovljenih programov in s tem zagotoviti spremljanje temeljnih ciljev na področju vzgoje in izobraževanja;

• širjenje sistema zagotavljanja kakovosti na podlagi načel samoevalvacije s posebnim poudarkom na ustanovah za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter izobraževanje odraslih.

Ukrep je ključni instrument pri doseganju usmerjenega vlaganja v ljudi na določenih prednostnih področjih gospodarstva in zaposlovanja. Cilj ukrepa je vzpostaviti sisteme in strukture, ki bodo podprli strategijo vseživljenjskega učenja prek sodobnejše ponudbe izobraževanja in usposabljanja, usposabljanja učiteljev, razvoja lokalnih in regionalnih centrov… Za ukrep bo v celotnem programskem obdobju namenjenih 29,1 milijona evrov oziroma 7 milijard tolarjev. Delež sredstev Evropske unije predstavlja 75 odstotkov. 4. spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti:

• usposabljanje zaposlenih, zlasti iz sektorjev v preoblikovanju; dejavnost v okviru tega ukrepa je usmerjena k povečanju prilagodljivosti zaposlenih in podjetij spremenljivim razmeram na svetovnem trgu in trgu dela, ohranjanju delovnih mest, povečanju produktivnosti in konkurenčnosti podjetij, k dvigu ravni kvalifikacij zaposlenih in usposobljenosti;

• usposabljanje zaposlenih, zlasti iz sektorjev s hitro stopnjo rasti; v sklopu spodbud za usposabljanje zaposlenih v perspektivnih sektorjih s hitro stopnjo rasti se bodo izvajale dejavnosti, ki so povezane z dvigom izobrazbene ravni zaposlenih, pa tudi s pridobitvijo ustreznega znanja in spretnosti, ki jih morajo zaposleni v današnjih časih vseskozi dopolnjevati s ciljem prilagajanja potrebam trga dela. Spodbude so namenjene podjetjem in njihovim zaposlenim;

16

• usposabljanje in pomoč pri ustanavljanju podjetij; namen sofinanciranja stroškov spodbujanja podjetništva je pospeševanje podjetništva in odpiranje novih delovnih mest v malem gospodarstvu, ki se izvaja v obliki nepovratne pomoči;

• razvoj novih virov zaposlovanja; namenjen je spodbujanju podjetništva in promociji ustvarjanja novih delovnih mest ter odpravi regijskih razlik v zaposlovanju za težje zaposljive brezposelne osebe.

Dejavnosti v okviru tega ukrepa so usmerjene k povečanju prilagodljivosti zaposlenih in podjetij spremenljivim razmeram na svetovnem trgu in trgu dela, ohranjanju delovnih mest, povečanju produktivnosti in konkurenčnosti podjetij, k dvigu ravni kvalifikacij zaposlenih in usposobljenosti. Spodbujali se bodo predvsem lokalni programi s ciljem iskanja novih možnosti zaposlitve glede na lokalne potrebe ter ustvarjanje novih delovnih mest zlasti v storitvenem in neprofitnem sektorju. Za ukrep bo za celotno programsko obdobje namenjenih 29,1 milijona evrov oziroma 7 milijard tolarjev. Delež sredstev Evropske unije predstavlja 75 odstotkov. 2.2.3 Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS, Europen

Agricultural Guidance and Guarantee Fund-EAGGF) Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad financira ukrepe razvoja podeželja in pomoči kmetom, jamstveni del sklada pa predvsem v regijah z razvojnimi zaostanki podpira tudi razvoj podeželja v okviru skupne kmetijske politike. Sklad je bil ustanovljen leta 1962 za namene financiranja skupne kmetijske politike. Tudi danes predstavlja EKUJS orodje EU za izvajanje skupne kmetijske politike ter vir financiranja izdatkov, povezanih s tem področjem. Sam sklad je razdeljen na dva dela: 1. Jamstveni del EKUJS (EAGGF-Guarantee Section) je namenjen financiranju tržno-

cenovne politike, ki prejema največji del sredstev iz evropske blagajne. Sklad krije predvsem stroške, povezane z izvajanjem tržnih redov, ima popolno odgovornost za uresničevanje cenovne politike ter usmerja in nadzira delovanje strukturnih in razvojni programov v okviru kmetijstva, ki spremljajo tržno-cenovne podpore. Če se tržne cene spustijo pod raven intervencijskih cen, EKUJS in sorodne organizacije odkupijo izdelke in jih skladiščijo. S tem nudijo podporo kmetom in zagotavljajo stabilnejše prihodke. Poleg izdatkov za intervencije in skladiščenje EKUJS zagotavlja tudi finančno pomoč pri proizvodnji, predelavi in trženju kmetijskih proizvodov.

Iz jamstvenega dela EKUJS je za Slovenijo za izvajanje »Programa razvoja podeželja 2004-2006« na razpolago skupno 281,6 milijona evrov. Iz jamstvenega sklada EKUJS se financirajo tudi povračila EU za neposredna plačila (Čebular, 2004,75). 2. Usmerjevalni del EKUJS (EAGGF-Guidance Section) je namenjen financiranju tistih

strukturnih in razvojnih programov v okviru kmetijstva, ki niso pokriti v okviru jamstvenega dela. Financira zlasti ukrepe za razvoj podeželja in pomoči kmetom v regijah za razvojnimi zaostanki. Usmerjevalni del sklada se je okrepil zlasti po letu 1988, ko je prišlo do večje reforme Strukturnih skladov. Usmerjevalni oddelek sklada zagotavlja sredstva za izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega in živilskega sektorja. Programska osnova za črpanje sredstev tega dela sklada je Enoten programski

17

dokument RS 2004-2004. V tem obdobju v Sloveniji izvajamo pet ukrepov, s katerimi želimo: - povečati učinkovitost in konkurenčnost sektorja; - uspešno prilagoditev zahtevam skupnega trga EU; - spodbujati dodatne vire dohodkov na podeželju; - spodbujati varnost in kakovost živilskih izdelkov; - ohranjati in trajnostno razvijati gozdove. Za ta del sklada je namenjenih 47.134.186

milijona evrov (Čebular, 2005, 74). Čeprav je bilo ob ustanovitvi EKUJS določeno, da bo usmerjevalni del sklada uporabljal približno tretjino sredstev sklada, je danes to razmerje močno naraslo v prid jamstvenemu delu. Današnje razmerje med obema deloma sklada je približno 10 odstotkov za usmerjevalni del in 90 odstotkov za jamstveni del (Mrak,Mrak, Rant, 2004, 41). Nobeno drugo področje v državah članicah Evropske unije ni deležno tako visoke skupne organiziranosti kot skupna kmetijske politika (SKP). Pojem SKP združuje zahteven in razvejan sistem usmerjanja kmetijskih trgov (I.steber SKP) in izvajanja politike razvoja podeželja (II.steber SKP). Ukrepe skupne kmetijske politike za podporo razvoja podeželja lahko združimo v štiri vsebinsko zaokrožene skupine: 1. spremljajoči ukrepi SKP:

• izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost za kmetijstvo in za območja za okoljskimi omejitvami;

• kmetijski okoljski ukrepi; • zgodnje upokojevanje; • podpore za pogozdovanje kmetijskih površin.

2. prehodni ukrepi za razvoj podeželja v novih državah članicah: • pomoč za prilagoditev kmetijske proizvodnje standardom Evropske unije; • pomoč delno samooskrbnim kmetijam; • vzpostavitev skupin proizvajalcev.

3. podpore strukturnemu prilagajanju v kmetijstvu: • podpore naložbam na kmetijskih gospodarstvih; • posebni ukrepi za mlade kmete; • podpore za izboljšanje predelave in trženja kmetijskih pridelkov; • dodatno poklicno usposabljanje; • podpore v gozdarstvu.

4. podpore SKP celovitemu razvoju podeželja: • ukrepi za izboljšanje proizvodne zmogljivosti zemljišč; • podpore trženju kakovostnih kmetijskih pridelkov; • zaščita okolja v povezavi s kmetijstvom, gozdarstvom in ohranjanjem kulturne

krajine; • obnova proizvodnih virov kmetijstva, prizadetih zaradi naravnih nesreč; • obnova vasi, zaščita in ohranjanja podeželskega izročila; • razvoj in izboljšanje infrastrukture na podeželju.

18

Države članice se po svojih željah in potrebah odločajo, katere od teh ukrepov bodo izvajale v programskem obdobju. Prijavitelji lahko izvajajo zgolj tiste ukrepe, ki so jih njihove države predvidele v svojih programskih dokumentih. 2.2.3.1 Evropski kmetijski in jamstveni sklad v Sloveniji Glede na dejstvo, da je območje celotne Slovenije v prvem obdobju po pristopu 2004-2006 uvrščeno v cilj 1, je jasno, da bo del ukrepov SKP za razvoj podeželja sofinanciran iz EKUJS-usmerjevalnega dela. Gre za ukrepe, pri katerih je izraziteje izražen razvojni vidik. Nabor ukrepov, ki jih namerava Slovenija izvajati v tem obdobju, je opredeljen v Enotnem programskem dokumentu, natančnejša navodila pa so opisana v Programskem dopolnilu Enotnega programskega dokumenta. V Sloveniji je za načrtovanje in upravljanje ukrepov za razvoj podeželja pristojno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za izvajanje teh ukrepov je pooblaščena Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, na katero se torej v celoti prenese pristojnosti v zvezi z obravnavanjem vlog, odobritvijo projektov, odobritvijo in izpeljavo plačil. Nosi tudi polno odgovornost za odobritve ter nadzor nad izvajanjem projektov. Postopki prijavljanja projektov so podobni že znanim iz izvajanja predpristopne pomoči v kmetijstvu SAPARD.Temeljijo na določilih javnih razpisov za izvajanje ukrepov razvoja podeželja. Slovenija bo v obdobju 2004-2006 izvajala pet ukrepov, sofinanciranih iz EKUJS-usmerjevalnega dela: 1.podpore naložbam v živilskopredelovalni industriji: Usposobitev živilskopredelovalne industrije za delovanje v razmerah skupnega trga Evropske unije, raziskovanje novih tržnih možnosti ter prilagajanje proizvodnje tržnim razmeram so dejavnik, ki odločilno vplivajo na konkurenčnost kmetijstva in so zato deležni posebnih podpor v okviru ukrepov za razvoj podeželja. Podpore za živilskopredelovalno industrijo so usmerjene v izboljšanje in nadzor kakovosti ter zdravstvenih razmer, načrtovanje obsega in vrste proizvodnje v skladu s tržnimi možnostmi in gibanji, v izboljšanje in racionalizacijo postopkov predelave in trženja, v učinkovitejšo rabo ali odstranitev stranskih proizvodov in odpadkov, v uporabo novih tehnologij ter v zaščito okolja. Izvajanje tega ukrepa v Sloveniji poteka pod poimenovanjem »izboljšanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov«.S tem ukrepom želi država spodbuditi povečanje storilnosti in konkurenčnosti živilskopredelovalne panoge v Sloveniji. Do prejemanja podpor na podlagi tega ukrepa so upravičene pravne in fizične osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem v Sloveniji, ki so registrirane za živilskopredelovalno dejavnost. Obseg javnih sredstev tega ukrepa za obdobje 2004-2006 znaša 16,5 milijona evrov. Načrtovana je pomoč v obliki kapitalskih podpor. V skladu s politiko ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je najvišja podpora 40 odstotkov skupnih upravičenih izdatkov.

19

2. podpore naložbam na kmetijah: Državam članicam je omogočeno spodbujanje naložb v kmetijska gospodarstva. Naložbene podpore naj bi bile usmerjene v tehnološko posodobitev gospodarstev, izboljšanje dohodkov ter življenjskih in delovnih razmer kmetijske delovne sile. Do tovrstnih podpor so upravičene naložbe z naslednjimi cilji: znižanje proizvodnih stroškov, izboljšanje kakovosti proizvodnje, trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, ustrezanje higienskim zahtevam, zahtevam zaščite živali ter spodbujanje gospodarskih dejavnosti na kmetiji. Izvajanje tega ukrepa v Sloveniji poteka pod poimenovanjem »naložbe v kmetijska gospodarstva«. Za naložbene podpore se lahko prijavijo vsa kmetijska gospodarstva v Sloveniji, to je posamezniki ali pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v skladu z načeli dobre kmetijske prakse in izpolnjujejo predpisane pogoje in merila za dodelitev sredstev. Obseg javnih sredstev za izvajanje tega ukrepa v obdobju 2004-2006 znaša 14,1 milijona evrov. Finančna pomoč se izvaja v obliki kapitalskih podpor. Najvišja raven podpore znaša pri naložbah v ekološko proizvodnjo 45 odstotkov skupnih upravičenih izdatkov, pri drugih izdatkih pa 40 odstotkov. 3. podpore diverzifikaciji dohodkovnih virov na kmetijah: To, da se kmečka

gospodinjstva veliki meri odločajo tudi za dopolnjevanje dohodkov z nekmetijskimi dejavnostmi, je značilno za ves evropski prostor. Gre za strategijo, ki poleg zagotavljanja smotrne kmetijske rabe površin manjša odvisnost dohodkov od nestabilnih razmer na kmetijskih trgih, blaži negativne strukturne razmere na trgu dela in omogoča vitalnejšo gospodarsko strukturo podeželskih območij.

Pri ukrepu, ki se v Sloveniji izvaja pod oznako«diverzifikacija kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu, si država prizadeva predvsem za boljši dohodkovni položaj kmetijskih gospodinjstev in zagotovitev alternativnih virov zaposlovanja. Z dohodkovnimi viri naj bi čim bolje izkoristili razvojne možnosti neposrednega okolja in dopolnili ponudbo z vrsto pokrajinskih izdelkov ali storitev. Obseg javnih sredstev za izvajanje tega ukrepa v obdobju 2004-2006 znaša 9,4 milijona evrov. Načrtovana je finančna pomoč v obliki kapitalskih podpor. 4. ukrepi v gozdarstvu: Podpore v gozdarstvu naj bi prispevale k ohranitvi in razvoju

gospodarskih, ekoloških in socialnih funkcij gozda. Cilji strukturnih ukrepov v gozdarstvu so povezani z zagotavljanjem zaščite in trajnostnega gospodarjenja z gozdnimi viri ter širitvijo gozdnih površin.

Evropska unija na področju gozdarstva sofinancira ukrepe na naslednjih področjih: naložbe v izboljšanje lesnega sortimenta, delovanje združenj lastnikov gozdov z namenom izboljšanja učinkovitosti upravljanja gozdnih virov, izboljšave v začetnih stopnjah obdelave lesa, trženje proizvodov gozdarstva, zaščita pred naravnimi nesrečami in vzdrževanje ekološkega ravnovesja v gozdovih. Do podpor so upravičeni samo zasebna lastniki in njihova združenja, razen v primeru pomoči za ublažitev posledic naravnih nesreč, do katerih so upravičeni vsi prizadeti. 5. podpore trženju kakovostnih kmetijskih in prehranskih izdelkov: Ukrep lahko v veliki

meri razumemo kot poskus pridobitve zaupanja kupcev glede kakovosti in sledljivosti živilskih izdelkov. Po drugi strani deluje kot spodbuda za dodajanje vrednosti

20

primarnim kmetijskim pridelkom prek udeležbe pridelovalcev v programih posebnih živilskih izdelkov.

Slovenija v programskih dokumentih opredeljuje izvajanje tega ukrepa pod poimenovanjem »trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov«. V njem je združen sistem javnih spodbud pridelovalcem in predelovalcem posebnih kmetijskih izdelkov visoke kakovosti. S spodbujanjem pojavljanja kmetijskih in živilskih izdelkov z visoko dodano vrednostjo na trgu je vzpostavljena povezava med ciljema povečanje prihodka proizvajalcev in zadovoljevanja zahtev potrošnikov po pristnih izdelkih višje kakovosti. Do podpor v okviru tega ukrepa so upravičene fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali sedežem v Sloveniji, ki so vključene v enega od sistemov kakovostnih pridelkov in živil: proizvodi z označbo porekla, geografsko oznako, certifikatom posebnega značaja, tipična geografska območja s klimatskim in zgodovinskim vplivom na izdelek, pokrajinsko značilna metoda proizvodnje ali tradicionalna metoda proizvodnje. 2.2.4 Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR, Financial Instrument for

Fisheries Guidance-FIFG) Leta 1993 je prišlo do oblikovanja posebnega sklada za ribištvo, ki namenja pomoč prilagajanju strukturnim spremembam na področju ribištva. Struktura ribiške proizvodnje tako na kopnem kot na morju se mora prilagoditi, da bi se ustvarilo primerno ravnovesje med morskimi viri in njihovo uporabo, povečala konkurenčnost podjetij izboljšala ponudba in razvoj ribiških proizvodov ter oživila območja, ki so odvisna od ribištva. Ukrepi sklada so usmerjeni v prilagoditev, posodobitev in modernizacijo ribiškega sektorja, razvoj ribogojnic, zaščito posebnih morskih predelov, pomoč pri nabavi opreme za ribiče in pristanišča ter podporo ribiški dejavnosti. Za te ukrepe imamo na voljo 2.374.720 milijona evrov (Čebular, 2004,75). Obseg nalog FIUR je vezan na zagotavljanje sredstev za naložbe in ukrepe, katerih namen je prispevati k učinkovitemu prilagajanju ribištva in ribogojstva na omejene vire in spreminjajoče se zahteve trga:

• prestrukturiranje in obnova ribiškega ladjevja; • posodobitev ribiškega ladjevja; • razvoj ribogojstva; • izboljšanje pogojev predelave in trženja proizvodov ribištva in ribogojstva; • izboljšanje zmogljivosti v ribiških pristaniščih; • večanje tržnega položaja na novih trgih.

2.2.4.1 Finančni instrument za usmerjanje ribištva v Sloveniji Slovenija bo v obdobju 2004-2006 izvajala dva ukrepa, sofinancirana iz FIUR:

21

• posodobitev obstoječih plovil in majhnih priobalnih ribištev: Osrednji poudarek ukrepa temelji na zagotavljanju konkurenčne usposobljenosti v ribištvu. Pri tem je ključnega pomena ustrezna opremljenost plovil in FIUR lahko namenja podpore njihovi gradnji in posodobitvi. Modernizacija ribiških plovil je potrebna za povečanje varnosti in izboljšanju higienskih razmer na plovilih ter za njihovo prilagoditev sodobnim tehnikam selektivnega ribolova.Obseg javnih sredstev za izvajanje tega ukrepa v obdobju 2004-2004 v Sloveniji znaša 1,2 milijona evrov, od česar je polovica predvidena za posodobitev obstoječih plovil, druga polovica pa za razvoj malega priobalnega ribištva;

• ribogojstvo, predelava in trženje: Na področju predelave proizvodov ribištva in ribogojstva je podpora namenjena predvsem lažjemu prilagajanju tehnologij zahtevam trga ter vse strožjim normativnim zahtevam na področju higiene in varovanja okolja. Podpore FIUR so namenjene predvsem projektom, ki vključujejo uporabo novih tehnologij in uvajanju novih izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Obseg javnih sredstev za izvajanje tega ukrepa je v obdobju 2004-2006 je 1,2 milijon evrov, od česar je polovica namenjena za podpore v ribogojstvu, druga polovica pa predelavi in trženju proizvodov ribištva in ribogojstva.

PREGLEDNICA 1: Strukturni skladi, zadolženi za izvajanje in financiranje posameznih Ciljev, Pobud Skupnosti ter Inovativnih aktivnosti in tehnične pomoči

Vir: Mrak, Mrak, Rant, 2004,60 2.3 Kohezijski sklad Kohezijski sklad je poseben sklad, ki skrbi za financiranje projektov, namenjenih izboljšanju okolja ter razvoju prometne infrastrukture v državah članicah, katerih bruto nacionalni proizvod na prebivalca je manjši od 90 odstotkov povprečja EU. Medtem ko so Strukturni skladi regionalno usmerjeni, daje Kohezijski sklad prednost nacionalnim in nadnacionalnim projektom.

22

Kohezijski sklad je oblikovan leta 1993 z Maastrichtsko pogodbo za pomoč najmanj razvitim državam članicam-Grčiji, Portugalski, Irski in Španiji. Njegov osnovni namen je zagotoviti pomoč pri doseganju socialne in ekonomske kohezije. Kohezijski sklad nudi finančno podporo večjim projektom, namenjenih izboljšanju okolja in razvoju transportne infrastrukture.Sklad zagotavlja sredstva za ključne infrastrukturne in okoljske projekte, ki so odločilni za priključitev vseh držav članic e ekonomski in monetarni uniji (Feekes, Healy, Boot,2001, 14). Pomoč se v nasprotju s Strukturnimi skladi dodeljuje od projekta do projekta, v dogovoru med Evropsko komisijo in državo članico. Razdelitev sredstev Kohezijskega sklada med države prejemnice se opravi v glavnem na osnovi števila prebivalstva in BNP na prebivalstva, pri tem se upošteva tudi povečanje državne blaginje v preteklem obdobju ter velikosti področja oziroma države.Upravičenost do sredstev iz Kohezijskega sklada je bila ponovno preverjena ob koncu leta 2003. S 1. januarjem 2004 je do sredstev Kohezijskega sklada postalo upravičenih tudi deset novih članic, ki so v EU vstopile 1. maja 2004. V obdobju med letoma 2000-2006 je predvidena višina proračuna Kohezijskega sklada 18 milijard evrov, kar znaša približno 2,5 milijarde evrov letno. Kohezijski sklad deluje po naslednjih načelih:

• projektno financiranje-Kohezijski sklad financira posamezne večje projekte ali dele projektov. Za financiranje iz tega sklada so upravičeni le infrastrukturni in okoljski projekti, ki jih odobri Evropska komisija;

• nekompatibilnost pomoči-projekt ne more biti hkrati financiran iz sredstev Strukturnih skladov in sredstev Kohezijskega sklada;

• pogojenost pomoči-pomoč posamezni državi iz Kohezijskega sklada je lahko ustavljena v primeru, da se država nahaja v stanju presežnega deficita (nad 3%BDP) in da se presežni deficit ne zmanjšuje proti 3%;

• partnerstvo-podobno kot pri Strukturnih skladih, mora pri sestavljanju prioritetnega seznama projektov veljati pravilo čim širšega konsenza med vsemi pristojnimi organi na nacionalni in Evropski ravni, še posebej ker imajo projekti financirani iz Kohezijskega sklada pogosto nadnacionalni pomen;

• sofinanciranje-sredstva Kohezijskega sklada se lahko aktivirajo šele ob ustreznem sofinanciranju projektov, s strani javnega in privatnega sektorja. Za razliko od Strukturnih skladov pri Kohezijskemu skladu ni zahtevana dodanost sredstev, kar pomeni, da lahko države prejemnice s sredstvi Kohezijskega sklada nadomestijo financiranje že obstoječih izdatkov za upravičene infrastrukturne in okoljske projekte

(http://miha.ef.uni-lj.si/rcef/kpeu/index.asp?pg=financiranje/nacela). Politika sklada v obdobju 2000-2006 temelji na treh načelih (Murn, 2000, 19):

• Do pomoči iz tega sklada so upravičene države z BDP na prebivalca, ki je manjši od 90% povprečja držav članic EU.

• Pomoči so namenjene investicijam v varovanje okolja in v transevropsko transportno omrežje.

• Pomoč omenjenega sklada je namenjena tudi zagotavljanju pogojev za znižanje javnega deficita v posameznih državah, saj je določena višina javnega deficita definirana kot pogoj za vstop v ekonomsko monetarno unijo.

23

2.3.1 Koriščenje sredstev Kohezijskega sklada Za izvajanje Kohezijskega sklada v Sloveniji so odgovorni organi in telesa, ustanovljeni kot enote znotraj obstoječih administrativnih struktur in sicer:

• organ upravljanja je krovni odgovorni organ, ki zagotavlja upravljanje in usklajevanje na ravni sklada. Ta vloga je bila dodeljena Službi Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj;

• posredniška telesa so ustanovljena kot enote v okviru ministrstva za promet ter ministrstva za okolje, prostor in energijo, ki delujejo v okviru pristojnosti organa upravljanja ali opravljajo naloge v njegovem imenu v razmerju do izvajalskih teles. Posredniška telesa so odgovorna za prijave projektov;

• izvajalska telesa so telesa, odgovorna za organiziranje razpisa in za izvajanje kohezijskih projektov in so tudi prejemniki pomoči. V prvem programskem obdobju bodo pomoč kot izvajalska telesa prejeli na področju prometa Javna agencija za železniški promet in Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji ter več občin na za področje okolja;

• plačilni organ deluje kot osrednji organ za finančno poslovodenje Kohezijskega sklada in je bil ustanovljen kot enota na ministrstvu za finance;

• nadzorni odbor za Kohezijski sklad nadzoruje učinkovitost in kakovost izvajanja projektov sklada;

• zlasti na področju neodvisnega finančnega nadzora in nepravilnosti ima pomembno vlogo Neodvisni organ za finančni nadzor v Uradu za nadzor proračuna, neodvisni službi ministrstva za finance.

Sistemi upravljanja in nadzora v vseh naštetih organih in telesih skrbijo in zagotavljajo, da so njihove funkcije jasno opredeljene in notranje razmejene, zaradi dobrega finančnega poslovodenja pa ustrezno ločene. To opredelitev in razmejitev določa uredba vlade, ki se nanaša na izvajanje Kohezijskega sklada za okoljski in prometni sektor za obdobje 2004-2004. Pri tem omenjeni sistemi upravljanja in nadzora pomenijo tudi postopke preverjanja resničnosti izdatkov, povezanih s kohezijskimi projekti in z izvajanjem projektov od priprave do zagona financiranja naložbe. Kot določa odločba o odobritvi, poteka preverjanje v skladu s cilji projekta in veljavnimi pravili, tako na ravni države kot Evropske unije. Referenčna dokumenta za prvo programsko obdobje predvidevata izrabo sredstev sklada za dokončanje projektov ISPA, ki so se začeli pred koncem leta 2003 in za skupaj 10 novih kohezijskih projektov. Na področju prometa se bodo začeli izvajati trije projekti, od tega dve modernizaciji železniškega omrežja in ena nova avtocestna gradnja. Njihova skupna vrednost je 211 milijonov evrov, od tega jih 85 milijonov evrov sofinancira sklad. Prijavne vloge teh projektov bosta pripravili Agencija za železniški promet oziroma DARS. Usklajeni, pregledani in na resornem ministrstvu potrjeni vlogi bo nato organ upravljanja poslal Evropski komisiji v predhodno ovrednotenje in dodelitev sredstev sofinanciranja z izdajo odločbe Evropske komisije.

24

Od sedmih projektov s področja okolja s skupno vrednostjo 142 milijonov evrov, ki naj bi jih sklad sofinanciral, bodo štirje namenjeni čiščenju odpadnih voda, eden zaščiti in oskrbni z vodo, dva pa ravnanju z odpadki. Vloge projektov bodo pripravljale, odvisno od končnega lastništva, občine ali ministrstvo. Ministrstvo bo vloge pregledalo in uskladilo, potrjene pa bo organ upravljanja poslal Evropski komisiji, v predhodno ovrednotenje in dodelitev sredstev iz izdajo odločbe Evropske komisije. 2.4 Evropska investicijska banka (European investment bank-EIB) Evropska investicijska banka je bila ustanovljena po Rimskem sporazumu leta 1958 skupaj z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Njena naloga je podpirati cilje EU z zagotavljanjem dolgoročnega financiranja posebnih kapitalskih projektov. Tako prispeva h gradnji združene Evrope. EIB financira velike projekte (nad 25 mio EUR) z individualnimi posojili, ki so sklenjena direktno z nosilci projektov ali preko finančnih posrednikov. EIB financira posebne projekte in pri tem upošteva evropske cilje. Posojilojemalci so iz državnega ali zasebnega sektorja. Odobrava dolgoročna posojila (Zbašnik, 2001, 115). Evropska investicijska banka je finančna institucija, ki s kreditiranjem spodbuja ekonomsko in socialno kohezijo in trajnostni razvoj. Finančno pomoč daje v obliki posojil in delnega financiranja investicijskih projektov, globalnih posojil, garancij in delnega financiranja tehnične pomoči in študij za pripravo projektov. Njena posojila so namenjena različnim področjem kot so na primer varovanje okolja, izgradnja telekomunikacijskih omrežij, pomoč malim in srednjim podjetjem, izgradnja energetske infrastrukture, investicije v zdravstvo, izobraževanje, storitve in industrijo. Za odobritev kredita morajo projekti izpolniti vsaj enega od ciljev:

• pospeševanje ekonomskega razvoja v manj razvitih regijah ; • izboljšanje transevropskega transportnega, telekomunikacijskega in energetskega

omrežja; • povečanje mednarodne industrijske konkurenčnosti ter podpiranje srednjih in malih

podjetij; • varovanje okolja in kvalitete življenja, promoviranje urbanega razvoja ter varovanje

evropske kulturne dediščine; • prehajanje na varne energetske vire; • širjenje in modernizacije infrastrukture v zdravstvu in šolstvu (Klasinc in drugi,

2002, 23).

2.5 Drugi finančni instrumenti Gre predvsem za evropski investicijski sklad (European Investment Found-EIF) in EURATOM, ki spodbujata ekonomsko in socialno kohezijo preko posojil in jamstev. Evropski investicijski sklad (EIF) je bil ustanovljen leta 1994 kot posebna finančna organizacija Evropske unije z namenom pospeševanja finančne infrastrukture za mala in srednje velika podjetja. Leta 2000 se je Evropski investicijski sklad lastniško preoblikoval,

25

Evropska investicijska banka je postala večinski delničar, tako da sklad deluje kot sestavni del EIB. Danes ima EIF dve osnovni dopolnjevalni aktivnosti, in sicer izdajanje jamstev za pospeševanje financiranja malih in srednje velikih podjetij ter vlaganje v sklade tveganega kapitala. Bistvo jamstvene dejavnosti je EIF je v povečanju finančnega potenciala finančnega posrednika, poslovne banke, sklada, lizing družbe in drugih pravnih oblik pospeševanja, ki izvaja neposredno kreditiranje malih in srednje velikih podjetij. 3. Pobude Skupnosti Pomembno dopolnilo prioritetam Strukturnih skladov v ožjem smislu predstavljajo še Pobude Skupnosti ter Inovativne aktivnosti in tehnična pomoč. Pobude skupnosti so posebni programi, katerih namen je reševanje problemov, ki so pomembni z vidika EU kot celote, vendar jih države članice oziroma regije ne zasledujejo v svojih razvojnih programih, sprva je bilo teh pobud trinajst, vendar je v Agendi 2000 Komisija predlagala zmanjšanje števila Pobud Skupnosti na štiri. Vsak od teh štirih programov je financiran s strani enega od Strukturnih skladov, skupaj pa sredstva, namenjena za Pobude Skupnosti, predstavljajo 5,53 odstotka proračuna, ki je Skladom namenjen. 3.1 Interreg III Interreg III je namenjen spodbujanju čezmejnega, torej mednarodnega in medregionalnega sodelovanja, ki prispeva k skladnemu razvoju. Interreg je Pobuda EU, ki zadeva transevropsko sodelovanje. Njegov poglavitni cilj je spodbujanje harmoničnega in uravnoteženega razvoja evropskega ozemlja, kjer nacionalne meje ne bi več predstavljale ovire združevanju in razvoju. V okviru te Pobude je na voljo financiranje za projekte in ukrepe, ki ustrezajo pogojem programov. Interreg III poteka v letih 2000-2006, projekti naj bi se zaključili do leta 2008 (Ferlinc in drugi, 2004, 192). Aktivnosti so usmerjene na obmejna območja držav članic EU in na obmejna območja držav kandidatk, ki sodelujejo z državo članico preko svojega Programa za čezmejno sodelovanje v okviru programa PHARE. Interreg III spodbuja različne dejavnosti, ki vodijo k večjemu sodelovanju med obmejnimi območji ter ustanavljanju različnih partnerstev preko meja za spodbujanje uravnoteženega razvoja multiregionalnih območij. Pobuda Skupnosti Interreg je razdeljena na tri dele-A, B in C. Interreg III A služi cilju nudenja podpore območjem ali sektorjem s posebnimi težavami. V okviru tega dela Interreg III so vse obmejne regije upravičene do podpore za izboljšanje sodelovanja z njihovimi sosedami. Glavni namen te pomoči je vzpostavitev čezmejnih con ekonomske aktivnosti ter razvoj skupnih strategij za prostorski razvoj. Druga dva dela Pobude Interreg III B in C se osredotočata na pomoč lokalnim in regionalnim oblastem. Vse lokalne oblasti v EU lahko sodelujejo pri ukrepih namenjenih transnacionalnemu in medregionalnemu povezovanju ter sodelovanju, ki jih sofinancirata Interreg III B in C. Del B je namenjen izboljšanju prostorskega načrtovanja velikih

26

področij, medtem ko del C spodbuja sodelovanje in izmenjavo izkušenj med posamezniki, ki sodelujejo pri regionalnih in lokalnih razvojnih projektih. Ta Pobuda Skupnosti se financira s strani ESRR. 3.2 Urban II Druga od obstoječih Pobud Skupnosti je Urban II, ki se osredotoča na podporo inovativnim strategijam za oživitev mest in pripadajočih urbanih območij. Ta Pobuda je namenjena zlasti spodbujanju inovativnih akcijskih programov v kriznih soteskah, tako majhnih kot tudi večjih mestih, za katere je značilna socialna izključenost. Dejavnosti so usmerjene v gospodarsko in socialno oživitev mest in sosesk v krizi, obnavljanje infrastrukture in zmogljivosti ter k izboljšanju stanja okolja, vse to z namenom spodbujanja trajnostnega urbanega razvoja. Regionalno pomoč za uporabo inovativnih strategij za gospodarsko in socialno podporo prejema približno petdeset urbanih sosesk. Tudi to Pobudo Skupnosti financira ESRR. 3.3 Leader + Tretja Pobuda Skupnosti, Leader +, poskuša uskladiti aktivnosti v podeželskih skupnostih in gospodinjstvih, ki bi vodile v integriran razvoj. Podpora lokalnemu partnerstvu ter gradnji povezav na podeželskih območjih je osrednjega pomena in naj bi vodila do oblikovanja novih lokalnih strategij za skladen in trajnosten razvoj teh področij. Leader + spodbuja inovativne projekte na podeželskih področjih, predvsem tiste, ki jih pripravljajo skupine lokalnega prebivalstva. Ta Pobuda Skupnosti se financira s strani EKUJS. 3.4 Equal Zadnja od Pobud Skupnosti se imenuje Equal. Ta Pobuda Skupnosti je usmerjena v delovanje na področju aktivne politike zaposlovanja in socialne vključenosti. Poudarja izobraževanje in poklicno usposabljanje, hkrati pa deluje tudi v smeri odstranjevanja faktorjev, ki vodijo do neenakosti in diskriminacije na trgu dela. Nekatere družbene skupine imajo še posebej šibek položaj na trgu dela, običajno zaradi diskriminacije na podlagi spola, rase, etnične skupine, vere, fizične in mentalne prizadetosti, starosti. Da bi se borili proti izključenosti teh družbenih skupin, je EU oblikovala poseben program mednacionalnega sodelovanja, ki naj bi spodbujal boj proti vsem oblikam neenakosti in diskriminacije na trgu delovne sile. V okviru tega programa Eu nudi finančno pomoč posameznikom, podjetjem ali socialnim partnerjem, ki predlagajo in razvijajo nove integracijske metode. To pobudo financira ESS.

27

3.5 Inovativne aktivnosti in tehnična pomoč Inovativne aktivnosti predstavljajo novost, s katero namerava Komisija podpreti najnovejše ideje za izboljšanje kvalitete regionalnih razvojnih strategij, ki še niso bile primerno raziskane. Na ta način naj bi se v regijah spodbujala inovativnost in eksperimentalni duh, ki jim ga včasih primanjkuje, je pa nujno potreben, da bi regije lahko ustrezno reagirale na izzive informacijske dobe ter povečale konkurenčnost svojih gospodarstev. Inovativne aktivnosti se financirajo iz posameznega Strukturnega sklada, prispevale pa naj bi k izdelavi novih metod in praks, s katerimi bi se izboljšala kakovost pomoči za prednostne cilje. Inovativne aktivnosti naj bi se uporabljale za sofinanciranje študij, pilotnih projektov in izmenjavo izkušenj. V okviru ESRR je tako komisija postavila tri delovne teme inovativnih aktivnosti za obdobje med letom 2000-2006 in sicer:

• regionalna gospodarstva, osnova na znanju in tehnoloških inovacijah • eEuropeRegio-informacijsko družbo v službi regionalnega razvoja • regionalno identiteto in trajnostni razvoj.

Ostale Inovativne aktivnosti so načrtovane še na področju zaposlovanja in poklicnega izobraževanja in bodo financirane s strani ESS, v ribiškem sektorju pa jih bo financiral FIUR. Tehnična pomoč je pomoč, ki se odobri na pobudo ali zahtevo Komisije in je ne smemo zamenjati s tisto pomočjo, ki jo države članice predvidevajo in uporabljajo v okviru programskega načrtovanja pri posameznih prednostnih Ciljih. S to vrsto pomoči naj bi se podpiralo izvajanje evropske strukturne pomoči, v njenem okviru pa bi šlo za predvsem za sofinanciranje študij, ki se nanašajo na delovanje Strukturnih skladov, izmenjavo izkušenj, informiranje partnerjev, končnih uporabnikov in javnosti, izboljšanje metodologij spremljanja in vrednotenja projektov in podobno.

28

4. REGIONALNA POLITIKA V SLOVENIJI V Evropi prihaja vedno bolj v zavest dejstvo, da različna gospodarska uspešnost države ne bazira le na makroekonomskih agregatih narodnega gospodarstva, ampak tudi na različnih investicijskih potencialih posameznih regionalnih območij. Vsako narodno gospodarstvo predstavlja mozaik različnih regij, vsaka od regij pa ima lastno dinamiko in strukturo, povezano v vedno bolj internacionalno odprt sistem gospodarskih povezav (Rojec, 1996, 58). Posebnosti regij vplivajo na njihovo konkurenčnost v pozitivnem in negativnem smislu: sposobnost, kako se odzivajo na spremenjen pogoje v širšem in ožjem okolju, pa postaja bistveni kriterij za preživetje in uspeh posamezne regije in celotnega narodnega gospodarstva (Kukar, 1996, 318). Regionalna politika EU je bila v preteklosti uspešna: v štirih najrevnejših državah članicah EU (Grčija, Portugalska, Španija in Irska) se je povprečna gospodarska moč na prebivalca že občutno povečala in regionalna politika je pomagala pri spodbujanju te nadpovprečne rasti. Uspehi in izkušnje zadnjih let pa se bodo lahko prenesli tudi na prihodnje države članice (Vagaja, 2003, 14). Nekateri avtorji vidijo razloge za večanje gospodarskega razkoraka med posameznimi regijami Evropske unije v liberalizaciji evropskega notranjega trga, ki naravnost sili gospodarsko razvite dele k hitrejšemu razvoju in pušča slabše razvite regije na gospodarskem in socialnem obrobju (Horvat, 1999, 139). Nobenega dvoma ni, da je regionalna politika tudi v Sloveniji izrednega pomena, saj država teži k čim bolj enakomerni razvitosti svojega ozemlja. Spodbujanje skladnejšega regionalnega razvoja in zmanjševanje razlik med posameznimi območji krepi ekonomsko in socialno kohezijo ter tako pomaga k enakomernejšemu razvoju celotnega ozemlja ne glede na razlike, ki izhajajo iz različne razpoložljivosti naravnih, gospodarskih, socialnih in drugih virov na posameznih področjih. Slovenija je začela izvajati svojo lastno regionalno politiko že v začetku sedemdesetih, vendar te politika ni bila celovita, ker je bila omejena na gospodarsko manj razvita območja do leta 1990 in po letu 1990 na demografsko ogrožena področja (Kukar, 1996, 317). V Sloveniji se v povezavi z regionalno politiko odvijata dva osnovna sklopa aktivnosti. Na eni strani gre za usklajevanje slovenske zakonodaje na področju regionalnega razvoja z zakonodajo Evropske skupnosti, s čimer naša država prevzema načela regionalne politike Skupnosti oziroma se aktivno vključuje v njeno razvijanje, na drugi strani pa za vzpostavitev ustreznega institucionalnega sistema, ki bo s pogoji članstva v Uniji sposoben učinkovitega izvajanja omenjene politike (npr.učinkovitega koriščenja sredstev Strukturnih skladov in Kohezijskega sklada) kot tudi soustvarjanja novih rešitev, usmerjenih k zagotavljanju ekonomske in socialne kohezije v Evropski uniji. V Sloveniji je politika spodbujanja socialno-ekonomsko manj razvitih območij že dolgo uveljavljena. Zaustavitev povečanja razlik med slovenskimi regijami je tudi eden izmed

29

dveh osnovnih ciljev Državnega razvojnega programa Republike Slovenije 2001-2006, ki je izvedbeni dokument Strategije gospodarskega razvoja v Sloveniji. Od leta 1999 pa v Sloveniji velja tudi poseben Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki določa cilje, načela, organizacijo spodbujanja skladnega regionalnega razvoja, dodeljevanje razvojnih spodbud in merila za opredelitev območij s posebnimi razvojnimi problemi. Sedaj se pripravlja tudi že nov zakon. Omenjeni dokumenti so osnova politike regionalnega razvoja v Sloveniji. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je k temu dodan še tako imenovani Enotni programski dokument, ki predstavlja okvir za nadaljnje načrtovanje projektov s področja socialne in ekonomske kohezije oziroma črpanje sredstev iz Strukturnih skladov. Temeljni strateški cilj regionalne politike je izboljšanje lokalno nadzorovanih razvojnih potencialov, usmerjenih v povečanje blaginje prebivalcev vseh slovenskih regij, s prednostnim delovanjem na področjih, kjer so odstopanja od tega cilja trenutno največja. Uresničevanje tega cilja bi se moralo izraziti kot:

• zaustavitev naraščanja razlik v gospodarski, socialni in okoljski razvitosti in v razvojnih priložnostih med regijami;

• preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi; • ohranjanje vsaj minimalne funkcionalne poseljenosti na celotnem ozemlju države

za ohranjanje kulturne krajine; • izboljšanje relativnega položaja slovenskih regij, merjeno v bruto domačem

proizvodu na kupni moči prebivalca, v primerjavi z regijami sosednjih držav (Mrak, Rojec, Šušteršič, 2001, 102).

Države pristopnice iz srednje in vzhodne Evrope na področju ekonomskega razvoja zaostajajo za sedanjimi članicami. Radikalne reforme iz začetka 90. so vodile do sprememb gospodarskih sistemov v teh državah. Plansko gospodarstvo je bilo zamenjano s tržnim, nekdaj zaprte države pa so odprle trge mednarodni trgovini. Potrebe držav pristopnic so v vseh pogledih ogromne, tako v infrastrukturi, industriji in storitvah kot tudi na področju malega gospodarstva, kmetijstva in okolja. V pripravah na vstop v EU je vsaka država pristopnica v sodelovanju s Komisijo pripravila tako imenovano Partnerstvo za pristop, ki izpostavlja najbolj problematična področja v tej državi, katera morajo biti rešena pred vstopom v EU. Ta strateški dokument predstavlja okvir za načrtovanje predpristopne pomoči. 4.1 Strategija regionalnega razvoja Slovenije Strategijo regionalnega razvoja Slovenije, ki je temelji strateški dokument s področja regionalnega razvoja, je Vlada sprejela v juniju 2001. Dokument je usklajen s Strategijo gospodarskega razvoja Slovenije in opredeljuje cilje regionalnega razvoja ter določa instrumente in politiko za doseganje ciljev. To je osnovni strateški dokument slovenske regionalne politike (Demšar Mitrovič, 2003, 80). Strategija regionalnega razvoja (v nadaljevanju SRRS) je sestavljena iz strateškega in analitičnega dela. V strateškem delu je predstavljena vizija regionalnega razvoja, ki stremi k trajnostnemu razvoju v najširšem pomenu ob optimalnem izrabljanju vseh potencialov v

30

regiji, pri tem pa ne zmanjšuje virov in možnosti razvoja prihodnjih generacij. Osnovni dolgoročni cilj SRRS je zmanjševanje razvojnega zaostanka Slovenije in slovenskih regij za povprečjem Evropske unije ob doseganju visokega življenjskega standarda in kvalitete življenja ter boljšega zdravja prebivalcev vseh slovenskih regij. Do leta 2006 so cilji konkretnejši in merljivi (Demšar Dimitrovič, 2003,80):

• zaustaviti povečanje razlik v gospodarski razvitosti in življenjskih možnostih med regijami s poudarkom na celostnem razvoju mest, ki so nosilci regionalnega razvoja v povezavi s podeželjem

• trajnostni razvoj vseh slovenskih regij in preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi

• ohranjanje minimalne poseljenosti na celotnem ozemlju Republike Slovenije • izboljšanje relativnega položaja slovenskih regij, merjeno v BDP po kupni moči na

prebivalca, v primerjavi z obmejnimi regijami v Avstriji in Italiji • zmanjšati razlike v zdravju med regijami zaradi slabših razvojnih možnosti (slabše

gospodarske in družbene razvitosti) in slabše dostopnosti do zdravstvene službe .

SRRS je določila tudi prednostna območja regionalne politike. Ta bo sicer delovala na celotnem območju države, vendar bo prednost dajala: regijam z nižjo stopnjo razvitosti glede na višino BDP na prebivalca oziroma stopnjo brezposelnosti (Pomurska, Podravska, Zasavska in Posavska), območjem s posebnimi razvojnimi problemi (ekonomsko šibka območja, območja s strukturnimi problemi in visoko brezposelnostjo, razvojno omejevana obmejna območja in območja z omejenimi razvojnimi dejavniki), obmejnim območjem in območjem, na katerih živijo madžarska in italijanska narodna manjšina ter romska etnična skupnost. Zavedati se moramo, da bo zmanjševanje razvojnega zaostanka Slovenije in slovenskih regij za povprečjem Evropske unije dolgotrajen proces, ki ga je možno pospešiti le s postopnim dvigom konkurenčnosti gospodarstva in regij. 4.2 Programi predpristopne pomoči Države pristopnice iz srednje in vzhodne Evrope na področju ekonomskega razvoja zaostajajo za sedanjimi članicami. Radikalne reforme iz začetka 90. so vodile do sprememb gospodarskih sistemov v teh državah. Plansko gospodarstvo je bilo zamenjano s tržnim, nekdaj zaprte države pa so odprle trge mednarodni trgovini. Potrebe držav pristopnic so v vseh pogledih ogromne, tako v infrastrukturi, industriji in storitvah kot tudi na področju malega gospodarstva, kmetijstva in okolja. V pripravah na vstop v EU je vsaka država pristopnica v sodelovanju s Komisijo pripravila tako imenovano Partnerstvo za pristop, ki izpostavlja najbolj problematična področja v tej državi, katera morajo biti rešena pred vstopom v EU. Ta strateški dokument predstavlja okvir za načrtovanje predpristopne pomoči. Predpristopna pomoč je inštrument Evropske unije, namenjen učinkovitejšemu in lažjemu izvajanju priprav držav kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope za priključitev v Unijo. Je del predpristopne strategije, ki je usmerjena na specifične potrebe vsake države kandidatke, ki se prijavlja na članstvo v Evropski uniji.

31

Predpristopna strategija ima dve glavni nalogi:

• zbrati vse oblike pomoči znotraj enotnega okvira, ki se imenuje pristopno partnerstvo, za vsako državo posebej na podlagi jasno določenega programa in prednostnih nalog priprave na članstvo;

• seznaniti države kandidatke s politiko Evropske unije in procedurami, ki povečujejo njihovo udeležbo v programih Skupnosti.

Širitev sodi med prioritetne naloge Evropske unije. Glede na število držav prosilk in glede na gospodarske in socialne razlike med obstoječimi državami članicami in državami kandidatkami, pa je širitev prav gotovo eden največjih izzivov v zgodovini evropskih integracij. Vzporedno s pogajalski procesom Evropska unija zagotavlja predpristopno pomoč državam kandidatkam iz srednje in vzhodne Evrope. Program PHARE je bil prvi izmed inštrumentov finančne pomoči, namenjenih izvedbi začetnih reform. V okviru Agende 2000, ki opredeljuje strateške in finančne usmeritve Evropske unije v obdobju 2000-20006, sta bila ustanovljena dva dodatna programa predpristopne pomoči in sicer: SAPARD in ISPA. (http://www.evropska-unija.si/pages/evropska_unija/financna_pom) Poleg kohezijske politike v državah članicah pa EU nudi strukturno pomoč tudi bodočim članicam EU v okviru programov predpristopne pomoči, s katero EU financira programe s področja infrastrukture, industrije, okolja, storitev, kmetijstva, razvoja podeželja in malega gospodarstva. Obstajajo trije različni finančni instrumenti za pomoč državam pristopnicam in sicer (Mrak, 2004,35): PHARE, SAPARD in ISPA. V obdobju 2000-2006 se bo predpristopna pomoč za države kandidatke več kot podvojila (www.evropska-unija.si). 4.2.1 PHARE (Poland and Hungary Action for Restructuring of the Economy) Program PHARE je od vseh treh najstarejši. Začel se je že leta 1989 in je bil sprva namenjen le Poljski in Madžarski za prestrukturiranje njunih gospodarstev, kasneje so te podpore razširili na trinajst držav: Albanija, Bosna-Hercegovina, Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Makedonija, Poljska, Češka, Slovaška, Slovenija, Romunija, Madžarska (Vršaj, 2002, 148). Danes je njegov namen izboljšanje institucij administracije in javnih organov, da bi se zagotovila pravilna uporaba in izvajanje prava Skupnosti. Hkrati tudi nudi pomoč pri novih investicijah v socialni in ekonomski sektor, kjer se te investicije najbolj potrebne (infrastruktura, podjetništvo, socialni ukrepi). Program PHARE je postal osrednji program predpristopne pomoči, katerega osnovni namen je posodobitev administrativne usposobljenosti držav članic za učinkovito izvajanje evropske zakonodaje in podpora najbolj potrebnim investicijam na področju ekonomske in socialne kohezije. Program PHARE predstavlja za države kandidatke nekakšno uvajanje v koriščenje sredstev iz Strukturnih skladov Unije v pogojih članstva. Slovenija je postala upravičena do pomoči iz programa PHARE leta 1992. Pomoč Sloveniji iz tega programa delimo v tri faze. Prvo fazo med letoma 1992 in 1995 imenujemo tranzicijsko obdobje. V tem obdobju so bila sredstva iz programa PHARE usmerjena v področja privatizacije in prestrukturiranje gospodarstva, javnih financ in

32

bančništva, okolja, energetike, kmetijstva ter področja izobraževanja znanosti in tehnologije. V predpristopnem obdobju med letoma 1996-1999 je pomoč temeljila predvsem na izvajanju predpristopne strategije, katere glavne komponente so prevzemanje pravnega reda EU ter obveznosti bodočega članstva v EU, razvoj medevropskih povezav ter gospodarske in družbene reforme, katerih cilj je povečati konkurenčno sposobnost gospodarstva v odprtem tržnem sistemu. Glede zagotavljanja pomoči EU državam kandidatkam za pripravo na polnopravno članstvo, se je z letom 2000 začelo novo –pristopno obdobje. Agenda 2000 in zaključki Evropskega sveta v Luksemburgu decembra 1997 predstavljajo temelj za nadaljnjo finančno pomoč EU državam kandidatkam. Pomoč je od leta 2000 namenjena zlasti podpori pri izvajanju pristopnih strategij, to je aktivnosti opredeljenih v Pristopnem partnerstvu. Od leta 1992, ko je bila Slovenija prvič upravičena do sredstev iz tega programa, pa vse do danes je za projekte s področij reforme javne uprave, privatizacije, reforme finančnega sektorja (vključno s čezmejnim sodelovanjem), ter razvoja človeških virov prejela v povprečju okrog 33,9 milijona evrov finančne pomoči letno, to je približno 7,7, milijarde slovenskih tolarjev. Gre za vsoto, ki v tako majhnem prostoru, kot je slovenski, nikakor ni zanemarljiva (Mrak, Mrak, Rant, 2004, 118). Dejansko črpanje razpoložljivih sredstev PHARE je odvisno predvsem od kakovosti priprave predlogov projektov in programov, razvoja potrebne institucionalne ureditve vključno z zagotovitvijo ustreznega števila visoko usposobljenih kadrov tako na nacionalni kot na regionalni in lokalni ravni ter tudi od dejanske absorpcijske sposobnosti koristnikov pomoči. Financiranja programa PHARE, katerih ni treba vračati, imajo razne oblike: sofinanciranja infrastruktur, neposredna financiranja projektov, dobava tehnologije, socialni posegi proti brezposelnosti in proti propadanju okolja, poklicna izobrazba (Vrščaj, 2002, 148). Twinning v Sloveniji Od leta 1998 se twinning v Sloveniji uporablja kot instrument, namenjen institucionalni izgradnji. Namen twinninga je zagotavljanje podpore Sloveniji pri prenosu pravnega reda EU v nacionalno zakonodajo in pri razvoju lastne upravne usposobljenosti za uveljavljanje svoje zakonodaje. Twinning ustvarja tesno partnerstvo med slovenskimi državnimi organi in državnimi organi držav članic EU, kar se uresničuje tako, da v Sloveniji gostuje državni uradnik iz države članice EU, ki opravlja funkcijo dolgoročnega predpristopnega svetovalca. Do leta 2001 je bilo v Sloveniji izpeljanih 24 projektov twinninga, in sicer na področjih kmetijstva, okolja, ekonomske in socialne kohezije, financ, notranjega trga, pravosodja ter notranjih zadev. V okviru programa PHARE za leto 2000 so bili za projekte twinninga v Sloveniji skupaj namenjeni štirje milijoni tolarjev (Mrak,Mrak, Rantl, 2004,122).

33

Program Twinning Lihgt je nov instrument, ki bi ga lahko pojmovali kot mlajšo sestro standardnega twinning orodja. Namen tega programa je podpora srednjeročnemu administrativnemu sodelovanju. Twinning Light se izvaja le v primeru, ko gre za neodvisno institucionalno problematiko, ki izhaja iz pravnega reda EU, pod pogojem, da je predmet obravnave omejenega obsega (npr. vzpostavitev upravnega organa). Projekti Twinning Light smejo trajati največ šest mesecev (običajni projekti twinninga trajajo najmanj 12 mesecev), njihov proračun je omejen na 150.000 evrov, pri njihovi izvedbi pa sodelujejo le kratkoročni svetovalci. Slovenija je bila prva država kandidatka, ki je pričela uporabljati ta novi instrument podpore in sicer na pilotskem projektu nacionalnega regulativnega organa za telekomunikacije. V sklopu programa PHARE za leto 2000 je bilo v proračunu rezerviranih 400.000 evrov za projekte Twinning Light v Sloveniji. Twinning Light je igral veliko vlogo pri pripravah Slovenije na vstop v EU, saj je 800.000 evrov proračunskih sredstev bilo namenjenih za izvajanje projektov Twinning Light v okviru nacionalnega programa PHARE za leto 2001. Projekti so zlasti s področja kmetijstva, notranjega trga, prometa, javnih financ (Vovko, 2005, 8). Program PHARE Access in program malih projektov Program PHARE Access je pobuda EU, namenjen pa je podpori razvoja civilne družbe. Skupni letni proračun programa Access znaša 20 milijonov evrov in je namenjen vsem državam kandidatkam, ki so do te podpore upravičene. Delež, namenjen Sloveniji znaša 350.000 evrov. Cilj programa Phare Access je krepitev institucionalne usposobljenosti nevladnih in neprofitnih organizacij skozi financiranje projektov, povezanih z uveljavljanjem pravnega reda EU na področju varstva okolja in socialnoekonomskega razvoja ter za določene prednostne naloge na področju socialne politike. Poleg tega pa program sofinancira tudi pokrivanje stroškov, ki izhajajo iz naslova sodelovanja v mrežah nevladnih in neprofitnih organizacij v EU. Sredstva, ki se podeljujejo v sklopu programa Access, se lahko gibljejo med 5.000 in 100.000 evrov, delež financiranja s strani EU pa lahko doseže tudi 80 do 90 odstotkov vrednosti projekta. Medtem ko je državni program PHARE osredotočen na velike investicijske projekte, je namen programa malih projektov podpora projektov, ki niso finančno zahtevni, imajo pa potencialno pomemben vpliv na zavest o vstopu v EU in priprave nanj. Skupni letni proračun programa za vse upravičene države kandidatke znaša 3,7 milijona evrov, od tega je Sloveniji namenjenih 150.000 evrov. Program zagotavlja podporo aktivnostim nevladnih in neprofitnih organizacij, vključno s strokovnimi združenji, gospodarskimi zbornicami, lokalnimi oblastmi, uradi za regionalni razvoj, univerzami. Prioritetna področja v letu 2001 so bila na primer kmetijstvo in razvoj podeželja, pravosodje in notranje zadeve, ekonomska in monetarna unija, notranji trg. Za izvajanje programa malih projektov je pristojna delegacija Evropske komisije v Ljubljani. Vsako leto se sredstva dodelijo približno sedmim projektom, finančna pomoč Evropske

34

komisije v okviru programa malih projektov pa znašajo največ 50 odstotkov od skupne vrednosti projekta, višina nepovratnih sredstev pa se giblje med 10.000 in 50.000 evrov. (http://www.evropska-unija.si/pages/evropska_unija/financna_pomoc/phare.html) 4.2.2 SAPARD (Special Accession Programme for Agriculture and Rural Development) SAPARD je poseben predpristopni program, ki podpira projekte s področja kmetijstva in razvoja podeželja, v okviru katerih se države kandidatke pripravljajo na članstvo v skupni kmetijski politiki EU. Program SAPARD je instrument finančne pomoči, ki je najbolj podoben Strukturnim skladom, namenjenim državam članicam EU, pri katerih Evropska komisija izvaja nadzor nad porabo sredstev po končanju projekta in ne pred njegovim pričetkom, kot v primeru programov PHARE in ISPA. Tak postopek ponuja bodočim državam članicam priložnost, da pridobijo dragocene izkušnje pri uporabi mehanizmov za črpanje sredstev EU in za izgradnjo znanj ter struktur, ki jih bodo potrebovale po vstopu v EU, ko se SAPARD preoblikuje v Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS). Upravljanje programa SAPARD je v neposredni pristojnosti generalne direkcije Evropske komisije za kmetijstvo. V Sloveniji je izvajanje programa v pristojnosti Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V okviru programa SAPARD je bilo v obdobju od leta 2000 do konca leta 2002 Sloveniji dodeljenih 19,4 milijona evrov pomoči. Do leta 2006 pa naj bi prejela skupno 45,1 milijona evrov pomoči. Slovenski državni program za razvoj podeželja za obdobje 2000-2006, ki ga je v letu 2000 potrdila Evropska komisija, opredeljuje načine porabe finančne pomoči. Upravičenci do sredstev SAPARD so kmetovalci, živilsko-predelovalna industrija in občine. Ukrepi upravičeni do pomoči iz programa SAPARD v Sloveniji so:

• Investicije v kmetijska gospodarstva, • Investicije v živilsko predelovalno industrijo v sektorjih predelave mesa, rib in

mleka, • Investicije za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, • Investicije za razvoj in izboljšanje infrastrukture na podeželju

(http://www.evropksa-unija.si/pages/evropska _unija/financna_pomoc/sapard.html). 4.2.3 ISPA (Instrument for Structural Policies for the pre-Accession) ISPA je finančni instrument za predpristopno pomoč kandidatkam za članstvo, ki ga je Evropska unija uvedla julija 1999. Finančna pomoč je namenjena naložbam v prometno infrastrukturo za večjo mobilnost in povezanost za vseevropskimi prometnimi omrežji in uveljavljanju evropskih meril varovanja okolja (Čebular, 2003,146).

35

Cilj programa ISPA je seznaniti države kandidatke s politiko in postopki vodenja na ravni EU, saj črpanje pomoči iz programa ISPA poteka po pravilih, ki so primerljiva s tistimi, ki veljajo za Kohezijski sklad. ISPA nudi državam kandidatkam pomoč pri spremljanju in uveljavljanju evropskih meril varovanja okolja ter naložbah v prometno infrastrukturo za večjo mobilnost in povezanost z vseevropskimi prometnimi omrežji (Mrak,Mrak, Rant, 2004,127). Sofinanciranje iz programa ISPA se izvaja v obliki nepovratne pomoči, ki lahko doseže tudi do 75 odstotkov vrednosti velikih projektov s področja transportnih mrež, gospodarjenja z vodami in kakovosti zraka. Vrednost projektov ne sme biti nižja od 5 milijonov evrov. Manjši delež proračuna je dovoljeno uporabiti tudi za financiranje pripravljalnih študij in tehnične pomoči, povezane s projekti ISPA. Prijava projektov poteka na podlagi strategij za področji okolja in prometa. Ministrstvo za promet in Ministrstvo za okolje, prostor in energijo v skladu s strategijo zagotavljata, da so vloge za prijavo projektov sofinanciranja pravilno izdelane in preko Službe vlade za evropske zadeve posredovane Evropski komisiji. Formalni odobritvi projektov Evropske unije sledi podpis meddržavnega sporazuma, t.i. finančnega memoranduma o sofinanciranju in poteku finančne in tehnične izvedbe projekta. Slovenija je od vzpostavitve instrumenta ISPA sklenila 13 finančnih memorandumov za 4 projekte s področja prometa, 8 projektov s področja okolja in 1 projekt tehnične pomoči, ki je namenjen usposobitvi organov v Sloveniji, da bodo po vstopu v EU sposobni prevzeti odgovornost za upravljanje s sredstvi skladov Evropske unije. Projekti, ki že potekajo so skupaj vredni več kot 137 milijonov evrov, od tega Evropska unija za njihovo izvedbo namenja 70 milijonov evrov. Preostala sredstva zagotavljata resorni ministrstvi, za projekte s področja okolja pa tudi občine, ki kot končne prejemnice skrbijo za izvedbo projektov (Čebular, 2003,146). Prvo leto izvajanja programa ISPA je bilo za Slovenijo izredno uspešno, saj ji je edini med državami kandidatkami uspelo zagotoviti najvišji mogoči delež finančnih sredstev, in sicer z ustreznim številom dobro pripravljenih projektnih predlogov. V letu 2000 je bila dosežena zgornja meja (2 odstotka od vseh sredstev, dodeljenih v sklopu programa ISPA), ki znaša skoraj 20 milijona evrov. Sloveniji je v okviru tega programa od leta 2000 pa vse do konca leta 2002 za financiranje številnih projektov uspelo pridobiti 71 milijonov evrov oziroma 16,2 milijarde slovenskih tolarjev (Mrak,Mrak, Rant, 2004,129). S 1.5.2004 se je program ISPA zaključil in prešel na program Kohezijskega sklada, s čimer je 15 projektov, ki so se pred pristopom k EU izvajali v Sloveniji s pomočjo ISPE, postalo kohezijskih (Vovko, 2005, 13). 4.2.3.1 CeROD-sofinanciran iz programa ISPA Glavni cilji politike ravnanja z odpadki so zmanjšati količine končno odloženih odpadkov z ločevanjem odpadkov in njihovih nevarnih sestavin na kraju izvora, povečati osnovno in energetsko predelavo odpadkov. Na področju industrijskih odpadkov in odpadkov iz sektorja energije so ukrepi osredotočajo na uvedbo primernega sistema za ravnanje z

36

odpadki v skladu s prakso Evropske unije. Tehnične ukrepe bodo spremljali ukrepi, ki temeljijo na tržnih mehanizmih (npr. uvedba taks za imetnike/povzročitelje odpadkov, višji stroški za odstranjevanje odpadkov), ki bodo spodbujali snovno in energetsko predelavo odpadkov in zmanjševanje emisij in tveganj, ki jih povzročajo nevarne sestavine odpadkov, z razstrupljanjem, kemično, toplotno in biološko stabilizacijo itd (Referenčni okvir za kohezijski sklad, 2003,14). CeROD-Center za ravnanje z odpadki Dolenjske je regijski projekt in je ena ključnih razvojnih in investicijskih nalog Mestne občine Novo mesto, kot tudi širšega dolenjskega, belokranjskega in posavskega območja s podporo Republike Slovenije in Evropske Unije. Na področju ravnanja z odpadki projekt združuje sodelujoča območja v funkcionalno regijo, kar je eden redkih, če že ne edinstven primer v Sloveniji. Projekt CeROD je pričel nastajati konec devetdesetih let prejšnjega stoletja kot posledica pomanjkanja prostora za odlaganje odpadkov na obstoječem Odlagališču nenevarnih odpadkov Leskovec. S sprejetjem Nacionalnega varstva okolja, Strateških usmeritev Republike Slovenije na področju ravnanja z odpadki in na osnovi direktiv in drugih dokumentov EU, je Vlada RS izdala vrsto podzakonskih aktov s področja ravnanja z odpadki. Glavni usmeritvi sprejetih predpisov sta zmanjšati količino odloženih odpadkov na odlagališča in vzpostavitev regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Na osnovi sprejetih dokumentov, spoštovanjem evropskih direktiv in dokumentov in podporo Ministrstva za okolje in prostor, je bil projekt dokončno izoblikovan kot regijski »Center za ravnanje z odpadki Dolenjske« s kratico CeROD. Osnovni cilj projekta je sanacija in zapiranje sedanjega odlagališča nevarnih odpadkov Leskovec, izgradnja novega odlagališča za obdobje najmanj 25-30 let ali celo več za Dolenjsko, Belo Krajino in Posavje. Pri načrtovanju vseh postopkov, objektov in naprav so bili upoštevani tehnični in okoljski standardi ter veljavna zakonodaja s tega področja, ki je že v celoti prilagojena pravnemu redu EU. Projekt je bil preko Ministrstva za okolje, prostor in energijo uvrščen na seznam možnih projektov, katerih izgradnja naj bi se sofinancirala tudi iz evropskega sklada ISPA. Podpis finančnega memoranduma o sofinanciranju izgradnje CeROD-a med Evropsko komisijo in Republiko Slovenji v višini 4.971.500 evrov je bil realiziran 21.1.2002. Tako je postal projekt CeROD prvi projekt na področju ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji, ki ga je podprla Evropska unija preko fonda ISPA. Po sklenjenem finančnem memorandumu bo ISPA prispevala v obliki donacije k financiranju I. etape I. faze projekta in sicer:

• zapiranje in ureditev obstoječega odlagališča odpadkov; • gradnja novega odlagališča odpadkov; • gradnja pomožne infrastrukture, ki je potrebna za zanesljivo obratovanje novega

odlagališča. ISPA pa sofinancira tudi tehnično pomoč za pripravo II faze projekta, ki bo vključevala pripravo načrta za ravnanje z odpadki, analiza različnih variant zbiranja in predelave odpadkov in pregled podatkov o sestavi in fizikalnih značilnostih toka odpadkov, vključno z oceno bodočih trendov. Za to tehnično pomoč ISPA sofinancira v višini 150.000 EUR.

37

Glede na to, da je investicijska naložba usklajena s Strategijo ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji in Nacionalnim programom varstva okolja, je predvideno, da ministrstvo sofinancira projekt v letih 2004-2006 z zneskom 450.000.000 in sicer v letu 2004 54 mio SIT, leta 2005 270 mio SIT in leta 2006 126 mio SIT. Sredstva se izplačujejo na podlagi zahtevka za povračilo sredstev lastne udeležbe proračuna Republike Slovenije na predpisanem obrazcu. Zahtevkom morajo biti priložene naslednje priloge: situacija potrjena od nadzornega organa, poročilo o napredovanju del, ki je obvezna priloga situacije, izjava o datumu plačila situacije izvajalcu. Zahtevki se morajo predložiti sofinancerju najkasneje v 15 dneh po potrditvi nadzornega organa. Ministrstvo za okolje prostor in energijo in Mestna občina Novo mesto sta skupaj v sodelovanju z ostalimi občinami na podlagi finančnega memoranduma o sofinanciranju regijskega centra za ravnanje z odpadki Dolenjske pripravila medobčinsko pogodbo o izgradnji in obratovanju regijskega centra, ki določa obveznost zagotavljanja finančnih sredstev iz občinskih proračunov. Kriterija za delitev stroškov sta število prebivalcev občin po popisu prebivalstva leta 1999 in količina odloženih odpadkov v letu 1998. 4.3 Delitev Slovenije na NUTS regije Za pravičnejšo razdelitev finančne pomoči najmanj razvitim regijam je statistični urad EU najmanj razvitim regijam izdelal posebno nomenklaturo teritorialnih enot, na osnovi katerih se zbirajo statistični podatki in posledično dodeljujejo finančna sredstva. Z vidika dodeljevanja finančne pomoči sta najbolj pomembni NUTS 2 in NUTS 3. NUTS kvalifikacija je kvalifikacija teritorialnih enot za statistiko (Nomenclature des Unites Territorielles pour Statistique). Vzpostavljena je bila z namenom zagotavljanja celovite in dosledne členitve teritorialnih enot za potrebe zbiranja, razvoja in usklajevanja regionalnih statistik v EU. Čeprav kvalifikacija NUTS sama zase nima pravne podlage, je zgolj odraz dogovora držav članic, je posredno vključena v pravni sistem EU. Kvalifikacija NUTS je zasnovana tako, da daje prednost že obstoječim upravnim regijam, čeprav je v posebnih primerih dopustno uporabiti tudi posebne regije oziroma upoštevati merila učinkovitosti, gospodarnosti ter kulturno-zgodovinske opredeljenosti. Po kvalifikaciji NUTS se teritorij hierarhično deli na pet ravni-tri regionalne in dve lokalni. S seštevanjem podatkom na nižjih teritorialnih ravneh je mogoče pridobiti podatke za višje ravni.

38

PREGLEDNICA 2: Ravni NUTS

Vir: Mrak, Mrak, Rant, 2004,58 Države morajo pri členitvi nacionalnega ozemlja preučiti in upoštevati že obstoječo administrativno strukturo, sistem zbiranja statističnih podatkov ter upoštevati velikost teritorialnih enot, število prebivalstva ter kulturno-zgodovinske dejavnike. NUTS kvalifikacija se prvenstveno res uporablja za zbiranje statističnih podatkov, vendar igra pomembno vlogo tudi pri kohezijski politiki, saj se na njeni osnovi določijo prednostne naloge na ravni Skupnosti, ki bodo deležne pomoči EU. Tako se na primer kot regije Cilja 1 kvalificirajo tiste regije, ki so v skladu z nomenklaturo NUTS 2, pri katerih BDP na prebivalca, merjen v standardih kupne moči in izračunan na osnovi podatkov EU na dan 26.3.1999, je bil manjši od 75 odstotkov povprečja EU za zadnja tri leta. Tudi regije Cilja 2 so podrobneje določene, in sicer so to regije na ravni NUTS 3, v njih pa naj skupno ne bi živelo več kot 18 odstotkov celotne populacije EU. Največ sredstev tako prejmejo države, ki uspejo vsaj na delu svojega ozemlja zadostiti pogojem, da se lahko uvrstijo med regije Cilja 1. Na ta način je uspelo največji del sredstev Strukturnih skladov dobiti najmanj razvitim članicam. Sredstva so dobile tudi države, ki so soočajo z velikimi regionalnimi razlikami. Za Slovenijo je bilo v obdobju pogajanj veliko govora o razdelitvi ozemlja na eno, dve ali tri regije na ravni NUTS 2. Kriterij za uvrstitev določene regije v omenjeni Cilj je njena gospodarska razvitost, ki mora biti nižja od 75 odstotnega povprečja EU. Če je BDP na

39

prebivalca v Sloveniji v obdobju 1997-1999 znašal 67 odstotkov povprečja Evropske unije (petnajstih držav članic), bo ta odstotek z vstopom Slovenije v EU narasel, saj se bo po širitve za povprečje EU štelo vseh petindvajset držav članic , torej vključno z novimi, gospodarsko šibkejšimi članicami. Po vključitvi Slovenije v EU bo slovenski BDP na prebivalca zaradi statističnega učinka širitve presegel 75 odstotkov povprečja EU, kar pomeni, da Slovenija ne bi mogla biti upravičena do sredstev, namenjenih regijam v okviru Cilja 1, kar predstavlja 70 odstotkov sredstev Strukturnih skladov.

Vir: Delo, št.148/2005, 3, STA Na osnovi velikih razlik v regionalnem razvoju si Slovenija prizadeva razdeliti svoje ozemlje na dve ali tri NUTS 2 regije, kar bi pomenilo, da bi bil vsaj del slovenskega ozemlja tudi v naslednjem finančnem obdobju (2007-2013) upravičen do intenzivne pomoči iz Strukturnih skladov. V pogajanjih za vstop v EU se je Slovenija z Unijo dogovorila, da bo ozemlje Slovenije razdeljeno na 12 regij na NUTS 3 ravni, razdelitev na NUTS 2 pa bo dogovorjena do konca leta 2006, ko bo Slovenija že članica Evropske unije. V skladu z dogovorom bo Slovenija do konca leta 2006 praktično obravnavana kot ena NUTS 2 regija oziroma bo zanjo izdelan le en tako imenovani skupni programski dokument, na osnovi katerega se bodo pripravljali projekti in v okviru katerega se bodo črpala tudi Sloveniji namenjena sredstva iz Strukturnih skladov in Kohezijskega sklada Evropske unije. Za delitev držav na kohezijske regije ima Evropska unija jasna pravila in ta veljajo za vse članice enako. Temeljna pogoja za ustanovitev regije sta vsaj 800.000 prebivalcev in teritorialna zaokroženost. Vemo, da je Slovenija ena regija in da ima pri delitvi na več regij težave. Pred vstopom v EU si je v pogajanjih izborila eno regijo, če hoče to spremeniti, naj pripravi predlog za nova pogajanja. Takšen je kratki in jasni odgovor Evropske komisije na vprašanje o možnostih za delitev Slovenije na več regij (Kocbek, 2005, 5).

40

Predlog zakona o skladnem regionalnem razvoju naj bi parlament obravnaval na izredni seji še konce julija. Vsekakor pa se zdi, da ni prepričljivega soglasja o dveh kohezijskih regijah-o nerazviti vzhodni in razviti zahodni polovici države, kakor predlaga zakon-pa če je ta delitev še tako pomembna. Vprašanje se zdi preprosto-koliko regij v mali Sloveniji prenese velika Evropa? Minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar, ki zakon najpogosteje predstavlja, s seje na sejo ponavlja: Zakon, ki bo določil dve kohezijski regiji potrebujemo nemudoma, da bi ga lahko septembra poslali v Bruselj. Če si tega temelja ne bomo zagotovili z zakonom, bomo v nadaljevanju pogajanj za finančno perspektivo od leta 2007 do leta 2013 izgubili 40 odstotkov za Slovenijo predvidenih evropskih kohezijskih sredstev (Čeh, 2005, 5).

41

5. IZZIVI KOHEZIJSKE POLITIKE EVROPSKE UNIJE Z iztekom Agende 2000 konec leta 2006 se med drugim izteče tekoči finančni okvir kohezijske politike Evropske unije, ki ekonomski in socialni koheziji v obdobju 2000-2006 namenja 231 milijard evrov sredstev Strukturnega sklada in Kohezijskega sklada, dodatnih 22 milijard evrov za predpristopne pomoči in še 22 milijard evrov za strukturno pomoč novi državam članicam, skupno torej 257 milijard evrov. Za obdobje po letu 2006 se bodo morali Evropska komisija, Evropski parlament ter nove in stare članice dogovoriti o ključnih prioritetah nove finančne perspektive. Če želi Evropska unija uresničiti svoj ekonomski potencial in premagati razlike, ki jih bo prinesla širitev, se mora ekonomska in socialna kohezija okrepiti kot temelj trajnostnega razvoja v prihodnosti. Vsebinski izzive Evropske unije v prihodnosti so ekonomske narave kot so: stimulacija gospodarske rasti in povečanje zaposlenosti, doseganje socialne in ekonomske kohezije, nadaljevanje skupne kmetijske politike in politične narave: skupna zunanja politika in skupna varnostna in obrambna politika. Vsi ti izzivi se bodo odražali v novi finančni perspektivi, katerega sestavni del bo tudi kohezijska politika. Na kohezijsko politiko v prihodnosti bosta neposredno vplivala predvsem najpomembnejša ekonomska izziva razširjene Evropske unije, in sicer spodbujanje gospodarske rasti in zaposlenosti v skladu z Lizbonsko strategijo ter doseganje ekonomske in socialne kohezije po širitve. Kohezijska politika se bo v prihodnosti soočala s štirimi lastnimi izzivi: 1. uresničevanje ekonomske in socialne kohezije v razširjeni Uniji: Pri zasledovanju te prioritete se bo Evropska unija soočala s problemi, ki jih prinašajo bistveno povečanje regionalnih razlik po širitvi, globalizacija, liberalizacija svetovne trgovine, tehnološka revolucija, demografske in strukturne spremembe v gospodarstvu ter povečane zahteve, ki iz tega sledijo. Povečanje prilagodljivosti evropskega gospodarstva v razmerah hitrih sprememb bo v prihodnosti ključnega pomena tako za doseganje kohezije kot tudi gospodarske rasti. 2. podpora ostalim prioritetam Evropske unije: Kohezijska politika bo v prihodnosti pomemben instrument uresničevanje Lizbonske strategije. Z zmanjševanjem razlik, ki temelji na spodbujanju konkurenčnosti in ne na socialnih transferjih, bo kohezisjka politika skušala zagotoviti, da bodo v doseganje trajnostnega razvoja vključene vse regije in socialne skupine in da bodo koristi zasledovanja lizbonskih ciljev čim bolj široko porazdeljene. 2. stimulacija ključnih dejavnikov konkurenčnosti za doseganje uravnoteženega in

trajnostnega razvoja: Razlike v ravni razvitosti, produktivnosti in dostopnosti trga dela med regijami izvirajo iz strukturnih pomanjkljivosti ključnih dejavnikov konkurenčnosti, kot so nezadosten obseg fizičnega in človeškega kapitala, pomanjkanje inovativnosti, regionalnega vodenja in nizka raven varovanja okolja. Spodbujanje

42

regionalne konkurenčnosti mora zato temeljiti na investicijah, ki ciljajo na razvoj ključnih dejavnikov konkurenčnosti.

3. novo partnerstvo za kohezijo: Prihodnost predstavlja izziv tudi za institucionalni okvir

in izvedbo kohezijske politike v praksi. Prizadevanja za povečanje učinkovitosti in politične odgovornosti kohezijske politike zahtevajo definicijo jasnega strateškega pristopa h ekonomski in socialni koheziji z določitvijo prioritet, koordinacijo kohezijske politike z nacionalnimi in lokalnimi sistemi vladanja in omogočanjem učinkovitega ter nepristranskega nadzora nad učinki kohezijske politike in izpolnjevanjem ciljev.

Skupen obseg sredstev, namenjenih koheziji v novi finančni perspektivi, znaša 344,91 milijard evrov, kar je bistveno več, kot je na razpolago sredstev za te namene v Agendi 2000. Ker na doseganje ekonomske in socialne kohezije vplivajo številni dejavniki, je potrebno ob danih sredstvih evropskega proračuna jasno določiti prioritete kohezijske politike, da bi bil učinek na doseganje kohezije v Evropski uniji največji. Zasledovanje prioritetnih tematskih sklopov, ki so podobni današnjim prednostnim Ciljem, naj bi bilo v prihodnosti poenostavljeno in bolj transparentno, v okviru treh skupin izdatkov:

• konvergenca: Tudi v prihodnosti naj bi bil največji del Kohezijskih sredstev namenjen razvoju najmanj razvitih območij. V prvi vrsti so to regije na NUTS 2, katerih BDP na prebivalca je nižji od 75 odstotkov povprečja Evropske unije. Ker se bodo razlike znotraj Unije po širitvi povečale bolj kot kdajkoli prej, bo njihovo zmanjševanje zahtevalo dolgoročna prizadevanja držav članic in Evropske unije. Temu delu pomoči naj bi bilo v obdobju 2007-2013 namenjeno približno 78 odstotkov oziroma 269 milijard evrov vseh kohezijskih sredstev. Financiranje konvergence naj bi potekalo preko treh Skladov- Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada.

• regionalna konkurenčnost in zaposlenost: Države članice, regije in posamezniki se

bodo morali v prihodnosti prilagajati svetu, ki se nahaja v procesu prestrukturiranja, hitrih ekonomskih in socialnih sprememb, globalizacije trgovine in proizvodnje ter prehoda v družbo in gospodarstvo, ki temeljita na znanju. Evropska komisija za doseganje tega cilja predlaga pristop na dveh ravneh: spodbujanje regionalnih sprememb in pomoč posameznikom pri soočanju s spremembami. Za cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlenosti naj bi bilo v obdobju 2007-20013 namenjeno 18 odstotkov oziroma 62 milijard evrov vseh kohezijskih sredstev.

• teritorialno sodelovanje: Komisija v novi finančni perspektivi predlaga nov cilj, ki

naj bi bil namenjen skladnemu in enakomernemu povezovanju teritorija Evropske unije s podporo na sodelovanju na čezmejni, transnacionalni in medregionalni ravni. Ta cilj naj bi bil financiran s strani ESRR, dodeljena sredstva pa naj bi predstavljala 4 odstotkov oziroma 13,8 milijard evrov vseh kohezijskih sredstev.

43

6. TEŽAVE IN REŠITVE Evropska unija je sicer eno izmed najhitreje razvijajočih se gospodarskih območij na Svetu, vendar so kljub temu razlike med najbolj in najmanj razvitimi državami precejšnje. Da bi zmanjšala obstoječe razlike in zagotovila trajnostni in enakomerni razvoj vseh članic Evropske unije in predvsem njenih regij, je Unija oblikovala svojo kohezijsko politiko, ki je ena glavnih ekonomskih politik Evropske unije. Do sredstev iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada so upravičene tiste evropske regije, ki razvojno ne dosegajo povprečja Evropske unije in potrebujejo podporo za nastanek konkurenčnega okolja, ustvarjanja novih delovnih mest, spodbujanje izobraževanja za pridobitev kvalificirane delovne sile ter pospeševanja gospodarskega in socialnega razvoja. Mednarodna konkurenčnost ni sama sebi namen. Mednarodna konkurenčnost zagotavlja hitro gospodarsko rast, znotraj katere lahko politika zagotovi visoko kakovost življenja in socialno blaginjo. Ugotovili smo, da je članstvo v Evropski uniji Sloveniji prineslo številne prednosti in koristi na različnih področjih, predvsem pa bo Slovenija kot članica Evropske unije okrepila svojo vlogo v mednarodni skupnosti in utrdila položaj samostojne in bolj prepoznavne države. Evropska unija nikakor ni obljubljena dežela in poleg številnih koristi, ki jih ima vstop za tako majhno državo, kot je Slovenija, se bodo sčasoma pokazale tudi slabe strani. Vendar pa moramo poudariti, da vključitev v Evropsko unijo predstavlja predvsem možnosti in priložnosti, od nas samih pa je odvisno, ali in kako jih bomo uresničili.

44

7. SKLEP Evropska unija je že zelo v zgodnji fazi svojega razvoja prišla do spoznanja, da velike ekonomske in socialne razlike v razvitosti med posameznimi regijami in državami ovirajo trajnosten razvoj Evropske unije kot celote. Zato se je Evropska unija že zgodaj lotila izvajanja kohezijske politike kot ene svojih prioritetnih politik. Temeljni cilj kohezijske politike je bil in ostaja nespremenjen: prispevati k zmanjšanju razvitosti med posameznimi deli Evropske unije. Za izvajanje kohezijske politike skrbijo naslednji finančni inštrumenti: Strukturni skladi, Kohezijski sklad, Evropska investicijska banka in ostali finančni instrumenti. Strukturni skladi so namenjeni zmanjševanju razlik in potemtakem tudi pospeševanju gospodarske rasti in zaposlenosti. Tri poglavitna področja delovanja strukturnih skladov so: razvoj človeških virov, infrastruktura in podpora proizvodnih dejavnosti. Strukturni skladi podpirajo razvoj tistih evropskih regij, ki zaradi različnih vzrokov zaostajajo v razvoju. Njihov cilj je zmanjšati te razlike in ustvariti okolje za enakomeren in uravnotežen razvoj vseh držav in regij Evropske unije. S članstvom v Evropski uniji je tudi Slovenija upravičena do sredstev iz Strukturnih skladov. Slovenija ima kot članica Evropske unije veliko možnosti in priložnosti za koriščenje sredstev iz strukturnih skladov in iz Kohezijskega sklada. Zelo pomembno je, da se zavedamo pomembnosti sredstev in da jih znamo ustrezno izkoristiti za uspešen razvoj slovenskega gospodarstva. Pomembno dopolnilo prioritetam Strukturnim skladom predstavljajo še Pobude Skupnosti in Inovativne aktivnosti in tehnična pomoč. Pobude Skupnosti so posebni programi, katerih namen je reševanje problemov, ki so pomembni z vidika Evropske unije kot celote, vendar jih države članice oziroma regije ne zasledujejo v svojih razvojnih programih. Inovativne aktivnosti pa so novost, s katero se želi podpreti najnovejše ideje za izboljšanje kvalitete regionalnih razvojnih strategij, ki še niso bile primerno raziskane. Na ta način se v regijah spodbuja inovativnost in eksperimentalni duh, ki sta nujno potrebna, da regije ustrezno reagirajo na izzive informacijske dobe in povečujejo konkurenčnost svojih gospodarstev. Kohezijski sklad je poseben sklad, ki skrbi za financiranje projektov, namenjenih izboljšanju okolja in prometne infrastrukture v državah članicah Evropske unije. Njegov osnovni namen je nuditi pomoč pri doseganju socialne in ekonomske kohezije. Pomoč se dodeljuje od projekta do projekta, v dogovoru med Evropsko komisijo in državo članico. Poleg kohezijske politike v državah članicah Evropske unije nudi strukturno pomoč tudi bodočim članicam EU v okviru predpristopne pomoči. Obstajajo trije različni finančni instrumenti za pomoč državam pristopnicam: PHARE, SAPARD in ISPA. Te finančne pomoči je bila Slovenija deležna kot država pristopnica.

45

8. POVZETEK- ABSTRACT Evropska unija je eno od ekonomskih področij z največjim potencialom na Svetu, vendar so kljub temu gospodarske in socialne razlike med njenimi članicami precejšnje. Zaradi pomena skladnega regionalnega razvoja in enakovrednega položaja regij, je Evropska unija že zelo zgodaj začela z izvajanjem kohezijske politike kot ene svojih prioritetnih ekonomskih politik. Kohezijska politika Evropske unije temelji na finančni solidarnosti med državami, njen osnovni cilj pa je zmanjševanje ekonomskih in socialnih neenakosti med državami. Je vsekakor osrednjega pomena za Evropsko unijo. Izvajanje te politike omogoča prenos približno 35 odstotkov proračuna Evropske unije, pretežno s strani bogatih članic v najmanj razvite regije. Slovenija se je s kohezijsko politiko srečala že pred vstopom v Evropsko unijo. Deležna je bila predpristopne pomoči v obliki programov: PHARE, ISPA in SAPARD. S polnopravnim članstvom 1.5.2004 pa je upravičena so sredstev iz Strukturnih skladov in Kohezijskega sklada. Za Slovenijo članstvo v Evropski uniji predstavlja predvsem nove možnosti za gospodarski razvoj in zelo pomembno je, ali jih bomo znali izkoristiti. Za izvajanje kohezijske politike skrbijo naslednji finančni instrumenti: Strukturni skladi, Kohezijski sklad, Evropska investicijska banka in drugi finančni instrumenti. Ključne besede: Kohezijska politika, Evropska unija, solidarnost, kohezija, Strukturni skladi, Kohezijski sklad, Slovenija, ekonomske in socialne razlike, regije The European Union is one of the most potential economic areas in the world, but there are nevertheless substantial economic and social differences between its member states. Due to the importance of regional development and equal position of regions, the European Union has begun practicing cohesive politics as one of its main priorities economic politics. Cohesive politics are based on financial solidarity between member states and its main goal is to decrease economic and social differences between the member states. Cohesive politics is certainly crucial for the European Union. Practicing cohesive politics enables transfer of approximately 35 percent of the European Union budget from the most developed countries to the less developed ones. Slovenia became acquainted with cohesive politics before joining the European Union. Slovenia was given pre – joining help with the programs such as PHARE, ISPA and SAPARD. With the membership in EU Slovenia has become entitled to the resources from the Structural funds and the Cohesive fund. Membership in EU challenges Slovenia to grasp new possibilities for its economic development and it is very important whether we will be able to use them. To practice cohesive politics there are the following financial instruments: structural funds, Cohesive fund, European Investment Bank and other financial instruments.

46

Key words: Cohesive politics, EU, solidarity, cohesion, structural funds, cohesive fund, Slovenia, economic and social differences, regions 9. LITERATURA 1. Benko,Riana,J.Bece,J.Klasinc,S.Vlaj,A.Murn,A.Prašnikar.2002.Na poti v

EU.Ljubljana: Slovenski raziskovalni inštitut za management. 2. Bobek,Vito, in Vladimir Kenda. 1997.Osnove mednarodnih odnosov. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 3. Bobek,Vito,J.Potočnik,M.Rojec,V.Ravbar,P.Stahovnik,F.Štiblar.1996.Od pridruženega

članstva do polnopravnega članstva v Evropski uniji.Ljubljana:Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.

4. Čebular, Alenka.2005.Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana: Urad vlade Republike Slovenije za informiranje.

5. Čeh,Silva.2005.Kako majhne Slovenije prenese velika Evropa.Delo157,5. 6. Demšar Mitrovič,Polona.2003.Posledice širitve EU.Ljubljana: Ministrstvo za okolje,

prostor in energijo. 7. Feeks,Fons, A.Healy,L.Boot.2001.Priročnik za izvajanje projektov v okviru strukturnih

skladov. Ljubljana. 8. Ferlinc,M., B.Hvastja, M.Kopše, A.Kumer, T.Peče, V.Zupančič.Slovenski gospodarski

predstavnik v tujini. 2004.Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. 9. Horvat,Andrej.1999.Slovenija in Evropska unija.Ljubljana: Zveza ekonomistov

Slovenije. 10. Kezunovič,Maja.2003.Slovenija in Evropska unija:O pogajanjih in njihovih

posledicah.Ljubljana:Urad vlade RS za informiranje. 11. Kocbek,Darja.2005.Regije so resna stvar.Delo 149,5. 12. Kukar,Stanka.1996.Slovenija in Evropska unija.Ljubljana:Ministrstvo za ekonomske

odnose in razvoj. 13. Mrak,Mojmir,M.Mrak,V.Rant.2004.Kohezisjka politika Evropske unije.Ljubljana:

Samozaložba. 14. Mrak,Mojmir,M.Rojec,J.Šušteršič.2001.Slovenija v novem desetletju:trajnost,

konkurenčnost in članstvo v EU.Ljubljana: Urad RS za makroekonomske odnose in razvoj.

15. Murn,Ana.2000.Državne in strukturne pomoči v Evropski uniji, posameznih državah Evropske unije in v Sloveniji. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

16. Petzold,Wolfgang, R.Skarubski, U.Wisser.2000.Priročnik o strukturnih pomočeh Evropske skupnosti. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

17. Vovko,Silva.2005.Finančni instrumenti za pomoč državam pristopnicam (seminarska naloga).Ljubljana:Fakultete za upravo.

18. Vrščaj, Egidij. 2002.Slovenija v Evropski uniji.Ljubljana: Ognjišče, Koper in Mladinska knjiga.

19. Zbašnik, Dušan.2001.Mednarodne poslovne finance.Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

20. Wostner,Peter.2005.Kako do denarja EU.Ljubljana:GV založba.

47

10. VIRI 1. Pharov program pomoči podjetjem.2001.Ljubljana:Obrtna zbornica Slovenije. 2. Proračun Mestne občine Novo mesto 2005. 3.http://evropa.gov.si/skaldi/ 4.http://www.evropska-unija.si/pages/evropska_unija/financna-pom 5.http://www.evropska–unija.si/pages/evropska_unija/financna-pomoc/phare.html 6.www.evropska-unija.si 7. http://miha.ef.uni-lj.si/rcef/kpeu/index.asp?pg=predstavitev/razlaga 8.http://www.gov.si/arr/4eu-p/2p.html 9.Začetno poročilo CeROD-Center za ravnanje z odpadki Dolenjska.Novo mesto.Mestna občina Novo mesto.2004,5-9. 10. Žižmond,Egon. 1998. Kako nastane pisno delo.Maribor:Ekonomsko-poslovna fakulteta.

kohezijska politika evropske unije · kohezijska politika evropske unije temelji na načelu...

Documents