UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

INDUSTRIJSKA POLITIKA SLOVENIJE IN MADŽARSKE: PRIMER DRŽAVNIH POMOČI Kandidatka: Albina Zaplotnik Študentka izrednega študija Številka indeksa: 82155094 Program: univerzitetni-85 Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: doc. dr. Jani Bekő

Tržič, januar 2004

1

KAZALO 1 UVOD 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 4 1.3 Predpostavke in omejitve 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja 5 2 OPREDELITEV INDUSTRIJSKE POLITIKE 6 2.1 Zgodovinski okvir državne intervencije in razlogi za vodenje industrijske politike 6 2.2 Teoretični okvir industrijske politike 2.2.1 Definicije industrijske politike 7 2.2.2 Cilji industrijske politike 9 2.2.3 Instrumenti industrijske politike 9 2.3 Sodobna industrijska politika 11 2.3.1 Konkurenčnost narodnega gospodarstva 11 2.3.2 Strateška industrijska politika 12 3 INDUSTRIJSKA POLITIKA SLOVENIJE 13 3.1 Izhodiščni položaj industrijske politike v Sloveniji 13 3.2 Vidiki konkurenčnosti in položaj predelovalne industrije v Sloveniji 15 3.3 Horizontalna usmerjenost industrijske politike v Sloveniji 17 3.4 Nadaljnje usmeritve industrijske politike v Sloveniji 18 3.4.1 Politika pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti ter njeni ukrepi 20 4 INDUSTRIJSKA POLITIKA MADŽARSKE 25 4.1 Izhodiščni položaj industrijske politike na Madžarskem 25 4.2 Neposredne tuje investicije kot vidik razvoja in konkurenčnih prednosti 25 4.2.1 Vpliv neposrednih tujih investicij na rast produktivnosti in prestrukturiranje 27 4.3 Nadaljnje usmeritve industrijske politike na Madžarskem 30 5 PRIMERJAVA INDUSTRIJSKIH POLITIK SLOVENIJE IN 33 MADŽARSKE, MERJENIH Z DRŽAVNIMI POMOČMI 5.1 Opredelitev državnih pomoči z vidika industrijske politike 33 5.2 Veljavna pravila državnih pomoči 33 5.3 Obseg in struktura državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem 35 5.4 Sektorska struktura državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem 37 5.4.1 Državne pomoči v predelovalni industriji 39 5.4.2 Državne pomoči transportu in premogovništvu 42 5.5 Opredelitev značajev industrijske politike Slovenije in Madžarske 43 5.6 Instrumenti državnih pomoči 45 5.6.1 Uporaba instrumentov državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem 46

2

6 SKLEP 50 7 POVZETEK 53 SEZNAM VIROV 54 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC 59 SEZNAM TABEL 60

3

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu bom obravnavala vlogo industrijske politike v narodnem gospodarstvu in posebej opredelila industrijsko politiko na primeru dveh tranzicijskih držav, in sicer Slovenije in Madžarske, ki sta v zadnjem desetletju dosegli dokaj hiter gospodarski razvoj. Obe državi se kot bodoči članici Evropske unije vse bolj približujeta umirjeni makroekonomski situaciji, ki je značilna za razvita gospodarstva. Prav tako se obe državi vse bolj soočata s svetovnimi procesi globalizacije in internacionalizacije, zato je vloga industrijske politike, ki ima jasno določene cilje, opredeljene ukrepe in aktivnosti, vse večja. Čeprav ekonomska teorija še vedno ni razrešila problema o potrebnosti industrijske politike, nam praksa gospodarsko uspešnih držav kaže ravno nasprotno. Pri tem se nam poraja vprašanje o možnosti posnemanja načina izvajanja industrijske politike teh držav, ob tem pa je treba poudariti, da je za uspešno izvajanje industrijske politike potrebno upoštevati vse specifičnosti nekega gospodarstva ter konstruktivno sodelovanje tako s strani vlade kot podjetij in ostalih institucij. Nedvomno tudi potencialno članstvo Slovenije in Madžarske v Evropski uniji v veliki meri vpliva na oblikovanje industrijskih politik obeh držav. Državne pomoči posameznim sektorjem (še zlasti v težavah) so vse bolj omejene, saj so obsežne državne pomoči v nasprotju z delovanjem enotnega trga. Na način izvajanja in izbiro ustreznih instrumentov industrijske politike pa ima pomemben vpliv tudi velikost gospodarstva. Danes so v svetu vse bolj pomembne ekonomije obsega, ki pa so za majhna gospodarstva na domačem tržišču verjetno nedosegljive, zato je internacionalizacija podjetij vse bolj nujna. Vsa našteta dejstva govorijo v prid industrijski politiki in če pri tem upoštevamo še vse hitrejši gospodarski razvoj zadnjega desetletja, ni več nobenega dvoma o potrebnosti industrijske politike, ki je ključ za doseganje dolgoročne gospodarske rasti, višje ravni gospodarske razvitosti in s tem dviga življenjskega standarda. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen: V diplomskem delu bom skušala odgovoriti na vprašanje, kakšna je vloga industrijske politike z njenimi ukrepi pri doseganju mednarodne konkurenčnosti, in sicer na primeru industrijskih politik dveh tranzicijskih držav, Slovenije in Madžarske. Primerjava teh držav se mi je zdela še zlasti zanimiva, ker sta obe državi v zadnjem desetletju dosegli dokaj hiter gospodarski razvoj; Madžarska s pomočjo velikega priliva tujega kapitala, Slovenija pa brez njega. Cilji: V diplomskem delu bom predstavila izhodišča, usmeritve, cilje in ukrepe industrijske politike Slovenije in Madžarske ter s primerjavo industrijskih politik, merjenih z državnimi pomočmi, izdelala podrobnejšo analizo značilnosti in opredelila aktivnost obeh industrijskih politik. V teoretičnem delu diplomskega dela bom predstavila razloge za vodenje industrijske politike, različne definicije in instrumente industrijske politike ter strateške usmeritve sodobne industrijske politike. V tretjem in četrtem delu diplomskega dela bom

4

predstavila industrijsko politiko v Sloveniji in na Madžarskem ter skušala opredeliti njena izhodišča, usmeritve, cilje ter ukrepe, ki vodijo do želenih ciljev. V petem, zadnjem delu, pa bom s primerjavo industrijskih politik Slovenije in Madžarske, merjenih z državnimi pomočmi, analizirala njune značilnosti in opredelila aktivnost obeh industrijskih politik. Trditve: Naša trditev je, da državi vodita aktivno industrijsko politiko, ki naj bi bila v skladu z industrijsko politiko Evropske unije, kjer so v ospredju konkurenčnost, inovativnost, znanje, podjetništvo in mrežno povezovanje. 1.3 Predpostavke in omejitve Ker pri obravnavi industrijske politike nikakor ne bo mogoče zajeti vseh dejstev, se zatekam k nekaterim predpostavkam. Predpostavka »ceteris paribus« mi bo omogočila, da se bom pri proučevanju industrijske politike osredotočila le na industrijsko politiko izbranih držav. Nato predpostavljam, da bosta obe državi postali polnopravni članici Evropske unije, kar vpliva na oblikovanje industrijskih politik obeh držav in usklajenost le-teh z industrijsko politiko Evropske unije. Predpostavljam tudi, da se usmeritve in cilji industrijskih politik obeh držav, razdelani po programih, ukrepih in instrumentih, ki jih bom predstavila v diplomskem delu, v času pisanja diplomskega dela ne bodo spremenili. Za Madžarsko bom uporabila trenutno razpoložljive podatke, zato predpostavljam, da bo analiza značilnosti njene industrijske politike ustrezna. Pri pisanju diplomskega dela bom vlogo industrijske politike najprej opredelila splošno, potem pa se bom omejila na dve državi, Slovenijo in Madžarsko, obe tranzicijski državi in skorajšnji članici Evropske unije. Pri primerjavi industrijskih politik obeh držav se bom omejila le na državne pomoči, ki se izkazujejo v letnih poročilih, in sicer bom prikazala podatke o državnih pomočeh, ki so bile dodeljene v predelovalni industriji, transportu, premogovništvu, jeklarstvu in regionalne pomoči, brez kmetijstva in ribištva. Pri zbiranju podatkov so nastopile tudi omejitve zaradi pomanjkanja literature za Madžarsko in zaostajanja v izdaji letnih poročil o državnih pomočeh na Madžarskem. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri pisanju diplomskega dela bom uporabila strokovno literaturo različnih avtorjev s področja industrijske politike ter znanje, ki sem ga pridobila pri študiju na Ekonomsko- poslovni fakulteti v Mariboru. V veliki meri se v diplomskem delu opiram tudi na statistične podatke. Raziskava v diplomskem delu bo potekala na makroekonomski ravni, saj bom proučevala vlogo industrijske politike v nacionalnih gospodarstvih. Makroekonomska raziskava bo prepletena s statično in predvsem dinamično raziskavo v zadnjem delu. Za metodo raziskovanja bom uporabila deskriptivni pristop, v okviru tega pa metodo deskripcije in kompilacije ter komparativno metodo, ki bo podprta še s kvalitativno analizo. S tem bom v sklepnem delu skušala odgovoriti na zastavljeno vprašanje o tem, kakšna je vloga industrijske politike z njenimi ukrepi pri doseganju mednarodne konkurenčnosti, in sicer na primeru industrijskih politik Slovenije in Madžarske.

5

2. OPREDELITEV INDUSTRIJSKE POLITIKE 2.1 Zgodovinski okvir državne intervencije in razlogi za vodenje industrijske politike Državna intervencija ali poseganje države v gospodarstvo je že od vsega začetka razvoja ekonomske teorije eno od njenih najbolj kontroverznih področij. Ekonomisti klasične politične ekonomije so tako kot njihovi predhodniki prisegali na ekonomsko svobodo (laissez-faire, laissez-passer)1 in svobodno delovanje tržnega mehanizma. Kljub njihovemu odločnemu nasprotovanju poseganja države v gospodarstvo, pa državi že Adam Smith določi področja njenega delovanja tam, kjer profitni motiv ni dovolj močan (infrastruktura, šolstvo …). Maksimizacija dobička in blaginje ter zanašanje na delovanje »nevidne roke« A. Smitha predstavlja vodilno mesto tudi v kasnejši neoklasični ekonomski doktrini, ki je implicitno predpostavljala, da na makroekonomski ravni gospodarstvo deluje v skladu s Sayevim zakonom trga. Šele z globoko ekonomsko krizo koncem dvajsetih let so se pojavile alternative neoklasični ekonomski teoriji. Najodmevnejša je bila keynesianska ekonomska doktrina, ki je poudarjala pomen državne intervencije pri uravnavanju agregatnega povpraševanja in bila zelo uspešna pri odpravi posledic ekonomskih ciklov. S pojavom inflacije in istočasno naraščajoče brezposelnosti (stagflacije) koncem sedemdesetih let se je začel preobrat in s tem zopet poudarjanje ekonomskega liberalizma v nekaterih državah. Po predpostavki neoklasičnega modela svobodnega delovanja tržišča, ki ustvarja institucionalni okvir in določa cene ter elemente alokacijske učinkovitosti, državna intervencija ni potrebna, saj gospodarstvo samodejno doseže Paretov optimum. Ravno v tej predpostavki je bil razlog za vodenje industrijske politike oz. poseganje države v gospodarstvo, saj tržni mehanizmi ne morejo učinkovito koordinirati vseh ekonomskih aktivnosti. Ravno zato pa obstaja potreba po aktivni obliki vodenja industrijske politike za doseganje višje ravni gospodarske razvitosti, kar pa se v končni fazi odraža v dvigu življenjske ravni (Murn 2002b, 7). Argument tržne neučinkovitosti temelji na spoznanju osnovnega konkurenčnega modela gospodarstva, katerega predpostavke so omejevalne (Jaklič 1994, 496-497):

1) javne dobrine, katerih koristi ali stroškov ne moremo pripisati tistim, ki jih proizvajajo ali plačujejo zanje – ne obstajajo,

2) nekonveksnosti v potrošnikovih preferencah ali proizvodnih možnosti ni, 3) informiranost in prilagajanje sta popolna in brezplačna; model je statičen, obstaja

končno število trgov, 4) trgi so popolni, saj so dobrine tržne, 5) obstaja enakost družbenih in privatnih diskontnih stopenj, 6) ni politično povzročene togosti (npr. minimalnih plač), 7) razdelitev bogastva je neproblematična.

Državna intervencija je pri odpravljanju tržnih neučinkovitosti potrebna, kajti npr. vlaganje podjetja v izobraževanje delovne sile, ki lahko po šolanju zamenja zaposlitev, za podjetje verjetno ne bo donosno. Zato je tu naloga države, da širi raven znanja in 1 Pustite, naj gredo stvari svojo pot.

6

spretnosti delovne sile. Prav tako je državna intervencija pomembna pri a) oblikovanju novih informacij, proizvodov in tehnologij, b) pomoči novonastalim podjetjem, c) zmanjšanju tveganja, zlasti za manjša podjetja, ki imajo manjše možnosti za razpršitev tveganja in d) pri problemih zaposlovanja, še zlasti pri pomoči podjetjem, ki se kratkoročno ne morejo prilagoditi raznim strukturnim spremembam (ibid., 497). Poleg argumenta tržne neučinkovitosti obstajajo še drugi razlogi za izvajanje industrijske politike, med katerimi je najpomembnejši argument mednarodne trgovine, saj po mnenju sodobnih ekonomskih teoretikov teorija primerjalnih prednosti in razpoložljivosti proizvodnih faktorjev na prehodu v enaindvajseto stoletje ne držita (Murn 2002b, 7). Tehnološke spremembe in globalizacija konkurence pa so danes ključ k uspehu podjetij; investiranje v tehnologijo, raziskave in razvoj, izobraževanje, infrastrukturo pa neomejeni dejavniki pri ustvarjanju konkurenčnih prednosti, s katerimi lahko vplivamo na mednarodne trgovinske tokove. Konkurenčnost je vedno manj odvisna od obilnosti produkcijskih faktorjev kot predpostavlja teorija mednarodne trgovine, temveč vse bolj od državne intervencije v smislu spodbud razvoja perspektivnih sektorjev in »ustvarjalne« konkurence. Vlogo države lahko z vidika delovanja gospodarstva opredelimo na tri načine (Petrin 1993, 140): 1) ureja institucionalni referenčni okvir, 2) vpliva na kratkoročna gospodarska gibanja in 3) skrbi za dolgoročno gospodarsko rast. Na kratkoročna gospodarska gibanja vpliva država z makroekonomsko politiko (ustrezna kombinacija monetarne in fiskalne politike), na dolgoročno gospodarsko rast pa z industrijsko politiko. Če pojmujemo industrijsko politiko kot vladno sprejemanje in usklajevanje pobud za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti celotnega gospodarstva in posameznih sektorjev (Johnson 1984, 8; povzeto po Jaklič 1993, 495), so potrebne neprestane izboljšave v starih industrijah in sposobnost za uspešno konkuriranje v novih. Zato pa ima država pomembno vlogo pri spodbujanju nastajanja institucij, ki naj bi zagotavljale stalen dotok specializiranega znanja (npr. razvijanje tehnoloških in managerskih sposobnosti). Zelo pomemben je razvoj »družbenih sposobnosti«, ki zajemajo stopnjo izobraženosti delovne sile, sposobnost sodelovanja in tekmovanja podjetij, splošne vrednote, norme, politične in gospodarske institucije ter nenazadnje tudi stabilnost vlade in njena sposobnost podpiranja gospodarske rasti (Abramowitz 1994, 88; povzeto po Dmitrović 1998, 52). Vsi našteti razlogi govorijo v prid industrijski politiki in kot pravi Brabant (1998, 34), je ob upoštevanju razlik med družbenimi ter privatnimi stroški in koristmi potrebna državna intervencija v pravi obliki, ob pravem času in k pravim (učinkovitim) uporabnikom; temeljni cilj državne intervencije, kot navaja Hitiris (1994, 279), pa je odprava tržnih neučinkovitosti in povečanje konkurence med podjetji in sektorji znotraj države in zunaj nje. 2.2 Teoretični okvir industrijske politike 2.2.1 Definicije industrijske politike Razprave o upravičenosti industrijske politike in katere državne aktivnosti prištevati k industrijski politiki se v ekonomski teoriji močno razhajajo. Zelo širok koncept

7

industrijske politike je podal Pinder (1982, 44-52; povz. po Chang 1994, 58), saj v svojo definicijo vključuje celo vrsto ukrepov: fiskalne in finančne spodbude za investicije, raziskovalne dejavnosti in razvoj na ravni podjetij ali institucij, programe javnih investicij, državne nakupe, protimonopolno politiko, politiko združevanja podjetij in kapitala za ustvarjanje zmagovalcev, podporo majhnim podjetjem, regionalno politiko, usmerjeno v razvoj fizične in socialne infrastrukture, ter gradnjo industrijskih parkov, zunanjetrgovinsko zaščito, sektorske politike za industrijske panoge v krizi in ukrepe za izboljšanje proizvodnje v delovno intenzivnih panogah. Vendar pa preobsežnost koncepta industrijske politike zmanjšuje njegovo uporabnost (Chang 1994, 59), zato je potrebno določiti mejo med industrijsko in ostalimi politikami. Kot navajata avtorja Adams-Bolino (1983; povz. po Korać 1990, 20-23), je potrebno za lažje razumevanje pojma industrijske politike in njene razmejitve od ostalih politik njeno razlikovanje po: 1) obsegu – splošne, selektivne, regionalne, sektorske, specifične industrijske politike, 2) času – anticipativne, reaktivne, kratkoročne, dolgoročne industrijske politike, 3) strateških opredeljenostih – defenzivne, stabilizacijske, pozitivne, adaptivne industrijske politike in 4) področjih ekonomskih interesov. Definicija je zelo široka, vendar pa kljub temu koncept industrijske politike ne sme izgubiti svoje specifične vsebine. Tako Blais (1986, 4-5) v svoji definiciji poudarja njeno selektivnost in definira industrijsko politiko kot niz selektivnih ukrepov vlade, s katerimi vpliva na spremembe industrijske strukture. Dotakne se tudi izraza »industry«, ki se lahko nanaša na celotni primarni in sekundarni sektor in ne zgolj na predelovalno industrijo. V razvitih državah se gospodarske aktivnosti vse bolj selijo v storitveni sektor, zato je nesmiselno ločevati področje industrijske proizvodnje od storitvenih dejavnosti, saj lahko industrijska politika sega tudi na druga področja gospodarstva (Dmitrović 1998, 14). Država lahko vodi anticipativno (aktivno) in reaktivno industrijsko politiko (Atkinson in Coleman 1995, 51-52). Anticipativna politika ima dolgoročen značaj in je usmerjena v strukturno preoblikovanje sektorjev, reaktivna industrijska politika pa je organizirana neposredno in naravnana na reševanje specifičnih podjetniških problemov. Prva je značilna za države, kjer je zgodovinsko pogojena možnost poseganja države v gospodarstvo (Francija, delno Nemčija, Japonska), druga pa se v večini uveljavlja v državah, kjer prisegajo na tradicijo ekonomskega liberalizma (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija). Glede na obširnost koncepta industrijske politike lahko na koncu dodamo še definicijo Dmitrovićeve (1998, 21), ki opredeljuje industrijsko politiko kot ukrepe države, ki z uporabo različnih makro- in mikroinstrumentov posredno vodijo v večjo dinamično in alokacijsko učinkovitost na narodnogospodarski ravni in povečujejejo konkurenčnost domačih podjetij v mednarodnem merilu. V tej definiciji ima industrijska politika makro- in mikroekonomsko komponento, kjer je makroekonomska splošna in se nanaša na rast in razvoj ter povečanje konkurenčnosti celotnega gospodarstva, mikroekonomska komponenta pa je selektivna in se nanaša na delovanje posameznih podjetij, panog ali sektorjev. Iz vseh navedenih definicij lahko izluščimo nekaj pomembnih značilnosti industrijske politike, le-te pa so njena specifičnost, selektivnost, strateška usmerjenost in

8

fleksibilnost, ki so pomembne komponente pri izvajanju industrijske politike posameznih držav in pri doseganju želenih ciljev. 2.2.2 Cilji industrijske politike Industrijsko politiko bi lahko definirali tudi s pomočjo ciljev, s katerimi se uresničuje (Korać 1990, 25). Njen temeljni in hkrati končni cilj je dolgoročen gospodarski razvoj in doseganje mednarodne konkurenčnosti. Pri realizaciji temeljnega cilja pa se pojavlja večno nesoglasje med ekonomisti in politiki, in sicer kateremu cilju dati prednost: ali je to pomoč perspektivnim podjetjem ali zaščita ogroženih podjetij. Pomoč perspektivnim podjetjem (to so podjetja z visoko dodano vrednostjo, velikim tržnim deležem in izvoznim potencialom) vodi v povečanje konkurenčnosti gospodarstva in onemogoča monopolni položaj, zaščita ogroženih podjetij (to so neperspektivna ali podjetja v težavah) pa je povezana z oportunitetnimi stroški, saj so konkurenčne prednosti povezane le s trenutno zaščito. Industrijska politika lahko z raznimi oblikami pomoči tako omogoča tudi preživetje nekonkurenčnih podjetij, iz tega pa izhaja pozitivni in negativni vidik industrijske politike. Tako npr. Curzon Price (1981, 17; povz. po Korać 1990, 32) loči pozitivno in negativno industrijsko politiko; pozitivna industrijska politika je tista, ki podpira procese strukturnih sprememb s pomočjo novih industrij in visoke tehnologije; negativna industrijska politika pa lahko celo prepreči strukturne spremembe, saj nekonkurenčnim in neproduktivnim podjetjem in panogam omogoča preživetje. Seveda pa je sprejemljivost negativne industrijske politike potrebno iskati v povezavi z brezposelnostjo v primeru prenehanja določenih aktivnosti. Tudi Jaklič (1994, 495) pravi, da lahko negativna industrijska politika s pospeševanjem ali zaviranjem določenega gospodarskega segmenta na račun drugih segmentov povzroči izkrivljenost gospodarske strukture in jemlje motivacijo ostalim gospodarskim subjektom. Pozitivna industrijska politika pa je tista, ki podpira proces prestrukturiranja, vključuje strateško razmišljanje v ekonomsko politiko in je nadgradnja koncepta konkurenčnih prednosti. Zaradi kompleksnosti ciljev industrijske politike zasledovanje temeljnega cilja v praksi ni enostavno. Za implementacijo ciljev industrijske politike ima država na voljo različne instrumente na makro- in mikroekonomski ravni, ki pa so predmet obravnave v naslednjem podpoglavju. 2.2.3 Instrumenti industrijske politike Država ima za vodenje industrijske politike na voljo različne instrumente, ki so le sredstvo za dosego želenih ciljev, ukrepi pa so tisti, ki so specifični in pomenijo način in akcijo pri uporabi instrumentov industrijske politike. Instrumente industrijske politike razvrščamo na tiste, ki delujejo na makroekonomski in mikroekonomski ravni. Makroekonomski instrumenti so neselektivni in delujejo na vse ekonomske subjekte hkrati in jih uvrščamo med instrumente industrijske politike le, če služijo njenim specifičnim ciljem in delujejo drugače, kot to določa trg (Murn 2002a, 23).

9

Ločimo naslednje makroekonomske instrumente industrijske politike (Dmitrović 1998, 35-45):

1. gradnja institucij, ki zasleduje cilje, kot so pospeševanje mrežnega sodelovanja med podjetji, vključevanje podjetij v mednarodno konkurenco, razvoj malih in srednjevelikih podjetij, pospeševanje gospodarskega razvoja ipd.;

2. pogajalski forumi, katerih glavni cilj je ustvarjanje dialoga med nasprotujočimi si silami različnih skupin, običajno delodajalcev, delojemalcev in državne uprave;

3. zakonodaja o konkurenci, katere cilji so uravnavati tržne strukture, preprečevati monopol in omogočiti prost vstop novih podjetij v panogo;

4. izobraževalni sistem, katerega osnovni cilj je čim višja raven izobraženosti in strokovne usposobljenosti delovne sile, ki je pomemben dejavnik konkurenčnih prednosti;

5. podpora brezposelnim, ki sicer sodi v okvir socialnih pomoči, vendar je usmerjena proti cilju povečanja zaposlitvenih možnosti (zaposlovanje preko javnih del, brezplačno izobraževanje in prekvalifikacije);

6. davčni sistem, katerega cilj je vplivati na raven varčevanja in investiranja v gospodarstvu ter spodbujanje gospodarske aktivnosti;

7. gradnja in upravljanje fizične infrastrukture, kamor sodijo transportne povezave, komunikacijski, energetski objekti ipd., ki pomembno vplivajo na učinkovito delovanje gospodarstva;

8. devizni tečaj in obrestna mera, ki sicer sodita v okvir monetarne politike, hkrati pa ju je moč uporabiti za doseganje ciljev industrijske politike: povečanje izvoza, politika uvoznega nadomeščanja, vpliv na raven investiranja ipd.

Med makroekonomskimi instrumenti industrijske politike je moč najti take, ki imajo vse značilnosti državnih pomoči, še posebno izobraževalni in davčni sistem ter gradnja infrastrukture (Murn 2002a, 23). Mikroekonomski instrumenti industrijske politike pa izražajo selektivnost in so usmerjeni na posamezna podjetja, panoge ali sektorje. Mikroekonomski instrumenti po svojih značilnostih sodijo med ukrepe državnih pomoči. Mednje uvrščamo naslednje instrumente (Dmitrović 1998, 28-35): 1. subvencije, ki so usmerjene v spodbujanje razvojno-raziskovalnih in izobraževalnih

dejavnosti v podjetjih, ohranjanje delovnih mest, pokrivanjem tekočih stroškov poslovanja ipd;

2. državna poroštva, ki so pomemben instrument v negotovem poslovnem okolju, saj s prevzemom finančnih obveznosti država zmanjša tveganje posojilojemalca, kar se odraža v ugodnejših pogojih kreditiranja;

3. selektivni davki, med katere sodijo razne davčne olajšave, zmanjšanje davka ipd., katerih cilj je spodbujanje ali omejevanje proizvodnje vezane na določeno podjetje ali skupino podjetij;

4. investicije v javna podjetja, ki so usmerjene v reševanje strukturnih problemov razvoja in preprečevanje naravnih monopolov;

5. državni nakupi, s katerimi država domače proizvajalce postavlja v priviligiran položaj zaradi pospeševanja razvoja domačih podjetij in s tem vpliva na zaposlenost. Zaradi pomanjkanja konkurence pa obstaja nevarnost ekonomske neučinkovitosti teh podjetij.

6. Izdaja državnih obveznic, ki je sicer makroekonomski instrument, uporablja pa se za specifične namene financiranja prestrukturiranja podjetij.

10

7. Zaščitna politika, katere cilj je zaščita domačih proizvajalcev in potrošnikov pred tujimi konkurenti, kamor spadajo predvsem zunanjetrgovinski ukrepi, ki omejujejo uvoz blaga. Dolgoročna zaščita pred tujo konkurenco zmanjšuje ekonomsko učinkovitost.

8. Adminstrativni ukrepi, med katere sodijo licence, koncesije, omejitve tujih vlaganj, alokacija deviz ipd., katerih cilj je omejevanje tržnih sil.

9. Usmerjanje bančnih posojil, katerih cilj je s pridobivanjem posojil pod ugodnejšimi pogoji v korist posameznih podjetij ali sektorjev vplivati na investicijsko dejavnost.

Državna intervencija z ukrepi oz. instrumenti industrijske politike lahko torej deluje na makro- in mikroekonomski ravni, pri čemer pa je pri realizaciji ciljev industrijske politike pomembna tudi njihova koordinacija. Na makroekonomski ravni je tako naloga industrijske politike zagotavljanje ustreznega okolja za delovanje, rast in razvoj podjetij, na mikroekonomski ravni pa se ukvarja z delovanjem in uspešnim prilagajanjem posameznih podjetij, panog ali sektorjev v spremenjenih konkurenčnih razmerah. Za politiko vzdrževanja konkurence je temeljnega pomena, da vzdržuje narodnogospodarsko in podjetniško raven, zato naj država posega v gospodarstvo le tako, da vpliva na inpute, vložke in pogoje za gospodarski razvoj, v samo delovanje gospodarstva, njegove outpute in rezultate pa naj ne posega (Senjur 1995, 292). 2.3 Sodobna industrijska politika 2.3.1 Konkurenčnost narodnega gospodarstva Med modernimi pojmovanji konkurenčih sposobnosti gospodarstva je najodmevnejša Porterjeva teorija konkurenčnih prednosti, ki upošteva makro in mikro raven, avtor pa je v njej povezal konkurenčnost podjetij in konkurenčnost države kot celote. Porterjev model konkurenčnih prednosti temelji na štirih specifičnih skupinah dejavnikov, ki determinirajo konkurenčne prednosti države in podjetja (faktorski pogoji, pogoji povpraševanja, podporne in komplementarne industrije, podjetniška strategija, struktura in tekmovalnost). To so tisti dejavniki konkurenčnih prednosti, ki tvorijo novo tipologijo nacionalnega razvoja, država s svojimi ukrepi pa ima zelo omejeno vlogo. Pomembno je le, da tvori okolje, ki uspešnim podjetjem omogoča sinergijske poslovne učinke, torej je njena poglavitna naloga, kot pravi Dmitrović (1994, 181-183), »signaliziranje« s poudarjanjem prioritet in izzivov za podjetja (primer za to je npr. spodbujanje uvajanja sistemov za izboljšanje kakovosti proizvodov in poslovanja, ki je podprto z mednarodnimi standardi). Razprave o tem, kako doseči mednarodno konkurenčnost domače industrije so razdeljene na dva dela; tako eni zagovarjajo politiko liberalizma – zmagovalce naj določi trg, drugi pa zagovarjajo državno intervencijo oziroma vodenje aktivne industrijske politike, ki usmerja vire k najbolj učinkovitim uporabnikom (mednarodno konkurenčne panoge). Svobodno delovanje tržišča je nedvomno pomembno, še zlasti tekmovalnost, ki je predpogoj za uspeh poslovanja podjetij in je najvišja v pogojih popolne konkurence, ki pa se v praksi zelo redko pojavlja. Zato je zlasti za nova tržna gospodarstva oz. nove industrijske panoge ali podjetja upravičena določena mera protekcionizma, industrijska politika pa je usmerjena v spodbujanje ali olajšanje sprememb v tistih aktivnostih, ko podjetja sama teh sprememb niso sposobna izvesti (ibid., 182). Najbolj so te spodbude in

11

pomoči potrebne pri usmeritvi sektorjev ali določenih panog, ki niso produktivni, saj je produktivnost dela in kapitala tista determinanta, ki določa konkurenčnost, generatorji razvoja in gospodarske rasti pa so lahko le konkurenčna podjetja. Poglavitni vzvodi za doseganje konkurenčnosti so na strani podjetij, pri čemer pa se kaže potreba po aktivni industrijski politiki, ki temelji na strateški viziji, država pa mora izbrati take instrumente, ki bodo prispevali k dvigu konkurenčne sposobnosti gospodarstva ne le s spodbujanjem nastajanja novih, temveč tudi s spodbujanjem prestrukturiranja obstoječih podjetij v svetovno uspešna podjetja, ki bodo sposobna konkurirati na mednarodnih trgih (Petrin 1993, 143). 2.3.2 Strateška industrijska politika Za doseganje učinkovitosti narodnega godpodarstva, njegovo kakovostno rast, ki zagotavlja njegovo mednarodno konkurenčnost, je potreben nov, sodoben koncept industrijske politike, ki temelji na strateškem pristopu. Strateški pristop k industrijski politiki je direktno usmerjen v izboljšanje proizvodnih učinkovitosti in temelji na spoznanju, da alokacija virov ni odvisna samo od tržnih sil, temveč tudi strateških sistemov upravljanja in mrežnega povezovanja podjetij (Petrin 1995, 8). Industrijska politika je tista, ki spodbuja institucionalne spremembe in ustvarja poslovno okolje, v katerem podjetja vzdržujejo konkurenčnost in se tako hitreje in bolj prožno odzivajo na nove priložnosti. Industrijska politika je tako usmerjena ne le v odpravo tržnih neučinkovitosti zaradi eksternalij, javnih dobrin, informacijskih problemov, nepopolnih kapitalnih trgov, temveč tudi v doseganje institucionalnih sprememb. Država tako prevzame pasivno in ne aktivno vlogo, ki pomaga kreirati poslovno okolje za realizacijo ciljev industrijske politike in spodbujati prestrukturiranje v smeri novih sektorjev oz. podjetij ter novih procesov v že obstoječih sektorjih oz. podjetjih. Država kot pasivni usmerjevalec razvojnih procesov tako poskuša vplivati na poslovno okolje podjetij in predvsem na njihov strateški managament, ob tem pa gre predvsem za vzpodbujanje mehkih dejavnikov razvoja. Strateška industrijska politika poudarja mikroekonomski pristop k povečanju konkurenčnih sposobnosti gospodarstva. Hkrati pa vsebuje tudi vse prvine aktivne industrijske politike, kar pa ne pomeni hkrati tudi nenehnega poseganja države v gospodarstvo, temveč pasivno državno usmerjanje gospodarstva, ki z uporabo instrumentov industrijske politike na mikro ali makro ravni, vodi k povečanju dinamične in alokacijske učinkovitosti v narodnem gospodarstvu. Strateški pristop industrijske politike je torej usmerjen k izboljšanju gospodarske učinkovitosti s tem, da v trgu, strateškem managementu in mrežnem povezovanju vidi ključne dejavnike za doseganje mednarodne konkurenčnosti.

12

3. INDUSTRIJSKA POLITIKA SLOVENIJE 3.1 Izhodiščni položaj industrijske politike v Sloveniji Bivše komunistične dežele so zaradi splošnega odpora do poseganja države v gospodarske odločitve še zlasti na mikroekonomski ravni, v večini zavzele neoliberalen pristop k industrijski politiki, ki zagovarja pasivno vlogo države v mikroekonomskih zadevah ter pristop tržne neučinkovitosti, ki zagovarja državno intervencijo na področju konkurence. Poleg tega je bila za države v tranziciji poglavitna naloga doseči makroekonomsko stabilnost, ki predstavlja izhodišče za gospodarsko rast. V Sloveniji se je že kmalu po uspešno izvedeni makroekonomski stabilizaciji, ko je začela ekonomska rast vse bolj padati in brezposelnost naraščati, izkazalo, da samo monetarna in fiskalna politika ter politika konkurence (skozi pristop tržne neučinkovitosti) v praksi ne zadostuje. To kaže na potrebo po aktivni industrijski politiki, ki bo spodbujala procese prestrukturiranja v času gospodarske tranzicije (Petrin 1995, 7). V Sloveniji je poleg prehoda iz planskega v tržno gospodarstvo, šlo še za druge spremembe, kot je ustanovitev nove države, uvedba nove valute; država se je v tem času spopadala z visoko inflacijo in brezposelnostjo. Z uvedbo nove, lastne valute in restriktivno monetarno politiko je Sloveniji v zelo kratkem času uspelo znižati inflacijo pod letno raven 20 % (že po letu 1993). Tako je že leta 1992 pod vodstvom novo izvoljene vlade Slovenija začela izvajati bolj aktivno industrijsko politiko, s katero naj bi država izvedla spremembe in obrnila negativne trende v pozitivne. Potrebno je bilo izboljšati podjetniško okolje, ki bi omogočalo uspešno prestrukturiranje v podjetjih, da bi le-ta postala bolj učinkovita (to je v veliki meri odvisno od managerskih zmožnosti podjetij) in si izboljšala mednarodno konkurenčnost. Sama privatizacija ni zadosten pogoj za večjo učinkovitost in dvig mednarodne konkurenčne sposobnosti podjetij (Petrin 1995, 22). Za učinkovito izvajanje industrijske politike, ki si jo je zastavila vlada, pa je privatizacija nujna, saj je tudi nadaljnja rast pogojena z večanjem privatnega sektorja. Poleg uspešno izvedene makroekonomske stabilizacije, liberalizacije in privatizacije, je ena izmed pomembnejših nalog države tudi graditev ostalih temeljev tržnega mehanizma kot mednarodno konkurenčnih podjetij, tržnih institucij in pravnega okvira, ki zahteva dovzetnost za postopne, a nenehne spremembe, za kar pa je potrebna industrijska politika, ki bo spodbujala prestrukturiranje v smeri nastajanja novih in opuščanja starih zmogljivosti (Petrin 1993, 143). Projekt »Prenova podjetij« predstavlja temeljni program nove slovenske aktivne industrijske politike, ki se je začel izvajati leta 1992. Osnovni namen projekta je bil povečanje mednarodne konkurenčnosti slovenskih podjetij in podjetjem omogočiti dostop do novih managerskih znanj. V projekt so bile po predhodni panožni analizi izbrane najpomembnejše panoge, po kriterijih relativne izvozne pozicije glede na celoten izvoz industrijskih panog. Sama izvedba projekta je potekala v več korakih (Petrin 1995, 29-31): • za izbrane panoge so bile narejene panožne analize, • izbranih je bilo pet panog, znotraj katerih sta bili na javnem razpisu izbrani po dve

podjetji iz vsake panoge (soudeležba pri kritju stroškov); teh deset podjetij je sodelovalo v procesu pilotskega prestrukturiranja,

13

• ob koncu projekta so bila z rezultati analiz seznanjena vsa podjetja v izbranih panogah in širša javnost.

Poleg tega je bilo izbranih dvanajst domačih svetovalnih organizacij in tuja Kearneyeva svetovalna organizacija, ki naj bi pripomogla k strokovnemu izvajanju projekta. S tem projektom je poskušala vlada spodbuditi proces prestrukturiranja podjetij, ki pomeni usposabljanje podjetij na vseh njegovih vitalnih funkcijah; od nabave, proizvodnje, preko splošnega mangemeta do tržišča in prodaje (Gmeiner in drugi 1993, 30). Projekt je predstavljal strateški pristop k industrijski politiki, v kateri je vlada imela vlogo spodbujevalca in je bila usmerjena predvsem na oblikovanje ugodnega okolja za prestrukturiranje. Bistvena ugotovitev pri izvajanju tega projekta je bila, da je nizka ekonomska rast posledica velike vrzeli med Slovenijo in zahodnimi konkurenti (zaostajanje v produktivnosti je zelo veliko, kar pa je posledica visokih proizvodnih stroškov, visokih stroškov dela in kapitala, nizke kakovosti proizvodov, preširok asortiman …). Končni izid projekta »Prenova podjetij«, katerega namen je bil dvig konkurenčnosti slovenskih podjetij s pomočjo managerskih znanj (Dmitrović 1998, 151-153), je bil ugoden, saj so že v letu 1993 testno prestrukturirana podjetja bistveno znižala stroške. Poleg tega so se v posameznih panogah oblikovale strateške skupine, sestavljene iz predstavnikov podjetij, vladnih služb, gospodarske zbornice in svetovalcev, vendar se je proces s koncem projekta upočasnil, zmanjšala pa se je tudi aktivna vloga države na področju industrijske politike. Po letu 1993 so v Sloveniji značilni procesi intenzivnega prestrukturiranja, kot so spremembe v lastninski in upravljalski strukturi, pa tudi v finančni strukturi. Ukrepi industrijske politike so bili v tem času predvsem omejeni na izvajanje selektivnih ukrepov na eni strani (različne oblike državnih pomoči posameznim podjetjem) in institucionalne spremembe na drugi strani. Leta 1996 pa je Ministrstvo za gospodarstvo predložilo nov, bolj evropski koncept industrijske politike, ki ga je razvijalo v okviru projektov Phare ob pomoči strateških sektorskih skupin. Ta sodobni koncept je temeljil na povečanju konkurenčne sposobnosti slovenske industrije in je usklajen z zakonodajo Evropske unije. V tem programu ne gre več zgolj za vertikalne vladne ukrepe industrijske politike, temveč za horizontalne vladne ukrepe, ki namesto poseganja države v panoge ali podjetja usmerjajo aktivnosti države na posamezne projekte, skrbijo za izobraževanje na področju managerskih znanj, spodbujajo konkurenco, poslovno standardizacijo, posodabljanje proizvodnih procesov in programov, investiranje, izvoz in mednarodno konkurenčnost ter ustvarjajo klimo za razvoj novih podjetij in podjetništva. Pri izbiri instrumentov industrijske politike so tako v ospredju razne olajšave, subvencije pa naj bi se do polnopravne priključitve Evropski uniji uporabljale le v izjemnih primerih (ibid., 153). Za obdobje po letu 1993 so značilni intenzivni procesi privatizacije podjetniškega sektorja. Privatni sektor je začel po letu 1989, v času tranzicije, hitro naraščati. V Sloveniji je bila privatizcija postopna in je trajala nekaj let (do konca leta 1997). Za »razdelitveno privatizacijo« sta značilna dolgotrajnost procesa in prehod velikega dela lastnine k državi. S privatizacijo so se v Sloveniji oblikovale tri tipične skupine podjetij (UMAR 2002, 34): javna podjetja ter dve skupini nejavnih, in sicer notranja in zunanja. Javna podjetja so bila podjetja s pretežnim lastništvom države, v notranjih – nejavnih

14

podjetjih so bili pretežni lastniki delavci, vključno z managementom podjetja in bivšimi zaposlenimi, v zunanjih – nejavnih podjetjih pa zaposleni in država vključno z državnimi skladi niso dobili večinskega deleža. Glavni lastniki (notranji in zunanji), ki so prevladovali po zaključku primarne privatizacije, so dobili približno enake deleže; v notranjih podjetjih so prevladovali notranji lastniki (bivši zaposleni, zaposleni in management podjetja), v zunanjih pa država in skladi. Med temi velikimi delničarji pa ni bilo skoraj nobenih strateških lastnikov (minimalni delež 2 %) ter tujih finančnih in strateških lastnikov (samo 0,3 % delež). V obdobju sekundarne privatizacije pa je prišlo do spremembe v lastniški strukturi predvsem v povečanju deleža strateških lastnikov. V naslednjih letih se bo sprememba lastniških struktur izvajala predvsem v javnem sektorju (javne gospodarske službe, bančni in zavarovalni sektor), saj je npr. v letu 2000 delež javnega sektorja v bruto domačem proizvodu predstavljal še 35 % delež (Murn 2002a, 20). Če izhajamo še iz teoretičnega izhodišča industrijske politike držav v tranziciji, ki razlikuje dve obliki industrijske politike, kateri uporabljata »strategijo ustvarjanja trga« ali »strategijo podpore trga«, je bila za to obdobje industrijske politike Slovenije značilna uporaba strategije »ustvarjanja trgov«. Strategija »podpore trga« je sicer bolj zaželena oblika industrijske politike, vendar je za države v tranzciji potrebna oz. upravičena tudi strategija »ustvarjanja trga«, saj v Sloveniji, kljub pretekli tržni usmeritvi, trgi niso bili dovolj razviti in učinkoviti. Za to obdobje industrijske politike je bilo torej značilno, da je Slovenija uporabljala strategijo »ustvarjanja trga«, prav tako je šlo za preusmeritev izvoznih tokov iz bivših jugoslovanskih trgov in bivše Sovjetske zveze na zahodne, bolj zahtevne trge (Murn 2002a, 14). 3.2 Vidiki konkurenčnosti in položaj predelovalne industrije v Sloveniji V drugi polovici devetdesetih let se je v Sloveniji proces prestrukturiranja gospodarske strukture nadaljeval v smeri krepitve terciarnega - storitvenega sektorja. Leta 2001 predstavljajo storitvene dejavnosti že 60,1 % delež v bruto domačem proizvodu (v nadaljevanju BDP), delež industrijskega sektorja (brez gradbeništva) pa predstavlja 31 % delež v BDP, od tega predelovalna dejavnost2 26,8 % (Statistični letopis 2002, 471), zato ostaja v slovenskem gospodarstvu predelovalna dejavnost še vedno vitalnega pomena za gospodarsko rast in zaposluje skoraj tretjino zaposlenih. V okviru predelovalnih dejavnosti se je zlasti krepil pomen dejavnosti z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega, zato se je produktivnost v predelovalni industriji najbolj povečala, seveda v veliki meri na račun zmanjšanja števila zaposlenih. Največja rast produktivnosti, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega, je bila zabeležena v proizvodnji kovinskih izdelkov, proizvodnji kemičnih izdelkov, proizvodnji električne in optične opreme ter proizvodnji strojev in naprav (UMAR 2002, 80). Gibanje obsega industrijske proizvodnje kaže na dober položaj predelovalne industrije po letu 1994 (tabela 1). Prikazani podatki obsegajo industrijsko proizvodnjo, ki zajema tri področja dejavnosti: predelovalno industrijo, rudarstvo ter proizvodnjo električne energije, upravljanje z vodnimi viri in zemeljskim plinom. Slednji sodita med relativno majhne dejavnosti, saj prispevata le 4 % v strukturi BDP. 2 Sekundarni sektor zajema rudarstvo, predelovalno industrijo, proizvodnjo električne energije, upravljanje z vodnimi viri in zemeljskim plinom ter gradbeništvo.

15

TABELA 1: LETNE STOPNJE RASTI OBSEGA INDUSTRIJSKE PROIZVODNJE V SLOVENIJI (V %)

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Industrija 6,4 2,0 1,0 1,3 3,7 -0,5 6,2 2,9 2,4 Predelovalna industrija

6,1 2,6 1,1 0,8 3,9 0,0 7,0 2,8 2,0

Rudarstvo -5,1 0,9 0,4 -0,4 -0,4 -4,0 -2,7 -7,9 7,7

Oskrba z elektriko, plinom in vodo

7,6 -0,2 0,8 8,2 3,3 -4,1

1,6 9,3 5,4

Vir: SURS 1995-2003, 3-5. Če primerjamo letne stopnje rasti obsega industrijske proizvodnje leta 1999, ko je opaziti celo negativno rast, in leto 2000, se je rast izboljšala tako v celotni industriji kot v predelovalni industriji, kjer je položaj panog zelo različen, kajti v nekaterih panogah obseg proizvodnje zelo upada (še zlasti v proizvodnji tekstilij in oblačil ter v proizvodnji usnja in obutve). Padec rasti industrijske proizvodnje leta 1999 je prav gotovo povezan z učinki finančnih kriz (azijska in ruska finančna kriza), kar se je odražalo v slabših poslovnih pričakovanjih. Proizvajalci so tako še zlasti v prvi polovici leta 1999 predvsem zmanjševali nakopičene zaloge iz druge polovice leta 1998, kar se je odražalo v šibki rasti industrijske proizvodnje leta 1999 (UMAR – internetni zapis 1999). Prednosti in pomanjkljivosti slovenske industrije pred tujo konkurenco nam najbolje pokaže stroškovna proizvodna struktura. Skoraj v vseh panogah predelovalne industrije je opaziti velike razlike v (Gmeiner in drugi 1996, 119-120):

• stroških kapitala – amortizacija, obresti, ki so v kapitalno intenzivnih panogah celo 3-5-krat višji kot pri zahodnih konkurentih;

• deležu stroškov dela (plače so nižje več kot za polovico, stroški dela pa so vsaj tako visoki kot pri tuji konkurenci, kar kaže na previsok delež režijskih stroškov);

• dobičku na vloženi kapital, ki je zelo nizek ali celo negativen, za kar je vzrok tudi v izgubi tržišč bivše skupnosti;

• prodaji na zaposlenega, ki znaša le polovico vrednosti, ki jo dosegajo tuji konkurenti, kar kaže na dejstvo o previsokih stroških delovne sile v Sloveniji;

• stroških materiala, ki so precej višji kot pri zahodni konkurenci, za kar je vzrok v visokih nabavnih cenah, ki so posledica nabav v majhnih količinah, vključevanja trgovinskih posrednikov, ki svoje nabave kreditirajo, domači dobavitelji pa so lahko predragi zaradi prenizkega obsega proizvodnje;

• zadovoljevanju potrošnikovih zahtev; le redki prozvajalci v Sloveniji se lahko kosajo s tujimi konkurenti (npr. proizvodnja električnih gospodinjskih aparatov, nekatere vrste obutve, deloma še osebni avtomobili, elektronska oprema, stavbno pohištvo);

• izpolnjevanju dobavnih rokov in fleksibilnosti proizvodnje; tu se skoraj v celoti približujemo tujim konkurentom.

Zaostrene konkurenčne razmere še naprej silijo podjetja v nadaljnje prestrukturiranje, saj je bilo v podjetjih, v katerih so bili interesi lastnikov usmerjeni k dolgoročnemu razvoju,

16

prestrukturiranje že izvršeno; v podjetjih, kjer so prevladovali kratkoročni interesi lastnikov (to je problem pomanjkanja strateških lastnikov in koncentracije lastništva po skupinah z nasprotnimi interesi), pa prestrukturiranje še ni bilo izvedeno (Murn 2002a, 18). Povečanje konkurenčne sposobnosti slovenske industrije bo od privatnega sektorja še naprej zahtevalo dobro poznavanje razvojnih smernic na regionalnih in svetovnih tržiščih ter obvladovanje načel poslovanja svetovno uspešnih podjetij. Naloga industrijske politike pri tem pa ni le vzdrževanje konkurenčnega in stabilnega okolja, temveč tudi zagotavljanje institucionalnega okvira, ki omogoča nadaljnje spremembe. Ob tem naj navedemo še nekatere ključne probleme, ki so skupni vsem panogam in jih je pokazala analiza stanja v slovenski predelovalni industriji (Petrin in Dmitrović 2000, 21):

• neustrezna tehnološka opremljenost in nizka ekonomska učinkovitost (neskladje med tehnološko opremljenostjo in sposobnostjo izkoriščanja tehnologije ter proizvodnih kapacitet, kar je posledica prenizko usposobljene delovne sile);

• prenizka raven znanja (pomanjkanje vodstvenih in tehnoloških znanj ter strokovno usposobljenih kadrov);

• nizka investicijska sposobnost (podjetja, ki so se v preteklosti zadolževala po visokih obrestnih merah, morajo dobiček nameniti za odplačevanje dolgov in ne za posodabljanje opreme in procesov);

• prevelika razdrobljenost panog (vertikalne in horizontalne povezave v reprodukcijski verigi so vitalnega pomena v konkurenčnem boju);

• premajhna vloga podpornih institucij (imajo ključno vlogo pri ustvarjanju sinergij med podjetji).

Za uspešno izvajanje vsebinske in programske prenove podjetij v smislu izboljšanja kakovosti proizvodov, znižanja stroškov dela, materialnih stroškov, povečanja produktivnosti ipd., je odgovoren management podjetja. Seveda pa lahko pri tem pomembno vlogo odigra aktivna industrijska politika, ker samo politika vzdrževanja konkurenčnega in stabilnega okolja ne zadostuje za nadaljnje ofenzivno prestrukturiranje podjetij. Država Slovenija je s svojo industrijsko politiko preko instrumentov državnih pomoči pospešeno vplivala na procese prestrukturiranja v preteklih letih, kar je prikazano v zadnjem poglavju diplomskega dela. 3.3 Horizontalna usmerjenost industrijske politike v Sloveniji Horizontalna industrijska politika deluje v okviru celotnega gospodarstva in ne selektivno za izbrane panoge ali sektorje. Državni razvojni program za pospeševanje konkurenčnosti slovenske industrije pomeni operacionalizacijo »Strategije povečanja konkurenčnih sposobnosti slovenske industrije«, ki jo je sprejela vlada leta 1996, in hkrati osnovo za izvajanje industrijske politike, ki bo temeljila na horizontalnih ukrepih, usmerjenih na celotno gospodarsko dejavnost. Eden izmed horizontalnih programov je tudi projekt »spodbujanje uvajanja celovitega sistema stalnih izboljšav v podjetju«, ki ga vodi Ministrstvo za gospodarstvo. Ob izvajanju tega projekta se je ministrstvo odločilo za uporabo metode dvajsetih ključev zaradi:

• celovitosti pristopa (povečanje produktivnosti, izboljšanja kakovosti in stroškovne učinkovitosti v celotnem poslovanju),

17

• kompatibilnosti z že uporabljenimi pristopi v Sloveniji (npr. nadgradnja »benchmarkinga«, sistema kakovosti ISO 9000 ipd.),

• merljivosti rezultatov (metoda je uporabljena v različnih industrijah po vsem svetu),

• učinkovitosti prenosa znanja v podjetje (celoviti program usposabljanja na vseh ravneh v podjetju) (Projekt MGD, 2001).

Tako je npr. država začela z uvajanjem celovitega sistema stalnih izboljšav že leta 1991; v letu 1999 pa je Ministrstvo za gospodarstvo začelo izvajati ta projekt kot enega od horizontalnih programov, v katerem gre za sofinanciranje dela stroškov, podjetjem pa omogočiti izvajanje prestrukturiranja. Država ima tako vlogo spodbujevalca in s tem pospeševalca razvojnih programov ter omogoča izboljšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Sistem dvajsetih ključev je celovit pristop za doseganje strateških ciljev podjetja, saj pokriva vsa področja poslovanja. Ključna prednost tega sistema je v spodbujanju sinergijskih učinkov med posameznimi področji poslovanja, kar poveča verjetnost končnega uspeha pri uvajanju sistema stalnih izboljšav poslovanja podjetja. Po sistemu dvajset ključev se lahko ocenjujejo in primerjajo podjetja iz različnih industrijskih panog in držav. Sam projekt pa ni učinkovit le v proizvodnih, temveč tudi v storitvenih dejavnostih. Aktivnosti sistema dvajsetih ključev prinašajo: izboljšanje produktivnosti, racionalizacijo organizacijske strukture, timsko delo, ki krepi motivacijo med zaposlenimi, zmanjšanje zalog, racionalizacijo toka materialov in informacij, izboljšanje delovnih navad in izkoristek delovnega časa, pravočasno dobavo in kakovost vhodnih materialov, zmanjšanje stroškov dela, zadovoljstvo strank, napreden informacijski sistem ter boljše obvladovanje vodilnih tehnologij. Vse to pa vodi podjetja, da si pridobijo pomembne konkurenčne prednosti (Gider – internetni zapis 2001). Podjetja se lahko v ta projekt vključijo na podlagi javnih razpisov in morajo izpolnjevati določene zahteve (npr. finančna stabilnost, tržna uspešnot proizvodnih programov ipd.). Danes sodeluje v projektu šestdeset slovenskih podjetij. Za samo spremljanje in izvajanje projekta je imenovan Projektni svet, ki je sestavljen iz predstavnikov ministrstev, izvajalcev, podjetij in sindikatov (Projekt MGD, 2001). Razvoj majhnega gospodarstva, kot je slovensko, je močno odvisno od konkurenčne pozicije njegovih podjetij, od tega pa je odvisen tudi njihov vstop na mednarodne trge, zato so ukrepi, ki temeljijo na horizontalnih vladnih instrumentih in vodijo v povečanje konkurenčnosti podjetij in države, toliko bolj pomembni. 3.4 Nadaljnje usmeritve industrijske politike v Sloveniji Slovenija danes sicer dosega stabilne makroekonomske parametre (kot je enoštevilčna inflacija, ekonomska rast okrog 3-4 %, stopnja brezposelnosti okrog 6 %), v pogledu mednarodne konkurenčne pozicije pa še vedno zaostaja za mnogimi industrijsko razvitimi državami. Dohitevanje razvitih gospodarstev Evropske unije in dinamika rasti slovenskega gospodarstva je lahko vzpodbujena le s povečano konkurenčno

18

sposobnostjo njegove industrije in gospodarstva. Kot je povedala ministrica za gospodarstvo, Petrinova,3 je Slovenija v razvoju popolnoma primerljiva z Evropsko unijo, ki konkurenčnost svoje industrije zagotavlja skozi tri ključne elemente: znanje, inovativnost in podjetništvo, kar je enako smernicam, ki jih je leta 1999 sprejela Slovenija. Konkurenčnost se mora ohranjati v jedru industrijske politike, saj samo konkurenčna podjetja lahko ustvarijo dovolj delovnih mest in bogastva.4 Podjetništvo in inovativnost sta ključni gonilni sili globalne ekonomije in ključna dejavnika konkurenčnih prednosti. Tako novi koncept industrijske politike temelji na spodbujanju razvoja znanja, inovativnosti, informacij in nove tehnologije, to pa je politika razvoja podjetništva in konkurenčnosti, ki je bila začrtana že leta 1999. Politika pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti je usmerjena v (MG-Petrin 2002a, 4-5): 1. krepitev ključnih faktorjev uspeha podjetij, kot so znanje, inovativnost, tehnologija,

podjetništvo; 2. oblikovanje regulative, ki zagotavlja trajen in enakomeren razvoj vseh akterjev na

trgu; 3. krepitev konkurenčnih sposobnosti slovenskih podjetij z izvozom, direktnimi

investicijami v druge države in s pritokom kvalitetnih tujih investicij; 4. izboljšanje gospodarske vitalnosti vseh regij s spodbujanjem skladnejšega

regionalnega razvoja. Politika pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti deluje kot »katalizator« in agent sprememb v procesih stalnega in učinkovitega prilagajanja gospodarskim spremembam na globalnem trgu. Politika pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2002-2006 zajema tri osnovne programe (MG, 2002b; Mešl – internetni zapis 2003): 1. znanje za razvoj, katerega cilj je krepitev sposobnosti obvladovanja tehnološkega

razvoja, ki je vir izboljšanja produktivnosti dela in nacionalne konkurenčnosti; glavni namen tega programa je izboljšanje pretoka znanja iz izobraževalnih in znanstvenih institucij v gospodarstvo;

2. izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij, katerega cilj je krepitev ključnih dejavnikov konkurenčnih prednosti podjetij, kot so: tehnologija, inovativnost, fleksibilnost, podjetništvo, organiziranost; glavni namen programa pa je podpora podjetniškim projektom na področju razvoja in raziskav, tehnološkega razvoja, internacionalizacije podjetij, uvajanja strategij za povečanje produktivnosti, povezovanja podjetij in razvoja grozdov;

3. spodbujanje podjetništva in izkoriščanje podjetniških priložnosti, katerega cilj je pospešitev nastajanja novih podjetij z ustvarjanjem spodbudnega okolja, z izboljšanjem dostopa podjetnikov do informacij, znanja in virov financiranja.

Operativni načrt izvajanja te politike je v skladu z zastavljenimi cilji razvojne politike (povečanje gospodarske učinkovitosti in mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, primerljive z Evropsko unijo, zmanjšanje zaostanka v produktivnosti, merjeno v bruto dodani vrednosti na zaposlenega v primerjavi s povprečjem Unije, izenačevanje ekonomske sposobnosti slovenskih podjetij). 3 Konferenca Industrijske politike v razširjeni Evropi (23. jan. 2003). 4 Romano Prodi (predsednik Evropske komisije; http://www.evropska-unija.si/novica.php?id=555).

19

3.4.1 Politika pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti ter njeni ukrepi V tem delu bomo predstavili program ukrepov politike pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2002-2006 kot operativni načrt izvajanja politike razvoja podjetniškega sektorja in konkurenčnosti z vidika dodeljevanja državnih pomoči podjetjem, v skladu z zastavljenimi cilji razvojne politike. Ukrepi so razvrščeni v tri skupine glede na osnovne programe politike pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti, in sicer (MG, 2002b):

1) Program znanje za razvoj vsebuje celo vrsto ukrepov: • Ukrepi, ki so usmerjeni v izboljšanje pretoka znanja iz izobraževalnih in

raziskovalnih institucij v gospodarstvo, katerih namen je spodbuditi priliv razvojno-raziskovalnega kadra v gospodarstvo in krepitev razvojnih jeder v podjetjih, sodelovanje med institucijami znanja in podjetji ter vzpostavljanje in začetno delovanje podjetniških inkubatorjev na univerzah in drugih razvojno-raziskovalnih institucijah, kar bo omogočilo hitrejši pretok znanja iz javne sfere v gospodarstvo.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v krepitev mednarodnega raziskovalno-razvojnega sodelovanja in povečanje mobilnosti raziskovalcev. Njihov namen je pospešiti vključevanje podjetij in drugih institucij v projekte iz evropskega programa EUREKA in v programe Evropske unije.

2) Program izboljšanja konkurenčnih sposobnosti podjetij pa je podprt z

naslednjimi ukrepi: • Ukrepi, ki so usmerjeni v spodbujanje podjetniških vlaganj v tehnološki razvoj in

inovativnost, katerih namen je spodbujanje podjetij k pospešenemu vlaganju v industrijske raziskave in predkonkurenčno razvojno-raziskovalno dejavnost, s čimer skrbijo za nenehen tehnološki razvoj, razvojne spodbude podjetjem za odpravljanje tehnoloških problemov iz vsakdanje prakse ter spodbujanje investicij v nove produkte in tehnologije.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v spodbujanje internacionalizacije podjetij, še zlasti malih in srednjevelikih podjetij, katerih namen je podpora tem podjetjem pri uveljavljanju na mednarodnem trgu, pridobivanju strateških partnerjev in vzpostavitvi poslovnih povezav s podjetji v tujini; spodbujanje neposrednih tujih investicij z znižanjem vstopnih stroškov investitorjem ter spodbujanje investicij slovenskih podjetij v drugih državah.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v povečanje produktivnosti, katerih namen je spodbujanje in podpora pri uvajanju celovitega sistema stalnih izboljšav v podjetjih po (že omenjeni) metodi dvajsetih ključev ter drugih metodah in orodjih za povečanje produktivnosti.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v povezovanje podjetij in razvoj grozdov, katerih namen je spodbuditi vertikalno povezovanje podjetij in specializacijo v proizvodnih verigah; povezovanje podjetij po konceptu grozda, ki ga sestavljajo medsebojno povezana podjetja iz sorodnih ali različnih dejavnosti ter institucije znanja; povezovanje podjetij v okviru tehnoloških centrov ter razvoj tehnoloških mrež za razvoj znanja in novih tehnologij. Sposobnost medpodjetniškega povezovanja in sodelovanja podjetij z nosilci znanja ter drugimi institucijami sodi med ključne sposobnosti mednarodno konkurenčnih podjetij. Proces grozdenja je povezan z

20

ustvarjanjem dolgoročnih konkurenčnih prednosti, ki pa se snujejo s povečanjem učinkovitosti podjetij (boljši dostop do informacij, tehnologij, dobaviteljev znanja in produktov, posodobitev proizvodnje), ustvarjanjem sinergičnih učinkov (skupna marketinška in promocijska naravnanost, skupen razvoj, investicije), s povečevanjem inovativnosti (intenzivnejše raziskovalno-razvojno delo, nove tehnologije in izdelki, nove oblike organizacije) in predvsem z ustvarjanjem novih poslovnih priložnosti (Dermastia – internetni zapis, 2003).

3) Program spodbujanja podjetništva in izkoriščanja podjetniških

priložnosti pa temelji na naslednjh ukrepih: • Ukrepi, ki so usmerjeni v promocijo podjetništva in razvoj podpornega

okolja, katerih namen je spodbujanje poklicnega izobraževanja in zagotovitev lažjega dostopa podjetnikom do kvalitetnih svetovalnih storitev za začetek in razvoj dejavnosti; spodbujanje nastajanja novih podjetij v okviru inkubatorjev in tehnoloških parkov za podporo malim in srednjevelikim podjetjem ter spodbujanje nastajanja lokalnih grozdov za mikro in mala podjetja.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v nastajanje in razvoj malih in srednjevelikih podjetij ter spodbujanje investicij, katerih namen je spodbujanje nastajanja in rast inovativnih podjetij; spodbujanje novih domačih investicij podjetij v nerazvitih regijah z visoko stopnjo brezposelnosti in hkrati spodbujanje skladnega regionalnega razvoja.

• Ukrepi, ki so usmerjeni v spodbujanje turizma in so namenjeni ustvarjanju pogojev za doseganje dolgoročne konkurenčnosti turističnega sektorja.

Večina teh ukrepov je sofinancirana s strani Ministrstva za gospodarstvo, ki je v letih 2001 in 2002 podjetjem podelilo že 8,7 milijarde tolarjev nepovratnih državnih pomoči v okviru javnih razpisov za razvoj podjetniškega sektorja in konkurenčnosti. Leta 2003 bo Ministrstvo za gospodarstvo za neposredne razvojne spodbude namenilo 7,1 milijarde tolarjev, ob tem pa je treba poudariti, da gre za razvojne pomoči in ne za pomoči podjetjem v težavah, ko poskuša država s svojimi ukrepi in finančno pomočjo v konkretnih projektih podjetja usmerjati k izboljšanju delovanja na ključnih področjih, ki lahko prispevajo k povečanju konkurenčnosti posameznega podjetja in slovenskega gospodarstva (Mešl – internetni zapis 2003). Analiza razpisov je pokazala, da so največ nepovratnih državnih pomoči v obdobju 2001-2002 dobila podjetja iz predelovalne dejavnosti, ki so prejela 61,4 % ali 6,4 milijarde tolarjev razvojnih spodbud oz. nepovratnih državnih pomoči. Največ spodbud so dobila podjetja, ki proizvajajo električno in optično opremo, tj. 1,8 milijarde tolarjev, in podjetja za prozvodnjo tekstilij, usnjenih oblačil, tekstilnih in krznenih izdelkov, tj. 1,4 milijarde tolarjev. Glede na velikost podjetij so bila sredstva za sofinanciranje projektov dodeljena dokaj enakomerno. Mala podjetja so tako v obdobju 2001 in 2002 prejela 30,6 % vseh spodbud, srednjevelika podjetja 36,3 % in velika podjetja 33 % vseh sredstev (Grgič 2003, 10). Pri dodeljevanju državnih pomoči oz. neposrednih razvojnih spodbud za razvoj podjetniškega sektorja in konkurenčnosti pa je politika, ki jo vodi Ministrstvo za gospodarstvo, usmerjena predvsem na horizontalne prioritete, kot so povezovanje podjetij, internacionalizacija, povečanje produktivnosti, vlaganje v tehnološki razvoj in

21

inovativnost. Tako je največ sredstev Ministrstvo za gospodarstvo v letih 2001-2002 namenilo za internacionalizacijo podjetij, in sicer 2,6 milijarde tolarjev. Za spodbujanje povezovanja podjetij in razvoja grozdov ter spodbujanje podjetniških vlaganj v tehnološki razvoj in inovativnost je namenilo po 1,8 milijarde tolarjev. Za promocijo podjetništva in razvoj podpornega okolja, to so ukrepi, ki so opredeljeni v programu spodbujanja podjetništva in izkoriščanja podjetniških priložnosti, pa je v obdobju 2001-2002 dodelilo najmanj, in sicer 627 milijonov tolarjev. Pri dodeljevanju razvojnih spodbud Ministrstvo za gospodarstvo nobeno panogo oz. industrijo ni obravnavalo prednostno. Izjema pa so bile tekstilna, oblačilna in usnjarska industrija, ki so do konca leta 2003 deležne posebnih državnih pomoči v okviru programa prilagajanja pogojem notranjega trga Evropske unije (ibid., 10). V tabeli 2 so prikazane državne pomoči oz. neposredne razvojne spodbude, ki so bile dodeljene v obdobju 2001-2002, namenjene za izvajanje ukrepov politike pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti po programih. TABELA 2: NEPOSREDNE RAZVOJNE SPODBUDE PO PROGRAMIH (v mio SIT) Program 2001 2002 Program za znanje za razvoj 0 79 Program za izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij

3.417 3.155

Program za spodbujanje podjetništva in izkoriščanje podjetniških priložnosti

1.269 815

Vir: Grgič 2003, 10. Iz tabele je razvidno, da je bilo največ pomoči v letih 2001 in 2002 dodeljenih programu za izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij, saj predstavljajo kar 75 % pomoči (kot smo že navedli, je bilo 2,6 milijarde oz. 40 % sredstev iz tega programa namenjenih za internacionalizacijo podjetij), sledijo pomoči za program spodbujanja podjetništva in izkoriščanja podjetniških priložnosti, najmanj sredstev pa je bilo dodeljenih za program znanje za razvoj. Spodbujanje internacionalizacije dejavnosti podjetij, tako vhodne (neposredne tuje investicije iz tujine) kot izhodne (neposredne tuje investicije v tujino), postaja v Sloveniji vse bolj nujno, saj je internacionalizacija pomembna determinanta konkurenčnosti, konkurenčnost pa postaja vse bolj globalna. Rastoči pomen ekonomije obsega in ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve pa narekuje internacionalizacijo podjetij in to zlasti majhnih držav, ki ne morejo takšne ekonomije dosegati na domačem trgu (Svetličič in drugi 2000, 625). Vendar pa majhnost slovenskega trga predstavlja pomembno oviro za pritoke neposrednih tujih investicij v Slovenijo, poleg tega dejavnika pa obstajajo še drugi kot so administrativne ovire, negativna naravnanost do neposrednih tujih investicij ipd. (Rojec 2000, 8). Kljub temu pa je Slovenija z razvojem regulative do neposrednih tujih investicij po osamosvojitvi sledila trendom v svetu in ima danes konkurenčen in mednarodno primerljiv režim neposrednih tujih vlaganj (Rojec 2002, 10). Zato pa bi kakršnokoli

22

zaostrovanje pogojev za neposredne tuje investicije na liniji zahtev (kot npr. pri prodaji Nove Ljubljanske banke in Nove kreditne banke Maribor) še dodatno zmanjšalo interes tujih vlagateljev za Slovenijo, kar pa je nekompatibilno z ekonomskim sistemom odprte tržne ekonomije v pogojih internacionalizacije. Hkrati pa bi to pomenilo kršitev obveznosti do Evropske unije (ibid., 10). Zato Svetličič (povzeto po Lah 2002, 51) meni, da z vidika prihodnjega razvoja naše države ni ključna dilema, ali bomo dajali prednost domačemu ali tujemu kapitalu, temveč ali bomo podpirali boljša ali slabša podjetja. Internacionalizacija podjetij je postopen proces in je ena od metod pospeševanja prestrukturiranja gospodarstva, krepitve nacionalne konkurenčnosti, večanja tržnih deležev, diverzificiranje izvoza oz. gospodarske strukture v smeri povečevanja dodane vrednosti ter prodora na nova tržišča, kar pa niso le podjetniški, temveč tudi narodnogospodarski cilji (Svetličič in drugi 2000, 641). Za dosego teh ciljev pa so potrebne posebne spodbude, ki so začrtane v omenjenem programu izboljšanja konkurenčnih sposobnosti podjetij. V letih 2000 do 2002 je bila politika podjetništva in konkurenčnosti usmerjena predvsem v spodujanje internacionalizacije podjetij, povečevanje produktivnosti, rast investicij, razvoja podjetništva, razvoja malih in srednjih podjetij ter v povezovanje in hitrejši prenos znanja v gospodarstvo (MG – Petrin, internetni zapis 2002). V letih 2003 do 2006 pa bo politika osredotočena na krepitev sposobnosti za obvladovanje tehnološkega napredka, krepitev ključnih konkurenčnih prednosti podjetij in ustvarjanje spodbudnega okolja za podjetništvo in inovativnost (ibid., 2002). Programi politike pospeševanja podjetništva in konkurenčnosti predstavljajo v naslednjih letih velik izziv za slovensko gospodarstvo, saj bo potrebnega še veliko napora tako s strani vlade kot podjetij ter ostalih institucij za realizacijo ciljev in aktivno izvajanje ukrepov, usmerjenih v spodbujanje tehnološkega napredka, inovativnosti in podjetniškega ravnanja zaposlenih, kar je ključnega pomena za izboljšanje potencialnih konkurenčnih prednosti podjetij in države. _______________________________________________________________________ Že s projektom »Prenova podjetij« v letih 1992/93 je vlada želela izboljšati konkurenčne prednosti podjetij, pospešiti prestrukturiranje in strateško znanje v podjetjih. Iz tega projekta je izšlo osnovno sporočilo, da je izboljšana rast slovenskega gospodarstva lahko dosežena le z zapiranjem vrzeli med Slovenijo in zahodnimi konkurenti (produktivnost je dvakrat ali celo do petkrat nižja kot na zahodu). Pri tem pa ni glavni problem zastarela tehnologija, temveč slab management. Ravno zato pa je bila potreba po aktivni industrijski politiki z ukrepi, usmerjenimi v povečanje in razpršitev managerskih in tehnoloških znanj, s katero lahko država vpliva na proizvodno učinkovitost in mednarodno konkurenčnost. Vse to pa je v veliki meri pogojeno z okoljem, v katerem delavci vidijo proces prestrukturiranja kot nenehen proces sprememb, ki bo omogočil rast podjetij, dela in življenjskega standarda (Petrin in drugi 1996, 9-10). Vse te omejitve v proizvodni in lastninski strukturi, strateškem managementu, velikosti podjetij in socialni mreži, ki ne vodijo ravno v razvojno dinamiko, potrebno v procesu prestrukturiranja, pa narekujejo izvajanje aktivne industrijske politike za prilagajanje procesov željenim ciljem (Gmeiner in drugi 1993, 1). Na koncu lahko zaključimo, da

23

samo strateška industrijska politika, ki ima jasno določene cilje in usmeritve, opredeljene aktivnosti in hkrati omogoča konstruktivno sodelovanje med državo in podjetji, vodi v dolgoročno rast slovenskega gospodarstva.

24

4. INDUSTRIJSKA POLITIKA MADŽARSKE 4.1 Izhodiščni položaj industrijske politike na Madžarskem Madžarska je imela podobno kot Slovenija nekaj prednosti pred ostalimi srednjeevropskimi državami zaradi relativno dolgih izkušenj na zahodnih trgih in tako lažje zaznavala tržne signale s teh trgov, pa tudi kakovostna vrzel med njihovimi produkti in med zahodnimi konkurenti je bila nekoliko manjša kot v ostalih tranzicijskih državah (Landesman in Szekely 1995, 12). Kljub negativnemu mnenju bivših socialističnih držav o državni intervenciji, je bila industrijska politika na Madžarskem potrebna, saj je v procesu prehoda iz planskega gospodarstva v tržno ekonomijo intervencija usmerjena proti cilju doseganja konkurenčnosti na nacionalnem in mednarodnem trgu, zato je bila industrijska politika usmerjena v strategijo ustvarjanja trga. Madžarsko gospodarstvo se je prav tako kot slovensko v začetku devetdesetih let znašlo v konfliktni situaciji, kar se je izražalo zlasti v nizki ekonomski aktivnosti, visoki stopnji brezposelnosti in inflaciji ter v proračunskem primanjkljaju. Privatizacija in pritok tujih neposrednih investicij sta nekoliko ublažili krizo, njun vpliv na učinkovitost in prestrukturiranje pa je bil zelo omejen. Vlada je z novim ekonomskim programom pričakovala močan preobrat leta 1992 - nižjo inflacijo in konec upadanja ekonomske rasti, saj je bila stopnja rasti bruto domačega proizvoda enaka stopnji iz leta 1980, vendar žal ni bilo vidnih signalov za hitro okrevanje gospodarstva. Upadala sta tudi obseg investicij in izvoz, še zlasti na vzhodnih trgih je leta 1991 izvoz upadel za 40 %. Z upadanjem izvoza se je zmanjševala tudi industrijska proizvodnja, zlasti v panogah, ki so bile v veliki meri odvisne od trgov CMEA (Svet vzajemne ekonomske pomoči). Padec industrijske proizvodnje je imel močan vpliv na vse večje naraščanje stopnje brezposelnosti, ki je leta 1992 dosegla 12,3 %. Recesija in slabi makroekonomski kazalci so dajali prednost stabilizaciji, v središču ekonomske politike pa je bila tudi borba proti inflaciji. Tako je bilo že leta 1992 doseženo pomembno znižanje inflacije na stopnjo 23 % (Blaho in Halpern 1995, 153). Leta 1992 so se začeli izvajati tudi programi prestrukturiranja, kar je vodilo v zapiranje neperspektivnih podjetij, hkrati pa premik k uporabi modernejše in bolj učinkovite tehnologije (OECD 2000, 116). Poleg tega se je tega leta tudi nadaljevala močna preusmeritev na zahodne trge, tako v izvozu kot v uvozu (iskanje cenejših dobaviteljev), s čimer so se povečali pritiski na konkurenčnost. 4.2 Neposredne tuje investicije kot vidik razvoja in konkurenčnih prednosti Madžarska je svoj ekonomski položaj na svetovnem trgu med letoma 1992 in 2000 močno izboljšala. Danes ima zelo odprto in rastoče gospodarstvo. Privatizacija je zaključena. Privatni sektor danes prispeva kar 85 % BDP, kjer so vidno vlogo odigrali tudi tuji investitorji (Lang and Losoncz 2001, 3). Prav tako se na Madžarskem močno krepi izvoz, največ na trge Evropske unije (leta 1996 je predstavljal že 63 % delež), ki je ključna determinanta gospodarskega razvoja.

25

V tabeli 3 so prikazani podatki o stopnjah rasti izvoza kot pomembnega indikatorja prihodnje gospodarske strukture ter delež izvoza v BDP za obdobje 1996-2000. TABELA 3: STOPNJA RASTI IZVOZA IN DELEŽ IZVOZA V BDP NA MADŽARSKEM (V %) KAZALCI 1996 1997 1998 1999 2000 Stopnja rasti izvoza / 29,9 22,5 15,9 21,7 Delež izvoza v BDP 35,2 41,8 48,9 52,1 60,5 Vir: Statistical Yearbook on Candidate and South-East Eoropean Countries 2002, 164. Iz tabele 3 je razvidno, da so stopnje rasti izvoza zelo visoke, tudi delež izvoza v BDP je pomembno naraščal, saj je leta 1996 le-ta dosegal 35,2 %, leta 2000 pa že 60,5 % delež v BDP. Na dinamično ekonomsko rast in prav tako rast izvoza pa imajo na Madžarskem zelo pomeben vpliv neposredne tuje investicije, saj podjetja s tujo udeležbo dosegajo več kot 80 % madžarskega izvoza. Madžarska je po obsegu neposrednih tujih investicij na prebivalca danes vodilna v državah vzhodne in srednje Evrope in je konec leta 2001 dosegla 2,280 USD neposrednih tujih investicij na prebivalca; Slovenija npr. v primerjavi z Madžarsko dosega dvakrat manj, in sicer 1,110 USD neposrednih tujih investicij na prebivalca (Losoncz 2002, 4). Ugodne pogoje za pritok neposrednih tujih investicij na Madžarsko je ustvaril razvoj institucionalnega okolja, liberalizacija in privatizacija. Tako danes ugodno investicijsko klimo na Madžarskem opredeljujejo naslednji dejavniki:

• politična in ekonomska stabilnost, • pravno in politično okolje, ki zadovoljuje zahteve mednarodne organizacije

OECD, • liberalna investicijska politika, • izobražena in kreativna delovna sila, • visoka profitabilnost, ki je posledica nizkih plač, • hitro razvijajoča se infrastruktura (telekomunikacije, bančni sistem, cestne

povezave), • ugodna geografska lega, ki omogoča odlične povezave s trgi Evropske unije in

vzhodne ter srednje Evrope, • članstvo v mednarodnih organizacijah (WTO, IMF, EBRD, OECD …), • pogajanja za polnopravno članstvo v Evropski uniji, • konvertibilnost valute, • nizka davčna stopnja (npr. davek na dobiček pravnih oseb znaša 18 % in je med

najnižjimi v deželah OECD), • davčne olajšave za investicijske spodbude (tudi do 100 % davčna olajšava, ki je

na voljo do 10 let, če je investirano v manj razvito regijo) (ITDH 2002, 5). Zelo pomembne neposredne tuje investicije so po letu 1992 postale investicije v nova podjetja (t. i. greenfield investment), katerih največji delež imajo Nemčija (31 %), ZDA (27 %) in Japonska. Te investicije so v razvoju domače industrije odigrale pomembno

26

vlogo. Največja prisotnost tujega kapitala je v avtomobilski industriji (AUDI, FORD, OPEL, GENERAL MOTORS, SUZUKI), ki je tudi vodilna v madžarskem izvozu (ITDH 2000, 3). Danes pritok tujih investicij predstavlja precejšen delež v bruto domačem proizvodu, saj podjetja s tujo udeležbo ustvarijo kar 30-40 % bruto domačega proizvoda na Madžarskem. Gospodarsko učinkovitost pa izboljšujejo tudi njihovi razvojno-raziskovalni, finančni, managerski in logistični centri, ki zaposlujejo 50 % delovne sile v industriji. Pritoki neposrednih tujih investicij na Madžarskem v mio USD za obdobje 1991-2002 so prikazani v naslednji tabeli: TABELA 4: PRITOKI NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ (v mio USD) Leto 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

NTI 1614 1614 2481 1320 4570 2040 2107 1900 1679 1815 2400 850 Vir: ITDH 2001, 2; World Investment Report 2003, 60. Industrijska politika na Madžarskem se je po letu 1992 močno naslanjala na tuja vlaganja v izvozno usmerjene panoge, pri čemer je madžarska vlada zavzela aktivno vlogo. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je že leta 1993 ustanovilo agencijo za povečanje investicij in razvoj trgovine (ITDH – The Hungarian Investmet and Trade Development Agency), katere primarna naloga je bila promocija neposrednih tujih investicij in pomoč podjetjem pri pripravi investicijskih projektov. Vendar je treba poudariti, da ta vlaganja niso temeljila le na ceneni delovni sili, temveč so se madžarska podjetja osredotočila na kreativnost, inovativnost in kakovost delovne sile. 4.2.1 Vpliv neposrednih tujih investicij na rast produktivnosti in prestrukturiranje Obseg neposrednih tujih investicij je v veliki meri vplival tudi na rast produktivnosti, saj je ravno v panogah, kjer je visoka udeležba tujega kapitala, rast produktivnosti največja, le-ta pa predstavlja pomemben faktor doseganja konkurenčnosti in je prioritetna v ekonomski politiki. Na Madžarskem ima danes kar 15 % vseh industrijskih podjetij tuje naložbe in zaposlujejo tretjino madžarske delovne sile; v predelovalni industriji pa je kar 60 % podjetij s tujo udeležbo (Lang and Losonz 2001, 8). V tabeli 5 bomo prikazali gibanje nacionalne produktivnosti, izražene kot BDP na zaposlenega in industrijske produktivnosti, izražene kot gibanje industrijske proizvodnje na zaposlenega, in sicer v letu 2001 v primerjavi z letom 1989. Za primerjavo bomo poleg Madžarske prikazali še podatke za Slovenijo in Avstrijo, kot primer gospodarsko visokorazvite države iz Evropske unije.

27

TABELA 5: GIBANJE PRODUKTIVNOSTI IN EKONOMSKE RASTI

2001 BDP/zaposl.

1989=100 BDP/prebiv. V EUR

Industrijska produktivnost 1989=100

Stroški dela na enoto 1989=100

Rast BDP 1990=100

Madžarska 161,0 11.664 243,1 144,9 112,6 Slovenija 143,8 18.898 145,5 109,1 124,0 Avstrija 130,5 23.969 117,9 124,1 126,9 Vir: WIIW5, OECD; povz. po Losoncz 2002, 5 (ITDH). Iz tabele 5 je razvidno, da je nacionalna produktivnost, izražena s stopnjo BDP na zaposlenega (cene iz leta 1996) presegala stopnjo iz leta 1989 za 61 % na Madžarskem in 44 % v Sloveniji. Glavni vir povečanja stopnje BDP na zaposlenega je padanje števila zaposlenih, in sicer je na Madžarskem v času od leta 1990 pa do 2001 število zaposlenih upadlo za 1,2 miliona (25 %), v Sloveniji pa za 750.000 (15 %). Zanimiva pa je zelo visoka rast industrijske produktivnosti, ki je, še zlasti na Madžarskem, višja od nacionalne produktivnosti. To je posledica uvajanja moderne tehnologije v industriji, kar je lažje kot dvig produktivnosti v visoko delovnointenzivnem storitvenem sektorju. V Avstriji pa je trend naraščanja ravno obraten, saj je za razvita gospodarstva značilen mednarodno konkurenčen storitveni sektor (Losoncz 2002, 5). Omenimo pa naj še, da je nizka cena delovne sile, ki ima za posledico nižjo nacionalno produktivnost, spodbuda za pridobivanje dejavnosti, v katerih je zaostanek v produktivnosti manjši od zaostanka plač in pomeni za državo konkurenčno prednost. Za mednarodno konkurenčno pozicijo države ali podjetja je pomembno, da plače ne rastejo hitreje od produktivnosti. Tako so na Madžarskem (razvidno iz tabele) stroški dela na enoto od leta 1989 do 2001 narasli za 45 % in 9 % v Sloveniji in ne rastejo hitreje od produktivnosti. Nadaljnje izboljšanje stopnje produktivnosti tako države kot podjetij pa hkrati pomeni spodbudo v nadaljnjem naraščanju pritokov neposrednih tujih investicij. Madžarska je v procesu privatizacije ubrala drugačno pot kot npr. Slovenija, ki je uporabila razdelitveno privatizacijo, za katero je značilna dolgotrajnost procesa. Madžarska se je že ob začetku procesa privatizacije odločila, da bo zastarelo industrijo, ki nujno potrebuje posodobitev, odprodala tujcem, le-ti pa bodo priskrbeli potreben kapital, tehnologijo in know-how. Privatizacija na Madžarskem predstavlja mejnik v industrijski politiki, saj je tako Madžarska skozi pospešene pritoke neposrednih tujih investicij dobila potreben kapital in managerska znanja. Na samem začetku je bila privatizacija na Madžarskem počasnejša kot v ostalih tranzicijskih državah, v letu 1995 pa je z novim zakonom o privatizaciji prišlo do hitrejše privatizacije državnega premoženja (v letu 1996 je bilo privatiziranega že 70 % državnega premoženja). V procesu privatizacije je bil ves čas poudarek na strateških lastnikih, vendar pa so zaradi pomanjkanja domačega kapitala imeli prednost tuji lastniki (Chvoyka 1999, 85-86). Med neposrednimi tujimi investicijami, procesom privatizacije in prestrukturiranja obstaja povratna zveza, saj neposredne tuje investicije prispevajo k uspešni privatizaciji in prestrukturiranju, medtem ko uspešna privatizacija in prestrukturiranje lahko

5 Wiener institut für Internationale Wirtschaftsvergleiche.

28

pozitivno vplivata na nadaljnjo rast tujih vlaganj (Chvoyka 1999, 102). Neposredne tuje investicije torej lahko prispevajo k bolj izrazitemu prestruktuiriranju in izboljšanju ekonomske učinkovitosti podjetij. Podjetja s tujim kapitalom so tako imela prednost pred ostalimi podjetji zaradi boljšega managementa, boljše organizacije in novejše tehnologije (ibid., 91). Madžarska ima glede na ostale srednejeevropske države zelo dober management. Tako lahko naštejemo nekaj prednosti madžarskega managementa pred slovenskim (Kovačič 2000, 79): nižje plače zaposlenih v storitvenih dejavnostih, nižje plače managementa, večje razmerje med kakovostjo in ceno pri domačih izdelkih, večja kredibilnost managementa v očeh javnosti, vodstvo podjetij hitreje odpravlja nepravilnosti v poslovanju, ustanavljanje podjetij je pogostejše, večja razpoložljivost starejših managerjev, mednarodne izkušnje managementa, produktivnejše ozračje v industriji, večja delovna motivacija zaposlenih, bolj razvito trženje. Prednosti slovenskega managementa pred madžarskim pa so: večja rast splošne produktivnosti, večja produktivnost v storitvenih dejavnostih, višji reklamni izdatki, večji pomen zdravja, varnosti in okolja za management, aktivnejše usposabljanje zaposlenih, izrazitejša usmerjenost h kupcem, večji smisel managementa za podjetništvo in večja socialna odgovornost. Določene razlike pri primerjavi slovenskega in madžarskega managementa izvirajo že iz različnega načina privatizacije, saj prisotnost tujega kapitala na Madžarskem zahteva dober management (ibid., 2000). V podjetjih s tujo udeležbo se je zelo močno izboljšala produktivnost dela in je celo do dvakrat višja kot v podjetjih z domačimi lastniki, kjer je produktivnost rasla predvsem na račun zmanjšanja števila zaposlenih oz. odpuščanja delavcev; tehnološkega razvoja pa praktično ni bilo. To kaže, da je bilo na Madžarskem v podjetjih z domačimi lastniki prestrukturiranje bolj podobno reaktivnemu prestrukturiranju, v podjetjih s tujo udeležbo pa bolj strateškemu prestrukturiranju. Tudi delovna sila v teh podjetjih je bolj učinkovita, kar pomeni, da je bolj motivirana, izobražena in usposobljena (Hannula – internetni zapis, 2000). Rast produktivnosti v madžarski predelovalni industriji je v veliki meri prispevala k hitremu gospodarskemu razvoju v devetdesetih letih, pri čemer pa so glavno vlogo odigrale neposredne tuje investicije, saj so pomembno vplivale na modernizacijo in prestrukturiranje v predelovalni industriji (Hungarian Goverment-NDP 2003, 42). Podobno kot v Sloveniji ostaja predelovalna industrija na Madžarskem še vedno vitalnega pomena za nadaljnji gospodarski razvoj. V sektorski strukturi predstavljajo storitve že zelo velik delež v BDP, in sicer 63,7 % leta 2001, industrijski sektor pa 32 % (od tega predstavlja predelovalna industrija 23,5 % delež) (ibid., 2003). Produktivnost, merjena v dodani vrednosti na zaposlenega, je v predelovalni industriji zelo močno naraščala ravno v panogah, v katerih je bil obseg tujih vlaganj največji, in sicer v proizvodnji strojev in naprav, kjer je leta 2000 zabeležena kar sedemkrat višja produktivnost kot leta 1991; v proizvodnji lesa, papirja in v tiskarstvu, v proizvodnji nekovinskih izdelkov (gradbeni material) in v proizvodnji kovinskih izdelkov (Lang and Losoncz 2001, 8). V predelovalni industriji je tako obstajala pozitivna korelacija med stopnjo tujega lastništva in produktivnostjo dela.

29

Obseg domačih investicij pa je v madžarski predelovalni industriji zelo nizek, k čemur znatno prispeva tudi nestanovitno poslovno okolje. Prav tako vlada tudi velika vrzel v produktivnosti med domačimi podjetji in podjetji s tujo udeležbo, kar je posledica zastarele tehnologije v domačih podjetjih; domača podjetja so tudi omejena z managerskimi znanji, še posebej mala in srednjevelika podjetja. Zaradi nizke dodane vrednosti teh podjetij in posledično nizke konkurenčnosti obstaja velika potreba po večji učinkovitosti teh podjetij. Problem pa je tudi v izredno slabih povezavah teh podjetij z multinacionalnimi podjetji (v avtomobilski in elektronski industriji v zadnjem času raste število madžarskih dobaviteljev) (NDP 2003, 45). Dolgoročno je ekonomska dinamika pogojena s konkurenčnostjo – vodenje nenehnega tehnološkega razvoja in organizacijskih izboljšav, ki vodi v proizvodnjo visokokakovostnih izdelkov in v izboljšanje proizvodne učinkovitosti. Neposredne tuje investicije predstavljajo pomembno vzpodbudo pri doseganju konkurenčnosti, vendar morajo biti pri tem udeleženi tudi drugi akterji narodnega gospodarstva – domača podjetja (velika in mala), javne in zasebne znanstvene, tehnološke ter akademske institucije (Romijn – internetni zapis, 1998). 4.3 Nadaljnje usmeritve industrijske politike na Madžarskem Na Madžarskem je januarja leta 2001 stopil v veljavo nov nacionalni program ekonomskega razvoja. V novem ekonomskem načrtu (t. i. »Szecheny Plan«) so opredeljeni pomembni cilji industrijske politike, ki temeljijo na mrežnem povezovanju, s poudarkom na grozdih. Še zlasti je poudarjeno povezovanje med multinacionalnimi in lokalnimi podjetji, ki je usmerjeno k ustvarjanju močne kohezije v državi. Poleg tega nacionalni program ekonomskega razvoja odpira nove povezave in odnose med različnimi gospodarskimi sektorji. Sam načrt je sestavljen iz vrste programov, od katerih bomo našteli glavne, za katere je odgovorno Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (Ministry of Economic Affairs and ITDH 2001, 9-11): 1. Program za raziskave in razvoj ter inovativnost, ki vsebuje podprograme za

nacionalne razvojno-raziskovalne programe, za povečanje razvojno-raziskovalnih pomoči ter za izboljšanje zmožnosti raziskovalno-razvojnega institucionalnega sistema.

2. Program za razvoj informacijske družbe in ekonomije, ki vsebuje različne podprograme, kot je npr. izboljšanje kakovosti življenja. Skozi ta program naj bi se ustvarili pogoji »nove ekonomije«, ki pomeni nenehen napor razvitih gospodartev za konkurenčnost. Informacije pa so ključni dejavnik uspeha pri doseganju konkurenčnosti.

3. Program za razvoj turizma, ki vsebuje različne podprograme kot razvoj turističnega informacijskega sistema.

4. Regionalni ekonomski razvojni program, ki vsebuje podprograme za razvoj regionalnega inovativnega sistema, za promocijo ustvarjanja industrijskih grozdov, za razvoj regionalnih trgov, za gospodarski razvoj majhnih regij ter za razvoj in trženje pomebnih madžarskih proizvodov.

5. Program za razvoj avtocest, ki vsebuje podprograme za izgradnjo avtocest, železnic in letališč.

30

6. Program za pomoč pri aktivnem zaposlovanju kot pomoč za ustvarjanje novih delovnih mest.

7. Stanovanjski program. Podjetniški razvojni programi in regionalni razvojni programi so v največji meri usmerjeni v izboljšanje okolja za investicije, kot je ustanavljanje industrijskih parkov, logističnih centrov, regionalnih grozdov ipd. Ustanavljanje industrijskih parkov je eden od pomembnejših instrumentov promocije investicij, saj je na Madžarskem konec leta 2001 delovalo že 146 industrijskih parkov, ki zaposlujejo 14 % delovne sile, zaposlene v industriji. Produktivnost teh parkov je dvakrat višja od madžarskega povprečja, parki pa prispevajo kar 26 % celotnega industrijskega prihodka ter 38 % industrijskega izvoza (ITDH 2002, 17). Industrijski parki so se na Madžarskem začeli ustanavljati že leta 1997 in jih je večina lociranih na manj industrializiranih območjih. V okviru infrastrukturnega, poslovnega in regionalnega razvoja so bile dodeljene državne pomoči za ustvarjanje teh parkov. Industrijska politika, ki se implementira preko ekonomskega načrta, temelji na instrumentih, ki so usmerjeni v (Ministry of Foreign Affairs-internetni zapis, 2003):

• promocijo investicij (modernizacija industrijske proizvodnje in izboljšanje konkurenčnosti lahko prispevata k nadaljnji investicijski rasti; poudarek je na uvajanju sodobne in okolju prijazne tehnologije);

• zmanjšanje tehnološke vrzeli in dvig inovacijskih zmožnosti (raziskovalno-razvojni programi temeljijo na znanju in kooperaciji med raziskovalno-razvojnimi centri, ustanavljanju regionalnih inovacijskih centrov in razvoju raziskovalno-razvojnega institucionalnega sistema. Inovacije so podprte z davčnimi olajšavami pri izdatkih za raziskave in razvoj.);

• prilagajanje tržnim zahtevam (to se uresničuje s kakovostno managersko politiko, ki je podprta z uvajanjem in certifikacijo kakovostnih standardov - ISO 9000, QS 9000, ISO 14001;6 s tem se bo zmanjšala tehnološka vrzel, kar bo podjetjem omogočalo doseganje večje konkurenčnosti kot posledica boljše kakovosti proizvodov in usklajenosti z mednarodnimi standardi;

• zaposlovanje v industriji in razvoj človeških virov (prioritetni cilj zaposlovanja je povečanje zmožnosti podjetij, da ustvarjajo in vzdržujejo delovna mesta in nadalje izboljšanje mobilnosti in fleksibilnosti dela ter razvoj podjetniških veščin. Makroekonomske spodbude in horizontalni instrumenti povečanja konkurenčnosti industrije, kot so razvoj malih in srednjevelikih podjetij, promocija investicij ipd., bodo skupaj z instrumenti aktivne politike zaposlovanja pospešili izpolnitev ciljev zaposlovanja. Inovativnost je predpogoj konkurenčne in na znanju temelječe ekonomije - sodobni management, marketinške metode, napredna tehnologija in jeziki so nepogrešljivi v učnem načrtu).

• Regionalni in industrijski razvoj (v sami strukturi regionalne politike je pomembno zmanjševanje regionalnih razlik s pospešenim razvojem infrastrukture (regionalni inovacijski centri, industrijski parki, logistični centri in inkubatorji) in z razvojem človeških virov ter s povečanjem možnosti zaposlovanja v manj razvitih regijah. Program izgradnje avtocest bo nedvomno v

6Mednarodni standardi za izboljšanje kakovosti poslovanja in proizvodov ter okoljevarstveni standardi.

31

veliki meri prispeval k razvoju lokalne proizvodnje, inovacijskih in informacijskih povezav).

• Varstvo okolja v industriji (cilj okoljevarstvene politike je povečati razvoj v povezavi okolje-industrija. Nacionalni okoljevarstveni program iz leta 1996 predpisuje ukrepe, ki dajejo prioriteto projektom razvoja industrijskega okolja, gradnji industrijskih čistilnih naprav, energetsko varčnim projektom, uvajanju okolju prijazne, »čiste« tehnologije, recikliranju odpadkov ipd.).

• Razvoj infrastrukture in strateških poslovnih storitev (razvoj infrastrukture je pomemben dejavnik pri ustvarjanju pogojev za povpraševanje po industrijskih proizvodih in storitvah. Tako programa gradnje avtocest in stanovanj predstavljata poslovne priložnosti za podjetja v gradbeni, jeklarski in kemični industriji. V informacijski družbi pa igra pomembno vlogo v razvoju tudi razpoložljivost in kakovost logističnih, poslovnih in finančnih storitev, kar je začrtano v ekonomskem načrtu s programom razvoja informacijske družbe in informacijske ekonomije, ki vodi k boljši konkurenčnosti in omogoča dostop do najnovejših informacijskih in komunikacijskih naprav).

• Sodelovanje med vlado in socialnimi partnerji (najpomembnejši forum »ekonomski svet« je sestavljen iz predstavnikov poslovnega sektorja in sindikatov, ki se redno posvetujejo o glavnih ekonomskih vprašanjih).

Ukrepi industrijske politike, ki se implementirajo preko razvojnih programov ekonomskega načrta, vodijo v oblikovanje celovite industrijske politike na Madžarskem, kjer so v ospredju konkurenčnost, inovativnost, znanje in mrežno povezovanje. To je srednjeročni ekonomski načrt in bo združen z nacionalnim razvojnim načrtom za obdobje 2004-2006. Jedro te politike je mrežno povezovanje, s poudarkom na grozdih. Že Regionalni ekonomski razvojni program, izdelan leta 2000, katerega strateški cilj je dvig ekonomske rasti na manj razvitih območjih, je bil osnovan na treh temeljih (European Trend Chart on Innovation – internetni zapis 2003): 1. razvoj regionalnega inovativnega sistema, katerega cilj je usmerjen v močnejše

regionalno mreženje, kot je ustanavljanje industrijskih parkov, logističnih centrov in tehnoloških inkubatorjev;

2. pomoč pri ustanavljanju, organiziranju in vodenju teh parkov; 3. ustanovitev regionalnih e-trgov in povezav. Bistvo grozdov je pretok idej in znanja med visokotehnološko razvitimi podjetji in znanstvenimi institucijami, zato aktivnosti, kot so pospeševanje ustanavljanja grozdov na regionalni ravni, pomembno prispevajo k povečanju konkurenčnosti madžarskega gospodarstva. V pričujočih poglavjih smo prikazali izhodišča, cilje, temeljne usmeritve in ukrepe industrijskih politik Slovenije in Madžarske, ki so razdelani po prioritetnih programih. Na podlagi nacionalnih programov in strategij se dodeljujejo sredstva za izvajanje določenih projektov. Tako se za izvajanje industrijske politike države lahko poslužujejo uporabe različnih instrumentov, med katere sodijo tudi državne pomoči, ki so predmet obravnave v zadnjem poglavju diplomskega dela.

32

5. PRIMERJAVA INDUSTRIJSKIH POLITIK SLOVENIJE IN MADŽARSKE, MERJENIH Z DRŽAVNIMI POMOČMI 5.1 Opredelitev državnih pomoči z vidika industrijske politike Neposredno in posredno poseganje države v gospodarstvo z različnimi oblikami državnih pomoči, ki za državo predstavljajo strošek, je v Evropski uniji urejeno s pravili, ki določajo kdaj in pod kakšnimi pogoji je poseganje države v gospodarstvo sploh dovoljeno. Ta pravila so pomembna zlasti zato, ker lahko nepravilno vodene oz. nenadzorovane državne pomoči povzročijo izkrivljanje konkurence (Denar 1999, 10). Evropska ureditev državnih pomoči je prilagojena ciljem industrijske politike in ne politiki konkurence, kot je to v primeru ureditve državnih pomoči v okviru svetovne trgovinske organizacije (WTO). V Evropski uniji so nekatere pomoči povsem dovoljene (npr. socialnega značaja ipd.), nekatere pa so dovoljene le pogojno. O pogojnih državnih pomočeh odloča Evropska komisija in so razvrščene v (Murn 2002a, 28): 1. pomoči za pospeševanje ekonomskega razvoja v nerazvitih regijah, ki izravnavajo

gospodarsko neravnovesje in prispevajo k cilju evropske enotnosti in k harmonizaciji razvoja nacionalnih gospodarstev;

2. pomoči za pospeševanje realizacije projektov, pomembnih za skupni evropski trg ali reševanje problemov v gospodarstvih članic Evropske unije, pri čemer je zelo pomembno, da projekti koristijo tudi drugim državam članicam in ne le državi, ki dodeljuje pomoč;

3. pomoči za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih aktivnosti ali določenih gospodarskih območij s tem, da pomoči nimajo negativnih vplivov na trgovanje oz. ne ogrožajo skupnih interesov. Pomoči za razvoj in izboljšanje določenih gospodarskih aktivnosti so horizontalne (raziskave in razvoj, mala in srednjevelika podjetja, varstvo okolja, varčevanje z energijo ipd.); pomoči za razvoj določenih gospodarskih območij z nizko stopnjo razvitosti so regionalne in so v skladu s cilji Evropske unije;

4. pomoči za pospeševanje kulture in ohranjanje nacionalne dediščine, ki ne smejo vplivati na tržne razmere in konkurenco med državami članicami in niso v nasprotju s skupnimi interesi;

5. ostale kategorije pomoči, ki jih lahko na predlog Evropske komisije sprejme Svet. Le-ta ima pristojnosti, da lahko ustvari novo kategorijo pomoči.

V postopku na članstvo sta Slovenija in Madžarska sprejeli normativno ureditev državnih pomoči v Evropski uniji in sta s tem dolžni z vodenjem ustrezne evidence in izdelavo rednih letnih poročil (poročila morajo vsebovati podatke, ki se nanašajo na tri leta, in sicer na leto, za katero se izdaja, in dve predhodni leti) zagotoviti transparentno politiko na področju državnih pomoči. 5.2 Veljavna pravila državnih pomoči Vsa veljavna pravila državnih pomoči v Evropski uniji so danes združena v več skupin, pod vsako skupino pa so opredeljene kategorije državnih pomoči, pod kategorijami pa nameni in dovoljene intenzitete državnih pomoči.

33

Po kategorijah razvrščamo kategorije državnih pomoči po horizontalnih, regionalnih in posebnih sektorskih pravilih. V okviru horizontalnih pravil dodeljevanja državnih pomoči so oblikovane naslednje kategorije (Murn 2002a, 30; Seliškar Kovač 2002, 5-7).

• pomoči za raziskave in razvoj, namenjene temeljnim in industrijskim raziskavam ter predkonkurenčnim razvojno-raziskovalnim aktivnostim. Vzrok za subvencioniranje teh raziskav je v tem, da jih tržišče ne podpira dovolj, koristi od njih pa ima lahko celotna družba. Podjetje mora dokazati, da je državna pomoč za raziskave in razvoj potrebna kot spodbuda in ne pomeni pomoči poslovanju;

• pomoči za varstvo okolja, namenjene za vzpostavitev okoljevarstvenih standardov, razvoj zdravih in okolju prijaznih proizvodov ter varčevanje z energijo. Pomoči za varstvo okolja se dodeljujejo po načelu »onesnaževalec plača«, kar pomeni, da mora stroške sanacije onesnaženih območij kriti onesnaževalec sam. Upravičeni stroški naložbe v varstvo okolja so zgolj dodatni stroški, ki so potrebni za dosego okoljevarstvenih ciljev;

• pomoči za reševanje in prestrukturiranje, ki so namenjene za reševanje problemov v podjetjih. Pomoči za reševanje predstavljajo likvidnostno pomoč za reševanje socialnih problemov za šest mesecev, pomoči za prestrukturiranje pa so del dolgoročnih planov »prenove podjetij«. Pomoč za reševanje, ki je namenjena podjetjem v težavah, se sme podeliti samo enkrat, potem pa je potrebno izdelati plan prestrukturiranja ali likvidacije. Pomoč za prestrukturiranje se prav tako lahko dodeli samo enkrat, ponovna pomoč pa je možna šele po desetih letih, razen v izjemnih in nepredvidljivih okoliščinah, ki jih ni bilo mogoče predvideti pri sestavi plana prestrukturiranja;

• pomoči malim in srednjevelikim podjetjem, in sicer v obliki materialnih in nematerialnih investicij;

• pomoči za zaposlovanje, namenjene za reševanje socialnih in ekonomskih problemov in so usmerjene k pospeševanju zaposlovanja kot ustvarjanje dodatnih delovnih mest in ohranjanje delovnih mest v podetjih;

• pomoči za razvoj manj razvitih urbanih območij z nizko ravnijo izobrazbe in kupne moči ter visoko brezposelnostjo in so namenjene za pospeševanje razvoja malih podjetij.

V okviru regionalnih pravil dodeljevanja državnih pomoči je pod določenimi regionalnimi kriteriji oblikovana regionalna kategorija državnih pomoči, ki se deli na dva dela, in sicer kot pomoči manj razvitim regijam v Evropi in manj razvitim regijam v nacionalnem pomenu. Regionalne pomoči se lahko dodeljujejo podjetjem, ki imajo pomemben vpliv na razvoj območja, v katerem so locirana, in sicer kot sofinanciranje začetnih investicij, ustvarjanje novih delovnih mest, povezanih z začetnimi investicijami, pod določenimi pogoji pa tudi pomoči za zmanjševanje tekočih izdatkov podjetij (Vlada RS 2000, 7). Posebna sektorska pravila dodeljevanja državnih pomoči obravnavajo politiko Evropske unije pri razvoju izbranih sektorjev. Pravila določajo posebne kategorije pomoči za predelovalno industrijo (industrijo sintetičnih vlaken, industrijo motornih vozil, ladjedelništvo in jeklarstvo) ter premogovništvo, transport, kmetijstvo in ribištvo.

34

Sektorske kategorije pomoči sodijo v sklop vertikalnih pomoči, ki s strani teorije industrijske politike niso najbolj zaželene (Murn 2002a, 33). Poseben položaj imajo tudi državne pomoči po pravilu »de minimis« (minimalnih zahtev), ki pomeni, da je lahko vsakemu podjetju v obdobju treh let dodeljena pomoč v višini 100.000 EUR, kar pa ne velja za izvozne pomoči in posebne sektorje (kmetijstvo, ribištvo, transport, jeklarstvo (Urad vlade za informiranje-internetni zapis, 2001). Pri zajemanju podatkov o državnih pomočeh po evropskih predpisih se upoštevajo opredelitve, da gre za pomoč, ki zmanjšuje normalne stroške poslovanja podjetij; pomoč daje država iz državnih virov, ki so lahko neposredni ali posredni in vpliva na trgovino in konkurenco med državami članicami Evropske unije in mora biti namenjena določenemu podjetju. V državne pomoči pa niso uvrščene pomoči za odpravljanje naravnih nesreč, državne in lokalne investicije v infrastrukturo, državne naložbe v podjetja, kjer je primarni interes doseganje dobička, ki gre v proračun ter splošni ukrepi države (npr. davčne oprostitve), ki so namenjene vsem podjetjem in veljajo za vse enako (Murn 1999, 8). 5.3 Obseg in struktura državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem Državne pomoči se v letnih poročilih izkazujejo po štirih ključnih kazalnikih: po odstotku od BDP, po višini (EUR) na zaposlenega, v odstotku od skupnih stroškov države in analitično po posameznih sektorjih in kategorijah. Podatke o državnih pomočeh v Sloveniji smo vzeli iz letnih poročil o državnih pomočeh, in sicer: Letnega poročila o državnih pomočeh za leti 1998 in 1999 (poročilo za leto 1997 temelji na sumiranih ocenah, za leto 1998 pa že temelji na vzpostavljenem sistemu evidenc), iz Tretjega poročila o državnih pomočeh za leta 1998, 1999 in 2000, kjer podatki o državnih pomočeh temeljijo na vzpostavljeni evidenci prejemnikov pomoči in iz Četrtega ter Petega poročila o državnih pomočeh v Sloveniji za leta 1999, 2000, 2001 in 2002, ki jih je izdalo ministrstvo za finance in so v skladu s Pravilnikom o pripravi letnega poročila o državnih pomočeh in Priročnikom za zbiranje podatkov o državnih pomočeh, ki povzemata ureditev poročil državnih pomoči v Evropski uniji. Poročila vključujejo državne pomoči, ki so bile dodeljene v predelovalni industriji, kmetijstvu in ribištvu, premogovništvu, transportu, jeklarstvu in regionalne pomoči. Podatke za Madžarsko smo vzeli iz letnih poročil o državnih pomočeh, t. i. Annual Survey of Hungary on State Aid in the Manufacturing and Certain Other Sectors za obdobje 1996-1998 ter Annual Survey of Hungary on State aid za obdobje 1996-2000 (poročilo je izdelano za petletno obdobje, ker zaradi tehničnih težav predhodno poročilo ni bilo izdelano). Podatki za sektor kmetijstvo in ribištvo v madžarskih poročilih niso vključeni, zato smo pri primerjavi industrijskih politik tudi za Slovenijo vzeli podatke brez teh sektorjev. V tabelah 6 in 7 je prikazan obseg državnih pomoči v primerjavi z mio EUR, % BDP, stroški države in zaposlenostjo za Slovenijo in Madžarsko.

35

TABELA 6: KAZALNIKI DRŽAVNIH POMOČI ZA SLOVENIJO Kazalniki 1997* 1998 1999 2000 2001 2002 Državne pomoči v mio EUR 365,11 349,86 320,21 220,28 216,64 135,75Državne pomoči v % BDP 2,20 2,00 1,70 1,11 1,03 0,58 Državne pomoči na zaposle- nega v EUR

490,6 468,35 422,18 286,74 278,09 173,2

Državne pomoči v stroških Države** v %

5,24 4,58 3,84 2,53 2,31 1,37

Vir: Ministrstvo za finance 2000, 5; 2001, 4; 2002, 7; 2003, 7. * podatki za leto 1997 so ocenjeni. ** stroški države obsegajo vse javnofinančne odhodke (državni proračun, občinski proračuni, zdravstveno in pokojninsko varstvo). TABELA 7: KAZALNIKI DRŽAVNIH POMOČI ZA MADŽARSKO Kazalniki 1996 1997 1998 1999 2000 Državne pomoči v mio EUR 577,7 765,0 836,8 689,0 800,1 Državne pomoči v % BDP 1,55 1,91 2,00 1,53 1,62 Državne pomoči na zaposle- nega v EUR

152,70 209,80 226,30 180,90 207,90

Državne pomoči v stroških Države** v %

3,28 3,80 4,01 3,26 3,44

Vir: Ministry of finance 2000, 15; 2002, 8, 9. ** stroški države, ki obsegajo vse javnofinančne odhodke (enako kot v tabeli 6). Medletne primerjave so glede na razpoložljivost podatkov za Madžarsko nekoliko pomanjkljive, vendar pa je iz tabel razvidna dinamika državnih pomoči v obeh državah. Še enkrat moramo poudariti, da v primerjavah ni zajetih podatkov o državnih pomočeh sektorjema kmetijstvo in ribištvo. Če pogledamo celotne državne pomoči, izražene v mio EUR (brez kmetijstva in ribištva), vidimo, da imajo v Sloveniji državne pomoči trend zmanjševanja (od 365,11 mio EUR v letu 1997 in 349,86 mio EUR v letu 1998, pa 320,21 mio EUR v letu 1999, po tem letu pa so padle že na 220,28 mio EUR v letu 2000 in 216,64 mio EUR v letu 2001 in dosegajo le 135,7 mio EUR v letu 2002), medtem ko na Madžarskem v obdobju 1996 do 2000 naraščajo (577,7 mio EUR v letu 1996 in potem naraščajo v letu 1997 in 1998 na 765,0 mio EUR in 836,8 mio EUR, v letu 1999 so nekoliko nižje, in sicer 689,0 mio EUR, v letu 2000 pa so zopet narasle na 800,1 mio EUR, vendar ne dosegajo višine iz leta 1998, ko je bil znesek državnih pomoči najvišji). Tudi delež državnih pomoči v BDP v Sloveniji kaže na trend zmanjševanja. V letu 1997 je dosegel kar 2,2 %; v letu 1998 2,0 % in v letu 1999 padel na 1,7 %, v letu 2000 se je zmanjšal že na 1,11 % in na 1,03 % v letu 2001, v letu 2002 pa dosega samo še 0,58 %. Na Madžarskem pa je delež državnih pomoči v BDP nekoliko nihal, in sicer od 1,55 % v letu 1996 pa do 2 % v letu 1998. Iz tabel je razvidno, da je v letu 1998 dosežen enak delež državnih pomoči v BDP (2 %) tako v Sloveniji kot na Madžarskem. V letu 1999 se

36

je delež zmanjšal bolj kot v Sloveniji, in sicer na 1,53 % in je v letu 2000 spet nekoliko višji, saj dosega 1,62 %, kar je več kot leta 1996. Podatki kažejo na dokaj aktivno industrijsko politiko na Madžarskem in v Sloveniji, saj so ukrepi, merjeni z državnimi pomočmi brez kmetijskega sektorja, v obeh državah dosegali v letu 1998 kar 2 % BDP. V Evropski uniji je trend upadanja državnih pomoči; vendar pa obstaja tudi korelacija med stopnjo razvitosti in aktivnostjo industrijske politike, saj je v manj razvitih državah stopnja aktivnosti industrijske politike brez kmetijstva nad evropskim povprečjem (evropsko povprečje v letu 1998 znaša 1,21 % BDP) (Murn 2002a, 48). Slovenijo in Madžarsko lahko po kazalnikih razvitosti uvrstimo med manj razvite države (kot primer naj navedemo enega od kazalnikov razvitosti in sicer BDP po kupni moči na prebivalca. V Sloveniji je le-ta v letu 2001 dosegel 16000 EUR, na Madžarskem 11800 EUR, v Grčiji in na Portugalskem kot primera manj razvitih držav Evropske unije 15600 EUR in 17100EUR, v Avstriji kot visoko razviti državi 26100 EUR, evropsko povprečje pa znaša 23200 EUR) (Statistični letopis R Slovenije 2002, 651). Po letu 1999 pa se je v Sloveniji aktivnost industrijske politike glede na delež državnih pomoči v BDP znatno zmanjšala in je pod evropskim povprečjem. Državne pomoči na zaposlenega so v Sloveniji znašale 490,96 EUR v letu 1997 in 468,35 EUR v letu 1998, v letu 1999 pa so padle na 422,18 EUR, v letu 2000 že na 286,74 EUR in 278,09 EUR v letu 2001 in dosegajo le 173,2 EUR v letu 2002, kar kaže na precejšen trend upadanja državnih pomoči na zaposlenega. Na Madžarskem pa je opazen trend naraščanja državnih pomoči na zaposlenega, in sicer od 152,7 EUR v letu 1996, 209,8 EUR v letu 1997 in 226,3 EUR v letu 1998, po tem letu padejo na 180,9 EUR in zopet narastejo na 207,9 EUR v letu 2000. V povprečju so na Madžarskem še vedno nižje državne pomoči na zaposlenega kot v Sloveniji, saj znaša povprečje obdobja 1996-2000 195,52 EUR na Madžarskem in kar 353,19 EUR v Sloveniji (povprečje obdobja 1997-2002). Delež državnih pomoči v stroških države kaže na precejšen trend zmanjševanja državnih pomoči v Sloveniji. V Sloveniji je v letu 1997 znašal delež teh pomoči 5,24 % in 4,58 % v letu 1998, v letu 1999 so padle že na 3,84 %, v letu 2000 na 2,53 % in 2,31 % v letu 2001 in dosegajo samo 1,37 % v letu 2002. Na Madžarskem pa je znašal delež teh pomoči 3,28 % v letu 1996 in precej naraščal v naslednjih letih, in sicer 3,8 % v letu 1997 in kar 4,01 % v letu 1998. Po tem letu se je delež državnih pomoči v stroških države zmanjšal na 3,26 % in v letu 2000 zopet nekoliko narasel in znašal 3,44 %, kar pa je še vedno bistveno nižje kot leta 1998. 5.4 Sektorska struktura državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem Strukturni deleži državnih pomoči po glavnih sektorjih (podatki ne vključujejo sektorja kmetijstva in ribištva) kažejo, da je največ državnih pomoči namenjenih predelovalni industriji. V tabelah 8 in 9 so prikazani podatki o strukturnih deležih državnih pomoči po posameznih sektorjih v % in mio EUR (brez kmetijstva in ribištva):

37

TABELA 8: STRUKTURA DRŽAVNIH POMOČI V SLOVENIJI

1997 1998 1999 2000 2001 2002 Sektorji % mio

EUR % mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

Predelovalna industrija

70,1 255,9 73,7 258,6 74,5 238,5 69,4 152,8 83,2 180,3 71,2 96,7

Transport 27,1 98,9 21,0 73,2 17,7 56,7 25,4 56,0 16,7 36,1 16,3 22,1 Premogovništvo 2,8 10,2 5,3 18,3 7,8 24,9 5,2 11,5 0,1 0,2 12,5 17,0 SKUPAJ 100 365,1 100 349,9 100 320,2 100 220,3 100 216,6 100 135,8 Vir: Ministrstvo za finance 2000, 8-14; 2001, 19; 2002, 27; 2003, 28. TABELA 9: STRUKTURA DRŽAVNIH POMOČI NA MADŽARSKEM

1996 1997 1998 1999 2000 Sektorji

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

Predelovalna industrija

58,2 336,1 66,6 509,3 62,5 523,2 55,3 381,2 60,4 483,4

Transport 38,2 220,9 29,2 223,5 34,7 290,3 42,3 291,3 38,0 304,1 Premogovništvo 3,6 20,7 4,2 32,2 2,8 23,3 2,4 16,1 1,6 12,6 SKUPAJ 100 577,7 100 765,0 100 836,8 100 689,0 100 800,1 Vir: Ministry of finance 2000, 15; 2002, 8. Med primerjavo strukturnih deležev državnih pomoči po posameznih sektorjih je opaziti, da je v Sloveniji in na Madžarskem največ pomoči namenjenih predelovalni industriji in storitvam. V Sloveniji deleži državnih pomoči v predelovalni industriji nekoliko nihajo, saj je v letu 1997 strukturni delež dosegal 70,1 %, v letu 1998 73,7 % in 74,5 % v letu 1999, torej je naraščal, v letu 2000 je nekoliko nižji, in sicer 69,4 %, v letu 2001 pa je dosegel že kar 83,2 % in v letu 2002 zopet padel na 71,2 %. Na Madžarskem pa deleži prav tako nekoliko nihajo, vendar so nekoliko nižji kot v Sloveniji. V letu 1996 je znašal strukturni delež državnih pomoči v predelovalni industriji 58,2 %, v letu 1997 je dosegel največji delež, in sicer 66,6 %, v letu 1998 62,5 % ter 55,3 % in 60,4 % v letih 1999 in 2000. Deleži pomoči predelovalni industriji v BDP predstavljajo na Madžarskem 0,94 % BDP v letu 1996, kar 1,27 % in 1,25 % BDP v letih 1997 in 1998, ter 0,85 % in 0,98 % BDP v letih 1999 in 2000 (Ministry of finance 2002, 11). V Sloveniji pa je delež državnih pomoči predelovalni industriji predstavljal kar 1,59 % in 1,48 % delež v BDP v letih 1997 in 1998, potem pa se je zniževal in dosegel 1,25 % BDP v letu 1999, 0,75 % in 0,84 % BDP v letih 2000 in 2001 ter le še 0,41 % BDP leta 2002. V transportu so tudi razlike po prejemnikih, saj so na Madžarskem vse pomoči namenjene železniškemu prometu kot pomoč za razvoj infrastrukture. Opaziti je tudi precej višje strukturne deleže teh pomoči na Madžarskem, saj so v letu 1996 dosegali delež 38,2 %, v letu 1997 so padli na 29,22 % in v letu 1998 narasli na 34,7 % in 42,3 % v letu 1999, v letu 2000 pa zopet dosegajo enak delež kot v letu 1996, in sicer 38,0 %. V Sloveniji deleži državnih pomoči v transportu prav tako nihajo, saj so v letu 1997 dosegali 27,1 %, v letu 1998 so padle na 21,0 % in na 17,7 % v letu 1999, v letu 2000 so

38

narasli na 25,4 %, v letu 2001 pa so le nekoliko nižji kot v letu 1999, in sicer dosegajo 16,7 % in 16,3 % v letu 2002. V premogovništvu se deleži državnih pomoči v Sloveniji znižujejo, kar je posledica postopnega zapiranja premogovnikov. Porast državnih pomoči v letu 2002 je nastala zaradi prenosa nedodeljenih pomoči iz leta 2001. Tudi na Madžarskem se državne pomoči premogovništvu v obdobju 1996-2000 znižujejo, ker je leta 1999 vlada ukinila pomoči, namenjene rednemu poslovanju v premogovnikih in do konca leta 2000 predvidela njihovo postopno zapiranje (Ministry of finance 2000, 13). V Evropski uniji je trend upadanja deležev državnih pomoči v predelovalni industriji, prav tako je v sektorju transport (vključena še sektor kmetijstva in ribištva) opaziti rahel trend upadanja deležev državnih pomoči, čeprav le-ti predstavljajo že dobro tretjino celotnih državnih pomoči (Murn 2002a, 39). Primerjava med Slovenijo in Madžarsko pa nam pokaže, da je v Sloveniji nekoliko več pomoči usmerjenih predelovalni industriji in storitvam in nekoliko manj transportnemu sektorju kot na Madžarskem, kjer posvečajo večji pomen temu sektorju. 5.4.1 Državne pomoči v predelovalni industriji Državne pomoči predelovalni industriji in ostalim storitvenim dejavnostim se razvrščajo po osnovnih skupinah in kategorijah državnih pomoči. V Evropski uniji so klasificirane tri osnovne skupine državnih pomoči: horizontalne, pomoči posebnim sektorjem in regionalne pomoči. Trendi gibanja državnih pomoči v predelovalni industriji po skupinah in kategorijah so prikazani v tabelah 10 in 11. TABELA 10: DRŽAVNE POMOČI V PREDELOVALNI INDUSTRIJI IN STORITVAH PO SKUPINAH IN KATEGORIJAH V SLOVENIJI

1997 1998 1999 2000 2001 2002 Kategorije

mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

%

Horizontalni cilji 236,1 92,2 234,2 90,6 222,9 93,4 143,9 94,2 127,3 70,6 84,1 87,0 Raziskave in razv. 68,8 26,9 77,2 29,9 76,0 31,9 20,0 13,1 23,0 12,8 26,0 26,9 Varstvo okolja 70,6 27,6 2,9 1,1 20,9 8,8 10,4 6,8 24,9 13,8 26,1 27,0 Prestrukturiranje 32,7 12,8 67,9 26,3 29,9 12,5 25,9 17,0 36,9 20,5 1,95 2,0 Mala in sred.podj. 40,6 15,9 14,1 5,5 10,7 4,5 14,3 9,3 12,1 6,7 7,4 7,7 Zaposlovanje 19,6 7,7 30,0 11,6 70,2 29,4 64,7 42,3 22,1 12,3 19,4 20,1 Usposabljanje 0,0 0,0 31,2 12,1 6,8 2,9 2,1 1,4 3,3 1,8 3,1 3,2 Drugi cilji 3,8 1,5 10,9 4,2 7,7 3,2 6,5 4,3 5,0 2,8 0,0 0,0 Posebni sektorji 17,5 6,8 22,0 8,5 12,8 5,4 5,1 3,4 39,3 21,8 0,6 0,62 Jeklarstvo 6,9 2,7 18,4 7,1 10,4 4,4 3,8 2,5 34,4 19,1 0,0 0,0 Drugi sektorji 10,6 4,2 3,6 1,4 2,4 1,0 1,3 0,9 4,9 2,7 0,6 0,62 Regional. pomoči 2,3 0,9 2,4 0,9 2,8 1,1 3,8 2,5 13,7 7,6 12,1 12,5 SKUPAJ 255,9 100 258,6 100 238,5 100 152,8 100 180,3 100 96,7 100 Vir: Ministrstvo za finance 2002, 27; 2003, 28.

39

TABELA 11: DRŽAVNE POMOČI V PREDELOVALNI INDUSTRIJI IN STORITVAH PO SKUPINAH IN KATEGORIJAH NA MADŽARSKEM

1996 1997 1998 1999 2000

Kategorije

mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

% mio EUR

%

Horizontalni cilji 44,4 13,2 80,5 15,8 67,0 12,8 31,3 8,2 45,0 9,3 Raziskave in razv. 5,1 1,5 9,30 1,8 8,4 1,6 2,5 0,6 4,8 1,0 Varstvo okolja 4,0 1,2 23,8 4,7 24,9 4,8 17,9 4,7 17,6 3,6 Mala in sred.podj. 13,3 3,9 18,9 3,7 23,1 4,4 10,9 2,8 22,4 4,6 Zaposlovanje 14,2 4,2 16,9 3,3 5,3 1,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Usposabljanje 0,9 0,3 1,7 0,3 0,0 0.0 0,0 0,0 0,0 0,0 »De minimis«* 4,8 1,4 8,4 1,7 4,9 0,9 - - - - Drugi cilji 2,3 0,7 1,5 0,3 - - - - - - Posebni sektorji 61,8 18,4 87,6 17,2 27,2 5,2 7,2 1,9 0,0 0,0 Jeklarstvo 49,6 14,7 14,7 2,9 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Drugi sektorji 12,2 3,7 72,6 14,3 27,7 5,30 7,2 1,9 0,0 0,0 Regional. pomoči 229,8 68,4 341,2 67,0 429,0 82,0 342,7 89,9 438,4 90,7 SKUPAJ 336,1 100,0 509,3 100,0 523,2 100,0 381,2 100,0 483,4 100,0 Vir: Ministry of finance 2000, 10; 2002, 16. *»de minimis« ali pomoči minimalnih zahtev so v poročilu prikazane zaradi večje transparentnosti. Iz tabel je razvidno da je v Sloveniji struktura državnih pomoči po skupinah in kategorijah precej drugačna kot na Madžarskem. Iz tabele 10 je razvidno, de je največ pomoči v Sloveniji razdeljeno po horizontalnih kriterijih, da so leta 2001 horizontalne pomoči kar precej upadle, vendar v letu 2002 zopet nekoliko narastejo. Tako so v letu 1997 dosegale kar 92,2 %, v letu 1998 pa nekoliko manj, in sicer 90,6 %, v letu 1999 so porasle na 93,5 % in 94,1 % v letu 2000, v letu 2001 pa so precej upadle in dosegajo le 70,6 % delež, v letu 2002 pa so ponovno narasle in dosegajo 87,0 % delež vseh pomoči v predelovalni industriji in storitvah. Med horizontalnimi kategorijami v letu 1997 prevladujejo kategorije raziskave in razvoj, varstvo okolja, mala in srednja podjetja ter prestrukturiranje. V letu 1998 pa raziskave in razvoj, prestrukturiranje, usposabljanje in zaposlovanje. V letu 1999 še vedno prevladujejo med horizontalnimi cilji raziskave in razvoj z 31,9-odstotnim deležem ter zaposlovanje, ki ima že 29,4-odstotni delež in zavzema največji delež med horizontalnimi cilji v letu 2000, in sicer 42,3 %, sledi mu prestrukturiranje s 17-odstotnim deležem. V letu 2000 so v upadu pomoči za raziskave in razvoj, in sicer dosegajo 13,1 % delež v letu 2000 in 12,8 % v letu 2001, v letu 2002 pa so ponovno narasle in dosegajo 26,9 %; je najmočneje zastopana kategorija v tem letu. V letu 2001 pa je najmočneje od horizontalnih kategorij zastopana kategorija prestrukturiranje s strukturnim deležem 20,5 %, kar je posledica zaključevanja procesa prestrukturiranja. Pomoči za raziskave in razvoj (kot smo že omenili) ter zaposlovanje so se v letu 2001 bistveno znižale na 12,8 % in 12,3 % in v letu 2002 ponovno narasle na 26,9 % in 20,1 %. Porast državnih pomoči je opaziti pri kategoriji varstvo okolja, in sicer 13,8 % v letu 2001, ki je druga najmočneje zastopana horizontalna kategorija v tem letu, 27 % v letu 2002 in je tako kot raziskave in razvoj najmočneje zastopana kategorija v tem letu. Pomoči za mala in srednja podjetja nekoliko nihajo, v letu 1997 so dosegle kar 15,9 % delež, v letu 1998 in 1999 pa le 5,5 % oz. 4,5 %, v letu 2000 so porasle na 9,3 %, v letu 2001 pa so nekoliko padle in dosegajo 6,7 % delež vseh pomoči, v letu 2002 pa so narasle na 7,7 % delež. Najmanjši strukturni delež med horizontalnimi cilji v obdobju

40

zadnjih treh let pa dosegajo pomoči za usposabljanje, in sicer samo 1,8 % v letu 2001 in 3,2 % v letu 2002. V primerjavi s Slovenijo ima Madžarska za horizontalne cilje namenjenih precej manj pomoči in je v obdobju 1996-2000 opaziti celo trend zmanjševanja. Med horizontalnimi kategorijami je največji porast državnih pomoči opaziti za varstvo okolja, in sicer iz 1,2 % v letu 1996 na 4,7 % v letu 1997, v letu 1998 in 1999 so ostale na isti ravni, in sicer 4,8 oz. 4,7 %, v letu 2000 pa so padle na 3,6 %. Tem pomočem sledijo pomoči malim in srednjim podjetjem, in sicer so porasle iz 3,9 % v letu 1996 na 4,4 % v letu 1998, v letu 1999 so padle na 2,8 % in v letu 2000 dosegajo 4,6 %. Pomoči za zaposlovanje in usposabljanje pa imajo trend upadanja, in sicer 1,0 % v letu 1998, leta 1999 in 2000 pa sploh niso bile podeljene. Pomoči posebnim sektorjem v Sloveniji zelo nihajo in so v letu 1997 dosegale 6,8 % delež pomoči predelovalni industriji, 8,5 % , 5,4 % ter 3,4 % v letih 1998, 1999 in 2000 ter v letu 2001 dosegle višek, in sicer kar 21,8 %, v letu 2002 pa so močno padle, in sicer na 0,6 %. V letu 2001 je bilo največ teh pomoči dodeljenih jeklarstvu (87,5 % vseh pomoči posebnim sektorjem), kar je posledica zaključevanja procesa prestrukturiranja. Pri kategoriji drugi sektorji pomoči prav tako nihajo, nekoliko so porasle v letu 2001, in sicer na 2,7 %, v letu 2002 pa so padle na 0,6 %. V Evropski uniji pod druge sektorje štejejo finančnostoritveni sektor, turizem, medije in kulturo, opaziti pa je trend naraščanja državnih pomoči (Ministrstvo za finance 2002, 16). V Sloveniji je bilo največ teh pomoči dodeljenih tekstilni in oblačilni ter usnjarski in obutveni industriji v okviru programov prilagajanja te industrije pogojem enotnega evropskega trga (ibid., 19). Na Madžarskem pa je trend pomoči posebnim sektorjem ravno obraten, saj imajo trend upadanja od 18,4 % v letu 1996, 17,2 % in le 5,2 % v letih 1997 in 1998 ter le še 1,9 % v letu 1999, v letu 2000 pa sploh niso več dodeljene. Pri tem naj omenimo, da so v letu 1996 pomoči v večini pripadale jeklarstvu, kot pomoči za reševanje in prestrukturiranje (80 %), v letu 1998 pa so pomoči v celoti (5,2 %) pripadale ostalim sektorjem. V tej kategorijo so bile te pomoči skoraj v celoti dodeljene Državni agenciji za dokončanje procesov privatizacije podjetij (Ministry of finance 2000, 9). Regionalne pomoči v Sloveniji imajo v tem obdobju trend naraščanja, vendar se v primerjavi z Madžarsko po regionalnih kriterijih v Sloveniji razdeli bistveno manj pomoči. Tako je bilo v letih 1997 in 1998 dodeljenih le 0,9 % regionalnih pomoči, 1,1 % v letu 1999 in 2,5 % v letu 2000, potem pa so pomoči v letu 2001 narasle na 7,6 % in kar 12,5 % v letu 2002. V Evropski uniji je bilo npr. 56 % pomoči razdeljenih preko regionalnih ciljev in imajo trend naraščanja (Ministrstvo za finance 2002, 22). V Sloveniji je delež regionalnih pomoči še dokaj nizek, vendar pa je opaziti trend naraščanja. Na Madžarskem pa je ravno obratno, saj se največ državnih pomoči predelovalni industriji razdeli po regionalnih kriterijih in imajo prav tako močan trend naraščanja, saj so v letu 1996 dosegale 68,4 % in 67,0 % v letu 1997, v letu 1998 pa so porasle že na 82,0 %, 89,9 % v letu 1999 in dosegajo 90,7 % v letu 2000, kar je bistveno drugače kot v Sloveniji. Na Madžarskem se je tako po letu 1998 več kot 80 % državnih pomoči predelovalni industriji razdelilo po regionalnih kriterijih. Tako visoki deleži regionalnih pomoči v državah Evropske unije so bili npr. v Grčiji (97 %), Italiji (72 %) in Nemčiji

41

(68%) (Ministry of finance 2000, 9). Tako visok porast regionalnih pomoči na Madžarskem (v letu 2000 predstavljajo kar 0,89 % BDP) pa je možno pojasniti z naraščanjem zneskov davčnih olajšav (Ministry of finance 2002, 13). 5.4.2 Državne pomoči transportu in premogovništvu Pomoči posebnim sektorjem – transport in premogovništvo smo po strukturnih deležih že prikazali na začetku tega poglavja. V naslednjih tabelah pa bomo prikazali še državne pomoči v primerjavi z bruto dodano vrednostjo v teh sektorjih. TABELA 12: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V TRANSPORTU ZA SLOVENIJO 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Državne pomoči v mio EUR 98,90 73,17 56,73 56,00 36,13 22,10 Delež v dodani vrednosti % 8,72 5,80 4,24 4,25 2,62 1,51 Vir: Ministrstvo za finance 2000, 13; 2001, 12; 2002, 18; 2003, 13. TABELA 13: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V TRANSPORTU ZA MADŽARSKO 1996 1997 1998 1999 2000 Državne pomoči v mio EUR 220,9 223,5 290,3 270,7 280,3 Delež v dodani vrednosti % 19,0 16,0 21,0 19,0 18,0 Vir: Ministry of finance 2000, 14; 2002, 23. Kot smo že omenili, je razlika pri državnih pomočeh v transportu v Sloveniji in na Madžarskem tudi po prejemnikih. V letu 1998 so bile pomoči v Sloveniji v transportu dodeljene železniškemu in ostalemu kopenskemu ter poštnemu prometu, v letu 1999 kopenskemu, zračnemu, poštnemu in ostalemu prometu, v letu 2000 pa samo železniškemu prometu. V letu 2001 pa so bile pomoči poleg železniškemu dodeljene še letalskemu prometu, v letu 2002 pa samo železniškemu. Delež pomoči v dodani vrednosti v transportnem sektorju v Sloveniji pada. Od leta 1997 pa do 2002 je opaziti kar močan padec, tako so v bruto dodani vrednosti pomoči v tem sektorju znašale v letu 1997 8,72 %, v letu 1998 5,8 %, v letu 1999 in 2000 so še na isti ravni 4,25 %, v letu 2001 so padle na 2,62 % in v letu 2002 dosegajo le 1,51 %. Madžarska pa je v primerjavi s Slovenijo transportu namenila bistveno več pomoči, saj so v bruto dodani vrednosti v letu 1996 znašale 19 %, v letu 1997 so nekoliko nižje, in sicer 16 %, v letu 1998 dosegajo že 21 %, v letu 1999 in 2000 pa so zopet nekoliko nižje in dosegajo 19 % in 18 % bruto dodane vrednosti v kopenskem prometu. Vse pomoči so bile namenjene železniškemu prometu. V tabelah 14 in 15 so prikazane državne pomoči v primerjavi z bruto dodano vrednostjo v sektorju premogovništvo.

42

TABELA 14: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V PREMOGOVNIŠTVU ZA SLOVENIJO 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Državne pomoči v mio EUR 10,23 18,14 24,95 11,49 0,21 17,0 Delež v dodani vrednosti 6,19 10,74 13,12 8,70 0,18 13,56 Vir: Ministrstvo za finace 2000. 14; 2001, 12; 2003, 19. TABELA 15: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V PREMOGOVNIŠTVU ZA MADŽARSKO 1996 1997 1998 1999 2000 Državne pomoči v mio EUR 20,7 32,2 23,3 16,1 12,6 Delež v dodani vrednosti 7,0 10,0 28,0* 20,0 0 Vir: Ministry of finance 2000, 13, 2002, 21. * precenjena vrednost. V Sloveniji je delež pomoči v premogovništvu sorazmerno nizek, vse pomoči so bile namenjene prezaposlovanju zaradi zapiranja rudnikov rjavega premoga. Državne pomoči so se v deležu dodane vrednosti do leta 1999 zviževale, in sicer iz 6,19 % v letu 1997 na 13,12 % v letu 1999, potem pa so se zniževale in v letu 2002 zopet narasle na 13,56 %, kar je posledica prenesenih pomoči iz leta 2001. Na Madžarskem pa je v tem sektorju prav tako opaziti postopno zviševanje deleža državnih pomoči v dodani vrednosti, kar je posledica dodeljenih pomoči za redno poslovanje pred letom 2000. 5.5 Opredelitev značajev industrijske politike Slovenije in Madžarske Na podlagi podatkov o državnih pomočeh v predelovalni industriji in storitvah, transportu in premogovništvu, bomo skušali opredeliti značaj industrijske politike Slovenije in Madžarske. Glede na razpoložljivost podatkov bomo za Slovenijo vzeli podatke za obdobje 1997-1999 in obdobje 2000-2002 ter posebej opredelili industrijsko politiko leta 2002. Za Madžarsko pa bomo vzeli podatke za obdobje 1996-1998 in 1999-2000. Državne pomoči lahko iz izhodišča teorije industrijske politike razdelimo na pomoči, ki so usmerjene k a) ustvarjanju trga in zajemajo pomoči posebnim sektorjem (transport, premogovništvo, jeklarstvo in drugi sektorji) ter horizontalne pomoči za prestrukturiranje in zaposlovanje, ter pomoči, ki so usmerjene k b) podpori trga in zajemajo horizontalne pomoči za raziskave in razvoj, varstvo okolja, mala in srednja podjetja in usposabljanje ter c) regionalne pomoči (Murn 2002a, 48). Iz tega bomo izhajali pri opredelitvi značajev industrijskih politik v obeh državah. Iz prej navedenih podatkov (tabela 8, 9, 10 in 11) lahko ugotovimo, da je v Sloveniji delež državnih pomoči, namenjen k ustvarjanju trga v obdobju 1997-1999 znašal 584,8 mio EUR oz. 56,6 % vseh pomoči, v obdobju 2000-2002 pa je delež teh pomoči znašal 358,8 mio EUR oz. 62,6 % vseh državnih pomoči (brez kmetijstva in ribištva).

43

Naraščanje deleža pomoči usmerjenih k ustvarjanju trga je tudi posledica zaključevanja procesa prestrukturiranja. Državne pomoči usmerjene k podpori trga pa so v prvem triletnem obdobju 1997-1999 precej visoke in znašajo 442,2 mio EUR, kar predstavlja 42,7 % delež vseh državnih pomoči, v obdobju 2000-2002 pa znašajo 184,2 mio EUR oz. 32,2 % vseh pomoči (brez kmetijstva in ribištva). Če pa analiziramo zadnje leto 2002, ko so procesi prestrukturiranja že zaključeni, pa lahko ugotovimo, da so pomoči, usmerjene k ustvarjanju trga, predstavljale 61,1 mio EUR oz. 45,0 %, pomoči, usmerjene k podpori trga, pa so narasle in znašajo kar 62,60 mio EUR oz. 46,1 % vseh pomoči. Naraščanje državnih pomoči, usmerjenih k podpori trga, je v letu 2002 največje pri pomočeh za raziskave in razvoj ter varstvo okolja. Regionalne pomoči pa so v Sloveniji zelo nizke in kot smo že omenili, precej odstopajo od Madžarske. V obdobju 1997-1999 so predstavljale le 7,5 mio EUR oz. 0,7 % vseh pomoči, nato so v zadnjem triletnem obdobju 2000-2002 narasle na 29,6 mio EUR in dosegajo 5,2 % vseh pomoči. V letu 2002 predstavljajo regionalne pomoči že 8,9 % delež vseh pomoči. Državne pomoči, namenjene regionalnemu razvoju, imajo v Sloveniji precejšen trend naraščanja. Regionalne pomoči oz. pospeševanje razvoja manj razvitih regij pa ima pomemben vpliv na konkurenčne sposobnosti gospodarstva. Na Madžarskem pa je ravno obratno, saj so veliko bolj naklonjeni državnim pomočem, namenjenim regionalnemu razvoju. Regionalne pomoči v prvem obdobju 1996-1998 predstavljajo kar 1000,0 mio EUR oz. 45,9 % vseh pomoči (brez kmetijstva in ribištva), v drugem obdobju 1999-2000 pa dosegajo že kar 781,1 mio EUR oz. 52,5 % vseh pomoči. Pomoči, usmerjene k podpori trga, pa v primerjavi s Sloveniji predstavljajo precej nižji delež, in sicer znašajo v prvem obdobju 137,2 mio EUR oz. 6,3 %. Najbolj so intenzivne pomoči za varstvo okolja ter mala in srednja podjetja; v drugem obdobju pa so nekoliko nižje, in sicer 76,1 mio EUR oz. 5,1 %, prav tako pa prevladujejo pomoči za varstvo okolja ter mala in srednja podjetja. Pomoči, ki so namenjene ustvarjanju trga, pa predstavljajo v prvem obdobju 1996-1998 1024,0 mio EUR oz. 47,0 % delež vseh državnih pomoči; v drugem obdobju 1999-2000 pa 631,3 mio EUR oz. 42,4 %. Višji delež državnih pomoči, usmerjenih k ustvarjanju trga, v prvem obdobju 1996-1998 je posledica povečanih pomoči za prestrukturiranje jeklarstva, v drugem obdobju pa te pomoči niso bile več podeljene. Navedeni podatki kažejo, da Slovenija in Madžarska vodita industrijsko politiko pretežno usmerjeno k ustvarjanju trga; v letu 2002 pa v Sloveniji prevladujejo ukrepi usmerjeni k podpori trga, na Madžarskem pa v obdobju 1999-2000 prevladujejo ukrepi usmerjeni k pospeševanju regionalnega razvoja. Madžarska je bolj naklonjena industrijski politiki, usmerjeni k pospeševanju razvoja manj razvitih regij, in sicer znaša delež teh pomoči 45,9 % v obdobju 1996-1998 in kar 52,5 % v obdobju 1999-2000; medtem ko Slovenija v primerjavi z Madžarsko nameni več pomoči za podporo trga, in sicer kar 42,7 % v obdobju 1997-1999 ter 46,1 % leta 2002. Na Madžarskem pa so te pomoči, usmerjene k podpori trga, bistveno nižje in znašajo le 6,3 % v prvem triletnem obdobju 1996-1998 in 5,1 % v drugem obdobju. Z vidika industrijske politike je za manj razvite države (države v tranziciji) upravičena tudi industrijska politika, usmerjena k ustvarjanja trga, čeprav je manj zaželena kot pa industrijska politika, usmerjena k podpori trga in regionalnemu razvoju. Vendar pa se tudi pri regionalnih pomočeh znotraj regionalnih pravil pojavljajo ukrepi, ki so predvsem usmerjeni k ukrepom ustvarjanja trga, kot so začetne investicije, ustvarjanje novih delovnih mest in pomoči za redno poslovanje. Tako lahko zaključimo, da tako Slovenija kot Madžarska vodita industrijsko

44

politiko, ki je v večji meri usmerjena k ukrepom ustvarjanja trga. Vendar so v Sloveniji močneje kot na Madžarskem zastopani ukrepi, usmerjeni k podpori trga, na Madžarskem pa je industrijska politika bolj naklonjena ukrepom, usmerjenim k regionalnemu razvoju. V primerjavi z Madžarsko pa vodi Slovenija po letu 1998 nekoliko manj aktivno industrijsko politiko, kar je bilo razvidno že iz podatkov o deležu državnih pomoči v BDP brez kmetijstva in ribištva. 5.6 Instrumenti državnih pomoči Pri izvajanju industrijske politike se države odločajo za uporabo različnih instrumentov in ukrepov. Med državne pomoči sodijo ukrepi, ki predstavljajo na eni strani strošek oz. zmanjšanje prihodka za državo in na drugi strani koristi za prejemnika. Instrumente državnih pomoči, ki predstavljajo strošek ali zmanjšanje prihodka države, razvrščamo na: (Murn 2002b, 21):

• dotacije, ki so za državo izdatek, za prejemnika pa nepovratna sredstva; • posojila pod ugodnimi pogoji (manjša obrestna mera, odlog plačila kredita ipd.),

ki predstavljajo izdatek državi ali drugi finančni instituciji; • posojila pod normalnimi tržnimi pogoji, ki jih daje država slabim podjetjem, ki

na finančnem trgu ne morejo dobiti kreditov. Vrnitev teh kreditov je zelo tvegana, kar predstavlja izdatek državi;

• garancije (poroštva), ki za državo predstavljajo potencialni ali dejanski javni dolg;

• izgubo dela prihodka od kupnine državnega premoženja; razlika v prodajni in tržni ceni tega premoženja predstavlja izdatek državi; manjša iztržena cena državnega premoženja znižuje prihodek državi;

• izgubo dela premoženja zaradi odpisov terjatev države do poslujočih podjetij; • izgubo dela premoženja zaradi zmanjšanih zneskov poravnav v postopkih

prisilne poravnave in stečaja; • izgubo dela prihodka zaradi pospešene amortizacije podjetij in s tem zmanjšanja

plačila davka na dobiček, od katerega je podjetje dolžno plačati davek; • zmanjšanje prihodkov zaradi odpisa davčnih dolgov, davčnih olajšav; zmanjšanja

socialnih obveznosti, zamikov pri plačevanju davkov in prispevkov posameznih podjetij;

• konverzijo dolgov v lastninske deleže, ko država nastopa pod slabšimi pogoji kot drugi udeleženci.

Pri ugotavljanju obsega državnih pomoči se upošteva načelo, da se s strani države ne upošteva celotna transferirana vrednost, temveč le vrednosti, ki so ugodnejše od tržnih pogojev (npr. pri ugodnih posojilih je element pomoči prihranek pri obrestih). Pri nekaterih instrumentih pa celotna transferirana vrednost predstavlja državno pomoč (dotacije, subvencije obresti ipd). V Evropski uniji so znotraj kategorij državne pomoči razdeljene na štiri skupine instrumentov (Denar 1999, 10):

• skupina A (pomoči, ki so neposredno dodeljene prejemnikom in se delijo v dve podskupini glede na to, ali so podeljene preko proračuna, davkov ali socialno varstvenega sistema, kot so dotacije, davčne oprostitve…)

45

• skupina B (finančni transferji države v obliki kapitalskih naložb) • skupina C (finančni transferji v obliki ugodnih posojil iz javnih ali privatnih

virov, kjer je element pomoči prihranek obresti ter drugi davčni instrumenti) • skupina D (garancije oz. jamstva).

5.6.1 Uporaba instrumentov državnih pomoči v Sloveniji in na Madžarskem V naslednjih tabelah so prikazani najpogosteje uporabljeni instrumenti državnih pomoči po posameznih sektorjih v Sloveniji in na Madžarskem (brez sektorja kmetijstva in ribištva). Glede na razpoložljivost podatkov smo vzeli za Slovenijo podatke v obdobju 2000-2002, za Madžarsko pa podatke v obdobju 1998-2000. TABELA 16: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE A1 IN A2 V SLOVENIJI (V %)

2000 2001 2002 Sektor A1 A2 A1 A2 A1 A2 Predelov. ind. 27,9 27,7 28,3 18,3 34,5 30,2 Horizont. cilji 26,0 26,5 21,9 18,3 28,3 28,2 Posebni sekt. 1,7 0 2,3 0 0,4 0 Regionalne po. 0,2 1,2 4,1 0 5,8 2,0 Transport 23,0 0 12,2 0 16,3 0 Premogovništ. 5,2 0 0,1 0 12,4 0 Skupaj 56,1 27,7 39,8 18,3 63,2 30,2 Vir: Ministrstvo za finance 2003, 29-30. Op.: A1 – dotacije (proračunski stroški), A2 – davčne oprostitve (davčni stroški). TABELA 17: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE B, C IN D V SLOVENIJI (V %)

2000 2001 2002 Sektor B C D B C D B C D Predelov. ind. 4,0 5,9 4,0 26,3 5,0 4,0 0 6,0 0,6 Horizont. cilji 3,1 5,5 3,4 9,8 4,4 3,5 0 5,2 0,1 Posebni sekt. 0 0 0,6 15,3 0 0,5 0 0 0 Regionalne po. 0,9 0,4 0 1,2 0,6 0 0 0,8 0,5 Transport 0 2,3 0 0 0 4,5 0 0 0 Premogovništ. 0 0 0 0 0 0 0 0 0 Skupaj 4,0 8,2 4,0 26,3 5,0 8,5 0 6,0 0,6 Vir: Ministrstvo za finance 2003, 29-30. Op.: B – kapitalske naložbe, C – ugodna posojila, D – garancije (proračunski stroški). Iz tabel 16 in 17 je razvidno, da v Sloveniji največji delež uporabe predstavljajo instrumenti iz skupine A (83,8 % v letu 2000, v letu 2001 je delež nižji, in sicer 58,1 %, v letu 2002 pa predstavljajo kar 93,4 %), kjer prevladujejo proračunski instrumenti –

46

dotacije, iz skupine A1, in sicer 56,1 % v letu 2000, samo 39,8 % v letu 2001 in 63,2 % v letu 2002. Instrumenti iz skupine A2 – davčne oprostitve pa predstavljajo 27,7 % v letu 2000, samo 18,3 % v letu 2001 in 30,2 % v letu 2002. Ostali instrumenti iz skupine B (kapitalske naložbe) ter C in D (ugodna posojila in garancije) predstavljajo bistveno nižje deleže; izjema so instrumenti iz skupine B – kapitalske naložbe v letu 2001 (predstavljajo kar 26,3 % delež), kjer so povečani deleži uporabljenih instrumentov iz te skupine posledica še zadnjih pomoči slovenskim železarnam pred zaključkom sanacije, saj v letu 2002 niso več v uporabi. Po posameznih sektorjih in kategorijah prevladujejo v predelovalni industriji instrumenti iz skupine A1 - dotacije in A2 – davčne oprostitve, s tem da je največ pomoči razdeljenih po horizontalnih kriterijih. Ostali instrumenti so v uporabi v manjši meri, razen kot smo že omenili iz skupine B v letu 2001. V sektorju transporta so v uporabi instrumenti iz skupine A1 in v manjši meri tudi iz skupine C in D; v premogovništvu pa so v uporabi le instrumenti iz skupine A1. TABELA 18: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE A1 IN A2 NA MADŽARSKEM (V %)

1998 1999 2000 Sektor A1 A2 A1 A2 A1 A2 Predelov. ind. 14,4 45,6 9,9 42,2 12,0 46,4 Horizont. cilji 7,2 0 3,7 0 4,3 0 Posebni sekt. 3,1 0 0 0 0 0 Regionalne po. 4,1 45,6 6,2 42,2 7,7 46,4 Transport 34,7 0 39,4 0 37,5 0 Premogovništ. 2,8 0 2,3 0 1,6 0 Skupaj 51,9 45,6 51,6 42,2 51,1 46,4 Vir: Ministry of finance 2000, 21; 2002, 35-37. Op.: A1 – dotacije, A2 – davčne oprostitve. TABELA 19: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE B, C IN D NA MADŽARSKEM (V %)

1998 1999 2000 Sektor B C D B C D B C D Predelov. ind. 0 2,2 0,3 0 4,3 1,1 0 1,3 0,8 Horizont. cilji 0 0,8 0 0 1,9 0 0 0,5 0,8 Posebni sekt. 0 0 0,3 0 0 1,1 0 0 0 Regionalne po. 0 1,5 0 0 2,4 0 0 0,8 0 Transport 0 0 0 0 0 0,8 0 0 0,4 Premogovništ. 0 0 0 0 0 0 0 0 0 Skupaj 0 2,2 0,3 0 4,3 1,9 0 1,3 1,2 Vir: Ministry of finance 2000, 21; 2002, 35-37. Op.: B – kapitalske naložbe, C – ugodna posojila, D – garancije. Na Madžarskem prav tako prevladujejo instrumenti iz skupine A (kar 97,5 % v letu 1998, od tega 51,9 % dotacije in 45,6 % davčne oprostitve; v letu 1999 pa predstavlajo 93,8 %, od tega dotacije 51,6 % in davčne oprostitve 42,2 % in v letu 2000 zopet

47

dosegajo 97,5 %, od tega je dotacij 51,1 % in 46,4 % davčnih oprostitev). Ostali instrumenti iz skupin B, C in D so podobno kot v Sloveniji zastopani v zelo nizkem obsegu. Tako instrumenti iz skupine B, kot so kapitalske naložbe, v tem obdobju 1998-2000 sploh niso bili uporabljeni kot oblika državnih pomoči. Ostali instrumenti iz skupine C in D, kot so ugodna posojila in garancije, pa so zastopani v manjši meri (2,2 in 0,3 % v letu 1998, 4,3 in 1,9 % v letu 1999 ter 1,3 in 1,2 % v letu 2000). V predelovalni industriji prevladujejo davčni instrumenti iz skupine A2 – davčne oprostitve, ki se v celoti razdelijo po regionalnih kriterijeih oz. se porabijo za pospeševanje regionalnega razvoja. V sektorju transporta in premogovništva pa se uporabljajo le proračunski instrumeti iz skupine A1 – dotacije. Iz prikazanih podatkov o državnih pomočeh po instrumentih je razvidno, da v obeh državah prevladujejo instrumenti iz skupine A – dotacije in davčne oprostitve. Kljub temu da so v Sloveniji in na Madžarskem v večji meri zastopani instrumenti iz skupine A, pa je opaziti, da je uporaba instrumentov iz skupine A2 – davčne oprostitve, to so pomoči, ki nastopajo kot davčni stroški, v Sloveniji nižja kot na Madžarskem. V Sloveniji je izjemoma v letu 2001 narasla uporaba instrumentov iz skupine B – kapitalske naložbe, ki pa v letu 2002 niso bili uporabljeni, medtem ko na Madžarskem ta instrument državnih pomoči v obdobju 1998-2000 ni bil uporabljen. Madžarska tudi nekoliko zaostaja pri uporabi instrumentov iz skupine C in D, kot so ugodna posojila in garancije, saj so v uporabi v manjši meri kot v Sloveniji. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da v Sloveniji med instrumenti državnih pomoči prevladujejo instrumenti, ki nastopajo kot proračunski izdatki (dotacije) in v letu 2002 predstavljajo 63,2 %, na Madžarskem pa proračunski izdatki v letu 2000 predstavljajo le 51,1 %, kar je s strani javnih financ ekonomsko ugodneje. Z vidika transparentnosti pa so neposredni proračunski izdatki kot pogostejša oblika državnih pomoči v Sloveniji bolj sprejemljivi za Evropsko komisijo, ker omogočajo večjo preglednost. V zadnjem poglavju diplomskega dela smo prikazali podatke o državnih pomočeh za Slovenijo in Madžarsko. Zbiranje teh podatkov postaja vse bolj pomembno, saj prispeva k večji transparentnosti državnih pomoči in učinkovitejši porabi javnih sredstev. Nadzor nad državnimi pomočmi ima tako koristne učinke, ker se pomoč omeji na tisto, kar je nujno potrebno in tako odpravlja zapravljanje javnih sredstev in s preprečevanjem spreminjanja konkurenčnosti povečuje gospodarsko rast in pospešuje zaposlovanje (Seliškar Kovač 2002, 8). Cilj Evropske unije je, da bi se v prihodnosti obseg državnih pomoči še zmanjševal, še posebno za namene, ki v Evropski uniji niso dovoljeni ali pa so omejeni. Najbolj zaželene v Evropski uniji so pomoči za raziskave in razvoj, okoljevarstvene pomoči, pomoči malim in srednjevelikim podjetjem ter regionalne pomoči, ki se v Sloveniji in na Madžarskem dokaj dobro razvijajo. Dajanje pomoči je v veliki meri povezano z razvojnimi strategijami in nacionalnimi programi, na podlagi katerih naj bi se zagotavljala sredstva za implementacijo določenih projektov. V Sloveniji so od horizontalnih pomoči sorazmerno dobro zastopane pomoči za raziskave in razvoj ter varstvo okolja, še posebej v letu 2001 pa tudi pomoči na področju

48

prestrukturiranja; od ostalih horizontalnih pomoči pa so pomoči na področju malih in srednjih podjetij ter usposabljanja še dokaj neizkoriščene. Na Madžarskem pa so najmočneje zastopane državne pomoči na področju regionalnega razvoja, ki so v letih 1999 in 2000 še narasle. Ostale tj. horizontalne pomoči pa ima Madžarska še dokaj slabo izkoriščene. Struktura državnih pomoči po sektorjih je pokazala, da je največ pomoči tako v Sloveniji kot na Madžarskem namenjenih predelovalni industriji, pomoči v transportu pa so na Madžarskem zastopane nekoliko močneje kot v Sloveniji, medtem ko so pomoči premogovništvu precej omejene v obeh državah. Analiza je tudi pokazala, da vodita državi dokaj aktivno industrijsko politiko (državne pomoči brez kmetijskega sektorja so leta 1998 znašale 2 % BDP), vendar po tem letu tako v Sloveniji kot na Madžarskem delež državnih pomoči v BDP upada. V Evropski uniji je cilj zmanjševanja deleža državnih pomoči glede na BDP. Razloga za zmanjševanje obsega državnih pomoči v Evropski uniji sta discipliniranje državnih financ s konvergenčnimi kriteriji iz Maastrichta (3-odstotni proračunski primanjkljaj in 60-odstotni javni dolg) in delno nadomeščanje državnih pomoči s podporami iz sredstev strukturnih ter regionalnih skladov in drugih virov Evropske unije (Krašovec 2003, 9). Slovenija in Madžarska se bosta tako z vstopom v Evropsko unijo vključili tudi v veljavne mehanizme strukturne politike. Za dodeljevanje državnih pomoči in hkrati izvajanje industrijske politike se uporabljajo različni instrumenti. Primerjava med Slovenijo in Madžarsko je pokazala, da so v Sloveniji oblike pomoči, ki jih uvrščamo med proračunske stroške (dotacije, kapitalske naložbe, ugodna posojila), nekoliko več v uporabi kot oblike pomoči, ki jih uvrščamo med davčne stroške (davčne olajšave in oprostitve ter drugi davčni instrumenti). V letu 2002 predstavljajo v Sloveniji instrumenti, ki jih uvrščamo med proračunske stroške kar 69,8 %, med katerimi prevladujejo dotacije in predstavljajo kar 63,2 %; instrumenti, ki jih uvrščamo med davčne stroške pa 30,2 % vseh pomoči – brez sektorja kmetijstvo in ribištvo. Na Madžarskem pa je delež proračunskih stroškov v letu 2000 53,6 %, delež davčnih stroškov pa predstavlja 46,4 % vseh pomoči – brez sektorja kmetijstvo in ribištvo. Z vidika transparentnosti državnih pomoči so proračunski izdatki – dotacije bolj zaželeni, vendar pod pogojem, da je nadzor nad ustreznostjo in učinkovitostjo porabe sredstev na visoki ravni. Zato je takšno osredotočanje na neposredne proračunske izdatke z vidika pospeševanja konkurenčnosti in javnih financ lahko dvomljive vrednosti (Krašovec 2003, 11). V dobi nenehnih sprememb in spreminjanja gospodarskih struktur v smeri napredka in mednarodne konkurenčnosti je potreba po ustreznosti in merjenju učinkov državnih pomoči še toliko večja, saj so hkrati tudi merilo aktivnosti industrijske politike, ki ne temelji le na tradicionalnih intervencionističnih ukrepih, temveč ukrepih, ki so usmerjeni v spodbujanje razvoja znanja, novih tehnologij, konkurenčnosti, podjetništva, mreženja in inovativnosti. To pa so dejavniki, ki krepijo mednarodno konkurenčnost.

49

6 SKLEP Industrijska politika in z njo povezano državno interveniranje je še danes tema teoretičnih razprav o potrebnosti državne intervencije v gospodarstvu. Ne glede na to pa je danes jasno, da so si države glede na razvitost nacionalnih gospodarstev, pri čemer imajo vidno vlogo podjetja in njihova struktura, izoblikovale različne industrijske politike. Industrijska politika je torej specifična za vsako gospodarstvo, ki pa s svojimi ukrepi lahko vpliva tudi na gospodarsko ravnovesje in doseganje mednarodne konkurenčnosti, kajti samo opiranje na svobodno delovanje trga ne zadostuje. V diplomskem delu smo skušali odgovoriti na vprašanje, kakšna je vloga industrijske politike z njenimi ukrepi pri doseganju mednarodne konkurenčnosti. Na primeru industrijske politike Slovenije in Madžarske smo prišli do spoznanja, da vloga industrijske politike v sodobnem gospodarstvu ni zanemarljiva; izbira ukrepov in s tem avtonomno oblikovanje industrijske politike pa je specifična za vsako državo. Slovenija in Madžarska sta državi, ki sta prešli proces tranzicije, zato sta imele v začetku negativen odnos do industrijske politke, saj sta v njej videle star način poseganja države v gospodarstvo. Že kmalu pa se je v praksi pokazala potreba po aktivni industrijski politiki. K učinkovitejšemu izvajanju industrijske politike je nedvomno v veliki meri prispevala privatizacija, ki je v obeh državah potekala različno. V Sloveniji je šlo za privatizacijo z razdelitvijo družbenega premoženja, na Madžarskem pa za privatizacijo s prodajo premoženja podjetja, pri čemer tujci niso bili izključeni. Madžarska ima danes v primerjavi s Slovenijo veliko bolj naklonjeno gospodarsko okolje neposrednim tujim investicijam, ki so tudi pomembno vplivale na oblikovanje industrijske politike na Madžarskem. Globalna ekonomija v času, ko svet postaja eno, vse bolj sili obe državi k izboljšanju konkurenčnih sposobnosti gospodarstev in k doseganju konkurenčnih prednosti, kot so višja dodana vrednost, inovativnost, podjetništvo in visoka kakovost. Z novim konceptom industrijske politike, začrtane v državnem razvojnem programu, so v Sloveniji ustvarjeni pogoji za doseganje boljše konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, saj je usmerjena v krepitev ključnih faktorjev uspeha podjetij (znanje, podjetništvo, inovativnost in nove tehnologije, ki so ključni pri proizvodnji izdelkov visoke kakovosti z nizkimi stroški). Uspeh podjetij pa je odvisen tudi od razvitosti institucionalnega sistema in makroekonomske stabilnosti. Industrijska politika v Sloveniji je s svojimi ukrepi usmerjena v:

• spodbujanje razvoja znanja, kjer gre predvsem za ustvarjanje pogojev za pretok znanja med gospodarstvom, raziskovalnimi institucijami in univerzo, saj je sodelovanje med podjetji, raziskovalnimi in akademskimi institucijami v Sloveniji relativno slabo, ter povečanje stopnje investicij podjetniškega sektorja v raziskave in razvoj;

• spodbujanje povečanja konkurenčne sposobnosti podjetij, kjer gre predvsem za povečanje investicij podjetniškega sektorja v inovacije in nove tehnologije ter vzpostavitev raziskovalno-razvojnega podpornega okolja – tehnološki parki; pomoč pri uvajanju celovitega sistema stalnih izboljšav v podjetjih, benchmarkinga idr. orodij za povečanje produktivnosti; pospeševanje internacionalizacije podjetij, saj se še vedno preveč poudarja »nacionalni

50

interes«, ter razvijanje in povečanje števila povezav v okviru grozdov in mrež, ki so še dokaj slabo razvite;

• spodbujanje podjetništva, kjer pa gre za odpravljanje ovir pri razvoju podjetništva in povečanje rasti malih podjetij, ki so pomemben generator novih delovnih mest in inovacij. S finančno podporo aktivnosti, kot so svetovalne storitve v fazi nastajanja in v okviru strateških razvojnih projektov za povečanje konkurenčnih sposobnosti, podporo inovativnim podjetniškim projektom ipd. naj bi odpravili nekaj glavnih ovir za podjetništvo v Sloveniji, kot je problem dostopa do finančnih sredstev, informacij in problem slabo razvitega podpornega okolja.

Na Madžarskem je industrijska politika, ki se uresničuje preko nacionalnega razvojnega načrta, usmerjena na več področij. Velika potreba se kaže po dvigu investicij zaradi velike tehnološke vrzeli, še zlasti med tujimi in domačimi podjetji; po dvigu inovacijskih zmožnosti, kjer gre zlasti za sodelovanje med razvojno-raziskovalno sfero in podjetji; po zmanjševanju regionalnih razlik predvsem z razvojem infrastrukture (regionalni inovacijski centri, industrijski parki, logistični centri in inkubatorji) ter po razvoju znanja, kjer gre še zlasti za razvoj managerskih in marketinških znanj v malih in srednjih podjetjih. Velik poudarek je tudi na spodbujanju povezovanja med malimi in srednjevelikimi podjetji ter multinacionalnimi podjetji, kar bo v veliki meri prispevalo k boljši konkurenčnosti madžarskega gospodarstva. Analiza industrijske politike preko državnih pomoči je pokazala, da državi vodita dokaj aktivno, vendar različno industrijsko politiko. V Sloveniji se večina državnih pomoči razdeli po horizontalnih kriterijih (pomoči za raziskave in razvoj, varstvo okolja, mala in srednja podjetja, prestrukturiranje, zaposlovanje in usposabljanje), na Madžarskem pa po regionalnih kriterijih (začetne investicije, zaposlovanje in pomoči za redno poslovanje). Tako kot v Evropski uniji, je tudi v Sloveniji in na Madžarskem prisoten trend zmanjševanja deleža državnih pomoči v BDP. Z vstopom v Evropsko unijo pa se bosta obe državi vključili tudi v veljavne mehanizme strukturne politike. Iz izhodišča teorije industrijske politike so države v tranziciji v začetnem obdobju upravičene do vodenja industrijske politike k ustvarjanju trgov. Analiza pa je pokazala, da obe državi vodita industrijsko politiko pretežno usmerjeno k ustvarjanju trga (pomoči posebnim sektorjem ter horizontalne pomoči za prestrukturiranje in zaposlovanje), vendar Slovenija v letu 2002 močneje vodi industrijsko politiko usmerjeno k podpori trga (horizontalne pomoči za raziskave in razvoj, varstvo okolja, mala in srednja podjetja ter usposabljanje), Madžarska pa v obdobju 1999-2000 v pretežni meri vodi industrijsko politiko, ki je naklonjena ukrepom, usmerjenim k regionalnemu razvoju. Primerjava med uporabljenimi instrumenti industrijske politike pa je pokazala, da so v Sloveniji močneje zastopane oblike pomoči, ki jih uvrščamo med proračunske stroške (dotacije, kapitalske naložbe, ugodna posojila), medtem ko je na Madžarskem delež proračunskih stroškov nižji. Z vidika transparentnosti državnih pomoči so neposredni proračunski izdatki bolj zaželena oblika pomoči, vendar pod pogojem, da je zagotovljen nadzor nad ustreznostjo in učinkovitostjo državnih pomoči. Za nadaljnji gospodarski razvoj Slovenije in Madžarske je tako vloga industrijske politike, ki ima jasno določene cilje, usmeritve, razdelane po prioritetnih programih,

51

ukrepih in instrumetih, vse prej kot preživeta. Seveda pa brez ugotavljanja učinkov izvajanja aktivnosti industrijska politika ne more biti uspešna, saj le ustrezna industrijska politika lahko vpliva na nadaljnji razvoj in determinira potencial mednarodne konkurenčnosti države.

52

7 POVZETEK V diplomskem delu smo obravnavali vlogo industrijske politike v narodnem gospodarstvu, ki jo sestavlja vrsta ukrepov in instrumentov na makro- in mikroekonomski ravni. Na primeru industrijskih politik Slovenije in Madžarske smo najprej prikazali cilje, usmeritve in ukrepe, razdelane po programih, ki opredeljujejo posamezno industrijsko politiko. Na koncu pa smo na podlagi razpoložljivih podatkov o državnih pomočeh poskusili analizirati aktivnost in značaj obeh industrijskih politik. Raziskava je pokazala, da programi obeh industrijskih politik opredeljujejo ukrepe, ki vodijo v oblikovanje celovite industrijske politike, v kateri so v ospredju konkurenčnost, inovativnost, znanje, podjetništvo in mrežno povezovanje. Nadalje je analiza aktivnosti industrijskih politik Slovenije in Madžarske pokazala, da le-ta v obeh državah po letu 1998 pada. Analiza značilnosti industrijskih politik pa je pokazala, da obe državi pretežno uporabljata ukrepe, ki so usmerjeni k ustvarjanju trga in so s stališča teorije industrijske politike manj zaželeni. Vendar pa so v Sloveniji leta 2002, ko so procesi prestrukturiranja že zaključeni, močneje zastopani ukrepi podpore trga, na Madžarskem pa v obdobju 1999-2000 prevladujejo ukrepi pospeševanja razvoja manj razvitih regij. Na oblikovanje takšne politike pa nedvomno vpliva tudi potencialno članstvo obeh držav v Evropski uniji. Ključne besede: industrijska politika, neposredne tuje investicije, državne pomoči, Slovenija, Madžarska. ABSTRACT The present paper deals with the role of industrial policy in national economy, which consists of many steps and instruments on macro- and microeeconomic level. Taking Slovenia's and Hungary's industrial policies as an example, we first presented the aims, directions and steps, classified according to the programmes which define individual industrial policy. At the end we tried to analyse the activity and disposition of both industrial policies according to available information about state aid. The research has shown that the programmes of both industrial policies define the steps that lead into the formation of complete industrial policies, where competition, innovation, knowledge, entrepreneurship and net work connecting are in the forefront. Further analysis has shown that the activities of both industrial policies have been decreasing since 1998. Having analysed the characteristics of both industrial policies, we found out that both countries mainly use steps which are directed towards market creation and are less desirable from the theory of industrial policy point of view. In 2002, when the processes of reconstruction in Slovenia had already been finished, the steps of market support were represented a great deal. In Hungary, the steps of the development promotion of less developed regions predominated in the years 1999-2000. The formation of such policy is undoubtedly influenced by the potential membership of both countries in European Union. Key words: industrial policy, foreign direct investment, state aid, Slovenia, Hungary.

53

SEZNAM VIROV 1. Atkinson, M. Michael, in William D. Coleman. 1995. Strong States and Weak

States: Sectoral Policy Networks and Adwanced Capitalist Economies. V Industrial Policy, urednik W. Grant. Cambridge: University Press.

2. Blais, Andre. 1986. Industrial Policy in Advanced Capitalist Democracies. Toronto:

University Press. 3. Blaho, Andreas, in Laszlo Halpern. 1995. Stabilization, Crisis and Structural Change

in Hungary. V Industrial Restructuring and Trade Reorientation in Eastern Europe, urednika M. Landesman, in I. Szekely.

4. Brabant, Josef M. 1998. Microeconomics, Endogenous Growth and Systemic

Transformation. V The Microeconomics of Transformation and Growth, uredniki H. Brezinski, E. Franck, in M. Fritsch. European Association for Comparative Economic Studies. Cheltenham: Edward Elgar Publishing.

5. Chang, Ha-Joon. 1994. The Political Economy of Industrial Policy. New York: St.

Martíns' Press. 6. Chvojka, Petr. 1999. Financing Enterprise Restucturing. V Industrial

Competitiveness in East-Central Europe, urednik M. Myant. Cheltenham: Edward Elgar.

7. Denar. 1999. Državne pomoči v Sloveniji in EU. Denar 15: 10-11. 8. Dermastia, Mateja. (2003). Spodbudni rezultati grozdov v Sloveniji. Ministrstvo za

gospodarstvo [online]. URL: http://www.mg-rs,si/ministrstvo/tema_meseca/arhiv/spodbudni_rezultati_razvoja_grozd…[30.06.2003].

9. Dmitrović, Tanja. 1994. Vloga države pri ustvarjanju konkurenčnih prednosti

slovenskega gospodarstva. Slovenska ekonomska revija 1-3: 291-293. 10. Dmitrović, Tanja. 1998. Industrijska politika v državah srednje Evrope. Doktorska

disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 11. European Trend Chart on Innovation. (2003). Theme-Specific Country Report.

Hungary [online]. URL: http://trendchartcordis.lu/Reports/Documents/Hungary_CR_March2003.pdf [20.08.2003].

12. Gider, Franz. (2001). Novosti 20 ključev, Glas gospodarstva [online]. URL:

http://www.20keys.net/SLO/clanki/glas_gospod_marec_2001.htm [20.01. 2003]. 13. Gmeiner, Pavle, Stanka Kukar, Milan Lapornik, Boris Majcen, in Igor Strmšnik.

1993. Izhodišča industrijske politike Republike Slovenije za obdobje 1994-2000. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

54

14. Gmeiner, Pavel, Milan Lapornik, Boris Majcen, in Renata Slabe-Eker. 1996. Priprave predelovalne industrije R Slovenije pred vstopom v EU. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

15. Grgič, Maja. 2003. Vlada v dveh letih razdelila deset milijard. Delo 73, 10. 16. Hitiris, Theo. 1994. European Community Economics, 3rd ed. New York: Harvester

Wheatsheaf. 17. Hannula, Helena. (2000). Foreign Owned versus Domestically Owned Enterprises:

Comparing Practice of Five Countries. The Baltic Review. Volume 20. [online]. URL: http://www.tbr.ee/issues/vol20/fie_vs_de.html [8.06.2003].

18. ITDH - The Hungarian Investment and Trade Development Agency. 2000, 2001,

2002. Automotive Industry in Hungary. 19. Jaklič, Marko. 1993. Ekonomska teorija in industrijska politika. Slovenska

ekonomska revija 6: 495 – 509. 20. Korać, Slobodan. 1991. Industrijska politika. Beograd: Ekonomika. 21. Kovačič, Art. 2000. Ni vse dobro, kar je madžarsko. Manager 7-8: 78-79. 22. Krašovec, Tone. 2003. Državne pomoči gospodarstvu. Skladnosti z EU in razlike.

Denar 5: 9-11. 23. Lah, Emil. 2002. Ali so tuji prevzemi slovenskih bank neizogibni? Bančni vestnik 3:

51-52. 24. Landesman, Michael, in Istvan Szekely. 1995. Industrial Restructuring and Trade

Reorientation in East Europe, Introduction. Cambridge: University Press. 25. Lang and Losoncz Consulting. 2001. Competitiveness 2000, and International

Comparison of Hungarian Productivity. Budapest: The Hungarian International Trade and Development Agency.

26. Losoncz, Miklos. 2002. Competitiveness 2002, an International Comparison of the

Competitive Advantages of Hungary, urednik K. Kovacs. Budapest: The Hungarian Investment Trade and Development Agency.

27. Mešl, Mateja. (2003). Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti. [online]. URL:

http://www.mg-rs.si/ministrstvo /tema_meseca/arhiv/spodbujanje_podjetnistva.php. [30.06.2003].

28. Ministrstvo za finance. 2000. Letno poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji za leti

1998 in 1999. Ljubljana. 29. Ministrstvo za finance. 2001. Tretje poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji (za

leta 1998, 1999, 2000). Ljubljana.

55

30. Ministrstvo za finance. 2002. Četrto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji (za leta

1999, 2000, 2001). Ljubljana. 31. Ministrstvo za finance. 2003. Peto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji (za leta

2000, 2001, 2002). Ljubljana. 32. Ministry of Finance. 2000. Annual Survey of Hungary on State Aid in the

Manufacturing and Certain Other Sectors (1996-1998). Budapest. 33. Ministry of Finance. 2002. Annual Survey of Hungary on State Aid Falling Under

Article 62 of the Europe Agreement (1996-2000). Budapest. 34. Ministrstvo za gospodarstvo. 2001. Predstavitev projekta in metode 20 Ključev.

Uradni list 70: 5255. 35. Ministrstvo za gospodarstvo. 2002a. Od izzivov k priložnostim. Ljubljana. 36. Ministrstvo za gospodarstvo. 2002b. Program ukrepov za pospeševanje podjetništva

in konkurenčnosti za obdobje 2002 – 2006. Ljubljana. 37. Ministrstvo za gospodarstvo – Petrin, Tea. (2002). Politika podjetništva in

konkurenčnosti; novinarsko središče [online]. URL: http://www.mg_rs.si/novinarsko_ sredisce/govori/novica.php?novica=58 [30.06.2003].

38. Ministry of Economic Affairs and ITDH. 2001. Investors Booklets 2001,

Government Incentives. Budapest. 39. Ministry of Foreign Affairs. Sector Policies, Industry. URL:

http//www.mfa.gov.hu/euanyag/NPAA/ANPfinal0705/Industry.html [6.02.2003]. 40. Murn, Ana. 2002a. Industrijska politika in državne pomoči v Evropski uniji in v

Sloveniji. Delovni zvezek 2. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

41. Murn, Ana. 2002b. Industrijska politika v Sloveniji, merjena z državnimi pomočmi in

javnofinančnimi odhodki. Delovni zvezek 8. Ljubljana. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

42. Murn, Ana. 1999. Pravila državnih pomoči v EU – državne pomoči v Sloveniji.

Agens; časopis za privatizacijo, prestrukturiranje in razvoj 72/73: 8-11. 43. NDP – Hungarian National Development Plan 2004-2006. (2003). URL:

http.//www.nfh.hu/doc/nft/letolt3/NDP_Hungary.pdf [20.08.2003]. 44. OECD – Organization for Economic Cooperation and Development. 2000.

Environmental Performance Reviews Hungary.

56

45. Petrin, Tea. 1995. Industrial Supporting Economic Transition in Central-Eastern Europe: Lessons from Slovenia. Berkeley: University of California.

46. Petrin, Tea. 1993. Industrijska politika in podjetništvo. Slovenska ekonomska revija

1-2: 140 – 148. 47. Petrin, Tea, Aleš Vahčič, in William G. Shepherd. 1996. Alternative Industrial

Policies for Slovenia. Working Papers 12. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 48. Petrin, Tea, in Tanja Dmitrović. 2000. Izboljšanje konkurenčne sposobnosti

slovenskih podjetij. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo za gospodarstvo.

49. Rojec, Matija. 2000. Neposredne tuje investicije v Sloveniji. Trendi, razvoj in

politika v obdobju 1997-1999. Delovni zvezek 1. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

50. Rojec, Matija. 2002. Liberalizacija zakonske ureditve neposrednih tujih naložb v

Sloveniji. Mednarodno poslovno pravo 164: 10-13. 51. Romijn, Henny. (1998). Technology Development in Transition. The Case of

Hungarian Industry. Queen Elizabeth House, University of Oxford, and Development Research Institute. Tilburg University [online]. URL: http://216.109.135/search/cache?p=HUNGARIAN+MANUFACTURE+INDUSTR…[30.06.2003].

52. Senjur, Marjan. 1995. Strategija gospodarskega razvoja: ločevanje med mikro in

makro je tudi v Sloveniji potrebno. Slovenska ekonomska revija 1-3: 178 – 184. 53. Seliškar Kovač, Janja. 2002. Dovoljeni nameni državnih pomoči. Uskladitev

slovenske ureditve z EU. Mednarodno poslovno pravo 158: 3-8. 54. Svetličič, Marjan, Matija Rojec, in Andreja Trtnik. 2000. Strategija pospeševanja

slovenskih neposrednih tujih investicij v tujino. Teorija in praksa 4: 623-645 55. Statistical Yearbook on Candidate and South-East European Countries. 2000, 2002.

Luxembourg: Eurostat. 56. Statistični letopis Republike Slovenije. 2002. Ljubljana: Statistični urad Republike

Slovenije. 57. Statistični urad Republike Slovenije. 1995-2003. Statistične informacije. 58. Urad vlade za informiranje. (2001). Konkurenca in državna pomoč [online]. URL:

http://www.sigov.si/evropa/publikacije/zgibanke/konkurenca [16. 05. 2003]. 59. UMAR - Urad RS za makroekonomske analiza in razvoj. 2002. Poročilo o razvoju.

Urednika A. Murn in R. Kmet.

57

60. UMAR – Urad vlade RS za makroekonomske analize in razvoj. (1999). Konjunkturna gibanja v EU. Ekonomsko ogledalo 4/99 [online]. URL: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/letno98/i/7_1leo.html [30.10.2003].

61. Vlada Republike Slovenije. 2000. Pravni red Evropske unije. Dodatna pojasnila k

pogajalskim izhodiščem Republike Slovenije za področje 6 – Konkurenca in državne pomoči. Poročevalec državnega zbora 58: 4-8.

62. World Investment Report. 2003. FDI Policies for Development: National and

International Perspectives. New York and Geneva: United Nations.

58

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC BDP – bruto domači proizvod CMEA – Council for Mutual Economic Assistance EBRD – The European Bank for Reconstruction and Development IMF – International Monetary Fund ITDH – The Hungarian Investment and Trade Development Agency OECD – Organization for Economic Development and Cooperation PHARE – Poland and Hungary: Aid for Reconstruction of Economies WTO – World Trade Organization

59

SEZNAM TABEL stran TABELA 1: LETNE STOPNJE RASTI OBSEGA INDUSTRIJSKE PROIZVODNJE V SLOVENIJI (V %) 16 TABELA 2: NEPOSREDNE RAZVOJNE SPODBUDE PO PROGRAMIH (v mio SIT) 22 TABELA 3: STOPNJA RASTI IZVOZA IN DELEŽA IZVOZA V BDP NA MADŽARSKEM (V %) 26 TABELA 4: PRITOKI NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ (v mio USD) 27 TABELA 5: GIBANJE PRODUKTIVNOSTI IN EKONOMSKE RASTI 28 TABELA 6: KAZALNIKI DRŽAVNIH POMOČI ZA SLOVENIJO 36 TABELA 7: KAZALNIKI DRŽAVNIH POMOČI ZA MADŽARSKO 36 TABELA 8: STRUKTURA DRŽAVNIH POMOČI V SLOVENIJI 38 TABELA 9: STRUKTURA DRŽAVNIH POMOČI NA MADŽARSKEM 38 TABELA 10: DRŽAVNE POMOČI V PREDELOVALNI INDUSTRIJI IN STORITVAH PO SKUPINAH IN KATEGORIJAH V SLOVENIJI 39 TABELA 11: DRŽAVNE POMOČI V PREDELOVALNI INDUSTRIJI IN STORITVAH PO SKUPINAH IN KATEGORIJAH NA MADŽARSKEM 40 TABELA 12: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V TRANSPORTU ZA SLOVENIJO 42 TABELA 13: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V TRANSPORTU ZA MADŽARSKO 42 TABELA 14: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V PREMOGOVNIŠTVU ZA SLOVENIJO 43 TABELA 15: DRŽAVNE POMOČI V % DODANE VREDNOSTI V PREMOGOVNIŠTVU ZA MADŽARSKO 43 TABELA 16: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE A1 IN A2 V SLOVENIJI (V %) 46 TABELA 17: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE B, C IN D V SLOVENIJI (V %) 46 TABELA 18: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE A1 IN A2 NA MADŽARSKEM (V %) 47 TABELA 19: DRŽAVNE POMOČI PO INSTRUMENTIH IZ SKUPINE B, C IN D NA MADŽARSKEM (V %) 47

60

61